37 NOVE PESMI Jože Žohar NOVE PESMI Naj osvežimo spomin: Jože Žohar se je rodil 1945. na Goričkem in potem še mladoleten pobegnil v širni svet, na koncu je pristal v Avstraliji in tam zdaj živi že četrt stoletja. Skupaj s Pavlo Gruden je bil dolgo časa duša in srce SALUK-a, slovenskoavstralskega literarno-umetniškega krožka; zadnje čase se je umaknil ob stran, deloma tudi zagrenjen zaradi novih razdorov, ki jih je med slovenske izseljence vnesla ne pretirano subtilna pojunijska matična politika. 1990 je pri Mladinski knjigi izšla njegova pesniška zbirka Aurora Australis, ki je zbudila veliko zanimanje in priklicala nedeljeno priznanje: pričala je nedvomno nadarjenega, če že ne kar sijajnega pesnika - verzom skoraj ni bilo mogoče verjeti, da jih je pisal samouk. Toda ta samouk je ves čas, sleherni trenutek, tudi ure in dneve, ki jih prebije v duhomorni železniški ali poštni službi, doma, v daljni Sloveniji in njeni poeziji, njeni usodi in v učaranosti njenega jezika. Tako je z značilno goričko, prekmursko težko melanholijo doživljal tudi, kot da bi bil zraven, junijsko vojno in vse, kar je sledilo. Na skoraj vsako fotografijo, ki jo je ugledal v zastarelih, kasno prispelih časopisih, je dodal kakšne verze. Konec junija 1992 jih je potem zbral v zbirko »Masa + kri + ran+je«: že naslov govori o njeni poetski naravnanosti - silovite potrtosti skuša vse pogosteje izraziti z jezikovnim kontekstom, dvoumjem, besednim razčlenjevanjem oziroma razstavljanjem. Jezik skriva v sebi več, kot zmore dopovedati najbolj pesniško spreminjanje besednih pomenov; s palindromnostjo izraža tudi osnovno strukturo sveta: naj ta svet namreč gledamo s te ali one strani, od spredaj ali zadaj, zmeraj je enak, zmeraj se bere enako. - Ideja je v osnovi resignativna, v izvedbi pa narekuje vtis nekakšnega razumarskega tampona, včasih kar igračkastega, ki sproti posrkava kri izpovedovanja, še preden doseže sprejemnika. Vendar pa je v ozadju silovita osebna prizadetost, ki v bolj »klasičnih«, neposrednejših verzih večkrat plane z vso prepričljivostjo na dan. Matjaž Kmecl Ti pobjednici sit blijedi sa velikim ruinim ustima, a krv im je nasjela na oči, ali če ih postidjeti jednog jutra more svojim mirom i njive svojom svetom tišinom. Ivo Andrič, Iznad pobjeda Jože Žohar 38 NO PASARAN Ob votlih žrdih se privlečejo živali, v grožnji nenavadno grde, grozne, požrešnejše kot so rosomahi, kot da prihajajo iz drugega sveta. Brezsrčno in brezglavo zakolobarijo čez rajski vrt, prek prsi Lepih Vid. Zbujen in zbran za dolge svetle dni, nekdo potežka martinkrpanski kij. Pred nevihto: doseže, v ušesa zareže zatišje. Celo golobi odšumijo proč in nekam više. Nekam više. Obmolkne gozd. Kot v strahu se zamaje grm ob poti. Kot pod koso se poleže trava. Prst pod njo posvarja žive in prebuja okostnjake, strmi v strupene trupe močeradov in čaka, pripravljena na mrtve goste. Nebo v moči nemoči sramežljivo potemni. Hrib se k hribu stisne. Ranjen asfalt črno se poti. Težak je, zmeden in nevaren ta, ki z juga gor drvi. Hudič! Za repom pada mu zavesa in spredaj se izteka cesta v nič. Otok v jezeru zelenem prekmalu je zasičen z brodolomskimi otroki v želvinih oklopih. Srdito šavsne ješči pes. V prazno prhne vročo slino. Dvigne se, ognjeno zaječi jekleni žrd. Malo trzne, potem zamahne, smrt. (Ob sliki bombardirane hiše in ustavljeni oklepni koloni JLA na Medvedjeku. Delo, 1. in 2. julija 1991) LJUBOSUMJE V zaumju moško ljubosumje proti moškim, primitiven gen, podedovan iz davnih črednih gonov. Morda razbolelost hipofize, morda sanjske blodnje in duševne motnje, morda le strah živali. 39 NOVE PESMI Delitev matere med dvema, tremi, ki bili so gostje v maternici njeni. Vsak, ki ti po zgradbi in podobi je enak, je tekmec tvoj. V zrcalu glas, tvoj prehitevajoči jaz. Zato pohiti, pridi za hrbtom, da te ne čuti, pod prtom. Poskusi ga nežno še enkrat ubiti. Mrtev ti ne more uiti. Oskruni telo. Izvrtaj oči, da te ne vidijo. Odreži spolovilo. da se odcedita kri in seme, da po naključju ne oplaja še iz zemlje, da si dejanje zapomni še preostalo pleme, zapomni na vse veke. MATERINSKI SPEVI O Bože, ki prebivaš nad nami in v dušah nas vseh. Ti veš, da nočemo vojne, morij, razdejanj in trpljenja. Vrni nam naše odvzete sinove, naj z nami živijo, gradijo, delijo ljubezen in mir tega sveta. Moj je nedavno opravil zadnje izpite. Moj bi bil rajši v knjige vkopan. Moj se je komaj prvič zaljubil. Moj mi je prvega vnuka povil. Moj mi je pisal, da ga vojska mori. Moj pa, da vojska ubija tudi svoje ljudi. Moj je za mir in hoče domov. Moj še o smrti ničesar ne ve. Moj je eno samo vrenje: Življenje! Moj ne bi nikomur ničesar kratil. O Bože, ki prebivaš nad nami... Brani nas tega, kar v Tvoji vidimo rani! VENCI Celo noč je ob sveči v kleti pletla vence Jože Žohar 40 iz snežnobelih krizantem. Za sina. zeta, dete. za dobre sosede. Za vsak primer tudi za sebe. Ko je sonce vzšlo in je hotela do grobov. so vdrli v klet bradati škrati. In je iz sodov cel dan curljalo staro vino. In je kot rdeča vrtnica ležala v belih vencih stara mati.