STANKO VUK
POMLAD
Vlažna svetloba trpko lega v vrbovje.
V ravnini breze, srebrne vode.
Veter skozi borovje mornarske pesmi gode.
Od jarkov deliti,
od pomladanskega snega.
Po grapah
prva trava zeleni.
Pastirčki z bosimi nogami se igrajo z ovčicami.
VIDA TAUFER
NARCISE
Nocoj nebo je črn baldahin, težko visi nad zemljo in vodo, narcise v travi čakajo voljno, dehtijo, kakor pesmi bolečin.
Omamil me je težki vonj narcis. Na deblo sem se trudna naslonila, njegova roka mojo je ovila, pobožal mi je kito plavih las.
Narcise bele v travi razmetane, narcise moje, zvezde belih sanj, odtrgane, vse tihe in vdane, ve ste ko sladka, topla misel nanj. —
Ugasni, luč, čemu mi boš svetila, srce, umri, čemu bi še ljubila... Pozabil je na mojo ozko dlan.