636
Slovenski glasnik.
Slovenski glasnik.
Nove knjige slovenske. — Josipa Jurčiča zbrani spisi. Založil in na svetlo dal odbor za Jurčičev spomenik. Uredil Fr. Leveč. V. zvezek: Pripovedni spisi. Natisnila „Nar°clna Tiskarna" v Ljubljani 1885, 8., 284 str. Cena 70 kr. Peti zvezek obseza: 1. Izvirno zgodovinsko povest iz 15 stoletja rHči mestnega sodnika", ki je bila prvič natisnena v Janežičevem „ Slovenskem Glasniku" 1. 1866. — 2. Povest „Nemški valpet", tudi iz „Slov. Glasnika" 1. 1867. — 3. Zgodovinsko povest iz 16. stoletja „Sin kmetskega cesarja", iz Janežičevega »Besednika" 1. 1869. — 4. „Lipe" in 5. „Pipa tobaka", povesti, ki sta bili natisneni 1. 1870. v Stritarjevem ^Zvonu" in 6. povest „V vojni krajini" iz Trstenjakove „Zore" 1. 1872. Vse tiste Slovence, ki se zanimajo za leposlovno in zlasti za pripovedno književnost našo, opozarjamo na to knjigo ter jih prosimo, da bi nam s pridnim kupovanjem omogočili, kmalu poslati v tiskarno gradivo za VI. zvezek. Kakor se kaže, bode samo pripovednih spisov Jurčičevih blizu deset zvezkov. Knjiga se najlože naroča pri g. dr. Jo s. Staretu v Ljubljani. Naročnina za I.—V. nevezani zvezek znaša 'd gld. 50 kr., za vseh prvih pet lepo vezanih zvezkov pa 6 gld. Naročnina za VI—X. zvezek stoji samo 3 gld., in ako so vezani, samo 5 gld. 50 kr. Kdor si naroči vseh prvih deset nevezanih zvezkov, dobi jih za 6 gld. (tedaj zvezek po 60 kr.), elegantno vezanih pa za 11 gld. (tedaj zvezek po 1 gld. 10 kr.).
—   „Ljudske knjižnice" 17. snopič nam prinaša povest „Mirko Pošten jakovič", katero je po Fr. Frischevi povesti „Die Geschichte eines Bra-ven" prosto poslovenil g. Janko Leban. Cena 6 kr.
—  Došel nam je 19. snopič Krajčeve ^Narodne biblioteke". Obseza iz nemškega na slovenski jezik preloženo povest: „Berač" in zgodovinsko črtico ^Elizabeta, angleška kraljica". Poslovenil je obe po (?) g. J. P. — Cena 15 kr.
—  Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole. Sestavila A. Razinger in A. Žummer. Naučno ministerstvo je — tandem aliquando! — potrdilo to potrebno šolsko knjigo, ki se dobiva pri založnikih Kleinmavr et Bam-berg v Ljubljani.
—  Molitve pri očitni službi božji. Z dovoljenjem prečast. knezoško-fijstva ljubljanskega. Drugega natisa. Založil in ima na prodaj Matija Gerber. Natisnil J. Rudolf Milic. V Ljubljani 1885. 8., 64 str. — Ta ponatis je kaj slabo popravljen, in skoraj ni misliti, da bi bil prišel prej č. škofijstvu v roke, ker je n. pr. v lavretanskih litanijah celo izpuščen novi naslov: „Kraljica sv. Rožnega venca", dasi je že lani zaukazan. Sploh bi bilo treba tako obredno knjižico, ki se rabi pri javni službi božji, temeljito uravnati po sedanjih zahtevah jezikovnih kakor tudi cerkveno-kalendarskih. Tako n. pr. molitve pri prošnjih procesijah niso zvesto preložene in prenatisnene, začetek: Antiph. Exurge . . je izpuščen in tudi „oratio pro episcopo dioecesano" je prezrta. Ce obrednikov dostavek to zahteva, zakaj se ne natisne v knjižici, ki je ravno v dotični škofiji uredena.                             — n.
Letna poročila naših srednjih šol. Najprej nam je omeniti, da v letnih poročilih naših srednjih šol letos ne nahajamo nobene slovenske razprave. To se nam zdi tem bolj čudno, ker šolska oblastva slovenskim spisom ne delajo zadržkov in ker   smo   prejšnja  leta vsaj tu in  tam brali kakšen slovenski sestavek.
Slovenski glasnik.
637
Pač pa nam letošnja šolska poročila priobčujejo več razprav, ki so v tesni dotiki z ožjo domovino našo. Tako n. pr. priobčuje poročilo c. kr. velike realke v Ljubljani izvrstno razpravo „Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754—1883). Von Wilhelm Voss, k. k. Profesor." Čitatelje svoje smo opozorili na ta znameniti spis že v 8. zvezku „Ljubljanskega Zvona". — Poročilo c. kr. velike gimnazije v Celji prinaša jako primeren spis pod naslovom „Die Giftpflanzen in der Umgebung von C i 11 i". Spisal ga je prof. A. Pischek. — V poročilu male deželne gimnazije v Ptuji beremo jako lepo in zanimivo razpravo: „Die Fische der Drau und ihres Gebietes." V ti razpravi opisuje prof. Julij Glowacki 63 ribjih vrst, živečih v Dravi in nje dotokih. Neko novo ribo iz roda Alburnus Rond. katero je prvi našel v Savi prof. Erjavec, imenuje Glo-wacki njemu na čast A. Erjavci mihi. — Poročilo c. kr. I. nemške velike gimnazije v Brnu nam podaja razpravo „Georg Freiherr von Vega. Sein Leben und sein Wirken. Von Dr. Andreas Wretschko, k. k. Professor." G. pisatelju smo hvaležni, da je nemškemu občinstvu opisal življenje in ocenil znanstveno delovanje slavnega Slovenca. G. prof. nam o Vegu pripoveduje več novih, doslej ne še znanih podatkov, tako o Vegovem junaškem vedenji pred Belim Gradom, o njegovem znanji s Schillerjem i. dr. Nikakor pa g. profesorju ne moremo verjeti, da bi bil Vega — španjskega rodu! G. prof. Vrečko pripoveduje namreč, da so po utreškem miru 1. 1713., s katerim je bila končana španjska naslednja vojska, umaknili se iz Katalonije tudi trije kavalerijski spanj ski polki, ki so se dotle bojevali za Karla II. t.VI.) ter so stopili v avstrijsko službo. Med temi konjiki je bil baje tudi neki Španjec Vega, ki je dosluživši vojake, dobil službo v Ljubljani pri grolu Attemsu. In ta Vega da je ded našega slavnega rojaka. To vest je g. pisatelj posnel po zapiskih nekega podpolkovnika A. Koma; a ne pripoveduje nam, kje jo je pobral podpolkovnik Korn sam. Ravno taka trditev bi se pa morala dobro podpreti in iz bistrih virov podkrepiti, ako hoče pisatelj, da bi mu jo kdo verjel, zlasti ker se tudi s Hirtenfeldovim poročilom ne ujema (Hirtenfeld, Der Militar-Maria-Theresien-Orden, Wien 1857, II 469) in ker naravnost oporeka uradnim listinam o Vegi. Že prof. Hauptmann je namreč dokazal (Spomenik o šeststoletnici začetka Habsburške vlade na Slovenskem, str. 170), da se je „Vega" prvotno pisal „Vecha = V e h a", da je v krstnih bukvah v Moravčah zapisano: „G e o r g i u s B ar-tholomei Vecha et Helenae conjugis legit. filius" etc, da je priimek „Vega" po Kranjskem sploh jako navaden, in da se je Vegov rojstni dom imenoval pri „Ve-hovčevih". In imenuje se tako še dan denašnji. Da je bil Vegov ded res španjskega rodu, ne bil bi narod imenoval njegovega domu „pri V e h o v č e v i h", ampak rekal bi mu bil najbrž „pri Spanjci" ali „pri Spanjčevih". G. profesor menda vendar ne bode trdil, da so Slovenci s priimkom Veha ali V e h o v e c vsi španjskega rodu? Najbrž so našemu Vehi v šolah premenili ime iz nevednosti ali pa nalašč v Vego; ali pa si ga je pozneje premenil sam, ker se mu je španjski priimek zdel imenitnejši. Da bi se pa v Moravčah g izgovarjal za h, tedaj Veha = Vega, kakor trdi g. prof. Vrečko v „Kresu" (1884, 106), to ni res. Tam se g prav razločno izgovarja. Imenske premembe pa še dan denašnji niso nič nenavadnega in še zdaj se kakšen Sovan prekrsti v Francoza „Souvant", ali kakšen Rožič v „Rotschutz". Res je, da „Slovenec nima sreče". V nevarnosti smo, da izgubimo dva najimenitnejša vojaka-junaka slovenska novejše dobe. Čehovina si laste Italijani, Vego pa sami delamo za — Spanj ca. — V poročilu c. kr. velike gimnazije v Trstu priobčuje prof. dr. K. Glaser razpravo: nižgueda I. 143. Text  Uebersetzung
638
Slovenski glasnik.
und Commentar." — Jako interesantno razpravo obseza poročilo c. kr. velike realke v Gorici. Tu nam direktor E. Sehreiber podaja zgodovino goriške realke od 1. 1861—1885., v kateri pripoveduje, kako se je ta zavod ustanovil pred petindvajsetimi leti, kakšna mu je bila ves ta čas učna osnova, po imeni navaja vse učitelje, ki so kedaj služili na ti realki in pripoveduje, kaj so učili, kaj znanstvenega spisali, in naposled po imeni, domovini, narodnosti in napredku našteva vseh 1867 dijakov, ki so se učili na goriški realki od nje početka do danes. — Ako omenimo še to, da je naš rojak g prof. F. Borštnik v programu c. kr. gimnazije v Dubrovniku priobčil korenito razpravo „P edagogičko razmišljanje" in Slovenec g. profesor Janez Benigar v poročilu kr. velike gimnazije v Zagrebu spisal »Osnutak i razvitak physicalnoga cabineta na kr. gvmnasiji zagrebačkoj od godine 1850/1 do godine 1884." — povedali smo vse, kar se v znanstvenem oziru za naše bralce nahaja znamenitega v letošnjih poročilih naših srednjih šol.
Wolfov slovar. Urejevanje Wolfovega slov.-nemškega slovarja se nadaljuje v započetem tiru. Gosp prof. Pleteršnik je dognal delo do črke M, uredivši v juliji črko L do konca. Sedaj urejuje g. profesor črko 0; črki M in N pa sta prevzela v delo dva pomočnika, kojih dokončano delo hoče g. profesor konečno še sam pregledati in prirediti tako, da se ne bode kazila jednota vsega dela. Urejevanje bi -šlo pač že hitreje od rok, ko bi gradivo ne bilo toli množao zbrano, nego bolj previdno izbrano, ne preobloženo s samodelski skovanim blagom, nego bogato na samoraslih besedah iz naroda. — Vsakdo, ki ima torej priliko živeti med narodom in opazovati narodovo govorico in njega izvirne izraze, bode g. uredniku prav ustregel, ako mu priobči kako zbirko pristnih slovenskih izrazov — umeva se samo po sebi, da takih, ki bi utegnili biti še nepoznani.                             —r.
Jurija Subica slike za novi deželni muzej so došle že pred delj časom iz Pariza v Ljubljano in kakor čujemo, bodo še ta mesec pritrjene na svoj prostor nad stopnicami, ki vodijo v prvo nadstropje muzealne palače. Sedaj so bile začasno izpostavljene v jedni velicih dvoran novega poslopja, kjer si jih je mogel ogledati vsak prijatelj domače umetnosti. G. Jurij Subic je imel nalogo, da nam predstavi v štirih slikah zgodovino, starinstvo, umetnost in prirodo-pisje. Slikar nam jih predočuje z alegoričnimi ženskimi podobami, ki se prosto dvigajo v sinjem zraku. Zgodovina je lepo žensko bitje, kateremu odeva telo rumenkast plašč. Glavo ima ovenčano z zelenim vencem, v roki pa drži staro knjigo, v katero zapisuje dela človeška. Truplo je obrneno strani od gledalca ter jadra z belimi perutimi od nas tja v nepoznani svet, v megleno bodočnost. Z glavo pa se ozira nazaj, kakor bi hotela še jeden pogled narediti na sedanjost, na prošlost.' Jedenkrat še — in potem odpluje dalje, ter zapiše v knjigo minule zgodbe rodu človeškega . . . Pod knjigo je razprostrta ptica sova — znani atribut zgodovinske muze. Spremlja jo tudi genij, ki s tiombo oglaša svetu dela minulih dnij. — Umetnost, predmet drugi sliki, predstavlja nam kvišku se vzdigujoča ženska podoba- z belimi perutimi pluje navzgor, hiteča za visokim idealom. V desni roki dviga lavorov venec in nad glavo se ji sveti zvezda modrosti. Leva roka drži liro. Genij, plavajoč ji na strani, nosi pa znamenja plastičnih umetnostij, kiparstva in slikarstva. — Starinstvo je upodobljeno na tretji sliki. Zopet ženska podoba, ki je obrnena proti gledalcu. V jedni roki ima grško vazo, v drugi pa dviga z roko podobo egiptovskega boga. Zlatolasi genij drži zvezek starih pergamenov ter jih prebira, kažoč gledalcu kodrasto svoje teme. — Prirodopisje, mlada, krasna ženska, stopa iz modrega neba opazovatelju nasproti.   Telo ji je vitko, hoja