-^   151    **-
Sreča mladinskih let
Piše Fr. Kralj
IX. Živali — mladinske ljubljenke.
Zvest prijatelj je velika dobrota v življenju; kdor je našel vernega prija-telja, je našel zaklad, govori sveto Pismo. Že v mladosti si nabiramo prijateljev, in oni so navadno najzvestejši, katere smo si izbrali v prijatelje v nežnih letih. Takrat je srce bolj vsprejemljivo za vse občutke, bolj pripravno za to krasno cvetlico — prijateljstva.
A danes ne mislim govoriti o sreči mladinskih let, katero uživamo v družbi vernih tovarišev in znancev, ampak o sreči, katero dobivamo v krogu znancev, ki sicer ne morejo nam razodevati svoje zvestobe, a jo vendar kažejo na razne načine, v krogu in družbi — živalij. Ti so naši brezumni, a vendar zvesti in stalni prijatelji.
Gotovo ima vsadko svojega prijatelja mej živalimi, kateremu izkazuje največ pozornosti, a tudi živalski prijatelj se prilizuje na vse mogoče načine i svojemu oskrbniku. Ta ima malega psička, drugi kodrastega psa, prvi lepo pisano muciko, jagnje, goloba, kosa ali kaj drugega. Tudi jaz sem imel svoje dni svojega kosa in mnogo raznobarvanih domačih zajčkov in še sedaj jih imam rad. Naš deček na prvi sliki si je izbral za prijatelja ponosnega ko-drastega psa, ki pa ni nikakor tako hud, kakor se kaže. Narobe, svojemu gospodarju je prav prijazen in poslušen; povsod ga spremlja, čuva in brani. Pripravljen je izgubiti tudi svoje življenje, če bi bil njegov gospodar v ne-varnosti. Saj ste že večkrat čitali, kako so zveste živali — posebno psi in konji — branili do zadnjega zvesto svoje gospodarje. To je zvesta udanost, ki je redka celo mej ljudmi, a Bog jo je dal kot nagon v živalsko naravo, da je tako še bolj poskrbel za svojo stvar — človeka.
Se zanimivejši prizor se nam pojavi ob pogledu na drugo današnjo sliko. Tudi naša mala prijateljica ni sovražna svojemu psičku, narobe, prav na stol se jc vlegel, da bi bil bliže svoji gospodinji in bi tudi prej dobil svoj del \z njene radodarne roke.
Vendar ima deklica druge prijatelje in prijateljice. Pred njo se je ustavil z mogočnim krikom petelin ter nekako samozavestno zahteva kosilce. Ne zameri mu tega dcklica, saj vc, da so petelini bolj na ošabno stran. Njene Ijube putike že pobirajo drobtine, ki ji padajo z rok, a petelin ni ž njimi zadovoljen, češ, kaj bodo drobtine za takega junaka, kakor sem jaz, zame mora biti že precejšen založaj. Le zadovoljni bodite, pernati prijatelji, deklica ima dovolj kruha, da ne boste lakote zamiii. To prepričanje je menda nagnilo tudi goloba, ki je priletel iz svoje strešne gajbice, dobro vedoč, da ima nje-gova gospodinja ljubeznive roke.
Res si ponižni golobček ne upa prav mej tako gospodo, kakor je petelin, a kje ob strani se bo pa že kaj dobilo, da se bo oteščal. Oj, koliko ima naša znanka dela, da napase to različno drobnjad!
152
Vendar ji te skrbi niso težavne, to delo ni nadležno, ker za svoje ljube živalice rada poskrbi, in v6, da ji tudi one izkazujejo ljubav na vse mogoče načine.
Taka in jednaka dela ima miadina s svojimi živalskimi znanci. Te misli smo zapisali z ozirom na naši sliki; drugi imajo drugačno dclo, druge skrbi, ker imajo  drugačne  prijatelje.  Ta  ima  pisane  zajčke,  mora zanje skrbeti,
drugi kosa, treba ga pojiti in živiti, treba mu lepe kletke; tretji zopet svojega jančka, katerega z vclikim veseljem na pašo goni in skrbi kot za samega sebe. In tako dalje, ker nemogoče je našteti vse raznovrstne živali, katere ljubite in radi imate. Zato ne bodite hudi, ako sem izpustil pozabivši vašega živalskega prijatelja; le verjemite, da sem mislil tudi nanj!
Le radi imejte živali, ker to bo mnogo uplivalo na vašo srčno izobrazbo! Saj  so živali  božje  stvari in nam poklonjene od Boga v veselje in korist.
-»€    153   &t-
Tudi iz živalvj se učimo spoznavati dobroto, modrost in Ijubezen božjo do nas. Pri živalih se učimo milosrčnosti, in blažimo s tem srce, da je obvaru-jemo okrutnosti in neusmiljenosti. Res nimamo nobenih dolžnostij do živalij
samih in one nobenih pravic, ker so brezumna bitja; dolžnosti in pravice so pa le v umnih bitjih — ljudeh. A ravno tako je res, da imamo dolžnosti do Boga. Bog pa je ustvaril živali in jih je nam dal v porabo. Ako torej mu-čimo živali, pregrcšimo se nasproti Bogu, katerega stvar so živali.
-»3    154    &*-
Upam torej, da ne boste mučili živalij, ker tako ravnanje kaže surovega in trdosrčnega človeka. Ne morem verjeti, da bi bil kdo mej vami, ki bi si upal mučiti svoje živali, saj ,,Vrtec" berejo le pridni otroci. Le tako naprej, in radi imejte svoje prijatelje, naj bodo že kosmati in kodrasti ali pa s perjem okrašeni.