Poštnina plačana v gotovini. Štev. 36 Ljubljana, petek, 23. septembra 1927. Leto II. Posamezna številka Din 1*50. Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ulica 12. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani. Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“. ENOTNOST DELAVSKO-KMEČKI LIST Delavci in kmetje vseh dežel* združite se! Poraz ali zmaga proletariata je odvisna od njegove pripravljenosti. Ta pripravljenost bo tukaj, ako se bodo delavci, kmetje in zatirani narodi osvobodili vpliva meščanskih strank in strupa reformizma,* ter se združili okrog bojevne stranke dekalistov. . Ura je poldvanajsta... Vsi znaki napovedujejo velik r vihar. Nova nevarnost — racionalizacija in komercializacija. (Referat s. Gustinčiča na konferenci, ki jo je sklicala železničarska organizacija v vprašanju državnih železnic.) Kronična povojna kriza kapitalističnega gospodarstva je prinesla delavstvu dva nevarna darova: racionalizacijo produkcije in komercializacijo prometnih sredstev. Oba ta dva pojava zasledujeta isti cilj: povečanje profita in pospešitev akumulacije kapitala, ki je bila vsled vojne uničena (v industrialno razvitih deželah), ali Pa ki vsled posebnih gospodarskih okolnosti (v agrarnih deželah) ni mogla doseči tistega razmaha, ki si ga buržuazija želi. Ako hočemo zavzeti pravilno stališče nasproti komercializaciji železnic, moramo govoriti tudi o racionalizaciji, ker se tudi v komercializaciji deloma skriva racionalizacija in njene zle posledice za proletariat. Najprej: Kaj je racionalizacija produkcije? Racionalizacija je umno prienačevžmje delovnih in proizvajalnih načinov (metod). Racionalizacija gre pred vsem za tem, da čim bolj skrči čas, ki je potreben za napravo gotovega izdelka, da čim bolj napne delavčevo produktivno silo in končno, da čim bolj varuje obrabo strojev in orodja. Delavcu se strogo odmeri čas za vsako posamezno opravilo, za vsako kretnjo in se ga podvrže najstrožji, dostikrat mehanični kontroli. Tako se mu n. pr. zviša pri delu sedež, da nima nog na tleh in dj( ne vstaja; dalje, se uveda tako zvani »tekoči trak«, ki mu natančno v tistem času prinese drugi kos pod roko, ko mora biti prvi izdelan; ali se ves donos in odnos materiala na delovno mesto automatizira, tako da prihaja in odhaja v natančno določenih časovnih presledkih; ali da se ves transport v tovarni elektrificira itd. Racionalizacija proizvajalne metode obstoji n. pr. v tem, da se dela iz premoga bencin in da se za proizvajanje pogonske sile ne vporablja več surov premog, ki je težak in katerega transport stane mnogo, temveč bencin, ki je za transport dosti lažji in ki se da napeljati na mesto vporabe tudi po ceveh. Na racionalizacijo v proizvodnji moramo gledati z dveh stališč: s tehničnega in s socialnega. V kolikor je racionalizacija tehnični napredek, mi, delavci, ne moremo biti proti njej, ker bi nam to tudi nič ne pomagalo. Mi bi podlegli kot reakcionaren element v boju za tehnični napredek. Mi bi bili ravno tako naivni, kakor so bili tisti angleški tkalci, ki so se borili koncem osemnajstega in začetkom devetnajstega stoletja proti uvedbi strojev in so jih napadali in razbijali. To bi bil boj zaman. Drugo pa so socialne posledice racionalizacije v produkciji. Te so za delavski razred grozne, so neznosne. Take posledice so n. pr.: zmanjševanje števila zaposlenih, torej naraščanje brezposelnosti; odpuščanje starih, kvalificiranih delavcev, ki niso pri novih metodah dela več potrebni in uvajanje nekvalificiranih delavcev, žen in otrok; redukcije t. zv. neproduktivnih delavcev, ki so zaposleni pri transportu v tovarni, ker se transport mehanizira; podaljševanje delovnega časa, nadurno delo; prehod z dninskega dela na akordno delo in zniževanje nominalne mezde; zniževanje akordnih postavk, ki povzročajo ogromno intenzificiranje dela; prenapenjanje delavčeve sile, kar je kvarno zdravju; pomnoženje kazni v denarju, ker je pomnožena kontrola vsled meha-niziranja kontrole; pomnožitev nezgodne nevarnosti itd. Proti tem posledicam racionalizacije pa se mora delavstvo najodločneje boriti in ta boj mora postati zavesten, energičen, vztrajen in dosleden. Komercializacija že vključuje izvestno večjo ali manjšo racionalizacijo. Komercializirati kako podjetje se pravi, prevesti ga v tako upravo, ki odgovarja trgovskim načelom. Kakšna pa so ta trgovska načela? Ta načela so: upravljati, voditi podjetje tako, da se iztisne iz njega čim največji dobiček, čim največji profit. Transport pomeni v gospodarstvu sploh neproduktivne stroške, zato jih je treba čim bolj reducirati. To se da doseči: prvič, da se ves transport čim bolj mehanizira, da se čim bolj izpopolni prometna sredstva; drugič pa s tem, da se človeško delovno silo čim bolj napne, čim bolj racionalno izkoristi. To poslednje mora roditi za delavstvo vse tiste žalostne posledice, ki smo jih našteli prej in za katere smo rekli, da se je treba proti njim najodločnejše boriti. Komercializacija železnic v Jugoslaviji pa pomeni še nekaj. Komercializirati naše železnice pomeni: vzeti jih iz državne uprave in predati jih v upravo, ali boljše rečeno v izkoriščanje trgovski družbi. Pri nas ta družba za sedaj sicer ne bo še čisto privatna trgovska družba, temveč samo polprivatna. Po vsem pa nam izgleda, da bo ta polpEivatni organ, ki prevzame železnice v izkoriščanje, samo prva etapa za poznejšo popolno komercializacijo železnic v Jugoslaviji, t. j. za predajo železnic v popolnoma privatne trgovske roke. Proti lacionalizaciji železniškega prometa, proti tehničnemu zboljšanju naših železnic, ki so za vsemi drugimi v drugih državah naravnost katastrofalno zaostale, bi mi ne imeli nič. Proti temu pa, da se jih hoče odtegniti iz direktne državne uprave, da se jih hoče izročiti privatni družbi, t. j. velesrbski buržuaziji, v eksploatacijo, da se hoče ‘napraviti iz njih samostojno podjetje, ki mora samo sebe obrestovati in amortizirati, t. j. samo sebe popolnoma samostojno živeti in obnavljati ter poleg tega donašati še profit, kakor tudi proti temu, da padajo vse strašne posledice te komercializacije na račun železničarjev pa moramo najodločnejše in najenergičnejše nastopiti. Mi smo torej načelni nasprotniki komercializacije, in sicer iz naslednjih razlogov: 1.) Ker je komercializacija v svojem bistvu direktno nasprotstvo tega, za čemur stremi vse delavstvo, t. j. socializaciji vseh prometnih sredstev. Podržavljenje velikih obratov v kapitalistični državi sicer še ne pomeni • socializma. To je državni kapitalizem. Vendar pa je državni kapitalizem za splošno delavstvo manj nevaren, ker ga delavstvo lažje kontrolira in je bližje njegovemu bodočemu produkcijskemu vzoru. 2.) Ker bo komercializacija železnic služila v prvi vrsti hegemonistični srbski buržuaziji v akumulacijo kapitala, in sicer na dva načina: a) ker bo prejemala iz komercializiranih železnic direktno ogromne svote denarja kot upravne plače, provizije, tantieme in posredovalnine, in b) ker bo vršila akumulacijo kapitala s prikrojevanjem sebi ugodnih prevoznih tarifov. Pozabiti ne smemo, da bo sestavljen upravni odbor teh komercializiranih železnic iz sledečih elementov: parlamentarnega zastopstva, zastopstva državnega sveta, prometnega ministrstva, finančnega ministrstva, vojnega ministrstva, tarifnega odbora, trgovskih zbornic, zveze bank, gospodarskega sveta, poljedelskega sveta in zveze odvetnikov. Torej iz samih organov,'ki so v rokah srbske veleburžuazije. Le-ta se bo torej mastila pri tej bogato obloženi mizi. Ta buržuazija si je izbrala iz državnega premoženja železnice, ker bodo ravno komercializirane železnice najizdatnejši izvor akumulacije srbskega kapitala. 3.) Smo pa tudi proti komercializaciji, ker bo imela za železniški proletariat katastrofalne posledice. Te posledice bodo: nadaljnje redukcije železniškega osobja, odpuščanje iz službe zlasti starejših delavcev in uradnikov, ki se ne bodo mogli prilagoditi novim metodam izkoriščevanja; podaljševanje delovnega, časa in uvedba neugodnejših turnusov; nadurno delo; akordno delo v delavnicah; intenzificiranje dela, večje nevarnosti za življenje in zdravje in povečane nezgodne nevarnosti; končno pa tudi odvzetje penzije in vsakega varnega starostnega zavarovanja. Kakor znano, bo komercielna družba po desetih letih prevzela tudi izplačevanje pen-zij svojim upokojencem, penzije, ki bodo visele v zraku. 4.) Ker je po našem sploh nesmiselno zahtevati komercializacijo prometnih sredstev. Prometna sredstva niso potrebna samo trgovini in industriji, temveč človeški kulturi na splošno, zato morajo skrbeti za njihovo graditev, vzdrževanje in obnovo vsi državljani, seveda v največji meri oni, katerim najbolj služijo. Tu bi se ne smelo iskati profitov, če bi priznali upravičenost komercializacije železnic, bi morali dosledno priznati upravičenost komercializacije vseh cest, potov, mostov, vodnih kanalov itd., kar je očividno nesmisel. 5.) Ker pomeni komercializacija železnic tudi hitrejši razvoj in krepitev militarizma. 6.) Dalje pa mora biti delavstvo načelno proti komercializaciji železnic zaradi tega, ker bodo komercializaciji železnic sledile tudi še druge komercializacije državnih podjetij. Kapitalistična buržuazija se bo začela po tem vzgledu polaščati tudi državnih rudnikov, državnih monopolov, državnih gozdov itd. Komercializaciji mora postavljati delavstvo nasproti socializacijo vseh velikih obratov, t. j. prehod uprave vseh velikih podjetij izključno v roke delavcev in kmetov. No, mi pa ne bi dovršili svoje današnje naloge, če bi ostali samo pri analizi racionalizacije produkcije in komercializacije državnih podjetij. Mi moramo tudi še povedati, kake naloge čakajo proletariat in njegove institucije in predvsem njegove strokovne organizacije v očigled racionalizacije in komercializacije.. Te naloge sledijo čisto jasno iz prej navedenih zlih posledic racionalizacije in komercializacije. Komercializacija železnic pomeni pred vsem koncentriran napad vse kapitalistične buržuazije na železničarje. Na ta koncentriran napad morajo odgovoriti pred vsem vsi železničarji s koncentrirano obrambo svojih pravic, pptem pa tudi s koncentrirano obrambo svojih pravic vse delavstvo v Jugoslaviji. Potrebna je torej pred vsem enotna železničarska strokovna organizacija v vsej Jugoslaviji, potem pa enotna fronta vsega delavstva v Jugoslaviji. Enotni fronti naj sledi potem tudi strokovna enotnost in enotna strokovna centrala za vso Jugoslavijo. Železničarske strokovne organizacije se morajo pripraviti za odločen boj proti upravi železnic, da odbijejo zlasti sledeče nevarnosti: nove redukcije železniškega osobja, nove redukcije plač, podaljšanje delovnega časa in turnusov, nadurno delo, akordno delo in komercializacijo železnic sploh. Reformistični in sindikalistični voditelji železničarske organizacije trdijo, da je treba najprej postaviti močno organizacijo na noge in potem šele postaviti zahteve in iti zanje v boj. Mi pa pravimo: Proletariat se da organizirati in mobilizirati samo na resnih njegovih zahtevah in samo v boju. Naše strokovne organizacije bolehajo in razpadajo, ker so neaktivne, ker delavci ne vidijo v njih svojega bojevnega organa. Divji štrajki v Mariboru so gotovo dosti škodovali organizaciji železničarjev. , Spremeniti pa je treba pred vsem duha strokovnih organizacij in v železničarski organizaciji še posebe. Zadnji kongres železničarske organizacije je pokazal jasno, da vlada v njej diktatura nad proletariatom in da vodstvo te zveze ne misli resno z zedinjenjem vseh železničarjev v Jugoslaviji. Čisto v smislu direktiv II. internacionale je odbilo konkreten predlog za delo za zedinjenje in do danes se na tej poti ni napravilo še nič resnega. Iščejo se samo zvijače, da se zedinjenje izmanevrira. > < Še bolj pa se moramo zgražati nad centralo Delavskih zbornic v Belgradu, ki se je postavila v vprašanju komercializacije železnic popolnoma na stališče buržuazije. Ona je v odgovoru na enketo prometnega ministra naravnost priporočala komercializacijo, kar je z delavskega sta’išča pravi škandal. Tu se je vnovič pokazalo, da delavske zbornice v Jugoslaviji niso organi delavskega razreda, temveč organi buržuazije, v katerih se na lep način omogočuje reformističnim voditeljem sodelovanje s kapitalom. V 4. točki odgovora centrale Del. zbornic na anketo prometnega ministra (glej poročilo za leto 1926, str. 74) piše: »Vsa državna gospodarska podjetja strogo komercializirati in uvesti v njihovo upravo predstavnike svobodnega gospodarstva, delavcev in nameščencev.« S tem priporočilom so izvršile delavske zbornice kapitalu pravo lakajsko službo. Boljšega agenta buržuazija res ne more zahtevati v naših vrstah, kakor so take »delavske zbornice«. Ta centrala Del. zbornic pa priporoča tudi intensi-viranje in racionalizacijo dela kakor komercializacijo brez ozira na zle posledice za delavstvo in brez načrta,-kako je treba delavski razred pred racionalizacijo in komercializacijo zaščititi. Železničarska organizacija bi bila morala biti prva, ki naj bi se bila uprla takemu postopanju delavskih zbornic in še posebe njene centrale. Zanimivo je tudi, da so zastopniki železničarske organizacije šli v Belgrad na kongres Delavskih zbornic, da bodo tam zastopali interese železničarjev. Toda nikdo ni nastopil proti racionalizaciji, niti proti komercializaciji in so mimo dopustili, da se je tako delo centrale Del. zbornic v posebni resoluciji proti protestom neodvisnih strokovnih organizacij odobrilo. Mi ne zamerimo železničarjem delavcem, ki ne razumejo jezika in ki niso mogli razumeti tudi smisla dotičnih resolucij. Da se je pa postavilo tajništvo železničarske organizacije na isto stališče z Delavskimi zbornicami in to takrat, ko je buržuazija potom svojih delavskih zbornic tipala, kaj bodo odgovorili delavci in delavske organizacije na njene priprave za komercializacijo železnic, to je vrhunec vsega reformizma, to je najpristnejše izdajstvo nad železničarskim proletariatom. In za konec vam povem še nekaj, kar se je moglo dogoditi samo pri nas v Sloveniji, kjer se delavci tako malo brigajo za svoje organizacije in za svoje razredne zadeve in kjer smo zašli na strokovnem polju v skrajni reformizem. Zgodilo se je, da je neki delavec, star železničar, ki pozna strokovne stvari kakor malokdo med nami. to stvar v nekem političnem sporu omenil in povedal, da tajnik železničarske organizacije, Stanko, v Belgradu na kongresu Delavskih zbornic ni izpolnil svoje razredne dolžnosti in da je delal za kapital. Veste kaj se mu je zgodilo? Izključili so ga iz organizacije. Če ni bilo to delo za kapital, za komercializacijo in proti železničarjem, sodrugi, sodite sami! €no Isto izhajanja „€notnosti“. II. »ENOTNOST” hoče biti politični nosilec in zastopnik ideje ENOTNOSTI DELAVSKEGA RAZREDA.« »ENOTNOST DELAVCEV IN KMETOV je stališče našega glasila.« »ENOTNOST DELAVSTVA IN ZATIRANIH NARODOV JUGOSLAVIJE IN BALKANA je nadalje ona sila, ki bo zadala imperializmu smrtne udarce.« To so trije najmarkantnejši stavki iz »Naše uvodne besede« v 1. št. leta I. To so TRI GLAVNE PAROLE V SEDANJI DOBI, ko se po težkih porazih pod težkim pritiskom reakcije zopet počasi zbirajo zatirani in izkoriščani za boj proti kapitalizmu in imperializmu. In tem trem parolam, 'njihovem razširjenju in tolmačenju se je »ENOTNOST« v tem letu najbolj posvetila. V prvem četrtletju je stalo v ospredju vprašanje ENOTNOSTI STROKOVNEGA GIBANJA, ker se je tedaj na eni strani zopet postavilo na dnevni red zedinjenje URSSa in CRSOJa, izigrano leta 1925 od socialpatriotskih voditeljev, na drugi strani pa je reformistična birokracija v Sloveniji začela krepko razbijati še ono malo, kar je od strokovnega zedinjen n ja v Sloveniji ostalo (velenjski slučaj, izključevanje in splošno teptanje demokracije). Obenem so redukcije v rudnikih pokazale popolno nesposobnost reformistične strokovne birokracije za resen odpor. V drugem četrtletju so bile razpisane volitve v OBLASTNE SKUPŠČINE in je »ENOTNOST« pozvala vse delavske stranke na ENOTEN NASTOP. Na pritisk delavskih mas je prišlo do delnega enotnega nastopa, katerega pa so socialputriotje na vprašanju kandidatur skušali razbijati (Ljubljana okolica, Maribor desni breg, Laško). Z velikimi žrtvami dekalistov je šlo delavstvo v glavnem skupno v volitve. »ENOTNOST« je vrgla pri tem enotnem nastopu parolo: OD ENOTNEGA NASTOPA V VOLITVAH NAPREJ K ENOTNEMU NASTOPU V OBRATIH! Socialpatriotski voditelji (Svetek) so izjavljali, da so po volitvah pripravljeni za diskusijo o strokovnem zedinjenju, na katero jih je »ENOTNOST« trikrat pozvala. Potem so pa svojo besedo požrli. Vpliv »ENOTNOSTI« je po teh dogodkih zelo narastel, začela se je USTVARJATI ENOTNA FRONTA SOCIALISTIČNIH, SOCIALNO DEMOKRATIČNIH IN DEKALISTIČNIH DELAVCEV OD SPODAJ PO OBRATIH. To je socialpatriotske voditelje ustrašilo in začeli so drugo taktiko, da bi zbli-žanje in sodelovanje svojih pristašev z dekalisti preprečili. Razbili so skupno proslavo 1. maja v Ljubljani. Razbili so skupen nastop v občinskih volitvah v Zagorju, kjer so ga sabotirali že pri volitvah v oblastno skupščino, ker je bil nosilec liste naš. Njihovo razbijanje enotne fronte pa je doseglo višek v sramotnem policajsocialističnem izdajstvu na vse-delavskem zletu. Takoj ko so bue razpisane VOLITVE V PARLAMENT, je »ENOTNOST« povdarila POTREBO ENOTNEGA NASTOPA DELAVSKIH STRANK, toda je obenem zahtevala garancij za to, da skupen nastop ne bo oportunističen. DKRB je pozval obe ostali delavski stranki na skupen nastop in predložil platformo, katero je sprejela JSDS na svoji celjski konferenci, katero pa je vodstvo SSJ odklonilo, nadaljujoč razbijanje enotne fronte delavstva. S skupnim nastopom dekalistov in JSDS je bila ustvarjena prilika za zbližanje dekalističnih in socialdemokratskih delavcev. Pristaši JSDS so po večini začeli spoznavati, da pot, po kateri se je JSDS spremenila v sekto, ne vodi do ojačenja fronte proti kapitalu in njegovim pomagačem in da se morajo ZDRUŽIT! VSI RAZREDNO BOJEVNl ELEMENTI V ENOTNO FRONTO. To je »ENOTNOST« povdar-jalu pri tem skupnem nastopu in — kot vse kaže — 2 uspehom. »ENOTNOST« je budno spremljala vse važne politične dogodke v svetu in doma, poročala je stalno o divjanju reakcije in belega terorja, o revolucionarnih gibanjih po vsem svetu, o razvoju kitajske revolucije, o Sovjetski Uniji itd. Veliko pozornost je posvetila največji nevarnosti za zatirane in izkoriščane — vojni nevarnosti. Uvedla je akcijo za Sacca in Vanzettija. Osvetlila je »mežiško afero« in pozvala Proletariat k solidarnosti. Kar pa najbolj odlikuje »ENOTNOST« pred vsemi drugimi delavskimi časopisi je’ N JEN A. ŽIVA ZVEZA Z MASAM!. O tem pričajo mnogoštevilni dopisi iz obratov, iz delavnic in vasi, ki rišejo bedo, trpljenje in boj zatiranih. Lahko rečemo, da so eno četrtino vsega, kar je bilo v »ENOTNOSTI« napisali delavci in kmetje sami. TODA KROG DELAVSKIH IN KMETSKIH DOPISNIKOV SE MORA ŠE RAZŠIRITI v smislu gesla: VSAK OBRAT, VSAKA IMS IMEJ DOPISNIKA ZA »ENOTNOST«. Urejevanje se je tudi v tem letu znatno izboljšalo. Gradivo je vedno bolj raznovrstno in list postaja vedno bolj zanimiv, tako da ga čitatelji vedno rajše jemljejo v roke. V tem smislu kot dosedaj bo »ENOTNOST« tudi v nadalje DUŠEVNI VODITELJ DELAVSKO-KMEČKEGA GIBANJA V SLOVENIJI in njegov veren izraz. Zahvaljuje se vsem sodelavcem in dopisnikom in jih poziva k še bolj plodnemu sodelovanju, da se bo najodločnejše glasilo vsega zatiranega ljudstva Slovenije še bolj dvignilo. Delu čast in oblast! »ENOTNOST«. Za aii proti davku na ročno delo? Konštatacije s trboveljskega shoda. Trboveljski shod dne 18. septembra je bil sklican kot protest proti davku na ročno delo. Skupen sestanek dekalistov in socialdemokratov dne 9. septembra je tako sklenil in postavil zahtevo: Naj Trboveljska družba pla-^fčuje ta davek. Ker bi na ta način rudarjem ostalo pri-’ hranjenih 10, 20, 30 Din na mesec, je pomenjala in po-menja ta zahteva zvišanje plač. Na shodu je referent dekalist govoril v tem smislu. Toda zastopnik centrale JSDS in KDZ, s. Bernot, je izjavil: Mi nismo zato, da Trboveljska družba plačuje ta davek. Delavci bomo sami plačevali davke, toda zato hočemo biti gospodarji vsega. Takšna izjava je prvič konfuzna (zmešana). Kadar bomo delavci gcfspodarji vsega, takrat ne bo treba plačevati Trboveljski družbi davek, ker je več ne bo. Ampak danes! Danes imamo na eni strani milijonske profite trboveljskih magnatov, na drugi strani pa lačno rudarsko maso. In za danes gre! Danes naj Trboveljska družba plačuje ta davek, da se tako zvišajo rudarske plače! Drugič pa pomenja takšna izjava na javnem shodu pred masami čisto navadno sabotažo protestne akcije in uslugo Trboveljski družbi. Namesto da bi se s shoda slišal samo en glas: Proč z davkom! Naj ga plačuje profitarska Trboveljska družba! se dvigne na samem shodu govornik in reče masam: Mi nismo zato! S tem se je prekršil sklep skupnega sestanka v petek 9. septembra, se je sabotiralo protestno akcijo in se je storila usluga Trboveljski družbi. Te konštatacije moramo objaviti, da delavstvo vidi, kako izgleda v praksi tisto razvpito načelo progresivnega davka. Prepričani smo, da te konštatacije ne bodo motile skupnih akcij med dekalisti in socialnimi demokrati v Trbovljah, kajti volitve 11. septembra so pokazale, da raste združitev na podlagi DKRB. To združitev pozdravljamo! Videli smo, da so med člani JSDS in KDZ pravi sodrugi in bojevniki in ničesar nas ne bo moglo ovirati, da jim ne podamo bratske roke — toda za boj proti kapitalu. Na sramotnem odru. S kakimi sredstvi in na kaki politični platformi je bil izvoljen socialistični poslanec Petejan. Objavljamo letak, katerega je Socialistična Stranka Jugoslavije dan pred volitvami raztrosila po Štajerskem. V mežiški dolini je bil na agitaciji Kristanov adjutant SVETEK, letak je bil tiskan v mariborski Ljudski tiskarni, katere predsednik je ERŽEN, ravnatelj pa OŠLAG. Letak agitira za skrinjico SOCIALISTIČNE STRANKE in za PETEJANA. Letak se glasi: RESNA BESEDA DELAVSTVU MEŽIŠKE DOLINE! Dragi sodrugi! Spoštovane sodružice! Nad mežiško dolino se zbirajo temni oblaki preganjanj, terorja in redukcij! Moderndorfer-Bernotova socialno demokratska stranka prehaja — zaslepljena po brezupnem mandatolovstvu — z razvitimi zastavami v komunizem. Slepa strast je vodjem te stranke zasenčila vsak razum tako, da so pristali na to, da dobi njihova kandidatna lista označbo: D. K. R. B„ kakršen naslov nosijo komunistične liste po celi državi. Še Več, oni so prišli razširjati med svoje pristaše komunističen list »Enotnost« in tudi pisavo svojega časopisa »Naprej« so usmerili komunističnemu pravcu! Kam to vodi? Vi ne veste, da vsi meščanski krogi, zlasti pa podjetniki, komaj čakajo kake prilike, da naščuvajo državno oblast nad delavstvo. Oni hočejo dobiti na1 ta način opravičilo za svoje redukcije, ki jih sistematično pripravljajo. Modra socialistična taktika je do sedaj umela preprečiti vse take zahrbtne nakane. Ali s skokom g. Mo-derndorferja v komunizem, je sedaj vse pokvarjeno. Ali ne vidite, s kakim veseljem zabeležuje meščan-i sko vladno časopisje preokret Moderndorferja h komunistom? Ali ne vidite, kako pripravlja to časopisje teren za preganjanja? Ali niste čuli govora gosp. dr. Korošca v Ptuju, ki je kot bodoči vladni mož napovedal, da bo vsak komunistični mandat razveljavljen? Priprave za preganjanje so se pa stvarno že pričele. Ali ne sestavlja žandarmerija že seznamov vseh čitateljev »Enotnosti?! Saj se vrše že velikopotezna po-; izvedovanja, hišne preiskave itd. Zdrav instinkt mežiškega delavstva je že pri prvem pojavu komunizma leta 1921. odklonil zgrešeno taktiko te stranke. In sedaj, ko je komunistična taktika na celem svetu skrahirala in ko delavci s studom in prezirom obračajo hrbet'tej na pol zločinski in pol blazni družbi, ali naj mežiško delavstvo baš sedaj napravi ta skok v — temo? Ne, ne, in trikrat ne! Ne samo politična zrelost, temveč tudi kremenit značaj mežiškega delavstva ne bo dovolil onečaščenja naših krasnih rdečih zastav. Ne bo dovolil, da radi par desetin glasov, ki jih bo g. Moderndorfer več dobil in ko mu bo manjkalo do mandata še vedno 3 do 4 tisoč glasov — zapravimo mi svoj dober sloves! Ne bomo mi radi te blazne špekulacije postavili na kocko svojo mož-besedo in usodo svojih žena in otrok; Naša morala nam ne dovoljuje niti ene žrtve za prazert nič! j G. Moderndorfer! Mase mežiškega proletariata Vam kličejo: »Stoj! Do tu in ne dalje!« Mi ne maramo smrdljivega komunizma! Mi se nočemo odtrgati od ostalega socialističnega proletariata v državi in po vsemu svetu! Mi bomo korakali po preizkušenih potih avstrijskih, nemških, francoskih, angleških in drugih socialistov! Sedaj, ko mase delavstva zapuščajo izdajalski komunizem in ko na stotine Radičevih organizacij prestopa v Socialistično stranko Jugoslavije, bomo tudi mi, kakor zadnjič, oddali svoje glasove tej stranki v šesto (6.) skrinjico! Mi se javno odpovedujemo komunizmu in bomo zavrnili vse časopise, pred vsem »Enotnost« in »Naprej«, ki ga razširjajo. Mi^ ostanemo socialisti in ker je »Delavska Politika« sedaj še edini socialistični dvotednik, ga bomo vsi naročili. Vi pa, g. Moderndorfer, če ljubite res mežiški proletariat, ostanite socialist! Še je čas! Odpovejte se komunistični kandidaturi in ostanite pri nas! Mi bomo radi pozabili to Vašo zmoto. Proletarci, Vi pa vsi na volišče! Šesta (predzadnja) skrinjica je naša! Proletarske žene, podprite našo borbo! Ta letak je izdan po nalogu konference socialističnih zaupnikov, ki se je vršila v nedeljo, 28. avgusta 1927, v Črni. Okrožni odbor mežiških socialističnih organizacij. VOLITE 6. SKRINJICO! Na podlagi tega nedoseženo lopovskega letaka, KATEREGA NI NAPISAL NOBEN DELAVEC, je bila 17. septembra že izvršena HIŠNA PREISKAVA pri s. MEDERNDORFERJU PO ČL. 1. ZAKONA O ZAŠČITI DRŽAVE. Tako ciničnih pamfletov si ni dovolila niti »Orjuna«. Sodelovanje s policijo in boj proti komunizmu je politična platforma SSJ, njenega eksponenta Petejana in zedinjašev od Makuca do Vuka. Pokažite ta letak »socialistične« stranke vsem delavcem in oni naj sodijo, če je bila upravičena naša zahteva v platformi, da se voditelji SSJ odpovejo sodelovanju s policijo. »SVOBODA« — Ljubljana. Kulturno-prosvetni odsek DZ v Ljubljani nam sporoča: Lansko leto je imel Kulturno-prosvetni odsek Del. zbornice zelo žalostne izkušnje s svojimi izobraževalnimi tečaji. Imeli smo velike stroške, učenci so pa neredno obiskovali pouk in večina ni plačala šolnine vkljub temu, da je bila ta zelo nizka. Vendar je Prosvetni odsek sklenil, da tudi letos priredi tri tečaje: nemški, knjigovodski in srbo-hTvatski. Vršil se bo oni tečaj, za katerega se priglasi do 15. oktobra 30 delavcev in privatnih nameščencev, ki se obvežejo, da bodo redno obiskovali pouk in plačevali vsak mesec 10 Din šolnine. Pozivamo članstvo podružnic Ljubljana, Šiška, Vič in Moste, da se v čim večjem številu udeleži omenjenih tečajev. Podružnice naj javijo centrali imena vseh onih sodrugov, ki nameravajo enega ali drugega teh tečajev obiskovati, najkas-nje do 10. oktobra t. 1. Centralno tajništvo »Svobode« v Ljubljani- Občinske volitve na Štajerskem. V Mariboru, Mežifci ih mnogih drugih občinah na Štajerskem so že ali pa bodo v kratkem razpisane občinske volitve. Opozarjamo zaupnike, da takoj ukrenejo potrebno za izvedbo reklamacij in da poskrbijo, da bodo v volilne imenike vpisani vsi naši sodrugi in da se zbriše iz volilnih imenikov vse one, ki niso več v občini pa jih buržuazija še ni črtala iz volilnih imenikov. Nujno potrebno je, da si zaupniki priskrbijo občinski volilni red, ki stane samo 8 dinarjev. DKRB mora nastopiti tudi pri občinskih volitvah! Zopet obseine preiskave. Ljubljanska, policija je v sredo napravila pri 20 sodrugih hišne preiskave. Za spremembo enkrat niso iskali »komunističnih spisov« temveč »sumljivo korespondencjp«. Eden izmed organov, ki, so vršili preiskavo v uredništvu »Enotnosti« je hvalil radikalno stranko kot najboljšo in razmetaval spise, da ga je urednik s. Pančur parkrat moral opozoriti, da naj ne dela nepotrebnega nereda. Našli niso ničesar »sumljivega«. — Nekateri pravijo, da so iskali Stojo Markovič, drugi pa pripovedujejo, da so jih vpraševali po organizaciji komunistične stranke, ki po informacijah policije še obstoja. Pri občinskih volitvah v Ljubljani je skrinjica DKRB S peta (predzadnja). Orožne vale. Ali naj žene iH otroci pomro lakote? Militarizem zahteva vedno hujše žrtve, čim bližje smo novi vojni. Vsako leto je vedno več delavcev in kmetov, ki morajo na orožne vaje. Ti kmet, pusti delo na polju, čeprav je jesen, ti rudar, ki že zdaj ne moreš živeti družno, ko delaš, zapusti revir, ženo in otroke, pa hajd v kasarno za mesec dni ali še več. Ne vprašajo militaristi, kaj bo z družino. Ne vpraša država in domovina, kako narod živi. Ne briga se občina, tudi trboveljska z gospodom socialistom Sitterjem ne, da bi preskrbela nesrečneže. Lepo se nam s tem daje vedeti, kaj bi čakalo žene in družine, kadar bi možt vpoklicali v vojno. Prejel je sodrug pozivnico k orožnim vajam. Kaj storiti? Odšel je na občino, rekel tam, da bo pripeljal svojo ženo in svoje tri otroke, ter jih pustil občini, da. jih živi. Pod tem pritiskom se je občina zganila in preskrbela, da je sodrug bil zaenkrat oproščen orožnih vaj. . Pravica delavcev in kmetov je, da se obrnejo na občine, občine pa da prehranijo družino ali pa moža oprostijo orožnih vaj. Aero-klub in občine. (V opozorilo vsem občinskim odbornikom!) Ker je ietos nastopila prava norija z aeroplani in oboroževanjem v zraku, je tudi Jugoslavija začela s propagando med ljudstvom za aeroplane, obenem pa seveda z nakupovanjem bojnih zračnih ladij. Vse z namenom pripraviti novo vojno. Tudi v Ljubljani se je osnoval Aero-klub. »Naša krila na našem nebu« — tako se glasi njegovo militaristično in imperialistično geslo. Tudi nebo naj bo »naše«, to je za kapitaliste. Prva akcija njegova je bil letalski miting junija meseca na ljubljanskem polju. Zdaj pripravlja drugo, nakup lastnega aeroplana. 2e so ga gospodje naročili iz Nemčije in kmalu bo priropotal v Slovenijo. Ce bi šlo za kulturen napredek — da, potem bi bilo to pozdraviti. Toda namen te akcije je očividen: propaganda za militarizem. Zato moramo najostreje nastopiti proti vsaki podpori za to militaristično inštitucijo. Aero-klub se je namreč obrnil tudi na občine za podporo, da plača aeroplan. Že pišejo listi, »Jutro« in »Slovenec«, tukaj sta si oba edina, da sta občini Dol pri Hrastniku in Dolenji Logatec darovali 500 dinarjev ljudskega denarja za Aero-klub. Vs4 delavsko-kmečki zastopniki po občinah morajo odločno zavrniti vsako podporo in glasovati proti. Sodrugi! Razkrinkajte meščanske stranke in njihov militarizem, zasledujte Sitterje in Uratnike, kako se bodo obnašali v tem slučaju. Ljudstvu pa povejte, da je ministrstvo ravno zadnje dni odobrilo 3. miljone 720 tisoč dinarjev za povečanje hidroavlonske (zrakoplovne) postaje v Tivoljah pri Trogirju v Dalmaciji. Stvar je resna. Vdova Sun-jat-sen! v Moskvi. Vdova umrlega kitajskega voditelja Sun-jat-sena je prišla v Moskvo v spremstvu Evgena Cena, bivšega zunanjega ministra hankovske vlade. Pri prihodu je pozdravila ruski proletariat: »V imenu levega krila Kuo-min-tanga in revolucionarnih mas Kitajske, pozdravljam proletariat sovjetske Unije. Vez, ki spaja kitajske revolucionarje z revolucionarnimi brati v sovjetski Uniji, se ne da zdrobiti. Moja pot v Moskvo je bila želja pokojnega Sun-jat-sena, ki jo je izrekel pred svojo smrtjo. Drug razlog za mojo pot pa je želja, da vsemu svetu sporočim, da današnji gospodarji v dolini Jang-ce-kianga in laži-predstavniki Kitajske ne predstavljajp pravega duha in razpoloženja v Kuo-mjn-tangu in nimajo pravice govoriti v imenu »kitajskega naroda«. Komunalni program DKRB za mestno občino v Ljubljani. I. SPLOŠNI DEL. 1. Razmerje med občino in državo. % V Jugoslaviji danes pod režimom odkrite diktature buržuazije nimamo občinske samouprave, ki obstoja v samostojnosti občine v njeni gospodarski in finančni politiki. Prave občinske samouprave tudi ni pod režimom meščanske demokracije. V kapitalistični državi je občina v vsakem svojem delu v popolni odvisnosti od državne oblasti. Ta nadzira vse sklepe občinskega sveta, jih potrjuje ali pa razveljavlja, kakor pač to zahtevajo interesi vladajočega kapitalističnega razreda. Kapitalistična država ne bo nikoli dala občini samouprave, ker ji v sedanji odvisnosti najbolje služi kot sredstvo za izvajanje politike, katere temelj tvori izkoriščanje delavcev in revnih kmetov. Šele s padcem kapitalistične oblasti v državi s - rani proletariata bo dobila občina svojo resnično sa-oupravo in šele takrat postane ona člen človeške družic ki bo služil vsem tistim, ki vrše v družbi koristno delo, šele tedaj bo prenehala biti sredstvo v rokah kapitalistične države in organizacija izkoriščevalcev. Kljub temu pa se mora proletariat tudi danes boriti za čim širšo samoupravo občine, zlasti pa ljubljanski proletariat. Delavskemu razredu ne more biti vseeno, v čigavih rokah je policijska oblast na mestnem ozemlju, kdo razpolaga s stanovanji in kdo jih gradi, v čigavih rokah se nahaja aprovizacija. kdo vodi občinska podjetja, občino davčno in socialno politiko, kdo odločuje v prosveti. Kakor povsod drugod, tako si mora proletariat stvoriti tudi v kapitalistični občini svoje trdne bojne postojanke za svojo končno osvoboditev, za uničenje kapitalističnega družabnega reda in ustvaritev brezrazredne socialistične družbe. 2. Organizacija občinske uprave. Današnja' organizacija in način upravljanja ljubljanske mestne občine nikakor ne odgovarja koristim proletariata. V kolikor ljubljanske občine ne upravlja vladni komisar in razni od vlade postavljeni gerentski sveti, dela to peščica ljubljanskih kapitalistov, dočim stoji ogromna večina ljubljanskega prebivalstva ob strani in tvori samo predmet upravljanja, t. j. kapitalističnega izžemanja. - - • • To je mogoče tudj vsled tega, ker je delavstvo, ki prodaja.svojo delovno šilo na ozemlju ljubljanske občine, izključeno od vpliva v mestni občini, ker stanuje v Mostah in na Viču. Edini pravi predstavitelji v ljubljanski občinski upravi bi bili samo oni, ki vrše v njej družbi koristno delo, t. j. ročni' in duševni delavci. Ti pa so vsled sedanje organizacije občine in njene uprave potisnjeni na stran. 3. Občinski proračun. Kapitalistični značaj današnje občine prihaja predvsem do izraza v občinskem proračunu. V njem je posvečena vsa skrb interesom kapitalističnega razreda tako glede izdatkov, kakor glede razdelitve bremen. Ročni in duševni delavci tvorijo v Ljubljani ogromno večino; zato mora biti proračun ljubljanske mestne občine sestavljen tako, da se v njem varujejo interesi ljubljanskega proletariata, t. j. njegovo gospodarsko, socialno in prosvetno blagostanje. Bremena občinskega proračuna morajo pasti na one, ki žive od dela ljubljanskega proletariata, ne pa na one, ki še za svoj vsakdanji kruh ne zaslužijo dovolj. Borba ljubljanskega proletariata pri občinskem proračunu mora iti za tem, da padejo vsi občinski izdatki v breme premožnih slojev in to ne oziraje se na obstoječe krivične zakone o davčni obremenitvi. II. POSEBNJ DEL. Dočim živi buržuazija v luksurioznih palačah in vilah, v udobnih in prostornih stanovanjih, dočim se ji ni treba brigati za svojo prehrano, ker ima še preveč denarja in ne vprašuje po cenah živil ter živi obilno, dočim za njo ne obstoja vprašanje odkod vzeti obleko in obuvalo, dočim ona ne drhti in ne oboli od mraza, ker je v njenih stanovanjih še pretoplo in razpolaga z obilno zimsko obleko in obutvijo, dočim zanjo ne obstoja vprašanje o zdravju, ker je vidno dobro nastanjena, zadostno prehranjena in oblečena, ker ima v slučaju bolezni na razpolago najboljšo nego in najboljše bolnišnice, dočim zanjo ne obstoja vprašanje brezposelnosti, ker se nikoli ne posuše viri njenega bogastva, dočim ona ne ve kaj so nesreče in nezgode, dočim ji ni treba skrbeti za starost in onemoglost, dočim ima buržuazija vsega v izobilju, znanje in prosveto, pa delavski razred in socialno njemu bliže stoječi sloji vsega tega nimajo. Današnje življenje ročnih in duševnih delavcev je tako, da je brez stanovanj ali pa se stiska po ozkih, nezdravih luknjah, po kleteh, podstrešjih, šupah. barakah in vagonih, da je brez zadostne prehrane, brez po-rebne obleke in obutve, brez kurjave in zadostne razsvetljave, da divjajo med njimi najstrašnejše bolezni, da Ja ni sredstev za ozdravljenje, da so izročeni brezposelnosti, da so kot invalidi, onemogli in v starosti na milost in nemilost izročeni usodi. Iz takega stanja izvirajo za razredno-zavedni proletariat konkretne naloge občinske politike in zato stavijo ročni in duševni delavci v ljubljanski občini naslednje zahteve: 1. Stanovanjsko vprašanje. A. Gradnja novih stanovanj. Preskrba ljubljanskega proletariata z zadostnim številom higijeničnih in cenenih stanovanj je eno najbolj perečih vprašanj. V kolikor so po vojni kapitalisti sploh gradili nova poslopja, so to večinoma in skoro izključno bančne, trgovske in pisarniške hiše in palače ter luksu-riozne hiše in vile. Pri tem so navijali cene navzgor, kar neverjetno podražuje tudi mala stanovanja. Občina mora to tendenco hitrega podraženja delavskih in uradniških stanovanj na sledeči način paralizirati: a) Da takoj najame zadostno posojilo za zgradbo vseh potrebnih stanovanj v Ljubljani; in si na ta način pridobi možnost za zniževanje cen stanovanjem v privatnih hišah; b) da izposluje zakon, ki daje občini pravico razlastitve vseh primernih stavbišč v mestu ter si jih za-■ .otovi za svojo izključno razpoložljivost; c) da progresivno obdavči nezazidana, stavbišča kapitalistov, ki bi lahko zgradili hiše. ki pa tega ne store, ker nalagajo plodonosnejše svoj kapital v drugih podjetjih; d) da si osnuje stalni fond za grajenje novih stanovanjskih hiš in za vzdrževanje obstoječih; e) da izposluje pri državi, da izprazni stanovanjske hiše, ki jih ima zasedene z uradi, in da država zgradi za svoje urade in za državne nastavljence lastne hiše; f) da najde pot. da prisili vojno upravo, da ji odkupi vojašnice, ki so občinska last; g) ukiniti je vse davščine na stanovanja; h) da drži ceno stanovanj stalno nizko pod cenami privatnih hiš ali in s tein tlači cene privatnih stanovanj; i) da parcelira občinski svet in ga da v brezplačni najem. Amortizacija posojila za zgradbo novih stanovanjskih hiš in prispevki za snovanje stanovanjskega fonda se morajo prenesti, v kolikor se ne morejo kriti iz zmernih normalnih stanarin, izključno na obdavčenje kapitala in kapitalističnega luksusa. Delavska in uradniška stanovanja se morajo graditi v mestu, odnosno v bližini tovarniških centrov, kjer so delavci zaposleni, ne pa kjersibodi na periferiji mesta. B. Razpolaganje z obstoječimi stano-v a n j i. Pravica do urejevanja stanovanjskega vprašanja se ne sme priznavati niti lastniku hiše niti najemniku. 1 a pravica pripada samo občini. To pravico ima izvrševati občina preko posebnega stanovanjskega odbora, ki ga imajo izvoliti stanovanjski najemniki in ki ima stalno delovati pod kontrolo občinskega sveta. Nobeno st