TOŽBA
Nič več radosti               Vojska vstala je,           Tedni minejo,
v mojem srcu ni,            klic poslala je               meseci tek6;
črna žalost je                 do poslednjih koč,        ne oglasi se,
legla na moje oči.           strašni klic na boj.       kaj je neki z njim?
Ko cvctel je lan             V uro jutranjo              Ali živ je še ?
v jasen solnčni dan,        brat je vzel slovo,        Rane ga skele ?
črna, strašna vest           s solznimi očtni            Ali pa že grob
prišla je do nas.             je odšel od nas.            v dalji krije ga?
Dom je osamel,               Nič več radosti
cvet je ovenel                v mojem srcu ni,
v oknu, ptiček je            črna žalost je
v kletki onemel.             legla na oči ...          P. Z..