Vpeljava v zgodovino. Med nauki, kateri človeka sploh in mladost posebej izobražujejo, je zgodovina — toliko da ne pervi. Šolski veljaki to priznavajo, in nekateri so celo terdili, da je za verskim uaukom poduk v zgodovini pervi. Zgodovina se tudi povsod podučuje v srednjih šolah, in tudi v ljudskih šolah se stavi podlaga terau nauku. Je pa tudi zgodovina izmed vseh vednosti perva, ktera vnema mladenča za velike in blage čine, in mu nasproti pristudi vse, kar nasprotuje božji in človeški pameti, ker blažuje njegov značaj, povzdiguje njegov čut, serce ogreva in voljo za dobro pripravlja; kajti v zgodovini spoznava mladeneč božjo previdnost in božjo pravico nad človeštvom; kaže mu pa tudi, kako nečimurna je vsa svetna čast in veličastvo; vsaja v njegovo serce vernost in ž njo domoljubje, ponižnost in zaupanje v božjo previdnost, poleg tega ihu podaja izkustev, katera so v življenji potrebna. Zgodovina je tedaj, kar so že stari priznali in slavni modrijan Herbart priterjuje, učiteljica človeštva, a Herbart pa pristavlja tudi še: Ako pa zgodovina ni to, so pa po večjem učitelji mladine tega krivi. lmeniten je tedaj poduk v zgodovini, a sila težavno je, veliko sliko človečanstva, ktero imarao pred sabo, razvijati duhovnemu telesu učenca tako, da jo sprejme in v nji gleda Boga, kateri vlada v vojskinein viharji in v hruinenji ljudstev, kojega pravica se vidno razodeva v osodi sveta in ljudi. Zgodovina ni namreč zgolj zapisnik imen in števil, katerega se ima učenec iz glave naučiti, in da bi v njem ne najdelsredstva, da bi se duševno izobraževal; tudi ni zgodovina golo časoslovno vverstenje dogodadjev brez notranje zveze o vzroku in učinku, o pričetku in uasledku. ker le to more zadostovati duhu, kateri želi resnico zvediti in namenu svetove zgodovine; turli ni zgodovina le zaklad mičnih zgodbic, katere nekaj časa kratkočasijo, a duhu in sercu ne podajo tečne hrane. Zgodovina ima zares velikanski nalog, in velevažno je vprašanje do didaktike, kako naj se mladost naj pripravnejše pripravlja in vpeljuje v ta nauk. Enim so zgodbe svetega pisma predvežje, po katerem pot pelje velikanski tempelj zgodovine, drugi pa mislijo kratek pregled zgodovine je naj bolj pripraven, da se pripravi pot pragmatičnemu zgodovinskemu poduku; drugi so zopet te rnisli, zgodovina vlastne domovine se mora naj prej podučevati, in njih veliko je pa te misli, da zgodovinski vedi morajo pot pripravljati životopisi raznih ljudstev in raznih časov. Vsaka teh inisli ima nekaj za se, in vsaka teh prav speljana več ali manj koristi učitelju zgodovine. So pa tudi veljavni razlogi zoper vsako teh misli, tedaj se nam zelo važno vidi, vzroke za to ali uno nietodo med sabo primerjati. Pred vsem pa je potreba, da se vprašamo , kaj je zgodovina po svojem bistvu in kaj je njeni nainen, poteui bomo tudi vpeljavni nauk dostojno cenili. Oziraje se na pervo razločujemo življenje narodov in deržav, in življenje posamesnega človeka. Vsak posamesen čiovek skuša v svojem življenji srečino zmerno, v veselih in žalostnih urah. Marskateri izmed nas ve pripovedovati o žalostnih urah, ko ga teži zavist in sovraštvo neprijateljev, ko ga zapuščajo navidezni prijatelji; njegov duh hoče opešati pod težo iskuštev, katera so združene z vsakitn blagim prizadevanjem, duša je žalostna in serce si želf, da bi kmali minula britka nra; vsaki pa tudi, ako ne zapira svojeglavno svoje serce vsakemu veselju, in ako ga ne terpinči huda vest, čuti lepo versto solnčnih dni, kateri ogrevajo njegovo notranjc serce in ktere povzdigujejo njegov pogled na kvišku, od kodar prihaja luč in svitloba tudi tačas, kedar nas svet zapušča in je vse okoli nas žalostno in osojno. Bodi si v veselji in tugi, v radosti in žalosti, povsod je enaka dobrota očetova, povsod je ueizvedljiva božja modrost, katera vodi živ- 18* ljenje posamesnega človeka. Marsikatero človeško življenje je kratko, tako, da se speče dušne moči še ne zbude še manj pa razvijo; drugi ljudje sicer učakajo visoko starost; seme dušnega izobraženja bi se bil lahko razvil, pa plevel je prirastel in zadušil dobro seme; pri nekterih je seme doraslo, cvetelo in doneslo stoternega sadu. Kakor posainesen človek, žive pa tudi narodi; žive pa tudi deržave kojih življenje spada večkrat skupaj z narodoviin življenjem. Kakor se namreč na stvarjenem svetu večje in manjše vode stekajo v reko, katera vse skupaj izliva v velko morje, tako se tudi združuje življenje posamesnih narodov v deržavno življenje; skupno si prizadevajo doseči namen, katerega jim odkazuje previdnost božja. človek, naj imenitnejši stvar vidnega sveta, združuje v sebi dušno in telesno življenje vladajoče, podložno in tako je tudi deržava, najbolj veličastna človeška naprava iz dveh delov, iz dežel narareč in iz ljudi; uni je materijalni ta pa umstveni del vse celote. V pervem easu svojega življenja človek zbuja, vadi in krepča telesne moči, ker navadno le v zdravem telesu prebiva zdrava duša; deržave tudi v pervem svojein začetku obdeljuje zemljo in tla, na katerih se bo razvijalo višje dušno življenje, da bi tako mogle razvijati obilico materijalnega blaga v narouovo ohranjenje in njegov dušoi razvitek. Kakor se v življenji posaniesnega človeka verste vesele in žalostne ure, tako da srečino vrednost spozna še le v nesreči in po tej poti pride od zmote do resnice, od hudobije do kreposti, od terpljenja do blaženosti, tako zavihti tudi vsegavedna previdnosft nad cele narode in deržave po srečnih dnevih šibo nesrečnih vojska, dragine, hudih boleznij in drugih nadlog, da spoznajo resnico, krepostno žive in tako pridejo do blagostanja, kterega sploh ljudstvo ali deržava more vživati. Človeško življenje se prej ali slej pogrezne v grob, da vstane zunaj njega v večno življenje; tako odstopajo narodi in deržave po daljšem ali krajšem obstanku iz pozorišča sveta, in kakor mi stopamo čez Babilon in njegova nekdaj tako krasna poslopja ali čez mogočno in bogato Kartagino, tako da komaj najdemo sled, tako pride pa tudi čas, ko bodo v prah razpadla naj krasnejša mesta v Europi in se bodo komaj poznala v svojih razvalinah. Kajti ne tisto, kar je dodela! posainesen človek s svojimi inočmi, ohranuje; tudi se ne tisto, kar so stvarili posamesni narodi s svojimi telesnimi močmi, ohranuje se na veke; marveč tisto, kar so dosegli prizadevaje se za vzvišeni namen, kterega jim je Bog odkazal. Živi pa tudi človečanstvo, ker v obče človeška natura ne bo nikdar odmerla. Cloveštvo, katero prebiva na temu delcu vesoljnosti, ki imenujemo zemljo, je vsemogočna stvarnikova beseda iz nič poklicala; stvarnik mu je zmožnost dodelil, da se razvija in izobražuje ter živi tisoče in tisoče let, katerih nobeden nikdar ne bo preštel. Posamesen človek zraste dotna, v šoli in v cerkvi; ljubezen staršev, učenikov in duhovnov ga vodi; ljudstvo zraste v deržavi, modre postave ga varujejo, izobraze in odgodč; človečanstvo pa roka božja vodi od stopnje do stopnje po neizvedljivih in od veke odločenih potih, da se čedalje bolj izobražuje in popolniši postaja. Kakor posamesen človek, tako ima človeštvo dobo mladosti; v tisoč in tisoč letih pod raznimi prigodki se je povzdignilo do te stopnje, na kateri je sedaj; in čez toliko in toliko tisuč let, ker sam Bog more to vediti, ga ne bo več na zeinlji, ker človeštvo je doseglo svoj namen na tem svetu. Zemlja, na kateri prebivamo, solnce, ki ji daje luč in gorkoto, vse se pogrezne v večno noč, ko dopolni svoj natnen. Le eden, katerega ne izrekuje nobeno ime, edini ta bo ostal nad velikimi svetovi, kateri verše mimo podnožja njegovega prestola; vse se spreminja, le on ostane vekomaj. Po ti trojni razločbi lahko zgodovina predstavlja zgodbe posamesnih Ijudi, ali posamesnih narodov in deržav, ali človeštva v obče, tedaj razločujemo zgodovino v životopisih, zgodovino deržav in narodov, občno ali svetovo zgodovino. Da bonio pripravljajoči nauk bolj čislali, poglejmo še enkrat vse, kaj če doseči zgodovinski poduk. Ako stari imenujejo zgodovino učiteljico življenja, ako jo sloveči zgodovinar iinenuje bogato raater spoznanja, učiteljico modrosti, pravice in kreposti, tako je tukaj v kratkili pa tehtnih besedah povedan upliv, katerega ima zgodovina do uma in serca človekovega. Skoraj da ni čverstejega izobrazila od zgodovine; vterjuje namreč spotnin, oživlja domišljijo, uri razuin, ogreva serce, vravnuje voljo, ter daje človeku obilen zaklad izkuštev za nravno in dejansko življenje. Zgodovina vterjuje spomin, ta nebeški dar, vsled katerega si ohraniino vtise in nazore, ter jih zopet v spoinin pokličemo, in v svoj namen porabimo; brez tega nebeškega daru (spomina) bi vlivali vso svojo vednost v sod brez dna. Sv. Avguštin hnenuje spomin mojstersko delo večne previdnosti, kajti ta dar bistri spomin za besede in stvari, ker predstavlja iinena, števila in zgodbe; večina drugih vednost vtežuje le na eno stran. Zgodovina oživlja doniišljijo, katera zaljša lastno življenje, nareja pa tudi, da je naše delovanje na druge živejše in vtežnejše. Zgodovina, ne, da bi sanio zbujala a tudi vadi spomin , pri branji namreč ali pri poslušanji prikazuje se v mičnih povestih cela versta slik, v katere se človek zagleda in tam vidi, kako so se zgodbe veršile. Zgodovina tudi vadi razum, ker ona povsod išče vzrokov in nasledkov, bližnjib in daljnih, noter do najskrajnejšega, kateremu se vse drugo podverže, to je Bog. Stavlja tedaj vzroke in nasledke, nagibe in učinke v pravo razmerje pred oči učenceve, primerja enake dogodbe, oziraje se na vzroke in nasledke, kaže na razliko časov in ljudstev, pristavlja osebe v njih delovanji, v njib načelih in značaji poleg oseb, tehta nagibe in protinagibe, in tako vadi na mnogoverstni način razum. Zgodovina tudi ogreva serce, in ga napolnuje z naj blažjimi čutili, katera nam težavno delo zlajšujejo in so nam večkrat vir naj čistejšega veselja. V zgodbah sv. pisma in v svetovi zgodovini najdemo tu obilno dušne hrane. Kdo bi se ne pomudil z dopadljivim sercera pri pobožnem Abeljnu, ki je iz hvaležnosti z otročjim sercom Bogu daroval. Kako idilična je povest od Orfe in Rute! Komii se ne ogreva serce, ako bere sv. evangelij z zbranim duhom. Občudujemo stanovitne spoznavavce, in neprestrašene mučence, ki so raje življenje zgubili, da so le vero ohranili. Tudi pri paganih najdemo može in žene, vredne našega spoštovanja n posnemanja. Vidimo tukaj stanovitnega Sokrata, ki z veseljem umeije za resnico, tam vidimo Lukrecijo, ki noče preživeti svojega zaničevanja, tam poštenega Fabricija, od katerega njegov sovražnik pravi, da ga je težje od pravice odverniti, kakor solnce iz njegovega tira, vidimo zopet Kornelijo, kateri so bili naj veči kinč njeni otroci: med kerščanskimi narodi vidiino n. p. Winkehied-a, kateri zgrabi sulice sovražnikov, in jih stisne na svoje persi, da naredi svojimi gaz v sovražnike, ali pa Tomaža Mora, kateri se iz ljubezni do pravice in resnice odpove časti in službi, in zato preterpi ječo in smert; te in take može gledamo in naše serce se napolnuje z naj blažjimi čutili. Zgodovina tudi izobražuje voljo in jo spodbada v dobro. ^Besede mičejo, zgledi vlečejo", je star pregovor. S plamtečimi čerkami so v zgodovini zapisani blagi čini mnogo-zaslužnih mož. Te mertve podobe se ožive, in ko se enkrat serce ogreje, omeči se tudi volja. Namesto golih nankov nam podaja zgodovina celo versto delajočih oseb in dosega svoj namen tudi tako, da stavi kreposti nasproti hudobijo in zanikernost, in zarad tega je gojiteljica človeštva. Na vsakem listu nam pokaže vsemogočnega in neskončno modrcga pa tudi neskončuo pravičnega Boga, razširjaje tako spoznanje Božje razlaga nam tudi nravno. Zgodovina podaja tudi bogati zaklad spoznanja in izkustev za praktično življenje. Sleherni, kateri se prišteva omikanim, ne shaja brez zgodovinskega znanja; svečenik in vojak. deižavnik in pravdoznanec, učeni in umetnik, tergovec in obertnik, vsakteri bo najdel v nji spoznanja, katero mu bo koristilo v življenji; tako postane zgodovina učiteljica modrosti. Zgodovina more tedaj veliko koristiti, to pa je nad učiteljem, kako ¦ jo obdeljuje; pa že tudi pripravljajoči nauk veliko v tej zadevi storiti more. Preglejmo pa sedaj, katera navedenih metod vstreza naj bolj smotru, katerega hoče doseči zgodovinski poduk. I. Preglejmo naj prej iuetodo tistib, kateri vpeljujejo zgodovino s tem, da predstavljajo naj prej kratek pregled. Ta metoda je narareč naj bolj razširjena. — Ko bi bila zgodovina samo za razum, bi bila ta metoda res dobra. Zgodovina pa ni veda le za razuin, v nji mora najti učenec hrano za serce, kar inu pa druga veda ne more v taki meri podeliti kakor zgodovina. Nekateri taki posnetki ali pregledi se imenujejo flobčna povestnica za otroke", kakor da bi to ne bilo samo v sebi nasprotno, prav prava „contradictio in terminis". Takošni spiski imajo po eni strani preveč imen, letnih števil, katere začetnik ne more prebaviti, na drugi strani imajo pa premalo zgodovinskih slik, da bi jih učenec gledal in si čutilo zbujal. Vendar pa se mora priznati, da so taki pregledi raočno koristni v Ui namen, ker imajo pregled po obširnein polji zgodovine, tedaj učenje zelo zlajšujejo, razum pospešujejo, spomin podpirajo in so za poiskanje dat prav pripravni. Prav koristno bi bilo, da bi si učenci sami napravIjali preglede. (Konec prih.)