(Dalj,.) »Da, zato pa bo vsak prej rekel, da je to otrok kakega karar.oseka, ne pa grašeaka in visokega uradnika. Jaz hočem, da bo 011 to, kar bo delalo čast rodbini. Jaz hočem, da bo on enkrat moj naslednik. Nocem kiparja v svoji rodbini. Zato je treba biti napram njemu strog in resen. Naročil boin, da ga odvedcjo jutri v mesto k izbranernu nčiteiju in namestu brskanja, tesanja in mazanja se bo vadil v naukih in tujih jezikih.« In rcs so dcčka drugega dne odvcdli od grada, samo da bi ga odtegnili od priljiihljciiih mii zabav. V zaeelku je Slo vse v redu. Otrok sc je trudil, da bi zadovoljil očcta. Pa nagnjonje za risanje in modeliranje se ni dalo udušiti, ampak se je večalo. Njegovi zvezki in celo šolski zidovi so bili polni njegovili risb. To je bilo sošolcem jako vžeč, ugajalo pa jc tudi u.itelj.m. Sicer niso bili zadovoljni, da deček maže po zvezkili in zidovih, pa kljub temu.so se čudili lepim risbam. Od svojih so&olrev jc Ijubil inali Miciielangelo najbolj cnega, l:i je tadi lepb risal in čigar očo je bil slikar. Imc liui je bilo Pcter. »Tebi toroj zclo ugaja risanjc?« ga je vpraša] nekoe Peter. »Da, dragi rnoj Pc.cr, jaz bi pus.il vse te-le grške in ]atinske slovnice, pa bi po svoji volji samo risal, rezbaril in obdeloval kamen. Ali moj očc boče, da postanom učenjak in nii nc dovoIjujo, da so bavim '/, drugimi stvarmi. Vrh teea pa mi manjka vzorov, po kalerih bi delal in bi se mogel vcžbali.« »Ako želiš kaj takega, to ti jaz laliko nabayim iz delavnice svojega očeia.« Mali Peter je izvršil, kar je obljubil. Piincscl jc malemu kiparju mnogo risb in slik svojega očcta. Po šoli se je torej ta lahko vadil 5 čopičcm. Naprodoval jo tako hitro, da so bili njegovi izdelki prav tako lepi kakor izvirniki. Oče jc večkrat zasačil nove risbc in slikc, iz česar je videl, da se siu še ni cdrckcl svoje strasti. Učitelj mu jc tudi pokazal nckaj iz glin-e izdelanih in iz lesa izrezljanih predmotov tcr jc hvalil izredno nadarjcnost ctrokovo. Ali oče je nato dejal: »Vidim, da iz tega otroka ne bo nič. To bo navaden kamnosek in to je velika ncsrcča za mojo rodbino.« Težek začeiek. Mati jo svojega sina vsclej branila. Čcsto ga je tolažila in vodila s seboj na izprcbode. Nekoč ju je srečala na takem izprehodu stara ciganka, _i je ljudem prorokovala. V tisti dobi so ljudje preve. verovali v take umetnosti. Michelangelo je iztegnil svojo roko proti ciganki. Ona pa je, ko nm je pazljivo pregledala dlan, zaklicala: »Ta otrok bo imel sijajno bodočnost! Svoji domovini bo v nesmrtno slavo.« Cigankine besedo so matei* zelo razveselile. Ilitela je, da jib sporoči svojemu možu. »Ge se bo to uresničilo,« je menil oče, »potem to pocaeni, da bo moj sin nehal misliti na risanje in modcliianje.« Ali niali Rlichelangelo ni nchal risati in upodabljati v glino in les. Vsi tovariši so ga občudovali. Peter mu jc nekoč rckel: »Povedel bi te rad k slavnemu slikarju, ali hočcš?« Bil je ves srečen, ko je stopii v veliko slikarsko dvorano, v kateri je sedel slikar sam, okoli ujega pa jo bilo brcz štcvila slik in kipov. »Slišal scm že o tebi,« je nagovoril slikar malega MichcJangela. »Tv.oj oče rni je rekel, da bi ti. rad bil slikor. Imas kak izdelek s seboj?« Dcčck mu jc ponudil zvezck s svojirai risbami. Slikar jili je pazljivo pregledal. Na njegovcm obrazu se je videlo navdušenje, ko je listal po teh otroških proizvodih, ki so pa bili v rcsnici pravi umotvori. Daljo sledi. SŠ ¦**m&