-& 10 s*-
Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij.
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
3 prvem poglavju sv. pisma  so  zapisane  besede:   »In  Bog je  ustvaril [(&• zverine zemlje po njih plemenih, in   živino, in vso laznino zemlje po <^p   nJe plemenu. In Bog je videl, da je bilo dobro. In je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti, naj gospoduje čez ribe v morju in ptice pod nebom in čez zverine  in vso  zemljo,  in  čez  vso  laznino,  ki  se giblje po zemlji.«
Torej popolno gospodstvo čez vse brezumne stvari je Bog izročil člo-veku; le ta je imel biti gospod vsega stvarstva. In to nadvlado je vršil Adam tudi v resnici, dokler je živel v izvanredni mi]o9ti božji, v kateri ga je Bog ustvaril.
Ko pa je Bog Adama in Evo zavoljo njujine nepokorščine zapodil iz raja, zadela ju je med drugimi kaznimi tudi ta, da jima prej vdane živali niso več hotele biti pokorne, marveč so postale deroče in sovražne. Glovek, ki je Bogu odrekel pokorščino, tudi ni več našel pokorščine pri živalih.
V Adamu, očetu človeškega rodu, grešil je pa ves njegov rod, torej tudi mi; zato se kaže še dandanašnji ono napeto razmerje med človekom in živalijo. Le malo število domačih živalij je človeku vdano, vse druge žive stvari pa se ga boje in pred njivn beže, ali pa mu celo kažejo svojo sovraž-nost s kremplji, zobmi in kopitom.
če se pa človek, Adamov potomec, dvigne do tolike stopinje sve-tosti, da postane podoben prvotnemu človeku pred grehom, zgodi se rado, da mu Bog podeli katero onih prednostij, ki jih je Adam užival pred grehom. Med temi prednostmi se v živjjenju velikih svetnikov posebno kaže gospod-stvo nad živalimi.
To gospodstvo v širšem pomenu se javlja deloma v tem, da so živali človeku pokorae, deloma tudi na izrednejše načine, kakor je razvidno iz vzgledov, katere priobčujemo.
Omeniti le še treba, da sledeče pripovedke niso verska resnica, marveč imajo zgolj človeško verjetnost.
I.
Sv. Fronto (u. 174 p. Kr.) je živel s svojimi tovariši kot puščavnik v silno nerodovitni sirski puščavi. Pripetilo se je pa, da jim je nekoč pošel živež in mnogi so že sklenili, da se vrnejo med svet. Sv. Fronto jih bodri k zaupanju na Boga, kažoč na izrek Gospodov: »lščite najprej božje kralje-stvo in njegovo pravico, in vse drugo vam bo privrženo.« In glej, Bog sam je čudežno potrdil besede svojega zvestega služabnika. Zgodilo se je pa tako-le: Bogat mož v mestu je videl v sanjah angelja, ki mu je rekel: »Ti se veseliš ob bogatih pojedinah, Božji služabniki pa v puščavi niti kruha ni-majo. Vstani in pošlji jim jedi od obilice tega, kar imaš ! Poživi siromake, ki se v puščavi pokore in so se Bogu izročili.«
-*s 11 s*-
Zjutraj pove bogatin čudovite sanje svojim domačim in prijateljem ter pristavi: »Rad bi poslal, kar potrebujejo, a ne vem, v katerem kraju bivajo. Kdo mi pokaže pot do njih? Kaj storiti?« Nikdo ni znal svetovati.
Drugo noč je videl bogataš isto prikazen; angelj ga je iznova opomnil, naj pošlje puščavnikorn potrebne hrane, ter ga je svaril, ker že ni izpolnil božjega povelja. In zopet je zjutraj bogatin prestrašen pravil svojim prijate-ljem o prikazni, katero jc videl v sanjah. Ni pa vedel, kam poslati živež. Tedaj mu nekdo nasvetuje. naj velblode obloži z živežem in jih pusti, da gredo, kamor jim drago. če je prikazen res poslana od Boga, vrnile se bodo živali same; če je pa prikazen le slepilo hudobnega duha, je vendar bolje trpeti izgubo velblodov, ko pa še huje in dlje mučen biti od satana. Rcčeno — storjeno. Zvrstili in zvezali so velblode druzega za drugim, kakor je na-vada na jutrovem. Lo-ti pa so krenili naravnost v puščavo do bogoijubnih samotarjev, ki so ravno Bogu v čast prepevali hvalnice. Sv. Fronto je prvi opazil živali in po končani molitvi rekel bratom: »čemu ste obupavali? Glejte, Bog sam nam je čadeino poslal živeža. Idimo, raztvorimo velblode, da živali počijejo.« Zavzeti in oveseljeni puščavniki vstanejo, zahvalijo Boga in nabero med skalami zelišč in nakrmijo volblode. Druzega dne pa vzame sv. Fronto le polovico poslanih darov, z drugimi pa zopet otovori živali. Ti naj bi bili v hvalni dar, a zajedno poučili neznanega dobrotnika, da ni skopost vzrok puščavniške bede. — V velikih skrbeh je pričakoval bogatin, kdaj se vrnejo velblodi. Menil je že, da so izgubljeni. Kako pa se razveseli, ko se le-ti po mnogih dneh zopet prikažejo na meji puščave. Vesel razdeli vrnjeni živež med reveže in svoje prijatelje. Odtlej pa je slednje leto, dokler je živel sv. Fronto, ob istem času pošiljal živeža Božjim služabnikom v puščavo.
II.
Sv. Fortunata (u. 303) je živela v Cezareji Palestinski za časa Dijo-klecijanovega preganjanja kristijanov. Ker je stanovitno pričala sveto vero, zapove jo srditi namestnik zapreti in mučiti. Toda najhujša bolečina jo še bolj utrdi v ljubozni do Kristusa. Zato namestnik zapove, da jo vržejo divjim zverinam. Stoječa v zverinjaku pa se sveta devica brani z orožjem molitve. Nato pa nagovori pagane, katerih se je obilno zbralo ob zverinjaku, ter jim reče: »Poglejte, kako dober je Bog kristijanov in koliko premore On, ki je vstvaril nebo in zemljo!« — In čudo! Lev je popreje rjovel, medved godel, leopard raztezal svoje ude, a ko so slišali imenovati ime Gospodovo, postali so krotki, kakor oni levi, katerim so vrgli preroka Daniela. Fortunata je namred zapovedala zverinam: »Kristus, ki vas je naredil iz zemlje, naj vam zapove, da zamenjate Njemu v slavo svojo zverinsko divjost s krotkostjo.« Nato z roko migne zverinam, ki so se ji s povešeno glavo približale in ji krotko Iizale noge. Tedaj pa nastane nepopisno začudenje med gledalci, vse je klicalo: »Zdaj verujemo, da je Bog kristijanov, ki je vstvaril nebo in zemljo; da je Jezus Kristus, katerega oznanuje ta devica!« — Tega govor-jenja pa se je namestiiik tako zbal, da je hipoma zapovedal sveto devico obglaviti.