FESTIVALI

26. DIAGONALA – 
FESTIVAL AVSTRIJSKEGA FILMA 
21.—26. MAREC 2023 | GRADEC

Letošnja rekordno obiskana Diagonala–
ki se je zacela na prvi pomladni dan in koncala na prvi dan poletnega casa – je še zadnjic, osmic, potekala pod odlicnim vodstvom Sebastiana Höglingerja in Petra Schernhuberja. V tekmovalnem programu festivala je bilo prikazanih 115 novih igra­nih, dokumentarnih, animiranih in ekspe­rimentalnih avstrijskih (ko)produkcij vseh dolžin in najrazlicnejših tematik, ki so se­gale dalec cez avstrijski okvir. Zelo pester je bil, kot vedno, tudi spremljevalni program. Posebna pozornost pa je bila tokrat name­njena problematiki seksualnih prestopkov in zlorabe moci v avstrijski kinematografiji.
Nagrado za najboljši igrani celovecerec festivala in tudi eno od nagrad za scena­rij je prejela Vera (2022), najnovejši film v režiji znanega, na lanski Diagonali s pregledno retrospektivo predstavljenega umetniškega para Tizza Covi in Rainer Frimmel. Vera, ki je v znacilnem covi­jevsko-frimmlovskem dokumentarno­-igranem slogu posnet celovecerec o Veri Gemma, hceri slavnega igralca špageti vesternov Giuliana Gemma, ponudi zani­miv preplet izmišljenih pripetljajev in res­nicnih dogodkov iz življenja nastopajocih. Film je bil prikazan že na številnih festi­valih: premierno lani v Benetkah, kjer je dobil nagrado za najboljšo režijo in glavno igralko, letos junija pa tudi na Kino Otoku.
Prav tako po resnicnih, a povsem drugac­nih dogodkih je bil posnet še en izstopajoc igrani celovecerec tokratne Diagonale: Li­sica (Der Fuchs, 2022) Adriana Goiginger­ja. Režiser v tej biografski drami predstavi zgodbo svojega pradeda Franza Streitber­gerja, ki so ga revni kmecki starši še kot decka prodali za hlapca na premožno kme­tijo, kjer je odrastel v zadržanega, redkobe­sednega in precej travmatiziranega samo­tarja. Ob zacetku druge svetovne vojne se je kot mlad kurir na motorju pridružil ver­mahtu in malo pred napadom na Francijo v gozdu našel mrtvo lisico, ob njej pa ra­njenega mladica. Odnesel ga je iz gozda ter nato eno vojno leto nosil in vozil s seboj po Franciji – kot edino bitje na svetu, s katerim je bil custveno povezan. Ce ne bi vedeli, da zgodba temelji na resnicnih dogodkih, bi se nam scenarij gotovo zdel privlecen za lase, tako pa smo lahko samo ocarani nad izjem-
nim odnosom, ki se je v vojnih razmerah spletel med mladenicem in lisicko.
Zanimiv film iz letošnje igrane sekcije je bil tudi celovecerni prvenec in diplomski film Özgürja Anila Kdo smo nekoc hoteli biti (Wer wir einmal sein wollten, 2023). Protagonistka je Dunajcanka Anna, ki je nekoc hotela biti igralka, zdaj pa pri svojih dvajsetih letih dela v administraciji filmske šole in se pripravlja na maturo, po kateri se želi vpisati na študij prava. Srece nima ne z družino ne v ljubezni, njeno težko pridob-
ljeno samostojnost in priprave na maturo pa ogrozi brat Patrick, ki se je znašel v dol­govih, zato sestro prosi za denar in streho nad glavo. Kdo smo nekoc hoteli biti je režijsko in igralsko prepricljiv filmski pri­spevek o milenijsko-zoomerski generaciji.
Še en pozornosti vreden igrani celovecerec je Menuet (Menuett, 2023) Hansa Broicha, ki je v Gradcu doživel premiero. Gre za ekra-
nizacijo pomembnega, leta 1955 objavlje­nega istoimenskega romana flamskega pi­satelja Louisa Paula Boona, za rašomonsko pripoved o ljubezenskem trikotniku med možem, ženo in njuno služkinjo. Film, ki je na Diagonali dobil nagrado za montažo, odlikujejo zvocna in vizualna vecplastnost, polifona naracija ter nenavadno prepleta­nje (meta)fikcije in dokumentarnosti.
V Gradcu smo lahko videli tudi dve pri nas že predvajani igrani koprodukciji: Šparto (Sparta, 2022) Ulricha Seidla – ob njej pa še kompilacijo, ki jo je režiser ustvaril pod naslovom Grde igre – Rimini Šparta (Böse Spiele – Rimini Sparta, 2023) – in Korzet (Corsage, 2022) Marie Kreutzer. O obeh koprodukcijah se je pred meseci veli­ko pisalo v povezavi z zlorabo otrok: Seidl je bil namrec lani, tik pred nacrtovano pre­miero Šparte, deležen ocitkov, da je z ro­munskimi decki na snemanju filma ravnal
brezobzirno in izkorišcevalsko ter da ne oni ne njihovi starši niso bili obvešceni, da film tematizira tudi pedofilijo. Florian Tei­chtmeister, ki je v Korzetu nastopil v vlogi cesarja Franca Jožefa, pa je bil na zacetku tega leta obtožen zaradi posesti obsežne zbirke otroške pornografije.
In ce kar nadaljujemo s temo zlorab: le­tošnji zmagovalec po izboru obcinstva je poucen in vizualno-glasbeno privlacen dokumentarec o feminizmu ter medseboj­ni povezanosti seksizma, rasizma, koloni­alizma in kapitalizma Feminizem WTF (Feminism WTF, 2023); v njem nastopijo aktivisti in aktivistke ter strokovnjaki­nje in strokovnjaki s podrocja sociologije, politologije, študij spolov ipd. Film je re­žirala Katharina Mückstein, ki je lani, ko je objavila svoje izkušnje s seksizmom in seksualiziranim nasiljem na avstrijski film­ski sceni, sprožila mocno gibanje #MeToo tudi v Avstriji. Zaradi tega gibanja in prej omenjenih zlorab otrok se je na tokratni Diagonali veliko govorilo o seksualnih prestopkih in zlorabi moci v avstrijski kine­matografiji (tako v izobraževalnem procesu kot tudi na snemanjih). Med drugim so bili predstavljeni izsledki in priporocila leta 2019 ustanovljene neodvisne posvetoval­nice #we_do!, na katero se lahko obrnejo prizadeti v filmski branži. Pred projekcijo Korzeta pa se je predstavila nova delovna skupina, ki je nastala na pobudo produ­centov tega filma in bo na avstrijski filmski sceni skrbela za zašcito otrok.
Zatiranja, izkorišcanja in zlorabljanja žensk se dotika tudi dokumentarec Na bazarju spolov – režiserkina verzija (Im Bazar der Geschlechter – Director’s Cut, 2023) v Iranu rojene avstrijske režiserke Sudabeh Mortezai. Gre za predelavo reži­serkinega filma iz leta 2009, katerega osre­dnja tema so t. i. zacasni zakoni v Iranu, ki trajajo od pol ure pa tudi do vec let in le­gitimirajo svobodnejše ljubezenske zveze, skoke cez plot in prostitucijo.
Kot najboljši celovecerni dokumentarec Diagonale ’23 je bila nagrajena nemško­-grško-avstrijska koprodukcija Duše reke (Souls of a River, 2022) Chrisa Krikellisa. Ta dokumentarni esej ob številnih smrtih migrantov, ki na meji med Grcijo in Tur­cijo preckajo reko Ebros/Meriç, razmišlja o smrti, minevanju, izseljevanju in begun­stvu, hkrati pa izriše portret izpraznjene obmejne grške pokrajine.
Dokumentarni program festivala je postre­gel tudi z zanimivim in igrivim celovecer­cem 27 nadstropij (27 Storeys, 2023) Biance Gleissinger. Režiserka je v njem predstavila naselje oziroma »stanovanjski park« Alterlaa na južnem robu Dunaja, skoraj utopicen arhitekturno-urbanisticen projekt, ki je zgleden primer odlicno de­lujocega in z vso potrebno infrastrukturo opremljenega mesta v mestu. Alterlaa, ki je nastal v letih 1973–1985, nadaljuje tradicijo po prvi svetovni vojni vpeljane »rdecedu­najske« socialne gradnje obcinskih blokov s kakovostnimi in obenem cenovno dostop­nimi (najemniškimi) stanovanji za delavski razred. V tem naselju stoji na vec kot 24 hektarih površine osemnajst visokih tera­sastih blokov s skoraj 3200 stanovanji za približno 9000 ljudi. Bloki, ki so nastali po nacrtih arhitekta Harryja Glücka, imajo na strehah sedem bazenov, v notranjosti pa še dodatne bazene, savne, tepidarije, solarije, otroška igrišca, klubske prostore, muzej­cek, TV-postajo in uredništvo mesecnika. V naselju so tudi obsežne zelene površine, zunanja otroška igrišca, tenis igrišce, telo­vadnica, vrtci, osnovna in srednja šola, mla­dinski center, zdravstvene ordinacije, uradi, cerkev, nakupovalno središce in knjižnica. Kot kažejo ankete, se prebivalci v Alter­laaju – ki kljub velikosti in umešcenosti na obrobje mesta niti malo ne spominja na so­cialni geto – že vsa desetletja pocutijo zelo dobro. Je pa iz dokumentarca razvidno, da skupnostni, sosedstvu naklonjeni duh oh­ranja predvsem prva, analogno socializira­na generacija stanovalcev; mlajši pa raje ži­vijo v družinsko-prijateljskih mehurckih… Film, ki ga je vredno videti, in urbanisticen projekt, ki bi ga bilo vredno posnemati.
Med izstopajocimi dokumentarci letošnje Diagonale sta bila tudi Mutzenbacher (2022) Ruth Beckermann in Smeti naše vsakdanje (Matter Out of Place, 2022) Nikolausa Geyrhalterja, ki pa smo ju pred meseci v Sloveniji že lahko videli: prvega na 10. ediciji programa Kinosloga. Retro­seks., drugega na 25. Festivalu dokumen­tarnega filma.
Na kratko še o spremljevalnem programu 26. Diagonale. Ponudil je retrospektivo Go­rana Rebica, avstrijskega režiserja vojvo­dinskih korenin, ki po svojem zadnjem fil­mu iz leta 2006, KV 331 v glavi (KV 331 im Kopf), koncno spet pripravlja novega; izbor filmov z Mariso Mell (1939–1992), v Grad­cu rojeno, danes skoraj pozabljeno igralsko zvezdo šestdesetih in sedemdesetih let; nekaj filmov še enega Gradcana – režiserja Bernharda Frankfurterja (1946–1999); se­rijo avstrijskih filmskih prispevkov na temo takšne ali drugacne koncnosti; nekaj raz­stav ter vrsto pogovorov in diskusij.
In kako bo z naslednjo Diagonalo? Junija sta vodenje festivala do leta 2027 prevzela na Dunaju rojena predavateljica in kura­torka Claudia Slanar ter kritik, pisec in kurator Dominik Kamalzadeh, 27. edicija pa se bo odvila aprila 2024.

FESTIVALI


DUŠE REKE | 2022