Današnja številka obsega 8 strani.
„NOVI CAS,,
izhaja vsak petek ob 12. uri dopoldne. Uredništvo in upravništvo je v Gosposki ulici št. 6 drugo dvorišče.
Štev. 46.
V Gorici, 12. novembra 1914.
LIST STANE :
za celo leto . . 4 K „ manj premožne 3 „ „ Nemčijo .... 5 „ „ posamezne št. 8 v Oglasi po dogovoru.
Leto V.
iemške želje.
(Piše državni poslanec Fon.)
Sedanja svetovna vojska, katero •iiio morali pričeti, zahteva od vsake dría ve največje žrtve; vsaka država mora
i	a pet i vse sile, ki so jej na razpolago, ako loče imeti upanje na zmago.
V naši Avstriji se boré hrabri možje vseh uirodov, da izvojujejo domovini zrn i-(o in slavo, ker dobro vedo, da se bijejo 'a obstoj države. V tej velikanski borbi zginejo vse socialne in narodne razlike, tse preživlja samo vzvišena misel, samo :na želja: zmaga!
Kakor se junaško borijo vojaki dru-iili narodov, tako doprinašajo tudi Slovenci na bojnem polju naravnost čudeže ^trajnosti in pogumnosti.
Ljuta vojska še traja, zazeljena zma-ia še ni pridobljena, a že se čujejo iz nemškega tabora glasovi, kako se ima Avstrija preroditi, ko nastopi zopet mir.
Človek bi moral soditi, da še davno
ii	čas prišel za taka razmišljevanja in pa la bi se moralo vsaj sedaj opustiti vsako Piljenje drugega naroda.
Avstrijska vlada je izdala v tem po-flcdu v resnici pametno naredbo, v kate-i opozarja, da zahtevajo sicer izredni ča-i izredne naredbe, toda da te odredbe ni-
0	izšle zato, da bo kdo ubijal svojega onkurenta, ali pa političnega ali narod-ega nasprotnika. Treba je temveč poviti zatirati takšne pojave.
Zdi se pa, kakor bi si nekateri netilki listi prisvajali posebne pravice. Ne ovorim o dunajskih velikih časnikih še dostojno pišejo — pač pa o štajer-ih in koroških nemških listih. Kar je na imer pisala graška »Tagespost« v teh :snih časih proti Slovencem, preseza t vse meje in sili na odpor. Tako ne sme
1	naprej. Čudim se samo, da cenzura do-ušča tako pisarjenje, ki napravlja pri nas ajslabši utis, po drugi strani pa spravlja ržavo v čudno luč v inozemstvu.
Mišljenje vojaških krogov.
Kako sodijo vojaški krogi o teh po tvih, pričuje članek v »Danzer's Armee -eitung« 5. novembra, ki pravi;
Druga napačna smer v delu našega javnega mnenja se kaže v tem, da vojsko pogosto imenujejo »nemško vojsko«. Niti za Nemčijo ta označba ni pravilna, tudi tam ni boja nemštva proti siovanstvu. Kajti z Nemci se bore ramo ob rami bram-bovci računamo na malo treh milijonov Poljakov. Toda naravno je. da Nemci z mnogo večjo pravico imenujejo to vojsko »nemško vojsko«. V naših vrstah pa se bore Poljaki in Ogri, Čehi in Hrvati, Italiiani in Slovenci, Rusini in Srbi.
Rojake teh narodnosti mora žaliti, če vedno slišijo o tej vojski govoriti kot o »nemški vojski«, kakor da bi se hotelo njihovo udeležbo omalovaževati.«
Veliko ostreje bi moral člankar pisati, ako bi čital goriomenjene nemške liste.
Toda, da se povrnem k prvotnemu predmetu. Dve stvari zahtevajo nemški politiki po sklenitvi miru: carinsko skupnost Avstrije z Nemčijo in ,ia zatem i tim potom zajamčeno nadvlado Nemcev v Avstriji.
Prvo zahtevo je staknil in je z vnemo zagovarja predsednik parlamenta dr. Silvester.
Carinska skupnost z Nemčijo.
Njemu odgovarja mariborska »Straža« dne 2. t. m. tako-le:
»Ko je prišel čas. da se obnovi na-goilba z Ogrsko, vstal je voditelj avstrijskih agrarcev Alfred Simič vitez Hohen-blum ter z besedo in tiskom agitiral za \ gospodarsko ločitev Avstrije od Ogrske. Večine ni našel, nagodba se je obnovila. Sedaj stojimo pred pripravami za obnovitev nagodbe z Ogrsko in trgovinskih pog db. In vstal je predsednik avstrijske poslanske zbornice dr. Sylvester ter izdal novo geslo: Carinska skupnost z Nemčijo!
Vitez Hohenblum je imel gospodarske razloge za svoj nastop, dr. Sylvestra vodijo politični nagibi. To stoji! Gotovo govori tok sedanjega časa za to, da se ustvarjajo velike gospodarsko-politične enote. Toda pri tem se vendar morajo upoštevati tudi državno-politični momenti. Marsikateri avstrijski agrarec ni bil za gospodarsko ločitev Avstrije od Ogrske, ker je smatral tako ločitev za prvi korak do politične in armadne ločitve, za razce-
pitev avstro - ogrske države do personalne unije (skupna le vladarska hiša) in uničenje Avstro-Ogrske kot velesile.
Sedaj govori in piše dr. Sylvester za carinsko unijo z Nemčijo. Češko časopisje je predlog Sylvestrov unisono odklonilo. Tudi nam Slovencem je treba v tem oziru jasnega pogleda, da se bo pri končnem presojanju Sylvestrovih načrtov lahko računilo tudi z našim mnenjem, z mnenjem, naroda, ki vsled svojega sosedstva na morje in Balkan pride gotovo tudi v tako važnem vprašanju v poštev.
Recimo, carinska unija z Nemčijo je postala že dejstvo. Avstrija in Nemčija sta eno gospodarsko ozemlje. Sklepati je treba z državami, trgovinske pogodbe. Kdo jih bo sklepal? Nemčija in Avstrija sta ustavni državi, v katerih se ljudstvo skupno z vladarjem udeležuje postavoda-jalstva. Vsled tega bi bilo treba za sklepanje trgovinskih pogodb skupnega posta-vodajalnega torišča, imenujmo ga avstrij-sko-nemški državni zbor.
In sedaj zamislimo razvoj, ki bi nastal vsled carinske skupnosti z Nemčijo v ustavnem življenju, še za en korak dalje. Kdo naj potrdi od avstrijsko - nemškega državnega zbora sklenjeno trgovinsko postavo? Ali avstrijski cesar? Ali nemški cesar? Da ustava ne more obema vladarjema za vse slučaje ustvariti enake pravice, je jasno. Vsak avstrijski domoljub, ki ni veleizdajaleo, mora reči, da mora imeti avstrijski cešar najvišjo pravico potrjevanja. Potem pa mu je podrejen nemški cesar. Ali bo Nemčija to hotela? Ne! Torej bi bilo samo nasprotno izpelji-vo! —
Misel, da se ustvari skupna carinska zveza z Nemčijo, je torej za veličanstvo Habsburžanov in za neomejeno samostojnost avstro-ogrske države nevarna, žaljiva, naravnost veleizdajalska. In kakor smo mi Slovenci bili proti gospodarski ločitvi Avstrije in Ogrske, predvsem da ohranimo našo državo kot velesilo in si obdržimo mogočno armado, ravno tako bomo ne samo z besedo, ampak tudi z zadnjo kapljo krvi, ako bi bilo treba, branili nedotaknjene najvišje vladarske pravice Habsburžanov, branili tudi popolno in nedotaknjeno neodvisnost naše Avstrije, za katero se naši mladeniči in možje borijo sedaj kakor vselej na bojiščih z ju-
naško požrtvovalnostjo. Kot pametni in razsodni ljudje cenimo in spoštujemo sedaj Nemčijo kot zaveznika v velikanski svetovni borbi, ni nas prevzel narodni šovinizem, da bi izgubili jasen pogled in trezno sodbo, toda nad vse nam je neodvisna Avstrija, nad vse so nam neomejene vladarske pravice Habsburžanov.«
Tako »Straža« in to podpišemo tudi mi. —
Pravica je temelj državam.
Ampak nič boljše se ne bo godilo Nemcem, ako bi si hoteli izvojevati postavo, ki bi jim zagotovila nadvlado nad nami. In tukaj odgovarjam poslancu Fridmannu, ki se je zatekel v »Tagespost« dasi na Dunaju s svojimi milijoni vzdržuje velik list.
Kako pa hočejo Nemci to doseči?
V	ustavni državi se zakon napravi, ako ga državni zbor sklene in ga cesar o-dobri.
Ali more kdo misliti, da bodo slovanski, italijanski in rumunski poslanci dopustili, da se o takem zakonu v parlamentu sploh razpravlja? To bi bila pač zadnja ura našega državnega zbora.
Mogoča je pa še druga pot in zdi se, da Nemci na njo upajo: Cesar zamore konstitueijo odpraviti, to je ustavno življenje popolnoma pretrgati in samovlast-110 vladati brez državnega zbora.
V	tem slučaju bi seveda mogel cesar izdati postave po lastni volji.
Toda naš cesar ne vlada kakor ruski car, ki je že parkrat po podeljeni ustavi rusko dumo (drž. zbor.) zalovil in ustavo odpravil. Na to možnost ni niti misliti.
Naravnost nepošteno pa je, ako kdo upa, da bo sam cesar izdal postavo, po kateri bi se Nemcem podelile posebne pravice, in sicer naš cesar, ki bere vsaki dan napis v svoji hiši: »Pravica je temelj državam«.
In zakaj bi pa to moral storiti?
Ali je morda le večina naše vojske nemške narodnosti, ali so morda nemški vojaki bolj hrabri od drugih? Ali ne izpol-mijejo vsi narodi svoje dolžnosti?
Tudi s tega stališča toraj ni najmanjšega razloga, da bi se Nemcem še več pravic podelilo.
Seveda, z nami se bori tudi nemška država in vpliv iz Nemčije bi moral pomagati avstrijskim Nemcem!
Prav dobro pravi k temu »Danzer's Armee - Zeitung«: To je vojska,... ki se v njej naša armada bori za čast in obstoj Nemčije, kakor se bori armada Nemčije za čast in obstoj Avstrije.«
Sedaj je prvotna vojska proti Srbiii že postranska stvar, sedaj gre za obstoj toliko Avstrije kolikor Nemčije; ako zmagamo, smo s skupnimi silami zmagali, ako ne, smo skupno propadli.
Nikdo nima pravice drugemu kaj očitati, k večem bi lahko mi Avstrijci trdili — in to poudarjajo vedno dunajski n e m-š k i listi, — da moramo mi v tej vojski več žrtvovati, ker moramo zadrževati prodiranje ruskih čet, ki so nasproti nam v veliki premoči.
Po vsem tem ne najdem nikjer razloga, da bi se po končani vojski morale
notranje politične razmere spremeniti nam v škodo in Nemcem v korist.
Ali način nemškega razmotrivanja boli in jaz se bojim, da vstvari neprijetno razpoloženje, ako se takšnega pisarjenja prav kmalu ne ustavi.
Svetovna vojska.
Nove vojske od zadnjič nimamo še napovedane. Pravijo, da Perzija hoče napovedati vojsko Angliji in Rusiji. Važno to ni, ker Perzija nima vojaštva. V vojski pa brez vojakov res nič ni. Sicer pa Nemci na Francoskem napredujejo, čeprav počasi, naši so zapustili srednjo Galicijo, na morju je sedaj več novosti, posebno lepe uspehe pa imamo v Srbiji, kjer naši nevzdržema prodirajo v Srbijo.
Med Avstrijci iri Rusi.
Naše čete so stale ob Sani in Visli, ko so se Nemci umaknili od Varšave in šli do reke Varte nazaj. Radi tega so tudi naše čete morale nazaj, da nam Rusi, ki bi pritiskali za Nemci, ne pridejo za hrbet. Kakor se glase najnovejša poročila od včeraj, se to umikanje vrši po načrtu in brez nadlegovanja od strani Rusov. V ozemlje, ki so je zapustili naši, so sedaj došli Rusi, in sicer preko dolenjega toka Visloke, čez Rzezov proti Lisku. Przemis! je zopet obkoljen. V dolini Strij je naš okiopni vlak nenadoma napadel s topovi neki sovražni oddelek. V tem se naenkrat pojavi še konjenica ter sovražnika razbije.
Kakor je torej razvidno, je Przemisl zopet oblegan. Med tem odmorom naši gotovo niso mirovali, marveč krepko izpopolnjevali utrdbe. Ruska armada bo zopet pair tednov vezana na naše trdnjavo Przemisl. Če bodo tako oblegali, kakor so prvič, bodo izgubili zopet ogromne množine ljudi. Listi poročajo, da so Rusi pri prvem obleganju izgubili nad 70.000 mož. — To so grozne izgube.
Sedaj, ko vojska na severu več ali manj zopet počiva, se je ruski car zopet odločil, da pride k armadi. Pravijo, da hoče dati Poljakom avtonomije in se dati kronati za poljskega kralja.
Med Rusi !n fJemci.
Tudi tu ne poročajo o posebnih bojih. Kakor smo že gori omenili, so se Nemci umaknili za reko Varto ter se ondi utrdili. Rusi so jih napadli. Ruske 3 kavalerijske divizije so Nemci krvavo vrgli nazaj. Angleški listi pišejo, da Nemci hočejo tu čakati Rusov z malo armado. Večjo armado pa, da Nemci zopet pošiljajo na Francosko, kjer hočejo sedaj izsiliti zmago. Kakor rečeno, to so angleška poročila. — Nekateri nam sovražni listi so prinesli poročila, da so Rusi vjeli nemškega generala Hindenburga in cel njegov štab. Sami Rusi so potem označili to poročilo kot laž-njivo.
Rusi so poskušali še en napad v Vzhodno Prusko Nemško uradno poročilo o tem napadu se glasi čisto kratko: Na vzhodu smo odbili severno od Wysztyske-ga jezera napad močnih ruskih sil. So-
vražnik je imel težke izgube. Rusi so nam pustili 4000 vjetnikov in 10 strojnih pušk.
Na zapadnem bojišču.
Tu se vrši sedaj vedno hujši boj. Angleške, francoske in belgijske čete se zdi, da so precej utrjene. Nemci si prizadeva jo, da pridejo iz Belgije ob morju v francosko luko Calais, odkjer potem lahko napadajo Angleže. Obenem pritiskajo Nemci od juga, da bi Angleške čete stisni li k morju. Boji so strašni in grozno kr vavi. Uradno poročilo z dne 11. t. m. iz nemškega gen. štaba se glasi: O reki Iser smo včeraj dobro napredovali. Duix-miinden smo v naskoku vzeli. Vjeli smo več ko 500 vjetnikov in 9 strojnih pušk.
—	Dalje proti jugu so naše čete vdrle čez Kanal. — Zapadno oid Lange March so vdrli naši polki v prve vrste sovražnih postojank in jih zavzeli. Okrog 2000 mož francoske pehote smo vjeli ter zaplenili h strojnih pušk. — Južno old Iperna smo pregnali sovražnika iz kraja Saint Elei, ki smo se zanj borili več dni. Tu smo imeli 1000 vjetnikov in 6 strojnih pušk. — V-kljub številnim, hudim napadom Angležev pri Armentiere, so višine severno od tega mesta ostale naše. — Jugo zapadno od Lille naše čete napredujejo. — Na zap. robu Argonov so Francozi poskusili vzeti višino pri Vienes de Chateau. Imeli so velike izgube. — Tudi v Argonskem gozdu in pri Verdunu so bili odbiti vsi francoski napadi.
To je nemško uradno poročilo in dovolj označuje položaj na tem bojišču.
Na morju.
Dne 4. t. m. je nemška križarka »Jork« po nesreči zadela na mino in se potopila.
—	Isti dan pa so se v hudi megli prikazale nemške bojne ladje prav ob angleški o-bali. Angleži izprva niti slutili nisot, da je sovražnik. Angleške bojne ladje so mislile, da ima kak oddelek njih brodovja vaje. Naenkrat je začelo grmeti. Vnel se je boj. Kroglje so padale na angleška tla. Nekaj angleških ladij je bilo poškodovanih. — Nemci so se hitro umaknili; Angleži za njimi. Toda čudno! Angleži imajo tam morje posejano z minami. Nemci so čisto dobro vedeli, kje so angleške mine in ni nobena nemška ladja zadela na nje, pač pa je na angleški mini sfrčal v zrak angleški podmorski čoln. — In še en drug uspeh so v teku tedna dosegli Nemci. Po Velikem morju je lovilo angleške parnike več nem. križark. Angleži so poslali eno eskadro svojega brodovja za njimi. Pred-no pa so se vse angleške ladje združile, so jih Nemci naenkrat napadli in 2 veliki angleški ladji potopili. Sedaj tudi japonsko brodovje križari za nemškimi križar-kami. — Včeraj pa smo dobili, da je tudi znana nemška križarka »Emden« potopljena. Nemško uradno poročilo se glasi, da je »Emden« 9. t. m. pri Kokos-otokili v Indijskem morju izkrcala svoje moštvo, da razdere angleško brzojavno napravo. V tem jo napade avstralska križarka »Sidney«, ki je bil močnejša ko »Emden«. Ta je začela goreti. Nemci so gorečo ladjo z vso silo vrgli na skale in se nato rešili na
suho. Nemško malo križarko »Königsberg« je angleška ladja »Chatam« zaprla v neko luko v Afriki. Pred izhodom je namreč potopila en- parnik in sedaj nemška ladja ne more ven. Nemci so šli na suho ter se ondi utrdili. Sedaj jim Angleži ne morejo blizu.
Japonci zavzeli nemško trdnjavo Cintau.
Dne 7. novembra so Japonci z naskokom vzeli nemško trdnjavo Cintau na kitajskem ozemlju. Branilcev je bilo 6000, oblegovalcev 60.000 mož. Med branilci je bila tudi naša bojna ladja »Cesarica Elizabeta«, ki so jo pred padcem trdnjave naše mornarji sami razstrelili.
Med Rusi Angleži in Turki.
Turki so v Črnem morju potopili rusko križarko »Sinop«. — Rusi nameravajo proti Turkom imenovati za poveljnika bivšega bolgarskega generala Radka Dimitrijeva. — Turške čete so vkorakale v Perzijo, kjer so jih lepo sprejeli. Perzija, ki je bila doslej pod rusko in angleško nadvlado, ter imela ruske vojake, bo baje Rusiji in Angliji napovedala vojsko. Na Kavkazu se je vršilo že več bojev med Rusi in Turki. Turška poročila poročajo o turških zmagah. Ta del turškearmade šteje 90.000 mož.
Drugi del armade koraka proti Egiptu. S to hočejo ob Sueškem prekopu Turki pobiti Angleže ter osvoboditi Egipt. Angleži so odstavili dosedanjega egiptovskega podkralja in postavili drugega, kj jim je bolj pokoren.
Naši prodirajo v Srbijo.
Naše čete junaško prodirajo proti srednji Srbiji. Ena kolona od Sabca proti jugu, druga pa od Krupanja proti vzhodu. Tako so Srbi od 2 strani prijeti.
10 do 11 srbskih pehotnik divizij se je zbralo v močnih utrdbah med Šabcem in Krupanjem. Naša ofenziva skozi Mačvo je, kakor znano, prisilila armado generala Stepanoviča, obstoječo iz petih divizij, da se je umaknila na višine jugovzhodno od Sabca in na Cer-planino, vzhodno od Lešnice. Srbi so se tu močno utrdili. Naše čete so napadle in osvojile v petek jugovzhodno od Sabca višino pri Mišarju, ki je bila opirališče srbskega desnega krila. I'a uspeh je bil velikega pomena, ker so nato naše čete lahko od strani napadle Srbe, ki so bili na Cer-planini.
Istočasno, ko so naši napadli Srbe na Cer-planini, so pričele z napadom tudi naše čete, ki so bile nad mesec dni na Bo-ranji-planini. Napad na srbske utrdbe med Krupnjem in Kostajnikom je že pretekli petek dosegel dobro napredovanje. V soboto so naše čete osvojile srbske postojanke na višinah pri Kostajniku. Močni napadi, ki so jih izvršile naše čete tudi iz smeri Ljubovija, so končno ogrožali srbsko umikovalno črto in napotili srbsko vrhovno poveljstvo, da je odredilo umikanje proti Valjevu.
Uradna poročila se glase:
Dunaj, 9. novembra. (Uradno.) Naše operacije na južnem bojišču se popolnoma ugodno razvijajo. Dočim je naše pro-
diranje preko črte Šabac - Lešnica zadelo na močno utrjenih podgorjih na najvztrajnejši odpor, so tridnevni odpor, so tridnevni boji na črti Ložnica-Krupanj-Ljubovija končani že z vseskozi krepkim uspehom. Tu nahajajoči se nasprotnik je tvoril tretjo srbsko armado, general Pavel Sturm, in del prve srbske armade, general Peter Bojovič, s skupno šestimi divizijami s 120.000 možmi. Obe ti armadi se po izgubi svojih hrabro branjenih stališč umikata proti Valjevu. Naši zmagoviti zbori so dosegli včeraj zvečer višine, ki dominirajo vzhodno nad Ložnico ter glavni greben višine Sokolska Planina, južnovzhodno od Krupanja. Imamo številno ujetnikov ter smo zaplenili mnogo vojnega materijala. Podrobnosti o tem še ni.
Dunaj, 10. novembra. Z južnega bojišča uradnojavljajo: Srditi boji na Podgorju črte Sabac-Lešnice so se nadaljevali tudi včeraj v noč ter smo pri tem z naskokom vzeli posamezna močno utrjena sovražnikova stališča.
Južno od Cer-planine so naše zmagovite čete iz prostora, ki so ga dan prej zavzele v prostoru vzhodno od Ložnice-Krupanj-Ljubovija, prodrle naprej. Tudi tu so bili trdovratni boji s zadnjimi sovražnikovimi četami, katere smo vse v kratkem času premagali.
Med številnimi ujetniki je tudi polkovnik Radakovie, med zaplenjenimi topovi en moderni težki top.
Osjek, 10. novembra. Včeraj je korakalo skozi mesto okoli 200 srbskih u-jetnikov, med njimi štirje častniki z majorjem. Ujetniki so pripovedovali, da se poročilo o samoumoru generala Stepanoviča potrjuje in da so dosedaj popolnoma uničene timoška, moravska in šurnadska divizija. Ujetniki so povečini macedonski Bolgari.
Dunaj 11. (Kor.) Z južnega bojišča se uradno poroča:
11. novembra. V jutranjih urah dne 10. t. m. smo po štiridnevnih, zelo izgubo-nosnih bojih, zavzeli višine pri Mišarju južno od Sabca in s tem stisnili sovražno desno krilo. Veliko število vjetnikov.
Sovražnik je moral zapustiti močno utrjeno linijo Mišar - Cer planina in se u-makniti. Močni sovražni zadnji oddelki so se v obrambnih pozicijah, ki so jih imeli pripravljene za seboj, zopet postavili v bran.
Prodiranje vzhodno od linije Ložnica-Krupanj se vrši gladko. Kljub silnemu odporu sovražnih zadnjih straž, so višine vzhodno od Zavlake že v naših rokah.
Kolikor je dosedaj znano, je bilo v bojih od 6. do 10. t. m. vjetih okoli 4300 vojakov in uplenjenih 16 strojnih pušk. 28 topov, med njimi en težki, ena zastava, več municijskih vozov in zelo veliko municije.
Sofija 11. (Kor.) »Agence tel. bulg.« poroča: Semkaj je prispela nova skupina Macedoncev, ki so jih Srbi uvrstili v svojo armado in so bili od Avstrijcev vjeti pri Šabcu. Ti vojaki so po večini iz okrajev Gjevgjelija in Dojran. Ker so se po
večini izrazili, da hočejo na Bolgarsko, so jih Avstrijci izpustili in jim dali tudi potrebna sredstva za potovanje.
Prebiranj e črno voj ni-kov.
Razglas
c. kr. nameštništva za Primorje z dne 10. novembra 1914., št. P. M. 250, s katerim ; se sporazumno s c. in kr. vojaškim poveljstvom v Gradcu narejuje plan ob izvršitvi pregleda črnovojnih zavezancev rojenih v letih od 1878 do vključno 1890: Za črno vojne zavezance:
V Trstu in okolici: v T r s t u od dne 16. novembra do 15. decembra 1914.
Iz sodnih okrajev Poreč in Buje: v Poreču od 17. do 20. decembra 1914.
Iz sodnih okrajev Koper in Piran: v K o p r u od 22. do 23. in od 27. do 31. dec. 1914.
Iz sodnega okraja Volosko: v V o-loskem od 16. do 23. novembra 1914.
Iz sodnega okraja Krk: v Krku dne 25. novembra.
Iz sodnega okraja Lošinj: v M a 1 e m Lošinju dne 27. in 28. novembra 1914.
Iz sodnega okraja Cres: v Cresu dne 30. novembra 1914.
Iz sodnega okraja Pula: v Puli od 2. do 12. decembra 1914.
Iz mestne občine Rovinj: v R o v i-n j u dne 14. in 15. decembra 1914.
Iz mestnega okraja Labinj: v Labi-n j u od 17. do 19. decembra 1914.
Iz sodnih okrajev Tržič in Červinjan: v T r ž i č u od 21. do 23. in od 27. do 31. decembra 1914.
Iz sodnega okraja Motovun: v M o-tovunu od 16. do 20. novembra 1914. :
Iz mestne občine Gorica in sodnih okrajev Gorica - okolica, Kanal in Ajdovščina: v Gorici od 22. novembra do 6 decembra 1914.
Iz sodnih okrajev Tolmin, Bovec Kobarid in Cerkno: v T o 1 m i n u od 8 do 18. decembra 1914.
Iz sodnih okrajev Kormin in Gradi ška: v G r a d i š k i od 20. do 23. in oc 27. do 28. decembra 1914.
Iz sodnih okrajev Komen in Sežana v S e ž a n i od 16. do 21. novembra 1914
Iz sodnega okraja Podgrad: v Pod gradu od 10. do 15. decembra 1914.
Iz sodnega okraja Buzet: v Buze t u od 17. do 20. decembra 1914.
Iz sodnega okraja Pazin: v Pazi n u dne 22. in 23. in od 27. do 30. decem bra 1914.
C. kr. namestnik: Hohenlohe I. r.
10.000 goriških Slovencev na Sveti gori.
Velikanska množica goriških Sloveti cev ie v nedeljo romala na Sveto Goro Mariji pomočnici prosit jo pomoči in te lažbe v teh težkih časih. Procesije, ki j 1 je priredil solkanski g. župnik Jakob R e
j e c za svojo župnijo, se je udeležilo o-gromno ljudstva. Posebne procesije so šle iz Solkana, Kronberga, Grgarja in Ravnice. Tem se je pridružilo na tisoče vernikov iz Goriške okolice, Vipavskega, Brd, s Krasa in celo iz tržaške okolice. To je bila procesija goriškega slovenskega katoliškega ljudstva.
Velikansko svetišče na Sveti Gori je bilo tlačeno polno. Celo zunaj so morali stati ljudje. Celo čč. oo. frančiškani — čuvaji svetogorskega svetišča — ne pomnijo take ogromne množice ljudstva na Sveti Gori. Sodi se, da je bilo ta dan na Sveti Gori 9000—10.000 ljudi.
Pridigoval je prem. g. prošt mons. dr. F a i d u 11 i. Po pridigi je imel slovesno pontifikalno mašo naš prevzvišeni knez in nadškof dr. Sede j. Ginljiv prizor je bil ko je naš vladika stopil v cerkvi med svoje ljudstvo. Vse se je trlo pred al-tarjem. Vsakdo je hotel biti v bližini svojega pastirja.
Slovesno razpoloženje je vladalo v Marijinem svetišču.
Koliko vzdihov, koliko solza se je dvigalo proti Mariji Pomočnici! In čutili smo, vsi smo čutili, da nam M a r i j a p o-m a g a, da Marija odvrne to grozno šibo od nas, da nam izprosi ljubi mir in zmago domovine. Ko je na koncu sv. maše za-donela še cesarska pesem, je prikipelo navdušenje do vrhunca. Vojakom, ranjencem, ki so stali že v tolikih bitkah so kapljale solze iz oči in rosile tlak cerkve.
In nazaj grede! Sredi pojočega ljudstva in prepevajočih nedolžnih otrok je stopal Prevzvišeni in ž njimi prepeval Marijine pesmi. Prizor, ki ne izgine mladim in nedolžnim srcem nikdar iz spomina. In še bolj smo vzljubili svojega Pastirja, — ki v teh težkih časih deli veselje in žalost, skrb in bridkosti s svojimi uda-nimi verniki.
Marija pa, ki svojih ne zapusti, bo gotovo uslišala molitve svojih otrok, ki se združeni pod vodstvom svojih škofov in duhovnikov zbirajo okrog njenega altarja.
Novice.
Naš cesar in vojska. Ob začetku vojske se je cesar stalno nastanil v schon-brunnskem gradu, ki je strogo zaprt zunanjemu svetu in katerega le redkokdaj zapusti, kvečjemu kadar gre obiskat ranjence. Vladar se izvrstno počuti, je svež in dobro razpoložen, ima jako dober tek in nobene sledi o katarju, ki se drugače v tem času pri njem redno pojavlja. Med 1. i in 2. uro popoldne se cesar vsak dan iz-■ prehaja v zaprtem vrtu, ki je prirejen v grajskih prostorih. Vsak, kdor ima priliko, da ga med tem sprehodom opazuje, ; občuduje njegovo gibko in svežo hojo, ki je nekaj izrednega v toliki starosti. Po sprehodu se poda cesar zopet v svojo delavnico, kjer reši popoldan došle akte, ki jih ob 5. popoldne prinaša kurir na konju. Sicer se pa vladar drži svojega običajnega dnevnega reda. Ob 8. zjutraj pridejo k njemu člani cesarske hiše, ki so i se priglasili k avdijenci, potem sledi običajno poročanje in sprejem tega ali onega
ministra ali resortnega načelnika. Sedaj se pri cesarju pogoisto oglaša voji minister v spremstvu generalštabnega častnika, ki ima s seboj cel tovor načrtov in I zemljevidov, na podlagi katerih obvesti cesarja o položaju na različnih bojiščih. Večinoma so to majhni podrobni načrti, skice, na katerih so zaznamovane najmanjše podrobnosti, ki bi se laiku zdele brezpomembne; nad podlagi teh skic ima vladar tako popoln pregled nad vsakokratnim vojnim položajem, kakor bi bil sam osebno navzoč na bojiščih. Cesar z velikim zanimanjem sledi izvajanjem poročevalca in vpleta vmes svoje opazke. To poročanje traja časih po celi dve uri.
Za dekana v Černičah je imenovan vlč. gospod Alojzij Novak, župnik v Breginju. Iskreno častitamo! Bog daj novemu gosp. dekanu obilo blagoslova pri njegovem delu za celo dekanijo.
Kn. nadškofijski Ordinariat prosi one čč. duhovnike, ki se do zdaj še niso odzvali vabilu v smislu okrožnice z dne 5. oktobra t. 1., št. 3884/1914, da to čim prej storijo.
Sestanek »Sodal. Ss. Cordis Jeus« v Trstu bo dne 19. novembra ob 10. in pol ure v Marijinem Domu.
Misijonar dr. Anton Zdešar z Miren-skega grada, ki se sedaj nahaja v francoskem vjetištvu, poroča z dne 24. oktobra, da je bil 17. oktobra z mnogimi vojnimi vjetniki prepeljan iz dosedanje ječe na otoku d'lf v ječo na otoku Korzika. Med vožnjo je razsajal tak vihar, da se je ladja skoraj potopila in da so vsi ujetniki zboleli. Zdaj ječi v ječi Casabianda blizu mesta Aleria na vzhodnem delu Korzike; maševati mu doslej še ni bilo dovoljeno, vsako duševno delo mu je zabranjeno (mora torej bržkone težko delati), moči mu pešajo, da se »komaj še drži na površju«) in se priporoča vsem rojakom in znancem v molitev. Z njim zdihuje v ječi tudi g. dr. Bayer, profesor verouka a realki v Gradcu.
Kolonske pogodbe. Včeraj 11. t. m. ie
bil zgodovinski dan za naše kolone. Ta dan je vstopil v veljavo novi kolonski zakon z novimi določbami za pogodbe.
Padel je na severnem bojišču urednik »Gor. lista« g. Danilo Hočevar. N. p. v m.! G. očetu naše sožalje!
Na južnem bojišču je padel rez. poročnik g. Jochman, lastnik mlina v Ajdovščini.
Umrl je v Podgori sin g. župana notarski kadidat, Evgen K 1 a n č i č. N. p. v m.!
General Scotti odlikovan. Bivši brigadir v Gorici, sedaj poveljnik 5. peh. divizije podmaršal Kari Scotti je radi hrabrega in uspešnega postopanja pred sovražnikom bil odlikovan z redom železne krone 2. razreda.
Odlikovanja. Fml. Kusmanek, ki je tako junaško branil Przemisl pred Rusi, je imenovan za generala infanterije. Vojaški zaslužni križec z vojno dekoracijo so dobili stotnik domobranskega polka št. 1 Alojzij Sernec. Signum laudis z vojno
dekoracijo poročnik dr. Marij Rebek, sin dvornega svetnika g. Rebeka v Gorici. Major Josip Kocli, poročnik Alfonz Ster-gar. Red železne krone III. vrste z vojno dekoracijo je dobil major Jožef Ambrož.
Odlikovanja slovenskih junakov. —
Srebrno svetinjo za hrabrost prvega razreda so dobili: Desetnik Henrik Končnik, četovodja Janez Kenschnig in Maks Mi-helič, vsi trije od 7. pp.; praporščak v rezervi Janez Fiala in kadet v rezervi Jožef Milovič, štabni narednik Karel Pinič, četovodji Janez Fruhmann in Franc Ha-ring, vsi od 47. pp.; kadet v rezervi Andrej Lah 97. pp.; četovodja Franc Lakota 7. lov. bat. — Srebrno svetinjo za hrabrost drugega razreda so dobili: Četovodji Matija Petek in Anton Verčko, titular-ni poddesetnik Jožef Fuhrmann in stotnij-ski trobentač Janez Trglav, vsi od 47. pp.; infanterista Jakob Fras in Viljem Puch, oba od 87. pp.; četovodja Anton Bencina, lovci: Alojzij Rekar, Karel Bre-zinger, Karel Kaštrun, Jožef Stibel in častniški sluga Alojzij Picem, vsi od 7. lov. bat.; desetniki Franc Wolf, Anton Hafner, Jožef Mezotič, Franc Pšeničnik in Jurij Vaupotič, dragonec Matija Krhne, vsi od 5. drag. polka.
Odlikovan slovenski redovnik-vojak.
Na gališkem bojišču se je zelo odlikoval usmiljeni brat Jakob Belec, domobranec. Kot redovnik nosi ime brat Berhtold in deluje v Gradcu. Bil je odlikovan.
' Sejajte pšenico! Dež. odbor je izdal j ¡naslednjo okrožnico vsem občinskim u-pravam in župnim ter vikarijskim uradom: Današnje razmere glede preživljanja, pičlost živil in vsak dan večja draginja nas silijo, da skrbimo za neznano bodočnost, zlasti ker nam prihodnje leto mogoče ne prinese v tem pogledu boljših odnošajev.
Na vsak način moramo računati na to, da bo prihodnje leto eno izmed najslabših, kar mora vzpodbuditi, prepričati vsakega najbolj nezavednega kmetovalca, da se bolj kot kedaj prej posveti marljivemu in smotrenemu kmetijskemu delu.
Iz tega razloga vabi deželni odbor vse kmetovalce, ki se zavedajo velike odgovornosti napram sebi, svojim družinam in celokupnosti in ki znajo računati z zadoščenjem, ki ga bodo imeli po vojni, da so znali našo drago deželo obvarovati pred draginjo, naj obdelajo vsako ped zemlje za s e j a n j e pšenice. Pšenica nam daje vsakdanji kruh. Ako poskrbimo, da se bo pšenica pridelala na kar največji površini, nam bo to za bodočnost dobro jamstvo. Ta vrsta žita naj se torej marljivo in razumno prideluje. Občinskim upravam in župnijskim ter vikarijskim uradom pa toplo priporočamo, da v tem smislu vplivajo na ljudstvo.
Kaznovane obrekovanje. Nabrežina: Bilo je pri Vikarenčnih, ko se je kuhala brežanka. — V veseli družbi je bil tudi znani socialist Marizza, ki je obtožil g. župana nabrežinskega, češ, da je hodil v Italijo in od tam obveščal Srbe o naših pozicijah v Bosni. — Ker ni mogel Mariz-
ža svojih trditev dokazati pri sodni obravnavi. mu je prisojen 4tedenski zapor. Bomo videli, če bo sedaj miroval!
Koncert v Central - Bio v korist > Rdečega Križa«. Lastnik »Central - Bio« g. Medved priredi 19. nov. na god pok. cesarice Elizabete veliko kinematografič-110 predstavo iz sedanje vojske. Med predstavo je koncert, pri katerem sodeluje tudi naš rojak tenorist g. Josip Rija-vee. Vstopnice se dobijo v trgovini g. Medveda.
Primorski rojak umrl kot ranjenec v Celovcu. V celovškem »Miru« beremo: K »veliki armadi« sta bila poklicana zopet dva hrabra vojaka, ki so ju prepeljali z bojišč v Celovec. Dne 3. t. m. je u-mrl v bolnišnici Rdečega križa 32 let stari rezervist pp. štev. 88 Franc Bartipan iz Milostina. Istega dne je umrl v dež. bolnišnici 24 let stari četovodja pešpolka št. 97 Ivan B o 1 č i č, iz Trsta. Oba sta bila pokopana na mestnem pokopališču v Tr-njivasi. Svetila jima večna luč!
Kolera v Celovcu. Koroška deželna vlada poroča, da je bila dne 4. nov. na treh dne 30. okt. v Celovcu dospelih vojakih ugotovljena azijskega kolera.
Ranjeni in bolni vojaki v Gorici. Od 1. novembra dalje so prispeli v goriško rezervno bolnico naslednji ranjeni in bolni vojaki: Av. Gangl, črnovojtiik; Nik. Grozdan, pešp. 29; Al. Trevisan, dombr. p. 27; Peter Bizaj, pešp. 97; Fr. Bončina, 3. lov. bat.; Edv. Brešan, črnovojnik; Fr. Merznik, črnovojnik; Fr. Rožič, domobr. p. 27; Dominik Baldossi, črnovoj.; Iv. Pi-nat, 87. pešp.; Jos. Stelcl, črnovoj.; Ant. Toson, črnovoj.; Kari Gruden, topničar; Val. Trevisan, 27. domobr. polk; Fr. Ška-rabot, črnovojnik; Jurij Naležnik; A. Jan-šič, kolesar; Al. Nosan por.; Ant. Ferfo-Ija, črnovoj., 3/6 komp.; Rudolf Vižintin, črnovojnik 3/3 komp.; Edm. Fabris črnovojnik; Jos. Komavli 97. pešp.; nadp. Pavel Tomasini pešp. 98; Fr. Kradki, pešp. 98; Mih. Kraševic, 8. top. polk; Jos. Sla-mič, črnovoj.; Ant. Krušič, črnovoj.; Iv. Kokalj, domobr. 27; Jos. Visintin, pešp. 97.; Fr. Schweiger, pešp. 97.; Ant. Velu-ščik, domobr. 27.; Rudolf Močnik, 47. pešp.; Al. Maraž, 27. domobr. polk; Peter Štamfelj, pešp. 97.; Vald. Prešeren, domobr. 27.; Fr. Frandolič, domobr. 4.; E-gidij Furlan, 20. lov. bat.; Fr. Belin, 97. pešp.; Ant. Pavlin, domobr. 27.; Jos. Ka-menšček, črnovojnik; Iv. Jovanovič, pešp. 29.; Avg. Cejan, pešp. 97.; Dominik Zor-zenon, pešp. 97.; Jos. Höfler, kolesar; Stanislav Skok, kolesar; Dom. Blessich, črnovojnik; Jos. Cotič, črnovojnik; A. Košar, domobr. 27.; Dominik Šturm, čr-ovojnik; Ant. Rusqan, pešp. 97.; Dom. Tomšič, domobr. 27.; Ferd. Zbogar, kolesar; Milan Martelanc, domobr. 27.; Peter Pavlic, 27. domobr.; Ign. Ladič, 27. domobr.; Iv. Mahnič, top. 8.; Iv. Štrukelj, top. 8.; Fr. Jankole, kolesar; Fr. Marušič, tren; Kari Florenin, lov. bat. 7.; Iv. Ba-čar, pešp.; Bruno Faninger, domobr. 27.; Ant. Kavčič, domobr. 27.; Fr. Mavric, domobr. 27.; Henrik Medvešček, 27. domb.; Herrn. Buzzin, 27. domobr.; Avg. Aisa,
20. lov. bat.; Iv. Škert, pešp.; Maks Krempl, črnovojnik; Ciril Gorjup, 8. top.; Al. Marinič 97. pešp.; Avg. Marc, kolesar; Ant. Birsa, črnovojnik; Jož. Vižintin, domobr. 27.; Jož. Perko, črnovoj.; Biidi-ger Ballaben, črnovoj.; Evgen Feresin, orož.
Nesreča ali samoumor? Iz Mačkolj pri Trstu nam poročajo: Dne 29. okt. je utonil pri nas neki mož. Odšel je od doma kmalu popoldne v gostilno. Tam je spil za 12 v. žganja in v dežju odšel. Neki osebi je rekel, da se gre utopit. Dotičnik pa je mislil, da se mož šali in mu je odgovoril, da je voda sedaj še preveč mrzla, naj rajši počaka. Mož je šel potem v grunt čez reko, ki je zelo narasla. Tam je most 4 do 5 m visok, a brez ograje. Najbrže je tam padel v vodo. Voda je bila tedaj tako visoka, da jo je most komaj požiral. Ko ga ni bilo domov, so ga šli iskat, a ga niso našli. Dne 8. t. m. je žena njegova našla njegovo suknjo na nekem grmu nekoliko pod mostom. Ne ve se, ali je mož sam skočil v vodo; ali se je ponesrečil. Morda se mu je zmešalo, ker je včasih rad pil. Zapušča vdovo in 6 otrok, katerih najmlajši je star 7 let. — Ta most je potreben ograje. Kako lahko se tu pripeti še več nesreč in čudno je, da se doslej še ni nič zgodilo. Tu vodijo živino s paše. Lahko se ponesreči žival ali pa živina sune kakega človeka v vodo, ki je zelo deroča, odkar je struga vravnana.
Izšla je »Vojska v podobah«, to je prva vrsta ali skupina vojnih razglednic v ziredno lepi izpeljavi. Prvih 16 razglednic nudi v resnici veliko več, kakor smo pričakovali. Krasne slike na finem papirju, predstavljajoče prizore, ki so v najtesnejši zvezi s sedanjo grozepolno vojsko, in vendar tako ljubke, domače se bodo naniah prikupile vsakomur. Sodeč po tej prvi skupim, smemo od naslednjih izdaj pričakovati še mnogo lepega, ker se bo založništvo vsestransko potrudilo, da bodo imeli pospeševalci dobrodelne svrhe tudi lepo nagrado za svojo požrtvovalnost. V prvi skupini se nahajajo med drugimi ti-le ganljivi prizori: Sv. Peter sprejema padle vojake, slovo vojaka, Marija tolaži ranic-nce, Marija na bojnem polju, slovo vijaka, molitev pred vaškim znamenjem za srečno vrnitev svojcev, mož piše ženi, samaritanke v službi »Rdečega križa«, skupina ranjencev pri zabavi, naši vrli vojaki v boju na severnem in južnem bojišču itd. — Cena serije s poštnino vred je le ena krona. Eventuelni prebitek je namenjen osrednji deželni pomožni akciji. Znesek se pošlje lahko tudi v 10 vinarskih znamkah. Trgovci imajo primeren popust. — Naročila sprejema tudi knjigarna tisk. društva v Gorici.
Pet sinov v vojski. Iz Skrilj na Vipavskem poročajo, da je vdova Ana R u-s t j a poslala v vojsko pet sinov: Ivan Rustja je korporal pri topničarskem polku št. 8, star 37 let, Anton Rustja služi pri trdnjavskem polku št. 4 in je star 32 let, Jožef Rustja služi pri pešpolku št. 97 in je star 30 let. Alojzij Rustja služi pri topničarskem polku št. 8 in je star 26 let, Franc
i
Rustja služi pri pešpolku št. 97 in je star 24 let. Želeli bi bilo, da se nam javijo vsi slovenski starši, ki imajo štiri ali pet si- ( nov v vojski.
Znižanja vožnja sorodnikom, ki gre- 1 do obiskat ranjence. Državna železnica > ■ in v njeni upravi stoječe lokalne železnice; dalje južna železnica, potem proge , Aussig - Toplice, Buštjekradska. Dunaj, Aspang, Kašav - Oderberg ter nižjeav-' , strijske deželne železnice dovoljujejo za take vožnje za III., oziroma II. razred i (za častniške sorodnike) 50% popusta, toda le pri daljavah nad 50 km. Za svojce veljajo starši, otroci, žena, brati in sestre ranjenca, oziroma obolelega vojaka. Za take vožnje je treba izkaznice, katero se s dobi pri c. in kr. okrajnih glavarstvih. Izkaznice so koleka proste. Enak popust , pri vožnji dobe svojci, če se peljejo k pogrebu za ranami ali bolezivijo umrlega vojaka.
Poštni paketi v Galicijo. Poštna u-prava odslej dalje do preklica zopet ne sprejema v Galicijo poštnik paketov.
Kaj in kako se dela za vojake? Vojno i oskrbovalni urad na Dunaju je izdal o-krožnico, v kateri povdarja sledeče: Cu- [ nje za noge naj bodo 42 X 45 cm. ne ob- j robljene iz mehkega, toplega blaga, če mogoče iz volne. — Sp. jopice naj imajo . mesto gumbov trakove. Ovitki za trebuh naj bodo spredaj najmanj 30 cm. široki, dolgi 1 m. Sp. hlače in srajce naj bodo le iz mehkega, toplega blaga. Tenko blago naj se pošilja v bolnice. Dalje so navodila za pletenje snežnih čepic, rokovic, kole-nic, zapestnic, dokolenic. Ta navodila se dobe pri nabiralnici darov voj. oskrb. u-rada v Gorici za slov. del, Gosp. ulica 6.
Kako frainazonska loža sovraži vero. V Lurdu se kakor povsod drugod v Franciji nahajajo ranjenci. Ob nedeljah so jih dozdaj pustili, da so se smeli udeleževati procesije s sv. Rešnjim Telesom. Tisti, ki so mogli hoditi, so šli za procesijo peš, druge so vozili z vozički. Bilo je ginljivo; a to ni dopadalo sovražnikom vere. Izpo-slovali so povelje, da morajo ob nedeljah cija!
Čevljarske surovine so se podražile za 40%.
Listnica uredništva: Brezimnemu dopisniku in zabavljaču iz Tomaja naznanjamo, da se mora res sramovati samega sebe, ko se ne upa podpisati. Čemu so Vam čč. šolske sestre tako v želodcu? Menimo, da jim je za njih požrtvovalno delo lahko hvaležno ne le pošteno ljudstvo v tomajskem županstvu — kamor menda spada tudi dopisnik — ker uče ondotno žensko mladino, ampak tudi vsi stariši, ki jim čč. sestre vzgajajo dekleta v poštene, kršč. dobre gospodinje. Sicer pa dopisnikov ton pisanja docela odkriva, k d o je dopisnik. Čisto jasno nam je. da je takega surovega tona zmožen le znani oboževatelj »Dana«. Sicer pa pošljemo rokopis v Tomaj, da se jasno do-žene, kdo ima tako malo korajže, da izza plota meče kamenje na šolske sestre. Moža je pa res malo v takem človeku.
Iz pisem naših junakov.
Zmagoviti boji s Srbi.
(Sneg. — Gozdovi. — Obešeni srbski vohuni. — Boj na 20 korakov. — Kako Srbi streljajo? — Srbi vjetniki stari 55—60 let. Težave pri prenosu ranjencev. — Trenske kolone.)
Naš rojak Janko Volčič, iz Černič št. 57., ki se je udeležil junaških bojev v Srbiji in bil ondi 22. oktobra ranjen, nam je poslal iz bolnišnice v Čakovcu naslednje zanimivo pismo:
č a k o v e c, 8. novembra 1914.
Ko smo prišli na bosansko postajo Olovo-nekoliko naprej od Zavidoviča —, so bili vsi hribi pobeljeni s snegom. Mrzla sapa je pihala preko vode Krvavice in gozdov. Gozdovi so taki, kakoršnih še nisem videl. Zaraščeni so tako, da gotovo še ni posegla vanje človeška roka. — 2e na postaji Olovo so Srbi porušili železnico. To so tiste srbske čete, ki so pri Vi-šegradu vdrle v naše ozemlje. Eno postajo dalje od Olovega pa je viselo 5 Srbov na jelkini veji kot 5 kapnikov. Obsojeni so bili radi vohunstva na vešala.
Ko pridemo na postajo Han Pjesak, smo stopili raz voz. V velikem gozdu smo imeli taborišče. Mraz je bilo seveda po noči. Kurili pa smo tako, da je nebo žarelo. A ni trajalo dolgo, ko smo morali zapustiti svoje taborišče in oditi dalje v bojnih vrstah (Švarmlinija). Tam čez Roga-tico smo imeli le male boje. Srbi so se nam vedno umikali. Prignali smo jih do malega sela Mislovo. Tam so se pričeli hudi boji. Noč in dan je trajala borba. Celo noč so se po temnih gozdih razlegali klici »hura« naših borilcev in stokanje ranjencev. Bilo je v noči 20. oktobra, ko smo vjeli mnogo Srbov in zajeli veliko municije Drugi dan 21. okt. smo stali že na Romanji Planini. Boji so bili vedno hujši, ker Srbom so sedaj v Bosni bile zadnje ure. V noči 21. na 22. oktobra se je razvil boj, kakoršnega še nisem videl in ne slišal. Na 20 korakov smo streljali na Srbe in oni na nas. Več ko 20 korakov daleč pa se ni videlo vsled gostega drevja. Šrapneli nam niso napravili dosti škode, ker pod velikim gozdom ne morejo tako učinkovati.
A dne 22. oktobra okoli poldne je bilo konec mojega boja. Ranjen sem bil v nogo. Skrijem se za veliko jelko in si tam obvežem rano. Kri pa mi je kmalu udarila skozi. Šel sem na obvezovališče, ki je bilo kakih 6 km za bojno črto. Naš Gori-čan dr. Piki mi je obvezal rano. Odtod sem šel na brigadno vojno bolnišnico, kjer sem prebil eno noč. To noč od 22. na 23. oktobra smo slišali strašno streljanje topov in pušk. Ko se je pričelo svitati, so stale naše čete že na 1020 m visokem hribu. In tam, kjer je 3 dni stal srbski br-zostrelni top, so 23. okt. stali naši topovi in v neredu neusmiljeno gnali Srbe proti Višegradu. Dne 24. okt. došli ranjenci izpod Višegrada so pripovedovali, da so
vjeli 17 srbskih oficirjev, 670 mož, nad 1000 glav živine in 3 kolone municije in provijanta. Mnogo Srbov je poskakalo v Drino.
Srbi streljajo zelo visoko. Vedno zadevajo bolj rezervo kot pa »švarmlinijo«. Imajo zelo dobro izdelane strelne jarke, to so jarki, pokriti z lesom, vejevjem in zemljo, da varujejo vojake pred šrapneli. Tudi na drevo se spravijo in od zgoraj streljajo. Strojno puško tudi neso na drevo in od tam streljajo na vse mogoče načine.
Dobro znamenje, da se Srbi ne bodo mogli več dolgo bojevati, je to: Vjetniki, ki smo jih vjeli soi po večini stari že 55 do 60 let. Med njimi so bili tudi Črnogorci. Ti so slabo oblečeni, večinoma v svoji o-bleki. Ko so nas videli, da nas je veliko, so starčki vskliKali: »Sada očete ovamo sve popucati.«
Sanitetna služba je tu zelo težavna, ker ni potov; le ozke steze, a na njih blata do 20 cm na debelo.. Po štirje in štirje vojaki so morali težko ranjene nositi po 4—5 m daleč.	•	''
Sedaj pa še nekaj o naših trenskih kolonah. Od Vlašenice, kjer je bila prva moja bolniška postaja, smo se vozili na vozovih »Rdečega križa« v Han Milice. Pot je dolga 35 klm
Iz Zvornika v Tuzlo je pot dolga 54 km. Na vozu vidiš boso-petega Bosanca, v drugem v kožuhu zavitega Mažara, v tretjem nad 70 let starega Turčina. Vse, kar je živega, se giblje.
sim Vas tudi cigaretnega tobaka; tu ga močno pogrešam. Dobimo ga sicer tudi tu, a le vsake 3 tedne 1 paket po 4. Od Vas pričakujem pisma že od 19. septembra ....
t j ' .	•	V Tuzlo
smo dospeli ravno na Vseh Svetih zvečer! Tuzla je precej lepo kupčijsko mesto. Drugi dan smo sedli na železnico in se peljali do Usora, odkoder smo se zopet 24 ur vozili do Čakovca (Čakaturn), kjer sem sedaj v gradu Zrinskega Frankopana, ki je prirejen za bolnišnico. Tu se nam godi dobro. Drugič še kaj!
\z ¿aiiškega biata.
Topničar (Vormeister) Alojzij Ber-ginc iz Srpenice je pisal svojem starišem več pisem, iz katerih posnemamo, kako naši fantje v Galiciji žive, trpe in se bore.
18. oktobra: Dragi stariši! Naj-prvo Vas prisrčno pozdravljam. Pisal sem Vam že večkrat in Vas prosil, da mi pošljite tople spodnje hlače in visoke nogavice Bliža se hud mraz. Prebiti moramo vse noči zunaj na ravnem polju... Pro-
O ruskih vohunih.
Leopold Bandelj, četovodja 97. peš-polka, bivši načelnik Orla v Vel. Zabijali, ki se sedaj ranjen nahaja v graški bolnišnici, nam piše:
Mogoče Vas bo zanimalo, če Vam poročam kaj o delovanju ruskih vohunov. Pišem Vam, kar sem sam doživel. Radi teh ljudi je morala naša vojska dosti trpeti. S telefonom, z lučjo, z ognjem in vsa-kcjakimi znamenji so naznanjali sovražniku, kako močni in kje so naši oddelki Prvi, ki je streljal na naš podk, je bil neki krčmar, Rusin. Ko je bila pozneje v neki vasi nastanjena naša stotnija, je zmanjkalo nekemu možu 45 K. Sum je letel na gospodarja hiše. Preiskali smo hišo in njega. Denar smo dobili pri njem; v hlevu pa smo našli skrito precej veliko sliko ruskega carja in carjeve družine. — Tam. kjer sem bil nastanjen jaz, nam je bila po noči razdrta lestva, po kateri smo hodili spat v podstrešje. Namen je bil ta: Ce bi bil po noči alarm, bi bili popadali drug za drugim dol in se pobili. Ko smo lestvo zopet popravili in jo postavili na prejšnje mesto, so nam nasekali kline. Hoteli so na vsak način, da se ponesrečimo. Seveda; je potem tudi nam potrpežljivost minila in smo obračunali ž njimi, kakor se spodobi. — Pridemo v drugi kraj. Tam zalotim:' tri ljudi, kako so po noči Rusom z lučjo dajali signale. Seveda so dobili za svojo skrbno čuječnost od nas vsaki po 4 kro-
gle, dasi so se tega na vso moč branili. In takih dogodkov je bilo vse polno.
Kako se je godilo našim fantom pod Antwerpnom.
(Pismo slovenskega vojaka Alberta Be<--ginca izpred Antwerpena svojim starišein v Šempolaj.)
Ljubi stariši! Prejel sem Vašo drago zalepko. ki je rabila cel mesec in 15 dni, predtio je prišla meni v roke. — Potem ni nič čudno, če tudi Vi tie dobite mojih pisem, ko Vam pišem, če čas dopušča, vsaki dan in kakšen dan tudi po dvakrat.
Denarja ni na obilo; ali stradal do sedaj še nisem. — V Belgiji so prihranili še nekaj za nas. Kur, prašičev, krav, rac in golobov ie dovoli, imamo tudi prav fino francosko vino. Res, da so nas sovražniki pozdravljali tudi z granatimi in šrap-neli, toda mi se nismo dali motiti pri naših gostijah. - Na Boga se tudi spominjam, kakor me lepo "opominjate. — Ne bojte se, svoje stare navade ne opustim. — Vem, da je Bog gospodar nas vseh.
Z voisko gre imenitno. Do sedaj smo bili še vedno zmagovalci, kar upam tudi v prihodnje. — Sedaj smo bili dva meseca na Belgijskem in v enem kraju na Francoskem. — Napravili smo tri okupacije. ki so vse dobro izpadle Trdniave smo rušili, kakor da bi bile iz peska: Maubeusre (Mobež). Namur, Antverpen. — Belgijci in Francozi so kar strmeli, ko so videli padati ogromne granate. — Upamo, da poide tudi v prihodnie imenitno, ker ko-rajže ne manjka. Kam pojdemo sedaj, ne vem. — Z Belgijo smo končali: mislim, da pojdemo na severno Francosko, toda gotovo ni. — Rad bi si še Pariz ogledal, ali ne vem, če pojdemo tja.
Nikar se za me ne bojte! Mi smp vedno oddaljeni od nasprotniki, ker stre-liamo vedno na 10—12 kilometrov. Res, da imajo tudi oni kanone in da stre-liaio tudi oni daleč, ali oni preradi zbežijo pred nami, posebno Angleži.
Sedaj smo se bili s tremi nasprotniki, in vseeno smo jim bili kos. ker streljajo jako slabo in imajo tudi slabo municijo.
Lahko rečemo, da se Avstrija in Nemčija bije s celo Evropo, pa smo še vedno na površju.
Za sedaj dovolj. Prosim, da mi v kratkem kaj pišite, ker do sedai nisem še •ličesar dobil.
Z bojnega polja.
»Zvest do smrti...« Te dni je došla v Gorico novica, da je na severnem bojišču junaške smrti preminol mladi 22-letni poročnik Ivan Rad ose vi. č pl. Sokolo-vac. Oče njegov je polkovnik v pokoju ter je znana častita oseba v Gorici. Lani | je praznoval OOletn. kar je dosegel častniško čast v Terezijanski vojaški akademije v Dunajskem Novem mestu. Vdeležil se je v najodličnejši meri vseh bojev leta 1859 v Italiji in 1. 1866 proti Nemcem, bil 1. 1878 tudi na bojišču v Bosni in 1. 1882 v Hercegovini. Njegova rodbina izhaja iz slavne nekdanje vojaške granice ter je
doma iz Sokolovca v Banatu nedaleč od Donave na južnem Ogerskein. Mnogi člani njegove rodbine so se bojevali tudi I. 1813 pri Lipskem proti Napoleonu in našli smrt za domovino. 80 Radosevičev je šlo tedaj v vojsko, le 7 jih je zopet prišlo do-dov.
Mladi poročnik je bil edini sin svojega starega očeta, ki je ž njim domovini daroval vse, kar mu je bilo najdražje. Svojo vojaško izobrazbo je dobil v Terezijanski vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu, kjer jo je tudi oče njegov bil dobil. Bil je vedno odličen akademik ter že kot tak zadobil zelo častno nalogo, da je vodil tamošnji strojnopuškini oddelek, s katerim je s polnim uspehom nastopil tudi pri vojaških vajah v taborišču pri Brucku. Dne 1. avgusta je bil radi sedanjih razmer s 128 drugimi tovariši povišan v poročnika ter — ne da bi mogel priti še v Gorico in se posloviti od očeta — takoj odšel na svoje mesto pri poljsko-lovskem bataljonu št. 7.
V bojih proti Rusom je pokazal vso vojaško naravo nekdanjih graničarjev. Priljubljen radi svoje živahnosti povsod; pogumen do skrajnosti. Radi svoje izvan-redne hrabrosti je že početkom oktobra dobil visoko vojaško odlikovanje: vojaški zaslužni križec z bojno dekoracijo. Že enkrat preje ga je sovražna krogla zadela v prsa, pa je zdrknila ob zapisniku, ki ga je v suknji imel, na stran; drugikrat je pri-frčala kroglja na prav isto mesto, s katerega se je hip poprej odmeknil; tretjikrat pa mu je prsa predrla in ga zadela v srce. Padel je kot junak pred svojo četo dne 21. oktobra. — Tovariš mu je izkopal grob v blagoslovljeni zemlji na nekem pokopališču in ondi je bil med molitvijo gi-njenih vojakov pokopan. Na grob pa so vsadili lesen križ kot zadnji sveti pozdrav s tega sveta....
»Zvest do smrti« — to je geslo Terezijanski vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu. »Zvest do smrti« je geslo tudi vsem mladim častnikom, ki jo za-puste. 129 jih je 1. avgusta zapustilo. Trinajst jih je že padlo od njih. — Junaški Radosevič je bil štirnajsti v službi domovine — »Zvest do smrti«. Časten in trajen mu spomin!
Slovenski »Janez« v ruskem vjetni-štvu. Listi objavljajo sledeč odstavek iz pisma, ki ga je pisal vjet vojak svoji materi«.... Rusko se bom pa kmalu naučil. Ni nič težko. Regimentu se pravi po ruski polk, bataljon se pravi po ruski bataljon, kosami se pravi kazarma, pismu se pravi pismoi, piški se pravi kurica, gosi se pravi gus, mesu se pravi mjaso, fižolu se pravi bob. Prav nič težkega ni. Vas se po ruski imenuje derevnja, ker je povsod toliko drevja. Samo to mi še ne gre vkup, zakaj dajejo Rusi včasi kaki stvari napačna imena. Kanonu pravijo puška in kapi pravijo šlapa. Najbolj neumno pa se mi zdi, da pravijo kaprolu »jefrajtar«. Če je kdo kaprol, vendar ni več frajtar! Ampak razumemo se čisto dobro in hudega nam ni nič.«
Darovi.
Za naše vojake.
Nabiralnica darov voj. skrb. uradi za slev. del v Gorici (Ženski odsek S. K S. Z.). Gosp. ulica 6 je prijela za naše vo jake še naslednje darove:	,
V denarju:
Marijina družba, Cerkno K 44; Župn urad Šebrelje K 20; Učiteljski zbor mo škega učiteljišča 1% plače za oktober !< 35; Jos. Vodopivec Gora K 1; Gosp. Šček Gorica K 7; g. Jož. Munih trg v Sv. Lu ciji K 5; ga. Mar. Figel, Pevma K 2; Kar Figel, Pevma K 1; družbeniki sv. Mohorjs v Pevmi K 7; prof. Sokol, Gorica 1% pl za okt. K 3.89 v; Dekleta župnije Bregin K 43.10 v; prof. na učiteljišču 1% plačt . za november K 40.74 v; gdč. Gweiz, Gorica K 10; gospod Pečenko, Gorica K 10 Pieč. g. Filip Abram, vikar Pliskovica b s 5; g. Ant. Rebula, Pliskovica K 5; g. Ivar Vrabec. Priskovica K 1.
V blagu:
Renče: 3 pare gamašen, 11 parov go- ■ lenic, 11 parov rokavic, 13 parov nogavic j 14 čepic. Vse izdelale gdč. Felicita Vižin-tin, c. kr. poštarica, Delak Pavla, učitelji- ' ca, Godnič Marija, učiteljica roč. del.
V Černičah po gdč. König, učiteljici spletla dekleta: 27 parov nogavic, 2 para zapestnic. 1 čepico, šolski otroci 1 zavoj cufanja, 1 rjuho.
Rubije: 1 škatlo cufanja.
Grahovo, županstvo: 12 parov nogavic 18 parov golenic, 20 čepic, 8 parov nogovic, 22 parov zapestnic.
Vogrsko po gdč. Hedvigi Strel: izdelal I. razred 7 parov ovitkov za noge. 4 robce, 8 parov zapestnic, 11 parov nogavic.
Popravek Opatjeselo namesto 20 parov je 26 parov zapestnic (tiskovna pomota.)
Šebrelje županstvo: 32 rjuh. 1 prt, 2 p. sp. hlač, 5 parov nogavic, par kg volne pol vreče suhega sadja.
Plave šolsko vodstvo: 14 parov vol. nogovic. 3 pare zapestnic.
Žigon Marija. Lokavec pri Ajdovščini 1 vrečico volne.
Ozeljan po gdč. učiteljici Podbršček: 6 čepic. 5 parov gamaš, 1 par nogavic, 6 parov zapestnic. .
Uršulinski samostan Gorica. Iz lastne volne izdelale 12 parov rokavic, 17 parov zapestnic. 2 para nogavic. Iz poslane volne 24 parov golenic, 61 čepic, 15 p. pol rokavic, 70 trebušnih obvez. 2 paketa cufanja.
Ga. Fonova tu 12 parov nogavic, 2 parov zapestnic.
Šteferjan, Marijina družba: 9 parov nogavic, 6 čepic.
Branica. Marijina družba nabrala: 12 kosov mila, pisemski papir in svinčniki, 12 žep. robcev, 1 zavitek suhih češpelj, 8 rjuh, 1 zavitek orekov. 1 kg sušja, platnene cunje, 1 košarica jabolk, za ostali denar se je kupila volna.
Čepovan. Dekleta nabrale 30 parov nogavic, 22 p. zapestnic.
Lokavec pri Ajdovščini se je nabralo 102.12 za ta denar se je spletlo sledeče :d šol. učenkami, gospemi in dekleti: parov nogavic, 3 pare dokolenic, 24 ;ženih čepic, 31 parov zapestnic, 28 o-kov za noge. Kupilo se je še 4 ducate mili robcev ter za 24 K cigaret (t. j. 4 čje in 2 manjše škatlice).
Anton Matelič Ravne 91. 9 kož m. zajcev, 1 kožo divjega zajca.
V Desklah pod vodstvom gdč. učite-e Stefi Komavli nabrale in" napravile ;nke: 13 parov nogavic, 13 parov za-stnic. 25 parov ovitkov za noge.
St. Peter. Pod vodstvom gdč. učitelj, jize Bavcon izdelale učenke 111. r. lj. e 16 parov zim. sp. hlač, 19 parov za-, stnic, 11 parov nogavic, 9 parov doko- ' lic.
Dornberg. Nabrale Danica Krševan, . Šinigoj darovali so pa sledeči: Zofija ligoj 214, Rojic Ogla, Baša Ter. 254, inigoj 253, Mar. Križman 238, Mar. 'tič 207, Berce Fr. 242, Neža .luvančič 12 p. nogavic, 7 rjuh, 2 srajce, več itnenih krp. Leštan pismonoša 2 zajčji koži. Vrtojba. Gdč. Sedej, učiteljica 1 ma-5 p. nogavic, 7 pletenih ovit. za trebuh iarov zapestnic.
Lokev, šol. vodstvo: 20 parov zapest-:, 20 parov golenic, 4 pare obvez za ge, 2 čepice.
Veliki dol Komen po g. županu-po-ncu Orgiču 60 parov nogavic. Drežnica po gdč. Ivančič Mar. I. zaboj, p. nogavic, 37 parov zapestnic, 14 pa-v golenic, 14 parov ovitkov za noge. II. boj 250 parov nogavic, 26 parov za-stnic. Po želji se je odposlalo na pri->jno mesto in kot so želele.
Gdč. Gerželj, učiteljica v Sv. Luciji (g cufanja, 1 rjuho in par krp.
Doslej smo prejeli že lepo število darov iz vseh krajev dežele, kakor je razvidno iz teh podatkov. Lepo prosimo ponovnega dela, ker sila je res nujna. Vojaki. ki pišejo domov, tožijo, da je mraz. Pošiljati pa jim ni mogoče, ker je sedaj poštni | promet zopet zaprt. In ravno te dni nam je visok častnik rekel, da je od delovanja in požrtvovalnosti naših nabiralnic odvisno, da vsak vojak dobi, kar rabi za zimo. Blaga je vkljub velikanski požrtvovalnosti le še premalo. Trkamo na dobra srca, posebno sedaj, ko se bliža Božič. Posebno na cesarjev jubilej naj se zbira iznova. Hvala prisrčna za dosedanjo požrtvovalnost. Bog povrni tisočkrat! Vsi darovi za vojake naj se pošiljajo le na ta naslov: Nabiralnica darov vojno oskrbovalnega urada v Gorici (za slovenski del, Gosp. ul. 6. II.
precej v denarju. Hvala iskrena tudi bla-gosrčnim Lokovčanom!
Darovi za »Rdeči križ«. Slovenskem odseku je došlo na novo: Gospici Alojzija Batištuta in Katarina Jakin ste nabrali na Humu, Djednem, Osredku in na Njivicah (župnija Kojsko, 39 K 20 vin.; Marijana vdova Peršolja, Vrliovlje 5 K; Karol Bre-ščak Nemčija 2 K; JosiD Hrovatin nadu-čitelj 5 K._
Če hočete
svoje izdatke skozi nekaj mesecev skrčiti za par kron,
dobite
od nas pojasnilo glede nakupa turške srečke. V najneugodnejšem slučaju se Vam večji del prihranka povrne, v srečnem slučaju pa zamorete že dne
1. decembra zadeti
400.000 frankov!
Srečkovno zastopstvo 16. Ljubljana.
K zbirki darov cepovanske Marijine Družbe pristavljamo, da so vrla dekleta nabirala tudi v Lokovcu. Lokovčani so v obilni meri darovali, posebno volne in
Uljudiio se naznanja si. občinstvu v mestu in na deželi, - posebno Bricem, da se je otvorila
NOVA TRGOVINA JESTVIN
HZZZZ v Gorici via Ponte Nuovo zzznnz poleg vrta gosp. grofa Coroninija na (Cingrafu). Postre-' zalo se bode vse svoje odjemalce kar najvestneje. Uljudno se priporoča lastnik
FRANC TERPIN.
.jubljanska kreditna banka podružnica v Gorici.
sntrala Ljubljana, p družnice : Celje, Celovec, Sarajevo, Split, Trst.	DelniŠha glailllica H 8,000.000
------Rezervni zakladi ,, 1,000 000
Vloge na knjižice po 4l2°lo v tekočem računu po dogovoru.
kup in prodaja vrednostnih papirjev vseh vrst, deviz-valut.	Eskont menic.	Sprejemanje vrednot v varstvo in oskrbovanje
Borana naročila.	Stavbeni krediti.	Safes.
Promese za vsa žrebanja.	Predujmi vrednostni ne papirje.	Nakazila v inozemstvo,
ovčenje kuponov in izžrebanih vrednostnih papirjev.	Srečkena obroke.	Kreditna piuma.
Za jesen in zimo
'¡porota svojo velikansko zalogo novosti. Gene vslefl kritičnih časov zelo ugodne.
Modne knjige priloživa k naročilom zastonj.
Pregrad & Cernetič.