757
ŠTIRI PESMI
Cveto Preželj
UMAZAN VETER
Umazan veter pokriva ceste.
Zaprte stoje hiše.
Prazna stopnišča se spuščajo navzdol.
Topoli ob hišah preštevajo prve liste
in se nagibajo nad poti.
Da jih ustavim,
znova prikličem v samozavestno rast,
bi moral biti blizu veselja,
blizu srečnega spomina.
Topole bom zapustil.
Ogrnjen v umazan veter
bom spraševal stare ljudi,
če poznajo romanja
ah samo samotno hojo v hrib
in se v svoji samoti
Cveto Preželj
758
dvigal k premišljenemu pripovedovanju dlani,
ki z usodo vežejo dni,
in se nikoli ne izgube.
Nekega dne vzdrhtijo,
vendar je vedno toliko svetlo,
da jih vidimo,
občutimo v iskanju nečesa,
kar je bilo pozabljeno.
Umazan veter pokriva ceste in zapira vrata.
Koliko časa že ni posijalo sonce in se sprehodilo po reki?
Samotni dnevi
bi v belem cvetenju češenj
sprejeli sončen dan
in se sprli med sabo,
razšli,
da bi lahko pobegnil
in se na darovano piščal naučil igrati.
POMLADNA FANTAZIJA
Od vrhov,
ki prisluhnejo jutru
in zbirajo petje ptic,
sprejemam oprezno rast
in med njimi pobožno dvigam list
domače češnje,
da mi bo oblak, senca,
če se združijo vrhovi
in se razsujejo na prisojno stran.
Zemlje praznik,
praznik vetra
in dekliških šopkov šmarnic.
Meni in dekletu
so zvonovi ob veliki noči peli,
morda predolgo peli,
da se zdaj skrivam rožam in dekletom
Štiri pesmi
in sledim tihemu spoznanju,
da je ljubezen presvetla
za moje zbiranje misli,
da je samo prozorna meglica,
ki jo opaziš
in je ne čakaš,
da te ob sončnem dnevu poljubi.
Med vrhovi dvigam list domače češnje in ne sprejme ga ljubezen ne ptica za svoje gnezdo.
Nikomur odkrito čakanje, objemanje kolen, gnezdenje prstov in obraza, kot da je zgubljen boj in se dan ledeno skriva.
OBLJUBLJAM
Ne odpirajte cvetov na silo,
da ne zlomite krhke volje vetrov,
ki so vedeli, kdaj naj pridejo.
Ne preizkušajte upogljivost sončnic
in človeških dlani,
da se žrtveniki ne zlijejo
z jutranjim obzorjem
v eno samo hotenje.
Kdor je zaljubljen v rdečo barvo, nikoli ne ve,
kdaj zapustijo vojne gozdove in trepetave, izbuljene oči.
Veliko je barv,
ki dopolnjujejo pokrajino
in ne poslušajo nikogar,
ki mu srce bije rdeče,
varljivo rdeče,
hrabro ob paradi jekla.
759
Cveto Preželj
760
Vsaki barvi zvest, zaneseno zvest, obljubljam obstajanje.
VEČNA LUC
Mrtve poznamo po steklenih očeh in po veselju do neba.
Med njimi sem, v zelenem ali črnem steklu svetilke kristal, prozorno krilo žuželke; med njimi sem, v zelenem ali rdečem steklu, vedno samotne svetilke, izgubljeni plamen ... o večna luč
ob vznožju cipres,
o večna luč, ki pozna svetlobo umirjenega neba, ki ob eksploziji oblakov prosi stene svetilke, naj za trenutek zatemnijo svoja okna;
o večna luč,
ob mojem grobu luč, ki bo skrila ljubezen, ki je ob dekletovih laseh poiskala odmaknjene breze in vedela, da je življenje nesmisel, če samo stojiš in gledaš stara drevesa, senco neke roke,
ki je v pomladnem dnevu vrezala srce, in vedela, da dekle ne bo ljubilo samotnih, nekoliko temnih oči, da to tudi priznava in beži;
o večna luč
odreši blede oči,
delo noči in presvetlega jutra
je končano. Nikoli hvaležen, postane človek hvaležen ob tako popolnem delu. Oči so zdaj mrtve obale in tema je zadnje spanje, zadnje spanje občutljivosti
Drama o revoluciji, stalinizmu, partiji
761
in priznanja, da nisi ljubljen,
da si samo prijatelj,
ljubek razgled na bogata omizja ...
in ljudje prihajajo
in prehitro gredo
in se smejejo.
Pokopališka vrata ostanejo odprta.
Akademski slikar naslika cerkev.
Nihče pa ne sliši zvonov:
padamo, dvigamo se, padamo in ne poznamo nikogar.