302
Ozir po svetu.
Turki.
Ker ee od mnogo strani razlega glas, da je za Ea-ropo potrebno, da obstoji Turčija, poglejmo, kaj je rekel neki Nemec prebrisane glave o tej reči pred 30 leti, in kako je on Turke popisal.
Turki so naj višjo stopnjo svoje moči dosegli pod So-limanom, pred kterim je ders:etala cela Europa, in bili strah njeni pod veziri kakor Kiuprili do karlovcovškega pomirja, kjer se sultani niso več podajali na vojsko, ampak raji se doma vojskovali z ženami in bokalom, in zvijače serajlske z janičarsko razujzdanostjo dermale deržavo. Njih zvezda je obledela z Eugenom in bitko pri Centi,
Ta leni in divji narod je s svojim tiranstvom in s svojim wtako je sojeno" opustožil naj lepši del Earope več ko besnost osvojivca, in Europa je več ko enkrat trepetala pred njih divjo močjo, pred polumescom in konjskimi repi, ki jim jih je dala serčnost k banderu. Ko se je vse podalo v beg v pogubi bandera, je neki vitez odsekal svojemu konju rep, ga nataknil na kopje, razkropljene čete sobral in potem zmagal. Še dandanašnji stojijo ti divjaki, akoravno manj nevarni, zapadu nasproti in bivajo raznoroden ud v europejski deržavovezi.
Kri zakipi v človeku, ako se ozre na kraje rodovitne: Gerško, podonavske dežele in malo Azijo. Pojte rakom žvižgat! bi rekli tem divjakom, ki z armenijanskih hribov doli pridši so narode in njih omiko poceptali, in po kervi gazili do štambulskega prestola!
Še dandanašnji so Turki po štirih ali petih vekih svojega bivanja med omikanimi narodi, sirovi divjaki—vražoi in nevedni kakor njih azijanski bratje — še dan današnji ne poznajo oni ne mizne radosti, ne družtva, ne dušne omike. Pokoj, potaja (^Verborgenheit) in mesena nasladnost so Turkovo veselje in nemarna lenost je njega značaj. Vede in nove znajdbe se ukazovati morajo po krativnih plačilih, po batinah in vislicah; kar so koli renegati vpeljali, je ostalo ravno tako, kakor so bili uveli, in Tark bi morebiti ne imel ne kave ne lule, ako bi jih ne bil od ptujcov navzel. Tako je zanemarjeno poljodelo in rokodelstvo, znanost in umetnost. Zvezdoslovje je edina od deržave plačana znanost**). in obrazovnc umetnosti napredovati ne morejo, kadar vera človeške podobe risati in malati krati. Naj huje pa je, da ta divjačina preči (_opovira) izobraženost in omiko, da se v Azijo razprostirati ne more, ker ti sirovi Ozmanli so med zahodom in iztokom neprekoračljiv zid!
Vsiai poskušnjam, se europejski omiki prilagoditi, se je godilo kakor tiskarnici. Tott je pri kanonih zahteval omeiala iz sviuskih ščetin, ljudstvo se pa k temu ni dalo ¦— Tott da poklicati malarja, pa ga vpraša na glas: „S čim on mala mošeje in koliko ščetin pusti njegov čopič na sreni?46 — in ljudstvo   je   vpilo:   „B »g   ga bodi zahvaljen!" Edini
*) Sedaj je,   čeravno   ne  veliko,   vendar   nekoliko   drugač;   imajo zdravilsko šolo itd.                                                      Vred.
303
dokaz, da se Turk tega, kar okoli njega biva, vdeležuje, je odmika lule od ust za trenutek, ali bolj živahen pogled. Ta dozdevni stoicizem je gola nemisljivost iz navade in brezčutnosti kakor vsa smešna dostojnost, zatorej ostaja vse pri starem!
Cela turška deržava je prav za prav deržava, ktera aostoji iz tlačnikov in tlačanov, kakor v srednjem veku zahod. Turki so vojaki, plemstvo, — drugi, ki narod postavljajo, so kmetje, rokodelci in teržci.
To turško plemstvo ne vidi v svoji odertoii nič krivičnega, in je v tem tako delec dospelo, da tudi tlačeni misli, da tako biti mora. Skopa lakomnost je naj veča pregreha Turkov — ona ne da službe brez dnarja in darov — zaročuje svoje sestre in hčere z velikasi, kteri jih red-kokrat dobijo na oči, one jih pa ali sultan pojerbajo po smerti, na kar se tudi smerja.
Turško tiranstvo, ki po vsem iztoku vlada, se igra s človeškim življenjem — imetek in sloboda ste prazne besedi. Nikjer se pravica tako hitro ne kroji ko tukaj. Knez Repnin se je pri velikem veziru pritožil zoper neke jani-care — Ta le mahne po strani z roko, in čez nekaj minut potem se iz prinesene vreče iztrese pred kneza sedem odsekanih janičarskih glav! S plačanimi pričami se na sodbi vse doseže; doarju se Turk lahko neprotivi, bodi si imeniten ali priprost, tako malo kakor poželjivosti.
Turškemu tiranstvu, akoravno je s kristjani in judmi poterpno, je vendar nevernik neznežen, pes, svinja — in tako so nekdaj imenovali tudi kristijanske vlade. Odkar so Rusi te pravoverne prav krepko nažgali, so dobili bolje misli, in njih narodne oholosti struna je nekaj popustila, in Frank (kristjan) se sme očitno pokazati, če le kučnemu gospodam (Turku) prednost pusti. — Priprosti Turk zaničuje kristjana huje ko druge Azijance, nemara zavolj pogostih vojsk, zmag in soseščine. — Nikjer se to preziranje tako jako ne kaže, ko med Turki in Muhamedanci v Afriki. Oni se kratijo nevernika hraniti (mu živeža dati), in ž njim jesti jih oskruni, dasiravno tako ljubeznjivo hranijo golobe, pse in mačke, ki se brez gospodarja skitajo, kakor tudi nekake jastrobe, ki človeku na eilo kruh in meso z rok tergajo (in sicer s pluči, jetri in koštrunovimi glavami, ki jih mi toliko radi jemo — Turki pa jesti ne smejo). Gorje Franku, ki tako zver umori! Svinje in zajci jim niso tako ostudni ko kavri!    (Konec sledi.)
306
Ozir po svetih
Turki.
(Konec.)
Tark zjedinuje v svojem značaji Arabovo blagodušnost, Tracianovo nesnago, Scitovo hrabrost, Grekovo prekanljivost in celd izhodnih krajev mehkužnost. Njegove sirove divjosti ni toliko iskati v njegovem sercu, v tiranski vladi in v neumni veri, kolikor v njegovem pisma in jeziku kot pri Kinezu. Turški jezik je čudna soderga iz turških, arabskih in perzijanskih besed, in Turki se ga tako malo popolnoma naučijo, kakor svojega Kiuezi.
Anadoli ali azijatiška Turčija v razloček od Ru> mili-a ali europejske Turčije, ki je nezmerno bolja od te, ima biti prav za prav bojišče Mohamedovih otrok — kakor vsaki človek zapadnih dežel želi odlog tergovcov z Levan-tom. Tu, na ti krasni zemlji, ki je nekdaj prelepo cvela, ki pa zdaj pol neobdelana leži poleg razvalin minulega ve-ličastva, — tu, kjer vse stori narava, človek pa je nji nasprot, — tu se žurijo pod ozmaulijakim gospodstvom Greki in Armemjani. Judje in Frauki, klateči se Turko-mani, Jeeidi in Kurdi, kamor še spadajo Sirijani, Beduini, Arabijanci, Druži in Maroniti, ki so kristijani — vsi več ali manj slobodni, od kterih imajo strah njih predniki — Turki; opomniti so tudi ljudstva na Kaukazu. 04 vseh teh krajev so popotniku bolj važne razvaline ninivške in babilonske — Baalbek in Bagdad — pred vsem pa Jeruzalem.
Armenijani so v izhodu, kar so Judje v zapadu. Njih lakomnost, in zvitost ste v pregovoru v Levantu, in ni ga Juda, ki bi Armenijana prekanil. Oni so naj imenitneji opravniki in menjači v izhodu, in bogateji od vseh Grekov, Judov in Frankov v Levantu. Kar so Armenijani v zahodni, so Buhari v severno-iztočni in Banijani v južni Azii. Drugi so zbog podnebja in zemljišča kočovniki (nomadi).
Tako je v turški deržavi. Kdo bi veroval, da v teh blaženih deželah le v kolikanj slabih letih taka lakota razsaja, da tisuč in tisuč ljudi mori, ker ubogi, od turških glavarjev in roparjev trapljeni stanovniki več polja ne obdelujejo , kakor kar ga za nar večo potrebo rabijo, in še dreves ne sadijo, ker se boje zbuditi sum na svoje blagostanje in priti v nevarnost biti tepeni! Turško tiranstvo, ki za človeško življenje ne porajta, je krivo, da se kugi nobene
307
verlike ne stavijo, kar bi se lahko storilo, zraven lepe nemarne vere v predodloko! Noben Turk ne umerje pred, dokler njegova ura ne pride — to je nesrečni izvod iz njih nauka od osode! „Ellmukadas!a to je, „sojeno je!tt
Ako Turke tudi od njih dobre strani premišljujemo, vidimo, da ne spadajo saj k družini europejskih ljudstev, in cela politiška Europina sostava bi se popolnoma drugači uravnala, ako bi bili ti vrinjeni azijatiski gosti pahnjeni preko černega morja, od kodar so prišli. Prekucija je v Europi vse poderla , tudi veliko dobrega — le Turčija je neoma-jana ostala! Turčija, ki je krasne dežele starega sveta spreobernila v pušave — Greke in Egipčane pahnila v brezen nevedežtva in Europi vsako leto s  strašno kugo proti.
Mnogi si to reč lagleje misli ko je. Deržava ni tako slaba kakor se meni — ljudstvo se lahko zmamiti da, ki morebiti huje tlačeno ni, kakor v mnogih omikanih derža-vah, ali saj ne čuti svoje sužnosti z europejcovimi čuti — vidimo pa vendar, da se divjaki komaj svojim domačim sovražnikom braniti morejo, — pašati delajo, kar jim je drago, in nakanjeno poeuropenje janičarov je Selima stalo prestola!
Kdor pa misli, da bo od prekucijske vojske, v kteri so se Turki ne le zoper Francoze in Urite, ampak tudi v družtvi s svojim dušmanom Rusom vojskovali, seme zaostalo, ki bi drugod sad rodilo, tudi pri narodu, ki brez sposobnosti ni, sad zdati zamoglo, in da bo njih prelepa lega med tremi deli sveta v naj rodovitnejih deželah jih k dostojanstvu povzdignila med narodi, ki se bo v bran stavilo njih pregonu v Azijo, ne pozna duha Ozmanov. Oni si ne bojo nikoli europejske omike prisvojili, kajti mislijo, da so modreji od vsih Frankov!
Oni spadajo, kakor živijo in ravnajo, v Azijo, kamor se tudi bogati in pobožni, pa mertvi Mozlemi nesti dajo, da bi njih pepela ne oskrunili keršanski „psi", ki pa bojo vendar prej ali pozneje si njih deželo osvojili. Bog bi htel!
Kobe.