OMLADINA F. T.: CUIUS‘REGlO E1US RELIGIO □ KRIVIC: VEČ LUČI! □ PROFESOR DR. BRETISLAV FOUSTKA: ABSTINENCA KOT KULTURNI PROBLEM (KONEC) □ UMETNIŠKA PRILOGA »OMLADINE« □ SLOVENSKO VSEUČIL1ŠKO VPRAŠANJE □ SLOVENSKO DIJAŠTVO □ VESTNIK JZA LJUDSKO □ 0 IZOBRAZBO □ RAZNO □ PRILOGA D □ EE3 0 PONATIS DOVOLJEN LE Z NAVEDBO VIRA D El IZHAJA VSAK MESEC a STANE LETNE 4 KRONE; ZA DIJAKE 2 KRONI; POSAMEZNA ŠTEVILKA 40 VIN. o o DOPISI NAJ SE BLAGOVOLE POŠILJATI UREDNIŠTVU NAJKASNEJE DO 20. VSAKEKA MESECA V LJUBLJANO NA BREG ST. 12 o LE FRANKOV ANA PISMA SE SPREJEMAJO o UPRAVNIŠTVO JE V TISKARNI J. BLASNIKA NASLEDNIKOV V LJUBLJANI, BREG ŠT. 12 a o REKLAMACIJE SO POŠTNINE PROSTE, ČE IMAJO NA NASLOVNI STRANI PRISTAVEK »REKLAMACIJA" IN ČE SO ODPRTE o o ZARADI REDNEGA POŠILJANJA JE NATANKO NAZNANITI NASLOV IN BIVALIŠČE TER VSAKO IZPREMEMBO BIVALIŠČA □ a OBLASTEM ODGOVOREN MIHAEL ROŽANEC □ IZDAJA EKSE-KUTIVA NARODNO-RADIKALNEGA DIJAŠTVA □ TISK J. BLASNIKA D 0 NASLEDNIKOV Q Q S ŠTEV. 3. LJUBLJANA, JUNIJ LETO VI. Fl E) 1909 O H RAZNO. Prihodnji mesec izide dvojna številka „Omladine“ natančno petega julija. Ta dvojna številka bo vsebovala tudi informativni del (dodatek k lanski avgustovi številki) in zato posebno opozarjamo nanjo tovariše srednješolce v prvi vrsti abituriente. Avgusta „Omladlna“ ne izide, pač pa sredi septembra. Iz Gradca. »Radikalno liberalni cvet in sad“. Pod teni naslovom je nakopičil neki Zarjan »Eksliberalradikalc" na platnicah zadnje številke „Zore“ vse polno laži in psovk na Taborjane in Triglavane, kakor sta teden prej storila »Slovenec" in »Straža". Očita se jim v najostudnejšem tonu, v kakršnem more pisati res le kak Zarjan, da so napadli krščansko izobraževalno društvo »Domovina" in da »bodo izbrisali in pomazali te dni vse, kar je katoliškega v pravilih in življenju. Trem četrtinam pravih dosedanjih udov — sami priprosti možje, fantje in dekleta so to — pa porečejo novi ljudje: Če vam ni prav, .pa idite drugam..." Kaj je resnica na tej stvari? V Gradcu je že šest let životarila »Domovina", ki so jo klerikalni »akademiki" smatrali za svojo domeno: ne da bi pristopili kot udje, ampak večinoma so zahajali tja — samo komandirat. To je bilo njih »delo". Ker pa je odbor izprevidel, da na tak način ne gre naprej, je sklenil spremeniti društvo v podporno in izobraževalno ter omogočiti vsem zavednim Slovencem vstop v društvo. Tudi Taborjanov in Triglavanov je vstopilo lepo število. Na izrednem občnem zboru dne 16. maja se je glasovalo o izpremembi pravil, kakor jih je stavil odbor; z ogromno večino oddanih glasov: 76 proti 13 ali Če se upošteva le delavce In obrtnike: 42 proti 7 so bila sprejeta izpremenjena pravila. Kje so tukaj tri četrtine udov, ki naj bi bile preglasovane V Vse, kar so napisali naši klerikalni kolegi, je torej zavijanje in laž. Pa vsaj se poznamo! Reklamo je treba delati zase ter se razbobnati za mučenike narodne stvari in takoj bo rosil »zlati dež" na Zarjane; radikalce in njih društva pa je treba očrniti pri tovariših srednješolcih za ne narod ne, ker »boj za vero" nima več dovolj vabljive moči. Upamo, da se jim tt. srednješolci ne bodo dali speljati na led. Dijaški konvikt v Pazinu in klerikalci. Že nekaj časa izhaja v Trstu pod imenom »Zarja" majhen listič škofa Nagla, ki ima trajno nalogo: braniti in zagovarjati vse protislovanske odredbe od škofove strani na cerkvenem-polju pod firmo prenavljanja v Kristu; ovajati vse klerike, ki si drznejo samostojno misliti in končno sramotiti v ljudskih očeh narodno radikalno dijaštvo, zlasti istrske tovariše, ki jih nazivlje jednostavno »izrodke istrskega naroda" samo zato, ker skušajo s knjižnicami, predavanji in analfabetskimi kurzi, tedaj s kulturnim in le kulturnim delom, pomagati siromašnemu, neukemu ljudstvu. Izobraževalnega delovanja od naše strani ne more glasilo tajiti, ali njemu je to: »kamen", uničevanje narodne zavesti in vzbujanje političnih strasti pa: »kruli za narod"; to piše v uvodnem članku dne 15. maja t. I., kjer tudi zaničuje in blati zmerno duhovščino kot »sanjače" in ljudi, »ki ne vrše svojih dolžnosti". — V naslednjem »dopisu": »Omladina in resnica" (ista številka) nadaljuje svoje napade, le v drugi obliki, za kar je porabil dopis o pazinskem konviktu, ki ga je prinesla »Omladina" v aprilu. Dejstva, kakor da je bilo sklenjeno uničiti pazinsko gimnazijo, da se je hotelo in da se že bojkotira istrsko družbo sv. Cirila in Metoda, da bi se zidal konvikt skoro samo z narodnim denarjem, da F. T.: CUIUS REGIO EIUS RELIGIO. Na Slovenskem se cioigrava za sociologa in psihologa velezanimiv proces. Javnost ga je krstila različno: eni mu pravijo zmagujoča krščanska misel, drugi čiščenje naprednih vrst, tretji propad starega liberalizma. Več imen za eno in isto dejstvo: pristašev rimskega klerikalizma je vedno več, pristašev svobodomiselnega naziranja pa vedno manj. Da je klerikalizem zasužnjil kmečko ljudstvo, za to mu ni bilo treba niti posebnega truda niti posebnih sredstev. Brez resnega odpora je zavzemal postojanko za postojanko in prodrl v zadnjo gorsko vasico. Deželo ni vrgla moč klerikalizma, vrgle so jo slabosti njegovih nasprotnikov. To je stara in priznana resnica. Res je pa tudi, da končni cilj še ni dosežen. Kar so storili in dosegli do sedaj klerikalci, so le predpriprave za zadnjo in odločilno bitko, v kateri se ima odločiti usoda slovenskega meščanstva in delavstva in slovenskega naroda sploh. Dokler ne zavlada duhovščina tudi v mestih in trgih, toliko časa klerikalci ne morejo mirno spati. Kajti ravno iz mest in trgov izhajajo oni nezadovoljni elementi, ki vznemirjajo-naše verno in cerkvi udano ljudstvo in motijo neomejeno gospodstvo fajmoštrov in kaplanov. Tako lahko pridobljena zmaga na kmetih je prinesla klerikalizmu veliko politično moč, katero hoče sedaj izrabiti v dosego svojega končnega cilja. Za naše verne in pohlevne kmete je zadostovala avtoriteta in duhovniški terorizem, zlasti ker niso imeli opore in pomoči pri naprednih strankah. Meščanstvo in delavstvo se ne uklanja več avtoriteti in terorizmu, zato je treba napeti druge strune in v to naj pomore politična moč. V boju za mesta ne zaupajo klerikalci niti zmagujoči krščanski misli niti življenjski moči svojih načel, ker dobro vedo, da se delavec in meščan tudi njihovemu programu ne klanjata. Zato o programu skrbno molče. Po deželi venomer pridigajo, da je vera v nevarnosti, v mestih o veri ne črhnejo besedice. Še skrbneje skrivajo svoj gospodarski program. Na shodih v mestu zabavljajo samo čez napredne gospodarske organizacije in čez liberalno kliko na ljubljanskem rotovžu, o klerikalnem gospodarskem programu — nič. Ampak klerikalci imajo vendar politično moč, oni so kompetentni faktor pri oddaji raznih služb in službic in zato so spopolnili svojo kulturno in gospodarsko organizacijo z veliko posredovalnico za delo in službe. Posredujejo za malega, srednjega in velikega meščana, za uradnika, delavca in obrtnika. Vstop je prost vsakomur — pardon! ni čisto prost, nekaj malega se zahteva ad maiorem Dei gloriam, neko bagatelo, kar imenujejo neumni idealisti prepričanje ali tako nekako. — Psihologično zanimivo je opažati ljudi, ki 3 hodijo pot v posredovalnico. Pred kratkim še navdušen pristaš napredne misli, kmalu začne obupovati nad njeno usodo in tožiti o desorganizaciji in indolenci naprednih pristašev. Potem utihne, par mescev ga ni na spregled, naenkrat pa ga vidimo na poti v posredovalnico. Drugemu se ne zdi niti vredno, da bi se skrival in na tihem sklepal umazane kupčije. Pri belem dnevu, glavo pokonci stopa v posredovalnico. V kolikor se poslužujejo te najnovejše inštitucije slovenskega klerikalizma le odrasli možje, je upravičeno, da govore naprednjaki o čiščenju svojih vrst. Res veselijo se lahko, da se na ta način oproste parazitov, ki bodo tudi klerikalni stranki v škodo in pogubo. Če bi se koiumpiralo že razvite značaje oziroma neznačaje, bi se tudi z etičnega stališča klerikalcem ne moglo dosti očitati. Če bi napisali nad vhodom svoje posredovalnice z velikimi črkami: Samo za odrasle! bi njihov greh ne bil velik. Da tega ne store, nasprotno, da s posebno emfazo zvabljajo ravno mladino, predvsem učečo se mladino, to je zločin, ki ga slovenska napredna javnost mora ožigosati. Rabeljsko delo na kmetih so opravili duhovniki v zvezi z nekaterimi posvetnimi štrebarji. Duhovnik v mestu nima kredita, zato si mora vzgojiti klerikalizem posvetno inteligenco. S to vzgojo pričenjajo že zgodaj. Javna tajnost je, da že prvo- in drugošolci niso varni pred klerikalnimi agitatorji. Srednje šole smatrajo klerikalci za nekako strankarsko posest, odkar je zavladala klerikalna večina v deželnem šolskem svetu. Zahtevajo zase privilegij, da smejo uganjati med srednješolci v šoli in izven šole neovirano najstrastnejšo strankarsko agitacijo. Če neklerikalen profesor ali dijak izreče le besedico, ki ni všeč klerikalnim fanatikom, kličejo na pomoč vse šolske oblasti, da pokažejo svojo disciplinarno moč. Sami pa smejo korumpirati srednješolsko dijaštvo neovirano in nekaznovano. Z nečuveno brezsrčnostjo zlorabljajo versko čuvstvovanje teh mladih ljudij v svoje namene. Kar ne doseže agitator, doseže katehet. To je vzrok, da vzgaja srednja šola vedno več verskih fanatikov in da pada nivo splošne izobrazbe srednješolskih abiturientov. Učitelj je prišel ob ves pedagogičen vpliv na učenca, sploh je podkopano vse razmerje med učiteljem in učenci. Zgodovino podučuje v zgodovini izprašani profesor le provizorično, končno besedo imata Krek in katehet, ravno tako je z naravoslovjem in ravno tako s klasično in moderno literaturo. Krek in katehet sta zadnja inštanca za varovance klerikalnih patronov. Na ta način gospoduje vera nad znanstvom in postava, ki zahteva, da mora biti poduk v šoli razven veronauka neodvisen od cerkve, postane iluzorična. Šolske oblasti so seveda v prvi vrsti poklicane, da odstranijo te šolski napredek ovirajoče razmere. Toda klerikalci so privilegiranci, zato molčijo šolske oblasti. Dosledno molčijo, čeprav se očitno korumpira in očitno krši postava. Grdo in pogubno je početje klerikalcev na srednjih šolah. Naravnost ostuden pa je sistem, ki naj zasužnji visokošolsko mladino. Akademična mladina že po svojem bistvu ni dostopna klerikalizmu. Akademik in klerikalec se ne dasta združiti v eni osebi, ker obstoja med njima isto nasprotje kakor med katoliško cerkvijo in šolo. Cerkev zahteva nadvlado vere, akademija pa daje prvenstvo znanstvu in zahteva, da se umakne vera, če nasprotujejo njeni nauki dognanim znanstvenim resnicam. Kdor je član akademije, mora spoštovati to njeno vrhovno načelo in ga braniti pred napadi nasprotnikov. Kdor tega ne stori ali kdor nasprotnikom celo pomaga, ta ni njen član, ampak njen sovražnik. Nikdo, ki veruje v znanstvo, ne more biti pristaš klerikalizma, kar velja naravno predvsem za visokošolca. Zgodovina slovenskega dijaštva kaže, da se je dijak vedno zavedal te resnice, vsled česar klerikalizem med dijaki ni imel pristašev do zadnjega časa. Novi tip akademika-klerikalca je produkt nove metode, novega sistema. Poleg mnogih in lepih vrlin ima naš dijak tudi eno slabo stran t. j. njegova gmotna stran. To je Ahilova peta našega dijaka. Umljivo je, zakaj ga napada klerikalizem ravno od te strani in kakor se kaže, ne brez vspeha. Poglejmo od blizu te najnovejše bojevnike klerikalizma. Deliti jih moramo v več vrst. V prvo, ki je najmanjša, spadajo tisti, ki mislijo, da so po prepričanju klerikalci; v drugo štejemo tiste, katere je zanesla beda in pomanjkanje v klerikalni tabor; v tretjo one, katere je prisilil v to terorizem staršev; v četrto vrsto pa, ki je največja, je združila bratce pohlepnost in ambicioznost. Najmanj interesantna je prva in zadnja vrsta, zato o njiju le par besed. Abiturient, ki se je izkazal že na gimnaziji za ubogljivega, pohlevnega fantka, ki ni nikdar skočil čez plot in si na komando vstvaril prepričanje, je zrel za katoliško-narodno dijaško organizacijo. V isto organizacijo gredo tudi taki, ki nimajo prepričanja, ampak samo program, prav svoj lasten program, namreč osebna karijera. Te ljudi nasprotnikom prav privoščimo, vedno več jih imajo, glodali bodo, dokler bo kaj. Bolj nas zanimajo oni, ki polnijo klerikalna društva proti svoji volji. Kakor bajka iz polpreteklih časov se berejo vesti, ki poročajo o škandaloznih kupčijah, ki jih sklepajo klerikalci z revnimi dijaki. Za par grošev si kupijo človeško dušo. Ne očitamo jim njihovo brigo za svojo mladino. V naših očeh jih celo povzdiguje, da kažejo naklonjenost do svojih pristašev tudi v dejanjih. Ne, tega jim ne očitamo. Ampak da love z denarjem vedoma in sistematično ljudi, ki so vse prej kot njihovi pristaši, to je vnebovpijoč greh. Da pa delajo to vedoma in sistematično, dokazuje najbolj način, kako si skušajo ukloniti tudi boljše situirane dijake. V takih slučajih komandirajo župnika, da gre nad stariše in čez nekaj časa dobi sin pismo od doma, da se mora vpisati v klerikalno društvo, če ne ga bodo smatrali za zgubljenega sina in mu ustavili vsako podporo. Ne samo suhoparno Statistiko v številkah, navedli bi lahko imenoma ljudi, ki so prišli na ta način v klerikalno organizacijo, povedali bi lahko zgodovino vsakega posameznega slučaja v vseh podrobnostih. Saj se je že parkrat zgodilo, da je vstopil dijak v napredno društvo, da pa je bil vsled grožnje prisiljen, izstopiti in se vpisati v nasprotno klerikalno društvo. Kako vplivajo take razmere na dijake, se opaža najbolje na dotičnikih samih, ki so postali žrtve teh razmer. Igrati morajo hinavce med svojimi kolegi, napram svojim starišem. Ker vidijo, kako kruto se jih je oropalo najsvetejšega, kar so imeli, in da svet molče dopušča 3* to suženjstvo, zgube polagoma vero v resnico in poštenost. V cinizem in nihilizem vodi ta pot. Vsi viri, iz katerih dobivajo klerikalne dijaške organizacije svoje člane, se konštantno večajo. Vsled intenzivnejše in neovirane agitacije na sred. šolah, dobivajo vedno več takozvanih prepričanih katoliškonarodnih akademikov; vsled naraščajočega političnega vpliva klerikalizma imajo vedno več štreberjev in pohlepnežev, vsled podvojenega duhovniškega terorizma in vsled popolnitve korupcijskega mehanizma je vedno več posiliklerikalcev. Kam vodi ta razvoj? Na napredni strani se energija ni zvečala, preje padla, nasprotniki pa delajo s podvojenimi močmi. Če hočemo zatreti korupcijo, če hočemo osvoboditi zasužnjene tovariše, če hočemo rešiti idealizem med dijaki, se moramo najprej zavedati resnosti položaja. Če se bomo zavedali tega, bo narasla naša energija, z večjo vstrajnostjo bomo gojili samoizobrazbo, z večjo pozornostjo bomo zasledovali dogodke na srednjih šolah in krepko posegli vmes, če bo postajal nasprotnik predrzen in prenesramen. Slovenska napredna javnost pa mora podpirati dijaštvo gmotno in moralno, če si hoče ohraniti mladino. KRIVIC: VEČ LUČI! („Zori“ v odgovor.) Preidem takoj k stvari; na Vaše očitke, da sem ignorant, ne odgovarjam. Kaj se hoče, ni me sv. Duh razsvetlil kot Vas. Toda za Vaše znanje Vas ne zavidam, kot Vas nihče ne, ki čita Vaš članek. 1. Rimsko-katoliška vera, pa veda in znanost. Samo naznačim: stvarjenje sveta v sv. pismu in pa geologija ter naravoslovje. Tu ne pomaga nobeno sholastično besedičenje. Preidem pa takoj do boja, ki ga je vedla Cerkev proti Kopernikovim spisom in Galileju. Tu Vam ne pomaga nič konštatirati, da je bil Kopernik veren, in da je bil veren Galilej. Gospod Fr. Terdan! Saj nikjer ne trdim, da ni bil veren; zakaj se trudite? Saj to govori zame, ne za Vas! Veren je bil, vendar je bil na indeksu. Ni bil na indeksu radi krivoverskih spisov, ampak radi svojih znanstvenih spisov. Kot znanstvenik tedaj je trpel od rimske inkvizicije. Rimskokatoliška vera in znanost, moderna znanost! Kar ste o Galileju napisali, ne odgovarja resnici! Draper (Zgodovina konfliktov med vero in vedo) pravi na str. 197 (češki prevod): »Galilej je bil poklican pred sveto inkvizicijo in obtožen, da je učil, da se zemlja suče okoli solnca, nauk, ki se popolnoma protivi Pismu. Naročeno mu je bilo preklicati to herezijo, sicer, da ga zapro. Dalje je dobil povelje, da mora popolnoma prenehati učiti in braniti teorijo Kopernikovo in se zavezati, da v prihodnje o nji ne bo niti pisal, niti je branil. On pa, dobro vedoč, da resnica ne potrebuje še mučenikov je zahtevano preklical in obljubil, kar se je od njega zahtevalo. 16 let je imela Cerkev mir. Leta 1632. si je pa drznil Galilej objaviti svoje delo naslovljeno »Sistem sveta", ki se je pečalo z zagovarjanjem Kopernikovih naukov. Bil je na novo poklican pred inkvizicijo v Rim; tam so ga tožili radi trditve, da se suče zemlja okoli solnca. Oznanili so mu, da si je nakopal kazen za krivoverstvo. Na kolenih kleče i:i roke držeč na bibliji je bil prisiljen odpriseči in prokleti nauke o gibanju zemlje. Kakšen prizor! Ta častiti mož, najslavnejši te dobe, je bil prisiljen tajiti fakta, katera so njegovi sodniki kot on sam pripozuavali za prava. Vrgli so ga v ječo in tam se je ravnalo ž njim z neusmiljeno strogostjo 10 let njegovega življenja. Odrekli so mu cerkven pokop (po g. Fr. T. je bil deležen papeževega blagoslova!) G. Fr. T., kako ste posvetili z lučjo prave logike v zgodovino, da ste tam našli, da »Galilej sam ni bil prepričan 0 svojih trditvah"? Kako? Ali ni bilo olja? Ali mislite, da je bil Galilej slovenski klerikalec? To je zgodovina o Galileju. Cerkev se je izkazala kot ovira vede. Kopernik je prišel na indeks. Šele pozneje sta prvi kot drugi izginila z indeksa. Toda nič za to! Kako je pa danes? Danes dobro in odkritosrčno označuje to razmerje in slališče § 80 prvega silaba: a n a t h e m a sit, kdor trdi »Romanus pontifex potest ac debet cum progressu, cum 1 i b e r a I i s m o e t cum r e c e n t i c i v i 1 i t a t e s e s s e c o n c i 1 i a r e e t componere". Kaj hočete vendar še več dokazov, saj citiram najvišjo avtoriteto katolicizma! Le ne praznih besed in zopetnih zavijanj! Ne učinkuje! Da je Cerkev neprijateIjica moderne vede — to dokazuje 2. indeks. Povem njegovo zgodovino; ne za Vas g. Fr. Terdan! Vam ni več pomagati! Že papež Pavel IV. je izdal indeks prepovedanih knjig. Indeks je popravila na Cone. Trident. 1562. v to določena komisija, ga pomnožila in ta indeks je publiciral papež Pij IV. 1564. (Kongregacijo za indeks je ustanovil papež Pij V.) Indeks so popravljali poznejši papeži: Klement VIII., Aleksander VIL, Benedikt XIV. In papež Lev XIII. je razveljavil pravila tridentinskega koncila v buli »officiorum ac munerum" (25. januarja 1897) in vpeljal nova pravila, po katerih se je ravno novi indeks sestavil. Tako govori znanstvenik Grofi v svoji učni knjigi o cerkvenem pravu. Ali je tudi ta izpovedal svoje neznanje o indeksu? V kolikor me ta zgodovina o indeksu uči, smem domnevati, da ima papež prvo besedo pri sestavljanju indeksa, vsaj s tem, da on določuje, katerih pravil se morajo držati kardinali in kanonisti, združeni v kongregaciji za indeks, pri sestavi indeksa. Nam ni tu nič mar, ali sestavlja indeks neka nezmotljiva Cerkev (jako nevidna) ali ne. Glavno je, da ga sestavljajo papež in kardinali v združeni kongregaciji. Torej hierarhija, ki s tem dokumentira svoje neprijateljstvo naprain moderni vedi. Toda saj tudi Vi sami pravite, da ima Cerkev kot popolna družba, močna katoliška organizacija, pravico imeti statute, pravila in norme, in k tem je po mojem skromnem mnenju prištevati tudi indeks. Par vrstic poprej pa že govorite, da onih mož ni obsodila Cerkev, ampak »kongregacija za indeks", katero bi pa menda Vi celo radi naprtili na rame italijanskemu kralju, tako ljubko govorite nekaj o Kvirinalu. Veste, to pa ni odkritosrčnost. Vi hočete nevedne učiti?! Začnite pri sebi in oprostite se ene slabe lastnosti: v kalnem ribariti! 3. Vi pravite: »Imenujte mi dejanjskega katolika, ki bi ga temeljito znanstveno pečanje s profanimi vedami oviralo, verovati v nadnaravno razodetje". Ne trdim, da to ni mogoče! Toda kaj pa to pove? Nič druzega nego, da morejo biti znameniti ljudje, ki imajo verske potrebe, katere pa na običajni način zadovoljujejo. Nasprotja med vedo in cerkveno avtoriteto niso preživeli, ne prebojevali in ne rešili. To ni nič druzega. 4. »Kakšna je nadoblast, ki posreduje vero v nadnaravne resnice?" Na papeškem prestolu so sedeli Sikst IV. (odkod je dobival 20.000 dukatov?! Odgovorite! Vi zagovorniki in pristaši katoliške etike!) Aleksander VI., Lev X. (kako je rekel o Kristli, je znano.) In preje: Bonifac VII. je umoril svojega prednika Benedikta VI., se vrnil po smrti Otona II. v Rim in tam pustil Janeza XIV. obesiti. Janez XIX., laik, je papežko oblast kupil. (Mahl-Schedl-Alpenborg: Grundrifi des Kirchenrechts.) Kaj ne: »saj ravno s tem, da je sedelo toliko slabih papežev na stolu, a je Cerkev kljub temu obstala, ravno s tem je Bog pokazal, da je Cerkev njegova ustanova, ker sicer bi se morala zrušiti." ... To je en stavek iz apologije! Pa kakšna je bila dalje ta avtoriteta? Kostniški koncil je proklel in obsodil stavke Ilusove, katerih Hus nikdar učil ni; koncil je imel sodbo že pred zaslišanjem pripravljeno. In nezmotljiva Cerkev pa Janez Nepomuk. Papež Lev XIII., filozofični papež, pa Lev Taxil! Kaj k vsemu temu porečete? 5. Cerkev — pa Kri sto v nauk. Teorija — praksa! Ne gre se za to, če ga je nepokvarjenega ohranila — ampak če se »dejanjski katoliki" po njem ravnajo! Dejanjski katoliki — pa ljubezen do bližnjega (recimo do naprednega človeka). Pa porečete: politika, politična stranka; Cerkev ni za njo odgovorna! Saj ravno to je tisto: teorija tako — praksa diametralno nasprotno. Vsi to čutimo! In to je to, zakaj izgubljamo vero! Na univerzi nihče ne izgublja vere! Brez nje (mislim brez rimsko - katoliške) prihajamo že na univerzo! Kdo nam jo je vzel? Dejanjski katoliki — v veliki meri pa duhovniki. Dozorevajoči verni deček gleda dejanje in ravnanje dejanjski h katolikov — primerja s tem nauk, ki se mu je podajal od kateheta! Pa vidi prepad —disonanco. Pa to ne le v enem, ampak v mnogih slučajih, skoro povsod; pri svojih součencih, učiteljih. Vidi njihovo življenje, dejanja primerja s tem moralko, ki se mu razlaga od kateheta. — Prepad! Slišite gospodje: tli se ob tem primerjanju začenja v mislečem dečku boj, o katerem Vi niti pojma nimate. Ker če bi ga imeli, ne bi tako govorili o brezverskih študentih. Kdo jim je pa vzel vero? — Dejanjski katoliki! Toda takšne besede so zastonj — tam, kjer ni odkritosrčnosti! 6. Poduk v ljudski šoli. Nisem pozabil udarcev, ki sem jih dobival jaz, ki so jih dobivali moji sostanovalci od brumne gospodinje — ki je bila s katehetom v zvezi — kadarkoli nisem znal verouka, ker se nerazumljivih stavkov nisem mogel oziroma ne hotel učiti. S „štaberlom“ se nam je vtepal verouk na delu telesa, ki ga ne imenujem! Spominjam se še tudi dobro blestečega obraza patra, ki je držal za vozlje pri halji, ko je spraševal verouk! Svobodno Vam je imenovati me otroka, toda kaj porečete Tolstemu, ki pravi: „... Cerkveni nauk se vtepa ljudem v glavo v takem stanju, da ne morejo presoditi, kaj se jim podaja." In potem pove, da so v takem stanju „glavno otroci". (List k duhovništvu.) Ali pridete zopet z Zlatoustom? 6. Katolicizem (praktični) pa razum (boljše: nerazum). L. 1903. je izdal v Ministru redemptorist Georg Freund svoje pridige: Die M a r i e n v e r e h r u n g in tam stoji doslovno: „Marija je bila v stanu svobodno se posluževati svojega razuma že v telesu svoje matere Ane, predno je zagledala luč sveta. Moramo predpokladati, da je še nerojena vedela o bogu in o drugem svetu, o namenu in koncu človeka, o sredstvih, s katerimi naj bi bil namen dosežen, že mnogo več kot največji duhovi vede po dolgoletnem premišljevanju, študiju in molitvi . . .“ Čredo, quia absurdum — kaj ne? Ni davno tega, kar je izšel spis profesorja katoliške teologije v Ministru, Bautze: Die Holl e (drugo izdanje 1905) razume se, da s škofovim dovoljenjem; in tam razlaga na podlagi Pisma, svetih očetov in sholastikov, najnovejših teologov in zdravega razuma, kje je peklo — kadeči se kraterji so peklenska vrata. Potres je trepet pred peklenskimi mukami. V tem spisu lahko čitate o polivanju duš. Citate, da mraza in zime po mnenju najnovejših teologov ni tam. Peklenski ogenj pri svoji ogromni toploti malo sveti, ker tudi prirodoznanstvo dela razl.iko med svetlobnimi in toplotnimi žarki. (Tam bo torej kakor za nalašč za tiste, ki temo ljubijo!!) — Gotov sem z Vami g. Fr. Terdan. Če prihodnjič prižgete mesto luči prave logike celo grmado, ne bom Vam odgovarjal. Vi pa kakor hočete — samo bodite stvarni in dokažite, kar bodete trdili*); moje ignorance mi niste dokazali; o sebi ste pa dokazali, da je resničen rek, da raseta neumnost in prevzetnost na enem deblu. PROF. Or. BftETISLAV FOUSTKA: ABSTINENCA KOT KULTURNI PROBLEM. (Z avtorjevim dovoljenjem prevedel Krivic.) (Konec.) Samo na Češkem imamo 606 pivovaren, (od teh je 284 v čeških, 322 v nemških in aristokratskih rokah) ki so leta 1907. izdelale v celem 9,583.929 lil piva. Povsod po Avstriji najdemo tudi po deželi lepe alkoholne hotele, restavracije, gostilne; toda zato trpimo v *) Glede potvare citatov bi se pa raje obrnili na „Slovenca“, ki potvarja citate iz „Omladine‘‘, da je naravnost nesramno. Katoliška moralka! Avstriji za nedostatkom javnih ljudskih čitalnic in knjižnic, a še za večjim nedostatkom ljudskih kopališč — zato pa imamo kasernirano prostitucijo! Ta karakterizira tudi naše gospodarsko stanje in gospodarsko kulturo ! Ali bi se moglo nekaj podobnega reči, ko bi bila Avstrija že zelo abstinentna? 10. In konečno bi povedal še nekoliko besed k tehnični kulturi; komu bi pa ne bilo jasno, v koliko bo morala biti moderna tehnika hvaležna — in je že — abstinenci? Nekaj novega je mogoče opazovati v tehnični stroki: da se začenja ozirati na razmerje do etike. Da, toliko odgovornosti napram človeškemu življenju en masse ni morda nikjer drugod kot ravno v nekaterih tehničnih strokah: pri stavbi mostov, v rudokopih, pri železnicah in pod. Ostanki železničnega mosta na dvoru curiške politehnike, ti dajejo ad oculos dokaz za to, kaj to pomenja: etika in tehnika. V tehniki se gre vedno za to: pozoren biti! pozor! Toda ali more biti alkoholik sploh pozoren? In čim večji socialni pomen ima tehnično delo, tem več potrebuje abstinence. In tako povsod, v vseh strokah, panogah, na vseh poljih mišljenja, čuvstva in življenja more ideja abstinentna pokazati svoje pozitivne vrednosti. Ona jih tvori! Abstinenca ni nič negativnega, abstinent je človek dela, tudi če se zdržuje, tako moremo z Nietzschejem trditi. 11. Za nas Čehe je vprašanje treznosti zaeno del malega naroda. Ta problem je mogoče do gotove mere formulirati v zahtevi: zvečati notranjo silo naroda. Število prebivalstva je gotovo velika moč, toda ta ne odločuje sama. Gre tu za kvaliteto prebivalstva, gre za njegove notranje vrednosti in za njihovo koncentriranje. To je dobro razumel Havliček, ko je opominjal k zbiranju vseh naših sil tako velikili kot malih. Majhen narod si v neizprosnem boju za obstanek ne more dovoliti luksusa, da bi zgubil brez potrebe bodisi tudi samo enega moža, bodisi samo eno silo. Zakaj torej uničiti toliko energije, moči in vrednosti, kolikor jih pogublja kronična pijanost. Težiti za treznostjo pomenja za nas Čehe prispevati k do vršenju našega preporoda. Naš padec je bil globok in dolg. Težko smo iz njega vstali. Naš preporod se je vršil najpreje na jezikoslovnem in literarnem polju, pa je zavzel kmalu širše in daljše predmete: vedo, umetnost, politiko, gospodarstvo. Danes gre tudi za naloge socialne, nravne, in narodno biologične. Začenja se pri nas oglašati zanimanje za vprašanje fizične moči naroda. Leta 1901. se kažejo pri nas zahteve socialno higienične že med zahtevami narodne politike (temeljni program češke napredne stranke) in v 1. 1907., in 1908. se na te zahteve za časa volitev še bolj ozira. V to težnjo spada tudi naše abstinentno gibanje. Hočemo, da bi bilo zavestno razumevano kakor del v verigi teženj za naš popolni preporod. In gotovo je v abstinenci preporodna sila. In to ne le za biologično moč naroda. Tudi za nravno. Zlomiti s starimi navadami in začeti novo življenje — in v abstinenci je poskus za drugo življenje — to je problem volje, v tem je poskus notranjega preporoda. Zato če hočemo biti res napredujoč narod, če hočemo res dovršiti delo svojega preporojenja, ne smemo se zapirati regenerujoči sili treznosti. Ne trdim, da treznost sama že vse napravi. Družabno življenje je preveč mnogostransko, kot da bi moglo biti regulirano z edino sestavino, pa če bi bila tudi ta združena z vsemi življenjskimi stranmi. Ravno tako ne trdim, da že s samo abstinenco eden lepše živi kot drugi — toda ceteris paribus pri drugače enakih okolščinah, je tu ena vrednost več. Potrebno je tudi z vsem orožjem delati proti vsaki degeneraciji, nazadnjaštvu in temi. Toda komponenta abstinentnega življenja je važnejša, kot se navadno danes misli. In tako končam z izjavo, da treznost poleg dela za povzdigo posameznega človeka, za enakopravnost žene, za osvobojenje deteta in za osvojenje iz klerikalne teme spada k najvažnejšim kulturnim in življenjskim vprašanjem vsakega naroda. UMETNIŠKA PRILOGA „OMLADINE“. Proizvod drobne plastike, ki ga prinaša v fotografskem posnetku današnja številka „Omladine“, pomenja pri nas začetek neke vrste umetnosti, v kateri doslej Slovenci skoraj da nismo imeli zastopnika. In vendar, kako važno vlogo igra drobna plastika v življenju vsakega kulturnega človeka, ki si izkuša svoj interieur, v katerem se neprestano giblje, urediti z okusom in čutom za lepoto ! Sto in sto predmetov je, ki jih rabimo vsak dan, bodisi da ž njimi krasimo sebe ali svoj stan, bodisi da se jih poslužujemo pri svojem vsakdanjem delu. Iz čigavih rok so prišli, kdo jim je dal lice in obliko? Tovarna! Špekulacija jim je bila mati in zaplodil jih je najgrobji množični okus. Z umetnostjo in lepoto niso niti od daleč v sorodu. Koliko narodnega kapitala se po malem izmeče za tako „ceneno“ umetnost! Nekoliko dražji je res produkt, ki je prišel neposredno iz umetnikove glave, a koliko dragocenejši je zatč po svoji individualni notranji vrednosti! Do tega spoznanja se pri nas do danes ni prišlo. Zato je drobna plastika pri nas doslej najbolj neobdelana ledina. Seveda : kjer ni odjemalcev, tam ni tudi ponujalcev. Toda kakor so pri nas v vseh strokah umetnosti začeli od boga nadarjeni umetniki takorekoč vsiljevati našim ljudem umotvore svojega slovenskega uma, tako se je našel končno tudi na tem polju mlad, navdušen in nadarjen mladenič, ki hoče poizkusiti, se li da v naše vsakdanje življenje zanesti nekoliko več lepote in umetnosti. Imenuje se Anton Sever. Spreten portretist v plastiki je. Sedaj izpopolnjuje svoje znanje v špecijalni šoli znanega dunajskega medajlerja profesorja Marschalla in kot tak je tudi član dunajskega akademičnega društva „Slovenija“. S pričujočo plaketo našega pesnika-prvaka se je prav ugodno predstavil Slovencem. Ni se zastonj dopadlo to delce njegovemu profesorju. Doberšen kos umetniškega čuta leži v njem. Prešerna, od katerega nimamo nobene zanesljive slike, portretirati ni baš lahko, zlasti pa ne v profilu, ki nam je celo pri znanem človeku precej tuj, ker ljudi nismo vajeni gledati od strani, ampak naravnost v obličje. Ali reči moram, da je vsaj mene ta umetnikov prvenec prav prijetno iznenadil. Ne moti me niti nekoliko mladostnejši in idealnejši izraz pesnikov, ki smo si ga navadili misliti nekoliko bolj potrtega od »življenja peze“; ne moti me, pravim, zato, ker dobro odgovarja namenu in obliki umetnine, v kateri jo hoče umetnik sedaj ponuditi slovenskemu občinstvu. Sever je dal namreč svojo plastiko reducirat v podobi emblemov, ki se bodo mogli nositi kot obeski pri verižici ali kot ženske brože. Upati je, da naše narodno ženstvo in dijaštvo, na katero umetnik pri tem v prvi vrsti računa, ne bode mlademu možu z malobrižnostjo izpodrezalo kril mladostnega poguma, ampak da ga bo s pridnim naročanjem navdušilo, da se bo mogel z neohlajenim žarom svoje duše posvetiti tej stroki umetnosti, za katero bi bil že čas, da okrasi nekazne kote našega vsakdanjega bitja in žitja*). Na Dunaju, 5. junija 1909. Dr. Ivan Prijatelj. ^e&<&*&t^<&P<&S>