Marija Stanonik PROCESUALNOST SLOVSTV ENE FOLK LOR E Slovenska nesnovna kulturna dediščina Marija Stanonik PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE Slovenska nesnovna kulturna dediščina © 2006, Založba ZRC, ZRC SAZU Ureditev opomb, priprava seznama virov in izbrane literature: Ana Miklavčič Prevod povzetkov: Franc Smrke Oblikovanje in likovno-grafična ureditev: Milojka Žalik Huzjan Prelom: Iztok Sajko Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Present, d. o. o., Ljubljana Naklada: 400 izvodov Tiskano s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398(497.4) STANONIK, Marija Procesualnost slovstvene folklore / Marija Stanonik ; [prevod povzetkov Franc Smrke]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006 ISBN 961-6500-55-4 215439872 Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLOR E Slovenska nesnovna kulturna dediščina Marija Stanonik LJUBLJANA 2006 VSEBINA Uvod: Slovstvena folklora – zavržena umetnost?....................................................... 7 A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE ...................................... 11 1. Začetki slovstvene folklore ............................................................................ 13 2. Nosilci slovstvene folklore ............................................................................ 67 3. Sodobna slovstvena folklora: da ali ne? ..................................................... 146 B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE.......................................... 173 4. Folklorizacija ............................................................................................... 175 5. Tradicija + starost – kriterija slovstvene folklore ....................................... 201 6. Od tipizacije k tipologiji slovstvene folklore ............................................. 223 C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE ..................................... 249 7. Otroška slovstvena folklora .......................................................................... 251 8. Slovstveni folklorizem .................................................................................. 264 9. Avdiovizualizacija slovstvene folklore .......................................................... 280 Č. AVTORIZACIJA SLOVSTVENE FOLKLORE ................................................ 293 10. Poustvarjanje slovstvene folklore ............................................................... 295 11. Bibliofilsko literarjenje slovstvene folklore ............................................... 333 12. Literarizacija slovstvene folklore ................................................................ 352 Sklep: Poglavitni rezultati in perspektive nadaljnjega razvoja slovenske slovstvene folkloristike na meji dveh tisočletij ................................................. 413 Objave ...................................................................................................................... 451 Summary .................................................................................................................. 453 Viri in literatura ...................................................................................................... 471 Razčlenjeno kazalo.................................................................................................. 495 UVOD SLOVSTVENA FOLK LOR A – ZAVRŽENA UMETNOST? Literarnozgodovinske raziskave zahtevajo za svoj obstoj prostor svobode in dialog svobodnih osebkov. Ta oba pogoja sta za izpolnjevanje te dejavnosti uresničena le sem in tja: »zavirata ju konvencionalizacija in ideologizacija raziskovalnega po ­stopka, zaradi katerih mnoga v zarodku bleščeča spoznanja privzemajo tradici­onalne in celo arhaične oblike. To je toliko bolj škodljivo, ker o naši kulturni preteklosti kljub številnim pozitivističnim podatkom, ki se pogosto izkažejo za netočne, pravzaprav malo vemo.« Se ta ugotovitev Jožeta Pogačnika res nanaša na slovensko slovstveno folkloristiko? Zakaj bi sicer čez čas nadaljeval: »Zunaj literar­nozgodovinske pozornosti leži npr. ustno slovstvo«: »Načrtno in sistematično delo na področju slovenske kulturne tradicije bi bilo mogoče, če bi prišli do načelnega sporazuma o ključnih področjih raziskovalnega dela, do tega pa je mogoče priti s poznavanjem celotnega gradiva in s seznanjenostjo s poglavitnimi teoretično-me­todološkimi premisami stroke v svetu in pri nas.« S temi besedami Jože Pogačnik zavestno vključuje slovstveno folkloristiko v obzorje literarne vede. Ali pa misli samo nanjo še tudi naprej: »Sleherna znanost je po svojem bistvu univerzalna, slovenska literarna znanost pa težko zmaguje domače meje in ne zavzema tistih prostorov evropske raziskovalne misli, ki so jih osvojili že I. Prijatelj, A. Žigon, R. Nahtigal in F. Ramovš. V ključevanje v mednarodno slavistično delo je danes nujen pogoj, za tako sodelovanje pa je potrebna neposredna zavest o pravih raziskoval­nih problemih in nato tudi precej visoka stopnja metodološke ozaveščenosti. Pri vsem tem pa je treba še vedeti, da je sodobno pojmovanje znanosti pojmovanje o postavljanju pravih vprašanj, kar korenito ruši naše v glavnem na pozitivizmu zasnovano podobo literarnozgodovinskega dogajanja.«1 Vsaka znanstvena veda se realizira 1. z opisom samega pojava, 2. z analizo sistema razmerij med pojavi, 3. s sintezo. Ključne besede znanosti so: predmet, metoda, cilj. Vsak predmet je vreden obrav­nave, pač pa se upravičeno lahko kritizira njena metoda (način obravnave). Kolikor teorij, toliko definicij! Ne more biti splošne, vsaka je odvisna od časa in prostora. Ne morem se sprijazniti s tezo, da je (slovstveni) folkloristiki prihranjeno samo zbiranje.2 Le tako sem se mogla upreti vsiljivosti tiste etnološke teorije, v 1 Jože Pogačnik, Človek v mreži časa in prostora, v: Ponoreli kompasi (Maribor 1996), 204. 2 Tako je govoril še Jože Koruza, profesor blagega spomina. Prav tako Stojan Pretnar ob obisku v Inštitutu za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, 5. 4. 1982. kateri za (slovstveno) folkloristiko ni bilo prostora, ker da je romantični prežitek.3 Ironija usode pa je, da je očitek zaostajanja prav tako doživela etnologija sama.4 K ljub pomenljivi ugotovitvi: »Ko umira umetnost, porajajo se kritiki in teo­retiki«,5 je monografija rezultat prizadevanja, da bi se slovenska slovstvena folklo­ristika konstituirala kot znanstveno verificirana disciplina s svojim predmetom, terminologijo in metodo. Če sta prejšnji dve knjigi6 po de Saussurovem obrazcu izhajali iz ravnine langue, tukajšnja večinoma sloni na ravnine parole. Medtem ko je v pr vih dveh knjigah poudarek na precizni terminologiji7 in glede na filologijo in etnologijo – ne da bi bila zavrnjena interdisciplinarnost z njima! – s sinhronega vidika začrtana avtonomija slovstvene folkloristike,8 je tokratni predmet raziskave predstavljen predvsem z diahronega vidika. V monografiji je predstavljen širok spekter vprašanj, ki vabijo slovensko kul­turno (samo)zavest k premisleku o prevrednotenju slovenske slovstvene folklore kot besedne umetnosti, ki spremlja človeka vse od nastanka jezika in je po iznajd­bi pisave (p)ostala umetnost ne le narečij, ampak tudi ustvarjalnost, ki nikakor ni vezana samo na ruralno okolje, saj v najrazličnejši pojavnosti spremlja današnjega urbanega človeka. 3 O pogledih etnologije (Diskusija), v: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 19 (Ljubljana 1979), 57: »Rekel bi še, da bi si še kako želeli res poglobljeno razpravo o razvoju slovenske folkloristike in sploh koncepcijo slovenske folkloristike, tudi vis-â-vis našim Smernicam. Mi smo si z vidika, pa brez zamere, psevdorevolucionarne etnosociologije ali socioetno­logije vendarle napisali neke smernice, na katere smo že dolgo čakali. Ob njih je npr. kolega Križnar predlagal, da tudi folkloristi predložijo Smernice. Žal takih smernic ni; zato bi podčrtal željo. čimprej nam dajte te folkloristične smernice. Hvala.« 4 Razprava, v: O razmerju med geografijo in etnologijo /About the Relationship between Geography and Ethnology (Ljubljana: Oddelek za geografijo in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja, 1986), 147–148: »Tako na primer sodim, da doslej etnologija ni v dovoljni meri razvila občega, normativnega ali kakor pravimo v geografiji, nomotetič­nega pristopa, to je težnje k oblikovanju občih spoznanj ali splošnih zakonov. Etnologija se je vse preveč ukvarjala s konkretnimi problemi: pri tem je nedvomno uspevala, vendar je to premalo. Za primerjavo naj navedem, da bi bilo to podobno, kot če bi se geografija ukvarjala zgolj z regionalno geografijo in bi zanemarila splošno geografijo. Res je, da se je geografija začela prej oblikovati kot veda in da je lahko razvila oba znanstvena pristopa ter da je etnologija v zamudi, vendar to problema ne odpravlja.« 5 Davorin Beranič, O slovenski narodni glasbi, v: Čas 4 (Ljubljana 1910), 20: Prim. »Ali še živi narodna glasba ali je že popolnoma mrtva? Popolnoma mrtva še ni, a ni več, kar je bila nekdaj, umira… Živimo nevesele dni. Spravimo na varno zaklade zlate dobe, učimo se iz njih spoznavati narodovo dušo, to je naša žalostna naloga. S tem bodemo rešili narodu popevke pozabljenosti. Ali jih bodemo obvaroval tudi smrti? ‘Rešimo narodno glasbo!’ vpijejo, ‘Vrnite narodu nedolžno – veselo dušo!’ jim odgovarjamo. Ko umira umetnost, porajajo se kritiki in teoretiki. Opozarjajo na umotvore in luščijo iz njih postave, katere stavijo za ogled epigonom: umetnikom slede učenjaki. Gine naša narodna glasba; za nje­no proučevanje pa še manjkajo pogoji. Zbirke narodnih napevov so za znanstveno razisko­vanje malodane brez pomena, teoretičnih razprav o lastnosti napevov sploh nimamo.« 6 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001). Ista, Slo­ vstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo (Ljubljana: Založba ZRC, 2004). 7 Zakaj je ustno slovstvo jalov pojem, slovstvena folklora pa produktiven, rodoviten. 8 Tekst – se sliši. Tekstura – se vidi. Kontekst – se vidi. K njiga je zamišljena kot iskanje odgovora na vprašanje, kaj vpliva na obliko ­vanje in preoblikovanje posameznih motivov slovstvene folklore in kaj vzdržuje njeno kontinuiteto – tako glede motivike kot tudi žanrov. Glede na zanesljive te­orije o začetkih slovstvene folklore v davni preteklosti je upravičena domislica o slovstveni folkloristiki kot o »slovstveni arheologiji«,9 slovstveno folkloro pa bi lahko imenovali arheologija duha. Za empirične raziskave je pomemben statistični pre­gled in pravcati leksikon nosilcev slovstvene folklore. 10 Samo z njimi, z živimi osebami se vse do danes dobesedno od ust do ust in morebitnimi vmesnimi objavami vzdržuje slovenska slovstvena folklora. Prav tako z vidika procesualnosti monograf ija predstavlja zakonitosti nastajanja sodobne slo­vstvene folklore. Sodobna slovstvena folklora je vse, kar aktivno živi med ljudstvom, ustreza njegovim idejno-estetskim interesom in se v izbiri posameznih del, žanrov in snovi iz folklorne dediščine neprestano spreminja.11 »Stereotipna predstava o folklornem ustnem slovstvenem ustvarjanju, glasbi, plesu, šegah, se najpogosteje povezuje s pojmi starih vaških tradicij, izključuje pa se sodobne pojave, mesto kot prostor folklornega dogajanja.«12 Glasovi, zbirka slovenske sodobne slovstvene fol­klore v prozi je v 31 knjigah doslej prestregla natanko 9940 folklornih in drugih pripovedi. V procesu folklorizacije in teorije o tradiciji in starosti kot dveh, v javnosti najbolj očitnih merilih slovstvene folklore, je poudarjeno njuno dinamično načelo. To pomeni, da slovstvena folklora ni neka zgolj na preteklost navezana pojavnost, ampak spremlja tudi sodobnega urbanega človeka. Pri vprašanju tipizacije in tipo­logije je smiselno opozoriti: »Z nekdanjimi obljubami ni dobro izsiljevati današnje­ga rodu, ki je z izkušnjami tudi drugih prišel do stvarnejših ugotovitev o lastnih sposobnostih in močeh ter o drugačnem načinu dela in o drugačnih poteh k ciljem.«13 Ko se je odrasli naveličajo, je slovstvena folklora prepuščena otrokom. Tako je otroška slovstvena folklora zadnja stopnja njenega obstoja v živo, življenja. V tukajšnji obravnavi so prvič na enem mestu prikazane transformacije slovstvene folklore, bodisi da torej postanejo njeni uporabniki otroci ali postane plen komercializa­cije v obliki folklorizma ali se je s simulacijo polastijo avdiovizualni mediji. Ali je res »prišel konec specifičnih oblik prenašanja slovstvene folklore in se poslužujejo primerov ‘literariziranja’, tudi ljudske kulture. Ljudske pesmi na ploščah, dirigent se obnaša kot učitelj (ne pusti variacij), pesmarice, zbirke pravljic, pripovedovalke pravljic, ki si pomagajo s knjigami in ne z ustno tradicijo. Pri tem se omejujejo na šolske ure in večerne predstave z literarno zainteresirano publiko. Prevesil se je 9 Autopsija. 10 S predavanj na 13. mednarodnem slavističnem kongresu v Ljubljani: »Klasična slovstvena folkloristika ekstenzivno razširja svoj predmet obdelave. Pojmi: interdisciplinarnost, in­ tertekstualnost, internet so zelo uporabni za folklorizem. Multifolkloristika se obrača od tradicije, to je stvari, k osebi, pripovedovalcu.« 11 Viktor E. Gusev, v: Russkij folklor velikoj otečestvennoj vojny (Moskva 1964), 294. 12 Maja Bošković-Stulli, Folklorno dogajanje u gradu Dubrovniku, v: Pjesme, priče, fantastika (Zagreb 1991), 5. 13 Peter Weiss, Beseda ni konj, lepa še celo ne (kakršen ogovor, takšen odgovor), v: Delo/ Književni listi, 13. febr. 1992, 18. torej ne le način prenašanja, ampak socialna funkcija. To je konkretna podoba k pavšalni trditvi o koncu slovstvene folklore v starem pomenu.«14 Zato so pogoste utvare o izboljšanju ali »izboljšanju«, poskusi literarjenja tudi z bibliofilskim zanosom, in literarne obdelave. Poanta dela je v premisleku o slovenski slovstveni folklori predmetu varovanja neo­prijemljive /neopredmetene /nesnovne kulturne dediščine.15 »Teorija je sistemizirano znanje.«16 Svoj pogled na svet morejo oblikovati in pri tem uporabljati svoje znanje v vsakdanjem življenju samo tisti, ki imajo znanje z določenega vidika v logičnem zaporedju v zavesti pregledno razvrščeno. V tem je stvarna vrednost načela sistematičnosti.17 Umetnost občevanja z ljudmi še vedno ostane v rokah vsakega posameznika. Etika je nad znanostjo! K ljub obsežnosti knjiga ni dokončana. Vsako poglavje zase bi bila lahko sa­mostojna knjiga. Tu so le nakazana izhodišča za nadaljnje raziskave. Študentje povabljeni na nova pota! 14 Hermann Bausinger, Formen der ‘Volkspoesie’ (Grundlagen der Germanistik 6) (Berlin: Erich Schmidt Verlag, 1968), 44–47. 15 V smislu Konvencije, sprejete na 32. generalni konferenci UNESCO oktobra 2003 o var­stvu neopredmetene kulturne dediščine. 16 Del Hajmz (Dell Hymes), Etnogafija komunikacije (Biblioteka XX. vek 44) (Beograd: Beo­gradski izdavačko-grafički zavod, 1980), 63. 17 Karmen Ocepek, Osnove didaktike in metodike (Ljubljana: Teološka fakulteta, 1983), 24: Načelo sistematičnosti je povezano z načelom postopnosti. Izraža se s posebnimi pravili: od lažjega k zapletenemu, od bližnjega k daljnemu, od znanega k neznanemu, od kon­kretnega k abstraktnemu. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE ZAČETK I SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Med najzgodnejšimi, če ne prvi članek na tukajšnjo temo v slovenščini je O pesniški umetniji iz leta 1866. Pod njim je podpisan neki A. D., ki kakor današnji sinopsisi že na začetku povzame bistvo svojega pisanja: »Pesništvo se je razvilo in osnovalo iz basnoslovja, toda treba je vediti tudi, kako se je basnoslovje pričelo, ki je per­votna oblika lepe pesniške umetnije.«1 Avtor pojmuje pesništvo v smislu besedne umetnosti sploh. V času prizadevanja za lastno slovensko terminologijo na števil­nih področjih sredi 19. stoletja so mitologijo slovenili kot basnoslovje, dokler ni prevladal izraz bajeslovje. V duhu svojega časa, še toliko bolj, ker je članek izšel v Učiteljskem tovarišu, je do politeizma zadržan in očitno zastopa monoteistični judovsko-krščanski svetovni nazor. Prvi vtis je, da pri neznanem A. D. ni več sledu o romantični razlagi, po kateri bi na primer pravljice nastajale kakor po čudežu2 same od sebe, ampak zastopa realistično stališče, ki je danes splošno veljavno. Namreč da k temu vedno pripo ­morejo nadarjeni posamezniki: »Dokler pa je bilo pesništvo v obliki basnoslovja, bilo je sirota in nerazvito, neolikano in spremenljivo.« Spremembi in kvarjenju pa je moralo biti podvrženo iz teh vzrokov: »Zmožne in razumne glavé iznašle so s po­močjo jasnega uma in zdrave pameti tiste pravljice, pripovedovali so jih pričetniki svoji bližnji okolici, ki pa ni bila tako razumna in tako čiste pameti. In vendar so tudi ti dalje pripovedovali, ki so pa marsikaj pozabili, prevergli, ali sami pridjali 1 A. D., O pesniški umetniji, v: Učiteljski tovariš (List za šolo in dom) VI (Ljubljana 1866), 70: »Mnogo reči in prikazkov je vidil človek okoli sebe v zali naravi, kterih si s svojim kratkim umom ni mogel ni razložiti ni jih popolnoma razumeti. Vidil je, kako v naravi marsikaj z nova postane, nekoliko časa terpi in zopet izgine, toda naravskih moči in njihovih po­stav ni mogel do dobrega zapopasti. Kaj je storil? Začel si je umišljati in tako z domišljijo podpirati svojo nevednost, jel je naravnim močem, ki so mu bile skrite in nezapopadljive, pripisovati telesnost, lastnosti in zunanjo podobo. To najdemo pri neumnih, neotesanih afrikanskih narodih, in najdemo pri omikanih, globokomiselnih in modrih Grkih, kajti, kakor hitro je zgubil človek pravi smisel najvišjega Bitja in njegovih lastnosti in se po­greznil v temo malikovavstva, ni bilo nič druzega mogoče. Zato pa tudi ne najdemo pri izvoljenem ljudstvu, ki je verovalo v pravega, vsegamogočnega Boga in dobro vedilo, da je On vzrok vsega vidljivega in stvarnik vsega bistevnega, onega čudnega basnoslovja, ki ga najdemo pri vseh druzih narodih, in najdemo toliko bolj, kolikor razumnejše in zmo­žnejše je bilo ljudstvo. Umišljeval pa si je človek, ker ni vedil, stvaril, ker ni imel. Toda ni si stvaril v tesnem pomenu besede, kajti ko bi si bil stvaril, bil bi stvarnik novega sveta, česar revnemu človeku nihče, ki je zdrave pameti in jasnega uma, pripisoval ne bo; sklepal je le z zunanjimi podobami in naravskimi prikazi svojo domišljijo, vtisnil svojim mislim podob­nost (analogijo) in tako si osnoval basnoslovje.« 2 Prim. v nadaljevanju tega poglavja kritiko Arnolda Hauserja o Jakobu Grimmu. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE po svoji pameti in volji. Tako so se množile in širile pravljice, tako spreminjale in pačile, tako narasle in se pomešale z zgodovinskimi rečmi, tako se je osnovala s časom mešanica, ktere ni nihče v stanu popolnoma razumeti in pojasniti. Tako se je toraj množilo basnoslovje, tako narašalo dobro in slabo, lepo in ostudno, dokler se ni spremenilo in povzdignilo v lepo umetnijo, ki je izobčila vse, kar je bilo ne­primernega, nespametnega ali celo nesnažnega in pravi umetniji nasprotnega.«3 Toda ko govori o »pesništvu« kot o dveh vejah besedne umetnosti, kot da pozabi na prispevek posameznika k ustvarjalnosti v slovstveni folklori: »Pesništvo razpada, kot umetnija, v narodno in umetno. Narodno pesništvo je tisto, ki si ga je kako ljudstvo samo osnovalo, ki je toraj verno zerkalo narodovih čutov in notra­njega narodovega življenja, ki se popeva od rodu do rodu, ki je tako rekoč naro­dno blago in občno posestvo in o kterem se gotovo ne ve, kdo ga je zložil. Umetno pesništvo pa je tisto, ki so ga posamezni izobraženi pesniki skovali, ki nosi toraj znamnja pesnikovega značaja, njegovih čutov in misli na sebi. Visoke cene in veli­ke vrednosti je narodna poezija, ki je zvesto in verno ogledalo narodovega značaja in življenja, živa slika njegovih misel, čutov in duševnih zmožnosti.«4 Avtor torej razmejuje slovstveno folkloro in literaturo docela sociološko. V nasprotju z novejšimi stališči pa omenjeni avtor ne vztraja, da bi se besedna umetnost razvila nujno iz pesmi, ki da je bila na začetku neobhodno povezana z melodijo, ker v njegovem obzorju še ni sinkretičnosti z drugimi vrstami umetno­sti. Izhaja iz prozne pripovedi, ki da se prelevi v pesem, vendar se iz opisa vidi, da ima pred očmi epske pesnitve, brez melodične spremljave.5 Iz povedanega se vidi, da je imel avtor, morda je bil v tem pogledu tudi ustre­zno kvalificiran, poseben občutek za zemljepis in zgodovinopisje, saj na eni strani govori o zgodovinskih dejstvih, kot so Grki in Rimljani, na drugi pa o A fričanih in različnih naravah ljudi na severu in jugu zemeljske poloble, kar seveda vpliva tudi na njihovo folklorno ustvarjalnost.6 3 A. D., n. d., 70, 71, 72. 4 Prav tam, 73, 74. 5 Prav tam, 72, 73: »Vsak, ki je pripovedoval, hotel je lepo in razumno pripovedovati in zraven tudi podučevati, skušal je to, kar je prejel od svojih prednikov in zvesto obderžal v spominu, z lepšimi, primernejšimi slikami nadomestiti, skušal z mičnejšimi besedami in milejšimi glasi olepšati sirovo in neolikano jedro. In tako je prišlo naglasovanje in merilo, česar je še manjkalo, v besedo in s tem se je prikazala v pervotni, priprosti obliki pevska umetnija. Vsako ljudstvo, ki ni sprejelo basnoslovja od svojih prednikov, si ga je samo osnovalo in ni ga naroda na zemlji, ki bi ne imel nikakoršnih pravljic iz poprejšnjih starodavnih časov. Toda basnoslovje se ni spremenilo pri vseh ljudstvih v pesništvo, pri manj obdarjenih in bolj nezmožnih narodnih afrikanskih in tudi pri nekterih amerikan­skih je obderžalo svojo pervotno sirovo obliko. Pri bolj zmožnih in omikanih narodih pa najdemo že zdavnaj pesništvo, in ker si je vsako ljudstvo osnovalo svoje pesništvo, ki je v tesni zvezi z njegovo zgodovino in notranjimi zadevami: ima vsako nekaj posebnega na sebi, ki ga razloči od pesništva druzih narodov. Pesništvo omikanih Gerkov razloči se zelo od poezije vojnih Rimljanov. [...] Ravno tako razloči se slovanska poezija od poezij druzih narodov in razloči tudi pesništvo posameznih slovanskih plemen.« 6 Prav tam, 73: »Poezija se ravna, posebno narodna, po narodnem značaju, po ljudski do­mišljiji in druzih važnih okolnostih. Drugačni so čuti, drugačna domišljija severnih na­rodov, ki so zakovani v merzle, ledene prostore sveta, bolj resnega in ojstrega značaja, Ta odlomek še ima živo pred očmi naravni kokon oz. geografski kontekst ustvarjanja, medtem ko je v naši geografski širini dandanes občutek zanj zelo zbledel. I. PODMENE O PRVI USTVARJALNOSTI »Zemlja je resnično nekaj posebnega – in ne ravno zato, ker prebivajo na njej ljudje. Več kot milijon oblik življenja se razvija na tem edinstvenem prostoru sonč­nega sistema. Geologija skuša odgovoriti na vprašanje, kako je nastala, kakšna je bila, ko je nastajala, kako se je razvijala do danes, in, kar je morda še najbolj občutljivo, kaj je omogočilo nastanek življenja na njej.«7 Biološko mnogovrstnost živalskega sveta v naravi človek uresničuje na višji ravni, v kulturi: namesto, da bi prestopal iz ene biološke vrste v drugo, prehaja iz ene kulture v drugo.8 Veli­ko filozofov, pesnikov, etnologov, literarnih zgodovinarjev se je že spoprijemalo z vprašanjem, kako se je začela človekova umetnost.9 1. ZARODK I (LIKOV NE) UMETNOSTI Raziskovanje pr votne umetnosti se opira na arheološke najdbe risb v jamah, skulptur, uporabnih predmetov, orodja in drugih ostankov predzgodovinskih lju­di, védenje o najstarejši zgodovini staroveških ljudstev (Sumerci, Babilonci, Asirci, Egipčani, Grki, Rimljani idr.), podatke o ljudstvih na začetni stopnji družbene­ga razvoja; končno na ostanke (t. i. prežitke) iz pradavnih obdobij v življenju in umetnosti današnjih civiliziranih ljudstev. Toda noben od teh virov se ne nanaša na same začetke človekovega obstoja, ampak so že mlajši, iz časa, ko je človek že naredil prve korake v svojem razvoju in je bil lovec. Na tej stopnji je že umetniško ustvarjal. Kot slikar je rabil sposobnost opazovanja in veščino rok. Njegova ume­tniška dejavnost je potemtakem temeljila na istih lastnostih, s katerimi je kot lovec bil boj za obstanek. Izražanje prve umetnosti torej pogojujejo zunanji, objektivni dejavniki. Ustvarjena slika se v njegovi zavesti ujema z ustreznim resničnim pred­metom: ko predzgodovinski človek nariše ali zmodelira sliko ali kip konja, ima sebe za ustvarjalca ali gospodarja ne le kipa konja, ampak tudi pravega konja. Začne verovati v magično moč svojega dela. Zabrišejo se mu meje med modelom kot domišljija južnih ljudstev ki bivajo pod vedno jasnim nebom, sredi naravskih krasot, ki jih stvarja dih večne pomladi. Njihovi čuti so bolj nežni, gorki, živahni in imajo značaj lepe narave. Vsako izobraženo ljudstvo ima toraj svojo pesníjo, ki se ne loči v namenu in načelu od pesništva druzih narodov, ki pa ima posebna znamnja narodovih čutov, in druge važne lastnosti, ki ločijo od poezije druzih narodov, pa ne izobčijo iz obzorja lepe umetnije.« 7 Jože Duhovnik, Stanko Grafenauer, Vpliv geologije na svetovni nazor, v: Naši razgledi (Lju­ bljana 8. 2. 1980), 71. 8 Anton Trstenjak, Psihologija dela in organizacije (Ljubljana: Univerzum, 1979), 263–264. 9 Maja Bošković - Stulli, Pojava književnosti u ljudskom društvu, v: Uvod u književnost (Za­ greb 1969), 39–72. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE in njegovo upodobitvijo. Ustvarjalno doživetje mu po eni strani izzove občutek umetniškega vznemirjenja, po drugi postane temelj za praktično magijo.10 Pri tem je za nekatere nezainteresirana umetniška dejavnost pred uvero v njeno magično moč. – Po mnenju drugih zgodnja umetnost, tudi ko izvira iz igre, vedno teži h koristnemu cilju, kot vaja, kot priprava za prihodnje delo in proizvo­dnjo. Tretji mislijo, da sta oba pojava nekako sočasna: magija nastane v trdem človekovem boju s premočno naravo in se oblikuje z ustvarjalnim doživljanjem, ki ga po današnjem pojmovanju lahko imenujemo umetniško oz. poetično. Hkrati magija tudi sama spodbuja in krepi razvoj začetnih umetniških vznemirjenj.11 2. SINK RETIČNOST »Združitev in pomešanost funkcij, ciljev in kriterijev je normalno in izvirno stanje človeštva.«12 Vse današnje vrste umetnosti (ples, igra, poezija, glasba) v začetku niso ločene ena od druge; tudi likovna umetnost se pogosto z njimi stika in pre­pleta. Zato še naprej govorimo o začetkih umetnosti. O njih ni neposrednih pri­čevanj.13 V magičnih obredih so nastavki vseh teh umetniških vej. Pr ve pesmi se oblikujejo pod močnim vplivom plesnega ritma. Zato ima veliko raziskovalcev ples za najstarejšo umetnost. Najpomembnejši izsledek romantičnega navdušenja nad slovstveno folkloro je dokaz o prvotni enotnosti poezije in glasbe.14 Po Aleksandru Veselovskem ima v začetku poglavitno vlogo ritem, iz katerega se oblikuje glasba in pozneje postopoma tekst. Zato ima pr votno umetnost za sinkretično. Sesta­vljena je iz zarodkov poznejših umetniških panog, spletena iz ritmičnih gibov, pesmi, glasbe, z začetki igre in besed. Iz skupne magične umetnosti, iz obredov, ki jih prikazujeta lov ali vojna v najprvotnejših oziroma iz poljedelskih simbolov pri agrarnih ljudstvih, pogosto tudi najbolj sproščene erotične igre, izvaja Veselovski začetek epike, lirike in dramatike.15 3. ANIMIZEM Pojem animizma je vpeljala v etnologijo angleška antropološka šola16 z E. B. Tylor­jem (1832–1917) na čelu. Po tej razlagi je prvotni človek ob ugankah narave, po­sebno o spanju in smrti, začel verovati v nesmrtno dušo,17 ki da jo ima v naravi živo in neživo. Z naravnimi silami se čuti skrivnostno povezanega in v tej navezi 10 Prav tam, 39–46. 11 Prav tam, 60–61, 39, 46. 12 Anton Stres, Zgodovina novoveške filozofije (Ljubljana 1998), 8. 13 Maja Bošković - Stulli, n. d., 39–41. 14 Alojzij Res, Narodna pesem, v: Dom in svet 37 (Ljubljana 1924), 30. 15 Maja Bošković - Stulli, n. d., 63–66. 16 Odkrila je podobne lastnosti pri plemenih/ljudstvih na različnih koncih Zemlje in so bili na približno isti stopnji razvoja. 17 Opažanje, da se je prvotnemu človeku zdelo vse živo, kakor je on sam, velja še danes, pravi leta 1969 Maja Bošković - Stulli, odklanja pa, da bi imel predstavo o nesmrtni duši: vidi odgovor na dogajanja, ki jih ne zna razložiti. Ta povezanost je posebno močna med člani iste skupine, rodu na eni in na drugi strani s kako živaljo/rastlino, ki jo imajo za skupnega prednika: »O, deklica, ne glej v meni drevo! /Ljubimec sem, ki te osrečuje, /mladec sem, resničen kot sanje, /s čigar glave te pozdravlja /zeleno pero.«18 Tu drevo ni samo pesnikova prispodoba, ker indijanski miti pogosto pripovedujejo o rastlinah kot človeku enakovrednih bitjih. Ponekod se to drevo lahko spremeni v ljubimca, ki ponoči obiskuje ljubljeno bitje, podnevi pa odhaja. Otroci takšne ljubezni so čudežni ljudje.19 Ta ‘prednik’ se v nekaterih prvotnih družbah imenuje totem in je ponavadi zelo pomemben v prehrani ali sploh v gospodarstvu posame­zne človeške skupnosti. Pripadniki posameznih plemen o sebi mislijo, da so enaki kot njihov totem: so ljudje a hkrati tudi npr. kaka vodna žival ali papiga. Prvotni človek verjame, da so ime, senca, odsev v vodi, fotografija, slika, človekova oblačila ali njegovi odpadki istovetni s človekom. Z delovanjem nanje je mogoče vplivati na človekovo usodo.20 Zamislimo se v čas nabiralništva in lova, ko pr votnemu človeku, oblečenemu le z najnujnejšim, vsak hip preti smrtna nevarnost. Zamislimo si ga, ko polagoma udomačuje živali, in se privaja pr vemu poljedelstvu. Njegova duševnost je zelo drugačna od današnjega človeka. Le postopoma in stežka se osvobaja preteklega živalskega stanja. Čeprav s svojimi pr vimi iznajdbami ustvarja odločilne temelje za prihodnjo kulturo (v etnološkem smislu), le malo razume, kaj se dogaja. Gre mu le za to, da preživi. Še zmeraj nekako poenačuje sebe s svojo okolico, nara­vo.21 Ne razume čisto natančno razlik med lesom in kamnom ali živaljo in seboj. Pripisuje jim podobne lastnosti kot sebi. Strokovnjaki sklepajo, da je na severu in v našem podnebnem pasu človek najprej ‘poosebil’ in povzdignil v božanstvo Sonce in mu začel izkazovati božjo čast. V njem vidi vir življenja: daje mu svetlobo in toploto, omogoča rast in zorenje pridelkov. Od tod dan, ko Sonce na svoji poti doseže zenit, dobi zanj velikanski praznični pomen.22 V obdobju divjaštva, ko pre­vladuje artikuliran govor, je bila ustvarjena naravna religija in précej se je razvila umetnost. Obe sta popolnoma podrejeni življenjskemu stilu lovcev in bojevnikov. Vojna je samo ena od različic lova. S spoznanjem, da poseduje ‘nesmrtno dušo’, človek sklepa, da ima vse v naravi tako dušo. Tako nastane animizem, temelj vseh religij. Ker je v neposrednem stiku z naravo, ni naključje, da svojo ‘nesmrtno’ lovsko dušo poveže predvsem z živalsko dušo, in nato, veliko redkeje, z rastlinsko dušo. Glede na religiozne predstave bi se dejalo, da v mišljenju tedanjega človeka ni logike (Lev y Bruhl).23 Raziskovalci avstralske in novog vinejske mitologije nakazujejo, kako se miti tako ali drugače izpeljujejo na tisto, kar mi doživljamo kot poezijo. Primeri se »Prvotni človek še ne pozna predstave o nesmrtni duši nasproti telesu; zanj je vsa narava preprosto živa kakor je on sam.« 18 Franček Bohanec, Spremna beseda, v: Sredi zemlje stojim (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968), 35. 19 Prav tam, 71. 20 Maja Bošković - Stulli, n. d., 41, 42. 21 Prav tam, 39–41. 22 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev II, (Celje 1967), 85. 23 Vojislav Đurić, Postanak i razvoj narodne književnosti (Beograd 1955), 6–8. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE večinoma navezujejo na totemskega polživalskega ali rastlinskega prednika, od katerega je odvisno življenje skupnosti. Ne prinašajo mu darov, saj ni božanstvo, toda okrog njega se pletejo vse mitične pripovedi in obredne predstave, ki niso nič drugega kot »mit v akciji in dramski obliki«. To ne pomeni, da je obred nastal iz teh pripovedi, ampak da oboje izvira iz enakih mitoloških predstav. Avstralski Marind-animi verujejo, da je kokosov oreh nastal iz njihovega mitičnega prednika Dema: tri luknjice na orehu so zanje oči in usta, iz njegovih nog je nastalo steblo, iz las kokosovo listje, v šumenju palme se sliši glas Dema (Lev y-Bruhl). V Ovidijevih Metamorfozah so v literarni obliki številni grški miti, ki so v začetku utegnili biti sorodni tem avstralskim; med drugim mit o Dafni in vanjo zaljubljenem Apolonu, toda ona se, da bi se izmaknila njegovemu objemu, vpričo njega spremeni v lovor. Primerjava pripovedi o kokosu in lovoru kaže bližino in oddaljenost. Bistveno je, da se mitično bitje spremeni v les.24 »Nekoč je bil veter človek, /človek popotni na zemlji; /zdaj pa je ptica, /ki leta visoko. // Zdaj pa je ptica, ki leta, /ptica, ki kljuje nam kožo; /čutimo jo in slišimo jo, /čeprav je nihče ne vidi. //Veter – ptič išče si hrano, /veter – ptič hodi na lov; /kadar pojé, kar je ulovil, /odle­ti proti domu. //Kadar lovi, se trese nebo /in pesek se dviga okoli; /kadar pa spi, počiva nebo – /in tudi mi spimo.« Pesnik pripisuje naravnim pojavom človeško vrednost: prvotni človek pridaja naravnim pojavom človeške lastnosti in si nato te pojave razlaga kot samostojna bitja, ki so ohranila človeške lastnosti.25 Težko je pojasniti, zakaj taka antropomorf izacija/personifikacija naravnih pojavov lahko deluje s svojo pesni­ško močjo na nas. Čeprav se včasih zdi kot kič, ki je pravi poeziji tuj, kaže, da v resničnem pesniškem izrazu segajo korenine počlovečevanja narave zelo globoko. Povezanost z naravo, ki so jo naši davni predniki občutili kot resničnost, dejstvo vsakdanjega življenja, je navzoča v najglobljih plasteh našega bitja. V pesniški obli­ki sem in tja nepričakovano pride na dan, kot odmev kot slutnja, hrepenenje.26 4. MAGIJA Zaradi nepoznavanja naravnih zakonov, nemoči zaradi njih in hkrati iz globo­ke povezanosti in enotnosti prvotnega človeka z obdajajočo ga naravo nastajajo številne predstave in postopki, ki so že v neposredni zvezi z zgodnjimi oblikami umetnosti. Po njegovem uspeh na lovu ali kako drugo dejanje nista odvisna od spretnosti lovcev ali drugih okoliščin (katerih zakonitosti ne pozna), ampak od posebnih magičnih obredov, ki skrivnostno povezujejo človeka in predmet ali člo­ 24 Maja Bošković - Stulli, n. d., 57–58: »Danes si težko predstavljamo, da bi kokosov oreh itn. po svojem izviru mogli biti hkrati človeška bitja. Vendar so take slike med najbolj priljubljenimi načini, s katerimi se ustvar­ ja pesniški izraz. Heine poje o lotosovem cvetu kako s sklonjeno glavo, boječ se sonca, pričakuje svojega ljubimca, luno. Lermontov govori o zlatem oblačku, ki prenočuje na prsih velike stene in podnevi le-ta samotno joče za svojim izgubljenim tovarišem. Vesna Parun si sebe predstavlja kot steblo, ki ne sme zatrepetati z listjem. Brjusovu je megla ob vodi kot deklica v belih tančicah […].« 25 Franček Bohanec, n. d., 54, 73. 26 Maja Bošković - Stulli, n. d., 58. veka in žival, s katero se (s posredovanjem skupnega totemskega prednika) čuti stalno povezanega.27 Magični plesi in obredi so lahko brez besed ali pa jih spre­mljajo besedila kot magični posnetek: na Borneu vrač pomaga pri rojevanju tako, da v krpo zamotan kamen (ta predstavlja otroka) vzporedno ob masiranju poro ­dnice polagoma iztiska iz krpe. Ameriški Hupi pa – to je že bliže slovstveni folklori – vpričo porodnice pripoveduje o pripomočku, ki je bil, po izročilu, uporabljen pri pr vem človeškem porodu. Verujejo namreč, da táko pripovedovanje pomaga podobno kot poprejšnja obredna imitacija.28 5. MITOLOGIJA Nastanek življenja in njegov razvoj je izredno zamotano vprašanje. Skoraj v vsej človeški zgodovini je pripadalo področju mitologije in teologije. Prek mitov se v prvotnih človeških skupnostih izraža razmerje do življenja in narave, z miti se oblikuje religija.29 Mitologija je bistveno vplivala na razvoj človeškega intelekta in civilizacije. V Egiptu je bilo vse verstvo pod vplivom reke Nil, ki je s svojimi use­dlinami dajala možnost za razvoj poljedelstva. Obstanek starih agrikultur je bil odvisen predvsem od Sonca. Velik pomen za zgodnje vrste mnogoboštva so imeli tektonski procesi, ki so močni v zemeljski skorji zlasti v Srednji Ameriki. Zato sta se azteška kultura in bajeslovje razvijala kot poskus razložiti naravo teh sil. 71 odstotkov Zemlje obliva voda: jezera, morja. Največji med njimi je Tihi ocean. V polinezijski kulturi so med najpomembnejšimi božanstvi bogovi morja. Avstralec je bil v dvajsetem stoletju na videz ostanek pračloveka. Ta je fosile razlagal kot vez med njim in predniki. V kitajski mitologiji se vedno znova pojavlja pojem dolgega življenja kot pojem nesmrtnosti: fosili kažejo na življenje, skrito v kamnini. »Štu­dij fosilov pa ne omogoča človeku opazovati le razvojnih poti živih bitij, temveč omogoča človeku tudi rekonstruirati življenjske razmere v preteklosti, posebej v usedlinah, kakršne sestavljajo današnje sedimentne kamnine. Take raziskave nas vodijo v študij organizmov, kakršni so živeli v zgodnjem geološkem času.«30 Miti govore o nastanku nebesnih teles, vrstah živali itn. izviru tistega, kar je po­membno za življenje kake človeške skupnosti. Splošno znan je mit o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Sorodni miti o prinašanju ognja so pri številnih ljudstvih znani v še veliko bolj surovi obliki. Miti govore o predni­kih, ki so si izmislili lov, uvedli uporabo soli, naučili ljudi orati, sejati. V nenavadni obliki ohranjajo kdaj pa kdaj spomine na davne resnične dogodke. Na Grönlandu verujejo v neka fantastična bitja, ki so v resnici predniki njim sovražnih Indijancev. Splošno razširjen mit o potopu, ki je pozneje prišel v Sveto pismo, je odmev na velikanske povodnji v Mezopotamiji v 4. tisočletju pr. Kr. Mitično ustvarjanje je 27 Avstralci so, preden so šli lovit kenguruja, religiozno plesali okrog risbe, ki je predstavljala ta tako zaželeni plen. 28 Maja Bošković - Stulli, n. d., 42–43. 29 Prav tam, 55–56. 30 Jože Duhovnik, Stanko Grafenauer, Vpliv geologije na svetovni nazor, v: Naši razgledi 29 (Ljubljana 8. 2. 1980), 71. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE bilo oblikovano z veliko in bogato domišljijo, ki nikakor ni naključna, saj izhaja iz pojavov resničnega življenja. Za človeka, ki še ne more pojasniti zakonov narave in družbenih razmerij, je umetnost in znanost.31 6. DELO Delo je ustvarilo človeka samega in mu omogočilo razvijati njegovo mišljenje. Pro­ces predlogičnih oblik mišljenja in spoznavanje, v katerem se začnejo upošteva­ti resnične lastnosti narave in stvari – prepleteno s fantastičnimi predlogičnimi predstavami – sta se začela odvijati v človeških glavah s pr vimi koraki človekovega obstoja. V zgodovini človekovega spoznavanja sveta sta se v zgodnjih umetniških oblikah izražala trdi boj z naravo in vedno novo odkrivanje njenih skrivnosti: posnemanje živali v njihovih gibih in navadah. Mitične predstave vsebujejo ne­navadne podrobnosti iz opazovanja resničnosti. Neposredne spodbude za prve poskuse, ki jih imenujemo umetniški, so morda res naključne, niso pa naključni temeljni pogoji za nastanek umetnosti. Ta je rezultat človekovega napredovanja, njegovih številnih spoznanj in razvitih sposobnosti. Vse to je pridobljeno v proce­su dela.32 7. PR ESEŽNOST Iz vtiskov rok, bizonov, simbolov plodnosti in nepredvidene igre vrezanih okra­skov, v katerih se je izražala skrb ali verska vnema aurignaškega ali magdalenske­ga človeka, se sklepa, da so ti davni umetniki že premogli smisel za opazovanje, fantazijsko slo in veselje do ustvarjanja. S tem trojim je človek prvič v zgodovini uspel predreti biološke determinizme, jih razkleniti s pomenljivim pojavom lastne volje in njen pečat vtisniti tudi materiji, ki ni bila on sam oziroma njegov nepo­sredni biološki podaljšek. »Uspel je prestopiti okvir zgolj anatomskega udejstvo­vanja in svoje notranje življenje, svojo najbolj živo in perspektivno silo popeljati v produkcijo od telesa ločenih umetnih oblik, brez katerih si človeškega sveta danes sploh ne znamo predstavljati. Odkril je dotlej neznano metodo trajnejšega in bolj konstruktivnega ‘zapisovanja’ v ta svet, metodo morfološkega in simbolič­nega pre-oblikovanja oziroma transcendiranja že danega. Posledica tega odkritja so velikanske in se brez preloma podaljšujejo v naš računalniško-informacijski čas. – Prva od njih je ta, da je človek z umetniškimi produkti pričel pospešeno izgrajevati neki, naravnemu okolju vzporedni milieu, svet kulturnih form,33 in da 31 Maja Bošković - Stulli, n. d., 56. 32 Prav tam, 60–61. 33 Anton Trstenjak, Človek simbolično bitje (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994), 138, 139: »Kje se je najprej razvila mestna civilizacija, ali ob Tigrisu in Evfratu, Indusu, Oksosu, Jan­ gcekaingu ali Rumeni reki, ali v odvisnosti ali neodvisno ena od druge, je vprašanje, ki ga najbrž ne bodo nikoli rešili. V Uru so našli zapiske, ki dajo sklepati, da so kaldejski astronomi že pred 5000 leti preračunali z nam neznanimi instrumenti dolžino leta na 365 dni, 6 ur, 15 minut in 41 sekund, torej samo za 26 minut in 26 sekund predolgo. odtlej živi hkrati v dveh svetovih, v svetu naravnih dogajanj, materije in fizičnih manipulacij in v svetu kulture, duha in psihičnih operacij. – Druga posledica je ta, da je človek v moči tega bivanjskega podvojevanja in kompleksifikacije oziroma vzporedno z njim odkril možnost, da svojo omejeno telesno akcijo okrepi, preči­sti, poveča in podaljša z akcijo na simboličnem, znakovnem oz. jezikovnem planu v najširšem pomenu besede.«34 8. MOLITEV »Človek skuša prodreti skozi ožine materialnega življenja v širino duhovnega sve­ta; hoče, da bi se mu zmeraj bolj odpirala še nevidna in v neskončnost odprta stran življenja.« Kot animist je za vsem vidnim svetom in njegovim dogajanjem videl še nevidni duhovni svet, ki naj bi oživljal to, kar je vidnega. »Čeprav je bil ta animizem preprost in ne vzdrži znanstvene kritike, je vseboval v jedru zdravo in pravilno misel, da vidni svet ne more sam sebe zadostno utemeljiti. Odtod je izviral tudi takratni simbolizem. Vse stvari in posamično dogajanje v njih je dajalo podlago za simbolično razlago sveta.«35 »Samo ugibamo lahko, kaj je bilo tisto, kar je prvega pesnika spodbudilo, da je izrekel to drugačno besedo, ki je navidez tako podobna vsaki navadni, a ven­dar ni taka. Najbrž je utemeljeno reči, da je s to takó podobno, a takó drugačno besedo želel nagovoriti nekoga, za katerega je vedel, da ni le preprosto drugačen od njega, ampak povsem, bistveno drugačen; da je s to človeka presegajočo be­sedo hotel nagovoriti vsepresegajoče bitje; skratka, da je bila prva pesem molitev Bogu.36 […] Dokaza za to ali proti temu pač ne bomo nikoli našli. Naši podme­ni v prid pa govori dejstvo, da je toliko najstarejših poetičnih besedil religiozno utemeljenih, in ne le religiozno obar vanih. Spomnimo se samo staroegipčanske himne faraona Ehnatona sončnemu božanstvu Atonu. Menda je najstarejše bi­blično besedilo Deborina pesem, ki po zmagi nad sovražniki poziva k molitvi in slavljenju Boga (prim. Sod 5, 2–31), da starodavnosti nekaterih psalmov niti ne omenjamo.«37 […] Vsekakor je bilo zvezdoslovje prva znanost, ki se je razvila, pač v zvezi z opazovanjem podnebja in obdelovanjem zemlje. […] Tako se je kmet razvil v zvezdoslovca. […] Sicer pa podoben razvoj znanosti zasledimo tudi pozneje v antični Grčiji: od bajeslovnih (mito­ loških) začetkov prek eposov z moralizirajočo vsebino in religiozno mističnih poglabljanj se je filozofija (ki je obsegala vso znanost) razvila najprej v kozmološki (zvezdoslovni) smeri starih Joncev in pitagorejcev in šele mnogo pozneje v antropologijo (Sokrat) in metafiziko (Platon, Aristotel).« 34 Jožef Muhovič, Čemu umetnost za vse čase? v: Celovški zvon 11, št. 38 (Ljubljana 1993), 52. 35 Anton Trstenjak, Človek simbolično bitje, 12. 36 Miran Špelič, OFM, Ko besedina beseda postane pesem …, v: Zgodnjekrščanska latinska poezija (Ljubljana: Mihelač, 1997), 5. 37 Prav tam, 5. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE 9. CELOVITOST Danes natančno razmejujemo delo, dolžnost od zabave ali tistih posebnih estet­skih doživetij, ki pripadajo umetnosti. Glede na stališča, da elementarni občutek lakote ali ironično rečeno »apetita« ne more biti podlaga za ustvarjanje poezije (Veselovski) in po katerih se poezija začne šele tedaj, kadar se ustvarja nameno­ma, z zavestnim estetskim ciljem, naj bi bila zaradi povezanosti z življenjem pr vo­tna umetnost nekaj manjvrednega (Werner). Toda ni je mogoče meriti z dana­šnjimi merili. Umetnost je bila tedaj sestavina celotnega življenja. Izražala se je ob iskanju hrane ali ženske, v skrbi za uspeh na lovu, v magičnem boju zoper bolezen. Zaradi te globoke povezanosti je mogla biti resnična in brez posebnih, zavestnih estetskih ciljev, z navdihi, ki so izhajali tudi iz navadne želje po hrani. Tu si še ni mogoče misliti nasprotja med vsakdanjostjo in višjo umetniško dejavnostjo, če­prav se govori o umetnosti. Po Kaj Birket - Smithu ne moremo razumeti prvotne poezije, če ne razumemo življenja, iz katerega raste: težko je razumeti Eskima, ki poje hvalospev loncu, v katerem se kuha mroževo meso in kipi juha, če se ne se­znanimo z ledom in vsemi tegobami življenja na severnem tečaju. Prvobitna lirika je lahko surova, izvira iz želodca ali seksa, vsebuje motive, ki sami na sebi sploh niso pesniški, vendar jih doživljamo kot poezijo. Prevzame nas njihov neposreden, sproščen sugestivni izraz, ki brez posebnega namena izhaja iz vsakdanjih doživetij. Seveda se prvotna poezija po svoji vlogi v življenju – ne pa po osnovni poetični funkciji – toliko razlikuje od današnje poezije, da vprašanje, ali je lahko sama sebi namen, nima pravega pomena.38 II. ZAČETK I BESEDNE UMETNOSTI »Grški izraz mythos pomeni isto, kar beseda, govor, zgodba in torej tudi bajka ali pravljica. Mythos ali beseda, to je zgodba, se začenja že tedaj, ko je človek sprego­voril pr vo besedo, to je dobesedno ‘pr vi mythos’.«39 Kot je bilo ugotovljeno že v ‘romantičnem’ obdobju nastajanja znanstvene metode preučevanja mita, je prvi prostor rojstva mita (natančneje: mitičnega) jezik. Od njega je proces mitologiza­cije neločljiv, in ga sam [jezik] ne more vedno reproducirati brez napake. Jezikov­na napaka pravzaprav oblikuje podlago za jezikovno ustvarjanje mitov. Prav tako jo oblikuje uporaba jezika zunaj »nizkega« življenjskega vsakdanjega: v poeziji, prerokbah, verskih razodetjih ipd. Iz tega se vidi, da je mit vgrajen v razvoj, v samo idejo evolucije. Praviloma nastaja brez nadzora zavesti, na področju spontanega, nekako od spodaj, s spremembami, preoblikovanji, presojami in razširitvami, z »izboljšanji« in »poslabšanji«, ki so ozaveščena šele pri naslednjem koraku.40 To prepričljivo dokazuje, da lahko vsakršno besedo štejemo za ustvarjalno dejanje. Na tej podlagi se je postopoma razvila besedna umetnost. Huizinga daje igri ena­ 38 Maja Bošković - Stulli, n. d., 61–63. 39 Anton Trstenjak, Človek končno in neskončno bitje (Celje: Mohorjeva družba, 1988), 98. 40 Vladimir N. Toporov, Predzgodovina književnosti pri Slovanih (Ljubljana: Oddelek za etno­ logijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2002), 101–102. ko pomembno funkcijo kot ustvarjanju. Nasproti »homo sapiens« 18. stoletja ali »homo faber« 19. stoletja postavlja »homo ludens«. Z isto pravico se sme govoriti o »homo narrans«.41 1. NASTANEK ARTIKULIR ANE GOVORICE Prva besedna umetnost je iz tistega daljnega obdobja, ko se je začel artikulirani govor. Glede na arheološke podatke in vse, kar vemo o najstarejših ljudstvih, je na­stala pred veliko tisoč leti in v svojem dolgotrajnem razvoju prestala številne spre­membe – kot tudi človeška družba, sredi katere je obstajala.42 Zato je po K. Čistovu treba tradicionalno delitev slovstvene folklore in literature zamenjati z zgodovino razločkov med njima: slovstvena folklora genetsko spada v obdobje oblikovanja človeške besede, nastanek literature pa je omogočila šele iznajdba pisave.43 Človek je najprej risal in slikal po skalah, oblikoval kamne in podobno in verjel, da ima vse to magično moč. Takšno moč je verjetno imela tudi ob risbi na­pisana beseda, ki jo najdemo ob teh predzgodovinskih risbah na skalo. Morda so to bili le nekakšni magični vzorci, ker predzgodovinski človek besede še ni jemal kot sredstvo za umetniško izražanje. Arhantropini, pračlovečnjaki so morali »iznajti« simbolično govorico vsaj v obliki povezovanja posamičnih glasov z določenimi vzkliki in klici, to je tako imenovanih enobesednih stavkov. Z njimi se začenja besedna simbolična govorica tudi v ontogenetičnem razvoju današnjega otroka. Mousterienska kultura nean­dertalskega človeka iz starejšega paleolitika že odkriva zmožnost za simbolično izražanje in sporazumevanje. Simbolična govorica zanesljivo obstaja že v mlajšem paleolitiku v t. i. auringnaški kulturi slikarij v slovečih votlinah Španije in južne Francije. Filološka zgodovina jezika sega komaj 5000 let nazaj, do Sumercev.44 V primerjavi z današnjim je bilo čustveno doživljanje prvobitnega človeka neprimerljivo močnejše in bolj samodejno. Njegova vznemirjenja – jeza, želja, strah, veselje – so neobvladljivo butala iz njega v obliki vzklikov in gibov. Od prvih samodejnih krikov, ki nezavedno izražajo čustvo, vznemirjenost, prek vzklikov, ki oponašajo naravne zvoke, in medmetov, ki sčasoma, s stalnim povezovanjem glasov začenjajo smiselno izražati posamezne pojave, pride človek postopoma do razčlenjenega govora.45 Pri raziskavah jezikovnih sporočil, v čem se posamezni jeziki razločujejo med seboj, se srečujejo jezikoslovje (ne le dialektologija), etnolo ­ 41 Kurt Ranke, Einfache Formen, Fischer Lexikon Literatur Bd /2/1 (Frankfurt/Main 1965), 190–196. 42 Vojislav Đurić, n. d., 3. 43 Prim. Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 141. 44 Anton Trstenjak, Človek simbolično bitje, 54, 53: »[N]a to sklepamo ne samo iz izdelovanja orodja« z zaznavno stalnostjo in ločevanjem »predmeta (reči) od človeka, temveč tudi iz pokopavanja mrličev, ki so jim prilagali za spremstvo ‘žrtve’ ter tako spričevali, da je segal njihov svetovni nazor onstran neposrednih izkustvenih danosti v svet simbolov.« 45 Maja Bošković - Stulli, n. d., 39, 46–47. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE gija in antropologija.46 Adi Vidovič - Muha je Sveto pismo izhodišče za pomembno jezikovno podmeno. Kot jezikoslovka dobesedno vzame znameniti svetopisemski stavek: »V začetku je bila beseda« ( Jn 1, 1) in mu nasprotuje s tezo: V začetku je bil stavek, sintetičen stavek: Dežuje. Sneži. Povedek in osebek, vse v enem. Nato sta se njuni funkciji ločili in stavčni členi dobijo analitično razsežnost.47 2. META FORIČNO MIŠLJENJE Psihološka posebnost prvotnega človeka, da naravi okrog sebe pripisuje človeške lastnosti in tudi predstava, da podoba kakega predmeta lahko zamenja sam pred­met, je v času, ko je šele začel ustvarjati pojme in imena za vse, kar je srečeval okrog sebe, dala nastajanju jezika in poezije poseben pečat. Kamen v spredaj ome­njenem obredu ni pesniška okrasna metafora, ampak resnično zamenjuje otroka in je izraz slikovitega, metaforičnega načina mišljenja. Po prvobitnem, slikovitem mišljenju sonce zares gre po nebu, ima oči in obraz kot ljudje. Iz takih dojemanj so ponekod nastajala dela, v katerih so bile te slike za njihove ustvarjalce zelo blizu njihovim predstavam o resničnosti, danes pa se doživljajo kot poezija z visokim dometom pesniške simbolike. K amen, ki v magičnem obredu predstavlja novoro­jenca, je po današnjem pojmovanju lahko pesniška podoba,48 v poetiki imenovana metafora (iz grščine metá + phero: prek + nosim, torej prenos, tj. prenosna, sliko­vita uporaba besede). Slikovito mišljenje prvotnim ljudstvom pomaga ustvarjati imena za novo in neznano. Eskimi so imeli steklo za led in mislili, da je prepeče­nec sušeno meso. Neki črnski rodovi čevlje imenujejo »ščit noge«. Naši moderni jeziki so polni izrazov, ki so bili v začetku metafore, vendar se danes tega več ne zavedamo (npr. mlečna steza). To so tako imenovane mrtve metafore. Seveda je treba razlikovati metaforo kot sredstvo mišljenja, od pesniške metafore, ki krepi doživljajsko moč. Metafore so bile hkrati za razvoj jezika zelo pomembne za razvoj prvobitne poezije. Prvo veliko vlogo so imele v magiji, saj sta vsak magični obred ali slika pravzaprav metafora, v kateri podoba zamenja resnič­ni predmet. To je spet nova spodbuda za razvoj poezije, čeprav metaforičnost ni bistveno sestavina vsake poezije.49 Carl Gustav Jung metaforično simboliko uvršča v intuicijo in mu pomeni od mišljenja ločen, popolnoma samostojen psihični proces. Zanj so simboli orodje intuicije in pojmi orodje mišljenja. Erich Fromm se mu pridružuje in si z nekate­rimi drugimi prizadeva potegniti ločnico med metaforičnim in nemetaforičnim v jeziku, pri čemer naj bi bil metaforični simbolizem razvojno in celo kulturno­ 46 Hugo Moser, Volkskunde und Sprachwissenschaft (predavanje z mednarodnega kongresa folkloristov v Arnhemu na Holandskem), 20–23. sept. 1955 (tipkopis, 1-13). Hrani ISN, ZRC SAZU, Ljubljana. 47 Ada Vidovič - Muha, referat: junij 1990. Drugih podatkov ob tem viru nimam. Ob tem lahko dodamo, da nasproti temu folklorni dogodek še ostaja sintetičen, je pa tudi sinkre­ tičen. 48 Pomislimo na tiste romantične pesmi in pripovedi, v katerih kamen simbolizira trdosrč­ nost. 49 Maja Bošković - Stulli, n. d., 48–49. zgodovinsko zgodnejši in podlaga, iz katere se je razvil nemetaforični, diskurzivni »dobesedni« jezik.50 Postavlja ga celo v čisto določeno zgodovinsko obdobje, ko naj bi prevladovala kot ‘univerzalni jezik’, medtem ko so današnji metaforični simboli zgolj prežitek jezika iz mitoloških obdobij. Po Frommovi »filogenetski« koncepciji so univerzalni simboli tako rekoč metaforični in zastopajo ‘pozabljeni jezik’. Njegovi ostanki so miti, povedke in sanje kot predstopnja sedanjega jezika. Toda metafora kot znamenje procesa v jezikovni rasti in verjeti v metaforsko ero jezikovne zgodovine, sta dve različni reči.51 Metafore niso poznejša, sekundarna »olepšava« diskurzivnega, praktičnega, prozaičnega jezika, temveč prvo sredstvo in način, na temelju katerih je jezik na­stal. Zato sodobna psihologija jezika očita tradicionalnemu, »ornamentalistične­mu« pojmovanju metaforične simbolike in nekaterim novejšim smerem, ker da jo obravnavajo kot »navdihnjeno« vejo mišljenja in izolirano od drugih pojmovnih miselnih procesov. Oponaša jim, da priznavajo sorodnost metaforične simbolike z drugimi simboličnimi procesi v določen razred le na podlagi statične abstraktne pripadnosti in ne notranje, procesualne povezanosti. Toda tudi najnovejšim psi­hološkim teorijam se ni posrečilo popolnoma prepričljivo poiskati skupnega ime­novalca človekovim miselnim procesom, čeprav so opozorile na intimno razmerje med njimi in metaforično simboliko.52 Po novejših hipotezah naj bi bil v celotnem jezikovnem dogajanju metaforični simbolizem veliko bolj navzoč in je metaforika pogoj in sredstvo za jezikovni razvoj: šele na njegovi podlagi se lahko razvijejo novi pomeni. S pogosto rabo v določenem metaforičnem kontekstu se nov pomen simbola lahko posploši in s tem prevlada. Tako metaforični proces, ki se kaže kot potreba po novem izrazu oziroma označevanju novega (analognega) pomena, z vedno večjim prevladovanjem posameznega pomena ter ‘bledenju’, odmiranju starega pomena, utira pot k jezikovni rasti. Toda ločevanje med metaforičnim jezikom in na drugi strani »dobesednim«, diskurzivnim jezikom se namreč izkaže za umetno, če upoštevamo jezikovni ra­zvoj, ki je pripeljal do obeh, in da se simbolični pomen v danem kontekstu vselej izraža konkretno. Pri enih in istih simbolih se pomeni razvijajo. V različnih kon­tekstih se pojavijo novi pomeni; prav ti lahko prevladajo, postanejo »dobesedni«, lahko jih konvencionalno redef iniramo za diskurzivni kontekst, npr. za znanost, kjer spet pridobijo nov pomen. Podobno je lahko pomen, ki je sam nedvomno metaforičen, dobeseden v razmerju do drugih pomenov. Dobesednega pomena namreč ne smemo zamenjevati s prvotnim pomenom. Izraz ‘svinčnik’ ima dobe­sedni pomen, ki je zelo oddaljen od izvirnega. Metaforizacija kot proces mišljenja je nujna v soočenju z vsako novo situacijo. Tedaj skuša človek najti izmed svojih iz­kušenj tiste pomene, s katerimi bo lahko zajel in izrazil nov položaj, vanj projicira to, kar že ima na voljo in s tem obogati eno od dosedanjih izkušenj za nov pomen. Metaforični proces je v bistvu proces mišljenja in predvsem proces projekcije. Re­ 50 Janek Musek, Psihološka pojmovanja in razlage metaforične simbolike, v: Anthropos (ča­ sopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved za psihologijo in filozofijo) 10, III–IV (Ljubljana 1978), 127, 129. 51 Prav tam, 127-129. 52 Prav tam, 127. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE zultat tega procesa je dejansko oblikovanje novega pomena, novega pojma. Razen popolnoma novih izrazov so metafore edini verbalni način za izražanje novega. V vsakem novem položaju mora posameznik poiskati oziroma prestrukturirati vi-dike novega v skladu s starim: vsaka metafora je tedaj implicitna uganka, saj zah­teva: poišči staro v novem. Kot vse uganke, je tudi ta projektivna. Število načinov, s katerimi je možno najti staro v novem, je neskončno. Izbira metafore – izbira že udomačenega izraza, ki naj bi označil novo, je odvisna od različnih kulturnih in situacijskih dejavnikov. S tega vidika je metaforični proces v bistvu proces reševa­nja problemov, pri katerem so starejši pojmi projektivni model za nove pojme. Me­taforizacija skrbi za ravnotežje med starim in novim. Z ohranjanjem starih izrazov opravlja konser vativno funkcijo, s pridobivanjem novih pomenov pa inovativno, pojmotvorno funkcijo.53 Novejša interakcionistična in dialektična pojmovanja me­taforičnega procesa upravičeno opozarjajo, da med metaforičnim in diskurzivnim mišljenjem obstaja notranja povezava in celotno mišljenje nujno vsebuje sestavine obojega. »Metafore je moč razvijati v diskurzivne pojme, diskurzivni pojmi pa pri svojem nastajanju prehajajo fazo ali več faz metaforičnega razvoja.« Zato je upravi­čeno opredeliti metaforično simboliko z vidika celotnega metaforičnega procesa in ne le z vidika ene same faze, ki jo umetno izdvojimo iz njega.54 3. PONAVLJANJE IN RITEM Prvotni vzkliki v samodejnem, neposrednem navalu čustev se sami na sebi še ne morejo imenovati poezija. Toda polagoma se začnejo izražati s takim načinom in sredstvi, ki se stikajo z njo. To sta najprej ponavljanje in ritem. Najpreprostejše še danes znane pesmi prvotnih ljudstev pogosto sestoje iz enega kratkega stavka ali naključnih besed ali iz nekaj brezmiselnih zlogov. Ponavljajo se ure in ure z enolič­no intonacijo in prav takim ritmom z ustreznimi telesnimi gibi.55 Ritem in pona­vljanje nista samo izraz vznemirjenja ali posebne čustvene zgoščenosti. Z njima se razpoloženje nujno prenese tudi na njegovo okolico. Od prvih začetkov umetnosti vse do naših dni sta ohranila nad človekom močan vpliv. Občutek za ritem je človeku nedvomno prirojen. Prevzel ga je iz narave, ko je doživljal ritmično me­njavo dneva in noči, gibanje telesa in bitje srca in glasove nekaterih živali. Ritem in ritmično ponavljanje sta nanj tako vplivala, da sta se mu zdela skrivnostna in čudežna. Sklepal je: kakor ritem deluje nanj, lahko deluje on z njim na vso naravo. Začel ga je uvajati v magične obrede, kjer se je ritmično ponavljanje v posebnih oblikah izredno razvilo in jim je človek dal svoj lastni ustvarjalni pečat. Seveda o pojavu ritma ni toliko razmišljal, ni se ga zavedal; vse to je nastajalo bolj ali manj spontano. Nešteto je takih magičnih pesmi in plesov. Njihova besedila sestavljajo zvočni ritmi in vzkliki brez pravega logičnega smisla kot pripevi k pesmim, ki ima­jo drugače smiselno besedilo. Nesmiselni dodatki ali pripevi so pogosto ostanek 53 Prav tam, 130. 54 Prav tam, 127. 55 Avstralci ure in ure vzklikajo prijatelju: »Obišči nas spet! Obišči nas spet!« To ponavljanje, to ritmično poudarjanje se pojavlja kot izraz duševne vznemirjenosti, podobno začetnim vzklikom. kakih nekoč razumljivih, toda zdaj pozabljenih besed, ali prevzeti iz sosednjih jezikov. Toda v pesmih se vztrajno ohranjajo, ker so pogosto nosilci ravno ritma in poetične celovitosti pesmi. Pričajo o davnem obdobju pesniških začetkov, ko besedila pesmi še niso bila popolnoma logično razumljiva, ker je govor morda šele nastajal. Hkrati je nejasnost besed v magičnih pesmih krepila vero v njihovo čudežno moč in jih s tem ohranjala.56 Daj mi smodnik in orožje: jutri odidem. Rad bi jim glave posekal: jutri odidem. Njihove ženske so lepe: jutri odidem. Krogle odlijem še danes: jutri odidem. Bogovom še danes žrtvujem: jutri odidem. Daj mi smodnik in orožje: jutri odidem.57 Pripev: jutri odidem v Pesmi bojevnikov na koncu vrstic ni zgolj pesniški okrasek, temveč posebnost v mišljenju preprostega človeka. Eskimski pevec npr. lahko ure in ure ponavlja samo dve besedici: nalegak soak. To pomeni: véliki poglavar.58 »To mu zadošča, da ob tem doseže in izživi vse miselne in čustvene pr vine pesmi. Z lastnim vživljanjem v občutje oboževanja poglavarja prikliče isto močno občutje tudi pri poslušalcih.«59 4. MOČ BESEDE K ako so ljudje začeli eden drugemu sporočati, kaj mislijo in občutijo, kako so ob prvih delovnih gibih od polživalskih vzklikov, ki so jih izzvale nevarnosti, lakota, spolni nagon, prešli na artikuliran govor, še danes ni popolnoma pojasnjeno. Zelo pomembno je raziskati, zakaj so se besede začele doživljati kot nekaj magičnega. Morda se je ob njih dogajalo nekaj podobnega kot jamskim slikarjem: občutek zadovoljstva in čudenja pri ljudeh, ki so komaj zavedno začeli odkrivati, da ustvar­jajo nekaj, s čimer lahko komu kaj sporočajo. Začetniki artikuliranega govora so morali vplivati na občutke ljudi in to svojo sposobnost – izjemno v celi naravi! – začeli imeti za vrsto čarovnije in verovati, da z njo lahko vplivajo na vso drugo naravo (kar je na drug način deloma res).60 Vprašanje vere v čudovito moč besede se deloma dotika najzgodnejšega obdobja v razvoju jezika, ko je bil po nekaterih svojih lastnostih govorjeni jezik blizu poznejšemu umetniškemu izražanju, ker je bil tudi navaden govor prepojen z vzvišenim duševnim razpoloženjem, ritmom, ustaljeno melodiko. Hkrati je moral ob pomanjkanju občih in abstraktnih pojmov zelo pogosto uporabljati figuro ponavljanja.61 Poleg tega poimenovanja predmetov 56 Maja Bošković - Stulli, n. d., 39, 47–48. 57 Franček Bohanec, n. d., 24. 58 Je to Bog ali zgolj vodja tabora, iz opomb ni razvidno. 59 Franček Bohanec, n. d., 71. 60 Maja Bošković - Stulli, n. d., 53–54. 61 Če je kdo moral dolgo hoditi, so časovno dolžino prikazali s ponavljanjem: on je hodil, hodil, hodil. Tako se še danes pripoveduje v pravljicah. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE ali ljudi pri prvobitnih ljudstvih niso zgolj oznaka, kot so dandanes pri nas, ampak je bilo ime sestavina tistega, ki mu pripada. Če poznamo ime, lahko s čarovnimi obrazci delujemo na nosilca imena, kar je pravzaprav dvojna magija besede.62 V tesnem prepletanju poezije in magije so posebnega pomena izgovorjene besede, ki se doživljajo kot skrivnost in jih poznajo samo vrači. Skrbno jih skrivajo pred drugimi, da ne bi izgubile svoje čudežne moči in ne nehale zdraviti bolezni, odganjati urokov, grmenja ali suše. S temi besedami – zagovori, eksorcizmi (zakli­njanji), [uroki] – so nekoč skušali magično obvladati naravne sile. Hkrati so bile ena od pr vih oblik, s katerimi se je začela razvijati poezija na podlagi t. i. imitacij­ske magije. Namesto da se obred prikazuje z igro in gibi, se ritmično ponavljajo telesni gibi in pesmi, kot da sodelujejo glasbeni instrumenti. Toda čarovna moč temelji predvsem na besedah. S svojo lastno težo zamenjujejo magični obred.63 Nekdaj je obstajalo prepričanje, da bolnik s pomočjo zagovora lahko ozdravi. Danes ne deluje več njegova moč kot čarovne formule, vendar je v njem nekaj, kar nas privlači: to je poezija. Oblikovalci teh verzov so morali tudi sami doživljati njen čar, le da se tega niso zavedali. Pesniško čarovnijo so doživljali dobesedno kot pravo čarovnijo. Ritem, kontrasti, najrazličnejše oblike primerjave so sestavine, s katerimi se je poezija izražala stoletja. Maja Bošković - Stulli navaja zagovor proti uroku v obliki nenamenske toda resnične magične poezije.64 V magičnih formu­lah še ni sledu o zavestnem pesniškem ustvarjanju. Tu je na delu magija, čarovnija s praktično nam danes težko razumljivimi nalogami.65 5. POSAMEZNIK IN SKUPNOST V romantiki je obstajalo prepričanje, da so prvi klici začetek lirike. Po njenih predstavah je obstajal kak primitivni lirik – pračlovek, popolnoma soroden da­našnjih pesnikom. Ta razlaga ne prizna ali zanemarja splošen zgodovinski razvoj človeštva, v katerem sta se spreminjala človeštvo in človek: od občutka popolne pripadnosti rodu, v katerem je bil človek samo člen, do zavesti o samem sebi, da je individuum, osebnost. Toda za nastanek pr ve poezije je bila skupnost odločilna. Prvi čustveni vzkliki, ki so jih oddajali posamezniki, so se slišali v skupnosti, ki jih je osvajala, odgovarjala nanje in sama naprej razvijala. Čeprav sami zase še niso 62 Prav tam, 53: Kolikšna je morala biti magična moč besede, se lahko spomnimo, če se domislimo, kako smo kot otroci doživljali zadnjo besedo v izštevankah, kdo bo lovil, ali ko smo v nedogled ponavljali stavek, da ne bi bili vprašani ali da bi nam mati kaj kupila. 63 Prav tam, 50. 64 Recitativni ritem, nenavadne domišljijske slike nekega brezčasovnega prostora, kamor se odganjajo uroki, kompozicija simetričnih kontrastov, paralelizmov, to so očitna pesniška sredstva. 65 Maja Bošković-Stulli, n. d., 49–53: Avtorica na koncu navaja Welleka in Warena: »Magija pride v stik z umetnostmi s posredovanjem ustvarjene slike. […] V folklorni estetiki je ustvarjalec slike čarovnik ali mag, medtem ko je pesnik, sumljiv, bedak. Prvotni pesnik lahko sestavlja bajne in čarovne besede, toda moderen pesnik lahko, kakor Yeats, osvoji magično uporabo slik, besednih slik, kot sredstvo za uporabo magično simbolnih slik v svoji poeziji.« poezija, so ti klici z nadaljnjim razvojem svojega posebnega izraza to lahko posta­ li. Seveda se prispevek posameznika ne more izločiti iz celote. Na nižjih stopnjah zgodovine je bilo skupno doživljanje izredno živo. Npr. skupina žená se hkrati nenadoma spusti v jok zaradi neke smrti in začne vsevprek objokovati pokojnega. Razumljivo, da si je posameznik v vseh prvotnih družbah tudi sam dajal duška, toda njegova doživetja so z vsebino in načinom izražanja vendar pripadala sku­pnosti – niso se bistveno razlikovala od občutka drugih.66 Preden so nastali magični obredi z njih popolnimi besedili pesmi, je preteklo dolgo obdobje nezavednega, motnega, na videz naključnega izražanja, ki ga ko­maj lahko imenujemo zarodek poezije.67 O nastanku in razvoju – pogojno rečeno – besedne umetnosti v obdobju divjaštva ločujejo strokovnjaki dvoje stališč. 6. IDEA LISTIČNO IZHODIŠČE Besedna umetnost je stopnja v razvoju absolutne ideje; preprosteje: ideja, ki je nastala v skrivnostni globini človeškega duha, dar božji, kakor so govorili »primi­tivni idealisti«. O veri v čarovno moč pesmi in besede sploh govore številni miti po vsem svetu. Po tistem s Severne Evrope je poezija proizvod čudežnega napitka, ki je napravljen iz medu, krvi in »najmodrejšega in najpametnejšega od vseh stvar­jenj«. Do tega napitka ni lahko priti. Bil je dobro zavarovan in skrit v gori v treh posodah. Tja je mogel prodreti, in to kot zmaj, samo bog Odin. Tri noči je prebil z varuhinjo dragocenega napitka in ga za nagrado dobil tri požirke, s katerimi je izpraznil vse tri posode in hotel uiti spremenjen v orla. Preganjal ga je enak orel. Vendar se je Odinu posrečilo priti do kraja, kjer so bile postavljene nove posode in je vanje izpraznil svoj napitek. Ljudje, ki so se ga napili, so postali pesniki. Po južnem (afriškem) mitu je duh stvari, ustvarjajoč človeka, začel govoriti v čudovitem jeziku, poln slik in barv. Niso ga razumeli in misleč, da je znorel, so ga vrgli v morje. Tam ga je pogoltnila riba. Ribič, ki jo je ujel in pojedel, je začel govoriti v prav tako čudovitem jeziku. Ribiča kamenjajo in globoko zakopljejo. Toda puščavski veter odkrije njegov grob in zanese nekaj delcev njegovega prahu na lovca. Lovec pri priči spregovori v skrivnostnem jeziku o neznanih predmetih. Lovca usmrtijo in njegovo telo, predelano v tako droben prah kot je puščavski pe­sek, predajo vetru. Človek, ki je iz strune, potegnjene čez bučo izvabljal božanske zvoke, je vdihnil nekaj delcev tega prahu in takoj podobno struni, ki je zvenela pod njegovimi prsti, začel peti. To, kar je prišlo iz njegovih ust, je bilo táko, da so se vsi razjokali in ga pustili pri življenju. Poezija je nastala čudežno in hkrati z glasbo, saj je bila dolgo neločljiva od nje. Po verovanju pr votnih ljudi ima čudežno moč. Znana je starogrška pripoved o Orfeju, ki je z zvoki premikal kamenje in drevje, udomačeval živali in rešil svojo ženo Evridiko iz podzemlja.68 66 Prav tam, 54–55. 67 Prav tam, 39, 46–47. 68 Vojislav Đurić, n. d., 10. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE 7. MATER IALISTIČNO IZHODIŠČE Je pogojeno z načinom proizvodnje v vsakdanjem življenju,69 saj je delo ustvari­lo človeka. Na relativno visoki stopnji razvoja, ko so se organi govora že precej usposobili, je pesem vsebovala razen nejasnih glasov tudi artikulirane besede. Postopoma so se ustvarjale tudi druge take besede in nazadnje se je artikulirani govor tako razvil, da je zamenjal kinetiko. Potemtakem je pesem starejša od proze; pesem je najstarejša oblika človeškega ustvarjanja s pomočjo besede.70 Nekateri mislijo, da je poezija nastala ob delu kot fiziološka spremljava človekovega gibanja in ritma (Bücher). Po mnenju drugih zgodnja umetnost, tudi ko izvira iz igre, vedno teži h koristnemu cilju, kot vaja in kot priprava za prihodnje delo in proi­zvodnjo (Plehanov). Nekateri gledajo na prvotno umetnost kot človekovo sanjo o obvladanju narave in olajšanju dela (Gorki). Obstaja razlaga, ki ima umetnost za osvoboditev, odpor človeka proti delu (Bataille).71 Maja Bošković - Stulli in drugi ugotavljajo, da je treba na to vprašanje odgovarjati bolj kompleksno. III. NASTANEK ZVRSTI Arnold Hauser utemeljuje razvoj prvotne ustvarjalnosti na naslednji družbeno­gospodarski stopnji – v obdobju poljedelstva in živinoreje – s sorazmerno dolgimi presledki brezdelja, pri čemer izhaja iz razmer s celinskim podnebjem: »Poljsko delo je omejeno na določene letne čase; zima je dolga in brez posebnih nalog.« Tej fazi v razvoju človeške družbe, ki razen spolne, še ne pozna druge delitve dela, pripisuje enake lastnosti, kakor jih je šola o »poniknjenih kulturnih dobrinah« (»Gesunkenes Kulturgut«) v razslojenih družbah prisojala nižjim razredom.72 K ljub temu da prvotnim civilizacijam ne priznava socialne diferenciacije v nobeni umetniški panogi, jo opaža v umetniškem izrazu, kar utegne biti povod za nasta­nek zvrsti.73 K akor se je v vsakdanjem življenju delitev dela vedno bolj krepila, se je težnja po členjenju prenesla tudi v ustvarjalno dejavnost, ki je delo spremljala. 69 Prav tam, 9. 70 Prav tam, 13. 71 Maja Bošković - Stulli, n. d., 60–61. 72 Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961), 25: »Nikakor pa to ni tako kot današnja kmečka umetnost hkrati tudi ‘ljudska umetnost’, vsaj toliko časa ne, dokler ni kmečka družba diferencirana v razrede, kajti ‘ljudska umetnost’ ima, kakor je bilo rečeno, smisel le kot nasprotje ‘umetnosti gospode’. Umetnosti ljudske množice, ki se še ni razdelila v ‘vladajoče in služeče razrede, v visoke in zahtevne ter nizke in skromne stanove’, pa že zato ni mogoče imenovati ‘ljudsko ume­tnost’, ker razen nje ni bilo nobene druge. In ta kmečka umetnost neolitika tudi potem, ko se je diferenciacija že izvršila, ni bila ‘ljudska umetnost’, saj so bile likovne umetnine namenjene posedujoči zgornji plasti in jih je izdelovala ta sama, oziroma predvsem njene ženske. Ko Penelopa sedi poleg svojih dekel pri statvah, je nekaka bogata kmetica in dedi­nja neolitske ženske umetnosti. Ročno delo, ki kasneje velja za sramotno, je tu še povsem častno, vsaj kolikor ga opravljajo ženske po svojih domovih.« 73 Prav tam, 47. 1. DR AMATIK A Drama izvira iz magičnih obredov. Ohranila je maskirane izvajalce, mitično vse­bino, kompozicijo in dialoge. V njih zbori odgovarjajo eden drugemu in to je za­četek njene zgradbe.74 Veselovski na široko opisuje t. i. dramo o medvedu sibirskih lovcev. Ostala je na pol razvita, niha med obredom in kultom. Njeno jedro je bil očitno navaden lovski totemistični obred s pantomimičnim plesom in pesmijo medvedu, da bi bil prihodnji lov dober. V tej lovski ceremoniji ob medvedu je ve­liko sestavin, ki bi se v ustreznih razmerah mogli razviti v pravo dramo, vendar so ostale samo nepovezane scene, le podlaga za dramo.75 Letne šege, ki naj vplivajo na prihod pomladi in vrnejo plodnost zemlji, so pri starih poljedelskih ljudstvih še bogatejše z dramskimi sestavinami. V mehiških letnih in žetvenih slovesnostih, ki jih poznamo s slik starih rokopisnih knjig, se pojavljajo poosebljeni demoni plodnosti. Prikazan je boj starih in novih demonov, igralci so opremljen s simboli falusa. Prava umetniška drama se je razvila v Grčiji iz starih pomladanskih obredov, ki so v bistvu sorodni opisanim mehiškim in drugim staroindijskim primerom in hkrati današnjim folklornim šegam pri številnih narodih (ostanki spomladan­skih šeg plodnosti so ohranjeni v božičnih, novoletnih, pustnih, velikonočnih, majskih, jurjevskih, kresnih in drugih šegah).76 Poljedelski pomladanski obredi oz. poznejši kulti so zasnovani na mitu o demonu ali bogu plodnosti, ki vsako leto umre in se znova rodi. Umetniška drama je ohranila – kot pravi Veselovski – in spremenila kultne oblike in mitične vsebine. Nastajala je iz starega sinkretičnega obreda, utrjenega s kultom, od katerega se je postopoma osvobajala, obogatena z novimi družbenimi in pesniškimi sestavinami.77 74 Ubit medved leži na častnem mestu v koči, poleg njega na desno lovec, ki ga je ubil, na levi godci. Do pol noči se pleše in poje: o sveti živali medvedu, ki je živel na nebu v zlatem domu Numi Toruma in ga je bog Numi nekoč za kazen na verigi spustil na zemljo. Poje se o medvedovem rodu: izhaja iz mladeniča in deklice, ki sta ukleta v medveda (spomnimo se mitičnih polživalskih prednikov). Itn. Okrog polnoči je gostija in nato se preide na prikazovanje kratkih scen o medvedu in drugih. Igralci imajo na obrazih maske, oblačila obrnjena, govore s tujim, spremenjenim glasom, nihče jih ne sme imenovati s pravim imenom. Vse to in neomejena svoboda, da lahko brez kazni sramotijo vse okrog sebe, kaže, da jih nimajo za navadne ljudi – ampak poosebljajo demone. 75 Maja Bošković - Stulli, n. d., 63–66. 76 V današnjih pustnih šegah v primorskih (hrvaških) in drugih krajih je srečati enake falič­ ne simbole. 77 Maja Bošković - Stulli, n. d., 66 –68: Taka grška kultna drama se je vsako leto prikazovala nedaleč od Aten v znamenitih eleuzinskim misterijih: podzemni bog Pluton ukrade Koro, hčerko Demetre, boginje plodnosti. Demetra vsa nesrečna zahteva hčerko povsod po zemlji in jo najde pri Plutonu; Kora mora odtlej tretjino vsakega leta prebiti pod ze­mljo. Deloma podoben je mit o bogu Dionizu, iz katerega neposredno izvirata tragedija in komedija. Okrog Dioniza se je pletlo več mitov, več skrivnih mestnih in vaških kultov. Dioniz je prav tako bog plodnosti, njegov simbol je falus, včasih se prikazuje v obliki kozla ali bika, iz česar se vidi, da je prej bil sam mitična poosebljenost teh živali. Mit o Dionizu, umrlem in vstalem bogu, se je prikazoval v Atenah na velikih slovesnostih. Tu se pojavljajo maskirani satiri, plesni zbor izvaja ditiramb, himno v čast Dionizu; izva­ A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Komedija prav tako izvira iz dionizijskih vaških slovesnosti, toda ne iz njihove­ga kultnega dela, iz bučnih obredov plodnosti. Beseda komedija pomeni »pesem komosa«, tj. pesem tiste razuzdane maskirane skupine, tako podobne današnjim karnevalskim povorkam, ki spremlja slovesnost boga Dioniza, nosi falus, obsipa gledalce z bučnimi in neokusnimi šalami. Spotoma izvaja majhne komične sce­ne, posnema kakega soseda, prikazuje tipe: brbljavega starca, pijanca ipd. Iz teh malih scen je nastala grška komedija. Podobno je bilo v Rimu in drugod, prej in potem.78 2. LIRIK A Po mnenju Maje Bošković - Stulli je izpeljevanje lirike izključno iz obrednih zbo­rov preveč enostransko. Njeni izviri so starejši in bolj različni. Začela se je že prej in zunaj zborov, toda razcvetala se je tudi iz obrednih zborov, delno tako kot pri­kazuje A. Veselovski. V zgodnji umetnosti se je besedilo oblikovalo od primera do primera različno. Improvizirali so ga pod vplivom ritma, glasbe, da bi postopoma dobilo svojo trdno obliko, ki se več ne pozablja, ampak preide v izročilo. Z razvo­jem smiselnega besedila raste pomen pevca, ki vodi pesem v zboru in se grško imenuje korifej. Le-ta, ki se v začetku samo malo loči od svojega zbora, pravzaprav pomeni klico bodočega individualnega pesnika. Iz občutenih pripevov in klicev v zboru, ki izražajo čisto preprosta čustva, nastaja lirska poezija. Lirske pesmi z bolj zapletenimi, individualnimi občutji so nastale pozneje – v družbenem okolju, v katerem se je osebnost že popolnoma osamosvojila. V srbski in hrvaški folklorni poeziji se še danes lahko opazi, kako se lirika pogosto izloča iz zbora, posebno obrednega. Med svatbenimi so dvo- in štirivrstične pesmi, ki so po svoji strukturi blizu lirskim in se najpogosteje pojejo v kolu, torej v navezi s plesom. Precej ljubezenskih pesmi se še vedno poje kot del svatbenega obreda, drugod pa ne več. Tudi druge obredne pesmi, ko izgubijo obredni pomen, prestopajo v čisto folklorno liriko.79 3. EPIK A Razvoj oziroma razkroj mita vpliva na pesniško besedilo. Iz prvotnega zbora se izločajo samostojne pesmi s starimi verovanji in rodovne pripovedi o junakih. To so prve epsko-lirske pesmi. Iz pripovednih, junaških delov teh pesmi nastaja epska jalce včasih zajema divje plesno veselje, včasih mrtvilo in jok. Medtem ko je zbor okrog žrtvenika, korifej (= solist) pripoveduje o Dionizovem trpljenju in zbor mu odgovarja; nastaja dialog. To je jedro bodoče tragedije (beseda dobesedno pomeni »kozlova pe­ sem«), zato ker so se v nekaterih delih Grčije demoni plodnosti in med njimi predvsem satiri predstavljali v obliki kozla. Vsebine se sčasoma ne omejujejo samo na dionizijski mit, ampak se jemljejo tudi iz drugih mitov, ki vse bolj sprejemajo pomen človeških in ne le več božanskih kultov. 78 Prav tam, 68. 79 Prav tam, 63–66. poezija. Ponekod v Srbiji ali na Hrvaškem se morda še danes v kolu pojejo dolge romance in balade, ki so zelo blizu epskim pesmim. Glede na to se Maja Bošković -Stulli strinja z Veselovskim, da sta epika in lirika deloma nastali z razpadanjem starih obrednih zborov, le da to ni edina pot njunega nastanka.80 Iz izvajanj Anto ­na Sovreta o nastanku epov Iliada in Odiseja je mogoče dobiti nazorno predstavo o okoliščinah, v katerih so živele epske pesmi.81 80 Prav tam. 81 Iliada, poslovenil in uvod napisal Anton Sovre (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982), 7–8, 8–9, 5, 6: »Poseben stan aojdov, pesnikov in hkrati pevcev si je služil kruh v času okoli trojanske vojne (12 st. p. n. št.).« »Ta jim je dajala dovolj snovi za prelivanje v junaške balade. Z njimi so popótovali po deželi ter se ustavljali na knežjih dvorcih in bo­gatih plemiških domovih, da so gospôdi prepevali po obedu, na gostijah in pri slavnostih. Pri tem so se spremljali s formingo, preprostim, nemara guslam podobnim godalom. Za plačilo so prejemali hrano in prenočišče, tu in tam kak dar; kljub njih večji izobrazbi go­spôda z njimi ni ravnala kdo ve kako spoštljivo, zakaj bili so siromaki in nizkega rodu. Če je kateri postal ‘dvorski’ poet, je dosegel več, kakor si je mogel želeti. Velika čast in ugled, ki ga uživa v Odiseji pevec Demódokos, je odmev mlajših in kulturnejših časov. Aojdske pesmi so bile večidel skromnega obsega. To je naravno: pevec je gledal na to, da družbi ni presedal; raje krajšo, dramatsko zaostreno balado in da gospodje zahtevajo še eno in zopet eno, kakor pa da bi jih nadlegovali z dolgoveznostjo. Gostitelji in gostje so imeli seveda večkrat tudi svoje posebne željé; zakaj tudi oní so poznali pripovedke, in temu je bila ljubša ta, onemu ona. Pevec ni prišel nikoli v zadrego; vsak je imel obsežen program, vsak je bil poleg tega mojster v improvizaciji. Zato so vitezom zmeraj radi pokadili s kako epizodo, kjer se je izkazal kateri od njih prednikov. Slavnim družinam je bilo veliko do tega, da so se njih pradedje imenovali med junaki mitičnih časov. Poezija aojdov je bila potemtakem aristokratska zadeva: obračala se je do kraljev in vitezov, za ‘malega človeka’ se ni menila. In kakor ni izvirala iz ljudstva, ampak prihajala od posameznih, na to reč učenih mož, tako tudi narodna ni bila, temveč umetna. Vendar jo je ljudstvo prav tako razumelo in ljubilo kakor gospoda; razumelo zato, ker razloček v izobrazbi med višjimi in nižjimi sloji ni bil kdo ve kako velik, ljubilo pa, ker preprost človek rad sliši ali bere o bogastvu in sijaju, ki ga v svojem življenju pogreša, o junaških podjetjih, pustolovskih zgodbah in nevarnostih, ki jim sam ni kos.« »Aojdska pesem pa je že zgodaj začela izgu­bljati pevni značaj ter prehajati v recitativ. Pevci so formingo sicer še obdržali, vendar jim je bila poslej le bolj znamenje za poklic; kvečjemu jim je rabila še za muzikalni uvod v recitacijo. Nekoč pa se je tudi tu našel ‘novator’ in stopil na oder brez godala; namesto njega je držal v roki palico po zgledu govornikov. Posihmal so se aojdi imenovali rapsóde. (V prvem delu besede je glagol rháptein = sešivati; rapsod je bil torej mož, ki je umel iz dane snovi pesem ‘sešiti’). Sicer pa prehod od péte do recitirane pesmi ni bil tako širok, kakor bi utegnil kdo misliti. Na eni strani petje tedaj še ni bilo prida umetno, na drugi pa se je retorsko podajanje gibalo nekako v sredi med melodijo in navadno govorico. Zato bi opustitev petja samega morda ne bila imela daljnosežnih nasledkov; pomenljivejša za nadaljnji razvoj baladne pesnitve je bila izguba godbe, zakaj ravno to je pospešilo rojstvo velikega epa. Že aojdska pesem je rabila daktilski metrum, toda verz je bil peven, strogo dvodelen, z eno samo cezuro v sredi. To je bilo zavoljo melodije in instrumentalne spre­mljave neogibno; ko pa sta napev in godalo utihnila, ko se je pevni stih prelevil v recitativ­nega, je zrahljal ritmične vezi, odvrgel dvodelnost, povečal število cezur ter se tako razlo­mil na več sestavin, različnih po ritmu in dolžini. S tem si je ustvaril pogoje za neomejeno spreminjavost in prožno gibljivost, ki je potrebna širokemu epskemu slogu.« »Zdaj se je mogel iz razgibanega, odsekanega in zgoščenega pesemskega sloga razviti mogočni, A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE IV. HOMER Ob vprašanju nastajanja starogrških epov Iliada in Odiseja se brusi tudi vprašanje o nastanku govorjene besedne umetnosti. Od leta 1795 obstaja med klasičnimi filologi razkol med t. i. unitarijanci, ki so ali pod vplivom častitljive tradicije ali očarani »od neizrekljive lepote Homerjevih pesmi, še naprej verovali v zgodovin­sko resničnost njegove pesniške eksistence«. T. i. analitiki pa so po vzoru F. A. Wolfa začeli znameniti besedili razčlenjevati in gojiti prepričanje, da ju je v »živ or­ganizem« oblikoval neznani redaktor, morda celo več. Toda kmalu se je izkazalo, da Iliade in Odiseje ni mogoče »poljubno reza[t]i v manjše samožive organizme«. Vsekakor je ob njuni snovi že obstajala dolgoletna pevska tradicija. Raziskovalci se razhajajo, ali je Homer »ustvaril prvotno jedro, pra-Iliado in pra-Odisejo, okrog katerega so poznejši redaktorji nanizali pesemske vložke in periferne motive«, tako da se je pesnitev razrasla v sedanji obseg, ali je na koncu »ciklus že obstoječih pesnitev povezal v homogeno celoto in ga predahnil z enotno kompozicijo, z idejo Ahilovega srda, ki se kot živ f luidum pretaka iz verza v verz«.82 Že Jernej Kopitar in Jakob Grimm sta primerjala Homerjeva epa in srbsko­hrvaško junaško epiko. Od l. 1848 naprej in v naslednjih letih je izšlo v slovenskih časopisih precej poljudnih prispevkov o vzporednicah med srbsko junaško pesmi­jo in homersko epiko. Na večji odmev v strokovnih krogih je naletela primerjal­na študija Maksa Pleteršnika o vlogi prispodob pri Homerju in v srbski junaški pesmi leta 1865 v Izvestju celjske gimnazije in pozneje v mariborski Zori. Še bolj opažena je bila Miklošičeva razprava »Die Darstellung im slavischen Volksepos« pri dunajski Akademiji znanosti (1890) in prevedena v ruščino (1895). V tej zvezi najpomembnejši pa je Matija Murko. Najprej l. 1909 in pozneje še sedemkrat je lágodno tekoči epski slog. Zakaj slog je tisto, po čemer se epos loči od pesmi, ne pa zuna­nji obseg: ta je mogel biti pri pesmi izjemoma tudi velik, a zato je pesem vendarle ostala pesem. Bržda so bili prvi poskusi v epu po slogu bliže pesmi kakor poznejšemu velikemu epu.« »Veliki epos je torej nastal iz junaške pesmi prek malega epa. Razvojne stopnje bi potemtakem bile: legenda v nevezani besedi, pevna balada, recitativna pesem, mali epos. Iliada stoji na začetku grškega slovstva, a začetek ona ni. V začetku je bila pesem, lirska in epska. Od te do umetnih epov Homerjevih drži sicer ravna, vendar še stoletja dolga pot. Za njih ustvaritev pa je bilo treba nekoliko več kakor zgolj intelekta in redaktorske spretnosti. Tako zgradbo je zmogel samo genialni duh enega moža; zakaj kakor so bili že posamezni kamni zanjo lepo oklesani, brez urejajoče misli veleuma ne bi bil mogel zrasti iz njih tempelj, ki v svojih delih in celoti tako čudovito učinkuje po skladnosti razmerij in zreli lepoti črt. Ne vrsta redaktorjev, oboroženih s klejem in škarjami, temveč en sam od bogov oblagodarjen umetnik je mogel zamisliti veliki epos kot slovstveno umetnino višje stopnje tako, da je vsa usmerjena v eno vodilno idejo in osredotočena okrog ene osrednje postave, kljub najbolj raznorodnemu materialu.« »Danes imamo že precej zanesljivo po­dobo o nastanku obeh epov […] Poleg tega je analiza Homerja prinesla nešteto pobud na drugih toriščih znanosti: sprožilo se je raziskovanje narodne pesmi in narodnega epa pri drugih narodih, razglabljanje o nastanku in razvoju pravljic, proučevanje homerskega narečja, zlasti pa študij homerske kulture. To nam je tem laže, odkar so nam arheološka odkritja v Troji, Mikeni in na Kreti postavila kretsko-mikenski svet v otipljivo bližino. 82 Kajetan Gantar, Na sledi za Homerjem, v: Jezik in slovstvo 9 (Ljubljana 1963/1964), 20– 21. s fonografom in drugimi aparati prepotoval velik del Hrvaške, Bosne in Herce­govine, Črne gore in Srbije, zbiral podatke o tamkajšnjih guslarjih ter zapisoval njihove rapsodije. V številnih razpravah je opozarjal tudi na pomen svojih opažanj in izsledkov za študij morebiti podobnih okoliščin pri nastajanju epike homerskih rapsodov. »Lahko rečemo, da je v teh Murkovih razpravah v zarodku navzoče vse, kar je pozitivnega na poznejši teoriji ‘oral poetry’, le da v svojih ugotovitvah ohra­nja čut za zdravo mero in se ne izgublja v statističnih in matematičnih skrajnostih kot nekateri Parryjevi privrženci. Milman Parry sam priznava, da so ga prav raz­prave Matije Murka usmerile raziskovati srbsko in hrvaško junaško epiko. Parryjev najpomembnejši učenec Albert Lord ima v tem Murka za resničnega pionirja (»A true pioneer«), kar mu danes priznavajo že tudi standardni priročniki grške lite­rarne zgodovine: »Smer so pokazala dela slavista Matija Murka, ki je že pred 40 leti na živi jugoslovanski epiki opozoril na bistvene poteze, ki imajo odločilen pomen za razumevanje zgodnjegrškega junaškega pesništva« (Albin Lesky). Prav tako se Matiji Murku oddolžujeta dva nemška zbornika v seriji Wege der Forschung (Raz­iskovalne metode) pri založbi Wissenschaftliche Buchgesellschaft v Darmstadtu. Prvi je posvečen evropski junaški epiki sploh in zajema 34 razprav o pripovednem pesništvu starih Grkov, Rimljanov, Keltov, Germanov, srednjeveški francoski in španski viteški epiki, Slovu o polku Igorjevem, ruskih bylinah ter srbskih in hr­vaških junaških pesmih. Med najobsežnejšimi in najstarejšimi je Murkova študija o epiki bosanskih muslimanov. Urednik K laus von See ob njej pravi, da je Parr y šele dvajset let pozneje začel hoditi po Murkovih stopinjah. Drugi zbornik je ves v znamenju Homerja pod vidikom teorije »oral poetr y«: Med 24 avtorji je od njenih predhodnikov najuglednejši spet Matija Murko z razpravo Novo o slovanski ljud­ski epiki iz leta 1919. Tudi urednik tega zbornika, Joachim Latacz, zatrjuje, da je Matija Murko zbral že vse, kar je bistvenega mogoče dobiti za homeroslovje s pri­merjalno analizo še žive ljudske epike.« Čeprav se je Homerjevih pesnitev dotaknil le na robu svojih raziskav, se je dodobra zapisal v homerslovje.83 Posebno veliko pozornost je vzbudil s knjigo »La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siecle (Paris 1929). To delo je spodbudilo ameriškega klasičnega filologa Milmana Parryja, da je skušal z eksperimentalno metodo odgovoriti na vprašanje, ali je Homer svoje pesnitve sam zapisal in ali je mogoče pesnitev s tako enotno kompozicijo in obsegom (Iliada: čez 15000 verzov; Odiseja: čez 12 000 verzov) zasnovati in zapeti na pamet? »Živ laboratorij« pri tem mu je bila pesniška ustvar­jalnost srbskohrvaških guslarjev.84 Parry je potoval po Jugoslaviji leta 1933 in 1935. Parr yjevo delo je v vseh pogledih nadaljeval njegov najožji sodelavec Albert Bates Lord, tako da je večkrat težko ločiti, kaj je intelektualna duhovna last enega in kaj drugega. Gibanje na terenu jima je olajšal Nikola Vujnović. Lord je obiskal Jugo ­slavijo l. 1937, 1950 in 1951. Prevzel je tudi organizacijo transkribiranja zbranih pesemskih besedil; pri tem so mu pomagali J. H. Finley, H. T. Levin, R. Jakobson, M. Filipović, Béla Bartók idr. Zbrane pesmi je priredil za knjižno izdajo in l. 1960 objavil monografijo The Singer of Tales (Pevec pripovedk), v kateri je strnil glede 83 Kajetan Gantar, Matija Murko in sodobno homeroslovje, v: Jezik in slovstvo 27 (Ljubljana 1981/1982), 120–121. 84 Kajetan Gantar, Na sledi za Homerjem, 20–22. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE na svoja opažanja o nastajanju, življenju in značaju srbskih oziroma hrvaških juna­ških pesmi in jih navezal na Homerjevo Iliado in Odisejo in nekatere srednjeveške epske pesnitve. Poglavitni namen vsega tega prizadevanja obeh znanstvenikov je bil dosežen, ko je guslar Međedović iz Bijelega Polja zapel epos Ženidba Smailagić Meha; obsega čez 12000, to je toliko verzov kot celotna Odiseja. Torej je le mogo­če pesnitev Homerjevega formata zapeti na pamet, brez pismene predloge! Toda Parr yju in Lordu ni šlo samo za zunanji obseg homerske pesnitve, ampak za pona­zoritev splošnega ustvarjalnega procesa v tisti vrsti poezije, ki sta jo – za razliko od literarne ali pismene – označila kot »oral poetr y« (ustno pesništvo). Ustni pevec se svojih pesmi »nauči« od drugih tako, da od njih prevzema ustaljena rekla in verze, zaokrožene motive in cele pesnitve. Toda tako »naučene« pesnitve ne posreduje občinstvu samo z golo recitacijo ali reprodukcijo, ampak v ustvarjalnem procesu, ki je hkrati reproduktiven produktiven. Ravno v tem je po njunem bistvena raz­lika med literarnim in ustnim pesnikom. Prvi ustvarja verze v svoji samoti, ne da bi jih s tem že predvajal občinstvu; pri ustnem pevcu je dej ustvarjanja izenačen z dejem podajanja. Pri literarni poeziji je med trenutkom ustvarjanja in trenutkom branja ali predvajanja neka časovna vrzel, medtem ko pri ustni poeziji med tema dejanjema ni nobene časovne vrzeli. Ustvarjanje in predvajanje sta le dva vidika istega časovnega obdobja.85 Nosilec tega pesništva torej prevzema zasnove besedil od drugih, vendar jih predela z lastno domišljijo, motive variira s svojim osebnim stilom, verze poljubno spreminja, prestavlja, izpušča, dodaja. Vsak ima svoj stalen repertoar priljublje­nih motivov, izdelanih prispodob in stereotipnih verzov, ki jih ob prvi priložnosti vplete in v prisvojeno pesnitev. Sposoben pevec lahko pesnitev z 2000 verzi, razširi trikratno ali še večkrat. Tu se ne govori o avtorstvu ali plagiatorstvu, copyright je neznan. K akor se ne stopi dvakrat v isto vodo, tudi pesnitev, ki jo po-ustvarijo guslar /bard /ajod /rapsod – se tudi iz istih ust ne sliši dvakrat isto besedilo. To je last vseh kakor jezik, ki ga vsi govorimo, vendar si ga vsak po svoje prikraja. Takšna pesnitev je kot veletok, ki teče od ust do ust, iz kraja v kraj, iz roda v rod, iz veka v vek. Zato ne more imeti ustaljene zunanje oblike, kot jo imajo literarne besedne umetnine. Kakor hitro se skuša takšno ustno pesnitev utrditi in zapisati, neha biti ustna pesnitev in ostane samo še fosil.86 K ar so nekdanji filologi označevali »ukrasni pridevek«, »epski kliše«, »stere­otipni verz«, imata Parr y in Lord za »formulo«, ki je po njuni definiciji »skupek besed, ki se praviloma uporablja pod istimi metričnimi pogoji, da bi izrazila neko določeno bistveno misel«. Kar je »formula« v malem, je »tema« v velikem: to so nekakšni ponavljajoči se motivi, ki jih ima pevec vedno pri roki: opisi zborovanj, svatb, bitk itd., ki jih vpleta v vsako poljubno pesnitev in z njimi dosega »epsko širino«. Takšna ponavljanja so neogibna sestavina ustnega pesništva in opora spo­minu. Zanj namreč niso pomembne besede, ampak dejanje. Nima časa podrobno in izbrušeno stilizirati, iskati in klesati vedno nove izraze, kot to dela literarni umetnik. Še predno izpoje en verz do kraja, že mora imeti v mislih pripravljen 85 Ali to pomeni, da je K. Čistov idejo za svojo izjemno teorijo slovstvene folklore z vidika komunikacije našel pri M. Parryju in A. B. Lordu? 86 Kajetan Gantar, Na sledi za Homerjem, 22–23. naslednji verz. Toda formule niso klišeji; imajo prav tako samostojno življenje kot besede: vsaka se postopoma obrabi, nadomesti jo druga z večjo pomensko svežino in prožnejšimi izraznimi možnostmi. Teorija »oral poetry« raziskuje predvsem genezo junaških pesnitev in njiho ­vih stilnih posebnosti, vsebuje veliko statističnih tabel, odstotkov in drugih izra­čunov, odreka pa se estetskemu vrednotenju, prodornejši literarni interpretaci­ji. Parryjevim privržencem očitajo »lov na formule«, »kompjutersko statistiko«, »slavomanijo«.87 K ajetan Gantar je zadržan do Lordovih daljnosežnih sklepov v naslednjih točkah: a) Ni jasno, kdo in kdaj je Homerjevi pesnitvi zapisal. Le na enem mestu so pre­ cej šibke domneve, da se je to zgodilo pod vplivom starih orientalskih slovstev (Gilgameš, Stara zaveza). b) Da je Homer zajemal iz bogate aojdske in rapsodske dediščine, ni dvoma, in da je bil potujoči ustni pevec, je trdila že antika. Toda premalo upošteva bistvene razlike med pesemskim in epskim stilom (E. Bethe in W. Schade­waldt). Srbski deseterec, ki je zelo preprost, kratek, sestavljen iz samih tro ­hejev, ima vedno enako število zlogov, cezuro vedno na istem mestu. Dogna­no obliko heksametra pa je omenjenim epom lahko dala le močna pesniška osebnost.88 c) Avdo Međedović je res zapel 12.000 verzov, vendar je to še vedno ena tretjina manj, kot jih ima Odiseja, kaj šele Iliada, če upoštevamo, da ima srbski de­seterec vedno le deset zlogov, Homerjev heksameter pa dvanajst do sedem­najst.89 č) Literarne znanosti imajo drugačno logiko kot matematične in naravoslovne. Parry-Lordovi izsledki deloma veljajo za sleherno ustno pesništvo – Parr y si je resnici zaslužil naziv Darwin of oral literature – vprašljiva je le aplikacija njune teorije na Homerja.90 V. ŽANRSKI SISTEM SLOVSTVENE FOLK LORE Glede na poezijo prebivalstva na prvotni stopnji razvoja iz naših dni naj bi v ob ­dobju divjaštva besedna umetnost prešla tri faze svojega razvoja. Raziskovalci v tej zvezi govorijo predvsem o pesmi. Najprej je bila sestavina pridobivanja sredstev za preživljanje. Iz strokovne literature je znan primer s Ceylona; ko tamkajšnji prebi­valec jemlje méd divjim čebelam, ves čas poje. Na naslednji stopnji pesem še prav tako obdrži proizvodni značaj, toda prostorsko in časovno se že odtrga od samega procesa. Pesmi, ki so se v prvi fazi pele samo ob določeni delovni fazi, se zdaj poje­jo tudi v drugih položajih, lovska pesem npr. tudi tedaj, ko se ne lovi.91 V tretji fazi poezija od naturalistične reprodukcije prestopi k izražanju doživetij. Tedaj začno 87 Kajetan Gantar, Matija Murko in sodobno homeroslovje, 119. 88 Kajetan Gantar, Na sledi za Homerjem, 24–25. 89 Prav tam, 25. 90 Prav tam, 26. 91 Vojislav Đurić, n. d., 14, 15. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE nastajati folklorni žanri, kot so: ljubezenska pesem, žalostinka, mitična pesem, in tudi prozne oblike slovstvene folklore: pravljica, povedka, legenda, basen, uganka, pregovor. Tudi te so pogojene z načinom življenja v obdobju divjaštva in nekatere imajo izrazito proizvodno-magično naravo.92 O njihovi starosti ne govore le doku­menti v besedi in sliki, ampak predvsem njihova funkcija in psihologija. »Če ima filozofija o genezi temeljnih zakonitosti kje svoje metafizično opravičilo, ga ima tu,« pravi Kurt Ranke, »kjer sta se združili otroška mentaliteta, kongenialnost časa nastanka (Entstehung-zeit) in verjetno ustrezna duhovnost.« Od 8. stoletja naprej sta vdirali v Evropo orientalska in indijska slovstvena folklora, katere motivika je do danes vzdržala v vitalnem izmenjavanju folklorne tradicije, literature, slikar­stva in glasbe.93 1. PESEMSK I ŽANRI Ljubezenske pesmi so prve pele žene, ko so bili njihovi možje odhajali na boj in so bili zato odsotni. V ozki zvezi z lovskim načinom življenja so mitološke pesmi. Ena najstarejših je o ognju iz Avstralije. Tedaj je bila edina individualna pesem uspa­vanka, ki je nastala že tedaj, ko so ljudje dajali od sebe še samo nejasne glasove, brez artikulacije. Čeprav so lovci in bojevniki peli in pozneje tudi pripovedovali včasih tudi za zabavo, je bil pri tem stalno navzoč delovni ritem in vzgojni vidik.94 V naslednjem obdobju barbarstva in civilizacije je splošni razvoj družbe, ki je pogojeval mitologijo, vplival na celotni žanrski sistem. Spremenile so se ljubezen­ska pesem, žalostinka in uspavanka: poleg motivov divjih živali pridejo vanjo tudi domače. Nekatere živali so pomenile zle duhove, pozneje so to naravo izgubile. Prehod k živinoreji in poljedelstvu je bil (s šegami letnega cikla) povod za koledar­ske pesmi. Del obrednih pesmi so svatovske pesmi. Z novimi obrtmi se rodijo sta­novske pesmi, so pa zanje tudi druge razlage. Satirična in posebna šaljiva pesem sta se pojavili sorazmerno pozno.95 Pri epskih pesmih raziskovalci ločijo tri etape: po improvizacij (1) se posa­mezne pesmi bolj ali manj stalno ponavljajo (2) in okrog ene fabule se zliva več pesmi, kar privede do nastanka velikega epa (3).96 2. PROZNI ŽANR I Basni / živalske pravljice so se razvile iz pantomime o posameznih živalih, iz pe­smi in iger, ki posnemajo živali. Po vsebini in formi, to so že zdavnaj opazili, sta pravljica in mit eno in isto. Kolektivno pripovedovanje je bilo na srednji in višji stopnji razvoja divjaštva popolnoma usklajeno z načinom življenja v tem obdobju. 92 Prav tam, 19. 93 Kurt Ranke, n. d., 190–196. 94 Vojislav Đurić, n. d., 19, 22, 30, 31. 95 Prav tam, 47, 48, 82, 84, 98, 96. 96 Prav tam, 99, 102. Zato ker je tedaj obstajala samo naravna delitev dela, moški so opravljali eno delo, ženske drugega.97 Will Erich Peuckert poskuša genezo »preprostih oblik«, predvsem pravljic, na­vezati na stare religiozne predstave. Izhaja iz tega, da pripovedovalec hoče izreči neko pomenljivost. Tudi pravljica je lahko pomenljiva in njene predstave utegne­jo vsebovati že pototemističen, toda še preddemoničen in predrazumski svet, tj., etnološko gledano, svet nabiralništva, predkmetstva. Iz tega sveta gledano posta­nejo nejasne poteze pravljic razumljive. Na primer ljudožerci so prepričani, da s tem pridobijo moč pojedenih. Ne le pravljice, vse kategorije slovstvene folklore (Volksdichtung) vsebujejo take prežitke. Motiv o tabuju imena izhaja iz predstav, da ime pripada k bistvu nosilca in kdor ve zanj, vsebuje tudi moč nad njim. Poved­ka o mrtvem, ki prisostvuje svojemu lastnemu pokopu, izhaja iz šege, že v antiki zelo znane, da so mrtve aktivno vključili v svoje žalovanje.98 V obdobju barbarstva in civilizacije je mit postal temelj za celotno umetnost tega obdobja. Prehod na živinorejo, poljedelstvo, pojavi najstarejše metalurgije, obrti, trgovine, pomorstva, številne vojne, razpad rodovne družbe so prinesle v mit številne nove motive, sižeje, domače živali, rastline. V njegovo središče sta pri­šla sonce in voda. Upoštevaje njeno silno moč je nastal mit o vesoljnem potopu. Številni so miti o nastanku človeka. V središču tedanje mitologije – na velikem delu Zemlje – je mit o umiranju in ponovnem oživljanju na Zemlji. Samo poljede­lec je lahko razvil lovski in vojni mit v mit o raju in peklu. Razvoj mitologije je v najtesnejši zvezi z razvojem religije.99 »Obstaja religija nižje vrste, statična religija, ki služi samo vitalnim interesom in kjer je v ospredju strah. Te mitološke religije slonijo na pripovedovanju bajk in magiji. […] Statična religija predstavlja iznajdbo pripovedovalne funkcije človeštva, da bi si zagotovilo svoj obstoj […] in izhaja iz človekove potrebe po varnosti in ukoreninjenosti […].«100 Toda nikjer drug je se niso zgodile tako velike spremembe kot v pravljici. Za­čele so se v obdobju divjaštva, v barbarstvu in civilizaciji so se razvile v samosvoj zelo bogat, v glavnem prozni folklorni žanr. Še naprej so bile povezane z mitolo ­gijo, vendar večinoma niso šle skozi fazo mitizacije. V različnih obdobjih so se pri številnih ljudstvih navzele številnih posebnosti, vendar so obdržale tudi številna splošne poteze,101 ki so na tem ali onem kraju in v tem ali onem času pogojene 97 Prav tam, 27, 29, 30. 98 Kurt Ranke, n. d., 190–196. 99 Vojislav Đurić, n. d., 34, 35, 40, 41. 100 Anton Stres, n. d., 252. 101 Vojislav Đurić, n. d., 50–66: Splošna mesta: 1. Nemi jezik; 2. Izpuščanje srca; 3. Antropomorfizacija narave; 4. Prestopanje človeka v živali ali rastline; 5. Deklica – mati, ko se ni vedelo za očeta, je bil oče voda, čarovni napi­tek, jabolko, cvet …; 6. Zakoni med živaljo in človekom; 7. Živali – pomočnice, varovalke; 8. Obračanje k bogu za porod; 9. Duh; 10. Fantastično veliki obroki hrane (: lakota); 11. Zagovori proti boleznim; 12. Bog ali kaka druga višja sila pomaga ubežniku (naredi vmes reko …); 13. Potrjevanje resnice, da odseka kak del svojega telesa; 14. Oživljanje umrlega; 15. Skrunjena ljubezen (Ojdip); 16. Najmlajši brat stori, kar prva dva ne moreta; 17. Prosi­lec (za nevesto) je prevaran; 18. Pohlepna žena; 19. Žena zahteva, da se kaka žival zakolje; 20. Kaznovanje nezveste; 21. Sodba; 22. Iskanje lepotice s pomočjo česa, kar ji pripada; A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE s podobno stopnjo razvoja človeške družbe. Ta splošna mesta, sižeji, motivi izra­žajo različne stopnje razvoja. So iz področja totemizma, animizma, matriarhata, patriarhata in iz časa razredne družbe.102 Začenja se ločevanje med pravljico in povedko.103 3. FOLK LORNI OBR AZCI Kakor mit ima skoraj vse umetniško ustvarjanje lovskih rodov bolj ali manj vzgojni namen.104 Še bolj izrazit didaktični značaj imajo pregovori.105 Hkrati z njimi so nastajale uganke, ki so najpogosteje v obliki metafore. Najpogosteje so povezane z mitom in pravljico, razvile so se iz skrivnostnih mitov, pravljic in obrednih pe­smi.106 VI. PRIMERJALISTIČNA VPR AŠANJA O TEMATOLOGIJI Kako razložiti svetovno znane motive v folklornem pripovedništvu? Teorija bratov Grimm in njune šole, da so pravljice, povedke in legende ostanki indogermanskih mitov, ne zadostuje. 1. POLIGENEZA? T. i. antropološka šola (Anglija: E. Tylor, A. Lang; Francija: J. Bedier; Nemčija: A. Bastian, H. Naumann) je prispevala razlago o genezi motivno preprostejših, obli­kovno večinoma enočlenskih pripovedi in pesniških vrst na podlagi pri številnih ljudstvih na prvotni stopnji razvoja velike podobnosti starih magičnih in mitičnih predstav. Razlagalne povedke npr. o pegah na luni ali nastanku velikih skal v na­ravi lahko nastanejo sicer iz neodvisno ena od druge podobnih zaznav in na vseh krajih si ustvarjalni človeški duh v preprosti situaciji omisli sorodno ali celo enako podobo. Isto velja za opise in preprosta psihična dejstva v pripovedi. Lenoba, ne­umnost, lakomnost in druge človekove pomanjkljivosti so podlaga za poligenezo preprostih posmehljivih in šaljivih zgodb, ki so vedno in povsod enake. Skupna sta jim ideja in temeljni motiv, različni pa potek (kompozicija) in pesniška obleka (metaforika), v katero so oblečene pr votne sestavine. Končno je mogoče poligene­zo »preprostih oblik« zelo pogosto razumeti tudi iz človekovih enakih čustvenih in razumskih reakcij. 23. Opis nenavadnih pokrajin; 24. Človek iz ljudstva pride na kraljevi prestol; 25. Zmaga malih nad velikimi; 26. Pridobitev naravni moči; 27. Želja po pomladitvi; 28. Človekovo hrepenenje po znanju. 102 Prav tam, 50. 103 Prav tam, 69. 104 Prav tam, 26. 105 Prav tam, 28, 71. 106 Prav tam, 28, 72. 2. MONOGENEZA? Motivi v folklornih pesniških in pripovednih oblikah niso razvrščeni poljubno, ampak po določenih strukturalnih zakonih. Privrženci finske zemljepisno-zgo ­dovinske metode (K. K rohn, A. Aarne, W. Anderson) pristajajo le na monogene­zo: posamezna pravljica ali šala sta izmišljeni samo enkrat. Zato je po tej metodi najpomembnejša naloga z analitičnimi raziskavami posameznih variant določiti nastanek, pot, razširjanje in redakcijo posameznega pravljičnega tipa. Omenjena šola zagovarja teorijo valov, način prenašanja posebno epskih sestavin slovstvene folklore od ljudstva do ljudstva. Toda treba je računati tudi z drugimi možnost­mi za širjenje posameznih pripovedi. Poleg razširjenih zaokroženih pripovedi se pogosto najdejo le posamezni motivi kakega pravljičnega tipa. Tedaj ni mogoče govoriti o teoriji valov. Zadržanost do te teorije izhaja iz dejstva, da se h kakemu ljudstvu ne presadijo celotne pripovedi, ampak mnoge obtičijo na pol poti. Lahko niso sprejete, ker je različna duševnost ali duhovnost dveh posameznikov vzrok za nerazumevanje posameznih pripovednih sestavin in se na primer resen motiv spremeni v smešnega.107 3. PREPROSTE OBLIK E? Kurt Ranke »preproste oblike« prevzema od Andreja Jollesa108 in tudi svoja izva­janja naslanja nanj. Zanj je odločilno, kakšne spodbude delujejo izza različnih folklornih žanrov slovstvene folklore, ki so tako različni po obliki, vsebini in raz­ličnih vlogah. Na petje ali pripovedovanje delujejo različne (ne)zavedne silnice, ki jih ni mogoče razložiti zgolj s splošnim »ustvarjanjem (človekovega) duha«. Ne da bi zapadli romantični zanesenjaški predstavi o kolektivnem ustvarjanju, čisto konkretno trčimo ob dejstvo, da moremo ustvarjalno skupno duhovno sestavino najti tudi v posamezniku. Naravnemu človeku je bilo dano posredovati svoja ču­stva in predstave na način in z izrazom, primernima za vsakokraten položaj: v hre­penenju po sreči in izpolnitvi, osvobajajočem smehu, grozi in strahu, poravnavi, razpravljanju s svojimi bogovi in demoni, nadnaravnim in podzemskim svetom. »Preproste oblike« pa niso samo izraz za vsakokrat popolnoma določeno psiho ­mentalno vedenje, ki je enako vsemu človeštvu, ampak so tudi folklorne kategori­je, ki se ena od druge razlikujejo po stilu in strukturi. Formalna, stilistična in obli­kovna spoznanja dopolnjuje kulturno-antropološka metoda. Od tod pozornost ne le do snovi, ampak tudi do ljudi, ki snóvi dajejo obliko in podobo. Vse (preproste) »oblike« namreč prestrezajo duha ustvarjalnega človeka in vse oblikovne različice 107 Zato so začela nastajati t. i. kazala pravljičnih tipov, npr. Motif-Index of Folk-Literature. A Classification of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Medieval Ro­ mances, Exempla, Fabliaux, Est? - Books and Local Legends in Pripombe Bolte-Polivka k Otroškim in hišnim pravljicam bratov Grimm vsebujejo specialno literaturo k posame­ znemu motivu. Poleg kulturnozgodovinskih in tekstno-kritično-filološke metode so se v zadnjih letih raziskovalni aspekti razvili in pozornost je namenjena predvsem biologiji, psihologiji in fenomenologiji PO. 108 Prim. Andreé Jolles, Einfache Formen (Halle/Salle 1929). A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE so le izrazi vsakokratne posamezne vsebine. Tako spadajo »preproste oblike« k temeljnemu študiju človeškega bistva sploh. Max Lüthi se z raziskavami o feno­menologiji pravljic in povedk vrača k poglavitnemu vprašanju »preprostih oblik«: njihovemu bistvu in pomenu.109 4. A RHETIPI? Po razlagi Carla Gustava Junga (1875 –1961) obstajajo skupne nezavedne vsebine: praizvirne slike, arhetipi (gr. arche: začetek; týpos: lik, slika), ki so pravzaprav mitološki motivi, skupni vsem rasam in časom. Dokaz za to trditev je Jung videl v dejstvu, da se številni motivi iz grške mitologije srečujejo v sanjah in fantazijah lju­di, ki zanje niso nikdar slišali. Te prvotne slike so po Jungu nastale kot usedlina, rezultat zgoščevanja številnih med seboj podobnih duševnih procesov. V bistvu enake strukture se pojavljajo v mitih in pravljicah, sanjah in prividih, v umetni­ških delih vseh časov. Vsebina praslik, arhetipov je vedno jezikovna primerjava. Lahko se opišejo, ne morejo pa se racionalno pojasniti. Po R. Welleku je ideja o skupnem nezavednem precej motna, mistična, »nevarno okultna«, vendar da ob­stajajo stalni arhetipi, praobrazci, ki se od najstarejših mitov prek dolgih stoletij vse do najnovejše umetnosti vedno znova pojavljajo v podobah človekovega duha. Ko Jung predstavlja njihovo manifestiranje kot vrsto jezikovnih primerjav, posre­dno poudarja njihov pomen za poezijo. Od tod velik odmev Jungovih psiholoških raziskav v književni kritiki (T. S. Eliot, N. Fr y).110 VII. POEZIJA PRIRODNJAKOV Načela iz prejšnjih dveh poglavij lahko praktično preverimo v poeziji prirodnja­kov.111 Nastajala je zdavnaj, pred več tisočletji in še danes, kjer še živijo ljudje, podobno kot v kameni dobi, v neprijaznih puščah, ledenih krajih, nedostopnih džunglah ali na osamljenih otočjih. Skozi življenje se s težavo prebijajo z zelo pre­prostim orodjem in orožjem. Preživljajo se skromno z lovom, nosijo malo udobna oblačila ali še teh ne, ljubijo nenavaden lišp prebivajo ali v zasilnih kolibah ali sneženih iglujih. Živijo v tesnem stiku z naravo, ki je s početjem v njej (boj, lov) in življenjskega ritma (rojstvo, ljubezen, smrt), njihov temeljni motiv. Njihova čustva in posebno domišljija nadkriljujejo v visoki civilizaciji. Naštete lastnosti dajejo pr­vinski poeziji prirodnjakov poseben čar.112 109 Kurt Ranke, n. d., 199. 110 Maja Bošković - Stulli, n. d., 56. 111 Franček Bohanec, Spremna beseda, v: Sredi zemlje stojim. Izraz »prirodnjaki« namesto »ne­ razvita ljudstva« je jezikovno ustreznejši, ker pojava ne definira per negationem. Hkrati se izogne negativni konotaciji. Z možnostjo za ednino (»prirodnjak«) se ne izogne opiso­ vanju za posameznika. 112 Franček Bohanec, n. d., 61–62. 1. ŽI V LJENJSK E R AZMERE Stari prebivalci Avstralije so v raznih delih svoje celine živeli najmanj deset tisoč let, sedaj jih je v zahodnih delih Avstralije ostalo le še nekaj deset tisoč. V afriških pustinjah je le še nekaj tisoč Bušmanov. Njihovih sosedov – Hotentotov – je bilo pred šestdesetimi leti le kakšnih petnajst tisoč. V A friki je bilo pred štiridesetimi leti okrog sto tisoč Pigmejcev, v Aziji okoli petsto v Bengalskem zalivu in dva ti­soč v hribovitih predelih med K itajci in Malajci in nekaj na Filipinih. Eskimov je bilo ob arktični obali okrog petdeset tisoč. Zelo so iztrebljeni ameriški Indijanci: nekaj plemen se je ohranilo v severnih gozdnatih predelih Kanade, v mejnih po ­krajinah ob Boliviji in Paragvaju, v vzhodni in južni Braziliji, v stepah Argentine, v Andih, v tropskih gozdovih ob Orinoku in Amazonki in na polotoku Ognjena zemlja. Pr votni način življenja je ohranilo nekaj sto tisoč prebivalcev na otočjih Oceanije: Polinezije, Mikronezije in Melanezije. Tasmancev je bilo pred slabima dvema stoletjema še okrog štiri tisoč, zdaj ni nobenega več. Le malo je še veščih v streljanju s puščicami in metanju bumerangov in harpun, ali ki se ne zgubijo ob sankah ali na smučeh na neskončnih pohodih po ledenih poljanah, in so mojstri žive umetniške besede.113 2. ŽIV LJENJSK I NAZOR V polarnih in tropskih krajih razlikujejo dva letna časa, drugod štiri ali celo pet. Ponekod praznujejo novo leto, ko zacveti drevje ali ob žetvi, drugo se začne ob lu­ninem mlaju in celo dneve štejejo po nočeh. Iz tega se vidi, da ti ljudje popolnoma drugače računajo čas. Posebno težko je najti enakovredne besede za sadove domišljije preprostega človeka o pojavih, ki si jih ne zna razložiti. Popolnoma je prepričan, da imajo vsi predmeti dušo: človek, živali, rastline, tudi mrtvi predmeti (animizem). Iz teh predstav o duši se nato razvijejo predstave o duhovih in bogovih (politeizem). Tudi človek ima lahko eno ali več duš. In ker duša lahko živi tudi tedaj, ko je telo že odmrlo, človek ne izgublja zveze s svojimi predniki. Človeku lahko predniki ali škodujejo ali koristijo (kult prednikov). Pomembna je vera v totem (totemizem), po kateri je rod ali pleme povezano s kakšno živaljo, rastlino ali predmetom. Pri primitivnih ljudstvih oblikuje nazor posameznega človeka magija. Ta izvira iz člo­vekove želje, da si nedoumljive pojave podredi s sredstvi magije. Magija temelji na zakonitosti, da podobno povzroči podobno ali da je podobno medsebojno vzroč­no povezano, da stvari, ki so bile povezane, ostanejo povezane tudi tedaj, kadar so ločene. Primer: prirodnjaki so pred odhodom na lov ali v boj doma »zaigrali« lov in boj s srečnim koncem ali to celo upodobili na skale ali stene šotora v trdni veri, da bo prav takšen potek njihovega lovskega ali bojnega pohoda. Zamišljali so si, da z magijo lahko odpravijo tudi vse tisto, kar bi zanje pomenilo nesrečo. Vse to zapušča v poeziji močan vtis, toda civilizirani človek zamenjuje predstave in 113 Prav tam, 61, 64. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE pojme ali jih podoživlja bolj bledo, kar mu preprečuje, da bi lahko enako globoko dojel bogastvo prvotne umetnosti, kot je to mogoče njenim nosilcem.114 3. SINK R ETIČNOST Pri preprostih ljudstvih se umetna beseda navadno povezuje z drugimi vejami umetnosti. Prvi človekov jezik so bile kretnje (kinetični govor), otipavanje in mi­mika obraza, vzkliki. Šele veliko veliko pozneje se je razvil artikuliran govor. Do njega je človek prišel šele, ko je razvil sposobnost s konkretnimi predstavami in spominskimi slikami z ustvarjalno domišljijo ustvariti abstraktne pojme. Šele te­daj je beseda lahko postala sredstvo za umetniško izražanje. In prav na tej meji se človek – homo sapiens – loči od živali, kajti človek je sedaj lahko mislil s pojmi, česar ne zmore nobena žival. Toda na tej stopnji se beseda še ni popolnoma osa­mosvojila. Res se je odtrgala od risbe, toda ostala je povezana z glasbo in gibi – s plesom in igro. Ko zdaj ločeno prebiramo zapisano poezijo prirodnjakov, smo tudi po tej strani prikrajšani za njeno popolno dojetje.115 Za razumevanje poezije prirodnjakov se je treba vsaj bežno seznaniti z drugi­mi oblikami njihovega umetniškega izživljanja. Ples in prizori z lova so značilni za upodobitve Avstralcev iz kamene dobe. Preden so jih zbegali Evropejci, so njihovi številni plesi trajali po več dni. Po skalnih pečinah so se ohranile številne risbe, ki re­alistično ali nekoliko shematično prikazujejo živali, orodje in orožje, ljudi in mitične figure. Živost barv in razgibanost njihovih risb zelo spominja na tiste v Evropi (Fran­cija, Španija: Altamira) iz kamene dobe ali jih dandanes odkrivajo v pečinah Severne Afrike. Izumrli Tasmanci na otoku južno od Avstralije so poznali podobne igre ko Avstralci. Poznavalci teh plesov pravijo, da so dajali takt z udarjanjem ob zavite kože. Bušmani, najstarejši prebivalci Afrike, prav tako ljubijo ples s spremljavo na piščalko. Njihove risbe – sprva enobarvne, nato večbarvne – pripovedujejo o njihovih lovih, bojih in obredih skozi tisočletja, najstarejše so iz predzgodovinskih obdobij, novejše segajo v naš čas. Pigmejci, temnopolti pritlikavi prebivalci afriških pragozdov, se za ples preoblečejo s krznom divjih mačk. Njihove gibe spremljata rog in boben. V najbolj trdih življenjskih razmerah živijo Eskimi, toda kljub neprijaznemu arktičnemu podnebju so veliki ljubitelji umetnosti; njihovi plesi so mimični, vča­sih nosijo maske; posebno ljubijo poezijo in petje in so znani kot odlični rezbarji. V znanosti za Indijance prevladuje mnenje, da so se v Ameriko priselili iz seve­rovzhodne Azije. Zelo so razvili dekorativno umetnost (okrasje totemskih stebrov, čolnov, hiš, posode). Praznovali so po več dni in med slavnostmi prirejali plese z maskami. Enake plese z bobni in piščalkami poznajo tudi prebivalci polinezijske­ga otočja. Njihovi plesi so pantomimična nema govorica telesa in rok. Prav tako so odlični rezbarji predvsem človeških figur. Vsa prepoznana umetnost ljudstev, ki so kdajkoli živela v kameni dobi, naj vzbuja spoštovanje do totemov, privablja in grozi,116 slikovito podaja živali, ljudi 114 Prav tam, 62. 115 Prav tam, 62–63. 116 Rudolf Otto: Tremendum & fascinosum, prim. Anton Stres, Človek in njegov Bog (Celje in mitične f igure: rezbarije naj spominjajo npr. Eskima na dolgih potovanjih na ljube predmete v domačem okolju. Plesna umetnost naj s posnemanjem uresniči človekove težnje in hrepenenja, glasba, ki daje takt, privablja z melodijo. Besedna umetnost ne le ilustrira likovno in plesno govorico, ampak hkrati s pomočjo vsem znanih podob povezuje izvajalce in gledalce. K adar ni v tesnejši zvezi z drugimi umetnostnimi zvrstmi, ostaja lirski pogovor človeka s samim seboj.117 4. POSAMEZNIK IN SKUPNOST Obstajajo poročila, da je pri nekaterih preprostih ljudstvih besedna umetnina osebna last in jo človek, ki je njen lastnik, lahko proda ali podari. S tem ta poezija postaja skupna last. Seli se od človeka k človeku, od plemena do plemena. Razi­skovalce to ovira pri ugotavljanju, kdaj in kje je kaka pesem nastala. Pri določanju njihove starosti si zato pomagajo zgolj z razčlenjevanjem njene vsebine. Za bese­dilo z lovskim motivom sklepamo, da je pesem nomadov brez stalnih bivališč in je zanesljivo starejša od druge, v kateri pesnik uporablja prispodobe iz svojih stalnih bivališč. Pesem s prevladujočo magijo in bledimi potezami religioznega sistema, je gotovo starejša od tiste z veliko abstraktnimi pojmi. Vsebinsko zaokrožena pesem z močnimi primesmi osebnega pesnikovega čustvovanja je gotovo nastala v visoko razviti družbi. Starost pesmi lahko določimo tudi po obliki. Za starejše pesmi je značilno enolično ponavljanje nekaj besed ali pripevov, v mlajših pesmih je pevec že spretnejši oblikovalec.118 5. SPOROČILO Primerjava pr votne likovne ali besedne umetnosti z današnjo odkriva, da kljub časovni razdalji ostajajo bistvene lastnosti človeka nemir iz človeškega strahu pred neznanim«, radoznalost, ki je nekoč gnala in še danes poganja človeka k novim spoznanjem, iskanje smisla človeškemu početju in predajanje neskončne­mu hrepenenju. Po teh lastnostih poezija povezuje tisočletja, le da jo preprosti človek izpoveduje z nekaj sto, civilizirani in kultivirani človek pa z več tisoč be­sedami. Človek je tisočletja razmišljal o gibanju vesolja. Najprej je bilo opazova­nje nebesnih teles povezano s prerokovanji usode. Pojem kozmosa kot filozofski sistem se pojavi že pri pr vih grških f ilozof ih. V Pesmi o zvezdah verza Nebo se giblje. /Samo zvezde se gibljejo pričata, da je v predstavah preprostih ljudi zemlja središče vesolja.119 1994), 47–55. 117 Franček Bohanec, n. d., 63–64. 118 Prav tam, 64–65. 119 Prav tam, 55, 64, 73. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE 6. ŽANRSK I SISTEM a) Obrednih pesmi se je ohranilo precej, tudi pri ljudstvih, ki so pozneje razvila visoko civilizacijo (Mezopotamci, K itajci, Egipčani). Vsebujejo veliko magije, totemizma, starih kultov in animizma. Pesnik kaj poudari z vzklikom (Čarov­na pesem za dež ) in kar slišimo zastrašujoči trušč bobnov. Od želje do njene uresničitve ni daleč. Beseda je lahko hkrati stvar sama. Učinek ukletve pesnik vidi: dež se vlije v curkih. Zaklinjanja pa ni izvajal samo en čarovnik, lahko jih je bilo cel zbor ali vse ljudstvo – v procesijah, z zborovanjem. b) Posebna oblika pesmi so himne božanstvom, molitve. Za prirodnjaka ima­jo nebesni pojavi božanski vzrok in moč. O njih razmišlja spoštljivo in jim oblikuje himnične verze. K silam, katerih posledice občuti in ne pozna njih vzroka, se obrača kot k pomočnikom. Zanj sta moč in ogenj eno in isto. Z ognjeno silo sočustvuje in ji pripisuje človeške lastnosti. Po njegovem je bil veter nekoč človek, ki se je spremenil v ptico in lovi po nebu, da ljudem mirni počitek, kadar počiva. Nebesna telesa, predvsem zvezde, so lahko človeku v veliko pomoč. Molitev za dež je vroča želja skupine, ki gleda v nebo – za oblaki, nabreklimi od vetra, ki so prepolni žive vode, a noče pasti na zemljo, noče, a bo. Molitev jo bo priklicala. Ponavljanje istih besed je ogrodje vse pesmi. Malo podob poudarja magično moč besede, ki je v ospredju, je pa tudi izraz prirodnjaka, ki ne zmore povezati preveliko podob v smiselno enoto.120 c) Lovske /bojne pesmi. »Ko sta bila orodje in orožje eno, je bil za človeka lov poglavitni vir preživljanja. Prirodnjak živali ne pobija iz naslade, temveč čuti med seboj in njo posebno zvezo, neke vrste ljubezen. Polagoma kamen, laso, sekira, nož, bodalo, palica, sulica, kopje, meč, frača, bumerang, lok, oklep postanejo tudi orožje za boj med ljudmi. Strah premagujejo magični obredi, urjenje v orožju, katerega učinkovitost poskuša človek izboljšati, in vzgoja po­guma in časti. Pesem dobi družbeno in vzgojno težnjo.121 č) Ljubezenske pesmi. Ljubezni ni moč zavrniti ali pozabiti. Lahko osrečuje ali z bolečinami prikliče smrt. Ljubezenski stiki med ljudmi na nižjih stopnjah razvoja so različni. Arhaična je oblika skupinskega zakona. Tedaj se ljubezen povezuje s skupnimi slovesnostmi. Pri veliko ljudstvih so se ohranile kot svat­bene šege še potem, ko so že sklepali parne zakone. Pesmi preprostih ljudstev marsikje zamenjujejo človeka z rastlino (Pesem mladega bora).122 d) Otroške pesmi se snovno povezujejo z ljubezenskimi. Pesem matere levinje levč­ku je primer vživljanja človeka v čustvovanje živali, ki ji pripisuje človeške lastnosti. Lahko jo razumemo tudi kot personifikacijo, kjer je levinja le pri­spodoba za ženo.123 e) Žalostinke so za pokojne. Z njimi je povezana vznemirljiva misel na minljivost in smisel človekovega življenja. V njih se kažejo medsebojne čustvene vezi 120 Prav tam, 69, 65. 121 Prav tam, 66–67. 122 Prav tam, 67–68. 123 Prav tam, 68. in spoštovanje človeškega dostojanstva in enkratnosti. Človekova senca je po smrti svobodnejša kot v telesu. f) Šaljive pesmi tematizirajo veselje do življenja in vse, kar dela življenje lepo. Sra­ motilne pesmi so namenjene zoprniku, v poveličujočih se lirski osebek baha s svojimi odlikami. g) Pesmi iz vsakdanjega življenja prestrezajo predstave in razmišljanje prirodnjaka o lastnem okolju in se mu zdi vredno opazovanja. Ta svoj čut je razvil v boju za obstanek. K opazovanju obkrožujočih pojavov ga je silila tudi radoznalost. Nanje je poskušal odgovarjati v pesniški prispodobi.124 7. PISAVA Nekateri afriški črnci, ameriški Indijanci, samotni Eskimi in drugi z risbami živali in z najrazličnejšimi slikanimi prizori zapisujejo, kaj so doživeli, ali z drugačnimi znaki poskušajo sočloveka obvestiti o kakem dogodku, prehojeni poti, dobrem za­klonišču, nevarnosti. Pri najnaprednejšem delu teh ljudstev se je slikovna ali pik­tografska pisava razvila komaj toliko, da svoje misli zapisujejo v simbolih, kjer del slike predstavlja celoten predmet ali bitje. Zaradi nepoznavanja njihove pisave ne moremo neposredno spoznavati poezije prirodnjakov, zato smo jo prisiljeni spre­jemati s posredovanjem tistih raziskovalcev, ki so se zbližali z njihovimi člani in jo zapisovali pod vtisom svoje kultivirane pesniške govorice ali pa so celo njihove »primitivne pesmi prikrojevali za izbrušen pesniški okus, kakršen se je izoblikoval v deželah s tisočletno kulturno tradicijo. Pomanjkljivosti takšnih zapisov moramo sprejeti kot dejstvo, kajti malo je verjetnosti, da bi se lahko po drugi poti dokopali do pristnejših posnetkov pesniške ustvarjalnosti človeka, ki niti ne pozna pisave niti se ne zaveda posebne vrednosti umetniških del ali pa jih povsem drugače pojmuje« kot literarno izobražen človek.125 Rekonstrukcija zgodovine stare besedne umetnosti v prozi (pravljice, poved­ke, bajke in basni) in obrazcih (hvalnice, zbadljivke, prerokbe, pregovori), ki jih je ustno izročilo prenašalo iz ene generacije na drugo, je še težja kot pri pesmih.126 VIII. HAUSERJEVE ANTITEZE O NASTAJANJU SLOVSTVENE FOLK LORE Temelj za ta razdelek je Socialna zgodovina umetnosti in literature Arnolda Hau­serja. Zanj je slovstvena folklora propadajoča literatura. S tega vidika obravnava besedno umetnost pri Germanih in Romanih predvsem v Zahodni Evropi od pre­seljevanja narodov do poznega srednjega veka. 124 Prav tam, 68–69. 125 Prav tam, 61–62. 126 Janheinz Jahn, Afrika pripoveduje (Iz sodobne afriške proze) (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973), 134. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Vprašanje, ki ga Arnold Hauser zastavlja za likovno umetnost,127 enako upraviče­no velja za besedno umetnost: »Ali je bila umetnost za časa preseljevanja narodov ‘ljudska umetnost’«? Bila je kmečka umetnost: umetnost poljedelskih plemen, ki so preplavljala zahod in katerih kultura je bila še povezana s prvotno proizvodnjo. Če je vsaka kmečka umetnost že tudi ljudska ali če nam ljudska umetnost pomeni razmeroma preproste oblike izražanja, namenjeno kulturno nerazčlenjenemu ob­činstvu, je bila umetnost iz časa preseljevanja ljudstev ljudska umetnost.128 Če pa pod ljudsko umetnostjo razumemo dejavnost, ki je ne izvajajo poklicni specialisti, bi umetnosti tega obdobja težko dali to ime. Ohranjeni izdelki iz tega obdobja večinoma izpričujejo umetniško izurjenost visoko nad vsakim diletantizmom. Ne moremo si misliti, da bi jih mogli izdelati ljudje, ki ne bi bili poklicno temeljito izučeni, ki ne bi imeli v tem že dolgotrajne vaje in se ne bi bili popolnoma posvetili temu delu.129 1. JUNAŠK I EP Družbene razmere tistega časa imamo za nediferencirane le toliko, v kolikor je bila vsa kultura še izključno na poljedelski stopnji: Germani so bili večinoma svo­bodni poljedelci, ki so sami obdelovali svoja polja. Deloma so bili že tudi zemljiški gospodje s podložniki na njihovi zemlji. Umetnost tega obdobja je obtičala »na stilni stopnji preseljevanja narodov«: geometrizem germanskih kmetov se v mini­aturnem slikarstvu irskih menihov še stopnjuje. Odmaknjenost tega slikarstva od narave dosega in včasih celo presega abstrakcijo zgodnjegrškega geometrizma. Nefiguralni ornament, rastlina in žival, oblike človeške postave »se spremene v pravo lepopisje in izgube vse, kar bi moglo spominjati na njihovo tvarnost, tele­snost in organsko bistvo.« V nasprotju z likovno umetnostjo zgodnje pesništvo »kaže tako živo občutje za naravo«, da ob njem Hauser govori »ne le o natančno opazujočem naturalizmu, temveč že o silno občutljivem impresionizmu, ki takoj zaznamuje vse vtise«.130 Za časa K arla Velikega so bile priljubljene klasične in učene pesnitve, kajti »junaška pesem že ni več ustrezala okusu odličnikov«. Po obstoječih poročilih je dal véliki kralj »zbrati in zapisati ‘stare barbarske pesmi’ o nekdanjih sporih in bo ­jih. Da je to storil, samo potrjuje, da jim je grozil propad, saj so stare epske pesmi tudi njega menda privlačile zgolj iz zgodovinskih teženj. Predelane v bolj ali manj obsežne epe so pripovedovale o junakih iz časa preseljevanj, Teodoriku, Ermane­riku, Atili ter njihovih pogumnih vojakih. Toda tudi ta zbirka se je izgubila. Verje­tno so jo uredili duhovniki. Glede na Beowulfa pa so kleriki že poprej obdelovali junaške zgodbe. Razen v meniški literaturi se je junaška pesem ohranila še v neki 127 Arnold Hauser, n. d., 140: »Umetnost, nastala v času preseljevanja narodov, je v primer­ javi s krščansko antiko zaostala; stilnozgodovinsko je še na stopnji železne dobe.« 128 Iz nadaljevanja se vidi, da Hauser pristaja na eno od tradicionalnih definicij t. i. ljudske pesmi. A. Hauser, n. d., 54. 129 Prav tam, 141. 130 Prav tam, 141–143. izvirniku podobni obliki, drugače je dvorsko-viteška epika ne bi obudila na novo. Predvsem je bila zanesljivo namenjena širšemu občinstvu kot čisto literarna poe­zija duhovnikov, bržkone pa tudi širšemu kakor prvotna junaška pesem. Ko so jo izrinili z dvora in plemiških dvorcev, je, če sploh kje, mogla živeti samo med nižji­mi sloji. Vsekakor se je sfolklorizirala šele v stoletjih med koncem junaškega in za­četkom viteškega obdobja, vendar se »niti sedaj ni spremenila v ljudsko pesništvo v pravem pomenu besede.«131 Kot se vidi na več mestih, A. Hauser zanj rabi termin: »pesništvo skupnosti«: »Obredne pesmi, čarodejni izreki, uganke, pregovori in drobna družabna lirika, tj. pesmi pri plesu in delu ter zborovske pesmi, ki so jih izvajali na pojedinah in pogrebščinah, so bila skupna, v glavnem še nediferencira­na lastnina starih Germanov«. »Kaže, da je v nasprotju s tem pesništvom skupnosti šele čas preseljevanj iznašel hvalnice in junaške pesmi. Njihov aristokratski značaj je razložljiv iz družbenih preobratov, ki so bili povezani z uspešnim vdorom in ki so zaključili relativno enotnost kulturnih razmer prejšnjega časa. »Hvalnice in ju­naške pesmi, iz katerih izvira ep, so bile najbolj čisto stanovsko pesništvo, kar ga je sploh kdaj ustvaril vladajoči razred. […] To je bilo popolnoma umetno pesništvo, plemiška umetnost. Pesnitve so govorile o dejanjih in doživljajih bojevite gornje plasti, laskale so njenemu slavohlepju, odsevale njeno junaško samoljubje, njene tragično-junaške moralne poglede.«132 Razen odklanjanja duhovščine in propada malih knežjih dvorov je med vzro­ki za krizo »dvornega pevstva« v 8. in 9. stoletju predvsem konkurenca mimov: »Odlični dvorni pevec junaških pesmi izgine hkrati z junaškim razpoloženjem svojega občinstva, junaško pesništvo pa preživi junaško dobo in družbo, iz katere je nastalo. Ko bojevniško-plemiška kultura ugasne, se to izključno stanovsko pe­sništvo spremeni v umetnost za vsakogar.« Da so mogli zgornji in spodnji sloji tako rekoč hkrati razumeti in uživati isto vrsto pesništva in se je ta premik od zgoraj navzdol tako lahko izpeljal, moremo razložiti samo s tem, da kulturni ravni vlada­ 131 Prav tam, 154. 132 Prav tam, 154–156: »Kmalu pa te odličniške ljubitelje in priložnostne pesnike nadome­stijo poklicni pesniki, ki odtlej sodijo v stalno jedro knežjega dvora in povečini niso več bojevniki. Skop tj. dvorni pesnik pri zahodnih in južnih Germanih, nastopa že od vsega začetka kot specializirani strokovnjak. Dvorni sklad severnih Germanov pa je tudi kot poklicni pesnik ostal še vojak in je kot knezov zaupnik in svetovalec ohranil značilne po­teze modrega in izkušenega pevca nekdanjih časov. Toliko bolj nenavadno je, da je pri slednjem pojem osebnega avtorstva bolj razvit kot pri dvornih pevcih ostalih Germanov, ki podajajo zdaj lastne zdaj tuje pesmi, ne da bi poudarjali razliko in ne da bi njiho­vo občinstvo izpraševalo, kdo je pesmi zložil. Poslušalci izražajo svoje priznanje edinole podajanju. Norvežani pa pesnika in predvajalca ostro ločijo, poznajo, celo pretiravajo avtorski ponos in visoko vrednotijo izvirnost. Tu se z deli ohranjajo tudi imena avtorjev – pojav, ki ga drugod najdemo šele potem, ko začno nastopati pisci-kleriki, in ki je na severu nemara v zvezi z ugledom, ki ga pesnik uživa kot vojščak. Bržkone so tudi vzhodni Goti imel poklicne pesnike. Kasiodor omenja, da je Teodorik l. 507 poslal frankovskemu kralju Klodvigu pevca in harfista. Iz Priskovega poročila vemo, da so bili taki pevci tudi na Atilovem dvoru, ni pa jasno, ali so imeli že pravo pesniško službo. Tudi ne vemo nič zanesljivega o ugledu pesniškega poklica pri Germanih junaške dobe.« A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE jočih in podložnih tedaj še zdaleč nista bili tako narazen, kot pozneje. Vladajoči sloj se še ni tako zavedal svoje različnosti od nižjih slojev.133 Arnold Hauser s temeljitim poznavanjem zgodovinskih okoliščin spodbija romantiško teorijo o junaških pesmih »kot ljudski umetnosti«. »Ljudstvo« jih ni niti ustvarilo niti pelo in razširjalo, niti mu niso bile namenjene ali uglašene na njegovo mišljenje:134 »Romantiki se še niso zavedali propagandistične funkcije umetnosti; niti na misel jim ni prišlo, da bi vojaško plemstvo velikega junaškega časa utegnilo imeti od junaške pesmi praktične koristi. Spričo svojega ‘idealizma’ ne bi nikoli priznali, da so si ti junaki skušali s svojim pesništvom samo postaviti spomenik ali povzdigniti ugled svojih sorodnikov in prijateljev, da torej njihovo zanimanje za pesniško sporočilo o velikih dogodkih ni bilo le duhovno. In ker po drugi strani romantični teoretiki niso mogli domnevati, da so pesniki junaških pesmi in epa zajemali svojo snov iz kronik – na to misel je prišel šele naš čas – jim ni preostalo drugega, kot da so izvor zgodovinskih motivov v epu razlagali z izroči­lom, ki naj bi izhajalo neposredno iz dogodkov in šlo nato od ust do ust, iz genera­cije v generacijo in se naposled razvilo v zaključeno zgodbo epskih pesnitev. Tudi na vprašanje, kaj je bilo z epom v času med obema njegovima pojavoma, tj. med dobo preseljevanja narodov in obdobjem viteštva, je bil najpreprostejši odgovor, da so junaške zgodbe živele še nadalje med ljudstvom. Sicer pa sta pomenila ro­mantiki tudi ta dva pojava izoblikovanih pesnitev samo dve postaji na poti povsem nepretrganega in enotnega razvoja. Po njenem pojmovanju pa za razumevanje vsega dogajanja nista bila pomembna ta dva odmora, temveč nepretrgana rast, živo izročilo, življenje pripovedke.«135 Hauser je upravičeno kritičen do Jakoba Grimma (in sploh preveličevanja nosilcev slovstvene folklore pri nastajanju junaških epov), ki je šel v svojem folklor­nem misticizmu tako daleč, da se mu je zdelo nemogoče, da bi ljudski ep sploh mogel biti »spesnjen«. Menil je, da se pesni sam ter si predstavljal njegov nastanek kot vzkalitev in nadaljnji razvoj rastline. Vsa romantika si je bila edina v prepriča­nju, da junaški ep ne more biti v nobeni zvezi z individualnim, premišljenim pe­snikom, ki izvaja svojo umetnost kot naučeno spretnost, temveč da mora biti delo naivnega, nezavednega in samohotno ustvarjajočega ljudstva. Ljudsko pesništvo si je razlagala po eni strani kot kolektivno improvizacijo, po drugi strani pa kot počasen, stalen, organski proces, popolnoma nezdružljiv s predstavo skokovitih, namernih korakov, ki jih lahko prisojamo posamezniku. Ljudski ep tako po nje­govem »raste«, ko generacija generaciji predaja junaško pripovedko,136 neha rasti, ko pripovedka preide v literaturo.137 Iz tega odlomka se zelo dobro vidi, od kod 133 Prav tam, 157. 134 Zato je obstoj tako imenovanih »ljudskih epov« iz tega obdobja po A. Hauserju zgolj ro­ mantiški domislek in »ni imel prvotno sploh nobene zveze z ljudstvom«. 135 Arnold Hauser, n. d., 157–158. 136 Z izrazom »junaška pripovedka« avtor označuje obliko, v kateri je ep še popolnoma ljud­ ska last in ki ji pesnik dolguje vse, kar je v njegovem delu najboljšega. Términ »pripoved­ ka«, »junaška pripovedka« je v tej in v naslednjih zvezah neprimeren. Vsekakor bi bilo treba nemški izraz prevesti z ustreznejšim slovenskim terminom. 137 Prav tam, 158. slovenska šolska literarna teorija še danes črpa svoje docela preživele in neustre­zne definicije slovstvene folklore. Tudi v primerih, ko se dopušča ustno izročilo o zgodovinskih dogodkih, ni pomembno, koliko uporablja pesnik tradicionalno snov, temveč kaj od nje se ima še lahko za »pripovedko.« Hauser ne verjame, »da bi moglo izročilo sámo brez sodelovanja zavestno in premišljeno ustvarjajočega pesnika roditi dolgo, enovito epsko pripoved in da bi lahko vsakdo izčrpno in skladno obnavljal tako zgodbo iz skupne ljudske posesti. Izdelana, zaokrožena in enotna zgodba, čeprav v še tako grobi obliki, ni več pripovedka, temveč pesnitev, in tisti, ki jo prvi pripoveduje, je njen pesnik«. Napačna je predstava, »da so šle junaške zgodbe najprej kot neo­blikovane pripovedke anonimno od ust do ust, nato pa jih je kak poklicni pesnik zbral in predelal v pesnitev. Junaška pripovedka je že ob svojem nastanku pesem, pesnitev, in jo kot tako pripovedujejo in pesnijo dalje; ep je samo poznejša obli­ka, ki včasih izpodrine prvotno krajšo zgradbo, a se od nje načelno ne razločuje. Resnično naivna, neliterarna pripovedka sestoji iz samih posameznih iztrganih motivov, nametanih in ohlapno povezanih zgodovinskih dogodkov, kratkih, nera­zvitih krajevnih legend. To so stavbni kamni, ki jih lahko prispeva tudi ljudstvo, brezosebni ljudski pesnik, ki pa ne vsebujejo ničesar takega, zaradi česar junaška pesem je junaška pesem, ep pa ep.«138 Še manj možnosti za izpeljavo iz slovstvene folklore se vidi pri francoskem junaškem epu. »Joseph Bédier zanika ne le pripovedko, ki bi bila v neposredni zvezi z zgodovinskimi dogodki, temveč tudi junaške pesmi.« Toda že od romanti­ke naprej se raziskovalci sprašujejo: »Če nikoli ni bilo nekakšne samohotno se raz­vijajoče pripovedke, kaj je potemtakem premostilo stoletni prepad med dogodki iz časa Karla Velikega in pesmimi o K arlu Velikem? K ako so torej zgodovinski mo ­tivi prišli v chansons de geste?«139 »Možnost ustnega izročila je zanikal že Gaston Paris, vendar je mogel premostiti časovno razdaljo med zgodovinskimi dogodki in epi le s pomočjo junaških pesmi Wolf-Lachmannove teorije,« ki jo Bédier od­klanja »in pripisuje zgodovinski element v junaškem epu učenemu prispevku du­hovščine«.140 Bédierovi teoriji so ugovarjali na podlagi dejstva, da v »Chanson de Roland« med toliko svetniki in španskimi mesti, ki so imenovani, nista omenjena niti sveti Jakob niti slavna božja pot z njegovim grobom. Hauser poudarja, da so v francoskih junaških epih »prav tako očitne« »vse sile, ki so na nemškem in anglo ­ 138 Prav tam, 159. 139 Prav tam, 159–160. 140 Prav tam, 160: »Dokazati poskuša, da so chansons de geste nastajali vzdolž romarskih poti in da so bili popotni pevci, ki so jih pri samostanskih cerkvah pripovedovali zbrani množici, nekakšno trobilo menihov. Ti da so namreč hoteli razglasiti svoje cerkve in samostane, pa so si zato prizadevali razširiti zgodbe o svetnikih in junakih, ki so bili tam pokopani ali katerih relikvije so bile tam spravljene; v ta namen so uporabljali med drugim tudi popotne pevce in njihovo umetnost. V samostanskih kronikah so imeli zapiske o teh zgodovinskih osebah in ti so bili po Bédierovem mnenju edini viri, od koder so mogle iz­ virati zgodovinske osnove epov. Tako naj bi bila ‘Chanson de Roland’, v kateri so menihi napravili iz Karla Velikega prvega romarja v Compostello, prvotno lokalna pripovedka, nastala v samostanih ob poti v Ronceveaux in naj bi bila črpala svojo snov iz letopisov teh samostanov.« A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE saškem jezikovnem področju privedle junaško pesnitev do padca z višine dvorske umetnosti na raven ljudske: meništvo in glumaštvo, pesnik in občinstvo iz nižjih družbenih plasti, koristi duhovščine in nagnjenost h ganljivemu in dražljivemu« in nadaljuje: »Bédier natanko ve, da z romanji še zdaleč ni mogoče vsega razložiti, in poudarja, da je za razumevanje chansons de geste treba upoštevati tako križar­ske pohode na Vzhodu in Zahodu ter ideale in čustva fevdalne družbe in viteštva, kakor tudi idejni svet menihov in čustveni svet romarjev. Brez romarja in samo­stanskega brata so nerazumljive, nerazumljive pa so tudi brez viteza, meščanstva in kmeta, zlasti pa brez potujočega pevca.«141 Kdo in kaj pa je pravzaprav potujoči pevec? Po propadu antične kulture »so potomci starih mimov še vedno hodili okrog po nekdanjem cesarstvu in zabava­li množice s svojo preprosto neizbirčno in neliterarno umetnostjo. V zgodnjem srednjem veku so bile germanske dežele kar preplavljene z mimi, toda dvorski pe­sniki in pevci se do 9. stoletja strogo ločujejo od njih. Šele ko zaradi karolinške re­nesanse in klerikalizma naslednje generacije izgube svojo imenitno poslušalstvo, v nižjih krogih pa nalete na konkurenco mimov, morajo tudi samo delno postati mimi, da bi v tekmi obstali. Tako se sedaj oba – pevec in komedijant – sučeta v istih krogih, se mešata in vplivata drug na drugega, dokler ju kmalu ni več moč razločevati. Potem ni več ne mima ne ‘skopa’, temveč je tu le še potujoči pevec, ki nas najbolj preseneča s svojo mnogovrstnostjo. Na mesto uglednega, visoko specializiranega pesnika junaških pesmi stopi sedaj navadni vseznal, ki nikakor ni več le pesnik in pevec, temveč tudi muzikant in plesalec, dramatik in igralec, klovn in akrobat, slepar in medvedar, skratka vsesplošni šaljivec in maître de plaisir svojega časa. […] Odtlej sodi k deklasirancem – […] Rekli so mu ‘novinar dobe’, pa goji pravzaprav vse zvrsti: plesno pesem in zabavljico, pravljico in pantomimo, svetniško legendo in junaški ep.«142 Nasprotno od našega časa, ki ima več smisla za razumsko kot za čustveno in nagonsko stran in zato v epu kot v umetnosti sploh raje opozarja na zavestno sposobnost in pridobljeno znanje, je romantika poudarjala v njem iracionalne zgodovinske sile. Pojasnila je, da pesniki epa, naj so bili še tako izvirni, niso mogli ravnati s snovjo čisto svobodno in so se čutili do najdene in prevzete oblike veliko bolj odgovorni kot pesniki poznejšega časa. Teorija o epih iz junaško-plemiških hvalnic in vojnih pesmi je opozarjala na nezaokroženo kompozicijo epov in omo­gočila razumevati sociološke okoliščine njihovega nastanka. Naposled je teorija o prispevku klerikov in potujočih pevcev osvetlila neromantično poljudne kakor tudi cerkvene in učene poteze epa. Na podlagi vseh teh razlag skupaj je bilo mo­goče sprejeti stališče, ki »vrednoti junaški ep kot tako imenovano ‘podedovano poezijo’ in ga postavlja v sredo med svobodno gibljivo umetno pesem in ljudsko pesništvo z njegovimi strogimi vezmi tradicije.« »Pesnitve imajo svojo lastno legendo, svojo posebno junaško zgodovino; pe­sniška dela ne žive le v obliki, ki jim jo dajejo pesniki, temveč tudi v obliki, ki jim jo dajejo naslednji rodovi. Vsako kulturno obdobje ima svojega Homerja, svoje lastne pesmi, o Nibelungih in o Rolandu. Ko jih razlaga s svojega gledišča, si jih na novo 141 Prav tam, 160–161. 142 Prav tam, 161–162. ustvarja. Razlage same pa se del ne lotevajo naravnost, temveč jih rajši postopoma obkrožajo. Ni nujno, da je poznejša razlaga takih del tudi ‘pravilnejša’, toda vsak resen poskus razlage v duhu žive sodobnosti poglobi in razširi njihov smisel. Vsaka teorija, ki nam junaški ep pokaže z novega, zgodovinsko resničnega stališča, je uporabna, saj gre mnogo manj za zgodovinsko resnico, za to, ‘kako je pravzaprav bilo’, kot za to, da dosežemo nov, neposreden pristop do predmeta.«143 2. TRUBADURSK A LIRIK A Z nastankom meščanstva pridobijo predvsem tisti tlačani, ki postanejo svobodni mestni delavci. Gotovinska plačila namesto prejšnje naturalne oskrbe prinesejo nove, nepredstavljive svoboščine. Za kulturo so posledice tega nepregledne, ker se neposredni vpliv plebejskih sestavin nanjo uveljavlja postopoma in neenakomer­no. Razen nekaterih slovstvenih žanrov, npr. fabliau, se pesništvo obrača izključno še na višje sloje. »Na dvorih je dovolj pesnikov meščanskega rodu, toda večinoma govore v imenu viteštva in zastopajo aristokratski okus.«14 4 Od vseh teorij o razvoju trubadurske lirike je za Hauserja najmanj prepričljiva tista, ki jo izvaja iz »ljudske pesmi«, vendar jo kljub temu predstavi: »Po tej naj bi bila prvotna oblika dvorske ljubezenske pesmi ljudska majska plesna pesem, t. i. »chanson de la mal mariée« s stalnim motivom poročene mlade žene, ki se enkrat v letu v mesecu maju, osvobodi zakonskih vezi in si za en dan vzame mladega ljubim­ca. Motivom trubadurske pesmi ustrezata tu izključno le zveza te téme s pomladjo (pesem se začenja z opisom narave – »Natureingang«) in zakonolomski značaj opisane ljubezni, pa tudi ti potezi izvirata po vsej verjetnosti iz dvorske poezije in ju je prevzelo ljudsko pesništvo šele od tam. Niti sledu ni o ljudski pesmi, ki bi bila starejša kot dvorska ljubezenska pesem in bi poznala ‘Natureingang’.« Hauser nato oponese zastopnikom te teorije (Gaston Paris, Alfred Jeanroy), da se ravnajo po isti metodi kot romantiki, ko so hoteli dokazati neposrednost »ljudskega epa«: »Iz ohranjenih, razmeroma poznih literarnih spomenikov, ki niso več ljudski, najprej sklepajo na staro, ‘prvotno’ stopnjo ljudskega pesništva in nato iz te zavestno zgra­jene, nedokazane in bržda tudi nikoli obstoječe razvojne stopnje izvajajo pesmi, s katero so svojo teorijo začeli. Kljub temu pa je seveda prav verjetno, da so v dvorsko viteško pesništvo prišli tudi ljudski motivi, drobci ljudske modrosti, pregovori in rekla, tako kot je sprejela ta poezija nedvomno marsikaj tudi od ‘poetičnega lete­čega peska’ antične literature, raztresenega v govoru tega časa. Domneva, da se je dvorska ljubezenska pesem razvila iz ljudske pesmi, vsekakor ni dokazana in je brž­kone tudi ne bo mogoče nikoli dokazati. Možno je sicer, da je v Franciji obstajala preprosta ljubezenska lirika že pred dvorsko poezijo, vsekakor pa se je brez sledu izgubila in nič nas ne upravičuje, da bi prav v pretanjšani, sholastično zapleteni viteški trubadurski liriki, ki se večkrat izčrpava v spretni igri misli in čustev, razpo­znali preostanke te izgubljene, brez dvoma naivne ljudske pesmi.«145 143 Prav tam, 162–163. 144 Prav tam, 192. 145 Prav tam, 211. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE 3. LIR IK A POTUJOČIH LJUDSK IH PEVCEV Prav tako, kot so se nekdaj »pesniki in igralci Dionisovega gledališča v Atenah bali mimov ali skopi iz časa preseljevanja narodov glumačev«, se »viteški in duhovski pevec« izogibata ljudskih pevcev, ki se »izpred cerkvenih vrat in iz krčem« selijo v višje sloje. Toda nekoč so se pesniki iz različnih družbenih plasti razločevali že po tem, da so obravnavali različno snov. Sedaj pa trubadur pesni o istem kot potujoči pevec in se zato skuša povzdigniti nadenj s svojim načinom obravnavanja motivov. Zaradi svojega poklicnega sorodstva z viteškim pesnikom pa plebejski potujoči pevec kljub zapostavljanju uživa izredne ugodnosti, saj sme »javno govoriti o sebi, svojih osebnih in zasebnih čustvih: postati iz epika lirik. Pesniški subjektivizem, izpovedna poezija in razčlenjenost čustev so mogoči samo zaradi pesnikovega no­vega položaja v družbi. Potujoči pevci so bili gostje tudi najmanjšega dvorca: V začetku so tako kot njihovi predniki mimi najbrž večkrat improvizirali in do srede 12. stoletja so bili nedvomno hkrati pesniki in pevci. Pozneje se je vsaj del potujo­čih pevcev bržkone omejil na predvajanje tujih del. K nežji in plemiški pesniki so bili spočetka očitno učenci potujočih pevcev, ki so jim kot izkušeni strokovnjaki gotovo pomagali reševati tehnične težkoče.«146 Hauser predstavi več tipov potujočih pevcev, na koncu t. i. »vaganta«, ki »je klerik ali sholar, pobegli duhovnik ali postopaški študent, torej deklasiranec, bo­hem, ki hodi po svetu kot pevec; to je produkt iste menjave gospodarskega siste­ma, znak iste družbene dinamike, ki sta ustvarili mestno buržoazijo in poklicni viteški stan. Hkrati pa kaže že tudi poteze družbeno izkoreninjene moderne inte­ligence.«147 Ali so jim črnošolci iz slovenskih folklornih pripovedi kaj sorodni? Nedvomno sodi sem namig Franceta Kotnika, raziskovalca koroškega bukov­ništva: »Ljudskim pevcem (farende) je bila umetnost vir dohodkov, bili so iz nižje­ga sloja potujočih pevcev, ki jih je vedno trla skrb za ljubi kruhek. In če se spomni­mo Lesičjaka ali pa pohorskega pevca Jurija Vodovnika, ki sta pela med nami še v 19. stoletju in ju je istotako trla skrb za vsakdanji kruh, ki sta zapela po sejmih ali pa na proščenjih in ženitovanjih, je primerjanje pač umestno, čeravno je časovno razdalje precej veliko. Pa saj se nam v Bosni še v 20. stoletju nudi ista prikazen, kar nam je lepo opisal dr. Murko. Naša ljudska literatura, ki je imamo precej konec 18. in v začetku 19. stoletja, se ni kar tako čez noč razvila, ampak mora sloneti na starih tradicijah. Zato je domneva pač bolj ko verjetna, da smo imeli i mi Slovenci že prej Vodovnike, Lesičjake in Drabosnjake, ne samo »poredne paure«, ampak tudi poredne pevce.«148 146 Prav tam, 211–215: »Toda ta razdalja se je sčasoma zmanjšala in kot posledica te izravnave nastopi kasneje zlasti na severu Francije tip pesnika, ki je že zelo podoben modernemu pisatelju. Ta si ne izmišlja več pesmi, ki se bodo predvajale, temveč piše knjige za branje. Stare junaške pesmi so nekoč še peli, chansons de geste recitirali, zgodnje dvorske epe najbrž še glasno brali, medtem kot ljubezenske in pustolovske romane sedaj pišejo kot berilo, in sicer zlasti za dame.« 147 Prav tam, 217–218. 148 Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti (Ljubljana: Slovenska poljudnoznanstvena knjižnica I, 1943), 81. 4. LJUDSK A PESEM Diletantizem se v srednjeveškem pesništvu pokaže ob vsaki menjavi družbenih slojev, ki so nosilci kulture. Tudi trubadurji so bili spr va le diletanti in so se šele postopno razvili v poklicne pesnike. Ko propade kultura na dvorih, velik del nji­hovih pesnikov, ki so živeli od bolj ali manj redne zaposlitve na njih, izgubi kruh in počasi izginja. Meščanstvo zaenkrat ni niti dovolj bogato niti slovstveno toliko zahtevno, da bi jih lahko vse sprejelo in preživljalo. Mesto potujočih pevcev spet delno zavzemajo amaterji, ki so deloma zaposleni v mestu in posvečajo pesništvu samo proste ure. Toda tudi vanj prenašajo rokodelskega duha in pretirano po­udarjajo obrtne sestavine pesniškega ustvarjanja, kot da bi hoteli s tem izriniti diletantstvo, ki se ne ujema z njihovim solidnim rokodelstvom.«149 Po Hauserju je ljudska pesem poznega srednjega veka »pozna potomka tru­badurske in vagantske lirike – poenostavljena in ljudstvu prilagojena literarna ljubezenska pesem. Razširjali so jo potujoči pevci nižje vrste, ki »so igrali za ples in peli pri tem pesmi, ki jih običajno označujemo za ljudske pesmi 14., 15. in 16. stoletja in ki so jih tudi plesalci sami peli v zboru […] Mnogokaj od tega, kar je izoblikovala takratna latinska poezija, je prešlo v ljudsko pesem.«150 5. ŽI VALSK E PR AV LJICE Če že prej ne, je iz poglavja o »ljudskem pesništvu v poznem srednjem veku« za­slediti, da Hauser zastopa teorijo o »potopljenih kulturnih dobrinah (Gesinkenes Kulturgut), saj govori o »‘propadajočih kulturnih dobrinah’ v nižje družbene pla­sti« in svojemu stališču ustrezno poudarja: »V nobeni teh zvrsti pa ne naletimo na pravo ljudsko pesništvo in nikjer se ne uveljavi neposredno ljudsko pojmovanje umetnosti, ki bi bilo neodvisno od literarne tradicije višjih plasti.«151 Da Arnold Hauser metodično izvaja genezo vseh slovstvenih žanrov iz litera­ture in dosledno zavrača kakršno koli možnost prehoda iz slovstvene folklore v li­teraturo, se najlepše vidi iz odlomka, ki se nanaša na živalske pravljice: »Literarna zgodovina in folklora [= folkloristika152] sta že od nekdaj trdili, da je srednjeveška živalska basen neposreden izraz ljudske duše. Po romantični, še do pred kratkim splošno priznani teoriji so se živalske pravljice preko ustnega izročila dvignile iz preprostega, nepismenega ljudstva v literaturo in so tu tvorile pozno, deloma tudi ponarejeno usedlino prvobitnih, v ljudstvu ustvarjenih oblik. K aže pa, da se je razvojni proces odvijal prav v nasprotni smeri. Ljudskih živalskih pravljic, ki bi bile starejše kot Roman de Renart, ne poznamo: francoske, finske, ukrajinske pravljice, 149 Prav tam, 246–247. 150 Prav tam, 245–246: »Dovolj znano pa je že in ni nam treba šele poudarjati, da so naposled tudi tako imenovane ‘ljudske knjige’ poznega srednjega veka samo ljudska prozna oblika starih dvorskih viteških romanov.« 151 Prav tam, 245. 152 Tu gre za stroko, zato bi bilo pravilno: folkloristika. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE ki jih poznamo, izvirajo vse že iz literarne živalske basni in od te je bilo odvisno bržda tudi pravljično pesništvo srednjega veka.«153 6. SREDNJEVEŠKO VERSKO GLEDA LIŠČE »Resnična ljudska umetnost v celoti« je po Hauserju »srednjeveško versko gleda­lišče, in sicer ne le zaradi svojih gledalcev, temveč tudi zato, ker so bili njegovi igralci prav iz vseh družbenih plasti. Člani igralskih skupin so bili kleriki, trgovci, rokodelci, deloma bržkone tudi razni pritepenci, skratka diletanti, v nasprotju z igralci posvetnega gledališča, ki so bili poklicni mimi, plesalci in pevci.«154 Hauser prizna »ljudsko pesništvo pozne gotike« samo dramatiki, in še to le posredno, ker »ne gre za izvirno stvaritev ‘ljudstva’, pač pa vsaj za nadaljevanje pristnega ljud­skega izročila, kakršno se je izza zgodnjega starega veka razširjalo z mimom in kakor ga je prevzela duhovna in posvetna drama srednjega veka. S tradicijo mima so sicer prodrli v srednjeveško gledališče tudi številni motivi umetnega pesništva, zlasti rimske komedije, toda večina njih je imela tako globoke korenine v ljudskih tleh, da se je po tej poti večidel le vrnila ljudstvu njegova duhovna lastnina.«155 IX. ZARODKI PRVE (BESEDNE) UMETNOSTI NA DANAŠNJIH SLOVENSK IH TLEH Prva zemljepisna posebnost prostora, ki je danes poseljeno s Slovenci, je preho­dnost.156 Druga zemljepisna posebnost je pestrost. Na našem ozemlju se stikajo Alpe, Panonska ravnina, Dinarski kras in Sredozemlje, ki so pomembne evropske zemljepisne enote. »Vse to je tudi vzrok razbitosti tega prostora v geomorfološki, geološki in klimatski podobi.« To, kar ločuje, prevladuje nad tem, kar povezuje. »To je pomembno še posebej za primitivne družbene formacije, kar prazgodovina gotovo je.«157 1. INDOEVROPEIZACIJA Na današnjem slovenskem ozemlju je prazgodovina pustila zaznavne sledi. Med njimi sta dve najpomembnejši dogajanji v prazgodovini Evrope, indoevropeizaci­ja in evropeizacija: »Prva večja poselitev z utrjenimi višinskimi postojankami, ki jih odkrivamo prav v zadnjih časih, sega v bakreno dobo in jo moramo spraviti v 153 Arnold Hauser, n. d., 245–246. 154 Prav tam, 246–247. 155 Prav tam, 246. 156 Geografi ugotavljajo, da so Ljubljanska oz. Postojnska vrata najlažja pot iz Podonavja v Italijo vse od Carigrada do Marseilla. Druga pot vodi ob robu Vzhodnih Alp iz Srednje Evrope na Jadran. In seveda nazaj, kar je bilo v prazgodovini še pomembnejše. 157 Stane Gabrovec, Prazgodovinska podoba Slovenije, v: Traditiones 19 (Ljubljana 1990), 17–18. zvezo s premiki indoevropskih ljudstev okrog leta 2000 pr. K r.« V bakreni dobi je slovenski prostor močneje odprt novostim. »V Mezopotamiji in Egiptu je to že čas urbanizacije, nastanka mest, kraljestev. Govorjeno v jeziku kulture tudi nastanka pisave, mita, antropomorfne upodobitve božanstev. Ustvarja se nova konkretna predstava o posmrtnem življenju.« »Na koncu tega gibanja je naš prostor že ustva­ril samostojno kulturo, kulturo s svojim imenom. To je ljubljanska kultura, ki jo poznamo že od pr vih sistematičnih arheoloških izkopavanj na naših tleh, iz Dež­manovih izkopavanj na Ljubljanskem barju.«158 2. EV ROPEIZACIJA »Drugi tak pomemben čas je čas nastanka grštva, to je prve zgodovine na evrop ­skih tleh in podlage za bodočo. V zvezi z njo, predvsem po posredništvu Italije, pride na tleh današnje Slovenije do formiranja močnih kulturnih skupin, ki imajo na celinski Evropi nekaj časa prvenstvo. Prehoda v urbanizacijo, v zgodovino, niso zmogle, ostale so prazgodovinske. Prišlo je pa do goste naselitve, naš prostor je postal kulturni prostor in v tem smislu tudi pogojeval slovensko naselitev in njeno zgodovino.«159 3. HALŠTATSK A KULTUR A Halštatska kultura je na slovenskih tleh ustvarila samostojne kulturne enote, sku-pine z veliko ekonomsko in duhovno močjo. Njeni dosežki in meje se v primer­javi s kulturami, ki postajajo v tem času zgodovinske in se jim ima zahvaliti za svoj vzpon, lahko najbolje prikažejo na primeru dolenjske skupine. Ta povezava duhovno-religioznega sveta se dobro kaže tudi v umetnosti oz. v umetni obrti. Pod novimi vplivi Sredozemlja se začenja uveljavljati f iguralno – zoomorfno in antropomorfno – oblikovanje. Njegov vrh je situlska umetnost, neke vrsta dvorske umetnosti: »V njej se uveljavi scenična pripoved, edinstveni dosežek prazgodo ­vinskih kultur. Upodobljen je rodovni praznik, ki je imel gotovo svoje predpise, svoj ceremonial, praznik se je ponavljal in nekaj teh prazničnih scen nam situlska umetnost tudi prikazuje. Praznik je imel gotovo religiozno vsebino, hkrati pa je predstavljal priliko, da se pokaže poglavar na prestolu, na konju z vozom ali samo na konju, njegov služabnik, vojak, muzična in športna tekmovanja. Praznik pa je povezoval ne samo rodovno skupnost, pomagal je ustvariti širšo družbo, ki je po­vezovala več rodovnih skupnosti« v celoto.160 V nasprotju z likovno pripovedjo na situlah se nista ohranili pripoved ali pe­sem v govorjeni obliki. Da je kaj takega obstajalo, se da sklepati iz analogij »z drugimi narodi na isti stopnji razvoja in kulture, o tem pa govori sama situlska umetnost, ki je gotovo, sicer ozek in omejen, del te pripovedi, ki je »ostal nezapi­ 158 Prav tam, 19. 159 Prav tam, 30. 160 Prav tam, 25. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE san in s tem za vedno izgubljen«. Toda Radoslavu Katičiču se je posrečilo pokazati »sledove teh pesmi v ohranjenih predrimskih imenih sestavljenega tipa«. Najlepši primer takega imena je Vesclaves, ohranjen dvakrat v napisu iz Labina in Osorja. Etimološko ga izvajamo iz indevropskega korena vesuk’lewes in ima svoje soro­dnosti tako v grščini, staroindijščini in staroslovanščini (Dobroslav) in pomeni »oni, katerega slava je dobra«. Podobna dvodelna imena: Megaplinus, Vollime­rus, Voltognus, Voluparis, Vollurex so pogosta prav na prostoru liburnijsko-ve­netskega imenskega področja, in so pri nas izpričana v napisih z Iga (Grosuplje, Ig: Voltugnus, Volturex). Taka dvodelna indoevropska imena so epiteta junakov indoevropskih junaških pesmi in so se ohranila v epski poeziji, ne samo v grški, kjer imamo v homerski poeziji za to najlepši primer, ampak tudi drugod. »Z njimi so slavili dela velikih poglavarjev, junakov v vojski in vodij v miru. Taka junaška pesem je dobro razumljiva tudi pri nosilcih naše halštatske kulture. Dokaz za to je prav situlska umetnost. Njena pripoved je izraz podobnega duhovnega razpolože­nja in odseva homersko duhovno atmosfero.«161 Nedvoumno je dejstvo, da je halštatsko prebivalstvo današnji slovenski pro­stor v celoti in na gosto poselilo in ga napravilo za kulturno pokrajino. Toda v soočenju z urbano družbo je halštatska kultura odpovedala. Nekaj močnejše je preživela svetolucijska skupina. Prav tako ni vzdržala srečanja s Kelti. »Vdor Keltov je pomenil konec halštatske kulture, ni pa prekinil poselitve – praktično vsa hal­štatska gradišča so poseljena tudi v poznem latenu. Morda je v srednjem latenu prišlo do manjšega upada, zanesljivo pa ne do naselitvene prekinitve. In gotovo so Kelti obdržali tudi stare halštatske civilizacijske pridobitve, železarstvo in drugo ekonomijo, stare cestne povezave in podobno.«162 4. OBDOBJE PRESELJEVANJA NARODOV Rimska država je imela drugačne naselitvene težnje in drugačne cestne povezave. V času propadanja rimskega imperija in njegovega upravnega reda se prebivalstvo umika na obrobne postojanke, ki so bile pogosto naseljene že v halštatskem času. Neposredna slovenska naselitev teh postojank – »rimskih refugij« – ni dokazana, niti verjetna. Predniki Slovencev ob svojem prihodu v novo domovino te propada­joče, vendar višje kulture niso sprejeli, pač pa so osvojili njen kultiviran, za bivanje pripraven prostor. Seveda so v odmaknjenih predelih še naleteli tudi na staro prebivalstvo. V tem smislu je prazgodovinska železna doba pogojevala slovensko naselitev »prvenstveno tja, kjer je našel že za kulturo pridobljeno zemljo, odprt, močno iztrebljen ali pa z gozdom le slabo porasel svet«. Spomin na predslovensko prebivalstvo se je kultiviral s stotinami cerkva in cerkvic tako pogosto v starih halštatskih naseljih na naših hribih na mestu ajdo­vskih svetišč. S to arhitekturo se je ustvarila tipična slovenska pokrajina, za katero se moramo zahvaliti stari halštatski poselitvi. Od tod je razumljivo, da so v bliži­ni halštatskih postojank nastale prve slovenske organizacijske enote, prafare ali 161 Prav tam, 25–26. 162 Prav tam, 28. samostani. Na Dolenjskem: Stična, Šentvid pri Stični in pri Ljubljani, Trebnje, Šmarje, Mokronog, Bela Cerkev, Novo mesto, Šentjernej, Sv. K riž pri Kostanjevici. Številna imena je mogoče razložiti le s pomočjo prazgodovinske naselitve.163 V besedni umetnosti do ostankov (razvalin, gradišč in gomil) predslovenske­ga prebivalstva novi naseljenci niso zavzeli nobenega junaškega razmerja. »Naj­večkrat so navezane na take kraje pripovedke o skritem zakladu, o zlatem teletu. Silno težko je priti do zaklada in številne so zgodbe o tistih, ki so zaman poskušali srečo pri iskanju zaklada. V njih se skriva želja po nenadni sreči in bogastvu, ki ga resnično življenje ni hotelo dati. Tako rekoč prav nič pa nismo videli v razvalinah mogočna bivališča svojih prednikov ali pa sovražnikov, ki so jih naši predniki juna­ško premagali. Ostali smo tudi brez narodne pesmi, ki bi zrasla iz teh pripovedk. Na stara bivališča, gradišča pa je v glavnem navezana le pripoved o velikanih, ki so tam prebivali, o poganih, ajdih in njihovih svetiščih.«164 5. SR EDNJI V EK Verjetno je romantično zanesena sodba: »V narodnem pesništvu, v spevu, v godbi in plesu sodé po sporočilih Teofilaktovih o njihovih poslancih k Avarom, o spevih slovenskih bojevnikov, in po prislovici latinskih spisateljev na početku srednjega veka (Slavus saltans) in mnogih drugih okolnostih prekosovali so Staroslovani vse druge evropske narode.«165 Do 8. stoletja je trajalo praslovansko in predslovensko obdobje. Med 9. in 13. stoletjem tematizira tedanja besedna umetnost pokristjanjevanje in včlenjevanje v fevdalni družbeni red. Do srede 14. stol. je bila njena poglavitna snov ustalitev srednjeveške duhovnosti in družbe, ki sta se pa v naslednji fazi do 16. stoletja že razkrajali.166 Dosedanje raziskave o duhovni kulturi Slovencev po priselitvi na da­našnje etnično ozemlje ugotavljajo, da je bila na začetku njihova mitologija enaka drugim Slovanom, vendar se je ta dediščina kmalu prepletla z novimi predstava­mi.167 K ljub nasprotnim tezam Ivana Grafenauerja velja, da je pri pr votnih Sloven­cih obstajal celovit predkrščanski svetovni nazor: zraven bogov, ki so nadstvarna bitja, obstajajo v njem tudi duhovi. Le-ti žive s človekom na zemlji in se – glede na stik s posameznikom – delijo v dobre in hudobne. Zaradi življenjskega stila in dela je bil takratni človek veliko bolj navezan na različna božanstva nižjih vrst, s kate­rimi je obljudil domačijo, njene prebivalce, polja, gozdove in vodovja. Trepetal je pred nerazumljivimi naravnimi silami, ki so ga obkrožale in marsikdaj delovale 163 Prav tam, 29. 164 Prav tam, 30. 165 Janez Majciger, Maks Pleteršnik, Božidar Raić, Slovanstvo (Ljubljana: Matica slovenska, 1874), 8. 166 Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva (Maribor: Obzorja, 1968), 20–21. 167 Da bi lahko razumeli podlage za razvoj slovenskega ljudstva v tem pogledu, je treba upo­ števati dvojni naselitveni val, ostanek staroselcev (Ilirov, Keltov in romaniziranega pre­ bivalstva) in drobce germanskih plemen, ki so ostali v Alpah. Ni izključiti celo vpliva ljudstev, s katerimi so prihajali Slovenci v stik (npr. Obri in pozneje Madžari). A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE nasprotno od njegovih hotenj. »Zato je življenjski nazor tega časa označen s poj­mom tragizma.«168 Prvotni svetovni nazor s prevzemom krščanstva ni bil zavržen. Predkrščanske predstave in šege so se ohranile predelane ali prilagojene predpisom in obredom nove vere. Misijonarji so odpravili stare bogove in vse višje božanske sile, ni pa se jim posrečilo zatreti starih verskih navad in verovanj v razna božanstva nižjih vrst (vedomci, rojenice, sojenice idr.). Ostala je prastara vera v čarodejno moč besede, izpričana v zagovoru zoper izvín in zoper otok. Irska metoda pokristjanjevanja starih poganskih obredov ni nasilno preganjala, dajala jim je le krščansko vsebino (koledovanje, jurjevanje, kresovanje, božič). Njena spovedna praksa se je z moti­vom o spokorjenem grešniku in iz drugih pesmi (s snovjo desetništva) zapisala tudi v snov in v motiviko slovenske ljudske pesmi.169 Bajčne pesmi je prilagodila novi predstavi sveta. V kratkih »kirielejsonih« obstaja zveza med pogansko slovan­sko in srednjeveško slovensko kulturo. Njihov zgodovinski pomen dokazuje to, da se je položaju prilagojena oblika uporabljala tudi pri ustoličevanju karantanskih knezov, pozneje koroških vojvod. Obred pod vedrim nebom Gosposvetskega polja s K rnskim gradom v ozadju je imel izrazito teatralično podobo in je združeval pomembno družbeno in estetsko funkcijo.170 Tradicionalno gledališče je vseskozi obredno, v predkrščanski fazi magično, v srednjeveški pa nabožno. Po tematiki spremlja letni praznični krožni tok ter je ob nujnih pokrajinskih razločkih vendarle enotno. Temelj tega gledališča je človeški gon po oponašanju in predstavljanju (mimus), zaradi česar so izpričani primeri mimično-dramatske stvaritve, v katerih sta bila obred in šega povezana z zaba­vo. Izvedba je bila vezana na stalne oblike in ustaljen slog. Nosilci niso bili samo kmetje, marveč je bil pogosto vodja tudi rokodelec. Za drugo polovico 15. stoletja je izpričan celo pravi igrc. Ljudsko mimično dramatiko je najti zlasti v celotnem alpskem območju, kjer so bile možnosti zanjo, kakor kaže, najbolj ugodne. Poleg improvizacije, znane iz slovstvene folklore, je imela tudi socialni pomen, ker je združevala nastopajoče in poslušalce.171 Pesem mnemotehnično ohranja doslednost ritma in je močneje navezana na en motiv. Obredna improvizacija je predvsem mimus, zasnovan na vizualizaciji. K ljub temu da je prozno besedilo veliko bolj podvrženo spremembam kakor pe­sem ali obredna gledališka improvizacija, so se v njej vsekakor ohranjale sestavine praslovanskega in praslovenskega substrata. Prozna folklora ima določen tematski votek, ki ga pripovedovalec spreminja strukturalno; nova pripoved pomeni nov vi­dik in novo motivacijo. Zato pri preučevanju tega vprašanja pomaga umetnostna zgodovina. S podobo utrjeni prizori, katerim vemo datum nastanka, odkrivajo namreč prav tisto, kar bi se sicer izgubilo – strukturo celote.172 Proza je veliko bolj kot pesem in igra kozmološko usmerjena in v njej je več etičnega razglabljanja. To potrjuje legenda o Ingu, grofu ali knezu v K arantaniji 168 Jože Pogačnik, n. d., 19–20. 169 Prav tam, 11–12. 170 Prav tam, 20, 21. 171 Prav tam, 21. 172 Prav tam. (De conversione Bagoariorum et Carantanorum, spomenica salzburških duhov­nikov), ki je bil razumen vladar in ljudstvu ljub. Pri neki pojedini je krščanske su­žnje pogostil v dvorani, njihove poganske gospodarje pa pred vrati. Na vprašanje, zakaj to dela, jim je odgovoril, da niso oprani – s krstno vodo; nato so se dali krsti­ti. Zgodba razkriva prakso, kakršno so vpeljali irski misijonarji v drugi polovici 8. stoletja tudi pri nas, namreč da s krščenimi niso smeli jesti ne tisti, ki so se pripra­vljali na krst, ne pogani. Droben pripovedni motiv razkriva karantansko družbe­no strukturo, njen sestav etičnih vrednot in njeno kozmološko pojmovanje.173 Zgodba je zapisana v latinščini, torej v tujem jeziku, ter je vključena v bese­dilo, ki ima čisto drugačen pomen in namen. Znani so tudi drugi podobni pri­meri, ohranjeni v prigodnem spisu ali v pridigi, in sicer dosledno v tujem jeziku: motivi o sveti K atarini, Sibili in Antikristu. V Kostanjevici so imeli tudi izvlečke iz pripovedne zbirke Legenda aurea Jakoba de Voragina. Upodabljajoča umetnost dokazuje obstoj pripovednih tém o svetnikih. Čeprav osamljen, je ohranjen tudi primer izključno posvetne vsebine iz Marijine kapele opatijske cerkve v Celju iz konca 14. stoletja. V njej je umetnik upodobil odlomke iz naravoslovne knjige Physiologus. Redki ohranjeni in preučeni primeri dovoljujejo sklep, da je bilo tega gradiva več in da se je Slovenija s svojimi močmi tudi na tem področju vklju­čila v evropske slovstvene tokove.174 X. K ALEVALA Elias Lönnrot (1802–1884), sin revnega krojača iz Sammattija v jugozahodnem delu Finske,175 je s svojo Kalevalo ustvaril mit in simbol in postavil temelje f inski narodni zavesti in literaturi.176 Od leta 1828 do 1844 je opravil kar enajst daljših popotovanj po Vzhodni Finski, zlasti po K areliji in gradivo za svojo buditeljsko pesnitev nabral v najbolj odročnem, obmejnem finsko-karelijskem območju, kjer so bili ljudje v njegovem času večinoma celo nepismeni, zaradi česar se je toliko bolj »ohranjala oralna ljudska tradicija«. Podajal se je v najmanj obljudene, divje predele, v gozdove in na morsko obalo, med lovce in ribiče, na saneh ali smučeh pogosto tudi sam, peš. K amor je prišel, je bil za ves kraj doživetje, saj so se zbrali stari ljudski pevci, ki so peli oziroma pripovedovali prastare zgodbe, sage in pe­ 173 Prav tam, 23. 174 Prav tam, 23–24. 175 Študiral na univerzah v Turku in Helsinkih filozofijo in medicino ter postal doktor zdra­ vilstva v okrožju Kajaani, pozneje pa prevzel mesto profesorja za finski jezik na univerzi v Helsinkih. Med drugim je pripravil tudi obsežen finsko-švedski slovar v 14 zvezkih ter začel z izdajanjem dveh prvih finskih literarno jezikovnih revij, Mehilainen in Suomi. 176 Bogdan Pogačnik, Mozaik doživetij prvobitnih ljudi, v: Delo/Književni listi (Ljubljana 15. 8. 1985): »Bila je osnovno gibalo finskega narodnega gibanja v preteklem stoletju, čerav­no je ob sami prvi objavi ep bralo sorazmerno malo izobraženih Fincev. Dejstvo je bilo namreč, da je bila Finska tedaj pod švedsko oblastjo in da je v javnosti prevladovala šved­ščina.« Jelka Ovaska Novak, Elias Lönnrot in Kalevala, v: Kalevala, finski narodni ep (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991), 163. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE smi, ki so jih prevzeli od pradedov.177 Zato je omenjeni finski ep,178 ki ga je obja­vil leta 1835, »skoraj etnografsko mitološka podoba prvinske Finske«, pomemben antropološki, etnografski in zgodovinski dokument »in simbol finske narodne enotnosti«.179 Ep se začenja s stvarjenjem sveta, pripoveduje o kaosu in vzpostavljenem redu, o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim, o silni življenjski moči in volji po svobodi prastarih prebivalcev Finske, o kovaču Ilmarinenu in »praženskarju« Lemminkäinenu, o glavnem junaku Väinämöinenu, kako je ne samo premagal vse pošasti in vse sovražnike, ampak izdelal tudi čudežni mlin (ali Božjo podo­bo?180) Sampo, ki pa se je v bojih s sosednjimi Laponci tako razbil, da so ostali le še kosci, a še ti so zadostovali, da so eni in drugi, Finci in Laponci, lahko zaživeli v miru in blaginji, medtem ko se je sam Väinämöinen po opravljenem poslanstvu na zemlji lahko podal v neko drugo deželo ‘spodaj pod nebesi’. »Verodostojnost, zlasti zgodovinska, ni bila nikoli popolna, še najmanj v času nastanka, tod s časom je tekel tudi proces Kalevale, in bolj ko je vse odmaknjeno, bolj postaja vse – ‘re­snica’. Miti imajo pač to lastnost, da začenjajo vselej z začetkom sveta, končujejo pa z današnjim dnem.«181 Večina ljudskih pevcev, ki so soavtorji K alevale, je neznana, nekatere med nji­mi pa je Lönnrot sam pobliže opisal. Eden takih je bil magični Juhana K ainulai­nen, 40 -leten dr var, ki je spravljal les v Kesalahtiju v finski K areliji in za katerega je avtor zapisal, da mu je prepeval nepretrgoma poldrugi dan. Kot junaška epska pevca je označil Ontreja Malinena, ki mu je posredoval verze o graditvi in upleni­tvi čarovnega stroja Sampo, ter kmeta Arhipa Perttunena iz arhangelske K arelije, ki je sodeloval tudi na tekmovanjih podeželskih ljudskih pripovednih pevcev. V vasi Lonkka je Lönnrot sodeloval z elegično bohemskim Martisko K arjalainenom, ki je gojil divje jelene, sam pa je prepeval stare pesmi, običajno ob rumu, zaradi česar se je včasih sprostil tudi v svojih lastnih avtobiografskih pesnitvah.182 K alevala potemtakem ni enovito delo enega samega avtorja. Je mozaik dotlej nakopičenih doživetij najbolj prvobitnih prebivalcev Finske, in čeprav je Lönnrot nabral velikansko goro virov, je vse obvladal in speljal v eno strugo. Ne glede na to, da je gradivo jemal iz različnih predelov Finske in nanizal več različic, je iz njih vselej izbral eno samo najlepšo in vse skupaj povezal v enotni nacionalni izraz. V 177 Bogdan Pogačnik, n. d. 178 Prva verzija Kalevale, tako imenovana Alku – Kalevala, ki je obsegala 16 spevov oziroma 5052 vrstic, je izšla pri Finski literarni družbi že leta 1833; toda glavni dogodek je bil, ko je Lönnrot v nadaljevanju zastavljenega dela (leta 1835) izdal ep Kalevala z 32 spevi in 12978 vrsticami. Seveda pa je gradivo še in še zbiral in končno leta 1849 objavil še izpo­polnjeno izdajo epa s 50 oziroma 22795 vrsticami. 179 Zbiranje finskih ljudskih pesmi, ki so se zlile v mogočni ep Kalevala, je bil nedvomno po­sledica Herderjevih idej ob koncu 18. stoletja, češ da je za obstoj vsakega naroda potreb­no, da ima svojsko kulturno identiteto, ki temelji na jeziku in oralni literaturi preprostega ljudstva. 180 Jelka Ovaska Novak, n. d., 177. 181 Bogdan Pogačnik, n. d. 182 Prav tam. epu je o tem skoraj 8000 različni besed, toliko kot v Svetem pismu. Kakšen je samo lirični opis tega, kako so nastala premnoga finska jezera!183 SK LEP Naj ne zveni patetično, da je slovstvena folklora povezana z začetki človeške civi­lizacije in kulture. Slabšalna označba njenega pojma kot nekaj izpraznjenega, kot je telo brez duše, torej truplo! samo priča, da je povezana tudi s propadom dolo ­čenih pojavov kulture. Tako je njena zibelka in njen grob. Je kot zemlja: Iz nje vse izhaja in vanjo se vrača. 1. Jan MukaŢovský potrjuje tiste, ki estetsko doživljanje utemeljujejo antro ­pološko. Estetsko žarčenje po njegovem ni enostranska razsežnost samega objek­ta: »[D]a bi se objektivne predpostavke lahko uveljavile, jim mora ustrezati nekaj, kar tiči v strukturi subjekta estetskega ugodja. Subjektivne predpostavke so lah­ko utemeljene povsem individualno ali socialno in nazadnje tudi antropološko – predpostavke, ki jih daje sama prirodnost človeka kot vrste.« Pri časovnih ume­tnostih (Zeitkünste) je to ritem, ki ga utemeljujeta pravilen krvni obtok in dihanje (pomembna okoliščina je, da človeku najbolj ustreza ritmična organizacija dela), pri prostorskih umetnostih navpičnica, daljica, pravi kót, simetrija, ki jih je vse mogoče izpeljati iz oblike in normalne lege človeškega telesa).184 2. Pr vi razdelki in osrednji razdelki tukajšnjega poglavja so namenjeni na­stanku umetnosti kot take, še posebej besedni umetnosti in znotraj nje imanen­tno slovstveni folklori. Barbarstvo in civilizacija sta obravnavana kot eno obdobje, zato ker je slovstvena folklora v času civilizacije zadržala vse bistvene odlike, ki jih je imela v času barbarstva (glede na to, da so se tudi v življenju okolja, v katerem so jo gojili, ohranila številne sestavine barbarstva) in da je to najboljši način, da se jasno pokaže, koliko so novosti v družbenem življenju vplivale na njene spremem­be. To je toliko bolj sprejemljivo, če se zavedamo, da slovstvena folklora ne obstaja samo tam, kjer so sestavine barbarstva popolnoma izločene ali komaj opazne.185 Splošne odlike slovstvene folklore so: a) Njej ustrezen realizem: med dejstvom in željo ni prave meje. Surova stvar­nost in hrepenenje se ujemata, zato realizem slovstvene folklore zajema tudi fantastiko in iracionalnost. b) K ljub trdemu življenju jo preveva optimizem. c) Njeni liki so popolni: v procesu podajanja se ne spreminjajo. č) Ustaljenost stilnih sredstev (začetki, konci, ponavljanja, karakteristična števila, stalni epiteti, primere). d) Bogastvo misli, občutij, izrazov: pod njenim vplivom in z njo se literatura stalno obnavlja.186 183 Prav tam. 184 J. MukaŢovský, Estetska funkcija, norma in vrednota kot socialna dejstva, v: Estetske razpra­ ve (Ljubljana: Slovenska matica, 1978), 81–82. 185 Vojislav Đurić, n. d., 3–4. 186 Prav tam, 121–122. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Že Joža Glonar se je uprl napačnemu »naziranju, da je narodna poezija nekaj starega, samo v sebi zaokroženega, celotnega, kar je tako staro in celotno zaokro­ženo, da stoji na početku vsake ‘umetne’ poezije, ki se šele iz ‘narodne’ razvije«. Duhovito ga razložil ob izdajanju korpusa Slovenskih narodnih pesmi: »Narodna poezija pa ni nič zaokroženega, ampak nepretrgan tok, ki spremlja narodovo ži­vljenje in dobiva iz vedno novih virov vedno nove pritoke. Izdati vse narodne pe­smi – pa bile tudi slovenske! – v eni knjigi, je ravno tako početje, kakor ujeti tekočo reko v en sam, bodisi še tako veliko sod!«187 »Če so dovolj jasno prikazani temeljni zakoni, ki so določali razvoj slovstvene folklore sploh, če je tako ustvarjena pod­laga za globlje in podrobnejše spoznavanje naše slovstvene folklore, ki izhaja iz najstarejših časov, in ne od trenutka, ko je začela prestopati v pisane spomenike – kakor se pri nas pogosto obravnava, tedaj je avtor knjige dosegel svoj namen,« pravi V. Đurić. Pri tem se mu pridružuje tudi avtorica tega pisanja. Glede na tipološko188 utemeljitev slovstvene189 folklore je v tem poglavju dosle­dno upoštevana ta besedna zveza za vse zgodovinske pojave prvinske in prvotne besedne umetnosti, za katero različni avtorji skušajo najti zgodovinskim okolišči­nam ustrezen izraz. 3. Tretji del tega poglavja je posvečen konkretni umetnosti prirodnjakov. Umetnost primitivnih ljudstev je danes za mnoga ljudstva edini pomembnejši zgo­dovinski spomenik, ki še priča o njihovem obstoju.190 4. Novost A. Hauserja je, da zgodovinske pojavne oblike slovstvene folklore poimenuje s sociološkimi kategorijami. Enako ravna v slovenski primerjalistiki Janko Kos.191 Zdi se, da od tod načelna drža (tudi slovenske) primerjalne literarne 187 Joža Glonar, Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), 45. 188 Prim. Marija Stanonik, n. d., 42–115, 137–146, 237–276, 293–313. 189 Ivan Prijatelj, Literarna zgodovina, v: Izbrani eseji in razprave (Ljubljana: Slovenska matica, 1952), 3. Po I. Prijatelju se zgleduje Silva Trdina, vendar že tudi upošteva ohlapno rabo términov slovstvo (stsl. slovo = beseda), pismenstvo, književnost, literatura (lat. littera = črka). Silva Trdina, Besedna umetnost II (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965), 173. 190 Franček Bohanec, n. d., 64. 191 Janko Kos, Stari in novi pogledi na slovensko slovstvo, v: Sodobnost XVIII (Ljubljana 1970), 178: »V nasprotju z ljudskim pesništvom, ki se v pravem pomenu besede pojavi pač šele v srednjem veku, ko nastane ljudstvo v današnjem pomenu besede kot poseben sklop nižjih socialnih plasti zunaj višjih fevdalnih stanov, bi morali za praslovensko dobo govoriti o pr­votnem pesništvu, ki se je po vsebini in obliki bistveno razlikovalo od ljudskega pesništva srednjega veka. Nato pa bi bilo namesto o ‘začetkih krščanskega pismenstva v slovenskem jeziku’ in o ‘nadaljnji usodi ustnega pesništva’ morda bolje z večjo historično določnostjo razpravljati o cerkvenem in ljudskem slovstvu v zgodnjem in visokem srednjem veku, pri čemer bi se najbrž pokazalo, da spada večina ljudskih balad, in sicer predvsem najboljših, šele v visoki srednji vek, ki bi ga po merilih evropskega zgodovinopisja morali šteti od kon­ca 11. do začetka 14. stoletja ali pa ga premakniti spričo posebnih slovenskih razmer za petdeset do sto let naprej (od 1200 do 1400). Tu bi bilo pripomniti zoper Grafenauerja, da tudi takšnih pesmi, katerih posamezni motivi in idejni elementi segajo na videz v pra­slovensko dobo (Desetnica, Gospod Baroda, Trdoglav in Marjetica), pač ne bo mogoče šteti v zgodnji srednji vek, saj je njihova celotna vsebinska in formalna struktura nastala lahko šele v visokem srednjem veku. Prav tako bi bilo namesto izraza ustno pesništvo za vede do slovstvene folklore kot možnega izhodišča za številne zgodovinske literar­ne pojave. Hauserjev pogled na nastajanje slovstvene folklore vse od preseljevanja narodov naprej se nanaša na Germane in Romane, medtem ko so Slovani in drugi narodi docela prezrti. Iz njegovega izvajanja je opaziti, da je njegova definicija slo­vstvene folklore, ki jo pri njem zastopa bolj ali manj zgolj pesem, hudo vprašljiva. Nasproti skrajnim romantičnim stališčem, ki jim očitno, in to upravičeno, naspro ­tuje, sam zapade v drugo skrajnost, češ da nižje plasti družbe samo posnemajo in ne ustvarijo nič izvirnega.192 Sprejemljivejše od obeh navedenih skrajnosti je stališče Matije Murka, ki že veliko pred Hauserjem na podlagi slovanskega gradiva sploh ni odklanjal njegove teze, toda verjel je tudi v ustvarjalnost posameznikov iz nižjih družbenih plasti. Prvi zbiralci slovstvene folklore so pod vplivom romantičnega nazora, ki sta ga gojila poleg Jakoba Grimma Jernej Kopitar in Fran Miklošič, verjeli, da si je vsak narod ustvaril, kakor jezik, pravo in šege, tudi svoje ljudske pesmi »iz svojega na­rodnega duha«: »Miklošič npr. je v svojem članku Die serbische Volksepik /1864/ odločno odklanjal vsako misel, da bi bile mogle srbske narodne pesmi nastati v kakih drugih krogih (Takrat se je že dokazovalo, da so švedske narodne pesmi izpeli vitezi 16. stoletja), razen v onih, ki jih danes imenujemo ‘das Volk’. Danes vemo, da so najboljše srbske ‘ junaške’ narodne pesmi nastale v fevdalnih krogih, katere opevajo. In pri nas? Gotovo so naši kmečki fantje in dekleta izražali svo ­ja ljubezenska čustva v pesmicah, možje in ženice opevali svojo žalost in veselje, turške in druge boje so opevali najprej ako ne ‘gospodje’, vsaj njihovi ‘hlapci’, druge pripovedne in lirične pesmi pa so stvarjali duhovniki študentje, posebno dijaki črne šole, učitelji organisti.«193 »Govorilo se je torej tudi o nekem mističnem ves ta čas uporabljati pojem ljudsko pesništvo, da bi se s tem poudarila razlika s prvotnim pesništvom praslovenske dobe, pa tudi s cerkvenim pesništvom, ki je bilo prav tako veči­del ustno. Upravičeno pa se zdi, kot dela pisec Slovenskega slovstva, govoriti o zadnjem obdobju srednjeveškega slovstva kot o poznem srednjem veku (najbolje zaokroženo pač od 1400 do 1550), saj spadajo vanj poznosrednjeveške romance o Pegamu in Lamber­garju, kralju Matjažu in Turkih, ki se tako izrazito ločijo od visokosrednjeveških balad, da bi bilo slovstvenozgodovinsko nujno spregovoriti že kaj več o idejnih, estetskih in celo historičnosocialnih razločkih med obema zvrstema naše srednjeveške poezije.« 192 Prim. Rajko Ložar, Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen. v: Narodopisje Slovencev I (Ljubljana: Klas, 1944), 10: »Ljudstvo ne producira, temveč reproducira (Hoffmann-Kra­yer); značilno za ljudstvo je, da le sprejema od zgornje plasti navzdol pronicujoče vredno­te, samo pa jih ne ustvarja (Pessler); ljudstvo sploh ni produktivno; temveč so vse njegove tvorbe nastale na reproduktiven način (John Meier), ljudska duša ne ustvarja, ker ustvarja samo posamezna osebnost E: Fehrle) itd. Tudi Spamer pravi, da so v glavnem skoraj vse vrednote v okviru ljudskih kultur posnetek ali pa pretvorba (Abbiegung) predlog, ki so prišle iz že zamrlih krogov, hitro menjajoče se mode v kulturo ljudstva, ki počasneje živi in je bolj navezana na trajanje. Razen tega trdi isti Spamer, da prvotno duhovnost ljudstva laže spoznamo iz posnetkov teh predlog, kakor pa iz večinoma dvomljivih, čistih tvorb neke prvotne, samobitne duhovnosti. V tem se Spamer popolnoma ujema z Nau­mannom, ki pravi, da je glavna naloga narodopisja historično raziskovanje poniknjenih kulturnih vrednot.« 193 M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, v: Etnolog 3 (Ljubljana, 1929), 39–41. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE postanju narodnih pesmi, ki jih je ustvaril in pel ves narod, torej ‘das singende Volk’, kar so Hrvatje in Srbi predelali v ‘narod pevač’. Danes vemo, da so tudi na­rodne pesmi stvarjali umetniki med narodom in da so jih tudi peli za to posebno nadarjeni ljudje.«194 5. Prav je, da Arnold Hauser nasprotuje tistim romantičnim izhodiščem, ki štejejo folklorno ustvarjanje za nekaj mitičnega. Morda ima celo prav glede na nemško in francosko zgodovino literature, manj pa utegnejo biti njegove teze pre­pričljive npr. vpričo finskega epa Kalevala, ki ima prav tako svetovni sloves kakor druga literatura in je prav tako predmet primerjalne literarne zgodovine in hkra­ti finske folkloristične zgodovinsko-zemljepisne šole.195 194 Matija Murko, Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih. v: Časopis za zgodovino in narodopisje 32 (Maribor 1937), 303–304. 195 Prim. Kaarle Krohn, Die folkloristische Arbeitsmethode (Oslo/Leipzig/Paris/Cambridge/Lon­don, 1926). Anton Ocvirk, Teorija primerjalne literarne zgodovine (Ljubljana 1933), 81–97. NOSILCI SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Odkar je bila opravljena temeljita raziskava terenskega dela na Bovškem (po me­todi lastne udeležbe),1 nič več dovoljeno tožiti: s teoretičnim razglabljanjem, z reševanjem raznih vprašanj, ki se pojavljajo ob nabiranju, smo se doslej ukvarjali zelo malo in površno. Vse drugo pa zaenkrat še vedno velja. Anonimnost nikakor ne sodi k bistvu slovstvene folklore, temveč je le posledica dejstva, da prvi zapiso­valci2 folklornih pripovedi in pesmi iz nam danes težko razumljivih vzrokov3 niso navajali imen pevcev in pripovedovalcev zbranega gradiva. »Zasluga za to, da so se ljudske pripovedi ohranile prav v naš čas, ne gre toli­ko ljudstvu kot celoti, kolikor predvsem nadarjenim posameznikom. Povedka in pravljica nista nastali med ljudstvom ‘brez kacega posamnega imenovanega skladavca’, kakor je trdil Jurčič (pod vplivom romantičnih naziranj), ampak imata svoje av­torje.«4 »Res je, ko sem se pogovarjal z ljudmi in povpraševal po zgodbah, so mi marsikje dejali: ‘Gospod, vi ste pa prišli več kot deset let prepozno. Koliko je vedel o tem pripovedovati […] ta […] in ta […] pa ta […]’.«5 1 Barbara Ivančič Kutin, Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem (doktorsko delo), mentorica izr. prof. dr. Marija Stanonik, Ljubljana 2005. 2 To si je mogoče razlagati le s tem, da so se sami imeli za avtorje zapisanih besedil. To v smislu avtorstva zapisa vsekakor drži, ne pa v smislu avtorstva zapisane zgodbe ali pesmi. 3 Eno od razlag za táko ravnanje je mogoče videti v oblikah družbene zavesti: »Šele tedaj ko postane pisana beseda splošna last in se razširi med vsem ljudstvom – šele tedaj se lahko ljudstvo preoblikuje v narod. In prav v tem vidimo svetovno zgodovinski pomen Guten­bergove iznajdbe. Gutenberg je omogočil posamezniku, da se je rešil svoje neposredne vezanosti na prostor, kraj, pokrajino in vzpostavil stik z drugimi ljudmi, ki so govorili isti jezik kot on, čeprav jih še nikoli ni videl. Tako se je začel oblikovati narod kot duhovna, ne samo materialna, na zemljo vezana skupnost. Kako je to mogoče, je že pred Gutenber­gom dokazal judovski narod: narod, ki je bil izgnan iz svoje domovine in ni imel latsne ze­mlje, se je kljub preganjanju ohranil skozi tisočletja, in sicer ravno zato, ker je imel knjigo kot nosilko svoje duhovne identitete. […] Toda narod ni samo skupnost posameznikov, temveč je tudi delo posameznikov. V ljudstvu se posameznik izgubi. Ljudska pesem in ljudska umetnost sta seveda delo posameznikov; toda prvi avtor pesmi ali umetnine je izginil v pozabo, naslednji pa so predvsem njeni prenašalci, ki jo tako ali drugače bogatijo in preoblikujejo, tako da je končno pravzaprav kolektivno delo.« Jan Makarovič, Evropske korenine slovenske ustvarjalnosti (Maribor: Obzorja 1996), 332. Ko­lektivno delo je tu soznačnica za anonimno delo. 4 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljublja­na: Slovenska matica, 1959), 122–123. 5 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo (Glasovi 17) (Ljubljana: Kmečki glas, 1998), 6: »Vsi vemo, da je odšlo v grobove in večno tišino precej čudovitih pripovedovalcev in z njimi skrivnostni svet preteklosti, ki je zaznamoval že njihovo življenje. Kako posebno bi to za­ A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Vendar podrobna razčlenitev problematike kaže, da se je slovenska slovstvena folkloristika morda preveč naslanjala na Jurčičevo izjavo, saj hkrati z njo obstajajo ne zgolj besede, temveč dejanja, ki dokazujejo spoštovanje do nosilcev slovstve­ne folklore. K ronološko gledano je med prvimi tako ravnal Oroslav Caf, ki je že leta 1841, 1844 1845 v treh zvezkih zapisanih pesmi k vsaki pristavil ime pevca ali pevke.6 Spet pa je res, da je bila še celó Joži Glonarju tuja misel o potrebnosti dokumentiranja njenih nosilcev. »Pri nas, kjer poje tako rekoč ves narod, in nima­mo pevcev po poklicu, ki bi nadaljevali tradicijo kake šole ali bili sami učitelji in špecijalisti,« je trdil, je treba le poiskati dobrega pevca. »Njegovo ime je navseza­dnje precej postranska stvar. K aj nam pomaga, če vemo danes, da je pred bogve­kolikimi desetletji Cafu toliko in toliko pesmi zapela Marinka Bobnica?«7 To, da poje ves narod, zveni precej romantično, vendar bi bilo tako naziranje Glonarju krivično pripisati. Hotel je le poudariti splošno razširjeno pevsko kulturo in prav zato se mu ni zdelo potrebno izpostavljati posameznikov. I. TERMINOLOGIJA Termin je bil v tukajšnjem pomenu domač že Ivanu Grafenauerju: »Tudi med pre­prostim ljudstvom kulturnih narodov niso vsi posamezniki nosilci narodnih izročil, zlasti ne narodne pesmi, ampak samo pevci, pa še ti ne vsi, drugi pa ne v enaki meri. Poglavitni nositelji so ji spominsko in pevsko nadarjene osebe.«8 Radoslav Hrovatin ga je sprejel brez komentarja: »Najbolj splošen znak ljudskega značaja v množični ustvarjalnosti pa kaže odnos nosilcev do proizvodov ljudske kulture. V teh odnosih je poleg množičnosti predvsem poudarjena tradicionalnost, vendar ne mehanična. V njenih mejah se more uveljavljati tudi individualnost posame­znega človeka, kar vodi k transformaciji tradicionalnih proizvodov. Vse navedene značilnosti ljudskega ustvarjalnega procesa izhajajo iz funkcije, ki jo imajo nosilci in proizvodi v življenju delovnih množic.«9 Zmaga Kumer naslavlja eno svojih po­glavij: Nosilec ljudske pesmi.10 »Nekdaj je veljalo pravilo, da pri ljudski pesmi ne sme biti znano ime ustvarjalca, če naj bo pristna in enako se ni zdelo pomembno zapi­sati, kdo je katero zapel. […] K ljub temu pa ljudske pesmi ne bi bilo, če ne bi bilo pevcev, njenih nosilcev, ki pojo iz notranje nuje […].«11 »Nosilci folklore – pripovedo­valci iz ljudstva12 so kakor dolga, neprekinjena vrsta nadarjenih posameznikov, ki znamovalo šele sedanji čas in nato prihodnost? A to so samo želje. No ja, nekaj drobcev smo vendar rešili pred popolno pozabo.« 6 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, v: Pesem slovenske dežele (Maribor: Obzorja, 1975), 16. 7 Joža Glonar, Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), 51. 8 Ivan Grafenauer, Narodno pesništvo, v: Narodopisje Slovencev II (Ljubljana: Klas, 1952), 20. 9 Radoslav Hrovatin, Raziskovanje ljudske kulture v luči glasbene folkloristike, v: Glasnik slovenskega etnografskega društva 7/4 (Ljubljana 1968), 3. 10 Zmaga Kumer, Uvod v Glasbeno narodopisje (Ljubljana: Filozofsak fakulteta, 1969), 41–46. 11 Zmaga Kumer, n. d., 115. 12 Seveda je to zgolj enostransko gledanje. Pripovedujejo pripadniki vseh družbenih plasti. starodavna izročila deloma sprejemajo deloma zavračajo, jih zdaj hranijo kolikor moči nespremenjena zdaj pa ustvarjalno preoblikujejo, jim prilivajo iz svojih ter svojega časa izkušenj in doživetij, ali celo ustvarjajo popolnoma znova, v vsakem primeru pa svoje notranje bogastvo posredujejo okolici in s tem mladim rodovom – prihodnosti. In kakor se pri knjižnem izročilu ne zadovoljujemo z občudova­njem ali s preučevanjem samih del, ampak se nujno ukvarjamo tudi z avtorji, z ustvarjalci, ohranjevalci in posredniki teh del, tako moramo tudi pri ustnem izro ­čilu posvečati vso pažnjo nosilcem tega izročila. Ljudska besedna umetnost ni ne­kaj abstraktnega,13 brezosebnega, zato skušajmo se približati današnjim čuvarjem te umetnosti, seznanjajmo se z dobrimi pripovedovalci in pevci, odkrivajmo med ljudstvom skrite talente.«14 Veseli me, da se prizadevanje novejše slovenske slovstvene folkloristike po usklajeni in izčiščeni terminologiji tokrat dobesedno ujema z besednima zvezama dveh poglavitnih raziskovalcev slovenske slovstvene folklore, Milkom Matičetovim na področju pripovedništva (»nosilci folklore«), in Zmago Kumer na področju pe­smi (»njenih nosilcev«). Prav tako se izraz (»bearer of folk tales«15) sistematično vključuje v mednaro­dno strokovno terminologijo. Kot človeka epskega občutja so Matijo Valjavca privlačevale izrazite ali nena­vadne osebnosti. V svoj Dnevopis, prav tako iz srede 19. stoletja,16 je vpletel pripo­ved o peslajnarju [= psoglavcu], ki jo konča s popolnoma racionalno razlago, kdo da je bil to. Za realistično znamenje je mogoče imeti tudi to, da Valjavec pove, kdo mu je zgodbo povedal, namreč domači hlapec Tine. Prav tako stvarnega pomena je njegov portret ljudskega godca Mihola, ki ga označuje, češ da je bil to v obojnem pomenu besede – kot instrumentalist in kot burkač. Folklorno gradivo je začel kot učenec ljubljanske gimnazije nabirati leta 1850 in k enakemu delu v K amni Gorici na Gorenjskem v pismu prigovarja Andreja Praprotnika. Pri tem je značilno, da M. Valjavcu ne gre le za besedila kot taka, ampak ima stalno pred očmi tudi nosil­ce starodavne kulturne dediščine in okoliščine, v katerih le-ta živi.17 Podobno je ravnal Gašper K rižnik v drugi polovici 19. stoletja, ko je opisal začetke svojega dela: »Podučen po Novicah in starim letniku ‘Slovenska bučela’ sem začel 13 Boris Kralj, Bežanja, beganja, iskanja (Ljubljana: Littera picta, 1994) 98–101: »Sprijazniti se je treba, da so v vseh časih bili na svetu pravljičarji, ki gradijo svojo osebnost na resničnih dogodkih. Stanetu Severju s tem ne morejo ničesar dodati, še manj pa odvzeti. Kajti čas ta neusmiljen razsodnik, vedno razsodi tako, kot je prav. Tako je prav in hvala Bogu, da je tako.« 14 Avtor nadaljuje: »Na širokem in privlačnem polju slovenske folklore, kjer je sploh še ve­liko neizhojenih stez in potov, bi bila to zelo hvaležna naloga – zlasti za mlade ljudi brez predsodkov. Nadaljnja usoda slovenske folkloristike je namreč v dobri meri odvisna prav od mladih moči – od strokovno pripravljenih in navdušenih delavcev.« Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, v: Razgledi 3/10 (Trst 1948), 10–11. 15 To je razvidno z reklamnega prospekta, ki ga je izdal Muzej velškega življenja. Muzej velškega življenja / AMGUEDDFA WERIN CYMRU / MUSEUM OF WELSH LIFE, Sain Fagan, Caerdydd SF5 6XB / St. Fagans, Cardiff CF5 6XB. 16 Dnevopis imenuje M. Valjavec svoj dijaški dnevnik. 17 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, v: Etnološka tribina 6–7 (Zagreb 1984), 108–112. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE zapisovati najpred pesmi, zato, ker so bile pesni posebno priporočene in ko jih tudi ni bilo pre­več zamudno zapisovati.« V tukajšnji zvezi je posebno pomembno nadaljevanje tega poročila, saj v kratkem izvemo bistveno: ne le ime in priimek pevca, ampak tudi njegovo starost in poklic: »Naprosil sem rajnega Antona Glovaca, nekdajnjega usnjarja v Motniku, star 80 let«, način izvajanja pesmi, torej teksturo: de mi je nekaj pesn pove­dal, […] Zapel mi je zdravičko ali bolje da rečem deklamoval.«, čas dogajanja in socialni kontekst, ki ni prav nič romantičen. K rižnik se je pevcu oddolžil v denarju: »za kar sem mu mogel tudi nekej plačati«. Njega samega pa so dolžili norosti: »Ljudje so pa djali, de bom zblaznil, to je bilo 1868.«. On sam pa je do sebe pošteno kritičen: »Ko tadej še nisem znal metrike, jih tudi nisem zapisal, da bi bile za rabo«.18 V nedatiranem pismu znamenitemu jezikoslovcu Janu Baudouinu de Cour­tenayu odkritosrčno poroča, kako je zaradi slabega poslovanja Banke Slovenija prišel ob zaslužek in osemletne prihranke; zato namerava odpreti trgovino, da bi se osamosvojil. Zakaj? Oče ga strašno težko gleda, kadar piše in ga zmerja, da doma ne potrebuje notarja. Zato poleti piše kje zunaj, pozimi pa ponoči ali pa bolj zgodaj vstane. »Bog vari, da bi vedeli, da sem pripovedovalce koperal (= posnemal, zapisoval njihovo pripovedovanje, op. a.), in tudi nič ne vedo, da sem po tej poti kaj dobil. Zato bi pa rad štacuno napravil, in bi sobo nalašč za to našel, potlej bi lahko svoje reči po svojim tiral […] V šolo nisem hodil, sem le samouk, časopisi in knjige so me razvedrile«. V tem in še v enem pismu mu, da bi dokazal svojo delavoljnost, pripoveduje, kaj vse ima v delu, vendar pa od tega ne more živeti in ga naravnost prosi za denarno podporo. Posebno pomembno za duhovni oris G. K rižnika je pismo, v katerem z veseljem odgovarja J. B. de Courtenayu, »da je prav spešno deloval na polju narodnega slovstva«: »Imam nabraniga čez 60 pisanih pôl na porvo [= pr vo] roko zapisanih, veči del pravlic, pa tudi precej me stanejo /čez 20 goldinarjev/. Vsled pozivov po časnikih in lastnem prizadevanju sem poizvedel za mnogo izvrstnih pripovedovalcev po Slovenskem, kateri vedo za celo knigo dolge pravlice. Pa denarja mi manka, da ne morem [se k njim, op. a.] na­potiti in jih primerno nagraditi za pripovedovanje. Ko bi imel le okoli 30 goldinarjev na razpolaganje, dobim jih več ko za 100 pol«.19 Matija Murko je v prvem desetletju 20. stoletja priporočal svojim sogovorni­kom pri Odboru za zbiranje slovenskih narodnih pesmi in terenskim sodelavcem, naj med drugim »zasledujejo«, »kdo so pevci, od koga so se učili, kako sami svoje pesmi menjajo, kar bi se naj vsaj v nekaterih slučajih konstatiralo«.20 Še bolj kot do pevcev je bilo izostajanje imen krivično za pripovedovalce, saj je njihov avtorski delež pri ustvarjanju besedila še večji kot pri pesmi. Zato Milko Matičetov na več mestih obžaluje na splošno: »Za pripovedovalce iz ljudstva se nekateri »zapisovalci« niso veliko menili in nam niso sporočili niti njihovih imen, kaj šele, da bi nam najboljše obširneje predstavili.«21 ali konkretno: »Iz dosedanjih objav pa je žal videti, da so prav vsi zbiravci prekmurskega ljudskega pripovednega blaga v prozi šli brez besedice mimo tistih, ki imajo pravzaprav glavno zaslugo, da se je pravljica obdržala do danes. Ne v času ogrske vladavi­ 18 Marija Stanonik, Folkloristični portret Gašperja Križnika, v: Kamniški zbornik 14 (Kamnik 1998), 144. 19 Prav tam. 20 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, v: Etnolog 3 (Lju­ bljana 1929), 31. 21 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, 9. ne (M. Valjavec, Š. Kühar, A. Pavel), ne v letih med dvema vojskama ( J. Kontler in drugi) se nihče ni spomnil, da bi nam ob zapisanih pravljicah navedel tudi imena ljudi, ki so pripo­vedovali. Niti imen nimamo […]«).22 Ni jasno, od kod Matičetovemu taka trditev, saj je razveseljiva novost pri objavah folklornega gradiva v prozi ravno pri Narodnih pravljicah iz Prekmurja,23 da sta pri vsaki posebej24 navedena pripovedovalec oz. pripovedovalka in kraj zapisa. Z namenom, da bi odpravil pomanjkljivost, je Inštitut za slovensko narodo ­pisje že v zgodnjih petdesetih letih25 vabil tedanje »ljudske šole« k sodelovanju pri poizvedovanju za »naslovi dobrih pravljičarjev«.26 Pokrajinsko je omejena na primorsko, iz česar je mogoče zanesljivo sklepati, da stoji za njo mladi Milko Mati­četov. »Vprašalnica št. 1« računa predvsem na sodelovanje dijakov.27 K akšni so bili odzivi nanjo, (mi) ni znano. Toda M. Matičetov je že prej, leta 1948, želel sproži­ 22 Avtor nadaljuje: »čeprav bi bila le-ta npr. v dveh Kontlerjevih knjižicah (1923 in 1928) pomembnejša od imen otrok, ki so pravljice napisali. To je pribila že takratna kritika (J. Glazer v ČZN 24, 212), praksa pa je nemoteno šla naprej svojo pot.« Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, v: Slovenski etnograf 18–19 (Ljubljana 1965–1966), 82–83. 23 Julij Kontler, Narodne pravljice iz Prekmurja, Maribor 1923. 24 Naslovi: Slepi bratec, Zakleti mlin, Ježek, O treh grahih, Dva popotnika, Strah, Starček in smrt, Smrt, O začaranem vrtu, O treh bratih, Orjak, Zakaj teče pes za zajcem, O dobro­srčnem kovaču, Mali jagnjec, Vražji penezi, Kristus in sveti Peter, Kak se je ženila veverica, Od kokota, Dragi zajec. 25 Žal, tipkopis vprašalnice ni opremljen z datumom. Morda je bilo to leta 1952. 26 »Vprašalnica št. 1, Inštitut za slov. narodopisje SAZU: V naših vaseh živi še precej ljudi, ki se odlikujejo po tem, da imajo poseben dar pripove­dovanja. To so ponavadi veseli ljudje, ki s svojimi živimi zgodbami zabavajo okolico, kjer­koli se pojavijo, bodisi pri skupnih delih, na vasovanju ipd. To niso samo starci in starke, ampak tudi ljudje srednjih let in celo prav mlade osebe. Pravljice, uganke, šale vseh vrst jim gredo kakor iz rokava. Prav v času zimskih počitnic, to je v času kolin, dolgih večerov in predpustnih norij, je menda najlaže spoznati, kdo so ti svojevrstni »talenti« med ljud­stvom. Dijaki bi se jim mogli približati in jih povprašati, kakšne zgodbe, pravljice in pove­stice vedo. Zelo verjetno bo med tem marsikaj takega, kar ni bilo še nikjer zapisano in je torej vredno, da ne gre v pogubo. Prav zato se Inštitut za slovensko narodopisje obrača do primorskih dijakov s prošnjo, da bi poizvedeli, če ne žive tudi v njihovih vaseh taki dobri hranitelji starih izročil. Če vedo za koga, naj bi navedli natančen naslov, približno starost, zdravstveno stanje, razen tega pa nekaj naslovov zgodb, ki jih zna, in morda še kakšen podatek, tako da bo zapisovalec iz Inštituta z dobljenimi informacijami mogel presoditi, kje bi bilo najnujneje začeti z zapisovanjem.« 27 »Prav v času zimskih počitnic, to je v času kolin, dolgih večerov in predpustnih norčij, je menda najlaže spoznati, kdo so ti svojevrstni ‘talenti’ med ljudstvom. Dijaki bi se jim mo­gli približati in jih povprašati, kakšne zgodbe, pravljice in povestice vedo. Zelo verjetno bo med tem marsikaj takega, kar ni bilo še nikjer zapisano in je torej vredno, da ne gre v pogubo. Prav zato se Inštitut za slovensko narodopisje obrača do primorskih dijakov s prošnjo, da bi poizvedeli, če ne žive tudi v njihovih vaseh taki dobri hranitelji starih izro­čil. Če vedo za koga, naj bi navedli natančen naslov, približno starost, zdravstveno stanje, razen tega pa nekaj naslovov zgodb, ki jih zna, in morda še kakšen podatek, tako da bo zapisovalec iz Inštituta z dobljenimi informacijam mogel presoditi, kje bi bilo najnujnejše začeti z zapisovanjem.« Vprašalnica št. 1: Naslovi dobrih pravljičarjev, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU (tipkopis). Za posredovanje se zahvaljujem mladi raziskovalki Barbari Ivančič Kutin. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE ti »po možnosti javno razpravljanje o vprašanju »nosilcev folklore – pripovedovalcev iz ljudstva«.28 K temu ga je spodbudilo srečanje z izjemno pripovedovalko Regino Kramaro29 iz Terske doline.30 Matičetov je prepričljiv s trditvijo, da nadarjena Ter­janka31 zanesljivo »nikoli ni brala Jurčiča in brez dvoma tudi nikoli ni čula tega imena.«32 Toda primerjalna analiza »dveh inačic istega pravljičnega motiva«, ki ga je leta 1862 v ‘višenjskih hribih zapisal’ Josip Jurčič pod naslovom Brat in ljubi, in ga je skoraj osemdeset let pozneje povedala Matičetovemu pod naslovom o Nezve­sti sestri, pripelje obetajočega slovenskega raziskovalca do prvi hip presenetljivega spoznanja: »Folklorist, ki bi hotel pretehtati znanstveno pričevalnost obeh inačic, ne bo mogel drugače, kakor da dá prednost terski pred dolenjsko.«33 Tak rezultat Matičetovega ne zapelje, da bi nosilcem slovstvene folklore vnaprej dajal pred­nost pred literarnimi ustvarjalci. Povedati hoče le, da gre za dva sistema besedne umetnosti, z različnimi, njima pripadajočimi zakonitostmi, in da sta tudi znotraj slovstvene folklore potrebna diferenciacija in hierarhija.34 Marsikatera slovstvena folkloristika se že postavlja z imenitnimi monograf ija­mi o posameznih nosilcih slovstvene folklore, makedonska na primer z imenom: Dino Stenkoski. S tem je odpravila kritiko na svoj račun, ker da »je pogosto posve­čala pozornost samo zbiralcem in izdajateljem ljudskih umetnin, interpretatorje pa je omenjala le delno.«35 Pri nas je Zmaga Kumer orisala precej pevcev in pevk, 28 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, 8. 29 Prav tam, 3–6, 7–8: »Bolehna, malokrvna Terjanka […] v razmeroma kratkem času mi je Regina narekovala šestnajst različnih ‘právic’ (= pravljic) med njimi nekaj precej dol­gih.« 30 Prav tam: »Pod brdom […] ali »Pod-bárdan«, kakor pravijo Terjani njeni rojstni vasi, ki se uradno sicer imenuje Cesariis,« (Pojasnilo M. Matičetovega) na desnem bregu reke Ter. 31 Prav tam, 9: »Med več kot štiridesetimi osebami, ki sem jih npr. zaslišal v štirih vaseh na desnem bregu Tera, bi lahko imenoval 3–4 boljše pripovedovalce. Regina Kramaro seveda prekaša vse: po številu povedanih tekstov, po njihovi dolžini in lepoti, po nevsak­danjem, samosvojem načinu pripovedovanja. To ni morda le moj osebni vtis, saj Regina slovi kot dobra pripovedovalka tudi med domačini. Nič je ni treba prositi. Ko sem prvič prišel v vas zapisovati ‘právice’ in je za to izvedela, je sama poslala pome. Žal, da nisem mogel odnesti zaključene podobe njenega precej obsežnega pripovednega repertoarja: ob slovesu januarja 1941 je vedela namreč še marsikaj, česar nisem več utegnil zapisati.« 32 Prav tam, 3: »Daleč, predaleč je stal dom Regine Kramaro, da bi mogli seči do tja živi sokovi iz slovenskega osrčja. Pisana slovenska beseda sploh še ni prodrla na desni breg reke Ter. Čeprav Terjani vedo, da »Slovenji« na severni in vzhodni strani Stola pišejo in berejo v svojem jeziku, sami od tega nimajo nič, ker je slovensko pismenstvo nerazumlji­vo. […] Potemtakem v Teru knjige in vsega, kar je z njo povezano, praktično ni. Deloma jo nadomešča ustno slovstvo – folklora. Bajanje je v Teru, po ostali Beneški Sloveniji in v Reziji precej živo, tako je (trenutno) težko še kje na Slovenskem bolj. To je popolnoma razumljivo, saj tamkajšnje slovensko ljudstvo, ki nima nobene druge duhovne hrane v materinščini, ceni in goji bajanje kot edino priložnost za besedno-umetniško izživljanje in doživljanje. 33 Prav tam, 7–8. 34 Prav tam 9: »Vendar je tu potrebna previdnost: kakor ni pisatelj vsak, kdor zna za silo sukati pero, tako si tudi ta, ki nadležnemu folkloristu nekaj pove, ne bo že samo s tem zaslužil slavo dobrega pripovedovalca.« 35 Dragi Stefanija, O makedonski ljudski pripovedki, v: Osla jahaš, osla iščeš (Ljubljana: Kon­ Milko Matičetovpa pravljičarjev in pravljičark. Za prvo samostojno delo te vrste lahko štejemo dve monograf iji. Anja Štefan se je osredotočila na življenje, oseb ­nost in delo Petra Jaklja - Smerinjekovega,36 Branka Lazar pa na Ančko Lazar.37 II. VPR AŠANJE PRENAŠANJA »Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeni slovenski občini, kjer je slovenski župan še po stari navadi ob nedeljah po glavni maši na sejmišču pred cerkvijo očetovsko tol­mačil občanom odredbe državnih in deželnih oblasti v domačem jeziku, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še glasno razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več. Radi smo poslušali petje in tudi sami zapeli.«38 1. PEVCI IN PRIPOVEDOVA LCI S STATUSOM Glede na zgodovino slovenskega naroda, ki se ne more ponašati z domačo gospo ­sko, je našemu dostojanstvu tuja teorija o poniknjenih kulturnih dobrinah (»ge­sunkenes Kulturgut«),39 na katero bi lahko navezali sociološko razlago pojavov, katerih del je pristal v slovstveni folklori. Arnold Hauser hote ali nehote pristaja nanjo,40 ko slikovito predstavlja socialno strukturo antične in srednjeveške pesem­ske tradicije. Presenetljivo, da – sicer ustrezno koordinatam njenega družbenega položaja – ni popolnoma tuja slovenski zgodovini: »Ljudskim pevcem (farende) je bila umetnost vir dohodkov, bili so iz nižjega sloja potujočih pevcev, ki jih je vedno trla skrb za ljubi kruhek. In če se spomnimo Lesičjaka ali pa pohorskega pevca Jurija Vodovnika, ki sta pela med nami še v 19. stoletju in ju je istotako trla skrb za vsakdanji kruh, ki sta zapela po sejmih ali pa na proščenjih in ženitovanjih, je primerjanje pač umestno, čeravno je časovno razdalje precej veliko. Pa saj se nam v Bosni še v 20. stoletju nudi ista prikazen, kar nam je lepo opisal dr. Murko. Naša ljudska literatura, ki je imamo precej konec 18. in v začetku 19. stoletja, se ni kar tako čez noč razvila, ampak mora sloneti na starih tradicijah. Zato dor, 1982), 174: Institut za folkloro v Skopju je v posebni izdaji objavil folklorno mono­grafijo Makedonski ljudski pripovednik Dino Stenkoski, ki jo je kot doktorsko disertacijo branil poljski jugoslavist Krištof Wrocławski. 36 Anja Štefan, Folklorno pripovedoanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti (magistrska naloga), mentorica: Marija Stanonik, somentor: Miran Hladnik, Filozofska fakulteta, Lju­ bljana 1999. 37 Branka Lazar, Ljudsko prozno izročilo Dobrepolja (magistrska naloga), mentor: Marko Terse­ glav, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2005. 38 Majda Fister, Pogovor z dr. Pavletom Zablatnikom, v: Glasnik SED, št. 3–4 (1991), 114. 39 Prim. Slavko Kremenšek, Obča etnologija (Ljubljana: Univerza, 1973), 113. 40 Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961), 210–211. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE je domneva pač bolj ko verjetna, da smo imeli i mi Slovenci že prej Vodovnike, Lesičjake in Drasbosnjak,. ne samo ‘poredne paure’, ampak tudi poredne pevce.«41 »Ljudski pevec Franc Leder-Lesičjak je na sejmih citral, pel in točil žganje.«42 V prikazanem in podobnem družbenem vrenju naslednjih obdobij je mogoče prepoznati ozadje za profesionalno pripovedovalsko tradicijo, ki je bila v zabavo višjim družbenim slojem. Danes se obnavlja in po zgledu v tujini pronica tudi k nam. V slovenski zgodovini je bila visoka družbena plast prešibka, da bi vzdrževala institucijo profesionalnega pripovedovanja, obstajalo pa je prikrito v nižjih druž­benih plasteh z institucijo potovk in beračev.43 2. LITER ARNA FIKCIJA POK LICNEGA PRIPOVEDOVA LCA Dokaj nazorno predstavo o tem, kako je lahko učinkovala ustanova poklicnega pripovedovalca in pevca v davni preteklosti v klasičnem vaškem okolju, podaja zgodovinski roman Vas v hribih. Njegov avtor, sodobni kitajski pisatelj Chun-Chan Yeh je zasnoval svoje delo na preobrazbi vaškega pripovedovalca Lao Liu iz časa tradicionalne K itajske v zanesenega krajevnega propagandista porajajoče se kitajske revolucije. »Lao Liu je bil res mojster pripovedovanja – to je često poudarjala naša mati, ki je dobro poznala njegovo življenjsko zgodbo.«44 Ta se presenetljivo resnično ujema s Hauserjevo opazko o družbeni zaznamovanosti nastajajočega profila no­silcev najstarejše veje besedne umetnosti. Lao-Liu ima ustaljen čas in kraj pripovedovanja. Njegova izjemna zaposlitev se začne zvečer: »Odidite domov, gospoda, da se boste najedli. Začeti bom moral takoj po večerji«45 in je lahko trajal do jutra: »Zabaval je naše vaščane, dokler se ni mesec nagnil proti zahodu ali dokler se ni začela spuščati rosa.«46 Zavedal se je dostojanstva svojega 41 Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti, v: Svet 1/4 (Ljubljana 1943), 81. 42 Pavel Zdovc, Beseda o Lukanovi govorici, v: Janko Messner, Iz dnevnika Pokržnikovega Lu­kana (Dunaj 1974), 81. 43 Prim. Marija Stanonik, Nekoč je bilo jezero: povedke in pravljice iz Poljanske doline in njenega po­gorja, zapisane ali objavljene v času od 1858 do 1941 (Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005), 50–51. 44 Chun-Chan Yeh, Vas v hribih (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 20–21: »V njegovi umetnosti so ga izurile same težave in nadčloveške preizkušnje. Njegov oče je bil kmet brez zemlje, ki ga ni mogel preživljati in ga je poslal v samostan za fratra. Opat ga je naučil brati in peti budistične psalme. Lao Liu je imel dober glas in je v tem prepevanju čedalje bolj napredoval. Toda ko se je naučil že dovolj pismenk, da je lahko sam bral, se je raje zatapljal v stare ljubezenske štorije in igre kot v svete bukve. Nekega dne je opat odkril njegovo zbirko skritih knjig pod posteljo. Pobožni mož ga je brcnil v zadnjo plat in mu brez ene same besede pokazal vrata. Lao Liu pač ni bil rojen za to, da bi ga sploh kdo lahko očistil posvetnih čustev. […] Šele ko je srečal nekega klateškega pevca, se je naučil presti vse mogoče štrene v tenorju, falzetu in sopranu. In ko je odrastel v mladega moža, se je kot uspešen pripovedovalec vrnil v vas. Zabaval je naše vaščane, dokler se ni mesec nagnil proti zahodu ali dokler se ni začela spuščati rosa.« 45 Prav tam, 12–13. 46 Prav tam, 20–21. poklica: »‘čakal pa ne bom nikogar, tudi če bi bil glavar ali zemljiški gospod’« in dobese­dne enkratnosti svojih pripovedi: »‘In dvakrat ne povem nobene zgodbe.’ Govoril je resno in po pravici. Nikoli ni dvakrat povedal iste zgodbe.«47 S svojo umetnostjo se je pojavljal na prostem in pripomočki zanjo so bili maj­hen boben, stojalo zanj, palica in par kastanjet, »ker je imel čudno navado; kadar je pripovedoval z navadnimi besedami, je rad hodil okrog stojala za boben. Usedel se je samo takrat, kadar je prepeval v verzih«.48 Nadaljni odlomek je prepričljiv v tem, kako skrajno si pripovedovalec prizadeva osredotočiti pozornost poslušalcev na svojo zgodbo. Našim današnjim izkušnjam te vrste je tuje, da si v ta namen pomaga z glasbo, vendar pa ravno s tem še enkrat potrdi zanesljivost Hauserjevih izvajanj, ko le-ta razkriva sinkretičnost dejavnosti prvotih mimov in dvornih pevcev v eni osebi: »Lao Liu [je] nenadoma zabobnal in stisnil obe polovici kastanjet, privezanih med palec in dlan njegove desnice. Boben je grmel dobrih deset minut; nismo mogli drugače, kot da smo se od zvezd obrnili k pripovedovalcu. Bobnanje je utihnilo, kot da bi odsekal. Lao Liu je po svoji čudni navadni začel hoditi okrog stojala; pripravljal se je na uvod v svojo zgodbo, in ti uvodi so bili večinoma v navadnem govoru.«49 »Mudilo se nam je, da bi dobili prostor kje čisto blizu Lao Liuja, tako da bomo dobro slišali vse tone in odtenke, s katerimi bo predel svoje štrene.«50 K itajski romanopisec po ­sveča veliko pozornost pripovedovalčevi jezikovni teksturi in njeni dramatizaciji, pri čemer dobro obvlada kontrastiranje med zvočnimi učinki in tihoto: »Glas mu je premolknil, umaknil se je donenju njegovega bobna, ki je naraščalo in naraščalo […]. On sam pa je sédel na stol in se pogreznil v neprediren molk. Toda ta tišina je bila samo nekakšna medigra. To ni bil več glas Lao Liuja, temveč očarljiv sopran. Besede so z ustnic našega pripovedovalca skakale kot biserčki.«51 »Ves trg je tako utihnil med tem petjem, da se je zdelo, kot da so poslušalci zgolj brezdušne sence, in tudi noč je bila samo mesec, ki ga zastirajo meglica in glasba in neoprijemljiv soj otožnosti. Kajti začenjala se je tragedija.«52 Zgodba še nima »primernega naslova«, ker je tako nova; pojasnilo, od kod jo ima, pa je pravzaprav že njen uvod. V usta je položena »staremu potujočemu me­nihu«, ki da ga je srečal tam in tam: »No, in zdaj jo poslušajte!« Tudi poslušalce, institucijo sprejemalca pisatelj zelo sugestivno opisuje: »Nihče v vasi ne bi za nič na svetu izgubil nitke njegovih zgodb.«53 »Marsikatera poslušalka se je vrnila domov solznih oči.«54 »Ljudje iz naše vasi so že vreli iz koč in se v polkrogu zbirali pred Lao Liujem, tako da so mu pustili kakšne tri metre prostora na vse strani […]. Starci so prižgali dolge pipe. 47 Prav tam, 12–13. 48 Prav tam, 16, 17, 18, 19. 49 Prav tam, 16, 17, 18, 19. 50 Prav tam, 16, 17. 51 Prav tam, 18, 19. 52 Prav tam, 16, 17, 18, 19. 53 Prav tam, 12–13. 54 Prav tam, 16: »O Ran je vstala in hotela pospraviti z mize. Toda mati jo je ustavila: ‘Bom že jaz. Ti se pa le pripravi, da boš šla poslušat.’ […] O Ran je zardela, ampak videti ji je bilo, da je presrečna. Bila je ena najzvestejših poslušalk Lao Liuja; zjokala bi se, če bi zamudila samo minuto. […] In smo se odpravili vsi trije, stric Pan, O Ran in jaz. Mati ji je še zabiča­ la, ko smo stopili čez prag: ‘Da mi ne boš jokala zaradi tistih štorij, ker te bo drugače spet tlačila mora!’«. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Tobak v pipah je vneto mežikal zvezdam, kot da se pletejo tajni pogovori o ljubezni. Ti si­gnali so nas pritegnili. Bilo je, kot da bi vsak rad razvozlal to skrivno govorico; in tako smo vsi postali skrivnostno napeti in molčeči.« »Toda ko smo naslednjega dne povečerjali, naju je stric Pan spet odpeljal na trg. Naša mati ni nič ugovarjala. Še sama je prišla za nami, ko je pomila posodo. Ta zgodba je bila drugi del prve, vse skupaj pa trilogija.«55 »Lao Liu je medtem nadaljeval svojo zgodbo, zdaj s tenorjem, ko je igral tistega falota, zdaj s sopranom, ko je poosebljal junakinjo. Glasova sta zvenela, kot da ju govorita dva čisto različna člove­ka. Pravzaprav Lao Liuja za nas sploh ni več bilo, prevladala sta izmišljena lika, prvi je bil ženski, miren, lep in čustven, drugi, moški pa nabrit, podel in nevarno zapeljiv.« »Za to čarovnijo mu je sleherna družina v naši vasi dajala po mernik riža od vsake letine, da je lahko v nedogled pletel svoje zgodbe, ne da bi mu bilo treba skrbeti za vsakdanji kruh.«56 Stalni kraj in čas pripovedovanja ter podatek, da Lao Liuja vaščani v zahvalo za kratkočasje hvaležno oskrbujejo z živežem, potrjujejo, da ne gre zgolj za naključ­nega, ampak poklicnega pripovedovalca. Prvi zaplet na družbeni ravni v romanu nakazuje scena taoističnega duhovni­ka Benčina, ki v svoji vlogi ob žrtveniku glasovno premaga pripovedovalca. »Zares, Lao Liu je tisti večer lahko samo pospravil svoje glasbilo in poprosil poslušalce, naj mu ne zamerijo, ker ne more nadaljevati. Hudo nas je razdražilo, da je moral Lao Liu tako iznenada pretrgati svoj program. Domov smo se vračali neradi in besni na duhovna, čigar solo predstava je zdaj tik nad nami kot grom parala mirni nočni zrak.«57 Drugi zaplet na osebni ravni povzroči »teta K rizantema«, ki odkloni Lao Liujevo ljubezen. »‘Revež, meni se pa tako smili!’ sem rekel, imel sem občutek, da ni bila dovolj prijazna z njim. ‘Tako prijazen človek je. Tako krasne zgodbe nam pripoveduje!’ 58 ‘Pripoveduje res lepo, ampak […] Preveč ženski je!’ ‘Kaj se to pravi?’ Postal sem še bolj radoveden. ‘Nisi še nikoli opazil, da poje kot kakšno dekle?’ ‘Meni je pa to všeč!’ sem vzkliknil. ‘Posebno posrečen je ravno v dekliških vlogah.’ ‘To se ti zdi, ker si fant.’ […] Lao Liu bo večno samo zabaval našo vas. Niti malo ni podoben junakom iz svojih zgodb, ki imajo za seboj razburljivo življenje. Jaz obožujem take […]’ ‘Njega, ki pripoveduje take zgodbe, da pozabimo na vse drugo, pa ne?’ sem ji segel v besedo.«59 Silna suša je privedla manj imovite na rob lakote. »Pogled na teto Krizantemo je Lao Liuja stiskal srce; napeto jo je opazoval, misleč, da si bo v teh novih okoliščinah morda le premislila: ‘Obožujem te. O tebi sem od nekdaj sanjal kot o kraljični, kot o cvetki, kot o metulju sredi gostih potonik. Veliko zgodb sem spletel o tebi, čeprav ti tega nisi vedela. Ti si bila moj navdih, moja boginja umetnosti […]’ ‘Mi pripoveduješ zgodbo?’ mu je segla v besedo teta Krizantema. ‘Ne, svoje srce izlivam k tvojim nogam.’ ‘Če je tako, pa odidi, prosim te!’ je z resnim glasom dejala teta Krizantema in mu pokazala vrata«60 »Škr­latni obraz Lao Liuja je mrliško prebledel. Krčevito je zamežikal. ‘O, junakinja si! Prava junakinja iz zgodb!’ Samo to je spravil iz sebe in njegov glas je bil komaj slišen. S težkimi koraki se je pobito zvlekel čez prag in se napotil k svoji koči. Spotoma si je kar naprej govoril: ‘Prava pravcata junakinja iz bajk je. Prava pravcata junakinja iz bajk. Do pike taka je, kot sem si jaz izmišljal junakinje v svojih zgodbah. Toda, joj, kakšno napako sem naredil! 55 Prav tam, 16, 17, 18, 19. 56 Prav tam, 20–22. 57 Prav tam, 34–35. 58 Prav tam, 58. 59 Prav tam, 50, 51, 52. 60 Prav tam, 138, 139, 140. V mojih zgodbah so lepe ženske vse po vrsti oboževale junake, jaz pa sploh nisem junak […] Ne, niti v sanjah ne bi mogel biti junak!’ Lao Liu je bil prvič v življenju potrt zaradi svojega poklica, ki ga je tako priljubil drugim ljudem. Ko je bil že blizu domačih vrat, je kot norec zavpil s tako silnim glasom, da so ga lahko slišali skoraj vsi ljudje v naši vasi: ‘Nikamor ne bom prišel s svojim pripovedovanjem zgodb! S tem ne bom osvojil srca ženske, ki jo ljubim. Kaj naj storim? Kaj naj storim? Bajk in zgodb si zdaj ne bom več mogel izmišljevati. Teta Krizantema mi je pobrala ves navdih […]’«61 V vas priderejo vojaki novega revolucionarnega gibanja. »Naš pripovedovalec je bil ves navdušen, da se bo srečal z bojevniki in generali, ki se vračajo iz ‘junaške bitke’. Rad se je seznanil s takimi ljudmi. Mislil je, da bo morda dobil kaj novega navdiha za svoje vojne zgodbe.«62 Toda srečanje z njimi še pospeši propad njegove ustvarjalnosti. Nagibi za njegovo osebno transformacijo, ki pripelje do razkrojitve njegove pripovedovalne vneme, so osebne in družbene narave. Ta proces ni pogojen le osebno, ampak tudi družbeno, Lao Liu ne prenese deziluzije o junakinji njegovih zgodb, ko se ta odloči, da se gre za ljubi kruhek udinjat neposredno izkoriščevalcu revnih kme­tov: »‘In vendar se je ta moja oboževana ženska priklonila njegovemu umazanemu denarju, moje občudovanje in mojo ljubezen pa je gladko zavrnila! Potem sploh ni treba, da bi postal ne vem kakšen junak! Joj, kako neumen sem bil! Samo gospod in bogatin bi moral biti, nič drugega! Kaj mi pomagajo vse moje lepe zgodbe? Kaj mi pomaga moja poezija, prefinjena govorica, zlati glas? Joj, kakšen tepec sem bil!’ […] Postal je samotar, vendar ni našel miru. Začel se je klatiti po soseščini, vedno sam zase, kot potujoči pevec. […] Obenem se je začel pajdašiti z begunci, ki jih je bilo vse polno na cestah in dolinah. Nekega večera je nenadoma prišel k nam in vprašal strica Pana: ‘Stric Pan, je težko biti bojevnik?’63 […] ‘Zdaj že veliko ljudi tako govori. Od marsikaterega begunca sem to slišal. Mislim, da imajo prav. Zemljiški veljaki so jih oropali vsega, od prednikov podedovane zemlje, koč in celo hčera. Ja, vzeli so še teto Krizantemo, ki sploh ne obdeluje zemlje!’ ‘Kakšne besede govoriš, Lao Liu?’ je razburjeno vzkliknil stric Pan in si z roko zakril usta. ‘Ne morem verjeti lastnim ušesom! Bodi tako pri­jazen in ne govôri preglasno. Če bi gospoda to slišali, bi kmetom takoj vzeli svojo zemljo. Ti se nimaš česa bati, vem, ker živiš od svojega jezika. Ampak pomisli na uboge poljske delavce! Če bodo oni ob zemljo, morda tudi ti ne boš mogel več praviti zgodb.’ ‘Saj jih sploh nočem več praviti!’ ‘Da se ne boš v jezik ugriznil!’ ‘Nič se ne bom!’ je jezno odvrnil Lao Liu. A hip po tistem je že sklonil glavo, glas se mu je utišal in stanjšal v mrmot: ‘Oh, saj nimam več kaj praviti. Moj navdih je preč, za vedno preč!’«64 Na sestanku s predstavnikom revolucionarnega gibanja65 Lao Liu zablešči s svojim izdelanim stališčem o enakopravnosti obeh spolov. »‘Kdo si, tovariš?’« je vprašal politični organizator, ki je osupnil, ko je videl, kako miren je Lao Liu in kako odločno mnenje ima o ženskah, a presenetil ga je tudi njegov pogum. ‘Govoriš v imenu vseh tovarišic iz vasi ali samo v prid svoje žene?’ ‘Tovariš, jaz sem vaški pripovedovalec,’ je odvrnil Lao Liu, jadrno je uporabil novi naziv, ki ga je pobral tako rekoč na mestu, in spustil dvignjeno roko. […] ‘Nisem se prikopal tako daleč, da bi si dobil ženo. Žensko, ki sem jo ljubil, je odpeljal zemljiški gospod Čumin za služabnico petnajstletni revici, ki jo ima 61 Prav tam, 140. 62 Prav tam, 70. 63 Prav tam, 143, 144, 145. 64 Prav tam, 145. 65 Prav tam, 188–189. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE on za priležnico. Nisem mogel pomagati, veš, sem pač samo ubog pripovedovalec. Vedno je tako: lepega človeka ponižujejo in pogubijo brezobzirni bogatini, grdega pa bodo brcali ko kakšno cunjo.’ […] ‘Dovolj, tovariš Lao Liu!’ je politični organizator zaprl usta našemu pripovedovalcu. ‘Razumem te. Vem, da si borec za šibke, pohojene in zatirane. Komaj ča­kam, da naveževa stike. Radi bi, da bi delal v propagandnem odboru naše revolucionarne partije, toda prej se moraš seznaniti z revolucionarnimi teorijami. Da si samo somišljenik, ni dovolj. V mestu bomo imeli tečaj za revolucionarno osebje. Močno ti svetujem, da se ga udeležiš!’66 Lao Liu je ubogal nasvet političnega organizatorja in odšel v mesto na pogovor s funkcionarji tamkajšnjega odbora revolucionarne partije. Potem ga kakšne tri tedne ni bilo več v vas. Pozneje se je razvedelo, da se je revolucionarno prevzgajal na političnem tečaju v mestu. Ko se je vrnil v vas, je bil čisto drug človek. […] Stric Pan ga je ustavil in ga vprašal: ‘Kam tako drviš, Lao Liu?’ ‘Spet bom pravil zgodbe,’ se je glasil odsekani odgovor. ‘To si počel že od nekdaj, ne?’ ‘Ja, ampak to bodo nove zgodbe, zgodbe o revoluciji, take, da bodo revno ljudstvo zdramile iz nevednosti in zabitosti.’ ‘Mogoče tvoje prejšnje niso več dobre?’ ‘Niso! Čisto nič prida niso. Popoln nesmisel so, po miselnosti fevdalne, po vplivu strupene. Ko jih le ne bi bil nikoli pravil! Dobre so samo za to, da bogatini z njimi revnim trosijo pesek v oči.’ ‘Kako moreš reči kaj takega!’ je ugovarjal stric Pan. ‘Vse tvoje zgodbe so bile tako zanimive in ganljive, da je le malokdo lahko zadržal solze.’ ‘Škoda, če ste zaradi njih jokali. Čista potrata čustev in energije.’ ‘Kako se repenčiš! Ne verjamem ti, Lao Liu!’ ‘Moraš verjeti! Z našega revolucionarnega stališča so vse bivše zgodbe dobre samo za bogate. Žal mi je, da sem se jim posodil za orodje!’ ‘Ja, ja […]’ je z zmedenim glasom zamrmral stric Pan in se v zadregi popraskal po goli glavi. Potem je rekel sam sebi: ‘Čuden svet! Ljudje se tako hitro spreminjajo!’67 Popoldne smo videli, kako vitek moški hiti po cesti proti naši vasi in dviga oblak prahu, ki je ostajal za njim. Ko se je približal, smo spoznali, da je to Lao Liu, komaj imenovani pomožni propagandni referent. […] zaklical, kolikor so mu dala pljuča: ‘Tovariši! Pridite sem in poslušajte! Važne novice imam za vas.’ Vsi so zlahka ugotovili, da je to glas Lao Liuja, čeprav je tokrat zvenel bolj raskavo kot v prejšnjih časih, ko jim je pravil zgodbe, in njegov ‘tovariš’ nam je precej čudno zvenel. Ljudje vseeno niso nič pomišljali, saj so se njemu vedno radi odzvali. Še vedno je bil ljubljenec vasi, ne glede na njegove nove politične interese, ki so bili nam drugim v vasi takrat še velika uganka. […] Ko so se vsi ljudje iz naše vasi zbrali okrog njega, je Lao Liu skočil na velik kamen in začel: ‘Tovariši, moški tovariši in ženske tovarišice, mladi in stari tovariši! […]’ ‘Jaz nisem tvoj tovariš, Lao Liu! Jaz sem taoistični dohoven!’ se je uprl Benčin. ‘Ti fevdalni hudič!’ Lao Liu le ni mogel zadrževati jeze, glas je povzdignil do najvišjih not. ‘Tvoje besede zvenijo starokopitno. […] Nimam časa, da bi se s teboj pogovarjal zaradi zemlje, takoj bom moral v naslednjo vas. Po­vedat pa sem vam prišel tole: zdaj, ko smo naše kraje očistili reakcionarnih sil, bomo priredili množičen shod vseh ljudi v našem okraju, da bomo proslavili uvedbo revolucionarne oblasti. Vam ni treba nič drugega, kot da pridete jutri na peščeni breg pred mestom, kjer bo shod, ampak da mi pridete vsi! ’«68 Sporočilni vrhunec romana je v prizoru na tem shodu. Prvo besedo na njem ima delegat, ki je na strani revolucionarne hierarhije priple­zal že zelo visoko. V njem teta K rizantema prepozna moškega, ki ga je čakala izza rosne mladosti, ko je bil nepričakovano izginil. K ljub svoji dolgoletni zvestobi svoji 66 Prav tam, 192–193. 67 Prav tam, 198–199. 68 Prav tam, 201–202. sanji, mu oponese njegovo revolucionarno ravnanje. »Delegatovo čelo se je nabralo v globoke gube. Rekel je: ‘Govoriš razsodno, Krizantema? Se ni tebe kmečko revolucionarno gibanje čisto nič dotaknilo?’ […] Delegat, ki je bil v zadregi, ker se je toliko oči upiralo vanj, je pretrgal molk in rekel Lao Liuju: ‘Tovariš Lao Liu, vesel sem bil, ko mi je tovariš komisar davi povedal, da si nehal pripovedovati staromodne fevdalne bajke. Samo poglej, kako so delovale na ubogo Krizantemo! Le kdo ji je rekel, da mora toliko let čakati name? Odpelji jo domov, tovariš Lao Liu, boš? Prosil bi te tudi, da jo kot pomožni referent za propagando poučiš o novi miselnosti. Upam, da se bova še kdaj videla. Zdaj pa moram iti.’«69 Povzetek navedenega romana prestreza habitus pripovedovalca in njegovo psihično pove­zavo s svojimi pripovedmi, preoblikovanje in njegov zlom v družbenem pretresu, razmerje sprejemalcev do njega. III. OSEBN/OSTN/A STRUKTUR A NOSILCEV SLOVENSK E SLOVSTVENE FOLK LORE Že brata Grimm sta bila pozorna na posebne situacije pripovedovanja in znača­je njihovih nosilcev, toda romantična fikcija o »ustvarjalnem duhu ljudstva« je dolgo ovirala uzaveščenje o njihovem individualnem prizadevanju. Ta odločilen preobrat je napravil ruski folklorist Mark Asadowski. Leta 1926 je v svoji razpravi Neka ruska pripovedovalka pravljic v središče svojega zanimanja postavil osebnost pripovedovalca kot prenašalca in oblikovalca. V Nemčiji so mu sledili Gottfred Heussen, na Irskem S. O’ Duiliearga, na Madžarskem Giula Ortutay in Linda Dégh, ki je l. 1962 izdala odlično delo o pravljicah, pripovedovalcih in pripove­dovalnih skupnostih. Pri njej in njenem učitelju Ortutayu se opaža zveza s staro romantično teorijo. Njima pripovedovalec ni le individualni talent, ampak ustvar­jalen zastopnik skupnosti, ki je v njej nastal, se izoblikoval in v notranjem procesu vplival na produktivno dejavnost tudi prek latentne tradicije in usmerja kolektivni duh. Odkar je Freud tako osuplo kot enostransko razlagal povezavo med seksom, sanjami in mitom, se tudi psihologija trudi osvetliti drugotne sanjske želje člo ­veštva. Carl G. Jung in njegov krog vidi v sanjah in mitih ali v pravljici predstavo »notranje duševne drame« in »preproste oblike« so samo »via regia« za spoznanje kolektivne podzavesti. Te nezavedne predstave, odnosi in medsebojni vplivi med podzavestjo in zavestjo pri ljudeh se kažejo po Jungu v prapodobah sanj in v pre­prostih oblikah. Tu so arhetipsko obvezne, kot se lahko vidi v vsaki varianti. Za tako nekontrolirano ravnanje empirične raziskave ne pridejo v poštev. Vsi poskusi napraviti bistvo pravljice, mita, povedke, šale jasno s pomočjo psiholoških arheti­pov, se bodo vedno ponesrečili, dokler bodo prezrti filološki arhetipi (praforme). To pomeni, da se prapodoba psihološke predstave zanesljivo lahko ugotovi iz pra­oblik, po pravici imenovanih »preproste oblike«.70 69 Prav tam, 218–219. 70 Kurt Ranke, Einfache Formen, Fischer Lexikon Literatur Bd /2/1 (Frankfurt /Main 1965), 196–199. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE 1. SPOL Zdi se logično, da je Mlado Bredo (Š -103) zapisal Anton Žakelj - Rodoljub Ledin­ski »iz ust stare matere«. Samoumevno je, da so o Zori, Lepi Vidi in druge pesmi o ženskih usodah pele žene. Matija Murko se ne strinja z Vukovo delitvijo na moške in ženske pesmi, zato bi rad imel več podatkov o pevkah slovenskih epskih pesmi. Franc K ramar je leta 1910 zapisal iz ust Katarine Zupančič med številnimi drugi­mi največ starimi pripovednimi pesmimi tudi pesem o Pegamu in Lambergarju. To je izhodišče za njegovo vprašanje, kako in kdaj so pričele žene peti tudi o takih junakih in o drugih, posebno turških bojih. Pesmi o njih so, po Murku, nastajale med vojščaki in njihovimi pomočniki, »ki so jih tudi peli med seboj, da slavijo, hrabrijo in kratkočasijo svoje vodje in sebe«. Iz njihovega kroga so se »pripovedne pesmi o junakih« nato širile drugam med ljudi in prodrle tudi med ženske, ki so že tako in tako prepevale balade o tragičnih usodah svojih sester v obdobju turških in drugih bojev. »Narodno pesništvo pa je propadalo in se nazadnje iz­gubilo pod vplivom kulture višjih stanov in drugih narodov, kar velja posebno za Slovence tudi na drugih poljih narodnega življenja. Čitati in pisati so se najprej in v začetkih skoraj izključno učili le moški, ki so tudi največ zahajali v tuji svet. Narodna pesem pa je bila lepa literatura analfabetov. Je torej popolnoma narav­no, da so žene, ki so sploh bolj konzervativne, ohranile dalje tudi narodne pesmi kakor nošnje, navade in druge narodne posebnosti. Tako smo imeli tudi pri nas še redko priliko opazovati, kako so narodne epske pesmi o junakih izumirale med ženami in danes že izumrle. Ako še kdo najde kako starko, ki še poje take pesmi, naj ohrani sam, ali naj skrbi za to, da ohranijo drugi ljudje spomin na poslednje narodne epske pevke.«71 Medtem ko pri petju ženske prevladujejo, so dobri pripovedovalci med mo­škimi in ženskami razporejeni bolj enakomerno.72 V Podnanosu v Vipavski dolini je Petri Kodre za njeno diplomsko nalogo pripovedovalo 39,5 % moških in 60,5 % žensk. Iz graf ične razpredelnice o odstotni razdelitvi folklornih enot glede na spol pripovedovalcev se da razbrati, da je na terenu 48,9 % folklornih enot zvedela od pripovedovalcev, 51,1 % pa od pripovedovalk. Toda med vprašanimi je bilo za 26 % več žensk. Iz tega sledi, da so bili moški bolj zgovorni.73 Osupljiv podatek glede na pregovorno prepričanje o ženski klepetavosti. Hkrati pa ravno tak sta­tističen rezultat dokazuje, da pri slovstveni folklori ne gre zgolj za klepetavost, ampak je zanjo treba nekaj več. Podrobnejša obravnava bi morda potrdila razlike glede na žanr pripovedovanja, kakršna se je razkrila v omenjeni nalogi: nekakšno delitev »dela po spolu«: »predvsem pripovedovalci čutijo neke vrste dolžnost, da 71 Matija Murko, Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 32 (Maribor 1937), 303–304. 72 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, v: Tradtiones 23 (Lju­ bljana 1994), 162–163. 73 Petra Kodre, Slovstvena folklora v Podnanosu (diplomska naloga), mentorica: Marija Sta­ nonik, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1999, 35–36. povejo šaljivo in po možnosti nevsakdanjo prigodo, medtem ko se pripovedovalke spominjajo vsakdanjih opravil in dogodkov, pa tudi pravljic se ne sramujejo.«74 2. STAROST Vprašanje je, ali je le na slovenskih tleh ukoreninjena predstava, da so nosilci slovstvene folklore zgolj stari ljudje. Ta stereotip se vzdržuje že vsaj od začetka 19. stoletja in ga spremlja dvoumen sloves, odkar se je začelo tudi pri nas krepiti zavest o nujnosti zapisovati slovstveno folkloro.75 »Še danes na splošno velja, da je lepe, stare, prave ljudske pesmi dobiti pri slabotnih starkah, medtem ko mladi ne marajo zanje. Še več! Mnogi menijo, da je bilo zmeraj tako, da so mladi peli kvečjemu kakšne ljubezenske, pivske, šaljive, medtem ko je petje pripovednih pesmi stvar babic in starih tet.«76 Toda dej­stva govorijo drugače. Že za 19. stoletje obstajajo podatki, da je v verigo nosilcev slovstvene folklore enakovredno in enakopravno včlenjen tudi mladi rod. O tem priča pismo tedaj še dijaka Matije Valjavca o svojih vrstnikih, »pa tudi drugi jih dokaj vedo, postavim fantini, tako tudi dékle. Te so pa zvečer pri preji posebno praviti pri­pravljene, če jih človek vé in zna za pravo žilico prijeti.«77 To prepričljivo dokazuje tudi Gašper K rižnik, saj so bili njegovi informatorji mladi, celó zelo mladi. K rižnik sam izrecno navaja, da je začel zbirati gradivo leta 1868, torej star 20 let. Seznam mladih, ki jih navaja kot svoje informatorje, kaže, da je znal za sodelovanje pridobiti svojo generacijo. Poleg spredaj omenjenega 20 -letnega hlap ­ca, 17-letnega čevljarskega vajenca, dvakrat omenja mladeniča, ki je izgubil roko: osemnajstletnega omenja zgoraj v pismu in drugič dvajsetletnega: »Janez Bervar, prosilec, 20 let star, brez roke«. Njegove starosti sta še dva: »Lovre Sajovic, Motničan in v Braslovčah izučen usnarsk pomagač, star 20 let«; »Jaka Korenta 20 letni rojenec78 in čevljarski pomagač v Motniku«. Pri svojem delu K rižnik nikakor ni podcenjeval mla­dih. Naslednja dva zapisa se skoraj verjetno nanašata na enega in istega človeka: »Šent Ožbolt pri Trojanah, 18 letni mladenič«; »18 letni dečko iz Šentožbolta pri Trojanah«. Približno iste starosti je utegnil biti »dijak A. Mejač«. Nič ne leporeči, temveč za­znamuje bistveno, kar utegne zares koristiti pri raziskovanju zgodovine posame­zne pripovedi: »To historijo mi je povedal osemnajstletni mladenič, kmetiški hlapec ka ga je jo njegovi oče navučil. Oče bil pa vojak, o mladih letih.« Vojaščina se mu zdi očitno po­membna okoliščina pri ohranjanju slovstvene folklore, drugače ne bi tega stanu še dvakrat posebej poudarjal. Dvakrat omenja isto ime, vendar v različnih svojstvih, enkrat »F. Kočar 19 let star delavec, Motnik«.79 K ako navdušeno in resno je K rižnik jemal svoje delo, se vidi iz tega, da se niti desetletnih otrok ni sramoval zapisati za 74 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt (Ljubljana: Kmečki glas, 1996), 9. 75 Anton Dolinar, Kratek opis župnije (lokalije) lučinske v zemljepisnem, zgodovinskem, gospodarstvenem ter običajnem oziru, v: Loški razgledi 31 (Škofja Loka 1984), 154. 76 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 116. 77 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, 108–109. 78 Rojenec = verjetno rejenec. 79 Marija Stanonik, Folkloristični portret Gašperja Križnika, 144. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE svoje sodelavce: »Zefa Tomnišek, 10 letna kmetska hči na Verhu na Štajerskem pol ure od Motnika«; »Janez Kenšek, 10 letni deček v Motniku«.80 Prav tako ugotavljajo, da sta Oroslavu Cafu peli samo dve starki, vse druge pevke so bile mlade. Marija K rajnc je bila leta 1841 stara 25 let. Gertrud Falantan (roj. 1820), viničarjeva hči iz Frama, je bila l. 1841, ko je pela Cafu, šele 21-letno dekle. Znala je vsake vrste pesmi, pela pa je nekatere skupaj z 38 -letno Uršulo Ko­tnik (roj. 1803), ki je bila kmečka hči iz Koprivnika na Pohorju.81 Zadrege, ki nastanejo s pretiranim pričakovanjem od starejših nosilcev slo­vstvene folklore, brez dlake na jeziku opisuje Jože Primc: »Nabiranje zgodbic pa ni bilo tako lahko delo, kot sem si zamišljal, da bo. Tisti, ki naj bi po zatrjevanju domačinov ob Kolpi vedeli največ in najbolj zanimive zgodbe, so mi tako rekoč pred nosom umirali. Nekateri so bili že tako bolni, da od njih nisem mogel dobiti nobene zgodbe ali pa sploh nič uporabnega. Veliko starejših pa je zatrjevalo, da se zaradi starosti zgodb ne morejo več spomniti, čeprav so jih bili veliko vedeli. Nekateri so se spomnili le odlomkov ali delčkov nekdaj daljših zgodb. Veliko pa je bilo tudi takih, ki so govorili tako nerazločno ali pa tako narečno, da kljub več­kratnemu obisku pri njih in še snemanju z magnetofonom, nisem uspel dobiti nič oziroma le malo uporabnega ali pa pravzaprav nisem znal zbranega uporabiti. Nekateri so bili spet na koncu z živci in so se hitro utrudili ali zmedli in sem moral do njih večkrat in vsakič so mi isto zgodbo povedali vsaj malo drugače.«82 Navedeni odlomek iz konkretne izkušnje najbolj prepričljivo potrjuje spoznanje: »Ni res, da so dobri pripovedovalci le starejši.«83 »Kdor bi si mislil, da so samo starci in starke tisti, ki hranijo in posredujejo drugim besedno umetnost, bi bil v zmoti, […] Dar pripovedovanja je nekaterim ljudem prirojen in nikakor ne pride šele z leti. Poleg starih pravljičarjev poznamo n. pr. take s štiridesetimi leti in celo z dvaj­setimi leti.«84 Te besede slovenskega raziskovalca potrjuje njegova kraška rojakinja: »Ugotavljam, da so pripovedovalci lahko tudi srednjih let in še mlajši. Ko sem zapisovala pri­povedi starejših nonotov, se je tu pa tam ponudila priložnost še komu mlajšemu pri hiši, ki je znal povedati kakšno prav posrečeno štorijo. Slišal jo je bil pri rajnkem sosedu ali svojem no­notu po drugi strani. Tako nastajajo pravi spleti pripovedovalcev, ki so nekako povezani.«85 »Po rojstnih letnicah pripovedovalcev tudi vidimo, da so znali mikavno štorijo povedati celo tisti, ki so bili rojeni po [drugi svetovni] vojni, ker je njim to isto štorijo povedal njihov oče ali mama, tema pa jo je pravil bižnono ali bižnona (pranono, pranona).«86 Statistična analiza o starostni strukturi pripovedovalcev konec 20. stoletja iz Vipavske doline kaže, da avtorjev folklornih dogodkov ni iskati le med najstarejši­mi, ampak med vsemi starostnimi skupinami. »Največ folklornih dogodkov je doživela pri pripovedovalcih, rojenih v petdesetih letih – 40,03 %.87 S 13,06 % sledijo pripovedo­ 80 Prav tam. 81 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 116–117. 82 Jože Primc, Okamneli mož in druge zgodbe iz Zgornje Kolpske doline (Ljubljana: Kmečki glas, 1997), 23. 83 Bojana Verdinek, Strašljive povedke s Kotuljskega glede na vse tri ravnine folklornega dogodka: tekst, teksturo in kontekst (diplomsko delo), mentorica: doc. dr. Marija Stanonik, somento­ rica: red. prof. dr. Zinka Zorko, Pedagoška fakulteta, Maribor 1999, 126–127. 84 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 122–123. 85 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalcev k bralcem, 162–163. 86 Marjan Tomšič, Noč je moja, dan je tvoj (Glasovi 2) (Ljubljana: Kmečki glas, 1989), 7–8. 87 Na to je veliko vplivalo dejstvo, da v to starostno skupino sodijo njeni starši. valci, rojeni v tridesetih letih. Najmočneje zastopani pripovedovalci, to so tisti, ki so rojeni v dvajsetih letih, so po številu folklornih dogodkov šele na tretjem mestu. Graf 4 torej le potrjuje tisto, kar je prej nakazal že graf 3: največ folklornih dogodkov ne doživimo ob najstarejših pripovedovalcih (ti so obremenjeni s pozabljanjem), ampak od tistih, katerim so ti nekoč pri­povedovali in zdaj njihovemu pripovedovanju dodajajo svoje izkušnje.«88 3. IZOBR AZBA Rodbinske folklorne tradicije in slovstvene folklore v slovenskem jeziku sploh so bili nedvomno deležni pripadniki višjih družbenih plasti: Vera Kesler (*K rško 1895, por. Albreht) je odraščala v sodniški družini. Čeprav se je v družini s spo ­štovanjem in ponosom ohranjal spomin na prijateljstvo enega njihovih prednikov – Antona Trenza – s pesnikom Prešernom, so nemško govoreči materini soro ­dniki z graščine Draškovec pod Gorjanci prezirali slovenske. »Zato so se otroci slovensko zavedne Keslerjeve družine rajši družili s posli in dninarji. Služinčad jim je pripovedovala bajke in povesti o Gorjancih, kakor bi lahko rekli s Trdino, in od dekle Micke je Vera zvedela za ‘gospodično Cizaro’, po kateri je poimeno­vala skrivni rokopisni list ljubljanskih licejk, ki ga je spodbudila, vanj pisala in ga ilustrirala.«89 Bojana Verdinek je zaorala ledino v ugotavljanju šolanja in izobrazbe sloven­skih nosilcev slovstvene folklore. Sistematično je preverjala, koliko pripovedovalci, s katerimi se je srečevala ona, berejo in gledajo televizijo.9 0 Po njenih izsledkih je delo doma imelo prednost pred šolo. K njige so bile bolj ali manj nezaželjene. Toda vsi vprašani sogovorci, razen ene izjeme, so vse življenje veliko brali, čas so si vzeli tudi za časopise in televizijo. Vsi tudi radi pripovedujejo, že najdejo kake poslušalce; vsak ima svoje. Eden domače – predvsem vnuke – drugi znance in pri­jatelje iz mladosti. Nekateri vsako druženje končajo s pesmijo. Pozitivno razmerje med pripovedovanjem in branjem vprašanih kaže na njihovo globljo naklonjenost do besednega oblikovanja. Navedene ugotovitve potrjuje tudi raziskava o življenju in delu pravljičarja Petra Jaklja - Smerinjekovega iz K ranjske Gore: Že izza svojih šolskih dni ga je veselilo leposlovje: v nižji gimnaziji v K ranju je kar med pou­kom pisal morsko povest, da je bil zato zapisan v razrednico. Še pred odhodom k vojakom, je okrog 20 -leten napisal dramo Pilznar Jaka v več dejanjih. Poskušal je tudi pesniti, vendar podrobnih podatkov o tem ni. Leta 1957 je troje proznih besedil: delno resnično zgodovinsko povest Metin Janez – skrivač, K ako je pastir Luka zastrupil medveda, Božja dekla Smrt in čevljar Lovro ponudil Mohorjevi družbi, vendar ni bilo učinka. Navedeni podatki o Petru Jaklju -Smerinjekovemu merijo na ravnino teksta, naslednji pa označujejo tiste poteze, ki so se v njego ­vem pripovedovanju razživele na ravnini teksture: V njegovi mizarski delavnici so nastajale kulise in plakati za predstave, v sili je sestavljal besedila za gledališko 88 Petra Kodre, n. d., 34–38. 89 Erna Muserjeva, Spremna beseda, v: Vera Albrehtova, Katja Špurova, Ravensbriške pesmi (Murska Sobota 1977), 80, 81. 90 Bojana Verdinek, n. d., 104. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE skupino v K ranjski Gori, pri kateri je bil režiser in igralec. V Skapenovih zvijačah je v glavni vlogi menjaval bovško, koroško in rutarsko [= kranjskogorsko] narečje. Spominjajo se ga kot imenitnega K rjavlja v Jurčičevem Desetem bratu. Enaino­semdesetleten je leta 1967 sam priredil Tri neveste v pokoju in v njih igral ženina. Nikakor ni smel manjkati pri pustnih obhodih. Večkrat je kot Miklavž po soseski obiskoval otroke. Svojo likovno nadarjenost je izražal v obdelovanju različnih vrst lesa.91 Tudi glasbeno se je udejstvoval. S harmoniko je gostoval na svatbah in dru­gih veselicah. Ob pustu je v Ratečah večkrat igral kar po tri dni skupaj: od sobote do srede. Za šalo je zaigral na glavnik in metlo hkrati.92 K akor ni zakonitih vzporednic med dobrim pevcem folklornih pesmi in ustvarjalcem poezije, je prepoceni misliti, da lahko dober pripovedovalec oz. pra­vljičar postane pisatelj. Za posplošene ugotovitve na to témo je treba raziskati številčnejši vzorec slovenskih pevcev/pevk in pripovedovalcev/pripovedovalk. Po­rajajo se še druga izzivalna estetska vprašanja. Marsikdaj zmore ustrezni zapis dobre folklorne pripovedi nadkriliti njeno literarizacijo.93 4. OSEBNOSTNE LASTNOSTI Lahko bi nastala imenitna študija na témo, kako otroci doživljajo odrasle z aluzijo na osebe iz slovstvene folklore: »Z odhodom italijanske učiteljice in s prekinitvijo pouka nismo dosti izgubili. Poslej smo bolj opazovali naravo in prisluhnili starejšim vaščanom, tako Tomaževemu Alojzu in Košančevi Luciji. Oba sta vedela mnogo pravljic, ki so bile večidel grozljive in so večale našo že tako dobro razvito otroško domišljijo. Lucija je bila že ostarela ženska, ukvarjala se je z nabiranjem zdravilnih rastlin in je znala prav za vsako bolezen svetovati ustrezno rastlino. Otroci smo bili prepričani, da je čarovnica. Bila je zgr­bljena, že zdavnaj je izgubila sprednje zobe, prava podoba čarovnice iz pravljic. Govorila je s hripavim glasom, toda s pravim igralskim zanosom. Znala je zdraviti ljudi in živali. Iz zdravilnih rastlin je pripravljala najrazličnejše čaje in zdravilne tekočine. Z arniko, na­močeno v žganju, je ozdravila še tako veliko rano. Glavobol je zdravila z žarečim ogljem, ki ga je vrgla v lonček, poln mrzle vode. Bolnik je moral popiti to vodo in glavobol je ponehal. Trdila je, da je bil bolnik uročen od sovražne osebe.«94 Presenetljivo si tovrstna terenska opažanja precej nasprotujejo. Milko Matiče­tov je na začetku svoje znanstvene poti poudarjal njihovo vedrino: »To so ponavadi veseli ljudje, ki s svojimi živahnimi zgodbami zabavajo okolico, kjerkoli se pojavijo, bodisi pri skupnih delih, na vasovanju ipd. To niso samo starci in starke, ampak 91 Anja Štefan, n. d., 15, 16. 92 Prav tam, 15–16: Kot študentka sem se večkrat srečala z njim pri njem doma. Med drugim mi je pokazal umetelno izrezljane jaslice. Živo mi je ostala v spominu poleg njih slika z motivom domačije. Še danes sem očarana nad snežno belimi kamenčki iz Pišnice, ki so jo krasili. Presenetil me je tudi s svojimi variantami o Kekcu. Navihano mi je razložil pomen tega imena: Kekec < kakec (otrok, ki še rabi plenice). 93 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, v: Koroški kulturni dnevi (Zbornik predavanj) I, (Maribor 1973), 195. 94 Ivanka Sluga-Škof, Skozi ogenj in pepel (Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 1999), 27. tudi ljudje srednjih let in celo prav mlade osebe. Pravljice, uganke, šale vseh vrst jim gredo kakor iz rokava.«95 Peter Jakelj - Smerinjekov prav gotovo sodi zraven.96 Prav tako krovec Milan, ki »je pobožen človek, ki čas ga še okužil ni. Vkljub temu pa rad pove kako okroglo, če le ni oblačno; to se reče, če ni zraven otrok.« »Pravil mi je o neki grdi grešnici, ki je šla k spovedi, pa še tega ni vedela, da je treba povedati ne le vrste tudi število smrtnih grehov. ‘Če boš še grešila’ – ji je dejal župnik – ‘ne porabi zapisati števila!’ Ko pa baba pove, da je nepismena, ji župnik naroči, da naj po vsacem grehu dene po en krompir v zato napravljeno košaro. In res – čez leto in dan pride grešnica spet k spovedi; s seboj pa komaj privleče košaro krompirja. ‘No,’ pravi župniku – ‘sedaj polno pa le preštejte moje grehe; vsak krompir šteje za enega!’ Župnik se je zgražal nad takim številom grehov; a baba mu pravi: ‘Vejo gospod, to še ni vse; odzadaj pelje hlapec še eno polno samokolnico krompirja!’«97 75 -letni Lojze Pečjak iz Livolda pri Kočevju je »do ušes nasmejan« razlagal: »‘Vedno sem bil dobre volje, zakaj bi zdaj dvigoval nos in se jezil. Smejim se, ker je to moj način življenja. Tudi ko je bilo hudo, ko ni bilo kruha, poleg tega smo bili bosi in goli, se mi je zdelo, da bo boljše. Odkar vem zase, sem torej dobrovoljček, vselej skušam, da je tudi moja družba takšna’« [...] Vmes je kot iz rokava stresal, sočne šale in anekdote, stare tudi več kot petdeset let, še vedno aktualne. Sleherni trenutek skuša preživeti v krogu znancev in prijateljev. Vedno se mu posreči, da je med njimi glavni. […] ‘Še to bi rad povedal, da imam dobro in pridno ženo, ki vestno skrbi zame. Zato ne bi rad slišal, da je moja žena vdova.’«98 Življenjska vedrina menda ni zmeraj urojena, ampak drugotna lastnost, do katere se njeni nosilci prikopljejo z lastno voljo: »Nekateri so doživeli velika pomanj­kanja, drugi so se morali zgodaj osamosvojiti. Kljub temu so ostali eni bolj drugi manj vedri ljudje, ki so znali težkemu življenju ukrasti kak vesel trenutek. Nekaterim pomaga pesem, da ohranijo vedrino in ljubezen do življenja. S hvaležnostjo sprejemajo to, kar imajo, in so sreč­ni. Drugi so našli življenjsko radost v vnukih, tretji še kje drug je. Dva sogovorca, oba zelo dobra pripovedovalca, sta zelo aktivna v družbenem življenju, ostalim je to stvar preteklosti oziroma mladosti.«99 »Naletel sem na kar nekaj šaljivcev, pripovednikov, vidcev, igralcev, pevcev. Kako sem se včasih čudil: sključena mamica, pevski glas pa kot violina, bister kot studenček. Ali pa: borna koča, notri pa sivolas veseljak, ki je menda moral pomoliti v hišo samo nos, pa so se že smejali.«100 Marto Repanšek s Koroške in Marjana Zupana z Gorenjske – so stiki s pripo ­vedovalci docela očarali: »Pri štiriletnem zbirateljskem delu so mi največ spodbud dajali pripovedovalci. Kako prijetna so taka srečanja, ve le tisti, ki jih je kdaj doživel. Vsakokrat 95 Vprašalnica št. 1: Naslovi dobrih pravljičarjev, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU (tipkopis). Za posredovanje se zahvaljujem mladi raziskovalki Barbari Ivančič Kutin. 96 Avtopsija. 97 »Če pride k hiši na delo, ne vpraša, če imajo lepo navado moliti pred jedjo in po jedi; on moli pa je, če je to komu všeč ali ne. Po tem on ne vpraša. Tudi ko se zvon oglasi, preneha z delom in moli. Zvečer spet obere vse svetnike in svetnice božje. Če ga kdo podraži, da je dokazano, da molitev nič ne pomaga, ker če bi kaj pomagala, bi se berači, ki največ molijo, vozili v kočijah – tedaj hudo vzroji.« Vid Ambrožič, Žandar med cvetjem in knjigami, (Kamnik 1998), 353. 98 mgl, Naša kronika, v: Dnevnik, 2. 11. 2000, stran ni označena [37]. 99 Bojana Verdinek, n. d., 126–127. 100 Tone Gričnik, Farice (Glasovi 18) (Ljubljana: Kmečki glas, 1998), 8–9. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE sem se z njih vračala z drobcem ljudskega bogastva, za vedno rešenega pred pozabo časa, zavedajoč se, da se mudi, če hočemo še kaj ujeti. Prav to me je spodbujalo, da sem iskala naprej in vedno znova odkrivala raznoličnost in razsežnost koroškega folklornega izročila. Ko potem pripovedi znova in znova jemlješ v roke in jih dograjuješ, za vsako stoji nekdo, ki ti je to povedal, zato postaja dober znanec, prijatelj, spomin nanj je prijeten.«101 »Nekaj prijetnih sogovornikov je žal že pokojnih in živijo le še v spominu ljudi, na fotografijah ter v zapisanih in posnetih zgodbah, kjer je ujet tudi kanček njihove duše.«102 Po drugi strani je dokumentirana tudi hvaležnost pripovedovalcev za take terenske obiske, kar vse priča o medsebojnem součinkovanju, ki oživi v folklornem dogodku: »Od ozračja, ki ga uspejo ustvariti vsi udeleženci tega procesa, je odvisen rezultat.«103 »S kasetofonom v roki sem se torej odpravila na pot. Vsakokrat, ko sem stopila v kako hišo, mi je bilo, kot da prihajam domov, in ni bilo težko priti do besede. Bili smo si blizu […]104 In ko sem prišla z besedo na dan, da zapisujem stvari, o katerih danes mladi ničesar ne vedo, pa so jih oni doživljali in so vredne spomina, so se strinjali. Velikokrat sem napolnila kaseto kar brez oddiha: kakor da je vse to že čakalo za jezom, da se izlije.«105 »Vsa obravnavana srečanja so zaznamovana z odkritostjo in sproščenostjo.«106 Prevelika doza obeh lastnosti lahko postane ovira za medsebojne stike: »Kot vsak umetnik je tudi ljudski umetnik besede včasih prav muhast in mu je treba iti po dlaki. Živo mi je pred očmi npr. Rezijanka Tyna Wájtawa, kako se je branila, ko so jo poslušalci nagovarjali, naj pove to ali ono pravljico: ‘Ah, ta je predolga! Ta je otročja! Ta je žalostna! To bomo rajši kdaj drugič[…]’ Pa sem jo od prvega srečanja v avgustu 1966 tako vztrajno oblegal, da je do danes povedala že 405 tekstov! Tudi na Koroškem pri pravljičarju Lebnu107 ni šlo zmerom vse gladko. Za eno samo pravljico, ki jo boste zdajle slišali z magnetofonskega traku, sem moral kar trikrat k njemu v Gorinčiče. Preden se je dal omajati, da bi spregovoril, so morali celo priskočiti na pomoč – kot posredniki – skupni prijatelji iz Celovca […].«108 Praviloma so pripovedovalci skromni, toda notranje bogati ljudje, polni iz­kušenj in zgodb.109 »Kaj pa pešanje spomina, apatija? Neka stara gospa nama je zaupala skrivnost: na stara leta je človek po svoje razbremenjen. Ne izsiljuje več usode za večji kos oblasti ali bogastva na tem svetu. Začne se zavedati drobnih, svetlih trenutkov. Zave se, da je podoben svojim staršem, in ugotavlja, kaj vse so mu povedali. Bolj živi v duhovnem svetu kot prej. Veseli se poslušalcev, obujanja spominov. Niso vsi ljudje taki, to drži, a jih je veliko.«110 101 Marta Repanšek, Bajže s Koroške (Glasovi 10) (Ljubljana: Kmečki glas, 1995), 11–12. 102 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca (Glasovi 20) (Ljubljana: Kmečki glas, 2000), 15–16. 103 Bojana Verdinek, n. d., 126–127. 104 Zgodi se, da teren tako omami zbiralce, da lahko ta postane ovira za naslednjo stopnjo znanstvenaga dela: analizo in kabinetno delo. To se je zgodilo slovenski folkloristiki. Ven­dar pa je v takem doživljanju znanstveniku nastavljena past, da pozabi na daljnosežni cilj svojega dela, ki je pač bolj suhoparen in praviloma čustveno osiromašen. 105 Marija Krejan, Vse sorte je že blou (Glasovi 19) (Ljubljana: Kmečki glas, 1999), 15. 106 Bojana Verdinek, n. d., 126–127. 107 Leben = Franc Isop. 108 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 192. 109 Bojana Verdinek, n. d., 126–127. 110 Danila Kojan, Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre (Glasovi 6) (Ljubljana: Kmečki glas, 1993), 8. »Franc Peterka gostinec na Otočcu in bil tu vse od receptorja do vodje proda­ je. Okretni in gibki Frenk, kot ga kličejo, je bil v teh letih na Otočcu zraven pov­sod, kjer se je kaj dogajalo. V takem kraju, kot so Hoteli Otočec s svojim izjemnim gradom, pa se je v tem času dogajalo in zgodilo marsikaj, tudi kaj takega, kar se ne bi smelo in je očem širše javnosti skrito, nikakor pa ni ostalo prikrito Frenku. In tako se je v teh letih nabralo brez števila dogodkov, pripetljajev, zanimivosti in anekdot in Frenku, ki mu je dan dar pripovedovalca, se siplje iz ust.«111 To je do­kaz, da umetnost govorjenega jezika tudi v našem času še ni zamrla! IV. USTVARJALNE KORENINE NOSILCEV SLOVSTVENE FOLK LORE V nasprotju z literaturo, pri kateri je najbolj intimen ustvarjalni postopek pripisan poeziji, v slovstveni folklori to velja za prozne žanre. Nič posebnega ni, da kdo v pogovoru uporabi reklo, mimogrede navrže pregovor, toda povedati kaj, kar dobi pečat folklornega dogodka, je precej bolj zapleteno. Tisti, ki mu pripade vloga pripovedovalca ali si jo prevzame, se veliko bolj izpostavi kot pri petju pesmi, ko mu praviloma vsaj kdo pritegne in na koncu pojejo vsi navzoči. Snov za ta razdelek nikakor ni monografsko izčrpana, v premislek pa je vzorec, po kakšnem postopku se je mogoče lotiti tovrstnih tém. 1. RODBINA Tehtna je ugotovitev, da ostajajo folklorne pripovedi »najpogosteje v ožjem krogu, za pogovor med sorodniki in prijatelji«.112 Glede na resnično življenje folklorih pripovedi tudi pri Slovencih ne more biti drugače: »Ob zgodbah, ki so mi jih pripovedovali, sem se spomnil tudi nekaterih, ki sem jih slišal še kot otrok. Tudi te sem zapisal. Največ mi jih je povedala moja mama in te imam tudi najraje. Pošteno moram povedati, da me je prav ona prva popeljala v svet zgodbic. Toliko jih je vedela in tako lepo jih je pripovedovala. […] Kot da bi slišal njen božajoči glas.«113 »Ivo Kodre je moj oče. On mi jih je največ povedal, kar je tudi razumljivo, saj ga imam vedno ‘pri roki’. Ko se je spomnil kakšno novo, me je vedno pu­ 111 Grajske štorije, v: Vrelci zdravja (časopis za goste Krkinih zdravilišč) 8, št. 5, Novo mesto (dec. 2000), stran ni označena [4]. 112 Dragi Stefanija, O makedonski ljudski pripovedki, 173: »Med več kot sto Šapkarevimi informatorji imajo posebno mesto njegov oče Anastas Paskaliev, njegova stara mati Arsa Strezova in njene hčerke, njen brat Nikola Raguzarov s svojimi hčerami in 85 letni dedo Petko in okolice Struge. Marko Cepenkov je ravno tako zapisoval pesmi in pripovedi pri domačih: od matere Marije, očeta Kosta in od svojih sinov: Kosta, Spaseta in Jordana, od snahe Marije Cepenkove in še od nekaterih drugih v glavnem obrtnikov: čevljarjev, krojačev, klobučarjev, pekov, gostilničarjev, brivcev, pa tudi od igumanov, babic in dedov. Največ pripovedk in pesmi je zapisal od Prilepčana Rešteta (Ica) Prcana. […] Podobno je bilo tudi z informatorji bratov Miladinovih, to so bili njuni sorodniki, prijatelji, znanci in domači.« 113 Dušan Rešek, Brezglavjeki (Glasovi 9) (Ljubljana: Kmečki glas, 1995), 8–9. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE stil malo čakati, ko pa tudi sam ni več zdržal, je začel: ‘Je bilo tisti bot […]’«.114 Empirične raziskave odkrivajo veliko vlogo družine za obstajanje slovstveni folklore skozi čas. Posamezne pesmi in konkretne pripovedi se zares dobesedno prenašajo iz roda v rod, pri čemer obstajata dva načina: a) Neposredno navezovanje enega člena v naslednji člen rodu, to je od staršev na otroke Živčkova K atra je pesmi podedovala od obeh staršev, vendar od matere še več. Nje­na mati pa se je naučila pesmi od svoje matere. To je dokaz, da so pesmi stare in so prehajale od ust do ust najbližjih sorodnikov.115 Od matere, cerkvene pevke, je vsekakor slišala nabožne, za katere je dejala, da so jih tudi v cerkvi peli. Za pesem o župnikovi smrti je povedala, da so jo »mat strašansk rad pel, k se j1m je strašansk1 lepa zdeva, zato k je tko miva«. Vojaške in zgodovinske je verjetno pel njen oče. Vsaj za eno je povedala, da »so jo oče prov rad pel«. Sicer pa te pesmi dokazujejo odmev­nost nekaterih zgodovinskih dogodkov med ljudstvom.116 Podoben zgled za táko rodovno prenašanje je znan iz Ribniške doline: Janko Žirovnik je leta 1908 prestregel v Sodražici eno najboljših pevk Terezijo Mihelič, pd. Skončno Rezko iz Globeli (1862–1948). Pri hiši je bilo več otrok. Hči Ivana, se je »omožila k Hribarjevim v Jelovec pri Sodražici, druga, Rezka pa k Trščevim na Jurjevico. Obe sta materine pesmi odnesli s seboj za doto in jih izročili svo­jim otrokom. Zlasti pri Trščevih je gospodinja Rezka (roj. 1900) posnemala zgled svoje matere in hčere učila peti. Tako sem mogla l. 1963 posneti iz hčerinih ust pesmi, ki jih je Skončna Rezka skoraj 60 let prej pela Žirovniku.«117 Zmaga Kumer ilustrira trditev o pomembnosti družine za ohranjanje slo­vstvene dediščine tudi s primerom iz Dolge brde nad Mežiško dolino: Golekov oče, vseh pet otrok in stric« sestavljajo »pravi družinski zbor. Mati ni pela, pač pa od strani poslušala ter usmerjala pevce s kritičnimi pripombami, s pogledom in gibom. Šlo ni le za to, da bi obvladali napev in besedilo pesmi, mar več tudi način koroškega večglasnega petja«. Tudi drugi pevci so večkrat zatrjevali, da so s starši prepevali že od otroštva. »Čutili so pač, da je petje nekaj lepega, kar ljudi druži, da je pesem vrednota. Zato so hoteli izročiti svojim potomcem to, kar je bilo ljubo njim samim. Če so se torej mnoge naše pesmi ohranile stoletja dolgo, to ni bilo golo naključje, marveč tudi posledica zavestnih prizadevanj«.118 Mati Antona Breznika je rada brala in poslušala, imela je trden spomin in z vese­ljem pripovedovala. Rad jo je poslušal pripovedovati, med drugim o dvojčkih Pavle­ 114 Petra Kodre, n. d., 39. 115 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 118–119. 116 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, 178: »Če jih je Katra slišala od očeta ali nje­ govih vrstnikov, so morale nastati in se na moravško-ihansko območje priseliti razmeroma hitro po opevanih dogodkih, saj je bilo francosko obleganje Ljubljane v letu 1809 (gl. št. 90) in odprava kmečke tlake 1848 (gl. št. 92). Ker je Katra znala tudi božično koledniško (št. 82), domnevamo, da je bila šega takrat še živa.« 117 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 122. 118 Prav tam, 123–124. tu in Janezu.119 Ob snopiču Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi se je izkazalo, da zna tudi veliko ljudskih pesmi. Pela jih je mati, pel oče, pela komaj enajstletna sestra Ana. Tako se je tudi on navdušil zanje. Osemnajstletni dijak je moral zbujati »vtis resnosti, odraslega človeka, drugače si ne moremo predstavljati, da bi mu bili stari ljudje brez pomisleka peli ali narekovali pesmi, ki so včasih dosti kočljive po vsebini. Morali so ob njem dobiti vtis, da zapisuje pesmi iz resnih razlogov, ne sebi v zabavo. Tudi ‘nagrajanje’ pevcev nam to dokazuje; saj to ni bil velik denar, morda kdaj za kako pijačo ali podobno, vendar nam kaže dijaka realista, ki pozna ljudi.«120 V rodbini pravljičarja Petra Jaklja -Smerinjekovega so v pripovedni tradiciji zna­ni kar trije zaporedni členi. Magdalena Košir (Rute 1855 – Gozd Martuljek, 1937), poročena Jakelj. Bila je odločna, verna, razgledana, delovna ženska, rada je brala in vedno kaj zapisovala. Mati trinajstih otrok je bila sinu Petru prvi vzor in zgled pripo­vedovanja, tako na ravni teksta po sporočeni snovi kot v načinu podajanja, torej na ravni jezikovne teksture in njene dramatizacije. O tem se je bilo mogoče prepričati iz navezovanja na mater v pripovedovanju,121 o tem zanesljivo govorijo vpisi že priletne matere Magdalene na prazna mesta v nekatere letnike Mohorjevega koledarja.122 Podrobno je vse to predstavljeno v magistrski nalogi Anje Štefan. Peter Ja­kelj (*1886), šesti otrok Jožefa in Magdalene Jakelj, je tri leta obiskoval kranjsko gimnazijo, da bi, menda na materino željo, postal duhovnik. Toda raje je postal mizar. Pri vojakih v Beljaku od leta 1908 do leta 1911 je spoznal več dobrih pripo ­vedovalcev. Leta 1915 se je poročil, za doto dobil kos zemlje za hišico in njivico za sočivje. Med 1. svetovno vojno je bil v Galiciji (na današnjem Poljskem). Kot dober mizar je izdeloval vsakovrstno pohištvo in sploh vse, kar je lesenega zahtevalo takratno življenje.123 Od Petra Jaklja - Smerinjekovega je prevzela nadarjenost in veselje do pripovedovanja njegova hči Marica (roj. K ranjska Gora, 1918). Še danes rada sodeluje s svojimi točkami na raznih prireditvah. V K ranjski Gori ima tudi Kekčevo hišico. Kadar si razpusti svoje dolge sive lase, z veliko okroglo pleteno košaro postane grozna Pehta.124 Izrazito neposredno dedovanje od mater na hčer je dokumentirano tudi v Reziji: »Napotili so me pravzaprav k materi Ani Čelinovi, pa sem kaj kmalu spre­videl, da hči Jelica iz Borovičja – Elena di Lenardo nič ne zaostaja za materjo, da jo bržkone celo prekaša, čeprav se zvesta in hvaležna učenka in dubiis zmerom obrača k nji kot avtoriteti.«125 »Spominjanje in pripovedovanje sogovorcem obuja 119 Po Ciglerjevi povesti Sreča v nesreči. 120 Jakob Šolar, Anton Breznik, v: Anton Breznik, Življenje besed (Maribor: Obzorja 1967), 9, 12, 16, 17. 121 Tudi avtorica tega pisanja se je poleti 1969 večkrat srečala z njim, ko je bila po I. letniku štu­ dija na ljubljanski Filozofski fakulteti, v Porentovem domu v Kranjski Gori na okrevanju. 122 Posredovala mi jih je pred leti Danica Hostnik, ko sem zahajala k njej na obisk v Kranjsko Goro zaradi Petra Jaklja-Smerinjekovega in njegovega rodu. Prim. Arhiv slovstvene folklo­ re (Marija Stanonik), ISN, ZRC SAZU, Ljubljana. 123 Anja Štefan, n. d., 11–15. 124 Nastopala je pri predstavitvi knjige Rpečnekova vučca (Glasovi 20) v Ratečah in v Podho­ mu na Gorenjskem. 125 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije (Ljubljana: Mladinska knjiga, Trst: Zalo­ žništvo tržaškega tiska, 1973), 32–33. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE spomine na starše, na prijetne in manj prijetne dogodke. Iz pripovedi veje obču­dovanje: ‘To je pa moja mama m1n prajwa. Moja mati je t1k mogwa p1rpowedwat.’« Tudi pripovedovanje kot táko, ni nujno, da gre ravno za folklorne pripovedi, je že do­kumentirano v tej liniji. Helena Konečnik (roj. 1962) iz Kotelj »rada pripoveduje otrokom, možu, staršem, če pride kak znanec na obisk. Nikoli ni v zadregi. Temu pravi: ‘Da se kaj pomenimo iz kakih starih cajtov […] s1 zgodbe ko jih čuješ od koga, da jo poweš naprej. Samo govorim, n1č ne mislim zrauno.’«126 Andrej Karničar z Jezerskega: »Ob razmišljanju o našem izročilu imam pred očmi in v ušesih svojega očeta, ki je z vso resnostjo pripovedoval, kako je kot mlad pastirček v letih 1885 –1890 poslušal na veliki Roblekovi kmetiji glavnega in zelo modrega ‘ta velkga hvapca’ Jaka, ko je že takrat pripovedoval o prejšnjih lepih časih, ko so še lepe vile obiskovale dobre ljudi, ko Jezerani še niso vozili lesa v Trst in so imeli zato na kmetijah veliko več časa za skupne pomenke in zabave, ko so se veliko pogovarjali o coprniških zgodbah, o lepih in žalostih povedkah.«127 Morda so očetje v taki vlogi res bolj redko posejani. Raziskava v Slovenski Istri, ki slovi po svoji bogati folklorni dediščini, je izvedela samo za enega očeta (v okolici Šaleža), da je izmišljene zgodbice pripovedoval otrokom, toda sin – že sam družinski oče – se je slabo spomnil njihove vsebine.128 Nenavadno je, vendar se nekateri res sramujejo pripovedovati vpričo doma­čih. Na željo ene od njih »sva se umaknili v zgornje nadstropje hiše, da naju ne bi kdo motil, da je ne bi kdo poslušal.«129 b) Cikcakasto preskakovanje, ko slovstvena dediščina starih staršev preskoči en člen v diahroni smeri in preide na vnuke Najzgodnejši spomin na to zakonitost je ohranil Matija Valjavec. Njegovo zanima­nje za slovstveno folkloro ni bila le ena od kulturnoidejnih opredelitev v duhu njegovega časa, ampak je smisel zanjo prinesel že od doma. Babice po materini strani – ta ima za to največ zaslug – se v tej zvezi na več mestih spominja z izjemno toplino in hvaležnostjo.130 V Dnevopis, tj. dijaški dnevnik, iz l. 1848 je že vpisal eno nabožnih otroških pesmic in vpletel nekaj zgodb, ki jih je slišal doma.131 126 Bojana Verdinek, n. d., 102–106. 127 Andrej Karničar, Jezerske štorije (Glasovi 16) (Ljubljana: Kmečki glas, 1997), 10–11. 128 Mojca Ravnik, Bratje - sestre - strniči – zermani: družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri (Ljubljana: ZRC SAZU, Koper: Lipa, 1996), 169–171: »V nekem gradu je bil strah, deček je bil noter pa si je tolkel orehe. Ne vem, kaj mu je že obljubil, grad ali hčer, en bogataš in je rekel, če bo zdržal. Noben ni zdržal. Deček je imel kamne in orehe, sebi je tolkel orehe, in potem je hudič padel po kosih. Ona pošast je pa padla, najprej roke pa noge, in on je kar naprej tolkel, potem pa pravi: ‘Daj še meni!’ Pa mu da kamen, on pa ga hoče z zobmi streti, ni mogel, potem pa še ne vem, kaj, tri stvari morajo biti, potem je hudič odšel in ga ni bilo nikoli več in je dobil on tisti grad.« 129 Bojana Verdinek, n. d., 112–114. 130 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, 107. 131 Prav tam, 108: Pripoved o leseni skledi, ki jo je Bleiweis pravopisno in stilistično popravlje­ no objavil l. 1848 s posredovanjem Valjavčevega profesorja L. Martinjaka v Novicah. Vnuki se spominjajo Čekalonove none iz Zanigrada v Slovenski Istri po »prav­cah«, ki jih jim je pripovedovala ob večerih. Umrla je leta 1950.132 Zgled za ták način rodovnega izročila prihaja tudi iz Porabja. Leta 1970 je komaj tridesetletna Veriška Gašpar postregla zbiravcem kar s stotino pesmi. K ako je prišla do te bogate dediščine? »Mene so učili prababica, stara mati od moje mame[…] Rojeni so bili 1879. leta na Gornjem Seniku. S prababico sem od male starosti jaz pasla kra­ve. Z njimi sve vsigdar spevale pesme. Da sem bolj mala bila, bolj kratke pesme, za mene; da sem pa že v šolo hodila, te pa vsigdar dugše [= daljše], bolj žmetne [= zahtevne] pesmi, štere so bile vesele pa tudi žalostne. […] Moja stara mama so z menoj tudi popevali, samo oni so ni imeli grlo, a pesmi so preveč radi poslušali. Od nji sem se tudi dosti naučila.«133 Dober spomin pomaga Ančki Lazar, da si je tako dobro zapomnila ne samo dogodke iz svoje mladosti, ampak tudi vse, kar je še kot otrok slišala od starejših, predvsem od stare mame po mamini strani. Tedaj je bilo veliko ljudi nepismenih, ta pa je bila zelo razgledana in odločna ženska, ki je veliko vedela in je bila neizčr­pen vir ljudskih pesmi in različnih starih pripovedi in prigod, ki jih je z veseljem pripovedovala svoji vnukinji. Pa tudi njena mama je imela veliko zaslug za ohra­nitev ljudskega izročila. Tej navezi se je treba zahvaliti, da je dobrepoljsko in zlasti zagoriško ljudsko izročilo v pesmi in besedi ostalo živo do današnjih dni.134 Ta način prenašanja slovstvene folklore je v neref lektiranem mišljenju so ­značnica za njen obstoj sploh. Neidentificirana babica je stereotip za slovenskega pripovedovalca. O tem priča tudi naslov ene od zbirk slovenskih folklornih pripo­vedi Babica pripoveduje. Alojz Rožen iz Podgore pri Kotljah se rad »pogovarja, pogovor vedno tako nanese, da je vmes zgodba. […] Tudi vnukom veliko pripoveduje; od pravljic do svojih doživetij«.135 V resničnem življenju pa imajo dedje lahko v resnici enakovreden vpliv na vnuke: »moj ded, Mežnarčkov ata, nam je otrokom za vselej prižgal ‘božjo iskro’ s svojimi čudovitimi pripovedmi. Te so mu neusahljivo vrele izpod košatih avstroo ­grskih brk, in čeprav že dolgo počiva pri sv. Martinu, se mi zdi, kot da ga pravkar slišim pripovedovati starodavno bajko.«136 »Zgodilo se je, da je nekoč ob pripovedi stare­ga očeta vnuk dejal, da je teh zgodb že sit, da jih posluša vsak dan. Po atovi smrti pa mi je dejal, češ, dobro, da si vse skupaj zapisal, sedaj bi jih pa rad slišal.«137 132 Mojca Ravnik, n. d., 170. 133 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 123. 134 Mihaela Steklasa, Ohranimo izročilo prejšnjih rodov (pogovor z Ančko Lazar), v: Naš kraj 3, september 1997, 15–16: Dočakala je 94 let in je bila edinstvena ljudska pevka, ki so jo še posebno dobro poznali v Glasbenonarodopisni sekciji pri ZRC SAZU. Tudi ona je bila razgledana, čeprav je bilo v času maminega otroštva še tako, da se je hodilo v šolo samo ob četrtkih. 135 Bojana Verdinek, n. d., 111–112. 136 Marija Cvetek, Naš voča so včas zapodval (Glasovi 5) (Ljubljana: Kmečki glas, 1993), 5. 137 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 15–16. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE 2. VAŠK A SRENJA Po moralizmu diši trditev, da se pevska žilica pri revnejših obdrži ali razvije bolje zato, »ker ga ne zaduši skrb za ohranitev bogastva«,138 primer za to da je uboga dninarica, oz. beračica Minca K rkovič.139 Pač pa imajo večje možnosti za udejstvo­vanje na drugih področjih. Pesmi se prenašajo naključno ali namenoma, o čemer priča naslednja zgodba: »Ko je v ljubljanski stolnici vodil pevski kor Gregor Rihar, je v Begunjah skrbela za cerkveno petje neka K leménova Neža. Ker ni znala not, rada pa bi bila vendar na­učila begunjske farane Riharjevih pesmi, si je pomagala z ustnim izročilom, prav dobesedno: Rihar je navadil pesem svojo sestro Jerico, ta je zapela neki Jugovičevi, Jugovičeva je naučila hlapca in ga poslala v Begunje zapet Neži, Neža pa je potem zapela v cerkvi in je tako pesem prišla med ljudi.«140 Čeprav je K ramar nekatere pesmi, ki jih je zapisal pri Živčkovi Katri, slišal le od nje, to ne pomeni, da so bile njena posebnost ali posebnost njenih staršev, marveč so bile, kot vse druge, del pesemske tradicije vsega območja ali kar vse­slovensko, ne glede na to, da so morda samosvoje različice. Njena pripovedna »o mladem Tramšetu, ki je ne prej ne pozneje ni nihče zapisal, spada v motiviko o navidezno mrtvem« in je v drugačnih različicah znana iz zapisov Matevža Ravni­karja - Poženčana na K ranjskem, Franca K ramarja na Igu, pa tudi posnetkov iz Prekmurja in Štajerskega, iz Rezije in Bele krajine. Poznavalcev pesemske folklore »repertoar Živčkove K atre ne preseneča«, ker »okoliš, kjer je živela, spada med izrazito baladna območja, in so se pripovedne pesmi ohranile tam do današnjih dni, verjetno prav zaradi navade, da so veliko peli pri varovanju mrliča, zlasti ‘ta­žalostne’, kot so imenovali balade po domače«.141 Spomin na dobre pevce ali pevke živi med ljudmi desetletja. Glasbeni folklo­risti so leta 1957 v okolici Moravč pri dveh pevkah zasledili dediščino Živčkove Katre. Ta-stara Tičevka (roj. Vinje, 1870) iz Zgornje Javoršice si je od dobrih deset let starejše Katre zapomnila marsikatero pesem. K atrina vrstnica Alojzija z Vrha pri Sv. Trojici se je omožila s Francem Cerarjem v Konfinu. Najbrž tudi ona ni hodila v šolo, ker je – po hčerini izjavi – poznala samo tiskane črke. Znala je veliko pesmi in jih rada pela, »‘čudno’ starinsko zavijala melodije.« Hči Frančiške Jemec, pd. Pangréva (1899 –1966) iz Žej pri Moravčah je večino pesmi slišala od nje, zapo­mnila pa si je le tiste, ki so ji ugajale. Med tistimi, ki jih je znala od matere, jih je enajst vsebinskih variant h K ramarjevim zapisom K atrinih pesmi.142 Še tako pre­prosto občinstvo ima oster posluh in neusmiljeno odklanja prisiljeno pripovedo­vanje. V vaškem okolju so zaželeni in dejansko pripovedujejo le tisti posamezniki, ki to umejo.143 Dobre pravljičarje pozna in ceni soseščina, vas ali celo širša okolica. 138 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 121–122. 139 Več o njej v razdelku o vidnejših nosilcih slovstvene foklore. 140 Zmaga Kumer, n. d., 121. 141 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, 169–170. 142 Prav tam, 172–173. 143 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 81–82. »Tudi še dolgo po njihovi smrti pravijo o tej ali oni zgodbi«: »Ta je pa rajnkega N.N!« Navadno krožijo o njih različne anekdote že za njihovega življenja.14 4 Josip Jurčič je marsikatero svoje delo navezal na slovstveno folkloro iz okolja, v katerem je preživel svoje otroštvo. »Na koncu njegove roparske pripovedi Brat in ljubi se je ohranila pripomba: V višenjskih hribih leta 1862. zapisal J. J. Seveda je pi­satelj folklorno pripoved po svoje literarno predelal, dodal malenkosti, razširil itn., nič podobno zbiranju modernega folklorista, ki najraje zapisuje ali snema neposre­dno«. »Jurčič je izpolnjeval Levstikov nasvet, da naj pisatelj začne tam, kjer je narod nehal, pri nas v Višnji Gori in daleč okrog, posebno v spodnjih krajih pa se je dogodilo tako: narod je nadaljeval sam, kjer je pisatelj Jurčič nehal. Ta je Višnjane dobro opazoval in poznal, saj je tukaj celo leto dni hodil v šolo in je imel v Julnikovi [danes pri Kralju, op. M. Z-J. ] tudi so­rodnike. Višnjanje so se na Jurčiča jezili, dostikrat jih je prav poredno smešno prikazal v svojih delih, ko pa je tako hitro umrl, so se šele zavedli, kaj so izgubili. Sami so nadaljevali s smešnimi pripovedmi o sebi in o svojem slavnem mestu. Še bolj pa so kovali take besede okoličani, saj so se tega tudi oni naučili pri pisatelju. Po vsej kranjski deželi so se raztegnile pripovedi o slavnem višnjegorskem priklenjenem polžu, o bistroumnih purgarjih in njihovih gavgah.«145 Težko bi našli bolj imeniten opis o širjenju kakega motiva, ki se je sfolkloriziral najprej v ožjem okolju in se sčasoma razpredel širše po slovenskem prostoru. Nazorno predstavo, kako je to konkretno potekalo nekoč, pomaga razumeti pisanje Antona Dolinarja, duhovnika in učitelja146 v Lučinah. Poklic mu je narekoval kar največ stikov z ljudmi. Vendar ga je izobrazba od njih tudi oddaljevala, da se ni dal zmesti utvaram, ki jih je bilo polno v njegovem času. Odlično opazuje življenje okrog sebe, saj nosilce slovstvene folklore okarakterizira po njihovem stanu oz. so­cialni pripadnosti. Vsi po vrsti so nekakšni deklasiranci: »Berači, mavharji ali plašarji, godci in drugi take verste rokovnjači, vedô pravljice na izbiro, toda izmišljujejo se jih kar med­potoma, in kažejo le, kako živo in bogato umišljijo naš narod ima.«147 »Koliko da se govori o copernicah, to je bolj znana stvar. Marsikdo meni, da mu je vse narejeno ali pogodeno, naj že živina boleha in kako živinče pride pod zlo, ali krava ob mleko pride itd. Vse to se kakemu capi­nu ali pa kaki suhi stari baburi na rame opertuje. Černe bukve, Kolomonov žegen vsakoverstne kraftne molitvice in »žebvanja« in takove bedarije marsikomu blodijo po glavi. Če je kak slepar dosto navit, dela se kakor da bi kaj več znal, ko hruške peči, in kmalu se ga ta ali uni kmetavs boji, pa mu še bolji dar podeli, da se mu zlepa od ogla spravi in pri svinjah ali živini kaj ne ponagaja. […] Matere se otrok boje kleti, da se ne bi spremenili v žival, s katero bi mati otroka klela, ali pa da ne pride vragu v oblast (to pač prav). Mnogo se pripoveda tudi, kako je tu pa tam sam vrag prišel po kacega porednega pastirja itd. Sploh tvarine med ljudstvom dosta, da bi jo kdo pobral, mnogo basnoslovskih ostankov bi se še našlo med narodom našim.«148 Zadnji Dolinarjev stavek priča o človeku, ki zna razločevati razsvetljensko oz. pedagoško stališče do slovstvene folklore od zgodovinskega oz. znanstvenega na drugi strani. Resnične terenske delovne izkušnje ne morejo mimo vaške srenje: »Najlepša priložnost za zbiralca nastopi, ko jih je več skupaj. Takrat radi kar tekmujejo, kdo se bo spo­ 144 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 122–123. 145 Mihaela Zajc–Jarc, Duhan iz Višnje Gore (Glasovi 7) (Ljubljana: Kmečki glas, 1993), 12. 146 Prim. Kako so se šolali v Lučinah do leta 1939, v: 137 let šolstva v Lučinah, 60 let šolske stavbe (Lučine, maj 1999), 10–11. 147 Anton Dolinar, n. d., 154. 148 Prav tam, 156, 157. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE mnil več zgodb. Vsak ve še za kakšnega, ki tudi zna kaj povedati.«149 »Zanesljiv vir je bila sko­raj vedno tudi vaška gostilna. Tam sem izvedel vse.«150 »Ne bom pozabil, ko so mi priporočili obisk na Zgornji Lipnici pri Tomanovi mami. Ko sem prišel pred njeno hišo, so mi pred vrati povedali, da je mama pred pol ure umrla in da je bila še skoraj do zadnjega dne polna vedrih pripovedi. Na srečo se je ena od teh ohranila, povedala mi jo je prijazna sovaščanka.« Kaže, da terensko delo, ki je kronano s povratno informacijo v obliki knjige, blagodejno vpliva na naklonjenost prebivalcev do njihove lastne slovstvene dediščine. Koder je že izšla knjiga iz zbirke Glasovi, se stališče do folklornih pripovedi in slovstvene folklore precej popravi. »Opažam, da se je potem, ko je izšla knjiga »kraških štorij« Bejži zlodej, baba gre, ta odnos v moji okolici še izboljšal. Otroci na šolskem izletu si pripovedujejo anekdote, prebrali so jih v knjigi. Zgodbe prihajajo k meni. Za nekatere se je izkazalo, da so že natisnjene. Učenec je prišel z listkom, kjer je imel napisane »delovne naslove«, češ da je nono ugotovil, da teh ‘pravc’ pa ni v knjigi, naj jih pridem zapisat. Takoj po izidu knjige sem od bralcev zvedela za še nekaj pripovedovalcev. Ljudje, ki so mi, tako bolj mimogrede, da bo mir, povedali kakšno zgodbo, sprašujejo, če še kaj zbiram. Mislila sem, da sva s kolegico dodobra ‘eksploatirali’ območje, pa ugotavljam, da je bil to bolj dnevni kop.«151 Zabelimo tukajšnji razdelek s hudomušno anekdoto o plavolasi Mici: »Mizza bionda, kot so jo klicali Italijani. Doma je bila z vrha Masor, bila je lepa in iznajdljiva, še mlada ženska, drzna tihotapka, torej kontrabantarica, ki se je znala spretno izmikati nešte­tim nevarnostim. Imela je tudi veliko smisla za humor, rada je pela narodne pesmi, besedilo je včasih kar po svoje spreminjala ali dopolnjevala, kakor sta ji velevala hudmušnost in trenutni položaj. Pravili so, kako je sedela na mejniku, zibala svoje lepe noge in dražila finančne stražnike, ki so stali v polkrogu na italijanski strani. Po nekem znanem napevu je zapela svojo pesmico, ki se je takole začela: Sn tincala, sn tancala, /tam doli po Ljubljani, /sn tincala, sn tancala, /so jezni bli Talijani […]«.152 Iz odlomka se lepo vidi, kako je iznajdljivo slovensko dekle slovelo v svojem okolju prav zaradi petja, vendar ne zgolj petja kot izvajanja, ampak enako kot preustvarjanja besedil in njihovega pri­lagajanja določenim, celó kočljivim okoliščinam. Odstotna razporeditev zbranega folklornega gradiva po zaselkih v Podnanosu kaže, da je množina folklornih dogodkov premosorazmerna z velikostjo zaselka.153 3. NADARJENOST Matiji Murku je bilo od vsega začetka jasno, da »narodna pesem ni mistična cvetka, ki nekako tajnostno nastane v celem narodu, in da jo tudi pojejo večinoma nadarjeni poe­dinci in ne ‘ves narod’«. Zato je naročal zbiralcem, »naj zasledujejo očete narodnih pesmi«, kot sta bila na primer »Anton Županec, želar in godec, in njegova žena Ur­ 149 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 162. 150 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 15–16: »Če že pripovednik ni bil navzoč, so mi pa zanj povedali. Zanje sem izvedel tudi na pošti, v trgovini in še kje. Za tovrstno delo so bili primerni sončni dnevi zgodnje pomladi, ko se pridejo ljudje pogret na prvo prijazno pomladansko sonce, svoj čar pa imajo tudi dolgi jesenski in zimski dnevi.« 151 Prav tam, 15–16. 152 Tomaž Pavšič, Ob stari meji: pričevanja in spomini (Idrija: Bogataj, 1999), 98. 153 Petra Kodre, n. d., 34. šula«, ki »sta morala biti na vsaki gostiji in veselici. Po potrebi je pesmi zlagal sam ali skupaj s svojo ženo, napevi so bili večinoma njeni. Pri imenitnih pevkah se je pokazalo, da so (bile) večinoma cerkvene pevke ali tudi na gostijah in drugih vese­licah.154 »Živčkova Katra, dobra pevka z obsežnim znanjem ljudskih pesmi, je bila v svojem času pevska osebnost, kakršnih ni bilo na pretek. Ni pa bila izjema.«155 »Nikoli in nikjer ne morejo biti vsi ljudje v kraju enako dobri pevci in tudi veselja za petje imajo vselej nekateri več, drugi manj. Med njimi so izrazite pevske osebnosti, ki zato tudi uživajo sloves. Ljudje jih poznajo po tem, da vedo veliko pe­smi in da so lepe. Drugi pritegnejo samo v skupini, radi pomagajo, naprej peti pa ne morejo ali ne marajo. Pomembni so oboji, eni neposredno ohranjajo pesemsko izročilo, včasih celo zavestno in z vso vnemo, drugi pa sestavljajo tisto občestvo, od katerega je odvisno, ali se bo npr. novodšla pesem prijela, katere splošno znane se bodo ohranile ali katere bodo postale in ostale značilne za tisti kraj. Vodilni pevci ostanejo ljudem v spominu, tako da pripovedujejo o njih pevski vnemi in znanju. »Ona je zmeram pela,« je zatrjevala neka ženska na Notranjskem o svoji sestri. »Ona je pela, kadar je pomivala, je pela, kadar je pospravljala, kadar je plela ali okopavala, ona je zmeram pela.«156 Med pripovedovalci so nekateri pravi ljudski umetniki, zapisi njihovih pripo­vedi pa prave umetninice. Za pripovedovalca je najpomembneje, da je nadarjen. V eni osebi združuje mimiko, gestikulacijo in sproti konstruira bogat dialog – z obilnim glasovnim barvanjem – ki pripovedi daje močan pečat dramatičnega. Če je treba, vmes tudi zapoje.157 »Pripovedovalec je lahko umetnik le, dokler sedi med poslušalci, na zgolj namišljenem odru. Gradi napeto zgodbo, poslušalce in sebe ziblje v brezčasnosti.« Za svojo umetnost rabi najmanj enega poslušalca. Če se take­ga pripovedovalca izloči iz kroga, kjer se lahko vsak hip iz ustvarjalca prelevi v po­slušalca, če je postavljen na resničen oder, se čar razblini; ni več niti senca samega sebe. »Folklorna pripoved je nežna cvetlica. Ne uspeva v vsakem prostoru.«158 »Dobri pravljičarji, umetniki besede, niso na gosto sejani. Tudi ko že naletiš na pravega, ga moraš najti pri volji, prizadevati si, da bo pripovedoval ne samo tebi, ampak svojim rednim poslušalcem, publiki, ki njegove zgodbe že pozna in mu je v spodbudo, da ne bo truden, da se mu ne bo nikamor mudilo itn.«159 Jože Primc in Marjan Zupan sta si vsak s svojo knjigo za zbirko Glasovi nabrala veliko terenskih izkušenj: »Pred skoraj desetimi leti mi je zdaj že pokojna Ljuba Tomac iz hrvaškega Ložca povedala svojo inačico zgodbe o tem, zakaj je okamenel Mož v Loški Steni. Potem sem povprašal o tem še druge in zvedel več različic. Hkrati pa so mi ljudje – ko sem se z njimi bolje spoznal – kar sami začeli pripovedovati še o vilah, šratljih (škratih), coprnicah (čarovnicah), mračnikih, strahovih in še ra­ 154 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, 29. 155 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, 178. 156 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 115–116. 157 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 163: Tako je npr. v zgodbi o gospodu in mežnarju, ki sta ukradla ovco. Gospod zapoje kar med mašo: »Ali si prinesel me-e-e?« Mežnar pa zapoje nazaj: »Nisem prinesel me-e-e. Vzeli so mi ihaha in dali so mi batine.« 158 Prav tam, 163. 159 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 191–192. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE zne druge nenavadne zgodbe.«160 »Nekateri od teh vasovalcev so bili prav odlični pripovedniki, da jih je bilo veselje poslušati. Razpredali so razne zgodbe, bajke, pravljice – z bujno domišljijo in interpretirane skozi dobro izpeljano pripoved. Zgodbe so bile mnogokrat vesele in navihane, pa tudi srhljive in žalostne.«161 »Vendar je tu potrebna previdnost,« svari Milko Matičetov: »kakor ni pisatelj vsak, kdor zna za silo sukati pero, tako si tudi ta, ki nadležnemu folkloristu nekaj pove,162 ne bo že samo s tem zaslužil slavo dobrega pripovedovalca. Med več kot štiridesetimi osebami, ki sem jih npr. zaslišal v štirih vaseh na desnem bregu Tera, bi lahko imenoval 3 – 4 boljše pripovedovalce. Regina K ramaro seveda prekaša vse: po številu povedanih tekstov, po njihovi dolžini in lepoti, po nevsakdanjem, samo­svojem načinu pripovedovanja. To ni morda le moj osebni vtis, saj Regina slovi kot dobra pripovedovalka tudi med domačini.«163 »Vsaka prava folklorna pripoved je sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Od izročila je dano predvsem ogrodje, medtem ko meso, kri in dušo dobijo pripovedi vsakokrat sproti od pripovedovalca. Če je ta res ‘mojster svoje obrti’, se bo vselej potrudil, da bo zgodbi vdihnil nekaj sebe samega. Zgodbe, kakor jih posreduje izročilo, dopuščajo vsakomur, da se razživi, uveljavi svoj pripovedoval­ski dar in izrazi svojo osebno stilistično noto.«164 Barbara Ivančič Kutin skuša odgovoriti na vprašanje, ali je pripovedovalec, ki je dober po kriterijih publike, enako dober tudi za raziskovalca, ki želi folklorni dogodek dokumentirati. Dober pripovedovalec se zaveda svojih sposobnosti, zato navadno nima težav pri snemanju z diktafonom (snemanje z videokamero je drug, mnogo težji problem). Vprašanje pa je, koliko nanj vplivajo druge sestavine kon­teksta (prisotnost raziskovalca, zavedanje o ocenjevanju in vrednotenju itn). In če se poigramo – hvalabogu – z utopično predpostavko, bi bil za folklorista idealen tisti pripovedovalec, ki bi isto zgodbo povedal vsakršni (ciljni) publiki, ob vsakem času, v vsakem prostoru, razpoloženju, ne glede na tehnična sredstva, skratka tisti, ki bi bil med pripovedovanjem neodvisen od konteksta.165 4. UČENJE Mojstri besede so se zraven svojega nesporno prirojenega daru tudi učili. Postopo­ma so si nabirali in bogatili svoj repertoar in v mladosti hodili navadno kar zares »v 160 Jože Primc, Okamneli mož, 22. 161 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 6. 162 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 81–82: »Folkloristi – ne samo začetniki – dostikrat hudo grešimo, ko v svoji poklicni vnemi na silo vlečemo iz tistih, ki nam po naključju pa­ dejo v roke, predvsem še iz starejših ljudi, vse mogoče in nemogoče, kar včasih nima ne repa ne glave. Vneto nadlegujemo osebe, ki pač vedo to in ono (kdo bi mogel potovati skozi življenje, ne da bi se ga v letih kaj prijelo!), vendar temu ne znajo dati primerne oblike, pa se v zadregi lovijo in nekaj zmašijo, »samo da je«, da se pač odkrižajo sitnežev. Če bi dobro prisluhnili okolju, ki ga želimo spoznati, bi bilo drugače.« 163 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, 9. 164 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 123. 165 Barbara Ivančič Kutin, Dober pripovedovalec z zornega kota poslušalca in raziskovalca, v: Traditiones 30/1 (Ljubljana 2001), 183–192. šolo« k temu ali onemu, ki so ga šteli za svojega vzornika. Tyna Wájtawa iz Rezije »bi bila (kot dekle), šla za eno pravljico po nagih kolencih v Benetke«. »Za pravljico bi skočila v ogenj ali v vodo!«166 V Bavcih pri Marezigah je živel odličen pravljičar Bepo Umer, p.d. »Malnar« (1889–1950). Doma v gostilni so se »ob sobotah in nedeljah zbirali potujoči Rezijani in se zabavali s pripovedovanjem, on pa je priza­devno vlekel na ušesa in si veliko zapomnil«. Po oboroženem spopadu s fašisti ob volitvah leta 1921 je bil z drugimi vred zaprt v Kopru. Tam »smo takáli ob 4 popol­dán pravit prauce in smo finíli drugi dan ob deveti uri, prez spat! Jaz sem bil hudič (za pravit), an mladénec z Gospa je bil dva!« Taka priznanja, da je bil konkurent enkrat boljši – »za dva hudiča« – so precej redka in kar občudovanja vredna.167 Na Téšinji pri Šentjakobu na Koroškem je živel Franc Šušter, po domače Mač­kov Franci. Bil je v Rimu, Jeruzalemu in še kod. Znal je nadvse lepo pripovedovati. K temu čudnemu romarju je kot otrok zahajal Lebnov Franci iz Gorinčič in si očitno prizadeval, da bi ga kdaj mogel »lično posnet«. Precej svojih lepih, dolgih zgodb je prevzel prav od njega.168 V. ORIS NEK ATERIH VIDN(EJŠ)IH NOSILCEV SLOVSTVENE FOLK LORE Kolikor omogočajo dostopni viri, sledi kratka predstavitev konkretnih nosilcev slovstvene folklore. Njihov seznam je začel nastajati že leta 1976.169 Čeprav bi bila njihova razvrščenost po abecedi uporabniku zelo priročna, se zdi ustreznejše ča­sovno zaporedje, da se ne zabriše njihova zgodovinska umeščenost. 1. PEV K E IN PEVCI Kompleks manjvrednosti v zvezi s slovstveno folkloro je vpričo Srbov in Hr vatov napravil slovenski kulturi in narodni samozavesti velikansko škodo. Nerazumljivo je, da je zaradi njega Jernej Kopitar »slovensko ljudsko pesem pustil čisto vnémar; Macuna pa pripravilo do sklicevanja na nekakšno ‘pravilo’«: »da slovensko narodno pjesničtvo imade boljih napjevah (melodiah), a tako zvano srbsko ili bolje štokavsko, bolji i ljepši sadržaj kao i veču pjesničku vriednost« (Neven 1856, 43), Levstika pa celo do ne­mogoče trditve v Popotovanju: »Ako bi mi tudi imeli Vuka, nimamo pesmi, da nam bi jih ubiral.«170 Podlegel mu je celo Joža Glonar, ki je leta 1923 ob dokončanju Štrekljeve 166 Milko Matičetov, Tina Vajtova (In memoriam), v: Traditiones 13 (Ljubljana 1984), 187. 167 Milko Matičetov, Ljudsko pripovedništvo v slovenski Istri, v: Rad XVII. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970 (Zagreb 1972), 134. 168 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 195. 169 Torej je letos od tega ravno trideset let: »Sama pa je M. Stanonik pripravila začasno kar­ toteko posredovalcev slovenskega ljudskega pripovednega izročila v prozi. Pregledala je samo objavljeno gradivo iz časa po letu 1945: začasni popis obsega 81 imen.« Poročilo o delu, ISN SAZU, Letopis SAZU, Ljubljana 1976, 207–208. 170 [Milko Matičetov], Sklepne misli, v: Slovenske ljudske pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1970), 20–21. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE zbirke Slovenske narodne pesmi kritično pretresal načrte svojega predhodnika in se med drugim obregnil tudi ob predvidena kazala, posebej ob kazalo pevcev: »Kaj naj nam pomaga register vseh pevcev in pevk? Smisel ima pri Hrvatih in Srbih, kjer je pevec po poklicu naravnost strokovnjak in umetnik, pri nas pa, kjer poje ‘ore rotundo’ tako rekoč ves narod, bi s takim kazalom dobili samo kopico gluhih imen, ki so popolnoma slučajno prišla do tega odlikovanja in nam, posebno, če so že davno mrtva, ne vedó nič povedati«171 Matija Murko je dodobra spoznal zakonitosti srbske oz. hrvaške epike, vendar ju ni mitiziral, pač pa pogreša ravno to, kar se Glonarju zdi odveč: »Naši star[ej]ši nabiralci in prijatelji narodne pesmi so pod romantičnim vplivom, po­sebno Grimmovim, mislili, da si je vsak narod iz svojega narodnega duha ustvaril tudi narodno poezijo kakor jezik, mitologijo, pravo, šege in navade. Govorilo se je torej tudi o nekem mističnem postanju narodnih pesmi, ki jih je ustvaril in pel ves narod, torej »das singende Volk«, kar so Hr vatje in Srbi predelali v »narod pevač«. Danes vemo, da so tudi narodne pesmi stvarjali umetniki med narodom in da so jih tudi peli za to posebno nadarjeni ljudje. Žalibog zaradi tega krivega mišljenja niso nabiralci zapisovali niti imena svojih pevcev, še manj pa nam poročajo, kdo so bil ti pevci, kaj, kdaj, kje, komu in v kakšnih prilikah so peli svoje pesmi.«172 V okviru projekta Narodna pesem v Avstriji, ki se je pod državnim vodstvom začel izvajati leta 1905, so za sistematično zbiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi, torej folklornih pesmi v današnjem pomenu besede v posameznih sloven­skih pokrajinah postali odgovorni člani slovenskega delovnega odbora: Fran Mil­činski za Dolenjsko, Matej Hubad za Gorenjsko, Ivan Scheinigg za Koroško, Anton Štritof za Notranjsko, Gabrijel Majcen in Josip Tominšek za Štajersko. Večina se je zelo izkazala, razočarala pa sta zastopnika za Goriško in Istro. V Prekmurju je šele po pr vi svetovni vojni, ko je prišlo pod Jugoslavijo, odpravil zamudo Fran K imo­vec.173 Temeljit seznam zapisovalcev pesmi iz tega časa za edicijo, ki jo postopoma izdaja Glasbenonarodopisni inštitut, obsega okrog petdeset imen.174 Kot eden najboljših slovenskih zapisovalcev je bil med njimi posebne hvale deležen »glasbeni samouk« Franc K ramar, ker da je pri svojem zbirateljskem delu najbolje od vseh upošteval osebnost svojih pevcev in pevk: »Z nekaj potezami jih je znal v svojem poročilu predstaviti in včasih ovrednotiti. Zraven je povedal še kaj o pesmih, šegah ali kar je opazil, doživel. Ravnal je kot današnji poklicni foklorist z dolgoletnimi izku­šnjami, pa je bil le preprost, komaj 20 -leten fant!«175 Današnja glasbena folkloristika obžaluje, da je večini nekdanjih pevcev zna­no le ime. Veliko jim jih je ostalo »v spominu zaradi vtisa, ki ga zapusti srečanje s človekom z bogato dušo«.176 Nekaj od njih je po njihovi pevski dejavnosti ali po človeški plati geselsko orisanih v naslednjem seznamu. Ana (roj. Ažbe, Dolenčice, Javorje), poročena Žakelj v Ledine nad Žirmi; ko je postala vdova, je z novo poroko postala Pagon in se preselila v Dole (župnija 171 Joža Glonar, n. d., 55–56. 172 Matija Murko, Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih, 303–304. 173 Josip Tominšek, Prvo sestavno nabiranje slovenskih narodnih napevov, v: Časopis za zgodo­ vino in narodopisje 32, Maribor (1937), 308. 174 Prav tam, 315–319. 175 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, 168. 176 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 116. Zavratec). Datum smrti še vedno ni znan. Po sodbi poznavalcev je»morala biti iz­redno nadarjena narodna pevka«. Še danes nima temeljitega življenjepisa, ki ga je priporočal Rajko Nahtigal in jo počastil z naslovom »slovenski ženski Filip Višnjić«. Po zaslugi zapisovalca njenega sina Antona -Rodoljuba Ledinskega »nam je ohra­nila lepe narodne balade«.177 Gončeva mati (Begunje na Gorenjskem): »stara suha ženica je ves dan pre­sedela v postelji in pela. Otroci so hodili k njej v vas in jo poslušali. Še zdaj se spominjajo, da je imela prov švoh f letno štimco in da je znala pesem o Pegamu in Lambergarju.«178 Marija Kremžar (K rtina 1838 – 1926), pd. K rštárjeva, šivilja, ni bila poročena. Dolgo je pela na cerkvenem koru v Dobu, zato je znala veliko nabožnih in cerkve­nih pesmi. Ob prvem K ramarjevem obisku (pela mu je v letih 1912, 1913, 1914) je imela že 74 let. Da je bila vneta za petje, se vidi iz tega, da je hranila svojo zbirko zapisanih pesmi in in staro tiskano pesmarico. K ramarju je zapela 58 pesmi. Ne­kaj si jih je zapomnila od matere Katarine, ki je umrla okrog 1880, ta pa od svoje tete, umrle okrog 1848.179 Minca Krkovič (Vrh, 1858 – Kostel nad Kolpo, 1933), pd. Hatova, dninarica in beračica; Vsem je ostala v spominu kot dobra pevka in Kostelke so rade povedale, da so si vse lepe stare pesmi zapomnile od nje. Njeni starši so imeli nekaj časa na Vrhu gostilno in branjarijo, vendar jim je bilo zaradi slabega gospodarjenja in nesreče vse prodano, morali so se izseliti v bajto. Minca je hodila na dnino in po smrti staršev zahajala k sestri Urši, poročeni v vasi Potok. Ko se je Urša odselila, je onemogla, ostarela Minca prišla med občinske reveže. Ljudje so jo imeli radi, ker je bila snažna in je rada delala, zato so jo v marsikateri hiši zadržali po več dni, ne samo en dan kot druge občinske reveže. Bila je srednje postave, v starosti majhna in šibka. Fantje in dekleta so na njen račun uganili marsikatero šalo, ker so vedeli, da bi se neznansko rada omožila in je bila še v starosti otročje lahkoverna. Najrajši so jo imeli otroci, ker je nenehno pela in pripovedovala pravljice. K ljub tegobam ni poznala žalosti, ob petju je pozabila na vse.180 Marija (roj. Brumec) Tement (Starše – prej Sv. Marjeta na Dravskem polju – 1859 – 1932), pd. Bašečnikova, šivilja. Leta 1885 se je poročila v Zlatoličje. Menda je bila velika in postavna. Z možem sta imela samo leseno hišo in nekaj njiv. Svojih otrok ni imela, zato pa so se okrog nje zbirali drugi. Veljala je za izobraženo in »nobel«, da so tudi učitelji in duhovniki radi zahajali v njen gostoljubni dom. Dol­go je bila vodilna cerkvena pevka in se je umaknila šele, ko je organist začel uvajati latinske maše, ki jih ni marala. Francu K ramarju je zapela sto dvajset cerkvenih in posvetnih pesmi.181 Katarina Zupančič (Kamnica nad Dolskim, 1860 – Vinje, 1918), pd. Živčkova Katra; njen oče Janez Zupančič (1815 –1893) je bil iz Podgore pri Dolskem, čevljar. Mati Marija (roj. Cotman) je bila menda iz Trnjave pri Lukovici, poljska delavka. 177 Filip Višnjić (1765–1834) je bil največji srbski narodni pesnik guslar, od katerega je Vuk Karadžić zapisal več narodnih epskih pesmi. 178 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 115–116. 179 Prav tam, 118. 180 Prav tam, 121–122. 181 Prav tam, 119. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Umrla je pred letom 1884. Družina je bila revna, zato so živeli kot gostači v kajži pri Bregarju. Katra je bila njun edini otrok in je ostala samska. Leta 1886 je rodila sina Pavla, ki je, tako kod ded, postal čevljar, sicer pa tudi godec, harmonikar. Z materjo sta živela v Vinjah v kajži kmeta Mateta. Po pripovedovanju tistih, ki so jo poznali, se je preživljala z dnino in s pletenjem slamnatih kit za slamnike. Za pusta se je vsako leto lepo oblekla, hodila po hišah in prepevala. »Njeno življenje je bilo trdo in pesmi najbrž edino veselje. Lahko si jih je zapomnila, ker je bila nadarjena in sta ji bili tiskana ali pisana beseda nedostopni.«182 Umrla je za »špansko«, stara komaj 58 let. Franc K ramar je leta 1910 iz njenih ust prestregel 106 pesmi, največ starih pripovednih.183 Čudil se je, kako more, in to kot analfabetka, toliko in tako dolgih pesmi znati tako gladko na pamet.184 Matija Murko na podlagi svojega te­renskega raziskovanja srbsko-hr vaške epike pojasnjuje, da pravzaprav ne gre za znanje pesmi na pamet, ampak za sposobnost improviziranja: »Katra je zato še pela stare pripovedne pesmi, ker je bila analfabetka […] Ona je pomnila dobro osebe in dejanja, drugače pa je pesmi vsaj do neke mere iznova stvarjala z znanim gradivom narodnega pe­sništva. Vsak dober narodni pevec pripovednih pesmi je več ali manje improvizator.« Murko priznava K ramarju zaslugo, »da bomo mi in potomci vedeli, kako so se pele stare pripovedne pesmi Mlada Breda, Lepa Vida, Pegam in Lambergar idr. v dobi svo­jega izumiranja, ko so še živele le v ustih starih ženic.« Ljubljanski odbor za narodno pesem v [stari] Avstriji se je oddolžil pomenu Katre Zupančič za glasbeno folkloristiko s tem, da jo je dal fotografirati v sedečo na zidcu pri peči narodni noši.«185 To je prva uradna fotografija kake slovenske ljudske pevke.186 Neža Repar, pd. Štučkova (Brda pri Ihanu, 1869 – Goričica, 1938), kočarje­va hči; sedemindvajetletna se je poročila s kočarjem Valentinom Pircem (Goričica, 1873). Imela sta štiri otroke. Znala je peti na desetine pesmi vseh vrst, največ pri­povednih, ljubezenskih in takih, ki jih pojo pri mrliču. Med njimi so nekatere zna­čilne za ihanski okoliš, ali redkost na Slovenskem: balada o ženi, ki jo mož umori, da bi se oženil z ljubico, in ki pride tretji dan po smrti opozarjat svojo naslednico, kako naj ravna z otroki; balada o objestnem fantu, ki mora umreti, ker je brcal mrtvaško kost; o ženi, omoženi z roparjem v daljni deželi; o nezvestem možu, ki ga uroči zapuščena ljubica, da mora umreti; zgodovinska pesem o koncu francoskih vojsk; f lorjanovska kolednica. Pesmi je pela že Antonu Brezniku, še več pa Francu K ramarju. Njen mož Tine je bil daleč naokrogo pri/znan godec in je rad pel; umrl je star 84 let. Tudi njuna hči Johana (roj. 1897) je bila dobra pevka.187 Mica Štampfl (Rečica ob Savinji, 1873), Štef lnova, kočarica. Najstarejša izmed šestih otrok, ki so odšli za kruhom po svetu, je ostala v svoji rojstni vasi. Zaradi 182 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, 169–170. 183 Med njimi znamenite: Pegam in Lambergar, Godec pred peklom itd., ali tudi več pri­ povednih, ki jih ni v Štrekljevi zbirki n. pr. Jezus in kovač, Majar in grof, O Tinski gori, Študent, Grešnik pri sodbi, Križanski Jožek, Marta in Magdalena itd. Posebno zanimiva pa je bila pesem o nekem rokovnjaču Matjončku. 184 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, 168. 185 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, 36–37. 186 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 118–119. 187 Prav tam, 118. bolezni na očeh ni dokončala šole, pisati je pozabila in z branjem bi bilo prav tako, če ne bi bila tega učila otrok, vendar ne svojih, saj se ni omožila. »Vendar je bila med vaškim drobižem močno priljubljena.«188 Zaradi veselja do dela na polju, so jo kmetje radi povabili na dnino. »Po stari navadi je hodila obirat hmelj zmerom k eni hiši, k Smodeju v Preserje. V Savinjski dolini je bilo obiranje hmelja od nekdaj prazničen dogodek, zato so se ob tem delu pripovedovale tudi pravljice, ki si jih je nekaj zapomnila. Druge je slišala v domači vasi, ko je ‘na luč ahtala’.«189 »Tudi pela je dobro, kar Štajerci še posebej cenijo.«190 Frančiška Jemec (Konf in, 1899 – Žeje pri Moravčah, 1966), pd. Pangreva, šivilja. Svoj talent za petje je podedovala od matere Alojzije. Oče Franc je bil doma blizu Tovorovega gradu in je znal igrati na harmoniko. Ko je bila stara tri leta, ga je še slišala. Potem je odšel v Ameriko in ga je tam povozil vlak. Poročila se je leta 1932 in imela sedem otrok, ki so od nje podedovali pevsko nadarjenost. »Pri vsaki pe­smi, ki jo je zapela raziskovalcem,« je vedela kaj povedati. »Večinoma je pesmi tudi vrednotila. Natanko je razločevala, katera je stara ali starinska, katera bolj nova. Dejala je, da imajo starinske pesmi podobne viže med sabo. Zdele so se ji čudne, kakšna celo grda ali vsaj ne tako hudo lušna. ‘Mama so čuden zvijal,’ je dejala in pristavila, da se njej to ni zdelo lepo in se za tako pesme ni toliko zavzela, da bi si jo zapomnila. Nekatere so se ji zdele težke, spet za drugo je rekla, da je lahka viža, kakor bi bila bolj otročja, ali pa da je malo, žalostna. Tiste, ki so bile bolj živahne, so se ji zdele podobne plesnim (kokr m1čk1n polke, kokr jen valč1k). Pri nekaterih ji je bolj ugajala melodija, pri drugih besedilo in je brž pripomnila, kakor v opravi­čilo, češ da ni lepa, ampak pomenljiva ali da je podučljiva za mlade.«191 Za »dokaz, da pevsko izročilo ni le stvar starih ženic«, Zmaga Kumer našteje kar nekaj kremenitih mož. Andrej Kranjc (Dobec pri Begunjah z Notranjske, 1867 – letnice smrti ni, pd. Andrejčkov; majhen in suhljat, pa silno žilav, zelo pobožen mož. Vse življenje je ostal samski in v domači hiši. Do pozne starosti je delal na domačiji, ob nedeljah hodil k maši v Begunje ali celo dve uri daleč v Cerknico. Pri 90 letih mu ni bilo nič iti pozimi čez hrib na Rakek po opravkih in je zmogel priti tudi še na Šmarno goro. Spadal je še v rod, ki je romal peš na Višarje, na Sv. Goro, na K rižno goro, na Žalostno goro, na Planinsko goro in drugam.192 Pesmi so bile takrat sestavina romanja in ljudje so se ob prihodu domov postavljali s pesmimi, ki so se jih bili naučili na taki poti. Tudi Andrej je znal nekaj takih. Veliko si jih je zapomnil od očeta, ki je bil dober pevec in je rad pel svete [= nabožne], ne take zmišlene [= pripovedne], med katere ni štel legendnih. Doma so bili vsi pevci, tudi Andrejev 188 Milko Matičetov, Mica Štanfelnova z Rečice, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10 (Lju­ bljana 1963/1964), 170. 189 Ob smrti na vasi namreč prižgo luč in rojaki umrlega dobe nekoga, ki mora ves čas do pogreba bedeti in paziti, da ta luč ne ugasne, pa še v pogrebnem sprevodu jo mora nesti prav do groba. Milko Matičetov, Mica Štanfelnova z Rečice, Pri slovenskih pravljičarjih, 171: »Mica je več kot tridesetim pazila na luč in ker je bilo pri varovanju mrličev v navadi pripovedovanje pravljic, se jih je tudi tako nekaj naučila.« 190 Prav tam, 171. 191 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 119–120. 192 Prav tam, 120. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE brat, poznejši gospodar in njegovi otroci. Peli so pri vsakem delu. Ko sta nazadnje ostala sama z nečakinjo Jerico, ki je gospodinjila, je pel kadarkoli tudi sam. Trdil je, da najlaže poje tešč.193 Samo božičnih pesmi je znal čez sto in vse polno drugih. Pevci njegovega kova se zanimajo tudi za usodo pesmi, npr. kdo jo je zložil, ob kakšni priložnosti, kako je prišla v tisti kraj ipd. Franc Cemič (Dolga Raka pri K rškem, 1876 – letnica smrti ni navedena), na­zadnje cerkovnik pri sv. Petru v Ljubljani. Svoj visoki tenor je ohranil do pozne starosti. Pesmi se je naučil povečini od matere Marije (roj. 1845), nekaj na roma­njih na Zaplaz ali v Zágorje pri Pilštajnu. Njegov repertoar je obsegal pesmi, tako rekoč za vsako priložnost, kar je značilno za dobre pevce.194 Matjaž Koštric (Žižki, 1897 – Maribor, 1969). Še mlad je v letih po pr vi svetovni vojni pel Francu K imovcu, ki je takrat zapisoval pesmi po Prekmurju. Leta 1960 se je z družino preselil v Maribor. Bil je zelo nadarjen in preudaren mož, po naravi družaben. Zelo ga je veselilo gledališče. Posebna ljubezen je gojil do slovenske pesmi, domače prekmurske in splošno slovenske in tudi cerkvene. Njegov reper­toar je bil zelo pisan. Petje ga je spremljalo vse življenje in v vseh okoliščinah: na paši, v družbi, ob kolinah, na gostijah, pri luščenju bučnic ali česanju perja, pel je na pogrebih in v cerkvi. Baje je pel celo na smrtni postelji. Imel je tudi dva stara rokopisna zvezka pesemskih besedil. »Enega, z letnico 1880, je nemara spisal nje­gov oče Jožef Koštric, ki je bil dober pevec in daleč naokoli znan kot neprekosljiv starešina na svatbah. V drugem zvezku je veliko pesmi v knjižni slovenščini, takih, ki so prišle v navado po prvi svetovni vojski.«195 Jože Jeglič (Tuhinjska dolina, 1909), p.d. Javoršek, cestar; in z majhnim pose­stvom, oče dvanajstih otrok. Veselje do petja in način petja je ohranil še iz fan­tovskih let. Leta 1960 je na prošnjo sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštitua napisal seznam začetnih vrstic za napeve 123 besedil. Večino pesmi je slišal od matere, ki je bila dobra pevka, enako njegovih deset bratov in sestra. Nekaj pesmi se je naučil tudi pri vojakih.196 Josip Dravec je iz Prlekije zbral seznam 218 pevcev in pevk s kratko karak­teristiko: rojstna letnica, poklic, udejstvovanje v petju, posluh, glas, kako jih kot pevce/pevke sprejema okolje.197 2. PRIPOV EDOVALCI IN PR IPOV EDOVALK E Izjave Gašperja K rižnika na tukajšnjo témo so najzgodnejše, kar jih imamo v slo­venski slovstveni folkloristiki. K ljub temu da vsakemu pripovedovalcu nameni komaj stavek ali dva, zaživijo pred nami s svojo zunanjo pojavnostjo: starostjo, poklicem ali drugim njihovemu položaju ustreznih načinom preživljanja – vse do 193 Zmaga Kumer nadaljuje: »torej prav nasprotno od tistih, ki se izgovarjajo, da ne morejo peti, če ga nimajo malo v glavi; izkušnje kažejo, da tudi potlej ni nič z njimi.« 194 Prav tam, 121. 195 Prav tam, 120. 196 Prav tam, 121. 197 Josip Dravec, Glasbena folklora Prlekije (Pesmi), (Ljubljana: SAZU, 1981), 490–502. telesne pohabljenosti. »Poznej sem se obrnil na pravlice, Miha Goste, hlapec 20 let star mi jih je sam zapisoval, de sem mu le poper dal. Kar je bilo falenga, sem sam popravil. Jakob Korenta, 17 let star čevlarski učenc, ko je šival pri meni, sem ga prosil, de mi jeh je narekval. Z njim sem se stavil en goldinar, če jih ve deset povedat. Pa jih je vedel, a 11 mi jih je pove­dal, za te otel imeti od vsake posebej plačil. Janez Bervar, 18 let star prosilec, ko je mladost ob desno roko paršú, mi jih je narekval, od ribča v ‘Slovenskih pripovedkah iz Motnika’ in več drugih, za to je hotel biti dober plačan. Lovren Sajovic, usnjarsk pomagač na Vranskem, doma v Motniku; njega sem naprosu, de je zaslišu pripovedke na Vranskem, de mi jih je potlej narekval od Zdravjetóve vóde, in od dvanajst bratov in sester; te do druge je pa sam zapisal, in le prepisal sem jeh jas potlej, z želo, da bo dobil knigo, kadar bodo na svetlo pri­šle. Več ko polovico narodnih reči sem izročil Slovenskej Matici.«198 Navedeni odlomek iz K rižnikovega pisanja prepričljivo dokazuje njegov velik napor priti do gradiva za vsako ceno, praviloma z denarjem iz njegovega lastnega žepa. K rižnik skrbno zaznamuje, kdo mu je posamezno pravljico ali druge vrste zgodbo povedal, kdaj jo je zapisal. Za naslednji zapis se dá sklepati, da ga je na­pisal iz lastnega védenja, vendar mu je bilo tuje to javno priznati: »Pripovedovalec neznan, sploh se odlomki pripovedujejo v motniški okolici«. Enkrat samkrat navede dru­žinsko izročilo: »Motnik, povedali moja mama«. Prav tako le enkrat kot karakteristi­ko pripovedovalke navede starost: »stara ženica na Srebotni«. »Jožefa Pečnikova gospo­dina« je bila njegovemu okolju in času očitno tako domača, da se mu je ni zdelo potrebno bolje predstavljati. Vsekakor so dragocene naslednje tri oznake poklica, ki označujejo hkrati tudi socialni položaj pripovedovalk in krajevno pripadnost: »Doroteja Svetič, kramarica v Motniku, nekdaj v Kamniku doma«, »Pripovedovala lonča­rica iz Kokarje pri Mozirje«; »Beraška iz Šentgotrta«, »Fr. Kočar, vojak, Motnik«, drugod dodaja: »vojak in restant ali jetnik v Celju«. Tudi naslednja dva pripisa utegneta velja­ti eni in isti osebi: »Narekoval iz Blagovice 60 let stari tesar in berač«; »Pripovedoval berač iz Blagovice«. Pri kakem sogovorniku je najbrž napeljal vodo na svoj mlin mimogre­de, da ga ni utegnil vprašati niti za ime, vedel pa je, od kod prihaja, zato je zapisal le: »pripovedovalec iz Tuhina«. Razen omenjenih krajev so navedeni še »Češnjice pri Tuhinju«, »Špital« in morda še kaj.199 Gašper K rižnik je po navodilih J. B. de Courtenaya opravljal praktično, kar je Gregor K rek utemeljeval teoretično in postavljal pr va znanstvena izhodišča, veljavna za njegov čas. Tudi s svojimi napotki za terensko delo je utiral pot profesi­onalizaciji (slovstvene) folkloristike: »Dobro je pa tudi, če spisatelj, ki je dobro znan z ob­činstvom, povpraša, kdo kaj zna praviti pravlic (istorij), in ko ga izvé, da ga gre povprašat za-nje, pa včasih tacemu tudi kaj daruje.«200 Njegovo delo je nadaljeval in nadgrajeval K arel Štrekelj, v čigar zapuščini je ohranjeno gradivo 295 sodelavcev.201 198 Marija Stanonik, Folkloristični portret Gašperja Križnika, 144. 199 Prav tam. 200 G.(regor) Kr.(ek), O nabiranji narodno-slovstvenega blaga. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 107. 201 Monika Kropej, Štrekljevi sodelavci – zbiralci narodopisnega gradiva, v: Traditiones 17, Ljubljana (1988), 225–256. Prim. Katalog zbiralcev za Štrekljevo zbirko in zapuščino, v: Monika Kropej, Karel Štrekelj: Iz vrelcev besedne ustvarjalnosti (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2001), 107–143. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Naslednji mozaik imen je s svojo umetnostjo govorjenega jezika doživljali po­zornost stroke od srede 20. stoletja naprej. Večina jih je prvi portret doživela v člankih Milka Matičetovega, nekaj pa jih je prišlo v strokovno evidenco po drugi poti. Katra Jovžkova (Trenta, *1865) je imela v svojem neizčrpnem repertoarju sko­raj samo povedke, bajke, legende ipd.: »zgodbe o začetkih Trente, o volku, ki je požrl perico ob Soči, o medvedu, ki zaspi, ko poje neko travo, o kačah, špičmarju, skritih zakladih, o desetniku in desetnici, o velikih ženah, o krivopetnicah itn. se pri K atri vrsté kot na traku. O vsem mogočem iz nekdanjih dni – o starih navadah od rojstva do smrti in od spomladi do zime, o povasiji, o življenju, prehrani, obla­čilih, delu, žalosti in veselju – zna bajati […]«.202 Na obiskovalca je okrog leta 1962 napravila zelo globok vtis tudi zaradi kontekstualnih sestavin: »Lesena koča, kjer je Katra živela kot najemnica pred enajstimi leti, ko sem jo prvič srečal, se je od starosti zrušila, ona sama pa je še zmerom pokonci. Ko sem ji omenil bližnjo stoletnico, mi je hudomušno po­stregla z zgodbico o Štúblenku,203 najstarejšem izmed treh bratov, ki so vedeli, koliko časa jim je še dano živeti. In to je bil obenem tudi odgovor – v prispodobi – 97-letne Katre Jovžkove, osamljene zastopnice rodu, ki je že pod rušo. Ta rod se je v izgubljeni gorski dolini ruval z medvedi, s svetom pa je imel zveze samo po slabih stezah proti dvajset kilometrov oddaljene­mu Bovcu ali tisoč šeststo metrov visoko čez Mojstrovko v Kranjsko goro, kamor so Trentarji zmerom hodili in se vračali sključeni s težkimi bremeni. Če to premislimo, bomo pač lažje razumeli Katro, ki je dejala: ‘Še pesu ne želejem, kar sem jaz potrpela!’ Po njenem ‘imajo zdaj ljudje nebesa, ne vejo, kaj imajo.’ Včasih, ko smo sekli, je bil fruštik kosa, če smo grabili, so bile grablje. Zdaj do devetih jejo že trikrat!’ S tem, kar je starka povedala o košnji, je slikovito razodela nekdanjo bedo.«204 Joza Kravanja (Vrsnik, *1876 – Soča, †1969), Marinčič pod Skalo, dolina Tren­te, rudar. V mladih letih je služil, nato delal v rudnikih na Koroškem, Štajerskem, Westfalskem in drugod.205 »Nemirni, muhasti Trentar«206 je obiskih ob M. Matiče­ 202 Milko Matičetov, Katra Jovžkova iz Trente, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10 (Lju­bljana 1963/1964), 108–109. 203 Ko sta Kristus in Peter pripotovala skozi Trento, je Štublenk sedel križem rok pred svojo bajto. Kristus mu je to brž oponesel: /«Štúblenk, glej, ta tvoja raztrgana bajta se ti bo le­pega dne še na glavo podrla, ti pa tu sediš. Mar ne bi bilo bolje, če bi si jo malo popravil?« /«Ah, če je bila dobra stošestdeset let, bo že kako tudi še teh stoštirideset, kolikor imam bilti na svetu!« Kristus mu ni mogel ugovarjati in je molče šel naprej, Petru pa je potem vendarle rekel: /«Viš, tale Štublenk je zadnji, ki ve, kdaj mu je namenjeno umreti.« 204 Milko Matičetov, Katra Jovžkova iz Trente, Pri slovenskih pravljičarjih, 108. 205 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, (Ljubljana 1963/1964), 75: »Ne rojstni dom pri Otokarju v Trenti ne domačija v Soči, kamor se je prizetil, ne zadostujeta za preživljanje družine, če bi ne bilo drugega zaslužka zraven. Zato gre mladi gospodar redno po svetu, medtem ko žena in starši skrbe za otroke, drobnico, njivo, senožet, pašnik in kar je pač premoženja. Po starih nenapisanih zakonih je zdaj zdoma Marinčičev sin, oče pa si kljub svojim letom še da opraviti z ovcami in kozami, jim nosi sol do pristaje, jim nastilja ipd. Ob svojih obiskih ga večkrat nisem našel pri hiši, tako da sem moral za njim: bil je v hribu pri ovcah, pasel je kozo, pomagal grabiti seno pri žlahti, nabiral lešnike ali kaj drugega.« 206 Prav tam: Milko Matičetov ga predstavlja anekdotično: »Na poštnem uradu v Soči nekega jutra, prvega v mesecu, še ni bilo denarja. Eden tistih, ki so čakali, se je lotil praviti pravlji­ tovega povedal po eno ali dve pravljici, potem pa vsakokrat začel zatrjevati, da ne ve nobene več. Vincenc Pečnik (Lepena, *1882 – Rute nad Bistríco v Podjuni, †1963), pd. Bi­celj. Bil je četrti izmed sedemnajstih otrok. »Pri domači mizi so se bratje in sestre nekaj časa še lahko umikali mlajšim od sebe, kmalu pa je vsakemu novemu, ki je prisedel in dobil žlico v roke, moral najstarejši lepo odstopiti prostor in iti zdo ­ma.« Priženil se je k Bicljevim v vznožju Pece. »Bil je vzoren kmet in se vozil po opravkih z motorjem. K ljub temu je rad pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal v mla­dosti. V njih nastopajo bajna bitja, kot so žalne žene, škopnik, tranta mora, lesni mož, pehtra baba, bela kača, lintvern«. Že to kaže, da je pri njem pravljic manj. Vnuki so ga zelo radi poslušali.207 Lojze Tratar (Slepček, *1884 – Gorenja vas pri Mokronogu, †1960), železni­čar.208 V družini šestih otrok, ki so morali za kruhom po svetu, je bil oče, Fricov Janko, znan pravljičar. Svoj dar je očitno zapustil sinu Lojzetu. Ta je v mladih le­tih delal v Ljubljani, v Kozlerjevi pivovarni, na Gorenjskem in na Koroškem, nad dvajset let pri železnici. Bil je vesel, zgovoren mož. Matičetovemu je pripovedoval »doma v hiši ob večerih ali pa čez dan na travniku pred vasjo, kjer je pasel. Če je sredi pravljice šel vračat kravo, je potem zmerom povzel nit natanko tam, kjer se je bil ustavil«. Povedal mu je čez štirideset pravljic, raznih šaljivih in drugih zgodb.209 Janoš Dončecz (Števanovci, *1885), pd. Brgancin Gjanček. V mladosti se je iz­selil v Ameriko in tam kot pravi potujoči pravljičar potoval po iz kraja v kraj ter svojim rojakom pripovedoval zgodbe iz rodnega Porabja. Tega se je njegov sin še dolgo spominjal.210 Peter Jakelj (K ranjska Gora,*1886 – †1979), Smerinjekov, mizar. Njegova življenj­ska pot je bila predstavljena že spredaj. Matičetov je v letih 1952 do 1955 ročno co o ravbarjih. To je trajalo nepretrgano dve uri. Medtem so pri blagajni seveda že začeli deliti denar, vendar je bila tudi veža še zmerom polna ljudi. Dokler se namreč pravljica ni iztekla, nihče ni šel proč, ko je opravil svoje pri okencu. Pripovedoval je Joza Kravanja, po domače Marinčič. […] Domov – eno uro daleč v Vrsnik ‘Pod skalo’ – se mu kajpada nikoli ne mudi. V trgovini kupi moke in drugih potrebnih reči za dom, potem pa obsedi v gostilni ‘Pri Maksu’ tja do popoldne ali do večera. Ob dobri kapljici v veseli družbi mar­sikatero pove, pa še zapoje zraven.« 207 Milko Matičetov, Bicelj iz Podjune, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, (Ljubljana 1963/1964), 266. Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 191. 208 Milko Matičetov, Lojze Tratar, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, (Ljubljana 1963/1964), 8–9: »Otroci se peljejo iz šole domov – iz Novega mesta proti Trebnjemu. Na prazen prostor nasproti njim sede star mož, suh, visok, pristriženih brk in iskrivih oči. Otroka s knjigo na kolenu vpraša: ‘Kaj je to?’ ‘Pravljice,’ mu odgovori šolar. ‘Pa je to kaj prida?’ – ‘Ne bogvekaj.’ – ‘Čakajte, vam bom pa jaz eno povedal!’« »In mož je res začel praviti: kako je Pavluha smetano in platno prodajal, kaj je za to iztr­žil, kako je šel po svetu, ‘umrl’ in spet oživel. Sledila je zgodba o Pavčku. Potem je prišel mimo sprevodnik, prisluhnil in – obstal. Kaj ne bi: v vlaku ne slišiš vsak dan, kako je štra­masti brat bral gobe in dobil grofično za ženo. Nič čudnega, če so se šolarji peljali postajo ali dve preveč in če jih je še tedaj sprevodnik komaj spravil z vlaka. Najrajši bi se bili kar peljali naprej s Tratarjem: ‘Vi jih pa vež veste kakor naš profesor!’ so rekli.« 209 Prav tam. 210 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 9–11. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE zapisal 39 njegovih pripovedi, poleg njih še šale, pesmi, pregovore, podatke o krajevnih šegah, opise bajnih bitij, otroške igre idr. Leta 1958 in 1962 je posnel z magnetofonom skupno 18 Smerinjekovih pripovedi in poleg njih 6 takih, ki so sicer pripadale njegovemu repertoarju, vendar so jih povedali Smerinjekovi ožji družinski člani: hčere in vnuki. Razen folklornih pripovedi, ki jih je največ prevzel od svoje stare matere Magdalene (1852–1937), si jih je izmišljal tudi sam in jih zamlada »posebno rad vlekel na dolgo in široko, če treba, več večerov, »v nadaljevanjih«.211 Tone Komatar (Županje njive, *1886), p. d. Jerištov oče.212 Katarina Jerin (Tunjice pri K amniku, *1888), pd. Bernardova mama.213 Bepo Umer (Babiči pri Marezigah v Istri, *1889 – †1950), pd. Malnar, izučen zidar. Njegov oče imel gostilnico, kjer so se med drugimi ustavljali tudi potujoči loncevezi in brusači iz Rezije. Od vsake druge sobote do ponedeljka ali torka so bili redni gostje. Bepo se jih je spominjal celo poimensko, še bolj so se mu vtisnile v spomin njihove pripovedi. Prenekatero je sprejel v svoj repertoar. V koprskih zaporih je pridobil to in ono od neznanega mladeniča iz Ospa, pri vojakih od nekega Mencingerja z Jesenic, drugo pa so domače istrske zgodbe. Zapisanih je šestintrideset pravljic, šaljivk in anekdot in večina je dolgih.214 Maksimiljan Potrbin (Čateška gora, 20. 3. 1896 – Repče nad Trebnjim, 1963), Petričkov Milan, krovec. Hudomušno ga je opisal Vid Ambrožič:215 »Vse te lepe pra­vljice, ki sem jih tu nekaj napisal, mi je pravil krovec Milan, ko sem mu pri pokrivanju 211 »V mizarski delavnici Petra Smerinjekovega zvečer. Otroci iz soseščine so le dočakali svo­je. ‘Stric’ Peter se je omehčal: ker so mu obljubili, da bojo namesto njega pridno zbirali fižol na mizi, jim je začel praviti stórjice. Kakor je kup plahnel, tako so se odvijale tudi stórjice. Otrokom se pri tem kajpada še sanjalo ni, da je kakšna zveza med fižolom in Pe­trovim pripovedovanjem, ki je bilo zdaj krajše zdaj daljše, kakršen je bil pač kup, določen za tisti večer. Včasih je to ali ono mamo zaskrbelo, kako da se otroci tako dolgo mudijo, pa je sama stopila gledat. Namesto da bi otroke spravila domov, je ponavadi še sama obtičala pri mizi in pozabila, po kaj je prišla. Smerinjekov Peter pač zna pritegniti svoje poslušalce. Zvečer ti bo pripovedoval zgodbo o tistem, ki je na britofu tolkel orehe, potem o jetrih obešenega cigana (‘Kje so moja jetra?’), o hudiču, kako je v črni kočiji s parom gorečih konj odpeljal krivoprisežnika, in še in še.« 212 Milko Matičetov, Letopis SAZU za leto 1972, 175. 213 Prav tam. 214 Milko Matičetov, Bepo Malnar, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, (Ljubljana 1963/1964), 203: »V zaporu v Kopru leta 1921 ‘smo ob štirih popoldan pravit pravce in smo končali pravit drugi dan ob deveti uri – brez spat. Jaz sem bil hudič, en mladenec iz Ospa je bil dva’. En star mož od Marancinov je rekel, da ga boli glava […]. Zelo značilen prizor: Istrske može in fante, ki so si upali postaviti se po robu nesramnemu fašističnemu izivanju in volivnemu pritisku, so strpali v koprske zapore. Tam si krajšajo čas s pripove­dovanjem pravljic. Niti noč jih ne ustavi, tako da starcu, ki je morda malo naglušen in ne more dobro slediti, vse skupaj začne presedati. Vendar družba njegovih pritožb ne upošteva in se po svoje zabava – od štirih popoldne do devetih zjutraj.« 215 Vid Ambrožič, Žandar med cvetjem in knjigami (Kamnik: samozaložba, 1998), 353: »Maksel je bil, dokler je krave pasel. […] Pa se mu, potem ko se je oženil na visoke Repče nad Trebnjem, to ime že ni zdelo dosti lepo zveneče, da se je prekrstil za Milana. Seveda, saj se to ime res bolj milo sliši in izgovarja kot prvotno, ki je povrhu še tuje, latinsko. Mogoče je tudi izvedel, da to ime izvira iz latinske besede ‘maximus’, kar se pravi po naše ‘največji’, strehe bil za ministranta. Pravil mi je še mnogo drugih; a so tako lepe in mikavne, da se jih ne upam vseh povedati. Bi vam jih povedal, pa so eni ljudje tako sitni in dlakocepci, da bi se utegnil kteri zgražati nad njimi, ker so tako narazensko fletne in včasih malo pregloboko gredo. Povedal je že, povedal Milan, kaj tacega; a grešil pa sam ni dosti. […] Moj nekdanji stan je globoko zaničeval. To mi je takole povedal: ‘K žandarjem in financarjem gredo le lenuhi, ki se jim delati ne ljubi.’216 ‘Pa tudi silno zabit in kratke pameti sem se mu zdel. To pa zato, ker sem si na kratko zabeležil njegove pravljice, da bi jih ne pozabil. Tako, jaz vse te in še koliko drugih pravljic hranim v glavi že toliko let. Ti imaš pa tako malo zapopadka, da jih moraš na papir napisati!’ je dejal. Ko sem mu povedal, da znam nemško, je dejal, da to ni nič posebnega. […] Glede latinščine je trdil, da je to svet jezik, ker se maša bere v njem. Znati ga smejo le duhovniki, drugi ne. ‘Ti se samo iz Boga norca delaš, če latinsko moliš in greh delaš!’ je dejal. Dobro mi je čehljal kosmato vest. Še mnogo lepega mi je Milan pravil, kaj je vse doživel po svetu. Živega človeka marsikaj doleti, mrtvega pa jama. Pa sem človek kratke pameti, kar je že Milan o meni ugotovil. Česar ne zapišem, vse sproti pozabim. Škoda je res, a ta škoda se bo dala še poravnati. Milan mi je namreč obljubil, da bo drugo leto spet prišel pokrivat, saj kozolec že rebra kaže. In takrat bom še bolj ušesa napel in si vse napisal, kar mi bo lepega napel, čeprav me bo za topoglavca imel in me v nič dajal. Potem vam bom pa seveda vse napisal, natančno po njegovih besedah.«217 Ludvik Gutman (Bogojina, *1900), pd. Gujtmanov Lajči, kovač in kmet. Naj­več folklornih pripovedi je prevzel od dedeka Mikloša (1836 –1910), ki je bil osem let v boju na Laškem in je na stara leta oslepel. Držal se je »‘v iži’. Mi deca smo njemi dvoríli […] Inači smo ga neibougali, da nan je mogao sigdar kakšo prípovest praviti.« V bolnici v Murski Soboti leta 1949 je srečal kar dva sebi podobna. »Ko so si pripove­dovali, so bile dveri odprte, da so lahko še drugi poslušali.« Leta 1961– 62 v bolnici v Ormožu je »našel še enega zgovornega Prekmurca; oba sta večkrat pripovedova­la Štajercem, ki so ju v to naravnost prisilili«. Matičetov je prestregel »13 različnih pripovesti«, v zelo umirjeni, skoro monotoni, »vendar brez zastojev in v precej čisti domači govorici, z redkimi knjižnimi oblikami«.218 Valentina Pielich (Ladina, Solbica *1900 –†1984), Tina Vajtova – vdova Negro. V osnovni šoli v domači vasi pod K aninom je naredila samo dva, tri razrede, ven­dar je bila izredno naravno bistra. Od svoje osojske matere je pridobila nekaj svojih najlepših pravljic. »Poslušala jih je že kot otrok doma in pozneje na ‘kupčijskih’ potih z materjo, s sestro in starejšimi vaščankami. Odkupovale so lase in prodajale nit, trakove, glavnike, gumbe, naprstnike […] Posebno živo so se Tini vtisnili v spomin večeri v prostornih in toplih furlanskih hlevih, pa razni postanki po Istri, v Trnovem, na Pivki, v Vipavi, povsod, kjer so se rezijanski popotniki shajali in ‘vriskali za smehom’ tje do jutra. Zraven obujanja doživetij so bile ob takih srečanjih zmerom na vrsti tudi mikavne pravljice. Po ti poti in kajpada s vojim prirojenim darom za sprejemanje, obnavljanje in poustvarjanje ustnega izročila je Tina Vajtova mo ­ tedaj v superlativu. A eden največjih Milan res ni, ne po stasu, ne po stanu; razven tedaj, če kje visoko streho pokriva / S tem pa spet nočem trditi, da je pritlikavček.« 216 Prav tam, 360. 217 Prav tam, 362. 218 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 83–84. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE gla priti do tako obsežnega repertoarja – okoli tristo pripovednih enot! […] V ti drobni, krhki ženici, ki je bila zadnjih deset let skoraj bolj ‘doma’ v bolnišnici in ki se je kot uvela roža spet postavila pokonci le vsako poletje, ko se je vračala v svojo rojstno vas, na Solbico, je bilo ‘vskladiščen’ neverjetno bogato pripovedno izročilo.«219 Iz nje so pravljice kar vrele. Vsekakor so ji tudi »pravljice pomagale prebijati se skozi življenje, ki ji nikoli ni bilo z rožicami postlano. Njeno geslo je bilo: ‘K aj bi človek jokal, saj je že tako dovolj hudo na svetu!’ Pretrpela je številne smrti svojih bližnjih, a je najtežje prebolela smrt svoje matere, čeprav je od svojih osmih otrok preživela le najmlajšo hčerko, h kateri se je s Solbice leta 1966 prese­lila v Pordenun. V zadoščenje ji je bilo, da so domačini cenili njen pripovedovalni dar: ponosna je bila tudi na to, da so se za njene pravljice zanimali strokovnjaki in so nekatere že celo prevedene v nekaj tujih jezikov. »Naš dolg do Tine Vajtove,« pravi Milko Matičetov, »bo poravnan šele takrat, ko bo njen pripovedni repertoar – natisnjen v celoti, dosegljiv ne samo Rezijanom, ampak tudi »bovškim« in laškim sosedom – prišel v mednarodni literarni in znanstveni obtok. Šele tedaj se bomo prav zavedeli, koga smo izgubili ob Tinini smrti dne 21. februarja 1984.«220 Tone Kuhar (Zakal, okolica K amnika *1902), pd. Svatenšek. Tone Cevc, ki ga je odkril, o njem ne pove nič drugega.221 Ignac Benkovič (Bogojina, 1903 – letnica smrti ?), Martinov Naci, mesar in kmet, tudi gobe je rad nabiral, poznal je vsaj petnajst užitnih vrst. Dosti pravljic je slišal od svojega očeta, ki je v 72. letu umrl leta 1944. Ob eni svojih zgodb pravi, da jo je »čteu« v neki stari knjigi, pisani v ogrskem jeziku. Lepo in napeto pri­poveduje, tudi lastne dogodivščine iz časa, ko je bil pri vojakih v Makedoniji. M. Matičetov je leta 1952 zapisal od nejga pet pravljic, leta 1964 pa posnel te in novih dvanajst. Vendar si je zapisal nekaj naslovov, ki bi prišle na vrsto kdaj pozneje. Verjetno zaman!222 Vincenc Nemec (Tešanovci, 1904 – †Bogojina), pd. Lopertov Vinci, sezonski de­lavec. Pred drugo svetovno vojno je hodil v Slavonijo in ostajal po pol leta zdoma. Nekaj pripovedi je slišal od deda po materini strani, druge ob različnih priložno­stih: ob okopavanju vinogradov, na delu pri Virovitici,223 na orožnih vajah nekje pri Cerknici, med drugo svetovno vojno na prisilnem delu v Nemčiji, nekaj jih je »v knjigah čteu, da san mládi büu« ali pa »san ges tak zraven büu, da su drügi čteli.« Ima zelo dober spomin: »Edno prípovest tak čujen edenkrat, pa si tak zapomlin, ka bi malo kaj zaostalo, ka bi nei vö povedau.« »V svojih pripovedih meša rodno tešanovsko govorico z bogánjsko. Vendar med prekmurščino zelo pogosto vpleta slovenske knjižne besede in zveze, madžarske besede in zveze, to in ono pa morda celo sam skuje po potrebi. Po zaslugi Milka Matičetovega je ohranjenih vsaj 15 njegovih pravljic, »od tega sedem v dvojnem zapisu: na roko in na zvočnem traku 219 Milko Matičetov, Tina Vajtova (In memoriam), v: Traditiones 13 (Ljubljana 1984), 187– 188: »V to število niso zajete pesmice, pregovori, uganke, opisi starih šeg, razni spomini, avtobiografske pripovedi, zaokrožene ali razdrobljene.« 220 Prav tam, 188. 221 Milko Matičetov, Letopis SAZU za leto 1972, 175. 222 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 94–95. 223 Vendar jih je slišal od Prekmurcev iz Križovcev. (6) z vmesnim presledkom enajstih let, ali oba na zvočnem traku (1 – dan ali dva presledka)«.224 Jožef Krajcar (Gorenji Senik, *1907), Zvonárski Sepek. Matičetov je z njim na­vezal stike pri iskanju dobrih pravljičarjev v Porabju.225 Anton Dremelj (Petrušna vas, *1910 –†1960), Resnik. Dobršen del svojega reper­toarja je prevzel od deda Antona Dremlja, s katerim je mogoče premostiti časovno odmaknjenost nadarjenosti Resnika od dolenjskih klasikov. Njegova vas je zraven Šentvida pri Stični. V bližini so Trubarjeva Rašica, Jurčičeva Muljava in Stritarje­va Podsmreka. »Ne da bi hoteli nešolanega kmeta po sili postavljiti v eno vrsto z njimi, je treba vendarle pribiti, da se je Resnik kot pripovednik iz ljudstva napajal pri istem neusahljivem viru kot omenjeni slovenski pisatelji, pri ustnem izročilu«. Od leta 1950 do svoje smrti je utegnil povedati 63 folklornih pripovedi, in »to čisto kratke ‘ribniške’«, domislice v nekaj stavkih, obenem pa tudi pravljice, da je ena npr. tekla od polnoči pa do štirih zjutraj (pri kuhanju žganja jeseni)«. Eno je povedal v ljubljanski bolnišnici leta 1959.226 Franc Isop (Gorinčiče pri Šentjakobu, Rož, *1912), pd. Leben, kmet. Gotovo je vreden vse pozorosti, če ga je Matičetov uvrstil v televizijsko serijo »Pri naših pravljičarjih«, toda o njem drugače ni dostopnih podatkov.227 Elena di Lenardo (Bíla – Resiutta, *1916), Jelica v Borovičju, gospodinja. Speci­alizirala se je za živalske pravljice in je v pripovedovanju le-teh daleč pred vsemi. Na jezik živalskih junakov spretno vpleta pregovore ali splošne resnice: Le zvijača kaj velja na svetu. Kdor hoče imeti lepo narejeno, naj si naredi sam. Lepa beseda pobije sto norih. Rajši manj, ampak v miru.228 Mihael Žnidarič (Letuš, Rečica ob Savinji, *1920). Njegove pravljice seveda niso za otroke. Leta 1983 je Nedeljski objavil vabilo za sodelovanje pri zbiranju sloven­skih folklornih pripovedi. Obljubljena nagrada je bila prisojena Mihaelu Žnideri­ču. Prišla je v prave roke: obiskovalca pretrese siromašnost njegovega bivališča. Branko de Far (Podsmreka, *1920), Gabrov Lipe, Stričko, upokojenec. Njegov stari oče je bil Francoz, oče in mati sta bila iz Istre. Zdaj živi v Laškem. Veliko je na­stopal na radiu in televiziji in tudi na odru. Pravi, da se načina pripovedovanja uči tudi ob gledanju televizije. Gleda jo, kadar je sam. Njegova dragocenost je zvezek z iztočnicami za okrog 300 folklornih pripovedi: med njimi so pravljice, povedke, za­beljeni vici. Ko je pripovedoval študentom v predavalnici na mariborski fakulteti, je koš za smeti postal lonec zlatnikov. Kdor pozna njegov življenjepis, odkrije, da sko­zi pripovedi rešuje svoje osebne probleme. Skozi pripovedi razvija svojo filozofijo. Ivan Fabčič (Orehovica, *1930), Ivan Bezjakov. »V času največje vročine se je zvečer hladil pred hišo pod latnikom. Nič nisem povedala, da bom prišla, pa je bil vseeno takoj pripravljen kakšno reči. Ravno takrat se je pri delu nekaj ponesre­čil, tako da je rabil bergle. Rekel je, da je pusto, če mora človek ves dan posedati doma, tisti večer pa se je pred njegovo hišo zbralo še nekaj sosedov in priznati je 224 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 100–101. 225 Milko Matičetov, Letopis SAZU za leto 1970, 160. 226 Milko Matičetov, Pri Resniku iz Petrušne vasi, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10 (Ljubljana 1963/1964), 43. 227 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 191–195. 228 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije, 32–33. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE treba, da je bilo to zelo prijetna družba. Beseda je nanesla na vročino in on se je pohecal: Pa bo menda res kmalu konec sveta, leto 2000 se bliža in vročina nam bo pomorila vse trte.«229 Bernard Trošt (*1934), Bernard Nežen. »Je eden tistih, ta pravih. Ko sem prišla k njim, sem ga našla s kupom bek, ki jih je rezal. Takoj je bil za to, da kakšno reče, vendar pa je poudaril, da ne bo povedal nič takega, kar bi kdo ne hotel slišati. Nisem ga hotela siliti, on pa jih je kar stresal iz rokava – take za se smejat, pa še kakšno modrost naših prednikov se je slišalo zraven. Začel je z mirnim glasom, po­časi rezal beke, ko pa se je stvar začela zapletati, je beko obdržal med prsti, mahal predse in če je bilo treba, tudi vstal. V vse, kar je povedal, se je tako vživel, da sem kar pozabila pisati. Da bi pa posnela, v to pa ni pristal. Rekel je, da v tem ne vidi nič takega, kar bi bilo za posneti. In najbrž bi se trak pogosto res vrtel v prazno, saj njegovih zamahov z beko v roki res ne bi mogel ujeti. Vedno, ko je začel, je rekel: ‘K aj pa uno že imaš?’ Jaz pa: ‘K atero?’ ‘Tisto o župniku.’ Takrat se oglasi njegova žena: ‘Te pa še jaz ne vem.’ On pa: ‘Kaj ne, kar vem jaz, veš tudi ti.’ Ona pa: ‘No, prav vsega pa že ne vem, kar veš ti […]’. In potem jih je pravil in pravil in ko je porezal vse beke, je svojo predstavo končal. Ja, je bilo pa lepo poslušati.«230 Ivo Kodre (Podnanos, *1950). »Ko se je spomnil kakšno novo, me je vedno pustil malo čakati, ko pa tudi sam ni več zdržal, je začel: ‘Je bilo tisti bot […]’ Naj­več jih je povedal takih, za se smejat. Večkrat je med pripovedovanjem tudi njega zagrabil smeh, tako da smo nestrpno čakali, kako bo končal. Včasih na koncu niti ni bilo res smešno, ampak če si njega gledal, je postalo smešno. Ležal je na dveh foteljih in se od smeha tresel. Če je videl, da nam je njegovo pripovedovanje všeč, je glavno misel še nekajkrat ponovil. Ko smo mu rekli: ‘No, povej še kaj,’ je vedno rekel: ‘Zdaj pa ne vem nobene več.’ Potem je še malo pomislil in govoril in govo­ril. Mi pa smo poslušali in se smejali, dokler ni vstal iz fotelja in rekel: ‘Zadosti je, grem spat.’ In takrat je bilo predstave za tisti dan konec, nihče bi ga ne prepričal, da bi povedal le še eno samo zgodbo.«231 »Spominjam se, kako smo otroci z odraslimi vred pogosto vsi zamaknjeni poslušali zelo nadarjenega pravljičarja iz naše vasi, Robincovega Folta, upokojenega železničarja, ki je ob zimskih večerih rad prisedel k predicam ter nam ob brnenju kolovratov na očarljiv način neutrudno pripovedoval mikavno ganljive pa tudi pošastno grozljive pravljice, pripovedke in basni. Še danes mi je žal, da je šlo vse to pripovedno bogastvo z njim v grob.«232 »Ljudje umirajo. Ja. Takšnih ljudi je vedno manj in prenekatero zapisano pripoved smo tako oteli pozabi in preprečili, da bi odšla s človekom v grob. Zani­mivi pripovedniki so bili prav vsi. Še imam zapisane, ne samo na traku ali papirju, marveč tudi in zlasti v srcu. Nikogar ne bi želel izpostavljati, vendar si štejem v čast, da sem se pogovarjal z 99 -letnim Janezom Mrakom iz Radovljice, osebnim frizerjem francoskih grofov Polignacov v Podvinu, s 101-letno staro Jermanovo mamo iz Mošenj, ki je pobirala podpise za Janeza Evangelista K reka in Majniško 229 Petra Kodre, n. d., 39–40. 230 Prav tam, 40. 231 Prav tam, 39. 232 Majda Fister, Pogovor z dr. Pavletom Zablatnikom, 114. deklaracijo, z znanimi Slovenci, kot so Slavko Avsenik, legenda slovenske naro ­dnozabavne glasbe, dramska in filmska igralka ter ambasadroska Unicefa Milena Zupančič, koncertni mojster Andy Arnol, fotograf Jaka Čop ter g vardijan in rek­tor Frančiškanskega samostana na Brezjah pater mag. Ciril A. Božič. Pripovedi izvirajo iz zgodovinskih dejstev, opisani so razni vaški dogodki, pomembni in čisto vsakdanji, veseli, navihani in žalostni. Opisane so prigode imenitnih Gorenjcev in vaških posebnežev, originalov. Zanimivi sta tudi pripovedi Toneta Pogačnika, kako je preživel padec s smučmi čez Triglavsko severno steno, in pripoved Jake Čopa o velikem dejanju v stebru te stene.«233 3. IZ FOLK LOR ISTIČNE STATISTIK E Pravkar končani razdelek je skušal v nekaj potezah predstaviti posamezne nosilce slovstvene folklore – tako v pesmi kot v prozi – z vidika vrednotenja, to je kakovo ­sti, medtem ko je bila v prejšnjem pred očmi prvenstveno količina. K ljub nepo­polnosti zbranih podatkov prikazane številke presenečajo s svojo povednostjo in vabijo k temeljitejšemu delu na to témo. Tudi tu si podatki sledijo po kronološkem redu. Po poročilih v Letopisu SAZU od 1950 do 1973 je Matičetov pri svojem terenskem delu prestregel približno de­vetdeset (90) pripovedovalcev.234 V knjigi Zverinice iz Rezije našteje petintrideset pravljičark in pravljičarjev.235 Za dragocenost teh imen v slovenski slovstveni fol­kloristiki, če ne tudi za slovensko kulturo sploh, Matičetov jamči s svojim imenom. Med njimi je še veliko pravljičarjev, ki v slovstveni folklori – umetnosti govorjenega jezika! – dosegajo najvišjo stopnjo in jih praviloma po pravici uvrščamo v sam vrh folklorne ustvarjalnosti. Med dolgoročnimi nalogami Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU so tudi znanstvene izdaje slovenske slovstvene folklore. V ta namen se je že leta 1950 začelo izpisovati zadevno gradivo iz časopisov iz 19. in 20. stoletja. Do leta 1972 je bilo napravljenih skupaj 10 348 izpiskov. Leta 1975 je bil izdelan predlog za postopek dela ob pripravi izdaje slovenskih povedk kot neke vrste okvirni ka­žipot. V ta namen je bila izdelana začasna kartoteka nosilcev slovstvene folklore, s katerimi s se srečali na terenu Anton Cevc, Janez Dolenc in Milko Matičetov.236 Nabralo se je 83 imen.237 V letih 1976 – 1984238 in še dlje so bile izpeljane številne pobude za pridobi­ 233 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 15–16. 234 Izhajam iz kartoteke, ki sem jo napravila prva leta svoje zaposlitve na Inštitutu za sloven­sko narodopisje, ZRC SAZU, Ljubljana, in je spravljena prav tam. 235 Milko Matičetov, Zverinice iz Rezije (Ljubljana: MK, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1973), 211–213. 236 Marija Stanonik, O pripravah za izdajo slovenskih povedk, v: Traditiones 13 (Ljubljana 1984), 174. 237 Marija Stanonik, Kartotečni listki v škatli z naslovom Posredovalci – besedna umetnost, ISN ZRC SAZU, Ljubljana. 238 Prim. Marija Stanonik, O pripravah za izdajo slovenskih povedk, v: Traditiones 13 (Ljublja­na 1984), 173–183. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE vanje folklornega gradiva s pomočjo terenskih sodelavcev. Najbolj uspešno je bilo v študijskem letu 1982/83 sodelovanje s študenti etnologije pod vodstvom teda­njega asistenta Janeza Bogataja. V njihovem opusu v arhivu slovenskih folklornih pripovedi na Inštitutu za slovensko narodopisje (ZRC) SAZU je vpisanih približno 130 pripovedovalcev. Enako lep odziv je istega leta 1982/83 doživela raziskovalna naloga pri reviji Pionir, saj so se otroci srečali (pa s kakršnimi koli že) s 120 pripo­vedovalci. Večina od obojih verjetno sodi med zgolj naključne, za katere po ana­logiji z Matičetovim239 lahko rečemo, da ta, ki »nadležnemu« študentu kaj pove, še ni zanesljivo dober pripovedovalec.240 Toda kljub temu je bila zanje napravljena posebna kartoteka z 288 imeni bolj ali manj dobrih pripovedovalcev.241 Prav taka in podobna srečanja z njimi so privedla do zamisli o pokrajinsko zasnovani zbirki, ki je zaživela leta 1988 in dobila ime Glasovi.242 Sodelovanje pri nastajanju posameznih knjig iz te zbirke daje že bolj razčlenjeno podobo o pripo­vedovalcih, ki so v resnici pravi avtorji teh knjig. Sledi seštevek243 pripovedovalcev za posamezno knjigo, poimensko pa so (v oklepaju) navedeni pripovedovalci z vsaj devetimi objavljenimi folklornimi pripovedmi: Glasovi 2 – 70 pripovedovalcev: Rafael Vidali (10), Nevenka Maršič in Marjan Tomšič (9).244 Glasovi 4 – 123 pripovedovalcev: Ludvik Janež (18), Angelca Brešan (9).245 Glasovi 5 – 54 pripovedovalcev: Ivana Cvetek (20), Franc Čuden (16), Franc Cvetek (15), Frančiška Žagar (14), Jožef Cvetek in Frančiška Šest (13), Štef ka Jaz­bar (12), Marija Cvetek in Frančiška Uršič (11).246 Glasovi 7– 39 pripovedovalcev: Jože Zajc (22), Mara Kokelj (16), Pepe Pajk (12).247 Glasovi 8 – 280 pripovedovalcev: Justina Podgrajšek (29), Olga Gričnik (26), Anton Gričnik Ivana Pušnik (25), Jože K ranjc - p. d. Babnik (24), Jože K ranjc - p. d. Ameršek, Zof ija Šrekl in Lenka Zlodej (20), Avgust Žigart (19), Alojz Gričnik, Franc Šega in Anton Verovnik (18), Alojz Ravnjak (17), Erika Doler in Jožef Ran­dauer(16), Jože K američki (15), Miha Doler in Anton Gorenjak (12), Matilda Iršič in Barbara Slatinek (11), Neža Vahter in Branko Vinšek ( 10), Frančiška Hanže, Kotnik Alojzija in Alojz Repnik (9).248 239 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 81–82. 240 Barbara Ivančič Kutin, Dober pripovedovalec z zornega kota poslušalca in raziskovalca, v: Traditiones 30/1 (2001), 183–191. 241 Marija Stanonik, Kartotečni listki v škatli z naslovom Posredovalci – besedna umetnost, ISN ZRC SAZU, Ljubljana. 242 Prim. Marija Stanonik, Deset knjig iz zbirke Glasovi, v: Traditiones 24 (Ljubljana 1995), 457–463. 243 Zmanjšan bo za število avtorjev iz petih knjig (Glasovi 1, 3, 6, 17, 23), v katerih podatki o številu zgodb pri posameznih avtorjih niso razvidno urejeni. 244 Marjan Tomšič, Noč je moja, dan je tvoj (Glasovi 2), Ljubljana 1989 (180 zgodb). 245 Janez Dolenc, Zlati Bogatin (Glasovi 4), Ljubljana 1992 (190 zgodb). 246 Marija Cvetek, Naš voča so včas zapodval (Glasovi 5), Ljubljana 1993 (239 zgodb). 247 Mihaela Zajc-Jarc, Duhan iz Višnje Gore (Glasovi 7), Ljubljana 1993 (176 zgodb). 248 Anton Gričnik, Noč ima svojo moč, Bog pa še večjo (Glasovi 8), Ljubljana 1995 (1011 zgodba). Glasovi 9 – 75 pripovedovalcev: Rozalija Rešek (14).249 Glasovi 10 – 54 pripovedovalcev: Marica Zamernik (25),250 Terezija Ramšak (12), Rudi Pogladič (11), Aleš Moličnik (9). Glasovi 11– 17 pripovedovalcev: Marjan Beričič (51), Raf ko Terpin (43), Lojze Kutin (17), Stanko Murovec in Mirko Zelenc (13), Franc Pavšič (9).251 Glasovi 12– 13 pripovedovalcev:252 I.253 Žele (30), M. Škapin (24), F. Žele (18), F. Smrdelj (9), F. K astelec (16), J. Smrdelj (12).254 Glasovi 13 – 16 pripovedovalcev; Ana Merkli (17), Ištvan Tek (10), Janoš Don­čecz (9).255 Glasovi 14 – 46 pripovedovalcev: Marija Razdertič (22) Helena Kuchar (13), Franc Ogris in Ana Pavlič (11), Barbara Gabriel (10).256 Glasovi 15 – 116 pripovedovalcev: Katarina Rauh (15), Jože Ožanič -Jarkin (14), Micika Šalomun (13), Janez Žagar -Movrinov (10), Vincencija Turk in Ivanka Horvat (9).257 Glasovi 16 – 26 pripovedovalcev: Joža Skuber (18), Andrej Karničar in Vinko Zadnikar (11).258 Glasovi 18 – 155 pripovedovalcev: Franc Stojnšek (33), Jurij K ranjc (23), Ro­zalija K ajzer (21), Jože Satler (19), Janko Jančič (18), Franc Fideršek (16), Gerčka Merc, Minka Mesarič in Jurij Žerak (15), Ljudmila Butolen (14), Jožefa Novak in Alojz Pravdič (13), K ristina Dukarić in Tilika Teskač (11), Marija Arbeiter (10), Jože Godec, Rozika Skledar, Jože Topolovec in Martin Žuran (9).259 Glasovi 19 – 47 pripovedovalcev: Alojzija Kozole (18), Jožefa Gabrič (14), Ana Češnjevar, Jožefa Hribšek, Ana Janc in K raševec K ristina (13), Majda Hribšek (11), Janko Cenka in Albin Kopina (10), Marija Kerin (9).260 Glasovi 20 – 91 pripovedovalcev; Jakob Slivnik (14), Marija Rot (12), Jože Ko­pavnik (11), Marija Janša in Minka Žvan (10), Neža Gaberšček (9).261 Glasovi 21– 102 pripovedovalca: Ivana Novak (29), Ana Urbas (22), Alojzija Miklavčič (17), Ivan K ralj (13), Cirila Gradišek in Albinca Pivec 11), Marija Čelik (9), 249 Dušan Rešek, Brezglavjeki (Glasovi 9), Ljubljana 1995 (127 zgodb). 250 Marta Repanšek, Bajže s Koroške (Glasovi 10), Ljubljana 1995, 11–12: »Najzgovornejša pripovedovalka, Marica Zamernik, ki mi je natresla zgodb kot orehov z drevesa in je iz trikratnih srečanj nastalo kar petindvajset povedk!« Ta knjiga vsebuje 204 zgodb. 251 Lidija Kleindienst, Bam knapa vzele, bam zmeraj vesela, Ljubljana 1995 (180 anekdot in smešnic). 252 Nekateri so želeli ostati anonimni. 253 Imena tu, žal, niso izpisana. 254 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt (Glasovi 12), Ljubljana 1996 (144 pripo­ vedi). 255 Karel Krajczar, Kralič pa Lejpa Vida (Glasovi 13), Ljubljana 1996 (56 zgodb). 256 Martina Piko, Iz semena pa bo lipa zrasla (Glasovi 14), Ljubljana 1996 (182 zgodb) 257 Jože Primc, Okamneli mož (Glasovi 15), Ljubljana 1997, (433 zgodb). 258 Andrej Karničar, Jezerske štorije (Glasovi 16), Ljubljana 1997, (102 zgodbi). 259 Anton Gričnik, Farice (Glasovi 18), Ljubljana 1998, (685 zgodb). 260 Marija Krejan, Vse sorte je že blou (Glasovi 19), Ljubljana 1999 (224 pripovedi). 261 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca (Glasovi 20), Ljubljana 2000, (303 zgodbe). A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Alojz Draksler in Jožefa Fajdiga (10), Marija Mandelj in Marija Planinšek (9).262 Glasovi 22 – 60 pripovedovalcev: Valentina Rupar (37), Peter Potočnik (35), Frančiška Alič (31), Marijana Demšar in Ana Zupanc (24), Anton Dolenc (20), Alojzija Štupnikar (19), Jožef Kokelj (16), Marija Debeljak (13), Frančiška Ažbe in Jakob Godec (10), Franca Kos (9).263 Glasovi 24 – 182 pripovedovalcev: Tone Petek (14), Antonija Uršič (14), Franc Pečnik (13), Jože Perko (11), Ivan Prijatelj (11), Zofija Jakopič (10), France Dolšak (9), Jože Levstik (9).264 Glasovi 25 – 133 pripovedovalcev: Bruno Barat (13), Marija K leva (11), Janez Grbec (10), Marija Piciga (10), Rihard K nez (9), neimenovan meščan (15).265 Glasovi 26 – 87 pripovedovalcev: Rok Gorenšek (13), Marija Fortin (11), Maja Mavrel (11), Luka Mavrel (10), Jožefa Borovnik (10), Andrej Ošlovnik (10), Viktor Levovnik (9).266 Glasovi 27 – 87 pripovedovalcev: Marija K rebelj (*1950) (51), Pavel Prelc (22), Katarina Sluga (21), Nada Kerševan (19), Ivan K rebelj (19), Ema Rožanc (19), Pavla Malečkar (18), Gabrijela Skok (16), Danila Gombač (15), Marija K rebelj (*1908) (13), Milan Prelc (11), Milka in Janko Gombač (10).267 Glasovi 28 – 100 pripovedovalcev: Dana Jerman (28), Tone Škof (28), Jože Rom (24), Ana Filak (22), Frančiška Plavec (17), Cita Matkovič (16), Stane Plavec (14), Tone K ralj (11), Janez K ramarič (11), Jožefa K ralj (10), Martina Kure (9), Alojz Muren (9), Marija Nemanič (9), Nežka Totter (9).268 Glasovi 29 – 99 pripovedovalcev: Franc Ovsec (67), Franc K raševec (39), Fran­čiška Košir (39), Marija Ožbolt (36), Frančišek Komidar (35), Marija Anzeljc (30), Zofija Mulec (30), Franc Anzeljc (25), Jožefa Strle (23), Pavla Zabukovec (23), Ma­rija Miklič (22), Ivan Perušek (22), Matevž Mlakar (20), Olga Ravšelj (18), Marija Znidaršič (18), Ludvik Jerman (17), Slavko Ožbolt (17), Jožefa Ivančič (16), Štef ka Zapušek (16), Marija Poženel (15), Silva Šepec (15), Jernej Zabukovec (14), France Žnidaršič (12), Marija Žnidaršič (12), Jakob Mulec (11), Frančiška Črnigoj (10), Milko Košmrlj (10).269 Glasovi 30 – 88 pripovedovalcev: Anton Kuret (11), Ana Mavrič (10), Zofija Ladič (9), Mirko Ljubič (9), Jože Mavrič (9).270 V tridesetih knjigah iz zbirke Glasovi je evidentiranih 2243 pripovedovalcev in pripovedovalk. Žanrsko gledano daleč najbolj prevladujejo povedke, vmes so pa tudi pravljice, šale in anekdote. Še bi se lahko zadrževali pri teh številkah in 262 Ida Dolšek, Kaku se kej narod rihta (Glasovi 21), Ljubljana 2000 (410 zgodb). 263 Janez Dolenc, Kres na Grebljici (Glasovi 22), Ljubljana 2000 (398 zgodb). 264 Zlata Katelic, Jože Primc, Krvapivc (Glasovi 24), Ljubljana 2001 (213 zgodb). 265 Nada Morato, Špela Pahor, Mrak eno jutrnja (Glasovi 25), Ljubljana 2002 (366 zgodb). 266 Bojana Verdinek, Lesene cokle (Glasovi 26), Ljubljana 2002 (351 zgodb). 267 Nada Kerševan, Marija Krebelj, Düša na bicikli (Glasovi 27), Ljubljana 2003 (458 zgodb). 268 Bogomira Kure, Zgodbe ne moreš iz žaklja zvrnit (Glasovi 28), Ljubljana 2004 (526 zgodb). 269 Milena Ožbolt, Andrejeva stopinja (Glasovi 29), Ljubljana 2004 (807 zgodb). 270 Marija Tončič Štancar, Frk, čez drn – frk, čez trn (Glasovi 30), Ljubljana 2005 (232 zgodb). se spraševali, kdo od navedenih je bil – številčno gledano – najbolj zgovoren, ali je mogoče opaziti kakšno razmerje glede na pokrajinsko pripadnost knjig. K ako si razložiti, da so pri posameznih po številu objavljenih pripovedi njihovi nosilci sorazmerno enakomerno razvrščeni, pri drugih pa nekateri precej odstopajo od drugih. Tako spletena mreža evidentiranih pripovedovalcev s slovenskega etnič­nega ozemlja je prvo javno priznanje njihovi ustvarjanosti, ki bi v naši kulturni zavesti res zaslužila večje spoštovanje. 4. FOLK LORNI OBR AZCI Če so že o zapisovalcih pesmi in folklornih žanrov pomanjkljivi podatki, je to še bolj kočljivo za drobno slovstveno folkloro. Anton Breznik si dopisuje s Karlom Štrekljem, da je začel zapisovati med drugim »uganjke« in psovke.271 Zakaj jih ni objavil v Zborniku slovenske matice, ne vemo. Ali jih je sploh poslal tja ali ne. Vse­kakor jih je dobil Štrekelj v roke, saj so se in so se ohranile v njegovi zapuščini.272 Rokopis obsega 8 strani na pol pole, ob koncu je datum 21. 8. 1903. Psovke so raz­deljene v dve skupini: I. Metaforske z oddelki: lastna imena (po abecedi urejena), 2. zgodovinska, mitčna, stanovska imena, 3. živalska imena, 4. imena rastlin, oble­ke, jedi, orodja, idr. in 5. abstraktna imena; II. Formalne psovke, kjer proučuje različne končnice v zaničevalnem pomenu. Nabral jih je sam in sprejemal le tiste, ki jih Pleteršnik v tem pomenu ni zaznamoval. Teh besed in pomenov Breznik še ni dopisal v svoj izvod Pleteršnikovega besednjaka. Če sodim po navedenih krajih, od kod ima posamezne primere, se zdi, da jih je največ dobil pri svojih semeniških tovariših. Škoda je, da je zapisoval samo besedo in jo tolmačil z opisom ali nem­škim izrazom, ne pa s primeri in z zvezami, v kakršnih se beseda uporablja. Išče vzorcev, kako se tako blago obravnava in objavlja.273 Janez Keber pripravlja slovenski frazeološki slovar. Poskusni zvezek je izšel leta 2003. Prav tako je v delu temeljita izdaja slovenskih pregovorov in rekov. Edi­no za ta dva folklorna obrazca je opravljena natančna študija o zbiranju od same­ga začetka,274 medtem ko smo za druge drobne žanre v veliki zamudi. VI. FOLK LORNI DOGODEK Medtem ko je potekal dosedanji oris nosilcev slovstvene folklore na diahroni osi, tukajšnji razdelek zastopa sinhroni vidik. Ko pevec ali pripovedovalec kot nosilca slovstvene folklore posredujeta besedilo sprejemalcu, ga hkrati, istočasno ustvar­jata. Zato v njunem delu nikoli ni popravkov v smislu piljenja literarnega dela, 271 Jakob Šolar, Spremna beseda, v: Anton Breznik, Življenje besed (Maribor: Obzorja, 1967), 14, 22. 272 Zdaj pri ISN ZRC SAZU, Ljubljana. 273 Jakob Šolar, n. d., 22. 274 Marija Stanonik, Slovene Proverbs throuhg the Time, v: Igniculi sapientiae (János-Baranyai­ Decsi-Festshrift) Budapest 2004, 175–195. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE temveč so mogoče samo variante! Vsak popravek je strukturalno vključen v na­stajajočo zgodbo, ki je nova različica. Vendar je v tem med nastajanjem pesmi in pripovedmi precejšnja razlika. V prvem primeru je pevec hkrati tudi sprejemalec v skupini, največkrat enak med enakimi. Seveda si tudi pevci marsikatero besedo, verz ali celó kitico prilagodijo okoliščinam petja ali svojemu razpoloženju, vendar nikoli tako na novo, kot se to dogaja pri nastajanju proznih žanrov, pri katerih je ustvarjanje na ravnini teksta veliko bolj izrazito. Folklorni dogodek je večplasten pojav in njegove sestavine se neločljivo pre­pletajo. Vendar so preglednosti na ljubo obravnavane posamezno, kolikor pač do­puščajo podatki iz dosedanjih terenskih obiskov pri konkretnih, slovenskih nosil­cih slovstvene folklore. To pomeni, da, upoštevaje De Saussurjevo izhodišče, gre za ravnino govora (parole). 1. TEK ST Matičetov si je zadal za svoje življenjsko poslanstvo, da bi dopovedal Slovencem, kako je slovstvena folklora enako besedna umetnost kot literatura, le z drugačni­mi zakonitostmi. a) Repertoar Tone Cevc je leta 1971 naštel v arhivskem fondu Inštituta za slovensko narodopisje nekaj več kot 1100 tekstov povedk in si ustvaril pregled nad kartoteko ekscerpira­nih tekstov iz publikacij (več ko 10.000 listkov).275 Od posameznih pripovedoval­cev poznamo manjši ali večji repertoar. Število seveda ne odseva zmeraj realnega stanja, saj marsikdo namreč ni imel priložnosti276 ali se v ugodnem trenutku ni spomnil vsega,277 kdo pa tudi ni hotel povedati vsega, kar bi lahko.278 Eno naj­večjih nasprotij v tej zvezi sta Mica Štamf lnova, od katere je znanih samo osem pravljic, medtem ko se je Tina Vajtava proslavila z okrog 300 po številu. 275 Milko Matičetov, Letopis SAZU za leto 1972, 175. 276 Milko Matičetov, Ljudsko pripovedništvo v slovenski Istri, 134: »V Bavcih pri Marezigah je živel odličen pravljičar Bepo Umer, p. d. Malnar (1889–1950). Od njega sem si zapisal 46 lepih in dolgih tekstov. Mož je padel z zidarskega odra in se ubil še isto leto, ko sva se seznanila, tako da njegovega repertoarja ne poznamo v celoti.« 277 Milko Matičetov, Mica Štanfelnova z Rečice, Pri slovenskih pravljičarjih, 171: »1. o Kralju Matjažu, kako se je vrnil domov z vojske in (podobno kot Odisej) pobil ženine snubce; 2. o čevljarju, ki je zletel v prepad, tam rešil graščino in si našel nevesto, potem pozabil na­njo in se z vetrovo pomočjo spet vrnil k nji; 3. o pobu, ki se je v šoli naučil, kaj ptiči pojejo, kaj psi lajajo in kaj žabe regljajo, nazadnje pa so ga izvolili za papeža; 4. o treh pobih; 5. o dekletu z zlatimi laski; 6. o dveh bratih in dveh dekletih; o ubitem zmaju in hudobni babi v gozdu: 7. o skesanem ravbarju in njegovem prevzetnem bratu puščavniku; 8. o dekletu z zvezdo na čelu; 9. – »od mačúhe« – bi bila pravljica o Pepelki, ki je pa Mica ni mogla več spraviti skupaj tako, kakor jo je dolgo pred tem slišala od neke ženske v Gruševljah.« 278 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75: »Prvega maja 1956 mi je dejal takole: ‘Zdaj ne povem nič več, nimam časa. Sem vse povedal!’ Pri tem mi je ponudil roko (češ: Le pojdi zdaj!), se zasukal in nekam odhitel.« Tukajšnji razdelek nikakor ne more biti popoln, vendar želi opozoriti na in­ dividualnost nosilcev slovstvene folklore tudi z vidika njihovega repertoarja. Anton Dolinar, duhovnik in učitelj v Lučinah v drugi polovici 19. stoletja, našteva motive, ki so bili tedaj najbolj v navadi: »Pripoveda se ti o glažovnati gori, o zakletih gradih in gospodičnah, o desetem bratu, o tolovajih in razbojnikih, o zlodeju in škratu, o mogočnih vitezih in knezih, o vojskah in bojih, o turcih ali pesoglavcih, o živalih, ki so znale govoriti in služiti ljudem, o bogatih zakladih, o klatežih in vitoborcih – klatovitez (Abenteurer) itd. Tudi legend vejo veliko o sv. Petru in Kršču, o sv. 3 kraljih, o sv. Štefanu, Bolantinu, Ciprijanu, Gregoriju.«279 V dvajsetem stoletju poleg mitičnih in legendnih motivov postajajo privlačne bolj vsakdanje teme: »Vedno pa se je našel čas za pripovedovanje o pomembnih svetovnih dogodkih in za obujanje pripetljajev iz preteklosti domačega in sose­dnjih krajev. Z navdušenjem so pripovedovali razne ljubezenske, intimne in druge razburljive dogodke. Med resnejše večerne zgodbe so sodile zgodbe o strahovih, zakopanih zlatnikih, nočnih prenašalcih mejnikov, divji jagi in podobnem. Po ­sebno moč so imele povedke o čudežnih bitjih, živečih v nedostopnih skalnatih pečinah in votlinah. To so bile Vethra baba in gorske vile. Iz roda v rod so Jezerani izročali pravljice o raznih skrivnostnih dobrih in slabih bitjih, ki so jih spremljala včasih veselo, drugič pa usodno zaznamovala posameznike ali celo rodove.280 Podobno kot čas je prostor oz. zemljepisna lega zelo pomemben kriterij za oblikovanje repertoarja posameznih pripovedovalcev. Prav knjige iz zbirke Glaso ­vi dajejo odlično priložnost za nadaljnje poglabljanje v to vprašanje: »Naš K ras je bil in je še odprt svet, ki je vedno omogočal pretok idej. In tako lahko najdemo pri istem pripovedovalcu staroveški odmev iz časov nastajanja Benetk in iskrivo zgod­bo iz časa fašizma. Obe vojni, pr va in druga, sta se globoko zajedli v zavest ljudi, največ vedo povedati o teh dogodkih. To sta dve največji sledi v novejšem ljudskem spominu. Velikokrat je bilo treba prisluhniti tudi tem zgodbam, ki ljudi najbolj tiščijo, da sva prišli do najinih pravc. Zbiralce gradiva iz obeh vojn čaka še obliko dela.«281 »Te pravljice in povedke predstavljajo življenje in čustvovanje porabskega človeka. Priča so vase zaprtega sveta, ki je bil sam sebi dovolj in je bil sam s težava­mi in nesrečami, ki so mu jih prinašali ljudje in usoda. Posredujejo duha Porabja, to se pravi mišljenje, čustvovanje, upanje malega človeka.«282 »Največ zgodb, doži­vljajev in spominov sem nabral po vaseh in zaselkih. […] Ugotovil sem, da tudi na tem ozkem prostoru med avstrijsko mejo in reko Dravo še žive folklorne pripove­di. Da skoraj ne zaostajajo za drugimi slovenskimi pokrajinami.«283 Nekateri pripovedovalci si v oporo spominu zapišejo nekakšna gesla posame­znih zgodb. Tako jih je Ludvik Jerman iz okolice Cerkniškega jezera za svoj javni nastop284 zaznamoval na trd karton, ki ga je verjetno rabil že prej. Za nastop pred študenti jih je prepisal v majhno beležko. Striček iz Laškega, ki sploh ni maral 279 Anton Dolinar, n. d., 154. 280 Andrej Karničar, Jezerske štorije, 10–11. 281 Danila Kojan, Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8. 282 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 9–11. 283 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo (Ljubljana: Kmečki glas, 1998), 7. 284 Cerknica, 28. 1. 2005: Predstavitve knjige Milene Ožbolt, Andrejeva stopinja (Glasovi 29), Ljubljana 2004. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE pisati, je imel v ta namen zamaščen zvezek. Na prednji strani so bile navadne zgodbe, zadaj pa kosmate.285 b) Žanri Motivika in priložnostna narava pripovedovanja podlegata hitrim spremembam. Idiolekt ali folklora uravnavata pomene izražanja, prav tako kot na izbiro motivike vplivajo emocionalni samorealizacijski nagibi pripovedovalca, ki je usmejen ali na historiziranje, informativen, zabaven ali didaktičen vidik. »V številnih primerih se raje govori o folklorni zavesti in ne o obstoju aktualnih folklornih form: z možno­stjo, da bi bile determinirane z generičnega vidika.«286 Čeprav se pesmi pojejo praviloma ustrezno okoliščinam, so nekatere pevke enim vrstam pesmi bolj naklonjene kot drugim. Že za pevke Oroslavu Cafu sredi 19. stoletja se je ohranilo sporočilo, da sta znali dve skoraj same ljubezenske pe­smi, drugi dve pa resnejše: pripovedne, mrliške in nabožne. Res so pevke »pona­vadi boljše varuhinje pevskega izročila«, vendar nekateri moški znajo veliko raz­ličnih vrst pesmi, Blaž Bedenik je zapel največ pivskih in ljubezenskih ter precej pripovednih.287 Po izkušnjah s terena en in isti nosilec slovstvene folklore redko obvlada vse žanre enako dobro ali rad pripoveduje enako dobro karkoli.288 Praviloma se vsak specializira za določen žanr. Prvi daje prednost čistim pravljicam, drugi legen­dnim, tretji novelističnim, četrti šaljivim, peti povedkam itn.289 Resnik, Tina Váj­tova in posebno Jelica v Borovičju so imenitno pripovedovali živalske pravljice. Dejstvo je, kakor koli ga sprejemamo, da danes pravljice izumirajo. Le izjemoma je mogoče vzklikniti: »Pa so še: pravi epski pripovedovalci in prav pravljica, ki traja daljši čas – pol ure, eno uro in včasih še več – terja ne samo določen fizični napor, ampak tudi duševno zbranost, skratka ustvarjalni napor, saj je vsaka pravljica v bistvu pač bolj ali manj posrečena umetniška stvaritev.«290 Posebno vprašanje obstaja v razmejevanju posameznih folklornih žanrov: »V šoli zarisanih ostrih meja med obema ljudstvo pravzaprav ne pozna. Kralj Matjaž bi po vseh šolskih pravilih spadal med ‘povedke’291 zgodovinska izročila. In vendar Boganjčarji pripovedujejo o njem take reči, da potem sami dvomijo, kako in kaj. Kralj Matjaž? Naci: ‘Če je res bil […]’ Glas iz vrst poslušavcev: ‘Ja, kdo bi vedel – jaz ga ne pomnim!’ To se pravi, da dvomijo v resničnost tega, kar so čuli. Vendar si 285 Lidija Toplišek, Aktualizacija folklornih pripovedi Branka Defarja (diplomsko delo), mento­rica: Marija Stanonik, Pedagoška fakulteta, Maribor 2002. 286 Bohuslav Beneš, The Functions of Literary Folklore in Western Slaws, v: Ethnologia Slavica 18, 72, 73. 287 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 117. 288 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije, 32–33: »Taki univerzalni pravljičarki sta bili Rezijanki Rozalija Čúnkina iz Bile in Tina Vájtova s Solbice.« 289 Prav tam, 32–33: »O svojem očetu mi je neka rezijanska pravljičarka rekla, da je zmerom pripovedoval le o farjih in o babah.« 290 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 191. 291 V navedku sledim poznejši odločitvi M. Matičetovega, ki za nekdanjo pripovedko dosle­ dno rabi izraz povedka. s tem tudi ne belijo preveč glave, češ: Pripovedovanja (gúča) je bilo dosti, nekaj pač mora biti na tem. In če so drugi nam ‘lagali’, zakaj ne bi še mi! Prav mikavne so v komentarju izrečene misli, ki pričajo, kako labilna je v živem ustnem izročilu ločnica med ‘pravljico’ in ‘povedko’.«292 Matičetov tudi tu zvesto sledi terenske­mu doživetju. Vendar se to zmeraj ne izkaže za strokovno primerno. Ločnica med pravljico in povedko je lahko samo teoretična, na ravni langue, medtem ko to, kar zbiralec sprejema na terenu, spada v ravnino parole. »Labilna« je torej konkretna, živa pripoved, ki jo je treba uvrstiti ali kot pravljico ali povedko ali nekam vmes, ne pa omenjena žanra sama po sebi. Na drugem mestu si Matičetov sam vendarle upa s teoretičnega vidika vsaj kratko opredeliti oba poglavitna žanra. Skoraj stoletno pripovedovalko predstavlja z besedami: »Ni ‘pravljičarka’ v takem pomenu besede kot Tratar, Resnik ali Marinčič, ki smo jih spoznali pred njo. Če oni namenoma ‘la­žejo’ [= razpletajo izmišljene snovi, kot je pač tipično za pravljico], naša Trentarica pripoveduje stvari, ki je o njih z vsem svojim bistvom prepričana, da so se nekoč res dogodile. Ob pripovedi o višarskem romarju, ki je kača zlezla vanj, ko je na poti počival in zaspal, potem pa čez eno leto prav na tistem mestu spet prilezla iz njega, je sama od sebe dodala: ‘Bi kdo del [= rekel], da je pravca, pa je res to!’«293 Povedkam na različnih krajih slovenskega etničnega ozemlja rečejo različno in tudi to je eno od znamenj njihove trdoživosti. Na Jezerskem jim pravijo »što­rije«.294 »Da je bajžast, pravijo na Koroškem tistemu, ki govori take in drugačne, smešne in čudne, da ne veš, kam bi jih dal. Zato nisem prepričana, če je beseda »bajže« najboljša za zbrane povedke. Tako pripovedovalci kot zapisovalka namreč verjamemo, da so to večinoma resnična doživetja, ki so jih doživeli sami ali so jih doživeli njihovi starši, bice ali dediji, znanci ali prijatelji ali so del starejšega ustnega izročila. Imajo ti dogodki podlago v resničnem svetu ali se je to zgodilo do besede natanko tako, kot je bilo povedano, se niti ne vprašujemo. Pomembno je, da je toliko vredno, poučno, zanimivo, nenavadno, veselo, da si je kdo dogodek zapomnil in to želi še komu povedati. […] Vendar je veliko pripovedi brez poseb ­nega sporočila; preprosto – zgodilo se je to in to.«295 »Nekateri so končali svojo zgodbo takole: ‘To so bile storije, tudi resnične. Pa boste že sami še kaj dodali pa zložili in lepše napisali. Jaz tako po domače povem.’«296 V Poljanski dolini so jim še v mladosti Janeza Dolenca právili yostorije (< historija).297 Povedke o tej ali oni krajevni posebnosti, kamnu, razvalini, jezeru, otoku, griču lahko z malo sreče mimogrede izve celo turist. Zadostuje priložnostni in­formator domačin, ki radovednemu popotniku marsikaj natrese tako rekoč iz ro ­kava, včasih ne da bi bil za to sploh naprošen, iz čiste družabnosti ali kaj. Turist si bo zapisal ali zapomnil nekaj gesel, kasneje bo to obnovil in že bomo bogatejši za eno ali več povedk.298 Pri pravljici je bistveno drugače. Tudi od zapisovalca terja več napora. 292 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 97. 293 Milko Matičetov, Katra Jovžkova iz Trente, Pri slovenskih pravljičarjih, 108–109. 294 Prim.: Andrej Karničar, Jezerske štorije. 295 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 8, 9. 296 Ida Dolšek, Kaku se kej narod rihta, 8. 297 Marija Stanonik, Nekoč je bilo jezero, 25. 298 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 191–192. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Podoba otrok, ki ob peči v zimskih dneh poslušajo bajanje odraslih,299 bi lah­ko bila literarni kliše. Vendar Miško K ranjec najbrž pod vtisom lastnih doživetij dobro vidi in rahločutno nakaže, kaj se godi v otrocih med poslušanjem: »In srca jim trepetajo, ker zanje vse to ni pravljica, temveč resnično življenje. Nemogočosti pravljice ne igrajo pri njih nikake vloge, narobe, pravljica je nekaj tako resničnega, kakor najtrše življenje samo. O odraslih poslušavcih, ki bi do »pravljičnih nemogo­čosti« lahko zavzeli kritično stališče, če bi hoteli, pa epik Prekmurja pravi, da jim kaj takega ne pride na misel in da si nihče ne bi nikdar rekel: ‘kaj bi me ganilo, ko pa je izmišljeno.’ K ranjec je tu posrečeno zadel bistvo nečesa, kar ne velja samo za tiste, ki poslušajo pravljice, ampak za vsakogar, ki sprejema kakršnokoli besedno umetnino. Prava umetnina, naj si bo napisana ali samo ustno sporočena, ima namreč v sebi moč, da človeka tako prevzame, da se ji ne more ustavljati, tudi če bi mu hladni razum prišepetaval, da gre za nekaj ‘izmišljenega’. Brez kategorije ‘izmišljeno’ bi bili žal ne samo ob pravljico, ampak še ob marsikatero drugo zvrst ustnega in pisanega slovstva!«30 0 Terenska raznoterost v žanrskem poimenovanju se kaže tudi pri smešnicah. Odličen primer za to imamo iz treh sosednjih pokrajin na Primorskem. Kras: »Šale pa so rožice dneva, delovnega mesta; robate in sočne so.«301 Pivka: »Ohranile so se predvsem ‘špasne’ zgodbice«, »k1 su1 se rejs zgudíle«, in večina pripovedovalcev že kar združi ali celo poistoveti pojma pripovedovati in zabavati, zato so skoraj vse zapisane zgodbe šaljive.302 Vipavska dolina: »Največ jih je povedal takih, za se smejat.«303 Življenjski kontekst pripovedovalca zelo vpliva na izbiro žanra! »V teh krajih se je to idilično življenje končalo za vse ljudi naenkrat: leta 1941, ko so prebivalce izgnali. Zato se folklorne pripovedi nadaljujejo v življenjskih zgodbah.«304 »Pripo­vedovalci radi povedo poleg ‘pravc’ tudi svoje lastne zgodbe, spomine na mladost, vojna leta, begunstvo, prav posebno radi pa pripovedujejo o tem, kako se je nekoč živelo.«305 »Velikokrat je obisk, zelo ozko gledano, zaman, saj zvemo veliko o prvi in drugi vojni, o starih šegah, o vsakdanjem življenju, prave povedke, pravljice, anekdote pa niti ene.«306 Zgodbe se oblikujejo celó iz porajajočih se želja, kakor nam izpričuje slo­vensko leposlovje: »Ana Marija […] je rada pripovedovala profesorju latinščine o očetu. A to niso bili spomini, mar več zgodbe, ki jih je porajalo pričakovanje in upanje, da se bo oče nekega dne vrnil k njej in k materi.«307 »Ne gre namreč od začetka do konca le za dvomljive privide in ‘farice’, temveč tudi za pristna pričeva­ 299 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 81–82. Prim.: Miško Kranjec, Povest o dobrih ljudeh, 223. 300 Prav tam. 301 Danila Kojan-Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8. 302 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt, 9. 303 Petra Kodre, n. d., 39. 304 Marija Krejan, Vse sorte je že blou, 15. 305 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 164. 306 Prav tam, 162. 307 Bojan Štih, To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987), 157. nja.«308 Sodelavci pri zbirki Glasovi so najbolje seznanjeni z globinskimi premiki v žanrskem sistemu slovenske slovstvene folklore. c) Poetika Raziskovanje poetike v slovenski slovstveni folklori je še v povojih. Nizanje nasle­ dnjih vprašanj samo nakazuje, kaj vse še čaka na vrsto za temeljite analize. »‘Čujte’ je rekel, ‘Saj veste za zgodbo o lepi Vidi?’ ‘O, zdaj mi bo še pravljice pravil. Kakor otrokom!’ ‘Saj je tudi Divina commedia pravljica, a vendar ni za otroke. [… ] Eh, caro mio, vi si ne znate izmišljati pravljic!« In se je obrnila in spet šla.«309 »Pravljičarji iz ljudstva so pač mojstri svoje obrti. […] Odložimo svoje predsodke in pustimo do besede njim samim, pa še pazljivo jih poslušajmo, znabiti se pri njih celo kaj naučimo.« Matičetov upravičeno graja tiste zapisovalce, ki nekritično posegajo v folklorno besedilo, misleč da ga bodo izboljšali, pa mu le škodujejo,310 kajti »psihologiziranja, moraliziranja, duhovičenja pravljica ne trpi«.311 »Pravi pri­povedovalci so umetniki s svojim stilom in pripovednimi postopki.«312 »Pravljice so najprej namenjene poslušanju in ne prebiranju! V jeziku, dikciji, stilu, formulah se skriva tisočletna predpisemska tehnika.«313 Pripovedovalec – podobno kakor igralec – se dobro zaveda, da ima pred sabo poslušalce, občinstvo, s katerim je med svojim podajanjem najtesneje povezan. Zato moramo pri branju in presoji folklornih tekstov v prozi zmeraj upoštevati, da so bili pr votno namenjeni aku­stičnemu dojemanju. Nikakor nas ne smejo motiti pogosti »in«, »potem«, »spet«, ponavljanja in drugi taki besedni pripomočki, s katerimi si ljudski pripovedovalec pomaga pri stavčni oz. smiselni gradnji zgodbe.314 »/U/staljenega ustnega ‘teksta’ sploh ni: isti pripovedovalec bo namreč ob drugem času, ob drugačnem razpolo ­ženju in pred drugimi poslušalci isto zgodbo zasukal drugače. Oblika je sponta­na, vzporedna dejavnost.«315 Res pa je tudi, da tudi sogovorniki, ki kaj vedo, niso zmeraj pravi nosilci slovstvene folklore, so prazni in nerodovitni.316 308 Tone Gričnik, Farice, 8–9. 309 Boris Pahor, Mesto v zalivu, cit. po Jože Pogačnik, Slovenska Lépa Vída /ali hoja za rožo čudotvorno, (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988), 157, 159. 310 »Že Janka Glazerja, kot vidimo po njegovi kritiki Kontlerjevih in Hrenovih prireditev pravljic iz Prekmurja, so upravičeno motile razne stilistične neuglajenosti, nepotrebno vrivanje praznih besed in podobno. Opozoril je, kako lahko tudi malenkostni vrinki ‘do­cela razblinijo stavek in mu vzamejo vso plastiko’ (ČZN 19, 122). Je pa še nekaj drugega, kar občutneje moti kot besedna mašila, s katerimi si prireditelji pomagajo iz zadrege.« 311 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 92. 312 Jelka Hadalin, n. d., 163. 313 Milko Matičetov, Basmi koroških Slovencev, 195. 314 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, 10: »Pri prenosu žive ljudske pripovedi na papir – to se pravi v konvencionalne ojnice pravopisa, ločil, stavkov in odstavkov – je največja nevarnost ta, da se zabriše svežina in neposrednost ustnega podajanja.« 315 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt, 9. 316 Stipe Botica, Hrvatska usmena književnost i tradicijska kultura danas, v: Prvo slovensko-hr­vaško slavistično srečanje /Prvi hrvatsko-slovenski slavistički skup, (Ljubljana 2001), 90–91. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE g).Jezik..Na kakšne težave vse naletijo zapisovalci v prizadevanju, da bi dobili tudi jezikovno čim bolj pristno gradivo, nam najbolj nazorno predstavlja Mihaela Zajc -Jarc: »Govor naših pripovedovalcev v Višnji Gori in okolici je zelo pisan, kakor smo pač Slovenci znani po gosti pisanosti narečij. Vse vpliva na raznolikost: starost osebe, njen poklic, socialni položaj, posebna lastnost kraja, pripadnost tej in tej družini, selitev, možitev ali ženitev iz vasi do vasi ali do mesteca na hribu, tudi priseljenost iz drugih, celo oddaljenih krajev. Trudiš se, da bi čim verneje zapisal govorico – saj najlepše zvene krajevne pripovedi v domačem govoru. Ko prideš k staremu človeku, slišiš kar krepke nekdanje izraze, drugačne stavke, kot smo jih vajeni danes. Ko potrkaš drugič ali tretjič, se pripovedovalec že trudi, da bi bolj sodobno govoril, najbrž po nasvetu mladih, če so pri hiši. Tako izgubiš tisti starinski zven. Ker si se odločil, da zapisuješ fonetično, nastanejo tudi razne nerodnosti. V isti pripovedi lahko na ta način zapišeš isto besedo ponovljeno drugače, odvisno od govorca. Mlajši pripovedovalci očitno pazijo, da bi se pravilno izražali, včasih celo nobel – se nasmehneš – si pa vesel, da jim uide še dosti starih besed in izrazov. Trepetaš pred jezikoslovci: gotovo jim je najljubša enotnost vsega govora v knjgii, najbrž celo knjižni jezik […] Okrog tebe pa taka pisana mavrica besed!«317 Navedeno izkušnjo druga zapisovalka dopolnjuje s kategorično ugotovitvijo: »Pripovedovalci se velikokrat še preveč trudijo, da bi zgodbo povedali lepo, v knjižnem jeziku. Medtem ko pazijo na jezik, izgubljajo vsebino.«318 »Ravno govor je bil za marsikaterega pripovedovalca kot tudi zame še posebej trd oreh. Sama sem se morala priučiti narečnemu zapisu, pripovedovalci pa so se skušali sprostiti do te mere, da je njihova zgodba zaživela v pristni domači govorici. Da je bilo to včasih težko ali celo nemogoče, pričajo številne pripovedi, ki nihajo med pogovornim jezikom in narečjem. Slednje so sočnejše, živahnejše, seveda pa težje berljive.«319 Vendar niso vsa območja še tako kritična: »Večini teče pripoved gladko, preprosto, s slikovitimi narečnimi izrazi, duhovitimi frazami.«320 »Besedila vsebujejo mnogo značilnih narečnih besed, ki dajejo besedilu sočnost in odtenke starin in odseva stoletja vase zaprtih vasi iz Porabja. Porabsko slovstveno izročilo se namreč naslanja na emocionalno doživljanje in mišljenje preprostega človeka, ki mu šolanje ni bilo izoblikovalo racionalnega sistema razmišljanja. V pripovedih spoznamo jezik na ravni, ki ga je poznalo narečno pripovedovanje v davnini. Zapisane pravljice torej ne pričajo samo o bogati domišljiji naših prednikov, ampak tudi o bogastvu našega narečja.«321 »Na vprašanje, ali med pripovedovanjem razmišlja o svojem govorjenju, je ena izmed sogovornic odgovorila, da je med znanimi ljudmi sproščena. Če je pred njo tujec, razmišlja o besedah in izbiri jezika.«322 .).Podobe,. formule. in. klišeji. So stalnica folklornih pripovedi, posebno v pra­vljicah. S temi tradicionalnimi sestavinami se je še mladi rezijanski pravljičarki po­srečila oblikovno in vsebinsko dognana, odlično zaokrožena pripoved.323 Vendar 317 Mihaela Zajc-Jarc, Duhan iz Višnje Gore, 14. 318 Danila Kojan-Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8. 319 Ida Dolšek, Kaku se kej narod rihta, 8. 320 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 11–12. 321 Karel Krajczar, Kralič pa Lejpa Vida, 10–11. 322 Bojana Verdinek, n. d., 101–102. 323 Milko Matičetov, Zverinice iz Rezije, 225. taka ocena M. Matičetovega sloni tudi na »obilici« njenih »svežih, neobrabljenih primer, formul ipd.,«324 kar na pr vi pogled pač ni karakteristično za slovstveno folkloro, ki po definiciji sloni na tradiciji. Vendar le-to bistveno dopolnjuje im­provizacija, seveda tudi v jeziku. In to je ena od možnosti, kjer se izkaže pripove­dovalčeva ustvarjalna moč. Lopertov Vinci je s sinonimi sploh radodaren.325 Kdo si pomaga s primerjavo, ki jo ponuja kontekst: Branko de Far si ni pomišljal pri­merjati barve psa z oker obar vanimi lasmi študentke.326 »Potem so tu še umetelno obdelani detajli, pomanjševalnice, nasprotja, paralelna gradnja, retorična vpraša­nja, duhovita zbadljivost in cilj prizadevanj, nagrada pravljičnemu junaku: zlato, cekini. Torej še pozlata vse zgodbe.327 .). Kompozicija.. Matičetov v tem pogledu pohvali Doríno Čúnkino iz Bile.328 Omembe vredna je njegova opazka o epski širini slovenskih folklornih pripovedi. Omenjeno razsežnost odkriva pri Lopertovem Vinciju iz Prekmurja, ki mu najde vzporednico le še pri pripovedovalcih na zahodnem robu slovenskega jezikovnega ozemlja, pri Mariničiču v zgornji dolini Soče, Rezijo pa zastopajo Rozalija Čónki­na iz Bile, Paska Dúlica iz Osojan, Tyna Wajtawa s Solbice iz Rezije. »Taka epska širokost je bila pri nas v prejšnjih časih najbrž dosti manj redka, le žal, da o tem skoraj nimamo oprijemljivega gradiva. Ena častnih izjem so zapiski motniškega čevljarja Gašparja K rižnika iz zadnje četrtine prejšnjega stoletja.«329 – Uvodi so zelo pomembni. »Smo se otroc na vasi igral, pa če je kdo reku: ‘Gremo k stricu Petru, nam bo storjo povedal,’ pa smo šli. To smo ga prekinli kar sred dela. Zdej pa – če je začel tako, de je reku: al vam povem od jare kače ali od steklenga polža, potem smo ved1l, d1 ne bo n1č. Zato k poj smo rek1l: ‘Pa od steklenga polža’. ‘Ja, je pa od jare kače b1l dolga!’ ‘Pa od jare kače!’ ‘Ja, je pa od steklenga polža b1l dolga!’ In se ni dal premaknit.«330 Tudi nasprotna skraj­nost je dokumentirana kot terenska izkušnja: »Po začetnem: ‘Ne wi1m, če bom kej wi1dva!’ je pripoved tako hitro stekla, da se nisem utegnila ne sleči ne usesti, le na kasetofon v roki sem pokazala in pritisnila.331 Pr va zadrega in navidezna nevednost očitno sodita zraven kot del obreda: »‘Ka b1 t1 pa j1s mowa powedet, ko n1č ne wem […] Samo ne k1r snemat, ne mor 1n k1r začet, čej še…« Zgodba je kar sama sprožila še drugo, tretjo.«332 »Ob začetnem dvomu, »J1s pa ja n1č ne wem. Se pa ne 324 Milko Matičetov, Opombe, v: Zverinice iz Rezije, 225. 325 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 100–101. 326 Branko de Far je bil gost seminarja za slovstveno folkloristiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru jeseni leta 1999. 327 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 166–167. 328 Milko Matičetov, Opombe, v: Zverinice iz Rezije, 225: »kompozicijsko brezhibno je poveda­ la nekaj daljših pravljic.« 329 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 110: »Najnovejše izkušnje ob daljši in temeljiti preiskavi ljudskega pripovedništva na ožjem ozemlju (dolina Rezije) pa me vendarle utr­jujejo v misli, da bi se dalo še zmerom najti ostanke pristnega epskega narečja v prozi tu in tam med našim ljudstvom, ne samo na etničnem obrobju.« 330 Anja Štefan, n. d., 17–19. 331 Bojana Verdinek, n. d., 19. 332 Prav tam. 108. Frančiška Rožen, poročena Kolar (roj. Grdiše, 1936), stanuje na Brdinjah. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE spomnem kej. Wi1š, sn že stara, mi pamet ne dela wenč t1k ko učasih […]«333 V premislek se zastavlja dejstvo, da s terena prihajajo sporočila o klišejskem začetku, vendar so kot taki z različnih območij slovenskega ozemlja navedeni različni vzorci. Za razliko od koroških sta ta dva s pivške planote čisto drugačna. »Pripovedovalci začenjajo: ‘Zd1j bu1m povejdovu nekej o […]’.«»A vejste tisto o […]«334 »Ja, m1ne je že strašiwo […]« in zgodba je skoraj v teku.«335 Praviloma se že na začetku izkaže, katero mesto žanrskega sistema bo zasedla nova zgodba. »Bolj zgodovinsko naravnani začnejo razlagati obdobje. Ob tem za­četku slutim, da bom slišala anekdoto, zgodovinsko pripoved, zgodbo iz življenja. Ponavadi se ne zmotim. Drugače pa so uvodi taki: je bil enkrat, en bot je bil, enkrat je živel […] Vedno znova se razveselim tega šablonskega začetka – pomeni, da je pri­povedovalec zgodbo začel odvijati, to je nedvomen znak za začetek pripovedi.336 Da je tako ubeseden začetek kraških zgodb res zaznamovan, potrjuje varianta iz Vipavske doline: »Ko se je spomnil kakšno novo, me je vedno pustil malo čakati, ko pa tudi sam ni več zdržal, je začel: ‘Je bilo tisti bot /…/’«337 – Tudi sklepi so šablonski, vendar bolj razgibani: Še danes tisti hudiček visi na vratih, ga imajo za peklenskega vratarja. Velikan pa se anti še zmeraj sprehaja gor in dol in poskuša kaj dobrega narediti (Glasovi 6/4338). Grof je vse tri kovače bogato nagradil. Sedem razbojnikov pa anti še zmeraj teče, če se niso vseeno kje ustavili (Glasovi 6/5). Jaz sem šel en dan po kolovozu in pridem do njih. So bili kerjančlih, so mi dali za se usesti. So mi tudi dali v lonček jesti in piti. Ma mi še ni bilo zadosti. Sem segnil na polico in tu je bil en lonec – in tako je te pravce konec (Glasovi 6/9). Malo je izrazito poučnih koncev: Dobrota je sirota. Več dobrega narediš, slabše dobiš. Pa srečno botra, jaz grem v daljni svet. Raje kot prezgodaj na svoji zemlji umret (Glasovi 6/15). Velikokrat pa pripovedovalec čisto za konec navrže še nekoliko nagajivo misel: V tistih cajtih je Ančka prinesla izpod hrasta dvajset do trideset otrok na leto. Zdaj, ko se otroci rojevajo v porodnišnicah, jih je bolj malo, eden, največ dva na leto (Glasovi 6/22). Še nekaj cajta nista prišla ne on ne konj na mesto. Ma to mu je dalo misliti (Glasovi 6/38). Ali pa stavek, ki te v trenutku vrne v stvarnost: In maj več je niso videli v Štanjelu (Glasovi 6/57). Na zunanji steni cerkvice je še danes relief, ki prikazuje fanta z malovarjem okoli vrata (Glasovi 6/84).339 Včasih je tak sklepni stavek dovolj močan, da se zgodba po njem spusti, kot po strelovodu, z vrha dramatske napetosti naravnost v konec, ki je prav zaradi presenetljive raz­rešitve pretresljiv: Tako se je brez skrbi odpravil v Log. Živega ni bilo več domov (Glasovi 6/60). »Vse ti dam,« mu je rekla, »samo pusti me!« Je šla živa domov, on pa bogat (Glasovi 6/ 204). Zgradba pripovedi zelo spominja na balado – kljub skopim besedam za­pusti v poslušalcu močan občutek doživetja. Nekateri končujejo svoje pripovedi bolj individualno, vendar prav tako zane­sljivo enotno, s sebi ustreznim komentarjem: »‘Ja, kej drujga pa ne wi1m. Do b1 t1 333 Prav tam, 112–114: Micka Fortin. 334 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt, 9. 335 Bojana Verdinek, n. d., 120–121. 336 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 166. 337 Petra Kodre, Slovstvena folklora v Podnanosu, 39. 338 Prva številka pomeni, katero mesto zastopa knjiga v zbirki Glasovi, druga številka označuje stran v knjigi. 339 Jelka Hadalin, n. d., 166. le še kej powi1do? Du1 b1 biu tak, da zna fajn gowor1t?’ in ‘Ja, ne wi1m weč. O, ko b1 Zofa še žiwewa, ona b1 t1 powi1dwa. Čej, do b1 še biu tak, da b1 šwa h j1mo?! A wi1š, ka?! Zg1ra, Zdoučewa b1 pa wi1dwa. G1rta j1di!’ In v tem ko mi je skušala po­magati, ji je že prišla na misel naslednja zgodba. Kot bi stresala iz rokava. Lahkotno, doživeto, preprosto.«340 In nazadnje: »Weš ka, wonta h Micki m1rš j1t. Ona ti bo wedwa use sorte powedet. Sej še nisi bwa, al?!«341 »‘Vse sorte je že blou’. Tako naš človek včasih konča pripoved o vsakdanjem ali nenavadnem dogodku, o žalostnem ali veselem pripetljaju, o temni ali svetli strani dneva. Iz vsega, kar ima, izlušči kakšno modrost in gre tako okrepljen novemu dnevu naproti. Vmes si pa zmeraj kaj zapoje.«342 »Začetek zgodbe je večkrat tak, da se ga ne bi sramoval marsikateri besedni umetnik. Dogajanje se nato zaplete, dosega vrhunec z osrednjim dogodkom in se v nekaj stavkih spusti do domiselnega konca. Ta je lahko nauk, duhovita misel, ne­naden razplet ali je kljub prepričljivosti znova pribito, da je »što res bvo«. Nekaterim so besede dragocene in nemalo povedk je zapisanih tako, da ni dodana, ne odvze­ta niti ena beseda. Enemu se je celo zdelo čisto dovolj, če mi od sicer dragocene zgodbe pove le bistvo.«343 »Vsi ti začetki in konci so klišejski, a vseeno enkratni. So kot nekašna bordura, ki so jo ljudski pripovedovalci prav posebno pazljivo in umetelno izdelali. Zgodba brez teh vzorcev ne bi bila to, kar je, bordura sama pa tudi nima prave vrednosti – skupaj pa sta dokument in hkrati estetska vrednota. […] Ob poslušanju pravljic, ki potekajo v več paralelnih zamahih, poslušalec že pozna konec. Zato me je toliko bolj presenetil sklep, ki pripoveduje o tem, kako mož s pomočjo bistre žene užene hudiča in obogati. A hudič mu vsako noč podre vogal nove hiše, ki jo je zgradil z njegovimi cekini. Nekaj časa ta vogal vsak dan popravljajo, potem pa se naveličajo, pustijo ga kar posutega in srečno živijo naprej To bo najbrž izjema, ki potrjuje pravilo. In seveda na novo predrami pozornost poslušalca.«34 4 Vsekakor »je potrebno upoštevati in zapisati vse pripombe in značilna mašila, ki razkrivajo odnos pripovedovalca do lastne pripovedi in njegovo osebnost ter s tem povezan stil pripovedovanja.«345 h). Sižeji.. Matičetov je ravno zaradi njih postal pozoren na nekega Štífana v Milanu.346 Prvi stik vsebine in oblike je naslov. Pripovedovalec nikoli ne pove na­slova, saj je vključen v pripoved kot nekaj samoumevnega. Vsebina je načrtovana in nastaja premišljeno. Pripovedovalec želi pritegniti poslušalca tudi s krajšimi vložki v vodilno pripoved, npr. »Tle bi móugu šj1 povéjd1t« ali »nu t1ga tudi sigurnu n1 vejš«.347 O Petru Jakelju -Smerinjekovemu se spominja njegova otroška poslušalka: »Ampak bil je pa zmerej en priden pob1č al pa en pridna deklca, pa pol, kako je, seveda, takrat je blo povezan tudi z molitvijo […] Največ pa sa bli pastirčki. […] In 340 Bojana Verdinek, n. d., 106–107. 341 Prav tam. 108. 342 Marija Krejan, Vse sorte je že blou, 15. 343 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 11–12. 344 Jelka Hadalin, n. d., 166–167. 345 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 165. 346 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije, 32–33: »Zaradi nenavadnosti sižéjev sem si najprej zapisal njegovi, moderni pravljici.« 347 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt, 9. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE tko smo se vživel, in tko smo se vživel, de če je blo: »Ja, kje pa je bil?« »Ja, ta gori v Vitrancu.« Poslušte, še ven nas je poslal, de smo šli gledat, k je luna svetwa. »No, a vidte tamlele gori?« Mi smo si vse predstavljal.348 Posebno vprašanje so tu motna mesta, skrivnostni motivi, ki jim menda niti pripovedovalec ne zna priti do dna. »So tudi zgodbe, v katerih pripovedovalec obide nejasnost. Ostali del pripovedi je živ, logično povezan, nekje pa zeva luknja, tema. Če drezaš v pripovedovalca, bo že našel kakšno razlago. Mislim, da je bolje taka nejasna mesta pustiti nepojasnjena, kot pa za vsako ceno najti razlago. Tak nepojasnjen pojav je krvavo stegno. Če ne bi o tej pošasti slišala že v otroških letih, bi verjetno sledila preprosti razlagi v drugi zgodbi, ki tudi omenja krvavo stegno, ne kot grozljivo bitje, ampak kot grozno stvar. Tudi motiv padanja različnih člove­ških delov iz kamna je prav pogost.«349 Včasih tem zgodbam sledijo razlage, poseb­no če vrtaš z vprašanji, da so to duše, ki se vicajo. K aj ali kdo ali kakšno je krvavo stegno pa kljub spraševanju še nisem izvedela.«350 i).Variante..Slovstvena folkloristika zavrača napačno stališče »da ljudje znajo pripovedovati ‘na pamet’ in da je njihovo pripovedovanje zmerom do pike enako /…/ v resnici noben pravljičar ne pove nobene pravljice dvakrat enako. Imamo zapise – ročne in zvočne – tudi s tremi ali celo štirimi različnimi oblikami ene in iste pravljice, kakor jo je povedal isti pravljičar v krajših ali daljših presledkih.«351 V vprašanje, »kako pa je s stalnostjo oz. spremenljivostjo na ravni pripovedi,« se je na gradivu Petra Jaklja - Smerinjekovega poglobila Anja Štefan. S primerjavo več variant istih pripovedi iz njegovega repertoarja je ugotovila vsaj štiri načine variiranja, in sicer: – Spreminjanje fabulativnega ogrodja. Njeni primeri kažejo, da je spreminjanju najbolj podvržen konec fabule, namreč z izpuščanjem, dodajanjem ali spreminja­njem odlomkov ali njihovim prerazporejanjem. Prihaja tudi do okrnitve fabule z izpustitvijo drugih, nezadnjih odlomkov zgodbe. S spremembo fabule zaradi izpuščanja celotnih odlomkov, še posebno končnih, lahko pride do spremembe sporočila zgodbe. – Okraševanje fabule z obrobnimi sestavinami poteka z dodajanjem ali izpušča­njem in s tem se poljubno spreminja slikovitost in epska širina pripovedi. Pripo­vedovalec se zaveda globinskega poteka zgodbe in kako mora začeti in končati njen posamezen odlomek, ki bo omogočil njeno pravilno nadaljevanje. Vmesno izpeljavo pa lahko izpolni z delno ali popolnoma različnim dogajanjem. – Spremembe v sižejski postavitvi dogajanja. Sižeji folklorne pripovedi praviloma sledijo naravnemu časovnemu zaporedju dogodkov. Do razlik v sižejski postavitvi dogodkov prihaja predvsem takrat, ko mora pripovedovalec predstaviti več hkra­tnih dogodkov, ali če mora vanj naknadno vstaviti poprej pozabljeno informacijo, kar je tipično za govorjeno besedilo. 348 Anja Štefan, n. d., 17–19. 349 Morda mu je soroden motiv iz pripovedi o burji (ženska prekolne burjo, iz kamina pa se spravi ubogi mož, ves krvav in razcapan). 350 Jelka Hadalin, n. d., 67. 351 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 99. – Spremembe na ravni ubeseditve. Koncept nespremenljivega teksta je folklornim pripovedovalcem tuj in ne moremo pričakovati enake ubeseditve med katerima koli variantama iste zgodbe. »Ubeseditvena podobnost se včasih ohranja le v ko ­ličini besedila, ki je namenjeno ubeseditvi določene informacije, v razporeditvi premih govorov, opisov, morebitnih pripovedovalčevih pričevanj in komentarjev itn. Včasih pa je vsaj v določenih delih besedila mogoče zaslediti tudi enako ube­sedene povedi ali dele povedi. Naši primeri kažejo, da so tovrstne ubeseditvene skladnosti značilne predvsem za povedi, ki se pojavljajo v premem govoru.« Tako analiza variant iz repertoarja Petra Jaklja – Smerinjekovega kaže, da so variiranju, to je ustvarjalnemu poseganju v tradicijo izpostavljene prav vse ravni pripovedi. Variranje v ubeseditvi in okraševanju z obrobnimi vsebinskimi sestavi­nami sta življenjska nujnost folklorne pripovedi, zgodba in siže pa variranju nista nujno izpostavljena. Bistvene spremembe v fabuli lahko pripeljeo v nov tip dolo ­čene zgodbe.352 2. TEK STUR A To ravnino je vedno najlažje prepoznati pri pesmi. Glasbena folkloristika to že dolgo upošteva, ko poudarja, da k istovetnosti pesmi poleg besedila nujno spada tudi melodija. Matija Murko je iz lastnih terenskih izkušenj poudarjal, »da se ista pesem poje različno v raznih krajih in da jo celo vsak pevec poje po svoje, ali […] da isti pevec poje isto pesem po nekoliko minutah drugače.«353 »Pa tisti čudoviti žar pripovedovanja […]«354 Očitno je pripovedovalčeva ustvarjalnost v načinu podajanja vedno tako bodla v oči, da je spontano sprožila marsikakšno opazko, ki se pravzaprav nanaša na teksturo, četudi teoretično še niso vedeli zanjo. Pri proznih žanrih je tekstura manj samoumevna, zato pa bolj učinkovita. a) Jezikovna tekstura K aj sodi sem? Teoretična ozaveščenost seveda omogoča temeljitejšo analizo ravni­ne teksture. Pregledano gradivo pa daje možnost, da se lahko ustavimo pri nasle­dnjih sestavinah jezikovne teksture: g).Barva.glasu. Morda se niti ne zavedamo, da se nas najhitreje dotakne: »Pa pustimo Milanu, da naj te svoje zgodbe sam pripoveduje, čeprav nima nič kaj pri­jetnega in moškega glasu; je tenor in ne bas!«355 352 Anja Štefan, n. d., 142–145. 353 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, 29. 354 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo, 9–10. 355 Vid Ambrožič, Žandar med cvetjem in knjigami, 353: »Maksel je bil, dokler je krave pasel. […] Pa se mu, potem ko se je oženil na visoke Repče nad Trebnjem, to ime že ni zdelo dosti lepo zveneče, da se je prekrstil za Milana. Seveda, saj se to ime res bolj milo sliši in izgovarja kot prvotno, ki je povrhu še tuje, latinsko. Mogoče je tudi izvedel, da to ime izvira iz latinske besede ‘maximus’, kar se pravi po naše »največji«, tedaj v superlativu. A A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE .).Govorne.posebnosti so zelo na udaru. Rahlo pojecljavanje pri dobrem pripo­vedovalcu, kot je bil Lopertov Vinci, célo ne moti. »Vse namreč odtehta šegavost in živahnost, energično podajanje snovi, s širokim glasovnim razponom. 356 Joškovcovo Katro Matičetov karakterizira: »Glas se ji rahlo trese, je pa še zmerom krepak in prijeten. Na izrecno prošnjo je poskušala celo zapeti nekaj starinskih pesmi, saj je rada pela, ko je bila mlajša.«357 .).Glasovni. razpon zasluži svojo rubriko. Regina K ramaro pripoveduje: »po tiho, mirno /…/«.358 Marija Rosa je »govorila naglas, počasi in brez mašil«.359 Ve­seljak Bepo Malnar »živahno in s poudarkom. Pri tem je tudi sam vidno užival. Če je dejanje v zgodbi terjalo, je sredi mirnega teka pripovedi nepričakovano na ves glas zavpil, da si se kar zdrznil, če si mu bil preblizu in nisi poznal te njegove navade«,360 Marinčič »s povzdignjenim ali utišanim glasom« pa tudi »zavpije«.361 Podobno je spremenil glas Ivan Fabčič.362 h).Tempo. Marija Fortin je v začetku tudi govorila hitreje, potem se je tempo umiril, za posamezne poudarjene besede si je vzela čas, poteze na obrazu so se sprostile, svoje mesto je, odvisno od besedila, dobil smeh.363 i).Onomatopoija. Tudi spreminjanje glasu, posnemanje živalskih in drugih naravnih glasov je zelo priljubljeno.364 Branko De Far v pripovedi o pajku pospre­mi muho: »Ziiink v mrežo!« .).Skladnja. »Ignacu Benkoviču, Naciju gre beseda gladko, nit zgodbe se raz­preda, kot bi bral, tudi pri zapletenih, zahtevnejših tekstih.«365 Regina K ramaro »v kratkih ‘stavkih’, kljub temu pa zna spretno vzbuditi radovednost in pritegniti pažnjo poslušalca. Na primer: ‘In potem sta našla – pod nogami se je svetlikalo – meč sta našla.’ Tudi z živahnostjo premega govora uspe Regini močno razgiba­ti svojo zgodbo.«366 Matičetov pohvali skoraj stoletno K atro Joškovcovo: »In naj opisuje karkoli, tudi dogodke iz vsakdanjosti, bo pripoved tekla gladko in slikovi­to.«367 De Far predstavlja posamezne osebe iz pripovedi tako, da se prestavlja en­ eden največjih Milan res ni, ne po stasu, ne po stanu; razven tedaj, če kje visoko streho pokriva / S tem pa spet nočem trditi, da je pritlikavček.« 356 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 100–101: »Ko se trudi, da bi sredi napete pripo­vedi premostil kako soglasniško skupino, ki mu noče gladko iz ust, je kot gorski potok, ki zadene ob kamen in se vzpenja, da bi ga preskočil. V pripovesti ‘Od dvej bratof’ ali ‘Od vároškog pozoja’ (Aarne-Thompson št. 300) je bilo treba nekam poslati nujno sporočilo. Vinci je hotel to narediti s ‘pismom’, ki mu pa zaradi začetnega p ni in ni šlo z jezika. Kaj narediti? Ujezil se je in domiselno odposlal ‘cedulo’, za nameček pa še ‘karto’.« 357 Milko Matičetov, Katra Jovžkova iz Trente, Pri slovenskih pravljičarjih, 108–109. 358 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, 10. 359 Petra Kodre, n. d., 41. 360 Milko Matičetov, Bepo Malnar, Pri slovenskih pravljičarjih, 202–203. 361 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75. 362 Petra Kodre, n. d., 41. 363 Bojana Verdinek, n. d., 112–114. 364 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 123. 365 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 94–95. 366 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, 10. 367 Milko Matičetov, Katra Jovžkova iz Trente, Pri slovenskih pravljičarjih, 108–109. krat v 1. drugič v 3. osebo ednine. Če je Ivo Kodre videl, da je poslušalcem njegovo pripovedovanje všeč, je glavno misel še nekajkrat ponovil.«368 b) Dramatizacija teksture »Nekateri pripovedovalci so nadvse živahni in imajo zelo izrazito mimiko. Včasih kar na lepem poskočijo in ponazorijo to ali ono junakovo dejanje (zatulijo, se vr­žejo na tla, zgrabijo koga izmed poslušalcev in ga pretepejo, se z njim zavrtijo ipd., kakor pač terja dogajanje v zgodbi). Take značilnosti ljudsko pripovedništvo že nekoliko približuje igralski umetnosti. Čeprav so danes navadno pismeni, pripo ­vedovalci iz ljudstva svojih zgodb nikoli ne oblikujejo na papirju, ampak naravnost pred poslušalci in za poslušalce.«369 »Potrebno je veliko časa in čakanja na pravi trenutek, ko se pripovedovalec in poslušalec najdeta na isti valovni dolžini. Pri­povedovalec se dvigne v svoj fiktivni svet, na nekakšen umišljeni oder, in zaigra. Takele pravce so namreč prave igre za enega izvajalca. Človekov nemirni duh si želi igre – išče in ustvarja napete ali pa smešne situacije. Igra in pri poslušalcih ustvari videz nadčloveškega, večnega. K ljub razkrinkanju, ki mu sledi še eksplozija čudenja in smeha, sam v to verjame in se pusti že ob pr vi priložnosti sam prinesti okoli od svojega bistrega in življenja polnega soseda.«370 g).Mimika. »Začetne besede pripovedovalec pospremi z različnimi gibi in z mimiko obraza. Mimika še posebno uspešno dopolnjuje slabega pripovedovalca in dobro nadomešča govorne pomankljivosti.«371 »Miselni napor, potreben za do ­bro izpeljavo pravljice, se pri Naciju kaže le v tem, da včasih med pripovedovanjem nabira čelo, drugače pa je popolnoma sproščen.372 Marinčič je »ves zatopljen v dogajanje, z izrazitimi grimasami.«373 Branko de Far utripa s trepalnicami.374 .).Gestikulacija..Marinčič med pripovedovanjem spremlja svoje junake na ne­varnih potih z zamahi rok.375 Pri Micki Fortin se je zadrega izražala v »rdečici na obrazu, z rokami, sklenjenimi kot za molitev in v rahlem pozibavanju z zgornjim delom telesa.«376 V pravljici o Sneguljčici De Far prihod palčkov nakaže tako, da poškreblja s prsti po vratih, z dlanmi nakaže pasji lajež, s ponavljajočim nihanjem rok posnema vrabčka.377 .).Kinetika. »Ko sem 1952 zapisoval na roke in je zato šlo malo počasneje, je Naci hodil z roko v žepu gor in dol po prostoru […] in narekoval, da sem ga komaj 368 Petra Kodre, n. d., 39. 369 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 123. 370 Danila Kocjan-Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8. 371 Andreja Žéle, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt, 9. 372 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 94–95. 373 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75. 374 Branko de Far je bil gost seminarja za slovstveno folkloristiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru jeseni leta 1999. 375 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75. 376 Bojana Verdinek, n. d., 112–114. 377 Na omenjenem srečanju s študenti slavistike na Pedagoški fakulteti v Mariboru. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE dohajal.«378 Marinčič se je vrgel tudi po tleh, kakor pač terja situacija.379 Ko se je Ivan Fabčič »najbolj vživel v pripovedovanje, se je nagnil naprej, in prijel za berglo, kot bi hotel vstati.«380 Ivo Kodre je »povedal takih, za se smejat. Večkrat je med pripovedovanjem tudi njega zagrabil smeh, tako da smo nestrpno čakali, kako bo končal. Včasih na koncu niti ni bilo res smešno, ampak če si njega gledal, je posta­lo smešno. Ležal je na dveh foteljih in se od smeha tresel.«381 h).Pavza..V daljši pripovedi, ki jo je naslovil K rálevska in ki zanjo pravi, da si jo je izmislil sam, je pripovedovalec nekje v sredi prosil za pavzo, da bi si oddahnil, češ da ga duši. Vmes se je udeleževal splošnega pogovora, se šalil in kadil. Ko je dejal, da lahko nadaljuje, je poprijel natanko tam, kjer je poprej pretrgal, ne da bi mu bilo treba vprašati, kje smo že bili ostali.«382 3. KONTEK ST »Tako kot tekstura je tudi kontekst delno razviden iz teksta. Pripombe takoj na za­četku pripovedovanja izdajajo pripovedovalčevo negotovost. Ja k1k b1 začewa? Što je pa čist kratko, pa se ne splača. K aže se tudi na koncu v strahu, da ni povedal dobro ali dovolj: Druga b1 pa skor ne wedo.«383 Tako kot za narečja na splošno velja, se zdi, da bo tudi za slovstveno folkloro treba resneje upoštevati prostorski, zemljepisni kri­terij. V primerjavi s teksturo obstajajo za ravnino konteksta iz obstoječega gradiva manj izvirni podatki. K ljub temu so seveda njegove nitke vpletene v posamezne folklorne dogodke z obvezno nujnostjo kot njegova bistvena sestavina. Po načelu od daljnjega k bližnjemu so se izluščile naslednje plasti: a) Družbenozgodovinski okvir Po zaslugi ene same povedi mladega Matije Valjavca smo na sledi dvema bistveni­ma razsežnostma konteksta vsake, tudi slovenske slovstvene folklore v 19. stoletju: »Vem, da ste Slovenec in de za slovensko reč gorete, toraj vas prosim, če imate kaj slovenskih narodnih pesmic ali pa povestic nabranih […]«.384 Pr vi stavek zastopa slovensko narodno istovetnost. Medtem ko je bil mladi Valjavec v tem okviru ob­čutljiv za vezano in nevezano besedo, predvsem z narodnostnega vidika, Matija Murko v naslednjem, 20. stoletju nenavadno trezno in skoraj rezko napoveduje konec ljudske pesmi ravno z vidika konteksta, namreč z razlago, da v razvitejših družbenih razmerah nima več pravih pogojev za svoj obstoj.385 378 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 94–95. 379 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75. 380 Petra Kodre, n. d., 39–40. 381 Petra Kodre, n. d., 39. 382 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 94–95. 383 Bojana Verdinek, n. d., 102–103. 384 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, 108–109. 385 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, 48–49: »Glavno je, da naša narodna pesem v dosedanji obliki izumira in mora izumreti. Narod, ki skoro ne pozna več analfbetov, za to pa ima razmeroma bogato razvito književnost in časnikarstvo b) Civilizacijska diferenciacija »V starih cajtih so žene zlo predle in tu v Kobaridu pri Mohreidu so imele prejni­co. Vsak dan so hodile tja in vsaka je vedela kaj povedat, posebno kakšno pravco. Zvečer pa so prišli tja še pobi in s predicami plesali, včasih do drugega dne. Bog je ukazal, da se v postu ne sme plesat; v prejnici pa se niso vprašali, ali je pust al post, samo da so bili veseli. Enkrat je na pepelnico prišel v prejnico slabo oblečen petler. Del je plesalcem, naj gejnajo plesat, ker se v postu to ne sme. Oni pa so se mu smejali. Potlej je še dvakrat prišel in jih lepo prosil, naj ga ubogajo, dokler je še cajt. Pa ni nič pomagalo. Petler – Bog sam – je odšel, in ko je v turnu odbilo polnoči, se je prejnica pogreznila skupaj s plesalci, da ni bilo več o njej ne duha ne sluha. Bog ve koliko pravc je prejnica nesla s sabo!«386 Andrej K arničar z Jezerskega: »Ob razmišljanju o našem izročilu imam pred očmi in v ušesih svojega očeta, ki je z vso resnostjo pripovedoval, kako je kot mlad pastirček v letih 1885 –1890 poslušal na veliki Roblekovi kmetiji glavnega in zelo modrega ‘ta velkga hvapca’ Jaka, ko je že takrat pripovedoval o prejšnjih lepih časih, ko so še lepe vile obiskovale dobre ljudi, ko Jezerani še niso vozili lesa v Trst in so imeli zato na kmetijah veliko več časa za skupne pomenke in zabave, ko so se veliko pogovarjali o coprniških zgodbah, o lepih in žalostih povedkah.387 Zato nas te pravljice peljejo nazaj v stare čase. Takrat, ko še ni bilo življenje tako hitro, ko so naši očaki še imeli čas.«388 »Zato nas te pravljice peljejo nazaj v stare čase. Takrat, ko še ni bilo življenje tako hitro, ko so naši očaki še imeli čas posedeti v senci pod jablanami, lipami in orehi, ob večerih pred hišicami – pripovedovali so jih v jeseni pri »lüpanju« koruze, pozimi pri češanju perja, pri »lüpanju« »koščic« bučnega semena.«389 »S to knjigo se vračam k svoji mladosti in svojim zgodbam. […g Poslušal sem in si zapisoval z zanimanjem in začudenjem spoznaval podobo naših ljudi, ki je vedno bolj izginjala v sodobnih časih bogastva, tehnike, radia in televizije.390 ter v vsaki župniji in že tudi po vaseh prosvetna društva in tudi posebna pevska, ne po­trebuje in ne more tudi dalje živeti od narodnega pesništva, ki se prenaša iz ust do ust. Lepo je, ako stare ženice še znajo na stotine pesmi, ali še lepše ter s kulturnega in z go­spodarskega stališča je bolj pametno, ako jih čitajo stotisoči Slovencev ali pa pojejo tisoči po notah, pod vodstvom več ali manje izkušenih dirigentov ali pa tudi brez njih. Treba bo še preiskati, na koliko so se narodne pesmi pele med meščanstvom, posebe po trgih in malih mestih, ali večinoma so bile last našega kmečkega ljudstva, ki pa jih zaradi svojega kulturnega in gospodarskega napredka tudi opušča. O delavcih, ki izhajajo iz malome­ščanstva in iz kmečkega stanu, niti ne govorim, ker v premogokopih in tovarnah se ne more tako peti kakor nekdaj pri patriarhalnih razmerah v malih mestih in trgih, posebno pa na kmetih, kjer je narodna pesem naravnost spremljala delo doma in na polju. Danes se narodna kultura tudi ne stvarja samo za ljudstvo, ampak za vse stanove, ki sestavljajo narod v višjem pomenu te besede.« 386 Prejnica, v: Janez Dolenc, Zlati Bogatin. 387 Andrej Karničar, Jezerske štorije, 10–11. 388 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 9–11. 389 Karol Krajczar, Kralič pa Lejpa Vida, 9. 390 Dušan Rešek, Brezglavjeki, 8–9. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Rozalija Rožen »pripoveduje zelo rada in se najraje pogovarja s tistimi, s ka­terimi je preživljala mladost.« Najpogostejša tema so razlike v načinu življenja. Čeprav se jim je slabo godilo, so si znale obogatiti življenje, najbolj s pesmijo. »Sma šle dwe ukop, sma pa že pele ali pa s1 kaj p1rpowdwale. Mam lepe spomine nazaj, čeglih t1k skromno bwo. Če b1 j1s včas t1k mewa kruha pa masa, ko ga dans mam. Pa nismo mel1. Ampak, kar smo mel1, si pa t1k biu hwaležn.«391 »V časih, ko je ‘bohkov kot’ po pravici nosil to ime in ga še niso krasili ra­dijski sprejemniki niti škatle s steklenim ekranom, so se ljudje večkrat srečevali med seboj v prijetnem kramljanju. Tako so se zbirali ob nedeljskih popoldnevih v poznojesenskem ali pa že zimskem obdobju v ‘hiši’ [= dnevna soba] in si ob prije­tno topli kmečki peči pripovedovali najrazličnejše stvari. ‘Eden k drugemu so šli v vas,’ se je takrat reklo.«392 Radio in televizija, danes pa še druga avdiovizuelna sredstva so korenito posegla v medsebojno komunikacijo, kar opažajo predvsem terenski sodelavci v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja, bodisi da gre za gorsko Jezersko v času, »ko napisanih pravljic in igric (kaj šele radijskih in televizijskih sprejemnikov) še ni bilo po naših hišah«,393 milo Dolenjsko394 ali kršno Istro: »Ve­liko štorij sem poslušal, ko je v sobi ropotal televizor in je gospodinja v sodobni pečici pekla kruh. Ob takih prilikah sem imel dostikrat občutek, da so se ti ljudje spremenili le na zunaj, v svoji notranjosti pa so ostali nedotaknjeni.«395 »Kako pri­jetno in zanimivo je moralo biti pred leti, ko naših večerov niso krojile televizija in računalniške igrice. Večerov, ko so s pripovedovanjem dedkov in babic v sobe prav potiho vstopali škrati, žal žene, bajne osebe, škopjenki, vile, povodni možje, predvsem pa vsakovrstni strahovi. […] Ob srečevanju z odraslimi sem opazil, da se nad takšnimi zgodbami radi navdušujejo in ob spodbujanju tudi pripovedujejo. Pri mladih pa tega nisem čutil. Sicer so radi kakšno zgodbo poslušali, a zdi se, da so že preveč vpeti v svet televizije in računalništva in zabave. Vsega tega ne spre­jemajo in pogosto zamahnejo z roko, kadar kdo pripoveduje o teh dogodkih in posebnostih.«396 391 Bojana Verdinek, n. d., 116–117, 119–120. 392 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 6. 393 Andrej Karničar, Jezerske štorije, 10–11. 394 Marija Krejan, Vse sorte je že blou, 15: »Seveda te pripovedi niso bile vse take, kakršne spa­ dajo v zbirko Glasovi. V bistvu je bilo le malo takih. Dva rodova nazaj bi jih bilo več. To je bil čas pred radiom in televizijo, ko je bilo tukaj še veliko ljudi in so živeli od tega, kar so pridelali doma z orodjem in živino brez ropotajočih strojev. Takrat so se še utegnili pogovarjati in so si pripovedovali tudi anekdote, pravljice, legende, bajke in domislice vseh vrst.« 395 Marjan Tomšič, Noč je moja, dan je tvoj, 7–8: »Ko smo začeli zbirati pesmi in prozo, so bile vasi že precej spremenjene, vendar so bili ljudje še skoraj prav takšn kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Ena od lastnosti Istranov je namreč njihova nezaupljivost in strah pred ‘foreštarijo’ (tujstvom). Zato so ti ljudje, čeprav so se vozili z avti in so imeli doma v hiši televizor, hladilnik, pralni stroj in keramiko v kopalnicah […] ostajali v sebi skoraj ne­spremenjeni. Prav temu vztrajanju pri svoji avtohtonosti se imamo tudi zahvaliti, da je bilo ustno pripovedništvo še leta 1980 zelo živo; kjer pa ni bilo več, se je ljudem hitro prebudil spomin, ko so začeli prebirati zgodbe v šolskem glasilu in so oporekali, češ da ni tako, ampak da je tako, in da oni natančno vejo, kako se je to in ono zgodilo.« 396 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo, 6, 9–10. c) Letni čas in vreme, čas dneva Vsa dosedanja teorija ni opazila, da na pripovedovanje vplivata tudi letni čas in vreme: »Zdej je zima, ljudje imajo čas, vtegnejo pripovedovati.«397 »Velikokrat so se poveselili kar pri kakem primernem delu, različne vesele in zabavne igre pa so se šli največ ob dolgih zimskih večerih.«398 »Že nekaj časa se odpravljam k Rud­kotu Trobčevemu iz Spodnje Branice […] ki ve eno tako »za najmanj uro pravit«. Čakam slabega vremena. K adar je lepo, ima namreč mož preveč dela v hlevu in na polju.399 »Odkriva se nam značaj K rašovcev. To smo trdni in podjetni ljudje, usmerjeni k zunanjemu svetu. A ko se stemni in odložimo delo, tedaj se odpre svet strahov in sanj. K rašovec baja.«400 Da to ni le kraška posebnost, imamo z Dolenj­ske imeniten dokaz: »mlatiči so z gospodarjem Lojzetom po težkem celodnevnem delu zvrnili kozarec vina. Potem je naneslo, da jim je povedal šaljivo zgodbo, za to še eno in še eno […] Najbrž bi bil ob kratko poletno noč, če bi ne posegla vmes go ­spodinja in nagnala druščino spat. Prav ta dogodek pa je eno najlepših pričevanj o magični moči besede, če se je pa ljudem ljubilo bedeti pozno v noč tudi po delu, ki ga v krogu kmečkih del štejemo za najtežje med letom.«401 č) Predmetne okoliščine Predmetne okoliščine petja so bolj predvidljive kot za pripovedovanje. Priložnost zanj je povsod, kjer se snide več ljudi. Nekaj jih je celó pokrajinsko karakteristič­nih, kakor na primer za Prekmurje in Porabje lüpanje402 ali pripravljanje kislega zelja za zimo,403 izdelovanje zobotrebcev na Dolenjskem. Vendar je to skoraj prete­klost. Obstajajo pa seveda tudi popolnoma individualne priložnosti. Ančka Lazar »nikoli ne bo pozabila najljubšega kmečkega opravila iz svoje mladosti – klestenja vej in priprave dr v v gozdu, ki ga je vedno spremljalo njeno petje. Tudi če je bila sama v ‘grmovju’, je zapela.«404 V prvih letih po drugi svetovni vojni so na Rečici pripravili novoletno pra­znovanje in med drugim naprosili so Mico Štanfelnovo, da je ob novoletni jelki pripovedovala pravljice.405 Peter Jakelj - Smerinjekov je s svojim pripovedovanjem ostal v spominu svojim poslušalcem po tem, da je v svojo, tudi pozimi toplo mizarsko delavnico povabil trop otrok, da so mu luščili ali izbirali fižol, robkali koruzo, on jim je »storje pravu«. Bilo je kot nekakšna nadaljevanka. »To smo ga, z odprtimi ustmi smo ga 397 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, 108–109. 398 Andrej Karničar, Jezerske štorije, 10–11. 399 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 162. 400 Danila Kojan, Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8. 401 Milko Matičetov, Lojze Tratar, Pri slovenskih pravljičarjih, str. 8–9. 402 Lüpanje = luščenje bučnega semena: »Tak, da so dve matere od očeta starega pa tudi od matere vküper prišle goškice lüpat« = bučnice luščit. 403 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 123. 404 Mihaela Steklasa, Ohranimo izročilo prejšnjih rodov (pogovor z Ančko Lazar), v: Naš kraj 3 (september 1997), 15–16. 405 Milko Matičetov, Mica Štanfelnova z Rečice, Pri slovenskih pravljičarjih, 170–171. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE poslušal. […] on je govoru, on je iz rokava stresov, ampak sprot zmišljevov […]« »S spodnjega konca s mu [= si imel] že srečo, de s zravn p1ršu, zato k je blo zasedeno,« se je pošalil Cuznar Lojze, ki je na »storjice« prihajal s spodnjega konca K ranjske Gore.4 06 Tako je bilo pri otrocih, kaj pa odrasli? Da Gorenjsko po krivici obtožuje­jo za škrto, je še en dokaz več: »Na mizi je bila skoraj vedno steklenica žganja, tudi pravega domačega mošta se niso preveč branili. Podmazan jezik pa, kot veste, še lažje teče. Stari Rekar z Lazov menda ni pustil prodati od hiše niti litra žganja, ker ga je bil skrbno hranil za zabelo večernih pripovedi ob topli kmečki peči.«407 »Pa tisti čudoviti žar pripovedovanja […] ki ga je še zlasti odvezoval kozarček s pijačo in se ga z besedo ne da opisati!«4 08 Konec petdesetih let 20. stoletja je bil Matičetov še ves optimističen: »razni likofi, pogostitve, povečerki po težjih skupnih delih, kje pripovedovanje ni mogo­če: potem botrine, godovi, svatovščine, vasovanja ob mrličih itd.; pripovedujejo si plevice in žanjice, obiralci hmelja, trgači v vinogradih itd.; s pripovedovanjem si krajšajo čas tudi ljudje, ki so sezonsko ali kako drugače prisiljeni živeti pod sku­pno streho: pastirji, gozdarji, delavci v rudniških, tovarniških ali drugih delavskih naseljih, mornarji, vojaki, zaporniki itd. Res da skoraj ni več prel in zbiranja po hišah, kjer so delali potujoči čevljarji in krojači, vendar nudi tudi naš čas še zme­rom nič koliko priložnosti za pripovedovanje.«409 Toda v nekaj letih so se naštete priložnosti za pripovedovanje zelo razredčile in isti avtor že čez šest let piše o tem čisto drugače: »Potreba ali vsaj želja po poslu­šanju in pripovedovanju pravljic kakor drugod tako v Prekmurju počasi slabi, ker se opuščajo razna skupna dela in shodi, pa menda tudi zastran radijskih sprejemnikov, ki so že precej pogostni v kmečkih hišah. Čeprav so ljudje še zmerom kdaj zbrani, postavim pri lüpanju bučnega semena, se temu ali onemu zahoče poročil, popevk, vesele glasbe […], in že je razbito tisto razpoloženje, ki sicer nastane ob večerih, ko se nikomur nikamor ne mudi, ko ljudje ure in ure mirno sedijo in zdaj v zboru pri­tegnejo starosvetni pesmi, zdaj tiho poslušajo prípovest, če kdo spretno ‘prpovedá­vle’. Priložnosti za pripovedovanje pa se vendarle tudi danes še najdejo, ne samo v domačem družinskem krogu, v odmorih med delom v vinogradu in kdove kje še«,410 ampak celo tam, kjer bi človek tega ne pričakoval, npr. v bolnišnici.411 »Pri rajnem T. Ojskinem na Solbici sem imel srečo: tisto nedeljo, ko mi je pripovedoval tekst 35, je bilo v hiši več otrok, domačih in sosedovih, ki so se željno nagnetli okoli njegove bolniške postelje. Drugače bi tistega tako posrečenega avtobiografskega okvira mor­da sploh ne bilo […]«412 »Dovolj je kakšno skupno delo, dobra druščina, kaka šega ali »fajrant«, pa je v Libeličah »lušno«, drugod pa »gavda«.413 »Pripovedovanje še zdaleč ne poteka vedno v blaženem miru – zvoni telefon, treba je premakniti lonec 406 Anja Štefan, n. d., 17–19. 407 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 6. 408 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo, 9–10. 409 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 123. 410 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 81–82. 411 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 9–11: »Pripovedovali so mi v bolniški postelji ali v glo­ boki starosti – takrat, ko so po težkem življenjskem delu utegnili.« 412 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije, 32–33. 413 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 9. na štedilniku, da ne skipi, pridejo sosedje.«414 Novodobna komunikacijska tehnika vnaša v kontekst nove sestavine, če ga celó ne zamori, kakor kemikalije rodovitno prst: »Ni več pravih priložnosti, svet se prehitro vrti. Otroci gledajo risanke, odrasli premlevajo gospodarstvo in politiko. Kdo ve, morda vsakokrat, ko zapoje mrtvaški zvon, izgine v pozabljenje še ena bajka, šala, pripovedka.«415 Pa je »med ljudmi še veliko zgodb, ki si jih pripovedujejo zelo redko ali pa sploh ne.«416 d) Jezikovni kontekst Sestavljen je iz govornega položaja in sobesedila, v katerem se pojavi določena pripoved: »Ko potegnem iz torbe kasetnik, se pojavi na njegovem obrazu hipna rdečica. ‘Ja, ka tej boma?! Ka b1 t1 powedo, da bo walawo? A t1ste, ko sma se zadnč prauha­wa? Od križa? ’ In naenkrat nobene treme več. Kot da ne pripoveduje zaradi moje naloge, ampak ker nam to želi resnično povedati. […] Rad se pogovarja, pogovor vedno tako nanese, da je vmes zgodba. Veliko je v družbi s prijatelji. Tudi vnukom veliko pripoveduje; od pravljic do svojih doživetij.«417 e) Sprejemalci Lahko jih delimo po spolu, starosti, stanu in poklicu in ne nazadnje okoliščinah, ki jih združijo v poslušanju ene ali več zgodb. Tu najbolj prihaja do izraza skupini otrok in odraslih, skupaj ali vsakih posebej. Posamezni pripovedovalci so predsta­vljeni sorazmerno kronološko.418 g).Slovstvena.folklora.je.umetnost.mraka. Tudi to je zelo dobro zaznal Ivan Can­kar v nepozabni črtici: »Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po široki peči in so si pripovedovali, kar jim je pač prišlo na misel. Skozi motna okna je gledal v izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj. Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na misel, ali na misel so jim prišle sam lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik; med božičem in veliko nočjo ni bilo pepelnice. Tam nekje za pisa­nim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest ni imela začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica konca; časih so govorili vsi štirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško, 414 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 165. 415 Danila Kojan, Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8: »Škoda. Z njimi izgine delček vsakega od nas. Bomo mar nekoč, ne prav dolgo naprej, vsi podobni umetno vzgojenim rožicam: lepo aranžirane so, a prazne, brez preteklosti in brez prihodnosti. Zato se vedno znova razveseliva, ko najdeva kakšno iskrico iz preteklosti.« 416 Prav tam. 417 Bojana Verdinek, n. d., 111–112. 418 Tu je priložnost za omembo tistih pripovedovalcev, za katere nimam na voljo njihovih rojstnih podatkov. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje čisto živo in jasno lice, vsaka pravljia svoj sijajni konec. […] Tisti večer je z nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega iz tujih krajev, udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Pošta je bila ozna­nila, da je oče »padel« na Laškem. »Padel je.« Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. […] Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor od nekod izpod sence: »Kakšna da je vojska, to povej, Matijče … povest pripoveduj!« Matijče je razložil: »Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami.«419 Francu Černigoju se je ob stiku z otroki v osnovni šoli na Colu začelo obna­vljati lastno otroštvo: »V meni so se začele prebujati divje zime z burjo in snegovi, z ječanjem golih bukovih vej skozi metež, z zidano krušno pečjo, na kateri smo se otroci stiskali v polmraku in srkali vase tisto sladko grozo, ki so jo v nas budila pri­povedovanja o skrivnostnih bitjih iz nekega drugega sveta, ki pa je v naši domišljiji napolnil vse kote in mrakove tega sveta.«420 V vseh navedenih primerih je mrak povezan s toplo kmečko pečjo. Živo pripovedovanje sta ugonobila radio in televizija: »Nič manj radi pa smo v časih, ko še ni bilo radia in televizije, prisluhnili mikavnim pripovedovanjem in prerokovanjem starejših ljudi.421 Ni naključje, da je polmrak ob prižganem televi­zorju zbujal asociacijo na ogenj iz peči in mamino pripoved.422 .).Odrasli. in. otroci. Znamenita kmetica Erna Meško se spominja iz otroških let Ivanjuševega Vančeka in svojega deda. Razen pripovedi nazorno opiše kontekst in teksturo. Tudi to je eno od znamenj, kako sta ti dve ravnini življenjsko povezani z ravnino teksta: »Iz Loperšič so hodili k maši v Ormož. Tu smo stanovali mi in dedek je vsako nedeljo po maši prišel k nam. Moj oče je navadno povabil še kake 3 ali 4 napredne kmete, da so se pri nas malo odteščali, potem pa do 10. ure kmetovali in politizirali, ko jim je mama postregla s krepko južino, da so se potem zadovoljni razšli. Mi otroci smo seveda od strani radovedno poslušali. Med njimi je bil obvezno tudi Ivanjušev Vanček, ki je imel že tedaj kmetijsko vinorejsko šolo in bil do leta 1921 v ruskem ujetništvu. Bil je izreden pripovedovalec in marsikaj bolečega dopolnil s humorjem. Dedek pa je bil pač rad razlagal stvari, ki so se tikale verskega življenja. Dobro se spominjam, da je poudarjal: v Svetem pismu stoji ‘lažje je premakniti nebo in zemljo, kot pa eno piko v moji postavi.’ Tudi se spominjam, kako je nekoč rekel, da je en ‘Bog plačaj’ več vreden kot zlati turen od 419 Ivan Cankar, Otroci in starci, v: Izbrano delo VII (Ljubljana 1968), 228. 420 Franc Černigoj, Vloga šolskega glasila za bogatitev materinščine in ohranjanje ljudskega izročila, v: Vzporedja. Ustvarjalnost učiteljev slovenščine. Študijska skupina 1996/97 (Ljubljana 1998), 249. 421 Majda Fister, Pogovor z dr. Pavletom Zablatnikom, 114. 422 O tem avtorici tega pisanja F. B. na sosednji postelji v bolnici avgusta 1985. zemlje pa do neba. Pri tem je omenil, kako je nekoč prišel berač k mesarju in ga prosil, da bi mu dal 1 kg mesa. Mesar se je začudil češ: saj nimaš denarja. Berač pa mu pravi: ‘Za Bog plati mi daj!’ Mesar, rekoč, da je to najlažje, napiše na list papir­ja: ‘Bog plati’ in ga položi na tehtnico, potem pa začne nositi meso. Vse, kar je v mesnici viselo, je znosil na vago, pa ni odtehtalo ‘Bog plati’. Pri takih pripovedih so mu vedno drsele solze po licih. Moja mama pa, ki je bila zelo pametna in glo ­boko verna žena, se ni strinjala z vsemi dedekovimi načeli. Trdila je namreč, da je dedek janzenist in kot tak predstavlja Boga preveč kot strogega sodnika, premalo pa kot ljubezni polnega Boga Očeta. Vseeno so ga [= dedeka] nekateri smatrali za svetega človeka.«423 Francu Černigoju je ostal v spominu Tone Černigoj-Gidljev, njihov sosed na Predmeji: »Je prihajal sem od Fankne hiše, ves majhen, okrogel in dobrodušen, se ustopil z rokami v žepu pred ‘občinstvo’, to smo bili običajno mi, oče ta ali oni brat in jaz smo kaj delali okoli hiše, in začel : ‘Tam v Sardenji […]’ In tako smo iz dneva v dan, iz leta v leto poslušali njegove prigode iz italijanske vojske, iz angleškega in amerikanskega ujetništva. Kot večina primorskih fantov je bil tudi on mobiliziran v italijansko vojsko. Poslušali smo od rajnkega Tinčka sosedovega, od Drejca Dol­skega, kako je naredil cigansko (služil sedem let, ne da bi vmes enkrat samkrat prišel domov), od starega Luknjičarja, od tega in onega prednika in v meni so se oblikovale podobe vseh teh likov in predstava o tedanjem bivanju in ‘ubivanju’ za preživetje. […] Njegova pripovedovanja so se mi potopila v podzavest še v otroštvu, saj je ta možakar pripovedoval od jutra do večera in še kasno v noč vsakemu, ki ga je ‘tel’ poslušati, in jaz sem bil eden njegovih stalnih in najbolj zamaknjenih poslušalcev.«424 .).Otroci. Poznejši pripovedovalci so bili sami najprej sprejemalci. Peter Jakelj -Smerinjekov je večino izročenih zgodb prevzel od matere, kakšno od očeta in tudi domačih dveh dekel in hlapcev ali od vojakov. Kot otrok jih je zelo živo do ­življal: »Sem bil še čist majhen, sem bil pet let star mogoče, pa sem si predstavljal tole Črno lopo,425 da bo za nas dobro zavetje v slučaju, če bo kakšna vojska. Še zdaj to vidim. Sem mislil, gor bo dobro, pri Pehti – ker sem slišal tako pripovedovati. Ali: ‘Ko sem zaslišal Bédanc, se mi je zazdelo, kot d bi me kdo po glavi!’ Pripove­dim o hudičih, divji jagi, mrtvecih, ki ponoči okrog hodijo, je tako živo verjel, da ga je »šele pri vojakih strah popustil«.426 Prav zaradi konteksta je otrokom bolj ostalo v spominu Smerinjekovo pripo ­vedovanje na obroke: »‘Štirnajst dni s1m jo pravu atrokam ob večerih, po tri, štir ure. Danes s1m nehov, pa že za jut1r gruntov naprej.’« Otroci so bili kritični poslu­šalci, se niso dali vleči za nos. »In če smo se spom1nli, ane, de je d1rgač povedal, al smo ga! K ako je znal hitro potem popravljat, veste pa besede nazaj jemat, pa tko. ‘Stric, koku pa j bu pole?’ ‘Ja, polej j bu pa tako. Čajte mawo,’ pa se je naveličal že, ‘pačajte mawo, no. Zej mor1m pamejh1n v1n j1t, ane, de se bom shladu,’ nekam 423 Erna Meško, Še bi vam rada povedala (Celje: Mohorjeva družba, 1992), 10. 424 Franc Černigoj, Javorov hudič (Ljubljana: Kmečki glas, 1988), 14–15. 425 Črna lopa je po kranjskogorskem izročilu votlina, v kateri je živela Pehta. -op. Anje Štefan. 426 Anja Štefan, n. d., 17. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE tko p1rbližno je povedal, pa to zato, k je bla ura že enajsta zvečer pa tkole. Zej kako, mi nismo hotel j1t domu, ane. In pol je pa tko, de je zginu, po pa ga n1č v1č nazaj ni blo, ane. No, pol je šu pa v hišo, ane, pol smo pa pačas, cincal pačas prot domu. P1r Koleslnu, p1r Smerinjeku, p1r Iwancu. To nas je blo tok, ene dvejset otrok. Cel Požar. Pa tud ta velki, sej nismo bli sam ta mejhni, so bli tud taki, k so bli ene 12 pa 14. Ježeš Marija, pol k se je pa naveličov, k n1č v1č ni mogu govort, po smo se šli pa skrivat, pa nam je pomagal, de smo se skrival. To so taki spomini, de vam povedat ne morem.«427 Mico Štampf l z Rečice ob Savinji so vaški otroci cenili, iskali, ustavljali na cesti in vabili domov ali kam v travo ali na hlode sedet prav zaradi pravljic! Tistih malo, ki jih je znala, se jih ni naveličala pripovedovati, in to zelo slikovito. Otroci so imeli najrajši tisto o dveh bratih, »kako sta v gozdu kurila ogenj, dokler ni prišla k njima starka in rekla: ‘Huš, huš, kak me zebe!’«428 »Teta Reza« je ostala v lepem spominu otrokom zaradi zgodb, ki niso bile vsiljivo podučne: »Bolj nenavadne kot zgodbe naših mater, bolj žive, manj pridigarske, brez tistega obveznega: ‘Boste že videli, otroci, če ne boste pridni […]’ na koncu.«429 »Tudi lastne življenjske izku­šnje pridejo kot predmet pripovedovanja zelo prav in otroci jim radi prisluhnejo: ‘So tak sedeli okowo m1ne l1po pa me poslušal1, t1 ko da […] zmi1rn mama t1k p1rpoweddwawa, da se naj učimo pa delamo use od kraja, da use u žiulenju prau pr1šlo. Otroc so me t1k poslušal1 t1k ko urah. Tujem otrokom pa še swojem.’«430 Najzvestejši poslušalci rezijanskih živalskih pravljic so bili vsi rezijanski otroci: »Zato obvezno vsaka mati zna in pripoveduje vsaj nekaj ‘lisičjih pravljic’.431 Zara­di izrazitega realizma, ki prežema te pravljice, rezijanski otroci ob njih korak za korakom, neprisiljeno. spoznavajo svet, njegove sončne in senčne strani. Čeprav jim je pravljica v prvi vrsti razvedrilo, kratkočasje, uspavalni napitek, se jim ob poslušanju nehote tudi širi obzorje.«432 h).Odrasli. Matičetov je v Reziji odkril, da na videz nedolžna živalska pravljica vpoveduje svojstveno rezijansko realnost. »Odrasli jim zmerom radi prisluhnejo, če se po naključju znajdejo zraven, ko jih kdo pripoveduje otrokom. Ni pa to vse! Naše botre lisice iz teksta št. 28 so že odrasle ‘osebe’, na njih ni nič otroškega, pa si po obedu in sprehodu vseeno zaželijo pravljico: ne katerekoli, ampak prav ‘lisičjo’! Dokaz, da to ni navadna groteska (kot npr. ‘lisičja’ televizija s kokošmi na zaslonu), sem dobil v Bili enega zadnjih večerov pred pustom 1964. Pri Rozáljinih so se zbrale štiri vdove, rojene v letih 1904, 1906, 1906 in 1909. Večer je prinesel na moje trakove kar 28 tekstov: mitično obarvane pripovedi povedke o mrtvih in strahovih, zgodovinske, avtobiografske in šaljive pripovedi, anekdote, pesmico in – dve živalski pravljici. Obe sta prišli ‘na program’ popolnoma spontano, nenapro­šeni. Ena je naša št. 47: Rusíce (mravlje) – koj wse žane – so se zavzele za skaklja, 427 Anja Štefan, n. d., 17–19. 428 Milko Matičetov, Mica Štanfelnova z Rečice, Pri slovenskih pravljičarjih, 171. 429 Janez Resman, Teta Reza, v: Družina 43/42 (30. oktobra 1994), 4. 430 Bojana Verdinek, n. d., 120–121. 431 Milko Matičetov, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), v: Slavistična revija 16, (Ljubljana 1968), 213. 432 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije, 36. ga sprejele v svoj zimski dvorec, mu stregle in se sukale okoli njega – so bile skoraj zaljubljene vanj. […] Ko se je nazadnje ojunačil, da bo šel na delo, popravljat plo­tove, so bile vse vesele: ‘Wójme, da káko to lëpo, ke se má noga múža!’ ke da in zabíwa kak köl […] Pri teh besedah se je muzala pravljičarka sama in njene prijateljice z njo, kar je najlepše potrdilo, da si je rečenico moč razlagati tudi v prenesenem pomenu. Če pomislimo, da so Rezijanke tudi pri živih možeh večkrat in dolgo sla­mnate vdove, so nam take aluzije še kako razumljive. Tri vdove so že sredi teksta s smehom in veselim pritrjevnajem spodbujale pravljičarko, ena pa ji je celo izrekla priznanje z medklicem: ‘Poeta!’ Na koncu so jo vse tri še posebej pohvalile, kako lepo je ‘spredla’ to o skaklju! No, po tem si menda nihče ne bo upal več trditi, da je živalska pravljica namenjena samo otrokom.«433 Razen za svatbe, od koder poznamo tako imenovane godce,434 se je v naših krajih le redko zgodilo, da bi bil kdo od pripovedovalcev namenoma povabljen k hiši tako rekoč poklicno. i).Moški / ženske. »Ko so nekoč na farofu ženske česale perje, kar je enolič­no in dolgočasno delo, je plevánoš povabil zraven Vincija, da bi povedal kako pripovest za kratek čas.435 Škoda, da ne vemo, kaj je pripovedoval ugleden vaški pripovedovalec izrecno ženski družbi. So se njegove zgodbe kaj razločevale od tistih v moški. Predvidevamo, da vendarle. Ali? Pred seboj imamo pikantno satiro, ki pobija táko predvidevanje.436 Navedeni primer potrjuje ugotovitev, da kontekst 433 Prav tam, 36–37: Kot mikavnost naj povem, da imam pri tile pravljici posneto na traku pripombo pravljičarke, da jo je pripovedovala svojemu vnuku Elju, ki da jo je poslušal z odprtimi usti; prav gotovo pa jo je njemu zasukala precej drugače. Lepo bi bilo, ko bi ime­li od iste pravljice tudi otroško verzijo; […] Le ob konkretni primerjavi bi namreč mogli videti (zdaj samo domnevane) vsebinske, stilne in morebitne druge razločke«. 434 Prim. Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975). 435 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 100–101. 436 Josip Suchy, Ljubljanski tipi (Satirično-psihologični obrazi) (Ljubljana: samozaložba, 1924), 72, 73, 74: »Učenjaki si niso še na jasnem, je li priporočljivo jemati s seboj v gostilno – so ­progo ter ji dopustiti, da se udeležuje simpozijev vesele družbe v ekstrasobi. Nekateri so za to ter motivirajo svoj placet celo z etičnimi vzroki, češ, da prisotnost ženske paliativno učinkuje proti hrupnim izrastkom ponekoč precej razpoloženih pivcev p. n. pivcev in da ženska omili in brzda šege in navade razgretih duhov. Drugi zopet so mnenja, da to sredstvo ne pomaga ali kvečjemu le v izjemnih primerih, da se je nasprotno bati, da nežna ženska nrav, namesto da odkruši surovo ost družbe, le še sama izgubi na morali in – vsaj polagoma – podivja. Kdo ima prav? Pa razmotrivajomo! Pri pr vem nastopu ‘mi­lostljive’ v ekstrasobi so gostje več ali manj diskretni. Od vseh strani se ji izkazuje nebroj pozornosti in dvorljivosti. Celo patentirani dovtipkarji in humoristi ponehajo s svojimi šegavimi domisleki, a neumorni in neizčrpni pripovedniki anekdot utihnejo, zadovolju­joč se z značinim posmehom in pomenljivim hrkanjem. […] No, sedaj se vidijo večkrat. Nič ni enostavnejše, da počasi padejo meje ‘etikete’. Včasih se aranžirajo kake igre in oni, ki sedi tik ‘lepe gospe’, izvaja potem najliberalnejše domislice. ‘Lepa gospa’ se sme­hlja, čimdalje bolj so vsi razgreti, liter se vrsti za litrom, pije se na zdravje, predlaga se splošno tikanje, […] No, in sedaj je tudi prišel čas za pripovednika anekdot, ki zdajci otvori svoj arzenal starih in prastarih, novih in najnovejših vicev in dovtipov. Danes pride še s kako prikrito pošalico, po čije citatu si ‘milostljiva’ dri robec pred očmi, jutri pade že manj maskirana bomba, on, in prihodnjič se vrste sila enostavne dvoumnosti. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE pripovedovanja vpliva ne le na tematiko, temveč tudi na pripovedni žanr. Velika zmota je, kdor si predstavlja pravljico za otročji žanr, ki naj otroke prikliče spanec na oči. Gašper K rižnik se v dostavku k Istorji od kresala no od kamna že vnaprej opravičuje zaradi vsebine, ki je bila povod, da doma K rižnikova vnema ni dobila zaželene podpore: »Nekaj je, koker rečemo po domač preveč klanfarsko,437 u do­mačih časopisih se jo nisem upal razglasiti, ker bi bili duhovni nejovolni, upam, da se u Vašem Zborniku bo smela objaviti. Imam še več tako dolgih in klanforskih, jih smem Vam poslati za Zbornik?«438 Odrasli so prav tako hvaležni poslušalci kakor otroci. Razloček je le v tem, da so zahtevnejši od njih, zato mora pripovedovalec imeti pri roki različne zgodbe, da je pač vsem ustreženo. Sicer pa zna dober in iznajdljiv pripovedovalec eno in isto zgodbo zasukati tako, da je zdaj za otroke, zdaj za odrasle.439 Vid Ambrožič je napisal venec pravljic, ki so zaradi svoje vsebine upravičeno dobile naslov Pravljice za odrasle. Tudi za Marinčičeve pravljice je znano, da so bile praviloma name­njene odraslim.44 0 »To niso prazne besede, tudi niso namenjene otrokom. Naše prekmurske zgodbe so zgodbe za odrasle. V njih smo mi, takšni, kot smo. V njih so naše podobe, naši strahovi, upanja in želje.«4 41 »Zvečer 28. januarja 1964 so pri Eljášovih pripravili polno mizo bučnega semena za lüpanje. Zbralo se je kakih de-set ljudi iz soseščine. Martinov Naci, ki je podnevi slekel kožo enemu prašiču, je bil tisti večer tako pri volji, da se je znebil kar trinajst različnih zgodb, največ krajših in veselih. […] Družba je živo spremljala pripovedovanje, s smehom odobravanja in priznanja, z medklici in podobno. O hlapcu, ki je nosil putáč (kolo) v vreči, je Eljášova Micka npr. kar vmes vzkliknila: ‘Je nimák (norec) büu!’ Med pripovedjo o razbojniku, ki mu je bilo ime Patkov Joško, se je pred Eljášovo hišo ustavil avto. Izstopili so in prišli v hišo trije ljudje – ženska in dva moška – znanci ali sorodniki, ne vem. Prisedli so in prisluhnili; ko pa se je zgodba iztekla, je eden izmed dveh moških dejal: ‘Naci, feist ste lagali!’ Z lüpanja pri Eljášovih sem tokrat izbral, kar je Naci povedal o Mátáš-krali. Da bi to pripovedovanje ne viselo v zraku, prinašam obenem komentar poslušavcev. To je pač najboljši okvir, ki si ga je moč misliti in želeti k ljudski pripovedi. (Nihče ni vedel, da je magnetofon vključen!)«4 42 Gromeč grohot nadari junaškega mladeniča, ki ima renome in puncto puncti in ki s strani ‘milostljive’ kvitira za svojo smelost kvečjemu stereotipni: ‘Oh, kako ste poredni, gospod!’ In poredni gospod postane po tej mili sodbi, ki jo smatra kot nekak tolerančni edikt, še smelejši. Njegov vzgled vzbudi naposled še ostale, da skušajo mladeniča po možnosti še nadkriliti v smelosti in tako plavajo potem vsi v navajeni plovni vodi, kjer se vsakdo tako dobro počuti, kakor – ribica v vodi - ali prav za prav raca v mlakuži. […] / ‘Milostljiva’ sama odvrže naposled še ono bore malce plašljivosti, tako da si pridobi popularni naslov ‘vesela gospa’ in poleg tegaše sloves, da prenese precejšnjo količino ‘papriciranga’. Razen tega se je navadila piti.« 437 Križnikov rokopis v naveden primeru berem kot: klantarsko, klantorskih. Danes bi rekli: kosmato. 438 Prim. Marija Stanonik, Folkloristični portret Gašperja Križnika, 141. 439 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 123. 440 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75. 441 Dušan Rešek, Brezglavjeki, 8–9. 442 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 94–95. .).Podoživljanje. »Nekateri si skoraj niso upali domov, tako jih je pripovedo­vanje pritegnilo in vsrkavalo vase.«443 Danica Hostnikar dokumentira izredno po­membno izjemno psihološko dejstvo ob poslušanju Smerinjekovih pravljic: »In tko smo se vživel, in tko smo se vživel, de če je blo: ‘Ja, kje pa je bil?’ ‘Ja, ta gori v Vitran­cu.’ Poslušte, še ven nas je poslal, de smo šli gledat, k je luna svetwa. ‘No, a vidte tamlele gori?’ Mi smo si vse predstavljal.«4 44 Zdaj je lahko razumeti, od kod vsem navzočim, ne le otrokom tak strah v kosteh. Predstave se namreč niso nanašale zgolj na prostor, temveč so se prenesle tudi na bajna bitja: »O hudičih, vse mogoče jim pripoveduje, da jih je kar strah in so matere hude. Hodijo pa le iz cele vasi, ne samo sosedje. Po je bu pa nas strah, včas1h še domov nismo upal, pa j mama p1ršla al pa ata al pa kaš1n drug, de j nas spremljov.«445 »Gorjé pa poslušalcu bolj boječe sorte! Takemu so jih naložili, bolj srhljivih kot ne, v uho in dušo, da so mu kar lasje stali pokonci. In ko je revež moral potem domov v temno noč, mu ni bilo ravno prijetno pri srcu. Če pa so ga ob skrivnostni poti presenetili še čudni glasovi ali je morda uzrl kakšno begajočo ‘vučco’, je bila mera polna. In drugič je bil prav oni tisti, ki je potrjeval resničnost skrivnostnega dogodka.«446 Ta Zupanova misel je vredna vsega premisleka! Niti ni treba bojazljivca niti babjih čenč. Troje individualnih doživetij – od tega dvoje ponoči, eno pozimi, drugo poleti, sredi belega dne – zastavlja vprašanja, ob katerem si lahko marsikdo beli glavo. Najbrž bi Carl G. Jung upal in vedel nanje najbolje odgovoriti. Gre za troje življenjskih obdobij: otroško, mladeniško in odraslo. »Še iz svojega otroštva se spominjam prenekaterega podobnega večera, ko sem vlekel na ušesa zgodbo za zgodbo. Prav očarale so me. Še bolj pa prestrašile. Zelo dobro se spominjam soseda, ki je pripovedoval, da je videl smrt blizu svoje hiše. Še dolgo v noč me je to begalo. Še bolj pa sem verjel njegovi zgodbi, ko sem naslednje jutro slišal novico o smrti bližnjega soseda, kamor je baje po pripovedo­vanju odšla smrt. Še sedaj me spreleti ob misli na to. […] Zgodbe, ki so jih pripo ­vedovali, so nekateri globoko podoživljali, spet drugi so skomignili z rameni, ko sem jih vprašal, kaj jim godbe pomenijo.«447 »Ne vem več, katerega leta je bilo. Vem le, da je bila huda zima. Močno je snežilo in veter je nosil velike snežinke v obraz. Na večer sem pod Sv. Jakobom gazil še nedotaknjen sneg, ko sem šel proti domu. Ko pridem do velike senožeti v Boderšcah, zaslišim pred seboj neznane čudne glasove. Prestrašen obstanem in kolena se mi začnejo tresti. Podzavestno pomislim na Lintuarja, Vedoljo in Mrku­cina. Ko pa postajajo glasovi vedno močnejši, si ne morem kaj, kot da pomislim še na Jaudunika in Ludra. Šele takrat, ko glasovi prenehajo, si drznem nadaljevati pot. Tam, kjer preide steza v kolovoz, sebi ne morem verjeti, kar vidim. V krogu, velikem kot hiša, je premetan sneg, na mestih zglajen, tu pa tam do trave izkopan. Čez celo ploskev pa so bile posejane svetlordeče pike krvi. Tedaj sem bil prepri­čan, da se je prav tu Tamurgast spoprijel s Štrijo. Od tam naprej sem tekel, toda še 443 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo, 9–10. 444 Anja Štefan, n. d., 17–19. 445 Prav tam. 446 Marjan Zupan, Rpečnekova vučca, 6. 447 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo, 9–10. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE preden sem prišel do Duje jame, sem zopet upočasnil korak, ne da bi upal pogle­dati vstran iz strahu, da ne bi mogoče videl Duje babe. Šele ko sem se pod Čufom bližal domu, sem si oddahnil. Tudi iz tega doživetja sem potem laže razumel tiste svoje pripovedovalce. Predvsem pa sem iz vseh tistih pravc in štorij poskušal na svoj način odkriti ta izjemni domišljijski svet, ki je vsakomur na široko in vabljivo odprt, da lahko vstopi vanj, ne da bi za to kaj plačal, s tem da po mili volji počne z domišljijo, kar se mu zahoče.«448 Trentarski vikar Josip Abram opisuje, kako so zapravili vse premoženje ali celo življenje pri iskanju zlata v Bogatinu. »Pri iskanju zakladov so zašli in padli v prepad: tako se je zgodilo pohlepnemu kmetu Matevžu v povedki, ki je objavljena v tej knjigi. Mnogi so se poškodovali ali trpeli hudo lakoto in žejo.« To je izkusil tudi Janez Dolenc: »Avgusta 9174 sem se iz koče pod Bogatinom napotil na vrh Malega in Velikega Bogatina; s seboj sem imel zelo malo hrane in pijače, ker sem se nameraval izdatneje okrepčati po vrnitvi z Bogatina v planinskem domu na Komni. Na Malem Bogatinu sem stikal po sledovih nekdanjih kopačev in foto­graf iral. Skazalo se je, da Bogatin tudi takih obiskovalcev ne mara. Nekako me je zacopral, da sem ob vračanju zgrešil pot na Komno in zašel daleč na desno. Sonce je vedno huje pripekalo, hodil sem iz kotanje v kotanjo, a nikjer nobene vode, le kakšno suho korito. Trpel sem neznosno žejo. Nazadnje sem se znašel zadaj za Škrbino in se od tam po ozki stezi spuščal proti Savici. Prestajal sem Tantalove muke, ker sem slap poslušal celo uro prej, preden sem prišel do njega in se napil. Spoznal sem, da stara izročila o Bogatinu niso praznica, ampak odsev njegovih nedoumljivih skrivnosti.«449 .).Komentarji. domačih. Nihče ni prerok v domači hiši in svojem kraju, tudi pripovedovalci ne! Dve pripovedovalki kljub novim časom, ki da ženskam daje občutek svobode, nista želeli govoriti pred člani svoje družine. Oviral ju je neprije­ten občutek dvoma v svoje sposobnosti ali da bi se jima kdo smejal.450 Po terenskih izkušnjah sodeč sta imeli prav. »Kjer je v hiši več poslušalcev, ti poslušalci tudi po svoje sodelujejo, nekateri bi radi opozorili nonota, da je ‘uni bot povedal druga­če’. Drugi mirijo te, češ naj ga ne motijo, tretji dajejo hudomušne pripombe.«451 Ali so otroci res lahko le zasilna publika, kakor je ob Lojzetu Tratarju komentirala njegova žena Jerčka: »Naš bi zmerom čvekal. Če nikogar ni, da bi ga poslušal, dobi pa otroke okoli sebe!« Tudi vsakdanji dogodek, lastno prigodo ali prigode svojega očeta, sosedov in vaščanov je znal tako lepo zasukati, da si ga poslušal s pravim užitkom. ‘Pa ta je resnična,’ je včasih dodal. Če je bila zraven njegova žena, se je pomenljivo nasmehnila: ‘Saj so vse tvoje resnične!’«452 Da je kovačeva kobila zme­raj bosa, velja tudi pri Jozeju Marinčiču. »Če naj verjamemo njegovim domačim, doma pravzaprav niti ne pripoveduje. Razživi se pri tem ali onem sosedu (rajnica Uánčkepca mi je nekoč rekla, da ‘imajo teater z njim’), v gostilni, kjerkoli najde 448 Pavel Medvešček, Na rdečem oblaku vinograd rase (Ljubljana: Kmečki glas, 1990), 11–12. 449 Janez Dolenc, Zlati Bogatin, 10. 450 Bojana Verdinek, n. d., 101–102. 451 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 100–101. 452 Milko Matičetov, Lojze Tratar, Pri slovenskih pravljičarjih, 8–9. hvaležne poslušalce. Sočani dobro poznajo in cenijo njegov dar besedovanja, če­prav je mož nepismen, ker ni nikoli hodil v šolo.«453 Vendar ni vse tako črno. Zgodi se, da ima pripovedovalec pomočnika, lahko jih je celo več. Lopertov Vinci pripoveduje na lüpanjih, včasih tudi v družbi z Gujtmanovim Lajčijem, tako da nastopata izmenoma, zdaj ta zdaj oni.454 »Mož in žena iz Štanjela, Pilatova, med pripovedovanjem dopolnjujeta drug drugega, a se natančno ve, kdo je mojster za neko zgodbo. To se ve tudi pri Štefaniji Ščukcevi iz Dutovelj, čeprav pripoved spremljata in vzpodbujata hčeri, ki sta zgodbo slišali že kdo ve katerikrat. Tašča in nevesta, Gaserjevi iz Pliskovice, sta mi pripovedovali tako složno in prepleteno, da sem pod isto zgodbo kar obe zapisala kot pripove­dovalki.«455 4. VR EDNOTE Do slovstene folklore obstaja obojno razmerje. Odklonilno: »Spomnim se dogodka izpred štirih let, ko sem prišel v neko hišo v zaselku nad Radljami. Ravno so večerjali po napornem delovnem dnevu in so na mojo prošnjo, da bi bil vesel vsakršne zgodbe za zbiranje gradiva, rekli, sicer bolj za šalo kot zares, češ, vi, tako ugleden gospod, pa se ukvarjate s takšnimi neumnostmi. Te stvari so samo za krajšanje časa pri bedenju ob mrliču ali pa da z njimi strašimo otroke, kadar so neubogljivi, so pribili.« in odobravajoče: »Čisto drugače je bilo na praznovanju rojstnega dne v enem izmed domov na Kapli. Med večerjo, posebno pa po njej je nastalo precej prijetnih zgodbic, ki jih najdete v tej zbirki.«456 Tudi Jelka Hadalin je na K rasu naletela »na ljudi, ki se jim vse te štorije, polne vraževerja ali hudomušnosti zdijo neumne, plitve, nepotrebne, brez kakršne koli vzgojne prvine – najbolje bi jih bilo pustiti, da potonejo v pozabo«, vendar je zado ­voljna, »da so bili taki pogledi izjeme, ne pravilo: »Zdi se mi, da je bil še nedolgo tega odnos do vsega ljudskega veliko slabši.«457 Vtis Petre Kodre na Vipavskem je v tej zvezi obrnjen: »K malu sem se prepričala, da vsakdo, ki ga obiščem, pozna in mi je pripravljen povedati vsaj drobec slovstvene folklore našega kraja, žal pa le redki v tem vidijo bogastvo.«458 Vendar obstajajo prav tako prepričljivi dokazi o pozitivnem vrednotenju slo ­vstvene folklore tudi pri Slovencih. Koroške »bajže« so po vsebini »različne, kot so bili različni ljudje, ki so jih pripovedovali. Toda mnogim so skupne »temeljne človeške vrednote, kot so poštenost, poplačana dobrota in naklonjenost, usoda, ki dobro poplača, zlo kaznuje, poravnava krivic, četudi po smrti, ljubezen do otrok, sočutje do revnih in slabotnih. […] Duhovitost in šaljivost, veselje do življenja iz­raža prenekatera pripoved. K aže se v celotni zgodbi, ponekod v pogledu na do­ 453 Milko Matičetov, Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, 75. 454 Milko Matičetov, Pri treh Bogánjčarjih, 100–101. 455 Jelka Hadalin, Folklorna pripoved – od pripovedovalca k bralcem, 165. 456 Igor Glasenčnik, Strah me je gratalo, 8. »Čisto drugače je bilo na praznovanju rojstnega dne v enem izmed domov na Kapli. Med večerjo, posebno pa po njej je nastalo precej prijetnih zgodbic, ki jih najdete v tej zbirki.« 457 Jelka Hadalin, n. d., 163. 458 Petra Kodre, Slovstvena folklora v Podnanosu, 33–34. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE godek z druge strani, v krepkih prispodobah, narečnih izrazih, veliko je humorja ‘med vrsticami’. Tudi ljubezni v najširšem pomenu te besede je veliko. Ganljive so podobe vaških revežev, ki jih – stare in onemogle – tudi za plačilo skoraj nihče ‘ni ôtev met’. Korošci čutijo s tistimi, ki se jim godi krivica, s slabotnejšimi, z otro­ki.«459 Marija Rosa se je med pripovedovanjem »vedno postavila na stran najbolj plemenitega junaka in tisto, kar je on povedal, še prav posebej izpostavila.«460 Drugi odkrivajo vzgojni smisel slovstvene folklore461 ali »občutek za skrivnostno in človeka presegajoče«.462 Za konec tega poglavja zasluži pozornost Petra Kodre, ki je kot študentka zelo tenkočutno doživljala svoje stike s pripovedovalci in dojela bistvo folklorne­ga dogodka: »V začetku terenskega dela sem se za obisk skušala s pripovedovalci vnaprej dogovoriti, saj se zavedam, da se folklornega dogodka ne da izsiliti v času, v katerem bi kdo hotel. Pozneje sem ugotovila, da so pripovedovalci, ki so na moj prihod pripravljeni, dosti bolj zadržani, kar se kaže v siromašenju nebesedne go­vorice, v vnašanju knjižnih izrazov v narečje in v pogostem podcenjevanju svojih sposobosti. Iz teh razlogov sem v nadaljevanju večino informatorjev obiskala ne­napovedano. Nekateri ravno takrat niso imeli časa in so me ‘naročili’ za pozneje, drugi pa so kar takoj začeli pripovedovati in pri njih sem pogosto doživela prave predstave. Izkušnje so me naučile tudi tega, da je bolje, da informatorjem ne raz­lagam, da bom njihovo pripovedovanje uporabila pri pisanju diplomske naloge, ampak da jim preprosto povem, da uživam ob njihovem pripovedovanju, s čimer seveda nisem lagala. Na ta način sem se izognila neželenemu knjiženju narečnih izrazov. Vseeno pa se zavedam, da je pristen folklorni dogodek mogoče doživeti le takrat, ko izvajalca po njem ne povprašujemo namerno, ampak ko le-ta privre iz njegove notranjosti, kar se največkrat zgodi na nezavedni ravni. Prav to pa nam lahko služi za dokaz, da je izvajalec folklornih dogodkov umetnik in ne množični proizvajalec folkloriziranega potrošniškega materiala.«463 SK LEP 1. Velika zasluga Milka Matičetovega je, da je skušal že na začetku svoje znan­stvene poti odpraviti zmoto o anonimnosti nosilca slovstvene folklore kot kri­teriju za njeno definiranje. 2. V logi ustvarjalca in sprejemalca neprestano krožita.464 Zaradi tesne poveza­nosti in sožitja »med pripovedovalci in poslušalci se stare zgodbe pomlajujejo in v tem verjetno tiči skrivnost njihove trajne privlačnosti in trdoživosti. Prav zato so tudi nekatere pripovedi mogle prepotovati malone celo zemeljsko kro­ 459 Marta Repanšek, Bajže s Koroške, 9. 460 Petra Kodre, n. d., 41. 461 Anja Štefan, n. d., 17–19: Danica Hostnikar o Petru Jaklju Smerinjekovemu: »Veste, kako je on znal vključit mejhne otroke in de je iz vsake pravljice, storje, ne, se je čutlo tud vzgojen smisel.« 462 Tone Gričnik, Farice, 8–9. 463 Petra Kodre, n. d., 33–34. 464 Danila Kojan, Jelka Hadalin, Bejži zlodej, baba gre, 8. glo brez sodobnih propagandno-tehničnih pripomočkov, z navadnim širje­njem od ust do ust«.465 3. Med ugotovljenimi boljšimi slovenskimi pripovedovalci466 ni nikogar, ki bi bil cel svoj repertoar prevzel samo od ene osebe. K ar posamezniki pripovedujejo, so si pridobili vsak po svoje. Ta je poslušal lastno mater ali deda, drugi kakega soseda, tretji berače, ki so se ustavljali čez noč pri hiši, četrti je sam bil po svetu, od koder se je vrnil domov z raznimi zgodbami.467 4. Z vidika motivike ima v žanrskem sistemu slovstvene folklore »vsak še tako droben, nepravilen ali manj ugleden kamenček svojo notranjo in zunanjo vrednost« in pred prenekaterim besedilom bi se »lahko priklonil ali odkril marsikateri šolani pisatelj«.468 5. Toda kakor se prepogosto preveličuje literatura, tudi za slovstveno folkloro ni dobro, kadar doživlja nekritično hvalo. Ne bo namreč držalo, »da ljudsko pripovedništvo ni poznalo neokusa in plehkosti, ni poznalo šunda, kakor ga pozna pismenstvo.« Prav pa ima Vinko Ošlak tedaj, ko se sprašuje, »ali ni vse pismenstvo le nekaka literarna alienacija« in ga boli, »da so zaradi tega, da lahko pišejo nekateri, morali umolkniti, ki so nekoč znali zanimivo in po ­menljivo pripovedovati, mnogi.«469 465 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, 123. 466 Matičetov se je po lastni oceni srečal z okrog dvajsetimi. 467 Prav tam. 468 Milko Matičetov, Predgovor, v: Zverinice iz Rezije, 35. 469 Vinko Ošlak, Mar zares »ustvarjam«? v: Ustvarjam, torej sem (Celje 1985), 233. SODOBNA SLOVSTVENA FOLK LOR A: DA ALI NE? UVOD Folklora sodobnosti nastaja v sodobnih specifičnih razmerah. Folklora v sodob­nosti pa poleg teh lahko zajema tudi pojave tradicijske folklore, tudi v njenem odmiranju.1 Z nadihom socialističnega optimizma so bile v desetletju po drugi svetovni vojni sredi 20. stoletja slovenski javnosti posredovane besede: »Mnenje, da je zbi­ranje in zapisovanje ljudskega blaga dandanes neaktualno in brezpomembno je v bistvu zgrešeno in ga bo treba korigirati, kakor smo že odpravili pravljico o ‘za­dnjih urah’ našega ljudskega blaga. Dokler živi ljudstvo, živi in se oblikuje njegova kultura. Zato etnograf nikoli ne more postaviti pike. Ne le, da je preteklost še v mnogočem neizčrpana in neobdelana. Sedanjost se vedno znova oblikuje pred njim, opušča ali spreminja stare oblike, si ustvarja nove.«2 Ob nekaterih formula­cijah bi se dandanes avtor verjetno ugriznil v jezik, toda odlomek je pomemben kot izhodišče za razmislek ob témi tukajšnjega poglavja. Po drugi svetovni vojni sta se predvsem v vzhodni Evropi izoblikovali dve skrajni stališči. 1. Socializem je zaslužen za nezaslišan razcvet [tudi slovstvene] folklore, ker ljudskim množicam daje »priložnost razvijati ustvarjalne sile«.3 2. S slovstveno folkloro je konec, njeno mesto zavzema literatura.4 Res se je v določenem obdobju teorija slovstvene folklo­ristike zgledovala pri literarni vedi in zgodovini in ni imela lastnega instrumen­tarija. Podobna obravnava folklornega sižeja, motivike in poetike ni mogla dovolj upoštevati njihovih posebnosti, ki se ne le razločujejo od literarnih, temveč za zadovoljivo pojasnjevanje zakonitosti o socialnem okolju in psihologiji ustvarjal­ 1 Milan Leščak, Poznámky k výskumu súčasneho stavu folklóru na Slovensku, v: Slovenský národopis 20/2 (Bratislava 1971), 207–220. 2 Milko Matičetov, Ljudska kultura in učiteljstvo, v: Slovenski poročevalec 16/260 (3. 11. 1953), 4. 3 Nujno se je obnašati objektivno, brez sentimentalnosti in ne podlegati nekritičnemu navdušenju, ki bi moglo gledati na resničnost nerealno, češ da se slovstvena folklora v izobilju razvija dalje. S tem skrajnim, lakiranim pogledom smo se srečevali v socialističnih državah, kjer se je mehanično aplicirala teza, da v procesu graditve socializma nastajajo nove možnosti za razvoj ustvarjalnih sil ljudskih množic. Pri tej trditvi je bilo prezrto, da se ta razvoj še zdaleč ni tematiziral na področju folklore, ampak narobe, v drugih kulturnih sferah, politiki itd. Jaromir Jech, Současný stav folklóru a jeho hlavní tendence, v: Sloven­ský národopis 20/2 (Bratislava 1972), 196–208. 4 Viera Gašparikova, Naša súčasnost vo veršoch l’udoveho autora, v: Slovenský národopis 9/3 (Bratislava 1961), 435–446. cev pogosto potrebujejo ravno nasprotne raziskovalne metode. Po pretežno v pre­teklost usmerjenih raziskavah o prvobitnih sestavinah, ki morebiti lahko vplivajo na nadaljnji razvoj folklorne tradicije, mlajša folkloristična generacija priporoča osredotočiti se »na obravnavo sodobne folklore, tj. ugotoviti, kakšna folklora da­nes živi, kakšna je stopnja razširjenosti njenih pojavov, kakšne funkcije izpolnjuje. Ugotoviti je treba medsebojna razmerja v življenju posameznih žanrov in ugotovi­ti razmerje folklorne tradicije do drugih področij celotne narodove kulture.5 Tedanja nasprotujoča si poročila bodisi o razmahu bodisi izginjanju katere koli folklore naj raziskovalcev ne vznemirjajo: »Folklora ne odmira,« se le spremi­nja. Podlega družbenim zakonitostim, ki so zanjo naravne.6 Napačno je misliti, da industrializacija in informatika z njo nimata kaj početi in je le stvar preteklosti. Res pa danes v večini kulturnih okolij prav slovstvena folklora ni več edina in ne vodilna, »ampak le ena od oblik poetičnega življenja in ustvarjanja ljudstva«.7 O tem pričajo reklamna besedilca, ki jih na nakupovalnih vrečkah pogosto zasto­pajo pregovori ali reki, včasih tudi predelani ustrezno novemu kontekstu njihove uporabe. Drugim gredo v nos »gesla, ki jih v taki ali drugačni obliki vsiljuje tele­vizija«.8 Ali veste, katero streho v Ljubljani so njeni kritični prebivalci »krstili za ‘mehur, zmernejši pa za ‘oblak’«.9 Slovstvena folklora sploh ni omejena samo na kmečko podeželje. I. VPR AŠANJE FOLK LORNOSTI Viktor E. Gusev se ne strinja s kar na počez enačenjem vsakršnega in vsega sponta­nega umetniškega ustvarjanja in slovstvene folklore. Od tod njegovo spraševanje po »kriterijih folklornosti sodobnega ljudskega ustvarjanja«. Če bi folkloristika vzela nase preučevanje vseh vrst sodobnega ustvarjanja, bi zašla v dilentantizem in se neodgovorno vmešala na področja, ki jih obvladajo s svojimi metodami druge stroke. 1. NAVZK RIŽJE ŽANROV S stališča zadevne diferenciacije Gusev skuša dognati specifiko sodobne slovstvene folklore po petih merilih: kolektivnost, estetskost, umetniškost, tradicijskost, im­provizacija, variantnost, in to ne zgolj v njihovem mehaničnem zaporedju, kot da gre le za njihovo hierarhično razvrstitev,10 ampak z vidika njihovega medsebojne­ga dopolnjevanja, kar bi mogli matematično izraziti s pojmom komplementarno ­sti. Pripovedi klasičnih folklornih žanrov da je najti le v »pozabljenih kotih«, nove 5 Milan Leščak, n. d., 290. 6 Niko Kuret, Folklora ne odmira, v: Delo/Sobotna priloga, 17. maj 1969, 17. 7 K. V. Čistov, Folkloristika i sovremenost, v: Sovetskaja etnografija 3 (Moskva 1962), 3–17. 8 Zmago Šmitek, Mitologija industrijske družbe, v: Glasnik SED 17/2 (Ljubljana 1977), 19. 9 Silvo Kopriva, Ljubljana skozi čas (Ljubljana: Borec, 1989), 156. 10 Viktor E. Gusev, O kriterijah foláklornosti sovremennogo narodnogo tvorčestva, v: Sovre­ mennyj russkij foláklor (Moskva 1966), 7–23. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE raziskovalne metode se vpeljujejo za to, kar jih v mestih in industrijskem okolju nadomešča. Pravljica je kategorialno drugačna od tiste iz kulturne dediščine. To so pripovedi odraslih otrokom s transformativnimi pravljičnimi prvinami.11 Vpliv visoke umetnosti na slovstveno folkloro se je povečal posebno v 19. sto­letju, ko se je šola približala širokim plastem prebivalstva in je branje postalo vsak­danje. Tedaj je slovstvena folklora postala le ena od sestavin kulturnega življenja. Institucionalna in množična sredstva obveščanja so jo potisnila na drugo mesto. Še več, celo podlegla je njihovemu vplivu. Iz njih izbira snovi, motive in izrazna sredstva. Toda ti procesi niso usmerjeni zgolj enostransko, na škodo slovstvene folklore. Literatura in množična kulturna sredstva sporočanja tudi spodbujajo in posodabljajo življenje slovstvene folklore. Poleg literarnih in drugih verzij posa­mezne motivike nastajajo tudi folklorne: ustna tradicija se do podrobnosti ujema z literarno predlogo ali pa literarna, morda tudi f ilmska verzija vzklicuje novo, njej aktualno pripadajočo zgodbo. Razmerje med slovstveno folkloro in literaturo pa ni bločno, ampak se razločuje po posameznih žanrih. Branje krepi lokalno in zgodovinsko povedno tradicijo, medtem ko druge tradicijske pojave in predstave, npr. fantastiko [pravljice] in praznoverje [vraže] potiska vstran. Na širjenje anek­dot občasno dobrodejno vplivajo objave v časopisih, knjigah in posredovanja v ka­baretih in na estradi. Po V ladimiru Karbusickem vse to sodi v slovstveno folkloro, vendar ti pojavi v določenem okolju ne predstavljajo celotne sodobne slovstvene folklore. Ta sestoji tudi iz ustvarjalnosti, ki se sprejema z branjem, poslušanjem literarnih žanrov po radiu in televiziji, predstav v gledališču. Tudi estradne pesmi in grafiti sodijo vanjo in navsezadnje časopisni prispevki. Teh področij slovstvena folkloristika ne more raziskovati sama, mora pa pri njih preučevanju sodelovati in se odločiti, ali se je pripravljena znanstveno lotevati »folklornih« pojavov pri prebi­valstvu v industrijski družbi in celotni strukturi sodobne slovstvene kulture.12 Beneš ironično sprašuje, ali je folkloristika tudi dokumentalistika, ko svari pred površnostjo, s katero se brez zadrege vse od kraja tlači v pripovedi iz življenja – kot na novo nastajajoč žanr – in taji estetsko funkcijo slovstvene folklore. Ugota­vljati razmerje med umetelnostjo, folklornostjo in banalnostjo je naporno početje in mora iti od primera do primera: Danes začeto delo bo čez dve desetletji ali več del literature, slovstvene folklore ali zgodovinski dokument nekega obdobja.13 K aj od tega je poročilo o veliki povodnji leta 1990: »V besedo, pisno in izročeno iz roda v rod, se bodo spletle zgodbe o teh dnevih, o strašni povodnji, o podrtih mostovih, o porušenih in načetih hišah, o ljudeh v stiski, pa o dobrih in plemenitih […] O Kotnikovih dveh v Lučah, ki sta bežala v hrib in gledala, kako voda divja in uničuje hišo. […] O kapelici, ki jo je voda povsem pogoltnila, kip Srca Jezusovega je odplaval, kapelica pa je ostala trdna med dvema debelima drevesoma. O Poličnikovem fantku, ki se je otepal mame, ko je že 11 Prim. Zmaj v Postojnski jami, po ljudski pripovedki besedilo priredila Silva Fatur in Srečko Šajn (Postojna 1991); Marjan Tomšič, Glavo gor, uha dol, pravljice iz Istre (Ljubljana: Mihe­ lač, 1993). 12 Vladimir Karbusicky, K uplatnlní metod empiricke sociologie v etnografie a folkloristice pŢi výzkumu současnosti, v: Český lid 51/5–6 (Praha 1964), 320–325. 13 Bohuslav Beneš, The Functions of Literary Folklore in Western Slavs (Protofolklore and Folklore Narrations in Czech, Slovak and Polish Village), v: Ethnologia Slavica 18 (Bratisla­ va 1986), 69–83. voda vdrla v nadkletne prostore; on je hotel naprej spati, potem pa ga je z vso silo pograbila in zbežala z njim v hrib. O Albinu Krebsu iz Trbiža v Savini, ki se je vkljub popolnemu razdejanju hiše in okolice veselil le krsta svojega otroka – Dejan mu bo ime. O Elizabeti Lipovdovi v Trbižu, ki se je zahvaljevala župniku za pošiljko zaseke in druge prehrane, potem pa so jo zalile solze, ko se je spominjala tistega ‘sodnega dneva’. O Grabnarjevem, ki je v klanec potiskal samokolnico s peskom, mlada žena pa mu je pomagala vleči z vrvjo okrog ramen. O celjski bolnišnici, ki je postala sama največji bolnik, o zdravniškem osebju in gasilcih, ki se jim je delovni dan podaljšal na 38 in več ur. O utopljencu, ki so ga našli v Savinji le v gumijastih škornjih. O gospodarju, ki mu je povodenj hišo odnesla proti jugu, pa je vendar zmogel nekaj humorja, češ, da ‘oddaja hišo v Lučah, pod šifro ‘vseljivo’ v Zagrebu, pa o drugem, češ da je prašiče poslal na jug. O očetu frančiškanu, ki je z vsem svojimi molitvami spremljal prizadete ljudi, hkrati pa ni zakrival veselja nad blaženim meniškim mirom, ko ni več neštetih telefonskih klicev, ker je omrežje prekinjeno. O dobrih ljudeh v Rastkah, ki so svoje premoženje reševali v cerkvico, potem se opravičevali župniku za to dejanje, on pa jim je rekel, da bi bil zares žalosten, če tega v stiski ne bi naredili. O tem in še o onem […] si bomo /bodo pripovedovali. Dolga bo ta povest.«14 Iz večletne razdalje se že čuti, kaj ima večjo možnost za proces folklorizacije, kaj pa bo ostalo zgolj zgodovinsko poročilo. Slovstvena folklora potemtakem ni izolirana sfera izvirnih, pr vobitnih poja­vov, ampak mnogostransko prepletena s tako imenovano visoko kulturo in profe­sionalno umetnostjo. Umetniška ustvarjalnost, s/folklorizirana besedila, naivna, diletantska dejavnost – so pojmi, ki se pojavljajo v sodobni slovstveni folkloristiki v različnih zvezah in poudarkih. Včasih se slovstveno folkloro naših dni enači s tako imenovano sodobno, drugič jo obsodijo na folklorizem, tretjič uvrstijo v lite­rarjenje. Je sploh mogoče hierarhizirati razmerja med vsemi temi kategorijami?15 Slovenska slovstvena folkloristika to vendarle poskuša.16 Vse spremembe v kontekstu, kulturi in folklorni tradiciji vplivajo na nastanek novih žanrov, ki se izmikajo tradicionalnim kriterijem folklornosti. Poglavitni pri­povedovani pojav sedanjosti so postali spomini in zgodbe iz življenja.17 Temeljna naloga sinhrone folkloristike je opredeliti sistem umetelnih form [= žanrski sis­tem], ki sestavljajo aktualen repertoar bodisi vaške, pokrajinske ali etnične sku­pnosti, pokazati medsebojna razmerja v sistemu omenjenih form, njihovo hierar­hijo, razlike med produktivnimi formami in tistimi, ki so svojo produktivnost iz­gubile:18 že od začetka 19. stoletja silno propada pravljica. Demitizira se, civilizira, osnovno dogajanje se krči. Fantazijski motivi v njej se nadomeščajo z realističnimi, 14 Jože Zadravec, Sila spomina, z upom iz brezupa, v: Družina 48/45 (Ljubljana 1990), 6. 15 OldŢich Sirovátka, K současném stavu folklóre, v: Narodopisne aktuality 11/2 (Strážnica 1974), 85–95. 16 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Glasnik SED 20 (Ljubljana 1980), 53–58: Ista, O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo, v: Razprave SAZU II. razreda, XII, (Ljubljana 1989), 119–127. Ista, Slovstveni folklorizem, v: Nova revija 11, št. 121/122 (Ljubljana 1992), 673–683. 17 OldŢich Sirovátka, n. d., 85–95. 18 Milan Leščak, Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku metody, problémy, ciele, v: Slovenský národopis, 20/2 (Bratislava 1972), 185–194. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE posebno v čarovnih pravljicah, ki ponekod še krožijo. Posledica takih sprememb je gibka meja med posameznimi žanri, prelevitev enega žanra v drugega: npr. vražljiva povedka se preoblikuje v parodijo. V skladu s tem se modelirajo novi slovstveno-folklorni izdelki.19 Od tradicijskih žanrov so najštevilnejše demonološke povedke, posebno med starejšimi nosilci, le da se njihove predstave in motivi spreminjajo od kraja do kraja. V celoti gledano pa ne pomenijo več produktivne sestavine folklornega re­pertoarja in so na tem, da propadejo. Nekateri starejši še popolnoma verjamejo vanje, drugi na pol, tretji se jim posmehujejo. K ritičnost do njih se pojavlja v obliki parodiranja njihovih predstav, racionalni razlagi praznovernih prikazni ali njiho­vem prestavljanju v preteklost, kot nečesa, kar se je dogajalo prednikom, danes pa kaj takega ni več. Večjo vitalnost in kontinuiteto s tradicijo so obdržale krajevne in zgodovinske povedke. Neposredna povezanost z lokacijo, ki jo poznajo tako pripovedovalci kot poslušalci, te zgodbe ohranja pri življenju in jih dela prilju­bljene. Zato jih ne poznajo le (naj)starejši, ampak tudi (naj)mlajši. V njihovi zave­sti se ohranjajo kot ustno tradirano domoznanstvo, poglabljajo in bogatijo stik z domačijo, domovino. Toda branje in omika sploh močno razdirata zgodovinsko tradicijo. Nosilci slovstvene folklore preverjajo dokaze povedčnih sporočil v ze­mljepisnih, zgodovinskih in spominskih knjigah in starih listinah. S tem slabijo v njih fantazijski in praznoverni elementi.20 Med najbolj žive od zgodb s humoristično in satirično vsebino sodijo šale. O njihovi vitalnosti priča tudi to, da živijo v vseh okoljih in družbenih plasteh: na de­želi in v mestu, delavskem in uradniškem okolju, med delavci, inteligenco, pripa­dniki vseh generacij.21 Groteskne zgodbe, pripovedi o vaških originalih in humo­ristični komentarji se ponavljajo, a humor je najti tudi v drugih žanrih, posebno v pripovedih iz vsakdanjega življenja.22 Gledano kakovostno, s stališča življenjskosti, funkcionalnosti prozne folklore zavzemajo humoristične pripovedi resnično prvo mesto v registru sodobne prozne folklore.23 Zgovorno dejstvo, da je anekdota živa, je njena priljubljenost med mladino in pri otrocih. K njenemu obstoju prispeva tudi to, da se je je izginotje pripovednih položajev dotaknilo veliko manj kot pravljice, ker ji zadošča mimogrednost, iz ka­terih je stkano sodobno življenje, medsebojni stiki na vasi in v mestu: srečanja na ulici, doma, vožnja z avtobusom.24 Naslednja živa in številna vrsta sodobnih pripovedi so memorati, to je skupi­na vsestranskega spominskega pripovedovanja: od razprav do aktualnih novic in norčavih prigod, spomini iz lastnega življenja ali širše preteklosti. Strokovnjaki se strinjajo, da se je težišče folklornega pripovedovanja preneslo na pripovedi iz 19 Mayrta Šramkova, Promlny a současný lidoveho vyprávéní, v: Slovenský národopis 24, Brati­ slava 1976, 379–387. 20 Prav tam. 21 Prav tam. 22 Bohuslav Beneš, n. d., 69–83. 23 Viera Gašparíkova, Súčasná cesta humoristickych rozprávaní, v: Slovenský národopis 24, Bratislava 1976, 413–419. 24 Marta Šramkova, n. d., 379–387 življenja, to je aktualne šale in anekdote, a premoč dobivajo spominske pripovedi. Tematika vseh teh žanrov je aktualizirana.25 Tudi v repertoarju starejših pripovedovalcev s skladom začetnih tradicijskih pripovedi je polovico memoratov iz pestrega mozaika vsakdanjega življenja. Z njimi so ohranjene razne dogodivščine, orisane različne figure, izraženi nazori in čustva iz pripovedovalčevega in poslušalčevega okolja. Niso le pasivni ref leks preteklosti, ampak nehotena in zavestna pripovedna stilizacija realnosti. V tem je njihova dokumentarna vrednost in njihov individualni izraz.26 Po splošnem opažanju v vseh žanrih obstajajo težnje po redukciji motivov in njihovi realistični obravnavi in humorju, jezikovni izravnavi, umeščenost skoraj vseh dogodkov v realnost, poenostavitev tematske zgradbe. Izjemoma je pri sta­rejših mogoče naleteti na skrbneje in zato obsežnejše podane zgodbe, ker jim dozorijo šele sčasoma. Marsikateremu pa se preveč razvleče, kar je že znamenje propadanja.27 2. ŠE POSEBEJ O GOVOR ICAH Med žive, produktivne forme današnje prozne folklore poleg naštetih drugih štejejo še »novice«, »govorice«, »senzacije«.28 »Pred nedavnim sem na drugem koncu Slovenije po nekaj mesecih spet srečala znanko. Začudila se je, ko me je zagledala. Njeno presenečenje je bilo tako očitno, da tega res ni mogla skriti. Tako ji ni preostalo nič drugega, kot da je pojasnila: ‘Takole je priznala: Ženske v naši vasi pravijo, da ste na smrt bolni, da imate raka v zadnjem stadiju. Zdaj pa ste tu pred menoj in ste videti kar zdravi. Ženske so mi zatrjevale, da to prav zagotovo vedo.’ Ob tem sem se spomnila, kaj vse sem že slišala o sebi: da sem že večkrat umirala, da sem imela hudo prometno nesrečo, da sem izgubila moža in nekaj otrok in še in še. Vsega je bilo že za nekaj življenj in o tem bi lahko napisala knjige. Odkar slišim o sebi marsikaj, kar sploh ni res, sem postala še toliko bolj previdna ob vsem, kar ljudje pripovedujejo o drugih. Preprosto ne verjamem več vsega, kar slišim. Seveda pa mi niti na pamet ne pride, da bi te novice širila naprej. […] In kar se mene tiče: trenutno nisem na smrt bolna. Sem pa pripravljena, da umrem, ko bo prišla moja ura. Kdaj, pa ve le Bog.« Tukajšnji odziv na govorice o znanih ljudeh je moralističen in etičen: »Ne vem, ali se ljudje sploh zavedajo, kako nevarno je takšne nepreverjene novice širiti naokrog. Koliko slabega lahko s tem povzročijo. Namesto da bi se ljudje znali pogovarjati o sebi, se raje pogovarjajo o drugih. […] Tako govorice rastejo, se napihujejo, dobivajo vedno grozovitejšo podobo – in nikogar ni, ki bi jih zaustavil.«29 25 Marta Šramkova, Die Erzáhlung in Grossstadtmilieu, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I (Budapest 1989), 212. 26 Marta Šramkova, Promlny a současný lidoveho vyprávéní, 379–387. 27 Viera Gašparikova, Poetik der gegenwartigen slowakischen Volkserzählungen, v: Benght Holbek, The Family Anecdote: Event and Narrative, Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I (Budapest 1989), 48–75. 28 Marta Šramkova, Die Erzáhlung in Grossstadtmilieu, 212. 29 Alenka Klevišar, Moč govoric, v: Družina 49, št. 45, (4. 11. 2001), 20. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Zlato Šetinc govorice terminologizira kot čvek, čvekanje.30 Upoštevaje vzpo­rednice folkloristični terminologiji bi bilo to najbližje marnjam, praznim mar­njam, ki so že vsaj od protestantizma naprej kvalificirane kot prazno govorjenje, pravzaprav laž.31 Na podlagi opredelitve, da »so najbolj žilavo sredstvo za sporoča­nje najrazličnejših polresnic, neresnic in obrekovanj«32 v njih ni mogoče videti nič folklornega. Drugače zveni strokovna psihološka definicija iz leta 1947: »Govorice so nepreverjene trditve o nekem dogodku, ki krožijo od ust do ust in se med kroženjem tudi spreminjajo.« Da kakšna trditev res postane govorica, ki obkroži veliko ljudi, morata biti izpolnjena še dva pogoja: pr vič, vsebina mora biti dovolj pomembna; drugič, položaj, v katerem se govorice pojavijo, mora biti nejasen, negotov. Ta drugi pogoj bi lahko ocenili kot položaj, v katerem je premalo infor­macij.33 Govorice se delijo v štiri skupine: a) so izraz strahu. Primer: Kadar koli so med drugo svetovno vojno objavili spo­ročilo o neuspehu ameriških enot ter uspeh sovražnika, so se pojavile govorice.34 b) vsebujejo sovraštvo do neke ali nekih skupin prebivalcev. K adar se je vojna sreča obračala popolnoma Američanom v prid, so imele prednost govorice, v katerih se je zrcalilo sovraštvo do nekaterih skupin prebivalstva, do katerih so že prej obstajali predsodki. Ta dva poglavitna izvira govoric – strah, občutek ogroženosti in napadalnost, sovraštvo do nekaterih skupin sta med seboj trdno povezana. Poleg strahu in na­kopičene sovražnosti je vzrok govoric lahko tudi spopad nagibov v posamezniku. Kdor sicer ne mara prelivanja krvi, vendar misli, da bi bilo treba sovražnika odbiti in uničiti, bo spopad med miroljubnimi načeli in sovražnimi stališči v sebi nekako omilil s tem, da bo širil govorice o sovražnikovi krvoločnosti ipd. c) izražajo želje. Ljudje govorijo in verjamejo tisto, kar v resnici želijo, da bi se zgodilo. č) »rivalstvo v konverzaciji«. La Piere in Farnsworth sta med vzroki za nastanek govoric omenjala tudi težnjo posameznika, da se izkaže v družbi. Hoče vzbuditi pozornost, sporoča kaj, kar bo v njegovem okolju zbudilo zanimanje ob določenih dogodkih, »ve« nekatere nove podrobnosti in razsežnosti ipd. Psihologija pojasnjuje, da govorice nastajajo oziroma se širijo po zakonitostih retencije (vztrajanje spominskih sledi). a) Gradivo, ki se ga naučimo ali zapomni­mo, sčasoma izpuhti iz spomina. To so količinske spremembe v teku retencije. b) Naučena snov se tudi kakovostno zelo spreminja. »Nemalokrat se izkušnje tako spremenijo, da ne moremo več govoriti o obnavljanju, temveč o izmišljanju, pa najsi bo to še tako nehotno in nezavedno. 30 Zlatko Šetinc, Govorice namesto dinamita, v: Nedeljski dnevnik 19 (28. julija 1981), 3. 31 Prim. Marija Stanonik, Slovenski protestanti in vprašanje slovstvene folklore, v: Razprave XI (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987), 116. 32 Zlatko Šetinc, n. d., 3. 33 Zlatko Šetinc, Počeni boben govoric, v: Nedeljski dnevnik 20 (31. 10. 1982), 3. 34 Zlatko Šetinc, Govorice namesto dinamita, 3: »Slišati je bilo, da so Japonci zavzeli Hava­ je, da je vse ameriško ladjevje v celoti uničeno in podobno. Raziskava je pokazala, da je takšnim govoricam verjela velika večina ljudi. Na eni izmed univerz, recimo, je kar 68 % vseh študentov verjelo v vse te trditve, med katerimi niti ena ni bila resnična.« Takšno polnjenje vrzeli z domišljijo je le ena značilnost sprememb, ki jih do­življa naš spomin.«35 Spremembe, ki nastajajo zaradi pozabljanja, so: več enot se stisne v eno enoto, podrobnosti odpadejo, ali pa se močno spremenijo – ostane osnovna vsebina; lahko se spremeni tudi vsebina, toda postane bolj racionalna, logična in konvencionalna, včasih ostanejo le drobci, ki so na določeno osebo naredili močan vtis. Slovstvena folkloristika te zakonitosti imenuje kontaminacija, posploševanje ali tipizacija, variantnost. Tudi psihološka razlaga, kako v težnjah za sprostitev čustvene napetosti pride do nelogičnih povezav ji je dobrodošla: V človeku je težnja, »da logično razloži vse, kar se ne zdi dovolj logično, da osmisli stvari, ki se kažejo brez smisla, da poišče razloge tam, kjer jih ni, da vnese red med svoje vtise«. Posameznik skuša sleherni nov vtis takoj umestiti med druge. Če nova izkušnja ustreza njegovim miselnim shemam, je pomirjen in zadovoljen. Toda če ne, se zmede in to še poveča potrebo po obvladovanju položaja. Pogosto se iz za­drege izvleče tako, da poveže novo izkušnjo s situacijami, s katerimi v resnici niso bile povezane. Prav vsi smo žrtve neizprosnih zakonov »psihologije spomina«.36 »Kako je človeški spomin hitro pokvarljivo blago, naj opiše tale zgodbica. Pred davnimi časi je živel naš prednik, stari oče Ante Mamić, o katerem vedo ljudje še danes povedati veli­ko anekdot. Bil je bojda precej pomemben in imovit mož, celo adjutant (nekakšen poslanec. (Podatka še nisem preveril, tako da gre samo za ustno izročilo.) Imotske krajine v Splitu. S krajevnim župnikom (Ime župnika raje izpustim, saj so že stari Latinci rekli, da o mrtvih samo dobro) si nista bila v najboljših odnosih. Ante se je namreč dogovoril z nekom, da bo zase kupil kos zemlje. V potrditev dogovora mu je polovico kupnine plačal. Tista zemlja pa je bila všeč tudi župniku, ki je takoj za Antejem odšel k lastniku, mu ponudil višjo vsoto in zemljo odkupil, kljub že sklenjenemu dogovoru lastnika in Anteja. Slednji je seveda pobe­snel in ga tožil. Svojo jezo je župniku pokazal tako, da se, ko ga je srečal na cesti, ko je ta šel obhajat bolnike, ni hotel odkriti in poklekniti. To je bila seveda žalitev najhujše vrste, saj so vaščani imeli navado, da so v čast Svetemu rešnjemu telesu, ki ga je duhovnik nosil v ciboriju, ko je šel na obisk k bolnikom, pokleknili in se odkrili. Župniku, ki je jahal na konju, pa je Ante namesto tega celo zabrusil, da je ‘tovar (tovar je dalmatinski izraz za osla) na konju’. To je bil začetek. Spor pa se je razvnel tako močno, da se mu je Ante maščeval na najhujši možni način. V noči pred glavno razpravo na sodišču je bil župnik na svojem domu umorjen. Baje je uboj naročil Ante. Že dan prej je odšel v Split, kjer je zaradi alibija preživel noč pri odvetniku. Nihče mu ni mogel ničesar dokazati, vsi vaščani pa so resnico poznali. […] Zgodbica je kar zanimiva, čeprav se z njo nismo postavljali, saj nam ni bilo ravno v čast, da je naš prednik naročil uboj duhovnika. Kakorkoli, zelo me je zanimalo, če bom na­šel kaj več o tem dogodku v župnijskem arhivu v Lokvičićih. Kaj hitro sem našel odgovor v župnijski kroniki. Krvavi dogodek iz leta 1921 je opisan podrobno. Zapisano je tudi, da je edini vzrok bil rop. Letnica dogodka me je začudila, saj je Ante umrl že leta 1916. Kako je torej naročil umor, če pa je bil že več kot pet let v grobu? Tudi če bi bil Ante umor naročil, je malo verjetno, da bi se zgodil šele nekaj let po njegovi smrti. Dvajset minut iskanja je spralo madež z družinskega debla. […]«. 37 35 Prav tam. 36 Prav tam. 37 Tino Mamić, Moj prednik ni (več) morilec, v: Drevesa 10/1 (Škofja Loka 2004), 38. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE V ekonomski in politični propagandi38 je veliko enostranskega informiranja. Psihološka vojna je sposobna tudi umetno sprožiti govorice. Govorice na široko uporablja celo industrija: med kadilci završi, kadar se v kaki tobačni tovarni pojavi kuga, osvežilne pijače vsake toliko časa »povzročajo raka«, ogorčeni pivci določe­nih vrst piva v steklenicah odkrivajo pravcati živalski vrt, ipd. »Spomnimo se, recimo, zmanjšanja prodaje piva, ko so se razširile govorice, da je v cisterno padel neki delavec in ga kar dolgo niso našli.«39 Glavni urednik tisti čas najbolj popularnega tednika se naslednje leto, 1982, spet razpiše o obravnavanem pojavu, in to s politično avto­riteto: »Leto je naokrog in sezona govoric je spet v polnem zamahu. Tokrat so se specializirale na posamezne osebnosti, politike in gospodarstvenike.« K ričeči sta dve letnici: »Začelo se je že leta 1948, ko naj bi, sodeč po govoricah, v tujino zbežalo in pustilo zavedeno ljudstvo na cedilu vsaj pol centralnega komiteja, s Kardeljem in celo Titom na čelu. […] Okoli leta 1968 so se pojavljale govorice, o tem, da nekateri naši politiki gradijo vile ob švicarskih jezerih, da šolajo sinove v tujini.« Vsebina pisanja nima nič več opraviti z Ameriko, ton pisanja se iz hahljanja in vzvišenosti sprevrže v grožnjo: »K lasična pravila (pogojno rečeno) spontanega nastajanja govoric tokrat odpovedo in tudi nekatere preverjene okoliščine pričajo o tem, da gre v tem primeru za subverzivno propagando.«40 Kot da je pozabil na pregovor: Kjer je dim je tudi ogenj. »Preživeli smo nekaj jurišev na bančna okenca v zvezi z govoricami o ‘nacio­nalizaciji’ deviz, kar je pri nas že vrsto let najbolj klasična reakcija na krizne situa­cije. Povprečno se zgodi skoraj enkrat letno, da se ljudstvo zapodi po devize in jih nato, čez čas znova prinese nazaj v banko. To je, lahko bi rekli, že kar jugoslovanska folklora, ki so jo vzljubili tudi naši sovražniki zunaj naših meja in nam pri teh seli­tvah deviz zelo radi pomagajo. Dovolj je, da nemški radio samo namigne, da bi se utegnilo kaj zgoditi z deviznimi računi, že se razširi ‘vest’ v domovino.«41 Simptomatično je, da avtor, sicer ironično govorice sam poveže s folkloro. Vendar zanj niso folklora govorice, ampak tisto, kar jim sledi: selitev prihrankov sem in tja. Nas pa zanimajo kot morebiten folklorni pojav govorice same. Nastane­jo pa tako in tako v čisto določenem kontekstu. Tekstura je pri njih zelo pomemb­na, saj način, kako je novica sporočena, vžge enako ali pa še bolj kot njena vsebina. 38 Zlatko Šetinc, Počeni boben govoric, 3: »Žal pa, kot vidimo iz primerov zadnjih tednov, niso vse govorice tako ‘ljubke’ in nedolžne. Kot kaže, je negotovost v zvezi z najnovejšimi ukrepi ZIS [Zvezni izvršni svet] in nasploh nezadovoljstvo s težkim gospodarskim polo­žajem, ki pesti našo družbo, dobro ‘pognojilo’ tla za razcvet najrazličnejših govoric. Ne­kaj podobnega se je dogajalo lansko pomlad ob izbruhu dogodkov na Kosovu in še prej ob tako imenovani afganistanski situaciji. Vendar je sama narava, predvsem pa poreklo govoric tokrat na splošno drugačno od ‘kosovskih’ in drugih, ki smo jih že ‘ jemali’. […] Nekaj podobnega je bilo z vestmi o devalvaciji dinarja. Dobri dve leti so nas v bolj ali manj enakomernih presledkih pretresale govorice o skorajšnji ‘pocenitvi’ nacionalne valute, ki so jih najbolj izkoriščali prekupčevalci z devizami in pa trgovci na oni strani naših meja.« 39 Zlatko Šetinc, Govorice namesto dinamita, 3. 40 Zlatko Šetinc, Počeni boben govoric, 3. 41 Zlatko Šetinc, Počeni boben govoric, 3. Op. a.: Generacijam, ki niso same doživljale tega časa in življenja, je verjetno ta kontekst popolnoma tuj. Širijo se kot blisk od ust do ust v vedno bolj napetih različicah, kar je mogoče ra­zumeti tudi kot navzočnost estetske funkcije v njih. Torej so izpolnjeni vsi pogoji za dokaz, da sodijo v slovstveno folkloro! Da, če njihov dvoumni sij ne bi tako hitro ugasnil. Če jih pogojno uvrščamo vanjo, je ta kratke sape. Hitro izdihnejo. Manj­ka jim tradicija. Tradicijsko je pojavljanje govoric, ne pa govorice same. Komaj kaj od njih prestane »preventivno cenzuro skupnosti« in se s sinhrone ravnine preseli na diahrono os, v tradicijo. 3. KONTEK ST SODOBNE SLOVSTVENE FOLK LORE »Spomnim se anekdote, ko so v Ameriki naročili otrokom, mislim da že v osnovni šoli, naj narišejo kravo in jo pobarvajo. Kravo so narisali, to že – ampak barva njene dlake je bila lila, tako kot v reklamnih spotih za čokolado Milka. In kaj naj bi to povedalo o našem razumevanju sveta? Da gremo tako hitro naprej, da ne opazimo najbolj osnovnih stvari. Naša kultura se mutira v ‘kiborg kulturo’, ki je zvezana skupaj z računalniki ter je tam edina barva krav lila.«42 Morda je pa to samo natol­cevanje, govorica. Saj ima tudi ta anekdota že brado.43 Je vsaj v fazi folkloriziranja. Mesto in vlogo sodobne folklorne tradicije je mogoče osvetljevati le v kon­tekstu splošnega kulturnega življenja, posebno glede na kulturne pojave, ki se širijo s pomočjo tehničnih sredstev: »računalniki, internet, mobilna telefonija in televizija. Današnja kultura je mestna kultura – mesto je center literarnih tokov in smeri, novih idej in ideologij, ki se v milisekundah prenašajo s celine na celino. Mladina odrašča v spoznavanju mestne kulture – posredno ali neposredno, in ima potem težave z razumevanjem starejše kulture, kot so jo poznali naši pradedki in prababice. Nekateri imajo še to srečo, da so odraščali na podeželju, in so s tem po­sredno izkusili utrip kmečkega življenja kot je bilo nekoč – vstajanje zgodaj zjutraj, oranje, košnja in sušenje trave, obiranje in ličkanje koruze, trgatev, pospravljanje poljskih pridelkov […] a vse to se konča zvečer, ko mladostnik namesto skupaj s starši sede za računalnik in ‘surfa’ po internetu v neki popolnoma novi realnosti. […] Poleg tega, danes si mladi ne znajo več predstavljati, kako je tako življenje sploh potekalo.«44 Folklorne vrednote imajo v tem kulturnem sistemu aktivno vlogo in drugim oblikam kulture predvsem nasprotujejo ali jih dopolnjujejo. To pomeni, da folklor­na tradicija ni vnaprej nadomestljiva ne v celoti ne v posameznostih.45 Žive forme sodobne prozne folklore se najbolj uveljavljajo v majhnih neformalnih družbenih skupinah in ozkem življenjskem okolju, v funkciji lokalnih informacij in kratkočas­ja.46 Primer: Vinko Zaletel se je rodil 20. 7. 1912 v Stanežičah pri Ljubljani. Osnov­ 42 Irena Blazinšek, […], Kronika Slavističnega društva Slovenije 9 / http://www.ff.uni-lj.si/ slovjez/sds/sds.htmil (List za člane društva), Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2005, 215. 43 Pred leti in potem že večkrat sem jo slišala. (op. a.) 44 Irena Blazinšek, n. d., 214, 215. 45 OldŢich Sirovátka, n. d., 87–94. 46 OldŢich Sirovátka, Lebendige Formen und Funktionen der tschechichen Volksprosa, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I (Budapest 1989), 209. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE no šolo je obiskoval v uro oddaljenem Šentvidu. Kot je sam zapisal v svojih spomi­nih, ga je »strašno zadelo, ko so me po ljudski šoli vtaknili v škofijski zavod sv. Stanislava. Blizu doma sem postal ujetnik, raje bi postal čevljar kot študent! Adijo, svoboda! Enak naj postanem tistim zavodarjem, katere smo gledali, ko so v parih hodili na sprehode in se nor­čevali: repa in korenje, naše je življenje!«47 b) »V zgodovini Srbov in Črnogorcev so trenutki velike napetosti in ogroženosti pogosto sproščali bujno ljudsko ustvarjalnost, ki se je izražala v narodni pesmi. Tako se je zgodilo tudi leta 1948, ko se je po izgonu KPJ iz Informbiroja porodila vrsta pesmi, ki jih je navdihovala ta dramatična izkušnja. Zadnji verz ene najbolj znanih pravi: »Partija je kot solza čista.« Ta ugotovitev dobro ponazarja čustvovanje, ki je bilo razširjeno po 28. juniju 1948 ne samo med ljudskimi množicami, temveč tudi v samem državnem vrhu, ponazarja prepričanje, da gre za strašen nesporazum.«48 V procesu tradiranja se vedno kaj izgubi. Kot nadomestilo za to lahko v fol­klorni sklad poleg novih folklornih pojavov vstopijo prej na pol odsotna besedila, ki so se pasivno zadrževala v spominu. Sem in tja se lahko kaj izpopolni. Tedaj se govori o regeneraciji, katere vrh je lahko nova renesansa pripovedi. Vsako for­malno dopolnjevanje še ni prava regeneracija, ampak oživitev. Če nastajajoči pri­povedovalec v torzo določene snovi in njegovo celotno sižejno zgradbo ne poseže izrazito, ampak jo le zgladi in izrazno izpopolni, je o regeneraciji mogoče govoriti le pogojno. Regeneracija ni nov, ampak ponovljen pojav. So obdobja, ko je bila regeneracija prevladujoč dejavnik in narobe, čisto priložnosten, obroben pojav. Kadar se sestavine regeneracije popolnoma umaknejo, je rezultat izginotje slo­vstvenega folklornega pojava. O regeneraciji ali vseupadanju slovstvene folklore teče beseda le akademsko, dokler se ne približamo konkretnim zgodovinskim raz­meram in njihovim nosilcem. Toda v sodobni položaj slovstvene folklore je treba vključiti tudi sprejemal­ca = poslušalca, porabnika. Na pripovedovalca in poslušalca je nujno gledati kot na dve sili, ki se povezujeta v dialektično celoto. Pripovedovalcu brez poslušalca je praviloma še odprta možnost avtorealizacije, medtem ko poslušalec sam zase ni sposoben sprejeti vsega, kar bi mu pripovedovalec hotel povedati in večino­ma ne prevzame téme v kakršni koli obliki, ampak v taki, kot je zanj primerna. Stičnost treh sestavin – družbeno ozračje, pripovedovalec, poslušalec ponazarja trikotnik, pri čemer je njegov vrh konkretno družbeno ozračje (DO) z raznimi okoliščinami, ki vplivajo na človeka. Na eni strani osnovnice je nosilec slovstvene folklore, pripovedovalec (P) in na drugi sprejemalec (S) = poslušalec. Konkretno družbeno okolje in splošno ozračje ustvarjata kontekst, vanj sta posajena pripove­dovalec in sprejemalec. Na oba vpliva, krepi ali duši pripovedovalne sposobnosti in pripovedovalne priložnosti. Tudi napetost med pripovedovalcem in sprejemal­cem se dviga ali niža glede na posamezne pripovedne orientacije in posredovanje posameznih tém, zato njun položaj v skupnosti nikakor ni pasiven, ampak nanjo vplivata s svojim medsebojnim ravnanjem.49 47 Rozina Švent, Večni popotnik je prišel do cilja, v: Mohorjev koledar 1997 (Celje: Mohorjeva družba, 1996), 147–148. 48 Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjodjevićeve in Titove Jugoslavije (Koper: Lipa, 1995), 193. 49 Jaromir Jech, n. d., 196–208: Nujno se je obnašati objektivno, brez sentimentalnosti in ne DO P< ––––––––––– >S Posredovanje slovstvene folklore je v vseh njenih sestavinah odvisno od prilo ­žnosti za pripovedovanje ali petje ali scenarno predstavitev, zato je razumljivo, ka­kšne posledice je imelo za njeno življenje in notranji položaj razredčenje teh mo ­žnosti. Medtem ko je bil v 19. stoletju njihov sistem veliko bolj sklenjen in trden, se je v drugi polovici 20. stoletja to zgodilo v vseh porah življenja. Sodobno življenje res daje številne možnosti za neposreden, osebni stik in ustno izmenjavo izkušenj in novic, toda ti stiki so dokaj površni. Osebna srečanja in skupna opravila so red­kejša, krajša, manj redna, zato se ob njih uveljavljajo bolj drobna in improvizirana besedila, kot so »memorat«, »pripovedi o dogodkih iz zadnjih dni«, »anekdota«, »šala«. Za daljša besedila tradicijskih žanrov ni prostora niti časa. Manjka jim nek­danja rednost in stalna široka publika, zato manj pomagajo razvijati pripovedno umetnost, kot je bilo to nekoč.50 K ljub temu je v slovstveni folkloristiki vedno več poročil o raziskavah sodobnega folklornega repertoarja.51 Stipe Botica predstavlja v tej zvezi petnajstletno delo s študenti zagrebške kroatistike: motivacija, priprava za terensko delo – kako priti do avtentičnega pripovedovalca. Njegova pomembna izkušnja je, da ni res, da so samo starejši dobri pripovedovalci. Od leta 1985 do 1999/2000 je sodelovalo čez 8000 zapisovalcev in so zbrali čez 20 000 folklornih besedil, največ lirskih pesmi in zgodb. Gradivo je sistemizirano po letih nastanka zapisov, shranjeno v fascikle. Vendar še ni popolnoma obdelano niti ovrednoteno. Dotlej je objavil v več svojih knjigah okrog 200 strani študentskih zapisov.52 4. TEK STUR A Splošna lastnost našega časa je naraščajoča naglica. »Še naravo priganjamo na ra­zne načine, da bi njeni sadovi dozorevali hitreje.« Nihče ne utegne čakati. Vedno se mudi. Starejši pevci ugotavljajo razlike med nekdanjim in sedanjim petjem: »skupinsko petje je zdaj hitrejše, kot je bilo pred nekaj desetletji, ko so peli zelo zategnjeno in se ustavljali na kadenčnih akordih. […] Nestrpnost, ki je posledica vsesplošnega hitenja, se kaže tudi v tem, da pevci opuščajo ponavljanja v kiticah. […] Zakaj se je izgubil najvišji spremljajoči glas, lahko samo ugibamo. Zdi se, da podlegati nekritičnemu navdušenju, ki bi moglo gledati na resničnost nerealno, češ da se slovstvena folklora v izobilju razvija dalje. S tem skrajnim, lakiranim pogledom smo se srečevali v socialističnih državah, kjer se je mehanično aplicirala teza, da v procesu gra­ ditve socializma nastajajo nove možnosti za razvoj ustvarjalnih sil ljudskih množic. Pri tej trditvi je bilo prezrto, da se ta razvoj še zdaleč ni tematiziral na področju folklore, ampak narobe, v drugih kulturnih sferah, politiki itd. 50 Marta Šramkova, Promlny a současný lidoveho vyprávéní, 379–387. 51 Jordanka Kocewa, Volksmärchenerzähler in der Gegenwart, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries I (Budapest 1989). 52 Stipe Botica, Hrvatska usmena književnost i tradicijska kultura danas, 89–97. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE med današnjimi pevci ni več izrazitih visokih tenorjev [...] Vpliv zborovskega petja se kaže nadalje v posnemanju agogike, dinamike in raznih manir, kot je npr. uva­janje pavze pred sklepnim akordom. […] Pri posameznih, bolj stremljivih pevcih opažamo, da skušajo v načinu petja posnemati pevske manire popevkarjev, ki so jim posebno všeč ali sploh manire šolanih, poklicnih pevcev, misleč da je tak na­čin petja bolj pravilen, lepši.«53 »Mladi hočejo predvsem hitre zgodbe, akcijo, in dramo, da jih drži v napeto­sti do konca, in ji ne spusti iz rok […] uh, strani.«54 Iz diskusije o sodobni mladin­ski literaturi je mogoče sklepati, kakšne so težnje tudi v prozni folklori, čeprav za pripovedovanje v preteklosti v našem okolju ni nobenih oprijemljivih podatkov. Izzivalno je vprašanje, ali je danes še mogoče imeti pripovedovanje kot preganja­nje dolgčasa (prim.: Boccaccio, Decameron) ali odlaganje smrti (prim. Tisoč in ena noč). II. PROTOFOLK LOR A Češki slovstveni folklorist Bohuslav Beneš uvaja v stroko pojem protofolklore. Prvi del zloženke »proto-« izhaja iz grščine in pomeni: prvi, začetni, temeljni.55 V zvezi proto +folklora gre za začetke tistih pojavov, ki jih tradicija sčasoma tako obrusi in utrdi, da se prepoznajo kot folklora, v našem primeru: slovstvena folklora. Po nje­govem je možno folklorno naravo neposredne kontaktne komunikacije prepoznati v tistih individualnih idiolektalnih izjavah, ki so kreirane s pomočjo improvizacije in stilizacije (tipizacije). Pod učinkom povratne informacije je napor za umetno in funkcionalno izdelano formo opaziti pri govorcih, ki dopustijo, da estetska funk­cija prodre v primarno profolklorno komunikacijo informativne narave. Glede na okolje se v nadaljevanju komunikacije lahko pojavijo drugačne variante in stanje prvotne zavesti ali ideje se lahko spremeni glede na ne/verjemljivost izjave in njen funkcionalni namen. Tudi zunaj jezikovni pomeni izražanja se lahko spremenijo. Navedeni pojavi so temeljni za definiranje folklorne narave izjav.56 Veliko od njih se jih pri prvem poslušanju ne prepozna kot folklorne forme. Večinoma pripadajo spominskim pripovedim in folklorni komunikati57 [= dogod­ki58] se izvajajo kot obnova zgodb iz vsakdanjega življenja, o lokalnih posebnežih, med njimi so dovtipi, kakšna pravljica ali uvera, ki jo navadno posredujejo člani starejše generacije. Te forme niso definirane strogo genealoško [= žanrsko] niti ne precizno poimenovane. Vsekakor gre za pripovedi kot proces, ki ga je mogoče 53 Zmaga Kumer, Slovenska ljudska pesem in sodobnost, v: Traditiones 14 (Ljubljana 1985), 6, 7. 54 Irena Blazinšek, […], Kronika Slavističnega društva Slovenije, 214. 55 France Verbinc, Slovar tujk (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968), 583. Metaforično prim.: »Za krščansko teologijo torej obstaja proto typos, prvi tip, ali prva stigma, odtis, sled božje ljubezni, in to je podoba Boga v Kristusu Križanem.« Edvard Kovač, Modrost o ljubezni (Ljubljana: Mihelač, 1992), 44. 56 Bohuslav Beneš, n. d., 69–83. 57 Izraz uvaja sam B. Beneš v razpravi iz op. 32. 58 Folklorni dogodek je sprejela v svojo terminologijo slovenska slovstvena folkloristika. analizirati glede na njegovo funkcijo, tematske in idejne razsežnosti. Iz tega sledi, da se folklornost determinira s 1. pojavom folklornega dogodka 2. v dani skupi­ni, 3. specif ičnim potekom ustvarjalnega procesa, 4. kolektivno naravo pripove­di, 5. uporabo tradicionalnih pomenov izražanja in 6. sankcioniranim načinom performance.59 S tega vidika se folklorna slovstvena tradicija, kakor jo ref lektira slovstvena folkloristika, podaja naprej kot odprta struktura utrjenih jezikovnih in zunaj jezikovnih pomembnih in ekspresivnih postopkov in pomenov, funkcio ­nalno povezanih s konotacijskim območjem, v katerem se dogajajo. V človekovem spominu so shranjeni kot del širše krajevne ali pokrajinske folklorne umetnostne tradicije naprej delujočih pripovedovalcev in sprejemalcev. Posebno protofolklor­na komunikacija in njena morebitna folklorna kontinuiteta v veliko pogledih vari­rata. Spremembe so najbolj odvisne od osebnosti pripovedovalca, njegove nadar­jenosti in sposobnosti.60 Protofolklora, ki nastaja v tem okviru, je na osi tradicije že končana forma. Beneš je pri svojem terenskem delu razbiral protofolklorne komunikate v po ­govorih o letini, vinogradu, vremenu, športnih rezultatih, novicah iz soseščine in z delovnih mest: kaj se je komu pripetilo, kdo je napredoval, obiranje šefov raznih rangov in kolegov, ko je sistematično prestrezal repertoar neposredne kontaktne komunikacije v posameznih generacijah nekaterih slovenskih, čeških in poljskih vaseh. Protofolklorne debate tega tipa so vsakdanje in niso izpovedne z vidika stališč in forme niti niso konstruktivna kritika, ampak bolj pogrošen komentar. Repertoar žena je ravno nasproten. Na splošno imamo opraviti z individualnimi pogledi, ki se pogosto ne ujemajo z uradnimi poročili. Pomembno vlogo ima­jo humoristične zgodbe in anekdote. Navadno so protofolklorne narave, včasih oblikujejo sestavino »družinske folklore«, drugič varirajo med protofolkloro in folkloro. Mlajši najraje obnavljajo ali komentirajo vsebine novih filmov v kinu in televiziji itd. Okoliščine in pripovedi, ki vsebujejo estetsko funkcijo, imamo enako lahko za protofolklorne kot folklorne zložke.61 S pojmom protofolklore je Beneš zadel v srčiko vprašanj o sodobni slovstveni folklori – s pogledom, usmerjenim v prihodnost – saj njen posamezen pojav lahko že v kali propade ali pa prestane folklorizacijski proces in si pridobi status folklore. Češki avtor se naslanja na članek The Memorate and the Proto–Memorate,62 ki na­drobno sledi posameznim stopnjam folklorizacije spominske pripovedi. V začetku je denotirana konkretno: izhaja iz lastne osebne izkušnje. Zgodba sodi v okvir »me­morate«, dokler naslednji pripovedovalci obnavljajo doživetje pod vplivom s/poro­čila iz prve roke in ne izgubijo stika s prvotnim poročilom: (a) »To sem sam videl […]«; (b) »Moj prijatelj pravi, da je to videl […]«; (c) »Moj prijatelj je dejal, da je to videl njegov prijatelj […]«. Spominska pripoved ne pripada slovstveni folklori, ker nima folklornih lastnosti. Resničnost izjav je mogoče preverjati le do treh čle­ 59 Prim. Marija Stanonik, Slovstvena folklora v domačem okolju (Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 1990), 9. 60 Bohuslav Beneš, n. d., 69–83. 61 Prav tam. 62 Linda Dégh and Andrew Vázsonyi, The Memorate and the Proto–Memorate, v: Journal of American Folklore, 87 (Boston, New York, Americane Folklore Society, 1974), 225–239. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE nov pripovedne verige, četrti člen se na vprašanje iz publike – institucije sprejemal­ca – na vprašanje: Je to res? – ne more več sklicevati na razvidnega nosilca doživetja /dogodka, ampak samo še na njegovo ubeseditev. Tedaj se »memorate« prelevi v »fabulate«, iz spominske pripovedi prestopi v okvir slovstvene folklore. Prvoosebna pripoved postane tretjeosebna. Seveda lahko spominsko pripoved doletijo različne usode; ena od njenih možnosti je, da se preoblikuje v povedko. Tista prva spomin­ska pripoved, ki v komunikacijski verigi sproži njeno tradiranje, morda s toliko členi, da prestopi iz spominske v folklorno sfero, se imenuje »proto-memorate«.63 Beneš se tu spogleduje tudi s pojmom »prototekst« slovaškega teoretika Anto­na Popoviča in skuša z njim razložiti »paradigmatiko tradicije« vsakršne besedne umetnosti. Dvoje bistvenih vprašanj slovstvene folklore: pogled nazaj [ = tradicija do njenega začetka] in pogled naprej [začetek tradicije] se tu srečuje v naslednji shemi: arhitekst (prototekst) metatekst64 (protofolklora) folklora65 Proces, ko »memorat« prehaja v »fabulat« in spominsko pripovedovanje posta­ja »umetnost zunaj literature in zunaj zgodovine«, ker prestopa na polje slovstvene folklore, s svojo pisateljsko žilico odlično prestreza Bojan Štih: »Zdaj tvoji spomini in tvoji vtisi počasi bledijo in ugašajo kot v vseh nas, zato da bi nekega dne kot nepotrebna vrednost za vekomaj izginili. Ker vem, da te tudi v prihodnjih letih ne bo nihče vprašal, kaj si doživel med vojno in kako si jo doživljal, ti svetujem, da svoje vtise in spomine zaupaš vnukoma. Naj ostanejo živi kot ustno izročilo. Spet namreč prihaja čas ljudskih povesti in bajk, ljudskega nenapisanega izročila. Vsi vemo, da so naše čiste, nepragmatične resnice zapisane le v malokateri knjigi, da so le poredkoma objavljene v časopisih in da jih le kdaj pa kdaj zasledimo v zgodovinskih razpravah. Naše preproste človeške resnice žive v ustnem izročilu, ki ga ljudje financirajo in osmišljajo sami. Živijo pa v ustnem izročilu te preproste resnice tudi zato, ker tovrstnega ustvarjanja ne more nihče ne naročati, ne usmerjati in nadzorovati. Ljudsko izročilo je čista, absolutna svoboda.«66 »Kako se poraja folklora,« odgovarja Niko Kuret iz svoje empirične izkušnje: »Mnogo novih šeg, ki jih poznamo že od nekdaj, so ‘stare’, ‘starodavne’, tradicio­nalne. Če so stare, imajo svojo zgodovino […] Nedvomno je bilo tudi nekaj takih, ki življenja niso bile sposobne, te so izginile in o njih ni ne sledi ne tiru. Isto se je dogajalo na vseh področjih človeškega življenja. Isto se dogaja tudi danes in tudi v folklori. Sodobniki seveda ne vemo, kaj se bo izkristaliziralo iz našega družbe­nega okolja, ne vemo, kaj bo ostalo. Ko se bo okolje spremenilo, ne vemo, katere folklorne pojave bo izoblikovala naša doba. Prepričani smo lahko, da jih že pora­ja. Gledamo jih, pa jih ne spoznamo. K ako naj tudi vemo, da, ali bo kak sodobni pojav za naše zanamce folklorni pojav, ko nam ni znano, ali ima v sebi pogoje, da 63 Bohuslav Beneš, n. d., 69–83. 64 Marija Stanonik, Tradicijski vidik slovstvene folklore, v: Nova revija 9/104 (Ljubljana 1990), 1714–1715. 65 Bohuslav Beneš, n. d., 69–83. 66 Bojan Štih, To ni nobena pesem, to je ena sama Ljubezen, 67. se bo uvrstil v izročilo, da bo postal ‘tradicionalen’. Zmerom in povsod so nasta­jali, nastajajo in bodo nastajali folklorni pojavi, ki so se uvrstili, se uvrščajo in se bodo uvrstili v izročilo. Povod so bili, so in bodo taki, ki jim ni usojeno življenje, spet taki, ki se obdrže nespremenjeni in kljubujejo vsem razmeram in taki, ki se prilagajajo novim časom. To je stvarnost. Takšen je tek stvari, ki se kaže na vseh področjih človeškega življenja. Folklora organsko raste iz preteklosti v sedanjost in prehaja v prihodnost. K ar je bilo nekoč ‘novo’, je danes ‘izročilo’, in kar danes šele nastaja, bo ‘izročilo’ zanamcem. Folklora torej ne odmira. Nasprotno. Folklo ­ra živi in bo živela.«67 K aj poreče prihodnost, če ne bo imela pričevanj o stanju, spremembah in no­vostih v folklori našega časa? Raziskovalec na terenu se mnogokrat vprašuje, ali se bo to in to besedilo vključilo v folklorizacijski proces, prestalo »cenzuro skupno ­sti«,68 postalo del žanrskega sistema slovstvene folklore. Srečuje se torej s pojavi, ki zastavljajo vprašanja o svoji prihodnosti in nikakor ne še o njihovi preteklosti. Veliko takega gradiva živi v spominu vsakega družinskega kroga ali širše rodbine. Dogodki in pripovedi o njih niso folklora v smislu splošne tradicije. Veliko od njih jih nima zaokrožene pripovedne strukture, a so kljub temu relevantne za slovstve­no folkloristiko; že zaradi presenečenja, da so izbrani za vnovično pripovedova­nje, medtem ko se drugi pozabijo.69 Nosilec slovstvene folklore nikdar ne sprejme v svoj pripovedni fond vsega, kar sliši. Vsako obdobje ima pri izbiri lastne kriterije. Na izbiro vplivajo spremenjeno miselno ozračje in njegova usmeritev, nove mo­žnosti kulture in življenja in vodijo njegov repertoar v določeno smer.70 III. METODOLOŠK A VPR AŠANJA V raziskovanju sodobne slovstvene folklore sta se oblikovali dve skrajni metodo­loški usmeritvi: 1. nekritičnost do sodobnega folklornega gradiva; 2. ali pa je ne­sorazmerje med »novim« predmetom raziskovanja in »staro« metodo v teoriji pri­vedlo do nasilnih konstrukcij, ki se navadno konča v prizadevanju za vsako ceno najti skupni imenovalec raznorodnim (starim in novim) stvaritvam. 1. K RITERIJI Še vedno ni jasnega odgovora na vprašanje, kako bi bilo treba pojmovati sodobnost. Raziskovalci delavske problematike so npr. šteli za sodobnost zelo široko obdobje od industrijske revolucije v 19. stoletju naprej, medtem ko drugim sodobnost pomeni le dobesedno trenutek med preteklostjo in prihodnostjo: kar je bilo včeraj, ni več 67 Niko Kuret, n. d., 17. 68 P. Bogatyrev und R. Jakobson, Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens, v: Strukturalismus in der Literaturwissenschaft (Köln 1972), 13–24. 69 Benght Holbek, The Family Anecdote: Event and Narrative, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I (Budapest 1989), 93. 70 Jaromir Jech, n. d., 196–208. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE danes, kar je danes, še ni jutri.71 Ali pa »ni temeljnih razločkov med preteklostjo in tako imenovano sedanjostjo, saj se tako imenovana sedanjost vsak trenutek spremi­nja v preteklost in sama ne more biti predmet vede« in »je sedanjost sestavina zgo­dovine, prav kakor je preteklost navzoča v sedanjosti«.72 Praktična rešitev tega vpra­šanja je v predlogu, da se za sodobnost šteje obdobje zadnjih petdeset let obstajanja posameznega pojava, tokrat slovstvene folklore; to je obdobje, za katero je na voljo še dovolj informatorjev in ga tudi raziskovalec sam še lahko neposredno opazuje.73 Po Beneševem prepričanju slovstvene folklore preteklosti in sedanjosti ni dajati v en koš. Temu ustrezno loči tradicijsko folkloro a) s tradicijsko tematiko in b) aktualizirano tematiko. Sodobna slovstvena folklora pa spet napoveduje a) sodobno tematiko ali b) tradicijsko tematiko. Da je kako delo označeno za folklor­no, mora tudi danes ustrezati zahtevam, ki so še vedno diskusijske: ustno širjenje, kolektivno privzemanje, ustvarjalno preoblikovanje besedila. Drugim ustreza le njegova razrešitev glede na izvir, tretjim je pomembno, da je nastalo v ljudskem okolju, naslednjim, da ustreza okusu ljudstva. Nasproti Čistovu74 je za omenjene­ga češkega strokovnjaka bistven kriterij kolektivnost, »ki jamči resnično ljudskost raznim načinom nastalega dela. V njem je upoštevan tako način širjenja (pred­vsem ustni, pa tudi drugačni) kot način obdelave idejnotematskih sestavin dela (ustrezno okolju in času nastanka) in končno oblika (ki se praviloma tudi danes navezuje na tradicijo). Te zahteve veljajo za tradicijsko in v bistvu tudi za sodobno slovstveno folkloro, s čimer ni rečeno, da bi se morale uresničiti vse hkrati«.75 Za razloček od tradicijske sodobna slovstvena folklora, po Benešu, nima vseh našte­tih lastnosti: ustnost, anonimnost, izbira, prisvojitev in obstoj v nekaj generacijah; ima tudi manjši umetniški in družbeni pomen. Njena estetskost je zakrita in širi se po drugačnih poteh kot tradicijska slovstvena folklora. Prav v prid metodični doslednosti je skušal V. E. Gusev izločiti slovstveno fol­kloro iz drugih vrst spontanega umetniškega ustvarjanja, vendar se njegovi krite­riji z Beneševimi ne ujemajo docela.76 Posebnost slovstvene folkloristike je, da je njen predmet hkrati vsakdanji in estetski pojav. V razmerju do sodobnosti pomeni, da je ne zanima le besedilo, am­pak njegovo življenje, estetsko kroženje, to je ustvarjalni, uresničevalni in uporab­nostni vidiki. S teoretičnega stališča vsak akt »uporabe« neizbežno vsebuje hkrati tudi sestavino ustvarjalnosti.77 Stereotipne predstave o slovstveni folklori so podvržene predsodkom, da so­dobni pojavi in urbana okolja nimajo mesta v njej. Vendar analiza Maje Bošković -Stulli poudarja, da so mesta s predindustrijsko ali zgodnje industrijsko kulturo 71 Jaromir Jech, n. d., 379–387. 72 Angelos Baš, Slovo od ljudskega življenja, v: Slovenski etnograf 25 –26 (Ljubljana 1972/73), 160. Prim. Slavko Kremenšek, »Etnologija sedanjosti« in njena temeljna izhodišča, v: Ča­ sopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 4 (39), (Maribor 1968), 278 –284. 73 Milan Leščak, Poznámky k výskumu súčasneho stavu folklóru na Slovensku, 207–220. 74 K. V. Čistov, n. d., 12–17. 75 Bohuslav Beneš, N.koliko poznámek o současném folklóru, v: Národopisne aktuality, št.1–2 (Strážnica 1965), 45–51. 76 Viktor E. Gusev, n. d., 7–23. 77 K. V. Čistov, n. d., 12–17. v svojem življenjskem stilu in kulturi z vaškim načinom življenja imela dosti sku­pnega, iz česar sledi, da je bila tudi v njih mogoča živa slovstvena folklora. Enako obstaja tudi dandanes, čeprav z vaškim življenjem nima več kaj skupnega. Poseben okus ji dajejo poteze mestne mentalitete in lokacije.78 Ob nekaterih novih pojavih v Ljubljani, ki so bili kot lastovke v prihajajoči pomladi, je leta 1987 ali 1988 Rast­ko Močnik dejal: »Zdaj mislim, da mesta spet pridobivajo socializacijsko funkcijo, kjer se ljudje srečujejo, kjer se je mogoče pogovarjati in postajajo žarišča informa­cij. S tem se pa tudi razvija nekakšna nova folklora, ki daje tej zadevi še poseben šarm in kot človek to zelo pozdravljam.«79 Poljska folkloristika – v osebi Janine Hajduk - Nijakowske – si prizadeva defi­nirati sodobno slovstveno folkloro predvsem v luči ravnine konteksta, s čimer sku­ša držati korak z novo ameriško folkloristiko. V primeri z njo pa nekako v obliki koncentričnih krogov razločuje Czesław Hernas več vrst konteksta in po načelu približevanja je na skrajnem obodu kultura: »Folklora je preprosto del kulture in jo je treba raziskovati z vidika teorije kulture, medtem ko je s konkretizacijo posa­mezne slovstvene folklorne enote neposredno povezan »semantični kontekst«.80 2. FUNKCIJA Danes je vloga slovstvene folklore precej omejena, v tem smislu, da ta ni edina ali prevladujoča oblika estetskega izživljanja. Njena funkcija se je spremenila tudi v primerjavi s preteklostjo. Mnoge pred leti pomembne funkcije so se zredčile ali izgubile svoj pomen: verska, magična, vražjeverna, delovna, lokalna, socialna, praznična, reprezentativna, narodotvorna, politična, prestižna, potrošniška, ko ­mercialna. Te funkcijske spremembe so posegle v notranjo zgradbo in življenje folklornih žanrov. Nekateri (legende, demonološke povedke, obredne pesmi) so izginili, drugi so se notranje predelali in prevrednotili (obredne pesmi so postale zabavne). Nasprotno so se drugi prav zaradi svoje funkcije obdržali: lirske pesmi, ljubezenske, šaljive, pivske, humoristične; anekdote, realistične in novelistične povedke, pripovedi iz življenja.81 Poljska folkloristka Dorota Simonides govori o ‘motorju sprememb’, ko hoče poudariti, da na spreminjanje razmerij žanrov zno ­traj žanrskega sistema poglavitno vplivajo njihove funkcije. V sodobnem aktuali­ziranju slovstvene folklore prevladuje zabavna funkcija. Ta je sicer obstajala že od nekdaj, vendar ne tako izrazito, tj. skoraj brez kombinacije z drugimi funkcijami in še zdaleč ne tako množično kot danes.82 78 Maja Bošković -Stulli, Tradicijsko pričanje u gradu, v: Pjesme, priče, fantastika (Zagreb: Nakladni zavod matice hrvatske, 1991), 48–75. 79 Plakat /obvestilo o dokumentarnem video filmu o posebnostih ljubljanskih ulic v zadnjih letih / prva seminarska naloga na video kaseti v proizvodnji video delavnice oddelka za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, april 1988. 80 Janina Hajduk -Nijakowska, Wybrane problemy metodologiczne badan’ nad wspólsze­ snym folklorem, v: Z Polskich studiów slawistycznych (Warszawa 1978), 293–298. 81 Bohuslav Beneš, N.koliko poznámek o současném folklóru, 45–51. 82 Viera Gašparíkova, Súčasná cesta humoristickych rozprávaní, v: Slovenský národopis 24 (Bratislava 1976), 413–419. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE Za ugotavljanje resničnega življenja slovstvene folklore je po mnenju nekate­rih temeljni kriterij njena funkcionalnost. O njenem polnokrvnem življenju sme­mo govoriti le tedaj, kadar njeni posamezni pojavi izpolnjujejo svojo funkcijo, ka­dar se, če ostanemo pri najmanj obstojnih kategorijah, pripovedujejo ali pojejo v skupnosti, v kateri so se rodili ali jih je ta sprejela za svoje. Toda Beneš svari pred poveličevanjem kriterija funkcionalnosti, ki da že edini zadošča za kvalificiranje so­dobne slovstvene folklore: napačno je namreč imeti za sodobno slovstveno folkloro le nove folklorne pojave, saj nekateri od le-teh lahko tudi izgubijo svojo funkcional­nost, pač pa je vanjo šteti tudi pasivno ohranjene tradicijske pojave, ki obstajajo le v spominu. Izločati iz našega obzorja pasivni ali latentni repertoar nosilcev slovstvene folklore bi ne bilo pravilno tudi zato, ker ta lahko pripomore k nastanku novih »ne­tradicijskih« enot slovstvene folklore in s tem manifestira gibko mejo med njenim tradicijskim delom. Toda tudi s celostnim zalezovanjem in hkrati skrbnim razloče­vanjem funkcijske, aktivno in pasivno ohranjane slovstvene folklore kot tudi tradi­cijske in »nove« ne moremo popolnoma določiti njenega položaja v sodobnosti.83 Tudi posamezne skupnosti kot nosilke folklore niso statične, ampak podlega­jo spreminjanju: se razvijajo, starajo, upadajo, njihova učinkovitost slabi, spremi­nja se njihovo duševno obzorje, način življenja in s tem razmerje do posameznih pojavov slovstvene folklore, kar vse se zrcali tudi v njenem funkcijskem radiusu. Vsestransko se je vprašanja funkcij v slovstveni folklori lotil Beneš, ki v posa­meznem »komunikatu«, torej folklornem dogodku odkriva kompletno strukturo ling vističnih (informativno, ekspresivno, opominjujočo, kontaktno, estetsko) in zunajlig vističnih (gledališke performance kot izvedba posameznika) funkcij in glede na njihove individualne dominante med njimi razločuje tri pomembne sku-pine. Tako je pripravil pot za razmejevanje slovstvene protofolklore – kot inkuba­cijskega pojava – od slovstvene folklore, katere fiziognomija je že jasna. Beneš v slovstveni folklori loči skupino endogenih in skupino eksogenih funkcij, ko njeni pojavi istočasno funkcionirajo navznoter in navzven. Obe sferi sta medsebojno povezani in ne moreta biti ločeni. Endogene funkcije vsebujejo motivacijo, izbiro in določitev pomembnosti, ki jih govorec vključuje v svojo inter­pretacijo, medtem ko je položaj eksogenih funkcij usmerjen k predstavljenemu predmetu, tj. sferi snovnega učinka na govorca s privlačnimi dogodki in njihovih okoliščin ali širšega okolja in vsebujejo etično in socialno razsežnost. Eksogene funkcije okoliščin so notranje razčlenjene z vidika generacije in prostora.84 Endogene funkcije se praktično uresničujejo v afektivni, kontaktni, praznič­ni, predstavitveni, didaktični in estetski funkciji, ki so aktivno udeležene v razvoju form od slovstvene protofolklore do folklore. Njihovi generični pomeni se giblje­jo med sporadično pravljičnimi (pozitivni in negativni junak, ideološka nedvou­mnost in sploh črno-beli značaj pripovedi) in povedčnimi elementi (zgodovinska verjetnost spominskih pripovedi). Za sfero eksogenih funkcij je značilna težnja zbliževanja žanrov ali drugače: generična neskladnost, kar se manifestira na raz­lične načine (posebno v otroškem okolju).85 83 Jaromir Jech, n. d., 196–208. 84 Bohuslav Beneš, The Functions of Literary Folklore in Western Slavs, 69–83. 85 Prav tam. »Sfera funkcij« je zgodovinsko dejstvo. Njihova dialektična menjava je lahko časovno in krajevno konkretna. Funkcije se spreminjajo pod vplivom zgodovin­skih, socialnih, ideoloških, ekonomskih, ekoloških in psiholoških razmer; vrhu tega število funkcij raziskanih pojavov narašča ali upada, tudi njihova hierarhija, dominantnost in oblike manifestiranja se spreminjajo. Te spremembe lahko, ni pa obvezno, spremlja preobrat v celotni strukturi funkcij. Na to stanje posebno vplivajo spremembe v posamezni skupnosti in se na različne načine ref lektirajo v folklorni ali protofolklorni naravi vsakodnevnih komunikatov.86 3. METODE R AZISKOVANJA Dosedanje metode terenskega raziskovanja od začetka obstoja vede, ki se je razvila v današnjo slovstveno folkloristiko, so večinoma obstajale iz zbiranja, ki je imelo za cilj v kratkem obdobju poiskati kar največ gradiva in z interpretacijo najboljšega po možnosti prikazati njegovo najvišjo estetsko vrednost. Toda taka, kvalitativna metoda, ko je bilo z nekaterimi spremnimi podatki dopolnjeno besedilo, pogla­vitna faktografska enota, s katero je razpolagal raziskovalec, je bila po Milanu Leščaku usmerjena predvsem zgodovinsko, pred sodobno slovstveno folkloristiko pa se odpirajo novi problemi.87 Teoretično zaledje za novo metodološko preseganje razdalj med sodobno slo­vstveno folkloro in njenimi zgodovinskimi derivati je prinesla moderna ling visti­ka, ki jo je P. Bogatyrev apliciral tudi na folkloristiko: sinhrona analiza je v njej mogoča le na sodobnem gradivu in predstavlja študij kratkega časovnega izseka v razvoju folklornih pojavov, formalno in funkcionalno determiniranih sestavin relativno zaprtega sistema. V praksi se v nekaterih podrobnostih sinhrona meto ­da v folkloristiki neizogibno loči od praktične aplikacije v jezikoslovju. Temeljni teoretični problemi pa so v obeh vedah enaki.88 V nasprotju z literaturo se razvija slovstvena folklora veliko počasneje, toda od začetkov njenega zbiranja do danes se je kljub temu močno spremenila. Marsi­kateri njen tradicionalen žanr živi danes le kot relikt. Poleg tega se kažejo razločki med posameznimi pokrajinami in generacijami tudi v zbiranju. Ne le pri zbiralcih in raziskovalcih, tudi pri nosilcih slovstvene folklore vlada prepričanje, da je npr. pripoved tem vrednejša, čim starejša je. Četudi pripovedovalci niso vprašani po starih snoveh, mislijo, da gre raziskovalcem izrecno zanje. Zato zbirke folklornega gradiva vedno vsebujejo precej starejše gradivo, kakor je starost zbirk samih. Táko nepisano pravilo vodi k temu, da sodobna, aktualno posredovana snov zlepa ni sprejeta v omenjene zbirke, čeprav je v terenskih zapiskih o njej veliko zaznamkov. Dorota Simonides se zavzema za enakovreden položaj sodobne tematike v folklo ­ 86 Prav tam. 87 M. Leščak, Príspevok k metodike výskumu súčasneuo stavu folklóru, v: Slovenský národopis 4/14 (Bratislava 1966), 570–578. 88 Milan Leščak, Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku, na Slovensku metody, pro­ blémy, ciele, 185–194. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE rističnih obravnavah, ne glede na to, ali jo njeni nosilci jemljejo že za del slovstve­ne folklore ali še za del resničnosti.89 Kolikor se slovstvena folkloristika ukvarja le s folklornimi besedili, to pomeni enostransko omejitev na statičnost predmeta, medtem ko »ekološko orientirana stroka v zadnjem času pojasnjuje, da je besedilo le ena od konstruktivnih sestavin folklornega dogodka,90 ker slovstvene folklore ne razume kot statično dejstvo, am­pak kot proces, čigar tradicijo ustvarjajo nosilci, posredovalci besedil in njihovi sprejemalci z njihovo interpretacijo in njihovimi funkcijami v vsakdanjem okolju. Pojav in razlaga sodobne slovstvene folklore potemtakem ni prav omejiti le na folklorna besedila in njihove žanre, temveč je raziskovalni predmet in cilj enako tudi njihovo življenje, funkcija v posamezni skupnosti, kulturnem in družbenem življenju sploh. Raziskovanje sodobne slovstvene folklore naj bi upoštevalo nasle­dnje dejavnike: nosilci tradicije,91 način širjenja in tradiranja,92 funkcija,93 razmer­je do t. i. visoke kulture in obojestranski vplivi med njo in slovstveno folkloro,94 struktura.95 Predmet in cilj raziskovanja položaja in sprememb folklorne tradicije je torej njeno pojasnjevanje kot vsestransko kulturnega procesa. Za vsestranski in globok pretres njenih sodobnih teženj je nujna še cela vrsta delnih raziskav,96 pri čemer avtorji opozarjajo na »pomanjkljivosti specialnih terenskih raziskav«. Za metodiko zbiranja in študija gradiva sta pomembna: 1. celosten pristop; tako da so poleg tradicionalno folklorističnih metod uporabljene tudi tehnične sorodne di­scipline. 2. podrobna analiza o folklornem repertoarju v geografsko in sociološko različnih središčih, mestih in vaseh.97 Toda faktografija, ki se oddaljuje od splošne teoretične ref leksije, prav tako vodi v zagato.98 Posebno kočljivo bi bilo pojmova­ti predmet folkloristike na podlagi politične vsebine pojma »ljudski« (»folk«) in 89 Dorotea Simonides, Zur Methodologie der Sammlung zeitgenössischer Sagen (am Bei­spiel Polens), v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I (Budapest 1989), 302. 90 Folklorni dogodek je v slovstveni folkloristki to, kar v literarni vedi literarno delo (= bese­ dilo + zunajbesedilne sestavine). 91 Interpreti, poslušalci, zamenjava poklica, socialna razslojenost, nastanek novih potez zno­traj socialnih skupin. 92 Poleg neposrednega, naravnega kontakta raste pomen tehničnih sredstev (tisk, knjiga, radio, televizija, kino, gledališče), veča se vloga organizacij, institucij (sestanki, proslave, kulturni domovi, klubi). 93 Nekatere funkcije izginjajo: magična, obredna, verska, vraževerna, druge se prerivajo v ospredje: zabavna, estetska, vzgojna, spoznavna, reprezentativna, komercialna. 94 Obojestranski vplivi med slovstveno folkloro in visoko profesionalno kulturo prinašajo nove številčne in kakovostne položaje. 95 Besedila in žanri. Njihova kontinuiteta, vsebinske in formalne spremembe; izginjanje kot temeljna sestavina razvoja folklorne tradicije. 96 OldŢih Sirovátka, K současném stavu folklóre, 85–95. 97 Prav tam. 98 Kam npr. uvrstiti mlinarja, ki poje variante enakih pesmi kot kmet, ki ni mlinar, ampak reprezentira splošno kmečko folkloro, a tudi poje pesmi o mlinarju in tistikrat repre­zentira mlinarsko folkloro. Če pa prispeva tekst o mlinarju kmet, ki ni mlinar, pričujoča kvalifikacija ni zanesljiva. Še dobro, če je mlinar na vasi, še težje je, če je v predmestju, kjer je treba cel ta problem in mlinarsko-kmečke povezave dodatno vključiti v okvir me­stne slovstvene folklore. – Czeslaw Hernas, Miejsce badan, nad folklorem literackim, strogo navezovanje njegovega »lore« le nanj, kot da bi bil popolnoma izločen od drugih subkultur in od elitne kulture.99 Zahteva po udeležbi slovstvene folkloristike pri raziskavi sodobnih pojavov ne prihaja le od zunaj, ampak tudi od znotraj. K ako se lahko znajde? Dve možnosti sta: ali resignira ob širokem registru problemov in se stisne k zadnjim ostankom tradicijske kulture, k prežitkom. To ni perspektivno, ker bi pomenilo zavreti celo ­tno vedo in v strukturi družbenih ved zajeti v svoj delokrog najmanj pomembno sestavino kulture. Vladimir K arbusicky se, narobe, ogreva za razširitev zornega polja folklori­stike in se ozira po metodah, ki bi zajele raziskovanje form kulture v vseh njenih zgodovinskih transformacijah in sodobni industrijski družbi. Skratka, zavzema se za interdisciplinarjenje in kombiniranje posameznih ved, da bi s tem dosegli pol­nejše vrednotenje raziskovanega izseka kulture. To še ne pomeni, da s tem veda postane avtomatično veda o sodobnosti, če se folklorist v tem položaju obrača predvsem k sociologiji. Njeno uporabo je mogoče razumeti le kot pomožno meto ­do, ki dopolnjuje celoten folkloristični pristop. Avtor vidi težišče stroke na funk­cijski in estetski interpretaciji v luči socialne psihologije. Prav izsledki raziskovanja z metodami empirične sociologije kažejo, da ta sama ne more biti edina rešitev za slovstveno folkloristiko, da bi se ta uveljavila v sodobnosti. Zanjo je poglavitno vrednotenje raziskovalnih dejstev. Ne bi bilo mogoče vrednotenje, če bi manjkalo poznavanje razvoja posameznega folklornega pojava od njegovih začetkov (npr. od konca fevdalizma) do sodobnosti, raziskano s historičnimi metodami. Le-te do ­voljujejo orientirati se z razvojnega vidika v celotni strukturi slovstvene folklore in rešiti s tem povezana estetska in družbena vprašanja. Da folkloristika izpolni svojo v: Problemy metodologiczne wspóeszesnego literaturoznawstva, ur. Henrik Markiewicz in Janusz Slawin’ski (Kraków 1976), 467–479. 99 Ljudstvo je historičen pojem, v času spremenljivo dejstvo. Raziskovanje ljudske kulture ne more zanemariti te spremenljivosti, četudi se omeji na temeljno intencijo starega raz­ločevanja: ljudstvo = kmečka skupnost. Drugačna je bila v začetku 19. stoletja, drugačna konec 19. stoletja. Niti tako izločeno ljudstvo ni bilo nikdar izolirano, niti njegova »lore« ni bila izolirana cona od drugih subkultur in od elitne kulture. – Czeslaw Hernas, n. d., 467–479. Ni mogoče dovolj podčrtati, pravi Vladimir Karbusicky, da sta se razvijajoča se etnografija in folkloristika že v preteklem stoletju upirali enodušnemu pogledu, ki ju je podrejal semantiki besed »ethnos« in »folk« v imenu obeh ved. Pojem ljudstva je zelo spremenljiv, gibljiv, relativen s političnega vidika, a najraje se jemlje politično. Če bi bil predmet naših dveh ved kultura ljudstva, bi se moral ta predmet stalno spreminjati, ne le skoraj vsakih deset let, ampak kar čez noč. In narobe: če bi morali upoštevati omejitev pojma po tem, kar spada v ljudsko kulturo, bi pogosto prišlo do nesmiselnih sklepov. Primer: pravljica danes živi le v majhnem ostanku tradicijske folklore, medtem ko sta anekdota in dovtip krepko zasidrana v vseh plasteh sodobnih skupnosti, torej tudi v »neljudskih«. Če bi bil predmet slovstvene folkloristike izenačen s kulturo ljudstva, bi bil pojem ljudstva razli­čen za vsak posamezen žanr. Navedeni primer nas vodi k dialektični strani predmeta in metod pri raziskovanju sodobnosti. Anekdoto in dovtip lahko raziščemo v njuni klasični: ustni in kolektivni naravi tudi v mestu in med inteligenco s popolnoma enakimi metoda­mi kot se je slovstvena folklora v stari družbi tradicijske vasi: z zapisovajem, raziskovanjem variant, primerjavo. – Viktor E. Gusev, n. d., 7–23. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE znanstveno gnoseološko dolžnost, mora, po prepričanju Karbusickega kombini­rati zgodovinsko primerjalno in empirično sociološko metodo. Z medsebojnim dopolnjevanjem obeh je mogoče najlepše vrednotiti dejstva, razpoznati resnične razvojne težnje in popravljati deklarativne teoretične poudarke kulturno- poli­tične prakse. A kažejo se tudi druge smeri znanstvenega raziskovanja slovstvene folklore kot njen nadgradivski pojav, npr. psihološko-eksperimentalna, socialno­psihološka, katerih aplikacija nanjo odpira velike možnosti spoznavanja.10 0 IV. VPR AŠANJE KONTINUITETE Slovstvena folkloristika se je v preteklosti ozirala le na zbiranje in študij arhaičnih folklornih pojavov, poudarjajoč njihovo estetsko funkcijo. Zato ni znano, kakšen je bil položaj posameznih folklornih žanrov, njihova vloga in semantika v zaplete­nih razmerjih na vasi v strukturi tedaj sodobne duhovne kulture. Popolnoma bele lise v stroki so ostale o slovstveni folklori v neagrarnem okolju: v mestih in tudi med obrtniki, študenti ipd.101 1. POSODA BLJANJE TR ADICIJSK E FOLK LOR E Tradicionalna102 folklora lahko preživi le, če v spremenjenih razmerah pridobi nove »modalitete«.103 Glasbena folkloristika je registrirala kar nekaj pojavov, ki se uvrščajo v tak proces,104 deloma jih spremlja tudi slovstvena folkloristika: poso­dobitve starih svatovskih pesmi, upesnjenje dogodkov iz druge svetovne vojne.105 V prid razmišljanju o sodobni slovstveni folklori naj navedem naslednji dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani, 17. 10. 1982: Izstopimo iz trolejbusa. Pred bencinsko črpalko ob Celovški dolga vrsta vozil. Starejša, močna potnica se obrne k enemu od potnikov in mu nekaj govori. On se zasmeje in ji zaploska. Vprašam jo, kaj mu je povedala, da ga je spravila v dobro boljo. Odgovori mi: »Zdaj, ko ni več bencina, 100 Viktor E. Gusev, n. d., 7–23. 101 Milan Leščak, Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku, 185–194. 102 Slovstveno folkloro, ki je že prestala cenzuro skupnosti in se uvrstila v tradicijo, tukajšnji prispevek raje označuje, da je tradicijska kakor »tradicionalna«, ki ima lahko slabšalen prizvok. 103 I. Lozico citira Naško Križnar v oceni Narodne umjetnosti, v: Glasnik SED 26/3–4 (Lju­bljana 1986), 167. 104 Skupinsko petje je zdaj hitrejše kot je bilo pred nekaj desetletji, ko so peli zelo zategnje­no; nestrpnost se kaže tudi v tem, da pevci opuščajo ponavljanje v kiticah in refrene. Opušča se štiriglasje. Radio, magnetofon, kasetofon povzročajo, da ljudje glasbo bolj po­slušajo kot bi sami peli. Včasih so pri bedenju pri mrliču poleg posebnih mrliških pesmi peli tudi nabožne in pripovedne. Odkar mrlič do pogreba ne leži več doma, za bedenje ni prave priložnosti, še manj za petje. Tako bodo posebne mrliške pesmi prej ali slej zamrle. Zaradi prepovedi koledovanja kmalu po drugi svetovni vojni se enako dogaja s kolednica­mi. – Zmaga Kumer, Slovenska ljudska pesem in sodobnost, 5–9. 105 Prav tam, 5–9. / motorji vsi stoje, /motor le še en dela, /to moje je srce.«106 Na začudenje, od kod to njej, se postavi: »Mislite, da samo ona [= Elza Budau] na televiziji zna. Saj tudi drugi znamo kaj [takega zložiti.«]107 Povedala mi je še Lepo Vido, na začetku in koncu prirejeno današnjemu času, vmes pa enako, kot jo poznamo iz klasičnega reperto ­arja.108 In še vic iz kuloarja slovenske pomladi leta 1990: »Pri sv. Petru, kje drug je kot v nebesih, pozvoni. Sv. Peter povpraša, kdo da sitnari. ‘Slovenci,’ se glasi upe­han odgovor. ‘K ateri Slovenci,’ je radoveden sv. Peter. ‘Poslednji slovenski komu­nisti,’ se oglasi vprašani. ‘Dajte no,’ pravi nejevoljno sv. Peter, ‘na Slovenskem ni bilo, ni in ne bo komunistov. Tam doli so bili, so in bodo le klerikalci.’ ‘Vsa sreča, da je to vic,’ prišepnem sosedu.«109 Leta 1992 je bila slovstvena folklora navzoča tudi v politiki: »Brskanje po tradiciji in humorna razlaga slovenskih pregovorov naj bi prinesla sprostitev v predvolilni čas.«110 In končno: ali se ne plete sodobna slovstvena folklora tudi v »mrežah govoric«.111 V mestnem okolju in industrijskih območjih so pogoji za ohranitev starih tradicijskih pojavov prozne folklore težji kot na vasi, kjer je močnejša kontinuiteta tako pripovedi kot prebivalstva. Marsikje so postali do starih folklornih pripovedi kritični. Zavračajo jih iz raznih, največ vsebinskih vzrokov, jih naravnost zasme­hujejo ali po ovinkih parodirajo, racionalno osvetljujejo in kvalificirajo za kon­ser vativen, zaostal pojav.112 Enako ravnajo mnogokrat tudi sami nosilci slovstvene folklore. Pravljicam, ki so po svojem nastanku in strukturi arhaične, dodajajo ra­cionalno razlago, zakaj se je zgodilo to in to, zvezo s preteklostjo skušajo omiliti s pojasnilom, kako so si določeno zgodbo zapomnili le mimogrede, sicer pa da jim je jasno, kako je to nekaj zastarelega, starokopitnega. Tako se v umetnosti govor­jenega jezika porajajo novi žanri. 2. R AZMERJE MED TR ADICIJSKO IN SODOBNO SLOVST V ENO FOLK LORO Po drugi svetovni vojni 1941–1945 je bilo zaradi spremembe družbenega sistema na naših tleh zelo pereče razmerje med preteklostjo in sodobnostjo. Matičetov ga v slovstveni folkloristiki rešuje s suverenostjo terenskega delavca: »Tožbe, ki se v raznih oblikah ponavljajo od dobe romantike, da folklora umira, da ji bije dvanajsta ura, ipd., so v dobršni meri nestvarne, posebno če prihajajo iz ust teoretikov–zapečkarjev. Odmi­ranje je sicer naraven pojav, vendar moramo prav tako upoštevati, da v ljudskem pesništvu 106 Štirivrstičnica prejkone sodi v področje literarjenja. Nanaša se na čas v Socialistični fede­ rativni Jugoslaviji, ko so se po Titovi smrti leta 1980 začela kazati prva znamenja gospo­ darske krize, najprej kot pomanjkanje bencina, in se je oblikoval sistem liho – parno. En dan smo smeli voziti avtomobili z lihim številom na koncu, drugi dan s parnim številom. 107 Sobesednica se ni bila pripravljena predstaviti. 108 Nisem si takoj zapisala novih potez te Lepe Vide, zato se jih konkretno več ne spominjam. Vmes je pač preteklo enajst let. 109 Viktor Žakelj, Kako sem pristal na skrajni levici?, v: Delo, 16. maj 1990, 9. 110 M. E., Volitve po slovensko, v: Delo, 21. november 1992, 2. 111 Vid Pečjak, Povečujejo strah, napovedujejo slabo, zbujajo nestvarno upanje, v: Delo, 24. julija 1991, 6. 112 Marta Šramkova, Promlny a současný lidoveho vyprávéní, 379–387. A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE neprestano nastajajo nove oblike in nove vrednote. Folklorist–zbiratelj, ki gre med ljudi z določenim programom, se ne bo nikoli vrnil praznih rok. Pesimističen odnos do tega vpra­šanja more danes sloneti kvečjemu na dveh majavih stebrih: ali načelno odklanjanje novih motivov, ki počasi, a vztrajno pronicajo v folklori. Ali pa pretirano občudovanje celotnega ustnega izročila, kakršnega so nam zapustile prejšnje dobe. […] S časi so se sicer menjavale in se bojo še zmeraj menjavale snovi in oblike, zgodovina bo tudi tu zaznamovala občutne plime in oseke, vendar pri folklori ni in ne more biti strašila z imenom ‘dvanajsta ura’. Seve­da bi bili prav tako na krivi poti, če bi se ob podobnih izvajanjih navzeli cenenega optimizma ali če bi nas misel o neumrljivosti folklore morda navajala k brezdelju, češ: kaj bi se ukvarjali z zbiranjem, česar mi ne opravimo, bodo pa drugi za nami!«113 Njegove trditve so iz časa, ko še ni bilo mogoče niti slutiti, kako zelo korenite spremembe sploh in v življenju slovstvene folklore se napovedujejo. Veliko bolj zaznavne so bile v začetku sedem­desetih let 20. stoletja. Nanje meri slovaški strokovnjak: Slovstvena folkloristika se je dolžna poleg študija arhaičnih form besedne umetnosti ukvarjati tudi z vplivi, ki postopoma razžirajo folklorno tradicijo in smo priče razpadanju ali izginjanju še pred kratkim živih folklornih žanrov. Kombinacija industrializacije, kolektivi­zacije, migracije prebivalstva, zvišanja njegovega življenjskega standarda, pomno­žitve sredstev javnega obveščanja in urbanizacije je v posameznih deželah močno vplivala na spremembe in funkcije v strukturi slovstvene folklore.114 Po ugotovitvah iz leta 1991 terensko gradivo že prikazuje manjše razločke in razmejitve med posameznimi žanri iz vasi in mest, med tradicijskim in sodobnim, ustnim in zapisanim,115 kar je posledica dejstva, da se življenje na vasi vedno bolj urbanizira. Zapletena, bogata, njim lastna folklora obstaja tudi v središčih civiliza­cije – v mestih; in kmečka folklora kljub apriornim definicijam o obstoju v odda­ljenih in primitivnih vasicah, ne pomeni več rezervata prvotnosti, odtrganosti od splošnega kulturnega procesa. Nasprotno, njene spremembe in prevzemanje od spreminjajoče se civilizacije so tolikšne, da so se v znanosti pojavili napačne razlage o drugotnosti folklore nasproti kulturi izobraženih slojev. To je bil blagohoten de­javnik revizije nekdanjih stališč.116 O inovaciji se govori, kadar si jo skupnost osvoji in vključi v svoj življenjski stil. To ima za posledico nastanek variant. S tradicijo ne pojmujemo le staro, ampak vlogo v skupnosti, pravi Bela Gunda.117 SK LEP 1. Študij sodobne slovstvene folklore predvideva v raznorodnem modelu so­dobne eksistence pojavov najprej učinkovito in kakovostno razmejitev njenih po­javov. Ti z raznimi znamenji folklornosti ustvarjajo specifičen polodprt sistem, ki ima v celotni strukturi narodove kulture svoje določeno mesto.118 113 Milko Matičetov, Utrinki iz ljudskega pesništva, v: Novi svet 5 (Ljubljana 1950), 263–270. 114 Milan Leščak, Poznámky k výskumu súčasneho stavu folklóru na Slovensku, 207–220. 115 Maja Bošković–Stulli, Tradicijsko pričanje u gradu, 48–75. 116 Czeslaw Hernas, n. d., 467–479. 117 Zmaga Kumer, Ljudska pesem v sodobnosti, v: Pogledi na etnologijo 3 (Ljubljana: Partizan­ ska knjiga, 1978), 352–353. 118 Milan Leščak, Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku, 185–194. 2. Po načelu od znanega k neznanemu je sodobna slovstvena folklora izhodi­šče za diahrono raziskavo folklornih pojavov. Sodobne folklorne komunikacije ni razumeti kot zanikanje folklorne tradicije, temveč kot odsek v njenem naravnem razvoju, v katerem se imanentna strukturna zgradba folklorne tradicije funkcio ­nalno in formalno spreminja – neposredno odvisna od razvoja strukture celotne kulture. Glede na nov predmet raziskovanja je treba spremeniti terensko delo. Sinhrona metoda raziskovanja ne more nadomestiti metod iz diahronega študija, pač se oba vidika preučevanja med seboj dopolnjujeta.119 3. Literarna teorija s sinhronega vidika govori o »aktualni literarni situaciji«. Vanjo sodi »celota literarnih vrednot, ne glede na čas njihovega nastanka in vir«. Potemtakem bi za pojem »sodobna folklora« mogli uporabiti prav tako termin »aktualna folklorna situacija«. Vendar je prehod med tradicijskimi in novimi fol­klornimi besedili blažji in meje med njimi niso tako ostre kot med preteklo in sodobno literaturo. To seveda ne pomeni, da smemo mejo med »staro« in »novo« slovstveno folkloro prezreti in bi mogli vso tradicijsko folkloro, ki živi v sodobno­sti, razumeti kot nediferencirano celoto.120 4. Pojavi »nove«, sodobne folklore so nastali kot izvirna vzmet in kakovostni izraz nove družbene situacije, novih življenjskih razmer in posebno aktualizirajo probleme v sedanjosti. Tudi sfera tradicijske folklore, ki živi v sodobnosti, ni eno ­tna. Pojav vsake njene sestavine je simptomatičen za sodobno življenje različnih skupin in plasti prebivalstva. Njihova medsebojna razmerja, razraščanje in izgi­njanje odkrivajo različne delne razvojne tendence v folklorni tradiciji.121 5. Položaj in funkcijo živih enot slovstvene folklore se lahko obravnava le v povezavi z drugo kulturno izmenjavo v družbi, predvsem z literaturo in drugi­mi oblikami množične kulture, tj. s f ilmom, televizijo in radiom. V stiku prozne folklore z njimi se je izoblikovalo več žanrotvornih form. Te še niso novi žanri, folklorni žanri govorjenega jezika. Predvsem se je uveljavilo dvoje teženj: literatu­ra zaseda prostor slovstvene folklore, na drugi strani pa se kažejo različni vplivi slovstvene folklore na današnji literarni razvoj.122 6. Preučevanje sodobnih procesov v slovstveni folklori je specif ičen in po ­memben del slovstvene folkloristike. Vendar se zaradi tega ne sme zanemariti dru­gih folklorističnih specializacij: splošne teorije in zgodovine slovstvene folklore, preučevanje geneze in umetniške narave posameznih žanrov, folkloristične teks­tologije, zgodovine literarno-folklornih zvez, zgodovine slovstvene folkloristike. Brez vsega tega sodobnost ne more biti osmišljena kot člen med preteklostjo in prihodnostjo.123 119 Prav tam. 120 OldŢih Sirovátka, K současném stavu folklóre, 85–94. 121 Prav tam. 122 OldŢich Sirovátka, Lebendige Formen und Funktionen der tschechichen Volksprosa, 209. 123 K. V. Čistov, n. d., 3–17. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE FOLK LORIZACIJA UVOD Folklorizacija je ime za najbolj dinamičen pojav v slovstveni folkloristiki – proces, ki bi mu v biologiji rekli razmnoževanje. Njegov rezultat so variante kot najočitnej­še znamenje folklornega dela.1 Presenetljivo je, da se pojem zlepa ne rabi v zvezi s prozno folkloro, pač pa je aktualen pri narodni/ljudski/folklorni pesmi: Matija Murko poudarja: »Važno je tudi znati, katere umetne pesmi so se narodu priku­pile, kako jih je on spremenil in si jih prikrojil.« »Saj nam šele variante kažejo pravo prožnost narodnega duha.«2 I. POJEM Prvenstvo slovenske, še danes zanesljive in sprejemljive definicije narodne/ljud­ske/folklorne pesmi pripada Alojziju Resu3 in se glasi: »Vsaka pesem je narodna, kakor hitro jo narod sprejme in (svobodno) poje, ne glede na nje vsebino ali izvor, ne glede ne to, ali je njen stvaritelj izšel iz ljudskih krogov ali ne, ali je znan ali ni. Nasprotno ni in ne more biti nobena pesem ‘narodna’, ki v narodnem petju ne živi ali ni živela, najsi v napevu, metriki, občutku in vsebini še tako nalikuje temu, kar smatramo sicer za poseben značaj narodne pesmi.«4 Prvo oz. prvotno merilo folklorizacije – po starem: ponarodelosti! – je bila zgolj pozaba izhodiščnega bese­dila, prototeksta (skratka dejstvo, da nadaljnjih variant ni več mogoče primerjati z avtorskim tekstom5) in njegovega avtorja. Marij Kogoj tako naziranje razloži z izredno črnim scenarijem: »Mislimo si splošen polom v nekem kraju zemlje. Uničene so knjižnice, uničena privatna last, kultura, kontinuiteta je pretrgana, organični napredek ustavljen. Polagoma se vihar umiri in množica kolikor je je še ostalo, je edina vez s prejšnjimi časi. Tako postaja ta masa nositeljica in rešiteljica ostankov, ki jih ogenj in meč nista mogla pokončati. Če vzamemo, da se je med tem časom o pesmih, zloženih od prej znanih ljudi, pozabilo, čigave da so, druga­če povedano, pesmi, ki so bile le ponarodele, so zdaj postale narodne.«6 1 To seveda nima nič opraviti s folklorizacijo kot zmerjavko, v kakršnem pomenu rabi bese­ do del slovenske publicistike. 2 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, v: Etnolog 3 (Lju­ bljana 1929), 24. 3 Glasbena folkloristika to že dolgo pripisuje Ivanu Grafenauerju, glede na objavo: Ivan Gra­ fenauer, Narodne pesmi, v: Narodopisje Slovencev II (Ljubljana: Slovenska matica, 1952), 21. 4 Alojzij Res, Bistvo narodne pesmi, v: Dom in svet 37 (Ljubljana 1924), 207. 5 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 125–126. 6 Marij Kogoj, O narodni pesmi, v: Dom in svet 34 (Ljubljana 1921), 127. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE Ni znano, ali tudi drugod, vsekakor se je v slovenski glasbeni in slovstveni folkloristiki uveljavila navada govoriti o »ponarodelih pesmih«, ki terminološko kažejo, da sta jih stroki prestregli prav v fazi, ko se še da ugotoviti avtorja, medtem ko se njihovi uporabniki ne menijo več za njihove avtorske pravice: »včasih pevci kljub razširjenosti in ponarodelosti pesmi vedo za avtorja, vendar jo sprejmejo za svojo. Ali ljudje vedo za pravo avtorstvo (Prešeren, Gregorčič, Jenko) le pri pe­smih, ki se širijo z malenkostnimi spremembami ali celo brez njih, torej tam, kjer je ljudska poustvarjalnost skrčena na minimum«?7 Matija Murko za znanstveno izdajo priporoča »v posebnih zvezkih združiti pesmi, ki so zapisane iz ust naroda, seveda tudi ponarodnele (sic!), ako se pojo raz­lično od izvirnika […]«.8 Dejstvo, da se govori zgolj o »ponarodelih pesmih« daje v premislek dvoje. Najprej, da se je zavest o procesu folklorizacije okrepila v času, ko je terminološko prevladala »narodna« pesem. Drugič, zastavlja se vprašanje, zakaj se v tem obdo­bju o procesu folklorizacije, pač s terminom »ponarodelost«, nikoli ne govori ob prozi. Je bilo drugod drugače?9 Pač se pozneje razmišlja o možnosti folklorizacije »ljudskega gledališča«?10 Da gre v primeru folklorizacije za sinonim ponarodelosti dokazuje Koruzova formulacija: »Tako bo predmet preučevanja ali vsaj registraci­je literarnega zgodovinarja vsak izpričani pojav ustnega slovstva, ne glede na to, ali se je folkloriziral (‘ponarodel ’) ali ne.«11 Slovstvena folkloristika proučuje predvsem prehajanje literarnih sestavin v slovstveno folkloro: »njihovo desubjektivizacijo, njihovo selitev v sestav kolektivne produkcije, kolektivne poetike in kolektivne ‘cenzure’, skratka v drugi komunika­cijski sistem«.12 II. TERMINOLOŠKO PRECIZIR ANJE Terminološko gledano je folklorizacija izpeljanka iz osnovnega pojma folklor-a in pomeni proces. Pojem je priročen Borisu Paternuju, ki ga sorazmerno pogosto uporablja. V svojem zrelem obdobju folklorizacijo definira kot »prehajanje literar­nih sestavin v folkloro in njihovo desubjektivizacijo, njihovo selitev v sestav kolek­tivne produkcije, kolektivne poetike in kolektivne ‘cenzure’, skratka v drugi ko­ 7 Marko Terseglav, Jenkov Knezov zet in ljudska balada o graščakovem vrtnarju, v: Traditi­ ones 4 (Ljubljana 1977), 15–16. 8 Matija Murko, n. d ., 51. 9 Jože Pogačnik, Med zgodovino in poezijo, v: Ponoreli kompasi (Maribor: Obzorja, 1996), 94: »Avgust Šenoa je že 1865. leta v programskem sestavku Naša književnost od besedne umetnosti zahteval, da skrbi ‘za duševno emancipacijo našega naroda’ in zavrgel folklori­zacijo zgodovinske proze […]« 10 Niko Kuret, Ljudsko gledališče pri Slovencih, v: Slovenski etnograf 11(Ljubljana 1958), 15. 11 Jože Koruza, O stičiščih etnologije, folkloristike in literarne zgodovine, v: Glasnik SED 20/2 (Ljubljana 1980), 107. 12 Boris Paternu, Folklorizacija literature in literarizacija folklore, v: Glasnik SED 20/2 (1980), 71, 80. munikacijski sistem.«13 V konkretnem primeru Paternu pojasnjuje: »Pri nekaterih njegovih pesmih je proces folklorizacije kar precej očiten, saj so se v izročilu začele širiti v več različicah, kar pomeni, da so šle skozi ljudski soustvarjalni proces, skozi preoblikovanja, ki so bila deloma anonimna, deloma pa tudi avtorska.«14 Kot naj­bolj znan vmesni rezultat tega procesa se največkrat omenja folklorizirana pesem, 15 medtem ko je v pisanju o »folkloriziranem slovstvu«16 Paternujevo razumevanje fol­klorizacije ravno nasprotno od pravkar razloženega, namreč v smislu, kakor je ra­zloženo geslo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: »folklorizirati = vnašati v kaj folklorne elemente.«17 Táko pojmovanje se dá razbrati pri Boži Krakar-Vogel, ko govori o »folklorizirani literaturi za kmečke bralce«18 in pri Denisu Ponižu, ki odkriva »mitizacijo in folklorizacijo« pri Svetlani Makarovič.19 Enako njima doumeva folklori­zacijo Niko Kuret, ko piše o podeželskih »učenikih« (šolmoštrih), ki »so imeli pravi čut za ljudskega duhá, za ljudski okus. Mogli so izvesti folklorizacijo besedil […]«.20 Tu seveda ne gre za tako pojmovanje folklorizacije, ki ga goji del slovenske publicistike in povezuje z najbolj občutljivimi razsežnostmi slovenske identitete, saj hoče z njim ponavadi ožigosati slovenski narod, kulturo in Katoliško cerkev. Navezuje se na termin folklora za vse, kar hoče avtor opredeliti kot odbijajoče, manjvredno. Primeri: V pretirano apokaliptično nadihnjeni obliki in izhajajoči iz vulgarnega pojmovanja folklore, hkrati pa s priznavanjem stroke, ki naj to analizira, Naško Križnar govori o »folklorizaciji slovenskega naroda«, s pojasnilom, da ni »proti folkloristiki, ampak proti folklorizaciji tesnobne in zatohle slovenske domačije.«21 Jan­ko Malle je to morda prehitro poimenoval »folklorizacija slovenske narodne zavesti«. 22 »Folklorizacija? Janko Zerzer v svojem komentarju meni, da je glavna naloga nekoga, ki je prevzel odgovornost v narodnopolitičnem življenju, da si prizadeva za ohra­nitev naših podedovanih sedanjih in prihodnjih prvin.«23 V urednikovi formulaciji deluje obravnavani pojem strokovno ustrezno. Zbega le vprašaj na koncu. Šele iz celotne objave znotraj tednika se spet izkaže njen uničujoči pomen: »Absolutna fol­klorizacija: Kajti slej ko prej sem – morda prenaivnega – mnenja, da je glavna naloga nekoga, ki je prevzel odgovornost v narodnopolitičnem življenju, da si prizadeva 13 Boris Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941–1945 v: Slavistična revija 25 (1977), 178. Isti, Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, v: Slavi­ stična revija 20 (1972), 163–168. Isti, Slovenska proza do moderne (Koper: Lipa, 1965), 21–22. Isti, Folklorizacija literature in literarizacija folklore, v: Glasnik SED 20/2 (1980), 80. 14 Boris Paternu, Boj, trpljenje in upanje, v: Delo/Književni listi, 25. 12. 1980, 16. 15 Joža Glonar, Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), 49. M. Terseglav, Ljudsko pesništvo, (Ljubljana: DZS, 1987), 21. 16 Boris Paternu, Problemi dveh tipov slovenske književnosti s posebnim ozirom na njen koroški del, v: Koroški kulturni dnevi I, Maribor 1973, 89. 17 Folklora, v: Slovar slovenskega knjižnega jezika I (Ljubljana: Državna založba Slovenije 1980), 642. 18 Boža Krakar-Vogel, Obravnavanje Kopitarja v šoli, v: Jernej Kopitar v Vukovem letu (1987), 50. 19 Denis Poniž, Molk in pisava (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986), 212. 20 Niko Kuret, Slovenska koledniška dramatika (Ljubljana: Slovenska matica, 1986), 187. 21 Naško Križnar, Velika Glasnikova anketa. v: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 24/4 (1984), 81. 22 Janko Malle, Duhovna ambivalenca in slovensko na Koroškem, v: Sodobnost 36 (1988), 338. 23 Napovednik, v: Nedelja 69/34 (22. 8. 1999), 1. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE za ohranitev naših podedovanih, sedanjih in prihodnjih prvin in ni tako oportuni­stično pripravljen žrtvovati bistvenih elementov naše bitnosti na račun nekega ne­buloznega regionalizima. To namreč vodi neposredno v absolutno folklorizacijo naše narodne skupnosti.«24 Med slovenskimi literarnimi ustvarjalci najbolj Alojz Rebula ponižuje folkloro, za kar mu pridejo prav tudi njene izpeljanke:25 »Krščanstvo torej ostaja za Slovenca alternativa ne samo neke nazorske, ampak tudi kulturne uni­verzalnosti, in to posebej v času, ko se zdi, da razvrednotenje vsakršnega kriterija, od etičnega do literarnega, peha slovensko kulturo navzdol v novo folklorizacijo.«26 Naslednji primer je morda pogojen z Ošlakovim člankom, na katerega se odziv na­naša, ker v njem avtor tudi rabi folkloro v pejorativnem pomenu: »Ob tem se lahko začenjamo spraševati, ali imajo ti ‘katolicizmi’ sploh še kaj skupnega, ali sploh ob­staja neka ‘vesoljna Cerkev’ ali pa gre le za folklorizacijo katolištva.«27 Táko doživljanje folklorizacije je blizu pojmu folklorizem, kar seveda ni eno in isto. Že poljski etnolog Jósef Burszta pošteno priznava, da je uporabljal ime folklo­rizacija tudi za pojave folklorizma, dokler se ni seznanil s tem pojmom.28 Podobna pojmovna in terminološka koincidenca med folklorizacijo in folklorizmom obsta­ja tudi v slovenski publicistiki. III. TEORETIČNI PREMISLEK Proces folkloriziranja, torej folklorizacija sestoji iz dveh faz: a) izbiranje besedil oziroma sestavin avtorskega teksta; b) preoblikovanje sestavin avtorskega teksta.29 Prvi se je problema zavedel in ga – seveda v njemu domači terminologiji – dodobra obdelal Joža Glonar v zvezi s tako imenovano Štrekljevo zmoto: »Ta zmota je pri njem izhajala iz takratnega, toda napačnega naziranja, da je narodna poezija nekaj starega samo v sebi zaokroženega […]«, medtem ko se Glonar pridružuje Johnu Meierju, ki ugotavlja, da tudi pri slovstveni folklori ni mogoče obiti institucije av­torstva: »Vsaka pesem je kot izraz umetniškega hotenja posameznikovega umetna; je li njen oče šolan pesnik ali neuk pevec, je za definicijo nje bistva ravno tako brez pomena, kakor dejstvo, da mogoče slučajno ni znan.« Hkrati se zaveda dinamičnosti, procesualnosti v 24 Janko Zerzer, Absolutna folklorizacija, v: Nedelja 69/34 (22. 8. 1999), 2. 25 Alojz Rebula, 20 let openske Drage, v: Mohorjev koledar 1997, 140: »Kar sledi, me potolaži s svojo kvaliteto, z vseslovenskim ključem, v katerega je navito. To se pravi onkraj vindišar­stva, folklornosti, manjšinarstva, čevapčičevstva […].« 26 Alojz Rebula, Na slovenskem poldnevniku (Maribor: Obzorja 1991), 216. 27 Ines Pešorda, Rafka Kirn, »Vsa materinščina« iz drugačnega zornega kota, v: Tretji dan 33/3–4, Ljubljana (2004), 91. 28 J. Burszta, Kultura ludowa – kultura narodowa (Warszawa 1974), 309. 29 Niko Kuret ju takole opiše: »V ljudski stvarjalnosti delujeta dva momenta. Ljudski stvar­ javec izbira, nato preoblikuje. Izbira elemente iz visoke stvarjalnosti po svojem okusu in potrebi, v skladu s svojim čustvenim obzorjem in svojo intelektualno ravnijo. Temu sledi njegov stvarjaven proces, ko te elemente preoblikuje po svojem okusu in potrebi.« »Poni­kle oblike se ‘folklorizirajo’, neugnana ljudska ustvarjalna sila jih brezobzirno preoblikuje po svojem okusu, potrebah in domišljiji.« J. Fikfak, Pogovor z Nikom Kuretom, v: Traditi­ones 14 (1985), 184. N. Kuret, Ziljsko štehvanje (Ljubljana: SAZU, 1963), 49–50. obstoju slovstvene folklore. Jože Glonar ima prav: »‘Ponarodelih’ pesmi torej ni; razlika med njimi in ‘narodnimi’ je samo graduelna.«30 Še bolje pojasni svojo definicijo na na­slednji strani: »Razlika med ponarodelo in narodno pesmijo je zgolj graduelna: ponarodela pesem je samo mlajša oblika narodne. Zgolj slučaj je, da v tukaj obravnavanih primerih poznamo avtorja prvotnega teksta in da ta tekst še ni tako spremenjen, porušen in kontamini­ran z drugimi teksti, da bi se mu prvotna zasnova več ne poznala.«31 Na tako jedrnato in pregledno pojasnilo, zakaj odklanja pojem »ponarodele pesmi« ni pripomb. Vendar to ne pomeni, da je mogoče zanikati tudi proces »ponarodevanja« – folklorizacijo sámo. Avtor sam v nadaljevanju navaja številne primere tega procesa. V nasprotju s slovstveno folkloro ima literatura svojo individualno eksistenco. Zanjo je bistvena enkratnost, trdnost, avtentičnost. Načelno ni odvisna od prena­šanja, medtem ko slovstvena folklora obstaja le potencialno, v spominu. Toda ta spomin lahko ustvari most v njeno življenje le z vsakokratno aktualizacijo, njeno funkcijo, če se more v kratkem prenesti v izročilo (Überlieferung). Tak način obstajanja slovstvene folklore ustreza njeni zunanji, ne trdni obliki. Od tod je za­njo bistvena variabilnost. Taka razlaga slovstvene folklore za Piötra Bogatyreva in Romana Jakobsona pomeni rehabilitacijo romantične teorije o slovstveni folklori; vendar ne glede na nastajanje, ampak glede na način skupinskega oblikovanja, preoblikovanja. Proces folklorizacije z nastajanjem variant je faza, ki razmejuje slovstveno folkloro od literature.32 Po Juriju Lotmanu se folklorizacija literature najpogosteje odraža prav v tem, da njen posamezen pojav začne pripadati estetiki istovetnosti:33 Kadar naletimo na folklorizacijo literarnih pojavov, ni opravka samo z dejstvom, da ta ali ona pesem prodira v množični avditorij, da se širi ustno, zaradi česar nastajajo variante, ampak imamo opravka tudi z njenim prestavljanjem v zavesti publike v vrsto estetike istove­tnosti, poenačevanja. To se more manifestirati, na primer, v poenačevanju junaka s klišejem ‘hudodelca’, junakinje – z ‘žrtvijo’, ljubezenskega čustva – s ‘trpljenjem’. Med drugim, se folklorizacija literature najpogosteje manifestira ravno v tem.«34 Boris Paternu preverja proces folklorizacije ob slovenskem pesništvu iz dru­ge svetovne vojne na strani upora proti okupatorju. V prilagajanju »osebnih slo­govnih skrajnosti« »temeljnim zadevam skupne zgodovinske usode in volje« in »potrebi po močnejši povezanosti pesmi z ljudmi, po njeni komunikaciji v širino« vidi »svojevrstni proces ‘folklorizacije’, ki je v letih boja zajel tudi naše najbolj razvito pesništvo«. Pri zavzemanju za prenovitev pojma folklorizacija se ne želi omejiti »zgolj na tiste pojave, ki pomenijo zavedno ali nezavedno posnemanje starodav­nega ljudskega pesništva«, ampak se navezuje na Lotmanovo strukturalno šolo, ki »pojem ‘folklorizacija literature’ danes že močno spreminja, razširja in modernizi­ra«: »Tako bi se s tem izrazom, če bi ga vsebinsko ustrezno izpopolnili, dala ozna­čiti vrsta bistvenih pojavov narodnoosvobodilnega pesništva, pa naj ga opazujemo skozi njegove tvorce, a še mnogo bolj, če ga opazujemo skozi njegove takratne 30 Joža Glonar, Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, 45. 31 Prav tam, 46. 32 Hermann Bausinger, Formen der »Volkspoesie« (Berlin 1968), 44–47. 33 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Glasnik SED 20/2 (1980), 56. 34 Jurij Lotman, Predavanja iz strukturalne poetike (Sarajevo 1970), 255. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE odjemalce, se pravi vojne bralce in frontne poslušalce ali recitatorje. Ti so pri sprejemanju besedil v danih okoliščinah gotovo še močneje aktivirali cone poeno­tenja in tipizacije, torej cone potencialne folklorizacije novega tipa. Navsezadnje tudi ni čisto naključnega pomena, da je mlada povojna družba za najvišje uradno priznanje izbrala naziv ‘ljudski pesnik’, ki ga je Prezidij ljudske skupščine podelil Župančiču ob njegovi sedemdesetletnici.«35 »Viktor Gusev izhaja iz načela, da je ‘resnično folklorno delo samo tisto, pri katerem ustvarjalni akt ali improvizacija ne ustvari kanoniziranega, nespremenlji­vega avtorskega teksta, temveč je izhodiščni moment nadaljnjega aktivnega življe­nja tega proizvoda v ustvarjalno sprejemajočem ga okolju’. Nastajanje ljudskega pesništva oz. proces folklorizacije pesmi ‘ni pasivno sprejetje nekoč narejenega, temveč poustvarjanje organsko sprejetega, mnogokratni ustvarjalni akt, ki se ure­sničuje v večji ali manjši količini variant, od katerih vsaka predstavlja samostojno vrednost’«.36 Gusev celo prihaja do spoznanja, da se je literarna forma, ki ni bila neposredno povezana s kakršno koli starejšo folklorno formo, v partizanski sredi izkazala za življenjsko močnejšo, kajti skupnost jo je lažje sprejela v svoje aktivno soustvarjanje kot staro ljudsko pesem, vrata v proces folklorizacije so ji bila odprta bolj na široko. Če »odmislimo vse nečiste, mešane in prehodne sestavine«, po Paternuju fol­klorizacija literature pomeni »bolj ali manj trpno posnemanje ljudske poezije v kolikor mogoče vseh značilnih sestavinah in v kolikor se da pr votnih notranjih razmerjih teh sestavin, torej posnemanje, ki je prilagojevalno in celovito. Gre za razmerje, ki posnema in gradi folklorno strukturo. To je ‘herderjanski’, za naše razmere ‘kopitarjanski’ model. Tradicionalna slovenska literarna zgodovina in slovstvena folkloristika sta imeli pri srečevanjih literarnega pesništva s folklornim pred očmi predvsem razmerja podobnosti, skladnosti in enakosti. V ospredju za­nimanja je bila v pesnikovem besedilu ponavadi količina in nomenklatura folklo­remov »in po bolj ali manj mehanično nanizani količini teh znakov – ne njihovih dinamičnih funkcijskih razmerjih z drugimi – se je odločalo o pesnikovi bližini ljudskemu oz. narodnemu pesništvu«.37 IV. FOLK LORIZACIJA Z VIDIK A SLOVSTVENE/GLASBENE FOLK LORISTIK E Murko samozavestno poudarja, da je na slovensko glasbeno folkloro utegnila vplivati visoka glasbena kultura na K ranjskem: »Mi še premalo poznamo naše kulturno življenje v preteklosti in prej ali slej bodo nam dobrodošli vsi proizvodi našega pesništva in glasbe, ki so se kakorkoli ohranili. Koreni našega narodnega 35 Boris Paternu, Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, v: Slavistična revi­ ja 20/2 (Ljubljana 1972), 163–164. 36 Boris Paternu, Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941–1945, v: Slavi­ stična revija (zbornik prispevkov za VIII. mednarodni slavistični kongres v Zagrebu, Lju­ bljani 1978), 25 (Ljubljana 1977), 178. 37 Boris Paternu, Folklorizacija literature in literarizacija folklore, v: Glasnik 20/2 (1980), 71, 80. pesništva iz 20. stoletja tičijo večkrat globoko v preteklih stoletjih, njegova lepota in visoka razvitost nista od včeraj in tudi ne izvirata samo iz ‘naroda’. Ljubljana ni imela zastonj italijanske opere prej nego Pariz, Societas Philharmonicum iz l. 1703 je nad sto let starša nego Gesellschaft der Musikfremde in Wien, o visoki stopnji petja v naših samostanih in cerkvah pa imamo tudi dovolj prič. Tako cerkveno in posvetno petje je prešlo kakor likovna umetnost in noše tudi med ‘narod’, ki si ga pa je po svoje prikrojil, iz svoje ‘narodne duše«, o kateri v tem smislu smemo govori­ti. Slovenci smo črez tisoč let pred vrati germanskega in romanskega zapada, ali ostali smo pri tem svoji in Slovani. Površni opazovalci našega kulturnega življenja tega večkrat nočejo ali pa iz neznanja ne morejo videti, še manj pa mislijo na to, da se tudi drugi narodi, veliki in mali , tudi naši najbližji bratje Hr vati in Srbi ter Bolgari, niso razvili brez silnih tujih vplivov. Seveda bizantijski, turški in sploh vzhodni prvki niso bolj ‘slovanski’ nego romanogermanski.«38 Na podlagi takih spoznanj slovenska glasbena folkloristika že dolgo ne ločuje več pesmi glede na njihov izvor: »če postane neka pesem za daljšo dobo sestavni del repertoarja ljudskih pevcev, če si jo tako popolnoma prisvojijo, da se začenjajo porajati variante, potem ima vso pravico, da jo upoštevamo kot pristno ljudsko pesem, pa čeprav bi poznali ustvarjalca besedila in melodije […]«.39 Joža Glonar upravičeno odklanja Štrekljevo statično pojmovanje folklorizaci­je, vendar daje zanjo nekaj odličnih zgledov, ki so razvrščeni po kronološkem redu objav, začenši z Valentinom Vodnikom. Za štirivrstičnico: Al pameti majo / Pa sovda kaj več,/ Al drujga kaj znajo, / Ko jabuka peč? (Š -2532) pravi, da je Vodnikovo geslo njegovih Ljubljanskih novic za leto 1797. Veliko podobnih besedil (Š-2530, 2534, 2536, 2537, 2706, 2825, 3175, 4368, 4710) je iz pesmarice, pravzaprav zbirčice4 0 Štiri pare kratko-časnih Novih pesmi od Paula K noblna skovane inu K raincam za spomin dane leta 1801, verjetno v K ranju.41 Glonar se obregne tudi ob Štrekljevo objavo Žepičevih42 štirivrstičnic kot folklornih (Š-3017, 3031, 3042, 3043, 3059).43 Glonar z užitkom razkriva še nekaj takih objav, pri katerih avtorstvo ni sporno, predvsem kot dokaz, da že sam Štrekelj ni bil dosleden, da bi popolnoma dosledno izločal iz svoje zbirke vse tako imenovane »ponarodele«. Odkrije celo tujo podstavo za variante pesmi Samec si želi ljubezni (Š-1007–1020). Osnova zanjo je nemška narečna pesem iz leta 1822 v Wiener Zeitschrift für Kunst, Litteratur, Theater und Mode«. Prva kitica njegove pesmi – primerno transskribirana – se glasi: I hon enk a Haisl am Roan, /Dos Haisl iz sauber und nöt kloan, /Ober ol maini Zima /Dö gfoln ma holt hima: /Den i bi in den Haisl aloan. V slovenščino jo je prepesnil 38 Matija Murko, n. d ., 51. 39 Zmaga Kumer, »Šmarijski šomašter«, v: Muzikološki zbornik, 2 (Ljubljana 1966), 124. 40 Joža Glonar, n. d., 47. 41 Slovenska književnost (Leksikon Slovenska književnost), (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996), 195–196. 42 Sebastian Žepič, rojen 1829 v Gozdu pri Križah in po študiju postal sodnik v Zagrebu, kjer je leta 1883 umrl. Omenjene podatke o S. Žepiču mi je posredovala Vida Dežman, tele­ fonski pogovor, 18. 2. 2005. Žepič je zbrane pesmi izročil jezikoslovcu Franu Miklošiču, ta pa jih je oddal Karlu Štreklju. V arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani hranijo še štiri pesmi, ki jih Štrekelj ni sprejel v zbirko. 43 Joža Glonar, n. d., 49. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE Jernej Marovšnik, ki je sestavljal pesmi v nemščini in slovenščini, da bi se prikupil sošolcu Felicijanu Globočniku. Med ljudmi se je dobro prijela in doživela vsaj ducat predelav, med njimi tudi od Ignacija Orožna. »Pesem je morala biti svoje dni zelo razširjena, ker je Marešič zložil k nji duhovno kontrafakturo Vesel samec ali vesel sim le prav, če sim sam, ki jo je prinesla Zgodnja danica l. 1853, str. 105 z Jerano­vo pripombo: ‘Naj bi se prepevala namesto neke druge neslane od samca’.« Za pesem, ki jo je Štrekelj naslovil Tihotapec – Tobakar (Š-7377–7381), je – glede na korespondenco med Hašnikom in Lendovškom leta 1876 v nemščini in leta 1878 v slovenščini – zaslužna »hči bilšega izverstnega učitela«, »večkrat omenjena pevka na Ljubnem«. V nemščini Maria Simoneti in v slovenščini Micka S. iz Savinjske doline je tako eno najzgodnejših znanih ženskih imen v procesu folklorizacije. Težko je namreč reči, da gre za izvirno ustvarjalnost, saj se je pri tem opirala na glasbeno predlogo neke pesmi o tobakarjih, prekupčevalcih tobaka. Najprej jo je sestavila »za svoje šocelne« (= fante, morda v smislu prijatelje, pevce na vasi?!) po znanem napevu Prirajžali smo fantje mi. Leta 1835 je »Micka S. zložila po ti meri in prilju­bljeni viži pesem cesarji Ferdinandu; in leta 1836, ko je zopet dobro vino bilo, pe­sem: To je veselje Štajerca […]«. Iz nadaljevanja pisma se lepo vidi, kako v procesu folklorizacije avtorstvo postaja negotovo: »Moj naslednik za kaplana na Ljubnem v jeseni 1836 je bil Orožen, njemu je viža in pesem od tobakarjev gotovo dobro zna­na bila; ko bi bil on na priljubljeno vižo bil pesem Veselje Štajerca zložil, bi se bil gotovo tudi mere, ktero je viža tirjala, tudi natanjko deržal, kajti on je imel čudovito občutljiv in natanjčni muzikalni sluh in um, a pesem v Drobtinceh ima v šterti versti en jambus preveč, neveden poeta je mislil kaj popraviti, pa je kazil.« Edino besedilo – kar govori za to, da se proces folklorizacije še niti ni prav začel – v rubriki Težavno izbiranje ljubic (Š-845) je kar Vrazovo – slovo od oboževane Anjčike Megličeve: »Japec (Jakec) je Vraz sam!« Glonar odkrije isti par v eni od variant pesmi Ljubezen v soseščini: »Japec no Anjčika se obinjata (Š-1362), kjer se je Vraz poslužil pravice narodnega pevca, da si po svoje prikroji tekst.« »Vse te pesmi bi bil Štrekelj moral sledeč svojemu načelu izločiti, če bi jih bil spoznal kot ‘nenarodne’.«44 Glonar podrobno sledi Štrekljevim zadregam v opredeljevanju, kaj je »naro­dno«, »ponarodelo«, »umetno«. Da so glede na prototekst to stopnje enega in iste­ga procesa, se mu zasvita ob enem od prevedenih in v slovenščini sfolkloriziranem besedilu (Š -351), vendar se je te povezave še tako ustrašil, da jo je – pravi Glonar – »po nepotrebnem! izločil«. Velik korak naprej v opazovanju folklorizacije ugo­tavlja Glonar v Štrekljevem komentiranju »slóves«: »Čim starejša so, tem bolj narodno je njih lice. Proizvodi zadnjih let so že popolnoma nenarodna roba, da ne rabimo o njih izraza ‘umetni’. Zadnji stavek bi se moral pravilno glasiti: ‘Proizvodi zadnjih let, torej mlajši, so še popolnoma nenarodna roba, namreč umetne pesmi. Štrekelj je fino opazil, kako nastajajo iz narodnih ‘sloves’ pesmi, ki ne veljajo več umrlemu posamezniku, ampak na sploh epično opisujejo kak tragičen slučaj, ustrašil pa se je konsekvenc, ki bi iz tega izhajale za njegovo delo.’« Toda Glonar opazi, kako je bil Štrekelj na dobri poti za razloče­vanje avtorskega besedila od tistega v procesu folklorizacije na podlagi njune po ­etike, kar prikaže na primeru: slóvesa z naslovom ‘Slovo od pokojne Micike […]’ v prvotni, umetni predlogi. Štrekelj besedilo uvrsti v svojo zbirko pod naslovom 44 Prav tam, 47. ‘Vtopljena deklica’, ker v objavljeni verziji že gre »za splošno tragiko osebe, ki je brez imena; samo to izvemo, da ji je ime Micika, toda baš to ime pri nas že ni več osebno ime, ampak naravnost apelativ (= dekle). Seveda je še vedno možno, da se najde zapis, ki nosi v svojem naslovu še celotno ime vtopljenke. Značilno pa je, da se je pesem, ki je očividno nastala v vzhodnji Štajerski, zapisala tudi že v Stični in Višnji gori.«45 Glonar se ustavlja tudi ob nekaterih primerih, ki se jih Štrekelj ni odločil uvrstiti v zbirko prav zato, ker jih opaža v procesu folklorizacije. Ob eni mu je v napoto prebližnji kontekst, ki je vplival na spremembe v besedilu: »Povsod znana kratka pesem o fantih ‘tam za turškim gričem’ je bila v dobi trideset let polagoma presukana iz enake o fantih ‘tam za laškim gričem’, ki je le medel posnetek zelo dolge umetne pesmi o vojski zoper rimske revolucijonarje l. 1848.«46 Glonar ob ­žaluje Štrekljevo zadržanost v tej zvezi, mu oponese subjektivnost pri »presojanju ‘narodnosti’ in se zavzema za podrobno stilistično in poetološko analizo besedil ne glede na to, na katerem mestu v vertikalni klasifikaciji so: »Duha narodne pesmi bomo spoznali šele iz podrobnega študija načina, kako narodna pesem izbira, zameta, spreminja in kombinira elemente izražanja, ki jih ustvarja umetna poezija, in kako rabi izraževalna sredstva, ki so lastna našemu jeziku. Vse to pa je široko, še popolnoma neobdelano polje za filologijo in teorijo umetnosti! Dokler nimamo na tem polju še prav nič, temelji vsako govorjenje o ‘duhu’ narodne poe­zije samo na subjektivnem čustvu brez vsake realne spoznave.«47 »Za študij naše ‘narodne’ pesmi pa je po vsem, kar smo do sedaj videli, neob ­hodno potrebna podlaga študij naše ‘umetne’ pesmi! Ta študij bo moral v enaki meri obsegati posvetno kakor cerkveno pesem in se najprej gibati v dveh smereh. Pred vsem nam je potreben zanesljiv in čim bolj obsežen inventar naše poezije. Treba bo dognati obseg pesniškega dela onih naših pesnikov, ki so po imenu zna­ni. Pesniška vrednost je tukaj postranska stvar. Za to delo potrebujemo ravno tako pregled vsega pesniškega dela kakega Hašnika, Volkmerja, Lipolda, Slomška, Gri­zolda, Staniča, Skuhale, Drabosnjaka, Vodovnika, K rumpaka itd. Sicer bo pri tem še ostala velika množica vseskozi umetnih pesmi, ki jim zaenkrat ne bo mogoče določiti očeta; s podrobnim zgodovinskim študijem pa bodo počasi prišla na dan imena danes neznanih ljudi, ki so ‘zlagali’ umetne slovenske pesmi in ki jih zgo ­dovinar in teoretik naše poezije ne more in ne sme prezreti, ker so individualen izraz našega umetniškega stremljenja, odsev in ref leks teorije in prakse kakega svetovnega toka umetnosti in ker so vsi skupaj pomagali ustvarjati oni inventar izražalnih sredstev, s katerim po svoje operira naša narodna pesem. Zgolj estetič­no stališče je pri tem študiju popolnoma neumestno. Raziskovavca pa bo to delo vedno vodilo k važnim problemom, ki zadevajo našo narodno pesem […]«48 K akor je z vidika prototeksta ob posameznih objavljenih besedilih Joža Glo ­nar dopolnjeval Štreklja, Janko Glaser počne isto ob 16. snopiču Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi v uredništvu Jože Glonarja. Pesem Zakon ali čudovita 45 Prav tam, 48. 46 Prav tam, 48. 47 Prav tam, 49. 48 Prav tam, 59. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE glihenga (Š -8341) je Volkmerjeva pesem; Š -8446, je v izvirniku med Zupanovimi »pšicami« v K ranjski Čbelici I, 78, kjer ima naslov Lenart (besedna igra!) in se glasi: Otroci so reve, /Hlev prazen stoji, /Poljá ne opleve, /škerjanec gnoji. – Ta­kih primerov, »kako narodna pesem nastaja iz umetne«, pravi Glaser, »se bo sčasoma nabralo še več.«49 To samo potrjuje, kako kompleksno je vprašanje folklorizacije. Zahtevalo bi dolgoletno delo skupine raziskovalcev. Procesu folklorizacije so še posebej podvržena besedila priložnostnih avtor­jev, sploh če dobijo kako konkretno vlogo. Svetaduško50 je leta 1936 sestavil katehet Janez Pintar, ki je po II. svetovni vojni umrl v izgnanstvu na Tirolskem. Svetaduški fantje so se radi pretepali in skušal jih je od tega odvrniti tudi s petjem. Tipkopis besedila je Alenki Potočnik - Košenina dal (že pokojni) oče Boris Potočnik, Ško­f jeločan, ko se je poročila v vas Sv. Duh, češ da pesem zdaj bolj sodi k njej.51 Ali smo za naslednji primer folklorizacije na začetku, kje na sredi ali na kon­cu, je težko reči, vsekakor je zaradi svoje dokumentaričnosti pričevanje izredno dragoceno. 49 Janko Glaser, Slovenske narodne pesmi, 16. snopič, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 19 (Maribor 1924), 43. 50 Lepa vas je svetaduška, /lepše je na svetu ni, / med vrtovi bele hiše /vsred pa cerkvica sto­ji. /Jo pozna fara vsa, /širna Slovenija. //Sem iz mesta bela cesta /mimo Plevne te pelja, /prah po grlu si poplakneš, /mamca z vincem streči zna. /Hajd čez most po modrost, /da ne mahneš jo prot Host. //Če na Suhi povasuješ, /pelje cesta te čez klanc, /mim Gorjan­ca, mem Mehela, /koder ima hišo Žbalc. /Hajd čez Grenc, tja prot Lenc, /kjer so hiše zbrane v venc. //Če pšeničko rad bi mlatil, /ali drva žagal bi, /le tja k Trilerju jo mahni, /Lojze rad postreže ti. /Nemško je njega ime, /a slovensko ima srce. //Če od Zidančka al od Punča, /konjič se ti je zbosil /pri Kovaču se boš ustavil /preden boš naprej drvil. /S kladivom rom pom pom, /hitro vse uredil bom. //Janez konjča ti podkuje, /Peter lemež poojstri, /oče fantom beseduje /o prelepih mladih dni. /Ko smo mi fantje bli /radi smo prepevali. //Kdo pa tam je hišo zgradil, /nanjo tablo je pribil, /zraven trto je posadil, /čaka kdaj ga bode pil. /Šiva knof kakor grof / Tam stanuje Janez Cof. //Je postalo grlo suho, /ko smo mimo Lenca šli, /vzame Balant te na muho, /da bi malo k men pršu. /No pa hod brž od tod, /skoči z litrom jo pod sod. //Ko se družba je izbrala, / in na mizi je bokal, /nekdo vmes se je oglasil /in takole je dejal /mr mrjav boš tud mav /men iz glaška piti dal. //Kadar praznik je v soseski, / vabi k temu te zvonar, /le tja k Mežnarju jo stopi, / ki cerkveni je ključar. /Bim bam bom pel bo zvon, /kadar jaz umrl bom. //Prav pri cerkvi je pa eden, /daleč naokrog je znan, /birta rad nadomestuje, /le pri igri je cigan. //Če mrjaš z njim igraš /kmalu prazen žep imaš. //Pri Matiju je pa eden, /ki je velik kot Brdavs, /malo melje in prepeva, /ptička moja kmal boš avs. /Njegov glas, drugi bas /sliši se čez celo vas. //Pri Matičku, nasprot Tonja /hladna senca, jelšev les, /tam en zavber fant špancira /in si pesmi poje vmes. /Dvajset pet ima let, /ljubljen je od vseh deklet. //Smo do Košnika prispeli,/že se dela beli dan, /vas konča se, pesem neha, /kdor pa hoče, naj gre v Kranj. /Takih ni, kot smo mi /fantje Svetaduharji. – Pesem je prepisana iz tipkopisa, v rokopisu na začetku dve in vmes nekaj kitic manjka. 51 Pesem je zdaj dostopna v treh različicah, v rokopisu in dveh tipkopisih. Avtorji popravkov v drugem tipkopisu so bratje Ivan Jugovic, Jože Košenina, Rado Košenina. Popravili so jo, predno so jo skupaj zapeli, da smo napravili zvočni posnetek - na kaseti, septembra 1993. Vsak od njih hrani svoj tipkopisni prepis. Fotokopijo pesmi in podatke k njej je preskrbela Zdenka Primožič, prof., Škofja Loka, 1993. Za časa župnika Jakoba Burje v Vodicah je nastala znana pesem, ki se sedaj največkrat sliši v različici: »‘Prelepa je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon […]’. Prve besede tega ljudskega napeva so bile zložene v Zapogah in so se glasile: ‘Pre­lepa Vodiška je fara, /še lepša Zapoška je vas […]’. S prihodom Burje na Ježico se je kmalu na Posavju zaslišala tudi pesem v zgornjem, namreč zapoškem besedilu. To pa ne dolgo, zakaj ljudski pevec na Poljanah pri Št.Vidu Sojarjev Tine, jo je, brž ko jo je slišal, prikrojil po svoje: ‘Prelepa Šentvidska je fara, /še lepša je Pólanska vas […]’. Tako se je pesem širila od kraja do kraja v različnih inačicah. Ne vemo, kateri kraj bi si jo mogel kdaj osvojiti kot svojo pesem. K ajti kakor Trnovčani pojo ponosno in se hvalijo tudi Šentvidci: ‘Prelepa Šentvidska je fara, /še lepši šentvid­ski je zvon […]’«52 Po drugi svetovni vojni je v glasbeni folkloristiki obstajala smer, ki je rada sledi­la folklorizaciji partizanskih pesmi. Za pesem je bil dokaz o tem najvišja nagrada: »Iz vseh teh primerov se vidi, kako neka pesem, ki je v času vstaje švignila kot iskra na vse strani, prehaja iz ene v drugo etnično skupino. To potrjuje hipotezo, da pesem, ki je po svojem besedilu in melodiji blizu ljudstvu, izziva v njem čustva, se širi in po­staja prava ljudska pesem, ki ne pozna niti administrativnih niti časovnih mej.«53 W. Steinitz je razložil razliko med delavsko folklorno pesmijo in delavsko pe­smijo. Prva se poje »v različnih vsakokrat drugih skupinah in priznanih variantah, druga ima svojo normirano obliko«. Njegova raziskava je potrdila na eni strani trditev Bogatyreva in Jakobsona, da »tudi v kulturi, prepojeni z individualnostjo, ‘kolektivno’ ustvarjanje ni tuje«, po drugi strani je vtisnil sodobni folklori pečat zgodovinskosti.54 V urbanih okoljih se dandanes folklorizacija v manj pozornost vzbujajočih, mogoče tudi manj »lepih« žanrih še pojavlja: npr. v otroških pesmih, nagajivkah, šlagerjih, pravilih in parodijah nanje, veselih ali grobih zgodbah, ki ne pridejo v nobeno knjigo.55 V. FOLK LORIZACIJA IN SLOVENSK A LITER ARNA VEDA Z vidika folklorizacije je bilo obdelanih kar nekaj pesmi znamenitih slovenskih pesnikov, med njimi sta Prešernov Nezakonska mati56 in K nezov zet Simona Jen­ka.57 Njegovih pesmi si je slovensko ljudstvo več prisvojilo. Njegova pesem Pred odhodom še danes odmeva celo v daljnem Porabju. V besedilu z Gornjega Senika je samo nekaj besed drugačnih in dodana je ena kitica. Primerjaj: 52 Silvin Sardenko (Ustni vir: Helena Bergant, cerkvena pevka v svoji rojstni vasi Zapoge (†Ježica 29. X. 1912), Nekaj cerkvene zgodovine s Posavja, v: Slovenec, št. 83a (83), 11. 4. 1942, 5. 53 Breda Vlahovič, Momenti folklorizacije jedne pesme rata i revolucije, v: Zbornik kongresa Saveza Udruženja folklorista Jugoslavije, Celje 1967 (Ljubljana 1968), 77–81. 54 Hermann Bausinger, Formen der »Volkspoesie« (Berlin 1968), 44–47. 55 Prav tam. 56 Zmaga Kumer, Prešernova nezakonska mati – ljudska pesem, v: Muzikološki zbornik 4 (Lju­ bljana 1968). 57 Marko Terseglav, n. d., 16. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE 1. Žalost mene premaguje, 1. Žalost mene premaguje, ker zapustil bom svoj dom, ker zapustiu bom svoj dom, šel bom daleč v kraje tuje, /: šeu bom daleč v kraje tuje, več nazaj prišel ne bom. več prišeu nazaj ne bom:/ 2. Starši ostanite zdravi, 2. Starši ostanite zdravi, spomnite se kdaj namé, spomnite se kdaj na mé, saj na vas bo tud’ v daljavi /: saj na vas bo tü v daljavi, moje mislilo srce. moje mislilo srcé:/ 3. Zvezde, ki ste mi bleščale, 3. Zvejzde, ki ste m bleščale, ko sem srečen vasoval, ko sam srečen vzeu slobod ve me boste spremljevale, /: vej me boste spremlavale, ko bom pred sovragom stal. ko bom pred sovragom stqau:/ 4. Domovina, domovina, 5. Domovina, domovina, zbogom, zbogom zadnjikrat! mili moj slovenski kraj, Bogve k’tera bo ravnina /: Baug vej, kera bo ravnina, grob dajala mi enkrat? v grob dejale mene kdaj:/ 4. Zbaugom sestre ino bratci, zbaugom luba, lubica, /: ti bodeš doma ostala, Dodana kitica, ki se poje četrta po vrsti s jaz paj morem odvandrati.:/ (Gorenji Senik)58 Še vedno ni posebnih študij o Gregorčičevih sfolkloriziranih pesmih. Le ne­znani avtor ob priložnosti opozarja na en tak primer, ko želi popraviti napačno trditev: »Nepravilno je govoriti, da spominja Gregorčičeva »Njega ni« na naro­dno pesem. Narobe je res. Pesem je ponarodela.«59 Joža Glonar se ustavi ob njem z novimi dokazi folklorizacije: »Umetna poezija ustvarja vedno nove elemente in oblike poetičnega izražanja, narodna poezija pa naravnost samo ob tem živi, da to tuje blago s suverenostjo, ki je narodu lastna, po svoje kombinira in vedno znova varijira. Pri tem lahko živita obe obliki mirno druga poleg druge. Naši pevci – vse eno je, ali so kmečki fantje ali inteliganca – ki zapojo znano Gregorčičevo ‘On po svetu šel od nje’, drugokrat pa po drugi melodiji ‘On pa je rajžal po svetu od nje’, so prvič zapeli umetno, drugič narodno pesem. Ravnotako kakor pevec, ki čuti potrebo, da mora znano Gregorčičevo zaokrožiti z novo, sklepno kitico: Zakaj bi ne vriskal,/ Zakaj bi ne pel, /K’ je mlad’mu dekletu /Nedolžnost uzel!«60 58 Marija Kozar, Domovina, domovina, v: Porabje 8/1 (15. 1. 1998), 3. 59 P. P., Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva II, 1919, v: Dom in svet 32 (1919), 235. 60 »Da ne bo kakega nesporazumljenja: razlika melodije nima tukaj nobenega pomena. Drugačna melodija je lahko povod spremenjenemu tekstu ali pa njega posledica. Podrob­nejše o tem ne spada sem. Glavno in bistveno je sprememba teksta. Op. Joža Glonar v opombi. v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, 45, 46. »Cankar je v bistvu opozarjal na nevarnost nasilnega folkloriziranja motivne plati v umetnosti, vendar bi bilo napačno trditi, da je bila to Prijateljeva misel.«61 Taras Kermauner s pojmom estetska folklorizacija razlaga izpraznitev pomen­sko nabitih pojmov literarnih besedil, ko pridejo na oder. Režiserji jim odvzamejo usodnost in postanejo igra/-ča: »Pri Zajcu življenje Vorančevih pomeni trpljenje zaradi napornega, prenapornega dela; muka rabote. Pri Korunu Voranc kosi, a namesto da bi bila kosa simbol smrti in muke, ostane nevtralna, kolikor ni znak smešnosti, saj Murovčan pred koso skače in kosa reže v zrak.« Enako ne-resnost opaža Kermauner še v drugih režiserskih prijemih. Ristič-Jovanovičevi Osvobo ­ditvi Skopja se je zgodilo isto kot Zajčevemu Vorancu: »simboli so se folklorizirali, namesto da bi se sanktificirali«, medtem ko »so se v Korunovi režiji Strniševih Lju­dožercev in Driade nedopustno estetizirali: folklorizacija in estetizacija gresta z roko v roki. Obred je s tem zmanipuliran, uporabljen v povsem neobredne namene.«62 Kermauner ni edini in prvi, ki pojem folklorizacija rabi v smislu folklorizma. Zato je s stališča folkloristične terminologije napačna njegova poved, če ima folkloriza­cijo in folklorizem za sopomenki: »Eden glavnih modelov srednjeslojsko masovne družbe na Slovenskem – a tudi po svetu, v ZDA – je folklorizacija. Folklorizem je poskus premika realitete v simulacijo.«63 Pr vi stavek je strokovno neustrezen in pomensko nejasen, medtem ko je drugi stavek tehtna in strokovno zanesljiva ugotovitev. K ajetan Kovič je »iz knjige gostov gospe Marije F., učiteljice v pokoju, ki je imela v Murščaku pred podržavljenjem vinograd in je v mladih letih osebno poznala Cankarja«, prevzel pesmico: »Bija je en imeniten Voger, /ka je dosta penez meja. /Žito je po sveti voza, /fal ga drža, dosti strža, /ka sta mela on pa kojn, /jesti, piti vse zapstojn. Umetelnejša šestvrstičnica po njegovem lahko priča »o posegu izurjene stihotvorčeve roke«, saj je bilo besedilo znano že prejšnjim generacijam. Njeno avtorstvo so pripisovali, nikoli pa dokazali, »različnim bolj ali manj znanim lokalnim stihotvorcem«. Tudi sam je »naletel še na drugačne, preprostejše variante s štirivrstičnimi kiticami. Toda zanj nista bili bistveni njena folklornost in metrika, ampak kot »povod in predloga za glumaške improvizacije. Nisem jih vnaprej študiral, ampak sem se ravnal po občutku, igral sem na publiko in jo hkrati, če je bila reprizna, presenečal, izvedbe so bile vsakokrat bodisi za odtenek bodisi v celoti drugačne, stvarne, evforične, reporterske, dramatične, namigujoče, burkaste ali retorične. Iz vsakega načina se je dal sestaviti zaokrožen prizor iz življenja prekupčevalca z žitom, ki je bil kot cesarski dobavitelj povabljen na dunajski dvor.«6 4 »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav pota in težko kamenje, […]« je 5. 6. 1999 pove­dala neznanka.65 Zaupala je, da piše pesmi in med drugim kot svoja navedla nave­dena dva verza. Poznavalcu je jasno, da gre za naslov znamenite Minattijeve pesmi, ki je tako prodrla med ljudi, da se je znašla v procesu folklorizacije. 61 Nadja Zgonik, Podobe slovenstva, v: Nova revija 21 (Ljubljana 2002), 49. 62 Taras Kermauner, Estetska folklorizacija mitizma (Fragment), v: Vračanje mita v sodobni slovenski dramatiki (Ljubljana 1988), 54, 55. 63 Prav tam, 149. 64 Kajetan Kovič, Pot v Trento: prizori iz navadnega življenja (Murska Sobota: Pomurska založba, 1994), 368. 65 Zaupni telefon Samarijan. Imena ne vem, ker obstaja pravilo anonimnosti. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE VI. MINIATURNA ANALIZA FOLK LORIZACIJE OB PESMIH S PODPISOM FAN Y HAUSMANN Dunajska marčna revolucija leta 1848 je prinesla politično odjugo neslovanskim narodom v avstro-ogrski monarhiji. K ljub kratkotrajnosti je omogočila vsesplošno sproščenost in živahnost slovenske literarne kulture. Na njenem obzorju je ime Fany Hausmann (1818, Bruck an der Mur – 1853, Dobriša vas pri Žalcu) zasvetilo in ugasnilo kot meteor, vendar ji je do danes ostal naslov prve slovenske pesnice.66 S tem je zastavila nenavadno črto treh štajerskih edink popolnoma ali deloma nemškega rodu, v osebnem življenju tragičnih usod, a s presenetljivo ustvarjalno in intelektualno dejavnostjo. Pomislimo še na Ano Wambrechtsamer (1897, Planina pri Sevnici – 1933, Gradec),67 ki se je nevenljivo zapisala v slovensko kulturo z ro­manom Danes grofje Celjski in nikdar več, 68 in Almo Karlin (1889, Celje – 1950, Celje, pok. v Svetini), poliglotko, svetovno popotnico, pesnico, pisateljico, ki je objavila 17 knjig v nemščini, francoščini, angleščini, finščini. V slovenščino je doslej pre­vedenih nekaj knjig, med njimi Samotno potovanje (Mladinska knjiga, 1969), Urok južnega morja (Mohorjeva družba, 1996). 1. NASPROTJE MED MOŠK IM IN ŽENSK IM PRINCIPOM Zdi se presenetljivo, da prva javnosti dostopna pesem s podpisom Fany Hausmann ne ubeseduje kake specifično ženske motivike. Nasprotno. Pesem Vojaka Izhod69 se kar najstrožje podreja moški problematiki, kar je vojaščina v ožjem pomenu besede ostala še prav do danes, čeprav je tudi ob njej seveda ženski svet lahko še kako prizadet. V navedeni pesmi to tematizira verz: »O! dekle ne jokaj,« toda o kaki sentimentalnosti, kot prislovično »ženstvenem« čustvu v njej ni sledu. Eden od stereotipov, ki se je – samosmiljenju na ljubo? – dolgo gojil v slo­venski zavesti, je tudi, da Slovenci nismo vojaški narod. Toda temu med drugim oporekajo številne vojaške pesmi v slovenski slovstveni folklori, kakor tudi vrsta pesmi, ki sodijo v literarjenje in so jih, pač apologetskih, polni slovenski časopisi v 19. stoletju. Ne nazadnje so se po svoje tej problematiki oddolžili tudi reprezen­tativni pesniki s Francetom Prešernom na čelu (Soldaška), Simon Jenko (Naprej zastava Slave) in Simon Gregorčič (Hajdukova oporoka). Bogato gradivo na to témo kar kliče po samostojni razpravi. Ali je bila res le tovrstna tradicija vzrok, da se ji je s svojo prvo objavljeno pesmijo pridružila Fany Hausmann, ostaja odprto vprašanje, saj je na to prav tako lahko vplivalo vznemirljivo vrenje ob narodni prebuji slovanskih narodov za časa marčne revolucije. Lirski subjekt v pesmi trikrat apostrof ira »Slovenca«, kar v danem zgodovinskem kontekstu ni zanemarljivo. Ali pa je ravno specifično 66 Prim. leksikon: Slovenska književnost (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996), 137. 67 Začela je pisati avtobiografski roman, objavljala črtice, povesti, pesmi in podlistke v celjskem tedniku Deutsche Wacht = Cillier Zeitung/ Deutsche Zeitung in v nekaterih graških listih. 68 Roman je pod tem naslovom prevedel Niko Kuret. 69 Fany Hausmann, Vojaka Izhod, v: Celjske novine I, št. 18 (25. 10. 1848), naslovna stran. »moška« motivika prve pesmi s podpisom Fany Hausmann lahko tudi eno od dej­stev, ki krepi dvom o resničnosti njenega avtorstva pesmi, ki so sicer podpisane z njenim imenom? Vzhičenost nad (vsaj v okviru slovničnih kategorij dobesedno) novo zvezdo na slovenskem literarnem nebu – čeprav se je izkazalo, da je bila bolj utrinek – je navedla Lovra Tomana, da ji je izrekel dobrodošlico s, v njej lastnem stilu, pesmijo Prvi pesnici, 70 toda slabih dvajset let pozneje se Simon Jenko že ironič­no hahlja Rodoljubki, kar pomeni, da je prvotni čar sodelovanja žensk v javnem delovanju Slovencev že minil.71 2. FOLK LOREMI V PESNIŠT VU FAN Y HAUSM ANN a) Na vprašanje, koliko so pesmi s podpisom Fany Hausmann povezane s fol­klorno tradicijo, je pr vi vtis, da nikakršen. Vendar podrobno branje daje nekaj iztočnic tudi za razmislek. Pesem Venec vsušen72 že v naslovu vsebuje motiv, ki je znan iz folklornih pesmi panonskega kulturnega kroga, to sta Prekmurje in Bela krajina. Gre za vsem dobro znano otožno pesem, ki se začenja: Vsi so venci beli / Svi su venci veli, 73 a žalujoče dekle svojega zaliva s tako silnimi in obilnimi solzami, da ji ostaja svež, zelen. Kar povezuje omenjeno pesem s podpisom Fany Hausmann s folklorno pesmijo, sta prepletenost motiva posušenega venca in solz. V nasprotju z artističnim pretiravanjem v folklornih različicah ostaja njen »venec vsušen«, »ru-men«, ki je bil »poprej tako lepo/rudečo zelen. Dozdevna avtorica s tem trezno ostaja v okviru naravnih procesov. Za ustrezno presojo morebitnega vpliva omenjene fol­klorne pesmi na Fany Hausmann bi bilo treba vedeti, ali jo je njeno okolje v času njenega življenja že poznalo; toda zanesljivi podatki o tem manjkajo. b) Ko se avtorica v pesmi Slavnice bežani povrne k motivu – tokrat »ovenelega« –venca, ta ni neposredno predmet ubeseditve, ampak navržena primera poleg rože (= vrtnice): »Za me tud mnoga roža je cvetela, /In venec mnog mi sreča pletla je; /Pa kmal’ sta roža in venc zvenila, /In ternji sami so ostali za me.«74 Ni težko razbrati, kaj ta klasična metafora, znana tako v folklorni kot avtorski poetiki, zaznamuje v izjavi lirskega subjekta in osebnem življenju Fany Hausmann. V pesmi Nesrečen75 je metafora o roži – kot primera za čedno dekle – zgolj folklorem, to je najmanjša prepoznavna sestavina slovstvene folklore v docela avtorski poetiki pesmi, ki so podpisane s F. Hausmann. c) Pesem, ki jo je mogoče verjetno zgolj posredno navezati na folklorno tradi­cijo, je pesem Potnik.76 Posredno zato, ker je postala splošna ljudska last Slomško­ 70 Celjske novine 1/21 (1848). Prim. Fanice Hausmannove prve pesnice slovenske Pesmi, uredil dr. Fran Mohorič, Samozaložba Krško 1926, 20–22. 71 Omenjeno pesem (S. Jenko, Pesmi, ZD I, Ljubljana: DZS, 1964) je mogoče razumeti tudi ironijo na razne Lavre slovenskih pesnikov, s Primičevo Julijo na čelu. 72 Fany Hausmann, Venec vsušen, v: Celjske novine 1/23 (29. 10. 1848), naslovna stran. 73 Prim. Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele (Maribor: Obzorja, 1975), 213, 214. 74 Fany Hausmann, Slavnice bežani, v: Slovenske novine 2/46 (17. 11. 1849), 189. 75 Fany Hausmann, Nesrečen, v: Slovenske novine 2/14 (5. 4. 1849), naslovna stran. 76 Fany Hausmann, Potnik, v: Celjske novine 1/26 (20. 12. 1848), naslovna stran. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE va pesem z naslovom Veselja dom, 77 ki že z naslovom pove, kaj je njena poglavitna téma. Poraja se misel, da je njen nastanek utegnil spodbuditi ravno navedeni »Po­tnik«, ki po mnogih deželah išče veselja pri oblastnikih in bogatih: »On iše veselje /Srečniga serca /Zastojn! ga ne najde, /Kam kol se poda. //Pri kralih on misli /Le tam je doma; /Pa krona in žezlo /Veselje ne da. //U gradih on misli /K’ so polni srebra /Tam moram ga najti /Le tam je doma.// Zmota! »Gospode nar veči /Skerb tudi teži; /Tam išeš zastojno, /Veselja tam ni.// Resigniran nad tem »se zadnič poda«/ »U hiše lesene [ …] Pod slamnate strehe«: »Tam najde ljubezni /Zavezo srečno /Ki združilo serca/ Je zvesto nebo.// Pod tem vidikom bi lahko pesem označili za socialno angažirano, toda njena poanta je neizpodbitno etična: »Ljubezni ni treba / Clo zlatih gradi /U zvestimu sercu /Nar rajši živi.«78 Slomškova pesem ima dve kitici manj kot pesem, ki je podpisana z imenom Fany Hausmann, vendar je verzni vzorec v njih daljši skoraj za polovico. Medtem ko lirski subjekt omenjene pesmi zasleduje veselje prek pripovedno/epizirano za­risanega potnika, v Slomškovi pesmi to počne prvoosebni lirski subjekt, ki je tudi neke vrste (sicer neimenovani) popotnik, saj v svojem iskanju pomembne razse­žnosti duševnega razpoloženja spreminja zemljepisne točke: »Po hribih, dolinah za teboj hitim / […]Te iščem po polji, […] po logi zelenem […]«.79 Hvalevredno človeško do­brino začne iskati pri bogatih in razigranih: »Te iščem za mizo, / kder dobro jedo, /Na plesi pri godcih, kder sladko pojo; /Al’ prav’ga veselja pri rajanju ni, / Pijance, plesavce vese­lje beži.«80 Iz nadaljevanja pesmi je zaznati Slomškov dobrohotni, a vendar moralno dvignjeni prst. V nasprotju z lirskim subjektom pri (dozdevno) Hausmannovi ne najde miru niti tam, kjer ga je odkril njen lirski subjekt, kar je dokaj realistična izkušnja dušnega pastirja, ki se je lahko srečeval s človeško revo na vsakem svojem koraku. Pač ga najde pri tistih, ki so mu bili kot rojenemu vzgojitelju najbolj pri srcu, pri otrocih: »Poslednjič veselje še le zasledim, /na veško81 ledinco pridirjam za njim; /Glej, tamkaj z otroci prijazno igra, /Jim kratek čas dela, pri njih je doma.«82 Toda avtor ne obstane pri njih; obrne se vase z otožno mislijo na svojo minulo mladost, a pesem konča vedro s prepričljivim zaupanjem v posmrtno prihodnost. Morda bi, glede na Slomškove odzive do folklornih pesmi njegovega časa, mogli reči, da tudi njemu ni bilo tuje – njemu lastno83 – »medbesedilno navezovanje«,84 medtem ko še manjka analiza o takem ravnanju glede na avtorske pesmi iz njegove sodobno­sti, lahko pa po analogiji nanj sklepamo. Ko bi vedeli, kdaj je nastala Slomškova pesem o veselju, bi bilo mogoče bolj jasno presojati morebitno iztočnico zanjo pri Potniku. Slomšek ga je vsekakor lahko poznal, saj je kot bivši celjski dijak in opat gotovo spremljal slovenski utrip, med drugim tisk nekdaj knežjega mesta. Skupno obema avtorjema je, da začneta iskati veselje v visokih družbenih slojih, potem 77 Prim. Anton Martin Slomšek, Izbrane pesmi (Maribor: Slomškova založba, 1991), 61–62. 78 Fany Hausmann, Potnik, n. d. 79 Aanton M. Slomšek, Veselja dom, n. d., 61. 80 Prav tam. 81 Veško ledinco = vaško trato, travnik. 82 Anton M. Slomšek, Veselja dom, n. d, 61. 83 Prim. ustrezne pesmi v zbirki: Matija Ahacel, Koroške in Štajerske pesmi, Celovec 1858, faksimile (Celovec: Založba Wieser), 1997. 84 Izraz je izposojen pri Marku Juvanu. pa se njuna pot razide. Po svoji strukturi pa sta obe pesmi podobni folklorni z naslovom Vino smo pili, Jezusa zamudili85 in je K arel Štrekelj lahko v svojo zbirko uvrstil sedem različic: »Smo sladko vince pili, /Se močno zapojili; /Pa kadar smo zaspali, /Je Jezóš mejmo šâ.« (Š-5904). Potem so ga iskali pri mladeničih in dekletih, ženah in možeh, a ga niso našli pri njih, pač pa: »Pr deci majceni? – / Pa tam je gvišno Jezoš, /Tam mo ga najšli mi!« (Š -5904). Podobno, kot pri A. M. Slomšku, je tu otrokom pripisano najvišje mesto v čistosti srca. O medsebojnem vplivanju pa lahko le do ­mnevamo, za zanesljivo ugotovitev nam manjka podrobna analiza. č) Ali je davek času in okolju, ki je v javnosti poznal in priznal le dejavnost moških, da v pesmih s podpisom Fany Hausmann skoraj stoodstotno prevladuje moški lirski subjekt (Prim. Vojaka Izhod, Potnik, Nesrečen, Moje drago, Umirajoči pe­snik, Golobici). Res pa je, da je motiv ženske v takšni ali drugačni vlogi vpleten v vse znane pesmi s podpisom Fany Hausmann, če le njihova vsebina to dopušča86 (»Bog vas obvarji,/ Zdaj mati moja…// Z Bogam zdaj dekle /Ostani zvesto[…] O« dekle ne jokaj,! 87; Je dekle kakor roža /Zvestost persegla mi,88 »Alj vse me je izdalo, /Prijatelj, ljubica;«).89 Res že pesem Venec vsušen v celoti tematizira žensko – zapuščeno dekle. Od prvotne distance s tretjeosebnim pripovedovalcem, ki jo žanrsko postavi na breg potoka, se približa njeni usodi z neposrednim nagovorom. Za razliko od te pesmi, ki je bolj ali manj pripovedna, je pesem Golobici90 že pravcati lirski podvig. Če bi bili še brez pridržka prepričani, da je njena avtorica zares Fany Hausmann, bi dejali, da se resnična pesničina narava osvobaja formalnih in družbenih zavor. Pesem je že cela posvečena ljubljenemu dekletu, čeprav še vedno z vidika moške­ga, a tokrat dobesedno lirskega subjekta. Korak naprej v tem pogledu je, čeprav v primeri z drugimi deluje nekam okorno, pesem Slavnice bežani, saj se v pr vih dveh kiticah v njej prvič nedvomno pojavi ženski lirski subjekt: »Zakaj o slavnica si mi odišla, /Zakaj več mojo žalost ne deliš? /Ne veš, de toliko že sim prestala /In vender tudi ti me zapustiš. //Nikoli ne slišala bom tvoje pesme, /Ki zacelile moje serce so; /Tožila sim ti, kar ga je ranilo, […]«.91 Tudi odpiranje vprašanja o razmerju med moškim in ženskim lirskim subjek­tom pesmi s podpisom Fany Hausmann in njegovim sporočilom morda pripomo­re k zanesljivejšemu reševanju vprašanja o njenem resničnem avtorstvu v sloven-ščini ali nemščini – če gre za prevod njenih pesmi – ali gre celó zgolj za izposojo njenega imena. d) Tolikšna pozornost vprašanju moškega in ženskega lirskega subjekta v omenjenih pesmih Celjskih/Slovenskih novin je bila nujna zaradi vprašanja, ali bi res utegnila biti njena še kaka pesem, ki res ni bila objavljena v omenjenem časopisu. 90 -letna vdova Ana Debeljak je namreč leta 1936 izjavila: 85 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III (Ljubljana: Slovenska matica, 1904–1907), Š­ 5904–5910. 86 Npr. pesmi Potnik in Umirajoči pesnik za to ne dajeta povoda. 87 Fany Hausmann, Vojaka izhod, n. d. 88 Fany Hausmann, Nesrečen, n. d. 89 Fany Hausmann, Moje drago, n. d. 90 Fany Hausmann, Golobici, v: Slovenske novine 2/37 (13. 9. 1849), 153. 91 Fany Hausmann, n. d. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE »Iz mladosti se še tudi spominjam, da je v Novem Celju, kjer je danes bolnišnica za du­ševne bolezni, umrla prva slovenska pesnica gdč. Frančiška Hausmann. Ta grajska gospo­dična je bila k je zložila pesem, ki smo jo dekleta tako rade prepevale na meti, na kožuhanju ali na preji pozimi. Glasi se: ‘Imela sem krancel lep Štiriindvajset let. Zdaj me pa hoče Bog K sebi imet!’ ‘Imela sem pet pletic, Ki so me spletale. Zdaj me pa spremljajo, sveto nebo!« I.t.d.92 Velika škoda je, da sogovornik iskrive devetdesetletnice ni objavil nadaljeva­nja pesmi, saj iz ohranjenega odlomka ni mogoče najti nič karakterističnega, kar bi pričalo o viru pr votnega individualnega avtorstva pesmi. Ana Debeljak je bila ob smrti »grajske gospodične« Fany Hausmannove stara sedem let, tako da si jo je že res lahko zapomnila. To deluje v prid njeni trditvi, da je pesem s citiranim odlomkom stvaritev Fany Hausmann. Prav tako njeno pričevanje, da so jo dekleta »tako rade prepevale« in potem našteje, kje vse: »na meti, na kožuhanju ali na preji pozimi«.93 Ali je kaj takega mogoče najti tudi v pesmi sami? Melanholično sporočilo pe­smi ne le o predsmrtnih slutnjah, ampak že tudi dejanskem položaju je res blizu nekaterim pesmim s podpisom Fany Hausmann. Le »Slovenc« v prvi obravnavani pesmi (Vojaka Izhod) se možato obnaša nasproti smrti, v dveh se upovedena oseba (dekle ob potočnem bregu – v pesmi Venec vsušen) in lirski subjekt (»umirajoči pesnik«94) bridko soočata s propadom f izisa, ki seveda pomeni hkrati izničenje duševne navezanosti nanj. Porazno občutje doživlja lirski subjekt v pesmi Nesre­čen, ko ga izigrata dekle in prijatelj, ker odideta skupaj. Podoben motiv se ponovi še v pesmi Moje drago, le da ji je dodan motiv ljubega drevesa. Torej po etološki perspektivi ni nemogoče, da bi bil navedeni odlomek iz kake Fanynih pesmi, če je njeno avtorstvo v Celjskih/Slovenskih novinah zanesljivo. Tudi vsebina pesmi temu ne nasprotuje. Medtem ko prvih dveh vrstic verjetno ni mogoče jemati pre­več osebno, saj je takšen ali drugačen »krancel« pogost folklorem dekliških fol­klornih pesmi, je mogoče prisluhniti naslednji izjavi: »Imela sem pet pletic, /ki so me spletale«. Fany Hausmann je vendarle bila »grajska gospodična« in bi v času, ko je bilo gospodarstvo njenega očeta na vrhuncu kot edinka, a tudi zato, ker ji je mati zgodaj umrla, lahko imela okrog sebe spletične, ki so ji stregle od spredaj in 92 [Ana Debeljak], »Ko sem škofu A. M. Slomšku nogavice pletla…(Pogled 90 let nazaj), v: Slove­ nec, št. 181 (9. 8. 1936), 8. 93 Prav tam. 94 Fany Hausmann, Umirajoči pesnik, v: Slovenske novine 2/35 (30. 8. 1849), 143, naslovna stran. zadaj, kot so nekdaj pravili kmečki ljudje. Poleg tega je tudi res sama bolehala in nazadnje sorazmerno mlada umrla. To se ujema s tretjo in četrto vrstico v obeh ohranjenih kiticah dozdevno njene pesmi: »Zdaj me pa hoče Bog, /K sebi imet!« in pletice jo »spremljajo /V sveto nebo!« 95 Vendar to še ne zadošča, da bi pesem lahko brez pridržka razglasili za Fanyči­no last. Ravno navedeni odlomek je namreč obvezen, trden del, t. i. stalna formula ali v novejši terminologiji loci communes, v različicah pesmi obsmrtnice, ki jo je K arel Štrekelj naslovil Moj venec hočejo v nebesih imeti. V tej rubriki ima zapisanih kar osemnajst variant. Za podrobnejšo primerjalno analizo se izkaže za veliko pomanjkljivost, da ob imenih zbiralcev niso navedene letnice zapisa. Tako bi bilo mogoče sklepati na čas širitve pesmi in posredno na čas njenega nastanka. Hva­levredno je, da pa so navedeni kraji ali vsaj pokrajine. Po vrsti si sledijo Štajerska, Pohorje, Sv. Jurij ob Ščavnici (dvakrat), Slovenj Gradec, Braslavče, Makole, Goršiče, ško­cjanska okolica na Dolenjskem, Ihan, Torovo, Bloke pri Cerknici (petkrat), Št. Lovrenc ob Temenici, Ilirska Bistrica, Gornja Vrtojba.96 Prav na podlagi stalne formule, ki jo je Štrekelj dobro okarakteriziral z naslovom, urednik opozarja še na pesem št. 843 iz Stogovec pri Ptujski Gori v razdelku pripovednih pesmi, ki jih je naslovil: Bolna ljubica umrje.97 Če se pomudimo ob različicah pesmi, katere jedro je ostalo v spominu 90 -le­tne Debeljakove gospe, bi doživeli presenetljivo bogastvo nians ob vsaki od osmih vrstic posebej. Primerjava posameznih vrstic iz karakteristične kitice po spominu Ane Debe­ljak z različicami iz Štrekljeve zbirke folklornih pesmi. Prva kitica 1..Imela.sem.krancel.lep (Fany Hausmann?) Mela sem krancelj lep (Š-6306) Mela sem krancel lep (Š -6307) Mela sem pušelc lep (Š -6307) Imela sem ženina / Usmiljen’ga Jezusa, (Š -6307) Mela sen ženiha, lübega Jezusa, (Š -6308) Mela sem venček lep…/ (Š-6308) Mela sem venec lep (Š -6309) Mela sem ženina,/ Lübega Jezusa, (Š-6309) Mela sim krancel lep (Š-6310) Mela sem krancel lep (Š -6311) Imela sem krancl lep (Š -6312) Imela sem ženina, / Smilenga Jezusa, (Š-6312) Imela sem krancl lep (Š -6313) Imela sem ženina, / Usmiljenga Jezusa; (Š-6313) Imela sem krancelj lep (Š -6314) 95 Ana Debeljak, »Ko sem škofu A. M. Slomšku nogavice pletla …, 8. 96 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi III, št. 6306–6324. 97 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), št. 843. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE ‘Meva sém krancél lep (Š-6315) ‘Meva sém cimér lep, (Š-6315) Imejla sém krancél lejp (Š -6317) Imeja sem krancl lejp (Š-6320) Imejla sem ženina, Usmiljenga Jezusa, (Š -6320) Imam zdaj krancelj lep (Š -6322) Nosila sem krancel lep (Š -6322) Imela sem krancelj lep, (Š-6324) Imela sem pušlc lep, (Š-6324) 2..Štiriindvajset.let. (Fany Hausmann?) Tri ino dvajset let (Š -6306) Trinodvajset let,(Š -6307) Triinodvajset let, (Š -6307) /… štirinodvajseti let, (Š -6308) Štirinodvajseti let, (Š-6309) Triinodvajset let, (Š -6310) Triinodvejset let, (Š-6311) Štiriindvajsti let, (Š -6312) Štiriindvajset let, (Š -6313) Tri in dvajset let, (Š-6314) V’d céléh trindvéjset let, (Š -6315) Stara sem dosti let, (Š -6316) Eno jn dvejset let,/ Eno jn dvejset let, (Š -6316) Triiéndvajsét lejt, (Š -6317) Sedemindvajset lejt, (Š-6320) Triindvajset let, (Š-6322) Štir’ in pa dvajset let, (Š -6323) Star enoindvajset let, (Š-6324) Star enoindvajset let (Š -6324) 3..Zdaj.me.pa.hoče.Bog (Fany Hausmann?) zdaj ga pa hoče (Š -6306) Zdaj ga pa hočem (Š-6307) Zdaj ga pa hoče (6307) Zdaj me pa hoče (6307) Zdaj pa me hoče gor … / Zdaj pa me hoče gor (6308) Zdaj pa ga hoče…/ Zdaj pa ga hoče…(6308) Zdaj pa ga hoče…/ Zdaj pa ga hoče …(6309) Zdaj pa me hoče gor… / Zdaj pa me hoče gor… (6309) Al zdaj ga pa hoče (6310) Zdej me pa hoče (6311) Al zdaj me pa hoče (Š -6312) Zdaj ga pa hoče (Š -6313) Zdaj mi je pa roko podal (Š -6313) Zdaj me pa hoče Bog (Š -6314) Zdej ga pa Boh véče (Š-6315) Zdej ga pa huoče (Š -6317) Zdej ga če večni Bog (Š -6320) Zdaj me pa hoče (Š-6322) Zdaj pa me hoče (Š-6323) Zdaj pa ga hoče…/ Zdaj pa ga hoče… / (6324) Zdaj pa ga hoče…/Zdaj pa ga hoče…/ (Š-6324) 4. K sebi imet! (Fany Hausmann?) Marija imet (6306) Tem drugim zročit’. (Š-6307) ženin imet’ (6307) Gor v sveto nebo (6307) / … gor k sebi imet, imet,/… k sebi imet. (6308) /… san Jezus imet, imet./ (6308) /… sam Jezus imet, / sam Jezus imet. (6309) /… v nebo imet, imet, / … v nebo imet. (6309) Jezus h sebi imet. (6310) Bog k sebi imet. (6311) Sam Jezus imet. (Š-6312) Bog k sebi imet. (Š-6313) K sebi imet’. (Š-6314) H sebé imét’. (Š -6315) Mogla ‘m umret’. (Š-6316) Lub Jezus imejt. (Š -6317) K sebi imejt. (Š -6320) Bog k seb’ imet’.(Š -6322) Sam Jezus imet. (Š-6323) /…Marija imet,/Marija imet. (Š -6324) …sam Jezus imet,/… sam Jezus imet. (Š -6324) Od štiriindvajsetih variant krepka polovica vsebuje formulativno obliko »Ime­la sem krancel lep«. Resda grafična oblika zaznamuje različno narečno podstavo. Zraven sodi tudi zveza »venček lep« v dveh primerih, ki kaže na prizadevnost po poslovenjenem izrazu za sicer udomačen iz nemščine prenesen »krancl«. Pri fol­kloremu »pušelc lep« ravno tako dvakrat, še vedno ne gre za sporočilno spremem­bo, ampak za stilno občutljivost. Pač pa vsebuje veliko vsebinsko spremembo zve­za: »imela sem ženina /[...] Jezusa«. Dvakrat je nakazan odnos lirskega subjekta do njega, kar kaže na podrejenost in smer navzgor, ko se lirski subjekt steguje do »ljubega Jezusa« in štirikrat smer nadrejenosti, ko se Jezus sklanja navzdol k lirske­mu subjektu: »usmiljenega Jezusa«. V enem primeru pa od celega stavka ostane en sam stavčni člen, po katerem je prepoznati formulativno ubeseditev »lep«, le da gre tu za »cimer lep«, s čimer je nakazana baladnost pesmi. Primerjava posame­ B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE znih vrstic iz različnih besedil nam pokaže pestrost in fineso folklornega ustvar­janja. Naslednja vrstica, ki govori o letih, se razlikuje le v njihovem številu. Največ­krat se ponovi število triindvajset, osemkrat. Sledi število štiriindvajset (petkrat). Numerologi bi v teh dveh številih čisto mogoče odkrili kako ozadje, česar jaz ne obvladam. Pač je tudi tu opaziti narečno pestrost artikuliranja. Individualno se pojavi enaindvajset let in sedemindvajset ter »dosti let«, ki jih je mogoče prišteti ženski diskretnosti v tej zvezi. Stilno je treba opozoriti na ponavljanje v obliki pod­vojitev ali pripeva. V ubeseditvi tretje vrstice iz prve kitice je ponavljanj več in tudi ni mogoče spregledati narečne pisanosti. Enoličnost so uporabniki pesmi razbija­li z uporabo veznika »al« (ali) in spremenjenim besednim redom, toda sporočilno v njej ni različic. Četrta kitica je ustvarjalno najbolj živahna. Seveda vsebuje pre­poznavno ogrodje, toda znotraj njega se posamezni členi zamenjujejo. Največkrat kot osebek nastopa Jezus (sedemkrat), enkrat s prilastkom »ljubi« – kar kaže na poseben notranji stik z njim – in enkrat »ženin« kot izbranec nekaterih duš, po dvakrat sta to »Bog« in »Marija«. Enkrat svetopisemske osebe zamenja klasična metafora zanje »nebo«, ki pa je lahko tudi znamenje določene ravnodušnosti do nadnaravnega doživljanja. Čisto svojevrsten je primer (Š-6307), ki ne daje občut­ka, da gre za pesem posmrtnico, ampak ženitovanjsko pesem. Druga kitica 1..‘Imela.sem.pet.pletic, (Fany Hausmann?) Mela sem šest deklet,(Š-6306) ‘Mela sem šest devic, (6307) Mela sem deklic šest, … / (6308) Mela sem šest deklet, (6309) Mela sim šest pletic, (6310) Mela sim ženina,/ Samiga Jezusa, (6310) Mela sim šest pletic, (Š -6311) Imela sem šest deklet, (Š -6312) Imela sem pet sestric, (Š -6313) Imela sem sester šest, (Š -6314) ‘Meva sém šest predic,(Š -6315) Meva sém júnfrove, (Š-6315) Iemejla sém dvanajst spletienk, (Š-6317) Imejla sem šest pletilk, (Š-6320) Imela sem sester šest, (Š -6322) Imela sem spletanke, (Š-6322) Imela sem šest deklet, (Š -6324) 2..Ki.so.me.spletale. (Fany Hausmann?) Ki so me spletale: (Š-6306) Krancel mi spletajo: / Naj ga le spletajo (Š-6307) /… kere mi venček pleto, (Š -6308) Godci mi godejo, ajngeli pojejo, (Š -6308) Ki so me spletale, (Š -6309) Godci mi godejo, (Š -6309) Angeli pojejo, (Š -6309) Kir so me spletale, (Š -6310) Da so me spletale; (Š-6311) Ki so me vpletale, (Š -6312) Prej so me spletale, (Š -6313) Vse sem mogla zapustit’, (Š -6314) De so me splétale; (Š -6315) Dé só me naprávlale,(Š -6315) De so me splejtale, (Š-6317) De so me splejtale, (Š-6320) Mogla sem zapustit’ (Š-6322) Ki so me spletale, (Š -6322) Ki so me spremljale (Š -6324) 3..Zdaj.me.pa.spremljajo, (Fany Hausmann?) Zdaj me b’do spremljale (Š -6306) Zdaj pa me nesejo…/… Zdaj pa me nesejo… / (Š-6308) Mene pa spremlajo … / Mene pa spremlajo (Š -6308) Zdaj pa me nesejo… Zdaj pa me nesejo… (Š -6309) Mene pa spremlajo…/ … Mene pa spremlajo… (Š-6309) Al zdaj me pa bojo spremlale (Š-6310) Zdaj me bo spremu (Š-6310) Zdaj me bojo spremlale (Š-6311) Al zdaj me pa spremlajo (Š -6312) Zdaj me pa spremljajo (Š-6313) Vse so me spremile (Š -6314) Zdaj me pa spremlajo (Š -6315) Zdej mé pa dévajo 98 (Š-6315) Zdej ‘mam hiš’co l’pó, (Š -6315) Mene pa spremljajo (Š-6316) Zdej me sprejmlale (Š -6317) Zdej me b’jo spremljale (Š -6320) Ker me zdaj spremljajo (Š-6322) Zdaj me pa spremljajo (Š-6322) Zdaj pa me spremljajo…/ Zdaj pa me spremljajo… (Š -6324) 4..v.sveto.nebo!«.(Fany Hausmann?) V črno zemljo (Š -6306) V črno zemljo (Š -6307) 98 Devajo = delajo. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE /… v hladno zemlo, zemlo, / … v hladno zemlo. (Š-6308) /… v sveto nebo, nebo/… v sveto nebo. (Š-6308) /… v hladno zemlo, zemlo, /…v hladno zemlo. (Š-6309) /… v sveto nebo, nebo, /v sveto nebo. (Š-6309) V sveto nebo. (Š -6310) Gor u sveto nebo. (Š-6310) V černo zemlo. (Š-6311) Gor v sveto nebo. (Š -6312) V črno zemljo (Š -6312) V černo zemljo (Š-6313) V sveto nebo (Š -6313) V črno zemljó. (Š-6314) V čárno zémlo. (Š -6315) Pare trdé. (Š-6315) Truš’co novó! (Š -6315) Tičke lepo pojo (Š-6316) Mene k pogreb’ neso (Š -6316) V črno zemljo (Š -6316) V črno zemluo. (Š-6317) V črno zemljo. (Š -6320) V črno zemljo. (Š -6322) V črno zemljo (Š -6322) /…v črno zemljo,/…v črno zemljo.(Š-6324) V to črno zemljo. (Š-2407) V to črno zemljo! (Š -2408) V to črno zemljo. (Š-2409) V to črno zemljo.//…//…//…V to černo zemljo! (Š-2410) Pad črna zemljuó. (Š -2411) K arakterističen okamenel člen v prvi vrstici druge kitice je glagol »imeti« v pretekliku, medtem ko drugič členi vrstice ustvarjalno varirajo. Tu gre za alterna­cijo med številom šest in pet, izjemoma dvanajst ali da določujoče število izpade. Ali je to resnici na ljubo ali gre za svobodno izbiranje števil ali za upoštevanje določene tradicije, bi lahko odgovorila le raziskava konteksta te pesmi. Le-ta bi razkrila tudi veljavnost povedkovega določila. Če še ni tako velike razlike med »dekleti« in »devicami«, pa je med obojimi in »sestricami«/ »sestrami«. Pr ve so lahko zgolj v službenem odnosu do lirskega subjekta, medtem ko so druge tudi v krvnem sorodstvu. Kot stilotvorno delujejo besedotvorno različno izpeljane izva­jalke osebne nege lirskega subjekta: pletice, pletilke, spletanke, sklepam, da so s tem mišljene pomočnice pri razpletanju kite, razčesavanju las in spletanju, danes bi rekli urejanje pričeske, predhodnice frizerk in drugih kozmetičnih opravil. En­krat le-te zamenjajo kmečkim ljudem bližje »predice«, o duhovno poglobljenem okolju pa priča »Jezus-ženin«. V drugi vrstici te kitice je težišče na glagolu plesti v starinski obliki. Ta se pomensko spreminja lahko že z alterniranjem pripone, da res gre za osebno nego, dokazuje glagol »napravlati«, kar pomeni po starem oblačiti. Da gre za morbidno okolje, pričajo zveze, ki govore o spletanju krancelna/venčka, namreč za na grob, ali zamenjava glagola spletati z glagolom »spremljati«. Vrstice, ki omenjajo godce napeljujejo k misli, da bi utegnila biti pesem tudi ženitovanjska in so jo peli neve­sti, ko se je poslavljala od doma. Posebnost te vrstice je tudi v njenem začetku, saj nekateri primeri nimajo veznika, medtem ko se v drugih izmenjujeta podredni »da« in »ki«. Nekatere pesmi si pri petju pomagajo s ponavljanjem, kar je verjetno povezano z drugačno melodijo kot pri variantah, kjer ponavljanja ni. Za tretjo vrstico druge kitice je značilen glagol »spremljati«, seveda spet v različnih narečnih artikulacijah, poleg tega pa tudi sintaktično, saj se pojavi v sedanjiku ali prihodnjiku kar šestnajstkrat. Da gre za pogrebni sprevod dokazuje izjemoma uporabljen glagol »nesti« in pretresljiva zveza: »zdaj mi pa delajo /pare trde« in zatem ima lirski subjekt »hiš’co l’po« (Š-6315), primera, ki je s svojo odprto­stjo enkratna še toliko bolj, saj ni jasno, ali gre za rakev ali izkopani grob. V skoraj vseh primerih je navzoče tudi časovno določilo »zdaj«, vendar se skladenjsko ne pojavlja na istem mestu: na začetku vrstice ali sredi nje. Presenetljivo je, kako zadnja vrstica druge kitice na duhovni ravni izvede ostro razmejitev. Melanholična črnina se pojavi kar sedemnajstkrat, če upoštevamo še tiste iz tragičnih ljubezenskih pesmi, ki se končajo s smrtjo in je Karel Štrekelj zaradi nekaterih sorodnih sestavin v tej zvezi opozoril nanje. »Črno zemljo« en­krat nadomesti »hladna« z istim pomenom, kar je verjetno novejše, saj danes prej uporabimo ta pridevnik kot prejšnjega. Enkrat samkrat se pojavi predlog »pod«, ki še bolj ponazori krutost zadnjega človekovega dóma. Z vero ožarjeno »sveto nebo« se pojavi za eno tretjino manjkrat, šestkrat. Zanimivo je, da to zvezo krepi optimističen prislov »gor« (gor v sveto nebo), medtem ko je kazalni zaimek »to«, če je dodan, razumeti kot nekakšen rahel očitek, pridržek: v to črno zemljo. Tudi tu seveda deluje stilogeno že sama narečna artikulacija izrazov, ki jo ponekod krepijo še ponovitve posameznih sintagm. V skladu z izjemno ubeseditvijo ene od variant se posthumni lirski subjekt v njej temu ustrezno navezuje na »truš’co novo« (Š-6315) in ne že na molovsko zasnovano »črno zemljo« niti na durovsko »sveto nebo«. Čeprav besedila pod naslovom Pomlad za tebe ne preide več v razdelku Pesmi za­ljubljenih (št. 2402–2414), ne sodijo v okvir tu obravnavane sheme, se je K. Štreklju zdelo umestno v tej zvezi opozoriti tudi nanje, zdi se, da ravno zaradi povezave z zadnjo tu obravnavano vrstico. Poleg tega so po smislu pesmi podobne zgoraj navedenim, le da lirski subjekt, ki se poslavlja sveta in življenja in ju zastopa »zelena pomlad«, ni izrecno prepoznaven.«99 99 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi II (1900–1903), št. 2408: V redkih variantah gre za bolnega mladeniča, vendar je večina pesmi tako formuliranih, da mirno lahko veljajo tudi za ženski spol. Primer: »Gozdič je že zelen, /Travnik je razcveten: /Ptički pod nebom /Veselo pojo. //‘Ptički, jaz vprašam vas, /Al’ bo kaj skor pomlad, /Al’ bo kaj skor pomlad, /Zelena pomlad?’ //‘Pomlad že prišla bo, /K’ tebe na svet’ ne bo, /K te bodo djali /V to črno zemljo!’«. Marko Terseglav, Štrekljev sindrom, v: Traditiones 30/1, (Ljubljana: SAZU, Ob 50-letnici Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU), 213, 214–217. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE SK LEP Folklorizacija je ime za najbolj dinamičen pojav v slovstveni folkloristiki – proces, ki bi mu v biologiji rekli razmnoževanje. Njegov rezultat so variante kot najočitnej­še znamenje folklornega dela. Presenetljivo je, da se pojem zlepa ne rabi v zvezi s prozno folkloro, pač pa je aktualen pri narodni/ ljudski/folklorni pesmi. Že poljski etnolog Jósef Burszta pošteno priznava, da mu je folklorizacija po­menila tudi pojave folklorizma, dokler se ni seznanil s tem pojmom. Podobno poj­movno in terminološko koincidenco med folklorizacijo in folklorizmom je opaziti tudi v slovenski publicistiki. Kermauner ni edini in prvi, ki pojem folklorizacija rabi v smislu folklorizma, kar je seveda napačno. Proces folklorizacije sestoji iz dveh faz: a) izbiranje besedil oziroma sestavin avtorskega teksta; b) preoblikovanje sestavin avtorskega teksta. Proces folkloriza­cije z nastajanjem variant je faza, ki razmejuje slovstveno folkloro od literature. Po Juriju Lotmanu se folklorizacija literature najpogosteje odraža v tem, da njen posamezen pojav začne pripadati estetiki istovetnosti Joža Glonar upravičeno odklanja statično pojmovanje folklorizacije pri K arlu Štreklju. Ustavlja se ob nekaterih primerih, ki se jih Štrekelj ni odločil uvrstiti v zbirko prav zato, ker jih je zalotil v procesu folklorizacije. Temu procesu so še posebej podvržena besedila priložnostnih avtorjev, sploh če dobijo kako konkretno vlogo. V urbanih okoljih se dandanes folklorizacija v manj pozornost vzbujajočih, mogoče tudi manj »lepih« žanrih še pojavlja: npr. v otroških pesmih, nagajivkah, šlagerjih, pravilnih in parodijah nanje, veselih ali grobih zgodbah, ki ne pridejo v nobeno knjigo. Literarna veda je z vidika folklorizacije obdelala kar nekaj pesmi znamenitih slovenskih pesnikov, med njimi Nezakonsko mater (France Prešeren) in K nezove­ga zeta (Simon Jenko). Še vedno ni posebnih študij o Gregorčičevih sfolklorizira­nih pesmih. »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav pota in težko kamenje …« (mi) je 5. 6. 1999 povedala neznanka. Zaupala je, da piše pesmi in med drugim kot svoja navedla navedena dva verza. Poznavalcu je jasno, da gre za naslov znamenite Minattijeve pesmi, ki je tako prodrla med ljudi, da se je znašla v procesu folklorizacije. Na vprašanje, koliko so pesmi s podpisom Fany Hausmann povezane s fol­klorno tradicijo, je prvi vtis, da nikakršen. Vendar podrobno branje daje nekaj iztočnic tudi za razmislek. Miniaturna analiza pesmi ‘Imela sem krancel lep’ kaže, da sta razširjenost pesmi po vsem slovenskem ozemlju in bogastvo variant lah­ko krepak ugovor prehitremu pritrjevanju, da utegne biti avtorica pesmi Fany Hausmann. Lahko pa jo je kaj prenaredila, prilagodila svojemu razpoloženju in življenjskemu položaju. Skratka, oblikovala novo različico. Pričevanje Ane Debe­ljakove je torej dragoceno že zato, ker je eno redkih, ki nakazuje, da je slovenska foklorna pesem imela domovinsko pravico tudi med višjimi družbenimi stanovi, naj so bili nemškega rodu. Iz tega izhaja, da je bilo to verjetno še toliko bolj, če so bili slovenskega. Prepričljiv dokaz o tem je graščak Rudež iz Ribnice, ki je celo sam zapisoval in zbiral pesmi za Emila Kor ytka in Franceta Prešerna. TR ADICIJA + STAROST – K RITERIJA SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Hipoteza je, da ontološke vrednosti slovstvene folklore slonijo na pozitivnem raz­merju do duhovne dediščine določenega okolja, medtem ko je njena estetska vre­dnost v vsakokrat novi vzpostavitvi folklornega dogodka. In prav ta, sicer znana, a vsakič drugače izražena drugačna estetska postavitev (variante!) pomaga vedno znova vzdrževati procesualnost = tradicijo = zgodovinski tok = zgodovinski spomin = kon­tinuiteto slovstvene folklore. I. O TR ADICIJI NA SPLOŠNO Eden od bistvenih razločkov med živaljo in človekom1 je v njunem spominu na doživete izkušnje. »Vsak tiger mora začeti biti tiger, kakor da bi poprej ne bilo nobenega. Drugače je s človekom. Zaradi sposobnosti spomin( janj)a kopiči lastno preteklost, jo posreduje in se z njo okorišča. Précej začenja bivati v njenem pro ­storu. To je človekov edinstveni zaklad, pravica in znamenje«. Pri tem je posebno pomemben spomin na pomote;2 te človeka svarijo, da ne dela zmeraj istih ali ena­kih napak. »Pretrgati, prekiniti nepretrgano zvezo s preteklostjo, hoteti začeti vse znova, pomeni težiti k temu, da se spustimo do orangutana«.3 Preteklost je poleg trenutne sedanjosti edino, kar imamo. Ne moremo se učiti drugod kot pri veliki 1 José Ortega y Gasset, Upor množic (Ljubljana: Slovenska matica, 1985), 238–239: »Biologi so dokazali, da se šimpanz in orangutan kot človeku najbližji živali ne razločujeta od člo­veka toliko po tistem, čemur strogo vzeto, pravimo razum, temveč ker imata veliko manj spomina kot človek. Živali se vsak dan znova srečajo s tem, da so pozabile domala vse, kar so živele prejšnji dan in njih razum mora delati s sila skromnim gradivom izkušenj.« 2 Denis Poniž, Popolna človeška čistost, v: Nova revija 3/30 (1984), 355: »Pesniku je dano pričevanje. To je njegovo edino orožje, edina resnica, s katerimi odkriva zgodovinski spo­min. In mislim, da lahko zapišem, da je bistvo slovenskega preživetja v stoletjih popolne ali skoraj popolne duhovne gluhote, v katero so nas pehali najrazličnejši tuji oblastniki, prav v ohranjanju in varovanju zgodovinskega sporočila, brez izjeme na tiste reči, ki morda, če uporabimo Aristotelovo ‘poetološko’ definicijo, vzbujajo v nas ‘strah in gnus’. Prav Koc­bekova korespondenca, ob dnevniških zapiskih in njegovi literaturi govori o nasprotnem, da izvirata duhovna moč in trdnost naroda iz njegove pripravljenosti, da vidi sleherni trenutek svoje pretekle zgodovine v jasni luči. In ne samo to, umetniški dvogovor z zgodovino je edina garancija, da se napake ne bodo ponavljale in da jih ne bo prekril plašč molka.« 3 Prav tam, 239. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE preteklosti. Preteklost prežema vse živo. »Nobena človeška dejavnost ne more od tegale trenutka naprej živeti kot čisto nov fenomen. To si ljudje samo umišljajo ali pa ne morejo razumeti, da so prav tako psihično vezani na preteklost, kot so fiziološko na svoje prednike.«4 »Temeljni, kvalitativni preskok, ki ga je človek v davnih časih ledene dobe na­pravil, živali pa ga nikoli ne«,5 je, da kakor hitro je prišel do zavesti samega sebe, je že čutil potrebo po izboljševanju, izpopolnjevanju ne le svojega okolja, ampak tudi samega sebe. To mu je omogočila njegova učljivost, tj. zmožnost učenja. Na­sprotno so živali tako malo učljive, da se malodane nič ne »izučijo«, zato svojih izkušenj nikoli ne prenesejo, izročijo, svojim potomcem. Tradicija pa je ravno pre­našanje ali sporočanje že znane izkušnje od enega rodu do drugega,6 je integral­na sestavina vsakega zgodovinskega dogajanja (procesa). Šele s tradicijo prehaja preteklost v sedanjost, brez nje ostaja to, kar se je zgodilo, dobesedno zgodovina, tj. enkratno dejanje, brez sledu za sedanjost.7 »Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zlju­bilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih izbrali sami, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo«.8 Na podlagi tradicije stopa človek iz biologije na prag kulture (v širokem pomenu besede, tj. v civilizacijo).9 »Človek je že po naravi kulturno bitje, medtem ko v ži­valskem svetu to sestavino zaman iščemo.« Ali drugače: »Kontinuiteta je človekova pravica, izkazovanje časti vsemu, kar ga loči od živali.«10 Vsa tradicija ima vedno na eni strani učitelja, ki proizvaja kulturne oblike, dobrine in uspehe, na drugi je učenec, tisti, ki jih sprejema. Brez tega ni nobenega sporočila. Oba pa delata zgodovino. Tako je pravzaprav tradicija vidik prenosnosti zgodovine. Šele s tradi­cijo prehaja preteklost v sedanjost. Brez nje ostaja to, kar se je zgodilo, dobesedno zgodovina, enkratno dogajanje za nami v nepovratni preteklosti. Šele prenos iz roda v rod zbližuje preteklost s sedanjostjo. Tradicija dogajanja iz preteklosti tako rekoč obnavlja, osvežuje, približuje in dobesedno akt posedanji.11 4 Franček Bohanec, Josip Vidmar in tradicija, v: Borec 37 (Ljubljana 1985), 485. 5 Anton Trstenjak, Človek bitje prihodnosti (Ljubljana: Slovenska matica, 1985), 76, 77. 6 Nadvse pomenljivo je, da je glagol tradirati v sobesedilu učenja uporabljen že pred 160 leti, morda kar prvič v okviru tovrstne refleksije. J. V. Koseski, Slovenija, v: Kmetijske in ro­ kodelske novice 1848, list 24: »Slovenija slobodna potrebo spozná, /De šoli domačo besedo vpelja, /Besedo slovenščine gladko; /Ožuljen učitelj pa brise si znoj, /kaj bomo tradirali, misli, oj! oj!« J. Marn, po katerem povzemam citat, dodaja: »Pa tudi, kako bomo tradirali, ker sami ne znamo, in kako moremo znati, ker se sami učili nismo!« Josip Marn, Sloven­ sko slovstvo, v: Jezičnik 11 (Ljubljana 1873), 73. 7 Anton Trstenjak, Človek bitje prihodnosti, 78. 8 Karl Marx, Osemnajsti brumaire Louisa napoleona (Ljubljana: Založba Nova Knjiga, 1934), 15. 9 Anton Trstenjak, n. d., 80. 10 Anton Trstenjak, n. d., 157. J. Ortega y Gasset, n. d., 239. 11 Anton Trstenjak, Slovenska poštenost (Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka, 1995), 44: »Ljudstva tem bolj visijo na tradiciji in iz nje živijo, čim nižja je njihova kulturna stopnja. Tu je eden od razlogov, zakaj se stare, tako imenovane primitivne kulture tako dolgo niso dvignile na višjo stopnjo. Saj so stare kulture kar oboževale tradicijo in jo pred »Življenje je v spominu in spomin12 je neurejena zmes vse dotlej, dokler ga neka energija ne pričenja urejevati. Tako urejen spomin pa se udejanja vedno znova /…/«13 »Tradicija je prva kulturna institucija, strukturalno organiziran zgo ­dovinski spomin, čeprav ni samo institucija«.14 »S tem je povezano zelo dinamično pojmovanje izročila, ki je vse kaj drugega kot golo nespremenjeno predajanje ob ­stoječega,15 kajti v omenjenem procesu se v vsakokratni sedanjosti ponavlja ‘tra­ditio’«.16 »Tradicija je prenašanje civilizacijskih vrednosti in duhovnih vrednot. Je nekaj, brez česar si ni moč zamisliti niti obstoja, kaj šele razvoja človeške biti in duhovne vsebine«, je životvorna življenjska sila.17 Zanikati prednike, tj. tradicijo, bi bilo »kot da sem se sam rodil, da nisem imel staršev.«18 Človek more ostati zgodovinsko bitje le, če je tudi del tradicije. Brez zgo­dovinske zavesti, oprte na tradicijo, ni ozaveščenosti in brez nje ni človekovega dostojanstva. To pot ozaveščanja mora opraviti tako kultura vsakega naroda kot posamezniki, ki so le člani nekakšne štafete, ki tisto, kar so domislili, predajajo drugim. Tako nastaja kulturna tradicija, ki mora obstajati v vsaki kulturi. Tradicija ni zgolj pogoj golega obstanka za človeka in človeštvo, ampak je oder, na katerem ljudstvom sankcionirale z božjimi kaznimi, če bi si drznil kdo kaj spremeniti. Tako so se razvili tudi razni tabuji. Sprostila se je tradicija polagoma šele po antični grški kulturi; helenizem pomeni dobesedno pravo poplavo, resnični sinkretizem raznih kultur.« 12 Ciril Zlobec, Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (Ljubljana: Založba Mihelač, 1992), 86–87: »V zgodovinskem spominu je nekaj transcendentalnega: tisti neopredeljivi občutek, da smo dediči svojih prednikov in da morda ne bomo hkrati s svojo fizično smrtjo takoj in v celoti umrli v svojih zanamcih. Zgodi se, da se nam preteklost nenadoma približa kot obala, s katere smo že zdavnaj odpluli, pa se nam spet vrača v spomin kot srečni ali nesrečni zače­tek našega še nedokončanega potovanja.« 13 Mitja Košir, Besede, Znamenja ob poti, v: Nova revija 3/30, (Ljubljana 1984), 350. 14 Taras Kermauner, Zato pesniki v ubožnem času, v: Nova revija 5/45 (Ljubljana 1986), 129: »Če znamo pretekla sporočila brati, če jih vsaj do neke mere razumemo, če svet še eksistira, čeprav problematiziran, pomeni, da so se v nas še ohranili posluh, zmožnost védenja, celo spoznavanja svetega, božjega (etičnega, miselnega, pesniškega, verskega) […] Je svet sploh mogoče formulirati in ujeti brez minimuma tehnike in institucije, brez izkušnje izročila, jezika, nobena od teh bitnosti pa ne preživi, če ni institucionalizirana v jezikovni sistem, v pravila prenašanja izkušenj, v čvrsto in zavedno varovanje tradicije, torej v sistem kulture?« 15 Torej daleč od tega, kakor sledi: »Tradicija se naslanja na občestvo s predniki. Delamo tako, kakor so že naši očetje, naši predniki delali; ne delamo tako kakor drugi, ampak kakor se je že nekoč pri nas godilo.« Glej France Kotnik, Slovenske starosvetnosti (Ljubljana, dec. 1943), 5. 16 Hans Urs von Balthasar, Živeti iz poslednjih globin (Koper: Ognjišče, 1986), 61. 17 Franček Bohanec, n. d., 485–486, 488. 18 Pavle Zidar, v: France Pibernik, Čas romana: pogovori s slovenskimi pisatelji (Ljubljana: Cankar­ jeva založba, 1983) 218: »Nihče ni nedolžen in ni sinoči prišel na zemljo z nekega druge­ga planeta. Samo razvijamo, kar nam je prinesla zgodovina. To je pogosto slišati, mar ne? In vendar srečamo bolj ali manj dosledno ravnanje, ko se lahko dosledno sklicujete na tradicijo ali pa jo tudi prezrete, saj dobro veste, da jo boste prej ali slej kot človek tako ali drugače upoštevali.« Prim. tudi Vinko Globokar, Vdih izdih, (Ljubljana: Slovenska matica, 1987), 60. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE se bo odigrala jutrišnja bogatejša igra človekove in človeške veličine. V izbranih silnicah iz preteklosti se rojeva moralna obveza za jutrišnji dan.19 Pot iz preteklega v novo je zanj pot svobode.20 »Tradicija je sveta preteklost,21 na kateri temeljijo vrednote naše sedanjosti in je tudi razlog zaupanja v priho­ dnost. Drevo bo obstalo v viharjih le, če bo imelo močne korenine:22 višina raste iz globine. Narod bo obstal le, če bo v ljubezni negoval svet spomin na svojo prete­ klost in sebe ob njem navdihoval.«23 »K ljub menjavi rodov in idej mora poznati nacionalna kulturna zgodovina nepretrgano zvezo med posameznimi obdobji in idejami teh obdobij, kajti od­ mik v pretrganost in nepovezanost je korak v molk in nemoč«.24 Na črti tradicije zmeraj obstaja nevarnost, da mlajši rod ni dovolj dorasel prejšnji in ni sposoben njihove tradicije vsébiti (internalizirati) in zato že dosežena spoznanja, vrednote 19 Franček Bohanec, n. d., 491. O povezanosti prihodnosti s preteklostjo glej tudi José Ortega y Gasset, Upor množic, 240. 20 Franček Bohanec, n. d., 491. Miguel de Unamuno, Umetnost in resnica (Ljubljana: Sloven­ska matica, 1988), 15: »Zavedaj se namreč, da je samo prihodnost kraljestvo svobode, kajti ko se kaj prevesi v času, ostane podvrženo njegovemu opasu. Niti preteklost ne more biti več, kot je bila, in ne gre, da bi bila sedanjost več, kot je, to je zmeraj lahko le prihodnost […]. Lahko se verjame v preteklost: vero imamo lahko le v prihodnost, v svobodo. Svobo­da pa je ideal, nič več kot ideal, in prav v tem je vsa njena moč. Idealno in notranje bistvo našega posedovanja sveta je v tem, da si ga ponotranjimo […]. Upaj, saj samo tisti, kdor upa, živi; toda dan za dnem se boj, da se ti, ko opustiš prihodnost, upanja spremene v spo­mine. Da se tega ogneš, naredi iz svojih spominov upanja, kajti, ker si živel, boš živel.« 21 Spomenka Hribar, Vrednote mladih, v: Vrednote (Ljubljana 1986), 100, 105: »Zavrgli smo kot ne-sveto zgodovino /tradicijo, ki nam ne ‘paše’, ukinili smo zgodovinski spomin […] Obuditi bi morali zgodovinski spomin in v tem smislu tudi tradicijo, iz katere vsekakor smo, dopustiti bi jo morali tako, da bi nas nagovarjala kot naš lastni dom, kot domače ognjišče, ob katerem se srečujemo živi in mrtvi; ognjišče, ob katerem se zbira naša sreča bivanja, pa tudi tragičnost vseh nekdanjih, sedanjih in prihodnjih generacij. Tradicijo bi morali vzeti v svoje varstvo, ne pa je imeti za poligon dokazovanja svojega edinega in brezprizivnega prav-a.« 22 V nediskurzivnem pisanju ali pogovoru so korenine sorazmerno pogosto metafora za tra­dicijo. »Pri nas je je [= tradicije] vse premalo, zato smo vsi izkoreninjeni.« Iz pogovora z Ivanom Plečnikom, Ljubljana 1987. »Toda ljudje, razočarani nad praznimi obljubami, siti napihnjenih parol, razosebljeni v svojem najglobljem bistvu, izkoreninjeni iz tradicije, brez pravega upanja so se predali temu pogubnemu maliku […] Tudi naš slovenski narod je v veliki meri pozabil na svojo prvo­tno zavezo, zato ni čudno, da tudi on doživlja težke preizkušnje. Mnogi so postali igralci v tej žaloigri našega rodu, ker so pozabili na svoje korenine. Jože Pacek, Rastimo iz korenin (Ljubljana: Družina, 1986), 23, 24 .«Tako so tu še veliko bolj zakoreninjene razne navade in običaji, čemur bi lahko rekli tradicija. Vinko Belec, Ogledalo verskega življenja v neki vasi, v: Družina 40 (1988), 6. (Vse podčrtala M. S.). 23 Tomaž Podobnik, Pismo občasnemu nedeljniku, v: Kristjanova obzorja 2/2 (1987), 17. 24 Bojan Štih, To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (Ljubljana: CZ, 1987), 73–74: »Čudež renesanse ni le v tem, da je v vsakem desetletju na delu veliko število ustvarjalnih osebno­sti, marveč je ta čudež predvsem v tem, da različni rodovi skozi desetletja in stoletja ohra­njajo stilno, idejno in estetsko harmonijo. Katedralo v Orvietu so gradili več kot dvesto let. In vendarle je pred menoj estetsko skladna stvaritev. […] Tu v Orvietu se spet zavem naše bolezni, ki nas muči vse: diskontinuitete.« (Podčrtala M. S.) kulture in oblike obnašanja kratko malo propadejo in izginejo iz zavesti družbe. Tragiko te iztirjenosti na osebni ravni izraža ugotovitev, da v nasprotju s človekom prejšnjih časov mu tudi nobene tradicije ne povejo, kaj naj stori.25 Eno od razlag, kako je moglo priti do tega – tako na individualni kot družbeni ravni – je mogoče najti pri Ortegu y Gassetu.26 Imamo pa tudi polno domačih izkušenj.27 II. TR ADICIJA KOT K RITERIJ Sledi vprašanje o tradiciji kot sestavini opredeljevanja, bodisi da gre za določen nazor ali posamezno stroko. Treba je spomniti na tradicionalizem kot filozofsko in politično teorijo28 in prav je tudi poudariti, da če si kdo drug ne more zamišljati sodobnega brez vezi s preteklostjo, še ni mogoče trditi, da je kot mislec zagovornik konser vativnih oblik tradicionalizma. Njegova presoja preteklosti je lahko dina­mična, če stalno preverja staro in novo, torej ni nevarnosti za konservativne in vkalupljene dogmatizme.29 K ako prihaja do navzkrižja med progresivnostjo in konservativnostjo tradici­je? Redno in neizogibno v zgodovini sproti, od roda do roda, marsikaj propade in se pozabi kot neuporabno in nezanimivo, kadar mlajši rod pride z novimi idejami in napravami, ki so boljše in v načelu odpravijo prejšnje, ker se ne dajo več izbolj­šati. Take stvari so potem le še za muzeje in podobne ustanove. Tako pridemo od zgodovinske tradicije do zgodovinopisja. Marsikaj, kar je tradicija že opustila in bi šlo dokončno v pozabo, je postalo sinonim za zgodovino sámo. Navadno imamo tradicijo za oviro napredku, tako da velja enačba tradicionalen = konservativen ali celo nazadnjaški; napreden ali progresiven naj bi bil samo nasprotnik tradicije. V tem je velika zmota in docela napačno gledanje na zgodovino in kulturo.30 »Ravno nasprotno. Je temelj vseh vrednot naše sedanjosti […]. Lahko bi rekli, da tradicija pomaga človeku in mu omogoča varnejše in trdnejše potovanje skozi vsakdanje življenje«.31 Tradicija je temelj vsakršne zgodovine, brez nje bi ostal človek zgolj 25 Anton Trstenjak, Človek bitje prihodnosti, 79, 80. 26 José Ortega y Gasset, n. d., 256, 257. 27 Boris Kralj, Bežanja, beganja, iskanja (Ljubljana: Littera picta, 1994), 99–100: »Takrat sva z bratom izvedela novico, ki sicer še ni bila potrjena, pa je bila pri mami kot dokončno že tudi sprejeta [… ] Ni potrebno pripovedovati, kakšno vzdušje je bilo tista dva ali tri dni, ko sva bila doma. [… ] Vrnila sva se torej v bivše Marijanišče, ki so ga prekrstili v dom Ivana Cankarja, prav tako kot so prekrstili sosednji internat Lichtenturn v dom Anice Černejeve. Nič nimam proti tema dvema, ki sta brez svoje krivde posodila svoji imeni, bolelo pa me je že takrat in me danes še bolj, da smo Slovenci pravi mojstri v podiranju tradicije. Kajti brez te, brez spoštovanja svojih korenin in tudi skupnosti, ki se imenuje narod, kmalu ni več. To se je začelo kazati že prav kmalu, ko skoraj nismo več slišali kaj spoštljivega in lepega o našem narodu, temveč samo še o internacionalizmu, ‘bratstvu i jedinstvu’ in podobnih bedarijah ter neokusnostih, ki so počasi pa vendar vztrajno nače­njale našo nacionalno substanco, pa tudi etiko in moralo.« 28 José Ortega y Gasset, n. d., 255. 29 Franček Bohanec, n. d., 491. 30 Anton Trstenjak, Človek bitje prihodnosti, 79, 80. 31 Vinko Belec, n. d., 6. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE biološko bitje brez napredka in zgodovine. Človek postane »polnoleten« v svoji vrsti šele v povezavi s svojo specifično človeško tradicijo. Toda enostranska zavero­vanost v tradicijo, ovira napredek v prihodnosti: pravi napredek gre prek že spo­ročenega znanja v območja še nedoseženega. Tako nastane dialektična napetost: »prava ustvarjalnost in resničen napredek se prebijata iz tradicionalne preteklosti in njenega bogastva skozi sedanjost v še neodkrito prihodnost.«32 »Tradicija se mukoma gradi na kulturi. To je humus za znanje, ki ga želimo vgrajevati v inovacije«.33 Zato je po A. Trstenjaku pravilna trditev, da so narodi brez zgodovine hkrati narodi brez kulture. Bogatejša je tradicija, močnejše so pobude za nove ideje, izume in odkritja; le enostranska zaverovanost v tradicijo, tudi v preteklost, je ovira za napredek v prihodnosti. Pravi napredek je zmeraj le v ustvarjalnosti, tj. v izvirnosti, ki gre čez sporočeno znanje v novosti, v območje nedoseženega. Tako se znajdemo v dialektični napetosti: prava ustvarjalnost in resničen napredek se prebujata iz tradicionalne preteklosti in njenega bogastva skozi sedanjost v še neodkrito prihodnost.34 Posebno rezko se zastavlja vprašanje o tradiciji kot kriteriju v strokah, ki naj bi – že po definiciji – raziskovale prav tradicijo, zgodovinsko tradicijo. Gre za etnologijo in /ali folkloristiko. Hermann Bausinger je s svojo znano drznostjo in pronicljivostjo zapisal: »K ategorija trajanja je vedno mitična!«35 S tem problema v stroki ni v celoti zavrnil, ampak ga je moderniziral oz. posodobil tako, da ga je prestavil iz zgodovinopisja, torej diahronije na področje komunikologije: »Pojem tradicija sodi v območje ‘komunikacije, posredovanja, difuzije, vsebuje pa neka­tere upoštevanja vredne odtenke’, saj obsega ta pojem tudi bolj komplicirane in abstraktnejše procese, ‘ne izključuje upoštevanja inovacij, vendar je bolj usmer­jen k sekundarnim […] posredovalnim procesom, v katerih se inovacije postopno ‘popularizirajo’, difundirajo in posredujejo čedalje širšim plastem. In pojem tra­dicija označuje poleg procesa tradiranja tudi rezultate nastajajočih objektivacij’. O pojmu tradicija se da skratka diskutirati samo tedaj, če se ne pojmuje preozko ali če se načelno ne omejuje na ‘skupnost’, v njem je treba spoznati tudi vprašanja neravnotežja in sinhronizacije.« Angelos Baš, ki je slovenski etnologiji posredoval navedene Bausingerjeve misli, je ob tem upravičeno povzel: raziskovanje tradicije predpostavlja teorijo tradicije.«36 (podčrtala a.) Takšna in podobna razpravljanja so nemara rehabilitirala problem »perma­nence« (trajanja), ki je zaradi »patetično pojmovanega, napačno interpretiranega in zlorabljenega pojma kontinuitete« doživljal krčevito averzijo (odpor) našega časa po blizu stopetdesetletnem gospodovanju v etnoloških raziskavah«.37 Toda golo zanikanje kategorije tradicije pač ne reši ničesar. V poskusih za njeno preno ­ 32 Anton Trstenjak, Slovenska poštenost, 46. 33 Marko Kos, Na točki preobrata, v: Naši razgledi 36 (15. 5. 1987), 255. 34 Anton Trstenjak, Človek bitje prihodnosti, 79, 80. 35 Kurt Ranke, Orale und literale Kontinuität, v : Kontinuität, Geschichtlichkeit und Dauer als volkskundliches Problem, uredila H. Bausinger in W. Brückner, separat, 102. 36 Angelos Baš, Slovo od ljudskega življenja, v: Slovenski etnograf 25-26, 1972–1973 (Ljubljana 1974), 173. 37 Kurt Ranke, n. d., 102–104. vitev je bila izražena tudi zahteva po novi razlagi pojmov, ki se opirajo nanjo, npr. ljudstvo, skupnost (= občestvo?), šege ipd.38 Vprašanje ni obšlo slovenske etnologije in slovstvene folkloristike. Tudi tu domujeta oba vidika tradicije: pozitivni in negativni ali morda bolje: statični in di­namični. Med pr vimi ga je strokovno zaznal Joža Glonar v komentarju o korpusu slovenskih folklornih pesmi: »Enako potreben in važen je nadalje študij tradicije, po kateri prehaja narodna pesem od roda do roda. Ta pot je trojna: 1. tisk, 2. rokopis, 3. petje. Tiskana tradicija nam je za študij najlažje dostopna, po večini je razvidna že iz naše zbirke. V veliki meri pa sega tudi v rokopisno tradicijo, saj so one neštevilne ‘pesmarice’ ali ‘ poje’ (kakor se omenujejo na vzhodnjem Štajer­skem) večkrat tudi posnetki tiskanih predlog. Študij teh rokopisov je za spoznanje življenja narodne pesmi fundamentalnega pomena. Ne samo da spoznamo iž njih naravnost historične etape posameznih varijant, v njih je vedno shranjena določe­na oblika narodne poezije, ki nam v nekakem prerezu kaže določeno umetniško dobo in nje konkreten izraz, ob njih lahko naravnost opazujemo proces nastajanja narodne poezije.«39 Zborniku Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU so dali naslov Tra­ditiones. V uvodu v prvo številko, ob začetku njegovega izhajanja je Milko Matiče­tov zapisal: »V zvezi z naslovom našega časopisa – Traditiones – moramo povedati, zakaj smo se ustavili pri njem. Tradicija, izročilo je narodopiscem malone to, kar geologom zemlja ali biologom živa narava. V stoterih oblikah ljudskega življenja, predmetnega, besednega, glasbenega in ne vem kakšnega oblikovanja se kaže nenehno prelivanje iz kategorije ‘enkratno’, ‘priložnostno’, v kategorijo ‘ponovlje­no’, ‘tradicionalno’. Tudi kar nastaja danes, pred našimi očmi, nosi v sebi kali nečesa, kar bo jutri prešlo v navado in bo hočeš nočeš kaj kmalu tradicija ali vsaj del tradicije!«40 Očitno je popolno sprijaznjenje s tu obravnavano kategorijo, brez njenega najmanjšega problematiziranja; to bi ne bilo nič napačnega, če bi verjeli, da je tradicija razumljena v smislu procesualnosti. Toda ne. Prej gre za »ponavlja­nje« v začaranem krogu, kar privede do statičnosti, okamnelosti in končno do prežitka, ki zadnji čas uživa v etnologiji zelo dvomljiv sloves. Vsekakor je kočljivo, kadar postane tradicija sinonim za zgolj starinsko ali zastarelo,41 »nekaj zgolj zunanjega«, »navado«,42 »dogmatsko«, »trivialno«.43 V tej luči je treba iskati odgovor na vprašanje, zakaj se Slavko K remenšek tako upira kriteriju tradicije pri opredeljevanju etnološkega predmeta. Sprašuje se, »ali etnološka problematika ne sodi v območje, kjer vladajo družbenozgodovinski zakoni? Ali je to v resnici poseben ‘nezgodovinski’ svet, ki je po svoji osnovni podobi statičen, tradicionalen, razvoju nenaklonjen«44 (Podčrtala a.). Iz podčrtanega je videti, 38 Prav tam, 166. 39 Joža Glonar, Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), 59–60. 40 Milko Matičetov, [uvod brez naslova], v: Traditiones 1, Ljubljana (1972), 6–7. 41 Vinko Belec, n. d., 6. 42 Anton Trstenjak, Pastoralna psihologija (Celje: Mohorjeva družba, 1987), 49. 43 Taras Kermauner, O literarnem upodabljanju zgodovine, v: Borec 38 (1986), 389. 44 Slavko Kremenšek, Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem (Ljubljana: SAZU, 1970), 131. Podobno slabšalno – statično – pojmuje tradicijo Alojz Rebula, ki mu tudi B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE kaj pomeni K remenšku tradicionalno – namreč statično, razvoju nenaklonjeno. Razumljivo je, da takó pojmovano tradicijo »kot etnološko določilo zavrača, čeprav ni mogoče v celoti deliti z njim naslednjega mnenja. »Zahteva po tradicijski vezanosti etnološkega predmeta torej izhaja iz določene metodološke usmeritve, ki zgodovinskemu preučevanju ljudske kulture in ljudskega načina življenja v metodološkem pomenu te besede ni posebno naklonjena.«45 Veliko bolj kot za premišljen koncept v tej zvezi gre za splošno pomanjkanje ref leksije in teoretično neprebujenost. Od tod prepuščanje trenutnemu (strokovnemu) oportunizmu, ki ga v naši zvezi tako brez sramu razkrivajo terminološke46 in druge47 zdrahe med etnologijo in folkloristiko. Ne glede na to, ali se je s K remenškom mogoče popolnoma strinjati ali ne, je njegovi doslednosti v prid, ko še na več mestih ponovi svoj odpor do upoštevanja kriterija tradicije pri opredeljevanju predmeta etnologije.48 III. MODELI R AZLAGANJA TR ADICIJE V SLOVSTVENI FOLK LORI 1. PSIHOLOŠK I /ANTROPOLOŠK I MODEL Kurt Ranke dolži survivalske teorije (teorija prežitkov), da je raziskovanje kontinu­itete slovstvene folklore prišlo na slab glas: zaradi kakšnega starodavnega drobca v posamezni pripovedi se je nekritično – v smislu pars pro toto – celotna pripoved identif icirala z njegovo starostjo in se je tako zameglila prava rekonstrukcija zgod­be: če nastopa v njej kak motiv npr. iz nabiralniške kulture, to še ničesar ne pove o folklora pomeni nekaj manjvrednega. Primer: »No, drugače je bilo s civilno osveščenim kristjanom, ki mu je vera več kot tradicija ali folklora. (Alojz Rebula, Je v demokraciji težje biti kristjan?, v: Družina 44, št. 31 (14. 8. 1994), 11). 45 Slavko Kremenšek, Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, 131. 46 Marija Stanonik, Iskanje identitete slovenske slovstvene folkloristike, v: Traditiones 17, Ljubljana (1988), 41–70. 47 Slavko Kremenšek, Smernice etnološkega raziskovalnega dela, v: Glasnik SED 17, št. 4 (1977), 45–51. Pripombe k osnutku [… ], v: Glasnik SED 17, 1977, št. 4, (1977), 51–53. Plenarni sestanek slovenskih etnologov o smernicah etnološkega in raziskovalnega dela, v: Glasnik SED 17, št. 4, (1977), 53–56. 48 Slavko Kremenšek, Težnje v sodobni etnološki znanstveni teoriji, v: Slovenski etnograf 15 (Ljubljana 1962), 9–32. Isti, O etnologiji in sociologiji, v: Naši razgledi 13 (21. 3. 1964): »Stare etnološke opredelitvene označbe kot občestvenost in tradicionalnost (podčrtala M. S.), prevzete življenjske oblike, stanje nezavednega participiranja, vulgus in populo, postajajo vse bolj problematične.« Isti, Obča etnologija, (Ljubljana: Univerza, 1973), 121: »Vse manj pa je po splošnem spoznanju na tradiciji temelječih pojavov tudi v načinu ži­vljenja in kulturi današnjih kmečkih družin. Vztrajanje pri tradiciji kot merilu etnološke zanimivosti pomeni potemtakem v vsakem primeru omejevanje predvsem na le pretekle kulturne pojave. Izrecno zanimanje za sedanje življenje se mora tradiciji kot etnološkemu strokovnemu kriteriju nujno odreči.« (podčrtala a.) starosti epske oblike, v kateri ga je najti.49 Očitek statičnega razumevanja tradicije v slovstveni folklori je doletel tudi Ivana Grafenauerja,50 čeprav je hkrati izrečeno, da jo je pojmoval kot proces. K akorkoli že, pri razlagi metode svojega dela je kot enega od kriterijev omenil tudi kontinuiteto.51 Zoper nekatere pomisleke52 svojih dognanj ob raziskovanju predvsem péte slovenske folklore pa je dal naslednjo pojasnilo: »Če govorimo o starosti naših starih ljudskih pesmi, tudi pripovedk, legend ipd., se to nikoli ne nanaša na pesemsko, pripovedno obliko, v kateri so se nam te pesmi, pripovedke, legende ohranile, ta je lahko stara, lahko pa tudi zelo mlada. Gre marveč za starost substrata zgodbe, za starost motiva in njihovih povezav, motivnih obrazcev, motivnih nizov in za njihovo stvarno, dejansko, zgo ­dovinsko ozadje [… ]. Tudi pri ljudskih pesmih je treba torej ločiti starost pesniške oblike od starosti podstave, zgodovinske snovi.«53 Takšno razločevanje med pr vo­tno zasnovo sižeja in okoliščin, ki ga je spočela in vplivala na njegovo rojstvo, in njegovo konservirano obliko, s pomočjo katere raziskovalec sploh zasleduje njeno krotovičenje skozi čas – saj je tu težko brez pridržka govoriti o razvoju, ko pa smo večkrat priče raje propadanju – pomeni pomemben napredek v raziskovanju pri­čujočega vprašanja, kjer je še vedno možno težišče na ravnini ‘parole’.« S tega vidika je še vedno več vprašanj kot odgovorov nanje. Eno od bistvenih je: »K aj je notranji perpetuum mobile procesa, ki žene te imaginacije (= zgodbe slovstvene folklore) skozi čas in ljudstva? Katera imanentna sila tiči v njih, da se vedno znova prenašajo naprej, katera duhovna potenca ustreza nosilcem njiho­ve tradicije? Šege in jeziki ljudstev se spreminjajo, njihove misli ugašajo kot oni sami, te pripovedi pa ostajajo skozi vse spremembe.« Kurt Ranke, ki je celo svoje življenje posvetil predvsem prozni folklori,54 odgovarja, da očitno gre za neko psi­homentalno funkcijo, ki je ljudem preteklosti omogočala prenašati skozi stoletja »ne le v spreminjajoče se pripovedne vsebine vložene zgodovinske dogodke, am­pak tudi trdne oblike same«, torej žanre (op. M. S.), kar ljudem sedanjosti ni več lastno. Če so bili pevci sposobni razpolagati z več kot 1000 dolgimi in zapletenimi pravljicami, je to tudi ena tistih primarnih kapacitet, ki je prejkone v zvezi z nepi­smenostjo njihovih nosilcev.55 Priče o neizčrpnem spominu v preteklosti so dokazljive, a tudi dejstvo, da vsaka civilizacijska pridobitev zahteva pomembno žrtev. Tudi Claude Lév y-Strauss se strinja, da smo s pisavo velikansko pridobili, a tudi neznansko izgubili;56 končni udarec je spominu zadala iznajdba tiska: »Pred iznajdbo tiska so ljudje kulturo iz roda v rod posredovali predvsem ustno, zato so si hočeš nočeš urili in tudi mo­ 49 Kurt Ranke, Orale und literale Kontinuität, 110–111. 50 Božidar Jezernik, Družbene osnove tradicije o bogobornem Kralju Matjažu, v: Glasnik SED 19/2 (1979), Diskusija, 34. 51 Ivan Grafenauer, Prakulturne bajke pri Slovencih, v: Etnolog 14 (Ljubljana 1942), 10. 52 Boris Merhar, Ljudska pesem, v: Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana: Slovenska mati­ ca, 1956), 58. 53 Ivan Grafenauer, Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzho­ dnoalpske ljudske pesmi (Ljubljana: SAZU, 1965), 100–101. 54 Kurt Ranke, n. d., 115. 55 Prav tam, 110. 56 Jaro Dolar, Spomin človeštva (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982), 13. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE rali uriti spomin; danes pa imajo ljudje svoj spomin v knjigah, leksikonih in na magnetofonskih posnetkih; zato ga ne urijo več, ker jim ga ni treba; zato pa jim tudi okrneva.«57 Z naraščajočim vplivom civilizacijskih pojavov začno stare forme hirati in tradirajoče sile pojemati. Končno začne propadati tudi ustna tradicija in (za)živi le še v drugotnem svetu doživetij in razpoloženj – v estetiki, umetnosti. Tedaj slovstveni folklori pride na pomoč prav tisto sredstvo, čigar pojav je pomenil za­četek njenega konca – pisava. Zapis vsekakor regenerirajoče in stabilizirajoče vpliva na pripovedno folklorno snov, žal – to je treba dostaviti – malodane uničujoče na njeno obliko, da sploh ne govorimo o njen izvedbi, npr. o »živi pravljici«.58 A kot je res, da je nastanek in obstoj pisave povzročil krizo in razkroj ustne tradicije, je tudi res, da bi brez zapisov o slovstveni folklori sploh ne mogli kaj bistvenega povedati, saj bi nam manjkali materialni dokazi o njenem nekdanjem obstoju. Naš način mišljenja in kultura sta tako prepojena s tem dejstvom, da se ga sploh več ne zavedamo, saj literarni tip ustvarjanja že od otroštva vsakomur velja za normo.59 Vprašanje je torej, kako variante posameznih pripovednih tipov potujejo sko­zi najrazličnejše duhovne sfere. Iz ustne tradicije prestopajo v didaktično, peda­goško, literarno ali homiletično rabo. Nobena varianta se s prejšnjo ne ujema ne funkcionalno ne stilistično, enkrat se alegorično požlahtni, drugič popači ali celó posurovi; toda v vsebinski, snovni strukturi vse sodijo skupaj in kljub (nasilnemu) prilaščanju časovnih ali pokrajinskih ali utilitarnih ali kulturnih faktorjev kažejo neko presenetljivo imanentno vitalno moč vztrajnosti, ki se, podprta z določenimi zakonitostmi »samopopravljanja«, vzdržuje skozi stoletja. S posegom v vprašanje nastanka in obstoja kategorij (žanrov) slovstvene folklore v prozi Kurt Ranke pre­stopi na ravnino »langue«: »Naj gre za starost in način njihovega nastanka, naj gre za časovno ali krajevno diferencirano intenziteto, različne duhovne sfere in nazore, a še najstarejši pisni spomeniki človeštva izpričujejo skoraj vse nam znane kategorije prozne folklore. Seveda ni mogoče, da se imajo vse te vrste [= žanri, op. a.] zahvaliti za nastanek šele iznajdbi pisave.«60 Ranke na eni strani govori o »potujočih paradigmah«, kar zbuja aluzijo na migracijsko teorijo,61 medtem ko tér­min »čiste forme« spominja na »Einfache Formen« Adréja Jollesa,62 le da njegove teze63 razvija v psihološko antropološko smer: »[Č]e upoštevamo, da pripovedo­vanje zgodb izhaja iz najbolj elementarne potrebe človekovega bistva in da so po­samezne vrste/žanri tega ljudskega pripovedovanja primarne forme človekovega izjavljanja, ki rastejo iz sanj, afektov, magičnih, mitičnih in racionalnih miselnih procesov, iz veselja do igre in fabuliranja, in da se te vrste/žanri dojemajo kot 57 Anton Trstenjak, Problemi psihologije (Ljubljana: Slovenska matica, 1976), 74. 58 Izraz uporablja Milko Matičetov, Utrinki iz ljudskega pesništva, v: Novi svet 15 (1952), 186–192, 378–384, 474–477. 59 Kiril V. Čistov, Špecifikum folkloru vo svetle teorie informáce, v: Slovensky Národopis 20 (Bratislava 1972), 345–360. 60 Kurt Ranke, n. d., 113, 114, 115. 61 Milko Matičetov, O nastanku ljudskega pripovedništva, v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljubljana: Slovenska matica, 1956), 127–129. 62 André Jolles, Einfache Formen, Halle (Salle), 1929. 63 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Glasnik SED 20/2 (Ljubljana 1980), 54. zveza izjav ljudi o njih vsakokratnih razmerjih do sveta in o njih, mora vsak od teh žanrov imeti svojo lastno primarno funkcijo, tj. izjavno funkcijo in njemu lastno delovanje. Tedaj to ni več vprašanje starosti teh kategorij, ampak gre za antropo ­loški, izrecno antropološki problem.« Vendar Ranke ni slepo zagledan v svoj prav, saj za svojo trditev dopušča preverjanje: »Če je tako, če so vrojene plasti kot tudi njihov duhovni habitus tako dominantne in tako silijo k ohranitvi njihove forme kot njihovemu učinkovanju, se postavlja vprašanje, bodo zmogle kontinuitete tega tradicionalnega sveta prestopiti frakture naše civilizacije?«6 4 2. KOMUNIK ACIJSK I MODEL S stališča teorije informacije je dal pomemben prispevek razlagi folklorne tradi­cije K iril V. Čistov:65 Edini kriterij, ki je vzdržal skozi najrazličnejše zgodovinske menjave slovstvene folklore, je njena naravna ali kontaktna komunikacija.66 Avtor razlaga mehanizem kontinuitete slovstvene folklore s komunikacijsko verigo, ki nastaja iz povezovanja posameznih členov, iz katerih sestoji predajanje (posredo ­vanje, sporočanje): sprejemanje, zapomnjenje, vnovično podajanje. Poslušalec, ki je bil v prejšnjem členu le njegov pasiven del, postane v naslednjem členu aktiven prenašalec dobljenega sporočila. Folklorni dogodek se izvaja v razmerah živega stika z realnim poslušalstvom, pri tem je variabilnost folklornega besedila spéta ne le z določenimi lastnostmi spomina, ampak tudi z drugimi spremembami v zavesti posameznega interpreta. V pogojih komunikacije naravnega tipa se med posameznimi akti posredovanja estetska informacija ohranja in hrani v zavesti interpreta (ne na papirju!), zato je vsako podajanje rekonstrukcija, reprodukcija besedila in netekstnih sestavin, a ne s pomočjo drugotnega znakovnega sistema (pisava), temveč celotna interpretacija izhaja iz spomina.67 Na sámo izvajanje fol­klornega dogodka vplivajo tudi norme tradicije, jezik, sobesedilo, tj. povezava posameznih besed v sintagme, torej vse, kar sodi na ravnino teksta,68 nebesedil­ne sestavine izvajanja (melodika izgovarjanja, mimika, gibi), skratka tekstura in njena dramatizacija ter končno kontekst: sestava poslušalcev, njihova družbena razslojenost, starost, poklic itn. V določeni socialnopsihološki skupini folklorni dogodek prehaja v zavest velikega števila njenih članov in ti ne nastopajo kot zgolj »uporabniki« ustaljenega besedila, ampak kot soavtorji, ki ga oživljajo, obnavljajo, mu dajejo smisel in funkcijo.69 Sprejemalci (= poslušalci) kot nujni del folklornega dogodka so kot stroga cenzura, ki zahteva izpopolnjevanje norm tradicije;70 vendar je (gledano s sin­hronega vidika) enako njegov konstitutivni del tudi improvizacija. Brez nje bi tra­ 64 Kurt Ranke, n. d., 116. 65 Kiril V. Čistov, n. d., 345–360. 66 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, 55. 67 Kiril V. Čistov, n. d., 355. 68 O pojmih tekst, tekstura, kontekst se je mogoče poučiti v knjigi Teoretični oris slovstvene folklore, Ljubljana 2000. 69 Kiril V. Čistov, n. d., 358. 70 Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek (Ljubljana: SAZU, 1961), 35–36 in op. 41. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE dicija delovala, kakor da je tisk, klišé. Izvajanje folklornega dogodka bi postalo mehanično. S tem bi bila prekinjena ena njegovih temeljnih funkcij, učinkovanje na sprejemalca. Pëtr G. Bogatyrev loči prisilno, obvezno in prostovoljno ter pri­pravljeno in nepripravljeno improvizacijo, ki skupaj s tradicijo šele sestavljata di­alektično celoto. Hote ali nehote vpliva na spremembe prej slišanega folklornega proizvoda izvajanje po spominu.71 Vsekakor gre pri vzpostavljanju konkretnega folklornega dogodka in na tej podlagi pri veriženju folklorne tradicije za interak­cijo »sociološke oblike spomina«72 in spomina posameznika. Psihologija bi mogla v tej zvezi precej odpomóči slovstveni folkloristiki.73 V goščavi sprememb sloni na spominu zavest osebe o njeni identiteti. »[S]pomin je vrhovni vladar kulture […] kultura je spomin na posvečenje očetov,« piše Ernst R. Curtius. Tudi ni zaman v grški mitologiji spomin mati muz.74 Zato Prešernov verz: »Mnemozina umetnosti dojilja […]«75 Od tod torej ime mnemotehnična sredstva, ki so opora spominu – v slovstveni folklori razne formule, klišejski začetki in konci pripovedi, stilna sredstva itn. Tradicija je torej nepregledno propadanje in obnavljanje. Marsikaj gre v po­zabo, da bi se čez čas spet pojavilo v prepoznavni obliki vsaj za strokovnjaka. Po­zabljanje je enako pomembno kot spominjanje. »Veliko je treba pozabiti, da se ohrani bistveno«.76 Kot je na sinhroni ravni nujna zveza tradicije z improvizacijo, je na diahroni osi odločilna selekcija; vprašanje je le, na katerih načelih sloni.77 Odmikanje od tradicije se začne z ravnodušnostjo, ugotavlja E. R. Curtius, ki pri literarni tradiciji razločuje več načinov sprejemanja le-te: a) imitacijsko, b) pro­duktivno, c) s prikritim odporom do nje, č) z odkritim uporom, d) apatijo, e) zavestnim navezovanjem na daljno preteklost, f ) oponašanjem.78 S sklepanjem po analogiji jih je mogoče prenesti tudi na področje slovstvene folklore in tako vsaj deloma odgovoriti, od česa vse je odvisna selekcija v njej. 3. MEDBESEDILNI MODEL Priložnost za preciziranje v tej zvezi ponuja metatekstna teorija Antona Popoviča, ki poudarja specif ičnost tradiranja slovstvene folklore79 v primerjavi z literaturo. 71 Piötr Bogatyrev, Tradicija i improvizacija v narodnom tvorčestve. v: Voprosy teorii narodnogo isskustva (Moskva 1971), 393–400. 72 Anton Trstenjak, Oris sodobne psihologije (Maribor: Obzorja, 1971), 376. 73 Prav tam, 374–389. 74 Ernst Robert Curtius, Evropska književnost i latinsko srednjovjekovlje (Zagreb: Matica hrvat­ ska, 1971), 404–409. 75 France Prešeren, Dem Andenken des Mathias Čop = Spominu Matije Čopa, prev. Janko Glazer, Pesnitve in pisma (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962), 168–169, 340. 76 Anton Trstenjak, Oris sodobne psihologije, 405, 407. A. Trstenjak, Človek bitje prihodnosti, 79– 80. Prim. Tine Hribar, Kopernikanski obrat (Ljubljana: Slovenska matica, 1984), 204–208. 77 Ernst Robert Curtius, n. d., 409. 78 Prav tam, 404. 79 Anton Popovič, Esteticka metakomunikacia, v: František Miko, Anton Popovič, Tvorba a re­ cepcia (Bratislava 1978), 239–356. Njeni načini medbesedilnega navezovanja slovstveni folklori niso domači. Slo ­vaški teoretik prepoznava v njej le afirmativno navezovanje, ki ni le sukcesivno, ampak tudi simultano, zato je praviloma težko zagotoviti prototekst posameznih metatekstov. Če ni mogoče empirično konkretno preskrbeti prototeksta, obstaja le hipotetična možnost njegove zagotovitve. Táko abstraktno možnost dopustimo, kadar pojem prototekst nadomestimo s pojmom arhitekst. Z njim je razumeti množico besedil – variant katerega koli izdelka/žanra in njegovo invariantno ab ­straktno predstavo. Model medbesedilnih stikov v slovstveni folklori izraža nasle­dnje komunikacijske sheme: arhitekst – (prototekst) – metatekst.80 Navezovanje je v bistvu diahron pojav. V slovstveni folklori gre za nevtralizacijo razmerij med (prototekstom) in metatekstom, kar pomeni, da izvajalec folklornega dogodka, ki je hkrati oblikovalec besedila, ni sposoben identificirati vrste inspiracije in modeliranja svojega besedila glede na prejšnje. Za vrh razvojne etape konstruk­tivnega principa, tako pravi Popovič, lahko označimo nastanek arhiteksta, tj. ta­kega teksta, ki nima nobenega predhodnika in je »absolutni« pr vovzor. Značaj arhiteksta ima npr. »naravni mit«. V aktualizaciji slovstvene folklore se navezuje na (prototekst) cela vrsta med seboj podobnih metatekstov. Pojavi nezavednega, neintencionalnega razmerja do besedila so nediferencirana stališča do množice besedil, ki jih s skupnim pojmom označujemo kot razvoj tradicije. Popovič govo ­ri o tradiciji tudi kot o vsoti besedil in »mehanizem medsebojnega navezovanja besedil« imenuje paradigmatika tradicije;ta je pregledna kot vsak sistem. Avtor ne skriva, da njegova izvajanja izvirajo iz Lotmanove predstave besedil in skuša pred­vsem podpreti mišljenje o tradiciji kot o »langue«, pri čemer upošteva celotno besedno umetnost – poleg literature tudi slovstveno folkloro, kakor priča njegovo razpravljanje.81 Popovičeva dognanja o literarni in slovstvenofolklorni tradiciji so tako teh­tna, da jih strnjeno še povzema sledeči odstavek. K akor se besedila v zavesti spre­jemalca reducirajo na sheme in stereotipe (da bi si jih mogel lažje zapomniti), se tudi metabesedilni stiki, kot jih poznamo iz paradigme tradicije, prestavljajo na njeni osi kot trajanje, obnavljanje sheme ali nesoglasje z njo, odpor do nje ali izločitev iz nje. Tradicija je selekcija z ustaljevanjem, a tudi izločanjem tekstnih tipov/žanrskih shem avtorja in sprejemalca. Tradicija upoveduje to, kar se je v umetnosti že »odigralo«, izdelalo. Spomin tradicije je zaloga stereotipov, s kateri­mi razpolagata avtor in sprejemalec. Utrditev takih shem v literarnem rokopisu in spominu uporabnika in njih tradiranje ima za končni rezultat izdelavo mehanike literarnih mitov. Vprašanje obvladanja stereotipov pri sprejemalcu je vprašanje projekcije tradicije do literarne kulture. Recepcija katerega koli besedila je spo ­pad, istovetenje ali razhajanje strukture danega besedila s strukturo stereotipov, ki popolnoma obvladajo sprejemalca. Kolikor le-ta upoštevanih shem ne pozna, je to z njegove strani pomanjkanje »tradicije« in literarne kulture. Literarna tradi­cija deluje v okviru literarne kulture in služi za recepcijsko navodilo: določa okus in naroča, kaj se mora sprejemati in tudi, kako je treba reagirati na literarno stva­ 80 Prav tam, 262–264. 81 Prav tam, 283–296. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE ritev kot táko. Končno zavest tradicije izpolnjuje funkcijo propagiranja besedil in je v tem smislu literarna reklama.82 Tradicija je v bistvu diahronija literarne kulture. Z diahronega vidika je lite­rarna kultura dejavnik, ki hkrati deluje na ustvarjanje in recepcijo. Medbesedilne operacije, ki oblikujejo, uvrščajo in izločajo besedila iz tradicije, izpolnjujejo trojno funkcijo literarne kulture: 1. izbira besedil; 2. preferiranje (= dajanje prednosti); 3. posredovanje. Z aksiološkega (vrednotenjskega) vidika tradicionalizem lahko po­meni enostransko poudarjanje določenih idejno-estetskih sestavin in oviranje novo­sti. Pri oblikovalcih besedil se srečujemo s preferiranjem takih načinov medbesedil­nega navezovanja, kot so izločanje in destrukcija (= razdiranje) tekstov, spotikanje obnje in ob postopke in tehnike, ki nasprotujejo tradicionalnemu načinu estetske komunikacije.83 Popovič se izraža formalizirano, kar je posledica dejstva, da ima pred očmi predvsem ravnino »langue« z diahronega vidika. Pri tem ima za zaledje Lotmanovo poetiko pričakovanja in zavračanja,84 a ne uporablja njegove terminolo­gije. Jedro njegovih izvajanj vsebuje ugotovitev: »Tradicija je metakomunikacijski sistem, ki živi od odnosov do resničnosti.«85 Je torej več kot le diahronija literarne kulture! 4. SOCIOLOŠK I /FUNKCIONALISTIČNI MODEL Tu je mogoče najti stično točko med Popovičem in Božidarjem Jezernikom, ki na besedila ustne tradicije ne gleda kot na estetski pojav, ampak ga vznemirja predvsem vprašanje družbenih temeljev ustne tradicije in v tem okviru najbolj dialektično razmerje med njo in udeleženci njene reprodukcije, češ da drugačni načini obravnavanja slovstvene folklore delujejo dehumanizirajoče.86 K ritičen do tiste strokovne usmeritve slovstvene folkloristike, ki je svojo poglavitno nalogo videla v zbiranju gradiva, medtem ko je dozdevno nepomembna teoretična vpra­šanja puščala ob strani, Jezernik zatrjuje, da zanj »raziskovanje tradicije ni repro­duciranje tradicije, ampak kritika tradicije«. Pri tem ne smemo prezreti njegovega opozorila o selekciji slovstvene folklore že tudi v njenem drugotnem sistemu, tj. v zapisih. Iz tega sledi, da je tudi stara folkloristika sledila določenim vodilom, naj jih je priznavala ali ne, se jih zavedala ali ne.87 Resnici na ljubo je treba reči, da so tudi starejši raziskovalci slovstvene folklore prišli do marsikatere pomembne ugo­tovitve, le da so preveč »vnémarno« ravnali z njo, saj so jo navadno navrgli kakor mimogrede v svojih empiričnih spisih, namesto da bi se eksplicitno lotevali posa­meznih teoretičnih vprašanj.88 Tako je Milko Matičetov med drugim zapisal: »O 82 Prav tam, 285, 303 sl. 350–351. 83 Prav tam, 303 sl. 84 Jurij M. Lotman, Predavanja iz strukturalne poetike (Sarajevo 1970), 244–258. 85 Anton Popovič, Esteticka metakomunikacia, 351. 86 Božidar Jezernik, Družbene osnove tradicije o bogobornem Kralju Matjažu, v: Glasnik SED 19/2, (1979), 29. 87 Božidar Jezernik, Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije, v: Glasnik SED 20/2 (1980), 49. 88 Marija Stanonik, Iskanje identitete slovenske slovstvene folkloristike, v: Traditiones 17 (Ljubljana 1988), 41–70. starih, posebno priljubljenih in močno razširjenih izročilih […] smemo po vsej pravici reči, da so kvintesenca stoletij. Njihov čas se najbrž skriva v tem, da vsaki dóbi nekaj povedo, da vsaka doba v njih nekaj najde, nekaj pa odloži kot dedišči­no za prihodnje rodove. To velja tako za sama izročila med preprostim ljudstvom kakor tudi za umetniške poustvaritve in za znanstvene razlage […]«89 Navedeni odlomek dokazuje, da Matičetovega ugotovitve v temelju niso tako daleč od Jezernikovih, saj mu ne uide celó spreminjanje znanosti. In prav na tej podlagi je treba sprejemati napredek, ki se kaže v Jezernikovem razglabljanju o tukajšnji témi: razmerje do ustne tradicije ni nekaj statičnega, ampak se nenehno spreminja. V tem procesu se zaradi različnih dejavnikov, ki vplivajo na kakovost človekovega spomina, ohranja (dokler se!) splošna emocionalno orientirana she-ma, izpuščajo pa se nepomembne in nevpadljive in dodajajo nove. Razna obdo­bja in družbene skupine, posamezniki so gluhi za določene enote ali formulacije ustne tradicije, usmerjajo pa pozornost na točke, ki se zdijo njihovim naslednikom nepomembne. Enote, ki jih posamezni reproducenti ne morejo vključiti v svoje izkustvene sheme ali so v navzkrižju z njihovim pojmovanjem danih okoliščin, izpadejo iz njihove obnove ali jih predelajo. Vendar krčenje pripovedi nikoli ne prizadene »pomembnih« enot ustne tradicije, tj. dejstev, ki potrjujejo stališča in pričakovanja posameznih reproducentov in ki jim pomagajo obnoviti pripoved.9 0 Jezernik se sklicuje na Jana Vansino,91 ko nadaljuje, da so »napake« v tradiciji ne­posredno odvisne od metode prenašanja, stopnje (družbene) kontrole nad repro­duciranjem in njegove pogostnosti. »Proces reproduciranja ustne tradicije je tako proces nenehnega določanja njene funkcije in pomena, njegovi proizvodi sami pa odraz estetskih, religioznih, etičnih, socialnih, političnih in drugih koncepcij, v katerih luči se interpretira in vrednoti, kaj je pomembno in kaj ne, kaj aktualno in kaj že preteklost itn.«92 Ustna tradicija, ki se hoče obdržati, mora nosilcem njene reprodukcije omogočiti, da lahko v njej identificirajo svoj pogled na svet in pojasnjujejo osebna in družbena protislovja dane resničnosti. Ne gre prezreti, da se spomin na konkretno zgodovinsko dogajanje ali osebo v ustni tradiciji le izje­moma ohrani dve ali tri stoletja, potem se konkretno dokončno nadomesti z obče uveljavljenimi kategorialnimi modeli; na mesto individualnega stopi eksemplarič­no. Tedaj se zgodovinska resnica praviloma ne nanaša več na določene osebe in dogajanja, ampak na institucije, šege in pokrajino (= umeščenost dogajanja).93 Nasproti tarnanju zaradi izginevanja ustne tradicije (kar je po njegovem širši pojem kot slovstvena folklora94), Jezernik analizira družbene silnice, ki ji omogo ­čajo živeti, pri čemer prelaga odgovornost za njen nadaljnji obstoj pretežno nanjo sámo. Z igro besed resničnost in res-ničnost se trudi (ali se mu tudi posreči) doka­zati, da je ustna tradicija aktualna toliko, kolikor je sposobna dajati ustrezne odgo ­ 89 Milko Matičetov, ocena knjige: Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, v: Slovenski etnograf 6–7 (1954), 319. 90 Božidar Jezernik, Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije, 51. 91 Jan Vansina, Oral Tradition, A study in Historical Methodlogy (Chicago 1965). 92 Božidar Jezernik, Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije, 50. 93 Prav tam, 50–51. 94 Prav tam, 49–51. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE vore na vprašanja, ki jih skušajo in morajo reševati njeni nosilci. Pri tem s pridom uporabi načela razločevanja med živim in mrtvim semiotičnim sistemom. IV. STAROST KOT K RITERIJ SLOVSTVENE FOLK LORE Ob zgledu slovenske Lenore Gregor K rek zagotavlja, da je primerjalni študij pro­znega in pesemskega folklornega gradiva za slovstveno folkloristiko izredno kori­sten.95 Tu se povezava po njegovem pravih starih pesmi navezuje na stroko, ki jo K rek imenuje narodno starinstvo, kar bi lahko pomenilo slovstveno folkloristiko, morda etnologijo ali celo arheologijo. Še toliko bolj je zveza med slovstveno folkloro in tradicijo očitna pri Ferdu Kočevarju, čeprav je drugače opisana: »V narodnem literarnem blagi leži sto in tisočletna tradicija našega naroda, ki se nikoli pretrgala ni. In kdor hoče preteklost našega naroda do korena razviditi, ta mora premozgati vso njegovo ustmeno tradicijo, ki jo je v tolikem izobilju od zaroda do nas danas živih ohranil.«96 Most z brega tradicije k bregu starega je sicer terminološko ne­ustrezna naslednja poved o koroških bukovnikih: »Naša ljudska literatura, ki je imamo precej konec 18. in v začetku 19. stoletja, se ni kar tako čez noč razvila, ampak mora sloneti na starih tradicijah.«97 Razdelek o starosti kot kriteriju slovstvene folklore se uvršča v poglavje o tra­diciji z docela empirično, historiografsko podlago. 1. STARE PESMI Občutek za razmerje med starim in novim se z določeno nostalgijo po prvem po­javi v obdobju predromantike. Njeni pr vi znanilci so zbirke pesmi s karakteristič­nimi naslovi. Najlepši tak primer je leta 1760 izdana knjižica Fragments of Ancient Poetry, collected in the Highlands of Scotland and translated from the Gaelic or Erse Language. Značilen je naslov, saj so pesmi označene kot starodavne. V resnici gre za ponaredek starih balad, ki jih je James Macpherson spretno ponaredil in položil v usta slepemu keltskemu bardu Ossianu iz 3. stoletja. Zbirka je v 18. in 19. stoletju spodbudila veliko posnemovalcev. Ljudske/narodne /folklorne pesmi so se vedno pojmovale kot stare. V Evropi in Ameriki je to zanje še danes splošna oznaka. Poleg tradicionalne pesmi (le canzoni tradizionali) je pojem stare pesmi (le cecchie canzoni) uporabljal Alberto Fortis98 in prav tako leta 1765 Thomas Percy (Reliques of Ancient English Poetry). V začetku ga je uporabljal tudi Johann G. Her­der, saj je svojo pr vo zbirko ljudskih pesmi raznih narodov naslovil Alte Volkslieder 95 Gregor Krek, Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesni, v: Listki, IV. zvezek (Ljubljana 1873), 114–119, 126–127. 96 Joža Glonar, n. d., 6. 97 Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti, v: Svet 1/4 (Ljubljana 1943), 81. 98 Vir ne navaja, ne kdaj ne kje. Morda v njegovem popularnem delu Viaggio in Dalmazia, Maja Bošković -Stulli, Usmena književnost, v: Povijest hrvatske književnosti I (Zagreb 1978), 245. (1775). Potem je ta izraz umaknil in leta 1778 –79 izdana snopiča zbirke imata naslov le še Volkslieder.99 Slovenci smo se v te pojmovne težnje v 18. stoletju vključili z Markom Pohli­nom in Jožefom Zakotnikom. Pohlin je leta 1768 po Ossianovem vzorcu med lju­dmi zbrane imenoval stare pesmi, Zakotnik pa leta 1776 celo »prastare kranjske pesmi, zbrane na deželi med preprostim ljudstvom (collegit ruri in plebe antiquissimas carniolicas cantilenas)«.100 Prekmurski pastor Mihal Bakoš v knjigi Nouvi Gráduvál, namenjen evangeličanskim vernikom, leta 1789 govori o starih pesmih iz starih ro ­kopisnih pesmaric. »Slovstveni in jezikovni pomen Nouvega Gráduvála je tedaj v tem, da sta Küzmič in Bakoš sprejela vanj večstoletne stare pesmi, s čimer sta jih rešila, saj bi še ohranjeni rokopisi utegnili biti uničeni in bi danes sploh ne vedeli za stoletni repertorij tako katoliške kot evangeličanske službe božje in s tem za vsebino pomembnega dela duševnosti ter duhovnosti našega ljudstva.«101 »Vendar, če poslušamo, kaj fantje na vasi pojo, dekleta v izbah, svatje na go ­stiji, prevladuje v njihovem petju tista narodna pesem in takšna, kakršna je nav­dušila kot izraz vsega, kar je človeku najdražjega in najljubšega, s svojo preprosto ­stjo, prisrčnostjo in naravnanostjo prve občudovalce narodne pesmi, Montaignea (1533 –1592), Percyja (1729 –1811), Herderja (1744 –1803), pri nas Vodnika, Vraza, Prešerna, ki so jim tudi samo take pesmi bile stare, prave narodne pesmi.102 Na­vada označevati pesmi kot stare je bila živa tudi v Slomškovem krogu. V Ahaclovi zbirki, za katero nekateri trdijo, da bi se morala pravzaprav imenovati po Slomšku, je ponekod pojasnjeno: »Iz stare predelana«, »Po stari pomnožena«, »Iz stare popravle­na«.103 K pesmi Gospod Baroda, ki jo je zapisal Josip Jurčič med leti 1860 –1866, je pri 13. vrstici dopisal: »Ta pesem bi utegnila stara biti.«104 Gregor K rek, ki ga upravičeno smemo imeti za pr vega slovenskega teoretika slovstvene folklore, upravičuje svoj klic po zbiranju folklornega gradiva z novo teh­nično pridobitvijo (vlak) in spreminjanjem družbenih razmer. Pridevnik starinski pri njem nima slabšalnega pomena, ampak nekako slovesen: »Vzlasti v tej dobi, ko brzi hlapon hiti od kraja v kraj ter narod z narodom soznanja, ko novi vzori in preustrojeno družinsko in državno življenje starinski živelj iz spomina silijo, ko celo neka nazivo-imika stare običaje, starinske pesmi, pripovedke in sploh narodno blago nekako bahato od strani pogleduje, je vsekako treba, da se otmo prej ko prej poginu, ki jim preti.«105 Podobno pozitiven pomen ima isti pridevnik še pri Mišku K ranjcu: »Popevljeva starinske pesmi; pravimo ‘starinske’ in ne ‘stare’. V njih je skrita 99 Marko Terseglav, Ljudsko pesništvo (Ljubljana: DZS, 1987), 6. 100 Prav tam, 13. 101 Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva (Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov, 1976), 61–62. 102 Ivan Grafenauer, Narodno pesništvo, v: Narodopisje Slovencev II (Ljubljana: Klas, 1952), 24. 103 Matija Ahazel, Koroške ino Štajerske pesmi enokoljko popravlene ino na novo sloshene (Celovec 1838), 66, 67, 69. 104 Slovenske ljudske pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1970), 52. 105 Gregor Krek, Važnost ustnega slovstva (tradicijonalne literature) kot izvirnik basnoslovju (mythologiji), v: Zora I (1872), 171. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE davna lepota, ki jo Ana s svojim zadihanim pripovedovanjem samo še povečuje.«106 Leta 1877 K rek sestavi posebno besedno zvezo »prave stare narodne pesmi«107 in poudar­ja: »Opomniti je pa, da se dobrih starih pesmi sedaj, ko umetno pesništvo prevladu­je, malo dobi; one čedalje bolj ginejo, kakor tudi druga narodna tvarina.«108 Da je bila starost dolgo kriterij slovstvene folklore in predvsem pesmi kot nje­ne najuglednejše zastopnice, se vidi tudi iz komentarja Jožeta Glonarja ob K arlu Štreklju: »Ta zmota je pri njem izhajala iz takratnega, toda napačnega naziranja, da je narodna poezija nekaj starega samo v sebi zaokroženega, celotnega, kar je tako staro in celotno zaokroženo, da stoji na početku vsake ‘umetne’ poezije, ki se šele iz ‘naro­dne’ razvije.«109 Franc K ramar je uspešnost svojega terenskega dela ocenjeval po sorazmerju s starostjo nabranega gradiva. Poleti leta 1910 se je seznanil s K atarino Zupančič, o kateri piše: »Njen oče je bil črevljar, mati navadna poljska delavka. Naučila se je od obeh teh starih pesmi, ki jih je meni pela, toda še več od matere, ki je bila cer­kvena pevka. Njena mati pa se je naučila teh pesmi od svojih starišev, takó da je že to znak, kakó so te pesmi res stare.«110 Na Štajerskem je K ramar istega leta jeseni odkril Marijo Tement, ki »mu je zapela čez sto pesmi, cerkvenih in posvetnih, pri drugem obisku l. 1930 pa še okrog 20, vendar teh pesmi ni toliko cenil, češ da niso zelo starinske.«111 Joža Glonar se sicer sklicuje na K arla Štreklja tako, da ni jasno, kdo od njiju ne jemlje resno poenačevanja med starim in »narodnim«/ljud­skim/folklornim: »Pač pa bi nam bilo ustreženo, če bi vedeli za kronologijo vseh v Štrekljevi zbirki zapisanih pesmi. Na to pa Štrekelj sploh ni mislil ali le mimo­grede kedaj. K ronološki podatki so mu samo nekako opravičilo, češ, če ni pesem že narodna, je pa vsaj – stara.«112 Od kod v tej zvezi Glonarjeva kritičnost, postane jasno iz nadaljevanja njegove razprave, ko namesto dotlej diahronega pristaja na sinhrono načelo razmejevanja slovstvene folklore in literature. Iz te temeljno dru­gačne predpostavke o naravi slovstvene folklore in pesmi v njej govori o Štrekljevi 106 Miško Kranjec, Strici so mi povedali, (Murska Sobota: Pomurska založba, 1976), 206–207. 107 Le nekaj let za tem Stanislav Škrabec zapiše besedno zvezo po podobnem vzorcu: »večina starih naših ljudskih pesmi« Glej: Marija Stanonik, Stanislav Škrabec in slovenska slovstvena folklora, v: Jože Toporišič (ur.), Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih: Škrabčeva misel IV: zbornik s simpozija 2002 (Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003), 249. 108 G.(regor) Kr.(ek), O nabiranji narodno-slovstvenega blaga. v: Novice gospodarske, obrtniške in narodne 35 (Ljubljana 1877), 107. Podobno povezuje izginevanje slovstvene folklore vpričo nastajanja literature Ferdo Kočevar: »Razun že nabranih narodnih pesmi jih pa še gotovo mnogo nezapisanih v našem narodu živi, in te je treba kakor hitro mogoče zapisati, in tako pogube rešiti, kajti neovrgljiva prikazen je, da so se narodne pesmi v našem narodu posebno od tiste­ga časa sempogubljevati začele, od kar je naše slovstvo jelo našemu narodu umetno stvorjene pesmi podajati.’« Glej: Joža Glonar, n. d., 6. 109 Joža Glonar, n. d., 45. 110 Zmaga Kumer, Ljudske pesmi Živčkove Katre, v: Traditiones 15 (Ljubljana 1986), 168. Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, v: Pesem slovenske dežele (Maribor: Obzorja, 1975), 118–119. 111 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 119. 112 Joža Glonar, n. d., 51. zmoti: »Njegov namen je bil izdati v s e narodne pesmi, ki bi mu bile pristopne. [… ] Ko je umrl, je naraslo njegovo delo nad 200 pol in še mu ni bilo videti ne konca ne kraja! Tukaj mu je njegovo delo že samo prav »ad oculos« demonstriralo njegovo pr vo, temeljno zmoto. Ta zmota je pri njem izhajala iz takratnega, toda napačnega naziranja, da je narodna poezija nekaj starega, samo v sebi zaokroženega, celotnega, kar je tako staro in celotno zaokroženo, da stoji na početku vsake »ume­tne« poezije, ki se šele iz »narodne« razvije. Narodna poezija pa ni nič zaokrožene­ga, ampak nepretrgan tok, ki spremlja narodovo življenje in dobiva iz vedno novih virov vedno nove pritoke. Izdati vse narodne pesmi – pa bile tudi slovenske! – v eni knjigi, je ravno tako početje, kakor ujeti tekočo reko v en sam, bodisi še tako velik sod!«113 Glonar prisoja Štreklju pojmovanje starega kot statično dejstvo. Da ima prejkone prav, se vidi iz pojasnila Janeza Trdine, od kod mu novo ustvarjanje: »Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil. Z njimi sem hotel zopet oživiti staronarodno slovstvo, to je, narodne pripovedke, ki bodo skoro izginile z lica slovenske zemlje zato, ker se niso razvijale, nego so ostale vedno enake. Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodolju­bjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakla­dih, ki pospešujejo človeško blaginjo.«114 Matija Murko karakteristično povezuje našo problematiko v binomu »ljudsko in staro«: »K akor vse ljudsko in staro, izginjajo tudi ljudske epične pesmi iz raznovr­stnih gospodarskih, socialnih, civilizacijskih in generacijskih razlogov.«115 2. STAR E PRIPOV EDI/IN ŠEGE Sem in tja se prilastek »star« uporabi v pomenu folkloren tudi za nadpomenke v prozni slovstveni folklori. Take zveze so: »stara govorica«, ki »pripoveduje, da so Turki tudi na Breznico privihrali in cerkev in vas požgali.«116 »Stara pripoved« je ena od legend o sv. Bernardu.117 Prilastek »star« + »izročilo« sta se sprijela v frazem, bodisi v ednini, bodisi v množini. Primeri: »Znano je, da je pisatelj Josip Jurčič zbiral staro izročilo v tem kraju.118 Vincenc Pečnik iz Lepene v Podjuni »je močno navezan na stara izročila in rad pripoveduje zgodbe, ki jih je slišal v mladosti.«119 Bleiweisov nasvet za zbiranje folklornega gradiva v Novicah 4. novembra 1868 posebej navaja lepe stare šege, za katere mu je žal, da propadajo.120 113 Joža Glonar, n. d., 44, 45. 114 Trdina, Moje življenje; glej: J. Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih (Ljubljana: CZ, 1970). 115 Matija Murko, Spomini (Ljubljana: Slovenska matica, 1951), 240–241. 116 Ivan Potočnik, Spomini na mojo mladost, v: Žirovski občasnik 10/15 (1989), 83. 117 Maks Miklavčič, Jože Dolenc, Leto Svetnikov I (Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov, 1968), 434. 118 Mihaela Zajc–Jarc, Duhan iz Višnje Gore (Ljubljana: Kmečki glas, 1993), 12. 119 Milko Matičetov, Bicelj iz Podjune, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10 (Ljubljana 1963/1964), 266. 120 Joža Glonar, n. d., 6: »Važnost in potreba take zbirke je tem očividnejša, čem bolj so se dandanašnji toliko narodom mejaka, jele zlasti iz mest in viših stanov umikati in pozabi­ B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE V. STARO K STAREMU »Naivni optimizem, ki prisega le na napredek, je prilepil pojmu starosti slabšalno nalepko zastarelosti in predpostavlja, da je kaj slabše samo zato, ker je staro.«121 »Radi imamo stare katedrale, stare knjige, stare slike […] toda popolnoma smo pozabili, da so tudi stari ljudje lepi!« (Lin Jutang).122 Seveda je starejše generacije kot nosilce slovstvene folklore vedno treba jemati resno. France Stele upravičeno piše o njih zelo spoštljivo, le da romantično zaneseno: »Starci naši, ki so bila njih srca vzgojena ob milih zvokih narodne pesmi, ki jim je mladeniško srce širila pesem o silnih junakih in ki se še sedaj v krogu vnukov ali ob uljnjaku, edinem znancu iz cvetnih let, s pipo v ustih radi spominjajo tistih pripovedk in pesmi, ti starci in starke, ki so mlade deklice rade poslušale povesti o [… ] ti starci in starke legajo v grobe. […] Vselej, kadar umrje star človek, ki bi bil mogoče kaj vedel, se mi zdi, da mu zamre na ustnicah ta ali ona pesem ali povest. Mogoče, da mu je že pricvetela iz srca, da so jo že enkrat tresoče se ustne že zašepetale malemu vnuku, pa ta je bil še premajhen, da bi si znal obdržati cvet, čigar vonj je en trenutek uži­val, in tako je moral z zadnjim znakom življenja zamreti na ustnicah. In ako smo res tako daleč, da dan za dnem izginjajo biseri za vedno, biseri, ki jih je danes še mogoče rešiti, jutri so pa že za nas izgubljeni, ali ne bomo napeli vseh moči, da re­šimo, kar se dá rešiti, da ne bo govoril pozni vnuk o nas: ‘Vedno je sinu draga slika očetova ali materina in vsak oče in vsaka mati jo z veseljem zapusti svojemu sinu, ker mu je v tolažbo, če vé, da se ga bo vendar nekdo spominjal; naši starejši pa so bili tako malomarni, da nam niso zapustili svoje slike, da obujamo nanje spomin in vsaj ob sliki čut hvaležnosti do njih.’«123 »Med narodom se širi vedno bolj neka nesposobnost, da bi v spominu hranil in dostojno čislal, kar je našim starim prijalo. Zbiranje narodne slovesnosti je zato dandanes tem nujnejše, čim težavnejše je.«124 Je v začetku 20. stoletja na naših tleh ljudem začel pešati spomin? Glede na dolgotrajno merilo, da je slovstvena folklora kaj starega, obstaja ana­logija, da naj po njej sprašujemo le stare ljudi. Vtis, da je slovstvena folklora nekaj starega, med Slovenci ni ugasnil do današnjega dne. S tem v zvezi je vprašanje nje­nega odmiranja, strah, da bi se ne izgubila in odgovornost, kaj storiti proti temu, torej skrb za zbiranje gradiva. Podobno kot je že Herder na začetku zbiranja in razi­skovanja narodnih/ljudskih/folklornih pesmi pred 300 leti opozarjal, kako je treba pohiteti, ker da že bije dvanajsta ura,125 so na slovenskih tleh v začetku 19. stoletja tožili, da nekaterih pesmi nihče več ne zna. Zapisovanje se je zdelo kot reševanje sta­rin, ki s starimi ljudmi odhajajo v grob. Danes se dogaja enako. Še vedno je v veljavi vati in čem manj se dozdaj s takimi, vse družbinsko gibanje naših rojakov vpodabljajočimi zbirkami ponašati zamoremo.« 121 Anton Stres, Oseba in družba (Celje: Mohorjeva družba, 1991), 184. 122 Jože Stržaj, Starost v upanju in bogatenju, v: Društvo upokojencev Žiri (Zbornik ob 50-letnici 1950-2000), 112. 123 France Stele, Predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu, v: Traditiones 14 (Ljubljana 1985), 133–134. 124 Joža Glonar, n. d., 21. 125 Zmaga Kumer, Ljudska pesem v sodobnosti, v: Pogledi na etnologijo 3 (Ljubljana: Partizan­ ska knjiga, 1978), 352–353. stereotip, da je »lepe, stare, prave ljudske pesmi dobiti pri slabotnih starkah«, mladim pa da ni zanje. Terenske izkušnje so drugačne. »Izkazalo se je, da pri Cafu samo dve starki, vse druge pevke so bile mlade.«126 V Begunjah na Gorenjskem so vedeli pove­dati, da je bila Gončeva mati taka pevka: »[S]tara suha ženica je ves dan presedela v postelji in pela. Otroci so hodili k njej v vas in jo poslušali. Še zdaj se spominjajo, da je imela prov švoh fletno štimco in da je znala pesem o Pegamu in Lambergarju. […] Naravno je, da tudi poklicni zapisovalci najprej povprašamo za starejše žene ali može, saj si od njih prej obetamo starejših primerov izročila, ker pač njihov spomin seže dalj kot pri mladini.«127 Toda: »Kdor bi si mislil, da so samo starci in starke tisti, ki hranijo in posredujejo drugim besedno umetnost, bi bil v zmoti. Dar pripovedovanja je nekaterim ljudem prirojen in nikakor ne pride šele z leti. Poleg starih pravljičarjev poznamo npr. take s štiridesetimi leti in celo z dvajsetimi leti.«128 Pravilo premosorazmernosti oz. staro k staremu je uveljavljeno že od začetka zavestnega raziskovanja slovstvene folklore, vsaj od Gregorja K reka naprej: »Opo­mniti je pa, da se dobrih starih pesmi sedaj, ko umetno pesništvo prevladuje, malo dobi; one čedalje bolj ginejo, kakor tudi druga narodna tvarina. Največ se še na­bere pravljic in pregovorov; treba je zato posebno opazovati govore starih ljudi, ki med nje radi vpletajo pregovore.«129 Matija Valjavec je kot učenec ljubljanske gimnazije začel nabirati slovstveno folkloro leta 1850. Iz tega časa je ohranjeno njegovo pismo učitelju Andreju Pra­protniku v K amno Gorico na Gorenjskem: »Vem, da ste Slovenec in de za slo ­vensko reč gorete, toraj vas prosim, če imate kaj slovenskih narodnih pesmic ali pa povestic nabranih, […] Ali pa, če nimate nič nabranih, dajte, prosim, če je mogoče, in kadar kaj vtegnete, jih tam po vaših krajih nabirati, ker vem, de tu in tam kaka zlatá vredna drobtinca narodniga hleba skrita tiči, ki bi tisučkrat škoda bila, de bi se zgubila. Zdej je zima, ljudje imajo čas, vtegnejo pripovedovati. Stare ženice, kar sim jez pozvedel, jih naj več in naj lepših znajo.«130 Medtem ko je Valjavec do mladega rodu kar prizanesljiv, mu Anton Dolinar kot nosilcu slovstvene folklore malo zaupa: »Pravljice se vedno bolj izgubljajo, le stari jih še vedó, mlajši rod jih iz nemar pušča: zadnji čas bi bilo pobrati ter za­črtati, kar je še ostalo med ljudstvom. Veče vrednosti so one, ki jih siv starec, kak očanec ali pa stara siva mamica ve povedati, te so stareje, bolj med narodom nekdaj znane, imajo manj tuje tvarine, tujih pojmov v sebi.«131 126 Zmaga Kumer, Ljudski pevci in njih pomen za pesemsko izročilo, 116–117: Gertrud Fa­ lantan je bila l. 1841, ko je pela Cafu, šele 21-letno dekle (roj. 1820), viničarjeva hči iz Frama. Znala je vsake vrste pesmi, pela pa je nekatere skupaj z Uršulo Kotnik, ki je bila kmečka hči iz Koprivnika na Pohorju, roj. 1803, torej takrat 38-letna. Marija Krajnc je bila 1841 stara 25 let. 127 Prav tam, 116. 128 Milko Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljublja­ na: Slovenska matica, 1959), 122–123. 129 G.(regor) Kr.(ek), O nabiranji narodno-slovstvenega blaga, 107. 130 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, v: Etnološka tribina 6–7 (Zagreb 1984), 108–109. 131 Anton Dolinar, Kratek opis župnije (lokalije) lučinske v zemljepisnem, zgodovinskem, gospodarstvenem ter običajnem oziru, v: Loški razgledi 31 (Škofja Loka 1984), 154. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE SK LEP S tradicijo je kot s starši: treba jih je zapustiti, a brez njih nas ne bi bilo! Če prvi razdelek predstavlja tradicijo kot brezprizivno kategorijo, ki loči člo­veka od živali in biologijo od kulture (civilizacije) ter priporoča preudarno ravno­težje med tradicijo in inovacijo, da ne pride do nadvse škodljive diskontinuitete (B. Štih, A. Goljevšček132), drugi razdelek dokazuje, da to kljub temu ni kategorija sama na sebi. Aktualizirajo in osmišljajo jo šele diskurzivne opredelitve, a to le tedaj, kadar jo razlagajo kot odprto strukturo. Njeno bistvo marsikdaj dobro zade­nejo metaforične označbe, vendar ji je pesniška poljubnost v škodo tedaj, kadar jo jemlje kot mrtev artefakt. Ne glede na osebnostni in strokovni profil posameznih avtorjev, ki se prilo­žnostno ali poglobljeno posvečajo vprašanjem tradicije, je iz njihovih premislekov razbrati, da so bistvene konstituante tradicije: preteklost, spomin, učljivost, kontinui­teta, proces, jezik, kultura, prihodnost. Obe vrsti besedne umetnosti se spreminjata. Tudi literatura iz obdobja v ob­dobje, iz struje v strujo, vendar to zanjo ni nič hudega, saj po načelu tehničnega tipa komunikacije kljub temu njen obstoj ne propade. Pri slovstveni folklori pa vsaka nezapisana varianta pomeni njen propad, zato je razumljiva panika in ob­čutek nemoči oz. uhajanja. Prava kultura goji sorazmerje med novim in starim! Za primerjavo: zdrav človek hodi, poskakuje, teče le z obema nogama. Da lahko stopa naprej, se mora vedno opreti na tisto, ki je zadaj: samo to je tradicija, s starostjo vred! 132 Alenka Goljevšček, Arhaičnost : civilnost, v: Nova revija 6/57, 119–129. OD TIPIZACIJE K TIPOLOGIJI SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Tipizacija je značilno folklorni pojav. V procesu folklorizacije in tradicije se iz po ­sameznih folklornih sestavin postopoma izločajo časovne, krajevne, jezikovne in kompozicijske posebnosti. Tako izlužena folklorna besedila oziroma njihovi moti­vi se nekako utrdijo, skrepenijo, to je sformulirajo, stipizirajo. Na tej podlagi sloni specifično folkloristično delo, ki mu je temelje postavila zemljepisno-zgodovinska metoda oz. t. i. finska šola in je v praksi znano pod imeni klasifikacija oziroma ka­talogizacija. V svojem stoletnem obstoju je doživela tri mednarodno veljavne izpe­ljave: finsko,1 ameriško2 in nemško3 in po njihovem vzoru je nastalo več narodno zasnovanih katalogov.4 Delo je le na prvi pogled zgolj mehanično. Nanj bistveno vpliva interpretacija. V katero (številčno) rubriko sta uvrščena posamezno bese­dilo ali kateri od njegovih motivov in njegovih delov, je bistveno odvisno od tega, kako jih pojmujemo same na sebi in glede na druge zgodbene sestavine. Tukajšnje poglavje je stranski proizvod temeljite obravnave o žanrski klasifikaci­ji.5 Za narodne/ljudske/folklorne pesmi z izjemo balad6 za mednarodno poenoteno klasifikacijo ni kakega očitnega prizadevanja,7 medtem ko so se razvrščanja pravljič­nih besedil glede na njihove zgodbene/sižejne podobnosti lotevali že v 19. stoletju (A. Afanasjev, I. Basanavičjos idr.8) in je prvi katalog nastal že pred skoraj sto leti. 1 Anti Aarne, Verzeichniss der Märchentypen (Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 1910), FFC, No 3. 2 Stith Thompson, The Types of the Folk-Tale (Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 1928), FFC No 74. 3 Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales (A Classification and Bibliography), Part I (Animal Tales, Tales of Magic, Religious Tales, and Realistic Tales, with an Intro­duction) (Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 2004), FFC 285. 4 Najti jih je v seznamu literature, v: Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales (A Classification and Bibliography), Part III (Appendices) (Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 2004), FFC 285, 29–131. 5 Marija Stanonik, Žanrska klasifikacija slovstvene folklore kot teoretično vprašanje, v: Teo­retični oris slovstvene folklore (Založba ZRC, Ljubljana 2001), 188–195. 6 Zmaga Kumer, Pogled na dosedanje delo baladne komisije, v: Ljudske balade med izročilom in so­dobnostjo /Ballads between Tradition and Modern Times (Ljubljana: Založba ZRC, 1998), 31–32. 7 Valens Vodušek, Razvrstitev gradiva, v: Zmaga Kumer, Milko Matičetov, Boris Merhar, Valens Vodušek (ur.), Slovenske ljudske pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1970), XIV. 8 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, Akademija nauk SSSR, Naučnij sovet po fol’kloru, Akademija nauk Litvy, Institut litovskoi literatury i folklora, Vilnius 1991, 190. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE I. ZGODBENI/SIŽEJNI TIPI PR AVLJIC Predstave raziskovalcev pravljic o sižeju so odvisne od tega, katera njegova različi­ca je v nacionalni tradiciji ali v tradiciji nekaj narodov najbolj popularna, kako je v nacionalni kulturi okrepljena z objavami v njihovi literarni obdelavi in v drugih sferah umetniškega ustvarjanja (gledališče, likovna umetnost). Predstava o njih je časovno pogojena. Spoznanje o razvoju sižejnih struktur omogoča slutnjo, da je bila v davnih časih pravljica manj zapletena, in predstave o tipičnih sižejih so mogle biti čisto drugačne.9 Nujnost tipološko opredeliti folklorno delo, zbrati kar največ njegovih variant v slovstveni folklori raznih narodov in primerjati jih so vzniknila v primerjalni slovstve­ni folkloristiki (finska šola!). Pojem tipa zelo pogosto figurira v sodobnih folklori­stičnih raziskavah, a njegova vsebina je nejasna ali vodi k čisto delovnemu razumeva­nju: tip = vse variante samostojnega/neodvisnega dela. Paradoksalno je, da niti Anti Aarne niti Stith Thompson nista opredelila, kaj jima pomeni pravljični tip, niti nista določila hierarhije znakov klasificiranih tekstov in meje med tipi. Tako se vprašanje o mejah tipa samo zamenja z vprašanjem o mejah samostojnega dela. Anti Aarne je pri razvrščanju sižejnih tipov nedvomno upošteval realno obstoječe oblike, ponavlja­joče se v variantah enega ali več večinoma sosednjih narodov. Veliko sižejnih tipov ustreza predstavam nosilcev folklorne tradicije o tej ali oni pravljici kot samostojnem delu. Na podlagi vsega povedanega sledi: za mednarodni siže pravljice gre tedaj, če je okrepljen z mnogimi nacionalnimi tradicijami na enaki razvojni stopnji.10 1. ANTI A A RNE Prvi narodni katalog za prozno folkloro (predvsem živalske pravljice, pravljice in šale) z naslovom Verzeichniss der Märchentypen je izšel leta 1910 pri na novo usta­novljeni Folklore Fellows Communications (FFC) na Finskem. Njegov avtor Anti Aarne je za vsak pripovedni tip predvidel določeno številko, kratek opis vsebine in bibliografske reference k pravljicam Svena Grundtviga ali bratov Grimm. Okrog 800 kompletnih pravljic, razširjenih med več kot ducat evropskih narodov, je lo-gično razvrstil in katalogiziral. Evropi je bila Anti Aarnejeva razvrstitev zgodb v resnično zadovoljstvo. Po njegovem vzoru je nastala vrsta narodnih (estonski, f lamski, laponski) katalogov11 s pravljičnimi tipi in monografske obravnave posameznih tipov. Toda njegova tematska klasifikacija po razdelkih, podrazdelkih in tematskih ciklih je bil velikokrat predmet kritike, predvsem zaradi neuravnoteženosti del v razredih. Predlagali so druge tematske klasifikacije, vendar se je dogajalo enako. Zaradi tega, ker je v večini pravljic ne ena sama, ampak več tém, klasifikatorji pa so prezrli njihovo medsebojno hierarhijo.12 9 Prav tam, 193. 10 Prav tam, 190, 191. 11 Hans-Jörg Uther, Klassifikation von Volkserzählungen nach Aarne und Thompson, v: Schweizerisches Archiv für Volkskunde 97 (2001), 109. 12 Bronislava Kerbelyte, n. d., 201. 2. STITH THOMPSON Za slovstveno folkloristiko zunaj Evrope je bilo Anti Aarnejevo delo malo koristno, ker so v njem našli za svoje okolje komaj kaj primerjalnega gradiva. Po dognanju ameriškega raziskovalca Stitha Thompsona so si cele zgodbe redko podobne, več podobnosti je med posameznimi motivi. Zaradi presenetljivo hitrega naraščanja folklornega gradiva v posameznih folklorističnih središčih je leta 1928 po Aarne­jevi zamisli, a z nekaterimi izboljšavami, ponudil mednarodni katalog The Types of Folk-Tale, kar je ugodno vplivalo na razvoj raziskovanja pravljic. Primerjanje dosto­pnega gradiva je omogočilo razkrivanje pojavljajočih se podrobnosti in specifike v pravljicah raznih narodov, posebnosti narodnih repertoarjev. Kljub temu je veliko raziskovalcev odklanjalo delitev posameznih del na podlagi njihovih sižejev. »Finska šola« v 19. stoletju je v prid oralni tradiciji in pogosto čudaško po ­membnim starim oblikam in prigodnim pravljičnim tipom zavračala literarne vire kot drugotne. Bistvena Thompsonova novost je, da je snov sistemiziral po folklornih motivih in poleg gesel za prozno folkloro vpeljal tudi kazalke, ki nje­nim variantam sledijo v staro literaturo,13 kot sta prilika (exemplum) in basen (fa­bliau14).15 Zaradi številnih novih pripovednih tipov je katalog seveda obsežnejši. Le-ti ustvarjajo povezano bazo za sistematično razvrščanje vsega korpusa »tradi­cionalne literature«. Samo taka katalogizacija omogoča uporabljati zbirke v tisku in rokopisih.16 Že štiri leta pozneje je isti ameriški strokovnjak predložil prenovljeni poskus katalogizacije in z naslovom opozoril na premik težišča: Motif-Index of Folk-Lite­rature 1932–1936.17 Po njegovih lastnih besedah je bil njegov namen predvsem praktičen. Temu ustrezno je zbral na enem mestu sorodne motive, ne glede na to, v kakšni slovstveni formi se pojavljajo. Čeprav so številni raziskovalci razvrščali motive prav na psihološki osnovi – kot sta to počela Andree Jolles in Kurt Ranke – se on za to ni ogrel niti ne za razvrstitev po strukturnih lastnostih pripovednih žanrov.18 V dveh desetletjih po pr vi izdaji – avtor sam je pokazal na njegove pomanj­kljivosti (uvod v prvo izdajo je bil priložnosten, navedki poenostavljeni) – se je vedno bolj čutila potreba po novi in dopolnjeni izdaji Thompsonovega Indexa. Potreba po zanesljivi klasifikaciji gradiva vseh vrst slovstvene folklore je vsako leto večja. Velike folkloristične knjižnice se bogatijo z dejavnostjo terenskih delavcev in znanstvenikov. Pravljice, balade, miti in povedke se kopičijo na vseh, ne/civili­ 13 Hans-Jörg Uther, Klassifikation von Volkserzählungen nach Aarne und Thompson, 109. 14 France Verbinc, Slovar tujk (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968), 200: »fabliau: [… ba­ sen] kratka, zlasti stfr. pripovedka ali pripoved v verzih (12-13. stol.), navadno šaljivega značaja.« 15 Stith Thompson, Preface to Revised Edition, v: Motif-Index of Folk-Literature. A Classifica­tion of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Medieval Romances, Exempla, Fabliaux, Est-Books and Local Legends (Bloomington, Indiana: Indiana University, Sep­tember 1955), 9. 16 Prav tam, 10. 17 Hans-Jörg Uther, Klassifikation von Volkserzählungen nach Aarne und Thompson, 109. 18 Stith Thompson, Preface to Revised Edition, 10. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE ziranih krajih zemeljske oble in ni človeka, ki bi mogel prebrati na tisoče izdaj. Nastali so novi indeksi: narodni Indeksi.19 Tako je v letih 1955 –1958 izšla druga dopolnjena izdaja Motif-Index of Folk-Literature. Thompson v knjigi pojasnjuje, da je poglaviten namen klasifikacije podoben razvrstitvi knjig v veliki knjižnici. V njej ni hierarhije glede na kvaliteto ali kaka druga načela literarne kritike, ampak glede na podobno snov. Zaveda se nekritičnosti do vključenega gradiva, toda s svojo širino želi ustreči slovstveni fol­kloristiki in literarni zgodovini, predvsem se sklicuje na študente.20 Razen splošnih načel za uvrstitev ali izključitev gradiva v svoje delo ni imel prav strogih in trdnih pravil. Vanj je skušal uvrstiti vse, kar je postalo del tradicije – kar se najde vrednega in se prenaša dobesedno od ust do ust ali se piše iz gene­racije v generacijo, iz dežele v deželo. Torišče njegove klasifikacije so v oralno ali literarno tradicijo vključene zgodbe: pravljica, mit, balada, povedka, srednjeveška romanca, basen, šala, prilika in povedka, čeprav se zaveda, da utegnejo biti neka­tere neustrezno umeščene. Na splošno je uporabil vsako dostopno pripovedno fol­klorno, popularno ali literarno snov, če jo je zasledil v preprosti tradiciji, ki sproži pogosto ponavljanje. Ni pa v svoje delo vključil vraž, šeg, praznoverij, ugank, pre­govorov, razen če niso del pripovedi.21 Termin motiv je uporabil v zelo ohlapnem pomenu, zaradi česar je vključena v klasifikacijo vsaka sestavina narativne strukture. Strokovna literatura in zbirke so razvrščene po posameznih geografskih območjih22 in njen seznam s časopisi vred je zelo obsežen. Ekscerpirano je bilo več tisoč enot gradiva. K lasifikacija, pravi Thompson, je rezultat postopnega razvoja in ni potekala po kakem vnaprejšnjem načrtu. Na­stala je iz poskusa konvencionalno razvrstiti veliko opomb iz zelo različnih polj pripovedovanja. V zelo splošni težnji so oblikovani od mitoloških in nadnaravnih do realističnih in včasih humorističnih. Toda med njimi ni ravnotežja; zadnja po­lovica je skoraj vsa realistična. Veliko motivov je bilo pregrupiranih, združenih ali razcepljenih v dvoje ali več naslovov. Polagoma se je oblikovalo triindvajset razdelkov:23 A: Mitološki motivi. Stvarniki, bogovi, demoni (na splošno in posebej zemlje), začetki življenja, začetki in ustanovitev živalstva in rastlinstva. [1] B: Živali z mitično funkcijo: zmaji, magični živalski liki, živali s človeškim te­lesom, kraljevske živali. Vse zgodbe, v katerih nastopajo živali, niso vključene sem. Nekateri motivi prigovarjajo k totemizmu. [2] C: Tabu. Primitivne ideje tabuja. [3] D: Magija. Ta skupina motivov je najbolj razširjena: preoblikovanja in razča­ranja, čarovni predmeti in njihova raba, čarovne sile in druge manifestacije. [4] E: Smrt. Ideje o smrti – oživitve, duhovi in reinkarnacije – tudi ideje o naravi kot duši. [5] 19 Prav tam, 8. 20 Prav tam, 10–11. 21 Kaj bi bilo to v slovenščini? 22 Stith Thompson, Preface to Revised Edition, 11–18. 23 Prav tam, 18–19. F: Čudeži. Potovanja na drugi svet, izredne kreature: vile, duhovi in demoni; posebni prostori, kot gradovi v morju; čudežni dogodki in osebe. [6] G: Volkodlaki. Zaradi pomembnosti imajo strašna bitja, kot so volkodlaki, ča­rovnice ipd., poseben razdelek. Zdi se naravno, da je veliko stikov med poglavji E, F, in G, na primer med volkodlaki in divjimi duhovi ali med vilami in čarovnicami ali duhovi. Ti stiki se opazijo v navzkrižjih referencah. [7] H: Preizkusi. Ta razdelek je bil prvotno posebej zaradi treh posebnosti, katerih bistvo je preizkus: zgodbe spoznanja/priznanja so resnični preizkusi identitete; uganke ipd. so preizkusi pameti; rešitve nalog in vprašanj so preizkusi poguma. Dodani so preizkusi značaja in drugih kvalitet. [8] J: Modreci in bedaki. Bistvena pozornost je namenjena mentalni kvaliteti značaja. Prvotno so bila tri poglavja: modrost, bistrost, neumnost. Modrost večinoma nasto­pa v basnih. Zgodbe o pametnosti in neumnosti so večinoma iz šaljivih knjig. [9] K: Goljufije. Tu je primarna pozornost namenjena akciji. Večina narativnega gradiva ima opraviti s prevarami, goljufijami. Delo malopridnežev in lopovov, pre­varantskih ujetnikov in pobeglih, zapeljivcev, prešuštnikov, ostudnikov in slepar­jev konstituira eno najbolj razširjenih poglavij v klasifikaciji. [10] L: Preokreti/spremembe iz sreče v nesrečo ali narobe. Eno najmanjših poglavij. [11] M: Napovedovanje prihodnosti deluje kot neizogibna razsodba, barantanje, obljuba in prisega. [12] N: Naključja in usoda. Igre za denar; ljubeznivost in škodljivost daril božje sre­če. [13] P: Družba. Motivika o socialnem sistemu. Sem ne spadajo vse zgodbe o kraljih in princesah, ampak samo taki motivi, ki so opora zunanjim oblikam socialnega reda: navade ali socialni razredi in poklici ali kaj pomembnega v administraciji ta­kih aktivnosti, kot sta pravo ali vojska. Tu je zelo veliko navzkrižnih referenc. [14] Q: Plačilo in kaznovanje, nagrade. [15] R: Ujetniki in ubežniki. [16] S: Velika, nenaravna krutost. [17] T: Spolnost. Motivi seksa, čeprav se ta motiv pojavlja tudi v drugih razdelkih. Pogosti motivi: posebno dvorjenje, poroke, poročene žene, rojstvo otrok, grešni tipi seksualnih razmerij. [18] U: Narava življenja. Majhna skupina motivov, največ basni, ki imajo homiletič­no težnjo. Pripovedi so povezane z edinim namenom narave življenja. »Tako gre svet,« so besede takih pripovedi. [19] V: Religija. Veliko prigod je odvisnih od religioznih razlik, gotovih predmetov ali religioznih oboževalcev. [20] W: Lastnosti značaja. [21] X: Humor. Zadnji sistematičen razdelek vsebuje humoristične dogodke. Tu je veliko navzkrižnih referenc. [22] Z: Miscelania (Razno). Tu je veliko manjših skupin, ki jih je težko uvrstiti dru­gam. V prihodnje se bodo zdele zaželene. Lahko bodo dodane kot novi del po­glavja Z.24 [23] 24 Prav tam, 19–21. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE Po avtorjevem pričakovanju bo kratka ubeseditev v geslih naredila njegov katalog preglednejši kot kakršna koli še tako lucidna razlaga. V njem ne bo nič novega. V vseh razdelkih in podrazdelkih je samo po vseh zelo preizkušenih na­čelih sistemizirano znanje.25 Sledijo pojasnila o zgradbi gesel, navzkrižne reference, seznam bibliografije in nekaj napotkov za iskanje motivov v Indeksu ali njegovo rabo pri katalogizi­ranju folklornih pripovedi, poglavitni sinopsisi Indeksa in zelo smiseln seznam okrajšav.26 A. MITOLOŠKI MOTIVI 1] Podroben sinopsis a] StvarnikA0 -A00 g] stvarnik .] narava stvarnika .] izvir stvarnika … 2] Bogovi A100-A199 3] Kozmogonija in Kozmologija A600-899 4] Ustvarjanje in urejanje človeškega življenja A1200 -1699 5] Ustvarjanje in živalsko življenje A1700-A2199 6] Živalske karakteristike A2200-2599 To je vzorec posameznega razdelka s številčno kategorizacijo motivov. Šele nato sledijo podrobna in z bibliografijo opremljena gesla. 3. ANTI A ARNE, STITH THOMPSON Do leta 1960 so na splošno verjeli, da se oralna tradicija stoletja ne spreminja in je na primer pomembna za evidenco verskih sistemov njihovih prednikov. Za na­rodno identiteto naj bi bila bolj konstitutivna kot poznejši pisani viri. To roman-tično gledanje iz 19. stoletja se je nadaljevalo v 20. stoletje in v obdobju močnega narod/nost/nega gibanja v Evropi zelo vplivalo na zapisovanje slovstvene folklore. Medtem ko je Anti Aarne še zanemarjal starejše literarne vire, je Stith Thompson včasih navedel Boccaccia Chauserja, Basileja, Johannesa Paulija.27 Leta 1961 je pod skupnima imenoma obeh dotedanjih avtorjev Aanti Arne in Stith Thompson izšel v šestih knjigah na novo pregledani Index of Folk-Literature, v uporabi znan pod kratico AaTh ali AT. Upošteval je dotlej izdane narodne kataloge z mednaro­dnim pravljičnim gradivom. Bolj kot prej so bili vključeni vanj tudi eksemplarični primeri starih literarnih predlog, vsaj iz grško-rimskega ali italijanskega izročila, iz angleških novel in balad.28 25 Prav tam, 23. 26 Prav tam, 22–29. 27 Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales, 9. 28 Hans-Jörg Uther, Klassifikation von Volkserzählungen nach Aarne und Thompson, 109. Čeprav je Thompsonov katalog po veljavnem sistemu prinašal koristne infor­macije o zgodovinskih in sodobnih, posebno evropskih snoveh v basnih, živalskih pravljicah, povedkah, pravljicah, šalah in formulativnih zgodbah, je zadnja desetle­tja v zgodovinsko-primerjalnem raziskovanju prozne slovstvene folklore prevladala smer, ki je odklanjala prenovo tipskega kataloga AT. Po starem sistemu razumljene žanrske strukture in s tem povezane tematske koncepcije ni bilo mogoče doku­mentirati, tj. vseh daleč po svetu razširjenih folklornih in literarnih form. Tako kot brata Grimm v Kinder und Hausmärchen pod pravljico štejeta aitiološke poved­ke, basni, živalske pravljice, moralitete, šale, prilike, legende, povedke in mešane forme od legendne šale do šaljivih pravljic, tudi tu pojem pravljica kot vsesplošni svetovni pojem za »folklorno pripovedništvo« kaže na neprecizno žanrsko oprede­litev. Pokazalo se je, da tematsko zasnovano Aarnejevo in Thompsonovo členjenje teh žanrov v AT-katalogu le pogojno služi tipskim zakonitostim slovstvene folklore na drugih območjih. To zadeva predvsem mite, epe, povedke in razlagalne pa tudi male forme: anekdote, vice, govorice in novejše raziskovane življenjske zgodbe, družinske zgodbe, taboriščne spomine. V tej zvezi so se pokazale – deloma z upo­števanjem Thompsonovega Motiv-Index of Folk Literature (1955-1958) – vprašljive alternativne rešitve (katalog južnoameriških pripovedih majhnih indijanskih etnič­nih skupin, izdaja mongolskih epov in pripovedi iz Gane).29 4. HANS JöRG UTHER Čeprav je po vsem povedanem tretja revizija AT tipskega kataloga veljala za uto ­pijo, se je je načrtno lotila in jo v rekordnem času opravila Enzyklopädie des Mär­chens v Göttingenu.30 Obsežen in opazno razširjen tipski katalog je izdelala na te­melju AT iz leta 1961 s preciziranim opisom vsebine, popravki napačnih uvrstitev in združitvijo novo nastalih narodnih in pokrajinskih katalogov. Tako je od leta 2004 na razpolago urejen instrument za mednarodno zgodovinsko-primerjalno raziskovanje prozne folklore, The Types of International Folktales. Za mednarodne in pokrajinske tipe bo mogoče hitro najti ustrezno strokovno literaturo, tako da je mogoče priti od notranjih funkcij besedil na zunanje in v tem pogledu spremeniti paradigme raziskovanja. K atalog mednarodnih pripovednih tipov (ATU) sicer temelji na sistemu AT, toda nova izdaja ima veliko novosti in dodatkov. Pri vsakem tipu je na široko dokumentirana njegova mednarodna razširjenost in monograf­ska dela ali poglavja o njem. Dodanih je več kot 250 novih tipov. Tipi z zelo ome­jeno distribucijo so opuščeni. Podroben snovni indeks vsebuje najpomembnejše snovi, akcije in druge motive, akterje in dogodke.31 Smiselnost svojega dela vidi Hans J. Uther v tem, da so na voljo številni katalogi z dokumentiranim zunajevropskim folklornim pripovednim gradivom in se v zadnjih letih množi popularnemu pripovedništvu pripadajoča dokumentacija iz posame­znih območij. O tem priča število predloženih katalogov, kar je povezano s tem, da 29 Prav tam, 110. 30 Prav tam, 110. 31 Napisano zadaj na ovitku vseh treh delov knjige. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE je v večini Evrope na tisoče zapisanih besedil, medtem ko upada proces folklorizacije klasičnih folklornih žanrov in je na »nove« pravljice, povedke, basni komaj misliti. Nova izdaja tipskega kataloga je predelala zastarela izhodišča, odpravila očitne napake v njem in poskrbela za boljšo mrežo kazalk. Razen na tematskem področju, kjer je še komaj kaj prostih mest in zato ohranja že skoraj sto let etabliran sistem, se ne drži več tradicionalnih načel o pripovednih tipih. Upošteva podane kritike o ureditvi gradiva, zato po možnostih odpravlja številne pomanjkljivosti, na druge pa le opozarja: 1. Preverja in dopolnjuje seznam tipov. 2. Če ni v škodo preciznosti, nove opise t. i. »pripovednih tipov« velikokrat skrči, popolnoma na novo napiše, predela in bolj precizira. 3. Pri AT pogosto manjka ustrezna strokovna literatura, zato preverja in dopolnjuje bibliografske podatke in poenoteno navaja potrebno primarno in sekundarno literaturo. 4. Ekotipi z minimalno zalogo variant posredu­jejo o celotni tradiciji motno podobo in novejši regionalno razširjeni tipi so napla­vili nepotreben klasifikacijski sistem. Zato je bilo treba izpisati arhivirano gradivo, predelati pokrajinske tipske kataloge in urediti pripovedne tipe. Preveč dokumen­tacije v tej zvezi je v težko dostopnih arhivih. Mogoči so novi nacionalno zasnova­ni tipi. 6. AT katalog zajema le evropsko pripovedno gradivo, gradiva iz zahodne Azije in po Evropejcih naseljena druga področja. Pomanjkljiva je evidenca za av­strijsko, dansko, portugalsko, rusko, švicarsko, vzhodno-in južnoevropsko gradivo. Prav tako ni ustrezno dokumentirana narativna tradicija majhnih etničnih skupin (Baski, Ladini, Frizijci, Lužiški Srbi). 7. AT katalog se nanaša le na tradicionalne [folklorne] žanre in se ne ozira na majhne pripovedne forme. 8. Za vprašljive ozna­ke iregularnih tipov se vpeljuje radikalno nova klasifikacija. To je nujno pri tistih pripovednih tipih, ki so razširjeni v vsaj treh etničnih skupinah, tako da je večji obseg kataloga neizogiben. 9. Ni redka osredotočenost na ustno prenašanje, kar za­stre pogled na starejše pisne forme kakega pripovednega tipa. Pregled Motif-Indexa je pokazal, da se znotraj obstoječega klasifikacijskega sistema številni, pomembni, doslej neupoštevani pripovedni kompleksi lahko brez težav vključijo vanj. Na po­dročju šal, basni, povedk in legend je veliko pripovedi, ki so deloma že v antiki in srednjem veku veljale za pripovedno snov in so se prenesle v slovstveno folkloro 19. in 20. stoletja. Uther navaja primere, da Thompson zaradi purizma v svoj katalog ni sprejel kake seksualno napete zgodbe, čeprav je bila očitno razširjena.32 Hans J. Uther, kot da se opira na Kurta Rankeja, svojega predhodnika v En­zyklopadie des Märchens, ki je enakopravno obravnaval folklorno in literarno kontinuiteto kulturnih pojavov, kamor sodi slovstvena dediščina,33 upravičeno opominja, da se ob raziskovanju kontinuitete pripovednih motivov premalo upo­števa literarna tradicija. Pisani viri so najbolj zapostavljeni. Najstarejši pisani te­ksti, posebno živalske pripovedi, so pogosto odpravljene kot podtip »iregularnih« form. Čeprav taka prevrednotenja v ahistorični obravnavi zapisov manjkajo, pro­blem ne more biti rešen s številčnim sistemom zgodbenih tipov. Dandanes se pi­ 32 Hans-Jörg Uther, Klassifikation von Volkserzählungen nach Aarne und Thompson, 112– 115. Isti, The Types of International Folktales, 7, 8. 33 Kurt Ranke, Orale und Literale Kontinuität (Geschichtlichkeit und Dauer als volkskun­dliches Problem), v: Beiträge zur deutschen Volks- und Altertumskunde 15 (Hamburg: Muse­um für hamburgische Geschichte, 1971), 102–116. sani viri zelo cenijo. Veliko t. i. ustnih pripovedi ima bogato literarno zgodovino. Nekaterim je mogoče slediti nazaj v literaturo, v kateri se fantazija homo narrans vidi v novih funkcijah: na primer Ezopove basni in podobna orientalska tradicija. Drugi primeri literarnih žanrov, pomembnih za oralno tradicijo, so arabske šale, evropske prilike in burke, srednjeveške »fabliaux« in »novelle«, ki zgodaj vstopijo v moderno literaturo. Te pripovedi so popolnoma drugačne od številnih eitioloških pripovedi agrafičnih ljudstev.34 Uther ima novi tipski katalog (ATU) za bibliografski pripomoček, ki s pri­povedmi predstavlja različne etnične skupine in časovne izseke: po opisu vsakega tipa sledijo reference o besedilih in objavljenih raziskavah.35 Paradoksalno je, da opis pripovednega tipa lahko pokaže njihove različice in spremembe struktural­nih sestavin, ne pa pomena ali funkcije. Niti ne more tak opis pokazati motivnih variant v obstoječih individualnih tekstih. Variantnost je bistvena za razumevanje narativne starosti, proces transmisije in tradicijo.36 Nove raziskave kažejo, da so v živahni kulturni izmenjavi prek mej dvo- ali večjezični posredniki (vozniki vseh vrst, časov in področij in popotniki: vagabundi, igralci, pridigarji) zelo zaslužni za širjenje posameznih folklornih žanrov. Ne gre zanemariti vpliva literature, le­takov in koledarjev. Njihovi starosti in širjenju lahko sledimo samo na podlagi obsežnega gradiva. Zato je bil raziskovalec nasproti množici rokopisov in zapisov iz 19. in 20. stoletja brez moči vpričo zbranih in delno objavljenih različic.37 Potre­ba po njihovem sistemiziranju je bila vedno večja. Poleg kulturnozgodovinske in tekstno–kritično–filološke metode so se v zadnjih letih raziskovalni vidiki razširili na tako imenovano biologijo, psihologijo in fenomenologijo »preprostih oblik«.38 Pr vi dve knjigi vsebujeta tipski katalog (619 strani + 536 strani drobnega ti­ska). V tretji sledijo podrobna pojasnila: zemljepisni in etnični termini (v angle-ščini), seznam opuščenih tipov, pojasnila o spremembah v številčenju, novi tipi, 15 strani dolg register motivov, nad sto strani obsežna bibliografija z okrajšavami, dodane reference in snovni indeks na stopetdesetih straneh.39 Hans Jörg Uther se v svojem komentarju dotakne tudi najnovejših klasifikacij­skih prizadevanj. Navezuje jih na natančen sistem klasifikacije, kakor so ga dosegle naravoslovne znanosti, npr. v biologiji. Po njihovem se pripovedi ne morejo analizi­ 34 Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales, 9, 10. 35 Prav tam, 11: Seznam virov vsebuje zgodovinska dela različnih stopenj popularnosti, kot so koledarji, revije in popularne knjige za vzgojo, študij jezikov ali zabavo. V preteklosti je v mednarodnem tipskem katalogu nenavadno prevladovala evropska tradicija. Kjer se ta težnja nadaljuje v ATU, temu ni vzrok kakšna etnocentrična ideologija, ampak bolj refleksija o sedanjem stanju znanosti. V veliko deželah in pokrajinah se je sistematična klasifikacija pripovedne tradicije šele začela. 36 Prav tam, 10–11. 37 Kurt Ranke, Einfache Formen, v: Fischer Lexikon Literatur Bd/2/1 (Frankfurt /Main 1965), 190–196. 38 Zato so začela nastajati t. i. kazala pravljičnih tipov, npr. Motif-Index of Folk-Literature (A Classification of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Medieval Ro­mances, Exempla, Fabliaux, Est? -Books and Local Legends) in Pripombe Johanes Bolte, JiŢi Polivka k naslovu: Einmerkungen zum den Kinder und Hausmärchen, ki vsebujejo specialno literaturo k posameznemu motivu. 39 Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales, Part III, 10. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE rati z golo presojo, ampak s pomočjo semantične in strukturalne analize. Uther nje­nim zagovornikom daje v premislek: Kot so narativni žanri intelektualna konstruk­cija, je tako tudi s tipologijo. Res so pripovedne tipe kot samo-zadostni sistem pogo­sto kritizirali kot neprecizne. Res je definicija motiva ohlapna, kar ga usposablja za osnovo literarnim in folklorističnim raziskavam. Motiv v pripovedi je kombinacija treh sestavin: oseba, predmet, dogodek in kot tak najmanjša dinamična enota, ki se med seboj lahko kombinirajo in konstituirajo bazično zgodbo. Primer: žena [= akter, oseba] rabi magično sredstvo [objekt, predmet], da povzroči spremembo situacije [akt, dogodek]. V posamezni pripovedi zaznamuje stike med veliko pripovedmi z različnimi funkcionalnimi in formalnimi atributi različnih etničnih skupin, obdobij in žanrov. Na pragmatični ravni čista razmejitev med motivom in tipom ni mogoča. Precizna analiza jamči, da variante v pripovedni tradiciji niso zreducirane na enostavno multikulturno homogenost.40 II. STRUKTURNO-SEMANTIČNI TIPI PR AVLJIC – BRONISLAVA K ERBELY TE Zdi se, da se Hans J. Uther v zadnjem premisleku sooča z novimi izhodišči, ki jih v folkloristično klasifikacijo utira Bronislava Kerbelyte: površinsko podobna bese­dila si niso zmeraj semantično sorodna; na zunaj različna besedila so si v resnici bližja, kot se zdi na pr vi pogled. Metodo AT za klasifikacijo pravljičnih tipov do­polnjuje in poglablja na podlagi formalnih izhodišč V ladimira Proppa in razvija strukturno in semantično analizo pravljic:41 Propp je trdil, da je le del besedil mo­goče pogojno prišteti h kakemu sižejnemu tipu, ker deli sižejev in oseb v besedilih pripadajo različnim tipom. Na tej podlagi je izpeljal, da delitev čarovnih pravljic po sižejih pravzaprav ni mogoča in jih je sam opisal po funkcijah njihovih posame­znih sestavin. Opis pravljic po sestavinah in odnosu sestavin do celote je imenoval morfologija. Sestavine so »funkcije delujočih oseb«. Funkcija je postopek delujoče osebe, določen z vidika njegove pomembnosti za potek dogodka. Drugo razlago sestavin v strukturi predlaga Claude L. Strauss: preprostejše sestavine – mitemi – se grupirajo v »človeških stikih« tako, da izzovejo nasprotovanje (Ojdip se poroči s svojo materjo Jokasto, Antigona hoče pokopati svojega brata Polinejka – obakrat gre za opozicijo danim pravilom). Oba avtorja, ki sta pomembno vplivala na struk­turalistične raziskave folklornih in umetniških besedil, je povzel A. J. Greimas. Zmanjšal je število funkcij na dvajset, uvedel sorazmerje negativnih in pozitivnih parov, razdelil tri tipe narativnih sintagm: performativne, dogovorne, disjunktiv­ne. Raziskave semantičnih opozicij imajo pomembno mesto v strukturalni ling­vistiki. Meletinski je začel raziskovati semantične opozicije v pravljicah in mitih. Dva francoska raziskovalca (K. Breto in Zanjoli) sta začela raziskovati strukturne sestavine v besedilih pravljice s členitvijo na dve osebi.42 40 Hans-Jörg Uther, The Types of International Folktales, Part I, 10–11. 41 Bronislava Kerbelyte, Vprašanje sorodnosti variant ljudskih pravljic, v: Traditiones 24 (Lju­ bljana: SAZU, 1995), 213. 42 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, 201. Proppov predlog praktično pravzaprav ni bil preverjen, in ko je to storila li­tovska znanstvenica Bronislava Kerbelyte, se je izkazalo, da je po njegovem načelu klasif ikacije struktura vseh čarovnih pravljic le ena. Poleg tega opisovanje tekstov po funkcijah dovoljuje identificirati le zunanje podobnosti, ne pa semantično raz­ličnih dejstev. Zato ni upravičena trditev, da je sestavljanje katalogov pravljic in drugih folklornih besedil po sižejih nesmiselno. Veliko katalogov po zgledu A. Aarneja ali S. Thompsona predstavlja trdno ogrodje pravljičnih tipov, ki se pona­vljajo v repertoarju evropskih in včasih neevropskih narodov.43 Primerjalna obravnava sorodnih besedil je med najučinkovitejšimi metodami za raziskovanje folklore. Čim več variant kakega folklornega dela pri posameznem narodu primerjamo, tem več odkrijemo v variantah stalnic kakor tudi območnih posebnosti. S pomočjo podobnih besedil pri sosednjih narodih se izločijo edin­stvene nacionalne poteze in učinki medsebojnih kulturnih povezav. Pogosto je mogoče slediti razvoju posameznega dela in razložiti njegove pozabljene simbolič­ne pomene. Vendar je uspeh takih analiz odvisen od tega, ali so besedila oziroma njihove sestavine res sorodne in ne samo površinsko podobne. Raziskovalcem so se razjasnile podobnosti celo med narodi, ki niso v neposre­dnem stiku. Odkrili so medsebojne zakonitosti, primere izposojanja itd. Toda Thompsonova klasifikacija je dokončala svojo nalogo. Številni so začeli dvomiti o njeni učinkovitosti, ker parametri primerjanih variant niso vedno jasni in pripadnost istemu tipu primerjanih besedil ni zmeraj zanesljiva.44 Nekatere variante jim je mogoče pripisati samo pogojno. Pravljični tipi v AT katalogu so najpogosteje opisani samo na eni ravni, besedila pa so praviloma zapleteni hi­erarhični sistemi, katerih sestavine so strukturirane na več ravneh. Sorodne ali podobne semantične sestavine obstajajo v različnih kompleksnih strukturah, toda njihove funkcije so v njih lahko popolnoma različne. Litovska slovstvena folkloristka v predlogu svoje klasifikacije ne zavrača stan­dardiziranega sižejnega principa AT, vendar ga nadgrajuje, prav tako kritično pa vpeljuje vanjo Proppov formalni kriterij. Popolnoma na novo sledi procesu formalizacije na diahroni osi, v okviru ka­terega stalno sooča preproste in zapletene strukture, ki so ga prejšnje klasifikacije popolnoma prezrle. Posameznim sižejem iz svetovne slovstvene folklore so posve­čene številne monografije v Enzyklopadie des Märchens. Njihovi avtorji razvršča­jo pravljice na sižejne tipe po principu AT. Na primer v monografiji V. Robertsa o dobri in hudobni deklici iz tipa AT 480 se pojavljajo semantično različni teksti, ki so bili po N. P. Andrejevu prej in po drugih sistematizatorjih pozneje preneseni v nekaj tipov. To pomeni, da kriteriji delitve sižejnega tipa še niso dovolj dognani. Avtorji monografij se najpogosteje zadovoljijo s podrobnim ali strnjenim sinhro­nim opisom variant mednarodnega sižeja: zaznamujejo sorodnosti in razločke ustreznih delov ali zelo drobnih sestavin sižeja, predstavljajo podmene o njegovi migraciji, osnovni areal njihove razširitve in sestave. Redka arhaična besedila z 43 Prav tam, 191. 44 Bronislava Kerbelyte, Vprašanje sorodnosti variant ljudskih pravljic, 213. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE »netipičnimi« sižeji se v teh raziskavah praviloma ne upoštevajo in zato ne nastane potreba analizirati zapletene poti, kako je do zahtevnejšega sižeja prišlo.45 Anti Aarne se je pri svoji klasif ikaciji pravljic očitno opiral na v pravljicah po­navljajoče se sižeje in izhajal iz predpostavke, da so vedno stabilne. Zato je razvr­stil in opisal, kot je dejal, tipične modele, katerim je dolžan odgovoriti z realnimi besedili. Številni raziskovalci pravljic so ugotovili pomembno variranje sižejev. O tem se je prepričala tudi sama v procesu klasifikacije nad 85 tisoč variant litovske zgodovinske folklore, med katerimi je bilo 40 tisoč variant pravljic, ki se ujemajo s tipi AT. Veliko raziskovalcev se strinja, da je variiranje folklornih del, tudi pravljic, pogojeno z njihovim načinom obstoja. Iz tega sledi, da so pravljični tipi spremen­ljive kategorije. Zato ne uvaja tipe na podlagi ustreznih nekaterih tipičnih mode­lov, ampak glede na ujemanje bistvenih znakov – podobnosti semantičnega jedra sižejev.46 K ako se je začelo? V želji vključiti litovske pravljice k sižejskim tipom po AT je naletela na težave, izhajajoče iz samega sistema klasifikacije. Res so v kartotekah besedila razvrščena po žanrih in njihovi žanrski razvrstitvi – po sižejih in tema­tiki, toda možnosti pobiranja podatkov z njih so omejene. Še toliko bolj, če se v besedilih raznih žanrov pojavijo podobne osebe, dejanja in predmeti. Edina re­šitev iz zagate postane računalniška obdelava podatkov. Tedaj besedil ni mogoče formalizirati po goli intuiciji, ampak je treba klasifikacijo (razmejiti žanre, uvesti tipe in podtipe, variante in skupine variant) zastaviti po objektivnih lastnostih. Za ta cilj je nujen čim skrbnejši opis semantike in strukture vsakega besedila. Pri iskanju kriterijev, ki bi najbolje izrazili bistvene in drugotne lastnosti pravljic, je avtorica med drugim upoštevala dosežke sodobne slovstvene folkloristike, ling­vistike in nekatere matematične postopke. Ob vprašanju semantike se avtorica pri obdelavi podatkov zavzema za večje upoštevanje elektronsko-statistične tehni­ke. Psiholingvistika in besediloslovje omogočata členjenje besedil na epizode in drobnejše enote.47 Opis konkretnega dela 1. Kartoteka zgodovinske folklore. Številne kratke in tudi daljše variante (poseb­no dragocene ali najdene v ne dovolj dobrih rokopisih) so se kopirale. Vsaka tiska­na ali rokopisna varianta slovstvene folklore je bila podrobno opisana v posebni kartoteki. Na kartici je naveden vir, čas in kraj zapisa, zbiralec, pripovedovalec, kako je besedilo prestreženo (v narečju, knjižnem jeziku) povzetek sižeja /zgodbe. Variante pravljic so označene po AT- sistemu. V procesu sistemizacije je bilo vse zapisano mnogokrat prebrano, primerjano, raziskana številna podobna mesta za »težke« variante. Vse to je privedlo k odločitvi o nujno bolj strogem načinu klasi­f ikacije folklornih pripovedi. Opazovanje variant besedil, ki se nanašajo na eno 45 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, 201. 46 Bronislava Kerbelyte, Tipy narodnyh skazok I (Struktirno-semantičeskaja klasifikacija li­tovskih narodnyh skazok) (Moskva: Rossijskij gosudastvennij gumanitarnyj universitet, Institut vysših gumanitarnih issledovanij, Centr tipologii i semiotiki folklora, Universitet Vitautasa Velikogo, 2005), 7. 47 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, 17. ali drugo rubriko v AT, razkrivanje podobnih odlomkov v različnih dogodkih so pripomogli uvideti zakonitosti urejanja in – glavno – razvoj sižejev. 2. Strukturno-semantična analiza vseh sistemiziranih variant in njih razvrščanje v strukturno-semantične tipe, verzije teh tipov v okviru rubrik AT, tj. združevanja sižejev, ki so se upoštevali, toda vsak del se je analiziral posebej. 3. Strukturalno-semantična klasifikacija litovskih pravljic. Da bi predstavili struktur­no-semantično klasifikacijo pravljic vsakega žanra, so bile številne litovske variante analizirane na novo. Teksti so se obravnavali zunaj okvira tipov AT. Nekateri sižeji AT so videti stabilni, toda njihove variante pripadajo več strukturno-semantičnim tipom ali njihovim združbam. Značilen del združevanja sižejev AT se kaže v združe­vanju strukturno-semantičnih tipov, toda med njimi je nemalo zapletenih logičnih struktur – neokrnjenih izdelkov, imajo samo splošne zveze z drugimi pravljicami. a) Obseg gradiva. Ta obsega okrog 40000 avtentičnih objavljenih in rokopisnih variant litovskih pravljic, zapisanih od 1835 do 1982. Literarne obdelave in dela v popularnih izdajah niso vključene v klasifikacijo. Upoštevani so že tudi zapisi s konca 20. in začetka 21. stoletja. b) Žanrska klasifikacija. V bistvu se ujema s klasifikacijo A. Arneja in S. Thomp ­sona. Nekateri so tako specifični za litovsko folkloro, da so razvrščeni drugače. c) Načela izdelave tipov. Kot tipični so pogosto opisani zelo zapleteni konkretni sižeji. Pojem tip se uporablja v raznih znanostih. Včasih se opredeljuje kot skupina predmetov, ki ustreza nekemu obrazcu ali modelu, tj. razume se kot stabilna kate­gorija. B. Kerbelyte je s študijem razvijajočih se folklornih del spoznala, da je tip zgodovinska spreminjajoča se kategorija. Tip je množica folklornih besedil, za katere je karakterističen že sam ta bistveni in sta­bilni znak, drugi znaki so lahko različni ali tudi odsotni. č) Metodika analize in opisa tekstov. g) V sižeju vsakega narativnega besedila se sižeji delijo na elementarne sižeje (ES). En tak odlomek besedila ali samostojnega besedila, v katerem se oblikuje navzkrižje/spopad dveh oseb ali skupin (včasih osebe z objektivnimi razmerami) pri junakovem uresničevanju kakega cilja. Cilj junaka se ocenjuje po uresničitvi pozitivnega ali negativnega rezultata v spopadu. Elementarni siže je v strukturi teksta temeljna enota sižeja. V večini živalskih pravljic in povedk, tudi v anekdotah, se pojavlja le en elementarni siže, v legendnih je več preprostih struktur – združitev dveh, za pravljice je karakteristična zrašče­nost elementarnih struktur. V nekaterih se svobodno spreminja; v sižejih čarovnih in novelističnih pravljic prevladuje logično združevanje nekaj (do 12, 15, ) elemen­tarnih sižejev. Ti niso zmeraj razvrščeni samo v linearnem zaporedju. .) Analizira se struktura vsakega elementarnega sižeja. Premotri se začetni položaj, v katerem so predstavljeni junaki in njih stanje. Njihov cilj je pogosto ja­sen. Junak najpogosteje prejme informacijo, sredstvo, pobudo za akcijo. .) Vsak oddeljen elementarni siže se interpretira semantično. Interpretaci­ja poteka na treh ravneh: na prvi ravni se določi funkcija oseb ( junak, antipod, bližnji junaka, bližnji antipoda, nevtralnih oseb). Na drugi semantični ravni se dogodki junaka in protijunaka (antipoda) v kontekstu obveznih strukturnih se­stavin elementarnega sižeja posplošijo v njegovih podrobnostih. Junak se sooči z antipodom. Na tretji semantični ravni se raziskuje opis na drugi ravni obstoječega B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE postopka in detajli se izrazijo bolj abstraktno. Na primer: junak se zbližuje z ne­varnim antipodom/predmetom. h) Oblikujeta se tip in verzija vsakega elementarnega sižeja. Po interpretaciji elementarnega sižeja na tretji ravni se ti odlomki besedil nanašajo na ustrezni tip elementarnega sižeja, po interpretaciji druge ravni – k verziji tega tipa. Interpre­tacija akcije junaka na tretji ravni služi poimenovanju tipa elementarnega siže­ja. Vsak tip elementarnega sižeja ima štirimestno številko. Prva označuje razred, druga podrazred, tretja številko skupine tipov v podrazredu in četrta (lahko je dvomestna) zaporedje tipa in skupine. Treba si je zapomniti zadnjo številko, prve tri označujejo ponavadi osnovno analizo elementarnega sižeja. i) V strukturah besedil se poleg elementarnih sižejev pojavljajo še omejitve/ okviri. Primer: antipod postavlja pogoje junaku ali njegovim bližnjim za osvobo­ditev. .) Analizira in opisuje se sižejna struktura vsakega besedila. Sižejna struk­tura narativnega besedila je odnos elementarnih sižejev in njihova hierarhija v besedilu. Semantična struktura besedila je odnos tipov elementarnega sižeja in njihove hierarhije. Med elementarnimi sižeji se oblikujejo zveze. Mogoči so trije tipi zvez: logična vzročno-posledična zveza, asociativna, mehanična, detajlizirana (znotraj elementarnega sižeja sta eden ali dva elementarna sižeja), vsota dveh ali nekaj enakovrednih elementarnih sižejev. .) V strukturi vsakega besedila se pojavljajo proste strukture, tj. ena zelo po­membna v strukturi besedila elementarnega sižeja ali pari elementarnih sižejev, ki so združeni z enako logično zvezo. V vseh narativnih žanrih je šest tipov prostih struktur. Avtorica razloži vsakega posebej. .) Ugotavlja se različnosti prostih struktur. En ali dva elementarna sižeja, oblikujoč proste strukture, sta znotraj okvirov/omejitev lahko pomešana. .) V vsakem besedilu se ugotavljajo glavni elementarni sižeji sižejnih struktur. .) Po tipu glavnega elementarnega sižeja se oblikuje abstraktni tip pripovedi (narativa). K enemu in istemu strukturno-semantičnemu tipu spadajo vse variante pripovedi katerega koli žanra, v sižejnih strukturah, katerih glavni elementarni si­žeji so enotipni. Drugi strukturni elementi so lahko podobni, različni ali celo manj­kajo. Z drugimi besedami – variante enega in istega abstraktnega tipa so lahko besedila, v sižejnih strukturah katerih so razdeljeni kot eden, ali več deset elemen­tarnih sižejev. Zapletenost struktur (povečevanje količine elementarnih sižejev) va­riant tipa odraža težnjo razvoja narativov od preprostega k zapletenemu (razume se, zmožni so tudi spontanega razraščanja od preprostih k zapletenim). Kadar se v strukturah besedil pojavlja več glavnih elementarnih sižejev, se v variante razcepi kak poenoten tip, in njih déli se nanašajo na ustrezen tip (združevanje se kaže v opisih). Številka in poimenovanje glavnega elementarnega sižeja se uresniči kot številka in ime strukturno-semantičnega tipa narativa. Združevanje se označi s +. .) Konkretni izdelki se razvrščajo v okvirih strukturalno-semantičnih tipov. V bistvu se oblikujejo po načelih kot pri delitvi abstraktnih tipov. Variante enega in istega konkretnega proizvoda glavnih elementarnih sižejev smo dolžni prisodi­ti ne samo enemu in istemu tipu, ampak verziji tipov elementarnega sižeja. Tako se omogoča variiranje konkretnih izrazov tega elementarnega sižeja. .) Za razvrščenimi variantami strukturno-semantičnih tipov in konkretnih proizvodov se opišejo makrostrukture tekstov. Na tej ravni so organizirana bese­dila pomemben rezultat teh elementarnih sižejev, ki oblikujejo proste strukture. To so osnove elementarnih sižejev semantičnih blokov makrostrukture. Iz posplo ­šitve njihovih rezultatov se ureja neko ogrodje tekstov. Če se makrostrukture vari­ant strukturno-semantičnega tipa in konkretnih proizvodov istega tipa ujemajo, se nanašajo na eno in isto verzijo. Podobne makrostrukture se srečajo v nekaj tipih, zato se ta raven opisuje v verziji, ki se deli šele po opredelitvi tipa narativa (pripovedi). Sledi opisovanje verzij tipov na ravni makrostruktur, opisovanje verzij kon­kretnih izdelkov, predstavitev danih litovskih variant, klasifikacija in prikaz ele­mentarnih sižejev in njihovih tipov v pravljicah. Iz te vrste klasifikacije je mogoče veliko zvedeti ne le o pravljicah, ampak tudi o človeku – o njegovih ciljih in nači­nih, kako jih doseže, o pravilih medsebojnih stikov, s tujimi problemi v preteklosti in sedanjosti,48 kar pomeni določeno posplošitev. B. Kerbelyte se dobro seznani z različnimi pojmovanji sestavin, strukture in semantike pravljic, preden predstavi svoje lastno gledanje nanje in lastno metodi­ko. Glede na dialektično pojmovanje strukture kot načela odnosa in vzajemnosti elementov celote je iskala v besedilih čarovnih pravljic avtonomne sestavine, ki po določenih zakonih oblikujejo celoto.49 Od 1469 litovskih variant se opisanemu modelu se­mantike in strukutre ni podredilo 473 zapisov. To priča, da pravljica ni sad svobo­dne fantazije. Zgrajena je po strogih logičnih zakonih in ti se kolikor toliko bistrijo, kar je samo po sebi zaupanja vredno znanstveno dejstvo. Njena delitev pravljic na strukturno-semantične tipe se loči od mednarodno sprejete klasifikacije po AT­sistemu. V le-tem se v isti skupini pojavljajo variante, ki so si podobne le navzven, čeprav so po semantičnih lastnostih pogosto različne, medtem ko so semantično raznorodna besedila raztresena v različnih rubrikah. Z logično-semantično analizo je določila šestinsedemdeset (76) navadnih elementarnih sižejev, strukturno se­mantičnih tipov pa je (na podlagi litovskega gradiva) le sto šest (106), medtem ko jih ima AT-sistem 326. Strukturno- semantični tipi so razporejeni po poglavitnih elementarnih sižejih in to hipotetično omogoča predstaviti žanre na diahroni osi. Pravljice s preprostejšo strukturo so verjetno starejše, dokler niso postale mikavni umetniški izdelki, katerih poučnost je silno pridušena. Razvoj od preprostega k zapletenemu ni enosmeren. Zapleteno oblikovani sižeji, v katerih je eno seman­tično jedro, se včasih znova razcepijo na dve ali več navadnih preprostih struktur. Ugotavlja, da so evropske čarovne pravljice grajene logično, pri nekaterih sibirskih narodih pa mehanično. Toda zakaj imajo čarovne pravljice bolj zapleteno struktu­ro kot živalske, pa naj gre za litovsko ali slovstveno folkloro drugih narodov? Metodično vsekakor koristno kazalo omogoča primerjavo njene lastne anali­ze po strukturno-semantičnih tipih urejenega gradiva s sižejskimi tipi pravljic po sistemu AT. To je lahko izvirna spodbuda za utiranje lastne poti tudi pri pripravah K azala slovenskih pravljic, kakor se je, ne najbolj posrečeno, že kolikor toliko utr­dilo ime za njihovo klasifikacijo.50 48 Bronislava Kerbelyte, Tipy narodnyh skazok I, 8–21. 49 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, 230. 50 Marija Stanonik, Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE Avtorica to slovenski slovstveni folkloristiki prikaže na pravljičnem tipu AT 409.51 Na podlagi podrobne strukturalno-semantične analize štirih slovenskih besedil in njihove primerjave z litovskimi variantami se izkaže, da sta od njih dve slovenski varianti semantično sorodni litovski pravljici, ki jo pripisujejo AT 400x. Besedila, ki so v preteklosti pripadala istemu strukturno-semantičnemu tipu, so sčasoma postala semantično različna. Od tod njen sklep, da je primerno pripi­sati variante dvema različnima tipoma in ju med seboj povezati s kazalkami. Ta preizkus jo prepričuje, da površinska podobnost ali obstoj skupnih sestavin še ne pomeni zmeraj sorodnosti besedil. Po drugi stran so lahko besedila, ki na prvi pogled niso podobna, v resnici sorodna.52 Številne variante se nanašajo na verzije in skupine, za katere so značilni logič­ni sklepi z odlično razvito strukturo. Posebno taki sižeji se v AT pogosto opisujejo kot kakovostni sižejnih tipi. Toda v tradiciji različnih narodov so znane tudi pra­vljice s preprostimi sižeji – kratki teksti – a ne fragmenti, kot popolnoma arhaične variante. Pri primerjavi s »tipičnimi« variantami se zdijo nepopolne, netipične. Redko so objavljene in raziskave jih zmeraj ne upoštevajo. Tip teh besedil je po sistemu AT mogoče določiti le pogojno.53 V AT in v nacionalnih katalogih, izdelanih po sistemu A A, se sižeji opisujejo na konkretni ravni: z besedami iz tekstov se imenujejo osebe, objekti, dejstva in si­tuacije. Na tej ravni se pravljice različnih narodov popolnoma razlikujejo. V neka­terih primerih se podobnost občuti intuitivno in tip se deli na temelju posplošitve na zunaj različnih sestavin: v besedilih različne osebe predmeti, dejstva se poja­vljajo kot osnove za razdelitev v nekaj tipov.54 V dopolnjeni izdaji AT (1961, 1964) je v razdelku »čarovna pravljica« 26 rubrik. Nekatere od njih je pr vi sestavljalec kvalificiral kot podtipe sižejnih tipov, a je zaradi številnih dopolnitev hierarhija rubrik izgubila preglednost. V nacionalnih repertoarjih je navadno le del v AT opisanih sižejev (litovske variante čarovnih pravljic so upoštevane v 196 rubrikah, latvijske v 200 rubrikah, vzhodnoslovanske v 184 rubrikah), za nekatere pravljice se uvajajo nove rubrike (v K azala latvijskih pravljic je 66 novih rubrik, v K azalu vzhodnoslovanskih 139). V nacionalnih katalogih se problem pravljic v AT ne re­šuje enako. Nekateri raziskovalci so pozorni na popolno ujemanje sižejev, drugim ni mar za konkretne detajle. Širjenje seznama sižejev povzroča nevarnost, da po­stanejo semantično podobne variante pravljic raznih narodov še manj primerljive, ker ne spadajo v eno rubriko. To posebno otežkoča tipološko raziskovanje pravljic. Lakonični opisi sižejnih tipov v AT in v objavljenih nacionalnih seznamih – akcije (ocena), v: Traditiones 21 (Ljubljana: ISN, SAZU, 1992), 301–303. Marija Stanonik, Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok (Die historische Entwicklung der Struktur und Semantik der Märchen. Am Material lita­uischer Zaubermärchen), Vilnius: Vaga, 1991, 380 p (Besprechung), v: Fabula, Zeitschrift für Erzählforschung/Journal of Folktale Studies/ Revue d’Etudes sur le Conte Populaire, Walter de Gruyter (Berlin, New York, 1994), 169–172. 51 Bronislava Kerbelyte, Vprašanje sorodnosti variant ljudskih pravljic, 213–218. 52 Prav tam, 213–218. 53 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, 193. 54 Prav tam, 193. junakov se pogosto izpuščajo – merijo na podobne variante iz poznejših obdobij, o različnosti iz njihovih zgodnejših obdobij se ne govori.55 Bronislava Kerbelyte je najprej sistemizirala vse litovske variante (11469 bese­dil) čarovnih pravljic v rubrike AT. Nato jih je analizirala po svoji metodi. Zasta­vila si je nalogo odkriti sižejno strukturo kot makrostrukturo vsakega teksta, tako da jih je združila 1. po semantični podobnosti glavnega (ali nekaj glavnih) sižejev, 2. po podobnosti makrostrukturnih besedil, katerih glavni elementarni sižeji so enotipni, 3. po podobnosti sižejnih struktur po ekvivalentnih elementarnih sižejih ali njihovih kompleksih, nastajajočih v enem in istem semantičnem bloku makro ­strukture. Semantika besedila se najbolje opiše na ravni sižejne strukture. Njena vsebi­na izraža glavne elementarne strukture.56 Besedila, ki se ujemajo v makrostruktu­rah, a se razločujejo na ravni sižejnih struktur vsaj z enim elementarnim sižejem, sestavljajo skupine in podskupine variant strukturno-semantičnega tipa pravljice. Razmerje med makrostrukturo in njenimi sestavinami so prikazana v petih (5) razredih, ravneh. Tak večravninski opis semantike in struktur besedil služi za bolj natančno ugotavljanje stopnje njihovega sorodstva. Bližji so si teksti, ki spadajo ne le k enemu in istemu tipu in podtipu, verziji ali podvrsti, ampak tudi skupini in podskupini variant. Pri skrajni potrebi je mogoče »spustiti na« konkretno raven in primerjati elementarne sižeje, katerih vloga je v podobnih strukturah enaka. Za strukturno-semantični tip pravljic lahko služi ime njegovega semantične­ga jedra – tip glavnega elementarnega sižeja, in se lahko ujema z nazivom tipa glavne akcije junaka. Semantična imena rezultatov glavnega elementarnega sišeja služijo pri naslavljanju podtipov določenega tipa. Nacionalni repertoar pravljičnih tipov ne izčrpa vseh možnosti za ustvarjanje semantično samostojnih del. V čarovnih pravljicah drugih narodov so lahko tudi tipi, ki jih v litovskem repertoarju ni. Zato morata biti klasifikacija tipov pravljic in tipov elementarnih sižejev odprt sistem: pri drugih narodih bodo izločeni drugi tipi pravljic, ki so zajeti tu, ali dodani novi tipi, ki jih bodo predlagali drugi razi­skovalci glede na strukturno-semantično analize besedil.57 S prepletanjem semantičnih in strukturnih sestavin se njen postopek – ne da bi ga sama tako poimenovala – zelo približa žanrski problematiki, ki zadnja desetletja dobiva v znanstvenih krogih vedno večjo veljavo ne le na ravni teksta, ampak tudi v kontekstu kulture. Raziskovanje vprašanja semantike se aktivira v zvezi z zahtevami bolj afektivnega sprejema elektronsko-statistične tehnike in obdelave informacij. Psiholingvistika in lingvistika teksta mogoče dajeta pogoje za členjenje tekstov na epizode in bolj drobne enote.58 Čeprav semantika navadno obravnava le minimalne enote besedila (beseda, sintagma) in besediloslovje ne proučuje folklornih del, so njuna izvajanja koristna za metodiko semantične interpretacije in opis pravljic. 55 Prav tam, 193. 56 Prav tam, 195. 57 Prav tam, 201. 58 Prav tam, 17. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE 1. Pod semantiko besedila pravljice razume jedro njene vsebine. Semantičen opis pravljic je taka interpretacija vsebine besedil, pri katerih se konkretne besede in nazivi – imena oseb, predmetov, dogodkov – »prevedejo« v abstrakten jezik in označijo razrede in skupine oseb, predmetov in dejstev. 2. Strukture konkretnih besedil čarovnih pravljic se ločijo druga od druge po količini sestavin in njihovi vsebini, naravi zvez med njimi. Toda v tej raznoterosti so med njimi splošne zakonitosti.59 Metodični prijemi v analizi elementarnih sižejev si po zamisli Bronislave Ker­belyte sledijo po naslednjih korakih: 1. Seznaniti se z elementi pravljičnih siže­jev. 2. Raziskati načine združevanja elementarnih sižejev v sestavljene sižeje. 3. Logično-semantična analiza elementarnih sižejev (Semantični jezik opisovanja elementarnih sižejev). 4. Ugotoviti strukture elementarnih sižejev. 5. Zraščenost elementarnih sižejev. 5. Tipi elementarnih sižejev. 6. Razredi tipov elementarnih sižejev in njihove posebnosti. 7. Elementarni sižeji večine pravljic in mitološki siže­ji. 8. Elementarni sižeji pravljic in živalskih pravljic.60 Za večplastno organizacijo besedil večine pravljic je postopek deloma po­doben: 1. Odnos elementarnih sižejev v sižejih pravljic, 2. Preproste strukture (našteje 6 tipov), 3. Združevanje preprostih struktur, 4. Drugi načini sestavljanja struktur, 5. Variiranje pomembnih elementov sižejne strukture. Makrostruktura teksta. 6. Učinek združevanja.61 Njena klasifikacija čarovnih pravljic s stalnim preverjanjem po AT-sistemu sestoji iz naslednjih točk: 1. Določiti žanr čarovnih pravljic in njegove meje, 2. Sižejni tipi pravljic po sistemu AT in strukturno-semantične lastnosti variant. 3. Načela delitve tipov pravljic po strukturno-semantičnih lastnostih in njihova kla­sif ikacija. 4. Predvidevanje variant strukturno-semantičnega tipa. 5. Primerjava pravljic raznih narodov.62 Avtorica zagotavlja, da s svojim načinom določanja pravljičnih tipov – opiso­vanjem besedilne strukture in semantike – lahko preverja, ali so variante, ki so pri­pisane istemu tipu AT, v resnici sorodne, in v kakšnem razmerju so do variant, ki imajo podobne sestavine, vendar se pripisujejo drugim tipom. Študijo je opravila ob gradivu 11.500 litovskih čarovnih pravljic, zato ker se v njih najbolj izrazito poja­vljajo lastnosti, značilne za vse vrste prozne folklore. Na pragmatično odločitev, da preveri svoj koncept ravno v tem žanru, so vplivali metodični postopki teh besedil, logična popolnost, pripovedna neokrnjenost sižejev, ki do konca obremenijo raz­delitev elementov strukture, in očitna estetskost. Mogoče je model semantičnega opisa besedil lažje prenesti s čarovnih pravljic na druge žanre, kakor narobe. Raziskava strukture in semantike čarovnih pravljic in njihovega razvoja omo­goča hipotetično predstaviti prehojeno zgodovinsko pot tega žanra iz prozne folklore. V nasprotju z Dimitrijem Lihačovim,63 ki govori o vzajemnosti žanrov v sistemu in njihovi strukturni povezanosti z literaturo, deluje presenetljivo sklep 59 Prav tam, 17, 18–21. 60 Prav tam, 126–183. 61 Prav tam, 18–21. 62 Prav tam, 184–236. 63 Dimitrij S. Lihačov, D. S., Poetika stare ruske književnosti (Beograd 1972), 51–80. Bronislave Kerbelyte. Potrjuje se, do česar so prišli drugi raziskovalci: žanri kot umetniški sistemi so se formirali postopoma ločeno eden od drugega. Dejstvo je, da je svet pravljic kot tudi realen svet zapleten, večplasten, in vsak vidi v njem različne pojave in predmete.64 III. JOHANNES BOLTE IN JITI (GEORG) POLíVK A Pripombe k Grimmovim Otroškim in hišnim pravljicam (Anmerkungen zu den K in­der und Hausmärchen der Brüder Grimm, neu bearbeitet von Johannes Bolte und Georg Polívka) so v 5 zvezkih izšle od leta 1913 do leta 1932. Johannes Bolte sam na kratko pojasni od kod pobuda zanje. Prvič so z enakim naslovom kot do­datek izšle k dvema zvezkoma Otroških in hišnih pravljic že leta 1812 in 1815. Leta 1822 so izšle kot poseben zvezek in tretjič l. 1856. Že od vsega začetka so Pripombe zelo pomemben pripomoček za raziskovanje pravljic in primerjalno zgodovino njihove snovi. Zato se je pokazala potreba po obnovi in nadaljevanju tega dela. Že 40 let je, piše leta 1913 Johannes Bolte, kar mu je bil v ta namen izročil Herman Grimm rokopis svojega očeta in strica. Izjemna, toda nujna pozornost do slovan­skega deleža v tokratnih Pripombah se kaže v tem, da prvi zvezek iz leta 1913 pred vsem drugim navaja pravila za izgovorjavo slovanskih besed – od poljskega nosnika U do splošno znanega ž. K ljub temu, da je avtor opustil mitološko razlago, in zagotovilu, da se zaradi gospodarnosti s prostorom odloča vsebino številnih variant, zemljepisno širjenje posamezne snovi in njene sledove v preteklosti posre­dovati zelo na kratko,65 se temeljitost komentarjev in količina dodane strokovne literature dá meriti že po tem, da jih je na 556 straneh samo za 60 oštevilčenih pravljic. Praviloma je upoštevano besedilo iz 3. izdaje Otroških in hišnih pravljic, kjer ni tako, je posebej pojasnjeno v oklepaju (1812) ali (1819). Za bogato, toda v Nemčiji malo znano slovstveno folkloro (»Volksliteratur«) slovanskih ljudstev se mu je posrečilo pridobiti k sodelovanju strokovnjaka JiŢija (Georga) iz Prage, ki se je obvezal prerešetati jugovzhodno in vzhodnoevropsko, kakor tudi v slovanskih prevodih objavljeno kavkaško in osrednjeazijsko folklorno dediščino in hkrati pregledati in dopolniti njegovo delo. Poleg pregleda o uporab ­ni pravljični literaturi obljublja v zadnji knjigi še motivni register in sistematičen seznam sledov pravljičnih snovi. Vsebina snovi je razvrščena po številkah. Pod po­sameznimi naslovi je besedilo s potrebnimi pojasnili. Sledijo bolj ali manj kratke bibliografske oznake variant iz širših geografskih okolij ali iz posameznih dežel, npr. z Danske, Škotske.66 Kot navedeni vir se po zaslugi F. S. K raussove objave v nemščini nekajkrat pojavi Matija Valjavec. Morda je od njegovih kaka slovenska varianta skrita tudi med hrvaškim gradivom. Pogosto so navedene Gabrščkove Narodne pripovedke v Soških planinah (1911), sem in tja Šašljeve Bisernice iz belokranjskega zaklada, 64 Prav tam, 232–233, 234. 65 Anmerkungen zu den Kinder- u. Hausmärchen der Brüder Grimm (neu bearbeitet von Johan­ nes Bolte und Georg Polívka), zvezek, št. 1–60 (Leipzig Dieterische Verlagsbüchandlung Theodor Weicher, 1913), IV–VI. 66 Prav tam, V. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE včasih Jan Baudouin de Courtenay. Od revialnega tiska so upoštevani K res, Ar­chiv für slavische Philologie, Slovenski glasnik, enkrat samkrat Gašper K rižnik, nekajkrat Karel Štrekelj. Največkrat je omenjena dotlej edina vseslovenska zbirka Slovenske narodne pravljice in pripovedke iz leta 1885 Bogomila K reka.67 V prvi knjigi so zaznamki o slovenskih virih na straneh 11, 59, 64, 72, 77, 108, 145, 175, 194, 244, 249 –250, 284, 300, 304, 306, 315, 316, 319, 348, 354, 550, 320, 323, 372, 479, 525, 539, 552, 402. Mimogrede: v njih odkrijemo starejša slovenska poimenovanja za današnjo Pepelko. Njene starejše sestre so: Pepelica, Pepelúha, Pepeluša, Pepeluhar. 68 V izvodu,69 ki ga hrani Inštitut za slovensko narodopisje, so omembe vredni nekateri viroslovni zaznamki70 Milka Matičetovega, na primer na enem mestu, kjer navaja, da ne gre za slovenski, ampak slovaški vir. Druga knjiga na 566 straneh je izšla v Leipzigu novembra leta 1914. Avtor se v veri, da bo sreča mila nemški strani, spominja Napoleonovega pohoda na Rusijo, kjer si je polomil zobe. In kakor sta ravno v tistem času brata Grimm pripravljala svoje Otroške in hišne pravljice, zdaj on v vojni oddaja v tisk drugo knjigo. Že ne­kaj mesecev je, ko so narodi, ki so si izmenjavali pravljično snov, zdaj v krvavi voj­ni.71 Vsebuje bibliografske in strokovne opombe za pravljice, oštevilčene od št. 61 do 120. Tudi v njej je za slovensko gradivo najpomembnejši vir Andrej Gabršček, pa tudi Bogomil K rek, Baudouin de Courtenay in objave v Jagićevem Archivu für slavische Philologie in Slovenskem Glasniku, Štrekeljeve Slovenske narodne pesmi, na primer tista o gospodu in hruški.72 Pri rezijanski zgodbi je poudarjeno, da gre za slovensko.73 Le enkrat je omenjen Gašper K rižnik, in to s psevdonimom Podšavniški,74 kar pove, da gre za njegovo zbirčico Slovenske pripovedke iz Motni­ka (Celovec 1874). Navedki za slovenske vire so na straneh: 8, 13, 43, 46, 53, 64, 70, 90, 105, 106, 107, 110, 114, 116, 118, 125, 143, 148, 155, 160, 209, 237, 238, 244, 256, 294, 306, 330, 338, 351, 358, 384, 460, 465, 483, 487, 527, 543, 510, 549, 563. Pomembno je vedeti, da je prišlo slovensko folklorno gradivo v mednarodni obtok tudi prek prevoda v češčino (Erben).75 Najobsežnejši odlomek je tu posvečen Ko­pitarjevim besedam bratoma Grimm o kurentu.76 Tretji zvezek je izšel leta 1918, ko se je končevala 2. svetovna vojna. Pod tem vtisom Johannes Bolte poudarja, da še vedno Mars kroji usodo, da pa dela z upa­ 67 Iz tega se dá sklepati v delovni fazi na morebitno povezavo Gregorja Kreka s tem projek­ tom. Bogomil Krek je bil njegov sin. 68 Prav tam, 183. 69 Anmerkungen zu den Kinder- u. Hausmärchen der Brüder Grimm (neu bearbeitet von Johan­ nes Bolte und Georg Polívka) II, št.61–120 (Leipzig Dieterische Verlagsbüchandlung Theodor Weicher, 1914), 166, 331. 392. 70 Pripisi Milka Matičetovega ali verjetno Albine Štrubelj v II. knjigo Anmerkungen so na straneh: 138, 139, 146, 149, 508, 510, 517, 559. 71 Prav tam, III. 72 Prav tam, 108. 73 Prav tam, 398. 74 Prav tam, 449. 75 Prav tam, 271, 323. 76 Prav tam, 181–182. njem v svobodo. K temu naj pripomorejo tudi njegove Pripombe. Pri tem se ko­rektno zahvaljuje za pomoč in sodelovanje vsem sodelavcem, posebno v Pragi.77 Na 624 straneh obravnava pravljice, oštevilčene od 121 do 225. Viri za slovensko gradivo so isti kot pri prvih dveh knjigah, tokrat na straneh: 2, 4, 140, 227, 271, 328, 377, 418, 437, 442, 452, 467, 471, 535, 539.78 Četrta knjiga je izšla šele po 12-letnem presledku, leta 1930.79 V opravičilo avtor lahko pove le, da je njen pr vi in drugi del izšel leta 1920 in 1921 v Helsin­kih pri Folklore Fellov Communications pod št. 36 in št. 39. Šele po dolgoletnem trudu se mu je posrečilo najti sodelavko (Elisabeth Kutzer) za indijske, hebrejske in arabske pravljice.80 V tej knjigi ni več komentarjev k posameznim pravljicam, ampak študije, kakor sledijo naslovi poglavij: Ime in posebnosti pravljice; Značil­nosti k zgodovini pravljic (št. 1–204); Pravljice v antiki (Egipt, Babilonija, Asirija, Izrael, Grčija, Rim); Pravljica v srednjem veku (Gesta Romanorum: keltska litera­tura, francoska, italijanska, španska, angleška, nizozemska, nemška literatura); Pravljica od 16. do 18. stoletja (Italija: Straparola, Basile; Španija in Portugalska, Francija: Perrault, Nemčija); Indijske pravljice (Elisabeth Kutzer), Hebrejske in arabske pravljice81 (v talmudu in midrašu): zbirke znanih zbiralcev, psevdonimne zbirke, anonimna zbirka iz Zahodne Evrope, poznejše zbirke, prevodi v hebrej­ščino, lastnosti hebrejskih pravljic; Arabske pravljice (pred Mohamedom in pri Mohamedu): v arabski vzgojni literaturi, v zgodovinski, geografski in naravoslovni literaturi, arabski viteški roman, Tisoč in ena noč, prevajanje pravljic v arabščino; zbirke folklornih pravljic. Zbirka bratov Grimm: nastanek, viri, stil (delež Jako ­ba Grimma v njih, poznejše razvrstitve), bibliografija Grimmovih pravljic, njihov vpliv na umetnost in pesništvo.82 Johannes Bolte se zaveda, da med posameznimi poglavji ni ravnotežja, ker so bili posamezni deli že prej obdelani neenakomerno in se je moral ravnati po predhodnih objavah. Na koncu te knjige je 65 strani dolg seznam uporabljenih pravljičnih zbirk. Manjka še pregled nad zbirkami in razi­skavami v 19. stoletju v različnih deželah in stvarno kazalo. Oboje je obljubljeno za 5. in zadnji zvezek tega temeljitega dela. Zaznamkov o pravljičnih motivih iz slovenske slovstvene folklore je vsega sku­paj blizu 100, ker je na nekaterih straneh tudi po več sklicevanj na slovensko gra­divo. Statistično to pomeni glede na število (225) za skoraj polovico komentiranih pravljic. To je vsekakor dobro spričevalo za bogastvo slovenske slovstvene folklore. 77 Anmerkungen zu den Kinder- u. Hausmärchen der Brüder Grimm (neu bearbeitet von Johan­nes Bolte und Georg Polívka) III, št. 121–225 (Leipzig, Dieterische Verlagsbüchandlung M. B. H. 1918). 78 Pripombe v izvodu iz knjižnice na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU so na straneh: 389, 418, 464, 469, 473. 79 Anmerkungen zu den Kinder- u. Hausmärchen der Brüder Grimm (neu bearbeitet von Johannes Bolte und Georg Polívka unter Mitwirkung von Elisabeth Kutzer und Bernard Heller, IV, (zur Geschichte der Märchen), št. 121–225 (Leipzig: Dieterische Verlagsbüchandlung, 1930). 80 Poleg zahvale zvestemu sodelavcu JiŢiju (Georgu) Polivki v Pragi se zahvaljuje za po­ membne izboljšave Walterju Andersonu v Tartuju. 81 To poglavje je obdelal Bernhard Heller. 82 Prav tam V–VI. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE IV. K AZALO SLOVENSKIH PR AVLJIC Na novo izdajo Thompsonovega dela Motif-Index of Folk Literature iz leta 1955 se je odzvala slovenska slovstvena folkloristika v osebi Milka Matičetovega. Veseli se v njem dopolnjenega referenčnega gradiva, med katerim pa pogreša »slovansko«: »Tragika slovanskega sveta je, da danes ne premore nobenega Pólivke, vendar bi se bilo z dobro voljo morda vseeno delo vsaj za silo zadelati omenjeno vrzel.«83 Ver­jetno je prav pomanjkljivost spodbudila priprave za »K azalo slovenskih pravljic« po Aarne-Thompsonovem sistemu« in je bilo v ta namen v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU od 21. do 23. decembra 1955 posvetovanje s slovstvenimi fol­kloristi iz Zagreba in Sarajeva, ki so bili zadolženi za pripravo podobnega kazala srbsko-hr vaških pravljic. Sprejeti so bili načelni in praktični sklepi za koordina­cijo dela in medsebojno pomoč.84 Zaradi uskladitve dela je bilo drugo podobno srečanje od 31. marca do 1. aprila 1958 v Sarajevu pri Inštitutu za proučavanje folklora.85 Zakaj so omenjene priprave na Inštitutu za slovensko narodopisje povzročile določeno vročico, se lepo vidi iz letnega poročila: »V zvezi s katalogizacijo sloven­skih pravljic po mednarodnem sistemu (Aarne-Thompson, 1910 in 1928) je bilo sklenjeno, da se delo pospeši, da bi moglo biti naše gradivo upoštevano pri tretji izdaji standardnega dela The Types of Folktale’, ki ga pripravlja prof. St. Thomp­son.«86 Le-ta je »za slovenski narodopisni inštitut in njegove priprave kazala zvedel od švedskega folklorista J. ö. Swahna. Le-ta je ob svojem prvem obisku pri nas (1952 ali 1953) dobil kopije vseh takrat znanih slovenskih variant pravljičnega tipa AT 45, ki jih je potlej s pridom porabil v monografiji The Taleof Cupid and Psyche. (Lund 1955). Swahnu je za nas povedal Paul Delaruc (188 -1956, oče fran­coskega kataloga pravljic; z njim sva si dopisovala o legendarnih pravljicah ST 877 in 713). In tako bi lahko naštevali še in še, pa bodi zadosti.«87 »Da bi mogli imeti svoje gradivo pripravljeno do takrat, ko pride prof. Thompson osebno v Jugosla­vijo (najbrž junija 1959) po potrebne podatke za svoje razširjeno kazalo, je bilo v inštitutu začasno ustavljeno normalno ekscerptorsko delo in knjižničarka Albina Štrubljeva je predvsem urejala obstoječe listke in jih med drugim razvrščala po sistemu Aarne Thompson. Obenem je razvrstila in prenesla na kartotečne listke gradivo vseh samostojnih zbirk slovenskega pripovednega gradiva, ki so bile do­segljive v ljubljanskih knjižnicah.«88 Zaradi opravljenega dela prevlada na ome­njenem inštitutu upravičeno veselje: »Od prvega polletja 1959 sem so slovenske pravljice razvrščene – v številkah – po mednarodnem klasif ikacijskem sistemu. 83 Milko Matičetov, Stith Thompson, Motif-Index of Folk Literature (A Classification of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Medieval Romances, Exempla, Fabliaux, Jest-Books and Local Legends), Rosenkilde and Bagger, Copenhagen 1955, v: Slovenski Etnograf 9 (Ljubljana 1956), 316. 84 Letopis SAZU 7/1955, 144. 85 Letopis SAZU 9/1958, 149. 86 Letopis SAZU 10/1959, 86. 87 Milko Matičetov, Nekaj nujnih pojasnil o Kazalu slovenskih pravljic, v: Delo/Književni listi, 19. 3. 1992, 14. 88 Letopis SAZU 9/1958, 149. Nekaj manj kot 2000 do zdaj pregledanih pravljic je s tem ‘ujetih’ v trdno ogrodje, ki ga bo treba sicer dopolnjevati, vendar je tu. Seveda ni še v celoti pregledan ves tiskani inventar slovenskih pravljic, tem manj rokopisi, da o ‘živem inventarju’ na terenu sploh ne govorimo, vendar ima tudi ta prvi uspeh svoj pomen. Ko je prof. Stith Thompson z ameriške univerze Indiana obiskal 13.-19. julija 1959 naš Inšti­tut, je ob naši pomoči lahko v kratkem času dobil potrebne podatke […] za tretjo izdajo standardnega kazala ‘The Types of the Folktale’ (izide predvidoma 1960 v Helsinkih). S tem bo slovenska pravljica, ki je po Polívkovi zaslugi bila zastopana že v delu Bolte-Polívka, Anmerkungen zu den K HM [= K inder und Hausmär­chen] der Brüder Grimm, spet prišla v mednarodni znanstveni obtok, to pot po prizadevnosti domačih strokovnjakov.«89 »Mednarodno kazalo pravljičnih tipov »The Types of of the Folktale. A Classification and Bibliography«, ki je izšlo pri Finski akademiji znanosti leta 1961 kot 184. zvezek serije FFC (= Folklore Fellows Communications, od 1910), smo pravzaprav upravičeni šteti tudi za neke vrste uspeh slovenske folkloristike, droben, pa vseeno pomemben. Inštitutu za sloven­sko narodopisje se je v slabih desetih letih od ustanovitve (1951) z osnutkom ka­zala tipov slovenskih pravljic posrečilo opozoriti na našo pravljico in jo indirektno že poslati v mednarodno znanstveno areno. […] V Thompsonovi knjigi 1961 je kar pri 519 pravljičnih tipih navedeno, da so zastopani tudi med Slovenci; zraven kratice ‘Slovenian’ je vsakokrat dodano še število naših variant (največ menda 27). Ker govorica številk ni vsakomur razumljiva, včasih niti strokovnjaku ne, sem po ­skušal suho navedbo ‘519 slovenskih pravljičnih tipov’ prenesti v vsakdanji jezik in zaradi primerjave stopil (glej Letopis 28/1977, 196) za hip v vas k našim zahodnim sosedom Italijanom. Iz pregleda ‘Tradizioni orali non cantate. Primo inventario nazionale per tipi, motivi o argomenti’ (A. M. Cirese in drugi avtorji, Rim 1975) sem izluščil, da njihovi pravljični tipi dosežejo vsega 612 številk. To bo – podobno kot naš slovenski seštevek 519 – kajpada le približna vrednost, vseeno pa nam pove nekaj pomembnega: vsa Italija – od Alp do Sicilije – s pripovednim izročilom, ki so ga s Boccaciom začeli zapisovati že v 14. stoletju, lahko pokaže samo okoli 100 pravljičnih tipov več kot majhno slovensko ozemlje! Primerjava je za nas ugodna in razveseljiva in nam je lahko le v spodbudo pri nadaljnjem katalogizacijskem in zbirateljskem delu!«90 »Sistematični pregled letnih poročil Inštituta za slovensko narodopisje, tiska­nih – torej vsakomur na voljo – v letopisih SAZU« je zaslomba za Matičetovega sklep iz l. 1992: »Kazalo slovenskih pravljic je nastalo že v petdesetih letih! K ajpa­da kot rokopisni izdelek: a) za interno inštitutsko rabo, b) za znanstveno konsulta­cijo samopostrežnega tipa, c) za servisno posredovanje informacij vsakokratnemu 89 Letopis SAZU 10/1959, 86. 90 Vzhičen nad tem uspehom in s samozavestjo, ki mu jo je dalo mednarodno sodelovanje, je Milko Matičetov po tridesetih letih ponovil besede, ki jih je dal udeležencem »prvega posvetovanja mednarodne delovne skupnosti ‘Alpes Orientales’ (marca 1956, na sedežu SAZU)«: »Kadarkoli nas bosta kakšna ustanova ali zasebni znanstvenik (ne samo od pri­ čujočih) kaj vprašala, bomo z veseljem odgovorili in si to šteli ne samo za svojo kolegialno dolžnost, ampak tudi za svojo osebno in narodno ‘častno nalogo’ (La costola di legno, Alpes Orientales I, Ljubljana 1959, 83).« Milko Matičetov, Nekaj nujnih pojasnil o Kazalu slovenskih pravljic, 14. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE prosilcu.« Vendar je iz nadaljevanja zaznati priznanje, da mu manjka še zelo veliko do življenja, čeprav je na več mestih omenjeno kot že »staro«: »Staro, rokopisno Kazalo je pač le okostje, ki mu bo treba dodati mišičevje, meso, kri, kožo in vse drugo, nazadnje pa mu vdihniti še ‘dušo’, da bo lahko prav zaživelo.«91 »Delo s starim rokopisnim kazalom iz petdesetih let se od časa do časa priložnostno in po potrebi še zmerom nadaljuje in dopolnjuje. Nekdanjim listkom se pridružujejo novi, s podatki o novih terenskih zapisih, novo evidentiranem arhivskem gradivu ali tiskanih variantah.«92 K ljub njegovemu zagotavljanju: »K adarkoli so po letu 1959 omenjene kakšne ‘priprave’, se to zmerom nanaša na priprave za tisk.93 Leta 1960 je bilo na pobudo ‘Zveznega sveta za znanstveno delo’ ‘K azalo slovenskih pravljic’ na pr vem mestu v predlogu za financiranje programov ‘iz zveznega sklada’,94 vendar iz tega – ka­kor ponavadi – ni bilo nič drugega kot ena od številnih beograjskih potegavščin več!«95 Res se izjemoma pojavi prispevek, ki bi bil delu v oporo, vendar bolj iz prijateljske geste kot znamenje dolgoročnega koncepta.96 Toda to ne more biti edini vzrok, da se po skoraj pol stoletja vsaj na zunaj še ni nič premaknilo. Zato sta ironija97 in hudomušnost98 v tej zvezi upravičena, čeprav nista veliko zalegla. V. SLOVENSK E VZPOREDNICE IN PRIMERJAVE Večjo srečo ima slovenska slovstvena folkloristika po zaslugi Jakoba Kelemine s katalogizacijo slovenskih povedk. Sem je namreč mogoče uvrstiti še danes po vključeni bibliografiji neprekosljive Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Ce­lje 1930). Presenetljivo je, da ima za svoj zgled rojaka Franca Kotnika, ker da so Storije (Prevalje 1924) pr vo znanstveno delo na tem polju in – čeprav germanist! –Thompsonov seznam pravljičnih tipov še omenja ne. V uvodu brez večjega stro­ 91 Prav tam, 14. 92 Prim. Letopis 24/1973, 28/1977. Navaja Milko Matičetov, v: Nekaj nujnih pojasnil o Ka­zalu slovenskih pravljic, 14. 93 Avtor nadaljuje: »To je treba jasno povedati, da bi se izognili vsakršnemu nesporazumu. Naša poročila glede tega niso bila zmerom zadosti natančna. (Le kako bi mogli predvi­deti, da bo čez ‘četrt stoletja’ prav tu kdo iskal dlako v jajcu!). Tako bi se npr. v enem inkriminiranih poročil (Letopis 27/1976, 205) začetek odstavka – ‘Kot pripravo za to kazalo…’ moral pravilno glasiti: ‘Kot pripravo za tisk tega kazala…’. Za tiskano Kazalo slo­venskih pravljic pa bo kajpada treba novih priprav, novih naporov in še marsikaj drugega, saj bo to posebna operacija, nova znanstvena naloga ali ‘projekt’, kot se temu menda pravi v znanstveno-administrativnem žargonu, ampak to je že druga pesmica.« 94 Letopis SAZU 11/1960, letopis za leto 1960, 82. 95 Milko Matičetov, Nekaj nujnih pojasnil o Kazalu slovenskih pravljic, 14. 96 Tarčmunske legende in povedke, zapisal Pavle Merku, v: Traditiones 2 (Ljubljana 1973), 211: Milko Matičetov dodaja bibliografske opombe k njim brez komentarja, v italijanščini pa piše, da k mednarodnemu Kazalu AT. 97 Peter Weiss, Beseda ni konj, lepa še celo ne (kakršen ogovor, takšen odgovor), v: Delo/ Književni listi, 13. febr. 1992, 18. 98 Alenka Puhar, Reorganizacija ZRC SAZU (V iskanju ustanovitelja in denarja – tudi izgu­bljenega), v: Delo /Znanje za razvoj, 4. marca 1992, 13. kovnega naprezanja pojasni svoje pojmovanje motiva in folklornih žanrov. Veliko pa mu je do mitološke interpretacije zbrane snovi,9 9 kar se vidi že iz razdelkov: du­hovi, vilinska bitja, demonska bitja, nebeški vladar, svet in njega ureditev, junaške snovi. V tem mu stroka ni zmeraj sledila, hvaležna pa mu je za seznam slovenskih, kajkavskih in čakavskih objav in komentar pri 260 povedkah, kljub temu da mor­da zares ni popolna.10 0 Novost na enem mestu zbranega in javnosti na voljo slovenskega vzporednega folklornega gradiva za 30 povedk iz Četene ravni v loškem pogorju nad Poljansko dolino101 je, da poleg objav upošteva tudi še neobjavljeno rokopisno gradivo. Pravi rezultat takega truda se pokaže šele v monografskih razpravah, kakršna je npr. v miniaturi o slovenski slovstveni folklori v obdobju realizma102 ali edina slovenska knjižna monografija, zasnovana po gegrafsko-zgodovinski metodi o dvakrat roje­nem svetem Andreju103 in njej sledeča, nam najbližja, o vladarjevi skrivnosti.104 Vzporednice in primerjave kočevarske in slovenske slovstvene folklore105 so bile preverjene na 303 žanrsko različnih folklornih pripovedih. Od tega jih v Tschinklovem zapisu le za 32, to je približno 11 %, ni bilo mogoče najti sloven­ske vzporednice. Čeprav bi se morda dalo najti še kako, enačba 10 : 90 verjetno prikazuje dokaj realno razmerje med splošno znanim in domačim. Jezik imata slovenska in kočevarska stran vsaka svojega, medtem ko je snov lahko skupna last starejšega izvora ali prevzeta od soseda, v tem primeru praviloma od slovenskega, lahko pa tudi v obratni smeri. Že delna primerjalna analiza slovenskega in koče­varskega folklornega gradiva, ki jo je omogočila zbirka Glasovi, se je izkazala za zelo smiselno. Seveda marsikdo pogreša106 v njej podoben seznam, toda predviden je ob dokončanju zbirke, saj bi sprotno navajanje primerjalnega gradiva ob pona­vljajočih se zgodbah lahko postalo zgolj balast. 99 Jakob Kelemina, Predgovor, v: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Celje: Družba sv. Mohorja, 1930), 5, 6. 100 Prav tam, 32. 101 Prim. Marija Stanonik, Opombe k poljanskemu izročilu, v: Traditiones 4 (Ljubljana 1977), 185–196. 102 Marija Stanonik, Vprašanje realizma v slovenski folklorni pripovedi, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1982), 519–533. 103 Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek (Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovensko narodo­pisje, 1961). 104 Maja Bošković - Stulli, Narodna predaja o vladarevoj tajni (Zagreb: Inštitut za narodnu umje­tnost, 1967). 105 Marija Stanonik, Kočevarska slovstvena folklora (Vzporednice in primerjave)/ Gottsche­er Folklore (Vergleich und slowenische Parallelen), v: Wilhelm Tscinkel, Kočevarska folklo­ra /Gottscheer Volkstum, ur. Alojzij Pavel Florjančič, Marija Stanonik, 229–280/541–600. 106 Hans-Jörg Uther, Wilhelm Tscinkel, Kočevarska folklora v šegah, navadah, pravljicah, po­vedkah, legendah in drugih folklornih izročilih /Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferugen, v: Volkskunde in Niedersachsen 22/2 (2005), 56–57. B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE SK LEP Čeprav se je katalogizacija folklornega gradiva z bolj ali manj mehanskim delom v pomoč poznejšim raziskavam kdaj pojmovala kot pomožna veda, je treba priznati, da se je razvila v izredno precizno strokovno disciplino slovstvene folkloristike. Slovenska slovstvena folkloristika je na tem področju v velikem zaostanku, saj nimamo na to témo niti enega konceptualnega članka kaj šele kakšno samostojno delo. Razen dokazov o uslužnosti tujim avtorjem – »‘K adarkoli nas bosta kakšna ustanova ali zasebni znanstvenik (ne samo od pričujočih) kaj vprašala, bomo z veseljem odgovorili in si to šteli ne samo za svojo kolegialno dolžnost, ampak tudi za svojo osebno in narodno častno nalogo’«107 – po pol stoletja obljub ni vzeti v roke nič konkretnega. K akor kažejo navedeni primeri, je zaželeno, da se dela loti kdo, ki ima dober pregled ne samo nad slovstveno folkloro, ampak tudi nad literaturo in mu ni tuja terminologija in metodologija iz literarne vede. 107 Milko Matičetov udeležencem »prvega posvetovanja mednarodne delovne skupnosti ‘Al­pes Orientales’ marca 1956, na sedežu SAZU)«. Navaja avtor, v: Nekaj nujnih pojasnil o Kazalu slovenskih pravljic, 14. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE OTROŠK A SLOVSTVENA FOLK LOR A UVOD O otroški slovstveni folklori pri Slovencih pod tem zbirnim pojmom morda res še ni bilo govora, njene posamezne pojavne oblike pa so že doživele določeno pozor­nost. Med drugim Boris Merhar v prvi knjigi Zgodovina slovenskega slovstva pri obravnavi slovenske folklorne pesmi posveča posebno poglavje tudi otroški, kjer na podlagi gradiva iz zbirke Slovenske narodne pesmi razpravlja o njenih poeto­loških zakonitostih.1 Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev časovno in krajevno konkretizira, kako v otroško slovstveno folkloro sestopajo posamezne šege (v ka­terih lahko prepoznamo bolj ali manj izrazite zarodke dramskega oblikovanja) in oblike folklorne dramatike.2 Tudi iz njunega proučevanja je mogoče razbrati, da otroško slovstveno folkloro napajajo trije viri: 1. besedila, ki jih ustvarijo odrasli oblikovalci posebej za otroke; 2. pojavi, ki so v življenju odraslih izgubili svojo primarno funkcijo in se na poslednji stopnji pred propadom zatečejo v otroško slovstveno folkloro v obliki, ki je dostopna otrokovemu razumevanju; 3. izdelki otrok samih.3 Ne glede na genezo njenih pojavov je bistvena lastnost otroške slovstvene fol­klore, kot že ime pove, da so v komunikacijski verigi4 prenašanja slovstvene tradi­cije njeni aktivni reproducenti prav otroci. To pomeni, da je preventivna cenzura skupnosti5 v njihovih rokah: sami odločajo in odločijo, kaj ostane na cedilu njiho ­ve pozornosti in kaj pade skozenj v skorajšnjo pozabo. 1 Boris Merhar, Otroške pesmi, v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljubljana: Slovenska ma­tica, 1956), 88–92. 2 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev I-IV (Ljubljana: Družina, 1965–1970). Prim. I/32, str. 182, 185, 186, 194, 256, 270, 272, 283; IV/125, str. 149, 211, 221, 265. 3 Marija Jagodic loči »ljudske otroške pesmi« in »pesmi, ki so jih sestavili odrasli za otroke. Prim. Marija Jagodic, Ljudska otroška pesem (Zapiski iz Podjunske doline na Koroškem v letu 1953), v: Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1955 (Celje: Mohorjeva družba, 1954), 50. V. P. Anikin, Ruski narodni poslovki, pogovorki, zagatki i detski folklor (Moskva 1957), 87–88. Po opozorilih strokovne literature je treba ločiti ‘slovstveno folkloro za otroke’ od ‘slo­vstvene folklore otrok’. Prim. V. Ja. Propp, Žanrovyj sostav russkogo fol’klora, v: Fol’klor i deistvitel’nost (Moskva 1976), 74–75. A. Satke, Prozaický folklór v současném žákovském prostŢedí, in P. Novák, Folklór v d.tském scénickém projevu, v: DitO a tradice lidovO kul­turny (Brno 1980), 116, 159. M. Kadivec, Na rob »neki« kritiki književnosti za otroke, v: Delo/Književni listi, 14. maj 1982, 4. 4 Kiril V. Čistov, Špecifikum folklóru vo svetle teórie informáce, v: Slovensky Národopis 20 (Bratislava 1972), 345–360. 5 Piötr Bogatyrev und R. Jakobson, Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens, v: Strukturalismus in der Literaturwissenschaft (Köln 1972), 13–24. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE Z naravo psihofizičnega habitusa otrok in njihovega vključevanja v okolje se ujema, da otroška slovstvena folklora izpolnjuje predvsem zabavno funkcijo; opra­vlja pa tudi vzgojno nalogo, po načelu: prijetno s koristnim, pri čemer je bistveno sodelovanje odraslih. V bistvu jima je estetska funkcija podrejena,6 ko pa začneta prvi dve zamirati, lahko estetska funkcija prevlada in omogoči v novih okoliščinah otroški slovstveni folklori ponovno aktualizacijo. Vsi razpravljalci o otroški slovstveni folklori posvečajo svojo pozornost verzi­ficiranim in dramatskim oblikam otroških folklornih besedil(c), ki so večinoma bolj in včasih manj pomembna sestavina otroških iger.7 Na to njihovo posebnost je že zelo zgodaj postala pozorna Marija Jagodic.8 Tukajšnja obravnava tvega očitek o izoliranosti proučevanja, ker bo zapostavljeno vprašanje organskih povezano­sti otroške slovstvene folklore z glasbo, ritmiko, gestikulacijo in igro otrok in bo komaj kaj pozornosti namenjeno okoliščinam,9 v katerih ( je) nastaja(la) otroška slovstvena folklora. Toda prav na podlagi izhodišča, da skušamo govoriti 1. le o otroški slovstveni folklori; 2. ob tej utemeljitvi pa zajeti problem globalno, pridemo do vprašanja žanrske­ga sistema v otroški slovstveni folklori. I. FUNKCIONALNOST V POETIKI OTROŠK E SLOVSTVENE FOLK LORE Od otroške slovstvene folklore so v življenju otrok največjega pomena pesmi, bo­disi v ritmizirani ali v péti obliki. V njih »se družita realen svet narave in odraslih in fantazijsko naiven otroški svet s svojo posebno poetiko«.10 Pregled motivike otroških folklornih pesmi odkriva gospodarske in družbe­ne razmere, v katerih so živeli njeni nosilci, njihovo tesno povezanost z naravo in življenjem v neformalnih skupinah (npr. pastirji). Čeprav v njih nikakor ni mogo­če prezreti socialne zaznamovanosti, ki je bila v preteklosti pogosto delež sloven­skega otroka, to ni njihova poglavitna lastnost, kot bi lahko sodili po nekaterih znamenjih.11 Veliko bolj prihaja do izraza njihova zabavnost, smešnost, komičnost. Z nekaj pretiravanja bi se dalo reči: vprašanje otroške folklorne pesmi je v slovstve­ni folkloristiki vprašanje smeha, komike. Otroško folklorno pesem je s stališča otroka kot sprejemalca treba razumeti ne le kot sestavino igre v širšem pomenu besede, ampak je tudi sama veliko bolj igra12 kot pripoved ali izpoved. »Igra kot 6 To ni posebnost le otroške, ampak slovstvene folklore sploh. 7 N. S. Šumada, Žanrova struktura i osoblivosti poetiki sučasnoj slov’janskoj pismennosti, v: Sučasna pisennist’ slov’jans’kih narodiv (Kijev 1981), 162. V. Ja. Propp, n. d., 74–75. 8 Marija Jagodic, Ljudska otroška pesem, 50–53. 9 Prim. o tem: E. ComiSel, Romunski dečji folklor, v: Rad XVII. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970 (Zagreb, 1972), 459 sl. 10 Boris Merhar, n. d., 89. 11 Marija Jamar - Legat, komentarji k zbirki Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice (Lju­ bljana: Mladinska knjiga, 1971), 117. 12 Jurij M. Lotman, Struktura umetničkog teksta (Beograd: Nolit, 1976), 101–107. svoboda in kot čisto veselje pa implicira smeh, ki je inkarnacija svobodnega ži­vljenja. Svobodno življenje implicira tudi svobodo izmišljanja in že smo v krogu, ki ga moremo hkrati imenovati krog igre in fantazije.«13 Otroška fantazija pa je posledica specifičnega razmerja do sveta, realnosti.14 Komičnost otroških folklornih pesmi je mogoče utemeljevati tudi z ugotovi­tvijo, da je smeh vedno smeh skupine, da ima družbeni pomen, saj je vedno na­menjen drugim in da je v igrah otrok iskati pr ve zasnove za kombinacije, katerim se smejejo odrasli.15 Tudi otroške folklorne pesmi kot del otroških iger so po svoji prvotni funkciji izrazito kolektivne in nikakor ne solistične: rabijo skupni zabavi otrok ali otrok in odraslih. Poleg tega pa »je bila igra vedno razumsko, moralno in fizično vzgojno sredstvo za mladino«.16 Z razvojem glasovnih organov se uporabljajo otroški verzi za vajo v govorni spretnosti, diferencirajo zvoke, pomagajo navajati na red, okolje, odkrivajo velik opazovalni dar v spoznavanju rastlinskega in živalskega sveta. Ne nazadnje ne gre zanikati njihove vloge za ohranjanje ravnovesja v osebnosti (doraščajočega) otroka, ki se nemalokrat čuti ogroženega od svojega okolja.17 Vse to postopoma uvaja otroka v resničnost življenja in mu bistri duhá. Na drugi strani ustvarja osnovo otroškim predstavicam, v ka­terih vidijo nekateri »primere sezonsko ambulantnega in primitivno potujočega gledališča«,18 nerazvite oblike baleta in opere in folklorne »stilizacije dramske­ga oblikovanja določene življenjske stvarnosti in koncepcije življenja«.19 Najbolj razširjena žanra sta po ugotovitvah češke slovstvene folkloristike šala in uganka. Otroci in mladina potrebujejo smeh.20 II. VPR AŠANJE K LASIFIK ACIJE 1. NA SPLOŠNO Zaradi velike raznoterosti otroških folklornih iger je opaziti veliko zadrego ali kar stisko, kako jih najbolj primerno klasificirati.21 Kolikor avtorjev je to poskušalo, toliko je klasifikacij. 13 R. Prelević, Poetika dečje književnosti (Mostar: Prva književna komuna, 1978), 75. 14 Prav tam, 57–58. 15 Henry Bergson, Esej v smehu (Ljubljana: Slovenska matica, 1977), 12–14, 47. 16 Anikin, n. d., str. 87. 17 Priznati je treba, da so nagajivke in posmehulje vseh vrst nastale tudi iz prozaičnih vzro­ kov, Prim. Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja (Zagreb: Globus, 1982). 18 M. V. Knežević, O našem dječjem folkloru, v: Treći kongres folklorista Jugoslavije 1956 (Ceti­nje, 1958), 52. 19 R. Trebješanin, Dramski elementi u dečjim pesmama za igru u leskovačkom kraju, v: Rad X-og kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, 1963 (Cetinje 1964), 422. 20 Jana Pospíšilová, Mündliche »Überlieferung und Kommunikation in der Kinderwelt heu­te«, v: Traditional Culture as a Part ofthe Cultural Heritage of Europe (the Presence and Perspective of Folklore and Folkloristics), Institute of the Ethnology of Slovak Academy of Sciences (Bratislava 2003), 119. 21 Paul Nedo, Kinderfolklore, Grundriss der sorbischen Volksdichtung (Bautzen 1966), 204. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE V slovenski slovstveni folkloristiki ima večjo tradicijo in težo klasificiranje izrecno otroških folklornih pesmi. Najbolj razčlenjeno jih je predstavil K. Štre­kelj,22 ki jih razvršča v naslednje skupine: 1. pobožne pesmi (7406 –7410), 2. ša­lice (= deminutiv od šala) o svetnikih (7415 –7430), 3. otroško izpremetanje mo­litev in rekel (7431–7463), 4. vpraševalne in njim sorodne pesmi (7464 –7517), 5. pesmi o mnogoletnih službah in prislužkih (7518 –7532), 6. naraščajoče pesmi (7533 –7534),23 7. več vrst posmehulj in zabavljic glede na to, komu so namenjene: a) konkretnim osebam, katerim namenjene posmehulje so znane le v določenih krajih (7535 –7550),24 b) osebam po imenih (7619 –7697), č) krajem in deželjanom (7698 –7742), d) ciganom (7743 –7748), e) zakonskemu tovarišu (7749 –7761), 8. narobe svet (7762–7775), 9. pastirske šale in o tem, kar se na paši godi in dela (7776 –7814), 10. pesmi o vremenu (7815 –7851), 11. take pesmi, ki jih pojo ali pravijo odrasli otrokom in otroci med seboj (7852–7876), 12. kake jedi jim uga­jajo, katerih ne marajo (7411–7414, 7877–7902),25 13. kako otroci voščijo srečo (7903 –7918), 14. rimanje in stavki na posamezne besede in vzklike (7919 –7929), 15. napeljevanje (7930 –7932), 16. otroške o živalih (7933 –7978), 17. nagovarja­nje živali in odgovarjanje, kadar se oglase (7979 – 8012), 18. oponašanje ptičjega petja in drugih živalskih glasov (8013 – 8076), 19. različni godci (8077– 8082), 20. kako pojo zvonovi o posebnih prilikah in pri nekaterih cerkvah (8083 – 8110), 21. oponašanje raznega orodja in raznih del (8111– 8122), 22. rimanje pri različnem preštevanju (8123 – 8127), 23. izštevalnice za igre (8128 – 8156), 24. otroške igre z vezanim (ritmičnim) besedilom (8157–8174). Že iz naslovov je razbrati, da je Štrekelj pri razvrščanju pesmi upošteval vse­binske, oblikovne in funkcionalnostne kriterije in da je bil pri tem izredno širo­kosrčen, saj se pri nekaterih skupinah pesmi poraja vprašanje, ali so vzdrževali njihovo kontinuiteto res predvsem ali celó samo otroci, kar je zanj bistveno izho­dišče, da jih je označil kot otroške. V Pripomnji namreč piše: »V ta razdelek so posnete pesmi, ki jih pojo (včasih tudi le pravijo ali recitirajo) otroci (podčrtala a.) in pastirji, tupatam tudi odrasli ljudje nasproti otrokom.«26 Gre npr. za pesmi o vremenu, ki so tudi splošna last odraslih ali za naraščajo­če pesmi, ki so za otroke verjetno pretežke. Z. Kumer je število skupin močno skrčila,27 čeprav je v primerjavi s Štrekljem uvedla tri nove, njeni kriteriji za njihovo oblikovanje pa so prav tako kombini­ 22 Karel Štrekelj, Pesmi otroške, v: Slovenske narodne pesmi IV (Ljubljana: Slovenska matica, 1908–1923), 308–480. 23 Karel Štrekelj ima naslov: Snedena gospa. 24 Karel Štrekelj ima naslov: Slabo popravljen malin in druge konkretne naslove posame­ znih pesmi. 25 Karel Štrekelj ima naslov: Štrukelj po grlou potočil (1. skupina) in Kakih jedi si otroci želé ali ne (2. skupina). 26 Karel Štrekelj, n. d., 308. 27 Po naravnem redu našteva: 1. uspavanke, 2. zazibalke, 3. izštevalnice, 4. zmerjavke, 5. iz­ premetanje raznih besedil molitev in rekov, 6. oponašanje zvokov zvonov, ptičev, drugih živali in raznih predmetov, 7. sodelovanje živali, 8. rajalne igre, 9. verzi za čaranje za lepo petje s piščalko, 10. sodelovanje v koledarskih šegah, tudi prevzetih od odraslih. Prim. Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele (Maribor: Obzorja, 1975), 19–20. rani, medtem ko se P. Merku že skoraj dosledno drži enotnega žanrotvornega izhodišča.28 2. VPR AŠANJE USPAVANK Ne da bi se še naprej zadrževali pri klasifikaciji otroških folklornih pesmi, se za­stavlja naslednje vprašanje: ali uspavanke in zazibalke resnično sodijo v otroško slovstveno folkloro – glede na to, da vanjo prištevamo tisto slovstveno folkloro, ki jo aktivno reproducirajo otroci? Pri drugih vrstah (žanrih) otroške slovstvene folklore ima otrok tudi zgolj kot recipient možnost vplivati na izvedbo besedila, zakaj to nas tu zanima, pri uspavanki in zazibalki pa ne more še prav nič sodelo­vati, le pasivno se (lahko) podredi njuni melodiji ali ritmu in bar vi glasu. Tekst, tekstura, kontekst29 – tri ravnine vsake izvedbe folklornega besedila so od njega popolnoma odvisne. Pri omembi folklornih pesmi večina najprej pomisli na uspavanke in zazibal­ke in tudi strokovna literatura jih po naravnem redu stvari v tej zvezi večinoma res omenja na prvem mestu. Tako ravna tudi B. Merhar, vendar jih v svoji preciznosti loči od »pravih« otroških pesmi, pri katerih je, kakor pravi, otrok njihov nosilec, v uspavankah in zazibalkah, takó nadaljuje, pa je otrok predmet pesmi.30 O zadregi, ali so to resnično otroške pesmi, je mogoče sklepati tudi pri Štreklju, saj jih je uvr­stil le v dodatek k otroškim pesmim in ne na začetek njihovega razdelka.31 Če je bistveni pogoj, da je posamezni folklorni žanr zajet v otroško slovstveno folkloro, to, da otrok sam odloča in odloči, kaj sprejme v njen repertoar in kaj ostane na rešetu preventivne cenzure, potem uspavanke in zazibalke v otroško slo ­vstveno folkloro ne sodijo, ker otrok ob njihovi aktualizaciji še ni sposoben aktiv­no reagirati nanje. Le tako je mogoče razumeti, da so opravljale vlogo uspavank tudi folklorne balade.32 Zato je vprašljivo, ali so naslednje res iz otroških ust.33 Aj tutu, jaz zibljem te, če nočeš spat, pa zvrnem te. Rinka, ranka, zibljem te, pa nočeš spat, pa zvrnem te. Haja tutaja, sem druge zredila, še tebe tud bom. 28 V otroške pesmi uvršča: 1) uspavanke, b) izštevalnice, c.) uganke, d) parodije, e) nagajiv­ ke, igre, razne. Prim. Pavle Merku, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (Trst: Založba tržaške­ ga tiska, 1976), 447–448. 29 Prim. Maja Bošković-Stulli, Usmena književnost, v: Povijest hrvatske književnosti I (Zagreb 1978), 16 sl. 30 Boris Merhar, n. d., 88. 31 Karel Štrekelj, Dodatek. Pesmi zazibalke, (8175–8182), n. d., 478–479. 32 Prim. Zmaga Kumer, n. d., 19. 33 Avtorica namreč zagotavlja, da navaja samo take primere. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE Četrta pravzaprav ni prava uspavanka: Pri Piskernik sem služil, trobento sem zaslužil, trobenta lepo poje, me dečle rade moje (= imajo).34 3. VPR AŠANJE PROZNIH ŽANROV Če pa uspavanke in zazibalke v obravnavo o otroški folklori sprejmemo, kar de­lajo vsi, ki so doslej pisali o njej, se poraja vprašanje, zakaj ne pridejo v poštev pri omenjeni problematiki tudi prozne vrste? Odrasli pripovedujejo otrokom npr. pravljice in povedke, da bi jih umirili, zamotili ipd. ali tudi že na prošnjo otrok samih, kar pomeni, da je vloga le-teh v tem primeru že veliko bolj odločilna. Te­daj otroci v resnici (lahko) vplivajo na vse tri ravnine: tekst, teksturo in kontekst slovstvenofolklornega sporočila. Toda pozitiven odgovor o pomenu proze v otroški slovstveni folklori dobimo le na podlagi receptivne teorije, kar se sicer primerno ujema z našimi izhodišči. Če pa se zavemo, da obstajajo v omenjeni folklori posebne vrste (žanri) pesem­skih besedil, pri prozi pa za niti eno samo vrsto ne moremo reči, da je tipična za otroško slovstveno folkloro, nas omenjeni rezultat ne more docela zadovoljiti. Prav v pomanjkanju oz. odsotnosti posebnih proznih vrst je treba videti vzrok, da slovstvena folkloristika prozi v okviru otroške slovstvene folklore ni posvečala nobene pozornosti.35 »V prozni folklorni produkciji ni primera, da bi obstajala vrsta izključno za otroka,« ugotavlja edini avtor, ki se je v nam dostopni literaturi lotil tega vpraša­nja.36 Rešuje ga tako, da na podlagi lastne diferenciacije znotraj pravljic loči take, ki so namenjene odraslim, in drugačne, ki so namenjene otrokom. Zanje pridejo v poštev predvsem živalske pravljice (in basni, ki se po njegovem komaj ločijo od omenjenih pravljic), v katerih se manifestirajo 1. preprosta fabula, 2. živahen in lahek stil, 3. ljubezen odraslih do otrok, 4. poudarjena didaktičnost. Vendar tak postopek sprotnega razločevanja slovstvene vrste glede na spreje­malca ni najbolj prepričljiv za njeno opredelitev kot otroško, saj je podobno ceplje­nje mogoče tudi pri vseh drugih žanrih.37 34 Marija Jagodic, n. d., 51–52. 35 Kolikor se češka in slovaška folkloristika zadnji čas lotevata tega problema, se gibljeta le v okvirih sodobne slovstvene folklore, ne pa klasične, za katero tukaj gre. Prim. zbornik, omenjen pri op. 3. 36 Voislav Jaćoski, Makedonskata detska narodna prikazna, v: Rad XVII. kongresa Saveza udru­ ženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970 (Zagreb 1972), 447-450. 37 V nasprotju z ločevanjem otroških folklornih pesmi od drugih vrst folklornih pesmi ni znano ločevanje otroških folklornih pravljic od siceršnjih folklornih pravljic. V navadi je le ločevanje umetnih in folklornih pravljic. III. KONTEKST + TERMINOLOGIJA Dokaz funkcionalnosti otroške slovstvene folklore je njena tesna in javna pove­zanost s kontekstom, kar se zelo lepo vidi iz zbirke besedilc, zbranih med otroki koroških Slovencev v Podjuni.38 Marija Jagodic navaja le tiste otroške pesmi, ki so jih sestavili otroci sami in za nekatere uvaja posrečene žanrske oznake, pri drugih bo potreben še temeljit premislek. Tu so razvrščeni po obdobjih odraščanja. 1. PONAZARJANJE Skupina besedilc s tem imenom predvsem deluje kot vzgojno sredstvo. Marija Ja­godic navaja verjetne situacije, v katerih pridejo prav: »Otrok je včasih nagajiv, siten. Mati ali kdo od starejših vzame v roko otroko ­vo ročico, prime vsak prstek posebej in govori: ‘Ta pravi: jaz bom jedel – jejmo. Jaz bom pil – pijmo. Kje bomo dobili? V materini skrinji. Ta ‘mihen’ pa pravi: ‘Bom pa mami povedal.’ In ga natepejo: štu, štu, štu. Na Djekšah potolažijo nagajivca: ‘Bobi je padu, Roši ga je un potanu, Cizara ga j pa uiš nesu, Lača ga j pa na postel podjau, Micen moj ga j pa dou porinu.’ (= Bobi je padel, Roši ga je ven potegnil, Cizara ga je kvišku nesel, Lača ga je na posteljo dal, Micen moj ga je pa dol porinil.) K adar se mali pripravlja na jok ali pa ga je treba s čim zamotiti, da mama lah­ko odide na delo, pride na vrsto znano besedilo: ‘Biba leze, biba gre.’ Koroška mati iz Podjunske doline ga pozna malo drugače: ‘Kokej leze, kokej gre, roge nese, se pelja, kje bo ležal – sam ne ve.’« »‘Kuha in peka pa otrok veka pa pišeta čivkajo pa prašič po vratih praskajo, mat so bolni, ta starga Koloburnika pa dam ni.’ Preprosta, otroku najbližja vsebina največ­krat doseže zaželeni učinek, pritegne otrokovo pažnjo in prežene vodne meglice v očeh (solze).« »Mali se mora naučiti hoditi in odrali mu pri tem pomagajo. Da bo korak čimbolj ‘strumen’, štejejo v Dobu pri Pliberku takole: Ena, dve – kam pa gre, tri, štir – po krompir, pet, šest – žgance jest, sedem, osem – kruha prosim, devet, deset – sem lačen spet, enajst, dvanajst – je južnat cajt.«39 38 Marija Jagodic, n. d., 50. 39 Prav tam, 52. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE 2. OPONAŠANJE »Ko otrok dorašča, je težko odgovarjati na njegov večni »zakaj« in »kako«. Odgovo­ru se je največkrat težko izogniti in tudi prav bi ne bilo, saj pametni odgovori navaja­jo otroka že v zgodnji mladosti k učenju. Otrokova vprašanja se nanašajo predvsem na tisti del žive in mrtve narave, ki jo vidi in sliši. Če npr. otrok vpraša: ‘Ja, kako pa zvonovi pojo?’, vprašani po navadi odgovori: ‘Zvonovi pojejo bim, bam, bom.’ Ne­ugnani spraševalec seveda največkrat ni zadovoljen s kratkim odgovorom in čez čas spet vpraša malo drugače: ‘Ja, a zvonovi nič ne govorijo?’« Marija Jagodic domneva, da so podobni pogovori rodili »onomatopoetsko oponašanje zvonjenja«. »Saj [da] vsebina sama nam pove, da je bila namenjena otrokom.« Težko je posploševati, saj v nekaterih navedenih primerih ni nič otročjega. Prav tako je vprašljivo, ali je lahko zraven brez pojasnila dodati onomatopoetsko oponašanje nekaterih ptic in žab. V Št. Jurju so majhni zvonovi, pa takole zvonijo: »Angelc varh, angelc varh, pic, pac, pac.« (Št. Jurij, Podjuna) K adar pa v Šmihelu pritrkavajo z vsemi zvonovi, se takole sliši: »Pet angelčkov, pet parkeljčkov, le v jamco z njim […]« (Šmihel, Podjuna) K lobaški zvonovi menda prav dolgo niso bili plačani in zato še danes pojejo: »Še nismo plačani, še nismo plačani.« (Globasnica, Podjuna) »Mežnar ma Lenkico.« (Dob pri Pliberku)40 Petje škrjančka je kmet takole ponazoril: »Ko škrjanček gor gre, vpije: Boga ubil, Boga ubil. Ko se spušča dol, pa: Čisto ga po­zabil, čisto ga pozabil.« Lastovka se v Bistrici pri Pliberku oglaša takole: »Dolg leži, dolg leži, se sam redi, je tak ko ena debela grča, grča.« Prepelica na Koroškem petpedika: »Pot podri, pot podri.«41 Žabji zbor se oglaša takole: »Lej ga, lej ga … gre, gre, gre … vrh, vrh, vrh.«42 3. VZDEV K I ALI PREVR AČANJE IMEN Imena se prevračajo na dva načina. V prvem primeru gre za različne pripone. Slovenski primeri: Aleš > Lešk, Vesna > Visa. Med brati in sestrami marsikdaj 40 Prav tam, 52–53. 41 Prav tam, 53. 42 Prav tam. ostanejo kot rezultat izgovorjave v otroštvu. Drugi je asociacijski, gre za asociacijo imen ali idej. Imena dečkov so pogosteje predelana kot imena deklic, kar je zelo v navadi med šolarji. Celo odrasli se v tem pogledu obnašajo otročje in pogosto parodirajo imena politikov in časopisov, ki jim pripadajo.43 4. IMENSK E ZBADLJI V K E Otroci si radi nagajajo: Marko barko, Mica potica. Iz kratkih nagajivih imenskih zbadljivk so se izoblikovale štiri- do petvrstične kitice. Hitra otroška užaljenost za­dene po svoje v živo in je odkrita, ima včasih vpletene besede, ki jih je otrok pobral od odraslih, s čimer skuša mali junak samo povečati učinek zadetka. Jozej, Jozej – pelji mi vozej, Micej, Micej – notri čičej, Jakej, Jakej – zadej skakej, Andrej, Andrej – spredaj žvandrej, Pavlej, Pavlej – klobuk nastavljej. (Žitara vas) Mojca potojca, kaj delaš doma? Šivam in štrikam za svojga moža. Kdo je tvoj mož? Petelin v koš. Kdo je tvoja teta? Petelinova peta. (Bistrica pri Pliberku)4 4 5. IZŠTEVANK E OB LOVLJENJU IN SK RI VANJU Izštevanke so pogosto sestavljene iz samih nerazumljivih besed, s katerimi skušajo »starejši« pred mlajšimi povečati vtis pomembnosti štetja, ki je po navadi v njiho ­vih rokah. Da se morajo take besede čim hitreje drdrati, da so še zagonetnejše, vemo iz lastne izkušnje.45 Posebno popularne so v dveh knjigah, ki jih je zbral Roman Gašperin: Enci benci na kamenci. 6. POGOVOR I Z ŽI VALICA MI Danes so verjetno najbolj osiroteli, saj so najbolj v stiku z naravo, od katere je danes vse preveč otrok že čisto odtujenih. Nekdaj pa so delali veselje pastirjem na paši: »Ko se začne živina mirno pasti in so piščalke že narejene, je treba malo ponagajati murnu, šmarnici, polžu in pikapolonci.« 43 Leea Virtanen, Children’s Lore, Studia Fennica (Review of Finnish Linguistics and Ethnolo­ gy 22), Suomalaisen kirjallisuuden seura /Finnish Literature Society, Helsinki 1978, 63. 44 Marija Jagodic, n. d., 51. 45 Prav tam. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE Muren, brezskrbni pevec, s svojim cvrčanjem izda malemu stikljivcu svoje bi­vališče in ta, medtem ko beza s palico v luknjo, govori: Hec, hec, moršeca (muren), grem čez Drau, po dve šekasti krau, te beua bo mouzua, ta črna pa nič, ta črno pa mora vunta pri durih vrič. Muroljubnega polža mudijo pri njegovi »urni hoji« z besedami: Polž, polž, pokaž roge, če ne, ti tvojo kajžo zbjem … Pikapolonico vzamejo v dlan in jo takole vprašujejo: »Šenca, marenča, kam gre moja pot?«46 IV. MESTNO OKOLJE Razumljivo, da se klasifikacija otroške ustvarjalnosti iz mestnega okolja od vaške precej razlikuje. Še toliko bolj, če prihaja iz tujega sveta. 1. Rime, ki nameravajo »žrtev« zbegati ali jo zasačiti v laži in so pogosto zdru­žene s čudno intonacijo. 2. Parodije zelo znanih pesmi ali verzov melodično ostanejo zveste izvirniku, toda opazna je nepopravljiva upornost in nasprotovanje odraslim. 3. Besedne formule, ki se rabijo za igro. 4. Zabavne rime, ki povzročijo smešnost z igro, težko izgovorljivimi kombina­cijami ali imitacijami glasov (oponašanjem) in pri zgodbah nimajo konca. [Prim. v narečju hitro izgovarjanje besede »karit«]. 5. Situacijske rime, ki predpisujejo obnašanje. Te se nanašajo na praznike, označene rdeče (1. april), obveznost (plavanje), nenavadne dogodke (izgubo zoba, pojav polža) ali gre za družbeno obnašanje na splošno (zahteva, prošnja, izgubljene stave). 6. Pisane rime, od katerih so najpomembnejše praznične, toda najti jih je tudi na zidovih in v šolskih knjigah.47 V. R AZMERJE MED POEZIJO IN PROZO Bolj pristajamo na dejstvo, da v otroški slovstveni folklori proznih vrst v resnici ni in zastavlja se vprašanje, zakaj ne? Zakaj jih otrok samo sprejema, ne pa v fazi svo ­jega otroštva sam tudi ne predaja dalje kot se to dogaja pri verzif iciranih vrstah? Iskanje odgovora na to gre v več smeri: 46 Prav tam. 47 Leea Virtanen, n. d., 38. 1. »V začetku je bil ritem,« slovesno izjavlja P. Hazard, ko z njemu lastno du­hovitostjo razpravlja o angleških otroških folklornih pesmih (nurser y rhymes), ka­terim se, po njegovem, »pozna, da slone na tej resnici, saj so se morale prilagoditi splošnemu redu vesoljstva, ki je postavil ritem na začetek življenja […] Pomen teh harmonij je manj pomemben kot pa njihov zven […].48 Nikjer drugod ne opazimo tako očitno čarobne moči ritma, rime […]. V njih je tista poezija, ki najbolj ustreza otroškim letom: ritmične podobe«.49 Rojstvo poezije je torej navezano na ritem, iz­rablja evfonične elemente, skratka, se opira na zakonitosti, ki jih ( je) ponuja(la) za zgled narava sama s svojim zvočnim valovanjem vred. Lirika kot poglavitna oblika besedne umetnosti, ki se izraža v vezani, verzificirani obliki, dobiva spodbudo za svoj nastanek od znotraj, ker izhaja iz »dogodka v človeku«;50 dramatika izhaja iz položaja »človeka v dogodku«, v obeh primerih pa gre za neke vrste neposrednost. Ali to pomeni, da je pripovedništvo v prozi v bistvu najbolj zahtevno za ubeseditev – glede na to, da dobiva najmanj neposrednih pobud od znotraj ali od zunaj in ga ponavadi povezujemo z distanco do upovedenega predmeta. Po tej plati je morda res najbolj navezano na človekovo ustvarjalno in intelektualno hotenje, na njegov spomin na eni strani in njegovo voljo na drugi. Mogoče po vsem tem ni naključje, da pri razpravljanju o začetkih besedne umetnosti veliko bolj dajejo prednost poeziji in dramatiki51 kot pripovedništvu v prozi. Poleg tega je prav spomniti še na nekaj: če upoštevamo sicer sporno, vendar najbolj razširjeno stališče, da so pravljice ostanki starih mitov, so se kot take v dav­ni preteklosti tudi obravnavale52 in s tega vidika je morda razumljivo, da pripovedi te vrste niso našle prostora v otroški slovstveni folklori. 2. Če izhajamo iz teorije o vzajemnem razmerju žanrov53 tudi v otroški slo­vstveni folklori, se ponuja preprost odgovor, da so vse funkcije v njej prevzele ver­zificirane vrste. Toda zakaj? Morda bi se dalo odgovoriti takole: v njih še obstaja sinkretizem besedila, ritma, melodije, plesa ali kake druge oblike kinetike, tj. te­lesnega gibanja, ki se izvaja vzporedno z besedilom ali zaporedno, odvisno od vrste igre. Pri izvedbah proznih vrst »in situ«, na kraju samem, v živi izvedbi je že opravljena večja delitev dela, če ponazorimo upadanje sinkretizma s pojmom iz politične ekonomije. In to je tisto, kar otroke odbija. Nekateri vidijo bistveno vpra­šanje otroške slovstvene folklore v tem, »kako prek jezika deluje na otroka zgodo ­vinska vzgoja človeštva, kako se ‘lomi otroštvo človeštva’ v otroštvu današnjega otroka«.54 Če gledamo na zastavljeni problem s tega stališča, je mogoče razumeti, zakaj prozne vrste niso navzoče v otroški slovstveni folklori. Pri njihovi izvedbi 48 Prim. tudi V. Ja. Propp, n. m., 74. 49 Paul Hazard, Knjige, otroci in odrasli ljudje (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973), 60, 62. 50 Gre za znano Vidmarjevo opredelitev; cit. po J. Vidmar, Esej o lepoti (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1982), 111–112. 51 Maja Bošković - Stulli, Pojava književnosti u ljudskom društvu, v: Uvod u književnost (Zagreb 1969), 39 –72. M. Križman, Emil Staiger, V luči literarnih ved, v: Dialogi 9 (1973), 600. 52 Prim. Gregor Krek, Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Graz 1887), 606–785. 53 Dimitrij S. Lihačov, MeOusobni odnos književnih žanrova, v: Poetika stare ruske književnosti (Beograd 1972), 51–80. 54 V. Berestov, Čeloveku buduščih vremen, v: Detskaja literatura (Moskva 1962), 12. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE otroci ne morejo delovati celostno, ampak le polovično, delno, tj. psihično. Ob pravljici ali s pravljico se praviloma ne morejo igrati, razen če ne gre za njihovo lastno dramatizacijo,55 pri čemer spet lahko delujejo v polnosti svoje otroške na­rave. – Toda tedaj ne gre več zgolj za prozno vrsto! Na podlagi vsega tega in tudi na temelju vsakdanjih izkušenj in opazovanj bi bilo mogoče skleniti, da so prozne vrste premalo igrotvorne, igrive v smislu potrebe otrok po njihovi fizični, ne le psihični aktivnosti. 3. Ne nazadnje osvetlimo problem še s stališča razmerij tekst – tekstura. Pri pesmi je izvedba v ožjem pomenu besede = tekstura ne le pomembnejša, ampak tudi bolj raznovrstna kot npr. pri pravljici. Tudi za otroško folklorno pesem velja, kar je zapisal R. Prelević: »Za razloček od odraslih otroci čutijo, da so gospodarji besed in da delajo z njimi, kar hočejo […] V takem postopku smisel ni v rezul­tatu, ki smo ga dobili, ampak v svobodni igri, s katero smo do rezultata prišli. Sam proces je mnogo pomembnejši kot to, kar dobimo na koncu, ker ne dobimo nič.«56 Pomislimo ob tem za zgled samo na nekatere izštevalnice, kjer posamezni leksemi nimajo semantične vrednosti, se pa podrejajo poetološkim zakonitostim ponavljanja, rimanja ipd. Na tej osnovi dosegajo tudi določene estetske učinke in so pomembna sestavina iger. Pri proznih vrstah pa ima tekst v primeri s teksturo veliko večjo težo. Posledica prej omenjene delitve dela je, da je pripovedovalec že specializiran jezikovni oblikovalec. Gre za pripoved s končno poanto, toda »kon­kretna informacija ni nujno zanimiva za otroka«.57 V pesmih se pri jezikovnem oblikovanju izpolnjuje določen ritmotvoren ali melodičen vzorec, tudi v jeziku sa­mem so na voljo formule, kar vse je odlično mnemotehnično sredstvo. V proznih folklornih vrstah je vse to veliko bolj razrahljano in zahteva ob vsakem ponovnem izvajanju od aktivnega reproducenta več ustvarjalnih naporov. Pomembnost teks­ta nasproti teksturi v pravljici se dá razbrati tudi iz dejstva, kako visoko jo čislajo tisti, ki jo spoznavajo le zapisano, v literarizirani obliki; in to je pri njih mogoče le na podlagi sodbe o tekstu. Proučevalci mladinske književnosti jo obravnavajo kot berivo otrok na pr vem mestu58 in P. Hazard je zapisal: »Glejmo, kako vsak otrok s pravljicami ponavlja zgo­dovino človeškega rodu in sega tja, kjer se je sploh začel tok človeškega duha.«59 V tej zvezi bi se našemu mozaiku vprašanj moglo pridružiti še eno: o razmerju med otroško slovstveno folkloro in otroško oz. mladinsko književnostjo.60 55 Marija Stanonik, Portret vaškega gledališčnika, v: Traditiones 7–9 (1978 do 1980), Ljublja­ na 1982, 170. 56 R. Prelević, n. d., 79. 57 Dzicjačy folklor, Vr. V. Bandarčyk, M. Ja. Grynblat, etc. Belaruskaja narodnaja tvorčasc (Minsk 1972), 16. 58 R. Prelević, n. d., 31–32, M. Crnković, Dječja književnost (Zagreb 1973), 20–82. 59 Paul Hazard, n. d., 112. 60 Konkretno o tem prim. O. Sirovátka, Folklor v dOtské literatuTe, v: DitO a tradice lidov O kultury, 43–48. Sicer pa tudi: Z. Pirnat-Cognard, Pregled mladinske književnosti jugoslovanskih naro­dov (Ljubljana 1980). Igor Gedrih, Pionirsko delo o mladinski književnosti, v: Sodobnost 29 (1981), 972–982. V. Bokal, Povojna slovenska otroška in mladinska književnost (odlomek iz disertacije), v: Naši razgledi 25 (9. 9. 1977), 438–440. SK LEP Pričujoče nizanje vprašanj ob otroški slovstveni folklori in o njej je mogoče kon­čati z ugotovitvijo, da sistem žanrov v njej ni kompleten, kar se kaže kot posledica otrokove razvojne stopnje, ko dojema svet in pojave v njem v njihovi celostnosti in sam nerazdvojeno, sintetično in nanje še ne reagira analitično. O posebnih pro ­znih vrstah za razloček od pesemskih pri folklornem ustvarjanju otrok ni mogoče govoriti. Njihovo odsotnost v tem okviru deloma nadomešča le f leksibilnost sicer obstoječih proznih folklornih vrst: tekst se spreminja odvisno od konteksta. Poglavje je imelo pred očmi predvsem klasično slovstveno folkloro; ne na­zadnje je tudi vprašanje, kaj bi pokazala raziskava omenjene problematike v današnjih, v marsikaterem pogledu zelo spremenjenih razmerah otrokovega od­raščanja.61 61 Češka in slovaška folkloristika pri tem, razen v motiviki, ne opažata bistvenih sprememb. Prim. Dltský folklor, v: Češkoslovenská vlastivOda III (Lidová kultura) (Praha 1968), 300– 301, 632–636. Za pisno oblikovanje prim. V. Milarić, Dječje jezičko stvaralaštvo (Novi Sad 1969). SLOVSTVENI FOLK LORIZEM UVOD Podrobna razčlenitev, na kakšen način in s kakšnimi postopki se Janez Trdina loteva poustvarjanja slovstvene folklore, ki jo je poleg etnološkega gradiva – na­sprotno kot brata Grimm! – zares sam zbiral na terenu, je privedla do spoznanja, da tudi v njegovem primeru lahko govorimo o folklorizmu, ki je po najkrajši defi­niciji: folklora iz druge roke, to je neavtentična, ponarejena, predelana, simulira­na, celó pokvarjena folklora. Vsekakor vsebuje pragmatično razsežnost. Trdinova povest Pri pastirjh na Žabjeku dokazuje, da avtor odlično obvlada folklorno poetiko – v vseh treh ravninah folklornega dogodka: kontekst, tekstura in tekst – ne da bi se nanjo prilepil. Preveč dolgčas bi mu bilo, če bi se je dosledno držal, saj je za to preveč kritičen intelektualec in ustvarjalen duh. Zaradi sunkovitega preigravanja motivov se pogosto zdi, da Trdina nima premišljene oziroma zamišljene kompozi­cije in da mu ta nastaja sproti, kar bi ga seveda še bolj približalo folklorni poetiki. Vendar je tak vtis preoranjen. Temeljita razčlenitev že samo enega besedila – tež­išče preverjanja folklorizma pri Janezu Trdini je bilo še vedno na ravnini teksta! – je pokazala, da je mogoče dobiti dokaj zanesljiv odgovor na vprašanje o razmer­ju med njegovo – avtorsko predelano – in prevzeto folklorno poetiko s primerjavo njegove ubeseditve in »surovega« folklornega gradiva iz njegovih ali naših dni.1 I. TERMINOLOGIZACIJA Častni naslov pionirja v ozaveščanju tukajšnje problematike si zasluži Američan Richard M. Dorson. Prvi je zazvonil plat zvona zaradi pojavov, ki so tu poimenovani kot slovstveni folklorizem. Že leta 1950 je objavil članek »Fakelore«,2 ki jo je defini­ral kot »ponarejeno folkloro«. 3 Na splošno v etnologiji velja prepričanje, da pripada prvenstvo za uzavestitev termina folklorizem in pojava, ki ga ta pojem obsega, nemškemu etnologu Hansu Moserju. Toda slovenska slovstvena folkloristika ve, da bi ta čast morala iti sloven-ski literarni vedi v osebi Iva Brnčiča, ki je že leta 1935 zapisal besedo folklorizem, in to prav v pomenu, kakor ga je pozneje razglasila nemška etnologija. Presenetljivo je folklorizem že pri Brnčiču na eni strani navezan na regiona­ 1 Marija Stanonik, Foklorizem kot literarni model pri Janezu Trdini, v: Janez Trdina med zgo­ dovino, narodopisjem in literaturo (jubilejna monografija) (Ljubljana: Založba ZRC, Novo mesto: Založba Goga, 2005), 120. 2 Richard M. Dorson, »Fakelore«, v: Zeitschrift für Volkskunde 65 (Stuttgart 1969), I/56–64. 3 Folklora tu pomeni pojem v ožjem pomenu, torej slovstveno folkloro. lizem in na drugi strani na aktualiziranje folklorne snovi. Tudi tretja sestavina: njuno zavračanje, je navzoče – kakor pri večini avtorjev v pr vem obdobju sreče­vanja s tem pojavom. Brnčičevo ravnanje ni naključno, saj pojem uporabi vsaj dvakrat: prvič v oceni knjige svojega sodobnika4 in drugič v oceni nove hr vaške revije:5 »Kozaka zanimajo v prvi vrsti konkretni problemi živih ljudi. Prekmurje je popolna kmečka dežela – dandanašnji edina med vsemi slovenskimi pokrajina­mi. Pisatelj pa se je znal izogniti nevarnosti, da bi ga dotik s to patriarhalnostjo zavedel v ono staro in obrabljeno idealiziranje kmetstva in kmečke zemlje, ki je eden naglavnih grehov naše književnosti in ki je posebno v liriki hipertrofiralo liristični pokrajinski ruralizem do anahronističnega folklorizma ali pa do popolne odmaknjenosti od resničnih, osnovnih problemov naše zemlje«.6 Za prvi letnik zagrebške revije pa ugotavlja: »Zlasti ga označuje neki elekticizem […] razen tega pa nekakšen regionalizem, ki prehaja pogosto v folklorizem, le-ta pa se mi zdi dokaj čudna druščina socialnega in aktualističnega momenta. Zlasti je ta nota očitna v kajkavski in čakavski liriki […].«7 Tradicijo te vrste je v slovenski literarni vedi oživil leta 1967 Jože Snoj v študiji o Josipu Murnu, v kateri na več mestih opozarja na folklorne razsežnosti njegove­ga pesništva in ob njegovi pesmi Snubači zapiše: »Brezosebnost se lahko stopnjuje do čistega folklorizma in tako pridemo do pesmi, ki bi s svojim naslovom in podna­slovom sodila prej v etnografovo kot v pesnikovo beležnico.«8 Medtem ko je pri Brnčiču v smislu njegovega socialno-kritičnega izhodišča in vrednotenja zaznati negativno konotacijo folklorizma, ga Jože Snoj razvrednoti glede na razmerje med dvema strokama in njuno razmerje do estetske funkcije. Hitro branje naredi vtis, da tudi v teh treh primerih res gre za pojav, ki smo ga pravkar obravnavali kot slovstveni folklorizem. Ob sprejemanju dejstva pa, da sta slovstvena folklora in literatura dve kategorialno različni stvari,9 se izkaže, da je v interpretaciji omenjenih dveh avtorjev folklorizem označba za to, za kar je danes v skrbni terminološki rabi uveljavljeno ime: folklorizacija. Na kratko: slo ­vstveni folklorizem je rezultat priličenja slovstvene folklore ali njene predelave, da streže množičnemu porabniku /sprejemalcu s folklorne strani, medtem ko je folklorizacija proces ali vrsta postopkov, s katerimi se posamezno literarno delo samodejno – z razvojem variant – ali z avtorjevim zavestnim oblikovanjem manj ali bolj približa tistemu tipu besedne umetnosti, ki ga imenujemo slovstvena fol­klora. V tej luči sta si folklorizem in folklorizacija dva zrcalna pojava. Prav to, kar ju povezuje, je kriterij diferenciacije, kar lepo potrjuje tudi priznanje J. Burszte, da je, dokler se ni seznanil s pojmom folklorizem, pojave, ki sodijo vanj, razlagal kot folklorizacija.10 4 Ivo Brnčič, »Kozak, Za prekmurskimi kolniki« (ocena), v: Sodobnost 3 (Ljubljana 1935), 142. 5 Ivo Brnčič, »Književni horizonti«, v: Ljubljanski zvon L/V, št. VI (Ljubljana 1935), 367. 6 Ivo Brnčič, Kozak, Za prekmurskimi kolniki, 142. 7 Ivo Brnčič, Književni horizonti, 367. 8 Jože Snoj, Druga Murnova ustvarjalna doba, v: Problemi, št. 50 (1967), 239. 9 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Glasnik SED 20/2 (1980), 53–58. 10 Józef Burszta, Kultura ludowa – kultura narodowa (Warszawa 1974), 309. Isti, Folklori­ C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE II. TEORETIČNI PREMISLEK I Folklorizem (nemško: Folklorismus) je etnološki pojem,11 čeprav bi bilo zaradi sistematičnosti in preciznosti bolje, da bi ga za njegov pomen v etnologiji zamenjal izraz etnologizem. Tako bi se folklorizem nanašal samo na folkloristični predmet obravnave. Hans Moser, ki je v etnologiji utemeljil »folklorizem«, poudarja, da je obsta­jal že v preteklih kulturah, in to ilustrira ravno s slovstvenim folklorizmom.12 Po­membni lastnosti folklorizma sta njegova gibkost in slikovitost (kinetičnost in pi­toresknost) – je paša za oči, spektakel. Od tod ugotovitev Hermanna Bausingerja, da se »posebno na področju folklore v ožjem pomenu besede, torej v ustni tradiciji – kaže folklorizem za veliko manj pomembnega«, kot npr. v noši.13 Tudi šege precej bolj učinkujejo navzven kot npr. povedke.14 Maja Bošković-Stulli predlaga, da bi bilo treba slovstveni folklorizem obdelati bolj na široko,15 kakor da bi ne vedela za Josefa Burszto, ki je to uresničil že desetletje poprej, saj ga v dveh svojih obravna­vah že enakopravno uvršča v folklorizemsko sistematiko:16 V literaturi se – poleg objav številnih samorastniških pisateljev in [tako imenovanih] ljudskih pesnikov – slovstveni folklorizem [»folkloryzm literacki«], npr. dialogi v narečju, pojavlja pri številnih sodobnih poljskih pisateljih in pesnikih. Tu zares prihaja do svojevrstnega prevrednotenja. Slovstvena folklora [»Folklor literacki«] (folklora v ožjem pomenu besede, torej ‘literatura ludowa’) se na široko uporablja v tisku, radiu, televiziji in v številnih scenskih oblikah. Ob pomembnejših dneh leta (npr. praznikih) tisk navaja pregovore, anekdote, prerokbe, napovedi, navadno iz Kolbergovih Del.17 Veliko folklorizmov je najti v [poljskih] časopisih za mejo. V radijskih pro­gramih so obstajale ali obstajajo stalne folkloristične serije, prav tako večinoma oprte na Kol­berga. Kljub komercialnim programom posameznih pokrajinskih radijskih postaj imajo svoje folkloristične oddaje, posebno glasbene. Pojav je resnično širši in se ne tiče samo podeželske folklore. Starejši se spominjajo, kakšno kariero so pred vojno naredili posamezniki (imena so našteta) na lvovski folklori, varšavski, pozna.ski in na splošno s stiliziranjem, in posebej z la­stnim ustvarjanjem. Splošna nasičenost s folklorizmom, oprtim na knjige, obstaja nekajkrat v letu, posebno o božiču in o veliki noči: torej kolede, pastirske igre, vigilijne pripovedi prerokbe. Ob tej priložnosti je vredno omeniti svojevrstno ustvarjanje Ernesta Brylla. Ko strokovnjaki za folkloro v njegovi Vigilijni baladi niso mogli raz-ločiti pristnih tekstov (iz Kolberga ipd.) od smus in Polen, v: Zeitschrift für Volkskunde 65 (Stuttgart 1969), 19–20. 11 Marija Stanonik, O folklorizmu na splošno, v: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 30/1– 4 (Ljubljana 1990), 20–42. 12 Hans Moser, Vom Folklorismus in unserer Zeit, v: Zeitschrif für Volkskunde 65 (Stuttgart 1969), 190, 191. 13 Hermann Bausinger, Folklorismus in Europa, v: Zeitschrift für Volkskunde 65 (Stuttgart 1969), I/8. 14 Hermann Bausinger, »Folklorismus« jako mezinárodni jev, v: Narodopisné aktuality 3–4, 1970, 220. 15 Maja Bošković - Stulli, O folklorizmu, v: Zbornik za narodni život i običaje, knj. 45, Zagreb 1971, 165–186. 16 Józef Burszta, Folklorismus in Polen, I/9–20. Isti, Kultura ludowa – kultura narodowa, 305–307. 17 Oskar Kolberg je največji zbiralec poljske slovstvene folklore iz časa romantike. njegovih lastnih, so ga prosili za pojasnilo. Pokazalo se je, da je bilo avtentično le eno besedilo, druga pa narejena z Bryllovo strastjo za posnemanje. Mogoče je omeniti tudi literarne ali lite­rarno-pevske kabarete. Nekatera gledališča so se povzdignila s pomočjo folklorizma. Televizija prikazuje zelo veliko folklore in folklorizma včasih cel dan – v nedeljskih programih, posebno v Dneh folklore. Teh »Dnevov« je po Poljski zelo veliko, ker vsaka večja pokrajina želi iz njih narediti za celotno Poljsko pomemben dogodek in z njim seči tudi čez državne meje. Folklorizem se pojavlja tudi v kratkometražnih filmih. Na koncu Burszta poudarja, da vse to, kar je navedel za Poljsko, analogno velja za druge evropske države, ker da je danes folklo­rizem širok – ne le evropski, ampak tudi svetovni pojav.18 Povzeti odlomek se nanaša na čas izpred petdesetih let, vendar je kljub temu vreden pozornosti, že zaradi slovenski analogne terminologije, le da avtor v folklo­rizem uvršča tudi pojave, ki jih slovenska slovstvena folkloristika deli v poglavja o slovstveni folklori in medijih, literarjenju in literarizaciji. Podobno razvejeno poj­mujeta folklorizem P. S. Vyhodcev in A. A. Gorelov. Po analogiji na slovenske raz­mere se giblje med domačijstvom – nanj merijo opazke »o ‘zastarelosti’ folklore, njeni konservativnosti in reakcionarnosti« – in literarizacijo. Puškin, Gogolj, Be­linski, Dobroljubov, Černiševski, Lev Tostoj, Gorkij so jemali [slovstveno] folkloro zelo vzvišeno, »kot neposreden izraz narodnega duha, narodne fantazije, umetni­ških idealov in estetskih okusov«. Povezanost [besednega] umetnika s folklornim da se kaže v stilu, žanrih, jeziku, izbiri junakov in sredstvih tipizacije, realizaciji družbenih in nravnostnih idealov. V bogatenju narodovega jezika slovstvena fol­klora ne more imeti konkurence. O bližini ali oddaljenosti pisatelja od ljudstva da govori predvsem njegov jezik.19 Pronicanje kulturnih, posebno folklornih skušenj človeštva v literarno tra­dicijo poznejših obdobij naj bi v ruski literarni vedi uzavestil A. N. Veselovskij20 in nadaljeval Maksim Gorki. Odiseja naj bi nastala na podlagi zgodb, ki so obsta­jale do nje, in dobila novo stilistično oblačilo in ideološki pomen (I. I. Tolstoj). Posamezni valovi raziskav so narasli v potok, posvečen problematiki vplivov slo ­vstvene folklore na literaturo. Njena številna dejstva v zgodovini pisane besede so spodbudili na splošno pomembne raziskave o estetski naravi pojava, ki se imenuje »folklorizem« v širokem ali ozkem pomenu. A. A. Gorelov že zaznava kategorialno razliko med folklorizmom in literarizacijo, saj ob pojavih, ki jih uvršča v svoje raz­iskovalno obzorje, sodobna teorija medbesedilnosti (stik literature z »odfolklor­no« [= nefolklorno?] znotrajliterarno tradicijo, s t. i. narodnim ustvarjanjem […]) upravičeno poudarja, da se v bistvu ne pokrivajo s folklorizmom. Zloraba tega termina je po njegovem dolgotrajno poškodovala predstavo o procesih literarne­ga ustvarjanja. Izenačevanje pisateljskih individualnosti je izzvalo prizadevanje po zoženem pomenu folklorizma. To je vplivalo na prefiltriranje ali »desinkreti­zacijo« folklore same. Termin »folklorizem« je diskutabilen v širokem pomenu, in tudi v zoženem ne sodi na formalno-tehnično obrobje, ampak v bistvo zapletenih stikov literature »z narodnim ustvarjanjem«. 18 Burszta, n. d., 305, 306, 307. 19 P. S. Vyhodcev, Na styke dvuh hudožestvennyh kul’tur (Problema fol’klorizma v literatu­ re), v: Russkij folklor 19 (Leningrad 1979), 3–30. 20 Faust je v različnih spremembah obredel staro in novo Evropo. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE V vsaki nacionalni kulturi obstajajo različne estetske težnje in koncepcije umetnosti. S tega vidika je enotna kultura nacije v bistvu vedno mnogokulturna. Vedno se opaža proces »prepletanja« starega in novega v ožjih ali širših pasovih. Nastanek umetniškega dela se opira na določen tip tradicionalne kulture. Njen odmev v obkrožajoči nacionalni in mednarodni sredi je odvisen od splošne­ga slovesa danega tipa kulture v tem ali onem obdobju zgodovine. Sposobnost kar najbolj vzbuditi v avditoriju so-delovanje vnaprej opredeli možnost za posplošitve jezika umetniških asociacij, h kateremu se zateka avtor. Vse to se neposredno na­vezuje na družbeni ugled folklorne /literarne tradicije – in razmerje do umetni­škega pojava, ki se imenuje folklorizem.21 Vrsta člankov o folklorizmu v deželah nekdanjega vzhodnega bloka22 kaže na vznemirjenost ob dejstvu, da je vsakršna in tudi slovstvena folklora začela iz­gubljati tla pod nogami, njeni varuhi pa nadzor nad njo. Stik med folklornim dejstvom in masovnimi kulturnimi pojavi ni samo antagonističen, ampak se tudi obojestransko dopolnjuje. Literarna veda govori o »včlenjanju slovstvene folklore v literaturo, o literarni predelavi, »stilizaciji« pravljic, povedk itd. S folkloristično terminologijo bi mogli govoriti kot o »sekundarni folklori«, o eni od form »fol­klorizma«. Tradicijski pojavi stilizirane prozne folklore, ki se širi kot literatura in tudi z drugimi oblikami (inscenacija pravljic v gledališču, filmu, televiziji, radiu) so odigrali v razvoju češke literature veliko vlogo in spadajo med najljubše berivo otrok in mladine. Literarna in druge stilizacije pravljic, povedk in celih zgodovin­skih ciklov jim utira pot v splošno narodno zavest. Pojavi, ki so imeli prej le ozko mestno ali pokrajinsko veljavo, postanejo znani celotnemu narodu.23 Medtem ko so se našteti avtorji lotevali folklorizma glede na njegove druž­bene vloge, si ga Bohuslav Beneš prizadeva opredeliti strukturalistično: čeprav so nove stvaritve podobne tradicijskim, so, kadar so sestavljene za nastop v javnosti, zaradi drugačnih funkcij zasnovane drugače. Posamezne sestavine v lastnostih folklornega pripovedovanja doživijo hierarhični premik, kar povzroči, da siceršnji folklorni pojav prestopi iz slovstvene folklore v slovstveni folklorizem.24 Roch Sulina kulturo raziskuje »antropološko-sociološko«. Po njegovem se fol­klorizem od ljudskosti med drugim razločuje po tem, da je rezultat izbire25 in ne prisile in ni determiniran z družbeno-razrednimi razmerami, razumljenimi kot ideologija, čeprav je mogoče zlorabiti njegove znake za nosilce ideoloških vsebin. Folklorizem je prekodiranje znakov in vzrokov ljudske kulture v informacijski po­ 21 A. A. Gorelov, K istolkovaniju ponjatija »folklorizm literatyri«, v: Russkij folklor 19, Lenin­ grad 1979, 31–36. 22 Glej opombe: 10, 19, 21, 24, 27, 34, 40. 23 Marta Šramková, Promlny a současný stav lidového vyprávenlní, v: Slovenský národopis 24/3 (Bratislava 1976), 381. 24 Bohuslav Beneš, Lidová slovesnost a dnešek/Studie o folklóru a folklorismus (Brno 1982), 25. 25 Od tod je mogoče razumeti, kar na primeru glasbene folklore ugotavlja Eva Krekovičová, da se na primer v Bolgariji in na Slovaškem na tem področju pojem folklorizma ne ujema. Eva Krekovičová, Folklore und Folklorismus – ‘uber einige Methodologische Probleme, v: Zuzana Profantová (ur.), Traditional Culture as a Part of the Cultural Heritage of Europe (The Presence and Perspective of Folklore and Folkloristics), Institute of the Ethnology of Slovak Academy of Sciences (Bratislava 2003), 60–61. tencial sodobne kulture. To je en vidik folklorizma. Drugega, ki se nanaša na reliktni značaj ljudske kulture, Sulina navezuje na citiranje: Folklorizem »lahko orišemo kot kulturni citat«, je institucionalni prenos vsebin, ki so za pošiljatelje in sprejemalce ovrednotene kot citati tradicije, »citirane vsebine so prestrežene v prostor masovne kulture«.26 »Z-institucionaliziran prenos poudarja ponavljanje vsebin (sekvence, serije). Hkrati strnjeno poseljuje njihove forme, oblikuje forme in ohranja modele.«27 Tak način razmišljanja o folklorizmu spodbuja premislek o njem tudi z vidika medbesedilnosti. Vsi omenjeni avtorji pripadajo evropskemu kulturnemu krogu in imajo pred očmi širši obseg pojma (folklorizem), ki bi ga mogli poimenovati kulturološki. Glede na veliko zemljepisno razdaljo med njimi in Dorsonom se zdi, kot da gre zgolj za naključno podvojevanje zastavljanja problematike. Vendar je razloček med njimi usodnejši, kar simbolično izražata različna besedotvorna postopka za poimenovanje ključnega pojma – »Fakelore« : »Folklorismus«. III. KOČLJIVOST ETNOLOŠK IH K RITERIJEV ZA OPREDELJEVANJE SLOVSTVENEGA FOLK LORIZMA Na kratko veljajo za opredelitev folklorizma naslednji trije kriteriji oziroma po ­goji:28 1. da pojav, ki je predmet etnološkega preučevanja, izstopi iz svojega avten­tičnega okolja; 2. da pri tem spremeni svojo pr votno funkcijo; 3. da mu je ob izgubi lokalne pripadnosti dodeljena vloga nosilca širše, npr. regionalne identitete. Če v tej luči analiziramo slovstveno folkloro, je lahko ob enostranskem preso ­janju stvari in togi premočrtnosti rezultat porazen, če se folklorizem šteje za nekaj manjvrednega in pejorativnega. Slovstvena folkloristika se že dolgo zaveda hudih posledic ob prenosu jezikov­nih sestavin folklornega dogodka v tehnični tip komunikacije,29 torej ob prevedbi vsake »folklorne monodrame«,30 ki je enkratno, nikoli več ponovljivo doživetje, 26 Walter Hävernick, Gruppengut und Gruppengeistigkeit im Wandel der Zeit, v: Beitäge zur deutschen Volks – und Altertumskunde 15 (Hamburg: Museum für Hamburgische Geschichte, 1971), 14, 18–19: V glasbi je tak primer razširjenje alpske muzike z gramofonskimi ploščami daleč čez meje Alp ali ko likovna folklora uide iz določenega prostora, romantično aranži­rani pastirski prazniki, ki so postali mednarodna atrakcija. Podobno je s kmečkimi sobami kot prostori za popivanje. Nove skupine ustvarjajo videz formule sheme »ljudska noša«. 27 Roch Sulina, »Folkloryzm a zagadnenia stylu kulturny wspólczesnej«, v: Z polskih studiów slawisticznych VII (Warszawa 1988), 495–503. 28 Marija Stanonik: O folklorizmu na splošno, 20–42. 29 Kiril V. Čistov, Špecifikum folklóru vo svetle teórie in reformácie, v: Slovensky Národopis 20, (Bratislava 1972), 345–360. 30 Dragoslav Antonijević, Kazivanje – folklorna monodrama, v: III. magyar-jugoszláv folklor konferencia/III. ma.arsko-jugoslovenska konferencija folkora, Budimpešta, 2.–3. novembra 1987 (Budimpešta 1988), 20–25. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE v táko obliko, da jo je vsaj kot sled podoživeti tudi tistim, ki ob njeni originalni »predstavitvi« niso bili navzoči. Tudi ob še tako znanstvenem zapisu se izgubi velik del njene očarljivosti, ki brez scene in kostumov, ampak v prvi vrsti s strukturo pri­povedi, jezikovnim mojstrstvom in barvo glasu, včasih pa tudi z udeležbo telesa, torej mimiko in gestami, ki prehajajo že v igro, doseže pri poslušalcih – ki so te ugledališčene miniature deležni brez vstopnine! – nepozaben vtis. Njihovo navdu­šenje v marsičem izhaja tudi iz tega, da smejo in z/morejo (tudi) sami sodelovati v takem folklornem dogodku, in to čisto nepričakovano, brez vnaprejšnjih mukotr­pnih vaj in kakršne koli priprave; saj to nikakor niso vnaprej naročene predstave, ampak jih navrže splet okoliščin sredi rednega, navadno tudi resnega dela, čeprav ni zanemariti zabavnih omizij ob raznih gostijah. Iz tega sledi, da je edina zuna­nja zahteva za ustvarjalno oživitev določenega odseka (bodisi glede na žanr ali snov in motiviko) iz tradicijske besedne umetnosti zbrana družba: pripovedovalec mora imeti vsaj sobesednika, samemu sebi menda res ne bo pripovedoval! Pač si marsikdaj zapoje in s tem, ne da bi se dobro zavedel, izrazi svoje razpoloženje. Prav za te notranje razsežnosti so bolj ali manj prikrajšani še tako skrbni zapisi ali tehnično sicer brezhibni posnetki posameznih enot slovstvene folklore. Četudi se je zdaj mogoče ponašati že z avdiovizualnimi posnetki, zvočni pa so že tako in tako postali samoumevna zadeva, še zmeraj ostaja del, ki je, metaforično rečeno, neprevedljiv. Ta problematika je predmet posebne obravnave,31 tukajšnja jo skuša preveriti s stališča folklorizma. Ali postopek prekodiranja posamezne enote slovstvene fol­klore sodi vanj? Že na prvi pogled se zdi, da je treba temu pritrditi. Kje, če ne tu, je določen pojav korenito izruvan iz svojega naravnega okolja, izločen iz avtentič­nega življenjskega konteksta in osamljen v tujih okoliščinah, da ne govorimo kar o amputaciji, saj je v večini primerov v nadaljnjem funkcioniranju ostala od njega le ravnina teksta, drugih dveh (ravnina teksture, konteksta) je bil oropan. Tako je zdaj njegov položaj mogoče primerjati s posušeno rastlino v herbariju. Zamislimo si razloček med njo in tisto, ki jo srečamo v naravi. Ko določena enota slovstvene folklore izstopi iz svojega naravnega okolja, se seveda spremeni tudi njena funkcija, odvisno od tega, kam je bila v novem okolju dodeljena, kakšno klasifikacijo je doživela in kako je prestala operacijo prekodi­ranja. Nič več ne deluje cela in scela, ampak jemljejo od nje samo tisto, kar ustreza in godi novim razmeram, nekako tako, kakor tudi od človeka zahtevajo in priča­kujejo, da se v določenih položajih ravna zgolj primerno svoji socialni vlogi (pri zdravniku kot pacient, pred okenci v banki, na pošti ipd. kot prosilec za določeno storitev, na delovnem mestu kot izvrševalec takih in takih zadolžitev), komaj kje v javnosti še gledajo nanj kot na individualno osebo. Zato ni naključje, da se tako dogaja tudi s proizvodi iz tradicijske slovstvene kulture. Novo okolje jih razkosa do nespoznavnosti, zato da jih na novo uredi po načelu homogenizacije, monokul­ture, če si spet pomagamo s primero iz rastlinskega sveta, medtem ko na terenu, kamor človek ne posega, prevlada načelo heterogenosti, polivalentnosti. Ali ob teh preureditvah ne pomislimo na folklorizem? 31 Marija Stanonik, Zapisovanje in redakcija slovstvene folklore kot metodološki problem, v: Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 345–379. In končno se dá meriti nanj tudi ob dejstvu, da je slovstvena folklora, že za­radi svoje glasoslovne podobe, vedno pokrajinsko zaznamovana, pri njenem za­pisovanju in redakciji, ko gre za njeno ponudbo širši javnosti, pa je obvezno pod­vržena nekaterim kompromisnim rešitvam, saj le njeno približevanje knjižnemu jeziku omogoča njeno splošno dostopnost. Poleg tega tudi tu skoraj redno obstaja postopek sovzprejetja ali sinekdohe,32 kakor literarna veda imenuje postopek za­menjave dela s celoto. Tu obstaja v tem, da manjše zaznamuje večje: pripovedi iz posameznih krajev zastopajo v kateri koli zbirki folklorno pripovedništvo iz cele pokrajine, v kateri določeni kraji ležijo. In tako naprej po istem načelu. S tega širšega vidika, ko folklorizem ni opredeljen kot vrednostna kategori­ja, je upravičeno spraševanje Hermanna Bausingerja, česa pravzaprav ne bi bilo mogoče uvrstiti vanj, čeprav sam poudarja, da obstaja določena hierarhija, in kot za primer pojavov, ki so v tej zvezi na njenem repu, navaja prav žanre iz slovstvene folklore. IV. SLOVSTVENI FOLK LORIZEM KOT TRIVIALNA IZPELJAVA SLOVSTVENE FOLK LORE Bolj varno in strokovno pravilno in pravično je razmejevanje med slovstveno fol­kloro in slovstvenim folklorizmom po kriterijih, ki bi jim lahko rekli notranji in bi jih zato smeli imenovati tudi folkloristični kriteriji. Pri tem pomaga analogija z literarno vedo. Kakor v njej obstaja razloček med literaturo (v klasičnem pomenu besede) in trivialno literaturo,33 tako je prejkone razločevati med slovstveno fol­kloro in slovstvenim folklorizmom, ki je torej njena trivialna različica, celo komer­cialna različica. Vendar je ta pojem nekoliko ožji, saj ne zajame zabavnega, turi­stičnega in medijskega vidika, ki še kako vplivajo na proces simulacije in imitacije samonikle slovstvene folklore. Odtod torej prodornost Dorsonove definicije, ko je slovstveni folklorizem, ali po njegovo »fakelore«, imenoval »ponarejena folklora«. Za kaj gre, morda po drugi strani še bolj očitno in na kratko pove izjava, da je fol­klorizem »zavestna aplikacija tradicije«,34 kar se prav dobro prilega tudi področju slovstvene folklore. Nadaljnje razpravljanje torej sloni na binomu: literatura : trivialna literatura = slovstvena folklora : slovstveni folklorizem. Kot za folklorizem nasploh je tudi za slovstveni folklorizem odločilno, da se med ustvarjalca/izvajalca folklornega dogodka in sprejemalca/poslušalca in gle­dalca vrine posrednik, ki pri tem išče dobiček zase, bodisi čimprej ali na daljši rok. Skratka, ekonomske kategorije, kot so reklama, množična proizvodnja, trg in trgovina, v okviru slovstvenega folklorizma potisnejo pr votno strukturo posa­mezne vrste slovstvene folklore v podrejen položaj in jo preoblikujejo v skladu s 32 Silva Trdina, Besedna umetnost (Ljubljana, 1965), 35. 33 Miran Hladnik, Trivialna literatura (Ljubljana: DZS, 1983). 34 B. Toelken, Pow-wow Folklorism, v: Folklorismus Today (Budapest 1983), 114. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE svojimi interesi, podobno kot se to dogaja glede na umetniško trivialno literaturo, ki postaja zgolj blago.35 Razmerje med slovstveno folkloro in slovstvenim folklorizmom bo predsta­vljeno na podlagi analize njunih treh bistvenih sestavin: teksta, teksture in kon­teksta. 1. TEK ST Posegi vanj s stališča folklorizma so mogoči le, če je besedilo konser virano, zapisa­no ali posneto, kar pomeni, da se podreja zakonom tehnične komunikacije. S tem je izpolnjen pogoj, da more izstopiti iz svojega naravnega okolja, kakor tudi da se enkratni folklorni dogodek razloči in razcepi v nepredvidljivo število ponovitev brez soustvarjanja deleža sprejemalcev ob njegovem nastajanju. Pač. Medtem ko pri skrbni redakciji literarnih besedil uredniki skušajo slediti avtorjevi volji, če že posegajo vanje, na splošno pa se jih niti ne dotikajo in pustijo, da delujejo samo­stojno na posameznem klinu v stratifikaciji literarne kulture, ob slovstveni folklori zavzemajo vzvišen položaj in težko zdržijo brez raznih »popravkov« in »izboljšav«, kar privede do shizofrenosti besedil. Po eni strani jih je jemati kot enote iz slo­vstvene folklore, po drugi strani pa to niso več, če doživljajo spremembe od zunaj v smislu napada in ne notranjega procesa rasti in odmiranja. Njihova vsebina in oblika je prilagojena glede na funkcijo, ki je zanju predvidena v novem okolju. 2. TEK STUR A Medtem ko slovstvena folklora nastopa kot del vsakdanjega življenja in letnega ali življenjskega ciklusa praznikov in šeg v njegovem okviru, je slovstveni folklori­zem, kot vsak folklorizem, predvsem nastop, to je vnaprej naštudiran in zrežiran pojav, ki ne prenese improvizacije, če pa ta že je navzoča, ni spontana, ampak z namenom, da bi izpolnila določeno funkcijo, torej preračunana. A kot govorec in izvajalec folklornega dogodka tu ne nastopa ustvarjalec le-tega, njegov avtor, ampak – spet posrednik! – praviloma profesionalec, šolan interpret, ki odlično obvlada tehniko podajanja v javnih občilih. S stališča slovstvene folkloristike pa v resnici ne posnema, imitira prvotnega avtorja, ga – dobesedno – igrá. To opažanje o vnaprejšnji režiji se ujema z ugotovitvijo R. Suline: »Folklorizem je mogoče imeti za vsoto znamenj, ki se porajajo šele v novem, zelo prognosticiranem kot tudi ana­litičnem, sistemu kulture.«36 Ta ravnina prihaja v poštev samo ob aktualiziranju slovstvene folklore v av­diovizualnih sredstvih, medtem ko je v primeru zgolj objavljenih besedil tako in tako odpravljena, izničena. A tudi, kadar gre za tako imenovane »nastope v živo«, 35 Marija Stanonik, O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo, v: Razprave SAZU II. razreda, XII (Ljubljana 1989), 123. 36 Roch Sulina, »Folkloryzm a zagadnenia stylu kulturny wspólczesnej«, v: Z polskih studiów slawisticznych, VII (Warszawa 1988), 497. je potek dogajanja programiran in sprejemalci (poslušalci /gledalci) »sprejemajo gotov izdelek in ne morejo kaj prida vplivati nanj«.37 Kolektivna cenzura,38 ki ima v življenju slovstvene folklore izredno pomembno vlogo, je tu ob vso svojo moč. 3. KONTEK ST Medtem ko pri aktualizirani slovstveni folklori vse tri ravnine delujejo komple­mentarno in sinkretično, je bistvena lastnost slovstvenega folklorizma, da kon­tekst nima nobenega vpliva na drugi dve ravnini folklornega dogodka. Kadar je v tej zvezi oživljena tudi ravnina teksture, čeprav le na način posnemanja, »so sprejemalci zaradi javnih sredstev precej pasivna sestavina. Pasivnost je ena od največjih pomanjkljivosti tega načina širjenja ljudske kulture, ker vodi k niveliza­ciji, izravnavi okusa.«39 Slovstvena folklora pri tem ni izvzeta. Sodi v okvir, kjer je »deloma iz neve­dnosti, deloma da strežejo ljudskemu okusu, delajo za kič«, »in jo pohlepni gospo­darstveniki in častilakomni lokalni veljaki na lastno pest porabljajo kot nekakšno atraktivno sredstvo«40 za privabljanje strank različnih profilov, pri čemer so turisti najbolj na očeh. »Na odru, v televizijskem in radijskem prenosu se folklorni dogodki pojavlja­jo po vnaprej označeni poti stilizacije.« Ta »zaprti program je reproduciran s teh­ničnimi sredstvi ustreznega sporočilnega kanala«. Avtor se z odjemalcem njegove stvaritve sploh ne sreča, zato se ne more realizirati povratna informacija. Odziv sprejemalca v naravnem kontekstu sloni ne le na izraznih, ampak tudi konotacij­skih sestavinah folklornega dogodka; posredniška, nakupovalno-prodajna orga­nizacija pa izhaja samo iz prvih, referencialnih sestavin. Odsotnost drugih, ki so pomemben mehanizem pri oblikovanju folklornega dogodka, bistveno spreminja njegovo strukturo. Ena od bistvenih lastnosti folklorizma pa je, kot je znano, prav to, da nekatere sestavine iz pr votne zasnove izpušča, izloča in na novo kombini­ra, pač v skladu s tem, kaj v novem okolju dobi plačljivo funkcijo. Različni žanri slovstvene folklore gredo (v glavnem) med mlade bralce v tisočih izvodih knjig in časopisov, radijskih, televizijskih in gledaliških inscenacijah,41 a te oblike širjenja delujejo po načelu stereotipa, kopiranja, saj le taka, množična proizvodnja omo ­goča udeležbo v trgovanju in na koncu dobiček. Vsa sprejemalčeva aktivnost v tej verižni reakciji je omejena na spodbudo, da kupi zbirko pravljic, gre v (lutkovno) gledališče, pritisne na gumb radijskega aparata, televizorja, kadar predvajajo kaj iz pričujoče snovi. 37 Bohuslav Beneš, Lidová slovesnost a dnešek, 26. 38 P. Bagatyrev und R. Jakobson, Die folklore als eine besondere Form des Schaffens, v: Strukturalismus in der Literaturwissenschaft (Köln 1972), 13–24. 39 Prav tam, 13–24. 40 Dragoslav Antonijević, Folklorismus in Jugoslawien, v: Zeitschrift für Volkskunde 65 (Stutt­ gart 1969), I/32. 41 Skupina avtorjev, Lidová kultura v současném kulturnim životO (Brno 1978), 15. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE V. OBLIK E SLOVSTVENEGA FOLK LORIZMA Če je glede na razmerje slovstvena folklora : slovstveni folklorizem, za le-tega zna­čilno, da je pretrgana živa, organska vez med omenjenimi tremi ravninami, ki gradijo folklorni dogodek, je strnjeno mogoče za vsako od njih reči takole: ravnina konteksta je pri slovstvenem folklorizmu pravzaprav odsotna; ravnina teksture je navzoča na način imitacije, similacije/posnemanja, ponarejanja; največ od prvotne zasnove ostane pri ravnini teksta, vendar tudi ta doživlja različne posege. Nekaj od njih je tu predsta­vljenih kot primer, kaj je mogoče opredeliti za pojave slovstvenega folklorizma v našem – slovenskem okolju. 1. V PR AŠANJE IZBIR E NASLOV NIKOV Na pomen naslovnega vprašanja opozarja R. Sulina. Od izdaj, ki zasledujejo »splo­šno humanistične cilje« in poudarjajo »sacrum«, humanističnega v smislu, da gre za visoke ideale ohranjanja gradiva za potomce, avtor loči take, ki so naslovljene na zelo konkretne uporabnike. Take solidarnostne skupine so: turistična, počitni­ška, lokalpatriotska ipd. Pomembna sestavina takih objav so predgovori in spre­mne besede, ki se trudijo čimbolj približati duhovnemu obzorju tiste skupine, kateri je določena publikacija namenjena. Tu dobi posebno vlogo kategorija »stil življenja« ali nam bolj vsakdanji »način življenja«.42 2. IZBIR A NASLOVOV Poudarjeno je že bilo, kako pomembno vlogo ima pri folklorizmu nasploh regional­ni kriterij, vendar ne v neposredni, ampak v predelani obliki. To se pri slovstvenem folklorizmu izraža tako, da besedila, ki so namenjena za široko rabo, praviloma izgubijo svojo narečnost, pač pa se pokrajinska zaznamovanost poudari v naslovu posameznih zbirk. Pri Mladinski knjigi je v seriji Zlata ptica izšlo veliko zbirk »naj­lepših pravljic in pripovedk iz svetovne književnosti« z državno, narodnostno ali rasno opredeljenimi naslovi, npr. »Indijanske zgodbe«.43 Za naše razmere je prislovi­čen primer pogostih ponatisov »Slovenskih narodnih pravljic«.44 Bolj ustvarjalno so oblikovani naslovi »Zlato pod Blegošem«45 ali »Zverinice iz Rezije«.46 V današnjem času ima natanko predvideno konotacijo naslov »Pesmi in šege moje dežele«.47 Obstajajo še druge vrste motivi za naslavljanje posameznih zbirk iz slovstvene folklore. Lahko bi rekli, da so čisto tržno naravnani. »Klinček lesnikov« je sam po 42 Roch Sulina, n. d., 498–499. 43 Jaime de Angulo, Indijanske zgodbe (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978). 44 Slovenske narodne pravljice, ur. Alojzij Bolhar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965). 45 Lojze Zupanc, Zlato pod Blegošem (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971). 46 Zverinice iz Rezije, ur. Milko Matičetov (Ljubljana: MK, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1973). 47 Pesmi in šege moje dežele, ur. Dušica Kunaver, avtor dodatnega besedila Zmaga Kumer (Lju­ bljana: DZS, 1987). sebi prav nedolžna sintagma, toda ko se iz spremne besede poučimo, da je to »do ­kaj pozna prva tiskana zbirka okroglih erotičnih ljudskih pesmi pri Slovencih«,48 je jasno, da gre za metaforo. Sebi naj si pripiše, kdor mi nasede, odgovarja radove­dnežem. Bolj vprašljiv s strokovnega vidika je naslov zbirke »Slovenske legende«.49 Posamezni žanri slovstvene folklore so za vsakdanjo in šolsko rabo dokaj natančno opredeljeni in od teh legenda najbolj.50 V omenjeni knjigi pa prihaja do neprije­tnega navzkrižja med naslovom in vsebino, saj v knjigi ni nobene legende, ampak povedke raznih vrst. Tisti, ki so to delo pripravili, so bili izrecno opozorjeni na ta notranji nesporazum, a je eden od njih odvrnil, da tak naslov lepše zveni, češ kar je legendarno, ima posebno težo.51 K njiga je izšla v 5000 izvodih in vnesla v ža­nrsko poimenovanje precejšnjo zmedo, kar je opaziti na terenskih popotovanjih. Škoda! 3. POSEGI V STRUKTURO BESEDILA Ti posegi so motivirani z zatrjevanjem, da gre za kultiviranje, lepšanje, lepotičenje besedil. Seveda so marsikdaj strokovno opravičljivi, vendar, kot pri vsaki stvari, obstaja neka razumna meja, ki je na škodo avtentičnosti ni mogoče več prestopiti. Od predsodkov do »grobega izražanja« in iskane cukrenosti je včasih le korak. Označujejo ga neprimerne pomanjševalnice in pridevniki, ki jih normalna slo ­vstvena folklora ne pozna in tudi ne ljubi, ne prenese.52 Po drugi strani prihaja do motečih anahronizmov, saj pomeša med seboj sestavine iz različnih pokrajinskih območij – prav taka nekoherentnost je spet bistvena lastnost folklorizma! – in časovnih obdobij, ker ves postopek preračunava na njegov končni učinek. Pri ube­sedovanju so te raznorodne sestavine pač neprimerno besedišče za poimenovanje ključnih bitij ali predmetov v posamezni zgodbi. Drugo, kar nezmotljivo priča o varanju, da gre za avtentično gradivo, je skladnja in sploh celotna kompozicija be­sedila, da ne govorimo o izgubi njegovih oblikoslovnih in glasoslovnih lastnosti. 4. ILUSTRIR ANJE Nekako samoumevno je, da so bogato ilustrirane zbirke namenjene otrokom, saj je tako zanje bolj prikupna, še posebno, ker morda hkrati opravlja vlogo slikanice 48 Klinček lesnikov, ur. Marko Terseglav (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981), platnice za­ daj. 49 Rado Radešček, Slovenske legende (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983). 50 Silva Trdina, n. d., 185, 186. Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija (Ljubljana: Borec, 1976), 187. Marija Stanonik, Slovensko ljudsko izročilo (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 204. 51 Telefonski pogovor na mojo pobudo z urednikom v založbi v času pripravljanja omenje­ne knjige. 52 »Solzavost pa kopičenje srčkov, nageljčkov, omenjanje polkenca, postljce, vasovanja in ljubezni še ne naredi pesmi, ki bi jo mogli postaviti ob stran pristno ljudski in namesto zabavna je kvečjemu neslana.« Zmaga Kumer, Godčevstvo in sodobni inštrumentalni an­sambli na Slovenskem, v: Pogledi na etnologijo (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978), 376. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE – za tiste, ki še ne znajo brati.53 Seveda take ilustracije nekako nadomeščajo tisto, kar v živi folklorni pripovedi ali pesmi dajeta folklornemu dogodku tekstura in kontekst. Brez besed morebiti pričarajo razpoloženje, vsekakor pa omogočijo tudi ob slovstvenem folklorizmu doživeti pitoresknost, spektakel, ki jo teoretiki folklo­rizma poudarjajo kot eno njegovih bistvenih lastnosti.54 5. ZVIJAČE V AV DIOV IZUALNIH SR EDST VIH OBVEŠČANJA Veliko večje možnosti za doseg pitoresknosti tudi v podajanju slovstvenega folklo­rizma obstajajo, odkar je na voljo televizija. Z montažo in vrsto drugih tehničnih pripomočkov se dá potvarjati različne fantazijske predstave, ki v slovstveni folklori pač obstajajo le na ravni ubeseditve. Medijska sredstva pa omogočajo varljiv vtis, kot da gre za realna dejstva. To s pridom izkoriščajo razne risanke, kjer je besedila še komaj kaj in gre pravzaprav za televizijske slikanice. Pač pa je samostojen do­mač poizkus vizualizirati bajčno gradivo izvedla ljubljanska televizija v letu 1989 s serijo Bajke na Slovenskem.55 Glede na to, da te gradijo svoj svet predvsem iz občutij slutenj in fantazijskih predstav, to je dematerializiranih kakovosti, je bila odločitev za prekodiranje v gledljive razsežnosti pogumno tveganje. Pri radijskem predvajanju so razni triki zoženi na glasovno plat, ki je bistvena za teksturo ali precizneje: dramatizacijo teksture.56 VI. FUNKCIJE SLOVSTVENEGA FOLK LORIZMA Pravzaprav se po svoji vlogi in namenu slovstveni folklorizem ne loči bistveno od drugih vrst. Da bi pa dobili o njem bolj nazorno podobo, je primerno posamezne funkcije prikazati s konkretnimi zgledi, ki kažejo, da se v praksi med seboj močno prepletajo. 1. DOMOLJUBNA FUNKCIJA Zbirke péte ali prozne folklore, ki prihajajo na dan pod bleščečim plaščem fol­klorizma, domoljubno funkcijo svojih del izrecno poudarjajo in s tem v marsičem 53 Prim. Pojte, pojte drobne ptice, preženite vse meglice, ur. Kristina Brenkova (Ljubljana: MK, 1971). 54 Marija Stanonik: O folklorizmu na splošno, 20–42. 55 Bajke na Slovenskem, serija na TV v izobraževalni oddaji, pripravila Nada Muminović in drugi, 27. 4., 4. 5., 11. 5., 18. 5. 1990. 56 »[…] v času od l. 1936 do 1941, sem kot član programskega sveta Radio Ljubljana mo­ral oskrbeti marsikakšno večerno oddajo. Za posebne godovne ali praznične dneve sem tedaj začel sestavljati posebne ‘folklorne’ oddaje: tako smo v radiu koledovali, jurjevali, kresovali […] Pri Ivu Navratilu v Matičnih letopisih sem iskal pobude in gradiva. Te moje oddaje – takrat je šlo vse ‘v živo’ – so bile svojevrsten ‘folklorizem’». Jurij Fikfak, Pogovor z Nikom Kuretom, v: Traditiones 14 (1985), 183. nekako opravičujejo svojo pomanjkljivo strokovnost. K akovost obdelave gradiva, to je skrbno, a seveda hudo zamudno prenašanje govorjene besede na papir s kar se da spoštljivim ravnanjem do njenih ustvarjalcev, in zahtevno tolmačenje njegovih skritih pomenov nadomeščajo različna pretiravanja in iz tega izhajajoče polresnice. Primeri: »Neizmerno je bogastvo slovenskega pripovednega izročila […]« »Dolžni smo, da neizmerno bogastvo naše dediščine ohranjamo s hvaležno­stjo in spoštovanjem, saj nikdar ne bomo mogli izmeriti njene vloge v oblikovanju današnje podobe našega naroda […].«57 Manjka nam novega Cankarja, ki bi tudi na tem področju postavil stvari na svoje mesto, ki bi ločil videz od resnice. Sati­re bridko jedkega »študenta s K lanca« so polne »zvenečih cimbal« »za narodov blagor«, »ljudstvo« pa strgano in lačno od visokodonečih fraz nima kaj pridobiti. Največja zasluga za narod je pač dobro, pošteno opravljeno delo, tudi tu zgolj sam namen ne posvečuje sredstva, če to ni uporabljeno s čistim namenom in kvalifi­cirano. 2. KULTURNA FUNKCIJA K ritično gledanje na táko zavajajoče početje je potrebno še toliko bolj, ker se av­torji tega svojega položaja očitno zavedajo, saj sami poudarjajo, da njihovo delo nima znanstvenega namena in pomena: »To ni znanstveno delo. To ni berilo za strokovnjake.« »K njiga, ki jo imamo pred seboj, je ljubiteljsko delo […]«58 Če se kakega dela loti nepoučen človek, njegovo prizadevanje (lahko) vzbuja naklonje­nost, saj – objektivno gledano – področje, na katero se je spustil, zato ne trpi škode, ker je že na zunaj jasno, za kaj gre. Marsikdaj se takšen trud izkaže celo kot dobrodošel, kolikor prinaša novo avtentično gradivo, če ostanemo v našem okviru. K adar pa ljubiteljstvo in izmikanje trdemu delu, ki ga zahteva strokov­nost, postaneta zaščitna znamka za popularnost in tržni uspeh, sta vredni vsega obžalovanja. Le-tega ne morejo sprati niti romantična zanesenost in marljivost avtorjev, ki se odločajo za ta korak, niti učinki, ki jih s svojim ravnanjem doživljajo na trgu. Kupčija jim res dobro cvete, na teren, kjer slovstvena folklora še resnično živi, pa njihovo šarlatanstvo – hudó mi je za to húdo besedo, a ne morem mimo nje – vnašajo razdor. Zmeda v terminologiji je bila že omenjena, nastaja pa tudi v interpretaciji snovi, torej v samem jedru slovstvenega ustvarjanja folklore.59 Ko­mur sta mar resnično rodoljubje in omika, se bo torej dal o stvari res poučiti, tudi ko gre za slovstveno folkloro, ali pa zadevo pre/pustil tistim, ki jim takšen napor ni odveč. Sklicevanje na ljubiteljstvo pač ne odveže krivde za varanje in zavajanje. K ar se tiče množične ponudbe, bi moralo tudi na tem področju veljati pravilo, ki ga po navadi ponavljamo – ali tudi izpolnjujemo? – ob knjigah za otroke: Najboljše 57 Rado Radešček, n. d., 7. – Dušica Kunaver, Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, v: Delo/ Književni listi, 21. 2. 1985, 5. 58 Prav tam. 59 Dr. France Šušteršič, sogovornik iz Logatca, je potožil, kako mu ljudje na zadevna vpra­ šanja odgovarjajo, češ saj v knjigi rada Radeščka vse piše in niso pripravljeni sodelovati. Knjiga je naredila škodo. Februar 1989 v pogovoru na RTV Ljubljana, ob pripravi oddaje, omenjene pri op. 55. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE je komaj dobro! Zgledi, ki sodijo v glasbeni folklorizem,60 so lep primer, kdaj po­javi obnavljanja folklore v naravnem okolju zaslužijo priznanje, da opravljajo tudi kulturno – bodisi znanstveno, bodisi umetniško – funkcijo. 3. VZGOJNA FUNKCIJA Verjetno ima v tej zvezi najdaljšo tradicijo. V javnosti se je uveljavila pod naslov Ure pravljic in do izraza prihaja posebno v otroških vrtcih in šolskih knjižnicah, kjer za pripovedovanje pripravne in nadarjene vzgojiteljice ali knjižničarke pripovedu­jejo otrokom pravljice – od tod se jih je tudi prijelo ime pravljičarka! – praviloma naučene oz. povzete iz različnih zbirk, ki niti ni nujno, da so slovenske, še manj da gre za folklorno tradicijo.61 To kaže, da ob njih ne gre za pravi folklorni dogodek, saj so pravljice iztrgane iz svojega avtentičnega okolja. Vendar je takšno podajanje zanesljiv način, da se otroci seznanijo vsaj s pravljično motiviko. Glede na to, da poleg pravljic otrokom pripovedujejo tudi zgodbe drugih žanrov, je vprašljivo, ali je primerno, da se tudi te pripovedovalke imenujejo »pravljičarke«, saj sta v slovstveni folkloristiki pravljičar in pravljičarka odlikovana naziva za najboljše no­silce in nosilke slovenske folklorne pripovedne tradicije. Večjo medijsko pozornost doživljajo tovrstne prireditve, kot so Pravljični ve­čeri v Mariboru in pripovedovalski festival pod različnimi naslovi v Ljubljani, z udeležbo celo tujih pravljičarjev, kar je seveda daleč od intimnosti folklornega dogodka in celó v izziv slovenski identiteti.62 4. MEDIJSK A FUNKCIJA Kolikor so se drugi avtorji lotevali vprašanj slovstvenega folklorizma, so se največ ustavljali prav pri tem vprašanju, ne da bi pojav tako poimenovali. Gre za infor­macijo in zabavo hkrati ali vsako posebej, kar predvsem javna občila posredujejo sprejemalcem na njim ustrezen način, odvisno pač, ali gre za časopise, radijske ali televizijske oddaje; sem pa lahko štejemo tudi razne oblike nastopov, ki se nava­dno prelevijo v prave gledališke inscenacije.63 Pri Slovencih je ta funkcija slovstve­nega folklorizma dokaj šibka, če izvzamemo oddaje, ki so namenjene péti folklori. Od prozne bi bilo omeniti tu le razne vložke med petjem posameznih pesmi na raznih nastopih64 in na nekaterih prireditvah, ki jih radio prenaša v živo, del pri­ 60 Glej ustrezni razdelek v članku pri op. 13. Poleg tam omenjenih sodijo sem še »Zagoriški fantje«. Prim. jz = Jože Zadravec, v: Družina 24 (1990), 4. 61 Špela Pahor, Ure pravljic v Mestni knjižnici Piran, v: Slovstvena folkloristika 3/1 (Ljubljana 2004), 10–13. 62 Zdenka Gajser, O umetnosti pripovedovanja na robu pšeničnega polja, v: Slovstvena folklo­ ristika 3/2(4) (Ljubljana 2004), 70–71. 63 Józef Burszta, Kultura ludowa – kultura narodowa, 305–307. Isti, Folklorismus in Polen, 19–20. 64 Na primer kot na koncertu zbora Lipa zelenela je, ko je 26. 12. 1983 v Ljubljani nastopal s takimi vložki Jože Humer. povedovanja o kraju, od koder je posnetek, v narečju, ki vse prepogosto doživlja le zabavno, smehu – ali tudi posmehu? – namenjeno konotacijo.65 5. KOMERCIALNA FUNKCIJA Če kar nadaljujemo s problematiko iz prejšnje točke, je očitno, da je končni cilj takega ravnanja zaslužek, dobiček. Kupčevanje samo na sebi seveda ni nič slabe­ga, zato tudi komercialne funkcije pri slovstvenem folklorizmu ni zavračati kar počez. Gre le za poslovno moralo, če preskočimo v jezik ekonomije, da prodajalec ne zavaja kupcev z napačnimi podatki o lastnostih blaga ali celo z lažno trgovsko znamko. A, žal, je res, da tudi na tem področju deluje »halo efekt«, kakor pravijo psihologi nasedanju varljivim zunanjim učinkom, npr. da domiselna embalaža omamlja kupce in zaradi nje razmetavajo denar za manjvredno blago. Sicer pa: komercialna funkcija je bolj ali manj navzoča v vseh drugih funk­cijah in le-te pravzaprav bistveno določa in usmerja. Vendar je od ravni drugih funkcij odvisno, ali pojavi, ki jih presojamo kot slovstveni folklorizem, opravljajo v posameznih odsekih narodove kulture zares kaj poslanstvu podobnega. SK LEP Dandanes je vse manj možnosti za neposredno udeležbo v folklornih dogodkih. V svojem notranjem procesu se je celotno področje spontanega ustvarjanja vsestran­sko defolkloriziralo; novejši izdelki dajejo vtis čiste literarnosti.66 Tako kot v klasični kulturni aksiologiji trivialna literatura doživlja negativne konotacije, se na drugi strani godi podobno s slovstvenim folklorizmom. Tukaj­šnja analiza je res odkrivala več njegovih neprijetnih lastnosti: a) polaščanje slo­vstvene folklore; b) potvarjanje le-te v tendenčne, pridobitne namene. Njegova organizirana ponudba je pragmatično podrejena komercialnim zakonitostim. Razloček med slovstveno folkloro in slovstvenim folklorizmom bi bil: medtem ko so v slovstveni folklori evropskih narodov bajna bitja zelo oslabela, slovstveni fol­klorizem krčevito obvlada princip, ki bi ga mogli v smislu mitologije poimenovati bog Merkur. 65 Na ljubljanskem radiu (danes Radio Slovenija) je bila vrsto let marsikatera takšna oddaja, začenši z Veselim toboganom, ki je bil namenjen otrokom. 66 A. A. Gorelov, n. d., 47. AVDIOVIZUALIZACIJA SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Za slovstveno folkloro je značilen naravni tip komunikacije. Le-ta – v skladu s terminologijo semiotike! – nastaja s pomočjo prvotnega znakovnega sistema: go­vorjene besede, mimike, gest v pogojih živega neposrednega stika sporočevalca /izvajalca (interpreta) in sprejemalca. Zanjo je izredno pomembna hkratnost / sočasnost sporočanja /izvajanja in sprejemanja tako vsebine sporočila in njego­vih spremljajočih nebesedilnih sestavin. Ta tip komunikacije je okrepljen s t. i. učinkom sodelovanja, doživljanjem izvajalca in sodoživljanjem sprejemalca. Na tej podlagi se vzpostavlja »ponovna zveza«;1 če sprejemalci (= poslušalci) izvajalcu ne sledijo, lahko le-ta pri žanrih, ki dopuščajo besedilno improvizacijo, spremeni sporočilo in strukturo; zato variabilnost folklornih del, po Čistovu, ni odvisna le od spominskih sposobnosti in zavesti interpreta, ampak je enako pogojena z njegovim živim stikom z realnim poslušalstvom. Pri naravnem tipu komunikacije sprejemalec v naslednji etapi obstoja folklornega besedila lahko postane popol­noma enakovreden izvajalec: komunikativna zveza sestoji iz serije samostojnih, rahlih, toda organsko med seboj povezanih sestavin – aktov izvajanja: a) sprejema­nja, b) za/pomnjenja, c) izvajanja, ki ustvarjajo verigo tradicije. Literatura od začetka svojega obstoja uporablja tehnični tip komunikacije. Za­njo je bistvena razcepljenost v njen sporočilni (kreacijski) in sprejemajoči (receptiv­ni) del. Izvaja se s pomočjo sistema znakov, ki so nanešeni na kakršnokoli gradivo (od kamna do papirja) in omogoča stik med avtorjem in bralcem, ki sta časovno in prostorsko ločena, kar je sicer velikanska pridobitev za človeško civilizacijo, vendar je plačana z visoko globo: Živ stik med osebkom in predmetom sporočila zakrni, hkratnost njegovega podajanja in sprejemanja razpade. Izgubijo se čustveno in obli­kovno zelo pomembne nebesedne sestavine folklornega dogodka in možnosti za vnovično povezavo in učinek so-delovanja v njem; pretrgane so možnosti za nadalj­njo ustvarjalno preoblikovanje istega slovstvenega pojava. V procesu prekodiranja, prestopa od prvotnega znakovnega sistema v drugega, v katerem se besedilo ustali, konzervira, se torej izničijo vsi spremni nebesedilni pojavi. Vanje ne sodijo le into­nacija glasu in mimika govorca, ampak tudi kontekst petja ali pripovedovanja. Ta huda izguba se je občutila vse dotlej, dokler ni konzer virano besedilo s tehničnim tipom komunikacije postalo norma. Sprejemalec besedila v tem tipu komunikacije (= bralec) mora iti v svoji zavesti iz drugotnega znakovnega sistema nazaj k prvotnemu govornemu in zvočnemu položaju, vendar nikdar ne more ob­noviti izvirne, sinkretične narave besedila, tako kot si ga je zamišljal avtor. Le-ta pa ne more nič več vplivati na njegovo nadaljnjo usodo. Termin je iz kibernetike. Prestop od naravne, kontaktne komunikacije h komunikaciji z dvojnim prekodiranjem zahteva tudi preureditev celega sistema izraznih sredstev poeti­ke. Literatura je začela postopoma izravnavati in nadomeščati to, za kar je bila oškodovana v primerjavi z ustnimi oblikami folklornega ustvarjanja, z zapletenim sistemom lastnih sredstev in postopkov, sižejev in žanrov. Okolje in okoliščine pri­povedovanja ali petja skuša oživiti z opisi, stavčni zasuki2 silijo bralca k določeni in­tonaciji v izgovoru; interpunkcijski sistem členi govor in mu določa zvok. Literarni verz s svojo zelo izdelano ritmiko, kitičnostjo, ponavljanjem zvokov in melodiko odvrača bralca od »nemega« branja itn.3 I. TEORETIČNI PREIZKUS Definicija o razmejevanju slovstvene folklore in literature z vidika teorije komu­nikacije vzdrži tudi ob novih možnostih in sredstvih tehnične komunikacije.4 Za temeljni kriterij razločevanja se izkaže prostor. Taras Kermauner vsestransko zelo plastično opiše, kaj se dogaja, kadar resničnost zamenja videz.5 1. TELEFON Z vidika Čistovovega razmejevanja med slovstveno folkloro in literaturo so pojmu folklornega dogodka blizu pogovori po telefonu. Marsikdaj je mednje vpletenih veliko zgodbic na ravni govoric ali že tudi čisto folklorne narave. Glede na njihovo agrafičnost jih lažje prištevamo k naravnemu tipu komunikacije. Toda kljub ne­posrednemu zvočnemu stiku med obema členoma komunikacije zaradi prostor­ske razdalje med sporočevalcem in sprejemalcem to še ni folklorni dogodek. Da je ta téma v okviru tukajšnjega poglavja vredna premisleka, dokazuje na­slednje, sicer pisateljsko navdahnjeno razmišljanje, ki Dušana Jovanovića pripelje na rob slovstvene folkloristike, le da z njemu lastno, strokovno neobvezno termi­ 2 Sintaktične inverzije. 3 Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 141–142. 4 Prav tam, 137–146. 5 Taras Kermauner, Blagor slabotnim! v: Franc Sodja, Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana: Lumi, 1991), 202: »Simboli, znamenja, znaki, kódi so čvrsti in pravi, če izvirajo od Boga; če jih nosi božji smisel. Če se človek Bogu umakne ali ga poskuša odstraniti, dokončno ubiti; če celo misli, da se mu ga je res posrečilo za zmerom ubiti – od Nietscheja in Marxa naprej –, se zgodi, kar se dogaja na današnjem Zahodu: znaki izgubijo tla pod nogami, razmno­žujejo se kot rak. Nimajo več ne vsebine ne smisla. Lahko pomenijo kar koli. Zavlada ne­določljivost in nerazčlenjenost, vseenost, v ontologiji nihilizem, v etiki cinizem, v človeških stikih manipulativizem, v psihologiji premestitev v imaginarno in fantazmagorično. To dogajanje imenujemo simulacijskost, izguba resničnosti, zamenjava resničnosti z mo­žnosto – virtualnostjo – in naključnostjo – kontingenco. Na mesto ljubezni stopita fasci­nacija in zapeljevanje (sedukcija). Namesto upanja igra na srečo. Namesto vere tehnolo­gija brezmernega aktivizma. Človek človeku postane zgolj predmet samouveljavljanja in samopotrjevanja.« C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE nologijo: »Prijateljica Bjanka ima svoj krožek. Iz Londona, Dunaja ali Pariza mi po telefo­nu na dolgo in široko razlaga, s kom je bila, kaj je počela, kaj je kdo rekel in kaj je ona rekla. To so podrobna, z emocijami nabita poročila o srečanjih, o novih znanstvih, o presenetljivih doživetjih. Le izjemoma se zgodbe nanašajo na najine skupne znance. Bjanka praviloma govori o ljudeh, ki jih poznam ali spoznavam zgolj iz njenega pripovedovanja. Iz Bjankinih slikovitih, vendar pa ne pretirano sistematičnih opisov so se v moji domišljiji zaplodile fikcij­ske osebe, obrazi in telesa, ki oživijo pred mojimi očmi, brž ko jih Bjanka omeni. Seveda sem potreboval mesece in leta, da so se nikoli videne prikazni sčasoma ustalile v moji domišljiji in dobile oprijemljive obrise. Toda vztrajno in pogosto omenjanje istih ljudi z imeni in priimki, opetovano obnavljanje istih dogodkov je naredilo svoje. Postali so mi domači. Pa ne le oni, tudi njihovi ljubimci, prijatelji in sorodniki. Roman reka Bjankinega življenja teče skozi vse nas. Bjanka namreč sploh ne skriva, da tem osebam zelo pogosto in na enako vztrajen in podroben način predstavlja tudi mene. Tako kot se oni naseljujejo v meni, se najbrž jaz na­seljujem v njih. O meni vedo toliko kot jaz o njih! Skratka, jaz nastopam kot zvezda v Bjan­kinem krožku, kot lik v neki ustni literaturi, ki trga iz pozabe izbrana poglavja življenja in časti vznemirljiva doživetja. Bjanka svoje življenje podarja drugim, ga deli z drugimi tako, da ga vsaja v njihov spomin. Bjankino vesolje se neprestano širi, osebe v njem se množijo. Po njeni volji se srečujemo, zbližujemo, postajamo udje velike Bjankine družine. Meje, razdalje, časi, jeziki, ki nas ločujejo, čudežno izginjajo. Skupaj smo, srečujemo se v točki, ki se ji reče Bjankina duša. V žarišču njene fascinacije z nami se čudimo drug drugemu. S tem ko pripa­damo njej, pripadamo tudi eni drugim.«6 Iz navedenega odlomka o (fiktivinih ali ne!) telefonskih pogovorih odkrijemo celo nekakšno kontinuiteto, ki se goji že nekaj let, na podlagi česar bi lahko govorili o posebnem na pol folklornem žanru. 2. R AČUNALNIK Ob preizkusu modela K. V. Čistova o razmejevanju slovstvene folklore in literature glede na nov medij medsebojne komunikacije, na računalnik in njegovo mrežo, ugotovimo, da sta čas podajanja in sprejemanja sporočila lahko hkratna. S tega vidika se navedena def inicija lahko zamaje in podvomimo v način komunikacije kot kriterij razmejevanja slovstvene folklore in literature, toda samo z vidika časa, ne pa tudi s prostorskega vidika! Sporočevalec in sprejemalec ostajata vsaksebi na različnih mestih kljub skrajni časovni bližini. Sploh pa komunikacija ni ustna, kar je temeljni pogoj za naravni tip komunikacije. Elektronska pošta res omogoča komunikacijo,7 vendar le na ravni teksta, ne omogoča pa folklornega dogodka. Ta sestoji iz medsebojnega prepletanja teksta, teksture in konteksta. Za njihovo aktualizacijo je nujen skupni prostor dogajanja. Pri komunikaciji z računalnikom – zaradi različnega praviloma (zelo) oddaljenega prostora sporočanja in sprejemanja! – tekstura odpade. Če bo napredek tehnike le-to celó omogočil – na primer na način sodobnega telefoniranja in domofona, ko se na ekranu pokaže fotografija govorca ali obiskovalca – bo še zmeraj obstajal različen kontekst sporočevalca in sprejemalca. 6 Dušan Jovanović, Francoski krožek, v: Delo/Sobotna priloga, 16. december 2000, 32. 7 Računalnik je že zaradi svoje pojavnosti in tehnične dognanosti najbolj upravičeno ume­ ščen na področje tehničnega tipa komunikacije. II. PROCES DEFOLK LORIZACIJE Eden ključnih dejavnikov za vedno večji proces defolklorizacije so od svojega ob ­stoja naprej avdiovizualna sredstva. Ljudem jemljejo priložnost za druženje tudi v obliki folklornih dogodkov. Zamenjujejo ga – teoretično gledano – številni pojavi folklorizma. 1. R ADIO »Bilo je verjetno konec 50. let 20. stoletja, ko je po naših porabskih slovenskih vaseh le redko­kje bila elektrika. Rojen sem na Gornjem Seniku kjer sem tudi odraščal. Moja stara mama je imela – edina v vasi – radio na uro, ki so ji ga podarili učitelji, naši sosedje, ko so se odselili z Gornjega Senika. Za tiste čase je bil to pravi tehnični čudež, namreč radio, ki se ga je dalo z vgrajeno uro nastaviti, da se je po želji sam vključil in izključil. Bil sem še zelo majhen, niti v šolo nisem hodil. Enostavno si nisem mogel predstavljati, kako tista stvar lahko delu­je. Nato je prvemu čudežu sledil drugi, ki se vsekakor tiče tudi etnologije. Namreč tehnični čudež povezan s čudežem izvirne ljudske pravljice. Radio smo ponavadi poslušali pozimi zvečer. Poleti ni bilo časa za tako razkošje, kje pa! Ugasnili smo luči in zlezli v postelje, ki so jih ogrevale vroče opeke (mirodobni radiatorji!). Bila je tema in tišina. Tedaj smo z babico in dedkom molili. Ko smo končali, se je čez nekaj sekund sam od sebe – celo brez daljinca – vključil radio. Vodoravna steklena ali plastična lestvica za jakost in postaje na spodnjem delu naprave je žarela z rumenkastooranžno bar­vo, okroglo zeleno ‘mačje oko’ ali ‘večna luč’ pa je bliskala desno zgoraj. Dedek in babica sta v tistem čarobnem soju imela skrivnostno čudna obraza. Kar naprej sem silil v dedka z vprašanjem, kako je mogoče, da se iz tiste žareče škatle slišijo človeški glasovi, govori, pesmi, glasba… Ko se je dedek, pravi šaljivec in navihanec, naveličal mojega stalnega drezanja, mi je začel pripovedovati, da so v tisti škatli pravi ljudje, resda zelo majhni, kot kakšni škrati, in oni govorijo, pojejo, igrajo. Pravi ljudje? […] In še manjši kot jaz? […] Kvečjemu tako veliki kot moja palca na rokah?… In so tam v radiu doma? Ne, samo takrat so tam, ko govo­rijo, pojejo in muzicirajo. In kdaj pridejo noter? […] Preden začnejo s programom. Prihajajo takrat, ko ugasnemo luč. In zakaj jih mi ne vidimo? […] Ker bi se nas ustrašili in potem ne bi bilo tistih zanimivih programov. In tako smo se večere in večere pogovarjali in sem v tisti temi s čarovniškimi svetlobami različnih barv dolgo časa vse do zadnje pičice verjel dedku z mističnimi obrisi na obrazu in šepetajočim glasom …«8 Niso še tako daleč za nami časi, ko je v radijskih oddajah v živo za otroke in odrasle z naslovom »Iz naših krajev« sodeloval tudi kdo s prispevkom v narečju. Leta in leta so ti nastopi gojili vtis, da so narečja v javni rabi samo za smeh in posmeh. Šele narečna poezija zadnjih let, npr. Janeza Ramoveša, dokazuje, da je narečna govorica ravno tako sposobna za globoke intimne izpovedi in baladne sonete, skratka globoko poezijo.9 Slovenskim narečjem in njeni umetnosti, kar slovstvena folklora je, je dala 8 Francek Mukič, Etnološko delo med porabskimi Slovenci s poudarkom na muzejskih zbirkah, v: Odstrta dediščina (Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2003), 57–58. 9 Prim.: Marija Stanonik, Narečna poezija Janeza Ramoveša iz Suše pod Blegošem, v: Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika (Maribor: Slavistično društvo, 2002), 409–423. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE pravo ceno šele oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi10 na nekdanjem radiu Ljubljana oz. današnjem radiu Slovenija. Sodelavci te oddaje so hoteli poslušalce seznanjati s slovensko, folklorno, predvsem pevsko dediščino in jih izobraževati, da bi jo bolj cenili, spoštovali in ne nazadnje ohranjali. Dolgo jim je to lepo uspevalo. Toda ob tem procesu ozaveščanja o vrednotah naše folklorne dediščine je potekal še en proces. K akor hitro so se te oddaje začele polniti s pevci, godci in pripovedovalci, ki jih je z/družil predvsem interes, da nastopijo na radiu, se je slo­vstvena ali precizneje glasbena ali pevska folklora tistega konkretnega okolja, vsaj za nastop, prelevila v folklorizem. Vsi nastopi raznih pevskih ali plesnih folklornih skupin na radiu ali televiziji sodijo v folklorizem, ki je folklora iz druge roke. Se pravi, da je iztrgana iz svojega naravnega okolja pogosto prav s posredovanjem avdiovizuelnih sredstev. Marsikje danes obstajajo ne samo slovstvena, ampak tudi druge panoge fol­klore in tudi nekateri etnološki pojavi samo še na način folklorizma11 in s tem ure­sničujejo trgovsko, turistično ali kulturno funkcijo. Še ravnina teksta je predelana javni ponudbi v prid, kaj šele ravnina teksture in konteksta, če ostajamo v mejah slovstvene folklore.12 2. GR AMOFONSK E PLOŠČE, K ASETE, ZGOŠČENK E V folklorizem sodi izvajalsko in tehnično še tako dodelana – in ravno zato! – po­nudba slovstvene in glasbene folklore na gramofonskih ploščah, čeprav so danes že zastarele, na vsem dostopnih kasetah in zgoščenkah. Kupci teh avditivnih sred­stev so pač pozorni do pevcev in pripovedovalcev oz. interpretov folklornih pripo­vedi na magnetofonskih trakovih in gramofonskih ploščah in zgoščenkah in si jih izbirajo po svojem okusu. Toda njihova naklonjenost do njih je zgolj enostranska in jim jo glas s takšne ali drugačne plošče vrača le z neštetimi do pičice enakimi ponavljanji. Folklorni dogodek, ki je nekaj živega in neponovljivega in sestoji iz neposrednega sodoživljanja sporočevalca in sprejemalca, z uporabo navedenih sredstev ni mogoč. V bistvu gre za simulacijo. Ne v njenem pozitivnem pojmova­nju, kakor si jo za poezijo vzhičeno prisvaja Edvard Kocbek,13 tudi ne v popolnoma 10 V kratkem bo praznovala 40-letnico svojega obstoja. Zgledno jo ureja Jasna Vidakovič. 11 Prim. Marija Stanonik, O folklorizmu na splošno, 20–42. 12 Marija Stanonik, Slovstveni folklorizem, v: Nova revija 11/121–122 (1992), 673–683. 13 Edvard Kocbek, O poeziji, v: Svoboda in nujnost (Celje: Mohorjeva družba, 1989), 251– 252: »Besedna umetnost torej ni identična z resničnostjo. Poezija je le izzivanje in odgo­varjanje na izziv, čeprav ne gre za noben stvarni ali neposredno nujni dogodek in čeprav avtor niti nima takšnega namena, kajti prava umetnina ima v sebi vedno sveže pripra­vljeno zgodovinsko moč: vsebino, ki jo nosi, je mogoče v vsakem času in položaju razu­meti kot odgovor na vsakokrat zastavljeno vprašanje. To vznemirjevalno vlogo poezije je zelo dobro razložil eden novejših nemških literarnih teoretikov, Dieter Wellershoff. Ko je premišljal o razmerju med življenjem in poezijo, je začel slovstvo primerjati s simula­cijsko tehniko. Ta pojem je vzel iz modernega letalstva, ki se na nove in nepredvidene položaje v letu pripravlja v posebnem vadilnem prostoru. V njem se astronavti prilaga­jajo breztežnosti, vadijo se v krmilnih različicah in že vnaprej spoznavajo vse kritične enakem smislu, kot pokaže do tega pojava svojo zadržanost Taras Kermauner.14 To je »instant kultura«,15 »surogati, nadomestki« za sodoben okus.16 faze svojega poznejšega poleta. Temu vadilnemu prostoru pravijo simulacijska tehnika in ta pojem nam more biti po njegovem analogija za pojasnjevanje poezije. Poezija mu je namreč prav tako življenjski izkušnji prirejen simulacijski prostor, igrišče za umišljeno ravnanje, ki v njem tako avtor kakor bralec prestopata meje svoje praktične izkušnje, ne da bi pri tem dejansko kaj tvegala. Zdi se mi, da je primera sprejemljiva. K njiževnost sicer ni stvarna resničnost in tudi ne izraža dokazljivih učinkov nanjo, vendar nam daje predloge ali zglede za ravnanje v življenjskih položajih, ki doslej v naši izkušnji nanje nismo naleteli, ki pa so življenjsko mogoči. Na takšne primere življenjskega ravnanja se v poeziji sicer ne moremo navajati kakor letalec v simulacijskem prostoru, kajti letalčeve kretnje so strogo določene, medtem ko je pesnik svobodnejši. Tu se torej neha ana­logija z letalcem v simulacijskem prostoru, pesnikov položaj ima večje in svobodnejše možnosti ravnanja. Z drugimi besedami: cilj poetične igrivosti ni absolutno pravilno ravnanje, temveč nenehno in neugnano preskušanje človekove življenjske igre. Prav v tej brezmejno mogoči variaciji umišljenin leži smisel človekovih besedno stvariteljskih iger. […] Umetnost je igra človeka igralca, ki igra na vse, se pravi na svobodo, ne da bi pri tem prizadel svobodo svojega bližnjika.« 14 Taras Kermauner, Bog in slovenstvo (Ljubljana: Družina, 1993), 131: »K ar je za Zahod moda, je skušalo postati na Slovenskem – za sakralistse – najgloblja, življenje v usodnem zaznamujoča resnica: magizem. Magizem je na Slovenskem kombinacija simulacijskosti in virtualitete, kot je na Zahodu, in gentilistično rodovne prazne vere, temelječe na avtofascinaciji in avtosedukciji v kozmično bit sveta, ki pa naj bi postala tudi na-rod-no total(itar)na.« 15 Marjan Turnšek, Instant kultura, v: Družina 44/34 (27. avgust 1995), 7: »Prišel sem v času dopoldanske kavice in ponudili so mi instant kavo. Ker sem jo odklonil, so jo nado ­mestili z instant kakavom. Po prijetnem dopoldnevu smo sedli za mizo in kosilo se je pri­čelo z instant juho, ki je bila pripravljena praktično v trenutku. S pomočjo mikrovalovne pečice so bile v rekordnem času pripravljene tudi vse druge jedi, razen solate, ki pa ni bila ‘instant’.« Vse je bilo tudi okusno, tako da se ne morem pritoževati razen instant smetane za kavico po kosilu. […] Veliko pa sem razmišljal o tem, kako je to področje prehranjevanja odsev celotnega načina mišljenja in življenja sodobnega človeka. Vedno nam zmanjkuje časa in zato stremimo za tem, da bi za vsako dejavnost porabili čim manj časa, da bi nam ga tako ostalo več za kaj drugega. A tudi tisto ‘drugo’ hitimo delati, da bi tudi pri tistem prihranili vsaj kakšno minuto. Vse dobro in prav, dokler je to omejeno na področja, kjer se res da prihraniti nekaj časa. So pa stvari, ki nimajo in ne morejo imeti ‘instant’ izvedbe. […] Morda je celo ta ‘instant’ miselnost podoba vedno večje nezrelosti ljudi, ki ima za posledico tudi nesposobnost razvijanja osrečujočega načina življenja. V takšni ‘instant kulturi’, ki svojo pot pričenja morda prav v kuhinji, nastajamo ljudje, ki hočemo vsako željo takoj zadovoljiti. […] In ker določenih nujno potrebnih odnosov ni mogoče tako izsiliti, je potrebno seči po umetnih nadomestkih, ki vsaj za kratek čas pričarajo tisto, česar nismo sposobni uresničiti. Tako nastanejo zasvojenosti z delom, s televizijo, pornografjo, z mamili, alkoholom, diskom, razvratom, nasiljem […] Najdlje pa je segla ta miselnost ‘instant učinkov’ prav na duhovnem področju. Tudi tu se pojavljajo ponudbe, ki zagotavljajo človeku hitro in na videz učinkovito rešitev najbolj zapletenih duhovnih problemov, stisk, ki jih nosi kdo v sebi. Če pa pri kakšni stvari v resnici lahko prihranimo kaj časa, ga potem porabimo za tiste v življenju bistvene stvari, ki nimajo in nikoli ne bodo imele ‘instant izvedb’«. 16 Anton Trstenjak, Človek končno in neskončno bitje (Celje: Mohorjeva družba, 1988), 460. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE 3. TELEV IZIJA, FILM Podobno je z oddajami na televiziji ali s filmom. V obeh primerih pripovedovalca ali pevca lahko gledamo, morda celo v njegovem domačem, avtentičnem okolju. Toda on ne sliši naših pripomb, vzdihov, ne vidi obraznih mišic, kretenj rok, gibov nog in telesa in še marsičesa drugega, kar vse mu pomaga razbrati razpoloženje poslušalstva in temu ustrezno napeljati, voditi in dokončati pripoved ali navre­či ustrezen pregovor, predlagati pravo pesem, ki bo povezala družbo v ubrano razpoloženje. Neposredna zveza med pripovedovalcem in sprejemalcem je rezko pretrgana. Toda ob pretiranem in nekritičnem gledanju televizije sprejemalec, torej gledalec ne razločuje resničnosti od f iktivnosti.17 Javna občila »posredujejo utopičen pogled na svet. Človek prestopa iz resničnosti sveta v irealni svet, postane sanjajoči človek, odtrgan od vsakdanje izkušnje.18 Raziskovalci teh procesov ugota­vljajo: »če visoko razvita tehnika meri na to, da bi utopijo spremenila v resničnost, velja za množična občila ravno nasprotno: tu se vsakdanja resničnost spreminja v utopijo.«19 Jedro problema je v tem: kar sporočajo občila, so v resnici reprodukcije in drugotne (sekundarne) izkušnje, ki se pa predstavljajo kot prvotne (primarne), vendar gledalec ni več sposoben tega razločevati.20 Izhodišče tukajšnjega prispevka je empirično, vendar utegnejo imeti njegovi iz­sledki tudi teoretično vrednost, ki jo v takem primeru daje primerjalna metoda. Med drugim se zastavlja vprašanje, kakšne so možnosti vizualizacije takšnih folklornih motivov, ki so izkustveno nepreverljivi in v vsakdanjem življenju očem in ušesom21 17 Stefaan van Calster, Televizija – alternativna vzgoja, v: Kristjanova obzorja 7, 1992/2 (28), 132–134. 18 Prav tam, 135: »Nova sredstva omogočajo, da dobivamo poročila z vsega sveta. Še več: čutimo, kot »da smo zraven«. Človek postaja državljan sveta. Ali pa »svet postaja naša vas«. Pri tem ustvarjajo občila zavest, da smo dosegli srečno življenje. Zdi se, da vodijo človeka k njegovi izpolnitvi. Vsaj vzbujajo tak vtis. Ostane pa vprašanje, kam to vodi? Kje je kraj njegovih sanj?« 19 Prav tam, 135–136: »Človek, ki si v enoličnosti vsakdanjega dela ne more dovoliti nobene ustvarjalnosti ali fantazije, sanjari, […] živi v svetu iluzij, odvadi se misliti in biti ustvarja­len in sčasoma nastopi v njem nekakšna ohromelost. […] Dejansko gre za odtujevanje od vsakdanjega življenja in prehajanje v območje domišljijskega. […] Zasužnjenost s te­levizijo je danes res eden najbolj realnih problemov in ni še načina, kako bi ga rešili. S pomočjo televizije lahko pridemo ljudje v sanjski svet. To ima lahko negativne posledice za naše vsakdanje življenje. Ima pa tudi pozitivno stran, saj je včasih potrebno, da človek zaradi potrebe po oddihu vstopi v svet domišljije. Množična občila dajejo na preprost in lahek način priložnost za to.« 20 Prav tam, 136–137: »V tej zvezi govori A. Joos tudi o ‘komunikacijski revoluciji’, ki pa ni nasilna in ni hrupna. Resničnosti same sicer ne bo spremenila. Čeprav komunikacija vse spremeni, ostane ‘fiktivna’, ‘imaginarna’. Samo sugerira. Ne spreminja se dogajanje, ampak način gledanja. Svet gledamo s stališča časopisov, napisov, publicitete […] Vse to ni ‘realno’. Svet medijev je mnogo bolj svet ‘imaginacije. Kar je ‘imaginarno’, zato sicer še ni ‘napačno’, vendar pa tudi ni ‘resnično’. V tem smislu E. Biser pravi, da preprosto ni več zanimanja za to, kar je tu, kar obstaja, ali za stvari, kakršne so. Kar je ‘imaginarno’, ponazarja to, kar bi lahko bilo.« 21 Slušni učinki so metodološki doslednosti na ljubo tu izpuščeni. nedostopni. Kako take pojave – razne prikazni in bajna bitja predstavljajo sodobna avdiovizualna sredstva: s kakšnimi zvočnimi učinki in vizuelno domišljijo? O tem se lahko poučimo iz serije šestih oddaj z naslovom Slovenske bajke. Leta 1990 jih je posnela tedanja ljubljanska televizija.22 Slovstvena folklora je umetnost mraka. Prižgani televizijski sprejemnik v mra­ku starejšim obudi spomin na čase, ko so kot otroci sedeli pred ognjiščem, zrli v plapolajoči ogenj in si pripovedovali zgodbe.23 »Za obrtnike je bila Šmihelca v starih časih, ko še ni bilo elektrike, začetek dela pri slabi luči, ob trski, domači lojenki in končno ob petrolejki. Sv. Mihael je čevljarjem, krojačem, šiviljam in tkalcem, ki so hodili ‘na štero’, spet ‘prižgal luč’; zvečer in zjutraj so morali začeti delati pri luči, ker se je dan skrčil. Vendar je prav to delo pri luči predvsem ob dolgih večerih izžarevalo poseben čar ter pomagalo ohra­njevati stara izročila, kajti kratili so si čas z grozljivimi zgodbami o strahovih, z ugankami, smešnicami, pesmimi, basnimi, bajkami, pravljicami in povedkami, ki so tako prehajale iz roda v rod. Ko ni bilo radia in televizije, so si sami pravili vsakdanje novice, znali so se primerno zabavati, da ni bilo dolgčas in je delo šlo urno od rok. Iz otroških let imam vso romantiko takih večerov v najlepšem spominu.«24 III. METODIČNE NOVOSTI ZA TERENSKO DELO V nasprotju s teorijo je bila slovenska slovstvena folkloristika metodično in meto­dološko sorazmerno na tekočem, kar se tiče tehničnih pripomočkov za zapisova­nje in zbiranje gradiva. Glede na to, da je slovstvena folklora umetnost govorjenega jezika, se njeni zapisovalci z veseljem oprimejo vsake nove možnosti, ki jim jo omo­goča prestreči v živi, slušni obliki. 1. FONOGR A F Prvi aparat, ki je zamenjal pisalo, je bil fonograf. Voščeni valji s 5 pesmimi, ki jih je kot pr ve posnel nanj Juro Adlešič25 v Beli krajini in na Gorenjskem v začetku 20. stoletja, so sprhnele; pač pa se je ohranilo okrog sto slovenskih pesmi, ki jih je v Beli krajini leta 1913 ujela na fonograf ruska folkloristika J. G. Lineva. Matija Murko je s fonografom zapisoval južnoslovansko epiko.26 2. MAGNETOFON, K ASETOFON, DIKTA FON Še večje olajšave in veliko spodbudo za terensko delo so folkloristi pričakovali od magnetofona.27 Vendar se pri nosilcih slovstvene folklore še danes pojavlja splošen 22 Bajke na Slovenskem, TV Ljubljana, 27. 4., 4. 5., 11. 5., 18. 5. 1990. 23 Fani Bosnič, iz sosednje postelje na Infekcijski kliniki Kliničnega centra v Ljubljani avgu­ sta 1985. 24 Pavle Zablatnik, Čar letnih časov v ljudskih šegah (Celovec: Mohorjeva založba, 1984), 210. 25 Juro Adlešič, poznejši ljubljanski župan. 26 Marija Stanonik, Zapisovanje in redakcija slovstvene folklore kot metodološki problem, v: Teoretični oris slovstvene folklore, 367. 27 O tej pridobitvi leta 1955 je navdušeno pisal Niko Kuret. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE odpor do magnetofona in mikrofona, kasetofona in diktafona. Nekateri pripove­dovalci pred aparatom kot da otrpnejo in od tod nerazločno izgovorjene besede, ki jih z magnetofonskega traku ni mogoče zmeraj razbrati. Da tudi uporaba te vrste tehničnega sredstva ne reši vseh problemov, potrjuje že prislovično znan primer Vlajka Palavestra, ko je nekje v Bosni snemal šaljivo zgodbo o bedakih, ki so lovili bolhe. Pri transkribiranju z magnetofonskega traku se je pokazalo, da osrednji del ni bil posnet in tudi ni mogel biti, ker se je ta del zgodbe odvijal mol­če, zgolj z gestami in mimiko. Magnetofon torej res natančno zapisuje melodijo govora in modulacijo glasu, je pa slep za mimiko in gibe, ki dopolnjujejo in včasih nadomeščajo besede. Temu delno odpomore fotografija, ki pa ujame le posame­zne faze življenja v njegovem gibanju. 3. VIDEO TEHNIK A Naslednja stopnja v tej smeri je uvajanje video tehnike. Vpričo nje je dozorevalo spoznanje, da je način konzer viranja slovstvene folklore usodno pomemben za njeno identiteto: »vsako zapisovanje folklornega gradiva deluje na to gradivo in ga na poseben način spreminja že s tem, ko ga prenaša iz izvirnega prvotnega konteksta.«28 Tu je dosegla mednarodni ugled dr. Herta Laussegger z videof ilmi, s pomočjo katerih skuša čim bolj nazorno prikazati rabo živega slovenskega govora v njegovi funkciji ob predmetu in ravnanju z njim. Na ta način je dokumentirala terminologijo o mlinarstvu, peki kruha,29 spravilu lesa itn. Njeno prizadevanje je vredno posnemanja z vidika etnologije in dialektologije, spotoma pa je navrženo v njene f ilme tudi kaj folklornega, bodisi iz glasbene ali slovstvene folklore. IV. ELEKTRONSK A TEHNIK A ZA NOVE GENER ACIJE Razvoj elektronskih medijev res vpliva na vedno popolnejše metode zapisovanja, vendar nikdar le-ti ne bodo mogli docela nadomestiti živega folklornega dogodka, kakor nam je lepo pokazal teoretični preizkus ob teoriji komunikacije K. V. Čistova. 1. INOVACIJSK I PROJEKT NA OSNOV NI ŠOLI M AK SA PLETERŠNIK A V PIŠECAH Nove možnosti obnavljanja narečij in slovstvene folklore dajejo vznemirljive re­zultate v pedagoškem procesu. To prepričljivo dokazuje poročilo o inovacijskem projektu na osnovni šoli v Pišecah.30 V okviru programa za računalniško opisme­ 28 Marija Stanonik, Zapisovanje in redakcija slovstvene folklore kot metodološki problem, 369. 29 Herta Maurer-Lausegger, Kruh iz črne kuhinje, Priloga videofilmu (Fonološka transkripcija filmskega besedila s prevodom v slovenščino) Klagenfurt/Celovec 1999. 30 Projekt sta podprla Ministrstvo za šolstvo in Zavod za šolstvo Republike Slovenije v progra­mu Računalniško opismenjevanje, za uporabo tehnologije pri pouku slovenščine. njevanje in uporabo tehnologije pri pouku slovenščine si ga je zamislila Marija Sivec,31 ki tudi pojasnjuje, da sta bili pri projektu uporabljeni dve metodi učenja: raziskovalno učenje (projektno učno delo) in sodelovalno učenje. V ta namen so se oblikovale skupinice, ki so na terenu zbirale gradivo po metodologiji slovstvene folkloristike.32 Vodja projekta je bila učiteljica Rut Zlobec.33 Naslov Obarvana slo­venščina so mu dali učenci sami.34 Vsebinsko je delo potekalo po treh pasovih. V prvem pasu pod naslovom V Pišecah je lüšno so predstavili svoj kraj in njegove naravne (vinogradništvo) in kulturne (npr. osebnost Maksa Pleteršnika) znamenitosti. Drugi pas z imenom Slovarski kotiček35 zajema slovarsko delo na vinogradni­ško tematiko. Pišece so na meji vzhodnoštajerskih in dolenjskih narečij. Besede so zbrali v tematske razdelke, npr. hrana, vinogradniško posodje, orodje, šege. Otroci so si razdelili delo po teh tematskih razdelkih. V skladu z izhodiščem, da je pot raziskovanja narečij v osnovni šoli drugačna kot v srednji šoli ali na fakultetni ravni, je v pr vi fazi ta skupina snemala pogovore na terenu z digitalnim magne­tofonom, ki zagotavlja kakovost zvoka in prenos le-tega v pomnilnik računalni­ka, kjer se ohrani v računalniškem jeziku. Vsak predmet, za katerega so učenci poizvedeli narečno besedo, so fotografirali, spet z digitalnim fotoaparatom, ki omogoča prenos fotografij v računalnik. Ta tehnologija (tonski posnetek in foto ­grafija sta omogočila, da so se učenci na tej stopnji izognili transkripciji, ki je zelo zahtevna za osnovnošolce. Upoštevano pa je bilo načelo nazornosti in konkretno­sti. V drugi fazi so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iskali knjižne ustreznice domačim narečnim besedam. Že ime Naše slovstveno izročilo pove, da je bil tretji pas namenjen izrecno slovstveni folklori njihovega domačega kraja. V razredu so se najprej seznanili z osnovno klasifikacijo.36 Otroci so bili tudi tu zelo ustvarjalni. Domislili so se čebel­njaka, sami so bili čebelice, ki so nosile nabrano v panje. Čebelnjak so obar vali s tremi bar vami in tako ločili literarjenje, pismenstvo37 in slovstveno folkloro. Zno­traj tega so bili panji, eni so bili prazni, drugi napolnjeni z gradivom,38 s posnetki s terena. Zvočno ta pas spremlja pesem, nekakšna himna teh krajev Kozjanska uš. V tem pasu so video posnetki s kamero, kako ličkajo koruzo, postavljajo klopotec. To dokumentarno gradivo je nastalo spontano, na pobudo učencev. Pozanimali so se, katere zgodbe se pripovedujejo spomladi, ko se gre v vinograd in se slišijo v narečju, nekatere pa tudi v knjižnem jeziku, to je pomembno za uzaveščanje zvrsti jezika. 31 Marija Sivec je bila s strani Zavoda za šolstvo njihova stalna spremljevalka in svetovalka. 32 Marija Sivec v tej zvezi navaja priročnik Marije Stanonik, Slovstvena folklora v domačem oko­ lju (Ljubljana, 1990). 33 K recenziji dela sta bili povabljeni prof. dr. Zinka Zorko in doc. dr. Marija Stanonik. 34 Pripomba Marije Sivec. 35 Seveda se povezuje s Pleteršnikom, saj je bil ta pomemben slovenski slovaropisec. 36 Pri tem so sledili napotkom iz poglavja Naše slovensko izročilo v delovnem zvezku Miha Mohor, Manca Košir, Marija Stanonik, Naš čas-opis (Ljubljana: Rokus, 1999), 75–112. 37 Danes bi vsebini tega pojma dala ime: pisarjenje, da imamo vzporednico: pisarjenje – literarjenje. Več o tem v prihodnosti. 38 Pač odvisno od tega, kaj in koliko so dobili na terenu. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE Prikazani projekt je postavljen na računalniško medmrežje kot vzorec za po­dobno delo drugim šolam in kot gradivo v njihovem učnem procesu. V prihodnje želi Zavod za šolstvo pridobiti še nekaj drugih šol, da bi omenjeno delo primerjal­no nadgradile.39 2. NADALJNJEMU SODELOVANJU V PREMISLEK Medtem ko je predstavljeni projekt zelo skrbno pripravljen, ni zmeraj tako z ra­znimi mednarodnimi projekti, ki se zadnji čas pojavljajo na slovenskih spletnih straneh in se navezujejo tudi na slovstveno folkloro. Med njimi je na primer eden z naslovom Legende mojega kraja. »Legende mojega kraja je primer projekta, ki je uporaben tako v osnovni kot v srednji šoli. Primeren je pri obravnavi snovi pri slovenskem jeziku, zgodovini in zemljepisu. Učenci zbirajo podatke o legendah v svojem kraju, stare pripovedke, slike, zgodbe. Pišejo tudi življenjepise znanih ljudi in krajevnih posebnežev. Najlepše in najzanimivejše bomo objavili na spletni stran projekta.«40 Iztis s spletne strani kaže, da gre za mednarodni projekt. Njego­vi cilji so hvalevredni. Manj zadovoljstva daje njegova predstavitev slovenskemu bralcu in slovenskim šolarjem, bodisi učencem osnovnih šol ali dijakom srednjih šol, katerim je name­njen. Poučenega bralca moti napačna raba términa »legenda«, v naslovu. Iz konte­ksta in besedila razpisa se lepo vidi, kako je lahko prišlo do tega. Razpis je preveden iz angleščine, kjer pomeni »legend« praviloma to, kar v slovenski tradiciji slovenske literarne vede pomeni pripovedka in v slovstveni folklori povedka. Nikakor pa to niso legende v folklorističnem pomenu besede, saj so to po pojmovanju obeh ome­njenih slovenskih strok pripovedi o svetih osebah iz krščanskega kulturnega kroga. Otroke se z nedomišljeno terminologijo in nezrelo razlago pojmov spravlja v zadrego, neprimerni prevodi zanjo pa delajo nepotrebne težave tudi šolnikom, saj bodo zaradi dvoumnosti posameznih pojmov, s katerimi se otroci srečujejo prek računalnika, otrokom v šoli veliko težje vcepili njihov pravi pomen. V tem prime­ru ne gre zmeraj za povedke, ker se pripovedi še niso sfolklorizirale, zato bi bilo najprimerneje za te različne žanrske zgodbe rabiti njihov zbirni pojem: pripovedi. Tudi izraz zgodba bi bil primernejši kakor legenda. 3. INTER AKTI V NA K NJIGA PRI MATIČNI K NJIŽNICI K AMNIK Matična knjižnica Kamnik je ob 50 -letnici svojega obstoja izdala knjigo Veronika z Malega gradu.41 V njej so iz že znanih objav v revijah in knjigah ponatisnili 28 folklornih pripovedi s poudarkom na likovnosti, nato pa s pomočjo računalniških 39 Za informacije v zvezi s tem projektom se še posebej zahvaljujem svetovalki z Zavoda za šolstvo, Mariji Sivec. 40 Koordinator: Suzana Geršak. /Čas: projekt poteka ves čas. / jezik: slovenski / konferen­ ca: apc.ieam.si. legende. 41 Veronika z Malega gradu (ljudsko pripovedno izročilo s Kamniškega), ur.: Breda Podbrežnik Vukmir, Maja Šinkovec Rajh, Andreja Štorman (Kamnik: Matična knjižnica, 1999). strokovnjakov v omenjeni knjigi objavljeno gradivo prenesli na internet in med seboj prepletli besedo, slike, animacije in povezave. Tako je knjiga multimedialno predstavljena na internetu. Njeni uporabniki niso le bralci zgodb, kajti obiskoval­ci spletnih strani so povabljeni, da aktivno sodelujejo v spletnih dogodivščinah. Ta interaktivna knjiga naj učencem popestri klasično branje z dodatnimi dejavnost­mi in veča motivacijo za pouk slovenskega jezika. Novičar jo priporoča z beseda­mi: »Na spletni strani http:/w w w.kam.sik. si lahko najdete elektronske razgledni­ce, novice, stran za pokrovitelje, v vsebino knjige pa se je mogoče pomakniti po več poteh. K njigo torej lahko prebirate ali pa se odločite za spletno dogodivščino z igricami in poučnimi nalogami, ki vas prav tako pripeljejo do zgodbic.«42 »Poseb ­nost so seveda povezave. Te nam omogočajo, da gremo do istega cilja po različnih poteh. Uporabniki se tako aktivno vključujejo v dogajanje, in vsak ponoven obisk je lahko izziv.« »Ob vstopu v virtualni računalniški svet se sprašujemo, kaj je lepše: listati po knjigi in jo občutiti kot skrivnosten svet, ki se nam bo vsak hip razkril, ali klikati in iskati povezave prek barvnih in grafično bogatih spletnih strani? Pa če gremo še eno stopnjo nazaj: ali je boljše druženje s pastirji v velikoplaninskih bajtah in poslušati kleno govorico ter zgodbe, ki so menda vse resnične, o divjih možeh in ženah? Poslušati Jernačevega ata iz Tuhinjske doline, ki pripoveduje svoje zgodbe in dogodivščine svojega starega očeta, ko je bil furman in je marsikaj doživel, celo divjo jago! Ali je lepše – ker smo zdaj individualisti – biti sam pred računalnikom in klikati namesto listati ali poslušati? Ker enega samega odgovora ni, je najbolje, da od vsakega sveta izberemo tisto, kar je dobro.« a) Za klasično, linearno branje se v vsebino »interaktivne knjige pride prek kazala ali z možnostjo: prelistajte knjigo. Posamezne pravljice se lahko prebirajo ločeno, s klikom na ilustracijo se ta poveča. Pod besedilom so v slovarskem delu izpisane manj znane, narečne ali starinske besede. S klikom nanje se pokaže slo ­varček, v katerem so te besede razložene. K lik na vprašaj na zgornji strani ekrana omogoči dostop do strokovnih opomb in komentarjev o bibliografskih podatkih ali razlago o motivu zgodbice. b) Do pravljic privedejo uporabnika interaktivne knjige tudi igrice in poučne naloge. Z naslovne strani ali prek drugih povezav se pride v »svet pravljic«. To je zemljevid s kamniško pokrajino in pogledom na Kamniške Alpe. Na njem so razvrščeni simboli posameznih besedil: kamniška Veronika, bele deklice z Velike planine, motniški polž itn. S temi točkami so povezane igrice, ne kar tako, ampak za prepoznavanje in morda podoživljanje posameznih pravljic. Naloge spodbujajo poglobljeno branje in drugačno spoznavanju besedila. Vizualno so prilagojene računalniški generaciji, torej opremljene z animacijami, zvokom in povezavami. c) Literarni ali likovni natečaji so namenjeni komunikaciji z bralci.43 Iz navedenega primera se vidi, da gre za krepak folklorizem, saj folklorne pri­povedi niso oropane samo pr votnega konteksta in teksture, ampak tudi ravnina teksta nima več svoje avtonomije, toda računalniška tehnologija vedno bolj posta­ja vezni člen med sporočevalcem in sprejemalcem, tudi v slovstveni folklori. 42 boc, Interaktivne pravljice, v: Dnevnik, 26. julija 2001, 11. 43 Breda Podbrežnik Vukmir, Med knjigo, internetom in knjižničnimi storitvami, v: Revija o knjigi 2/14 (Ljubljana 2001), 40–41. C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE SK LEP Za konec v premislek nekaj opažanj, kako se je tehnika že usidrala tudi v dana­šnjo vsakdanjo komunikacijo in kako pod njenim vplivom nastaja nov vrednostni sistem. To je posledica medsebojne odtujenosti zaradi televizije, ko se v številnih primerih srečujemo med seboj le na ekranu. Novi mediji, sredstva družbenega obveščanja so odločilno posegli tudi na naše medsebojno vrednotenje. Marsiko­mu prisluhnemo le na radiu, vendar na splošno velja, da mu prisluhnemo le, če se pojavi na televiziji. Ko ga srečamo v živo, je komaj kaj zanimiv in se z njim ne zna­mo pogovarjati ali pa nimamo časa, medtem ko pred televizijo lahko preždimo kdove koliko ur. K ričeč primer tehničnega sredstva, ki vedno bolj vdira med ljudi, je novodobni mobilnik. Z njegovo pomočjo se lahko dva pogovarjata brez vsake obzirnosti do drugih na ulici ali v avtobusu, ko sta skupaj je pol manj zanimivo. Kot da ju povezuje še zgolj tehnika. Brezosebnost proznih sporočil sodobnega medijskega sveta v komunikaciji z računalnikom je izpodrinila intimnost pisnih sporočil in rokopisa. Pesmi v živo ni več mogoče slišati, saj v še tako majhni dvora­ni pevci ne zdržijo brez mikrofona in zvočnikov. Če v Združenih državah Amerike na tisoče ljudi hkrati hodi poslušat v živo, (toda s pomočjo zvočnikov) enega pripovedovalca,44 se sprašujem, ali ni to zna­menje velike lakote po neposrednosti, velikanske potrebe po živem stiku, ki jo omogoča le živa beseda, v kateri ima slovstveno folklora privilegiran položaj. 44 Robert A. Georges, Communicative Role and Social Identity in Storytelling, v: Folk Nar­rative and Cultural Identitiy / Narration populaire et identité culturelle / Volkserzählung und kulturelle Identität (Summaries / Résumés / Zusammenfassungen) I. A–K (Budapest 1989), 79. Č. AVTORIZACIJA SLOVSTVENE FOLKLORE POUSTVARJANJE SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Namen tukajšnjega poglavja je premisliti naslovno témo, pač brez pričakovanj, da bi njena obravnava že lahko dala dokončne odgovore. Sprašuje se, ali je poseganje v slovstveno folkloro znamenje ustvarjalnosti ali nemoči. Slovenska literarna zgodovina kot da se tega vprašanja otepa, saj naj bi bili povodi za posege v besedila zgolj moralistični ali znamenje šibke pesniške moči. Prav tako nista pripravljeni ugrizniti v to kislo jabolko slovstvena folkloristika in glasbena folkloristika. V skladu s pravili zapisovanja kot reprodukcije1 že načelno zavračata vsakršno poseganje v besedila, ne da bi se bili pripravljeni poglobiti v duhá in okoliščine časa, ki so vplivale na nekatere slovenske avtorje, da so se odlo­čali za avtorsko predelavo narodnih/ljudskih /folklornih pesmi. Spoznanje, da je vprašanje vredno tehtnega premisleka, se je porodilo ob branju Škrabčeve kritike belokranjskih Bisernic.2 K ritični frančiškanski pater v njej med drugim predlaga, da bi bilo treba besedila ritmično obdelati »tako, da bi vse vstrezalo vsem zahtevam tudi vmetne poezije. In podobno bi bilo ravnati z drugimi nar.[odnimi] pesenmi, ki so sploh vredne, da se ljudstvu ohranijo; kar je odveč, bi bilo iz­ločiti, kar bi bilo potrebno, dodati, kar je napačno, popraviti, kar robato in nevkretno, vgla­diti in vravnati.«3 Za »[j]ako lep zgled tako popravljene narodne pesni« ima Goethejevo »Heidenröslein«, ki jo navaja v prvotni obliki in zraven z Goethejevimi popravki. Kdo je to smer vpeljal, zaenkrat ni mogoče reči, vsekakor so ji, po navedenem pri­meru sodeč, sledili že Johann Wolfgang Goethe (1749 –1832), Achim von Arnim (1781–1831) in Clemens Brentano (1778 –1842), urednika prve nemške zbirke fol­klornih pesmi Dečkov čudežni rog (Des knaben Wunderhorn, 1806 –1808). Zbir­ko zaznamuje njun avtorski pečat, ki v slovenski oceni dobi prizvok »idealiziranja« in »izumetničenosti«.4 Stanislav Škrabec hkrati s popravki govori tudi o prepesnitvah in se pri tem sklicuje na drugo nemško predlogo: »Več o tej popravi, kaker o popravi ali prepesnitvi narodnih pesni sploh, je brati v knjižici Kleinpaulovi Von der Volkspoesie (2. verbess. Aufl. Barmen 1870), kjer stoji še 36 drugih nemških narodnih pesni s prepesnitvami Kleinpau­ 1 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 354 – 363. 2 Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, II. V Adlešičih nabral Ivan Šašelj, župnik. Zalo­žilo »Katoliško tiskovno društvo« (Ljubljana 1909). 3 Stanislav Škrabec, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II, (ocena), rubrika: Knjižne novosti, v: Zbrano delo III (Ljubljana 1909), 330. 4 Marko Terseglav, Prešernovo delo za slovenske ljudske pesmi, v: Traditiones 24 (Ljubljana 1995), 110. lovimi poleg. Vse bi moglo biti v zgled našemu pesniku, ki bi hotel ljudstvu podati njegove pesni take, da bi vstrezale zahtevam tudi vmetnega pesništva, da bi bile torej res ne le »bi­sernice« (Perlmuscheln), temuč pravi biseri (Perlen)«.5 Iz tega se vidi, da je še v pr vem desetletju 20. stoletja tudi v slovenskem kulturnem prostoru obstajala smer, ki je terjala od slovenskih narodnih/ljudskih/folklornih pesmi, naj se tudi oblikovno kosajo z vrhunsko umetno poezijo. I. TUJI TEORETIČNI IN PR AKTIČNI ZGLEDI Ta razdelek ni zamišljen kot širok sistematičen prikaz tujih pogledov na avtorsko poseganje v slovstvene folkloro, ampak le za dokaz, da je to vprašanje navzoče že vse od njenega zapisovanja naprej in da slovenski poskusi te vrste niso izjema. Posebej za folkloro v prozi in v poeziji sta z nemškega jezikovnega območja, ki je bilo dolga stoletja zaradi soseščine Slovencem najbližje, predstavljena samo po en – vendar karakterističen – primer. 1. »GR IMMOV E PR AVLJICE« Izum tiska in naglo opismenjevanje v petnajstem stoletju sta med drugim usodno zaznamovala naravni tip komunikacije, v katerem edino obstaja živa slovstvena folklora. Zgodb, ki so poprej krožile predvsem v nižjih družbenih slojih, so se sčasoma polastili višji krogi. Charles Perrault je leta 1697 izdal zbirčico osmih pra­vljic Histories ou contes du temps passé, avec des moralitéz in s tem v francoskih aristokratskih in meščanskih krogih sprožil pravo »modo pravljic«, pri čemer jih je le predelal v skladu s sprejetimi pravili obnašanja v svojem času. Tako so posta­le pravi »literarni učbenik olike.« Po buržuazni revoluciji leta 1789 se je »moda pravljic« iz Francije preselila v Nemčijo. Nemška predromantika in romantika ( Jo­hann Wolfgang Goethe, Wilhelm Heinrich Wackenroder, Novalis, Heinrich von Ofterdingen in Ludwig Tieck) se je teoretično ali praktično ukvarjala s pravljico in v umetni uveljavila »netipično strukturo« s pogosto »hermetično simboliko«. Toda šele Jacob in Wilhelm Grimm sta oblikovala pravljice za vse sloje in starosti. Dobile so »priviligiran status nacionalne institucije«. Vendar se jim je posrečilo premagati zgolj nacionalno funkcijo, ker so se nekatere povsod zelo priljubile in postale neprizivno merilo za objavo pravljic v 19. in tudi v 20. stoletju. To je spod­bujalo domneve o »brezčasnosti« njunih pravljic in nenavezanosti na konkretne kulturnozgodovinske in družbenopolitične okoliščine. Za razliko od povedk, ki so bolj zgodovinsko konotirane (dogodki, osebe, kraji), je iz pravljic prozaičnost vsakdanjika ravno prav odpravljena in so zato primernejše za domoljubno rabo in tako vzvišeno poslanstvo, kot je povezovanje celotnega naroda.6 5 Stanislav Škrabec, n. d., 330. 6 Andrej Ilc, Otroške in hišne pravljice bratov Grimm v socialnozgodovinskem in kulturnozgodovin­ skem kontekstu (diplomska naloga), mentor dr. Janez Vrečko, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo (Ljubljana, letnice ni), 24, 25. Za Andreja Ilca je problem ravno to, da še danes (deloma Perraultove) in Grimmove pravljice veljajo za »klasične«. Veliko raziskovalcev (Bettelheim) jim pripisuje »ahistorične«, »brezčasne«, »univerzalne«, »terapevtske« kvalitete, na­mesto da bi upoštevali njihovo očitno zgodovinsko in kulturno pogojenost ter ideološki vpliv. Med vzroki, da sta se brata Grimm navzven tako otepala avtorstva pravljic, je imelo izjemno vlogo prav njuno prepričanje, da so, kot sploh vsa »na­ravna poezija« (»Naturpoesie«), brezčasen proizvod anonimnega, kolektivnega »duha ljudstva«. »Onadva naj bi samo posredovala pri (ponovnem) odkritju neo ­sebnega bistva ljudskega jezika.« Toda resnica je drugačna: odkrila sta »predvsem lasten jezik.«7 Njuna redaktorska praksa namreč zbuja danes precejšnje pomisleke. K ljub temu da sta brata Grimm načelno odklanjala sicer v romantiki uveljavljeno pri­rejanje folklornega gradiva, sta to, kar sta dobila v roke, »prepojila z lastnimi psihološkimi potrebami, utopičnimi sanjami, seksualnimi nagnjenji in socialno­političnimi pogledi.«8 S skoraj polstoletnim predelovanjem in širjenjem zbirke je Wilhelm na koncu ustvaril delo, ki se od podobnih zbirk razlikuje tudi po notra­nje izredno trdnem sistemu vrednot s posebnim poudarkom na jasno razdeljenih spolnih vlogah: moškim gre moč in aktivna vloga, ženske so potisnjene v podrejen in pasiven položaj. Tako vrednote iz Grimmovih pravljic že v času nastanka zbirke niso bile splošno veljavne niti »brezčasne« ali »univezalne«. Šele po dolgem času se je z vso ostrino zastavilo vprašanje o njihovi zgodo ­vinski pogojenosti. Pri obravnavi Grimmovih Otroških in hišnih pravljic (K inder und Hausmärchen) je treba vedno upoštevati (zgodovinske) okoliščine njihovega nastanka in širitve njihovega vpliva. Ko sta se kot mlada moža dejavno vključila v zbiranje folklornega gradiva, Nemčije v današnjem pomenu ni bilo. Njuna »deže­la« (kneževina Hessen) je bila podrejena Francozom, in tako sta si brata Grimm zamislila svojo zbirko pravljic tudi kot prispevek k združeni nemški fronti proti njim. Francoska oblast (1806 –1813) in nacionalno ponižanje pod Napoleonom sta okrepila njuno nagnjenje do starega nemškega jezika in literature. Leta 1895 sta sodelovala z Ludwigom Brentanom in Achimom von Arnimom pri pripravi velike zbirke Dečkov čudežni rog (Des K naben Wunderhorn), nemških folklornih pesmi, zbranih po starih tiskih iz zadnjih treh stoletij, kar je bilo zanju odlična vaja v zbiranju in objavljanju starih literarnih in folklornih besedil in jima je zelo koristilo pri njunih lastnih načrtih. Njune Otroške in hišne pravljice so vrhunec v meščanskem »prisvajanju« folklornega gradiva. Posrečilo se jima je »oblikovati idealni tip knjižne pravljice za (vzgojo) meščanskega otroka, ko sta motivne sesta­vine izpred krščanstva in fevdalizma prilagodila morali in vrednostnemu sistemu nastajajočega nemškega meščanstva.«9 7 Prav tam, 45. 8 Prav tam, 29. 9 Prav tam, 23, 28–29. O pridobivanju gradiva za njune objave so celo v strokovnih krogih poldrugo stoletje obstajale številne »zablode«.10 ölenburški rokopis11 omogoča zanesljivejšo oceno o redaktorskem delu bratov Grimm. Za strogo trditev, da bi brata Grimm zavestno ponarejala in lagala, ni zadostne podlage. Po drugem mnenju je treba njuno početje razumeti v širšem kontekstu romantičnih prizadevanj oziroma spe­cif ičnega romantičnega razumevanja znanosti. Njuni posegi v pravljice se ne nanašajo samo na izraz, ampak tudi na vsebino pravljic: »Pod vplivom protestantske etike se je izoblikoval bolj razumski, predvi­dljiv in praktičen svet, ki je nadomestil skrivnosten, nepredvidljiv, pogosto grozeč svet izvirnikov.« Izkazalo se je, da večine pravljic nista dobila od starih, anoni­mnih in preprostih kmetov in kmetic, ki naj bi na deželi zvesto ohranjali najbolj »naravne« in »čiste« oblike kulture, temveč so jima jih posredovali mladi, dokaj izobraženi ljudje, večinoma njuni dobri znanci oz. znanke. Večina le-teh so bile hugenotke francoskega rodu. Dobesedno ujemanje številnih odlomkov Perraulto­vih in Grimmovih pravljic je tako pojasnjeno.12 K aj sta pravzaprav razumela z »zvestobo« izvirniku? Ko sta zlivala prejete raz­ličice kake zgodbe v novo ter ji vcepljala duha in stil romantične poezije, se ni­sta zavedala, da prestopata »meje zvestega obnavljanja«. Njun namen je bil jasen: ostanke mita in stare poezije povezati v kolikor toliko zaokroženo praobliko; iz ohranjenih drobcev folklorne tradicije rekonstruirati »dušo nemškega ljudstva« (Wesen des deutschen Volkes) in s tem utrjevati (nemško) nacionalno identite­to. Zato so bile Grimmove pravljice »patriotsko branje, opremljeno z znanstveno avtoriteto«. V loga, ki so jo odigrale v razvoju nemške nacionalnosti, je bila po­membna, ni pa bila vedno najbolj posrečena. Med drugo svetovno vojno so nacisti Grimmove pravljice proglasili za »sveto knjigo« in del »nordijske kulturne dedišči­ 10 Prav tam, 33–34: »V začetku 19. stoletja v Nemčiji dva brata […] Jacob in Wilhelm Grimm, tankovestna raziskovalca, učenjaka, jezikoslovca, zgodovinarja in filozofa, zbirata pravlji­ce, kar se vidi nekako tako, kot da bi se spuščala v tek za metulji. In res je bila njuna poglavitna skrb, da bi ujela še žive pravljice. Hodila sta naokrog, vpraševala prijatelje in prijateljice, proseč jih, da obudijo v spominu tiste zgodbe, ki jim jih je kdo pripovedoval, ko so bili stari kakih osem let; to, kar sta slišala, sta si brž zapisala. Obiskovala sta kmete v okolici Kassla, mesta, v katerem sta živela, in če sta slišala od katerega izmed njih zgodbo, ki je dišala po zemlji, sta stopila k sosedu, da bi še on ponovil to zgodbo; sosedje so jo pripovedovali nekoliko drugače, kar sta brata Grimm imenovala variante in menila, da je to zelo pomembno. Brata Grimm sta se obračala celo do dekel in jih prosila, da govore v svojem narečju, čemur so se zelo čudile.« 11 Prav tam, 33–34: »Po naključju oziroma genialni malomarnosti Clemensa Brentana se je vendarle ohranil sveženj z rokopisi, ki sta mu jih Grimma poslala leta 1810. Brentano jima jih, kljub njuni izrecni prošnji, ni nikoli vrnil, kljub temu pa je dragoceni konvolut, ki vse­buje tretjino prispevkov, uvrščenih v obe prvi knjigi pravljic, dolgo veljal za izgubljenega. Odkrili so ga šele v začetku 20. stoletja v knjižnici trapistovskega samostana ölenburg v Alzaciji, kamor je leta 1842 prispel iz Brentanove zapuščine. Leta 1927 je izšla pomanjklji­va izdaja tako imenovanega ölenburškega rokopisa, ki jo je pripravil Johannes Leffitz, leta 1975 pa je Heinz Rölleke objavil historičnokritično in komentirano izdajo tega gradiva (Die älteste Märchensammlung der Brüder Grimm), ki ga danes hrani knjižnica Martina Bodmerja v Ženevi.« 12 Prav tam, 44, 36–37, 58. ne« K ljub dvomom o njuni dobronamernosti ni vzroka, da ne bi verjeli v iskrenost njunih idealov, »čeprav je bil seveda način njunega uresničevanja zelo vprašljiv, končni rezultat pa vsaj zavajajoč, če ne že kar tendenciozen.«13 »Brata Grimm sta v bistvu (so)ustvarila žanr knjižne (ljudske) pravljice (Bu­chmärchen), za katero veljajo čisto drugačne zakonitosti kot za (ustno) ljudsko pravljico, ki jima je služila kot predloga, hkrati pa se razlikuje tudi od roman-tične umetne pravljice (Kunstmärchen), kakršne so v njunem času pisali v Nem­čiji Ludwig Tieck, Clemens Brentano ali E. T. A. Horrmann.«14 Ugotovitev je za slovensko slovstveno folkloristiko nadvse pomembna, saj se tri naštete kategorije prilegajo njeni tezi o razmejevanju slovstvene folklore, ki jo tu zastopa pravljica (Märchen), in slovstvenega folklorizma s knjižno pravljico (Buchmärchen) na­sproti literaturi, kateri tu pripada romantična umetna, bolje: avtorska pravljica (Kunstmärchen).15 2. »K LEINPAULOVA POETIK A« Čeprav je R. K leinpaul veliko prevzel od Jacoba in Wilhelma Grimma, se v vsem ne strinja z njima. Težko sprejema stavek: »Globoko pomenska nedolžnost folklorne poezije se da primerjati z velikim indijskim mitom o božjem otroku K rišna, kate­remu zemeljska mati po naključju odpre usta in v notranjosti njegovega telesa se zasveti neizmeren sijaj neba in celega sveta – otrok pa se igra mirno naprej in o tem nič ne ve.«16 Glede na etimologijo je folklorna poezija predvsem poezija, ki je jezikovno posredovana lepota. To bistveno resničnost marsikateri pisatelji in skoraj vsi zbi­ralci narodne /ljudske/folklorne pesmi večinoma spregledajo in zatajijo. Če ri­marija, ki se glede na melodijo kot eno od njenih stvarnosti, šteje za folklorno, nima ničesar, kar ugaja sámo na sebi, četudi le v vsebini, je ne moremo imeti za folklorno poezijo.17 S to trditvijo K leinpaul nedvomno priznava za kriterij slovstve­ne folklore estetsko funkcijo. Folklorna poezija je po K leinpaulu del poezije kot take, toda hkrati s tem jo je treba definirati z vidika njene lastne poetike. Zanjo ne zadošča le merilo mno ­žičnosti, širjenja itn. Marsikateri raziskovalci imajo preizkušene lastnosti številnih folklornih izdelkov kot atribut njene celotne vrste (Gattung) – za zanesljiva zna­menja pristnosti, s čimer se K leinpaul ne more brezpogojno strinjati. Prav tako ne s tistimi, ki vsako spreminjanje narodne/ljudske/folklorne pesmi ocenjujejo kot celó od kritike ne dovolj okrcano hudodelstvo. On trdi, da je »javno in pristno pre­pesnjevanje, pod določenimi pogoji, dobro in priporočljivo«. Čeprav je razen ene 13 Prav tam, 47–48, 44, 23, 48. 14 Prav tam, 13. 15 Prav tam, 142–152. Marija Stanonik, Slovstveni folklorizem, v: Nova revija 11, št. 121/122 (Ljubljana 1992), 673–683. 16 Rudolf Kleinpaul, [Predgovor], Von der Volkspoesie. Nebst ausgewähsten echten Volk­ liedern und Umdichtungen derselben. Zweite, verbesserte Auslage. Zugleich ein Supple­ ment zu »Kleinpaul Poetik«. W. Langewiesche’s Verlagshandlung (Barmen 1870), 23. 17 Prav tam, 1. izjeme kritika njegovo idejo o prepesnjevanju odbila, dobiva zadoščenje v oceni, ki se nanaša na literarnega zgodovinarja, pesnika in kritika Otta Vanka.18 Rudolf K leinpaul se zaveda, da s svojimi izhodišči dreza v osje gnezdo, zato se – po lastnih besedah! – v prvi, sicer nepopolni izdaji (Barmen 1860) tukajšnje knjigice ni po naključju podpisal s psevdonimom »Predrznež«.19 Predrznež zato, ker v njej skuša odpraviti predsodke do prepesnjevanja narodnih/ljudskih/folklornih pesmi. Da je folklorna poezija (etimološko gledano) poezija ljudstva, se lahko razu­me: a) da je produkt ljudstva; b) da ima v njem svoj sedež. Rudolf K leinpaul že loči »pristno« folklorno (Volkspoesie)20 poezijo od sfolklorizirane (Volksthümli­chepoesie).21 Vendar potoži, da obstaja v praksi precejšnja zmeda, kljub temu da je večina zbiralcev in literarnih zgodovinarjev vsaj teoretično kolikor toliko se­znanjena s temi pojmovnimi razmejitvami. V naravi stvari je, da nikjer ni mogoča lažja prevara kot pri zbirkah pristne folklorne poezije. Celo Herder, ki je imel za folklorno poezijo pretanjen občutek in kot prvi znamenit zbiralec te vrste uživa neminljivo slavo, je v svoje »Volkslieder /Stimmen der Völker in Liedern« sprejel Lutrove, Dachove, Flemmingove, Opitzove, Ristove, Claudiusove in Goethejeve pesmi (Dichten). V prav tako upravičeno slavni zbirki Dečkov čudežni rog v ure­dništvu Arnima in Brentana je prav tako naleteti na pesmi (Lieder) znanih ume­tnih avtorjev. To se dogaja tudi naj/novejšim zbiralcem, čeprav praviloma vsak od njih verjame, da so v nasprotju s prejšnjimi iz njihovih zbirk izločene vse, ki niso pristne. V zbirkah domnevno resnično folklornih pesmi so številni dodatki in iz starih kronik povzeta besedila, ki se med lastnim ljudstvom/narodom niso niti pojavila niti niso bila med njim razširjena.22 Tudi folklorno poezijo ustvarja posameznik. Čeprav tega ni takoj prepozna­ti, avtor ne ugovarja, da ima lahko vsaka folklorna poezija v širokem pomenu te besede skupen izvir s pripadajočo povedko in pravljico. Razširjajo se in naraščajo podobno, kot še danes nastajajo govorice. Mogoče so nastale deloma na podlagi resničnih dogodkov, deloma kot prepesnitve (od) posameznih oseb in ne/hote je nadaljnje pripovedovanje privedlo do sprememb v nam že znani snovi. Razumlji­vo je, da osebe, ki pojo ali pripovedujejo brez knjige, pesem, ki jim ni blizu niti 18 V poglavju Otto Vank na str. 341 IV. zvezka v Zgodovini nemške literature Heinricha Kurza (Leipzig 1869) namreč dobesedno stoji: »Marsikatera njegovih pesmi (Gedichte) ima nek folklorni (-volksthümlichen) prizvok, nekatere so celo le variacije ali predelave narodnih/ljudskih/folklornih pesmi. [… ], kar se mu hoče nerazumljivo očitati, ne da bi pomislili, da je do tega prav tako upravičen kot Goethe v svojem »Haideröslein« idr. Rudolf Kleinpaul, [Predgovor], v: Von der Volkspoesie, VII–VIII. 19 Rudolf Kleinpaul, n. d., V. 20 K njej prišteva le tiste proizvode, ki nastajajo in se širijo v nekultiviranih, nacionalni zna­čaj najzvesteje ohranjenih delih kakega ljudstva, torej posebno njegovih spodnjih in sre­dnjih plasteh. 21 Začetnik v duhovni izobrazbi se bistveno razlikuje od velike mase, ki ne pozna klasičnih vzorcev in pri umetnih pesmih splošno veljavnih poetičnih pravil, ki postanejo ustno de­dovana splošna dobrina ljudstva. 22 Rudolf Kleinpaul, n. d., 1–5. Kleinpaul navaja konkreten primer, ko je v zbirki od iz­dajatelja samega sestavljena pesem (Lied) prešla v drugo zbirko kot domnevno pristna narodna/ljudska/folklorna pesem. čustveno niti po sporočilu, skušajo prenoviti, pri čemer jo izboljšajo ali poslabšajo. Toda vedno in povsod je posameznik tisti, ki upesnjuje in prepesnjuje, četudi v duhu in smislu skupnosti.23 K ar eden močno doživlja, drugi malo in tretji nič. Brez doživetja prva dva ne moreta ustvariti nič, kar ima poetično vrednost in se neupravičeno prenaša v njunem imenu. Poezija, rezultat poetičnega navdiha, je vsekakor prečudovit dar od zgoraj in se zmeraj pojavi zelo nenavadno. Resnično ljudski pesnik (-dichter) se razlikuje od resnično umetnega pesnika (-dichter) le po tem, da je le-ta v zaled­ju visoke izobrazbe razvil svoj talent s študijem pravil in posnemanjem klasičnih pesniških vzorcev, ki jih uporablja s polno zavestjo. Nasprotno ljudski pesnik bolj sledi nezavednemu notranjemu pritisku in je po poklicu in izobrazbi v bistvu nad množico ljudstva le toliko, da si vzame za vzorec, kar najde v poetičnih izdelkih; posebno pa lahko ustvarja tudi iz narave in življenja, iz svoje notranjosti in iz ust svojih tovarišev in s tem svojim izdelkom največkrat dá zdravje in svežino, ki se umetnemu pesniku le redko enako posreči. Od tod sledi, da sta v resnično­sti narodna/ljudska/folklorna in umetna poezija redko popolnoma vsaka zase. Marsikateri avtor (Burns v britanski, Beranger v francoski, Hans Sachs, Grübel, Stelzhamer v nemški) je v vertikalni klasifikaciji po svojem prizadevanju bolj ali manj na sredi med slovstveno folkloro in literaturo. Povprečen izdelovalec verzov išče zanosne ali posebno umetelne izraze, medtem ko si visoko izobražen pesnik pogosto posrečeno prizadeva pesniti čisto preprosto in folklorno. Marsikatero ujemanje z visoko starostjo se sme, brez domneve o pozabljanju in ponovnem spominjanju, razložiti a) s skupnim izvirom in skupno mitologijo posameznih ljudstev, b) z mešanjem ljudstev v času preseljevanja, ob križarskih pohodih in trgovskih poteh iz ene v drugo deželo. Posebno v časih, o katerih zgo­dovina o nobeni tu upoštevani mednarodni povezavi ne ve nič povedati, se lahko misli c) na naključne stike posameznikov, ki so znali oba jezika sicer oddaljenih ljudstev in prenesli njihovo izročilo v svoje domače okolje.24 Izdelki tistih, ki se poklicno ukvarjajo s poezijo ali se oblikujejo iz kakega slovečega pesniškega/pevskega stanu: pri starih Grkih razpsodi ali homeridi, pri K ambrijcih bardi, pri Galcih druidi, v srednjeveški Franciji trubadurji, v Skandi­naviji staldi, v Veliki Britaniji ministreli, v Nemčiji minnensangerji, redko spadajo v čisto folklorno poezijo, toliko manj, čim bolj je okovana v naučena umetniška pravila, pridobljena z izobrazbo v okolju, v katerem je nastala. Najdlje od folklor­ne poezije, čeprav so se pogosto navajale kot take, so pesmi staldov; to je bolj, kot se zdi, umetelna in izumetničena umetna poezija. Nasprotno so pesmi starih ministrelov, tako kot v Srbiji izdelki izobraženih profesionalnih pevcev še danes [= 19. stol.! op. a.], nenavadno blizu folklorni poeziji. Veliko jih je z njo popolnoma identičnih.25 Po O. L. V. Wolffu je velika vrednost folklorne poezije v njenem čistem narav­nem izrazu občutij in življenjskega nazora in zato ne vsebuje nič skritega, nare­jenega in izumetničenega. Folklorna poezija je kot vonj travniškega cvetja, petje 23 Prav tam, 13–14. 24 Prav tam, 19–20. 25 Prav tam, 21. gozdnih ptic. Izvira iz notranjega življenjskega pritiska, ustvarja iz njega in zanj. Njena milina in lepota močno vplivata na človekovo naravo in omiko. V njej najde bogata in hvaležna snov najimenitnejše poteze predstavljanja, prepričljiv izraz. Po­gosto preseneti s posrečenimi obrati, najglobljimi notranjimi občutji. Tudi skoraj vedno očitna zanikrnost zunanje forme je redko brez miline in blagoglasja in pri priči popolnoma izgine, kakor hitro pesem izpolni svojo definicijo, da se ne bere ali govori, ampak poje. Vse to se nanaša na boljši del folklorne poezije. Vendar ne sodi vanjo vse iz mase [ljudstva], četudi je vse tisto že izločeno iz nje, kar ni izšlo zares iz ljudstva in mu je posredovano naprej. Toda obstajajo prijatelji narodne / ljudske/folklorne pesmi (Lied), ki se jim v njihovem navdušenju to zdi nezaslišano in nepojmljivo.26 Zdaj se K leinpaul neposredno loti vprašanja prepesnjevanja. O posnemanju folklorne poezije je po njegovem na splošno malo različnih mnenj, manjka vsaj ka­tero, ki bi to primerno razložilo. V praksi je bila rešitev tega vprašanja že pogosto in posrečeno izpeljana, čeprav jo je teorija dotlej popolnoma odklanjala, češ: ali je dovoljeno in prav narodne/ljudske /folklorne pesmi formalno dopolniti, torej prepesniti z upravičenimi pravili poetike. Za zagovornike tega stališča so izdelki folklorne poezije že zaradi njihove izvirnosti in starosti ne samo za učene, ampak za ves omikan svet nedotakljiva sve­tost. Zaradi te svoje visoke vrednosti utegnejo imeti pri vsakem izobražencu pred­nost za študij ljudstva, njegovih šeg, občutij, miselnosti, predstav, načina izražanja in zgodovine. Razen tega je njihov poglavitni mik ravno v njihovi brezpomočni in umetelno pomanjkljivi poetični formi, njihovem neprisiljenem, neiskanem, pre­prostem, neposrednem in naravno-naivnem jezikovnem izrazu. Oboje skupaj je podobno blebetanju, jecljanju in nepopolnemu govorjenju naših otrok, celo če obstaja nasprotje med zunanjostjo in njeno pogosto resnično globoko poetično vsebino. Vrh tega je, odkar si sposobni raziskovalci na tem področju kar najbolj prizadevajo razločiti pristno od nepristnega in nam približati stare pesmi (Lie­der) v njihovi najizvirnejši obliki, še bolj in resnična škoda, če bi si jih tudi najbolj­ši klepalec verzov ali tudi kakšen slaven umetni pesnik dovolil na novo spreminjati in tako komaj zmožno/utečeno delovanje spet napraviti za veliko.27 Z vsem tem se nasproti molčečim K leinpaul globoko strinja, toda s tem ne odstopa od svojega stališča: dobre prepesnitve, ki se pogosto podajajo kot take, nikakor nimajo namena izpodriniti njihovih izvirnikov: Blebetanje, jecljanje in nepopolno govorjenje naših otrok je in ostane umerjeno otroški starosti in je odraslim nenavadno ljubko. Toda noben otrok ne more ostati vedno otrok, mora odrasti duševno in telesno in polagoma si želimo, da se nauči izražati popolneje in bolj pravilno. Če do tega ne pride, se počutimo zelo neprijetno. Povsod pa obstaja v otroški naravi kaj, kar se v mladosti cenjenega prevzame v zrelo in sta­rostno obdobje. Takó tudi ljudstvo ne ostaja vedno na stopnji otroštva.28 Od tod se zdi avtorju popolnoma naravno: če več ne blebeta in jeclja, tudi več noče peti po otroško. Niti političnim in religioznim reakcionarjem niti učenim romantičnim 26 Prav tam, 23–25. 27 Prav tam, 43–44. 28 Prav tam, 45: »in naše nemško ljudstvo ima svojo otroško starost večinoma za sabo«. zanesenjakom za narodno/ljudsko/folklorno pesem se nikoli ne posreči dejansko zgodeni duhovni razvoj narediti za nezgodenega, ali na temelju premaganega izhodišča zavrteti se nazaj v pretekli čas.29 Raziskovalni mik, njegova častivrednost in čist poetični užitek si nista identič­na. Navzkrižje med vsebino in obliko vsaj ene od danih razsežnosti lahko vedno oslabi čist poetični užitek. S prav izbrano in pravilno poetično obliko lahko z vsako resnično poetično vsebino estetsko delovanje še okrepimo. Sicer bi bil ves neskončen trud, ki ga naši najboljši pesniki posvečajo lepi, čisti in vsebini ustrezni formi njihovih izdelkov, nekoristen in neprimerno zapravljanje časa. Od tod nuja, da se tudi pri oblikovno pomanjkljivih narodnih/ ljudskih/folklornih pesmih ohrani resnično poetična vsebina, tudi preprostost in naivnost, z ustrezno dobrim pravim tonom. S pripadajočo resnično umetniško prepesnitvijo se poetični uži­tek, ki ga ob njej išče vsak nepevec, očisti in stopnjuje. Zahteva po čisto poetičnem užitku pa zares ni manj upravičena in je še vedno tudi bolj razširjena kot vsakršno raziskovanje, čeprav le-tega K leinpaul po lastnih besedah do vrha ceni, saj je sam njegov udeleženec.30 V teh okoliščinah se K leinpaul odločno zavzema za to, da se v zbirkah iz­virnih narodnih/ljudskih/folklornih pesmi nobeno besedilo ne prepiše drugače kot popolnoma diplomatsko: namreč prav tako, kot se tu ali tam zdaj ali prej, ali v različnih položajih in časih poje v ustih pristnega ljudstva, brez vseh in vsake ne v ustih ljudstva samega nastalih sprememb. S tem ima raziskovalec ljudstva, njegovega otroštva in poezije ali, če se sme tako reči, njegovega družbenega in poetičnega procesa, vsak čas pri roki kar najbolj nepokvarjene stare odlomke. Na drugi strani K leinpaul ne le da dovoli, ampak se v interesu ljudstva in poe­tičnega užitka omikanih prav tako odločno zavzema za »prepesnitve, ki se podaja­jo kot take [= se ne taji, da gre za prepesnitev!] in si ne lastijo pravice po pristnosti folklorne poetike.« Pri tem se sklicuje na J. G. Herderja, ki naj bi trdil: narodne/ ljudske/folklorne pesmi (Volkslieder) se pojavljajo bolj kot gradivo za umetno pe­sništvo, kot da bi bile same umetnost pesnjenja. Čeprav ni izrecno izraženo, že to očitno zadošča za vabilo, da se tako gradivo uporabi za resnične pesmi. S prepesnjevanjem ljudskih pesmi (Volkslieder) se v bistvu zgodi tudi le to, kar se od zdavnaj večini od njih – četudi na drug način – na njihovem potovanju od ust do ust, le da tu zavestno, tam nehote. K ar je pred nami od ene in iste pesmi iz različnih stoletij ali tudi le desetletij, so v zapisih prav tako med seboj zelo razli­kujoče se variante, pogosto popolne prepesnitve. Zagotovo se lahko trdi, da ljudstvo svoje pesmi ves čas in v vsaki pokrajini pogosto svobodno tudi prepesnjuje glede na svoj okus, potrebe in narečje, čeprav zaradi pozabljanja ali nerazumevanja.31 K leinpaul pojasnjuje, da dotlej prepesnjevanje ni bilo potrebno, kot je to od­slej, če naj na nemških tleh folklorna pesem še obstaja. Nemščina in njena raba sta od srede 18. stoletja zelo napredovali. Nemška literatura je medtem doživela drugi in najvišji vrh. Sorazmerno temu je napredovala omika. Izboljšane šole, pevska in bralna društva, knjigarne, periodika, vse plasti prebivalstva pretresajoča 29 Prav tam, 45–46. 30 Prav tam, 44–45. 31 Prav tam, 46–47. železnica, nov način orglanja, vse to se ni razširilo le v kulturo na splošno; preželo je tudi produkte tedanjih nemških pesnikov in prodrlo v najnižje plasti. Ljudstvo jih je deloma vzljubilo, se deloma navadilo na njihovo gladko formo. Upiralo se mu je še naprej treti trdo lupino, da bi čim lažje prišlo do užitka in polagoma je okornost starih pesmi doživela udarec. Bralci neveščih pesmi so postajali vedno bolj redki. Kjer pa so lahko brali, pa ustna tradicija ni bila več potrebna. Razen na manjših področjih so se resnično stare pesmi (Volkslieder) med ljudstvom še pele le kot zgolj spomin na preteklost. Vpričo drugih so se jih celo sramovali ali jih peli z ironijo, po avtorjevem mnenju »samo zaradi njihove dozdevne abotnosti in formalne nerodnosti«, in se z njimi zabavali, ali hkrati zgražali, kako brez okusa in preprosti da so bili včasih. K aj so mogli v tej resničnosti navzoči učeni častilci narodne/ljudske/folklorne pesmi storiti, da bi obdržali to nedotaknjeno svetinjo ljudstva, jedko sprašuje avtor, češ: Vam so te pesmi lahko svete, meni so tudi, toda ljudstvu, z majhnimi in vedno redkejšimi izjemami, nič več. In če bo šlo tako naprej, mu bodo po nekaj desetletjih prav tako neznane in malo mar, kot že zdaj pesem o Nibelungih v prvotnem jeziku.32 Zato K leinpaul priporoča: Skrajni čas je, kar od pristne folklorne poezije tu in tam med ljudstvom še resnično živi in dotlej še ni bilo raziskano, zares dobe­sedno prenesti v zanesljive zbirke. Toda prav tako jasno je tudi, da je za širši krog omikanih in za ljudstvo sámo ustrezno prepesnjenje vsebinsko kakovostnejše fol­klorne poezije danes (= v K leinpaulovem času) bolj zaželeno, kot je bilo kdajkoli prej, in da se te prepesnitve (če naj izpolnijo estetsko poslanstvo), ne opravljajo po pravilih neveščih, ampak zavestnih pesnikov z boljšim okusom. Edino in samo s takimi prepesnitvami bi bilo mogoče najboljše od zelo starih pesmi spet prenesti v umetnost ljudstva. Zakaj bi se ne mogel ta način dotakniti po starosti nedolžne pobožnosti, ali svetosti otroške ljudskosti, če se pošteno pove, da gre za prepesni­tev, in za tistega, ki ga privlači, pustiti poleg nespremenjen izvirnik. Robert Burns je hotel stare škotske pesmi očistiti pomanjkljivosti, toda hitro je ugotovil, da z golim snaženjem, piljenjem, krpanjem in urejanjem (v kitice) ne more storiti nič pametnega, saj jih mora svobodno in docela pretopiti, pogosto vseskozi prepesni­ti. Tako je nastala večina sijajnih pesmi, ki nosijo njegovo ime in so še danes pred vsemi drugimi ljubljenke škotskega in angleškega ljudstva.33 Tudi v Nemčiji se nekaj podobnega ne le dopušča, ampak že dolgo tudi do­gaja; res ne obsežno pri enem samem pesniku, ampak razpršeno pri številnih posameznikih, in to večkrat z najboljšimi rezultati: Tega se je lotil celo največji nemški pesnik [Johann G. Goethe]. Vsaj njegova mojstrska balada »Erlkönig« bi brez poznavanja nordijske narodne/ljudske/folklorne pesmi »Oluf« ali Erlkönigs To­chter« gotovo ne mogla nastati, čeprav jima je le sorodna. Burger je po naključju slišal njemu neznano folklorno pesem o mrtvem ženinu, ki ga prikliče nevesta, da jo pelje pred svoj grob. Pesem je razumel le pičlo, a je ustvaril nesmrtno Le­noro, katere balada je obdelala prav isti motiv, vendar v drugačni obliki in je iz folklorne pesmi prevzela dobesedno le posebno vpadljive, karakteristične in več­krat ponovljene verze: »Mrtvi hitro jezdijo«. »Lenora« in »Erlkönig« sta še vedno 32 Prav tam, 47–48. 33 Prav tam, 49–50. najimenitnejši izvirni pesmi njunih ustvarjalcev, kljub temu da sta nastali v sicer malo, toda bistvenih potezah po predlogi folklorne pesmi, in glede na to spadata po opažanju nekaterih hkrati na mejo prepesnitev. Sploh imajo pojmi »nova iz­virna pesem (-gedicht) ali tudi zgolj umetniško posnemanje folklorne poezije« in »prepesnjenje« pogosto med seboj enkrat eno, drugič drugo težišče. Heine, ki se tudi malo ni sramoval v svoje pesmi izposojati besed in misli iz folklornih pesmi, je med drugim v svojih »Tanhäuser« precej vseskozi sledil folklorni pesmi istega imena. Precej sorodni sta si po naivnosti, končno tudi v ironiji in opolzkosti, kar je bilo mogoče subjektivna in nikakor ne objektivna potreba. Številni nemški pe­sniki pa so si privoščili prepesniti narodno/ljudsko/folklorno pesem nedvomno ne zgolj posrečeno. K leinpaul pravi, da bi mu bilo veliko prihranjeno s pripisi: »po ljudski pesmi« ali z notico v enakem pomenu.34 Stopnja uporabljene svobode pri prepesnjevanju vsebine in forme je silno raz­lična: odvisna je od kakovosti prvotne pesmi, seveda tudi od pripadajočega stali­šča in prizadevnosti prepesnjevalca. Pri kaki folklorni pesmi je treba, da zadovolji estetske zahteve, rahlo, drugič močneje, spremeniti le en, pogosto zgolj formalni pripomoček, tretjo pa popolnoma predelati (pretopiti), pri čemer se ne spremeni le oblika, ampak tudi posamezne misli in celo celotna vsebina se sme bistveno spre­meniti. Kleinpaul navaja, da so v nemških zbirkah narodnih/ ljudskih/folklornih pesmi celi odlomki brez vsake poetične ideje, toda za nekatere od njih prepesnitev kljub temu ni nesmiselna. Zaradi njihove »štimunge« ali posameznih izrazov in prispodob ali tudi zgolj melodije jim velja skoraj kakor vdihniti dušo. Drugič se pri pozornejšem opazovanju izza jezikovne zadrege spozna kaka pomembna ideja, ki mora biti ustrezno osvetljena, četudi se ne more izgovoriti. Lep primer take pre­pesnitve je priljubljena Goethejeva »Heidenröslein«. Kleinpaul vzporedno objavlja folklorno pesem Heidenröslein in v Goethejevi predelavi in se navdušuje, kako da je »mojster umetnosti« z malo in rahlimi potezami dopolnil sicer prijeten, toda večkrat pomanjkljiv otroško-ljudski izvirnik. Zdi se mu neprimerno Goetheju opo­našati v prepesnitvi nov izraz »morgenschön«, ker da je v svoji neskončni milini tu zelo na mestu. Prav tako ne dva obdržana para nečiste rime »schön« / »zehn« in »Freuden« / »Herden«, saj pesniku nista mogli škodovati, ker da takrat zahteve po­slušalcev do rime že niso bile tako stroge. Sicer pa pri prepesnitvi ni bilo obvezno upoštevati le vseh pravil o blagoglasju in umetniški dodelanosti, ampak tudi celo folklorno umetnost, naivnost, preprostost in jasnost.35 Kjer je treba z estetskim namenom poseči v neznano gradivo, se prepesnjeval­cem toplo priporoča, naj se zgledujejo pri tem Goethejevem delu. Vendar je s tako obzirnim/sramežljivim ravnanjem pogosto tudi najbolj sorodnemu pesniku pre­cej težje doseči cilj, kakor pa s popolno predelavo. Po K leinpaulu je treba v tako nepreglednem prostoru, kot so različno oblikovane folklorne pesmi (Volkslieder), pustiti prepesnjevalcu vso svobodo o meri sprememb in v tej zvezi Goethejeva praksa med Heidenröslein in Erlkönig označuje mejne točke. Pri prepesnjevanju bi se bilo nespametno brez potrebe in vračila resnične lepote odpovedati kakemu folklorno-poetičnemu izvirniku. Toda poglaviten cilj, zaradi katerega se mora za­ 34 Prav tam, 50–51. 35 Prav tam, 51–53, 53–54. vrniti vsakršno upoštevanje posameznih sestavin narodne/ljudske/folklorne pe­smi (Volkslied), mora biti vedno resnično lepa celota, posebno ker naj za njene ljubitelje ostane nespremenjena. Docela napačno je te prepesnitve presojati le kot »prevode« iz starih v moderne jezikovne in pesniške forme. Prevodi si prizadevajo kar najbolj zvesto doseči vsebino in lastnosti izvirnikov, medtem ko »prepesnitve« služijo le svojemu estetskemu namenu.36 K leinpaul svojo zbirko te vrste daje v javno presojo hkrati z vzporedno tiska­nimi »pristnimi folklornimi pesmimi«. Njegove prepesnitve nikakor niso zamišlje­ne kot vzorec popolnosti, ampak kot poskus. Avtor na koncu ponavlja, da res ni njegov namen odvračati sprejemalca »od pristnih folklornih pesmi«, ampak bolj voditi ga k njim nazaj in jih podvreči študiju. S tem, kar počne, želi le pripomóči, da bi jih tista publika, ki ji ni do tega, da jih pozna v stari formi, ampak ji gre (le) za poetično zadovoljitev, mogla spet pomlajene uživati. II. POSEGI V SLOVENSK A FOLK LORNA PESEMSK A BESEDILA Razmislek se večinoma opira na nekatere zapise in objave v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Zdi se, da sta predelavam gradiva največ botrovala moralni in estetski nagib. 1. MOR A LNI NAGIBI Razumljivo je, da je Cerkev v prvem času svojega širjenja pri kakem narodu za­vračala narodne/ljudske/folklorne pesmi, ker so bili z njimi še tesno povezani poganski nazori. Zaradi prepevanja pri poganskih praznikih in obredih bi lahko zabredel v še tleče poganstvo. Toda, se postavlja K arel Štrekelj, moralistika »nam mnogo vzrokov pogube nravnosti našteva, a še nikjer nisem med temi uzroki do­bil navedeno: čitanje narodnih pesmi. Tako pravi po mojem mnenju dobro profesor K rek v Listkih V.138.«37 a) Že Jurij Dalmatin se je veselil, da nove protestantske pesmi izpodrivajo ‘ne­potrebne in pohujšljive ljubezenske pesmi’.38 Očitek o njenem preganjanju torej preveč enostransko zadeva zgolj katoliško duhovščino. b) Ahac Stržinar, župnik in komisar v Gornjem Gradu, je leta 1729 izdal Catho­lish kershanskiga vuka peissme …39 Poleg nagiba, da vernikom preskrbi molitvenik 36 Prav tam, 54–55. 37 Karel Štrekelj, Predgovor, v: Slovenske narodne pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1923), VII. 38 Boris Merhar, Ljudska pesem, v: Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana: Slovenska mati­ca, 1956), 35. 39 France Jesenovec, Ahacij Stržinar s Suhe (Ob 220-letnici njegove smrti), v: Loški razgledi IX (Škofja Loka 1962), 129: »[…] katere seper keršanskimo vuko, božih potih, per sveti­mu missionu inu zlasti per svetimo Francisco Xaverio Na straže Gorniga gradu fare nuznu pojo, kir je vsaki dan za vsakiga romaria popolnoma odpustik enkrat vletu. Pogmerane v verzih, je hotel s pesmarico nadomestiti folklorne godčevske pesmi. Zato si je prizadeval, »de bi leta frei ledig mladi folk, kir se rad veseli inu od veselia use sorte peissme poje, že raiši te svete peissme pev.«40 Celo legendne je odklanjal, »če so bile zapete v količkaj humorističnem ali pa grotesknem tonu«:41 »Treki inu zadni uržoh, zakaj so lete svete peissme sturjene, je leta, de bi te druge prazne, nanucne, folš peissme opustili, na­mesti taistih pak te svete peissme peli. Kai nuca, de se nekateri fant al dekelč veliku peissem navuči, katere so od godcov sturjene, aku so lih od svetnikov, koker je ena sila dovga peissem od psalmista Davida, k časti teh svetnikov, vender so folš, čez božjo veiro. Zlasti pak de bi ta mladi folk te hude, navarne, nasramne peissme opustov, katere so grešne, inu use ludi pohuišajo. Lete svete peissme pak vas inu druge pobulšajo inu potroštajo.«42 Stržinarjevo strogost sta opazila že v 19. stoletju Josef ŠafaŢik in K arel Glaser in pozneje Boris Merhar, medtem ko Stržinarjev življenjepisec Viktor Steska domneva, da se ŠafaŢi­kova obsodba nanaša le na skoraj surova Stržinarjeva besedila.43 c) Leta 1819 je Društvo prijateljev glasbe na Dunaju (Die Volksmusiksam­mlung der Gesellschaft der Musikfreunde in Wien) dalo pobudo, naj bi vsi narodi v Avstriji zbirali posvetne in nabožne folklorne pesmi z napevi. Leta 1825 je niž­jeavstrijski vladni svétnik Jožef Sonnleithner pobudo ponovil (österr. Beobachter 1825, št. 141), le s spremembo, da se omenjene pesmi pošiljajo Glasbeni družbi na Dunaj. V arhivu spredaj omenjenega Društva ohranjene Posvetne pesmi med sloven-skim narodom na Štajarskem (1827) Milko Matičetov razlaga kot »zapoznel odgovor na dunajsko prošnjo iz leta 1819 ali kot reakcijo na opomin iz leta 1825.« Zbir­ko pesmi z melodijami vred izpod peresa Andreja Šefa je poslal na Dunaj Peter Dajnko,44 ki je hkrati 150 pesemskih besedil izdal tudi v tisku. Ta v predgovoru k Posvetnim pesmim želi napraviti vtis, da gre za pesmi folklorne narave: pr vič s tem, da oriše zbiranje takih pesmi drugod. Prepričati bi se bilo treba, ali njegovo skli­cevanje na podobna prizadevanja v Rusiji, Angliji, na Danskem in Švedskem sloni na zanesljivih virih, ali je bolj pesniško pretiravanje, ko trdi: »Le esterajsko cesarstvo, kero teliko vuogoterih (mnogoterih) narodov vu sebi ima, še je ne imelo nikaj, ali blizo nikaj ne na zderžanje svojih karakteristnih narodnih popevk«: »Družba igranjskih priatelov45 esterajskega cesarstva je tolega velikega blaga ne htela dati zgubiti.« Na njeno prošnjo so se na dunajskem dvoru odločili »pripomočno roko ponuditi, vse cesarsko-kralovske dežel­ske guberne opomenuti s’ povelenjom, naj bi se spravlanje narodnih pesmi zred pevoglasi spo­čelo ino doblena zbirka v Beč na veliko družbo igranjskih priatolov poslala. Toto povelenje je porodilo jako lepi Sad. Vsi cesarsko-kralovski deželski gospodi guberneri so bili radovolno inu na svitlobo dane skuzi Ahaza Stershinarja v Nemškim Gradzu, per Vidmanstadianskih erbičah. Anno 1729.« 40 Ahacij Stržinar, Uvod, v: Catholish kershanskiga vuka peissme (Gradec 1729), 8. 41 France Jesenovec, n. d., 130. 42 Ahacij Stržinar, n. d., 9. 43 France Jesenovec, n. d., 130. 44 Prim. I. Macun, Književna zgodovina Slovenskoga Štajerja (Gradec 1883): »Menda s to zbirko je v zvezi zbirka narodnih pesem, ki njo je blizo leta 1825, po vladi poslal družtvu prijate­ ljev muzikalnih avstr. cesarstva, koje je hotelo tako zbirko prirediti iz vseh austrijanskih krajev zraven z napevi, poslal je namreč l. 1825 50 posvetnih in 50 cerkvenih pesem z napevi vred. Kaj se je dalje zgodilo z njimi, ne vem kaj povedati.« 45 Danjku to ne pomeni, kar danes: igrati na inštrument. Gre za Društvo prijateljev glasbe. pripravleni ino igranjski priateli vnogih stranov so se skerbeli, toto poželenje spuniti, ino vu kratkem časi je družba igranjskih priatelov esterajskega cesarstva imenitne zbirke blizo ze vsih tudi celo iz najdalneših stranov velikega cesarstva.«46 Omenjena Družba bi tako vse pesmi pregledala in razvrstila. Tako naj bi bilo rešeno, česar bi čez petdeset ali sto let ne bilo več mogoče najti. Drugič, kakor da je to vabilo tudi sam resno vzel, neukega bralca zavaja z za­hvalo prividnim pomočnikom: »Tudi vsim pevcam, ker so na mojo prošnjo in vnogerih stranov eden drugega primorili, k meni priti in svoje pesmi dati zapisati, povem mojo serčno hvalo. Da pa si tote pesm vsaki Slovenec tudi v rokah imeti želi, zato sem skerben bil, ne tudi na svetlo dati. Ino keri mojih priatlov toto še maličko zbirko povnožili, tim bom tudi rad hvalen.«47 Toda po ugotovitvah glasbene folkloristike Dajnkova zbirka, razen enega be­sedila in dveh melodij, ni folklorne narave, čeprav se je zelo trudil ustvariti tak videz o njej, kakor dokazuje nadaljevanje v omenjenem pismu, ko podrobno opi­suje fikcijo zapisovanja besedil in zagotavlja vztrajanje pri njem, »če bodo te stvari sploh deležne kakega priznanja, za naprej meni in mojemu sodelavcu ne bo zmanjkalo dobre volje, polagoma zbrati tudi pesmi in melodije z bolj oddaljenih predelov naše pokrajine. […] To delo je napredovalo zato toliko bolj počasi in s težavo, in sicer še toliko težje, ker je prvi sodelavec sredi zapisovanja teh melodij umrl. In je bilo potrebno več časa, da se mi je posre­čilo dobiti drugega primernega prijatelja glasbe. Izbral sem najbolj sposobnega, Andreasa Schöffa, učitelja s Kapele pri Radgoni. Prav ta mladi mož je tisti, ki je z najboljšo voljo to nadaljevanje dokončal in mi bo brez dvoma pri nadaljevanju zapisovanja naših melodij še v pomoč. Morala sva vse melodije od začetka do konca v seznamu omenjenih pesmi pevcev in pevk poslušati še enkrat. to se je dogajalo tedensko v času šole. Ob teh dneh nama je bilo preprečeno, da bi se dobila.«48 Dajnko ni igral svoje igre, kot da je zbiralec folklornih pesmi le nasproti bral­cu Posvetnih pesmi, ampak je skrajno resno zastopal táko vlogo tudi nasproti same-mu vodstvu zbiranja, kakor kaže njegovo ohranjeno pismo v nemščini neznanemu, toda konkretnemu naslovniku. V njem se sklicuje na spredaj omenjeno pobudo za zbiranje in se nato osredotoči na pokrajino, v kateri živi: »[…]v deželi Štajerski, je bil izdan, poziv, da bi zbrali štajerske nemške in slovenske pesmi skupaj z melodijami. Zato so bile morda že navedene melodije že zdavnaj obravnavane. Nekatere med njimi, posebno od pobožnih, so očitno nemške, druge npr. pod Kraljem Matijem Korvinom so malo pomadžar­jene, pastirski stan današnjega časa je nekoliko pohrvaten. Ne glede na to se nisem pomišljal zbirati vse brez razlike, naj so že vsebovale duha katerega koli ljudstva. Dovolj, to so naše ljudske melodije, ki niso iz glasbenih arhivov, prepisane, ali šele zdaj izmišljene, ampak so iz toplih ust ljudstva samega vzete in več kot sto in več let stare […]«49 Beseda o sodelavcu v tretji osebi, posebno pa častitljiv pozdrav na koncu kažeta, da nikakor ne bo dr­žalo, da je pismo namenjeno A. Šefu, saj Danjko govori o njem le posredno, ne pa 46 Peter Danjko, Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem (Radgona 1827), V–VI. 47 V Radgoni, 10. novembra 1825, v: Peter Danjko, Posvetne pesmi […], VI. 48 Peter Danjko, pismo, 20. 6. 1825. – Kopijo pisma in njegov prepis hranijo v Glasbenona­ rodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, mapa 492. Za posredovanje se zahvaljujem Mirku Ramovšu, za prevod pa Marti Koren. 49 Prav tam. kot naslovniku, pač pa je pismo naslovljeno ali na dvor ali visokemu predstavniku iz Družbe za zbiranje pesmi.50 Med drugim omenja angleško izdajo folklornih pesmi. Ali je imel pred očmi škotskega učitelja Jamesa Macphersona, ki je leta 1760 izdal zbirko balad Fra­gments of Ancient Poetry, kot da so delo keltskega barda Ossiana? Model njegovega ravnanja je enak nastanku svoj čas slavnega K raljedvorskega in Zelenodvorskega rokopisa.51 Boris Merhar52 se opira na Franceta K idriča – ta pa scela na Ivana Macuna: » […] to neso prave narodne, nego po njem zložene al tudi celo predelane tuje pesmi, napisane in natisnene s tega namena, da spodrinejo prave narodne pesmi, ki še sem ter tje imajo kako znamenje pogansko, druge pak so neki gospodi preveč posvetne!!«53 – ko trdi, da je hotel Dajnko s svojo zbirko spodnesti folklorne pesmi.54 Zaradi takega njegovega rav­nanja Dajnka vsi ostro prijemajo, čeprav v duhu svojega časa ni bil izjema, kakor dokazujejo domači in tuji primeri. č) Le nekaj let pozneje, prvič 1833, drugič 1838, tretjič 1852 so izšle Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane. Z njimi je Matija Ahacel menda želel spodriniti po njunem preveč sproščene folklorne pesmi.55 Med 33 pesmimi je petnajst Slomško­vih: »Po tej knjižici so se veselo razširjevale in tudi po Kranjskem vdomačile npr. Glejte že sonce zahaja, Lehko noč, Slovenc Slovenca vabi, Na svetu lepše rožce ni, En hribček bom ku­pil, Preljubo veselje, oj, kje si doma, zlasti zato, ker so jim pridejani lahki napevi, ki jih je zlo­žil ali vsaj popravil Slomšek. Mnogo, premnogo je koristil Slomšek s to knjigo.«56 Profesor matematike na celovški gimnaziji in liceju je dobro obvladal umetnost vzgajanja. Njegov kratek in jedrnat predgovor je odličen primer taktičnega stopnjevanja. Najprej se naklonjeno obrača na mlade bralce: »Vem, da lepe pesmi radi pojete, ino s petjem sebi kratek čas, drugim veselje delate, Bogu pa čest ino hvalo dajate. Nate! tukaj se jih vam eno čedno sbranje narlepših pesm poda, katere so polne lepih naukov, ino zalih, nedol­žnih rožic pevske umnosti. Jez sim si svest, de jih bote z veseljam spevali.«57 Svojemu cilju se bliža tako, da godcev ne zavrne, ampak jih vanj vpreže, ker se lahko naučijo iz navedene pesmarice »enokoljko navadnih viž, v note postavlenih«. Nato pride na dan z očitnim svarilom: »Lepo vas prosim, ljubi brati ino sestre slovenskiga rodu, posebno vas mladenče ino mladenčice (deklice)! opustite vse nesramne, vmazane, klafarske ino nespodob­ne pesmi, katerih je sama peklenska hudoba po svojih pomagavcih toljko na svet (kak ljulke v pšenico) zasjala. Skoz nje se le pošteni pohujšajo, nedolžni zapelajo, ino Bog se žali. Nikar gerdo, temuč le pošteno petje vam pravo ino stanovitno veselje daja. Pojte le, pa ‘pojte pošte­ 50 Prav tam. 51 Prim. Marija Stanonik, Vprašanje romantične mitološke teorije pri Slovencih, v: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1991), 339. 52 Boris Merhar, Ljudske pesmi, 40. 53 Ivan Macun, n. d., 85. 54 Podrobneje o tem v: Marija Stanonik, Peter Danjko in slovstvena folklora, v: Dajnkov zbor­ nik (Maribor: Slavistično društvo, 1998), 327–328. 55 Geslo: Matija Ahacel, v: Slovenska književnost (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996), 8. 56 Josip Marn, Knjiga Slovenska v XIX. Veku/B, v: Jezičnik 24 (Ljubljana 1886), 1–98. 57 Matija Ahacel, Predgovor/Ljubi Slovenzi!, v: Koroshke ino Shtajarske pesme, enokoljko popra­ vlene ino na novo sloshene (Celovec 1858), 3. no, ino najte, de se vaših bogaboječih ino nedolžnih pesm slaven glas podolinah razlega, po hribih razdela ino po gorah do nebes vzdiguje!«58 V edinem doslej znanem slovenskem pismu z dne 14. marca 1833 Čelako­vskemu mu Prešeren kritično poroča o tej Ahacljevi zbirki: »Koroški Slovenci bodo z’ enim zvezikam ljudskih pesem na noge stopili. [… ] Meni ni nobena, kar sem jih bral, dopadla. Napis ljudske pesmi (Volkslieder) se mi zde je laž, ker niso pesmi med ljudstvam pete, ampak neslane puče, ki bi farji in tercjali (Betbruder) radi z’ njimi prave ljudske pesmi odrinili.«59 2. ESTETSKO POUSTVARJANJE France Prešeren je bil kritičen do tistih, ki so zavračali slovensko folklorno pesem iz moralnih nagibov, toda paradoksalno je, da je sam v vrsti tistih, ki jih Fran Le­vec graja zaradi estetskega poseganja vanjo: »V obče je že znano in se po dr. Štrekljevi izdavi narodnih pesmi razvé dodobra, kako so starejši književniki, Vodnik, Prešeren, Smole, Ledinski, Poženčan in celó St. Vraz nabirali naše narodno blago. Mislili so, da se pesmi v narodovih ustih niso ohranile popolne in čiste in da jih morajo zatorej popravljati.« V teh napačnih mislih so nam nekatere bisere našega narodnega pesništva n.pr. Lepo Vido, Rošlina in Vrjanka, Mlado Bredo i. dr. izpridili tako, da je le iztežka razbrati iz njih, kaj je narodna svojina, kaj umetni primeček in podvržek.«60 a) K adar se zapisovalec, na primer Stanko Vraz,61 zave, da je omagal v dosle­dnosti, je stroki zadoščeno, saj tako ni nevarnosti, da bi pri raziskovanju besedil skrenila s prave poti. Pri okrog 100 pesmih, ki so jih zbrali Andrej Smole, Stanko Vraz, Emil Korytko idr., je pri njihovem likanju po navedbah poznavalcev izpri­čana večja ali manjša udeležba Prešernove roke. Poglavitni pesnikov odmik od Herderjevega teoretičnega koncepta je v tem, da folklorne pesmi ni tako dosle­dno pojmoval kot živo narodovo zgodovino kakor Herder, ki je bil prepričan, da je iz avtentičnih zapisov mogoče razbrati vse lastnosti narodove narave. Še bolj se Prešernove redakcije oddaljujejo od Herderja formalno. Niti niso več »čista« na­rodova stvaritev, iz katere bi filolog lahko študiral jezik, niti ni Prešeren ohranil pristne folklorne poetike, kakor je to zahteval Herder. Od Karadžićevih posegov v narodno/ljudsko/folklorno pesem se Prešeren loči po tem, da je vanje vnašal osebna čustva, medtem ko Vuk tega ni počel. Prešernova redakcija je bližja pre­pesnitvam Arnima in Brentana; od njiju se loči v tem, da »ni niti umetničil niti idealiziral ljudskih pesmi in jih barval z nacionalnim patosom.«62 Najbolj karakte­rističen primer Prešernovega osamosvajanja v tej zvezi je njegova Lepa Vida. 58 Prav tam, 3–4. 59 Karel Štrekelj, Prešeren in narodna pesem, v: Zbornik Slovenske matice III (Ljubljana 1901), 5. 60 Fran Levec, Životopis Matije Valjavca (Anton Knezova knjižnica II, Ljubljana 1895), 202. 61 M. Stanonik, Zapisovanje in redakcija slovstvene folklore kot metodološki problem, v: Teoretični oris slovstvene folklore, 345–346. 62 Prav tam, 347. b) Tako početje je monografsko in z dobrohotnostjo obdelano le pri Francetu Prešernu63 in deloma pri Stanku Vrazu,64 medtem ko se Antonu Žaklju - Rodolju­bu Ledinskemu (Ledine nad Žirmi, 1816 – Sv. Duh nad Leskovcem, 1868)65 še da­nes ne more odpustiti, da je svojo muzo pošiljal na folklorno polje: »Pisal je lirske in pripovedne pesmi, pri tem se je zgledoval pri Prešernu in ljudskih pesmih ter jih večinoma objavljal v Novicah J. Bleiweisa. Zapisoval je ljudske pesmi, jih po ­pravljal, dopesnjeval in spreminjal. Od domnevnih sedmih rokopisnih zvezkov je ohranjen samo eden. Njegovi zapisi nekaterih pesmi (Mlada Breda, Mlada Zora, Mlada Mojca, Zvesta deklica, Nuna Uršika) so bili večkrat ponatisnjeni v različnih zbirkah in berilih in so postali napačen zgled zapisovanja ljudskih pesmi.«66 Janez Dolenc je do »Prešerna v sutani« bolj prizanesljiv: »Najpomembnejši je Žakelj kot zapisovalec ljudskih pesmi, zlasti tistih, ki mu jih je zapela mati Ana«. Po tedanji 63 Marko Terseglav, Prešernovo delo za slovenske ljudske pesmi, v: Traditiones 24, (Ljubljana 1995), 109–124. 64 Marko Terseglav, Stanko Vraz in slovensko romantično gibanje za ljudsko pesem, v: Zgo­dovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije (Ljubljana: Oddelek za etnologijo na Filo­zofski fakulteti, 1982), 25–26. 65 Janez Jelenec, Ledinska kronika (rokopis), Ledine 1997–1913: Anton Žakelj pesnik in pi­satelj je bil rojen 14. 10. 1816 v sedanji Veharjevi hiši št. 2. Oče mu je bil Urban, vdovec. Mati Ana rojena Ažbe iz Javorja pri Poljanah. K malu umre oče in pesnikova mati se omoži z Valentinom Pagonom na Trevnovo posestvo v Dole v župniji Zavratec. Rodoljub Ledinski je študiral v K arlovcu in v Novem mestu. Za duhovnika je bil posvečen je bil 6. avgusta 1842. Med drugim je služboval v Ribnici, na Blokah, v Mirni peči, v Poljanah nad Loko, pri sv K rižu pri Kostanjevici, v Sostrem in pri sv. Duhu nad Leskovcem, kjer je umrl za pljučnico dne 26. aprila 1868. Nad njegovim grobom stoji nova cerkev. Demon, ki ga je preganjal in naposled ugonobil, bil je alkohol.« Anton Žakelj pesnik in pisatelj je bil rojen 14 oktobra 1816 v sedanji Veharjevi hiši št. 2. Oče Urban je bil doma na Ledi­nah št. 2. Njegova prva žena (Nagličeva iz Žirov) mu umrje in zapusti dva sina Andreja in Lovra. Kot vdovec se je drugič poročil z Ano (roj. Ažbe) iz Dolenčic, župnija Javorje nad Poljanami. Toda oče kmalu umre. Sin Andrej je dobil po Urbanovi smrti Veharjevo posestvo št. 2 na Ledinah in sin Lovro del tega posestva od št. 2 na pustoti, sedaj pri Fojdu št. 1. Mati Ana je dobila po smrti svojega moža Urbana veliko doto in se je omožila z Valentinom Pagonom na Trevnovo posestvo v Dole, župnija Zavratec. Z njo se je tja preselil tudi mladi deček Anton Žakelj. »Rodoljub« Ledinski je študiral v Karlovcu in v Novem mestu. V duhovnika je bil posvečen 6. 8. 1842. Kot beneneficijat in vzgojitelj je služboval na graščini v Gradacu v Beli Krajini in kot kaplan v Ribnici, na Blokah v Mirni peči, v Poljanah nad Škofjo Loko, pri sv K rižu pri Kostanjevici, v Sostrem in pri sv. Duhu nad Leskovcem, kjer je umrl za pljučnico dne 26. 4. 1868. Nad njegovim grobom stoji nova cerkev. »Demon, ki ga je preganjal in naposled ugonobil, bil je alkohol.« (župnik Ivan Vrhovnik, Ljubljana-Trnovo, 26. 2. 1906). Družba Sv. Cirila In Metoda je namera­vala izdati življenjepis pesnika Žakelja. Zato se je trnovski župnik Vrhovnik obrnil na le­dinskega župnika Janeza Jelenca, naj ta sestavi v glavnem oris pesnikovega življenja, kar je ostalo nanj spomina med domačini. Župnik je skušal ustreči in »pobral vse črtice iz mladih let pesnika ter je poslal gos. Vrhovniku v Ljubljano. Isti pa je odgovoril s pismom 26/2 [1]906, ter pojasnil pesnikovo življenje, kot ni bilo še zabilježeno v knjigi njegovega životopisa. […]« Prim. Janez Jelenec, Ledinska kronika, Ledine 1997–1913. 66 Enciklopedija Slovenije 15 (Marko Terseglav) (Ljubljana: Mladinska knjiga 2001), 285– 286. navadi (prim. Prešeren: Lepa Vida) je pesmi »olikal«, razširil in jim celo spreme­nil ritem. Tak tipičen primer je balada Mlada Breda, ki šteje v prvem zapisu sep­tembra leta 1838 143 vrstic, redakcija za Sreznjevskega leta 1841 jih ima 166 in za K ranjsko Čbelico že 180 vrstic. V Bleiweisovem Koledarčku za leto 1856 je pesem raztegnjena na 235 vrstic.67 Antonu Slodnjaku je žal, da se je pesniški talent Rodoljuba Ledinskega ohra­nil le v »prepesnitvah ljudskih pesmi«,68 medtem ko je po Lini Legiši »po svoje pre­delal nekaj znanih ljudskih«.69 Rajko Nahtigal govori o »štirih redakcijah oziroma predelavah, ali bolje rečeno, o dveh glavnih redakcijah in treh variantah druge redakcije«.70 Ivan Grafenuaer ga imenuje »prireditelj narodnih pesmi« in našteva, da je »nekatere izmed najlepših naših narodnih pesmi«, med njimi Nuno Urši­ko,71 Mlado Zoro72 in Mlado Bredo«73 Ledinski »močno prenaredil, popravljal«. Domneva celo, da jim je svoje dodal »mogoče potem tudi še Prešeren«.74 Bolj razvejano izrazje v tej zvezi uporablja K arel Štrekelj: Mlado Zoro75 da je Ledinski »zelo prenaredil, da skoraj popolnoma prelil«,76 in ob Spanjščicah77 se čuti neka­kšna urednikova užaloščenost: »Pesem je popolnoma prenarejena, kakor sploh vse, kar jih imamo od tega zapisovavca.«78 Štrekljevo nelagodje se stopnjuje, saj za Nuno79 presoja, da jo je Ledinski »predelal na slabše«,80 medtem ko za pesem Lju­dem ni treba vedeti,81 ki je Rodoljubu Ledinskemu pripisana le pogojno, trdi, da ni le »hudo prenarejena«, ampak tudi »umetno popačena.«82 Jakob Šilc domneva Vrazov in Prešernov vpliv na Ledinskega in v tej zvezi uporablja izraz »stiliziranje« in »stilizacija«.83 67 Janez Dolenc, Slovenski biografski leksikon IV, 15. zv. (Ljubljana 1991), 931–932. Primorski biografski leksikon (Janez Dolenc), 18. snopič (Gorica 1992), 382. 68 Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, II. knjiga (Ljubljana: Slovenska matica, 1979), 418. 69 Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva II (Ljubljana: Slovenska matica, 1959), 173. 70 Rajko Nahtigal, Prezrta izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Bre­ de« in ziljskega reja, v: Slovenski jezik III, snopič 1–2 (1940), 33–34. 71 Prim. Kranjska Čbelica V, 67–69, Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I (Ljubljana: Slo­ venska Matica, 1895), št. 275/321. 72 Prav tam, št. 114/180–182. 73 Prav tam, št. 103 /164–169. 74 Prim. Ivan Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine (Ljubljana 1911), 17 sl. 75 K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I, št. 114, 180–182. 76 Prav tam, 182, v opombi pod črto. 77 Prav tam, št. 234, 291. Iz Novic XIV., 1856, 250. »V Novicah stoji pod pesmijo ta-le opo­ mnja Ledinskega: ‘Spanjšica, Gentiana verna. Tej prelepi cvetki pripisujejo v moji doma­čiji matere spanjodarno moč, in jo rade detetam pod vzglavje devajo, naj bi laglje in raje spale; od tod nje ime. Toraj je krasna misel pevčeva, da si otožna Mina v njih smertno posteljo postelje.’« 78 Prav tam, 290–291. 79 Prav tam, št. 275, 321. 80 Prav tam, 321. 81 Kranjska Čbelica V, 56–57 K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi II, 1354/168. 82 Prav tam, 168. 83 Jakob Šilc, Ledinskega Mlada Breda v prvi redakciji, v: Dom in svet 26 (Ljubljana 1913), 278. Za Nesrečno nevesto (Mlado Bredo)84 Štrekelj ugotavlja, da je »močno prena­rejena, kakor se kaže, celó v pesniški meri, in nima tistega narodnega duha, ki se navadno išče v nji.«85 Še bolj razblinjena je po njegovem redakcija Ledinskega v Bleiweisovem Koledarčku za leto 1856 in se v kritiki popolnoma strinja z Gregor­jem K rekom.86 Gregor K rek je bil za poustvarjanje Antona Žaklja – Rodoljuba Ledinskega dvakrat zainteresiran. Prvič osebno, saj sta bila on in Žakljeva mati rojena pod istim zvonom in krščena v isti cerkvi v Javorjah v Loškem pogorju. Drugič načelno, saj je bil največji poznavalec slovstvene folklore v svojem času in kot prvi profesor slavistike na graški univerzi dolžan pri njenem presojanju zastopati najzahtevnejša tedaj veljavna znanstvena merila. Razumljivo, da se je že pet let po Žakljevi smrti lotil vprašanja zgolj s tega vidika, vendar kljub kritičnosti ohranja do pesnika več kot zgolj obzirno spoštovanje: »Kdor se je nekaj bolj udomačil v duhu ljudskega pesništva in je s pozornišim očesom ogledoval njegovo sestavo ter je poleg tega na­tančniše proučil tudi narodno pesništvo sorodnih narodov, se je moral prepričati, da tudi pri nas niso redke, katerim se je pomagalo do dozdevne višje cene z raz­ličnimi prepevami. Namen je bil dober, a se ne sklada s sploh veljavnim zakonom, da se ljudska pesem priobči ravno tako, kakor je v ustih naroda udomačena, tedaj brez vsacih sprememb in dodelav, dodatkov. Te napake se še Rodoljub Ledinski nij čisto ognil, katerega smemo sicer prištevati med najboljše poznavalce našega narodnega pesništva«87 K akor da bi se v članku soočal tudi s K leinpaulovimi stališči v knjigi izpred treh let (1870), K rek izredno subtilno razločuje poetiko »narodne«/»ljudske«/fol­klorne pesmi in (t. i.) umetne pesmi na podlagi domačega (Žakljevega) primera:88 »Narodno pesem napak razume, kdor meri njeno vrednost po vrednosti umetniških pesniških izdelav. Često narodno pesem ravno to posebno označuje, kar se pri umetni šteje med pege in da je mnogo zamolčanega, kar bi umetni pesnik povedati ne zamudil, a tu se ne izreče, ker si slušatelj ali čitatelj to lahko sam dostavi. Skratka, ta pesem je taka, da sili tako rekoč k popravam, dostavkom in druzemu enacemu prenarejanju vsacega, ki kmalu ne ugleda, da je vse to, kar prišteva k napakam poetične koncepcije, značajna lastnina narodnih pesmi. In ravno tej napaki se je bil uklonil po mojem preverjanju tudi Ledinski v svojem drugem prepisu ‘Mlada Breda’ in ‘Nuna Uršica’, ki je narodnemu pesniku s tem hotel pomoči, da je oblikovne netočnosti popravil in misli v natančno logično zvezo ostrinil, a ravno tako po tem početji dobila je pesem nenarodno lice, mesto da bi se, kakor mu je bila dobra nakana, pokazala v svoji prvotni dovršenosti.«89 Res je po tedanji navadi (prim. Prešeren: Lepa Vida) Žakelj pesmi »olikal«, širil in jim celo spremenil ritem. Urednik Janez Bleiweis je k drugi objavi za Ledin­skega tipične balade Mlada Breda,90 opirajoč se na avtoriteto tedanjega časa Jova­ 84 K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I, št. 103, 164–169. 85 Prav tam, 164–168. 86 G. Krek, Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesni, v: Listki, IV. zvezek (Ljublja­ na 1873), 105–107. 87 Prav tam, 104–108, 130–135, 139–140. 88 In načelno gledano: med slovstveno folkloro in literaturo. 89 Gregor Krek, n. d., 104–108, 130–135, 139–140. 90 V: Kmetijske in rokodelske novice XI, Ljubljana 1853, 21, 22, 25, 26, 29, 30. na Vesela – Koseskega dodal za tukajšnjo obravnavo pomembno pojasnilo. Le-to nedvomno potrjuje obstoj smeri, ki je bila naklonjena avtorskim posegom v fol­klorna besedila v smislu K leinpaulovih prizadevanj: »Verli rodoljub gosp. A. Ž.[akelj] jo je slišal prepevati od stare svoje matere na Notranjskem in si jo je zapisal ter nekoliko oli­kano visoko čislani Kranjski čbelici izročil, ktera jo je zraven mnogo drugih lepih pesem v 5. zvezku na svetlo dala. Da jo je gosp.[od] Ž.[akelj] nekoliko olikal v besedi, brez da ji bil le trohice mičnega narodskega duha vzel, zasluži veliko hvalo, ker to je po mislih veljavnih mož pravi način, po kterim naj pridejo stare pesmi našega naroda na dan, da se pervo zaveržejo vse, ki so ‘ostudnega brenka’, drugo, da se izvoljene olikajo, v pesniški besedi, ker je potreba. Ko je bil zadnjikrat naš mojster pevcev – Koseski – v Ljubljani, smo se o tem pogovarjali; ko nam potrebo take olike, ki pa se ne dotakne cveta narodskega d u h a, dokazuje, nam reče na zadnje: ‘Kaj mislite, da bi bile Srbske narodne pesmi toliko slavo po vsem svetu dosegle, ko bi jih ne bil izdajatelj njih – Vuk Stefanović – olikal, kjer je potreba bilo? Zatega voljo ne zgubi pesem ali celo nič svoje n o t r a n j e vrednosti, postane le še prijetniši, žlahtnejši.’ Vernemo se po tem ovinku nazaj k naši ‘Bredi’ […]«91 Rajko Nahtigal je strnil nekaj anekdotičnih utrinkov o zapisu te znamenite pesmi leta 1838 in postavil zgodovinski spomenik njeni nosilki Žakljevi materi Ani, roj. Ažbe. Imenuje jo »slovenski ženski Filip Vi­šnjić (1765 –1834)«.92 Podobno olikane je Žakelj objavil še folklorne pesmi Minica (N 1856, 250) in Ribičeva ljubica (N 1858, 190), Čudna rožica pa je ostala v rokopisu.93 c) Stanislav Škrabec Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada94 priporoča tako »‘folkloristom’ kot vsem drugim, ki se hočejo kaj bolje seznaniti z belokranj­sko slovenščino«. Kot specialist za izreko slovenskega jezika v oceni ne more brez napotka, naj bi se vse »narodno blago pisalo natanko po izreki ne glede na knjižni pravopis, koliker treba tudi s posebnimi diakritičnimi znamenji. Prav posebno naj bi se pazilo na akcent, ki bi se moral zaznamenjevati vsaj v vseh nenavadniših besedah in ne le za imenovavnik.«95 Sploh si pri zapisovanju želi več natančnosti v glasoslovju, oblikoslovju in sintaksi. S konkretnimi primeri ponazarja, kako je zapisovanje nekaterih preveč odvisno od njihove šolske učenosti. »Vsaj nekedaj se take ‘storije’ niso začenjale, kaker beremo v Bisernicah, n. pr. Mačeha je imela pástorkinjo. Mož je šel v lozo po drva. Mož je šel po steljo. Pri grofu je služil čoban itd. Tako se pravi, ko se govori o že znani in imenovani mačehi, o znanem možu ali grofu. Mož je: ‘Der Mann’, grof: ‘der Graf’. Ko hočemo kaj povedati o kakem možu, ki je poslušavcu še neznan, pa bomo rekli: en mož ali pa (v pomeni ‘ein gewisser’ ali podobnem): neki mož. Nedoločni člen nikaker ni germanizem; vsi slavenski jeziki ga imajo. Tudi participij na pervem mestu se mi vpira. V Bisernicah stoji n. pr.: ‘Živel je ubožen kmet s ženo in več otrok’. ‘Živela je mati s sinom’. ‘Imela je mati sina’. ‘Živel je oče in mati’. ‘Bil je kralj, ki je imel tri sine’. Pri nas, mislim, da se v resnici ne pripoveduje tako, temuč n. pr. tako: ‘Enkrat je živela nekje ena mati se svojim sinom’ itd. in jaz mislim, da naj bi se zapisavale take reči, kaker se pripovedujejo, in kaker 91 Uredniška opomba Janeza Bleiweisa, v: Kmetijske in rokodelske Novice XI, 21. 92 Rajko Nahtigal, n. d., 30–31. 93 Janez Dolenc, Slovenski biografski leksikon, 932. 94 Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II, Adlešiči 1909. 95 Stanislav Škrabec, Cvetje 26 (1909), 9. zv., v: Jezikovna dela 3 (Nova Gorica 1995), 328. v Bisernicah v nekoliko primerih tudi res stoji. Če se pa kje pripoveduje na pervi način, naj bi se to posebej omenilo;«96 Po jezikoslovnem se učeni frančiškan obrne hkrati k esteskemu vidiku vpra­šanja. Zdi se mu skoraj nemogoče hkrati služiti več gospodom: znanosti, omiki in obenem zadostiti estetskemu kriteriju. Po njegovem se oba cilja lahko uresničita le vsak zase. »Kar se izdaja v znanstvene namene, kar ima torej po pravici le resnim možem v roke priti, možem, ki morajo poznati ljudstvo po njegovih lepih in dobrih kaker po njegovih slabih lastnostih, da skušajo perve gojiti in povzdigniti, druge pa popraviti in odpraviti. – To le obsegaj vse, kar in kaker se mej ljudstvom najde, dobro in slabo; kar se izda zlasti za ljudstvo, pa sme sprejeti samo, kar je v resnici dobrega in lepega. Ne le, kar je naravnost nenravno, mora biti izključeno, kaker je v pričujoči knjižici res izključeno, temuč tudi, kar je kaker koli, v dogmatičnem ali estetičnem oziru, nekorektno,97sploh vse, kar nima v vzgo­jeslovnem oziru nobene prave vrednosti.«98 Ob zgledu pesmi Oj sijaj, sijaj sonce se zavzema, da bi za popularne izdaje zadoščala le ena, najboljša različica posamezne pesmi. Druge različice bi se upo ­števale le v iskanju najboljših rešitev pri oblikovanju besedila in določanju metru­ma, »tako, da bi vse vstrezalo vsem zahtevam tudi vmetne poezije. In podobno bi bilo ravnati z drugimi nar.[odnimi] pesenmi, ki so sploh vredne, da se ljudstvu ohranijo; kar je odveč, bi bilo izločiti, kar bi bilo potrebno, dodati, kar je napačno, popraviti, kar robato in nevkretno, vgladiti in vravnati. Jako lep zgled tako popra­vljene narodne pesni imamo v Goethejevem Heidenröslein. Škrabec jo potem na­vaja sklicujoč se na spredaj predstavljenega K leinpaula s pripombo: »Vse bi moglo biti v zgled našemu pesniku, ki bi hotel ljudstvu podati njegove pesni take, da bi vstrezale zahtevam tudi vmetnega pesništva, da bi bile torej res ne le ‘bisernice’ (Perlmuscheln), temuč pravi biseri (Perlen).«99 Iz tega se lepo vidi, da se Stanislav Škrabec za javno rabo načelno strinja z določenimi posegi v folklorna besedila, naj gre za prozo ali pesmi. III. R AZMERJA MED VEZANO IN NEVEZANO BESEDO Toda slovenska kulturna zavest je, glede na zapise in objave slovenske slovstvene folklore še v drugi polovici 19. stoletja dajala prednost vezani besedi, kar poraja premislek, ali je bila to res zgolj estetska manira izza časa romantike. Ali se s tem ne prikriva težava v zapisovanju. V tisku se namreč najprej pojavlja prozna folklor­na snov, prepesnjena v vezano besedo in šele nato pesmi, razvezane v prozo. Ali takšno zaporedje odgovarja tudi na vprašanje o zahtevnosti ustvarjanja v vezani in nevezani besedi? 96 Stanislav Škrabec, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II, Ljubljana 1909, v: Jezikovna dela 3/Knjižne novosti, 328. 97 Stanislav Škrabec, n. d. 329: (kaker na str. 156: »Marijo devico molijo Oče, Sin in sveti Duh«, str. 125: Napitnica). 98 Stanislav Škrabec, n. d., 329. 99 Stanislav Škrabec, n. d., 330. 1. PREPESNJEVANJE PROZNE FOLK LORE V PESEM Obdobje romantike je bilo na splošno naklonjeno prvobitni besedni umetnosti, to je slovstveni folklori; le da je imelo pesništvo v njenih očeh veliko prednost. Tudi sicer je bila »pesem najvišji, če ne edini umetniški ideal prve polovice 19. stoletja«. O tem pričajo rokopisne ostaline Emila Kor ytka, Stanka Vraza, Matevža Ravni­karja - Poženčana idr.10 0 K arel Štrekelj zagotavlja, da se je France Prešeren zani­mal tudi za povedke in pravljice, na podlagi njegovega Povodnega moža. »Drugo narodno pripovedko, ki jo je slišal naš pesnik sam iz narodovih ust, je porabil za balado Od zidanja cerkve na Šmarni gori«.101 K lasičen primer prepesnjene prozne folklore je Pastir Matija Valjavca, ki ga Jože Pogačnik imenuje »klasično lepa pra­vljica v verzih« in njenega avtorja »utemeljitelj folklorne epike«.102 a) V basni Kos in brezen se je Valentin Vodnik oprl na domačo folklorno tra­dicijo. V njegovi rokopisni Perpravi za Pesme je ohranjen Vodnikov prozni zapis, po svojem izviru bolj ali manj »preprosta obnova neke folklorne pripovedi, ki se je Vodniku zdela uporabna za pesem«. Do te ugotovitve pride Boris Merhar z natančno primerjavo Vodnikovega zapisa snovi z dvema drugima verzificirani­ma različicama iz novejšega časa. Vse tri obstoječe folklorne različice vsebujejo pratikarski vremenski motiv in nimajo nikakršnega moralizma. Le-tega je zgodbi dodal šele Vodnik sam. Kot pratikar je v besedilu obdržal vremensko modrost (o breznu – marcu, ki z repom zvija = nevarno spremenljiv in jo utegne komu kako zagosti) njegovega folklornega snovnega vira, toda posrečilo se mu jo je izpeljati v moralni poduk na drugi ravni: nobeno prehitevanje in pretiravanje ni dobro. b) K vprašanju o razmerju med pesmijo in prozo v okviru slovstvene folklo­ristike pri P. Dajnku navaja tudi naslov njegove knjižice Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi, ali pripodobni navyki dobrih staršev za svoje otroke in podložne (1824), saj se ob njej hitro spomnimo pesmi Izidor ovčice pasel.103 Ob besedilu Penezna njiva se poraja vprašanje, ali se je snov res šele iz Dajnkove zbirke prenesla med ljudi in postala del folklorne tradicije ali se je to zgodilo mimo njega. Gre za zgodbo o očetu, ki svojim trem sinovom na smrtni postelji izroča njivo in hkrati naroča: »Pazko mejte, da se kde /V’ žitki ne znebite nje; /Kajti penezi so tam, /Kde pa ravno, to ne znam. /Le se marno z’ motkami /Tam priprave k’ delanji, /Skerbno jo prekápajte, /Najšli bo­ste peneze.« To očetovo naročilo so sinovi polagoma začeli doumevati metaforično. Dobro obdelana njiva je seveda bogato obrodila in jim res tako prinašala blaginjo. Pripoved je danes znana v prozni obliki. Je ravno ta Dajnkova pesem povod zanjo, ali pa jo je poznal že Dajnko ravno iz izročila ali jo podomačil iz kakega tujega vira. Podobno vprašanje se odpira pri pesmi Stara miš ino mlade. Ker mladiči niso poslušali mame, jih je mačka pohrustala. »Tota fabula vuči, /Kak otrokom se godi. /Či so vkanlivim tovaršam /Več pokorni, tak kak pa staršim.«104 100 Milko Matičetov, Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljubljana: Slovenska matica, 1956), 133. 101 Karel Štrekelj, Prešeren in narodna pesem, v: Zbornik Slovenske matice III (Ljubljana 1901), 2–3. 102 Jože Pogačnik, Pesniški svet Matije Valjavca, v: Čas v besedi (Maribor: Obzorja, 1963), 130. 103 Marija Stanonik, Peter Dajnko in slovstvena folklora, 317–330. 104 Prav tam, 329. c) Matevž Ravnikar - Poženčan ima v zvezku iz leta 1838 med svojimi pesem­ skimi in folklornimi zapisi tudi besedilo v vezani besedi z naslovom Bernekarjev grad.105 Tukajšnjo pozornost doživlja zaradi pripisanega podnaslova Ena perpo­ved.106 Po omenjenih krajih in dodanih Poženčanovih pojasnilih107 ni težko ugani­ti, da je iz Poženčanovega domačega okolja. V slovenski slovstveni folklori obstaja 105 Matevž Ravnikar, Pesme iz samote (Na Gori, Slovenska matica 1. Kersnika 1838), žig, NUK Ms 483, zvezek IX, 37–40. 106 »Per cerkvi svetiga Martina /Je grič na njem grašina /Na drugim hrib u gornjim kraji /Je straža in u nji čuvaji /Iz grada h straž je pot storjena /Notri u zemlji izvotljena /V grajšini sivi stari /Gospod Bernekar gospodari. /En dan stoji z gospo u linah /Okoli gleda po lastinah /Tako se z njo on pome­njuje /Ko ji okoli odkazuje: /’Gor čez potok od pristave /K ‘Poženk’* za posti glej lepave: /Kako lepo tam gôr’ med gorjam /Naš drugi grad stoji za dvorjam**/Na ravnost vunkaj proti Savi /Polje naš Bernik je v planjavi /Poglejva dol’ u spodnje kraje /U travnike in loge naje /Tam koder se megla premiče /Dobrava je čez une griče /Pogled naj naj se še oberne /Tje k žalostni Mariji v Ternje*** /Podobo njé v Ternji dobili /Pastirji noj domu nosili /Pa kolkorkrat jo s Ternja vzeli /Se vselej spet nazaj preseli /Tako so vsi ljudje sploh djali /Mariji cerkev ‘mo zidali /Zato se zdaj Ternje jmenuje /Tam žalost Dvice čast skazuje’ – /Gospa začela govoriti /V nevolj’ gospodu to tožiti: /Clo taka že začne se slišat /De hočjo Ternje k far povikšat /Deb Šmarten fara več ne bila /Deb’ clo tje v cerkev jez hodila /Tegá nikoli ne dovolim, /V grajšini sama raji molim.’ – /’S škerlatom tla čmo pregerniti /Ostrešje do Ternja storiti /Po golih tleh ne bom hodila /U deži ne se ti mkčila.’ – Raj hočem zlesti jez so kačo**** /kot pustit farno cerkev to domačo. // Na to je zemlja se odperla / Grašino celo v se požerla / v sebi nič je ne poškodi / Gospa kot kača notri hodi / H studenci tam per strani straže / Se večkrat reva še perkaže // Za odrešenje reva prosi / Na vrati kača ključe nosi. / Večkrat denarja presušava / K en lovec tod okol postava / Duhovniga je šal on prašat / Kako per temu se obnašat / Podučil njega je duhovni / Ko prideš ker so kupi polni / S pestjo trikrat na kup zagrabi / V imen peršon Boga ne zabi / Če dalej grabit bo velela / Ne smeš v prah bi tebe zmela / Vse lovc stori po temu sveti [= nasvet] / V četrto kačo sili vzeti / Ker on tega storiti neče / Mu ona sama zadnjič reče: / ‘Presrečen ti si imenvati / In kdor je tebi svet znal dati.’ – / En gospoičič tod je hodil / V podzemlji kraj ga pot je vôdil / Gospa v gradu bla vsa zala / Prijazno mu tako je djala / Prines od leske tri mladike / Kar zrasle so en let velike / Udari enkrat me z vsako / Odrešil boš in zmenil v tako / Ko pervo udariš bodem sama / Lih kakor ta peklenjska zmama / K me v drugo udariš bodo zveri / Tišale v te h velik’ zaveri./ Mahniti še se nič ne vstraši / Saj t nič ne sme storit’ kar plaši / S sabo je šibice pernesel / Začel je tepsti pa je tresel / Ko v tretje ima še mahniti / Beži obupen jo rešiti / Strašno je reva zarjovela: / ‘Nesrečen ker ne spolniš dela / […]’« 107 »Pomnje: *Poženik, od pognati, poženem imenvati / Ker so vanj iz pristave živino poganjali, je dan­današnji vas v cerkljanski fari. V Pristavi se še dandanašnji per tisti hiši pravi, ki je tukaj Pristava imenvana. ** »Grad ino Dvorje se dandanašnji tam dve vasi imenujeta.« *** »Nekdajne Ternje so dandanašnji Cerklje, od cerkev, ktere cerkljane cerkle namest cerkve imenujejo kakor bukle, namest bukve. Zerkve pa, od kterih je današnje ime te farne vasi prišlo so bile tri: ena je bla pod zemljo in ta je bila S. Aleša, nad podzemeljsko cerkevjo je bla druga Matere božje sedem žalost, ino zraven lete je bla ta tretja S. Tomaza Aposteljna. Dan današnja lepa farna cerkev, ktera je bla v osemnajstim stoletji zidana, je Materi božji vnebovzetja posvečena; Mati božja pa sedem žalost je v en stranski oltar prenesena. Tako je tudi S. Tomaž Ap. v enem stranskim oltarjai, in S. Aleša podoba verhi eniga stranskiga oltarja. Vse tri nekdajne cerkve pa so dandanašnji poderte.« **** »S kačo zlesti, se hoče toliko reči kot v kačo spremeniti. Res de je tako reči nič kaj po pismenosti ne sklema [= ujema???], pa tukaj so zvesto besede perhranjanje, ki sim jih od perpovedvavcov slišal.« nekaj zgodb o tem, da se zaradi zarečenih oz. pregrešnih besed ponavadi ženska spremeni v kačo in že skoraj dočaka tistega, ki bi jo rešil prekletstva, vendar ta ponavadi ne zdrži pritiska in nesrečno bitje mora spet čakati nanj tako dolgo, kot pove karakteristični sklep: »V devet’n devetdesetim leti /Jma hoja se ozeleneti /K’ bodo zi­bel z nje stesali /In tisto dete v nji zibali /K’ bo potlej novo mašo pelo. /Me odrešit srečo jmelo. – /Na vrati ključe kača nosi /Pa: Rose, rose! včekrat prosi.«108 Ni dvoma, da je Ravnikar to zgodbo upesnil sam, saj ni pesmi samo nabiral, ampak ustvarjal tudi lastne, le da o tem komaj kdo kaj ve. č) Podobno kot Poženčan tudi Vojteh Kurnik v Posavskem mlinarju109 s pod­naslovom Narodna pripovest110 meri na to, da gre za upesnjeno foklorno pripoved v kar 72 štirivrstičnih kiticah. Mlinar noče poročiti nobene od dveh hčera, ker bi moral zanju ob tem kaj odšteti. Bližnjemu ribiču je všeč starejša Alenčica, toda stiskač se upira. Nikoli še ni slišal, da bi bil kak ribič bogat. Toda ta dostojanstve­no zagotavlja dekletu: dokler bo tekla Sava, bo kruh. Če ena riba uide, pa pride druga. Ne ljubim te zaradi očetovega bogastva, ampak zaradi tebe same. Sledi ribičeva ref leksija o skoposti. Žalostna se poslovita. Pride jesensko deževje in vode nevarno naraščajo. Enajsti dan, ko je vse počivalo, deroča voda odnese most in pretrga jez. Mlinarju preti konec. »Le škoda za dekleta; /Ste zale ko cvetoči mlaj, /za dobro vselej vneta.« Kdo ju bo rešil? Nenadoma se pojavi prej omenjeni ribič. On je vajen vode: »‘Le hitro, hitro! brez zamud /Nikar se ne mudite, /Sedaj in zdaj bo mlin zasut, /Do čolna mi stopite.’ – //Mladeneč pravi jim krotko, /Alenčico kar dvigne, /Sestrico nje potem tako,« njunega očeta pa najde ob skrinji, a ne najde ključev, skrinja pa je pribita na pod. »Obupno pade na zaklad, /Solzen objame skrinjo, /Popred bi dal življe­nje rad, /Kot svojo gotovino.« Čolnar ga je nekaj časa prosil, nato pa s silo odvedel s seboj in dal v čoln. Komaj »pet sežnjev« so bili proč, »/p/obriše voda mlin in peč / Požre vse globočina.« Vsi so slavili vrlega ribiča. Na koncu pesmi avtor pojasni, zakaj se je odločil za upesnitev te snovi in pri tem razkrije svojo etično držo do nje in naklonjenost zgodovinopisju. d) Prav tako Simon Gregorčič že s podnaslovom Po narodni pripovedki opo­zarja, od kod mu vir za Rabeljsko jezero.111 Pesem teče v gregorčičevskem slogu, od slovstvene folklore je ostala v njej samo snov. V rokopisu ima naslov Zeleno jezero (pri Rabeljnu za predilom). Pesnik je zgodbo iz svoje rojstne vasi osebno pravil tudi Vrhovniku.112 Natančneje jo obnavlja Simon Rutar v razpravi Slovenske pri­povedi o jezerih.113 e) Dejstvo, da je še v drugi polovici 19. stoletja obstajala težnja po žanrski interferenci glede na ne/vezano besedo v slovstveni folklori, dokazuje Národna 108 Matevž Ravnikar, Pesme iz samote, 37–40. Slovenski biografski leksikon 3, ur. A. Gspan (Ljubljana 1960–1971), 49. 109 Branka Zelič, Življenje in delo Vojteha Kurnika – etnološki pomeni, seminarska naloga I, 4–5: »Ohranjen pa je tudi majhen zvezek, v katerem je napisana pesem Posavski mlinar, le-ta pa je danes razstavljen v Kurnikovi hiši.« 110 Prijatel, št. 4, 18. april 1855. 111 Simon Gregorčič, Rabeljsko jezero, v: Izbrano delo (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969), 149. 112 Prim. Vrhovnikovo gradivo za Gregorčiča, NUK ms 631, 2. ovoj, št. 41. 113 Ljubljanski zvon 1881, 686. pravljica v verzih114 v zapuščini Franca Pokorna - Serafina K arlovčana. Ni docela jasno, kdo je njen avtor; morda celo on sam, kakor bi se deloma dalo sklepati iz podnaslova v rokopisu iz leta 1883: »Nabral in zapisal Serafin K arlovčan.«115 Pri­povedna pesem se začne z motivom dečka, ki (brez razlage!) odide od doma in ga v strmih pečinah obide strah pred orli, ki krožijo nad njim. Motiv podzemlja je znan folklorni motiv, toda navadno se drugače razplete, tu pa je racionaliziran: ko se »Ratarjev mali sin« zazre navzdol, ugleda samotarja, ki ga povabi k sebi in tam prebivata v podzemni duplini ( jami) skupaj deset let, vse do starčkove smr­ti. V nadaljevanju 32-kitična pesem bolj sledi folklorni snovi v motiviki kače, ki mladeniču zagotavlja, da jo bo osrečil. Kako?! Razloži mu, da je »grofovska hči«, ki »težko« »že nosi/ prekletstvo ošabne sestre«. Prosi ga, naj jo tri noči do priho­dnje nedelje on sam hudo natepe z vrbovo šibo, tretjič izrecno po glavi, ne da bi jo pri tem gledal. V številnih različicah iz slovstvene folklore deček ne prenese tega pritiska, medtem ko se mladenič tu zvesto drži naročil in »mila« »devica« že sedmi dan postane njegova žena. Izkaže se, da je bilo tudi tisto »skalovje« zakleto in zdaj se spremeni v »grajsko zidovje«. Vrbova šiba morda nakazuje, da je pesem nastala v okolju, bogatem z vrbovjem, ali pa je znamenje, da avtor pesmi ni več vedel za mitično vlogo leskove šibe, ki se praviloma pojavlja v starodavnih šegah in slovstveni folklori. Avtorski poseg v besedilo utegne biti tudi prostor dogajanja. Motiv cerkve kakor da zagotavlja srečen izid. Prav tako pomemben je napotek, naj mladenič med svojim pretepanjem ne gleda v kačo – ali zato ker je ostudna ali da bi ga ne premagalo napačno sočutje – ni motivirano. Vse navedeno daje vtis, da gre za poznejši racionalistični dodatek. f) Soška fronta med prvo svetovno vojno je Jožetu Lovrenčiču za pet let one­mogočila, da bi obiskal svoje domače kraje. V velikem domotožju je podoživljal bajne spomine nanje in leta 1921 so v Gorici izšle Gorske pravljice. Iz predgovora116 se vidi, da so spomenik stari materi, ki je bila s svojimi pripovedmi svojemu vnuku na čustveni ravni najpristnejši vir. Toda ta mu ne zadošča. Hkrati se avtor nasla­nja na znamenito Rutarjevo Zgodovino Tolminske iz leta 1882 in v spremni besedi raziskovalcu zelo olajša njegovo delo, ko v opombah pojasnjuje, od kod mu snov za posamezne pesmi. V pesmi Jezero je v motivu orjaka prepoznati ajdovsko deklico, ki navadno dene v svoj predpasnik orače na polju, oče pa jo posvari in svetuje, naj jih vrne na svoje mesto. Tu nastopa v vlogi pritlikavcev čolnar, kar je Lovrenčičev stvariteljski domislek. Verjetno to velja tudi za motiv iztočenega jezera, saj je iz slovstvene folklore znan le motiv preselitve jezera z ene lokacije na drugo, kar stori povodni mož s Pohorja.117 Danes je zgodba o jezeru v tolminski kotlini mo ­tivno precej spremenjena,118 medtem ko je njena prvotna struktura še ohranjena. Vprašljivo je, ali v pesmi Molida motiv zlakotnjenega in preganjanega sv. Petra 114 Franc Pokorn, Serafin Karlovčan, Narodno blago iz Škofjeloškega pogorja, v: Loški razgle­ di 36 (Škofja Loka 1989), 176–177. 115 Prav tam, 178–192. 116 Joža Lovrenčič, Predgovor, v: Gorske pravljice (Gorica: Goriška Matica, 1921), 3. 117 Slovenske povedke iz 20. stoletja, ur. Marija Stanonik (Celje: Mohorjeva družba, 2003), 32– 34, št. 51, 53. 118 Janez Dolenc, Zlati Bogatin (Glasovi 4), 135/99. izhaja iz folklorne tradicije – in je v tem primeru Lovrenčič izločil motiv K ristusa, s katerim sv. Peter navadno potuje po svetu in vedno potegne kratko! – ali je samo­stojno delo na podlagi Rutarjeve v tem primeru legendno podložene Zgodovine. Zanesljivejše folklorno in mitološko zaledje po pričevanju Lovrenčiča samega119 obstaja v pesmih Zaklad, 120 Kača, 121 Konj, 122 Coprnica, 123 Hudič in nepošten krčmar, 124 Mati.125 Lahko bi ji dodali tudi Prejnico126 in Dete s kanglico.127 Le primerjava s soča­snim proznim gradivom bi prepričljivo pokazala, ali so navedene pesmi res zgolj v vezano besedo prenesena prozna folklora. Kolikor je mogoče sklepati iz današnjih virov, Lovrenčič v njih nikakor ne sledi slepo predlogi, ampak se svobodno pre­pusti fantaziji, tako postanejo njegove pesmi kakor prepesnjene različice danega izročila. Lovrenčičev ustvarjalni postopek se morda najlaže razbere s primerjavo njegove Legende o sv. Gregorju128 s pravljico Vod svietga Greguorja.129 Odprta nebesa130 so blagoslov in prekletstvo. Blagoslov zato, ker tistega, ki jih vidi, napolnijo z ne­izmerno blaženostjo, prekletstvo pa zato, ker po stari veri ne more umreti drug je kot pod milim nebom. Očitno je bila ta vera doma tudi v Lovrenčičevih krajih, čeprav je danes bolj dokumentirana v vzhodni Sloveniji.131 Doslej je škopnik veljal za bajno bitje, ki zbuja skrivnostno drhtavico, vendar brez neprijetnih slutenj. Ali je v Kobariškem kotu drugače? Presenetljivo je že to, da ga tudi tam poznajo. Ali ni ime omejeno samo na Koroško in kvečjemu Štajersko?132 Zdaj pa kar naenkrat tu, v zahodni Sloveniji, in to z izrazito negativno vsebino. Napoveduje nesrečo: utelesila se je v pr vi svetovni vojni, ki se je ravno na tem območju razbesnela z vso silo.133 To je morda le avtorska interpretacija pojava, vendar prepričljiva tudi za nosilce slovstvene folklore. 119 Joža Lovrenčič, Opombe, v: Gorske pravljice, 88–90. 120 Prim. Janez Dolenc, n. d., 42/25. 121 Prim. Franc Černigoj, Javorov hudič (Glasovi 1) (Ljubljana: Kmečki glas, 1988), 104– 115. 122 Prim. Fran Milčinski, Pravljice (Ljubljana: L. Schwentner, 1921), 88–94. 123 Prim.: Janez Dolenc, n. d., 88/62. Franc Černigoj, n. d., 53. 124 Za to pesem ni bilo mogoče dobiti pokrajinsko ustrezne različice, vendar se iz avtopsije ve, da obstajajo motivi, ki jo sestavljajo, v povedkah iz različnih slovenskih pokrajin. 125 Prim. Marija Stanonik, Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v njegovem v duhov­nem obzorju, v: Valvasorjev zbornik (Ljubljana: SAZU, 1990), 297. Marjan Tomšič, Noč je moja, dan je tvoj (Glasovi 2), 50/31. 126 Prim. Janez Dolenc, n. d., 11/1. 127 Prim. Marjan Tomšič, n. d., 112/83. 128 Joža Lovrenčič, n. d., 63–73. 129 Povedal 79-letni Janez Korenčan, Radeckijev veteran. Zapisal Franc Kramar, 9. 7. 1910. Borovnica pri Vrhniki. Štrekljeva zapuščina 5/10. V: Monika Kropej, Pravljica in stvarnost (Ljubljana: ZRC SAZU, 1995), 227. 130 Joža Lovrenčič, n. d., 74–75. 131 Anton Gričnik, Noč ima svojo moč (Glasovi 8), 1003–1011. 132 Marija Stanonik, Vprašanje vizualizacije abstraktnih bitij v slovenski slovstveni folklori, v: Traditiones 30/1, Ljubljana (2001), 170–176. 133 Joža Lovrenčič, n. d., 76–79. 2. SLOVENSK A PROZNA FOLK LOR A, PR EPESNJENA V NEMŠČINO Tedaj ni bilo tako nenavadno, kot se nam danes zdi škoda, da so nekateri avtorji slovensko snov oblikovali v nemškem jeziku. Slava Vojvodine K ranjske je izredno dragocen vir za poznavanje slovenske slovstvene folklore v obdobju baroka, toda posreduje nam samo snov, ker je pisana v nemščini. Podobno jo je v nemščini ne­kaj malega zapisal Matevž Ravnikar - Poženčan. Njegovi zapisi dajejo vtis, da gre za odgovore na neko prošnjo. Morda je skušal ustreči Emilu Korytku, ki je imel za slovensko etnologijo in duhovno kulturo velike načrte.134 a) Anton J. Zupančič je v »Grossen National Kalender für das Jahr 1826« v ru­briki »Steyermarks Lyra oder was hat bisher die Dichtkunst für die Geschichte, dar Reich der Sagen, für interessante Ortlichkeiten der Steyermarsk überhaupt und insbesondere für die Panegyrik lobenswerter Steyermärker getan« objavil balado Die grosse Glocke im stadpfarr-M zu Marburg po naslednji folklorni pripovedi: ob neki kugi in požaru so se Mariborčani zaobljubili, da bodo Bogu v čast dali liti velik zvon. A liv se ni hotel posrečiti. Tedaj so ženske po zgledu ene od njih snele ves svoj nakit in ga pometale v livarno, kar je pomagalo. Ko so zvon vlekli v stolp, so se tri voža utrgala, da je visel le še na enem. Device so molile in vse se je srečno izteklo. b) V dopisovanju z Jakobom Grimmom Jernej Kopitar poleti 1832 vsaj dvakrat omenja nekega dr. Juriusa Olipitscha (Olipiča), ki da bo v kratkem izdal Krainische Sagen. Pomenljivo je, da Jernej Kopitar v tej zvezi (v gradivu, pregledanem za to priložnost), edinikrat uporabi términ Volksmärchen in Krainische Sagen, ki sta prozni kategoriji.135 Joža Glonar domneva, da gre za Karla Ulepiča (Ullepitsch), pozne­je poplemenitenega »Edler von Krainfels« (*Žužemberk, 1810 – †Karlove Vari, 1862). Kopitar je torej slišal za nastajajočo zbirko folklornih pripovedi, če je že ni videl in se veselil njenega izida – žal, prehitro! Ulepič je, po Glonarju, šele nasle­dnje leto 1833 začel priobčevati posamezne enote, toda vse v verzificirani obliki, in značilno, vedno s podnaslovom Krainische Sage. Očitna je neka še ne raziskana relacija med Prešernovimi redakcijami slovenskih folklornih pesmi in Ulepičevimi nemškimi prevodi, saj je Illirisches Blatt prinesel l. 1833 njegov prevod Prešernove Lepe Vide in leta 1837 Der Wassergeist, s snovjo in metrom Prešernovega Povodnega moža. V ta okvir spadata tudi Der Wundersee in Die Götter der Slaven, ki je verzifici­rana slovanska mitologija z obširnimi opazkami. Leta 1839 je Karel Ulepič postal urednik Illirisches Blatt, toda še vedno je, vsekakor pod vplivom Emila Korytka in Stanka Vraza, kar pet verzificiranih »kranjskih povedk« (krainische Sagen): Die Sc­hlangenkönigin, Der See von Beukhla, Erasmus Lueger, Krainischer Sagenkranz, Roschlin und Verjanko, Der Nussbaum von Logue objavil pod psevdonimom Jean Laurent. Škoda je, da je omenjena pripovedna snov dvakrat izgubila svojo avtentičnost: prvič z verzificiranjem, drugič s prevodom v nemščino. Tretjo napako delamo sami, ker je kljub temu ne sprejmemo v svoje raziskovalno obzorje in ne evidenti­ 134 Prim. Vilko Novak, Emila Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu, v: Tradi­ tiones 1 (Ljubljana 1972), 27–35. 135 Marija Stanonik, Slovenska slovstvena folklora v zavesti slovenskega razsvetljenstva, v: Ob­ dobje slovenskega narodnega preporoda (Ob 70-letnici ljubljanske slavistike), (Ljubljana: Filo­ zofska fakulteta, Znanstveni inštitut 1991), 129–131. ramo za vsaj posreden dokument slovenske pripovedne slovstvene folklore, da ne rečemo prozne, če drži Kopitarjevo pričevanje o njej.136 3. PR EVODI SLOVENSK E PESEMSK E FOLK LOR E a) Sem sodijo podatki o tujih objavah in prevodih Žakljeve Mlade Brede. Sreznje­vski jo je objavil v zborniku petrograjske akademije Pamjatniki (1852–56). Neki B. B. iz Saratova jo je prevedel v ruščino in 31. jan. 1857 objavil v časniku Russkaja Beseda.137 O prvem prevodu v nemščino navdušeno piše Janez Bleiweiss: »Ko je gosp. D.[ežman] v Novicah od Anastasiusa Grüna v letu 1850 v nemškem jeziku na svetlo dane slovenske pesmi pod naslovom Volkslieder aus K rain s pohvalo pretresal, ktera gre krasnemu prevodu, je obžaloval, da preslavni pesnik, kterega K ranjci s ponosom svojega rojaka imenujemo, ni prestavil tudi ‘Brede’, ktera je – kakor pravi gosp.[od] D.[ežman] na 202 str. – tako lepa, da ji skoraj ni para, in ktero je nek učen rodoljub na Notranjskem iz ust stare matere zapisal in blezo po­zabljeno smerti otel. Anastazi Grün je spolnil to željo, je razglasil nemškemu svetu tudi to mično cvetlico domovine svoje in jo na svetlo dal v spoštovanem teržaškem časopisu Ilustrirtes Familenbuch des österr. Lloyd.«138 Bleiweiss je v svojih Novicah 1853 ponatisnil varianto iz K ranjske čbelice hkrati z Grünovim prevodom, le da »s karakterističnima izpremembama […] in pa z nekimi manj važnimi predrugač­bami«.139 1865 jo je prevedeno v nemščino Luiza Pesjakova objavila v dunajskih Slawische Blätter.14 0 b) Leksikon Cankarjeve založbe Slovenska književnost z nobeno besedo ne komentira prevoda slovenskih folklornih pesmi tudi iz Korytkove zbirke z na­slovom Volkslieder aus Krain.141 V prevodu Antona Aleksandra grofa Auersperga – Anastasiusa Grüna so izšle leta 1850 v Leipzigu (Lipsk). Josip Marn je navdu­šen, »koliko slavo je takrat prepeval učeni pa umetni svet ne le prestavi, marveč pesmim samim! Niso torej tako prazne pesmi slovenske; v mnogih rečeh se verlo kosajo z narodnimi serbskimi, ruskimi, češkimi, in prav je napovedoval jih ranjki Milan Kor ytko. Res Slovenci – vse imamo, pa ne znamo!«142 4. PR EDELAVA PESMI V PROZO a) Pravljice (1911) Frana Milčinskega so za dolgo postale estetsko merilo knjižnih izdaj slovstvene folklore. Prenekateri avtor, ki se je odtlej trudil s terenskim gradi­vom ali svojo zbirko pravljic oblikoval na lastno pest, je doživel uničujočo primer­ 136 Prav tam. 137 Rajko Nahtigal, n. d., 31. 138 Janez Bleiweis, [uredniška opomba], v: Kmetijske in rokodelske Novice XI, 21. 139 Prav tam. 140 Janez Dolenc, Slovenski biografski leksikon, 932. 141 Anastasius Grün (Anton Graf Auersperg), Volkslieder aus Krain (Leipzig: Weibmannsche Buchhandlung, 1850), ponatis: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, München 1987. 142 Josip Marn, Matej Ravnikar Poženčan, v: Jezičnik 16 (1878), 10. javo z njimi. Milčinski je ustvarjalno, jezikovno umetelno preoblikoval snov slo­venske slovstvene folklore v pesmi143 in prozi v poetične, tragikomične ali baladne pravljice,144 vendar marsikdaj z moralno poanto: »Le za tistega ni zveličanja, ki obupuje nad nebeško milostjo«, nedolžni rešujejo krivične (O dušici majceni, ki ni smela v nebesa, 145 Krivični mlinar in njegova hčerka). Druge moralne poante: ne bodi lakomen zemlje, po smrti jo bo še preveč (Premalo zemlje in preveč ), ne pretvarjaj se (Volk Rimljan), spoštuj zakon: »Zakon, zakon, ti si svet, /Na tebi sloni vesoljan svet« (Zakon, zakon, ti si svet). Nadalje svari pred lažjo, njewno zahrbtnostjo, saj se ponavljana laž že vidi kot resnica (Laž in njen ženin), govori o nujnosti odpuščanja za srečno smrt (Kovačeva hči – čarovnica, Desetnica), o škodljivosti lenobe (Gospod in hruška) in o tem, da je žival včasih pametnejša kot človek (Žival se je pogovarjala). K aj neki je zaneslo Jožo Glonarja, da piše o knjigi s presenetljivim navduše­njem: »Milčinski si je s temi pravljicami pridobil trajen sedež v naši literaturi.«146 Skoraj se mu čudi, da se je upal spustiti v folklorno pesemsko snov in pohvali ga, da se mu je zelo posrečilo spajati med seboj sestavine posameznih pesmi, vendar je tudi dodajal iz svojega »popolnoma v duhu narodovega pripovedovanja«. »To se posebno vidi na tem, kako spretno je s prav ‘narodno’ modrostjo zaokrožil in končal pravljice Neusmiljeni graščak, Bridka smrt in Tomaž, laž in njen ženin.« Milčinskega Pravljice ima za vesel pojav in mnogo obetajoče znamenje, »da se nam pripravlja renesansa našega slovstva in kulture«.147 Oton Župančič z Glonarjem nikakor ne deli tolikšnega vzhičenja. Že od za­četka je zadržan, ker da se mu zdi »knjiga večjega narodno-pedagoškega pomena, nego estetske vrednosti«. Ni mu jasno, zakaj se Milčinski ni »lotil narodnih pravljic samih ter jih priredil za deco«, ampak je prelival v prozo »narodne pesmi«. »Ali ni tako delo odveč? […] Zakaj ne bi srebala naša mladina napoja narodne pesmi naše iz čistega pristnega vrela ...«148 Milčinskemu prizna liričnost, vendar je – kot estet besede – v nasprotju z Glonarjem bolj kritičen do njegovega jezika: » […] malo preveč cvetličenja in kodranja si dovoljuje – narodna pesem ima revnejše in preprostejše poteze, tok njenega pripovedovanja je bistrejši«. Župančič je najbolj zadovoljen z Desetnico: »Tako čista je, da je v tem slučaju pridobila. Z bistrooko intuicijo se je zazrl Milčinski v zamišljeno sočutje našega naroda, ki vidi v bednem brezdomcu zaveznika skrivnostnih prirodnih sil, vidca in vedeža in pomočnika navadnim ljudem. Najstarejši dokument, v katerem je izrazil slovenski narod, da 143 Na koncu Milčinskega Pravljic piše: »Te pravljice se naslanjajo izvečine na slovenske na­ rodne pesmi, le tretja, enajsta in petnajsta na Valjavčeve ‘Narodne pripovijesti’.« 144 O dušici majceni, ki ni smela v nebesa, Premal zemlje in preveč, Volk Rimljan, Neusmi­ ljeni graščak, Trdoglav in Marjetica, Bridka smrt in Tomaž, Cigan kralj, Krivični mlinar in njegova hčerka, Vila, Laž in njen ženin, Kovačeva hči – čarovnica, Mačeha in mamica, Žival se je pogovarjala, Omer in Omerka, Prav ne stori, kdor daleč svojo hčer moži, Dese­ tnica, Gospod in hruška. 145 Prim. tudi Pavel Flere, Pripovedne slovenske narodne pesmi (Ljubljana 1924), 159. 146 Joža Glonar, Slovensko slovstvo, v: Veda 2 (1911), 176–177. 147 Prav tam, 176–177. 148 Oton Župančič, K Milčinskega Pravljicam (ocena), v: Ljubljanski zvon 31 (1911), 205– 206. ume delo svojih umetnikov in globlji moralni pomen njihovega trpljenja.«149 Po­hvali tudi pravljico Krivični mlinar in njegova hčerka. Toda čeprav sta v Omeru in Omerki spretno in harmonično spojeni dve pesmi, je »ena najnežnejših pravljic« zaradi pisateljeve gostobesednosti »izgubila svoj bajni čar«.150 Medtem ko Glonar priporoča pravljico Gospod in hruška »za didaktičen zgled«, ker da »je prav po na­rodovo šegava«,151 se zdi Župančiču čisto ponesrečena. »Namesto živega naivnega pripovedovanja literatura, papir.«152 Ivan Pregelj sredi vojnih let najprej prikaže svetlo stran Milčinskega Kralja Mataja, ki je pravzaprav dopolnjena izdaja Pravljic.153 Vsebinske in oblikovne vrli­ne zbirke so po njegovem njena »konkretnost, ki prehaja v že rahlo karikaturo in grotesko, lastno ljudski in otroški duši, naivnost prikazovanja, jasnost pripovedova­nja, sočnost domače govorice in figure, mnogoličnost motivov in bogata snovnost, zajeta ali iz narodne naivne pravljičnosti ali pa iz […] slovenske balade in narodne pesmi. Milčinski je izpričal tudi izredno bogato fantazijo. Lahkotno in neprisiljeno je ustvaril celo vrsto analognih motivov, drugod je stare srečno presadil in tako oživil in osvežil.« Podrobno se je poglobil v tipičnost narodnega jezika, vpeljal v slo­vstvo nekaj rečenic v okusu Gasparijeve ornamentike. »Njegova pravljica je sijajna in popolna, če jo čitaš glasno. Vsak drobec zase je umetniški.« Nato Pregelj obrne medaljo na drugo stran: »V bistvo pravljice se Milčinski ni do dna poglobil. On ne loči med naivno grotesko mita in romantičnim misticizmom srednjeveške balade.« Nasprotno od Mlade Brede in Trdoglava se ni posrečil motiv Lenore v Mrtvem ženinu. So balade, ki so po svoji krščanstvenosti diametralno nasprotje mita. Romantiko prenašati v obliko pranaivnosti ni prav in je tudi proti tradiciji. Gre torej za žanrski sinkretizem in anahronizem. »To in samo to je hiba Milčinskega nove zbirke.«154 Pri Miljutinu Zarniku se čuti rahlo nelagodje, ker v pravljicah Frana Milčin­skega ni jasnega razmerja med folklornim in osebnim deležem. Tudi v oceni jezi­ka ni stereotipen: To je »ritmični jezik vežbanih ljudskih pripovedovalcev, bardov in guslarjev, skoro melodramatičen, stavki jedrnati in kratki, sledba besedi in raba izrazov prava naslada […] pri daljšem čitanju začutiš neko maniranost. Malo manj bi bilo malo več.«155 Torej podoben očitek gostobesednosti kot pri Župančiču. Z vidika otroškega bralca poudarja, »da vsebuje nova knjiga več otroškemu čutu primernega – še vedno ne sodijo vanjo preveč strašljive zgodbe. – V pr vi knjigi je 149 »Tudi Birolla je pojmil Desetnico globoko, njegova risba je pobožna, kakor slika svetni­ ce.« Oton Župančič, K Milčinskega pravljicam. Razveseljiva razlika nasproti Glonarju, ki je ilustracije trdo kritiziral. 150 Oton Župančič, n. d., 205–206: »nesrečna ljubimca, sta se sredi širokega polja srečala. Srečala sta se, nič nista rekla, le objela sta se in umrla od prevelike tuge. – To je gola, čista resnica – pripomni Milčinski. Bilo bi res, ko bi bil to zamolčal. Tako pa, žal ni […] Škoda.« 151 Joža Glonar, Slovensko slovstvo, 176–177. 152 Oton Župančič, n. d., 205–206. 153 Fran Milčinski, Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1917). 154 Ivan Pregelj, F. Milčinski, Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (ocena), v: Dom in svet 30 (1917), 349. 155 Miljutin Zarnik, Tolovaj Mataj – Martin Krpan (ocena), v: Ljubljanski zvon 38 (1918), 221–224. bilo preveč žalostnega, preveč smrti. To je sicer vzeto iz duše našega toliko stoletij neupoštevanega potrtega naroda, je pravo narodno blago, a za deco to ni.«156 Av­tor pozna tudi nekaj različic slovenskih pravljic iz Grimmove zbirke nemških pra­vljic in Asbjörnsenove zbirke norveških pravljic. »To seveda ni plagijat; pravljice so mednarodno blago, o katerem se ne ve, kje je bilo najprvo.«157 b) Morda po zgledu Frana Milčinskega je Pavel Flere izdal podobno zbirko folklornih pripovedi, saj je na začetku podobno pojasnilo, da je vsa njihova snov zajeta iz »Štrekljevih pripovednih narodnih pesmi«.158 Naslov Babica pripoveduje (Ljubljana 1913) daje vtis, da je pri tem mislil predvsem na otroke. Zbirčico je prvi ocenil Josip Wester. Noče zanikati Fleretovega truda, toda mirno in zadržano jo odkloni, naj bi se rajši »dotične narodne pesmi, če treba, v opiljeni in prikrojeni obliki, ponatisnile kot mladinska zbirka, kakor da se pr votna vezana dikcija rahlja in razgrinja v otroško prozo«.159 Tudi na njihov jezik ima pripombe. Spr va je kritik v Slovanu v oceni II. zvezka Fleretovih pravljic avtorju naklonjen, ker se po »izbiri snovi« »prijetno loči od drugih svojih tovarišev, ki nekako preradi zaidejo v bledo moralizovanje in sentimentalni, nedidaktični ton, ki nima vpliva na otroška srca«, toda v nadaljevanju ga ironično zadene, ker da je »večinoma samo narodne pesmi prepisal v prozo; in tako se je zgodilo, da so njegove pripovedke medle in brez plastičnega izraza [...] Transkribiranje pesmi v prozo je kočljiva in nevarna stvar,« svari neznani ocenjevalec in poudarja: »V pesmi delujeta ritem in rima ter vplivata s harmonijo in vezano besedo na čitatelja v toliki meri, da mu lepi verzi kar zazve­ne v srcu in zbude iste poetične misli, ki jih je hotel izzvati narodni pevec.«160 Ivan Grafenauer s primerjavo pesmi samih in iz njih predelanih Fleretovih pravljic dokazuje, da je Flere »vzel svojo nalogo dokaj prelahko«. Pesem Sveti Volj­benk prekani hudobo161 je »polna objestnega humorja«, zaradi pregostobesednega parafraziranja privede do »hude neprostovoljne profanacije svetništva«. Podobno kritičen je do zgodb Tomaž v Indiji Komandiji, Turki na Ptujski gori, Sestra, zakleta v ribo. Le-ta je po njegovem »zvarjena« iz folklorne pesmi Sestra sv. Lovrenca, zakleta v ribo (Š – 631) in iz Milčinskega pravljice Krivični mlinar in njegova hčerka. Dru­ge povedke162 po Grafenauerju nimajo tako očitnih vsebinskih napak, le njihova oblika je »zelo okorna«. Avtor doživi porazno primerjavo z Milčinskim in očitek šomaštrstva: »Celotni vtisk je ta, da spisi niso s poezijo prepojene pravljice, ampak deloma srednje dobre, deloma pa tudi čisto šablonske učne slike.« Pravi namen da ima poseganje »v naše narodne pesmi«, kadar njeno poezijo vsaj ohrani, če ne še 156 Avtor razlaga otroško psiho v tej zvezi. 157 Miljutin Zarnik, n. d., 221–224. 158 Naslovi zgodb: Noč na pokopališču, Sv. Erazem prežene hudobo, Sv. Miklavž vrže hudobo v morje, Trije sinovi, Česa hudoba ni mogla sešteti, Jerica sirotica, Vilin studenec, Lovčev pogreb, Svatbe v gozdu, Snubec polž. 159 Josip Wester, Pavel Flere, Babica pripoveduje (ocena), v: Ljubljanski zvon 33 (1913), 331. 160 F. G., Pavel Flere, Babica pripoveduje (ocena), v: Slovan 13 (1915), 125. 161 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I, 630. 162 Presenetljivo je, zakaj Grafenuaer kar naenkrat uporabi »pripovedko«. Ali hoče s tem namigniti, da te pripovedi zanj pač niso pravljice v estetskem smislu, ali pa je ime uporabil v smislu pripovedi. poglobi.163 K ljub temu, da se Grafenauer na koncu sklicuje celo na otroke, da jim do Fleretove zbirčice ne bo,164 – pri tem je iz njegovih besed zaznati Župančičev vpliv!165 – je doživela še drugo izdajo.166 c) Razen Milčinskega Pravljic (h katerim je pisatelj uvrstil tudi pravljico Mla­da Breda in Deveti kralj167) in njegovih posnemovalcev v predelovanju slovstvene folklore je v začetku drugega desetletja 20. stoletja vznemirjala slovstveno obzorje Pregljeva Mlada Breda (Celovec 1913). Njen izid je bil lepa priložnost za sporočilo javnosti o rokopisni ostalini Antona Žaklja – Rodoljuba Ledinskega.168 Seveda je posebno pozornost doživljala v njej prav Mlada Breda, ker naj bi se iz nje dalo prepoznati Prešernov169 in Vrazov170 vpliv na Ledinskega. Že kot berivo za mohorjane knjiga ni mogla biti kdove kako »pregljevska«, pač pa je tu vredna zaradi pozornosti, kaj nadarjenemu pisatelju še ostane od folklorne snovi, ki si jo vzame za izhodišče. K ritik v Domu in svetu se vzdrži pri­pomb: »Narodno pesem Mlada Breda (zlasti kakor jo je slišal peti v idrijskih hribih in jo je potem zapisal Rodoljub Ledinski) poznate vsi […] Mlad Turek, kateremu je hudobna mati umorila že osem nevest, prijaha z velikim spremstvom na Sloven­sko snubit mlado Bredo. Tudi to tašča umori s hlapčevo pomočjo. […] Pregljeva povest pa se ne vrši v turških časih, ampak v naši sedanjosti in prav nič ne na Turškem, ampak vse v neki hribovski vasici, na Peči, morda tudi tam nad Idrijo kod. Glavna oseba je pa res hudobna tašča, vdova Katra, z zvezi z malopridnim hlapcem in res tudi tu deluje strup, toda [... ] povest se konča z zmago preganja­ne snahe in s smrtjo njene sovražnice tašče.«171 Cvetko Golar v Slovanu pisatelju očita, da je zlorabil naslov »narodne pesmi« za privlačnost svojega šibkega dela. »Usoda Mlade Brede in Anice, junakinje te povesti, se bistveno razlikujeta. Breda konča tragično, umorjena od tašče, a tu zmaga Anica in umrje tašča, zastruplje­na od svojega brata. Ta za lase privlečen naslov bo motil preprostega čitatelja, 163 Ivan Grafenauer, Pavel Flere, Babica pripoveduje (ocena), v: Dom in svet 28 (1915), 138. 164 Posvetilo: »V spomin moji materi, ki je ob svojem trudapolnem delu še vedno našla čas, da nas je vodila v kraljestvo pravljic.« Pavel Flere, Babica pripoveduje (2. natis), Ljubljana 1922. 165 Prim. Župančičevo oceno Pravljic Milčinskega. 166 »Snov je vzeta iz Štrekljevih narodnih pesmi in delana iz Hrvatsko-srbskih narodnih pe­smi, izdaje Š. M. v l. 1913. »V drugi izdaji poleg Štreklja uporabljen še drugi vir je očitno davek lojalnosti novi jugoslovanski državi. 167 Fran Milčinski, Pravljice, 81 sl. 168 J. Š. [= Jakob Šilc], Ledinskega Mlada Breda v prvi redakciji, v: Dom in svet 26 (1913), 278–279. Avtor najprej arhivarsko skrbno poroča o ohranjenem sešitku Narodne krajn­ske pesmi ino balade. Zapisane v Ledinah 3. kimovca 1838. Iz šifer Th. D in Th. C sklepa, da imamo iz l. 1838 večjo serijo zvezkov, v katere je Ledinski zapisoval narodne pesmi. 169 Prav tam: »Ko je izšla natisnjena v Čbelici 1848, je gotovo nastala pod vplivom Prešerno­vega stiliziranja, ki ga je uporabil že pri Lepi Vidi v III. letniku Kranjske Čbelice, bodisi da je Prešeren rokopis Ledinskega popravil, bodisi da je Ledinski sam stilizacijo izvršil. Po Bleiweisovih besedah v Novicah l. 1853, str. 21 bi se moglo na poslednje misliti.« 170 Prav tam: »A naša redakcija iz l. 1838, ko si je Ledinski dopisoval z Vrazom, kaže v metru in stalno se ponavljajočih formulah narodno lice, dasi so v popravkih z rdečim in nava­dnim svinčnikom – kdaj? – izvedeni prvi začetki poznejše stilizacije.« 171 Jože Debevec, I. Pregelj, Mlada Breda (ocena), v: Dom in svet 26 (1913), 435–437. kmetič bo iskal mlade Brede in nazadnje uganil, da ga je pisatelj ukanil. Drugače povest ni popolnoma slaba.«172 Anton Debeljak v Ljubljanskem zvonu je bolj zadel bistvo posodabljanja snovi, zato je lahko bolj prizanesljiv: »Pretresljiva narodna pesem istega naslova o nesrečni nevesti, ki gre turškemu junaku zamož, in ki jo, kakor osmero njenih prednic, ugonobi zlobna tašča, leži pred nami prikrojena po duhu časa in presajena na čisto domače pozorišče. Samo da tukaj mlada Anica po sedanjih načelih pravičnega plačila izide kot zmagovalka iz neenakega boja in se slednjič združi z ljubljenim bitjem, medtem ko satanska staruha K atra prejme zasluženo kazen z lastnim orožjem – strupom, ne da bi ji kaj zalegle dolgotrajne spletke in hudobne zvijačnosti, nastavljene neljubi ji sinahi.«173 K akor pričajo objave v Mohorjevem koledarju tega časa in še pozneje, je bilo tudi Lei Fatur – po zgledu Frana Milčinskega ali ne! – blizu samostojno poustvar­janje folklornih motivov.174 IV. MED »SCILO IN K ARIBDO« NA DOMAČIH TLEH Naj je bila teorija o dobesednem zapisovanju slovstvene folklore še tako trdna, se je praksa zlepa ni držala. Tudi na slovenskih tleh in pri slovenskih avtorjih ne, kakor je natančno obdelano v knjigi Teoretični oris slovstvene folklore.175 1. I VAN GR AFENAUER Bolj ali manj očitna praksa osebnega, zavestnega stiliziranja pri zapisovanju slo­vstvene folklore je napeljala Ivana Grafenauerja, da jo je skušal utemeljiti tudi s strokovnega vidika. Upoštevaje nadvse stroga merila in pristajajoč na zapisova­nje kot rekonstrukcijo, zagotavlja, da je svetovna tekstna kritika »visoko usposo ­bljenim umetnikom«, ki so obvladovali »ljudski jezik« in prav tako temeljito snov folklornega pripovedništva ter vse vrste folklorne »pripovedovalne umetnosti«, »priznala pravico, da so iz nepopolnih in z vrinjenimi motivi popačenih različic iste širše pokrajine rekonstruirali idealne folklorne umetnine« tako, da so od­stranili domnevno »tuje primesi«, ker da bi sleherna folklorni umetnini »tuja se­stavina, tuja misel, ljudstvu tuje reklo ali papirnata beseda« pristnost folklorne pripovedne umetnine kvarila in popačila. Perrault, Wilh. Grimm, A fanasjev, od Slovencev Levstik, Finžgar naj bi iz različic v umetnino spadajoče motive sestavili v enkratno folklorno »besedno in stilno obliko«.176 Iz tega se vsekakor vidi, da Ivan Grafenauer, kljub temu da je bil izredno akribijski znanstvenik, načelno ni odkla­ 172 -l- [= Cvetko Golar, prim. kazalo!], Mlada Breda (ocena), v: Slovan 12 (1914), 28–29. 173 Anton Debeljak, I. Pregelj, Mlada Breda (ocena), v: Ljubljanski zvon 34 (1914), 50. 174 Lea Fatur, Zarika in Sončica, v: Mohorjev koledar 1927, 151–163. Galjot je vozil galejico, v: Mohorjev koledar 1931, 46–48. To storil je neznan koren. V: Mohorjev koledar 1938, 76–80. 175 Marija Stanonik, Zapisovanje in redakcija slovstvene folklore kot metodološki problem, 345–380. 176 Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu (Ljubljana: SAZU, 1951), 46–47. njal poseganja v slovstveno folkloro, če so za njegovo kakovost jamčile dozdevno kompetentne osebe. 2. MILKO M ATIČETOV Na to stališče je vznemirjeno reagiral Milko Matičetov: »Zgodovina folkloristike nam pove, da je vsaka doba gledala na pripovedno izročilo drugače: Perrault je npr. prestavil pravljice preprostega ljudstva v francoske salone 17. stoletja, Grimm pa je lepo približal nemško pravljico predvsem meščanskim ljudem in otrokom in izoblikoval ‘tip’ pravljice, ki je dobrih 100 let veljala za najboljši vzor pristne ljud­ske pravljice, A fanasjev je zavzemal stališče o nedotakljivosti teksta in si je le tu in tam dovolil kak uredniški popravek v besedilu rokopisov, ki jih je izdajal. Vuk je kljub zgledovanju pri Grimmu spet po svoje pojmoval svoje poslanstvo ob preure­janju srbskih ljudskih pravljic, kot sta pokazala Mojašević in Maja Bošković-Stulli. Nobenega izmed omenjenih, tudi našega Levstika in Finžgarja, danes ne moremo več posnemati in jemati za zgled. Vsak izmed njih je ob svojem času po svojih naj­boljših močeh izpopolnjeval svoje poslanstvo, vendar danes iščemo novih potov in preskušamo nove prijeme, da bi se prikopali morda bliže viru ljudskega ustvarja­nja kot rodovi pred nami.«177 K ljub temu so hkrati z njegovimi stališči obstajali avtorji, ki se niso docela ali komaj kaj držali njegovih navodil. Med njimi sta Vinko Möderndorfer, ki leta 1937 pošteno pove: »[Pripovedke] sem nekoliko ‘umil’, da bi jih prebrali s čim večjim veseljem; pri nekaterih sem zbral njih posamezne ‘ude’, ki so bili raztreseni po vseh krajih koroške Slovenije, in jih zopet sestavil v celoto.«178 Najbolj znan zasto­pnik takega poustvarjanja je Lojze Zupanc, ki se zaradi svoje metode na meji tega poglavja že spogleduje z literariziranjem.179 3. FR ANC ČERNIGOJ Dandanes je najbolj znani avtor te vrste slavist Franc Černigoj, učitelj na Colu, ki je slovenski literarni srenji znan predvsem kot pesnik. V slovensko slovstveno folkloristiko se je zapisal kot prvi avtor v zbirki Glasovi pri K mečkem glasu,180 kjer je leta 1988 izšlo njegovo pr vo delo s področja slovstvene folklore, zbirka pravljic in povedk z naslovom Javorov hudič. V njej prihajajo na dan tri bistvene razsežnosti Černigojevega folklorističnega dela: a) Pokrajinska osredotočenost na Goro, to je »rob in pobočja Trnovske pla­note«.181 177 Milko Matičetov, Pravljica o bobkovi črni kapi (AT 295) v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja, v: Slovenski etnograf 12 (1959), 132–134. 178 Milko Matičetov, †Vinko Möderndorfer, v: Slovenski etnograf 12 (1959), 221–222. 179 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, 353. 180 Glasovi so knjižna zbirka slovenskih folklornih pripovedi iz naših dni in je v njej doslej izšlo 29 knjig. 181 Nekateri bi ga morda dopolnili, da gre za Angelsko Goro, po zavetnikih otliške fare, ker b) Velik pedagoški eros pri tem delu, saj je avtor vključil vanj večino učencev šolskega okoliša Col. Nagibe zanj avtor razkriva v naslednjem odlomku: »Pred desetimi leti sem se vrnil na Goro; na Colu sem namreč začel poučevati slovenski jezik. V vsakdanjih srečanjih z otroki in Goro se je v meni začelo prebujati moje lastno otroštvo, ki sem ga preživel v podobnem bližnjem kraju, Predmeji (na Dolu, kot se je moja vas imenovala pred vojsko). V meni so se zbudile divje zime z burjo in snegovi, z ječanjem golih bukovih vej skozi metež, z zidano pečjo, na kateri smo se otroci stiskali v zimskem polmraku in srkali vase tisto sladko grozo, ki so jo v nas budila pripovedovanja o skrivnostnih bitjih iz nekega drugega sveta, ki pa so v naši domišljiji napolnila vse kote in mrakove tega sveta. Verjetno sem iz te pod­zavestne želje, da bi podoživel delček otroštva – začel vzpodbujati učence, da so začeli zapisovati najrazličnejša ljudska besedila, od kratkih pregovorov in ugank pa do dolgih pripovedovanj. Za prinašanim gradivom sem zaslutil ‘še neizkopan zaklad’ in ga začel počasi, plast za plastjo, razgrinjati; zapise smo začeli sistema­tično objavljati v več letnikih Javorovega lista, glasila na osnovni šoli na Colu. Tudi naslov knjige izhaja iz imena colskega šolskega glasila.«182 c) Avtoriziranje183 zbranega gradiva, s čimer – v tem primeru Franc Černigoj – avtorsko posega v besedila slovstvene folklore. Odvisno od globine takšnih po­segov v besedila ali zbirke folklornih besedil le-ta dobivajo pečat avtorja. Černigoj ta svoj korak utemeljuje dvakrat. Najprej dozdevno strokovno. Ko je začel besedila za prvo knjigo iz slovstvene folklore »urejati za tisk«, pravi avtor, »sem ugotovil, da večina učencev zapiše le vsebino pripovedovanega. Zapišejo le motiv, poleg narečne besede večinoma ‘pre­vedejo’ v knjižni jezik ali pa jih izpustijo; izpustijo tudi pripovedovalčeva značilna rekla. Zato sem za knjižno izdajo od učencev zapisane motive slogovno in deloma jezikovno priredil. Ponekod sem podobne motive iz več različic tudi združil v eno zgodbo. Večino besedil sem tako ‘prevedel’ v pogovorni jezik Predmeje, slogovno pa sem jih skušal približati načinu pripovedovanja Toneta Černigoja – Gidljevega, našega rajnkega soseda na Predmeji.«184 Drugič, avtorski nadih navedenih besed pride bolj do izraza ob Černigoje­vem izrecno ustvarjalnem izhodišču: »Že pri prejšnjih dveh zbirkah besedil nisem le zapisoval. Ustvarjalno sem se vključil v proces rasti le-teh, izhajajoč iz prepri­čanja, da ljudsko besedilo ni nikoli končano. Tu mislim seveda na prozna ljudska besedila. In če ima vsak pripovedovalec pravico, da isto besedilo pove vsakokrat nekoliko drugače, zakaj bi tudi zapisovalec ne imel pravice besedilu vdahniti svoje duše.«185 je cerkev na Otlici posvečena angelom varuhom. Prim. Franc Černigoj, Mož in čemerika (Ajdovščina: samozal., 1997), 40. 182 Franc Černigoj, Bralcem Javorovega hudiča, v: Javorov hudič (Glasovi 1), 13–14. 183 Prvotno sem nameravala napisati: avtorizacija, vendar niti Slovar slovenskega knjižnega jezika (prim. SSKJ I, Ljubljana 1970, 85) niti Veliki slovar tujk (Ljubljana 2002, 94) ne poznata besede v pomenu, ki ga razvijam tukaj; zato sem se odločila v tukajšnji namen terminologizirati sinonimni izraz: avtoriziranje. 184 Franc Černigoj, Bralcem Javorovega hudiča, 14. 185 Franc Černigoj, Zdaj je čas bajanja […], v: Mož in čemerika, 3. S svojo izjavo se avtor želi postaviti v vrsto številnih nosilcev slovstvene folklo­re, »izhajajoč iz prepričanja, da ljudsko besedilo ni nikoli končano. [… ] In če ima vsak pripovedovalec pravico, da isto besedilo pove vsakokrat nekoliko drugače, zakaj bi tudi zapisovalec ne imel pravice besedilu vdahniti svoje duše.«186 Vendar se od njih prav sam hkrati tudi oddaljuje, saj se šteje za zapisovalca: na eno in isto témo ne ustvarja lastnih variant, ampak le obdeluje in prireja predložena besedi­la. Še več. Želi jim »vdahniti svojo dušo«. To je razsežnost, ki daleč presega interes strokovnega zapisovanja, čigar pr va naloga in cilj je ohraniti »dušo« nosilcev slo­vstvene folklore, v tukajšnjem primeru pripovedovalcev, in zato čim manj posegati v njihova meteorno enkratna besedila, ko se s pripovedovanjem samim že tudi utapljajo; če jih ne prestreže kaj, s čimer prestopijo v tehnični tip komunikacije, ki jih omrtviči in jim dá možnost za strokovno analizo. Ne le Černigojeva ustvarjalna narava, tudi njegovo stalno delo z učenci je morda pripomoglo, da je, kot učitelj pač, samodejno želel izboljšati njihove zapi­se folklornih besedil, tako da je – kot že rečeno – »od učencev zapisane motive slogovno in deloma jezikovno priredil« in »podobne motive iz več različic tudi združil v eno zgodbo«.187 Za strokovno zasnovano zbirko Glasovi tako stališče ni ravno zaželeno. Toda že na začetku je bilo postavljeno načelo, da se, razen terminologije in nujnega znanstvenega aparata, avtorjem posameznih knjig dopušča svoboda, zato »da bi prišlo do veljave tudi njihovo lastno gledanje na folklorno izročilo in nenazadnje lastni talent pri njegovem zapisovanju«.188 Izkazalo se je, da je bila potrpežljivost te vrste umestna, saj vsaka knjiga v zbirki glede zapisovanja folklornih pripovedi ponuja svojo rešitev, ki se zastavljenemu idealu lahko samo bolj ali manj bliža, nobeni pa ga ni mogoče v popolnosti doseči. Hvalevredno je, da Černigoj svojih posegov v zbrana besedila ne skriva, kar je raziskovalcem slovstvene folklore lahko v veliko olajšanje. Iz kazala zadaj je mogo­če dokaj natančno presoditi njegov avtorski delež pri zapisu posamezne folklorne pripovedi. Res pa je, da bi zanesljivo oceno v tem pogledu mogel dati le domačin, ki pozna navedene zgodbe praviloma iz prve roke. Ob drugi knjigi Nace ima dolge tace se Franc Černigoj obnaša še bolj sprošče­no. Nagib za nastanek te knjige z drobno slovstveno folkloro avtor utemeljuje z vračanjem v svoje otroštvo. Zbrane »nagajivke, zmerljivke, spraševanke, uganke, molitvice« so iz krajev »na prehodu med Vipavsko dolino«, »vmes med Trnovsko, Nanoško in Hrušiško planoto«. Žal je ob posamezni folklorni enoti tokrat izpu­ščen kraj zapisa in verjetno bi mu bilo smiselno dodati tudi letnico, kaj šele da bi bil napravljen seznam informatorjev s pripadajočimi ustreznimi podatki. Avtor se pred morebitnim očitkom zavaruje, češ da »bi bilo krivično do vseh, ki jih še zna­jo, da bi navedel samo ime tistega pripovedovalca, ki je besedilo povedal bodisi meni ali kateremu mojih učencev«.189 Opravičilo pač ne vzdrži kritike, četudi je v spremni besedi povedano, da je zbirka sad vsega skupaj čez sto petdeset informa­ 186 Prav tam. 187 Franc Černigoj, Bralcem Javorovega hudiča, 14. 188 Marija Stanonik, Novi seriji Glasovi na pot, v: Javorov hudič, 8. 189 Franc Černigoj, Nace ima dolge tace (Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996), 7. torjev. Z imeni so našteti tisti, ki so posredovali od dvajset do šest besedil; drugi, ki so prispevali manj besedil, pa ne. Vsekakor bi bilo v naši civilizaciji, ki ima izjemen občutek za individualno duševno in duhovno lastnino, primerno dati spoštovanje tudi hipnim nosilcem včasih tako drobnih folklornih stvaritev, da bi jih lahko imeli že za folkloreme.190 S strokovnega vidika bi knjiga silno pridobila, če bi bil ob objavljenih besedilih naveden vsaj kraj zapisa. Razen seveda, če niso avtorjevi posegi v ta besedilca tolikšni, da si pridržuje pravico zapostaviti genius loci. Pripovedovalcem in zapisovalcem bi vsaj ta podatek gotovo veliko pomenil, zelo dobrodošel bi bil tudi raziskovalcem zaradi preverjanja pristnosti besedil in raznih poznejših primerjalnih raziskav. Končno takšna popustljivost ne more biti zgled učencem, kako se je treba ravnati pri zbiranju slovstvene folklore in kako pomembno je, da vsako enoto posebej ustrezno dokumentiramo. Tako pa deluje, kot da so dokumentarno osiromašena besedilca brez dóma. Prav kakor je oropan svojega dostojanstva človek, ki ga zasačijo brez njegovih osebnih dokumentov. Na hitro je mogoče v njej našteti blizu 500 tako imenovanih folklornih obrazcev in njihovo navajanje bi bilo zelo olajšano, ko bi bili oštevilčeni. Res jih je mogoče uživati kot estetsko dejstvo in verjetno je prav zato trideset razdelkov naslovljeno po vsebini. Gradivo v njih je razvrščeno po težavnostni stopnji glede na otrokovo odraščanje in dojemanje, kar je z vidika recepcije sprejemljivo načelo. Po tej poti se lepo vidi, kako so prva besedilca še opremljena z igro in razna pojasnila, ki se navezujejo na teksturo in kontekst, vsekakor dajejo delu pravo težo. K ljub predstavljenim pomislekom in splošne zadrege, koliko je delu botrova­lo v začetku omenjeno avtorjevo načelo, »če ima vsak pripovedovalec pravico, da isto besedilo pove vsakokrat nekoliko drugače, zakaj bi tudi zapisovalec ne imel pravice besedilu vdahniti svoje duše,191 je zbirko Nace ima dolge tace šteti za prvo slovensko zbirko z bogato paleto najdrobnejše slovstvene folklore, iztrgane s tere­na tik pred dvanajsto. Že naslednje leto (1997) je Franc Černigoj v samozaložbi izdal knjigo Mož in čemerika. K njiga s svojo vsebino pobija krilatico o zgolj otožnih in kislih Slo ­vencih. Po opremljenosti s strokovnim aparatom je naredila korak naprej. Ne le, da je na koncu dodan abecedni seznam pripovedovalcev z njihovimi rojstnimi podatki in pripadajočimi številkami enot, pri katerih so sodelovali, posamezne pripovedi so oštevilčene in tako posebej označene tudi variante. Toda da je Franc Černigoj predvsem pesnik in se ni pripravljen vpreči v voz mukotrpne znanosti, dokazuje njegovo pojasnilo, kaj njemu pomeni slovstvena folklora. Doživlja jo kot čisto osvobojenost: »Zdaj je čas bajanja […], to je tistega ljudskega ustvarjanja, ki ga v nobenem času in v nobeni deželi ni mogel nihče ne naročati ne usmerjati ne nadzorovati […] Zato je ljudsko izročilo čista in absolutna svoboda […]«.192 V tej knjigi si je, kot pravi sam, dovolil največ avtorske svobode: »Ljudske anekdo­te, druga humorna besedila in različna pričevanja sem povezal z avtorsko bese­do. Vanjo sem vtkal portrete ljudskih pripovedovalcev, njihove domove, pokraji­no…V najrazličnejših zbirkah ljudskih besedil pripovedovalci ostanejo navadno v 190 Folklorem je najmanjša enota slovstvene folklore. 191 Franc Černigoj, Zdaj je čas bajanja […], 3. 192 Franc Černigoj, Mož in čemerika, 4. ozadju, največkrat omenjeni le z imeni. V tej knjigi pa so predstavljeni kot pravi ljudski umetniki, nadaljevalci starodavnega večnoživega ljudskega duha.« Tako deluje knjiga kot reportažni potopis, s katerim se avtor seli od pripovedovalca do pripovedovalca ali pripovedovalke in pred nami se razgrinjajo njihove življenjske usode in dogodivščine, vmes pa je natresenih blizu štiristo »anekdot, zabavljivk, najrazličnejših humornih domislic, tragičnih usod posameznikov, pričevanj o ljudskih posebnežih«.193 S strokovnega vidika je knjiga privlačna za študij ravnine konteksta pri slovstveni folklori, saj v veliko primerih zaživijo pred nami nosilci slovstvene folklore v neposrednem, svojem lastnem življenjskem okolju. Sem ter tja je sprejemljiva za študij predvsem jezikovne teksture, saj Černigoj kot zapisova­lec pogosto ohranja narečne izraze v lastnem ubesedovanju ali jih polaga v usta sobesednikom. Iz nje izvemo za vrsto dogodkov, ki postajajo predmet pripovedo­vanja. Snovno v knjigi prevladuje sodobna slovstvena folklora, kar potrjuje tudi njena žanrska karakteristika. Tu ni pravljic niti bajk ali klasičnih povedk, pač pa veliko šaljivo obarvanih sfolkloriziranih pripovedi, za katere še nimamo pravih definicij. Številne podrobnosti uhajajo iz pozabe, na kar avtor večkrat opozori in zapiše le odlomke v spominu že zbledelih dogodkov, kar seveda odpira prosto pot ustvarjalni domišljiji. In tu se začne folklorizacija. Konkretna imena in kraji se bodo pozabili ali zamenjali in marsikaj od tega utegne vendarle ostati za kratek čas in poduk prihodnjim rodovom. Imenitno bi bilo opraviti primerjalno raziska­vo na témo tukajšnje knjige čez petdeset, sto let. Upajmo, da bodo prebivalci na Gori tedaj še vztrajali! Z utemeljitvijo oziroma izgovorom, da je treba otroku približati folklorno snov v njemu dostopnem jeziku, predeluje iz arhivov ali objav dostopno prozno folkloro tudi Anja Štefan. Besedilca, na gosto opremljena s sličicami, objavlja v otroških glasilih, kakor so Ciciban itn. SK LEP Vrnili smo se na izhodišče. Začeli smo s prizadevanjem bratov Grimm, kako bi slovstveno folkloro približala otrokom. S to témo se tudi končuje tukajšnja obrav­nava, seveda pa ne problematika, ki je bila v njej razgrnjena. Tekstologi, specialisti za folklorna pesemska besedila se gotovo spoprijemajo z vprašanjem, do kdaj se govori o redakciji, od kod naprej o predelavi, kje se začne prepesnjevanje in kdaj uporabiti pojem stilizacija. Gre predvsem za razmerja gle­de na vsebino posameznih pojmov. Teorijo medbesedilnosti Marka Juvana čaka tu veliko dela! 193 Prav tam, 3–4, 3. BIBLIOFILSKO LITER ARJENJE SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD Pridevnik bibliofilski -a, -o, pomeni knjigoljuben in se tiče bibliof ilije (bibliofilna izdaja), nanašajoč se na bibliof ile.1 Kadar govorimo o bibliofilskih/bibliofilnih izdajah, to praviloma pomeni, da bo kaka knjiga izšla v »majhni nakladi in poseb ­ni opremi«.2 Če si noče prislužiti vzdevka biblioman, ki da se ozira predvsem na zunanjo plat – starost, redkost ipd. – in zbira knjige bolj iz veselja, bibliofil »zbira knjige največ z vsebinske plati, ceni knjigo samo po sebi«. Bibliofil je – dobesedno – ljubitelj knjig. Bibliofilija je »ljubezen do (zbiranja) knjig«.3 Kako je mogoče tudi ob slovstveni folklori govoriti o njem? Saj je za slovstveno folkloro pač bistveno, da se posluša. Toda že od romantike naprej je značilno, da se jo po posameznih žanrih zbira v knjige. Tukajšnje poglavje se želi posvetiti objavam slovstvene folklore; vendar ne vsem od kraja in, prvič, sploh ne v prvi vrsti njenim strokovnim objavam, temveč predvsem tistim, ki naredijo vtis; drugič, ne toliko za­radi svoje vsebine, kolikor zaradi grafične oblike in opreme, v kakršni je omenjena folklorna snov podana. S folkloristično terminologijo bi lahko dejali, da v taki ob­javi prihajata do veljave predvsem tekstura in kontekst slovstvene folklore, seveda ne v živem folklornem dogodku, ampak v obliki folklorizma. V takó dostopni obliki njeno pravilno vrednotenje še prav posebej zahteva ustrezno kvalifikacijo. Od pregledanega gradiva, kolikor mi je bilo pri roki in je izšlo v zadnjih dveh desetletjih, je – glede na predstavljeno definicijo bibliofilije – za tukajšnji namen prišlo v poštev pet zbirčic ljudskih/folklornih pesmi in dvajset zbirk slovenskih folklornih pripovedi. Za druge žanre slovstvene folklore nisem dobila ustreznih primerov objave. Bibliografske enote si sledijo kronološko in vsaka od njih je pred­stavljena po naslednjih kriterijih: – format, – likovna oprema – ilustracije – inicialke – grafična oblika tiska – straničenje – število izvodov – povzetek spremne besede o nagibih za izid zbirke. 1 France Verbinc, Slovar tujk (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968), 91. 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana: DZS, 1980), 128. 3 France Verbinc, Slovar tujk (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968), 91. I. PESMI 1.. Istrske.ljudske.pesmi. 4 Listi A4 -formata so trikrat speti s spenjačem. Petin­petdeset pesmi je v ciklostilni tehniki »natiskanih« samo na prednji strani listov. Naslovnica in 15 številčenih strani znese ravno eno avtorsko polo. Vsa naklada 200 izvodov je opremljena z risbami folklornih cvetličnih motivov. Le nekaj od njih pa je tudi ročno pobar vanih,5 kar zbirko napravi izredno živahno, slikovito in žlahtno. V celi zbirki samo na dveh straneh ni nobenega likovnega okraska, dru­god pa je tudi po več cvetov na eni strani, različnih oblik in vrst. Zasluge za »izid« te zbirčice leta 1983 ima pisatelj Marjan Tomšič, ko je bil še učitelj v Slovenskem Gračišču. 2. Pesmice. Za izjemen posladek je poskrbela 9 -letna deklica. Gre za zvežček, ki je nekaj posebnega. V formatu 7 x 8 cm je otroško preprosto zvezan na roke z dvema vbodoma šivanke v razmiku 5 ali 6 cm. Ne vidi se dobro, ker je na zgornjem delu pritrjen lepilni trak, pod katerim je skrit vozel. Tako je zvezanih skupaj 7 pra­vokotnih lističev v velikosti 14 x 8 cm, da ima zvežček znotraj skupaj 12 listov ali 24 strani, ki so tudi oštevilčene, vendar se štetje začne že na notranji strani platničk, tako da to štetje nanese 25 strani, medtem ko notranja stran platničke zadaj ni več oštevilčena. Za platničke služita zunanja lista. Hrbtna stran je cela pobarvana s suho rdečo bar vico, spredaj prav tako z rdečo, le da je vmes moder pas, prav tako s suho barvico, v obliki mavrice. Na njem je napisan naslov: PESMICE in z manjšimi prav tako velikimi črkami podpis: METK A STANONIK. Na prvi (po Metkinem štetju in številčenju na 2.) strani znotraj je še enkrat naslov: PESMICE in podpis METK A STANONIK. Naslov je napisan na rumenem ozadju s suho barvico, ime in priimek pa na oranžnem, oboje z rdečim f lomastrom. Izza pasu z imenom in priimkom sveti sonce z rumenimi žarki, so pa tudi rdeči. Potem je valovita črta v turkizni bar vi, kar bi lahko pomenilo tudi reko in v tem polju do dna zvežčiča je v različnih položajih: pokončno in ležeče ali postrani narisanih sedem otrok, ki morda plavajo. Sledi vsebina, ki je sistematično razporejena po načelu: na levi strani besedilce, na desni sličica. a) Str. 3, 4: Najprej prva kitica nagajivke, ki je znana v Žireh: LIPE PIPE DO­BER /MOŽ JAJCA NOSI/ KOT KOKOŠ.6 Na desni strani je (očitno) sličica Lipeta, suhega dolgina v zelenih hlačah in modrem puloverju. Iz zadnjice mu letijo jajca naravnost v cajno, druga zraven jih je pa že zvrhana. V nadaljevanju si Metka pomaga z imenitno knjigo za odrasle in otroke Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice. b) Str. 5, 6: JANEZ BANEZ BOBKOV /SIN HIŠO ZIDAL IZ ČREPIN.7 Spet je besedilce z desne strani (str. 5) ilustrirano: neke vrste stolp rdeče bar ve, 4 Zbrali učenci osnovne šole Istrskega odreda Gračišče v letih 1981, 1982, 1983, Gračišče, septembra 1983. 5 Naslov tudi ročno pobarvan. 6 Jaz jo poznam v varianti. Lipe pipe, /dober mož, /nese jajca kot kokoš. //Dol počepne /kap nar’di /gar ustane, /zasmrdi. 7 Besedilce je enako tistemu iz knjige Pojte, pojte, drobne ptice, /preženite ve meglice (Ljubljana 1971), 54; le da pri zadnji besedi manjka črka -j. na njem posoda (oranžne) in do njega je pristavljena (v rjavem) lestev. Ris­bica je poenostavljena, zelo ustvarjalno samostojna kopija risbe v knjigi.8 c) Str. 7, 8: POJTE POJTE /DROBNE PTICE /PREŽENITE /VSE MEGLICE /DA BO SIJALO SONČECE /NA MOJE DROBNO SRČECE.9 Pesmica je ilustrirana na desni strani. Drevo je v rjavem, tla so zelena, okrog drevesa pa štiri ptice, dve v rjavem in dve v črnem, kljunčke pa imajo vse rumene. Besedilo je, vse tako kaže, naslonjeno na knjigo z enakim naslovom. Le da je brez ločil in verzno drugače organizirano. Morda tudi zato, ker je bilo premalo prostora za dosledno posnemanje iz knjige. Tudi tu je risbica otroško poenostavljena, a zelo učinkovita.10 č) Str. 9, 10: MAJHNA SEM BILA /PIŠKE SEM PASLA /PIŠKE SO ČIVKALE / JAZ SEM PA RASLA. Besedilo je na splošno znano tudi v Žireh, a pred­videvam, da ni zapisano na pamet. Tudi tu je besedilce prav prepisano, manjkajo le ločila. Ilustracija na desni pa je enkratna, a se da prepoznati, da je posneta po ilustraciji v omenjeni knjigi Pojte, pojte, drobne ptice …11 Predstavlja punčko v oranžnem puloverju in temnordečem krilu. V rokah ima palico, saj pase piške; deset jih je mogoče našteti. Prava umetnija, sličice sploh ni mogoče ustrezno opisati. d) Str. 11, 12: TR A R AR A TR AR A /POŠTO PELJE /REPA KORENJE /SL A­BO ŽI V LJENJE /R EPA ŠE ŠE /KORENJA PA NE. Tudi tu ni ločil, v drugi vrstici je v omenjani knjigi glagol »pelja«, 12 tu pa »pelje«, kar je glede na naslednje vrstice/verze še bolj smiselno. Mislim, da je bil deklici glagol »pelje« bolj domač in ga je zato uporabila, da ni šlo za pomoto, niti ne za zavestno ustvarjalno predelavo. Ali pač? Namreč tudi genitiv »korenja« namesto »korenje« kaže na njeno zavestno oblikovanje. Saj se v tej obliki zadnji dve vrstici da razumeti v smislu odgovora pri mizi: Repe bi še, kore­nja pa ne več. Na desni je poštni voz s poštarjem, ki trobi na trobento, na vrhu poštnega voza je košara z repo in korenjem. Izredno slikovita sličica, a je prepoznavni posnetek ilustracije v omenjeni knjigi.13 e) Str. 13, 14: Mama POSLUŠAJTE /K AJ JAS R ADA JEM /ŠTRUK ELCE SKUHAJTE /TISTE R A DA JEM. Tudi tu ni ločil in strešica na š je po nesreči izpadla, zaimek v prvi osebi ednine je zapisan fonetično (»jas«), drugače je besedilce ustvarjalno predelano, tako rekoč nova varianta. V knjigi je zapisano: Mamca, poslušajte, /kaj vam povem: /štrukeljce sku­hajte, /tiste rada jem.14 Ilustracija na desni deluje litotično, a je bar vno učinkovita: suhljata deklica v oranžnih ozkih hlačah in zelenem puloverju stoji ob mizi (v rjavem), z rokami drži za skledo (v temnomodri barvi), v kateri so gotovo štruklji. 8 Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice (slovenske ljudske pesmice za otroke), ur. Kristina Brenkova (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971), 55. 9 Prav tam, 12. 10 Prav tam, 13. 11 Prav tam, 26–27. 12 Prav tam, 32. 13 Prav tam, 33. 14 Prav tam, 84. f) Str. 15 -16: NEHAJ NEHAJ /K AJ ŠE ZMEROM JOČEŠ /ČE BOŠ NASMEH­NILA /TI NATROSIM LEŠNIKOV /M AMA TI JIH BO /DAL A KO JIH BOŠ /POZOBA L A NATROSIM /NOVE TI TAKO BOŠ /ŽA LOST PR E­GNA L A /IN IGR ALA SE BOVA /ZA ŠOLO SPET. Besedilce je očitno sa­mostojno sestavljeno, čeprav se zdi, da z navezavo na pesem Bod’ moja, bod’ moja, t’ bom lešnikov dal. Besedilce je z zadnjima dvema vrsticama seglo že tudi na naslednjo desno stran. Morda je ilustracija tudi zato izostala. Ali pa se je začela utrujenost. Morebiti pa je malo ustvarjalko kdo zmotil. Saj besedilce kaže na to, da nima več pravega miru, ki je potrebno za zbrano delo. g) Str. 17: ČUK SE JE /OŽENIL TR AR A /SOVO VZEL ZA ŽENO /HOPSA­SA ENO BUČO /V INA TR AR A VINO /BOMO SPILI TR AR A /BUČO PA R AZBILI /HOPSASA. Druga vrstica je samostojna različica. Navadno se poje: Čuk se je oženil, tra-ra-ra, /sova ga je vzela, hopsasa. Tudi to be­sedilo je v žirovskem okolju splošno znano. S to pesmico se to ustvarjalno prepisovanje in zapisovanje konča. Tudi tu ilustracije ni več. Naslednje strani 18 –25 so samo še oštevilčene v spodnjem kotu na robu strani. V njem je zapisanih oz. prepisanih 8 besedilc otroških in drugih pesmi, ki so znane med otroki, a je pri tem sama ustvarjalno sodelovala. Res si je pomagala s knjigo Pojte pojte drobne ptice, a je bila pri ilustra­cijah nenavadno izvirna. Le ravnina ji je pri črkah delala težave, zato te malo plešejo. Svojo drobno umetnino mi je Metka podarila junija 1987. Dejala je, da je to delala eno popoldne.15 Tudi tu imamo lep zgled, kako se folklorni pojavi pred dokončnim zatonom nazadnje ustavijo pri otrocih. 3. Prekmurske. in. prleške ljudske pesmi. Gre za miniaturko (format: 7,5 x 10 cm) izbranih prekmurskih in prleških ljudskih pesmi kot novoletno darilo Pomur­ske banke16 tistega legendarnega leta 1991. Naslovnica je okrašena z lipovo vejico in tremi vrstami notnega črtovja, namesto not pa sta na prvem notnem črtovju še dva posamezna lipova lista. Na platnicah zadaj je koledarček za leto 1991. V pri­srčni zbirčici je objavljenih 30 pesmi. K azalo zanje je spredaj, urejeno po abecedi prvih vrstic. Drugih podatkov v zbirčici ni, niti kdo jo je pripravil, niti kje je bila natisnjena ali v koliko izvodih je bila natisnjena. 4. Porabske. pesmi. 17 Ta zbirčica deluje kot mlajša, in nekoliko zajetnejša se­strica zgoraj predstavljene zbirčice: z enakim formatom (7,5 x 10 cm) in imenitno risbo dveh golobov v srcu Marije Kozar - Mukič na enako beli naslovni strani de­luje izredno elegantno. Prav tako so tu pesmi urejene po abecednem redu, kar se lepo vidi iz kazala spredaj, vendar je presenetljivo, da pesmi niso ne oštevilčene niti ni označenih strani, kot da je urednika prehitel čas. Pač pa je pod vsako napi­ 15 Na zadnjo, 25. stran v njej sem zapisala: »To mi je Metka podarila junija 1987, stara 9 let. Dejala, da to delala eno popoldne.« 16 Pomurska banka d. d. Ljubljanska banka spredaj je označena zgolj s svojim likovni, zna­menjem, toliko da se ve, da je Pomurska banka z njo v tesni zvezi. O vrsti formalne pove­zave leta 1991 med njima nisem poučena in za tukajšnji namen niti ni pomembno. 17 Porabske pesmi, ur. Marija Kozar in Francek Mukič (Monošter: Zveza Slovencev na Madžar­skem, 1994). san kraj, kje je bila posamezna pesem zapisana. Ta »Izbor iz časopisa Porabje« je izšel leta 1994 v nakladi 1500 izvodov. V nasprotju z goloto Prekmurskih in prleških pesmi pa Porabske vsebuje­jo spremno besedo Franceka Mukiča, in to v porabskem narečju. Originalno daje ceno večglasnemu petju: »Naši fantje so že te v stereoni spejvali, gda eške te tehnike nej bilau.«18 Vendar bi si morali vsi, ne samo v Porabju, vzeti k srcu njegovo misel: »Dobro je, da imamo stereo magnetofone, CD-rome, računal­nike, satelitske antene, diskete, video. Toda zakaj bi zato morale končati naše lepe slovenske pesmi. Vse te moderne zadeve so kot pijača ob veselju: whisky, pir, vino, džus, liker, šnopc, koktajl. Vse to je dobro, vendar zato ne moremo živeti brez vode. Slovenske pesmi so za nas Slovence kot lepa, čista voda. Taka, ki s curkom teče, [studenčnica]. Na žalost je že veliko vode steklo. Veliko lepih pesmi smo že pozabili. Ali se jih nismo naučili. Sploh mi srednja in mlajša generacija. Škoda. Pogosto še poznamo melodijo, besedil pa ne več. Taki smo kot ptiči, ki so jim iztrgali perje. Ve, kako je treba leteti po zraku, leteti pa ne more.«19 5. Čez.Boko.gre.čeča. Tudi ta zbirka20 je pokrajinsko zasnovana strogo po lokal­patriotskem načelu, kar Vlasta Terezija Komac prostodušno pojasnjuje: »Zasledila sem tudi take pesmi, ki jih poznajo povsod po Slovenskem in imajo nešteto razli­čic. Takih nisem vključila v to zbirko.« Ravno to ji utira pot v tukajšnjo obravnavo: »Bovško je bogato s kulturno dediščino, le poiskati jo je potrebno. Pomemben del te dediščine so ljudske pesmi. Zavest, da ta lepi ljudski zaklad prekmalu zatone v pozabo, me je spodbudila, da sem začela te pesmi zapisovati. Veliko pesmic sem slišala od svojega očeta, druge pa sem dobila tako, da sem spraševala ljudi. Ponava­di so bili to starejši, ki se še spominjajo, kako so se včasih Bovčani zbirali pod lipo na trgu in peli ob vsaki priložnosti, pa naj je bila to poroka ali pogreb, praznik ali pa le navaden dan. Ob dolgih, zimskih večerih so se ljudje znali sami pozabavati. Zbrali so se skupaj, se poveselili, pošalili, zapeli pa tudi pomolili. Tudi poletja na paši so si krajšali s pesmijo. Pravijo, da je bilo takrat življenje kljub revščini lepše in da so se ljudje kljub življenjskim stiskam znali zbrati skupaj in zapeti, da jim je bilo lažje.«21 Zbirka ima prikupen format 14,5 x 21 cm in obsega skoraj 200 strani. Barvno naslovnico in šest črno-belih s svinčnikom (?) risanih ilustracij je zaupala svoji nečakinji Moniki Ivančič, tako da vsebuje knjiga nekaj družinskega nadiha. Sicer je njena težnja, da bi delovala strokovno, kar se ji z delnim dokumentiranjem zbra­nega gradiva22 in dodanim seznamom narečnega besedišča tudi posreči, marsika­kšno pa bi se dalo reči na račun uvrstitve in ureditve gradiva. 18 Francek Mukič, Spevajmo!, v: Porabske pesmi (Monošter 1994), pesmi niso straničene. 19 Prav tam: »Zato sva z Marijo Kozar dolga leta mantrala svoje mamice pa babice, naj nama spejvajo, naj bi se nej pogübile naše pesmi. Vejmo, ka je zato dosta takši Slovenov, šteri bi kda pa gda volau meli spejvati, če bi znali reči. Te pa potegnimo eno lejpo slovensko!« 20 Vlasta Terezija Komac, Čez Boko gre čeča (Nova Gorica: Branko, 1995), 4: »knjiga je dobila naslov po pesmici Pod lipo. Tematika iz naslova izvira iz časov, ko je veliko mladih, pet­najst, šestnajst letnih deklet šlo služit v Trst.« 21 Prav tam, 4. 22 Prav tam, 4–5. II. PROZA 1. Slovenske.narodne.pravljice.23 Prvo mesto jim pripada ne le zaradi časovne­ga zaporedja, ampak tudi zaradi slovesa, ki ga ta knjiga uživa že skoraj petdeset let. Alojzij Bolhar je zanjo izbral šestdeset pravljic in v kazalu zadaj je pri vsaki navede­no, kdo jo je zapisal. Opremljena je z barvnimi ilustracijami Maksima Gasparija. Peti natis iz leta 1965 jih vsebuje šest, se pa oprema lahko od izdaje do izdaje kaj spremeni. Branko Simčič je pri ureditvi knjige imel res srečno roko. Pr vič je izšla pri Mladinski knjigi v znameniti zbirki Zlata ptica leta 1952, vendar očitno sodi med temeljni repertoar slovenske slovstvene folklore, saj bi drugače do danes ne dosegla že dvanajste izdaje. 2. Zlata.ptica24 v likovni opremi ilustratorja in grafičnega oblikovalca Toma­ža K ržišnika je knjiga za likovne sladokusce. Miniaturka 6 x 6 cm obsega sedem samostojnih listov, ki so v vodoravni liniji razdeljeni na tri enaka polja (1/3 + 1/3 + 1/3) = (6 + 6 + 6 cm), ki skupaj merijo 18 cm. Vsak od njih je na zunanji strani v prvi tretjini polja oštevilčen od 1 do 7, druga tretjina je prazno bela in tretja tre­tjina ima spredaj celostransko ilustracijo v funkciji naslovnice. Prvi hip se zdi, kot da je enaka in da je le njena lega različna (poševno navzgor z leve v desno stran, vodoravno z leve v desno, z leve navzdol poševno v desno stran, navpično navzdol, z desne poševno navzdol v levo stran, z desne poševno navzgor v levo stran, vodo­ravno z desne v levo); pri natančnejšem ogledu pa se izkaže, da posamezni deli njene figure skrajno filigransko varirajo. Razen na drugi sličici (kar je razumeti tako, da je v tem primeru njena glava obrnjena vstran) ima ptica belo glavico, trup varira v kombinaciji zlate in rdeče bar ve, peruti rdeče in modre, rep zlate, rume­ne, rdeče in modre bar ve. Barve so v vsakem primeru polne, brez prehajajočih od­tenkov, zato so meje med njimi ostro izražene. Predstavljeno barvno skalo slikar nanaša na f iguro ptice (realistično gledano bi to mogel biti pav?) v obliki drobnih motivov, ki najbolj spominjajo na slovensko likovno folkloro in vzorce čipk, s či­mer se je hotel oddolžiti svojim rodnim Žirem, kjer je doma klekljanje, vendar vse to v likovno sebi lastni govorici. Taki motivi med seboj varirajo, s čimer umetnik uresničuje bistvo vsakršne folklore, ki se izraža predvsem v variantah. Notranji del posameznega lista je prav tako razdeljen na tri polja. Prvo je popolnoma prazno, drugo je célo izpolnjeno z ilustracijo, medtem ko od 1 do 7 lista na tretjem polju poteka besedilo pravljice. Te ilustracije se med seboj popolnoma razlikujejo, saj se nanašajo na vsebino besedila. Na prostoru šestih cm je natisnjenih 28 vrstic, po­dobno kot smo jih vajeni brati na listu A4 -formata. Opisanih sedem miniaturnih umetninic je shranjenih v ovitek, na katerem je pojasnilo o oštevilčenju: »K njiga je izšla v 400 izvodih. Tristo izvodov je numeriranih s številkami od 1 do 300. Sto iz­vodov je numeriranih z rimskimi številkami od I do C.« Verjetno je to izdajo treba šteti za vrh dosežkov v bibliof ilskih izdajah slovenske slovstvene folklore doslej. 3. Trdinove.bajke.in.povesti.o.Gorjancih poznamo v več izdajah. Vendar v tukaj­šnji okvir pride v poštev le tista, v kateri je »Trdinov pravljični svet« »v slike prelil 23 Slovenske narodne pravljice, ur. Alojzij Bolhar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965). 24 Zlata ptica, ur. Kazimir Rapoša (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984). Boris Kobe«.25 K njiga obsega 147 strani v formatu 38,5 x 29 cm. Vezana je v platno in ima barvno bogat ščitni ovitek. Črke v besedilu so krepke v rjavem tonu, kar ji daje nadih zemlje, poseben čar pa ji seveda daje Kobetov izviren portret Janeza Trdine na prvi strani in dvajset celostranskih ilustracij. Na robu jim je pridruže­nih še petnajst drobnih ilustracij. K njiga je izšla v 5000 izvodih, tako da jo s tega vidika pravzaprav ni mogoče uvrstiti med bibliof ilske primerke, vendar pa si to mesto zasluži zaradi svoje odlične opreme. Spremno besedo ji je v poetičnem stilu napisal Emilijan Cevc, ki se pri tem ne giblje zgolj na tleh umetnostne zgodovine, ampak sega čez njene meje v literarno zaledje nastanka Kobetove kongenialne upodobitve Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih.26 »Kobe je šel za njegovimi stopinjami in zraven iskal ter v barve preli­val čudežne usode junakov in bitij Kukove gore in prebivalcev vasi ob njenih no ­gah. Morda bomo ob tem trudu zaslutili, da rajska ptica na Gorjancih še prepeva in da na njih še poganja Cvetnik, viden vsem, ki jih še ni ujela Gluha loza naših nepravljičnih dni.«27 4. Pravce. mojga. tat. an. moje. mame28 so brez ilustracij, tisk je navaden, brez kakršne koli težnje za zunanjim učinkom. K njižica v obsegu kakega separata (68 strani) deluje kot popisan navaden zvezek, k čemur prispeva tudi njen obseg (14 x 21 cm). Tudi oprema je namreč skrajno preprosta. Naslovnica v rjavi barvi je na preprostem belem mehkem ovitku. Zato zaradi svoje skromnosti te »Pravce« de­lujejo prijazno kot kos domačega črnega kruha iz materinih rok. Deloma so bile objavljene v Domu, mesečniku Beneških Slovencev, v omenjeni izdaji pa so bile na­menjene šolnikom,29 ki bi bili pripravljeni učencem približevati domače izročilo. Število izdanih izvodov ni znano; zaradi svojega namena verjetno niti ni bilo tako nizko. Trideset »pravc mojga tat an moje mame« je narečno, v govoru Saržente pri Špetru na osnovi pripovedovanj, ki jih je kot otrok poslušala v Trogarjevi družini, napisala Ada Tomasetig. Tako se v tukajšnjem okviru pr vič srečamo z narečnim zapisom slovenskih foklornih pripovedi. Pri tem zavzema Beneška Slovenija ča­stno mesto. 25 Trdinove bajke in povesti o Gorjancih, ur. Sonja Kraigherjeva (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970). 26 Emilijan Cevc, Trdinov in Kobetov gorjanski cvetnik, v: Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970), 8: »Ne, Gorjanci res niso kar tako. […] Toda bi mar kdaj tako polno zaživeli v naši zavesti s svojo trpko poezijo, če bi se ne bil pred dobri­mi sto leti, jeseni 1867, priselil s svojim rojakom Florijanom Virkom z Reke v novomeški Bršlin neki mlad, kazensko upokojen profesor? Ta se je tak zaljubil v novo izvoljeno do­movino in se tako vrasel v njene ljudi in pokrajino, da je postal pravi gorjanski Homer. Morda bi bil dolenjske posebnosti teže spoznal, če bi bil sam pognal iz teh tal. Kot Gore­njec pa je dojel vse njihove lepote in značilnosti pa tudi težave in slabosti. Sam reven, je postal revnim Podgorcem enak – po srcu gospod, po navadah kmet, gorenjsko trmast, do­lenjsko radoživ. To je bil Janez Trdina, pisatelj večno živih in nenavadno vabljivih Bajk in povesti o Gorjancih, raziskovalec življenja tod in onkraj gorjanskih bregov. Samo njemu dolguje gora hvalo za svoj bajeslovni blešč in zato je prav, da si je njen najvišji vrh nadel kar Trdinovo ime.« 27 Prav tam, 25. 28 Ada Tomasetig, Pravce mojga tat an moje mame (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1981). 29 Študijski center Nediža, Predgovor, v: Ada Tomasetig, Pravce mojga tat an moje mame, 3. 5. Pravljice. za. odrasle30 so izšle pr vič za kulturni praznik, 8. februarja 1991, in drugič ob izjemnem dogodku novejše slovenske zgodovine, 26. junija 1991, ob rojstvu slovenske države, ob dnevu razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije. Za njihov izid se je zavzel Gordan Ambrožič; hotel je izkazati posebno spoštovanje svojemu krušnemu očetu Vidu Ambrožiču, ki je imel izreden smisel za kulturo, vendar mu ni bilo dano profesionalno vstopiti vanjo. V obeh izdajah spremlja osem pravljic dvanajst črno-belih ilustracij, pr vič je tako tudi z naslovnico, drugič je le-ta zaradi svoje večbarvnosti bolj živahna. V notranji razporeditvi ilustracij, ki so na obeh straneh (levo in desno) besedila, bi strokovnjaki verjetno razumeli kot začetniško napako, vendar se taka razvrstitev pojavlja tudi v knjigah, ki bi jim kaj takega ne smeli očitati. Velikost črk lajša branje otrokom in starejšim, vendar je po naslovu sodeč ta zbirka bolj primerna za odrasle. In še res je. K njiga v formatu 16,5 x 24 cm obsega komaj 54 strani. Obakrat je izšla v nakladi po 500 izvodov. Pravljice Vida Ambrožiča31 po svoji obliki sodijo že na raven literarjenja, saj v njih avtor ni ohranil dobesednega pripovedovanja krovca Milana, na katerega se v svojem pisanju sklicuje, ampak so napisane v knjižnem jeziku. 6. Zmaj. v. Postojnski. jami32 se obravnava že kot avtorsko delo.33 Zasnoval in oblikoval ga je Srečo Šajn, ki je skupaj s Silvom Faturjem besedilo priredil po fol­klorni pripovedi. Bogato ga je ilustriral Marjan Manček, tako da je pravcata živopi­sna slikanica, vendar ne deluje zgolj otroško. Celo notranja naslovnica je živahno okrašena. Strani niso oštevilčene, vseh je šestnajst – ravno za eno avtorsko polo – in na njih je kar pet obojestranskih ilustracij, ena enostranska na desni strani, dve pol­stranski na obeh straneh levo in desno ter levo tudi nekako za pol strani. Začetnice vsakega odstavka so poudarjene. Oblika knjigice v formatu 23 x 23,5 cm s trdimi platnicami spominja na nekdanjo priljubljeno zbirko Čebelica pri Mladinski knji­gi. V prvem natisu je izšla v 3.000 izvodih, verjetno z mislijo ne samo na domačine, ampak še bolj na mlade pa tudi odrasle obiskovalce znamenite Postojnske jame. 7. ….Antada … (pravce) 34 pod tem naslovom so izšle leta 1992. Ta zbirka fol­klornih pripovedi se po konceptu pridružuje prizadevanjem Beneških Slovencev za ohranitev njihove narodne identitete s pomočjo lastnih narečij in slovstvene folklore.35 Eden od njih je Renzo Gariup, »ki se je potrudil, da se vse naše pravce 30 Vid Ambrožič, Pravljice za odrasle (Ljubljana: Samozaložba, 1991). 31 Anica Mahnič, Beseda o piscu, v: Vid Ambrožič, Pravljice za odrasle, 3: »V spomin si prikliči­mo podobo tega v pozabo pogreznjenega mirenskega barda: Kot nezakonskemu otroku, ki očeta ni poznal, ljubečo mater pa zasramovano zgodaj zgubil, je bila usojena desetniška pot. Ker se ni mogel udomačiti pri bogatem kmetu v Škrjančah, je odšel za vrtnarja na ljubljanske Žale. Rože, rože … najprej poljske, potem umetno gojene, potem zdravilne, tudi iz botaničnih knjig naučene, in nazadnje rože-dekleta so bile najzvestejše in najljubše spremljevalke njegove vedre samote in drugačnosti. Morda zato, ker je bilo drugih varno­sti in sladkosti malo v njegovem mladem življenju.« 32 Zmaj v Postojnski jami, priredila Silvo Fatur in Srečko Šajn, ilustriral Marjan Manček, obli­koval S. Šajn (Postojna: S. Šajn, 1991). 33 Vse pravice pridržane: © Srečko Šajn, 6230 Postojna, Slovenija. 34 … antada … (pravce), zapisal Renzo Gariup, ilustr. Luisa Tomasetig, opremila Donatella Ruttar, ur. Živa Gruden in Aldo Clodig (Špeter: Lipa, 1992). 35 Kulturno društvo »Rečan«, v: Renzo Gariup, …antada… (pravce) (stran ni označena): »Kulturno društvo »Rečan« si je že od začetka vzelo nalogo, da ohrani dušo slovenskega ne zgube«. Prepisal jih je več kot petdeset in za to smo mu vsi zelo hvaležni. Ta hvaležnost pa bi ne bila dovolj konkretna, če ne bi društvo tudi poskrbelo, da se njegove pravce natisnejo v knjigi in posnamejo na trak. Pravce smo posneli in natisnili v narečju, ki se govori v avtorjevi rojstni vasi, v Topolovem. To narečje lahko slišimo po vsej Rečanski dolini, je pa sorodno drugim beneškim govorom in razumljivo, tako upamo, vsem Slovencem, saj je le malo različno od slovenskega knjižnega jezika.«36 Razen zapisovalca je pri izdaji osmih pravljic sodelovala cela ekipa, katere člani so bili strokovno zadolženi vsak za svoje področje. Ilustrirala jih je Luisa Tomasetig, opremila Donatella Ruttar. Trde platnice varujejo knjigo pred prehitrim poškodovanjem, bel brezlesni papir napoveduje praznično razpo­loženje ob branju, velikost črk ne utruja oči. Obzirno deluje nanje na štiriindvaj­setih straneh nekaj manjših ilustracij, dve polstranski in kar štiri celostranske. K akšen namen ima odsotnost številčenja strani in kazala, se mi še ni posrečilo dognati. Zaradi velikega formata (21,5 x 30 cm) morda kdo prehitro misli, da je knjiga namenjena le otrokom, vendar jih Kulturno društvo Rečan ponuja v bra­nje »tudi nekdanjim otrokom«, »kot spomin na čas, ko so otroci čepeli na peči in poslušali, in kot zavezo izročilu, ki govori tudi v današnji čas«.37 Sam avtor knjige se spominja okoliščin pripovedovanja takole: »Ko sem bil majhen otrok in po gor­skih vaseh Nadiških dolin ni bilo elektrike, radijskih oddaj, časopisov in niti ne denarja, da bi kupovali tako ali drugačno berilo, se ljudje niso mogli zanimati za dogajanja po svetu. Četudi težko in v revščini, so živeli doma in vasi so bile polne ljudi; bilo jih je kot mravelj v mravljišču. Imeli so tudi več časa kot danes, da so se med seboj pogovarjali in si pripovedovali stare in daljne zgodbe. Tudi mi otroci smo posebno v zimskem času radi šli v kako drugo hišo, če so kje potrebovali otroško pomoč, da smo luščili fižol ali drobni kostanj za živino. Med delom so nam starejši ljudje pripovedovali žalostne, strašne in vesele pravce. Prav rad sem jih poslušal, ko sem bil otrok, in prav tako rad jih sedaj, ko sem star, pripovedujem otrokom. Misliti, da otroci danes, ko imajo neskončno drugih za­bav, še vedno radi poslušajo in berejo pravce, je morda le iluzija. Pa vendar – če bi bilo res, da jih kljub vsemu radi berejo? To bi bil omeni v največje veselje.«38 8. Naše. pravce. 39 Vilma Martinig in Antonella Scaunich sta v Dvojezičnem otroškem vrtcu pri Zavodu za slovensko izobraževanje v Špetru Slovenov vodili projekt pripovedovanja »pravc«. V obdobju 1992–93 so jih malčkom pripovedovali sorodniki iz skupine »velikih čebel«. Tudi teh osem pravljic je zapisano v enem od beneških narečij. V tisku niso uporabljene velike, ampak klasične male tiskane črke, za otroke ustrezno velike. Zdi se, da format 30 x 21 cm namenoma spominja na risanko, ki je v teh letih malčkom bližja kot zvezki. Od tod je logično, da se je ob folklornih pripovedih raz­ narečja, ki ga ljudstvo govori po Rečanski dolini. Pravce so ena od bogatij, ki so jih naši ljudje ohranili.« 36 Prav tam. 37 Tako piše zadaj na platnicah navedene knjige. 38 Prav tam. 39 Naše pravce, Projekt sta vodili Vilma Martinig, Antonella Scaunich; Zavod za slovensko izobraževanje/ Istituto per l’Istruzione Slovena; dvojezični otroški vrtec / Centro presco­ lastico bilingue (Špeter: Založba Krivapeta). mahnila otroška ustvarjalna domišljija: čeprav ni povedano posebej, se dá po stilu razbrati, da so jih ilustrirali otroci iz vrtca. Številke strani manjkajo tudi tu. Vezava je preprosta, z zavito plastično vrvico in za platnice služi plastičen ovitek. Prisrčnost publikacije govori sama na sebi in ni čutiti pomanjkanja dodatnih informacij. 9. Začarani.grad40 je darilo Marka K ravosa v maju 1993 »za prijateljsko bliži­no vsem«, ki so praznovali z njim. Njegovo avtorsko pravljico je z risbami opremil K lavdij Palčič. Obsega eno avtorsko polo, 16 strani, vendar le-te niso oštevilčene. V formatu 17,5 x 24,5 cm in brez platnic deluje pr vi hip kot separat kakega članka, vendar je papir debelejši in bolj kakovosten, ves tisk je v modrem in na pr vi strani so črke večje kot naprej na naslednjih straneh. 10. Pravljice.iz.Dobrepolja41 je »zapisala in ilustrirala Sandi Zalar«. Deset bese­dil na osemindvajsetih neoštevilčenih straneh je opremljeno z desetimi celostran­skih ilustracijami, ki so razvrščene ali na levi ali na desni strani knjige. Že pod naslovom je vinjeta, ki se nato ponovi na koncu vsake pravljice. Trde platnice in krepak povečan tisk na belem brezlesnem papirju v formatu 21 x 27 cm delujejo razkošno. Ni jasno, zakaj je knjiga brez kolofona in navedbe o kraju izida. V od­ločbi o 5 % prometnem davku lahko odkrijemo letnico 1993, ki je verjetno tudi leto izdaje. Čeprav je izid pravljic omogočila občina Grosuplje (Oddelek za gospo­darstvo), se zdi, da gre za družinski samozaložniški podvig, na kar namiguje ime drugega sponzorja: Splošno mizarstvo Anton Zalar. 11. Legende.in.pripovedi.na.Konjiškem42 (ter druge zgodbe iz Dravinjske doline in Pohorja), so, kot večina drugih knjig iz tukajšnje obravnave, bogato ilustrirane. Na šestindvajsetih straneh formata 21 x 20,5 cm je vsega skupaj dvanajst folklor­nih pripovedi, od tega tri v dveh različicah. K njigo krasi kar šestnajst celostran­skih ilustracij, vse na levi strani knjige, kar pomeni, da urednik ve, kako se taki stvari streže. Poleg tega so bogato okrašene tudi vélike začetnice na začetku vsake zgodbe. Prav tako je izjemno lep tudi tip (tiskanih) črk. K njigo je leta 1994 izdalo Zgodovinsko društvo v Konjicah v nakladi 2000 izvodov, založili pa so jo Narodni demokrati iz Konjic, sedaj združeni v SK D. Vse to kaže na težnjo po krepitvi lokalne pripadnosti. Na notranji strani platnic spredaj sta predstavljena avtor knjige Vinko Zdovc in njen likovni opremljevalec Arpad Šalamon. Prvi v spremni besedi podoživlja, kako so se včasih pletle folklorne pripovedi. Gre za popis ravnine konteksta: »Dol­ge zimske večere, ko je bila cela družina zbrana v skromni leseni hiši in opravlja­la različna dela, so domači izkoristili za resen pogovor o vsakodnevnih težavah, za petje, šale, molitev, pa tudi za pripovedovanje legend in pripovedi. Ob medli svetlobi ognjišča, smolenih tresk ali lojenk so matere luščile fižol, bob in koruzo, predle ter pletle volno, očetje so izdelovali koše, jerbase in leseno orodje, babice in dedki pa so otrokom pripovedovali nenavadne zgodbe. Legende in pripovedi v naših krajih so bile pogosto povezane s Konjiško goro in Žičko kartuzijo.«43 Kon­ 40 Marko Kravos, Začarani grad, risbe Klavdij Palčič (Trst: samozaložba, 1993). 41 Pravljice iz Dobrepolja, zapisala in ilustrirala Sandi Zalar (Ljubljana: Tiskarna Slovenija, čas izida ni naveden). 42 Vinko Zdovc, Legende in pripovedi na Konjiškem (ter druge zgodbe iz Dravinjske doline in Pohor­ja) (Konjice: Zgodovinsko društvo Konjice, december 1994). 43 Vinko Zdovc, Uvod, v: Legende in pripovedi na Konjiškem, neoštevilčena 1. stran: »Gora je čuje s pojasnilom, da so v skromni knjižici zbrane in prirejene zgodbe, ki so jih povedali ali zapisali Ivan Einfalt, Jože Mlinarič, Janko Orožen, Rado Radešček, Anton M. Slomšek, Avgust Stegenšek in Jožef Tomažič.44 Škoda, da ni niti v kazalu niti v ob pripovedih navedeno, za katero od njih je kdo od naštetih zaslužen. 12. Božična.legenda je izšla kot prva v zbirki Kolački pri goriški Mohorjevi leta 1995. Imamo jo lahko za šolski primer vzajemnega so-delovanja pripovedovalca, poslušalcev in končno zapisovalca, preden kaka folklorna pripoved pride med ljudi v številnih primerkih, praviloma v knjigi. »Legendo so zapisali devinski skavti na dan svetih treh kraljev leta 1985. Na svojem domu pri Kupčevih v Devinu jo je pripovedovala Marija Mervic - Legiša.«45 Da je v prvi vrsti namenjena otrokom in jim je bila verjetno namenjena kot božično darilo, morda najprej opozori njen format v izmeri 31 x 22 cm in spominja na risanko. S tiskanimi črkami so zapisani v njej zgolj bibliografski podatki; vse, kar se navezuje na pripoved sámo, posnema pisanje otroka, ki se je pisanim črkam pravkar dobro privadil, ne zmore pa še ob ­vladati enakomerne linije in ga zato včasih zanese malo navzdol ali malo navzgor. Štefan Pahor, isti avtor, ki je legendo priredil za objavo,46 na naslovnici, notranjih pomožnih listih in na vseh dvanajstih straneh besedila v likovni opremi prav tako oponaša otroško roko. Bar vna skala ilustracij v mehko zastrtem tonu je topla, skle­pam, da v akvarel tehniki. Straničenje je izostalo tudi tu. Za Mohorjevo družbo se spodobi, da je knjiga izšla v 2000 izvodih. K ljub temu in da je namenjena otrokom, zasluži tu svojo pozornost zaradi grafične izvedbe. 13. Babno.vino.ali.legende.z.žusemskega.gradu47 je enainpetdeset strani obsega­joča broširana publikacija, posvečena stricu in teti Jakobu in Mariji – Micki Arti­ček iz Hrastja.48 Zaradi formata 15 x 20,5 cm in črno-bele opreme na naslovnici spominja na črno-bele romane. Izšla je v samozaložbi v zgolj petdesetih izvodih. Štiri pripovedi, ki jih je zapisal Daniel Artiček, sodijo bolj v literarjenje49 kakor v slovstveno folkloro. Na dolgo se razgovori o vinu, deloma s kritičnim namigom na sodobno politiko.50 Osrednji kraji njegovih zgodb so Babna gora, Babno brdo, Babnka reka. »Vse tri sestrice se držijo za roke in tvorijo celoto. Pred seboj gledajo bila nekoč prav gotovo bolj porastla, kot sedaj. Po njej ni bilo bogve kaj gozdnih poti, njeni lastniki – gosposka pa tudi ni dovoljevala tržanom in kmetom svobodnega gibanja in izkoriščanja gozdnih danosti. Žička dolina s samostanom je bila zaprto območje, kjer je bil vsakršen lov prepovedan in ženske tod niso smele hoditi. Ni čudno, da so si neuki ljudje pričeli izmišljati zgodbe o skrivni gori in meniški dolini s samostanom, v katerega niso smeli prosto vstopati.« 44 Prav tam, neoštevilčeni 2 strani. 45 Rodila se je pri Valentinčkovih, 26. 3. 1899, umrla doma 24. 10. 1991. 46 Božična legenda, prir. Štefan Pahor (Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1995). 47 Daniel Artiček, Babno vino ali legende z Žusemskega gradu (Kamnik 1995). 48 Prav tam, še neoštevilčena stran spredaj: »V skromnih razmerah sta rodila dvanajst otrok; deset hčera in dva sina. od l. 1934 do 1958. V naši družini je bilo tudi dvanajst otrok, ven­dar v obrnjenem razmerju, deset sinov in dve hčeri. Očeta obeh družin sta bila brata.« 49 Prav tam, 3: »Vsaka podobnost nastopajočih imen in oseb s še živečimi, je zgolj slučaj­na, saj je najmlajša napisana zgodba iz razdobja pred skoraj tristo leti. Imena krajev so pretežno sedanja a napisana po starem pravopisu. Jezik ni lektoriran in je pisan v stilu iz začetka [dvajsetega] stoletja.« 50 Prav tam, 1. na brata Veliki vrh ali Grobelce z Lekmarjem, za seboj pa na starega ata Žusem s starim gradom. Tukaj okrog je še nekaj bratrancev in sestričen, kot so Helena z Javorjem, Tinska gora in Šentjanž, tam malo naprej pa je stara mama Rudnica, ki ima na svoji sončni strani lepi Virštanj, iz katerega se vino kar cedi.51 »Naša zgodba o Babnem vinu naj bo zato posvečena ljudem in dogodkom, ki so se tukaj odvijali skozi stoletja in od katerih je nekaj še ostalo med ljudstvom, kot ustno izročilo ali kot legende. Legende pa so še žive in zato se moramo potruditi, da nam ne bodo pred nosom izumrle. Nikar ne mislite ljubi Slovenci, da bo sedaj, ko lahko pijete vino iz vseh koncev sveta, za vas kaj lažje. Ropanje se bo nadaljevalo, samo da s sredstvi, ki jih današnji čas imenuje »civilizirane«. 14. Legende.grofije.Žusemske52 so literarjenje53 istega avtorja, le da se je tokrat v njem izkazal še z ilustracijami. To knjigo štirinajstih zgodb bi lahko imenovali družinska, glede na to, da so vire zanjo največ prispevali avtorjevi domači54 in je tudi oblikovanje potekalo v domači družini, saj jo je oblikoval Daniel Artiček, mlajši. Leta 1997 je izšla v samozaložbi55 v 600 izvodih, kar je desetkrat več kot prva Artičkova publikacija te vrste. K njiga ima obliko A4 -formata (21 x 30 cm) in trde platnice, tako da je prvi vtis o njej čisto drugačen kot pri prejšnji. Tisk je zračen, črke so sorazmerno velike, da ne utrudijo že opešanih oči. V spremni besedi se Daniel Artiček zgovorno in z veliko občutljivostjo do težkih socialnih razmer56 v preteklosti razpiše o nagibih za njen izid: »Pričujoče 51 Prav tam, 2. 52 Daniel Artiček, Legende grofije žusemske (Ljubljana: samozaložba, 1997). 53 Daniel Artiček, Pojasnilo bralcu, v: Legende grofije žusemske, 3, 7–8: »Zgodbe v tej knjigi so resnične oz. natančneje dogodki so resnični, ker o njih pripoveduje ljudsko izročilo zgodba pa je izmišljena, prav tako so izmišljene osebe in njihova imena, razen v zgodbi o Anzeku in Micki, ki je edina zgodba, katero pripoveduje oseba, ki je vse v zgodbi re­snično doživela in še živi, torej ne gre le za zapis ljudskega izročila.« »V tej knjigi pišem o resničnih dogodkih, ki so se zgodili na področju nekdanje grofije Žusem, čeprav v obliki legend, ki predstavljajo ‘nedokazane zgodovinske dogodke’. Vse zgodbe se dogajajo na točno določenih in znanih krajih in tudi časovno so v večini primerov precej jasno opre­deljive. Da bi bralci zgodb imeli boljšo in lažjo predstavo o kraju in času opisanih dogod­kov, navajam tudi prave zgodovinske podatke, ki so objavljeni v knjigi dr. Ivana Stoparja, Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem.« 54 Daniel Artiček, Zahvala, v: Legende grofije žusemske, 5: »Pri zbiranju in zapisovanju gradiva za pričujoče legende sem se pogovarjal z mnogimi ljudi iz Žusma, Loke pri Žusmu, Sve­tega Štefana in Šentjurja. Za oblikovanje zgodb so mi največ povedali: moj oče Rudolf Artiček iz Grobelc, moj brat Rudolf Artiček iz Grobelc, moja teta Marija Povalej iz Celja, Rudolf in Terezija Drame iz Dobrine, Viktor in Marija Drobne iz Dobrine, Marija-Micka Penič z vrha Žusma, Frida Užmah, vodja šole pri Svetem Štefanu.« 55 Prav tam: »Knjiga je lahko prišla ‘na svet’ samo v samozaložbi. Kot upokojenec s svojo po­kojnino nisem mogel zagotoviti dovolj denarja za tisk. Le ozek krog prijateljev in znancev sem zaprosil za finančno pomoč. Moji prošnji so se odzvali: – moj brat Mirko Artiček iz Manheima v Nemčiji, ki ga živo zanima zgodovina domačega kraja in je bogato podprl izid te knjige. – Občina Šentjur, prek Oddelka za splošne zadeve, Milan Plevnik, Ljubljana – Žusem, prijateljska firma ADUT d. o. o. iz Štor. Vsem prisrčna hvala za sodelovanje.« 56 Daniel Artiček, Pojasnilo bralcu, v: Legende grofije žusemske, 3: »Grofija Žusemska je ob­segala sam Žusem, Žamerk, Loko pri Žusmu, tja dol do Spodnjega Tinskega, ves Sveti Štefan, Drobinsko in del Slivnice. Žusemski grad je bil eden večjih in močnejših gradov. zgodbe, legende nam odstirajo delček naše krajevne zgodovine, ki niti ni tako silno oddaljena. Sto dvajset let je, kar se je podrl žusemski grad. Naše prababice in dedki so se tega še spominjali in pripovedovali. Torej se tudi mi spominjamo ljudi, ki so bili priče tem dogodkom«57 Avtor želi s svojimi knjigami zbuditi zanimanje za rodno pokrajino in s tem razvijati vinogradništvo in turizem in ne nazadnje kulturno identiteto: »Iz zgodbe o babnem vinu je nastala blagovna znamka Babno vino, ki utegne biti zelo pomembna za ta vinorodni okoliš. Iz zgodbe o Slatni v Dobrini je nastalo ime Grajsko zdravilišče Dobrina, ki se že prebuja. Objavljene legende so vzpodbudile tudi nastanek prvega turističnega društva v Dobrini, ki ima že danes veliko razvojno vlogo. Legende lahko predstavljajo pomembno kul­turno identiteto krajev iz nekdanje grof ije.« »Zgodbe, opisane kot legende, bodo dobile povsem drugačen pomen, če se boste s knjigo v roki odpravili na »teren«, tja, kjer so se zgodbe dogajale. Po poteh žusemskih legend boste spoznali lepe kra­je, prijazne ljudi in ugotovili boste, da je tudi nekoč, pred davnim časi, tukaj po ­tekalo pestro življenje. Naši predniki so nam pustili bogato dediščino. Kaj bomo mi zapustili zanamcem? Morda ne samo porušenih gradov, ampak celo porušen svet!???«58 15. Na.Klužah.tice.strašijo59 je druga knjiga, za katero je V lasta Terezija Komac zbrala in uredila gradivo, ilustrirala jo je prav tako avtoričina nečakinja Moni­ka Ivančič in je izšla v Ljubljani 1997. leta. Zamisel zanjo se ji je porodila že ob pripravi knjige Čez Boko gre čeča. Že tedaj se je srečala s številnimi folklornimi pripovedmi v različnih žanrih. Verjetno jih je največ iz 4. knjige v knjižni zbirki Glasovi. Avtorica se trudi zadoščati strokovnim kriterijem z rubriko Viri60 in se­znamom nekaterih narečnih besed. K njiga formata 14 x 21 cm s trdimi platnicami in živahno naslovnico obsega 87 strani in ima osem ilustracij. 16. Perkmandeljc61 je ena sama zgodba, avtor besedila in likovne opreme knjige je Jože Ovnik. Obsega dvainštirideset strani z izjemno velikimi tiskanimi črkami (18 vrstic na vsaki strani) in celostranskimi ilustracijami ali reprodukcijami, prav tako celostranskih, starih fotograf ij iz Zasavja na desni strani knjige. Njen format obsega 27,5 x 24 cm. Izšla je v 1200 izvodih s pomočjo številnih sponzorjev.62 Lastniki so se pogosto menjavali in mnogokrat sploh niso bivali na gradu, ampak so ga upravljali njihovi pooblaščenci, ki so ljudstvo pogosto še bolj izžemali. Ker so v legendah pretežno opisani dogodki iz dela in življenja navadnega človeka, tlačana, bajtarja, kmeta in le malo je o grajski gospodi, je razumljivo, da prevladujejo tisti, povezani z vinom, živino, porokami in nesrečami, ki so pestile ljudi. Pogosto srečujemo pripovedi o vinu in vinogradništvu, ki so za te kraje še posebej značilni.« 57 Prav tam. 58 Prav tam, 3, 4. 59 Vlasta Terezija Komac, Na Klužah tice strašijo, ilustracije Monika Ivančič (Nova Gorica: Branko, 1997). 60 Vlasta Terezija Komac, Uvod, v: Na Klužah tice strašijo, 77–84. 61 Jože Ovnik, Perkmandeljc (Trbovlje: samozal, 1997). 62 Občina Zagorje, Rudnik Zagorje, Termoelektrarna Trbovlje, Kitajska restavracija »Šan­ ghaj«, Velenje, Rudnik Trbovlje-Hrastnik, Trbovlje, Občina Trbovlje, Občina Hrastnik, Damsko perilo Linné, KOVIT d.o.o. Trbovlje, Kozmetika Kahne, Ljubljanska banka, Za­varovalnica Triglav, Cementarna Trbovlje. 17. Tržiške.ta.f letne63 je zbirka anekdot, ki so jih leta 1996 zbirali člani64 študij­skega krožka na témo »Anekdota kot odsev družabnosti v Tržiču«. Mentor Janez Šter na dveh straneh predstavi omenjeni žanr in delo krožka, nato pa sledi zbra­no gradivo pod naslovom: Nekej tržišk1h ta f letn1h. Posamezno niso naslovljene niti oštevilčene, pač pa je pod vsako naveden vir, namreč, od kod jo zapisovalec vé, kdo mu jo je povedal/-a. Gradivo obsega dvaindvajset listov, ki niso zvezani skupaj s platnicami v knjigo, ampak so prosto položeni v ovitek oziroma mapico v formatu 16,5 x 24 cm. Barvno je cela zbirka ubrana na toplo rjavo barvo. Papir v bolj svetlem tonu, naslovnica, cvetlične vinjete in črke v gradivskem delu pa v temnorjavem. S tem je izdaja tržiških anekdot dosegla visoko likovno kakovost. Prvič so jih izdali v 100 izvodih in v ponatisu prav tako 100. 18. Veronika. z. Malega. gradu. 65 Matična knjižnica v Kamniku se je leta 1999, ob petdesetletnici svojega obstoja, izkazala z izdajo folklornih pripovedi iz občine Kamnik in Komenda. Gre za osemindvajset folklornih pripovedi na osemdesetih straneh, pripovedi so oštevilčene. Prva začetnica pri vsaki zgodbi je poudarjeno velika in umetelno oblikovana. Male tiskane črke so berljivo velike. Tudi ta knjiga, v formatu 23 x 24 cm, je v notranji opremi intonirana na rjavo. Temno rjavi tisk je na svetlo rjavi podlagi. Notranja stran obeh platnic in ščitna lista na obeh straneh so oblečeni v zlatorjavo bar vo. Na njih se obakrat ponovi napis v belem: Matična knjižnica K amnik 50 let Veronika z Malega gradu. Prvi razdelek zaznamuje svetlorjavo in drugi razdelek svetlozeleno obarvana stran lista, medtem ko sta zadaj oba le karirana z drobnimi, pokonci postavljeni kvadratki, ki so spredaj na svetlorjavi in svetlozeleni podlagi bele barve.66 Šest barvnih celostranskih ilustracij je delo Kostje Gatnika. Število izvodov ni navedeno. K njiga je tudi po vsebini strokovno sorazmerno dobro urejena. Povod za iz­dajo knjige, predvsem z mislijo na otroke, ki zahajajo v omenjeno kamniško knji­žnico in iščejo »kakšne kamniške zgodbice in pravljice, zlasti o zakleti Veroniki, ki naj bi na Malem gradu še vedno varovala svoje zaklade«, je bil »okrogli jubilej polstoletnega delovanja Matične knjižnice K amnik«, vzrok pa odločitev, da je rav­no praznovanje te obletnice lepa priložnost, da bi ustregli otrokom in odraslim s slovstveno folkloro iz domačega okolja. »Pred nami se še nihče ni lotil zahtevne, hkrati pa izjemno hvaležne naloge.«67 Tone Cevc je dovolil objaviti besedila, ki jih je zbral med domačini pod kamniškimi gorami in prispeval komentarje za strokovne potrebe. Da bi bila knjiga dostopna čim širšemu krogu bralcev, so se odločili za objavo v knjižnem jeziku, in sicer besedil »s trdno vsebinsko zgradbo«. 63 Tržiške ta fletne, Študijski krožek: »Anekdota kot odsev družabnega življenja v Tržiču« (Tr­žič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1996). 64 Jelko Hladnik, Vida Janškovec, Riko Kalan, Joži Koder, Draga Koren, Marija Maršič, Mato Mežek, Danica Opalički, Franc Primožič, Mira Primožič, Miro Vrhovnik. Njihov mentor je bil Janez Šter, prof. in vodja krožka Heda Šivic. 65 Veronika z Malega gradu (ljudsko pripovedno izročilo s Kamniškega), izbrale in uredile: Breda Podbrežnik Vukmur, Maja Šinkovec Rajh, Andreja Štorman; ilustriral Kostja Gatnik, spre­mna beseda: Tone Cevc (Kamnik: Matična knjižnica Kamnik, 1999). 66 Oblikoval Marjan Kocjan D. C. Studio. 67 Breda Podbrežnik Vukmir, Uvod, v: Veronika z Malega gradu, 5. Upoštevali so tudi žanrski kriterij. »To se odraža v razporeditvi gradiva, čeprav ga nismo posebej delili na posamezna poglavja, ker se lahko v enem tekstu zlijejo raz­lične zvrsti. V prvem delu knjige so razlagalne (aitiološke) povedke, ki razlagajo nastanek naravnih pojavov ali krajevnih posebnosti. Sledijo pripovedi z bajeslov­nimi bitji, šaljive in novelistične pripovedke. Na konec so uvrščene pravljice.«68 19. Pripovedka.o.zakleti. grajski.hčeri. 69 Udeleženci literarne delavnice 8. b in 8. c. na Osnovni šli Bistrica pri Tržiču pod vodstvom Vide Dežman so se leta 2000 posvetili raziskovanju70 ene same folklorne pripovedi, v kateri nastopa »čudna prikazen, napol ženska, napol kača«,71 zakleta princesa s Hudega gradu. Ali ni v tem presenetljivo podobna kamniški malograjski Veroniki? Rezultate svojega dela so predstavili domači javnosti v nakladi 150 izvodov in poudarjeno lepi obli­ki. Cela knjiga v formatu 17 x 27,5 cm je ubrana v zastrte modre in sive barvne tone. Platnice so hrapave, medtem ko so listi znotraj njih iz brezlesnega papirja, s katerega živo odseva modrotisk. Začetek zgodbe in obeh komentarjev označuje poudarjeno velika začetnica. Širok prazen rob na levi strani in velik tisk dajeta vtis obilja. Na levi so le naslovi in ilustracije, od katerih sta dve barvni, besedilo teče le na desni strani. Sestavljeno je iz petih razdelkov. Za povedko je na vrsti poskus razlage o ozad­ju za njen nastanek, sledijo njene variante in nato nekaj več o besedilu. Na koncu so še spomini prednikov in sodobnikov na obravnavano povedko. Navedeni viri in literatura nakazujejo težnjo po priznanju, da je delo opravljeno strokovno. 20. Tržiške.zmajske. 72 Očitno je dober odziv na prejšnjo separatno objavo opo ­gumil Vido Dežman za nov, prav tako estetsko poudarjen podvig, in to kar v 500 izvodih. Likovno razkošno delo je oblikoval Peter Žebre. Tudi v tej publikaciji for­mata 23 x 25,5 cm je vodilna modra barva, saj so v pariško modri barvi ne le pla­tnice, ampak tudi vse strani na levi, dvajset strani obsegajočo knjigo. Njen naslov in vsaka prva črka na začetki posameznih zgodb so oplemenitene s srebrnosivo, medtem ko je tiskano besedilo v beli barvi. Leva stran knjige je razdeljena v tri kolone, zunanji dve sta prazni, v sredi pa besedilo. Na vsaki desni strani knjige je celostranska ilustracija domačina Braneta Povaleja, prav tako v modrem, na že znani srebrnosivi podlagi. V spremni besedi na širokem sprednjem zavihku knjige V. Dežman razlaga svojo odločitev za to objavo: »Na voljo so štirje zapisi ljudskih pripovedi o propadu naselbine, zibelke mesta Tržič. Dve (Pripoved o zasutju stare naselbine pod Lju­beljem, Šentanska legenda o cerkvi svete Ane) je v svoji knjigi Zgodovinski drobci župnije Tržič ohranil Viktor K ragl, eno (O nastanku Borovelj in Tržiča) je zapisal 68 Prav tam. 69 Pripovedka o zakleti grajski hčeri (tržiška ljudska), publikacija udeležencev literarne delavnice (Tržič: Osnovna šola Bistrica pri Tržiču, april 2000). 70 Andreja Nadišar, Uvodne misli, v: Pripovedka o zakleti grajski hčeri, 7: »Je vsaj del tistega, kar smo o grajski hčeri izvedeli v Kraglovi knjigi Drobci iz župnije Tržič, res? Številna vpraša­nja. Pa odgovori? Poizkusili smo jih najti. Tu pred vami so. Preprosti, naši. Z veliko željo: oteti pripovedko pozabi in ohraniti biserček iz naše kulturne dediščine.« 71 Prav tam, 9. 72 Tržiške zmajske, zbrala in uredila Vida Dežman, ilustracije Brane Povalej (Tržič: Tržiški muzej, 2001). Izid sta omogočili Občina Tržič in Zveza kulturnih organizacij Tržič. Franc Kotnik v delu Koroške narodne pripovedke in pravljice. Četrti zapis (Tržič) je prirejen po pripovedi v narečju, žal neznanega pripovedovalca. Za knjigo dr. Tineta Logarja Slovenska narečja je zgodbo napisal in tudi posnel na magneto­fonski trak naš rojak dr. Tone Pretnar. Vse štiri zgodbe druži zmaj. […] Zrušil naj bi staro naselbino forum Lubelium. […] Pa ima zasutje stare naselbine res na vesti zlo bitje? Po ljudskem izročilu vsekakor. Morda pa so koncu naselbine forum Lubelinum (trg Ljubelj) botrovali potresi, ki naj bi okrušili Košuto in privalili v dolino številne skale, ki jih je tam še danes polno. Strokovnjaki pa pravijo, da so te posledica ledeniškega delovanja. Tudi o tem, kje naj bi stal predhodnik Tržiča, so mnenja deljena. kdo ima prav? […] Sicer pa naj na odprta vprašanja odgovore strokovnjaki. Vodila me je ena sama želja: ohraniti vsaj štiri pripovedi zanamcem.«73 Zastavljanje vprašanj in navezava slovstvene folklore na zgodovino pri Vidi Dežman spominja na podobno metodo pri Radu Radeščku, čeprav je na zavihku zadaj navedena strokovna lite­ratura. 21..Pripovedovali. so. jih. mati. moja74 je knjiga, ki nekako zaokroža tukajšnjo predstavitev izjemnih knjig s področja slovstvene folklore. V njej je zbrano folklor­no gradivo iz šolskega glasila Vigred, od začetka njegovega izhajanja leta 1956 do leta 2001 na osnovni šoli Franja Goloba na Prevaljah. Iva Potočnik se je lotila dela predvsem z željo, da bi svojim učencem dala popotnico75 za življenje iz dediščine njihovih domačih korenin. Približno 500 jih bo deležno te duhovne hrane, saj je knjiga izšla v takem številu izvodov. Gradivo je razvrščeno po folkloristični siste­matiki in opremljeno s strokovnim aparatom, kot so abecedni seznam pripovedo­valcev z navedbo njihovih enot, kazalo krajev, od koder je gradivo, kazalo obnov in zapisov s podatki o zapisovalcih in pripovedovalcih, slovar nekaterih narečnih besed in celo slovar nekaterih strokovnih pojmov. Težnja po strokovnosti dela se izraža tudi v zemljevidu okolja, od koder je zbrano gradivo, in predgovoru Zinke Zorko o podjunsko-mežiškem govoru na Šentanelu. K njigo je opremila in s koro­ško mehkostjo ilustrirala bivša učenka prevaljske šole Maja Kumprej. 73 Vida Dežman, Uvodne misli, v: Tržiška zmajske, zavihek spredaj. 74 Iva Potočnik, Pripovedovali so jih mati moja: slovstveno folklorno gradivo, zbrano od 1956 – 2001 v OŠ Franja Goloba na Prevaljah, ilustracije Maja Kumprej (Prevalje: OŠ Franja Goloba Prevalje, 2001). 75 Ivan Potočnik, Spoštovani, bralke, bralci, učenke in učenci!, v: Pripovedovali so jih mati moja, 18: »V roke in srce polagamo knjigo, polno domišljije. Ni je napisal pisatelj. Sploh je ni nihče napisal. To je knjiga pripovedi, le-te pa so obnovili in zapisali učenci prevaljske šole od 1956 do 2001. Preden smo oboje povezali v pričujočo knjigo, jih je večina varno shranjenih čakala v šolskem glasilu Vigred, ki se je rodila nekega zimskega dne, davnega 10. decembra 1956. Knjiga Pripovedovali so jih mati moja (ime je dobila po rubriki v glasilu) pa vam ponuja drugačno branje. Tudi to so v Vigredi ohranjene zgodbe izpod peres naših bivših učenk in učencev, vendar si vseh niso izmislili sami. Le obnovili in zapisali so, kar so jim pripo­vedovale mame, očetje ali babice tedaj, ko so se v družinah še zbirali ob topli peči, ob skupnih opravilih in si pripovedovali, kar so slišali ali doživeli, saj niso toliko sedeli pred televizorji ali računalniki kot to počno danes. Predvsem pa so imeli več časa prisluhniti eden drugemu, se veseliti in hkrati učiti ob zgodbah, ki so vsebovale izkušnje in modrosti mnogih rodov.« SK LEP V tukajšnjem pregledu smo se komaj kaj dotikali vsebine posameznih knjig in nje­ne ureditve. Zato je izostala marsikakšna kritična misel na ta račun, ker je bil cilj predstavitve tokrat drugače zastavljen. Gre predvsem za željo imeti knjigo, imeti v smislu: 1. narediti jo, priti do nje; 2. imeti jo v svoji lasti, posesti, jo rad imeti, ljubiti jo. K akšne so končne ugotovitve glede na kriterije, ki so bili predstavljeni v uvodu? 1. Format knjige je prvo, kar pritegne pozornost bralca. Velikosti in oblike obravnavanih knjig so zelo raznolike, vendar se zdi, da so večje pozornosti deležne (čim) manjše knjige, kot so tu Prekmurske in prleške pesmi, Porabske pesmi in najmanj­ša med njimi pravljica Zlata ptica v likovni obdelavi Tomaža K ržišnika. 2. Likovna oprema je prav tako zelo pestra. Ali je tako rekoč ni (Prekmurske in prleške pesmi, Porabske pesmi, Pravce mojga tat an moje mame), ali pa že zgolj oblika ri­sanke (Naše pravce, Božična legenda) prikupi knjigo otrokom, izvirno pa deluje tudi na odrasle. Njim se seveda milo stori ob Pesmicah devetletne deklice. Naslovnice in notranja oprema posameznih knjig kažejo veliko ustvarjalno znanje. V klasiki je vrh dosežen s Slovenskimi narodnimi pravljicami, v modernem oblikovanju pa Zlate ptice še dolgo ne bo nihče presegel. Domiselnost samoukov je očitna na primer pri Babnem vinu … in Perkmandeljcu. 3. Ilustracije. Od ničelne točke, kakor je pri Pravcah mojga tat an moje mame, do črno-belih pri Babnem vinu ali legendah z žusemskega gradu, Perkmandelcu, Naših pravcah, do risb v modrem na beli (Začarani grad) ali srebrnosivi (Tržiške zmajske) podlagi, prek dvotonskih v lilardeči barvi (Legende in pripovedi na Konjiškem) do silno barvno razkošnih, ki so prava paša za oči, na primer v Trdinovih bajkah in povestih o Gorjancih, pri Zmaju v Postojnski jami, ali barvno manj iznajdljivih, zato pa stilno kar se da inovativnih rešitev, kakor so v Legendah in pripovedih na Konji­škem ali v Tržiških zmajskih. Zelo imenitno se podajo k posameznim izdajam tudi otroške ( Pesmice, Istrske pesmi, Naše pravce) ali mladostniške ilustracije (Čez Boko gre čeča, Na Klužah tice strašijo, Pripovedovali so jih mati moja), ali pa šolan slikar skuša posnemati otroško risbo (Božična legenda). Nekaterim sicer manjka šolanje, imajo pa zanje naravni dar (Pravljice iz Dobrepolja), druge spremljajo uveljavljena imena (Slovenske narodne pravljice). Posebnost so tudi knjige, kjer je avtor besedila in ilu­stracij ista oseba (Perkmandeljc, Legende grofije žusemske, Božična legenda). 4. Inicialke oz. poudarjene velike začetnice na začetku besedila, praviloma folklorne pripovedi izjemoma pa tudi poljudnostrokovnega besedila, ima kar ne­kaj obravnavanih knjig. Človek bi pričakoval, da se bodo k taki obliki okraševa­nja zatekali likovno bolj stereotipno oblikovani ustvarjalci, vendar se je očitno ne sramujejo tudi mlajši rodovi. Prim. Zmaj v Postojnski jami, Veronika z Malega gradu, Pripovedka o zakleti grajski hčeri, Tržiške zmajevske itn. Izvirna je rešitev pri Začaranem gradu, kjer je vse besedilo zgolj na pr vi strani natisnjeno z večjimi črkami kot na naslednjih. 5. Dvajsetletni časovni razpon je ravno še dovolj velik, da se lahko pri tej točki še spomnimo nekdaj edino mogočega priročnega načina razmnoževanja, to je ciklostila. V taki obliki so razmnožene Istrske pesmi, kar jim daje tudi svojevrstno grafično podobo. Skupna lastnost grafične oblike tiska je, da je praviloma večji, kot smo ga vajeni iz vsakdanjega branja strokovnih knjig in leposlovja. Zato je zračen, prijazen očem, kar dobro vpliva na bralčevo razpoloženje. Nasprotje temu so silno majhne črke v miniaturki Zlata ptica. Barvna skala tiska ni enolično črna, najdemo tudi modro in rjave odtenke, praviloma na svetlejši rjavi podlagi ter tisk bele barve na modri podlagi. 6. Presenečenje vzbuja dejstvo, da marsikatera knjiga ne pozna številčenja strani. Ni jasno, ali gre za uredniški spodrsljaj, kar bi težko pripisali knjigi, kot je na primer … antada … , Začarani grad ali za namerno uredniško odločitev, kadar gre za knjige, ki naj bi bile v prvi vrsti namenjene otrokom (Prekmurske in prleške pesmi, Porabske pesmi, Naše pravce, Pravljice iz Dobrepolja, Zmaj v Postojnski jami, Božična legenda). Na drugi strani so knjige z okusno označenimi stranmi (Legende in pripovedi na Konjiškem, Veronika z Malega gradu), s pretirano poudarjeno ozna­čenim straničenjem (Babno vino ali legende z žusemskega gradu, Pripovedka o zakleti grajski hčeri). 7. Število izvodov skoraj ni kriterij, ki bi lahko tukajšnje knjige uvrščal med bibliofilske. Vsekakor ima posebno vrednost za bibliofile Zlata ptica, katere izvodi so oštevilčeni. Prav tako bi smeli sem uvrstiti Istrske pesmi, še posebno zaradi ročne poslikave cvetličnih motivov ob besedilih. Pesmice nadebudne šolarke, pisane z okorno šolsko pisavo so svojevrsten unikat. Glede na okoliščine nastanka (vrtec, oddolžitev za vezilo ob srečanju z Abrahamom) Naše pravce in Začarani grad verje­tno tudi nista presegli nekaj deset izvodov. Tržiške ta f letne so izdali v 100 izvodih.76 Zanesljivo je nizko število (150) izvodov Babnega vina in Pripovedke o zakleti grajski hčeri. Nekatere izdaje se marsikdaj gibljejo na povprečni meji števila izvodov za slovenske razmere: 600 (Legende grofije žusemske) 500 ali (Pravljice za odrasle). Pravzaprav so posebnost tukajšnjih objav sorazmerno visoke naklade: Perk­mandlejc v 1200 izvodih, Legende in pripovedi na Konjiškem in Božična legenda v 2000, Zmaj v Postojnski jami v 3000, Trdinove bajke in povesti o Gorjancih celo v 5000 izvodih. Vrh vsekakor dosegajo tu Slovenske narodne pravljice, ki so od leta 1952 do 2000 izšle že v dvanajstih ponatisih. 8. Še nekaj besed o nagibih za nastanek tu predstavljenih publikacij. Družin­sko ali kako drugače intimno izhodišče je v ozadju Pravljic za odrasle, Začaranega gradu, Pravljic iz Dobrepolja in deloma pri »žusemskih legendah«. Oddolžitev poklic­nemu knapovskemu okolju je zaslutiti pri Jožetu Ovniku iz Zasavja. Med najmoč­nejšimi motivi zanje se zdi lokalpatriotsko razpoloženje. O njem bi lahko govorili pri obeh pesmaricah iz Prekmurja in Porabja, Vidi Dežman iz Tržiča, Vlasti Te­reziji Komac iz Bovca in sodelavkah kamniške Matične knjižnice. Turistični vidik zastopata obe »žusemski« objavi Daniela Artička in Postojnski »zmaj«, za katerega ima največ zaslug Srečo Šajn. Narodnostno identiteto krepijo tovrstne objave iz Beneške Slovenije (Pravce mojga tata an moje mame, …antada… Božična legenda). Otroška perspektiva v tej zvezi ni zanemarjena (Pesmice, Naše pravce, … antada …), vendar še zdaleč ne prevladuje, kot se na splošno misli o(b) problematiki slovstve­ 76 Vendar so v ponatisu ravno tako izšle v 100 izvodih. ne folklore. Mogoč je tudi strokovni vidik ali kombinirani motivi. Prim. Tržiške ta fletne, Pripovedovali so jih mati moja. Zaradi velike prizadevnosti po oblikovanju, ki naj napravi vtis, je marsikdaj težko ločevati med siceršnjimi in otroškimi izdajami na eni strani in bibliofilskimi na drugi. Da se knjiga uvrsti mednje, mora zadostiti več kriterijem: pokrajinskemu kriteriju,77 folklorno gradivo izrednega pomena,78 avtorska nadgradnja folklornih besedil,79 izjemna likovna oprema80 itn. Čeprav obravnava tukajšnje problematike verjetno v marsičem šepa, je nakazala način in smer sistemiziranja snovi in poka­zala na smiselnost nadaljnjega razpravljanja te vrste. Na podlagi zbranih objav, do katerih je stroka marsikdaj upravičeno kritična, so se v luči novih, nekonvencio ­nalnih kriterijev razkrile deloma pozitivne lastnosti folklorizma in sprejemljive vrednote kljub kdaj vsebinsko nedognanim objavam. 77 Prim. Osapske štorije II (izdano ob stoti obletnici KUD Domovina Osp) (Osp KUD Domovina, 1997); Marjan Tomšič, Glavo gor, uha dol. 78 Franc Černigoj, Nace ima dolge tace. 79 Jasna Majda Peršolja, Rodiške pravce in zgodbe (Ljubljana: Mladika, 2000). 80 Silva Pečar Banjanovič, Tatjana Mohorko s sodelavci, Bilo je nekoč (Pripovedke, pravljice in druge ljudske pripovedi iz Brezna) (Brezno: Osnovna šola Brezno Podvelka, 1997). LITER ARIZACIJA SLOVSTVENE FOLK LORE UVOD S pomočjo teorije medbesedilnosti sta razmerja med folklorno pesmijo in poezijo monografsko obdelali Marjetka Golež K aučič1 in K lementina Podvršnik.2 Po opre­delitvi pojmov medbesedilnost in literarizacija je v empiričnem delu najprej na vrsti strnjen pregled sobivanja slovstvene folklore in slovenske literature od njenih začetkov do danes. Sledi dokaj podrobna analiza procesa literarizacije folklornih pojavov v slovenskem romanu iz druge polovice 20. stoletja. I. MEDBESEDILNOST Čeprav je teorija medbesedilnosti za slovstveno folkloristiko zelo uporabna in v njej še ne docela izkoriščena priložnost, v tukajšnjem poglavju ostaja v njeni senci. Medbesedilnost je nadrejena literarizaciji, ki je iz potrebe po lastni folkloristični terminologiji tej stroki zelo dobrodošla. Tradicionalna slovenska literarna zgo­dovina je imela pri obravnavi stikov literarnega pesništva s folklornim pred očmi predvsem količino in bolj ali manj mehanično nizanje folkloremov v pesnikovih besedilih. S stališča vertikalne klasif ikacije besedne umetnosti je literarizacija tér­min za posebno vrsto medbesedilnih pojavov: ne trpno, ampak izrecno ustvar­jalno, dinamično razmerje do slovstvene folklore v procesu njenega prestopanja, vnašanja v literaturo. Pojem medbesedilnosti temelji na stiku in razmerju med besedilom in njego­vo ne/znano predlogo. S tega vidika je ni težko navezati na definicijo folklornega besedila pri Hani WaliUski.3 Tako poljska folkloristična kot francoska in druge medbesedilne teorije se ujemajo v dejstvu prvotnega besedila. Toda medtem ko se slovstvena folkloristika z njim ne ukvarja, ker ga praviloma ne pozna in ga jemlje le kot potencialno dejstvo, teorija medbesedilnosti priznava celo vrsto izhodišč, iz katerih in ob katerih se razvije drugotno besedilo. Tudi v naslednjem koraku, ko gre za dejstvo drugotnega besedila, se njuni šoli razhajata. Slovstvena folkloristi­ka govori o variantah, ki jih med seboj ne hierarhizira in rangira, medtem ko je teorija medbesedilnosti tu zelo zahtevna oziroma tenkočutna. Medbesedilnost se je kot lastnost besedil, da se v drugotno besedilo vpletajo in v njem prepoznavajo 1 Marjetka Golež Kaučič, Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti (Ljubljana: Založba ZRC, 2003). 2 Klementina Podvršnik, Folklornost v pesništvu slovenske moderne z vidika intertekstualnosti (magistrsko delo), mentorica doc. dr. Jožica Čeh, Maribor 2006. 3 Hana WaliUska, O jIziku folkloru – folklorystycznie, v: Literatura ludowa 18/4–5 (Wrocłw 1974), 36–49. sestavine prvotnega besedila, v literaturi pojavljala od njenih začetkov, le uzave­ščenost o načinih navezovanja in razvrstitvi medbesedilnih figur je dozorela šele v zadnjih desetletjih. S sistematično klasifikacijo medbesedilnostnih sestavin so dana teoretična izhodišča za raziskovanje medbesedilnih stikov v vseh literarnih pojavih in obdobjih. S tem se teorija medbesedilnosti navezuje na diahrono os, vendar ne zgolj enosmerno, ampak dialoško, ker po novih spoznanjih drugotno delo vrže novo luč tudi na prvotno delo. »Drugotno besedilo, ki vsebuje med­besedilne sestavine ni le rezultat medbesedilnega postopka, ampak je rezultat navezovanja na predlogo, jo evocira in predstavlja na nov način.« Predloge iz slo­vstvene folklore, različice istih pesmi, ta teorija imenuje »infratekst«.4 Medtem ko sta v folklornem dogodku ob ravnini teksta ravnini konteksta in teksture a priori navzoči, sta v literaturi nujno vneseni v ravnino teksta.5 Teorija medbesedilnosti kontekstualne pojave zajema v svoje obzorje, medtem ko je ravnina teksture zanjo irelevantna. II. LITER ARIZACIJA »‘Schleglovsko’ in ‘čopovsko’ načelo«, po katerem literarni ustvarjalec »posnema in gradi njene sestavine, folklorno strukturo sámo pa razdira«, tako da »prihaja do njunega kontrastnega in opozicijskega sožitja, so v slovenski literarni vedi ten-kočutno zaznavali Avgust Žigon, Avgust Pirjevec, Ivan Grafenauer, Boris Merhar. Boris Paternu ta ustvarjalni proces imenuje »identif ikacija s folkloro ob hkratni opoziciji do nje oz. ob njeni inverziji. S svojo notranjo odprtostjo za nasprotja širi prostore semantične napetosti in nabitosti«: »Če sodobna informacijska estetika začenja meriti umetniške učinke spet po nabitosti in raznovrstnosti njihove infor­macije (Lotman na primer presoja učinek rim ne le po njihovem glasovnem uje­manju, temveč tudi po njihovi gramatični različnosti, vzpostavlja torej mero iden­tifikacija – opozicija ali različnega v enakem), zakaj ne bi mogli podobnega merila preizkušati tudi pri sovpadanju literarnih in folklornih pesniških struktur.«6 Literarizacija je proces, v katerem se iz slovstvene folklore sélijo in prehajajo v literaturo samo nekatere sestavine, ki dobijo v novem stilnem ali semantičnem kontekstu pisano mavrico novih konotacij. Zanjo je bistveno prestopanje slovstve­nih pojavov iz folklorne v literarno poetiko: »iz kolektivne v individualno, avtorsko poetiko«, »iz območja estetske poljubnosti v območje strožje estetske zavesti, torej v drugačen komunikacijski sistem.« Pri tem je upravičeno govoriti o »literarizaciji folklorizmov«7, kolikor se pri tem misli na aktivni, ustvarjalni medbesedilni po ­stopek. 4 Klementina Podvršnik, n. d., 35–37. 5 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 115, 141–143. 6 Boris Paternu, Folklorizacija literature in literarizacija folklore, v: Glasnik 20/2 (1980), 71, 80. 7 Borisu Paternuju »folklorizem« pomeni to, kar v slovstveni folkloristiki imenujemo fol­ klorem. Slovenska poezija8 daje veliko odličnih dokazov, da je bilo vseskozi najbolj ustvarjalno njeno tako razmerje s folklornim pesništvom, ki je zmoglo analogijo in opozicijo hkrati: »Stopnja notranje razdalje med obema je določala tudi sto­pnjo napetosti in energije sporočila. S tega zornega kota in s pomočjo te meto­de bi se dalo skozi celotno slovstveno preteklost empirično odkrivati uspešnejše primere v literarni aktualizaciji folklore, najti najbolj odprta, najbolj živa, najbolj ‘einsteinska’ mesta njunega spajanja.«9 Slovstveno folkloro so s svojimi besedami zapisovali tudi utemeljitelji sloven­ske umetniške proze: Fran Levstik, Josip Jurčič, Janez Trdina. Le-ta je za Antona Slodnjaka najodličnejši predstavnik »folklorizirajočega realizma«,10 medtem ko mu Boris Paternu izreka priznanje ali opomin »najizrazitejšega leposlovnega fol­klorista«.11 – Oba ločita pri njem tri tipe literarizacije, le z različnih zornih kotov. III. SINTETIČEN ORIS OD ZAČETKOV SLOVENSK E LITER ATURE V obdobju slovenskega pismenstva je slovstvena folklora živela z njim v tihem soži­tju. S pojavom reformacije, ki je v slovensko kulturo uvedla tisk(ano besedo), dobi slovstvena folklora nepremagljivo konkurenco. Proces uveljavljanja literature na račun slovstvene folklore je postopen, a zanesljiv in vztrajen. K ljub temu pa slo­vstvena folklora nikoli docela ne presahne, ampak dva sistema besedne umetnosti delujeta in vplivata drug na drugega kakor voda in kopno. Tako slovstvene folklo­re ni mogoče jemati zgolj za zibelko literature. Po njenem rojstvu žilavo vztraja naprej vzporedno z njo, sicer v njeni senci, toda vedno pripravljena, da literaturi dá novih sokov, če se ta čuti podhranjeno in izpraznjeno.12 8 Paternu daje v pesništvu za zgled tri klasične avtorje: Za Prešernovo Lepo Vido ni po­membno le, da je nastala na podlagi folklornih motivov in folklorne poetike, ampak predvsem, »kako je to poetiko spremenil, jo cepil z inverzijami v nasprotno artistično smer in jo s tem močno razdrl«. Pri Jenku se do bistvene resnice prebijemo šele takrat, ko spoznamo, da so folklorne sestavine napolnjene in notranje minirane s čisto nefolklorno, sodobno eksistencialno vsebino. Predlaga soočenje folklornih motivov, obrazcev, stile­mov, ki so iz Štreklja in Kureta prišli v liriko Svetlane Makarovič. 9 Boris Paternu, n. d., 71, 80. 10 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva II (Ljubljana: Slovenska matica, 1959), 193–194: a) folklorne motive »samolastno izpopolnjeval in b) interpretiral v nacionalno liberalnem smislu, c) iz istih nagibov pa je skušal v drugem obdobju svojega pisateljeva­nja spreminjati realne dogodke in situacije v podobe novodobnega ljudskega izročila in mita«. 11 Boris Paternu, Slovenska proza do moderne (Koper: Lipa, 1965), 16: a) Folklorno motiviko skuša le oblikovno kolikor mogoče dognati, v vsebini pa ostati kar se da zvest duhu ljud­ske ustvarjalnosti. b) Pisatelj ustvari leposlovno enoto z združitvijo več folklornih motivov. c)V folklorno tradicijo Trdina rad vnaša svoja osebna doživetja in spoznanja, razmišljanja in modrovanja, resnične ali izmišljene zgodovinske ali sodobne zgodbe. 12 Marija Stanonik, Raziskovanje srednjeveške slovstvene folklore pri Slovencih, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Obdobja 10), (Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Znanstveni inštitut, Filozofska fakulteta, 1989), 159–169. Prvo obdobje slovenske literature je prestreglo folklorne obrazce (rekla, obredna besedilca, vremenske pregovore), po zaslugi Adama Bohoriča največ pre­govorov. Poduku, pridigi, razsvetljevanju sploh so bile namenjene zlasti primere in prilike (perglihe inu eksempli). Terminološko loči Bohorič med posameznimi fol­klornimi žanri (pripuvist, /h/istorija, basnja, marin – marnja), vendar označevanje ni vedno dosledno. Paradoks slovenskega protestantizma je, da legende ohranja prav zato, ker se idejno oddaljuje od njihove snovi. Zaradi podobnih razlogov je Trubar ohranil spomin na dve božični pesmi. Protestantizem ljubezensko pesem ( Jurij Dalmatin) odklanja; pozneje se mu v tem pridruži tudi katoliška stran.13 Zoper protestantski racionalizem je protireformacija obnovila čaščenje sve­tnikov in vero v čudeže, kar je okrepilo nastajanje legend. S tem se je srečno ujel stilni izraz baroka. Po eni strani se kaže v razgibanosti in slikovitosti, teatralično­sti, pripetosti na zemljo, po drugi pa se umika v poduhovljenost in zamaknjenost. Umetnostno je v ospredju Janez Svetokriški, po premišljeni zgradbi besedil pa ga prekaša Rogerij Ljubljanski. Tedanje knjižne izdaje že zavestno upoštevajo social-no razslojenost prebivalstva na slovenskih tleh. Tako se sentenčno pisanje Matije Kastelca že občutno razlikuje od dobrodušno poučnega Franca Mihaela Paglovca. Peter Pavel Glavar je pomemben zaradi ohranjene govorne oblike svojih pridig in snovi. Njegova besedila so primerno izhodišče za vprašanje folklorizacije. Iz pridig se je marsikatera snov prenesla med ljudi in osamosvajala po zakonih folklorne tradicije. Pri folklornih pesmih so skušali avtorji slediti načelu substitucije oziroma nadomeščanja, zato so se pesmi, ki jim niso bile všeč, trudili zamenjati s takimi, ki po njihovem povzdigujejo duhá; nasprotno pa pri proznih folklornih žanrih to načelo ni tako posrečeno. V konkretnem življenju so navedeni avtorji zavračali starodavna verovanja, sporočilo določenih folklornih žanrov, a prav take zgodbe so marsikdaj uporabili za poduk. V tem obdobju se je že pojavilo tudi terminološko ločevanje. Primer: pripuvist ni bila več samo pregovor, ampak je pomenila tudi zdajšnjo povest, pripoved sploh. Žanrsko razvejana je bila zlasti prozna folklora. V skladu z namembnostjo pridižnih priročnikov so bile na prvem mestu legende in antilegende, tj. pripovedi o hudiču, vendar tudi povedke, šale, anekdote in basni niso bile prezrte. Tedaj je bil še živ spomin na popularnega razbojnika Kljukca, zaradi svojih vragolij pa je prešel v pripovedno tradicijo kot na pol bajčna figura. Poleg kronista M. Baučerja je izjemen vir razlagalnih in zgodovinskih povedk iz ob­dobja baroka predvsem Slava vojvodine Kranjske (1689) J. V. Valvazorja. Tako je npr. France Prešeren pri njem dobil temo za Povodnega moža. O pesmih je bil krajski polihistor sicer redkobeseden, vendar Pegama in Lambergarja ni spregledal.14 Ta romanca je na poseben način zaznamovala razsvetljenstvo. Anton Tomaž Linhart jo je poleg drugih slovenskih folklornih pesmi prevedel v nemščino in do-dal svoji pesniški zbirki Blumen aus Krain für das Jahr 1781 (Cvetje s Kranjskega). Leta 1807 jo je v posebni knjižici objavil Anton Janez Zupančič, ker je Žiga Zois to odsve­toval Valentinu Vodniku, češ da bi bilo to njega nevredno dejanje. Opozoril ga je 13 Marija Stanonik, Slovenski protestanti in vprašanje slovstvene folklore, v: Razprave SAZU, II. razred 11, (Ljubljana 1987), 111–132. 14 Marija Stanonik, Slovstvena folklora v obdobju protireformacije in baroka pri Slovencih, v: Bogoslovni vestnik 52/1–2 (1992), 142–152. na obliko gorenjske poskočnice in sam zbral zajetno zbirko »viž«. Najtrdnejši dokaz ljudske pesniške ustvarjalnosti je videl v kratkih ljubezenskih poskočnicah. V svo­je verzificirane poskuse je vpletel folklorno motiviko in ljudsko modrost. Podobno upošteva stilogeno funkcijo ustaljenih folklornih obrazcev Linhartova dramatika, npr. v pesmici Mi mu bomo podkurili. Žal so v obdobju romantike nekateri (A. J. Zu­pančič, K. Ulepič) slovensko folklorno snov verzificirali v nemščini in s tem zabrisali njeno izvirnost. V tem jeziku so objavljene tudi posamezne folklorne pripovedi (o ajdovskem rebru v cerkvi na Gornjem Gradu) ter Jarnikov članek o Sibilah iz l. 1812. Josip Debevec v knjižici Kratka perpuvidanja/Kleine Erzählungen iz l. 1808 v razsve­tljenskem duhu svari odrasle, naj otrók ne strašijo s pripovedovanjem o strahovih in ne mučijo z vraževerjem. Bajnim bitjem so namenjali pozornost Marko Pohlin, Va­lentin Vodnik, Urban Jarnik, Jernej Kopitar v dopisovanju z Jakobom Grimmom.15 Za Jerneja Kopitarja so bile v obdobju predromantike folklorne pesmi izje­mna možnost za potrditev narodne identitete in temelj za njeno napredovanje, nasprotno pa jim Čop ni priznaval narodotvorne moči. K ljub temu je razločeval »plemenite«, med katerimi so bile prav lahko tudi erotične, ter »norčije in kvan­te«, ki jih je gojil »slabši del ljudstva«. Za Vraza so bile »narodne pesmi največji za­klad naše narodnosti« in »najkrasnejši ud našega značaja«. Njegovo prizadevanje zanje je bilo kronano z zbirko, ki že v naslovu kaže njegovo privrženost ilirizmu: Narodne pesmi ilirske, koje se pjevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj in zapadnoj strani Ugarske, Zagreb 1839. Vsebuje vzhodnoštajerske pesmi in pesmi iz drugih pokra­jin, delno z napevi. Duh Prešernovega kroga je opazen v naslovu zbirke Slovénske pésmi kranjskiga naróda (pet zvezkov), 1839 –1844. Ob pomoči prijateljev jo je v Ljubljani pripravil Emil Korytko.16 Poleg pesmi, ki je imela v obdobju romantike nesporno prednost, je bila te­daj zelo cenjena tudi mitologija. Znanstvenoraziskovalno je imel zanjo za delo na tem terenu najbolj izdelan načrt v Ljubljano pregnani Emil Korytko. Tudi Matija Majar - Zijski in Stanko Vraz sta se izkazala kot vneta terenska delavca; o zbranem gradivu sta že izoblikovala tudi svoje diskurze, mednje pa nevsiljivo vpletala slo­vansko primerjalno literaturo. Stanko Vraz je tarnal zaradi hitrega izginjanja sta­re duhovne kulture, za Slomška pa je bil ta proces še prepočasen. Na Primorskem mu je Matija Vertovec pomagal »iz glav izbijati… babje vere, krive, spačene in škodljive zapopadke«. France Prešeren je dosledno posegal po folklorni mitološki motiviki le tedaj, kadar je oblikoval žanr grozljive balade ali balade duhov. Tudi na tem področju se torej razkriva kot izjemno premišljen in tankočuten ustvarjalec, ki se ni prepuščal naključjem. Poleg tega je folklorna mitološka bitja aktualiziral le v tretjem sonetu nemško pisanega cikla Pevčeva tožba (Des Sängers K lage), v njem pa je Kopitarjevo cenzorsko nepopustljivost označil z motivi hudobnih škratov.17 15 Marija Stanonik, Slovstvena folklora v zavesti slovenskega razsvetljenstva, v: Obdobje slo­ venskega narodnega preporoda (Ob 70-letnici ljubljanske slavistike) (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Znan­ stveni inštitut, 1991), 113–139. 16 Marija Stanonik, O slovstveni folklori v obdobju slovenske romantike, v: Miklošičev zbornik (Maribor: Kulturni forum Maribor, 1991), 233–277. 17 Marija Stanonik, Vprašanje romantične mitološke teorije pri Slovencih, v: Obdobje roman­ tike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana 1981), 335–353. Anton Slodnjak je tako prvo obdobje po umiku romantičnih teženj (1848 – 1858) označil za »folklorizirajoči realizem« in s tem nedvoumno poudaril velik pomen slovstvene folklore v tedanjem literarnem življenju. V naslednjih desetle­tjih so se avtorji počasi osvobajali njenih vzorcev, predvsem pa se niso več tako pogosto zatekali k njim. Sploh je slovstvena folklora v svojem ubesedovanju v tem obdobju postala pomembno merilo diferenciacije v ustvarjalnosti avtorjev. Ume­tno oblikovanje se je lahko suženjsko zgledovalo pri folklornih modelih, bodisi glede snovi bodisi glede ubesedovanja (M. Ravnikar - Poženčan), zdaj pa to jemlje­mo kot tedanji prispevek k zapisovanju slovstvene folklore. Gre torej za razmejitev med umetnostjo in znanostjo. Na njunem razpotju se je dolgo obotavljal Matija Valjavec. Po eni strani je objavljal nepredelano folklorno snov, po drugi pa jo je upesnjeval v epskih, živalskih pesmih in legendah. Če je bila mitologija dojeta kot nekaj, kar nasproti zgodovini oblikuje lasten svet, je vpliv literarne obdelave fol­klornih mitov prerasel svoj čas. Splošno zanimanje za mitologijo je zelo prevzelo tudi J. Trdino. O slovanski je predaval dijakom v nedeljski šoli na Reki, mitološko snov pa je oblikoval tudi v svojih parimitijah. Leta 1858 je v hr vaškem časopisu Ne­ven objavil nekaj bajčnih pripovedi, ki naj bi jih slišal v Šiški in Mengšu. V njegovih Bajkah in pripovedkah o Gorjancih (1882–1888) so pripovedi, v katerih je poglavitno gibalo mitologija, vendar Trdina po večini ne vzdrži znotraj njene tematike, saj jo prepleta ali ovija z aktualističnimi moralno- in politično-kritično zaostrenim mo ­tivi, s katerimi trga organsko enotnost svojih zgodb. Povodna deklica Frana Levstika še sodi v tisto kategorijo dojemanja mita, v kateri bajna bitja obvladajo človeka v dobrem in hudem; v njegovih Spominih o verah in mislih prostega naroda pa ima tovrstna tematika že slabšalni prizvok, ker da so to vraže, ki z omiko izginjajo – in z njimi tudi poezija. V podobni zvezi govori Levstik o poeziji tudi v Popotovanju iz Litije do Čateža (1858), s čimer se še toliko bolj približa tistemu spoznanju, ki pravi, da »na koncu, ko se izgubi vsaka zveza med realnostjo in mitom, ostaja kot zadnja oblika vere v mit samo še prepričanje o lepoti mita, lepota postane njegov po ­men«. Posledica njegovega dinamičnega izhodišča v razmerju do folklornih, tudi mitoloških sestavin je nastanek prve slovenske prozne umetnine Martin Krpan, s katerim je folklorni mit pri Slovencih prenesen na novo, modernejšo raven. Nastal je kot zgled literarno-estetskih načel iz Levstikovega Popotovanja iz Litije do Čateža. Literatura je stalno razdirala mit kot dejstvo enotnega, zaokroženega sveta ali modela mišljenja, ga pravzaprav demitizirala in tako vedno znova dokazovala, da je njegov obstoj v primerjavi z zgodovino mogoč le na način poezije. Josip Jurčič se je sprva pridružil Levstikovemu slovstvenemu toku (Pripovedka o beli kači, 1861; Spomini na deda, 1863; Jesenska noč med slovenskimi polharji, 1864). Njegovo začetno folklorno navdušenje je bilo motivirano z željo po etnično izvirni slovstveni za­snovi, vendar so v objektivno dano snov in idejo tradicionalnega pripovedništva začele vdirati oblikovne novosti. Medtem ko je v prvi objavi zapisovalec, si v drugi že izmisli pripovedovalca in to mu dovoljuje oblikovno svobodo. Najprej jo upora­bi za polemiko s praznoverjem, češ »le tisti vidi strahove, ki si jih sam dela«. Jurčičeva polemika s praznoverjem ima značaj razsvetljenske poučnosti, to pa je tudi prvi odmik od pristne folklore. Prav zaradi razsvetljenskih razlogov obstaja célo 19. stoletje korenit odpor do slovstvene folklore. Najodličnejši predstavnik te smeri je škof Anton M. Slomšek, ki si je z vsemi pedagoškimi sredstvi prizadeval, da bi tudi slovensko preprosto ljudstvo duhovno napredovalo. Vendar so tako on sam kot njegovi somišljeniki prav z navajanjem, česa se je treba izogibati, ohranili marsi­kaj, kar nam danes dokumentira nekatere plasti duhovne kulture v devetnajstem stoletju. V popolnoma drugo skrajnost je zašel Josip Stritar v Deveti deželi. Njena so­rodnost s folklorno varianto je le še na ravni ubeseditve, leksike, ne pa semantike, saj gre za utopije na čisto osebni ravni. V njej je »spravljičil idealno slovensko deželo nekje na samotnem otoku kot ‘uresničenje’ občestvene solidarnosti«.18 Slovenska moderna odkrije v slovstveni folklori veliko simbolno vrednost in bogate estetske odtenke. Josip Murn se v nekaterih pesmih tematsko opira na šege in ljudsko verovanje, to pa ubesedi s sprefinjeno impresionistično poetiko; prim. pesmi Šentjanževo s spominom na poletni sončni obrat, edini večji poletni praznik. Vedomec dokazuje, da bi bil Murn tudi veder, če bi mu bile razmere bolj naklonje­ne, tako pa mu je bilo bližje baladno občutje, kakor ga ilustrira Kvatrna balada. Murn piše Župančiču: »Ta snov se mi je zdela v resnici težka, ker na nji pravzaprav ni nič, a po drugi strani ves misticizem do fantastičnega babjeverstva razvit.« Izhodišče Župančičevega pesnjenja sta bili rodna sočna belokranjska govorica in folklorna pesem. Narodno blago, Pokopališče svete Barbare, Znamenja, Sveti Trije kralji so zgled njegove zrele samostojnosti, čeprav vsebujejo tako folklorno kot etnološko motivi­ko. Prve Kettejeve pesmi so v »ljudskem tonu«, zlasti pa je odlična njegova knjižna Pravljica o šivilji in škarjicah. Ivan Cankar je, po Francu Zadravcu, folklorne junake (Lepa Vida, K ralj Matjaž, Kurent, godec – umetnik, hudič) sprejel v središče svoje literature tudi zato, da bi z njimi povečal sredotežne, mobilizacijske moči sloven­ske literature. Hkrati je substance folklorne tradicije občutil izrazito subjektivno. Kurent – popotnik je Cankar –umetnik.19 Slovenski religiozni ekspresionizem je zbrisal folklorno balado duhov. Toda folklorne sestavine v delih Ivana Preglja in Franceta Bevka, povečini povezane z njuno Tolminsko, marsikdaj delujejo baladno, nikoli idilično. V literarizaciji slo­vstvene folklore so za dolgo postale estetsko merilo knjižnih izdaj Pravljice (1911) Frana Milčinskega. K njižne pravljice (Ilka Vašte, Ljudmila Prunkova, Ivan Vuk, Stanislav Vdovič) se s slovstveno folkloro spogledujejo le v nekaterih svojih sesta­vinah, s snovnim posodabljanjem in domiselnimi kompozicijskimi novostmi pa so samostojno avtorsko delo. Fran Milčinski npr. folklorne pesmi razveže v prozo, Joža Lovrenčič pa v Gorskih pravljicah (1921) upesni lokalno folklorno snov (Koba­riški kot). Poseben primer knjižne pravljice so teksti Bogomira Magajne Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču, Juša Kozaka Špiridon, Ludvika Mrzela Bog v Trbovljah (vse l. 1937) in Miška K ranjca Povest o dobrih ljudeh (1940). To niso nedol­žne pravljice za otroke, saj pisatelji v njih rešujejo vprašanja o umetnosti, filozofska vprašanja o biti ter družbena in razredna vprašanja, ki so silila v tridesetih letih, v obdobju nove stvarnosti, vedno bolj v ospredje. Ob njih se porajajo tudi žanrska vprašanja o razmerju med povestjo in pravljico in še posebej med pravljico in legendo.20 18 Marija Stanonik, Slovstvena folklora v obdobju realizma (delovni naslov, v delu). 19 Marija Stanonik, O slovstveni folklori na prehodu 19. v 20. stoletje (v pripravi za objavo). 20 Marija Stanonik, Slovenska avtorska pravljica v prvi polovici dvajsetega stoletja, v: Slavistič­ na revija (Zadravčev zbornik), 45/1–2 (1997), 67–84. V želji po ohranjanju narodne samozavesti doživi slovstvena folklora med drugo svetovno vojno vnovičen razcvet. Večja veljava ji je bila dodeljena na strani aktivnega boja proti okupatorju, in sicer v skladu z ugotovitvijo, da se to zgodi, ka­dar so funkcije literature omejene. Konceptualno je imel za to največ zaslug Boris Ziherl. Glede na pomanjkanje tiskanih in pisanih predlog je imela slovstvena fol­klora v tem obdobju še poseben pomen v koncentracijskih taboriščih.21 V obdobju socialističnega realizma po drugi svetovni vojni je bilo vse folklorno, kaj šele mitič­no, ožigosano kot starokopitno, tako da je bila zaradi tega prepovedana cela vrsta dotlej živih šeg, zato seveda tudi literatura ni prenesla njunih sestavin. Zapuščina Cirila Kosmača je odkrila, da so avtorji to snov ohranili v predalu (prim. Kamen in njiva, Pravljica o mraku, brez letnice izida, posthumno). Izjema so mladinske knjige o Kekcu Josipa Vandota (1952 1957, 1965) kot literarizacija folklornih pripovedi Petra Jaklja – Smerinjeka iz K ranjske Gore.22 Na tem področju je led v svojih pesniških zbirkah (prim. Kresna noč, 1968) pogumno prebila Svetlana Makarovič s suverenimi parafrazami folklornih mo ­tivov; posebno ugodna tla za svoje ustvarjanje na tej podlagi je odkrila v mladinski književnosti. To je čas, ko si je intimizem že izbojeval domovinsko pravico v slovenski literaturi in odprl vrata številnim -izmom. Tedaj se je v formalnem pogledu na slovensko folklorno pesem naslonil Gregor Strniša, čeprav se je snovno zatekal v praviloma germansko mitologijo in druge univerzalne arhetipe (Severnica, 1974). Po mnenju literarne kritike je Venu Tauferju folklorno izročilo vir eksperimentalnih iskanj in preizkušanj (prim. Pesmarica rabljenih besed, 1975) vendar je to verjetno preveč formalistična trditev. V obdobju, ko so obstajale številne tabu téme, je slovstvena folklora s svojo zmožnostjo za simboliziranje postala vabljivo torišče preizkušanja ne le avtorskih poetik, ampak tudi posredovanja bivanjskih vprašanj. Spet se pojavijo na videz že zdavnaj preseženi motivi, kot na primer Pegam in Lambergar (Iztok Geister, 1968; Veno Taufer, 1975; Damjan Jensterle, 1982). Slovstvena folklora je žanrsko, motivno, sporočilno in oblikovno na novo oživela tudi v poeziji Daneta Zajca, Francija Zagoričnika, Jožeta Snoja, Hermana Vogla, Milana Jesiha, Vena Dolenca, Maje Haderlap, Milana Vincetiča, idr. Spet oživi slovenski arhetip Lepe Vide, tako v prozi (Miško K ranjec: Lepa Vida prekmurska, 1972) kot v drami (Matjaž K mecl: Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta, 1977). Čeprav v prozi zamejskih Slovencev slovstvena folklora ohranja svojo skrivnostno razsežnost (Lev Detela: Marijin mojster, 1974), v matični domovini tedaj doživlja kritično stališče, nekakšno demitiziranje (Vladimir Kavčič: Kaj je povedal ded, 1977). Marka K ravosa je zamikala njena imaginacija (Začarani grad, 1993), Marjanu Tomšiču, ki z njo premišljeno bogati svojo na Istro navezano ustvarjalnost, pa je blizu njena pokrajinska rustikalnost (Šavrinke, 1985, Noč je moja, dan je tvoj, 1989). Saša Vuga jo stilno umetelno predeluje (Erazem Predjamski, 1978), v zadnji fazi svojega pisanja se je preizkusil v njeni aktualizaciji tudi Lojze Kovačič (Zgodbe s panjskih končnic, 1993). 21 Marija Stanonik, O razmerju do slovstvene folklore med slovenskim narodnoosvobodil­ nim gibanjem 1941–1945, v: Traditiones 10–12, 1981/83 (Ljubljana 1984), 201–208. Za celostno podobo manjka še obravnava OF nasprotne strani. 22 Avtopsija. Že navedeni primeri dokazujejo, da oživlja slovstvena folklora v slovenski li­teraturi pravo renesanso. Ob tem ni mogoče spregledati, da je postmoderna že s svojim navezovanjem na nekdanje vzorce strukturalno analogna modelu slovstve­ne folklore, ki ohranja svojo moč predvsem s številnimi različicami oziroma vari­antami. IV. POSTOPK I LITER ARIZACIJE V SODOBNEM SLOVENSK EM ROMANU Izhodišče obravnave je proces literarizacije slovstvene folklore pri posameznih slovenskih avtorjih, in to s primerjalnega vidika, namreč kako na njeno rabo in predelavo v romanu vpliva avtorska poetika. Po zgodovinopisnem gledanju se za sodobnost šteje zadnjih petdeset let. S tega vidika se tukajšnja obravnava posveča folklornim motivom in drugim sestavinam folklorne poetike v slovenskem roma­nu iz druge polovice 20. stoletja. Iz njegovega zadnjega desetletja so tu upoštevani štirje romani, drugače pa iz vsakega desetletja po dva, in sicer tisti, ki jih z razvoj­nega vidika slovenske literature Silvija Borovnik uvršča v njen najnovejši pregled. Po časovnem zaporedju izhajanja romanov je pr vi na vrsti Juš Kozak, čigar Lesena žlica (1947) je opredeljena za roman kljub prevladujoči spominski snovi na drugo svetovno vojno. Enako je po Janku Kosu mogoče oceniti Kocbekovo Tovarišijo (1949).23 Naslednji trije avtorji vsak na svoj način tematizirajo posledice revolucionarnega prevrata v njej. Ivan Potrč je svoje delo Na kmetih (1953) že sam imenoval roman, medtem ko so za Pomladni dan Cirila Kosmača (1954) nekateri zadržani.24 Če Pavle Zidar25 sam svoje ne dolgo Slovo (1986) imenuje roman, ni na­pačno, če vanj uvrstimo tudi delo Sveti Pavel (1965). Tudi tako osebni deli – čeprav med seboj zelo različni! – kot sta Kovačičevo delo Deček in smrt (1968) in Miška K ranjca, Strici so mi povedali (1974) literarna zgodovina brez pomisleka uvršča med roman in Pustoto Vladimira K avčiča (1976) šteje za klasičen roman. Jože Snoj svoj Gavžen hrib (1982) podnaslovi kot »roman o vojnem otroštvu«, Feri Lainšček pa svojo Razo, (1986) zgolj »roman«. Zrno od frmentona (1993) je med najodličnejšimi romani Marjana Tomšiča, medtem ko so Volčje noči (1996) V lada Žabota morda najbolj grozljiv slovenski roman. Jezikovno skrajno umetelnega Sašo Vugo tu za­stopa roman Opomin k čuječnosti (1997).26 Poanto tukajšnji obravnavi daje Jančar­jev roman Katarina, pav in jezuit (2000). Po en roman upoveduje prvo svetovno vojno (K ranjec) in njene posledice (Kovačič, Lainšček), dva (Kozak, Kocbek) se neposredno nanašata na drugo sve­tovno vojno, šest (Potrč, Kosmač, Zidar (2 x), Snoj, Vuga) jih tematizira njene po­sledice v romanesknem prostoru; tudi oba zgodovinska romana vsebujeta dokaj vojne snovi, eden s tematiko posledic (kmečkega) uporništva (K avčič) in drugi 23 Silvija Borovnik, Pripovedna proza, v: Jože Pogačnik … et al., Slovenska književnost III (Lju­ bljana: DZS, 2001), 150, 152. 24 Prim. Boris Paternu, O pisatelju in njegovem delu, v: Ciril Kosmač, Pomladni dan (Ljublja­ na: Mladinska knjiga, 1996), 218. 25 Zaradi obsežnosti svojega dela je izjema Pavle Zidar z dvema romanoma. 26 Prim. Silvija Borovnik, Pripovedna proza, 162, 173, 178, 186, 196. ( Jančar) tridesetletne nemške vojne. Tako ostane en sam (Lainšček) brez njene snovi, vendar zato v njej ni nič manj razčlovečenosti. Ali je ta gostota vojne snovi zgolj naključje ali se z njo pač paradoksno potr­juje napoved Edvarda Kocbeka v Tovarišiji: »Govorimo znova o slovenskem romanu, ki mu bosta predvojna in vojna doba zbrali prav neizčrpno in veličastno gradivo. Slovenci bomo v teh nekaj letih doživeli več, kakor smo prej v nekaj stoletjih. Dvoje bomo lahko dose­gli, življenjsko zanimivost in kultiviranost romana. To se pravi vsebinsko polnost in njegovo oblikovno dovršenost.«27 Ob navedeni karakteristiki izbranih romanov se zdi, da jim slovstvena fol­kloristika ne more do živega. Toda če sprejmemo njeno teorijo o avtonomiji slo­vstvene folklore,28 se izkaže, da so njena izhodišča dobrodošla tudi za premislek o sodobnem slovenskem romanu. 1. TEORETIČNI TLORIS Analiza poteka glede na bistvene sestavine slovstvene folklore: tekstura, kontekst, tekst – toda z vidika literarizacije slovstvene folklore. Folklorni dogodek sestoji iz ravnin: tekst, tekstura, kontekst.29 Ta zdaj že klasična definicija je izpeljana iz ameriške nove folkloristike, »da je treba slovstveno folkloro definirati kot komu­nikacijski proces, ki je hkrati tudi proizvod«. Zato Bena Amosa ne zanimajo re­zultati tega procesa, torej besedilo/besedila, ampak se posveča izključno izvedbi, procesu izvajanja ali po njegovo: performanci slovstvene folklore. Pripovedovalec, njegova pripoved, njegovi poslušalci so naravnani eden na drugega kot sestavi­ne komunikacijskega dogodka. To koncepcijo je do skrajnosti dosledno izpeljal Robert A. Georges v študiji s povednim naslovom Od študija pravljic do študija pripovedovanja. V njej je prikazan proces raziskovalnega interesa najprej za pra­vljice, nato za pripovedovalce in v najnovejši orientaciji za pripovedovanje sámo – za dogodek pripovedovanja, pripovedovanje kot komunikacijsko dejstvo, njego­vo izvedbo, performanco. Avtor zagotavlja, da zunaj tega samega dogodka pravlji­ca (ali kaka druga folklorna oblika) sploh ne obstaja30 in popolnoma zanemari diahrono perspektivo. 27 Edvard Kocbek, Tovarišija (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972), 567–568: »Do zdaj smo se otroško zadovoljili z vsakim romanom, ki je v njem kakor koli utripalo življenje, če­prav smo s tem občutkom znižali merilo. Naša predvojna proza je razen dveh, treh izjem vedno bolj padala v primitivnost. Za nas v osvobodilnem boju je zelo važno pričevanje. Pričevanje je važno zaradi osebne intenzivnosti, zaradi moralne dokumentaričnosti, ki jo v osvobodilnem boju izraža vrsta duhovno tako različnih ljudi. To sedanje pričevanje je po kvaliteti višje od poprečnega izražanja dosedanjih nazorskih pripadnikov. Poroštvo današnjega uspeha namreč niso toliko koncepcije kakor dejstvo, da smo danes duhovno razlikujoči se Slovenci scela navzočni, da smo na vsej črti angažirani, da smo obenem bor­ci in ustvarjalci. Doživeli smo tisto uresničitev koncepcij in nazorov, ki smo tako hrepeneli po njej.« 28 Prim. Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore. 29 Prav tam, 115–332. 30 Prav tam, 258. Podlaga obravnave je torej teoretično izhodišče, ki osvetljuje zgolj pripove­dovalca in njegovo pripovedovanje. Seveda se je pri nadaljnji analizi v skladu z navedeno razlago nove ameriške folkloristike treba otresti stereotipne predstave, da je predmet slovstvene folkloristike zgolj klasična folklorna snov. Fran Levstik Martina K rpana začne z besedami: »Močilar mi je časi kaj razkla­dal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in ono reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest:«31 Tako prva slo­venska umetnina v prozi ubesedi živega pripovedovalca iz folklornega dogodka, v katerem obstaja naravni, stični tip komunikacije, in ga prenese v tekst, kjer se lahko bralec sreča z njim na podlagi tehničnega tipa komunikacije.32 Navedeni model upovedovanja se v kar nekaj različicah pojavi tudi v sodobnem slovenskem romanu. 2. EMPIRIČNA ANALIZA Njen namen je sistematično predstaviti posamezne sestavine folklornega dogod­ka. K adar zaradi njihove tesne medsebojne prepletenosti taka razčlenitev ni mo­goča, je to samo dokaz več za kakovost procesa literarizacije v obravnavanih roma­nesknih besedilih. a) Ravnina teksture Ravnina izvajanja, podajanja, posredovanja na prvem mestu v tukajšnjem poglav­ju je logična, če se upošteva, da s pripovedovalčevo osebo folklorni dogodek stoji in pade. Tukajšnji razdelek se potemtakem osredotoča samo na ključno sestavino besedne umetnosti v prozi. To je kategorija pripovedovalca in njegovo pripovedo­vanje. g).Jezikovna.tekstura Lepo je začeti ta razdelek z otroško prizadevnostjo, saj je melodija ena naj­pomembnejših sestavin jezikovne teksture, odločilno karakteristična za pesem: »Damjan bi bil rad pel in ni imel posluha. K adar sta bila z V lasto sama, jo je pri­ganjal, da bi ga učila. Ko so se zgostili zunanji mrakovi, sem iz poltemne sobe zaslišal jasen glas, ki ga je poskušal spremljati nežen, otroški glasek: ‘Teče voda, teče… /Oj mladost ti moja, /kam odšla si, kje si? ’ Damjan je imel to pesem najrajši, a jo je kakor svojo ljubezen sramežljivo skrival pred drugimi.«33 Edvard Kocbek pr vo obdobje svoje partizanske tovarišije doživlja kot življenjsko dopolnitev svojih ref leksij. V času pomanjkanja kultiviranih vrst sporočanja se tudi med intelektualce vrne naravni tip komunikacije, bistven za slovstveno fol­kloro: »Tovariši so prenehali igrati in sedijo na peči ali pod njo. Med njimi krožijo burne 31 Fran Levstik, Martin Krpan z Vrha, v: Izbrano delo (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968), 47. 32 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, 141. 33 Juš Kozak, Lesena žlica (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1947), 346–347. pripovedi, kakor med očanci. Slišim Rusa, kako se krohota. […] Takoj sem spoznal, da pripoveduje zgodbe iz svoje sodniške prakse.« Med pripovedovalci sta tudi Boris K idrič: »Povedal nam je precej zanimivih drobnjarij iz ljubljanskega življenja, poslušali smo zgodbe iz ječ in bunkerjev, iz ilegalnega in legalnega življenja.« in Josip Vidmar, ki je »pripove­doval zgodbo iz svojega dunajskega študentovskega življenja«. Kocbek sebe ne izvzame,34 vendar je osebno bolj angažiran kot poslušalec tujih zgodb. Pri tem sicer zna biti dobrohotno zadržan in katerega od pripovedovalcev mimogrede okarakterizira – »Pozneje nam je Tonček povedal, da so na obeh straneh ceste ščitili prihod nekega generala v Polhov Gradec. Seveda jemljemo vse njegove razlage na znanje z veliko opreznostjo, kajti Tonček je fabulist, toda nočemo ga popravljati, ker nam vsako vest pove s prijetno prizadev­nostjo.«35 – ali pa to stori z njihovimi zgodbami. Bodisi da gre za njihove zgolj for­malne posebnosti (»Ženske so začele z novimi zgodbami, vanje so zelo rade vpletale besede kurir, javka, komisar, brigada, bunker, kolona in podobne.«), spoštljivo občudovanje (»Z ženo sva včeraj obiskala Pokornove. Sedeli smo na travi sredi milega večera. Pokornova je slonela z laktom na zemlji in mirno pripovedovala, kako je med ofenzivo v suhem kraškem terenu trpela neizmerno žejo in lizala jutranjo roso z grmovja.«36) ali njihovo tragično sporočilo (»Preden smo odšli, me je neznana starejša ženska potegnila v vežo in mi razode­la svojo bridkost. […] Zgodba, ki mi jo je povedala, me je do dna duše pretresla.«37). Potrč zelo plastično opiše tako raztrgano jezikovno teksturo kot ekspresioni­stično sunkovito dramatizacijo pripovedovanja: »Zbal sem se že, da bo znova zatulil, zahlipal, na dolgo in nepotolažljivo, kakor je vedel jadikovati samo on, a je začel preklinjati – a v taki noči brez sna, ko ni in ni hotelo biti spanca od nikoder, je pričel potem, ko se je izklel, tudi govoriti. Preklel je vse, […] Sédel je, potisnil glavo med dlani in zagrebel prste v pristrižene skuštrane lase… – vedno je končal s Toplečkami, vedno mu je pri njih vzelo kletev in besedo. Potem si slišal na koncu samo še njegovo počasno in globoko dihanje, da je bilo, ko da bi vzdihoval. Skraja nisi mogel iz vsega tega preklinjanja kdo ve kaj razbrati, vedno bolj pa je bilo videti, da hodita nesrečnemu mladeniču po glavi dve hiši ali dve kmetiji – to je Toplekova, kjer so živele tiste preklete Toplečke, in njihova, to je Hedlova ali njegova domačija.«38 Avtor potem vzame stvar v svoje roke in brez kakršnega koli prehoda začne pripovedovati njegovo zgodbo sam in šele na koncu prvega poglavja do ­konča prvi del okvira: »Vse to pa se je dogajalo, kakor mi je moj sosed in nesrečni kmečki kamerad, ko se mu je nekega dne jezik razvezal, začel pripovedovati ter mi potem v dolgih kaznilniških nočeh, ko se nobenemu ni ljubilo spati, tudi vse do konca povedal.«39 Da av­tor prepušča besedo uokvirjenemu pripovedovalcu, dokazuje zgolj uporaba prve osebe, drugače se z njim docela poenačuje. To se najlepše vidi v liričnih opisih narave, kot so motiv češenj »kámenščnic« in zvončkov. Avtor prizna to težavo, ko pripoved prižene do skrajne napetosti. Tedaj – seveda fiktivnega! – pripovedoval­ca nepričakovano zmanjka, zato bi najraje kar po svoje dokončal njegovo zgodbo. S tem bralca še bolj vznemiri. 34 Edvard Kocbek, n. d., 442, 387, 400, 554–555. 35 Prav tam, 456. 36 Prav tam, 494, 248 37 Prav tam, 513. 38 Ivan Potrč, Na kmetih (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963), 6–7. 39 Prav tam 11. »Hedlov je končal s tem svojim in Zefinim otrokom in z nožem, ki ga je otipaval v žepu, zvečer pa, ko bi moral nadaljevati, lahko tudi končati svojo zgodbo – le kaj drugega se je moglo zgoditi kakor to, da sta obračunala s Hrvatovim, to je z Maričinim fantom zaradi grunta? – ga znenada ni bilo več v sobi, ne njega in ne še dveh drugih jetnikov ne. […] Zgodba, ki je bila znenada prekinjena, se je hotela napolniti do roba; hotela se je sama po sebi zaključiti. […] Čutil sem ga, sojetnika, poleg sebe na praznem ležišču; predstave, ki so mi hodile po glavi, so bile žive, ko da bi mi fant sam pripovedoval in mi jih risal.« Po treh tednih se njegov sosed Hedlov Južek vrne z oranja in zvestemu zapisovalcu njegove življenjske zgodbe obnavlja spomine, ki so se mu utrinjali pri tem kmečkem delu.40 »To noč, potem, ko je vse to povedal, Hedlov dolgo ni zaspal. Dolgo se je obračal po ležišču; naslednji večer je začel sam od sebe, bilo je, ko da bi čakal name, da bi to s Hano do konca povedal. Eno pa moram vseeno zapisati, da ni imel več toliko kletve in prekletih žensk na jeziku.«41 Ti spomini imajo še samo vlogo zastajanja, zaviranja in zadrževanja končne katastrofe. Čustveno skrajno vznemirjen je v strahu, da bi stara Toplečka, ženska, ki bi mu bila lahko mati, pa je bila mati njegovega prvega otroka, le-tega docela ne prikrajšala za telesno ali umsko zdravje, zato jo v navalu besa in nerazsodnosti zadavi. »Hedlov je obmolknil za nekaj dolgih trenutkov, zatem pa še in še spregovoril, počasi in na kratko, da mi je ostala beseda za besedo v spominu. – Potem se ni nič več zgodilo. Samo deklinca je vekala na postelji. […] Potem je prišla Tunika; vrnila se je svatovščine. Ne bom pravil, kako je zajokala. […] Tako je sredi neke noči Hedlov nehal s pripovedovanjem, ko da je pripoved končal. Nekaj večerov zatem nisva govorila, nisem ga hotel nadlegovati; tudi Hedlov sam ni več na pol vstal na ležišču in začel pripovedovati. Vsak večer, preden smo polegli, je hodil po kajhi, ko da bi plesal po njej ter gledal nekam skozi križe, kakor da bi premišljeval, kaj mi bo še povedal; to pa se ni več zgodilo.«42 Ta pripoved je izpoved s terapevtskim učinkom. Ciril Kosmač avtoriteto pripovedovalca najraje zaupa »svojemu očetu pa tudi materi (drugi vaški pripovedniki imajo bolj stranska mesta), ki se ju med lastnimi zgodbami s posebno pozornostjo večkrat spominja prav s te strani in natanko popiše njun pripovedni dar, ki da je pri očetu vodil k modrovanju, pri materi pa v pripovedno igro.«43 Kot odličen, izredno tenkočuten poustvarjalec folklorne tra­dicije v literaturo nas tudi tu ne pusti na cedilu. Naslednji odlomek nakazuje ne­uresničeni folklorni dogodek, iz katerega se izvija njegov »roman« Pomladni dan: »Po šmarnice grem. – Saj jih še ne bo. – O, če drug je ne, jih dobim v Obrekarjevem dobu. Na kadetovem grobu. – Tam pa sploh ne… je počasi rekla teta in se globoko zresnila. – Kako to? – Kako… To je cel roman! Če bi ti hotela povedati vse od začetka – – Ampak ne zdaj! sem jo prekinil, ker sem se ustrašil njenega ‘od začetka’. Naglo sem stopil v vežo, a na stopnicah sem obstal in vprašal: – Saj res, kaj pa je s Kadetko? – A z Boženo? […] – Kaj je z njo? […] Saj pravim: To je cel roman.«44 V njegovem nadaljevanju pride do tekmovalnosti med »teto« in »stricem«, kdo bo iz dolgoletnega pregnanstva vračajočemu se nečaku bolje povedal, kaj se je ta čas dogajalo z osirotelim otrokom in potem čednim 40 Prav tam, 122, 123. 41 Prav tam, 136. 42 Prav tam, 201, 202. 43 Boris Paternu, O pisatelju in njegovem delu, 207. 44 Ciril Kosmač, Pomladni dan (Ljubljana: Mladinska knjiga,1996), 98. dekletom, ki so jo v vasi po pokojnem očetu kadetu klicali K adetka, v resnici pa ji je bilo ime Božena. Navihani stric to opravi, kot pravi sam, »v petih besedah« in po moško odrezavo, teta pa sili v podrobno pripovedovanje. Tu imamo lep primer različnega pristopa do ene in iste snovi z moške in ženske strani, različne jezikov­ne teksture! »– Saj veš, je rekla teta. Preden gre, mu le moram povedati, kaj se je zgodilo. – No, pa povej, za božjo voljo! – Saj mislim, toda to ni kar tako. – Seveda ne, ker si tak mečkač. Jaz bom to opravil s petimi besedami… Torej, se je obrnil k meni, Božena, to se pravi Kadetka, se je zatrapala v nekega Laha. Ni bil slab človek. – Počakaj! je planila teta. To pride šele na koncu. – Na! se je nasmehnil stric in razširil roke. Pa sem res opravil s petimi besedami. Teta se ni več zmenila za šalo. Začela je odločno in z velikim zaletom: – Tako je bilo. – Kar sediva, mi je rekel stric. To bo daljše od postne pridige. – Tako je bilo, je teta ponovila še bolj trdo. Kako so kadeta odpeljali že veš. […]. In tako je bila Kadetka spet prepuščena sama sebi. Najprej se je zatekla k nam, a ker bi se rada postavila na noge, se je preselila v bajto k Vešpáju in Poloni. Rasla je in bila je lepa, zares lepa čeča. – O lepa, lepa, se je oglasil stric. ‘To bo ptičica’, so se oblizovali dedci. In res, ptičica je bila, ptičica, toda na veji. Ni in ni šla na limanice. In to jih je tako jezilo, vse, babe in dedce, da – – Počakaj! Zdaj jaz govorim, mu je teta odrezala besedo. Torej, kakor sem že rekla, ži­vela je pri Vešpaju in hodila h Grudničarjevi Zori, da bi se izučila za šiviljo. To nekaterim ni bilo prav. Posebno kmečkim dekletom je to šlo v nos, češ glejte jo, cvetko vojaško zemlja ji smrdi, noče si mazati rok s plevelom, oče je bil nemara grof pa ji zato gnoj ne diši. Božena pa je molčala in šivala. O, bila je pametna čeča. No, kratko rečeno, Vešpa je umrl in kmalu za njim je izdihnila tudi Polona. Tako je ostala sama v bajti in takrat… takrat se je začelo… kako bi rekla – – Na, vidiš, je stric razširil roke, prišla si do neumnosti, to se pravi do ljubezni, pa ti je zmanjkalo štrene. Kako bi rekla, kako bi rekla? je ponovil z njenim visokim glasom. Treba je najprej reči, da je bila baba svoje vrste. Lepa. […] – Oh, kako lepo je pela! je vzkliknila teta. Kakor – – Kakor bi sam zlodej igral na škant, je povzel stric. Priznam, da sem jo rad poslušal. … – Fantje pa na njeno petje kakor žrebci na kobilino rezgetanje, je rekel stric. Vse noči so obhajali okrog bajte. – Ampak Božena je živela pošteno! ga je prekinila teta. – Pošteno! je prikimal stric. Saj je morala živeti pošteno. Tudi če bi hotela komu odpreti, ne bi mogla, ker so bili zmeraj najmanj trije v bližini. […] Natančno so vedeli, kdo je kdo, drugi dan so se pa neprespani umikali drug drugemu izpred oči. – Ampak njej to ni bilo všeč, je rekla teta. – Mhja? … je stric v znak dvoma potegnil glavo med ramena. Meni se zdi, da je vsaki kuri všeč, če si petelin brusi kremplje okrog nje. –Tomaž! Kako pa govoriš! se je zgrozila teta. – Kakor mi je kljun zrasel. Sicer pa bi lahko tudi ti vedela da niso vse resnice lepe kakor iz škatlice. Nekatere so bolj debele in tudi bolj močnega duha. Nasmehnil sem se tem besedam, ne da bi se glasno vtaknil v prerekanje, ki ga je stric že brez tega takoj samo odrezal.«45 Spr va se nečak otepa tetinega razpredanja in ga ocenjuje nekoliko zviška, toda na koncu spozna njegov smisel in prizna, da se je v dolgih letih njegove odso­tnosti osebnostno požlahtnila. Miško Kranjec že z naslovom svojega romana Strici so mi povedali želi pouda­riti pomen rodbinske tradicije. To ni zgolj formalnost, saj posamezna poglavja v romanu o tem pričajo še bolj podrobno. Začenjajo se z nekakšnimi mednaslovi: »Mati mi je pripovedovala: o svojem rojstvu«, »o svojem otroštvu«, »o svojem ded­ku – Fujsu«, »o svojem očimu – očetu mlinarju«, »o usodnih stvareh pri Fujsih«.46 »Še mati: Fujsov dom«, »Mati o ščuki med krapi«, »Mati o smrti starega Fujsa«, »Še vedno mati: o smrti svojega dedka Fujsa«, o položaju po dedkovi smrti.47 Pojasnilo Obe Mankici: o ženitvi Filipove48 se nanaša na mater Manko in njegovo teto Manko. Očetova rodovna linija ima tu manjšo vlogo, ni pa zanemarjena: Oče o ‘slovesu od raja’.49 Končno dobijo besedo strici: Mizarček stric Marko mi je pripovedoval, Andražev sin, stric Marko o svoji ženitvi, Še Andražev sin Marko o svoji ženitvi in o drugem. Célo drugo poglavje osvetljuje »srečavanja s strici«.50 Iz te družinske sage, kot bi lahko poimenovali omenjeni K ranjčev roman, iz­vemo, da je bila Mankica, »kakor so krstili našo mater« prikrajšana za rodnega očeta, da pa je po dolgem obotavljanju odkrila, da je mož njene matere silno dober člo­vek, in kar je tokrat najpomembnejše: »Mlinar je znal vse – predvsem je čudovito znal pripovedovati: česarkoli se je ‘dotaknil’, vse je oživelo z njegovo besedo. Bil je pravi čarovnik. Celo starega Fujsa je počasi ugnal: naj se je Fujs še tako mrgodil, ko je ta človek pripovedo­val, naj se je še tako upiral njegovemu znanju – in znal je o sleherni stvari kaj povedati – po tihem mu je priznaval, da ima prav. Povrh vsega pa je bil močan. ‘Ko Madaj’, so rekli o njem, s čimer so mislili pravljičnega junaka, ki mu nihče na svetu ni bil kos.«51 Miško K ranjec nam odkrije tri vrste pripovedovalcev. Tiste, ki vzdržujejo in ohranjajo ne le družinsko, ampak tudi rodbinsko kontinuiteto in sploh ni nujno, da so znani javnosti. Ti drugi izstopajo iz svojega okolja zaradi svoje nadarjenosti. Tak je Mankin mlinar. Tretji pa sodijo k opravljanju šege in se ne pokrivajo nuj­no s prvima dvema tipoma: »Ves poročni ceremonial z roko napisan kroži med ljudmi, starešine si ga izposojajo, se ga učijo na pamet, ker se jim zdi, da gostivanje ne bi v redu potekalo, če bi preskočili kaj bistvenega. Ves ta obrednik opravljajo vsaj s takšno predanostjo in pobožnostjo, kot plebanuš svojo mašo. Ljudi vse to ne gane posebno, takoj bi se pa spota­knili ob starešino, če bi napravil kaj narobe. – Pripovedujejo čudeže, ki jih je delal Kristus v Kani Galilejski, posebno v čislih čudež z vinom in s kruhi. Ljudje pazijo, če se starešini kje zatakne, čudeži sami jim niso mar: poznajo te zgodbe.«52 45 Prav tam, 59. 46 Miško Kranjec, Strici so mi povedali (Murska Sobota: Pomurska založba, 1976), 7, 12, 17, 25, 33. 47 Prav tam, 39, 43, 50, 57, 71. 48 Prav tam, 77. 49 Prav tam, 91. 50 Prav tam, 11–100, 110, 117, 12, 51 Prav tam, 11–12, 36. 52 Prav tam, 238. K ranjec etnološko koristno in pisateljsko učinkovito opisuje pevsko rodovno izročilo. Kontekstualno presunljivo je stričeva zvočna spremljava s statvami ten­kega otroškega in raskavega starkinega glasu: »Včasih tudi zapojeva, kadar razen nje in strica Jožefa ni nikogar doma. Stric – pozimi seve – tke in nama s svojimi krosni daje nekakšen takt: vut-vu. Midva pa – – jaz s svojim otroškim, nekoliko kričavim glaskom, ker je na moč naglušna in me sicer ne bi slišala, ona pa zadihano, nekoliko raskavo, ko da bolj požira glas, ali ko da ji ga kaj potiska nazaj v golt. ‘Jaj, jaj – kako lepo mi popevlješ,’ mi reče včasih. Jaz pa […] Popevljem, ko da se kaj trga v meni – – in glas požiram.« »In še preden ji kaj odgovorim, že poskuša zapeti s svojim zadihanim, goltajočim glasom, pripovedno in ne, kakor se že pesmi pač pojo. Saj ne zmore več ko dveh, treh tonov. Moram jo popravljati. Pa tako, še preden se zavem, že popevljeva v dvoje, vendar ne preglasno. Preglasno ona tudi ne bi zmogla. Jaz tudi v višino, ona pa, ko da bi ves čas brenkala na eno samo godrnjavo struno.«53 »Muzika me že spremlja od otroških let – pastir sem igral večer za večerom, jutro za ju­trom na paši, za spremembo prepeval, ne vem zakaj; zato ker so pele ptice? […] S sabo v zavod v Ljubljani sem ponesel vse narodne pesmi, ki sem jih kdaj slišal – vsaka mi je takoj ostala v ušesih, v duši, sama od sebe se mi je obnavljala. Zajedlo se mi je v dušo tudi vse, kar sem slišal muzike na gostivanjih in na veselicah v dveh gostilnah. Vse te viže sem pone­sel s seboj v Ljubljano, obnavljal vse na tamburico, kasneje na gosli, ko sem se dokopal do njih; nosil sem tako rekoč vse to naše močvirje s seboj v duši. V Ljubljani sem dopolnjeval to ‘pesem’ v sebi, s slovenskimi narodnimi, nabožno cerkvenimi, posvetnimi.«54 Poleg petja je pomembna omemba glasbenih instrumentov, saj naj bi bilo takšno petje značilno le za južnoslovanske narode.55 Tudi Pavle Zidar zasnuje svoj roman Slovo s pomočjo institucije upovedenega pripovedovalca. To je poštna kontrolorka gospa Anamarija. Z literarnim pripove­dovalcem se seznanita pri poštnem okencu in naključje, v katerem se izkaže njeno odlično znanje nemščine, je povod za radovednost, zakaj je morala nekdanja ger­manistka in slavistka opustiti svoj poklic. »A o tem nisel vedel tedaj še nič določnega. Pravzaprav še čisto nič. Razen kje ima svojo zatohlo kamenjačo – tam na škarpi, ki se poveša oziroma napihuje.«56 Medtem ko Potrčev moški začenja svoje nočne obroke pripovedovanj s kle­tvinami na račun žensk, se v Zidarjevi kompoziciji ena od njih na začetku zafilo­zofira ob vprašanju dobrega in zla pri Budi. Ko se s svojim sogovornikom ob tem sporečeta, ji pisatelj položi na usta besede: »vi mislite in ste prepričani, da se v pripo­vedi ne pride nikamor, in da se pride, če se pride, samo po izohipsah, izohorah in izotermah kam; o, pa se tudi pri zgodbi pride v Ameriko.«57 Sledi otroška zgodba o sodelovanju Anamarije Peče v pobalinskem krvoločnem lovu »na postrvi v meandru reke«,58 tako da so se ribe popolnoma zbegale in jim zagotovo ni bilo rešitve. Oboje, značilna 53 Prav tam, 132–133, 206–207. 54 Prav tam, 250–251. 55 Davor Dukić, Razotkrivanje epskoga života: Murkov pristup južnoslavenskoj narodnoj epici, v: Razvoj slovenske etnologije /Od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj (Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 1995), 51–57. 56 Pavle Zidar (= Zdravko Slamnik), Slovo (Koper: Lipa, 1986), 26. 57 Prav tam, 34. 58 Prav tam, 36–37. pripomba in pekoč »mladostni spomin« pripovedovalke sta vozel, ki ga razvozlava v nekajdnevnem pripovedovanju kot kazen za greh zgodnje mladosti nje, njenih bratov in njihovih prijateljev. Na težo tega prestopka meri avtor s skoraj obtožujo­čim pojasnilom, koliko časa se je Ana Peče zamudila ob njem in s komentarjem: »A otroci povedo šele kaj o svojih capinastih barabijicah, samo če v tem spregledajo simboliko svoje prihodnosti. Ki navadno ni lahka. Ko se torej soočijo s svojo nesrečo, prilezejo na dan tudi vsa tetoviranja, iz živcev in mišičnih vlaken, ki imajo svoje simbole tam…Sicer pa se godi vsem enako in vsakemu po svoje enako. Ni ga, ki nima v krvi zanke, sekire, noža, ognja, laži… kot napovedujočega se simbola svoje nesreče, zakopane globoko v sebi. Ljudje, ki te kasneje obdajajo, tega najprej ne vedo, ampak je tvoja bližina tista, ki jih kasneje na­ravna proti tebi tako, da si prepričan, ko da so iz tebe izbrskali simbol, pod katerim boš klonil (Moral kloniti).«59 Vsaka zgodba je torej simbol. V svojem ozadju vsebuje veliko več, kot bi ji prisodili na prvi pogled, je le vrh ledene gore in zdi se, da se Zidar tu navezuje na Jungovo ali kako drugo psihoanalitično teorijo, o čemer razpravljata Ana Peče in njen sogovornik, ki se ustavlja v njenem samotnem domovanju kot lovec fazanov. Očitno je tudi dober psiholog, saj ob vnovičnem pogrevanju te zgodbe gospe Ana­mariji navrže: »Tisto, kar mi vi hočete povedati, da je neka usodna povezanost med ubijanjem rib z zankami in prisiljeno ali izsiljeno ostavko, je samo približno (in le mogoče) res. Take reči počenjajo vsi otroci in vendar, zakaj ne doleti nekaj podobnega vseh. Sled ubijanja je res vtkana v nas… A ne ta. Druga.«60 Tako je postal poslušalec življenjske zgodbe »o mučni usodi, usodi, ki jo je pah­nila na družbeni rob zaradi neke posredne solidarnosti«, zaupala mu je »zgodbo o Aninem očetu, bratu Janku, zadnjem od štirih bratov, kolikor jih je imela poleg še dveh sester«, in jo končala z ugotovitvijo, kako »zapleteno [je] to naše življenje – mislim na čisto naše dru­žinsko… Saj vidite. Začneš pri tem in končaš tako, da začneš spet pri drugem.«61 Romane­skni pripovedovalec je tako zvest poslušalec, da na koncu lahko reče, da mu je bila »[z]godba o Pečetovih« »popolnoma znana in je bila res več kot pretresljiva. (A zdelo se mi je, tak občutek me je preveval znotraj, da je še ni konec).« In se celo pošali, da bi jo »lahko zaključil s kakim efektnim stavkom,«62 kar pomeni, da se izza poslušalca Anamarijine pripovedi odstira pisateljevo pero. Tako kot Kocbek, je tudi Zidar terminološko dosleden in govori samo o zgod­bah, vendar se kljub temu nikakor ne zadovolji samo z njimi. Njegova pripovedo­valka jih globoko ref lektira, oba pa v njih odkrivata moralno poanto.63 Miško K ranjec upoveduje vaško večerno fantovsko življenje, kateremu se je spočetka odpovedoval: »Od tam je butalo vame vaško fantovsko življenje s pesmijo, očitno sprepleteno tudi z vasovanjem pri dekletih, ne da bi me bilo to vznemirjalo. […] Ostala je zares le še fantovska pesem, ki ji je odgovarjala podobna pesem iz sosednjih Mačkovec, iz Bukovja, celo s Hotize. Vse pa sem potiskal od sebe kot nekaj popolnoma neuporabnega.«64 59 Prav tam, 34–37. 60 Prav tam, 46, 53. 61 Prav tam, 58, 99, 104. 62 Prav tam, 113, 119. 63 Prav tam, 110. 64 Miško Kranjec, n. d., 217. Nato pa ga je s tem večjo slastjo užival: »Doma pa sem lagal, da z dečkéri popevljem na vasi. Dokler ni mati le izvedela, kako je s tem mojim popevanjem na trati. ‘Ravno ti,’ mi je rekla, ‘boš popeval, ki nimaš nikakšega glasu – hepaš hripavo ko racák. Tista pleterka pa te ima vsako noč na sebi.’«65 .).Dramatizacija.teksture Delo Juša Kozaka deluje, kot da je nastalo na temelju neprečiščenih dnevni­ških zapiskov, v katerih se znajdejo bolj ali manj bežni portreti pripovedovalcev lastnih življenjskih zgodb. Z njimi so si prebivalci natrpanih ljubljanskih zaporov in koncentracijskega taborišča Gonars lajšali dušo ali krajšali čas. Električar Saje je »pričel smeje se pripovedovati, da jo je moral neko noč pošteno ucvirati, da mu jih ni nekdo, ki ga še danes ne pozna, temeljito naložil. […] zaradi neke ženske. […] Medtem ko je Saje smeje se pripovedoval dogodivščino, je Čuden napeto poslušal. Naenkrat se je dvignil in se naslonil na komolec. ‘A, ti si bil tisti hudič, ki mi jo je hotel speljati.’»66 »Med množico, ki se je gibala po sobi, kolikor je prostor dopuščal, se je pretikal ‘sladki Dolfe’. […] Govoril je tako prepričevalno, da se je tudi laž izpreminjala v resnico. Ko je pripovedoval dogodivščine iz svojega življenja, je lagal na debelo. Poslušal sem ga, kako razlaga poslušalcem mornarsko življenje v podmornici, v ‘ morskih globinah’. Trdil je, da kadar se potapljaš, prav nič ne veš, ‘ali stojiš na glavi ali na petah’.«67 Opisani zapornik ima že vse poteze pravega pravlji­čarja. Slovenska slovstvena folkloristika pozna s terena pripovedovalce, ki razloču­jejo »laži«, to je »zgodbe, ki so s svojimi čudovitimi zapleti in razpleti sad domišljije – po naše »pravljice« v ožjem pomenu besede in namenjene izključno razvedrilu, od resnice, to je od zgodb – povedk,68 ki podajajo vsaj po ljudskem mnenju resnič­ne ali mogoče dogodke in imajo večkrat tudi neko poučno jedro.«69 Kocbek v eni povedi oriše razpoloženje z vrsto majhnih skupin, v katerih po­teka naravni tip komunikacije, ki se utegne sprevreči v folklorna srečanja:70 »Čete so se pomešale, ponekod so se zbrali pevci v pevsko druščino, drugod so posedli v majhnih gručah in se pogovarjali o akcijah«. Med njimi je izrecno omenjen folklorni dogodek: »zopet drugod so se zbrali okrog veseljaka, ki je stresal svoje dovtipe«.71 Sorazmerno števil­ne po svoji Tovarišiji natresene pripovedi dosledno imenuje zgodbe, kar dokazuje njegovo jezikovno premišljenost. Njegova druščina je bila, kar se njih tiče, vseka­kor v priviligiranem položaju: »Leskošek leži med ranjenci in bolniki. […] povedali so mu vsak svojo zgodbo.«72 Potrč vloži na način ruskih babušk v Hedlovo pripoved še eno zgodbo. Z njo omenjena Toplečka pred ljudmi interpretira smrt svojega moža, ki je sicer dolgo 65 Prav tam, 110. 66 Juš Kozak, n. d., 95–96. 67 Prav tam, 38. 68 V skladu z današnjim stališčem M. Matičetovega je tu prvotna pripovedka nadomeščena s povedko. 69 Milko Matičetov, Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana: Slovenska matica, 1956), 119. 70 Prim. Barbara Ivančič Kutin, Raziskovalni položaji pri terenskem zbiranju prozne folklo­ re, v: Traditones 32/1 (Ljubljana 2003), 117–124. 71 Edvard Kocbek, n. d., 137. 72 Prav tam, 613. bolehal. V resnici pa ostane nepojasnjeno, ali je ni pospešila sama, ko je bila tisto noč pr vič s svojim hlapčičem, ki ji je pozneje vzel življenje. Sledeči odlomek je poln očitnih ali nakazanih znamenj o obeh vrstah teksture, ki dvigujejo napetost pripovedovane zgodbe: »Jezus-nazarenski kri pljuva!« je tožila Toplečka ljudem in bila je videti pri tem potrta in vsa zlomljena. ‘Letošnjega ne bo več pil,’ so govorili ljudje, ko ni bilo Toplečke zraven, kar je pomenilo, da Martinovega ne bo dočakal. Sredi branja po goricah ga je začelo dušiti, moral sem napreči dvakrat v enem dnevu; dopoldne sem vozil mašnika, kaplana, sredi večerke zdravnika. Kaplan so ves čas na veliko odzdravljali in obsipavali ljudi z ‘amen-vekomaj’, ko pa sem po obhajanju zvozil s kaplanom s klanca od hiše in pognal kobilo po veliki stezi proti mestu, so oní bolj zavzdihnili ko povedali: ‘Težko bo, težko; same ženske bodo ostale.’ Za hip se mi je zazdelo, ko da bi pojadikovali z bolnikom, s Toplekom, ki se je očitno pripravljal na oni svet; z mano se niso menili, koleselj je drčal čez kamenje; mo­rali bi biti glasnejši. Vendar sem mislil, da moram kaj povedati, da jim moram odgovoriti; švrknil sem po kobili in, ko se je koleselj v breg proti mostu in pod kovačijo začel ustavljati, sem povedal: ‘Pravijo, da, kjer je baba gospodar, je volk mesar.’ Tudi nasmehniti sem se poskušal. Kaplan dolgo niso odgovorili, vse do Skazovega mostu ne. Tam pa so povedali naglas da sem slišal, in tudi tako, da potem nisem nobene več zinil. ‘Tudi za kmetijo se je bati – a za kmetijo ni tako hudo. Stara se še ni obletela, in mlade, te še ne bodo tako kmalu zrojile še dolgo ne; z ženskami, bati se je, bo narobe… Gledala me je, ko da bi mi hotela z oči prebrati, ali se je spravil enkrat za vselej z Bogom ali se ni. Bog se usmili njega, nje pa še bolj! ’ […] Toplekov brat je še više dvignil glavo, stegnil vrat, pogledal na začrneli strop in rekel: ‘[…] Kje pa ste bile, ko je umiral?’ Odrevenel sem in začutil vročino, vse hkrati. Slišal sem, kako je Toplečka še enkrat zacmihala in kako je znova med brisanjem po obrazu začela z zgodbo, ki sem jo ta dan od jutra do večerke ne vem kolikokrat že slišal ter mi je vedno huje presedala. Vse to je bila pripovedka, kako jo je še poklical, kako je vstala in se oblekla […] Bila je cela pripovedka, a v kateri je bilo vedno povedano, kako je bila Toplečka dvakrat v kuhinji zavoljo čaja in drugič zavoljo ognja.«73 Miško K ranjec ima veliko avtobiografske motivike petja, kar je pri pesmih per definitonem bistvena poteza teksture. Iz svojih doživetij vnaša v roman tudi veliko kontekstualnih sestavin. Slovenska glasbena folkloristika trdi, da se sloven­ske folklorne pesmi le pojejo brez glasbene spremljave. Iz K ranjčevega pisanja se dá razbrati, da vsaj za Prekmurje to zmeraj ne velja. Že otroci so si pomagali s kakšnim preprostim glasbilom. Kot pastir je pasel kravico v Gornjem logu ali na Gosposkem, kradel krompir in ga pekel, potlej nam pa igral na stranščico lepe starin­ske pesmi.’»74 Najbolj epsko široko je izrisal svojega pripovedovalca zgodb Drago Jančar v svojem romanu Katarina, pav in jezuit. Pri njem sploh ne gre več za enkratno izpo­vedovanje svoje lastne življenjske zgodbe, v kakršni vlogi se kdaj pa kdaj znajdemo domala vsi. Njegov oča Tobija na poti v Kelmorajn je markantna figura, s svojo mo­gočno pojavnostjo viden že od daleč, ko pa je v svojem elementu, stopi še višje: »V Kolovratu je bučalo od smeha, petja in klicev, gostje so topotali z nogami […] Na klopi je stal možak v dolgem plašču, po sivi bradi mu je teklo vino, ravno je končal eno zgod­bo in začenjal je naslednjo: […] 73 Ivan Potrč, n. d., 66, 79. 74 Miško Kranjec, n. d., 211–212. – Če nočete poslušati, pa nič, je rekel nečimrno, pa nič, nobene zgodbe več. Od vseh strani je zahrumelo, da hočejo poslušati, oče Tobija pripoveduje najboljše zgod­be, naj pripoveduje, to je pravi teater, ne pa tiste procesije in pasijoni. Oče Tobija si ni dal dvakrat reči, rad je pripovedoval, spet je zlezel na klop, zamahnil je s palico nad glavami, kakor da bi s tem zamahom prerezal hrup. Zavladala je tišina. – Torej, je rekel Tobija, ime mu je bilo Franc, po domače Španov France, in ta je šel študirat v Padovo na univerzo. Pa ga je šel hlapec Johan obiskat. Povsod je spraševal, ali je naš France tle? Gostje so se zarežali. – Ni se treba režati, je zagrmel Tobija, to je žalostna zgodba. – No, pa sta se najdla, je nadaljeval. France ga je spraševal, ali je doma kaj nove­ga?«75 Starec Tobija, katerih let mu sploh ne morejo razbrati, pripoveduje, kako hla­pec Johan padovanskemu študentu ne toliko šaljivo kot prikrito pripoveduje do­mače nesreče: da se je spečala študentova sestra in je zaradi pričkanja s sosedom, ki je to pogreval, umrl njun oče, da mu je pogorel dom, ker se je vžgalo od sveče, ki je padla s par na tla, pa je od vsega hudega umrla še mati, da se ta lahko zave svoje osirotelosti in izgube materialne eksistence, ko je pripoved že končana, zato ni čudno, da ga njegovo poslušalstvo odobravajoče sprejema. »Kolovratovo občinstvo je spet veselo zahrumelo, predstava mu je nadvse ugajala. Še Poljancu so se nekoliko razsvetlile otožne oči. Ljudem se dogaja še vse kaj hujšega, kakor se dogaja posestniku in Windischevemu oskrbniku z Dobrave z njegovo nemirno hčerjo. Zadi­hani in s svojim nastopom zadovoljni možak, bradati očak Tobija je prisedel k njemu in mu povedal, da je prišel s Ptuja, da gre na romanje, v Kelmorajn.«76 Širokoustež, ta Tobija: »povedal je, Poljancu in tovornikom in vsem, ki so ga hoteli poslušati, da je bil že na mnogih romanjih, na Ptujski gori in na Višarjah, v Cz .stochowi pri Črni Mariji in pri Gospe Sveti, v Komposteli in, kajpada, tudi v Sveti deželi je bil, bil je še marsikje drugod, tudi v bitki pred Dunajem, ko so naši naklestili Turke. O ne, je rekel Poljanec, ta vrč pa ne drži vode, to je bilo pred več kot sto leti. Da ne? je rekel Tobija, da ni bil tam? Ne samo, da je bil tam, tudi na grmado je nalagal polena, tri tisoč so jih pokurili, tri tisoč hudičevih sinov, ki ne pridejo nikoli v nebesa, kakor ne pridejo Judje, luterani in čarovnice …«77 Jožef Poljanec je ugleden mož, saj je bogat posestnik in ne pohaj­kuje po gostilnah, toda tokrat ga je vrglo od žalosti, ker se njegova hči odpravlja z romarji v Kelmorajn in njega v skrbi zanjo obhajajo zle slutnje. Pisatelj Drago Jančar v svojem omenjenem romanu to srečanje med njima postavi šele na konec in se z njim vrne na izhodišče, da je tragično zasnovana ro­maneskna pripoved kompozicijsko umetniško zaokrožena. Enako poveže niti med očetom Tobijo in Simonom Lovrencem, saj bralec šele na koncu romana izve za njegovo navzočnost v gostilni, kjer tako imenovani oče s Ptuja navdušeno pripoveduje o romanjih v Kelmorajn. »Spomladi leta šestinpetdeset, kmalu po Veliki noči, je neki deževni večer sedel v krčmi Kolovrat blizu škofije, brez misli je pil vino in gledal v polič pred seboj, brez misli je poslušal 75 Drago Jančar, Katarina, pav in jezuit (Ljubljana: Slovenska matica, 2000), 53. 76 Prav tam, 53. 77 Prav tam, 53–54. glasne pogovore, bilo je živahno, mogočni sivolasi starec je pripovedoval smešne, neverjetne zgodbe o daljnih deželah, ki jih je obiskoval v davnih časih.«78 »[…] prisluhnil je raje mogočnemu pripovedovalcu, pravkar je končeval zgodbo o dveh glavah Janeza Krstnika, ki ju hranijo v Carigradu, in začenjal novo, o tem, kako je z nekim visokim gospodom, boste že še slišali, kako visokim! potoval na Škotsko, tam so našli čisto posebne plodove. Potem, ko so na drevesih dozoreli, so se odtrgali z vej in padli v vodo. In v vodi so se spremenili v race. […] Vsa krčma se je veselo smejala tem zgodbam, tudi Simon se je začel smejati, že dolgo se mu ni to zgodilo. Potem je očak začel pripovedovati, da se proti Kelmorajnu od vseh strani valijo trume romarjev, tudi on se odpravlja tja. Prihajajo Kranjci in Štajerci, Ogri in Poljaki, Francozi in Holandci, tudi menihi iz Sirije, žonglerji iz Franci­je, madžarski Cigani, pelegri iz Kompostele, palmerosi iz Jeruzalema nemški zidarji in irski godci in vsi se na vseh koncih pripravljajo na vhod v Kelmorajn, tam je veriga, v katero je bil uklenjen sveti Peter, njegova palica, trn iz Kristusove krone, žebelj iz križa, kosti svetega Sebastijana in koža svetega Bartolomeja, pa tudi zlati kelih in sveti mašni plašči, vi pa hoče­te poslušati o sodnikovi pečeni piški. Pečena piška nikoli ne more biti čudež in njeni ostanki nikoli relikvija. Krčma se je spet zasmejala, Simon se je smejal z režečimi se kmeti, skoraj vsi so imeli piškave zobe, smejal se je z ljudmi rdečih lic, ki jih še pred uro ni poznal, […] V njegovi duši se je nekaj premaknilo, nostri so ga zapustili, ampak tu so ljudje, vsi ljudje, vino je naenkrat imelo okus, naročil je kos mesa, ga pojedel, smejal se je s kmeti in meščani, poslušal je zgodbe o romanjih, že dolgo jih ni slišal, že od noviciatskih let, pozorno je poslušal in spraševal o romanju, na katero se pravkar odpravlja veliko ljudi iz južnoavstrijskih dežel, tudi ta veliki sivi mož, ki nekoliko laže, ampak z dobrimi nameni.«79 V romanu pa se prvič srečamo z očakom Tobijo s Ptuja že na poti v Kelmorajn. Avtor ga predstavi sredi svojih poslušalcev, tokrat kot moralističnega opominje­valca: »Ob velikem ognju, kjer se je zbiralo vse več ljudi, je krilil z rokami sivolasi starec s palico, nekakšen svetopisemski prerok in propovedoval svoje modrosti.« »Štejte svoje grehe, je zaklical nočni pridigar z močnim glasom in med zaspanimi ljudmi je vzvalovilo in završalo: Poslušajte, poslušajte, Tobija bo govoril. Govornik se je odkašljal, počakal je, da so se umirili. Odsunil je kuto z glave in v svetlobi je zasijala njegova dolga brada, nekoliko razmršena in zanemarjena. Petje je ponehalo, poslušalci so se umirjali, onim, ki so prihajali k ognju, so šepetaje sporočali, da je med njimi oča s Ptuja, tistim, ki niso vedeli, kdo je oča s Ptuja, so pojasnili: ‘doma je s Ptuja, poznajo pa ga tudi v okolici in na vseh romarskih poteh, oča s Ptuja, to je očak Tobija, znamenit po tem, da je star najmanj sto trideset let, raje več. Štejte svoje grehe! je torej zaklical Tobija…«80 Oča Tobija želi v vsakem položaju biti v središču pozornosti in zato pripovedu­je neverjetne zgodbe, njihovo dozdevno resničnost pa dokazuje z menda osebno navzočnostjo v dogajanju. Tako je tudi sredi razmočene nemške pokrajine, ko zara­di velike množice romarjev ni mogoče vzdrževati niti minimuma osebne higiene: »Ampak potem je na srečo vstal oča s Ptuja in zbranim razložil, kako težko breme mora nositi človek. […] – Zakaj se jezite, ljudje? je ponovil očak Tobija. ‘Ni se pametno pri kosilu jeziti zaradi 78 Prav tam, 358. 79 Prav tam, 359–360. 80 Prav tam, 78, 80. jutranje gneče pri odvajanju hrane.’ […] očak Tobija, ki je bil zelo star in je doživel mnoge stvari, nekatere pred dvesto in več leti, [ je] nadaljeval. ‘Bodite veseli, gozdovi so veliki, kaj bi bilo, ko bi morali na romanje z ladjo? Ko smo leta tisočšeststotrideset, če se prav spomnim, z ladjami romali v Sveto deželo, so bile glede tega še večje težave, kakor smo jim priča dan­danes, hočem reči: kot smo jim bili priča danes zjutraj. Vsak romar je imel ob sebi posodo za odvajanje vode in za bruhanje […]’«81 Še v nevarnosti, da utone, oča s Ptuja misli na svoje zgodbe in izjemen polo ­žaj, ki so mu ga prinesle v tej združbi, ki jo neznana sila žene proti Kelmorajnu. Drago Jančar si tu privošči malce ironije. »Povodenj v neurju. … plavajo romarska bandera in mašni plašči, tam plava siva brada očaka Tobija, deroča voda je spodnesla njegovo mogočno postavo in zdaj plava med mašnimi plašči in banderi, okrog njega se počasi potaplja na stotine sveč, ki so se usule z ne­kega voza, in Tobija se je oprime, kdo bo pripovedoval stare zgodbe, če utone, kakor so se uta­pljali v vesoljnem potopu biblijski očaki, ne sme utoniti, še veliko zgodb ima na zalogi.«82 Ko sta odgovorna za potovanje vojvoda Mihael in župnik Janez zaskrbljena, kaj se je ob tej povodnji zgodilo s Poljančevo K atarino, ima očak Tobija za to že celo vrsto razlag, ki so jima njuno skrb lahko le povečale in ne olajšale. Tobija »je rekel, da so se dogajale z ženskami na romanjih že zelo hude reči, ena je izginila v moževem trebuhu. Znana je ta zgodba o romarju v Sveto deželo, ki so ga v Anatoliji ujeli muslimani in ga izstradali do roba smrti. Tako mu ni preostalo nič drugega, kakor da je ubil svojo ženo in jo počasi jedel, dokler ni prišel v Sveto deželo. Niso ga obsodili na smrt, je bil le svet mož in žena je bila navsezadnje njegova last … nazadnje je postal še svetnik. Ali spoštovani oča Tobija hočejo reči, da je tisti človek Poljančevo Katarino pojedel? je potem, ko je stvar premislil, vprašal posestnik Dolničar iz Šentjanža na Dolenjskem, član tribunala. Župnik Janez je ugovarjal, takega svetnika ne pozna, takega svetnika ni, Bog ga ne pozna. Tobija nič ni moglo bolj ujeziti kakor tak ugovor, on pač nikoli ne laže, pripoveduje stvari, kakor so se zgodile, ljudje pa naj počnejo z njimi, kar hočejo, ni rekel, da so Poljančevi Katarino pojedli, svetniki pa so tudi bili že vse sorte.«83 K aže, da pri tem zares uživa, ko poslušalcem naganja strah v kosti z never­jetnimi zgodbami, ki so zmes fantazije, mitologije in v primerjavi z današnjimi imajo zelo drugačne življenjske okoliščine. Res je, da so nekdaj peke za njihove prestopke kaznovali s potapljanjem v vodo, toda vprašanje je, ali so res tako ravna­li z mlinarji, kakor pripoveduje oča s Ptuja: »Eden od romarjev, ki je nekoč že hodil tod, je vedel povedati, da je mlin prazen zato, ker so mlinarja odpeljali v mesto in ga zamesili v testo. Potisnili so ga, zamesenega v krušno peč. Ker je bil goljuf, so ga tam potem spekli, veliko mlinarsko štruco, namesto moke, ki si jo je prigoljufal. Peka pa so potopili v vodo, ker je tudi goljufal. Vse to so bili nekoč takšni revolucionarni časi.« »Vse to, je rekel očak Tobija, ki je stal pri ognju, osvetljen od rdečega plamena in zavit v dim od cmarečega se starega mesa, vse to je zaradi cene kruha. Spomnim se, je rekel in si pogladil sivo brado, da se je že pred sto leti situacija v kmetijstvu nenehno slabšala.«84 81 Prav tam, 100. 82 Prav tam, 108. 83 Prav tam, 173. 84 Prav tam, 179, 180. Čeprav znameniti pripovedovalec zaradi svojega pretiravanja v eno ali drugo smer doživi sem in tja kritiko, češ da laže, ohranja svoj stil krvoločnega pripove­dovanja, zato ga kultivirani ljudje težko prenašajo in ga zato kdo oceni za »norca« in »zgodbarja«.85 Ta pa je hotel biti prvi in je težko prenašal konkurenco. Že pu­ščavnika, eremita Hieronima iz gora blizu Solnograda je težko prenašal,86 čisto pa ga je vrglo iz tira srečanje z drobnim Joklom iz Landshuta. To je povzročilo take nerede, da so odtlej prepovedali kelmorajnska romanja iz južnih avstrijskih dežel za vse čase. »Začelo se je vse skupaj v pozni nočni ali pač zgodnji jutranji uri, v krčmi Pri Sveti krvi blizu cerkve Svete Krvi.«87 »Vsa poročila pa si bodo edina v tem, da se je začelo v krčmi Pri Sveti krvi, ki bi se lahko po teh dogodkih imenovala tudi krčma Pri Sveti jezi, povzročil pa jo je čudni apostol dvomljivega slovesa, neki Tobija, za katerega tudi romarji preiskovalcem ne bodo vedeli povedati, kako se v resnici piše, pa tudi ne, koliko je star. Svoj delež krivde brez dvoma nosi tudi mestni sodnik iz Landshuta, močno spoštovani in pravični gospod Franz Oberholzer, zlasti zato, ker bi moral prav on biti razumen, če že drugi niso bili. […] možje romarji so možem meščanom razložili, da je med njimi oča s Ptuja, prav ta, ki sedi tukaj, prav ta ima 150 let ali več, prav ta stari mož s sivo brado in palico, prav ta, ki sedi tukaj in pridno prazni vrče Wittmannovega piva. Landshutski meščani so zmajevali z glavami in svojo nejevero raje zalili s požirki piva kakor da bi zaradi tako neverjetnega podatka spravili ob slab glas svoje povsod znano gostoljubje do ogrskih romarjev. Mestni sodnik je vljudno vprašal, od kod je gospod doma. S Ptuja, je rekel očak Tobija, zato ga tudi kličejo: oča s Ptuja. – Kakšni ljudje pa živijo tam? je hotel vedeti eden od meščanov. – Kako, kakšni? Pošteni, je zaklical Tobija katoliški, dobro vzgojeni! In ker je bil že pri besedi, je nadaljeval: lepo so nas vzgajali, ko sem bil majhen, mi je oča, ki je bil tudi s Ptuja, povedal, da je neki zločinec posilil sedemdesetletno žensko. Zato da jaz ne bi nikoli storil česa podobnega, me je peljal na kraj, kjer so ga kaznovali. (Natančen popis mučenja pred smrtjo). Meščanom je bila zgodba všeč, romarjem prav tako, bila je stroga in poučna, strogosti in pouka naši mladini v teh časih pač močno manjka. Ko je videl, da so poslušalci zadovoljni in da se čudijo, kako so včasih znali vzgajati mladino, še bolj pa spretnosti krvni­ka Miklavža, ki je znal odreti tako tenko kožo, kakor je človeška, je očak Tobija dobil veliko veselje do pripovedovanja, ob zgodbi, ki je sledila, pa meščani Lansdhuta tudi veliko veselje do poslušanja.«88 Spet sledi zgodba v zdaj že prepoznavnem Tobijevem stilu, in sicer o tem, kako rafinirano znajo mučiti Italijani. To je z nasladno podrobno opisal v prime­ru nekega Juda. »Poslušalci so nekaj časa molčali, ta zgodba pa je naredila vtis nanje, če nobena druga, ta pač. Nikoli še niso videli na cerkvenih slikah, ki so prikazovala mučeništva svetnikov, takšnih dolgotrajnih prizorov. – Saj veste, je skromno rekel oča s Ptuja, Italijani pač hočejo zmeraj biti nekaj posebne­ga, raffinement! 85 Prav tam, 208. 86 Prav tam, 88. 87 Prav tam, 255. 88 Prav tam, 257. – Ta pa je, je zadovoljno rekel mestni sodnik, ta je pač italianissimo! In je potrkal s pivskim vrčem ob mizo in vsi navzoči so mu pritegnili v glasnem odobravanju.«89 Vse bi se srečno končalo, če bi s Tobijem ne začel tekmovati »neki domači zgod­bar, takšnih pač nikjer ne manjka, ki je začel blebetati o tem, kaj vse je on že videl, recimo potres v Londonu. Tam so padale opeke s streh, na tržnici so se prevrnile stojnice z zelenjavo, ladje na reki so se zagugale, nekaj jih je celo potonilo. – Potres je doživel? je rekel župnik Janez, kaj pa je to takega. Nam gospod Bog vsako leto pošlje kakšnega, včasih skupaj s Turki. Romarji so se zasmejali, meščani pa niso bili prav dobre volje, ni se jim zdelo vljudno do gostiteljev, da se krohotajo, kadar hoče eden od njih povedati, kaj je imenitnega doživel, vsakdo pač ne doživi potresa v Londonu, ki se navsezadnje ne zgodi vsak dan. – Zemlja se je zamajala, je zaklical landshutski pripovedovalec, ime mu je bilo Jokl, […] Jokl je bil majhen možic, pravo revše v primeri z velikanom Tobijo, z njegovo starostjo pa se kajpada sploh ni mogel meriti, a utišati se ni dal. Tobija, ki je bil v vsej svoji veličini vendarle samo človek, je težko prenesel, da zna pripovedovati še kdo: ta pač nikoli ni bil v Londonu. Jokl se ni dal zmotiti. Bil, bil v Londonu. Ulice so bile zatrpane z vozovi in vsakr­šno kramo na njih. … Ladje na reki so bile natlačene do roba.«9 0 »Tobija je postajal vse slabše volje, razumeti ga je mogoče, vsakega pripovednika bi prizadelo, ko bi učinek njegove močne zgodbe tako bledel, in tu je naenkrat vse zanimalo, kaj vse hudega se je še zgodilo v Londonu. Jud Zadoh in italianissimo sta tonila v pozabo.«91 Skušal je svojega tekmovalca ugnati v kozji rog: – No, je zaklical jezno, kateri reki? Na kateri reki so bile natlačene ladje do roba? Jokl je prezirljivo pogledal: – Vsak otrok ve, katera reka teče skozi London: Temza. Okoliški kraji, je rekel, Highga­te, Hampstead in Harrow so bili natlačeni s paničnimi in prestrašenimi begunci. Lastniki hiš so si meli roke, pobirali so desetkrat višje najemnine. To je naredilo močan vtis na poslušalce, tako na goste kakor na gostitelje. Na goste, ker so imena krajev, ki jih je zdrdral Jokl, v ušesih slovenskih romarjev zvenela mogočno, kakor da bi slišali zvonove katedrale Svetega Pavla; če rečeš Highgate, Hampstead ali Harrow pač res zveni vse drugače kakor Pivka, Pušča ali Pišece. Gostiteljem pa ni ušel podatek o stokra­tnih mestnih najemninah, kakšna konjunktura! […] Tobija je osramočeno utihnil, nihče se ni več menil zanj, njegova zgodba je na tem nate­čaju propadla, a še huje je bilo to, ker so ga izdali tudi njegovi: zamahovali so proti njemu, naj vendar molči, da bodo slišali, kaj se je zgodilo v Londonu. Jokl je nadaljeval: vsi so čakali na naslednji potres, Temza je veljala za precej varen kraj. Kaj pa, malo se zaguglješ, če se ladja potopi, še zmeraj lahko plavaš. … V krčmi Pri Sveti krvi je vladala napeta tišina, vsi so čakali, kdaj se bo spet streslo, Tobijo je zeblo v njegovo pripovedovalsko srce.«92 Tu Jančar mojstrsko prikaže hierarhijo v umetniškem ustvarjanju. Čeprav se zdi, da je za Tobijo že vse zgubljeno, ta naenkrat ugotovi svojo prednost pred tre­nutnim zmagovalcem: 89 Prav tam, 259. 90 Prav tam, 260. 91 Prav tam, 260. 92 Prav tam, 261. »Jokl si je oddahnil. Po poslušalcih se je ozrl z mogočnim pogledom, kakor da bi bil kak očak Tobija, ne pa možic Jokl. Kdor ima tako zgodbo, ves London zbran na ladjah, priča­kujoč, da se bo zrušil Westminster, s takim pripovedovalcem pač zgodbičar s sežigom enega Judka ne more tekmovati. Nihče od poslušalcev se ni ganil. Če bi zdaj vprašal, na kateri reki so bile vse tiste ladje, bi ga pobili s pivskimi vrči ali utopili v sodu. A naenkrat stvar ni šla naprej […] Čakajo večera in čakajo, do jutra, ladje se zibljejo. Westminster še zmerom stoji. Prezgodaj si je oddahnil Jokl. Tu se je pokazalo, kdo je velik pripovednik in kdo majhen zgodba, kdo je Jokl in kdo je Tobija […] Poslušalci so bili napeti do konca, Westminster bi moral pasti, pri Tobiji bi padel, zvonovi Svetega Pavla bi med kovinskim bobnenjem zleteli na tla, skupaj z zvoniki, ladje bi potonile z Londončani vred, Highgate, Hampstead in Harrow bi zalil velikanski val, sledila bi poučna poanta, nekdo bi za to odgovarjal, nekoga bi počasi obesili, Tobija bi zrno resnice žrtvoval za dober zaključek, a Jokl tega pač ni znal, malce se je zmedel, ko je videl toliko vprašujočih oči: In? Potem? Kaj je bilo? – Kaj je bilo? V resnici sploh ni bilo potresa… počasi so se spravili z ladij… najemnine so padle …Jokl je malce zbegano gledal okrog sebe, Tobija je dvignil glavo, že je bil čisto na tleh, zdaj ga je ta neroda sam postavil na noge. – In to je vse? je rekel Tobija zmagoslavno. – Kaj bi pa še hotel? je rekel Jokl. – To ni nič, je rekel Tobija. Seveda, zanj je to manj kot nič, pri Tobiji se na koncu zme ­raj kaj zruši ali pa vsaj komu oderejo kožo; ko bi on imel to zgodbo, ne bi padli samo zvonovi, ko bi bil Tobija takrat v Londonu, kakor je ta Jokl vendarle bil, to je treba priznati, a kaj potem, če je bil, ko pa iz tega ne zna nič narediti, ko bi bil Tobija tam, bi se kupola Svetega Pavla gotovo podrla anglikanskemu odpadniškemu škofu na glavo, Westminstrska opatija pa bi pokopala pod sabo cvet angleškega plemstva, skupaj s prestolonaslednikom in njegovo sladko nevesto, še marsikaj drugega bi se zgodilo. – Kako, nič? je rekel mestni sodnik Franz Oberholzer. Celo mesto Angležev se guglje na ladjah in to ni nič? – To je velika zgodba, je zaklical posestnik Dolničar, […] in dvignil vrč: na zdravje slavnemu knežjemu mestu Landshut, ki ima takšnega svetovnega popotnika. Dolničarju se je zdelo, da je vsakdo dobil svojo pohvalo, in res, morda bi se v tem lepem in slovesnem trenutku vse mirno končalo, romarji pa bi naslednji dan nadaljevali svojo pot k Trem mo­drim, ko bi oča s Ptuja to protokolarno laž mirno prenesel. Ljudje v Tobijevih letih so včasih muhasti in nečimrni, pripovedniki še bolj. In Tobija ni mogel prav dobro prenesti, da tukaj hvalijo nekega možica Jokla samo zato, ker je bil enkrat v Londonu in tam videl potres, ki ga navsezadnje ni bilo, […] Tobija je bil navajen, da je bila zadnja beseda njegova.«93 Začel je pripovedovati o svojem romanju v Jeruzalem, toda v svoji hlastnosti po prednosti, ki se mu je zamajala vpričo domačega pripovedovalca, je začel preti­ravati čez vse razumne meje, ki so se uprle racionalnemu nemškemu duhu. »Videti je bilo, da ga nihče ne posluša. Nadaljeval je glasneje: – Kaj pa je tisti nepotres v primerjavi s pričakovanjem konca sveta? Modri in razsodni možje so nekaj govorili o zlati uri, rani uri. Zdaj je, razumljivo, očak Tobija zgubil potrpljenje. Treščil je s palico po mizi, da se je vsa soba nevarno zamajala, še bolj kakor pri prvem londonskem potresu, iz vrčev pa je brizgnilo peneče se pivo pod strop. 93 Prav tam, 262–263. – Leta 999, je zagrmel očak Tobija, jezni oča s Ptuja, leta 999 pred nastopom milenija, so čakali na konec sveta, ki je bil napovedan v Apokalipsi. … Pred tako mogočnim začetkom so poslušalci pač morali potihniti, čeprav so bile glave že omotične od piva in so vsi mislili samo še na postelje. … Kadar je zagrmelo, so vsi padli na kolena, kajti menili so, da je grom glas Božji, in nobenega dvoma ni bilo, da je tudi bil.«94 Če bi po svoji stari navadi spet ne vključil v dogajanje samega sebe, bi verjetno svojo pripoved izpeljal do konca, toda ko je med ljudi, ki so leta 999 na prelomu tisočletja v strahu pričakovali konec sveta, pomešal tudi sebe, je landshustskim meščanom prekipelo: »– Kako prosim? Po nekaterih drugih pričevanjih naj bi na tem mestu mestni sodnik Franz Oberholzer razbil vrč. Treščil naj bi vrč s pivom ob tla in rekel, da tega ne bo več poslušal. In po tem dejanju naj bi se razbitega vrča ne dalo več sestaviti. Pričevanj je bilo namreč še veliko. Eden od meščanov naj bi bil potegnil meč in presekal Tobijevo palico na dvoje, drugi naj bi bil pljunil na tla itn. … – Katerega leta je bilo to? je vprašal sodnik, ki je bil natančen človek in se ni dal zmesti, katerega leta? je rekel glasno, in landshutski meščani so se še bolj glasno zasmejali. – Anno Domini CMXCIC, je zagrmel Tobija. Lahko rečem tudi drugače: DCCCIC? – In vi ste hodili tistega leta po Jeruzalemu? – Zagotovo ne po Londonu, ki ga takrat še ni bilo kaj dosti. Hodil sem po Jeruzalemu… Romarji so vedeli, da se je Tobija vozil z ladjo nekega drugega leta , ne leta CMXXIX. In vedeli so, da je tokrat šel odločno predaleč čez možnost dojemanja landshutskih meščanov, pa tudi njihovega. Navajeni so bili, da je v spominih na pretekla leta potegnil daleč nazaj, a ta zgodba z letom Gospodovim CMXCIX je bila tudi zanje nekoliko premočna. Razumeli so, da ga je razjezil možic Jokl, razumeli so tudi, da ga je popadla sveta jeza, ker mu niso pustili pripovedovati, toda razumeli so tudi, da je sveta jeza grabila landshutske meščane, ker je postala zgodba njihovega popotnika spričo Jeruzalema, nebeških tromb, zevajoče ze­mlje, zlasti pa zaradi hiš, ki jih noče nihče kupiti, ker nenadoma nimajo nobene vrednosti, povsem nepomembna. Zato so ga skušali umiriti, meščanom pa pojasniti, da Tobija ob tej uri včasih nekoliko pretirava. – Ne, je rekel Franz Oberholzer besno, a še zmeraj preudarno. ta človek ne pretirava, ampak laže. Resnici na ljubo je treba reči, da so na to večkrat pomislili tudi ogrski, se pravi slo­venski romarji, ampak radi so imeli njegove zgodbe, zato so mu kakšno besedo kdaj tudi spregledali. – Ima nas za norce, je nadaljeval mestni sodnik, misli, da ne znamo šteti. – Prekleto dobro znamo računati v tej deželi, je rekel pivovarnar … Tobija pa se ni vdal prošnjam svojih romarskih tovarišev, še manj se je dal ugnati landhutskim meščanom. Rekel je: takrat je nastopil znameniti prerok Phobos iz Makedonije, dvignil je roke, da smo ga dobro videli vsi, ki smo stali na robu zemeljskega brezna… da slišimo: Ovce bodo na levi in ovni bodo na desni. Tobija je za hip pomislil in se popravil: Oziroma prav narobe. – Če to ni od sile, je vzkliknil mestni sodnik Franz Oberholzer in zdaj je morda res 94 Prav tam, 264. treščil tisti tolikokrat omenjani vrč. Začelo se je vpitje, v katerem so drug drugemu marsikaj očitali. In še bi se mogoče umirili ter pobrali črepinje, kajti Tobije ni nihče več poslušal, ko se ne bi zgodila še ena malenkost, na katero poročilo z naslovom ‘landshustski dogodki’ pozablja. Župnik Janez je hotel stvar umiriti, rekel je, da tega ni treba vzeti dobesedno, da očak Tobija pač rad govori v alegorijah. Sodnik je stopil k Janezu. – Sem vas prav slišal, gospod? je rekel. Vi odobravate to laž? – Alegorija je posebne vrste resnica, je rekel Janez, glejte… skušal je nekaj razložiti, a je bilo že prepozno, sveta jeza, … modri in razsodni možje so izgubili nadzor nad sabo… Čez nekaj ur je Landshut gorel na različnih koncih …«95 Morali so poslati po vojsko. Spopad med dvema pripovedovalcema, ki posle­dično privede do nemirov v mestu Landshut, je dramatični vrh zunanjega doga­janja v romanu Katarina, pav in jezuit. Vojvoda Mihael se upravičeno jezi na »obe zgodbarski zgagi, Tobijo in Jokla«,96 a se zaveda, da si je te nesreče veliko sam kriv, ker je ta čas ljubimkal z eno od romark, namesto da bi vzdrževal red v skupini, za katero je bil odgovoren. Sledijo pogajanja in veliko očitkov z obeh strani: »Romarji morajo razumeti, je rekla mestna stran, da je mestnega sodnika, ki je človek načel in resnice, močno vznemirila očitna laž, da je neki romar, nek oča s Ptuja, star sto petdeset let in da je bil celo v Sveti deželi leta 999. Popito pivo in pozna ura, ki ju vsi obža­lujejo, gor ali dol, laž žali sodnikovo dostojanstvo in čast knežjega mesta Landshuta tudi ob taki uri in v takih okoliščinah. Mihael Kumerdej se je na kratko posvetoval z romarskimi starešinami. Mestni sodnik je častivreden mož, ne vem, je rekel, ker sem imel čast spoznati tudi njegovo častivredno in pametno hčer, ampak dejstvo je, da je oča s Ptuja star, kolikor je pač star. Romarji pristanejo na to, da je s trditvijo o svoji navzočnosti v Jeruzalemu nekoliko pretiraval in da ga je podžgala želja po tekmovanju z lokalnim pripovednikom, ne morejo pa spreminjati njegovih častitljivih let, nekaj let na njegovi sivi glavi gor ali dol […].«97 »Kakšne bodo posledice, vemo: strahotne. Stoletne, zgodovinske. Prišla bo vizitacijska komisija, izvedla preiskavo, nekaj med romarji, ki bodo ostali tukaj za priče, nekaj med meščani, poročilo ‘landshutski dogodki’ bo naglo prispelo v dunajsko dvorno pisarno, tam bo kmalu izdana odredba o prepovedi kelmorajnskih romanj na večne čase. In ko se bodo čez mnoga leta pobožni ljudje Južne Avstrije spraševali, zakaj so vendar prepovedali ta imenitna romanja, nihče več ne bo vedel, da zaradi ene dobro in ene slabo povedane zgodbe, zaradi užaljenega pripovednika […].«98 Ta pisateljev komentar prepričljivo nakazuje pomen, ki ga s fabulativnega vidika v svojem romanu pripisuje oču s Ptuja, Tobiji. Njegovo zgodbo pripelje prav do konca, dobesedno. »Še nekdo to noč ni spal in ta bedečnež je zjutraj videl hujšo in večjo reč, kot je bila Velika Magdalenka. Oča s Ptuja, ki pač ni mogel predvideti, da bo zaradi njegove nedolžne zgodbe o koncu sveta nastal tolikšen nered, je vseeno čutil v prsih neko težo, nevidno težo 95 Prav tam, 257–266. 96 Prav tam, 280. 97 Prav tam, 282–283. 98 Prav tam, 285. zgodovinskega dejanja z zgodovinskimi posledicami, očak Tobija se je izgubil nekje v ulicah Landshuta. Težko mu je bilo, tudi Tobija je samo človek, čeprav je pripovednik, in to naj­boljši. […] Vseeno pa mu je bilo najbolj žal, da zgodbe ni mogel dokončati. V Jeruzalemu konec leta CMXCIX, kot dobro vemo, sploh ni bilo konca sveta, kakor tudi v Londonu ni bilo tistega trapastega potresa. Morda do vsega tega ne bi prišlo, ko bi mu bili pustili zgodbo dokončati, tudi pripovednik njegovega formata je samo človek; takšnih stoletnih posledic pač ni mogel predvideti. Poleg tega pa ni uspel povedati niti tega, da so bili takratni jeruzalemski izračuni napačni. […] Zdaj je raje mislil na to, kaj se dogaja v Landshutu in kam se bo spravil, dokler ljudi ne bo minila ta huda jeza in dokler ne bodo pripravljeni na nove zgod­be. Ena od njih bo posebej zanimiva, to bo zgodba o Jakobovi lestvi in pripoved o tem, zakaj v nekem štajerskem kraju, katerem – bo še treba določiti – častijo klin z lestve, z lestve, po kateri so hodili angeli iz nebes na zemljo in nazaj gor, … Nemirno je hodil ob reki in gradil svojo veliko novo zgodbo.«99 Pri njem ima vedno vse neznanske razsežnosti, tako tudi zdaj sredi svojega premišljevanja zagleda v daljavi velikansko žival, »veliko, kot je cerkev Svetega Pavla v Londonu ali Svetega Petra v Rimu, morda tako veliko kot obe skupaj. …«Take so razmere na Nemškem, je pomislil, romarji imajo prav: tu je res vse večje. Pomislil je, da to ni dobro znamenje, tako velika krava navsezgodaj, take še v nobeni njegovi zgodbi ni bilo, pomislil je, da bi koga poklical za pričo, a nikogar ni bilo blizu, vse je še spalo. Zdaj je velika žival nehala muliti nemške lipe in hraste, zagledala se je vanj, drobnega pripovedovalca, samega na ravnici, široko je odprla svoj gobec, prava črna votlina je zazevala tam zadaj, pravi kravji trebuh Jonovega kita. Čutil je, da ga vleče v tisto votlino, nekaj mrzlega ga je streslo […].«100 Tako pisatelj nakazuje neizogibno nesrečno smrt še pravkar častitljivega star­ca. Ob poizvedovanju za kelmorajnskimi romarji se ljudje spominjajo le njega: »Edina sled, na katero je [Simon Lovrenc] naletel, je bil pravzaprav očak Tobija . Starega, menda več kot sto let starega človeka so si zapomnili, takšnega romarja se malokdaj sreča, čeprav je skozi njihove kraje od spodaj prišlo že nemalo čudnih ljudi. Govoril je pred neko cerkvijo, peljal se je z vozom, z nekim brodnikom se je peljal čez reko.«101 Ali ni to kakor reka Stiks, čez katero se pride v Had. V landshutskih nemirih so romarji s K ranjskega »zgodbarja Jokla« »privezali za noge, vrgli čez tram in ga potegnili pod strop, da je smešno krilil in bingljal sredi prosto­ra.«102 Enako se na koncu zgodi s slavnim pripovedovalcem Tobijo. Obesili so ga in Simon Lovrenc s svojim spremljevalcem je priča, kako se berači prepirajo še za edino, kar mu je ostalo, za njegove hlače. »Stražnik je rekel, da čaka na sodnika iz Bonna, tu so nekoga obesili, ne, koga, in ne ve, kdo je to storil. Čeprav, je rekel, si človek lahko misli, čigavo delo je to, majal z glavo: vidi se, da je brcal, zato ima skrivenčene noge, tu so bili na delu pravi šarlatani. Francozi so ga obesili, Francozi so šlampasti, avstrijski vojaki, kaj šele Prusi, to reč bolje opravijo, zvežejo mu noge in zlomijo mu tilnik, potem človek visi ravno… ne pa tako kakor tale… Berači so se razbežali in od daleč gledali, kaj bodo gospodje storili, dva sta se še na poti med vinogradi 99 Prav tam, 287. 100 Prav tam, 287–288. 101 Prav tam, 393. 102 Prav tam, 274. ruvala za hlače velikega moža, ki je negibno visel na drevesu, pomodrel jezik mu je visel iz ust, mogočna siva brada je bila pomazana, kakor da bi ga vlekli po blatu, Simona je naen­krat streslo: bil je Tobija, oča s Ptuja, veliki pripovedovalec. Brez besed je visel, neke zgodbe ni uspel povedati do konca, kakšni pijani vojaki so ga vrgli čez vejo in ga potegnili nanjo. Na obešenjaško ogrlico mu je nekdo pripel listek, na njem je z nerodnimi črkami pisalo: LÜGNER. Se pravi, da le niso bili Francozi.«103 LÜGNER = lažnivec. S tem je moralistično gledano žalostno zapečatena stran­ska sižejska zgodba v Jančarjevem romanu. Vendar glede na osebno karakteristiko na pol ali že docela poklicnega pripovedovalca popolnoma dosledno, saj s tem post mortem in per negationem doživi največje priznanje, ki ga je ustvarjalcu njegovega kova mogoče prejeti. b) Ravnina konteksta Razen ene izjeme, kjer folklorni obrazec prepričljivo izhaja iz kontekstualnega po­ložaja, se zgledi nanašajo na pesem in prozo. V nekaterih odlomkih se posamezne vrste konteksta med seboj tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče raz-ločiti med seboj, če nočemo, da bi bilo to poglavje še daljše. g).Kraj.in.čas Drago Jančar z naturalistično doslednostjo opiše časovne in prostorske ko­ordinate in okoliščine, v katerih se bodo odvijale ne samo nenavadne zgodbe, nenavadne tudi zato, ker govore o neznanih deželah: »Prve kelmorajnske romarje, ki so se vračali z daljne božje poti, so pozno jeseni leta šestinpetdeset videli pri Ratečah. Bil je čas, ko se je jesen prevračala v zimo, … V gorah je že padel prvi sneg in ljudje so bili veseli smrdljive hlevske toplote, ki jih bo grela dolge mesece, ko bodo skupaj s svojimi živalmi dihali pod zasneženimi hišami in si pripovedovali zgodbe o vedomcih, ki se prav tako skrivajo pred mrazom v votlinah bližnjih hribov, o vojnah v daljnih deželah, posebej v Prusiji in Rusiji, o črnih Indijancih onkraj morja, kjer ni nikoli zime in kjer vaščani po delu na polju počivajo v senci palm in drugih čudnih dreves ...«104 .).Institucija.sprejemalca Etnološke vrednosti je sodelovanje na svatbi z vsemi glasbenimi vplivi sose­dnjega naroda: »Že se doslej razkropljeni zvoki prelivajo v meni dotlej neznano melodijo. Pa še sam postavim pokonci svoj bas, ga potihem v naglici uglasim in se začnem loviti za njihovim razpoloženjem. […] Saj vendar poznam vse pesmi, vobče vse, kar znajo igrati. Pozvačin in družban se kot dobra Goričanca, če ne celo Madžara ročno zasanjata v to po soncu razbeljeno žalost, ki pa zanjo ne najdeta pravega besedišča, da bi pripevala. Na moč pa oživita, ko začnemo mešati slovenske narodne z madžarskimi halgatoji, že si potisneta krajanščak na oči prav izzivajoče gizdalinsko, že se objameta in začneta prepevati. Ko pa Tompa vidi njuno živost, že se sprevrže iz halgatojev v čardaš, mi pa za njim. Pozvačin in družban pa poskočita ko na vzmeteh in že zaplešeta po poljski potki, objeta okrog vratu z eno roko, drugo pa vsakteri drži pri ušesu z odprto dlanjo, ko da koga pozdravljata. Neravno 103 Prav tam, 456–457. 104 Prav tam, 433. tlo z otavo ju nič ne moti. Vmes tudi vriskata, pojeta, oči jima žarijo.«105 »‘Gostivanja je konec’ […] Vmes pa pripeva, sedeč zase pri mizi, drug kmetič svojo ‘… odšla je na Štajersko, kelnar’ca bo, zavergla je robec pa nosi krajenščak’, pa zaključi deroč se: ‘Le hod’, Marija, z menov, na novi moj dom…’ Jaz pa igram ‘Csak egy kiss lány éll a világon…’ – Živi? Neka ‘mala’ deklica? Pesem bi jo vendar morala priklicati, moralo bi jo priklicati moje vznemirjeno srce.«106 »Razočaranja v meni sicer ne more potlačiti, gluh pa vendar ne ostanem na njegovo pesem. […] In ko zanalašč mi stric Števan narekuje melodije, zanalašč ko da mi gleda v srce. Zvit je dovolj, da je lahko opazil, kako se je tiščala k cimbalam in nazadnje celo pripevala.« »Še preden se zavem in iztrgam iz nekega svojega razočaranja in tudi iz žalosti, […] mene stric Števan potisne k basu, sam pa vzame paličice za cimbale v svoje roke in sam udari po cimbalah, rekši mi: ‘Ljudi moraš najprej spraviti v dobro voljo, da zaplešejo. Ko pa se naplešejo in se že odpravljajo, moraš kaj žalostnega… ljudje imajo nazadnje radi nekaj žalosti… vsakogar kaj boli, Miškec, kar pa pokaže šele nazadnje…’ In zares – ljudje najprej pripevajo, sprva tiho, nekako vsak zase, ko pa urežemo čardaš, že se zavrtijo pari po sobi.«107 Odlomek dobro ilustrira vzajemnost med sporočevalcem in sprejemalcem: kako se vlogi podajanja in sprejemanja v folklornem dogodku selita zdaj od enega do drugega udeleženca v njem. Ali pa to ostane zgolj neuresničena želja: »Na trati sredi vasi so prepevali dečki. Kar milo se jima je storilo, ker bi bila tudi sama najraje prepe­vala z njimi. […] ‘Tak nu, Števek,’ je rekel Markec.«108 Da je Kocbek utegnil zares biti pozoren sprejemalec109 tuje bolečine, priča njegova ref leksija o poslušanju, ki se sicer bolj nanaša na druge vrste pogovor, na filozofsko prerekanje: »Redki ljudje znajo v pogovoru poslušati človeka. Nekateri izrabijo čas, ki ga porabi njihov nasprotnik za svojo tezo, za to, da v sebi zbero gradivo za nov od­govor, namesto da bi ga našli v pozornem poslušanju sočloveka. Taka je večina današnjih ljudi, današnji človek je po veliki večini apriorističen. Zato nastaja v vseh pogovorih le formalen dialog, to se pravi paralelno odvijanje dveh gluhih tez, ki druga druge noče razu­meti.«110 .).Družbeni.kontekst »Pogovori so se razpredli po sobi. Tedaj je sladki Dolfe splezal na klop in izzval pozor­nost s svečanim glasom: ‘Lepo ste peli. Ganilo me je. Kaj želim vsem godovnikom, veste sami. Na nekaj pa smo skoraj pozabili. Njega se nismo spomnili, da bi mu voščili, njega, Kremlo­vega Jožeta.’ Vsi so se muzali po sobi, ker so vedeli, da misli Stalina. Nekateri so zaploskali, drugi živahno hvalili Dolfetovo bistriumnost. Tako jasno se Dolfe še ni izdal v sobi. Torej vendarle ni bil samo črnoborzijanec, imel je nekaj politične zavesti.«111 Kocbek mimogrede prestreže prepletanje civilnega življenja sredi druge sve­tovne vojne. Drvarjenje v kočevskih gozdovih med dvema vojnima taboroma: »Pri­ 105 Miško Kranjec, n. d., 230–231. 106 Prav tam, 266–267. 107 Prav tam, 280, 281. 108 Prav tam, 281, 99. 109 Sprejemnik je predmet (prim. radijski, televizijski sprejemnik), medtem ko je oseba spre­ jemalec; po vzorcu: (s)poročevalec, pripovedovalec. 110 Edvard Kocbek, n. d., 620. 111 Juš Kozak, n. d., 91–92. pravljali smo drva, si kuhali in peli. Enkrat je prišlo nekaj partizanov, ki so prenočevali pri nas, zjutraj so odrinili. Potem dolgo, skoraj mesec dni nismo nikogar videli. Pred petimi dnevi so nas obkolili fašisti.«112 Miško K ranjec v pr voosebni vlogi analizira blišč in bedo vaških šeg in kritično opazuje njihovo propadanje in izničevanje, kar utemeljuje s socialnim položajem njihovih uporabnikov: »Vidim, da ne poroka ne gostija nista v blišču našega prekmur­skega življenja – mislim življenja pri bogatejših kmetih – v blišču vseh razkošnih običajev in šeg. Sploh – zdi se mi, da od vsega tega ni ostalo tu prav nič. Že na poroki svojega brata sem odkril, da je od vseh šeg, običajev bore malo ostalo, pravzaprav nič. Kakšno razkošje vsega sem otrok lahko opazoval po gostijah pri bogatih kmetih, kjer sem se opletal z drugimi otroki vred in čakal, če kaj dobim. […] Se mi je pa iz dneva v dan bolj vsiljevala v oči sirova resnica: da vse te ceremonije, vse te starodavne šege pri revnih ljudeh naglo odmirajo, ker ni zanje prave podlage, nikakih posebnih vzrokov in pogojev. Začeli so odhajati po svetu in so se morali prilagajati okolici: ljudje bi se mu bili smejali, kdor bi na priliko bil šel v bregušah za delom po svetu. Sicer pa – reveži vendar niso nikdar zmogli toliko blaga, da bi si bili dali šivati breguše, ko še za navadne hlače niso imeli blaga. V rokah revežev je vse zgubilo svoj blišč, svoje razkošje, izmaličilo se je. Izmaličenega pa še reveži niso marali. Reveži so si začeli odpirati dveri v svet, morali so si jih odpirati, če so hoteli živeti, pa so tako še tisto bore malo izročil, ki so jih hranili, zametavali: ne le da niso bila zanje uporabna, celo v napotje so jim postala. Iz sveta so se vračali spremenjeni; kolikor so se vživljali v stare navade, so postajale te zanje brez vsake vrednosti. –«113 Razen razredne diferenciacije mimogrede vendar­le nakaže, da je na pavperizacijo njegovega rodu vplivalo tudi pretirano uživanje šmarnice (slabe vrste vina). Ciril Kosmač se v obdobju italijanskega fašizma – zato tak poudarek slovanski samo-zavesti! – s pretresljivo glasbeno sceno poslavlja od umirajoče matere: »Oče je igral, torej je mami res odleglo. Igral je koroške narodne pesmi, ki jih je mama tako rada pela. […] Bilo je tiho. In utihnil je tudi harmonij. Slišal sem, da je oče stopil v sobo k mami, pa se je kmalu spet vrnil v izbo in harmonij se je spet oglasil. Zdaj je dokaj glasno zadonela pesem ‘Slovan, na dan!’ To pesem je mama zelo rada pela. Pela jo je še preteklo zimo, ko se je včasih privlekla v izbo in se spravila v zapeček. O mraku so se otroci stisnili okrog nje in jim je pela. In kako je zvenel njen glas! Čeprav zdaj ni pela, se mi je vseeno zdelo, da slišim, kako brnijo stekla v razmajanih, preperelih oknicah… Toda glej, oglasil se je očetov mehki bariton: Prikaži se, rešilni dan, /otmi naš rod… Pesem je utihnila in nato je utihnil še harmonij.«114 Preproste Šavrinke, ki se zaradi boja za vsakdanji kruh ne morejo sprijazniti z mejo med Istro in Trstom in se zato znajdejo v zaporu, premlevajo zagatno stanje po koncu druge svetovne vojne in ponavljajo za eno od njim podobnih: »‘Ma jaz ne verjamem predsedniku Koriču, ki šraja, da je zdaj fašizma za vse cajte konec in da bojo oni, se pravi, ta nova oblast, zapirali samo tiste, ki so proti ljudstvu. Ma kako more bit kdo, ki je iz ljudstva, proti samemu sebi? Eh, oblast je zmerom ena in ista, samo obleko menjava.’«115 112 Prav tam, 121. 113 Miško Kranjec, n. d., 235–237. 114 Ciril Kosmač, n. d., 59, 68. 115 Marjan Tomšič, Zrno od frmentona (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1993), 187–188. h).Predmetni.kontekst Kozakov roman se dogaja v zaporu v drugi svetovni vojni. S tem je zaneslji­vo ogrožena eksistenca njegovih prebivalcev (!!!): »Med množico, ki se je gibala po sobi, kolikor je prostor dopuščal, se je pretikal ‘sladki Dolfe’.« V odlomku se prepletajo predmetni, emocionalni in družbeni kontekst, ki lebdi v ozadju konstitucije spre­jemalca: »Na Jožefovo so za osojnimi stenami še vedno ležali umazani snegovi. … Mnogi jetniki so bili z mano vred godovniki. V noči na Jožefovo ljudje niso spali, čepeli so ali se leže pogovarjali. Po deseti je nastala tišina. Ob nasprotni steni se je pod temnimi okni zbralo nekaj mladih fantov. Čuden mi je z nasmeškom zaupal, da bodo zapeli. Nekaj trenutkov kasneje so se ubrali glasovi in pesem je zajela vso sobo. Pritajeno so se dvigali glasovi, fantje so peli s hrepenečimi občutki: ‘Pa če so stazice, k’ so včasih bile’… Še nikdar v življenju me ni pesem tako vznemirila kakor v tej gneči človeških teles, ko so se za hip vse oči, nekatere v moji bližini celo vlažne, zagledale v umazane žarnice pod stropom. Kakor iz daljave, ki je nisem že skoraj poznal, je seglo vame in me pretreslo. Pesem je še živa. Še živita ljubezen in radost v človeških srcih, sicer daleč nekje, a vendar živita. Ko so odpeli prvo, ni nihče motil gluhe tišine. Čuden se je sklonil k meni in mi zašepetal, da lepo pojejo. Vsi so napeto pričakovali drugo. Glasovi so se zopet ubrali v ‘Ko so fantje proti vasi šli’.... Čuden se ni mogel vzdržati in je potiho pripeval. Spomin me je prestavil v našo vas, kjer sva tolikokrat poslušala pesem, ki sem jo takrat prvič slišal. Ležala sva v gorenji izbi, v vaških mlakah so regljale žabe. Mesečina nad drevjem nad žitom, v sobo so prihajale dišave zemlje. Sv. Roka vitki zvonik je stal bel kakor sneg nad tihimi hišicami, od tam so prihajali fantje s pesmijo. Pri vaškem kozolcu so se po navadi ustavili in odpeli refren ‘ona sladko spi, sladko spi… nič več se ne prebudi’… […] Fantje še niso odpeli, ko je prišel k vratom službujoči brigadir, molčeč Sicili­janec. Na opombo, da je petje prepovedano, so mu povedali, zakaj pojejo. Pogledal je v sobo: ‘Naj odpojejo.’ Priprl je vrata, ki bi morala biti odprta. Drugi dan, ko smo stali cinque per cinque, je vprašal, kdo goduje, in je vsakemu stisnil roko: ‘Anche io’ (Tudi jaz). Opoldne je delil hrano in jo odmeril vsakemu večjo porcijo. Ko so fantje odpeli ‘Tamo daleko, daleko kraj mora’, se je beseda razvezala.«116 Avtor romana Na kmetih se skrije za f iktivnega pripovedovalca, ki ga posadi v ječo. V njej je po prestanih zaslišanjih možnosti za vzpostavljanje govornih položa­jev in s tem tudi folklornih dogodkov na pretek, saj je dovolj časa za pripovedova­nje in poslušanje: »Takoj skraja moram povedati nepoznanemu bralcu, ki bo kdaj prebiral te liste, da jih ne bi nikdar popisoval, če ne bi v kajhi, kjer sem tudi sam sedel, naletel na nekega kmečkega poba, doma s Štajerske, in če me ne bi ta pob ali Hedl, kakor se je pisal in kakor smo ga klicali, stisnil nekje za golšo, se pravi, da se mi je zasmilil. […] Skraja je ta Hedl komaj katero zinil in bi mu skorajda verjeli, da so mu ženske zavdale; kajti vse, kar smo zvedeli o njem, je bilo to, da je neko žensko stisnil. Ali dolgi nedeljski popoldnevi so ga omeh­čali; nekaj nedelj je presedel na pogradu, vedno sam zase, ter gledal nezaupljivo po kajhi, kakor kak lisjak, ki so ga ujeli in ga spravili v kajbo […]«117Ivan Potrč svojega pripove­dovalca umesti v svoj roman prav z vidika pripovedovanja. Le-to poteka zgolj v ka­znilnici in samo ponoči. Okvir romana od osrednje pripovedi razmejujeta le kraj in čas, medtem ko je ista upovedena oseba glavna v obeh plasteh romana, tako v 116 Juš Kozak, n. d., 38, 91–92. 117 Ivan Potrč, n. d., 22. okviru kot v osrednji pripovedi, ki se dogaja »na kmetih«. Popisuje jo njegov jetni­ški »kamerad«. Pisatelj tega nočnega pripovedovalca dolgo pripravlja do besede in tu imamo pravzaprav primer tiste vrste pripovedovanja, ki sodi v zaključeno družbo. Slovstvena folkloristika ugotavlja, da pripovedovalci isto zgodbo drugače pripovedujejo v spolno enotni ali mešani družbi ali celo otrokom. Tukajšnji spreje­malec Hedlove skrotovičene ljubezenske zgodbe je izrecno moška družba. Težko da bi ženska prenesla tolikšno preklinjanje, sploh še na njen račun. Za razliko od pr vih dveh so v Tomšičevem zaporu ženske. Njegove prebivalke, ki se jim kdaj pridružijo tudi pazniki, si krajšajo čas z dražljivimi zgodbami iz po­nesrečenih zakonov in oziranja čez plot. Na primer tisto, kako neka žena zastrupi sosedo, s katero se je spogledoval njen mož: »Ali eno nedeljo je žena od tega kmeta, o katerem vam pravim to štorijo, šla k Štefaniji in ji nesla en kos belega kruha. Vi znaste, da je zdaj huda lakota, a ta ženska je prinesla lepi beli kruh lačni Štefaniji. Ona pa je rekla, da kruha ne bo pojedla, ampak da ga bo dala otrokom. Bepa se je ustrašila in je Štefaniji oblju­bila, da bo za otroke prinesla večji in še lepši kos, a ona naj zdaj ta kos takoj poje. Eko, in se je zgodilo, da je Štefanija pojedla tisti kos belega kruha in ga hvalila, da kako je dober, ali čez pol ure ji je postalo strašno slabo, bla je bleda ko kamen, bruhala je in čez dan je umrla.« Mož se je nekaj dni »mučil, potem pa se je odločil in šel povedat miličnikom, a zdaj ga peče vest, ker je izdal lastno ženo in mater svojih otrok. Zaradi tega, pa tudi zaradi Štefanije, se zapija.’«118 Še več je takih o besednem deliktu, katerih posledice nekateri okušajo na lastni koži, ker da so postali sovražniki ljudstva. Na primer Miro Poč, ki jo je za­radi ruskega prijatelja izkušenj z lakoto svaril pred kolhozi. »Mislil je, da dela dobro, a oblast je to razumela kot sovražno propagando, in so ga zaprli in obsodili na sedem mesecev prisilnega dela. To štorijo je Toníni pravil Valerjo iz Puč. […] In malo je manjkalo, da niso zaprli tudi Valerjevega brata Oréšta. […] ‘On se je rešo,’ je govoril Valerjo Toníni, ‘a sosed Deljo je v pržoni samo zato, ker se je smejal temu, kar je govoril teoretik Jože Ferán. […]’ Tem pravljicam se je Deljo smejal in je vprašal teoretika Ferána, če bojo skupne tudi žene, in če mu bo odstopil za eno noč, ali pa kar za več noči, svojo lepo, mlado Karlinco. […] Deljo je bil obsojen na pol leta zapora zaradi sovražne propagande, in potem se seveda nobeden ni več upal javno smejati teoretiku Feránu, in so morali poslušati njegove pravljice.«119 Pavle Zidar imenitno oriše gostilniško govoričenje, popolnoma odtrgano od realnosti: »Vsak kotiček je imel svoj glas. Pripovedovali so si do trde noči, kaj je kdo. Vsakdo je vedel o drugem le najslabše. Omizje je govorilo o drugem omizju, ko da so tam sami prešu­štniki, ljudje ki jih je zakon obšel samo zato, da jim da možnost, da se še enkrat napijó. Da ne bodo potem rekli zakonu, da so žejni. Od vsepovsod so spregledali tiha sovraštva. Zato ker je lani dobro prodal packe; ker so mu meli proso s cele vasi; ker je omožil hčer; ker je bil bolan in je ozdravel; ker je bil v partizanih; ker ga je obiskal brat iz Ljubljane; ker je dobil pozdrave iz Amerike; ker mu niso vsega pobrali kot drugim…Vmes pa so odhajali od omizij v vežo, kjer so se prijazno ogovarjali. Ali pa si pomagali pri vozeh in si drug pri drugem sposojali zobanje za konje…«120 118 Marjan Tomšič, n. d., 200–201. 119 Prav tam, 187–189. 120 Pavle Zidar, Sveti Pavel (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988), 159. i).Emocionalni.kontekst Pesem je izraz veselja: »Moja žena je nenadoma dobila lične gojzarje. Priskrbele so ji jih aktivistke, darovala jih je učiteljica iz soseščine. Vse to je dvignilo naše razpoloženje. Začeli smo prepevati, najprej rahlo, potem pa vedno glasneje. To pa šele takrat, ko se je za­slišal Urškin glas.« Je izraz globoke žalosti. Ob novici, da je padel Aleš Stanovnik, Kocbekova tovarišija onemi: »Tovariši so že sedeli ob ognju in strmeli vanj. Plamen je prasketal, nikomur ni bilo do besede. Nato je Lubej zabrundal melodijo, tiho in čisto. Drugi se mu je pridružil, prevzelo je še tretjega. Vzdignila se je pesem, nežna narodna melodija je požlahtnila ostrine. Rana je še curljala, toda nihče ni bil v zadregi, ko je pripeval. To petje je bilo obreden izraz žalosti.«121 In še kaj: »Začeli smo prepevati narodne pesmi. Nazadnje se je razpoloženje spremenilo v fantastično igro, vsak je svoje gonil in predel. […] Zvečer sem bil znova v kmečki hiši na koncu vasi. Pogovor z aktivistom, ki me je tam čakal. Družina je na peči leže večerjala. Nato so sedli okrog peči, na obisk je prišel znanec iz čete na Vetrniku, nekdo domačih je vzel v roke tamburico in zapel partizansko pesem, drugi so mu pritegnili. Začutil sem, kako naša bojna pesem postaja domača v ljudski ustih, dobiva nov odtenek melodije in nov vsebinski poudarek. […] ‘Melodija spremeni celo svetovni nazor,’ je dejal Kidrič. Naše gledanje je postalo diagonalno. Kakšna pisanost življenja!«122 Mlad zidarski pomočnik v romanu Saša Vuge tvega življenje za naklonjenost zapeljivega dekleta: »Zvrh zvonika je vzkriknila vesela, čudna pesem. […] Z zvonika se je spet razlila čudna, zakričána pesem. […] Čudno pesem vrh zvonika je premrznilo kot slap.«123 Emocionalni kontekst se posebno razpre v budnih nočeh. Edvard Kocbek sporoča o sproščenosti v družbi, toda tudi o skrivnostnem nočnem času: »Najprej smo se šalili, potem smo utihnili in se hipoma znašli v tisti ponočni uri, ko je na vse strani enako daleč in blizu, ko je v sleherni duševnosti prav toliko nejasnosti kolikor jasnosti, ko zadrhtijo v človeku zatrte in nezadoščene težnje, ko se prebudi čut za neznano in čudežno.«124 Medtem ko Ivan Potrč z nesrečnim Hedlom ustvari pripovedni dogodek v skladu z zaprto strukturo slovstvene folklore, saj je njegov pripovedovalec v zaporu, Lojze Kovačič doseže navzkrižje struktur tako, da dá govoriti ob mrtvecu, kar je seveda nepreklicno zaprta struktura, toda pripovedovalca hitro nadrealistično preseli v folklorni svet: »‘O, bil je dober človek,’ je rekla in iztegnila čez mizo roko, na kateri so se sve­tili nohti, in jo položila na mojo. […] Govorila je, kakor da ga ni zraven, tik ob naju njegove noge v marogastih nogavicah s shojenimi stopali, ki sem jih nosil za šolo tudi jaz, kadar so bile moje umazane. […] Oče je ležal in spal, ona pa je sedela na stolu budna in vabeče go­vorila. Za trenutek sem celo pomislil, če ni tuja, hudobna ženska iz pravljice ali iz debelo na­tisnjenega sodnega kotička na zadnji strani časopisa, ki me drži za roko in me skuša nekam odvesti, morda v temen gozd, kjer se med drevesi sprehaja trebušasti, okrogli Človekojedec v rdeči kapuci in s sekiro na rami, tako predirljivo me je gledala tista starka, kraljica-čarovni­ca v sanjah, naslonjena z brado na palico, s katero je nestrpno tolkla po tleh. Obrnil sem se k očetu; glava mi je bila polna travnikov, gozdov, hribov, ki si jih nisem znal predstavljati v dnevni luči. To ni mogoče, da bi bil oče mrtev.«125 Deček, ki je pravkar izgubil očeta, 121 Edvard Kocbek, n. d., 36, 50–51. 122 Prav tam, 449, 452, 128. 123 Saša Vuga, Na rožnatem hrbtu faronike (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 51, 53, 54, 55. 124 Edvard Kocbek, n. d., 400. 125 Lojze Kovačič, Deček in smrt (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968), 85. se pogosto prestavlja v irealni svet: »Po pločniku navzdol je šla neumna Mica, cipa, v svoji črni klotasti halji, z galošami na nogah, z obvezo na čelu, v volneni ruti, izpod katere so mahale štrene svetlih las; v eni roki je nosila majhno oguljeno aktovko, drugo je previdno držala na trebuhu in gledala predse, v povečane noge, s svojim čudnim, bebavim, večnim nasmehom. Gledal sem jo kakor postavo zavrženega iz pravljice.« »Na mizi sem zagledal očetov negibni, beli obraz. […] Takrat se je med vrati prikazala belolasa starka iz tretjega nadstropja, ki je stanovala v izbi zraven vodovoda. […] Na drugi strani sem sedel. Starka je ostala sama pred mizo, kot čarovnica, ki se bo zdaj zdaj začela pogovarjati z njim in mu morda storila nekaj skrivnega in odrešujočega.«126 Ob mejni življenjski situaciji, kot je smrt, se subjektivno doživljanje osredotoči samo vase. Za prizadetega smrt drugih ni pomembna: »Pogledal sem v tla. Ampak ne, on ni mogel biti mrtev; samo oče je umrl, samo on je umrl v Ljubljani in hodil zdaj po nebu nad njo, nobeden ni mogel hoditi vštric z njim; smrt ni vojska ali šola, kjer so si vsi šolarji ali vojaki enaki. V tem mestu so samo neumneži, ki ne vedo, da je umrl samo eden; delajo neumno, ko bedak Jurček v pravljici, ker nikoli niso živeli v Ljubljani, in prinesli so gospoda sem v hišico, kot da je mrtev; sploh nič ne vedo, kdaj je človek mrtev […].« Pogrebni delavci so za otroško perspektivo prav tako pravljična bitja: »Nato so se med množico prikazali črni trirogelniki, od katerih sem enega že videl, in potem tri postave, male in velike, vse v istih pravljičnih dimnikarskih oblekah, v usnju, resah, vrveh in v svojih klobukih, ne da bi bili ljudje kaj posebej opazili ali se umikali vstran, temveč narobe, oni sami so se umikali ljudem.« »Šel sem proti tramvaju kakor proti ne vem kakšnemu pravljičnemu vozu, v njegovi medli rumenkasti svetlobi z veščastimi sencami ljudi.«127 .).Jezikovni.kontekst K akor se vidi iz naslednjega razdelka, ta pride do izraza predvsem pri drobni slovstveni folklori, to je folklornih obrazcih. Premisliti je, ali ne sodi v ta razdelek tudi terminologija nosilcev slovstvene folklore. Istrskim je vse štorija: »Nezavedno je obtoževala komuniste za smrt svojega moža. […] ‘Ma kaj se jaz mantram s temi štorijami,’ si je nenadoma rekla odločno. […] ‘Ma Tonca s Ćubeda je pasála drugači,’ je začela Tonina praviti eno drugo štorijo od kontrabanta.«128 c) Ravnina teksta Najprej sodi sem jezikovna ubeseditev. Narečno besedišče poživlja Potrčev roman, da bi s tem poudaril njegovo prostorsko umeščenost, ki ga opravičuje naslov. Pri­mer: »Takšna ‘kljúbetnost’ se me je lotevala, ‘kljúbetnost’ in razigrano fantovsko veselje.«129 Podobno že naslov K ranjčevega romana opravičuje rabo živega jezika. Primeri »‘Še ni mrtev, še ga daj, pokeč ne bo prosil milosti.’«130 Tudi Marjan Tomšič želi upove­deno pokrajino jezikovno okarakterizirati. »To delajo, da bi nas pridobili, da bi ‘bli’ za njih, a ‘polja’ nas bojo začeli stiskat. Jaz jim nikole nisem verjel in jim ‘nanka’ zdaj ne 126 Prav tam, 144, 145, 173. 127 Prav tam, 219, 255, 356. 128 Marjan Tomšič, n. d., 36, 58. 129 Ivan Potrč, n. d., 13, 14, 24, 28. 130 Miško Kranjec, n. d., 74. zaupam. […] ‘Moj nono, ki je znal eno malo latinsko, […] alora, ta moj nono je zmerom govoro: témora mutára, kar bi pomenlo po naše. […]«131 g).Drobna.slovstvena.folklora Po romanih je raztresena kot rozine v potici. Medsebojno soočenje njenih sesta­vin na enem mestu pokaže njeno pestrost, različno funkcionalnost in ustvarjalno potenco v procesu literarizacije. –.Vzdevki. V družbi, ki nima kaj početi, se hitro zgane ustvarjalna žilica, kar je v boju za mentalno stabilnost in vsaj preživetje dobro znamenje, četudi koga pri­zadene. Bližnji dobijo nalepke. »Med množico, ki se je gibala po sobi, kolikor je prostor dopuščal, se je pretikal ‘sladki Dolfe’.«132 (Tu in v nadaljevanju podčrtala a.) »V nedeljo dopoldne so pripeljali uradnika srednjih let, bledikastega, polnega obraza in nenavadno zgovornega. […] Od jutra do večera je kakor čmrlj nabiral novice, vesti in tolmačil, pa najsi so ga hoteli ali niso hoteli poslušati. Nekdo mu je izmislil ime, ki se ga je prijelo in poslej ga je vsa soba poznala kot ‘Agencija Gregori’. […] Medtem sem opazil, kako je Agencija Gregori zbral okrog sebe gručo, v kateri so živahno razpravljali. […] Čez čas je prišel nekdo iz gruče k nama in pripovedoval, kako je Gregori po vsemogočnem in temeljitem preudarku prišel do sklepa, da me ne nameravajo izpustiti.«133 Kocbek opisuje dogodivščino, »kako so ob tisti priliki po naključju trčili na nezna­no partizansko četo in ji zaradi njene nebojevitosti dali ime Kurja farma. […] Vidi se, da ima Kocbek ušesa za take jezikovne posebnosti, saj jih zapiše še več: ‘Hasanaginica, jutri grem, prišel sem po slovo.’ […] Žena je postala šef tehnike, partizani, ki nas stražijo in nas v prostem času obiskujejo, ji pravijo ‘šeflja’. […] Po dveh urah smo prišli na sedež Dermastje-Urbana, ki mu pravimo tudi ‘vojvoda’ […] Jarcu pravimo Suhi.«134 Težko je verjeti, da je Potrčev Štrafela popolnoma nevtralno moško ime, četu­di bi bilo izpeljano iz hišnega. Roman sam o tem molči. Razen če ne gre za namig štrafati = kaznovati, spraviti v nesrečo, v stavku: »Štrafela pa je odšel v Maribor, tja, od koder se je štiriinštiridesetega vzel in prinesel nesrečo Gomili, še posebej naši hiši.«135 Da ga pa mati zmerja, je popolnoma jasno: »‘Zadnji mi boš ponujal mojo pijačo, ti steklač!’ […] Sestra in Štrafela sta se vzela civilno, brez žegna, kakor so govorili pri hiši. Za mater je bilo to toliko kakor nič, ko da se sploh ne bi vzela. Toda Štrafela tega ni smel slišati; to je bila zanj že politika. […] Kaj pa naj si mislijo o steklaču?’« Pravi pomen zmerjavke »Tunika – čunika…«136 je mogoče prav doumeti s primerjavo kozjanskega vzdevka činek, čunek za majhnega prašička.137 Ciril Kosmač je na splošno znan po tem, da imajo njegove osebe karakteristič­ne vzdevke. Spomnimo se na njegovega nesmrtnega Tantadruja. Punčka, katere oče bi bil pokojni kadet, je dobila ob rojstvu ime po njem: » – Kam naj zdaj damo tega črvička? Kdo ga bo redil? … – A, Kadetko? 131 Marjan Tomšič, n. d., 90, 34–35. 132 Juš Kozak, n. d., 38. 133 Prav tam, 48, 130–131. 134 Edvard Kocbek, n. d., 10, 14-15, 19, 21, 77, 78, 155. 135 Ivan Potrč, n. d., 108. 136 Prav tam, 5. 137 Od Daniela Artička predlagani naslov za eno od knjig v zbirki Glasovi! – Kadetko.«138 »Naslednji dan me je mama poslala v Rute po grbastega Strežnikovega Martinčka, ki se ga je že zdavnaj prijelo ime Vešpa, ker ni mogel povedati stavka, ne da bi vsaj dvakrat ponovil: ‘Veš pa’.«139 Ciril Kosmač vsak vzdevek izvirno utemelji: »Teta Anca, ki je slu­žila za kuharico v Gorici in ki je bila prav tiste dni prišla k mami na obisk, je bila res živa pratika. Vso vas je imela v mezincu, kakor se reče. Vedela je za vsako hišo, kdo jo je sezidal in kdaj, in kako in zakaj je prehajala iz roke v roko. Vedela je za vsakega, kdaj se je rodil, kdaj je bil pri birmi, kdaj se je poročil in kdo mu je bil boter in kdo priča. … – Na, ti o volku, volk iz gozda! se je nasmehnil oče in s koso pokazal proti mlinu. Tamle gre, naša pratika.«140 K ranjec nam posreduje tudi vzdevek z dvoumnim pomenom, ki karakterizira tudi zaznamovanost nezakonskega otroka: »Mati je najbolj zgodnja leta preživljala v tej veliki hiši in na še bolj prostranem vrtu, za visokim rakitovim plotom, kjer je le skozi reže v latastih vratih bilo moč videti, kadar se je kdo peljal ali šel mimo. Nezakonska je bila že od vsega začetka oznamovana z vzdevkom ‘fačuk’. Čeprav jo je prvi tako poimenoval dedek in to kar ljubkovalno, je za bratrance in sestrano to bilo posmehljivo, njena mati pa je v jezi in v nekem besu – kakor da je otrok kriv njene nesreče – često rekla ‘prókleti fačuk’. […] Toda ta ‘fačuk’ je hotel živeti, čeprav vsiljeni tujek na doslej tako čistem gruntu Fujsov. In prej tako zaničljivi vzdevek ‘fačuk’ se mu [= dedku] spremenil v ljubkovalno ime, nazadnje že celo kar v ‘moj fačuk’. […] Kakor pa je doraščala, so ji bratranci in sestrana – ta je bila celo kričava, jezična – bili nevoščljivi za dedkovo naklonjenost. ‘Dedek te kličejo,’ so ji rekli, če je stari Fujs koga klical.« »‘Pa ne mene,’ je ugovarjala. – ‘No – fačuka kličejo, to si pa ti. […] ‘Fačuk – dedku je treba noge oprati.’ Toda ta ‘fačuk’ je gluh, če ga drugi tako kličejo. In ko zanalašč, jo dedek takrat vedno pokliče z njenim pravim imenom ‘Mankica’. […] ‘Mar naj čakam na grofa, ha? S fačukom?’ […] ‘Kaj bosta pa s fačukom?’ Ta ‘fačuk’ ima oči polne solz, vendar zazdaj še ne kriči, odloča se, odločitev pa je strašna. Sreča le, da mlado srce pozabi tudi na najbolj sirove odločitve. In tudi Mankica bo pozabila.«141 –. Besedne. igre. Pravzaprav bi bil en edini primer lahko uvrščen k vzdevkom ali zmerljivkam, saj se Zidarjeve žanjice obmetavajo z izrazi, ki so jih bile deležne zadnje med njimi, manj urne ali kaj podobnega. S tako nedolžno, za prizadete pa neprijetno zabavo so si krajšale čas: »‘Ja kaj pa! Saj si nekaj rekla!’ je dregala Božička. ‘Rekla sem,’ je povezovala Strgarka, ‘rekla sem da jarem vlečeš.’ ‘Jarem da vlečeš,’ ji je pošepetala Štihlja. Jarem ja,’ ji je tiho odgovorila Božička. ‘Ona pa špago.’ Odmaknili sta glavi in Božička se je vzravnala. ‘Jarem, praviš?’ je še enkrat vprašala. ‘Ko je prej ni bilo, bo pa zdaj medalja!’ je zavpila in se hahljala.«142 – Hišna imena. Pavle Zidar še s pridom uporablja ženske oblike hišnih imen: Grdenka, Debevka Božička, Strgarka, Štihlja, Žagarca. 143 Prav tako ima za hišna imena posluh Miško K ranjec: »Ženska, ki tako poseda vso zimo pri peči, ali si včasih poišče 138 Ciril Kosmač, n. d., 151. 139 Prav tam, 149. 140 Prav tam, 59. 141 Miško Kranjec, n. d., 14–15, 17, 18, 20, 24. 142 Pavle Zidar, Sveti Pavel, 68–69. 143 Prav tam, 56, 57, 58, 59. kakšnih drobnih opravkov, je naša mati. Poslednja iz starejšega rodu Fujsov-Pickov. Nekaj drobcev naslednikov Pickov sicer še živi, so pa razkropljeni, že novi rod, brez izročila, tudi brez sorodniških tesnejših vezi. Od Fujsov je ostalo le še ime pri dveh hišah v tisti sončni zakotni ulici, ki se je včasih zgubljala v močvirje, v divjino. Tudi naša hiša še hrani to ime, vsaj za vaške ljudi. In ostali so Fujsovi krči, vsaj v katastru.«144 –.Frazemi. Miško K ranjec pojasnjuje domače besede in besedne zveze, kot da je zaradi njih v zadregi pred bralcem: »Andraž je preklinjal, psoval, pretil, vse drugo je počel, le za milost ni prosil, celo je ujel Jožefa za drugo nogo, je pa ta še utegnil, da je udaril po tej roki. ‘Mislim, da mu je zdaj dovolj,’ je menil Filip in pustila sta Andraža ‘ležati v mrtvo ime’, kot pravimo […] Bil je prepričan, da je tudi v revščini moč živeti, če le človek ima voljo. Je pa premišljeval, če le ne bi morda bilo bolje, da ‘razmeče’ vse, kot temu pravimo pri nas […].«145 Res so bralcu prekmurski manj znane kot na primer Tomšičevi, ki so splošne: »Bil je užaljen, toda odpovedati se ji ni hotel. Zato je zdaj spet poskušal. Ko je videl, da iz te moke zaenkrat ne bo kruha, je zasukal pogovor in začel grdo govoriti o novi oblasti.’«146 –.Primerjalna.rekla. Iz intelektualno zahtevnega Kocbeka se v preprostem ži­vljenjskem okolju izvijajo starodavne ali otroško zaznamovane plasti: »Od gostoljub­nih znancev sem se poslovil kakor njihov sin. […] Zdaj je [Miran Jarc] prišel kakor deseti brat, pod pazduho je nosil nerodno škatlo, povezano z motvozom […] Pred nekaj minutami smo imeli na stezi modre filozofske pogovore, zdaj pa smo se razigrali, kakor da bi se nas bila dotaknila čarovnikova moč. […] Nocoj sem prišel iz bunkerja v mesečino kakor v začaran svet.«147 Meščanski Juš Kozak nerealnost označi s pr vobitnim občutjem »Ko sem čakal v ambulanti, me je grenadir vprašal, v katerem gozdu so me prijeli. Povedal sem mu, da so me prijeli zjutraj v sobi, ko sem komaj vstal. Zmigaval je z glavo, kakor da mu pripo­vedujem pravljice. Bil je prepričan, da so nas vse privlekli iz gozdov.«148 Domišljija Cirila Kosmača je preverjena v rodovnem izročilu: »Samo stari, širokopleči Krn, ki je v dolgih tisočletjih že vse videl in vse doživel, je mirno ‘kadil svojo pipico’, kakor pravimo tistemu podolgovatemu, modrikastemu oblačku, ki poleti večkrat visi nad njim.«149 Podobno je z Miškom K ranjcem, le da je epsko širok kot rokavi Mure, ki se lenobno razlivajo po stegnjeni pokrajini: »Mlinar je znal vse – predvsem je čudovito znal pripovedovati: česarkoli se je ‘dotaknil’, vse je oživelo z njegovo besedo. Bil je pravi čarovnik. […] naj se je Fujs še tako mrgodil, ko je ta človek pripovedoval, naj se je še tako upiral njegovemu znanju – in znal je o sleherni stvari kaj povedati – po tihem mu je priznaval, da ima prav. Povrh vsega pa je bil močan. ‘Ko Madaj’, so rekli o njem, s čimer so mislili pravljičnega junaka, ki mu nihče na svetu ni bil kos.«150 Še najbolj konvencionalen je Marjan Tomšič: »‘To je sleparija. Lah je ko mačka, zmerom prileti na noge.’«151 Drago Jančar se namreč spet vrne v docela mitološko zaledje: »Oče je umaknil pogled. Tu je bilo v njenem pogledu in v njenih besedah nekaj, kar je bilo onkraj zmožnosti njegovega dojemanja ženske, sveta, 144 Miško Kranjec, n. d., 366. 145 Miško Kranjec, n. d., 74, 92. 146 Marjan Tomšič, n. d., 29. 147 Edvard Kocbek, n. d., 24, 131, 117, 585. 148 Juš Kozak, n. d., 35. 149 Ciril Kosmač, n. d., 83. 150 Miško Kranjec, n. d., 36. 151 Marjan Tomšič, n. d., 34–35. sploh vseh stvari. Ženska je bila zdaj s svojim vročičnim pogledom, s svojimi neznanskimi besedami in odločnostjo velika kakor ajdovska deklica, videl je v Crngrobu rebro ajdovske deklice«.152 »Pije, ko da je fant! […] Vrgli so ga v prikolico traktorja kot prašiča.«153 –.Pregovori..Vodja zapora se posmehuje jetniku, ki želi zaposlitev. »Ko sem We­issu tolmačil odgovor, je hladnokrvno dejal: ‘Nič zato, vprašanje ni konj.’«154 To je zelo lep primer procesa literarizacije, katere rezultat je folklorizem z intelektualnim zaledjem, saj pregovor predela v skladu s svojim predmetnim kontekstom. Pra­gmatična volja je skrajno racionalna: »Najprej smo se pomenili o političnem položaju na Gorenjskem. Tam je enotnost prebivalstva za sedaj dokaj močna, vendar se ne smemo zanašati na njeno stalnost, kajti zaradi posebnega tipa ambicioznega kmeta, letoviščarskega pridobitnika, okretnega trgovca in malega tovarnarja bo tudi v tej pokrajini prej ali slej prišlo do diferenciacije. In boljša prva zamera kakor zadnja.« […] K mečka pamet natre­se za svoje izkušnje cel pehar metafor: »V enem svojem stavku je povedal bistvo svoje filozofije: ‘Veste, nadloga pride pa odide. Brez nadlog ni življenja. Enkrat je kuga, potem lakota, potem kobilice ali pa huda žena. Povodnji se nam pozimi najbrž ni treba bati. Ali pa tudi, kaj si vemo. Kak hudič vedno jaše človeka. To je že tako urejeno.’ Smejali smo se mu. Rus je postal pozoren nanj in je začel z njim resen pomenek. Govoril mu je o znanstvu, ki bo napravilo red na zemlji. Kmet ga je gledal nekaj minut, potem pa se je neverno zasmejal in mu segel v besedo: ‘Ah, od škricev še nikoli nič pametnega ni prišlo. Knjigam ne verjamem. Vse lažejo, še sanjske.’«155 Pregovori Potrčevih oseb so kakor pika na i ustreznim scenam: »Toplečka je ta čas, ko sem brusil, zadrgnila snop in ga odvrgla, napravila novo poveslo, se podprla in me čakala. Potem je dvakrat urezala in rekla: ‘Šment, nabrusiš pa!’ ‘Nabrusi, da sámo reže,’ me je pohvalila Muršecova kočarka. ‘Kakor fant brusi, tako ljubi,’ je zinila Marica. […] ‘Težko bo, težko; same ženske bodo ostale.’ […] Vendar sem mislil, da moram kaj povedati, da jim moram odgovoriti; švrknil sem po kobili in, ko se je koleselj v breg proti mostu in pod kovačijo začel ustavljati, sem povedal: ‘Pravijo, da, kjer je baba gospodar, je volk mesar.’ […] Ljudje po Gomili so govorili, da bi bilo potrebno takšnega, kakor je Štrafela, ki straši s pištolo, zapreti, a kaj takega se v mestu z njim ni zgodilo; tudi mu niso vrnili pištole, […] zvedel je, da so jo že odnesli v mesto na milico. Tako so ljudje presodili, da tudi to ne drži več, kar so še vedno govorili po Gomili, češ da še niso minili časi, ko vrana vrani ne bo izkljuvala oči, in kako naj bi imel Štrafela v mestu še vedno ljudi, s katerimi je skupaj oral in se z njimi zakoval.«156 »Teta Anca, ki je služila za kuharico v Gorici in ki je bila prav tiste dni prišla k mami na obisk, je bila res živa pratika. […] – Na, ti o volku, volk iz gozda! se je nasmehnil oče in s koso pokazal proti mlinu. Tamle gre, naša pratika.« Kosmačeve osebe so izjemni opazovalci in znajo zelo pretanjeno dobesedno formulirati lastnosti svojih bližnjih. Jeza njegovega deda »prišla že v vaško prislovico«. »Sicer pa, se je ozrl vame, ali veš, kaj je rekel stražmojster Do­minik Testen? Rekel je: ‘Vsi smo neumni, samo vsak drugače.’ In, pri moji veri, kakor hitro 152 Drago Jančar, n. d., 32. 153 Pavle Zidar, Sveti Pavel, 24. 154 Juš Kozak, n. d., 21. 155 Edvard Kocbek, n. d., 498, 533. 156 Ivan Potrč, n. d., 29, 66, 108. je táko pametno zinil, sem takoj podvomil, če je hudič res neumen.«157 Kocbek pa piše o »Dakiju, enem najbolj znanih partizanov, čigar junaštvo je prišlo že v pregovor.«158 »Enkrat bi bil lahko že mir.’ ‘Pa ga ne bo! Ko bo Sava nazaj tekla, pa ga še ne bo, mi je večkrat rekla mama. […] »‘Jaaaaz, jaaaaz!’ [Tu imamo glede na jezikovno teksturo tudi odličen primer zategovanja besed!] je Jarc lezel skupaj, ‘ne, ne morem več, več.’ ‘Primi ga!’ je zavpil oficir Abramu. ‘Kaj ne moreš? Hoditi? O, pa boš! Iskal boš. Kdor išče, ta najde!’« Zidarjevi in Tomšičevi pregovori dopolnjujejo dialog v smislu posplošitve in s tem ograjevanja od konkretnega položaja.159 »‘Moj nono, ki je znal eno malo la­tinsko, naučil se je od gospoda Perota, bil je njegov ministrant, alora, ta moj nono je zmerom govoro: témora mutára, kar bi pomenlo po naše, da se vse sprevrača in da ni nobena stvar na tem svetu večna,’ je tolažila teta Lina.«160 To je še posebej dobrodošlo ob tako občutljivi temi, kot je šibkejša polovica: »Zdaj pa je že leto od takrat, ko sta se usekala z ženo. Ja, prav o malem šmarnu se je začelo. Hram je bil res dovolj na samem in se je dalo skrivati. Samo babja pamet! Babe in kače te speljejo k samemu hudiču.«161 »‘Ženska je ženska,’ sem odvrnil pa še dodal. ‘Rogljev nima nobena, pravijo naš oča, bode pa marsikatera… kasneje, če ti zdaj liže roko.«162 Ironični avtorski komentar si k pregovorom privošči le Drago Jančar, tudi svetim rečem navkljub: »Landshut je gorel na različnih koncih, v Rožni dolini so razbijali vrata neke hiše, pri mestni hiši so počili streli, na Golobjem trgu so ležali prevrnjeni vozovi […] nobene večje domače enote ni bilo v bližini, mestno redarstvo pa je povsem odpovedalo, torej so poklicali Avstrijce, v sili hudič muhe gre. […] Nekoč je bil Bog strožji, baje je bil v starih časih prav srdit, zato se take stvari niso mogle zgoditi. Če je bila ženska obljubljena enemu, potem ni mogla biti z drugim, ne da bi se Bog strašno razsrdil. In ko je bila Katarina še majhna deklica, je že vedela: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. In ko je bila že dekle, je to vedela še bolje. […] Vedel je, da Bog vidi, kaj se dogaja zdaj, ta hip v Misijonih, morda vidi tiste brate, ki so ostali z Indijanci in se zdaj bojujejo, morda je ta hip nekomu portugalska krogla razstrelila glavo ali mu je sulica preluknjala srce, morda leži med In­dijanci in plava na reki Paraná pater Berger, ki je ustanovil konservatorij za svoje ljube male Gvaraníje, on vse vidi, on vse ve, in Simon Lovrenc tam v Lizboni ni mogel razumeti, zakaj to dopušča, in če dopušča vse to, zakaj je morala umreti mala Teresa, s čudežno lepimi besedami na ustih, drugih ni znala.«163 –.Uroki.so lahko samostojni žanr, ali motiv široke zgodbe. Zaradi redkosti jih ni dobro zgrešiti.164 Definicijo je razbrati iz drobne pripombe: »Jezil sem se na sestro, Štrafelo pa sem skorajda sovražil. Bilo je, ko da bi ji Štrafela zavdal, ko če bi kača žabo uro­čila; vse je storila, kar si je zamislil.«165 –.Zagovori oziroma zdravljenje z besedami pr votno sodijo v mitološko sfero. K akor se lepo vidi tudi iz tukajšnje objave, so se jim pozneje pritaknile krščanske 157 Ciril Kosmač, n. d., 59, 102, 170. 158 Edvard Kocbek, n. d., 137. 159 Pavle Zidar, Sveti Pavel, 204–205. 160 Marjan Tomšič, n. d., 90. 161 Pavle Zidar, Sveti Pavel, 26. 162 Miško Kranjec, n. d., 105–106. 163 Drago Jančar, n. d., 273, 332, 351. 164 Marjan Tomšič, n. d., 157. 165 Ivan Potrč, n. d., 12. sestavine. »Res so hodili k Tinci ljudje v stiski. Mogoče zato, ker je bila deseti otrok in se je baje, tako so govorili, rodila v ‘srajčki’. Ma, v resnici je znala pomagati. Ko se je komu nare­dil ječmenček na očesu, mu je mahala pred obrazom s kosirjem in glasno govorila: Šenico žanjem, v snope vežem; črne repe sekam, proč jih mečem! Ko si se zamerla štrigi po svoji krvdi, naj ti oprosti; ko si se ji zamerla po njeni krivdi, naj se na njen nos obesi! Angelci sveti pevajo, meni in Mihelci pomagajo. Potem je nona Tinca še enkrat hitro in odločno ponovila prvi in drugi verz, nakar je vrgla kosir jezno in odločno od sebe. Z žegnano vodo je spet pokrižala bolnika, in ječmenček se je še isti dan posušil.«166 .).Folklorne.in.druge.pesmi Kolikor se romaneskni fragmenti nanašajo na tukajšnjo snov, so, če le mogo­če, predstavljeni v tukajšnjem razdelku. Glede na vmes vpletene sestavine teksture in konteksta pa so nekateri primeri predstavljeni tudi drugod. Inštitut za glasbeno narodopisje hrani veliko rokopisnih in tiskanih pesmaric, s katerimi so si pomagali pevci in pevke narodnih/ljudskih/folklornih pesmi. Bo­gve kje so jih kupovali tudi tisti, ki niso znali brati, upajoč, da jim bodo pomagali že opismenjeni. Miško Kranjec prestreza tak primer iz avtobiografske otroške per­spektive: »Soseda strina ima drobno knjižico s samimi pesmimi, ki jih še pojejo pri nas ali pa so jih peli nekoč pa so napevi že obledeli, ker vseh niti naš oče ne zna. Soseda Ana, žena tega ‘podplatnjeka’ pa zna viže vseh. Mlada je rada romala v Veržej, sploh po Sloveniji in je tam pobrala viže vsakovrstnih pesmi. Ne zna brati, vendar ima nek slovenski molitvenik in ima to Pesmarico. […] Iz te Pesmarice ji moram jaz prebirati pesmi in jih zato že tudi znam vse na pamet.«167 Ob bližnjem slovesu mladega pevca, ki odhaja v šole, si soseda zaželi drobne sreče. »‘Miškec, dahne zadihano. ‘Zmislila sem se še nekaterih pesmi, ki jih že dolgo nisem slišala. Saj poslej mi jih tudi ne bo imel več kdo zapeti – ali bi še tiste? Dajde, če se ti da, picek zlati…’ In tako znova s pesmijo napolniva njihovo nizko sobo z majhnimi okni […] Romava s pesmijo po tem našem močvirju nekam v svetlejše kraje, lepe […].«168 Med drugo svetovno vojno so nastajala nova besedila: »Prvikrat smo prepevali partizanske pesmi. Drobna, črnolasa partizanka je z nežnim altom zapela pesem, ki je še nismo slišali: Za vasjo je čredo pasla, /vsa vesela dan na dan, /s hrepenenjem gor je zrla, /kjer je vriskal partizan.« Naslednji odlomek je odličen primer sinkretičnosti vseh treh sestavin folklornega dogodka, in povrhu še za prozo in pesem hkrati: »Začeli so se duhoviti pogovori, kakor da bi se pomenkovala rdečelasi in plavolasi poet iz Chesterto­novega Četrtka. Zviška, dobrotno in vendar rahlo ironično. Brecelj je prinesel v čutaricah vina. Lubej je rahlo zapel, oči so se nam zožile, glasovi so se ubrali: ‘Al’ moja je lepša kak tvo­ja…’« »Približala se je ura slovesa. Zapeli smo vrsto partizanskih in narodnih pesmi. Fantje 166 Marjan Tomšič, n. d., 83–84. 167 Miško Kranjec, n. d., 132–133. 168 Prav tam, 206–207. pojo tako ubrano, da sem se v melodiji kar opotekel za njimi.«169 Sredi nočnih pohodov so se oglašale ne le partizanske, ampak razpoloženju in času ustrezne pesmi, od fantovsko prešernih ali zamišljenih zaljubljenih do cerkvenih: »Komaj smo vzdržali v grmovju in pričakali mraka, v prvi temi pa smo se razlezli kakor nočne živali in skoraj zaljubljeno gledali v mesec, ki se je slovesno vračal na nočno nebo, starodaven in pomirjujoč. Z Lubejem sva tiho zabrundala narodno melodijo: ‘Ko so fantje proti vasi šli…’ […] Rus in Vidmar sta šla pred nam, Lubej, Brecelj, Fajfar in jaz pa smo se ustavili v visokem pobočju sredi mladega smrečja in v jutranji temi tiho in ubrano zapeli Sveto noč.«170 K ljub intelek­tualnosti je Kocbekov motivni diapazon ob pesmih izredno širok in se nanaša na vse tri ravnine folklornega dogodka. Ne uidejo mu niti najmlajši: »Otroci, večinoma deklice, so se igrali v soncu, sedeli na deskah in dolgo monotono prepevali neznansko odda­ljeno melodijo: ‘Mi se imamo radi, radi, radi, radi…« niti pojav, ki ga literarna poetika označuje z minus postopkom: »Ležim, gledam proti Kumu in mislim na svojo Prlekijo. […] Ponoči ni več fantovskega petja.«171 Pavle Zidar ob nočnem fantovskem petju ubesedi celoten folklorni dogodek s skupino žanjic še bolj podrobno in na široko, kot to počne Kocbek, saj mu ni odveč navesti tudi precej pesemskih verzov. »‘Pojó!’ je rekla Strgarka. Grdenka je na­stavila pol obraza, da bi slišala: ?Pojó?’ ‘Pojó, ja!’ je jezno pogledala nazaj Strgarka. ‘Pa res!’ je slišala že tudi Božička. ‘Bodo ali Žagarjevi ali pa Furlančki. Mrkučev je tudi zraven. ‘Furlančki so!’ se je odtrgalo Štihlji. ‘Mrkučev že je!’ je rekla Strgarka. ‘In Žagarjevi so zraven!’ Grdenka se je pomaknila k ženskam. Zdaj jih je tudi ona čula. Peli so žalostno in zateglo. Vesela žalost je bila to, iz njih pa jo je trgala divja moč. Glas, ki je vodil, bi težko speljal do konca, če ga ne bi bili odnesli naprej basi. Bom vprašal kelnarce, ki sladko vince točijo, če one kaj vedo, kam je veselje šlo… In basi so poprijeli: Veselja ni nikjer, nikjer, nikjer, nikjer, veselja ni nikjer, nikjer, ni – kjer… Melodijo je bilo sem in tja še ujeti, a ne več tako od blizu.«172 Zidar preseneča s prvo kitico besedila, saj zastavlja strokovnjakom vprašanje, ali je različica s terena, ali si jo je omislil sam. 169 Edvard Kocbek, n. d., 34, 128, 61. 170 Prav tam, 284, 440–441. 171 Prav tam, 564, 283. 172 Pavle Zidar, Sveti Pavel, 63–65. Presenetljivo je z motivom oddaljenega petja Zidarju soroden Drago Jančar: »kakšen nedeljski večer oddaljeno petje pijanih fantov, topli veter bo prinesel besede, ki bi lah­ko bile namenjene njej: … nisi lepa, nisi zala, grem skoz mesta in vasi, povsod so lepše, kot s’ pa ti.«173 Njegovim upovedenim osebam folklorno petje ne pomeni vnaprejšnje vrednote, saj se študirani jezuit od njega kritično ograjuje: »S hripavimi moškimi, z vreščavimi ženskimi glasovi so ponavljali svojo lajnasto pesem, znova in znova, pesem jezika in dežele, ki jo je bil Simon Lovrenc zdavnaj zapustil, se po dolgem potovanju vrnil, da bi jo zdaj znova slišal: Marija z Ogerskega gre, /z njo gre žalostn srce. /Marija pride do morja, /prav lepo prosi brodarja; /Prepelji me za božji lon, /prepelji za nebeški tron! In so jo lajnali in se mirili s svojimi glasovi pred strahovi noči, pred strahovi tujega in novega sveta, tja do naslednje ure.« Drugič prvinsko sočustvuje z njegovimi nosilci, kot da se mu iz globine dvigajo že davno pozabljene plasti njegovega otroštva – »O, kako je bila naenkrat topla ta ljuba, ta sveta preproščina, ki si s pesmijo, [… ] si s toploto pesmi […] lajša strah in polni upanje, ki raztaplja surovo in težko življenje, kako je poznal preprostost srca tudi z one strani sveta, kjer ljudje živijo z zemljo, kjer so zemeljski ljudje, kjer pojejo iz strahu in obračajo oči k nebu… […] Ne vozim jaz za božji lon, /pa tud ne za nebeški tron, /jaz vozim le za krajcarje /in tiste bele zeksarje. […] //Brodarji začnejo vozit, /začela ladja se topit. /Brodar zdaj vpije na vso moč, /Marijo kliče na pomoč: /Pomagaj nam Marija ti, /Marija sedem žalosti.« – Po zakonih socialne psihologije se zave pripadnosti svoje­mu rodu: »Peli so brez odnehanja, globoki moški, visoki ženski glasovi, tudi sam bi pel, ne latinsko, pač pa slovensko, tako kot oni, kmetje, s tistim, zanosom in tistim upanjem v srcu, kot to počnejo oni, z isto samoumevno vrednostjo o skrivnosti, ki jo posedujejo oni in ki je sam ni imel.« Upoveduje tudi nasprotja med učenostjo in modrostjo: »Po vseh knjigah, ki jih je prebral, po vseh učenih pregovorih, po vseh svojih tavanjih, po težkem času noviciata, po samotnih kontemplacijah, ves čas in tudi zdaj ni imel tega, kar imajo oni sami od sebe, s strahom v srcu ob ognju pod nizkimi zvezdami, s preprosto pesmijo, ki jo lajnajo s svojimi hripavimi in svojimi vreščečimi glasovi. […] Upanje, ki je že spoznanje in ki ga oni imajo kar tako, kar sami od sebe, sami po sebi. Oni so na tej poti brezimni, od razuma k skrivnosti brezimni, s preprosto pesmijo, ki plava čeznje, med ognji, v temno goščavo gozda; s pesmijo, ki pomirja tudi zveri v njihovem nočnem stvarstvu in se vrača nazaj, v srca, kot se reče, ja, v srca. […] Jaz ti ne morem pomagat, /ne morem ladje obdržat. /Pomagajo naj krajcarji, /in tisti beli zeksarji.«174 Pesem o Mariji in brodniku je ironični leitmotiv vedno bolj same sebi prepuščene trume romarjev: »Neka ženska je začela peti pesem o Mariji in brodniku, Marija, nebeška mati jih bo spravila čez to vodo, kakor je spravila sebe čez tisto morje, pa čeprav je morala potem utopiti brodnika, ki je vozil za krajcarje in zeksarje, mnoge ženske so začele peti.« Znamenje vedno večje betežnosti romarjev je njihovo popu­ščajoče petje: »V meglenem jutru so se iz mesta odpravili tudi romarji, tja proti daljnemu Kölnu. […] Nekateri so skušali zapeti, nekaj glasov je vselej poprijelo, ampak zmeraj se je pesem razgubila v popotnem prahu, razsula se je v posamične glasove.«175 Jančar se je dobro pripravil za pisanje svojega romana, saj ni pozabil niti na značilen romar­ski ples:176 »pot do Rena in Kölna je varna, pa tudi, kdo bi kaj hotel pobožnim in mirnim 173 Drago Jančar, n. d., 20. 174 Prav tam, 75–78. 175 Prav tam, 110. 176 Mirko Ramovš, Romarski vrtec, v: Traditiones 4, 1975 (Ljubljana 1977), 47–78. ljudem, ki s svojimi slovenskimi pesmimi romajo v sveti kraj, v kakšni vasi pa tudi zaplešejo svoj romarski rej, primejo se za roke in stopicajo v krogu, zraven pa vzklikajo nerazumljive besede in prepevajo žalostne pesmi o Mariji«: »Poslušal je romarsko petje pri večerni maši, Mariiiiija, vse ljudstvo ječi, Mariiiiiija, pomagaj nam ti.«177 Jančar s pretanjeno ironijo vključuje v romaneskni kontekst folklorne pesmi in s tem portretira jezuitovega antipoda stotnika Windischa, v naslovu Jančarje­vega romana imenovanega »pava«, ki vzvišeno odklanja petje svojih (slovenskih) vojakov, češ da »kmečki butci« »o vojnah samo pojejo, samo gonijo svoje kranjske lajnaste pesmi«,178 bojevati se pa tako ne znajo. »Ali petje, ko le ti kmetje ne bi kar naprej prepevali, večer za večerom, puška ta bo moja žena, sablja ta bo moja ljuba, ko bom nosu suknjo belo: Na svetu lepših ni soldatov, /kot so Spodnještajerci /kot junaški lepi Kranjci /in huzarji ogrski. […] pojejo, kakor da bi zavijali volkovi, še slišali niso, kaj je to sonata in kaj menuet, junaški, no ja, to mogoče so, če jih s sabljo in kroglo naženeš v napad. Večer za večerom so prepevali do ohripelosti, takoj ko je padel prvi mrak in so polegli po svojih stajah, pokriti z ov­čjimi kožami, že je začel kdo mrmrati, že so spet peli, bo kugla priletela, ga v srce zadela in ga močno ranila, še nobene kugle niso slišali žvižgati po zraku, nikjer še ni bilo nobenega Prusa, oni pa so vseeno peli, večer za večerom, za petje pač vojake ne moreš kaznovati, čeprav bi ga bilo treba, pa še kako.«179 Zasluge za njihovo junaštvo pripisuje sebi: »Zmeraj dlje je bilo petje njegovih vojakov, ki nimajo pojma o glasbi, a so zvesti, so bojeviti, so neustrašni, ker je neustrašen on sam.« Četudi pojejo le vojaške pesmi, se jim stotnik Franc Henrik Windisch ni sposoben približati z nobene strani. Pač mu pridejo njihove pesmi prav za njegove bolne želje. Otročje se poenačuje s figurami iz njih: »se zravna, izbo­či prsi, potegne trebuh noter, kajti pred njim stoji Prajs iz one pesmi, a ne katerekoli.«180 Jančar se v nasprotju z drugimi avtorji ne ustavlja toliko ob teksturi, kolikor se mudi ob ravnini teksta in kot da je eden od členov v pevski tradiciji preigrava besedila pesmi: »kakor je pela njegova kompanija; po polji širokem vojska gre, oj vojska prajsovska, kanoni tam germijo, da trese se cel svet: Sedaj pa pomarširamo na Prajsa hudi­ga, /ko Prajsa pa pobijemo, /zopet nazaj pridemo.« Jančar si v tej igri privošči prikrito lokalpatriotično veselje. Svojemu rojstnemu mestu ob Dravi se oddolži s spogle­dljivo štirivrstičnico, čeprav jo položi v usta neuglednemu vojaku: »čokati in brkati vojak od popitega vina začel enakomerno in žalostno momljati: Vujtro ob devetih morem biti v Marprugi, per svojoj kompaniji, per mladem hauptmani.« Šele iz zadnje vrstice je razvidno, da je to ženska vložnica, kar je takoj dojel stražar, ki »mu je začel, v raztrganih presledkih, odpevati: Bom prišo v sukni beli… /s sa­belco prepasano, /glavico poštupano… / Prusinje prav luštne so…«181 Za razprave v luči medbesedilne teorije veliko lepih priložnosti! 177 Drago Jančar, n. d., 172, 209. 178 Prav tam, 250–251, 252. 179 Prav tam, 250. 180 Prav tam, 388, 390. 181 Prav tam, 322–323. Z vojno motiviko naphanih pesmi Jančar pripravlja v kompoziciji romana od­ločilen preobrat. Napetost se vidno krepi. Stotnik Franc Henrik Windisch jezdi v odločilen boj: »topove je pustil daleč zadaj, tudi četa njegovih zvestih Kranjcev je ostala daleč zadaj, od daleč je slišal njihovo razglašeno kmečko petje: Sabelco bodem nabrusu, saj jo bode Prajs pokusu, se bo svetila kakor luč, Prajs bo klicu na pomuč, Enmu pojde glavca preč, Drugmu pa v serce meč.« Bivši jezuit Simon Lovrenc je priča nenavadnemu prizoru, »kar je bilo najbolj neverjetno in kar ga je delalo še bolj zmedenega, [da] so prihajale tudi pomirjujoče Katarini­ne besede, skoraj nežne besede, še več, neko tiho petje, podobno uspavankam iz njune dežele, enakomerno napevanje, s katerim je Katarina skušala ublažiti duševne in telesne bolečine onega človeškega stvora, ki je njej in njemu, njemu in njej prizadejal toliko gorja.«182 »In tako je Katarina zdravila stotnika Franca Henrika Windischa, človeka, ki mu je želela po­gubo in smrt, kakor otroku mu je pela uspavanko o Mariji in brodniku«: »Rad je imel tudi ljudsko pesem o Mariji z Ogrskega, ki potopi brodnika, ker je noče peljati za božji lon, za nebeški tron, pač pa za rumene tolarje, za bele zeksarje. Takšna Marija mu je bila všeč, zdelo se mu je, da jo razume.«183 Šele hudo ranjenemu pride do živega pesem iz ust njegove neusojene ljubice: »Poslušaj Katarina: […] ker si lepa, ker si zala, tvoj glas je mil, ko poje vojaške pesmi.«184 Iz ust njegovih vojakov mu je nikoli več ni bilo treba poslušati! Ali je motiv Marije, ki z Ogrskega gre, tako priljubljen vzhodnoslovenskim pi­sateljem zaradi eksotičnega toposa? Žandarmerijski pisar Hajoš se sklicuje nanjo v svoji razbrzdanosti: »Privedi jo! …Tolsto, suho, staro, mlado, grbasto – vseeno! Plačal ti jo bom, kakor bi bila sama devica Marija Vogrska! In mu je potisnil ključe v dlan. Če ni druge, mi posodi vsaj tisto svojo, tisto trlico, tisto šibo – vrag jo poberi, da so jo same kosti! Zapornik se je zdrznil.«185 .).Folklorne.in.drugačne.pripovedi –. Pravljice. Edvard Kocbek prostodušno pripoveduje, kako se je moral pri priči znajti na mitingu in spregovoriti otrokom dostopno: »Gosto posejane otroške oči so mi govorile, da pripadam odraslemu človeštvu, ki nosi odgovornost za življenje na svetu. Zato sem za trenutek ohromel. Toda le za trenutek. Opustil sem besede, ki sem z njimi hotel začeti preprosto politično lekcijo. Nasmehnil sem se jim in začel pripovedovati pravljico. Tiho in počasi, da so skrivnostno prisluhnili. Začel sem jim pripovedovati povest o kralju Matja­žu. Sedel sem mednje na prvo klop in nisem izpustil nobene podrobnosti. Otroci so se nagnili naprej, jaz prav tako, njihove oči sem hotel dobiti v svojo mrežo. Videl sem, kako so počasi postajale sanjave. Toda moja čarovnija je hotela več. Nadaljeval sem pravljico in na koncu 182 Prav tam, 419. 183 Prav tam, 421. 184 Prav tam, 421, 430. 185 Feri Lainšček, Raza (Ljubljana: Borec, 1986), 44–45. neopazno preskočil v sedanjost. Mlademu človeku, ki je prišel poslednji v podzemlje, se je posrečilo izvleči Matjažev meč iz nožnice in prebuditi spečo vojsko. In ne da bi jih opozoril na mejo med pravljico in resničnostjo, sem nadaljeval v istem tonu in občutju. Prebujena vojska je prišla iz podzemlja na svetlo in bila prava vojska, vojska z današnjim orožjem, vojska, ki se bojuje, ki preganja in napada sovražnika, ki ustvarja svobodo, ki združuje vse Slovence, ki podira lažne in oživlja prave slovenske meje ter uresničuje zahteve stare pravde. Vojska, ki me je poslala k otrokom, da jim povem, da se je kralj Matjaž prebudil in da mu morajo tudi otroci pomagati. Vojska, ki se bije proti Nemcem in Italijanom in proti domačim izdajalcem. Te zapiske si delam na hitro, zato so bledi. Težko mi je namreč popisati vtis, ki ga je prebujenje otrok napravilo name. Otroci so se resnično prebudili. Ne vem le, ali samo iz pravljičnosti ali tudi iz zgodovinskega ždenja. Tega za zdaj še ne morem ugotoviti. Vem le, da so vzdignili glave in zažuboreli. Vsi so dvignili roke, ko sem jim povedal, da snujemo mladinsko organizacijo in da jih vabimo vanjo.«186 Odlomek ni le odličen primer lite­rarizacije folklornega motiva, je tudi primer aktualizacije in posedanjenja v kon­kretnem zgodovinskem položaju. Hkrati je odlična ilustracija teksture – pisatelj sam skrbno popisuje način svojega podajanja – in konteksta: pisatelj navede kraj in čas srečanja z otroki, opiše jih v vlogi sprejemalca in ne nazadnje, kako je izko­ristil njihovo fascinacijo nad njegovim pripovedovanjem. To je bil že od začetka njegov namen. Miško K ranjec s folklornimi zgodbami ni radodaren. Le kakšnega junaka iz njih uporabi za metaforo, na primer »o kakšnem ‘kraljeviču’ iz ‘devete dežele’ splavale po vodi. Ne, v našem močvirju ne poznamo pravljic ne o kraljevičih še manj o deveti deželi. Naše sanje ne presegajo okvira domače fare, a še tam postanejo plahe.«187 –.Bajke. Kocbek registrira potezo kulta osebnosti enega od partizanskih hero ­jev: »Fantje imajo posebno razmerje do njega, v njem vidijo srečo, ki je dobro biti blizu nje, da se te krogla ne prime. Zato se okrog njega že ustvarjajo prvine osebnega mita.«188 Hrepenenje po ubitem možu vzbudi v vdovi lažno upanje: »Bolj ko čas teče, bolj je moj Simon živ. Samo se ne smem prestrašit, ko ga bom zagledala; je rekla teta Lina, da izgine, če te zgrabi strah. ‘Ti bodi samo mirna,’ je njej govorila njena mama, nona Rada. ‘Vdova, ki ostane zvesta svojemu možu, ga prikliče nazaj na zemljo; njegov duh oživi in ona ga vidi, ko da je živ. Ćakolá z njim ko ambot.’ Nona Rada je bla ena čudna žena, so pravli, da je krsnica. ‘Tudi moja mati je ko ena krsnica.’«189 K rsniki, krsníce so za Istro značilna bajna bitja.190 Prav tako so leksikalno le zanje značilne »štorje o štrigah in štrigonih«. Lučice na pokopališčih imajo za »dušice rajnih«: »‘Šle so s cimitéra dol in so letele do Hrastovelj, do cerkvice. Včasih so se vrnile, ma dosti botov so ostale tam.’« Procesij mrtvih ne vidi vsak: »Sem bil ben tako narejen. Anka muj oče in od njega oče sta bla rojena za videt, kar se ne sme videt’: ‘Drugi niso videli nič, samo jaz sem jih vido; šli so v eni dolgi vrsti, v rokah so držali rožne vence in so žalostno, prežalostno jokali in molili. So se vicali, znaste. Za svoje grehe, ki so jih naredili, ko so bili še živi, so se vicali.’«191 186 Edvard Kocbek, n. d., 53–54. 187 Miško Kranjec, n. d., 91. 188 Edvard Kocbek, n. d., 138. 189 Marjan Tomšič, n. d., 82–83. 190 Maja Bošković-Stulli, Istarske narodne priče (Zagreb: Institut za narodnu umjetnost, 1959). 191 Marjan Tomšič, n. d., 84. Za svoje nenavadno ravnanje so eni dolžili privide pokojnih, toda drugi so jim oponašali preveč popitega vina.192 Mrtve je treba pustiti v miru, je nauk nasle­dnje štorije: »Zapijali so se v oštariji, in ko so jih vrgli ven, se niso imeli kam dati in Pino, očetov prijatelj, se je spomnil, da bi bilo imenitno, če bi šli na pokopališče in ob tej uri potrkavali z zvonovi. Pa so šli: njen oče, ta Pino, Nadalín in Toníč. Šli so gor. Pridejo tam in se zmenijo, kateri bo vlekel vrv in kateri bo potrkaval s kembljem. Pa začno. Ali bolj ko je Pino molzel vrv in bolj kot sta Nadalín in Toníč potrkavala, manj se je čulo. Pravzaprav se je čulo to­liko, ko da bi bili vsi skupaj gluhi. Zgrabil jih je takšen strah, da so naenkrat popustili in ko zmešani zdirjali s pokopališča.«193 Pokopališče je koristno le za razdiranje urokov, se pravi iskanje rešitve proti škodljivemu ravnanju.194 Iz navedenih zgodb se vidi, da je pokopališče za bajke zaznamovani kraj, zato so jih nepridipravi radi izrabili tudi za imitacijo pripovedovanih strahov. O tem je v slovenski slovstveni folklori veliko zgodb. Tomšič pripoveduje o dekletu, ki se »še pred prvo vojsko, vračala iz mli­na. Šla je mimo pokopališča, tam pa so skočili prednjo oni, zaviti v bele rjuhe, in Rahela se je od groze onesvestila, potem pa čez tri dni umrla.«195 K arakterističen, sveti čas v bajkah je noč: »Nekaj grozljivega je doživela tudi Tonína, ko je bila še mladenka. Njena teta Cecilija je pekla kruh za več vasi in en večer ji je 192 Prav tam, 84–85. 193 Prav tam, 85–86. 194 Prav tam, 86–87: »Teta Lina jim je pravila, kako se je rešil uroka nesrečni Románo. Vanj se je bila zaljubila lepa Tereza in tudi on se je zaljubil vanjo, a potem, ko sta se poročila, je Romano spoznal, da je Tereza lepa le na zunaj, a ne tudi po značaju; lagala se je namreč in ga na vse načine slepila in sleparila. Skušal se je rešiti te nesrečne ženske, a je bilo vse, kar je storil, zaman. Prilepila se je nanj in ni je mogel odtrgati. Bolj ko jo je rinil proč, bolj se je stiskala k njemu. …Bila je prav zares od vraga. Natančno je vedela, kdaj je varno in tudi koliko časa. In znala se je silno spretno pretvarjati, se izvijati, zvitorepiti… In tako je mimogrede spreminjala laž v resnico, in obratno. Ta bužec Romano si ni vedel pomagati, pa so mu rekli, naj gre h Karlu, ki je bil štrigon. In je šel k temu človeku. Vse mu je povedal in ga prosil pomoči. Karlo je vrgel po mizi ene kamenčke in jih dolgo brez besed gledal, potem pa mu svetoval, da naj gre na pokopali­šče takrat, ko bo kak grob na novo izkopan, ko bojo imeli za dat mrliča noter; takrat naj gre tja pred odprti grob in naj nad jamo trikrat zamahne z narobe obrnjeno roko in naj vsakič močno pomisli na to žensko, na svojo Terezo. Toda naj dobro pazi: ko bo tretjič za­mahnil vnic in v duhu videl svojo žensko, naj bo takrat zelo močan in zelo korajžen in naj bo ob tretjem zamahu že obrnjen proč od groba in naj že na vso moč beži s pokopališča. In res: Romano je šel in je naredil vse tako, kot mu je ukazal Karlo. Ali ko je tretjič za­mahnil z narobe obrnjeno roko in je v duhu videl pred sabo obraz nesrečne Tereze, ga je strahovito usekalo po roki; začutil je takšno bolečino, kot da mu je roko odtrgalo. Ali že je bil obrnjen proč in že je letel s pokopališča in že je bil zunaj na cesti. Potem pride domov, in kaj vidi! Tereza, katere se prej na noben način ni mogel rešiti, je stala pred vrati in se jokala ter govorila, da ona v tej hiši ne bo več živela, niti ene ure ne več, in da gre takoj proč, takoj takoj, in da se vrača k svoji materi, zakaj v tej hiši je puno mrtvih in po celi hiši smrdi po mrtvih… Romano je seveda ni prosil, naj ostane, ampak ji je celo pomagal nesti kovčke in ji je pri­trjeval, da v njegovi hiši res smrdi ko na pokopališču. Tako je Karlo razdrl urok, ki bi sicer uničil ubogega Romana.« 195 Prav tam, 56. pomagala. Tam sta bili še dve ženski: tetina sestra Pjerina in Juca, mežnarica. Zakasnile so se in čas se je raztegnil čez polnoč, kruh pa še vedno ni bil pečen. Bile so utrujene, a niso hote­le pustiti Cecilije same. Ćokolale so in premlevale dnevne dogodke. Tako so čakale ondi, ura je bila kasna, ko naenbot nekaj čudno zašumi pred vrati: bilo je slišati kot vihar, kot silen piš. Vztrepetale so, se obrnile k mežnarici in zastokale: ‘Juca, kaj je blo to?’ Juca je odgovorila korajžno in pametno: ‘A neč ni, to je križ božji, je ura za it spat. Ob tej uri ni za hodit okuli, ob tej uri se ne sme peč kruh božji.’ Zunaj je bilo jasno, luna je svetila, niti kapca dežja ni bilo, ma neč, neč… A tam pred vrati je zašumelo, zaroboštalo ondi pred vrti…Tako so vzele kruh iz peči in ves čas glasno molile…«196 Pomenljivo, še ne popolnoma definirano bajno bitje je črn pes, znabiti hudič, toda tu ima čisto drugo interpretacijo: »Oni lepi črni pes, ki se je sveto srebrno in je tako milo gledal, je bil znak od te none.’«197 »/M/rtvi dajo znak tem živim,’« je knjižni izraz za t. i. »cahne«, ki so v slovstveni folklori danes še vedno trdno zasidrani žanr: »Mi smo vre spali, ko nas prebudi divji mačji: Miiiijauuuuuu! In polja je blo čut na kuorti korake in udarce s palco: Tok! Tok! Tok! In ko je to prišlo pred vrata, je tolklo z ono palco po vratih in z glasom, ki je bil ko utopljen, klicalo mojega moža: ‘Siiimoooon!’ Mož je zakričal: ‘Kdu je?!’ In nič. Je tolklo naprej. In polja je Simon vstal in nazaj vprašal: ‘Ma kdu je?’ In blo je tiho. In je šu, je prižgal svečo in je odprl vrata, je posveto, je pogledo, da kaj je tam, da kdu je, ma ni blo nič, ni blo nobene­ga. Ma polja, drugi dan, smo zvedeli, da je ob ti uri umrl nono, ki je imel Simona zmerom najbolj rad. Simon je bil njegov prvi vnuk in on ga je imel od vseh najrajši.’«198 Marjan Tomšič z bridkim spoznanjem posedanja in inkulturira starodavno mitološko tradicijo: »‘Eee, Tonína, so pasáli cajti od stre štrigerije,’ ji je govorila teta Lina zdaj, ko jo je spet obiskala v Račicah. ‘Ma anka sada se štrigájo, ma drugače ko prej. Od naše štrigerije je kakšen ratal bolan, ma hujšega ni blo. A sada štrigájo strašno: od tega jih ’«199 naanbot umre stu, dvesto, tristo, in vsi smo bolani in zmotjeni… Je posebna odločitev Draga Jančarja, da se v njegovi knjigi Katarina pav in jezuit, demoni razpršijo po K ranjskem in Štajerskem ravno iz Istre, v tem, da je Tomšič v svojih »istrskih delih« zaznamoval to pokrajino z bogatim mitološkim substratom? Katarina, glavna oseba Jančarjevega romana, se sooči z zloslutnimi bitji sredi noči, ko se že oddaljujejo. Zastopata jih par: psoglavec in volkodlak,20 0 kakor prerokovani za dva moška, med katerima se ne bo znašla in ji bosta pila kri: stotnika Franca Hedrika Windischa in bivšega jezuita Simona Lovrenca.201 Bežno srečanje z njim jo vznemirja. »Mora, je rekla Amalija, mora je duša človeka, ki zapusti spečega in gre strašit druge ljudi. Obrnila se je na bok, Katarina je upala, da zdaj ja ne bo 196 Prav tam, 87–88. 197 Prav tam, 89. 198 Prav tam, 89. 199 Prav tam, 89–90. 200 Drago Jančar, n. d., 10, 8. 201 To opažanje se potrdi v odlomku Drago Jančar, n. d., 296–297: »splašen je bolj, kakor je bila ona kadarkoli, Katarina na potezah njegovega nepremičnega, otrdelega izraza prepoznava poteze enega od onih dveh moških, enega od onih dveh hudičev, ki sta ponoči hodila k njej na Dobravi, medtem ko so prileteli demoni iz tiste žareče razpoke med nebom in zemljo, med nebom in morjem, ko so prikazni iz Istre švistele okrog zvonika, da se je še njen angel splašeno potuhnil.« Tu se motiv demonov in drugih prikazni iz Istre ponovi še tretjič. zasmrčala, a je takoj, nje pač ni nadlegovala nobena duša nobenega spečega. Pač pa je njo, Simonov pogled je bil tudi tukaj, morda njegova duša, a to ni bila mora.«202 V času njune kratkotrajne sreče jima drugujejo zvezde: »Vsak ima svojo zvezdo na nebu, to ljudje v njeni, v njuni deželi dobro vejo. Ko sem bila majhna, je rekla Katarina, sem hotela vedeti, katera je moja. Kristina je rekla, Kristina je moja sestra, ne smeš ugibati, katera zvezda je tvoja, ker če uganeš, tisti dan umreš. Po rimski cesti pa greš v nebesa. […] Stari Slovenci, reče Katarina, so mislili, da so zvezde otroci sonca. […] Vsak človek, reče zamišljeno in malo žalostno, vsak ima svojo zvezdo, ko se utrne, se je duša ločila od tega sveta. Angeli, reče, angeli prižigajo zvezde novim ljudem, nove zvezde, to so novi ljudje. In jih utrinjajo tistim, ki umrejo, moji mami so jo utrnili.« Pisatelj v svojem liričnem opisu dodaja še druge bajčne sestavine z neba: »In spet za kratek čas zaspita, ko sta znova spodaj na cesti, za njima kima mula, nad njimi potujejo oblaki, pod katerimi se spreletavajo lastovice, ptice Matere božje, kdor jih spomladi prvi opazi, bo vse leto zdrav, to je Katarini povedala mama Neža, ki ju zagotovo od nekod gleda, ne sme jim gnezd razdirati, to hiši pri­nese nesrečo. In na mavrico, tisto mavrico, ki se pokaže daleč na ravnici, kjer izginja oblak, ki je spustil zaveso dežja in odpotoval v daljavo, na mavrico ne smeš pokazati s prstom, ker ti prst odpade. Zdaj manjka samo še kukavica, kolikorkrat kukavica zakuka, toliko otrok bosta imela.«203 Toda ne brez opozarjanja na nevarnost! Jančarjeva bajna bitja nastopajo v tropih, pri čemer ni strokovno dosleden, saj med seboj pomeša bitja, ki po mitološki klasifikaciji niso za skupaj. Z bivališčem vred so opisani kar najbolj odvratno: »v svoji pustosti je naseljen z obrazi, ki so odurni in brez življenja, iz temnih predelov gledajo njihove velike glave na dolgih vratovih, njihovi bledi in tenki obrazi z rdečimi zenicami, kozjimi ušesi in konjskimi zobmi. Morda je še huje, morda so tamkajšnji obrazi črni, eni črni, drugi žareči kakor bakle […] Zato je v gozdu zmeraj tiho rjovenje, brundanje, rukanje, šelestenje in sikanje, skalne votline, v katerih so zviti klobčiči kač, gnezda orlov in jastrebov v skalovju, ki čakajo na mrhovino, živalsko ali človeško, tu so nevarni in hudobni škrati, krilate kače, gozdne vile, kosmati in rogati ku­renti, zeleni gozdni možje, povodni možje v potokih in rekah, psoglavci in luskinasti zmaji. Vsakdo si jih lahko predstavlja tam, na pustem kraju, nekoliko na levi, kvečjemu v nočnem gozdu ali votlinah…«204 Mednje šteje tudi živali, ki same na sebi niso »od hudiča«, toda postanejo demonizirane, ker so naštete med demoni. Z množino pisatelj do­seže večji učinek groze, strahu, prestrašenosti. »Nemške dežele človeku že same od sebe vzbujajo strah, kaj šele pokrajina s takim imenom: Črni les [= < Schwarzwald]. Gozdov so se v slovenskih deželah ljudje od nekdaj bali, v njih je bilo zmeraj kaj, kar ni bilo dobro za človeka, kakšni kurenti in volkodlaki od prastarih časov do danes; če si šel skozi gozd, so te spremljali žareči pogledi iz teme. To so bili hudiči, ki so prežali na tvojo dušo, volkodlaki, izgubljeni psi, divje svinje, kresnice, kosi, že doma vsega tega ni manjkalo, kaj bo šele v nemških deželah, kjer je vse večje in bolj nevarno, pokrajina in reke, gozdovi in volkodlaki v njih.« K ljub tolikšni pragozdni zgoščenosti pisatelj motiv z nekaterimi spremem­bami in strašljivimi dodatki iz svetopisemskega območja še vsaj enkrat ponovi: »Gozd je nevaren, tema je gosta in polna prikazni. Povsod te spremljajo žareči pogledi iz teme ob poti in spremljajo tvoje gibanje, poslušajo tvoje klice in ti slišiš njihov šepet. Kosmati in 202 Prav tam, 94. 203 Prav tam, 163. 204 Prav tam, 305–306. rogati ljudje, ki živijo v hribih, škorpijoni v skalah, ki se priplazijo med praprotje, kače, ki visijo z dreves, krvoločni bes zvijajočih se strupenjač, zveri v brlogih, medvedi, ki koljejo tvoje ovce, volkovi, ki tulijo v luno in zavijajo s svojimi demonskimi glasovi. Demoni nemirno ždijo v svojih votlinah, potikajo se v trstju ob potokih, iz temnih predelov gledajo njihove velike glave na dolgih vratovih, njihovi bledi in tenki obrazi z rdečimi zenicami, kozjimi ušesi, konjskimi zobmi, skozi gozd se nevidno pomikajo s svojimi čokatimi telesi, na katerih so svinjski seski, okrogli trebuhi v katerih se kot plamen, ki bruhne skozi rjoveča usta. Gozd, v katerem je zmeraj tiho rjovenje, brundanje, rukanje, šelestenje in sikanje, skalne votline, v katerih so zviti klobčiči kač, gnezda orlov in jastrebov v skalovju, ki čakajo na mrhovino, ži­valsko ali človeško. A tudi druga bitja, nevarni in hudobni škrati, krilate kače, gozdne vile, kosmati in rogati kurenti, zeleni gozdni možje, povodni možje v potokih in rekah, psoglavci, luskinasti zmaji, goreči grmi sredi gozdnih jas, v katerih gori Satanov duh, v jezeru Levi­atan, sedmeroglava morska pošast, lev z orlovimi perutmi, zver, ki se vzdigne s tal in stoji na nogah kakor človek in ji je dano človeško srce, panter, ki ima štiri ptičje peruti na hrbtu, štiri glave in mu je dana velika oblast in povsod Veliki zmaj, stara kača, Gog in Magog.«205 Župnik svoje romarje razbremenjuje strahov v naravi in jih psihologizira: »Nevidni in hkrati vidni svet, njihovo življenje, življenje njihove izkušnje, njihovih očetov in mater, dedov in starih mater, vseh, ki so bili v dolgi verigi pred njimi. Njihovo izkustvo, njihova življenja so ustvarila ta svet, ki je hkrati viden in neviden, ki je tukaj v gozdu in v zraku, v vodi, na polju in v gozdu. […] Ti strahovi, to so naši demoni za nami potujejo, to so naši grehi.«206 Ob ugotovitvi spredaj, da imajo demoni posebno moč, ponoči župnik priporoča moliti: »Stvarnik bodi milosten, daj nam mirno noč, odženi hudega duha, vse hudo odženi, vse strahove noči. Prikliči mirne angele v naše spanje, naj nam ne hodijo v spanje, v to noč tisti, ki se jih bojimo: krilate kače, psoglavci, demoni, ki s svinjami tečejo v reko, vsi naši grehi, ki se nam prebujajo v spanju in živijo v naši sanjski noči.«207 V skladu s spoznanjem, da voda očiščuje, se je tudi demonov mogoče otresti z njo: »Takšnim lajdrastim ženskam se lahko zgodi še kaj hujšega kakor izpostavitev na javnem kraju. Nekatere smo včasih potapljali, da bi spravili demone iz njih. V vodi demoni zbežijo, se utopijo.«208 Dragu Jančarju se z bogato figuro stavčnega mnogovezja posreči ustvariti barvito podobo duhovnega obzorja v opisovanem času. Opazno je navzkrižje med ciljem romanja, ki naj bi bilo krščansko zaznamovano, in močnimi ostanki »po ­ganstva«, ki se ohranja v številnih vražah: »In potem furmani delajo križe na cesti pred konji, furman prvega voza napravi z bičem tri velike križe, da ponoči ne bi hodili konjem pod noge kakšni nevidni hudirji ali vešče, da ne bi bilo nesreče, če bi čez cesto tekel zajec ali črna mačka, napravijo tudi križe za zadnjim vozom, da se od tam ne bi priklatil kakšen hu­doben stvor, in še za vsakim vozom posebej, za vsakim konjem in mulo, da jim ne bi škodile kakšne nemške nevidne coprnice, da se štrige ne bi priplazile od zadaj.«209 Iz slovstvene folklore si sposodi kakšen motiv, s katerim skuša okarakterizirati nedoumljivost človeške duše. »Ženska je bila zdaj s svojim vročičnim pogledom, s svojimi neznanskimi besedami in odločnostjo velika kakor ajdovska deklica, videl je v Crngrobu rebro 205 Prav tam, 176. 206 Prav tam, 177. 207 Prav tam, 210. 208 Prav tam, 192–193. 209 Prav tam, 63. ajdovske deklice. Takšne so bile včasih ženske, ki so imele tak pogled in so izgovarjale takšne besede kakor zdaj njegova hči, bile so deset in več čevljev visoke, kakor si še zmeraj pripovedu­jejo tukajšnji kmetje, kakor je njemu pripovedoval oče. Zmeraj je vedel, kaj je dobro za gospo­darstvo, za polja in živali, ovce in krave, za konje in koze in čebele, zdelo se mu je tudi, da ve, kaj bi bilo dobro zanjo. Tu pa je bilo naenkrat nekaj, s čimer ne bi imel rad opravka, če ne bi šlo za njegovo hčer. Nekaj takega kot hude sanje, ki pridejo sredi noči, ali neznana bolezen, ki napravi živino v hlevih silno nemirno in nihče ne pozna razloga za to. Morda tudi Katarina ni vedela, zakaj se je naenkrat in s tako močjo odločila, kakor ni vedela, ali so bile stvari, ki so se ji ponoči dogajale, sanje ali resničnost.«210 Če ta odlomek ilustrira Jančarjev posto­pek literarizacije za zastrašenost na individualni ravni, je neoprijemljivi grozi, ki se z govoricami širi med ljudmi, torej na socialni ravni, prav tako podlaga v slovstveno folkloro zakoreninjena mitologija, ki ne obide niti sorazmerno izobraženih ljudi. »V Istri so prvi opazili legijo hudičev.« Jančar ne prepusti predstave o njih bralcu samemu, ampak jih enkratno opiše v vremenskem pojavu: »Ko so bili oblaki splošče­ni čez nebo dol do roba zemlje, temni oblaki z nebesnega svoda skoraj čisto do zemeljskega dna, in je med njihovo temo in temo zemlje zeval ozek rob zahajajočega sonca ali nemara sij podzemlja, ko dneva še ni bilo konec in se noč še ni začela, takrat so jih videli prihajati skozi tisto zevajočo špranjo med zemljo in nebom. […] zli duhovi so prišli.«211 S paralelizmom membrorum figuro ponavljanja, ki ga premišljeno uporablja v svojem romanu, se Jančar še vrne k zlovešči podobi: »Katarinin angel […] je vztrepetal med udarjajočimi zvonovi, previdno je oprezal skozi lino zvonika, okrog katerega so šuštele črne prikazni, ki so priletele iz ozke reže med zemljo in nebom nad Istro, iz zemeljskih votlin Krasa, kjer so, to je dobro vedel, v temi in mrazu prav rade prebivale med polzenjem vode po stalaktitih in stalagmitih. Nizko nad pobočjem so se demoni spuščali nad Dobravo in se vračali med hiše pri Svetem Roku, v katerih so ždeli ljudje in se je pod njimi v hlevih nemirno premikala živina.«212 K nezoškof kot ohranjevalec krščanske pravovernosti seveda odklanja uvere, za katere sumi, da se jih še celo njegov tajnik ni otresel. Skuša ga dobroho­tno razumeti: »Nič čudnega, da tajnik verjame, še zmeraj je veliko zmešnjave na svetu. Na enem koncu dežele gradijo plavže in predelovalnice sladkorja, v kavarnah srkajo kavo, ki jo meljejo v Trstu, na drugem so se v živali naselili demoni, jih obnoreli in jih pognali v ribnike, jezera in reke. Na enem koncu v akademiji učeni možje z razgretimi glavami pod vročimi lasuljami razpravljajo o latinskih verzih in matematičnih logaritmih, na drugem v zadimljenim prostorih ždijo kmetje in poslušajo zavijanje vetra čez slamnate strehe in skušajo prepoznati glasove starih vedomcev, vešč in različnih drugih nevidnih oseb, ki si jim skušale pomagati ali škodovati, raje škodovati kakor pomagati.«213 Hkrati se mu po tihem po­smehuje, češ gotovo je prepričan »v praprotno seme, ki ga je treba zaužiti na kresno noč in razumeš, kaj živali govorijo, gotovo se skrivaj pokriža pred usti, kadar zazeha, da hudiči, spet sem izgovoril to besedo, pravzaprav pomislil nanjo, da zli duhovi ne pridejo skozi usta v človeka, pogansko ljudstvo, pogansko. Škof ne bi bil škof, ko bi dvomil v obstoj hudiča, ne dvomi tudi v obstoj zla, ki ga padli angel širi po svetu. […] Toda tukajšnje ljudstvo in spo­štovani tajnik skupaj z njim bi že lahko nehali s svojimi letečimi stvori in volkodlaki, čas je. 210 Prav tam, 32–33. 211 Prav tam, 14–15. 212 Prav tam, 84. 213 Prav tam, 39. Ah, ta poganski svet v alpskih dolinah, na ravnicah severa. Medtem ko plujemo v Ameriko in ustanavljamo misijone, ko gorijo plavži in se igrajo sonate, ko drhti zvok čembala in se študira Avguština, ko je vse to že na svetu, so tu še zmeraj vsi ti čarostrelci in zeleni jagri in zlatorogi in vedomci, ki te uročijo z zlim pogledom, škopnjaki in pehtre in vešče na razpotjih in izginuli in blodeči ljudje po pokopališčih […] In zdaj tik pred velikim romanjem vidijo leteti neke stvari po zraku in to celo čez Vodnjan, morda celo čez Benetke, čez njihove kupole in stare relikvije v cerkvah, čez svete ostanke, ki imajo brez dvoma svojo moč, in da vse to, vse svoje stare poganske blodnjave .«214 Jančar s škofom vred vsega tega več ne jemlje resno, kar se vidi vsaj iz drobne zastranitve o praprotnem semenu. Tu je rečeno, da ga je treba pojesti, kar je zavestno dejanje, medtem ko ga v folklorni tradiciji imetnik nevede dobi v obuvalo ali v žep.215 S folklorno motiviko na začetku zasičeno uokvirjen roman se konča z enim samim simuliranim motivom iz nje. Nesrečnemu očetu nesrečne K atarine lebdi pred očmi v mizo zapičen nož, ki je bil – zdaj se ve! – napoved nesreče: »romarski vojvoda Mihael ga je bil tisto noč zasadil tja med kozarce z žganjem, da je njegov ročaj ne­varno vztrepetaval v svetlobi oljenke, da je njegova senca šinila med lužicami in se zarezala v splašene duše pijanih kmetov, naj potegne, kdor je fajk, stara navada, preizkus za korajžo slovenskih pijanih kmetov; naj potegne, kdor si upa… tista senca noža je takrat trepetala na steni pod počrneli strop, ki jih je varoval sredi votline noči, sredi pobočja v vsemirski votlini teme, skozi katero so se spreletavali demoni in sedali na strehe vasi, se dvigovali skozi gosto kopreno dežja k zvoniku pri Svetem Roku in se od tam v strmem letu, splašeni od bronastih udarcev zvona, od posvečenega drhtenja zraka in dežja v strmem letu mokri spuščali nazaj dol, v gozd, v svinjake, na strehe vasi…«216 –.Legendne.povedke. Glede na izbrano časovno obdobje je razumljivo, zakaj je v obravnavanih romanih najmanj legend. Le Ciril Kosmač se z motivom o sv. Ge­novefi217 naveže na klasično folklorno tradicijo in se na drugem mestu z dobrotno zadržanostjo klanja preprosti ljudski mistikinji iz svojega okolja: »Sinoči stojim na pragu in gledam v dolino. In kaj vidim? Nad Martinovim senikom je visela luč v podobi gorečega srca. Prekrižala sem se in si rekla: Večna luč ji ne sveti, revici, zato pa ji gori lju­bezen… Poslušal sem jo kakor začaran. Ko sva naslednje dopoldne šla s sestro v šolo, sva se dolgo vrtela okrog senika in gledala nad streho. A bilo je vse zaman! Sijalo je svetlo sonce in zato nisva mogla videti luči ljubezni v podobi gorečega srca. Vem pa, da sem si od tistega dne ljubezen zamišljal kot luč v podobi gorečega srca, in ta podoba mi je še danes všeč.«218 »[P]relepa povest in stari mlinarji pravijo, da je tudi resnična«, je K ranjčeva poetič­na predelava narodne/ljudske/folklorne pesmi, ki v literarizaciji daje vzhodnoslo ­venskim avtorjem izjemen navdih: »Ko je nekoč, davno davno Marija bežala z Vogrske­ 214 Prav tam, 41. 215 Slovenske narodne pravljice, ur. Alojzij Bolhar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965), 194– 196. 216 Drago Jančar, n. d., 443. 217 Ciril Kosmač, n. d., 120: »Katra si je obrisala solze in nato zelo važno povedala: – Novo knjigo sem kupila sem. O sv. Genovefi. Odgrnil sem košaro in zagledal na jajcih že precej raztrgano knjigo. Na popackanih platnicah je bila narisana sv. Genovefa, ki je bila čudo­vito lepa, kakor so lepe vse svetnice: z razpuščenimi dolgimi lasmi in z otrokom v naročju je sedela med skalami v gozdu in gledala košuto, ki se je pasla zraven nje.« 218 Prav tam, 151. ga in je prišla z Jezuškom do Mure, a to že na večer, se brodarju, ki se je že odpravljal domov, ni dalo, da bi jo bil zobstonj prepeljal prek struge, ona pa ni imela s čim plačati. Pa se je zatekla k mlinom, celo ker se je napovedovala huda ura – kar naprej je daleč grmelo, oblaki pa so se potiskali počasi proti mlinom. Mlinarji so jo sprejeli, jo povabili na večerjo, na ribe in žgance, pa ji ponudili tudi svoje trdo ležišče. Potem pa je nastal tak vihar, da je mline premetavalo, ko da jih hoče prevrniti. Mlajši mlinarji so sprva mislili, da bi lahko kaj imeli s še mlado in lepo žensko; ker mati božja je bila najlepša ženska na svetu. Vihar s strelami pa jih je vse preplašil, in starejši so, ko je postajalo od ure do ure le še huje, začeli prositi boga in Jezuša, naj jim prizaneseta, naj se jih usmilita, ki imajo doma družine. Nakar je otrok – Jezušček – v njenem naročju dejal svoji materi: ‘Mama, slišiš, prosijo me za pomoč. Zavetje so nama dali pred viharjem.’ – ‘Naj kar prosijo, grdeži,’ mu je odvrnila mati. ‘Nekateri med njimi niso vredni, da živijo.’ In zares je vihar postajal le še silnejši. Tedaj je eden od njih rekel drugim: ‘Kaj pa, če nam je ta ženska prinesla nesrečo, ko smo jo sprejeli pod streho. Bogve, kaj je, sama se potepa z detetom okoli? Zakaj je ne bi vrgli v vodo, mogoče pa se vetrovi po­mirijo.’ – So se pa drugi uprli, ker ‘če že moramo potoniti v vodi, bomo potonili vsi’. – Tedaj pa je spregovoril Jezušček v Marijinem naročju: ‘Nikar, mlinarji, nikar ne storite tega, ker vas bo tedaj oče bog zagotovo vse kaznoval s smrtjo.’ In da bi pokazal svojo vsemogočnost, je odprl okence v sobici na mlinu, iztegnil rokico ven in rekel vetrovom: ‘Zapovedujem vam, vetrovi – pomirite se.’ – In resnično, kakor bi pihnil, so se vetrovi polegli, ni se več bliskalo, ne treskalo in mlini so prenehali plesati po vodi. Da bi jih pa zares prepričal o svoji vsemo­gočnosti, je spet odprl okence, iztegnil roko ven in rekel: ‘Zapihajte vetrovi, naj se bliska, naj treska!’ – Joj, tedaj šele je nastal vihar, mlini so se nagibali naprej, nazaj, na levo, na desno stran, bliskalo pa se je tako, da je bilo svetlo ko podnevi, ali pa še bolj, in treskalo je v vodo okrog mlinov. Jezušček pa je spet iztegnil roko skoz okence in zapovedal vetrovom: ‘Zapihajte še bolj, še bolj se naj bliska, strele, udarjajte okrog mlinov, le v mline naj nobena ne zadene.’ Tedaj pa so mlinarji popadali na kolena, oboji – večji in manjši grešniki in zaprosili malo dete Jezuša, ker so spoznali, koga so sprejeli pod streho, in zaprosili so njegovo mater, mater božjo: ‘O, reši nas pogube, reši nas, ti, malo dete Jezušček presveti, reši nas smrti v vodi in pogube, nas grešnike. Sveta Marija, prosi za nas pri svojem sineku, naj se nas usmili. Ker tudi mi imamo doma malo dečico, kako bo pa živela brez nas oče?’ In Jezušček je iztegnil roko še enkrat skoz odprto okence, zapovedal vetrovom, naj se zmirijo. Ustavili so se vetrovi polegel se je vihar, prenehalo je treskati, nobenega bliska ni bilo več, in napravila se je nad Muro jasna noč z zvezdami. – Zjutraj so jima mlinarji postregli z mastnimi žganci in do­brimi ščukami. Potem pa so jima rekli, da jo s svojim čolnom prepeljejo na drugi breg. In ko sta odhajala, je mati Marija rekla: ‘Naj se vam zahvaliva. Čeprav so naju nekateri sprejeli pod krov s slabimi nameni in tudi potlej slabo hoteli, je pa večina bila dobrega srca. In zato vam povem: nikdar naj ne trešči v noben mlin na Muri.’ – Najboljši čolnarji so ju peljali po Muri, proti brodu, ker je tam vodila pot dalje. Glej, brod pa je ležal prevrnjen in skoraj ves razbit v vodi. Še tistega dne pa so izvedeli, da je brodarja, ki ni hotel prepeljati Marije z Jezuščkom prek Mure, zajela na poti nevihta z dežjem. Zatekel se je pod košati hrast, da bi tam prevedril. Pa je strela udarila prav v tisti hrast, njega pa ubila.«219 Za otroka je bila nekdaj najlepša pohvala primerjava z angelcem: »‘Če pa umre­jo take nedolžne ovčice, kot sta tadva, ‘ stric z glavo kimne proti meni in proti Nacku v zibel­ki, ki enakomerno cvili, ne da bi motila njuno modrovanje in piskanje njunih pip, ‘njihove 219 Miško Kranjec, n. d., 29–31. dušice angelci takoj ponesejo pred božji tron, in že pojdočki dušicam zrasejo peruti. Nacka bi se bog zóseb razveselil, saj je takšna dušica čista ko pomladna rosa. Miškec pa bo lahko pre­peval Bogu v čast in slavo.’ […] ‘Če bi te bog hotel k sebi vzeti zdaj, ko si še nedolžno detece, bi te lahko bil zóseb vesel. Postal bi takle majhen angelc s kratkimi perutkami. Stal bi pred starejšimi angeli, prav spredaj, od blizu gledal bogu v obličje in mu popeval.’«220 Pavle Zidar si privošči imitacijo legendne snovi s hudobno ironijo. Asociacija pomaga, da se pogovor žanjic naveže na njim podobne okoliščine: »‘Tudi jaz sem slišala, da je bilo takole po žetvi,’ je rekla Debevka. ‘Sama da je ostala na njivi…’ ‘Vem, vem,’ je kimala Strgarka. ‘Žanjice so odšle. Iz kapele pa je zazvonilo.’ ‘Ne, iz cerkve!’ ‘Pa iz cerkve, če je tako bolj prav!’ je kimala Strgarka. ‘Da je pokleknila in se ji je pri­kazalo.’ Naši materi pa je takole povedala: ‘Vse so že odšle, ona je pa čakala Hlebetovega Ko­relna, da pride z vozom. Kar naenkrat, je rekla, pa jo je nagnal neki čuden glas k molitvi. Ni se mu še čisto vdala, tistemu glasu, ko zazvoni. Pa pokleknem, pravi, kar potegnilo me je dol. Pomislim, pravi, kdo naj zdaj zvoni. Pa že molim. Izmolim češčena bodi in pol očenaša, pa vidim, da nekdo stoji zraven mene. Je Korel ali ni? Je, ni? Preveč blizu je. In se pogledata. Ona hoče od strahu vstati, pa ne more. Kdo ste? ga vpraša. Na vekomaj, reče tisti. In čisto svetlo je bilo kot opoldne. O Marija sveta, reče ona, takrat pa se spet stemni in zazvoni…’ Le dve žanjici se na zgodbo odzivata spoštljivo, drugi dve jo zavračata z la­stnimi surovimi izkušnjami s pijačo, izpodjedenim bajeslovjem in spozabljivim namigovanjem.221 Jančarjev roman je izšel že v času, ko kaj takega ne more več biti v spotiko: »vsi se priporočajo svetemu Krištofu, pogledajo njegovo podobo na cerkvenem zidu, da ta dan ne bi umrli, priporočajo se temu dobremu svetemu Krištofu, da bi jih varno vodil po poti in čez narasle reke ponesel, kakor je ponesel deteta Jezusa na podobi, ki jo imajo naslikano na mnogih farnih cerkvah, da jo lahko vsak dan pogledajo, zakaj tisti, ki je videl svetega Kri­štofa, na dan, ko ga je videl, ne bo umrl, in to je že nekaj, zaradi česar se ga splača pogledati […].«222 Jančar sodobno in moderno ubeseduje starodavni ali zgolj folklorni, mi­tološki ali legendni motiv – o tem še ni rečena zadnja beseda! – vseskozi z rahlim nasmeškom, ne da bi se dal zapeljati njegovi dekoraciji. Folklorno snov vedno funkcionalno umešča v tkivo romana. Mali vesoljni potop, ki ga doživijo romarji v Kelmorajn nekje v avstrijskih gorah, ponazori s starim prekmurskim ali morda tudi štajerskim reklom o svetem Eliji:223 »Med gorami je grmelo, grom je tolkel nekje pri skalnatih vrhovih, […] Romarji so se prebujali na svojih ležiščih, se ozirali proti skalam, eni so pravili, da so topovi Njenega Veličanstva cesarice Marije Terezije. […] Drugi so menili, da solnograški rudarji razstreljujejo vhode v jame, polne soli, tretji so zatrjevali, da graditelji razstreljujejo skale za temelje velike nove cerkve svetega Jožefa. Ne prvo ne drugo ne tretje ni bilo res, v resnici se je seveda sveti Elija vozil na svojem ognjenem vozu nad oblaki, od vršaca do vršaca, to je bil grom njegovih nebeških koles in ognjenih konjev, kdor je hotel, je lahko 220 Prav tam, 127–128, 132–133. 221 Pavle Zidar, Sveti Pavel, 83–85. 222 Drago Jančar, n. d., 63. 223 Marija Stanonik, Od setve do žetve (Ljubljana: Družina, 1999). videl, kako se je tam zgoraj kresalo pod njihovimi kopiti. […] Elija je nehal potovati po nebu. […] Na obeh straneh je hrumela voda, oni pa so z božjo pomočjo napredovali po zemeljskem plazu navzgor, s svojimi telesi so zakrili ves breg, bili so velika gmota črnih močeradov, sprijetih z zemljo. […] Vsak se je naglo pomaknil navznoter in hitel proti sivkasti svetlobi na grebenu. Tam je že bilo nekaj svetlobe, Elija je odjenjal, oblake je vleklo nekam čez prelaz, dež je prihajal le še v slabotnih sunkih, le voda je še drla po pobočjih.«224 Pisateljeva ironizacija prevelike lahkovernosti se ne opazi prvi hip: »V Mo­ravčah so pri posvetitvi temeljnega kamna za cerkev Marijinega oznanjenja zakrožili nad škofovo glavo trije labodi, dan zatem pa je nekega delavca med pripravljanjem apnenice za gradnjo zasulo, po eni uri so ga izkopali živega in nepoškodovanega, isti dan so ob požaru zgorele vse hiše na trgu, le lesene Marijine kapele se ogenj ni dotaknil, lep čudež, ni kaj.«225 O čem podobnem zadnjemu je bilo marsikdaj slišati, o drugem je težko reči kaj zanesljivega, labodi pa se zaradi teže pač ne morejo dvigniti v zrak. V razmerju do relikvij je K atarina zastopnica svojega časa. Navdušujejo jo »noga svete Barbare«, »je­zik svete Marije Egiptovske, »kosti svetih treh kraljev«, »plenice deteta Jezusa«.226 V stotniku Windischu lahko gledamo dvomljivca naših dni. Ne pomeni mu kaj dosti, da je v Kelmorajnu »stotine kosov ostankov svetih ljudi, njihovih lobanj in kosti, las, predmetov«, še manj pobožne zgodbe: »Je kos kamna, v katerega se je spremenilo materinsko mleko device Marije, je iver iz mize zadnje večerje, je kos biča, s katerim so rimski suroveži pretepali našega Gospoda, in so tudi Marijini lasje: crines beates Mariae virginis.« Jančar se tu ne spakuje, saj je v starih virih res zaznati veliko podobnih uver, pač pa v tem stilu nadaljuje iz lastne domišljije: »Ali niso stari Slovenci že takrat, ko ni bilo našega Odreše­nika, v davnih časih med Bogom in zemljo postavili nebeški svod? Postavili so ga zato, ker so se bali božje mogočnosti in bleščave. Čeprav so verjeli, da je Bog tisti hip, ko se je za kratek čas prebudil in se začel ozirati okrog sebe, s svojim prvim pogledom ustvaril lepe gore in reke na naši zemlji, njegov drugi pogled je ustvaril naše preljubo sonce, njegov tretji pogled našo prijazno luno, vsak naslednji pa novo bleščečo zvezdo. A od vsega tega se je tako bleščalo, da so nenehno trepetali pod njegovim očesom. Zasmilili so se mu, ni hotel, da bi se bali, in od­selil se je v nebesa, oni pa so vmes postavili veliki modri svod, z oblaki podnevi in zvezdami ponoči.«227 Nekaj malega od tega se v Katarininem pričakovanju še ponovi, »o Zlati skrinji, ki jo imajo v Kölnu, in svetih plenicah, ki jih imajo v Aachnu«,228 toda nazadnje se njeno pričakovanje sprevrže v veliko razočaranje: »Hodi po ulicah in glasno govori v svojem jeziku, da se ljudje začudeno ozirajo za njo, glasno in jezno sika predse: Kje je zdaj Zlata skrinja z ostanki svetih treh kraljev? Kje je majhna bazilika, ki sije s svojo lučjo čez krščanski kontinent, kje je njena lepota… In kje so druge čudodelne svetinje, zaradi katerih potujejo romarji vsako sedmo leto iz slovenskih dežel? Kje sta palica in veriga svetega Petra? Kje so kosti svetega Lavrencija, svetega Sebastijana, kje je koža svetega Jerneja? Kje je trn iz Kristusove krone in kje je žebelj, s katerim so ga pribili na križ? …«229 –.Razlagalne.povedke. Kosmač pove mikavno zgodbico, po žanrski opredelitvi 224 Drago Jančar, n. d., 96, 98, 110. 225 Prav tam, 182. 226 Prav tam, 378. 227 Prav tam, 384, 385. 228 Prav tam, 421. 229 Prav tam, 449. šaljivo razlagalno povedko, zakaj moški postanejo plešasti: »Recimo, se je obrnil k meni, kdaj si bil v Leobnu? – V Leobnu? sem se začudil, a ne preveč, ker sem sumil, da se za tem vprašanjem skriva past. Mislim, da tam nisem nikdar bil. – Ooo, si bil! je zategnil stric. Vidim, da si bil, mi je požugal. Saj se ti pozna, da ti je tram padel na glavo, je rekel resno in me s kazalcem poščegetal po redkih laseh nad čelom. Oba sva se zasmejala. Spomnil sem se, da sem v otroških letih nekoč vprašal plešastega strica, zakaj nima las in stric mi je živo in nadrobno razložil, kako mu je v Leobnu, kjer je delal dolga leta, padel na glavo tako čudovito zverižen tram, da ga je stisnil kakor železen klobuk in mu posnel vse lase. V to zgodbo sem tako trdno verjel, da sem novega župnika, ki je imel tako lepo okroglo, zalito in plešasto glavo, da se mu je na soncu svetila kakor tiste steklene krogle, ki jih ponekod imajo po vrtovih, vprašal, če je bil tudi on v Leobnu. Mama se je zgrozila in je že dvignila roko, da bi mene s klofuto poslala v Leoben, toda dobrovoljni župnik je posegel vmes. Ko mu je mama obrazložila, kako je prišlo do tega nesrečnega vpraša­nja, se je gromko zakrohotal, me potrepljal po glavi ter mi dal novo desetico.«230 Kosmačeva zgodba nam posreduje tri prve različice neke pripovedi: njeno prvo, protoformo in nadaljevanje v drugi in tretji varianti. V vseh treh primerih kontekst bistveno poveča privlačnost zgodbe. –.Zgodovinske. povedke. Vanje vsekakor sodi nekaj partizanskih, ki jih Kocbe­kova literarizacija prestreza v procesu folklorizacije. Ko ni več zanesljivo, kaj je bilo resnično in koliko se je držijo nastajajoče variante, kaj je zgolj pripovedova­nje: Partizan pred Italijani zadnji hip spleza na drevo in z grozo ugotovi, da se iz njegovega območja ne mislijo hitro umakniti. Zato se s pasom pripne nanj, da bi od odrevenelosti ne zdrknil mednje.231 »Obenem s to zgodbo sem slišal druge, podobne. Eden razhajkanih partizanov je prav tako splezal na drevo, sredi noči zaspal na njem ter 230 Ciril Kosmač, n. d., 172. 231 »Slišal sem zgodbo o partizanu, ki je sam blodil po Rogu in prišel v zagaten položaj. Ni mogel ne naprej ne nazaj, Italijani so ga stisnili od vseh strani, čeprav ga niso videli. Par­tizan je puško obesil prek hrbta in splezal v zadnjem trenutku na drevo. Plezati je moral hitro, da je prišel prej do gostega vejevja visoke smreke, preden ga je mogel kdo izmed njih opaziti. Upehan je sedel na rogovilo in prisluškoval, kdaj se bo val zelenih čelad prelil dalje. Postal je ves trd od strahu, ko je čez nekaj minut spoznal, da se sovražnik nikamor ne premakne. Previdno je pokukal iz vejevja in v svojo grozo spoznal, da so Italijani izbrali ravno ta pas gozda za svoje taborišče. […] Od minute do minute se je moral preprijemati in prav narahlo menjavati prostor. […] Tako je prebil nekaj ur na drevesu. Začela ga je obhajati slabost. Bil je izčrpan od nespečnosti in lakote. Zdaj ga je začela mučiti nova težava. Italijani so pod drevesom zakurili ogenj in začeli kuhati večerjo. Dim se je sukljal naravnost proti njemu, ga ovijal ter dražil. […] poželenje po hrani. Navsezadnje je začu­til, da mu moči že tako pojemajo, da bo zdaj zdaj treščil z drevesa naravnost med Italijane, morda celo v sredo kotla. […] Odpel si je hlačni jermen in se z njim privezal k deblu. […] Začela se je hrupna noč. Italijani so najprej ustrelili iz ene puške, nato iz desetih, potem se je usula toča krogel. To je trajalo nekaj ur. Šele ko se je dan popolnoma zazoril, se je taborišče premaknilo. Italijani so začeli odhajati. Še dolgo zatem, ko je odšel poslednji vojak, se partizan ni upal ganiti. […] Prste je imel tako odrevenele in telo mu je bilo tako izčrpano, da je zadnje metre kar zdrknil po deblu in telebnil na tla omamljen in tresoč se. Komaj komaj se je postavil na noge in se prek praznih konserv zavlekel v bližnje grmovje, tam je zaspal kakor v vročici.« telebnil naravnost na Italijane, ki so se najprej razleteli, potem pa ga vsega polomljenega ustrelili. Drugega so spet dobili na drevesu, ker je revež v zmedi pustil svojo puško prislonje­no ob drevo. Tretjega so zapazili na drevesu, ker je bil slabo zakrit in se je tako neprestano premikal na njem, da je odlomil trhlo vejo.« Da je avtor preverjal resničnost pripovedi, se vidi iz njegovega dodatka: »Proti večeru sem hodil okrog našega taborišča in gledal v krošnje dreves. Ugotovil sem, da je izredno malo dreves s krošnjami, ki bi se človek v njih mogel dobro skriti.«232 Je varianti o odkritju partizanskega skrivališča označiti za za­rodek govoric? »Prva pravi, da se je med preiskavo zatekel domači zajec pred policijskimi psi pod pod, med tiste vražje opeke, ki so že nam delale preglavice, in tiščal v špranjo, ki vodi do vhoda. Po drugi verziji pa naj bi jih bili odkrili policijski psi naravnost, kajti Nemci so prišli že z določenimi podatki, vedeli so, da je v hiši več skrivališč.«233 –. Socialne. povedke. Marjan Tomšič uživa ob pripovedovanju zgodb. To sicer pritika romanesknim osebam, toda to so lutke na njegovih nitkah. Koliko dosto­janstva in občutka za svoj stan premorejo njegovi ljudje. »Spomnila se je zgodbe, ki jo je slišala od Šavrinke Katine iz Gračišča. Ko ji je pravila tisto štorijo, se je kar naprej hihitala: Da sta se en dan Ćubejca Ivan Bučič in njegova žena Marija odločila, da se pri­peljeta iz Trsta z avtobusom. Ko pa se je ta bližal vasi, je postalo Bučiču kar slabo ob misli, da ju bodo videli, kako sta se, kot dva gospoda, pripeljala v vas. In jima bodo očitali, da po nepotrebnem zapravljata lirice. Bučič se je začel potiti, in bolj ko se je avtobus bližal ćubej­skim skalam, bolj je postajal živčen, in še preden je zavil pod hrib, je kmeta zvilo. Zaklical je šoferju, naj takoj ustavi, ker mu je slabo, in ko sta z Marijo izstopila, sta meni nič tebi nič stekla po poti v hrib in se sploh nista zmenila za šoferja, ki ju je klical nazaj in se glasno spraševal, kaj zdaj to pomeni. Če bi ju namreč videli ljudje, da sta se pripeljala s kurjero, bi ju obsojali, da se onadva, ki sta največja bušca, delata fina in važna.«234 Veliko je strašnih zgodb o pobegih čez mejo: »To je nekdo slišal in tekel povedat vojakom. Ti so počakali te mlade v zasedi zunaj vasi, jih ujeli, potem pa odgnali na mejo in jih tam vse postrelili. Kar tako postrelili.« O tem, kako so se ljudje skušali znajti drugim v prid in v svojo korist, govori naslednji primer: »Dol pod Ćubedom, tam v vali pod Frato, tam je hodo Bepo Cunić po vodo in jo zlival v ene male bočice. Polje, ko je hodo po Istri in tam prodajal svoje póstole, je prodajal anka to vodo. Govoro je, da je dobra za oči. Ma znaste, da je kakšnega ozdravo! Anka obleko ob bolanih je noso v Trst h Šćavonom, to je k pravoslavnemu popu; ta je obleko poškropo z žegnano vodo in jo prekrižal. Na primer stumánjo, fačilić, brgeše, anka naranče in drugo sadje, anka rožice… In polje so ti bolani to obukli ali pojeli, in znaste, da jih je dosti ozdravlo!«235 Pretresljiva zaradi motiva stiskaštva, etične čistosti in ekološke spoštljivosti je zgodba o koruznem zrnu, ki je dala Tomšičevemu romanu ime: »Nono Pavlo je večkrat pravil Toníni, njenim bratom in sestram, da so morali on, njegov oče in vsi njegovi bratje tri dni orati z dvema voloma pri enem bogatem kmetu, ta pa jim je potem dal za to delo eno samo koruzno zrno. To so dali v zemljo in iz njega so v treh letih pridelali toliko 232 Edvard Kocbek, n. d., 243–244. 233 Prav tam, 627. 234 Marjan Tomšič, n. d., 24–25. 235 Prav tam, 25, 142. koruznih zrn, da lahko zdaj mirno posadijo celo njivo, in jim zrnja še ostane. ‘Hodte videt, otroci,’ jih je klical na kup junija ali julija. Klečal je pred koruznim steblom in jim govoril: ‘Vidite to koruzo? Zrasla je iz enega samega zrna, a glejte, kako je lepa, visoka, kako zelena! Iz enega samega zrna! To je čudež, otroci, to je največji čudež. Zato si zapomnite, da morate spoštovati vsako bilko, vsako vejo. vsako péro….’«236 –.Šaljive.povedke. Razumljivo je, da je Kocbek kot literarni ustvarjalec obču­tljiv tudi za poetiko govorjenega jezika. Zato sem in tja okarakterizira kakšen dvo ­govor, pri katerem je navzoč: »Povh ima mladega pomočnika Ivana. Nihče nima cigaret, ta jih ima še nekaj. Danes ga je nekdo izmed stražarjev prosil za eno. Odgovoril mu je: ‘Dam ti jo, če jih boš stalno jemal pri meni.’ To je dejal tako odrezavo in naravno, da vidimo v tem tipičen primer partizanskega humorja.«237 V drugem primeru v svoji vojski odkrije šaljivca: »Brž ko je [Prajerjev Janez] prišel med znance, se je v njem prebudil neusahljiv vir zdrave kmečke norčavosti. Na peči je ležal stari gospodar in začel: »Pa so pravili, da Prajerjevega Janeza ni več. Kdo pa naj še kaj verjame danes.’ ‘Tak vi ste želeli mojo smrt, oča? Ampak pred menoj smrt beži.’ ‘Lej ga, nasprotno, zaman sem solzo potočil. Kar človek stori, vse napak stori. ‘Ne, oča, nocoj boste gvišno prav napravili, če nam boste kaj za pod zob dali, tako smo lačni in žejni.’ ‘Kaj misliš, da bom zdaj jaz oštarijo odprl, ko si jo ti zaprl?’ Janez je namreč imel znano gostilno v Turjaku. ‘Luštno pa je bilo v naši oštariji, oča. Nikoli niste vstran pogledali, ko ste šli mimo nje.’ Janez je pri priči povedal smešno zgodbo.«238 Miško K ranjec si privošči črni humor na račun ubogega strica Marka, ki si je dolgo pred smrtjo napravil krsto, jo meril skoraj vsak dan, nato pa mu je bila po ­polnoma premajhna, čeprav je bil prej kot »vrabček«.239 Drugi so to jemali šegavo, češ: »Za drugimi se ljudje jočejo, za tabo pa so se smejali.« Resnoben ugovor temu bi bil, da se s svetimi rečmi ni šaliti. S šaljivimi štorijami si Tomšičeve osebe krajšajo čas in lajšajo svojo usodo v zaporu. Nekatere od njih so že sfolklorizirane. Na primer tisto »o Ciganu, ki je prerokoval Čepínki ‘srečico’», »kako je prišel ta Cigan v hišo in je videl, da je Čepinka sama doma, a s stropa so viseli pršuti, klobase in špeh. Takoj mu je pamet razsvetlila ideja in predlagal je ženski, da bi ji, če ona tako hoče, pričaral srečico. Toda če želi, da bo čarovnija res delovala, si mora dati na glavo lonec od zemlje. Čepinka, ki je bila hudo radovedna in praznoverna, je ubogala cigana in si poveznila lonec. Cigan je hodil okoli nje in čaral, se pravi: govoril na glas v neznanem jeziku. Medtem ko je to delal, so njegovi pajdaši pobrali s stropa vse pršute, klobase in zaplate špeha. Potem so izginili, a Čepinka si ni upala sneti lonca, da ne bi s tem razdrla čarovnije. Šele potem ko se je vrnil njen mož, je bil ‘dobri urok’ razdrt, a Čepinko je zadela srečica v obliki moževih batin.« Pred nami je odličen primer prehajanja ravnine teksta v kontekst: poanta zgodbe se z ironično pripombo vrne v vsakdanje življenje: »Ženske so se hihitale, a paznik Gustelj je izkoristil priliko in rekel: ‘Zdaj vidite, kako so ženske neumne. Lonec na glavo in srečica. Ha ha ha!’ Takoj so ga napadle. Silva mu je povedala: ‘Cigan je Čepinko začaral z loncem, a ženska lahko vsakega moškega zaslepi s svojo kiklo; samo malo si jo dvigne in že ne ve­ 236 Prav tam, 196. 237 Edvard Kocbek, n. d., 253. 238 Prav tam, 471. 239 Miško Kranjec, n. d., 388–393. ste, kje imate pamet. Ha!’«240 Ženske moškim lahko vrnejo s številnimi zgodbami o najstarejšem slovenskem mamilu. Med njimi, kako se je »Bariglić, ker je bil zmerom poln vina, se je neke noči vrnil iz oštarije spet čisto nadelan. Zvalil se je na posteljo in takoj zasmrčal. Čez kakšno uro pa ga je začelo tiščati in se je skobacal s postelje ter z roko lovil pod posteljo bokalín, to je nočno posodo. Ker je bil še vedno omotičen, je privlekel namesto bokalína plener z jajci. Zaneslo ga je in je z ritjo tresknil na jajca. ‘Orka putána!’ je zaklel in potem začel kričati kot šoja. Vsi so se stekli in strgali z njegove riti rumenjake in beljake, a Bariglič je zijál, da naj gre vse v maloro: ta jajca, ta plenjer, ta hiša, te nore Šavrinke…«241 »‘Oče od Tonce je bil čevljar, klicali so ga Bepo Cunić. Anbot je prodal mojemu stricu čisto nove postóle, ma za male šolde, skoro za neč. Ti postoli pa so bli iz lepenke, a lepo polakirani, da se ni neč videlo. Ko je prvič padal daš, so se postoli napili vode in se razlezli ko krastača. Stric je bil hudo jezen in je valja tekel k Cuniću in zjal nad njim, da zakaj mu je prodal tako slabe postóle. A ta Cunić furbasti mu je odgovoro: ‘Ee, Šteljo muj, kolko cajta so daráli tvoji šoldi, taku so držali tebe anka muji postóli!’«242 Veliko šaljivih zgodb je nastalo zaradi jezikovnih nesporazumov. Marjan Tomšič si je med pr vimi upal v svojo literaturo brez predsodkov vključiti versko motiviko. Ko so se v zaporu začeli o tem prepirati, je Tonina povedala eno takih zgodb »To sem čula od Moráne iz Kort, a tokálo je njenega brata, ko je bla še vojska in so bli tam Nemci. On je plel na njivi, tam blizu ene kmetije, kamor se je reklo: pr Morgana. Pride mimo nemški vojak in pozdravi brata od Morane, klical se je Pjero, ta brat. Nemec ga pozdravi: ‘Gut morgen!’ To pomeni: Dobro jutro. Pjero ni zastopo nemško in si je pozdrav razložo taku: ‘Ali je Morgan kaj hud? In mu je odgovoro: ‘Ne, ne, ni hud Morgan. Taku, en sreden človek je.’ Nemec, ki anka ni neč zastopo, je vprašal: Was? To pomeni: ‘Kaj?’ Pjero je mislo, da sprašuje, če živi Morgan v vasi. ‘Ne, ne, ni vas, so samo tri hiše.’ Eko, taku sta se pogovarjala ta Nemec in ta Pjero.’ Nasmihali so se, se smejali in krohotali.«243 Beseda da besedo in besedni komiki sledi situacijska, ki se iz zgodbe preseli v opolzko namigovanje: Oče je poslal sina »spat v hlev, ker so tisto noč pričakovali, da se bo krava oteletila. Namesto da bi spal v jaslih, je rajši šel na oder; a v temi in zaspanosti ni pazil, in je legel prav nad luknjo, skozi katero so metali v jasli seno. Luknja je bila prekrita z debelo plastjo dišeče otave, zato ni takoj padel skozi. In je trdno zasmrčal. Toda okoli druge ure se je seno pod njegovo težo vdalo in skupaj z otavo je padel v jasli, kravi prav pred gobec. Imel pa je kot kamen trden spanec, zato se ni takoj zbudil. Krava, ki je nepričakovano dobila velik zalogaj, je začela grabiti po kupu in mlaskati, njemu prav ob ušesih. To ga je le prebudilo, in ker ni vedel, kje je in kaj se dogaja, se je silno prestrašil in zakričal: ‘Oče, krava je pršla na oder!’ ‘Kaj bi blo, ko bi te pomulzla?’ je namigoval in se krohotal Ivan. ‘Ma čujeste…’ se je zgražala Rožina, a v glasu je bilo vendar nekaj, kar jo je žgeč­kljalo…. ‘In krava? Je povrgla telička?’ je resno vprašala Tonina, a nekdo se je spraševal, kaj bi se zgodilo, ko bi krava res prišla na oder. ‘Ma ne ona krava na štiri noge,’ je hihitaje še 240 Marjan Tomšič, n. d., 139–140. 241 Prav tam, 140–141. 242 Prav tam, 142. 243 Prav tam, 142–143. dodajal.«244 »Seveda pa niso samo kvantali.« Stroki v premislek: morda bi za zgodbe s spogledljivo vsebino res lahko konstituirala samostojno žanrsko rubriko. SK LEP Literarizacija je ime izrecno za tiste postopke v besedni umetnosti, ko literarni ustvarjalec avtorsko prenaša v svojo ustvarjalnost sestavine slovstvene folklore: fol­klorne motive, stileme (folkloreme) in drugo jezikovno gradivo, kompozicijska pravila itn. S tega vidika jo lahko uvrstimo v teorijo o medbesedilnosti. Naslednji razdelek skuša povleči rdečo nit o literarizaciji vse od začetkov slo ­venske literature do danes, nato pa se za prikaz možnosti o njenem raziskovanju ustavi ob romanih v 20. stoletju. Z vidika folkloristične teorije je najbolj temeljito obdelana kategorija pripo ­vedovanja v ravnini teksture: Kozakovi pripovedovalci so dobrodošli preganjalci dolgčasa, Kocbekovi prav tako, le da je med njimi kontekstualna in intelektualna razlika. Kompozicija Potrčevega romana je zasnovana na retrospektivni zgodbi, ki jo v nočeh brez spanja pripoveduje jetnik svojemu tovarišu. V vseh teh treh prime­rih so v izmenjavi pripovedovanega navzoči samo moški. Ciril Kosmač in Miško K ranjec razvijata svoja romana na podlagi pripovedi, ki ustvarjajo in vzdržujejo kontinuiteto posamezne rodbine. Zidarjev avktorialni pripovedovalec, ki je hkrati individualni poslušalec v romanu tematizirane pripovedovalke, se odziva na nje­no prav tako družinsko zgodbo tako intelektualistično, da je golo natolcevanje, kdor v njunem srečavanju vidi ljubezensko spogledovanje. Navedene pisateljske različice upovedenih pripovedovalcev in njihovih sprejemalcev v monogamni ali poligamni družbi nadkriljuje Drago Jančar, ki na pot v Kelmorajn pošlje mar­kantnega, a tudi malce čudaškega »oča s Ptuja, Tobijo« in na njegovem dvoboju z zgodbarjem Joklom iz Landshutta utemelji klavrni polom slavnih romanj iz južnih avstrijskih dežel v severno nemško deželo. K ategoriji konteksta in teksta sta sicer razčlenjeni, toda interpretacija njunih sestavin je bolj nakazana kot docela izčrpana. Izostala pa je analiza, kakšna so stičišča med slovstveno folkloro in literaturo v poetiki. Zato se to poglavje razume predvsem kot napotek za nadaljevanje dela na tem področju. 244 Prav tam, 143–144. SKLEP POGLAVITNI REZULTATI IN PERSPEKTIVE NADALJNJEGA R AZVOJA SLOVENSK E SLOVSTVENE FOLK LORISTIK E NA MEJI DVEH TISOČLETIJ UVOD Slovensko etnično ozemlje je na stičišču alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta oziroma srednje Evrope, Balkanskega in Apeninskega polotoka, Podonavja in Jadranskega morja. Zaradi svojega položaja je imel ta geografski prostor vedno velik politični, vojaški, gospodarski in kulturni pomen. Rimljani so ga obvladovali 500 let, po končanem preseljevanju ljudstev in priselitvi Slovanov so se poleg njih zanj spopadali še Franki, Bavarci, Avari in Madžari. Za dolgo mu je zavladalo Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. V srednjem veku so šli čez slovensko ozemlje številni turški roparski pohodi. Do leta 1918 je bilo v avstrijskem delu habsburške monarhije slovensko ozemlje razdeljeno v več dežel, v ogrskem delu na Slovensko krajino med Muro in Rabo ter na del pod beneško državo. V času Ilirskih provinc (1809 –1813), ki jih je ustanovil Napoleon I, je bilo slovensko ozemlje začasno presekano z novo državno mejo, po njihovem razpadu pa je bilo celotno ozemlje spet pod habsburško monarhijo. Med marčno revolucijo l. 1848 so Slovenci s programom Zedinjena Slovenija pr vič zahtevali združitev vsega s Slo ­venci naseljenega ozemlja v samostojno pravno enoto pod Habsburžani. Po avstrij­skem porazu v vojni z Italijo leta 1866 so Slovenci v Beneški Sloveniji in Reziji prišli v italijansko državo. Po razpadu Avstro-Ogrske konec prve svetovne vojne 1914 – 1918 je nastala Država Slovencev, Hr vatov in Srbov, 1929 preimenovana v K raljevi­no Jugoslavijo. Leta 1941 je bilo slovensko ozemlje razkosano med madžarskega, italijanskega in nemškega okupatorja. Po drugi svetovni vojni v letih 1941–1945 je postala Slovenija ena od republik Federativne /Socialistične republike Jugoslavije komunističnega tipa. Leta 1990 so se prebivalci Slovenije od tedanje Jugoslavije z referendumom odločili za odcepitev in po desetdnevni vojni za Slovenijo je leta 1991 Slovenija postala samostojna država. Ob popisu leta 2002 je imela 1.987.971 prebivalcev. Leta 2004 je postala članica Evropske zveze. Slovenija meri 20.273 km2. Naštete in druge zgodovinsko politične okolišči­ne so vzrok, da se njene državne meje ne ujemajo z narodnostnimi mejami. Na severu meji na Avstrijo, na jugu na Hrvaško, na vzhodu na Madžarsko, na zahodu na Italijo. V vseh teh državah obstaja avtohtona slovenska narodnostna manjšina. Po drugi strani obstajata italijanska narodnostna manjšina ob današnji slovenski obali in madžarska v Prekmurju. Do leta 1941 je na podlagi pogodbe o preselitvi med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo obstajal nemški jezikovni in kulturni otok Kočevarjev – kočevskih Nemcev, ki so se z načrtno kolonizacijo Ortenburža­nov Otona V. in Otona VI. v 14. stoletju priselili na današnje Kočevsko.1 Slovence še danes zelo radi zamenjujejo s Slovaki.2 Na to zamenjavo je za Brockhausov leksikon 1895 v članku Die Slowenen opozoril že Matija Murko, ki najprej predstavi, kam sodijo Slovenci glede na slovansko deblo, razloži pomen imena in zgodovino njegovega navajanja v slovenskih virih. Članek je bil objavljen tudi v dunajskem tedniku Die Zeit, 1895 (št. 21–22) in v slovenščini v dnevniku Slovenski narod 1895 (št. 66 –72). I. FOLK LORNA MOTIVIK A SKOZI ČAS Glede na prikazano zemljepisno prehodnost slovenskega ozemlja in zgodovino njegovih prebivalcev je folklorna motivika v slovenskem jeziku zelo pestra. Strnjen oris ji sledi tisoč in več let nazaj in naprej. Lovec Sam je kakor Polifem iz Homerjeve Odiseje.3 Sv. Matija/Luka, ki ubije svoje lastne starše, se uvršča v krog antičnih mitov o Ojdipu.4 Orestovo maščevanje je na Slovenskem našlo svoj izraz v motiviki o Rošlinu in Verjanku.5 Godec, ki gre pred pekel reševat svoje, spominja na mit o Orfeju in Evridiki.6 Sveti Andrej, sež­gani in prerojeni človek, ima daljnega sorodnika v Dionizu in Bakhu.7 Starogrška balada o Haru je podlaga za motiviko slovenskih balad, v katerih nevesta pred poroko umre. Od tod je tudi pri Slovencih znan motiv iz groba rastočih cvetlic, npr. vrtnice in lilije, ki se v cvetju združita.8 Zgodba o divjem možu, ki ga ujamejo opitega, sicer spominja na frigijskega kralja Midasa iz Silena. Po Ivanu Grafenauer­ju sega zgodovinsko ozadje teh motivov v 5. in 6. stoletje, ko so se v Alpe priseljeni germanski rodovi naučili sirarstva od staroselskih Retoromanov, lahko pa da so se naučili planšarstva in sirarstva keltsko-rimski priseljenci. Od le-teh, imenova­nih Vlahi, so se naučili sirarstva tudi predniki Slovencev. Od tod imata švicarska in slovenska slovstvena folklora skupne korenine v iztekajoči se antiki in začetkih srednjega veka.9 Iz prvotne domovine so predniki Slovencev prinesli s seboj bajčne predstave, 1 Enciklopedija Slovenije 4, 5, 11 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, 1991, 1997). 2 Ott]v Slovník naučný 13 (Praha 1898). 3 Milko Matičetov, La fiaba di Polifemo a Resia, v: Festschrift für Robert Wildhaber (Basel 1973). 4 Marija Stanonik, Slovenska slovstvena folklora (Ljubljana: Država založba Slovenije, 1999). 5 Marko Golja, Rošlin in Verjanko, v: Literatura VI/4 (Ljubljana 1994). 6 Zmaga Kumer, Milko Matičetov, Boris Merhar, Valens Vodušek, Slovenske ljudske pesmi I (Ljubljana: Slovenska matica, 1970). 7 Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek (Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovensko narodo­ pisje, 1961). 8 Ivan Prijatelj, Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slovenske narodne pesmi, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov (Slovenska Matica, IV. zv., 1902), 1–22. 9 Ivan Grafenuaer, Slovenska pripovedka o ujetem divjem možu, v: Zgodovinski časopis 6–7, 1952–1953. ki so se poosebile v bajnih bitjih,10 od katerih so v številnih narečnih različicah nekatera znana še danes: kresnik, mračnik, vedomec, škopnik, kr vavo stegno, bela žena, divji lovec, divji mož, torka itn. Etimologija in zemljepisno-zgodovinska me­toda v slovstveni folkloristiki odkrivata povezanost slovenskih folklornih motivov celó s Skandinavijo.11 Iz srednjega veka so po vsej slovstveni folklori raztreseni svetopisemski mo­tivi in njegove posamezne strukturne sestavine. Z žanrskega vidika prepoznamo frazeme, rekla, pregovore, šale, vse do širše razvitih motivov, ki postanejo del po ­sameznih pesmi, povedk in pravljic.12 Motiv ptiča, ki nosi hrano izbranemu samotarju (tokrat je to ustanovitelj zahodnega meništva, sv. Benedikt), je zapisal že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine K ranjske (1687)13 Zgodbo, ki smeši Ribničane, Lemberžane ali Veržejce, češ da se kopajo v »lanenem morju«, pozna že Pavel Diakon, le da se njegova šaljiva zgodba nanaša na Langobardom sovražne Herule.14 Na prve čase pokristjanjevanja Slovencev spominja motivika svetih bratov Cirila in Metoda (9. stol.), čeprav še vedno ni razvozlano vprašanje, ali je zgolj sad ljudske domišljije ali je vsrkala tudi drobce zgodovinskih dejstev.15 Do srede 12. stoletja so na slovensko slovstveno folkloro vplivali motivi iz starokrščanskega izročila z vzhoda, odtlej pa so s križarskimi vojskami, viteštvom in novimi redovi začeli vdirati predvsem z za­hoda.16 S tem v zvezi so odlične balade in romance s španskimi motivi in zgledi za pridige.17 Največji sloves med slovenskimi baladami zavzema Lepa Vida,18 ki je po­stala eden glavnih slovenskih literarnih simbolov.19 Furlanski zgodovinar Marcan­tonio Nicoletti (†1596) je prvi poročal o tem, da Tolminci (Slovenci v zahodnem etničnem ozemlju) pojejo pesmi o K ralju Matjažu. Raziskovalci slovenske matja­ževske tradicije ločijo zgodbe o »dobrem« in »bogobornem« K ralju Matjažu (= 10 Milko Matičetov, O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o Kurentu, v: Traditiones 14 (Lju­bljana 1985). 11 Milko Matičetov, Un nuovo anello nelle tradizioni popolari sulla sorca il confine, v: Schwe­izerisches Archiv für Volkskunde 62 (Basel 1966), 62–76. 12 Marija Stanonik, Interpretation and Concordance of Biblical Motifs in Slovenian Literary Folklore. Interpretation of the Bible (Ljubljana / Sheffield 1998). Ista, Od setve do žetve: Interpretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori (Ljubljana 1999). 13 Marija Stanonik, Janez Vajkard Valvazor in slovstvena folklora v njegovem duhovnem obzorju, v: Valvazorjev zbornik (Ljubljana: SAZU, 1990), 287–310. 14 Zgodovina Langobardov, Maribor 1988 / Paulus Diaconus, Historia Langobardum, roko­pis, 8. stol., ur. Bogo Grafenauer. 15 Marija Stanonik, Sveta brata Ciril in Metod v slovenski slovstveni folklori, v: Kopitarjev zbor­nik, Simpozij ob stopetdesetletnici njegove smrti (Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1996), 229–239. 16 Ivan Grafenauer, Narodno pesništvo, v: Narodopisje Slovencev II (Ljubljana: Klas, 1952). 17 Marija Stanonik, Raziskovanje srednjeveške slovstvene folklore pri Slovencih, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989). 18 Ivan Grafenauer, Študija o izvoru in razkroju narodne balade o Lepi Vidi (Ljubljana 1943). 19 Jože Pogačnik, Slovenska Lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno (Ljubljana: Cankarjeva založ­ba, 1988). borilcu z Bogom). Prve so širili udeleženci zmagovitih bojnih pohodov ogrskega kralja Matije Kor vina. Zgodovinsko ozadje za druge je usoden spor med papežem Gregorjem IX. in nemškim cesarjem Friderikom II. (†1250), zaradi katerega je propadlo srednjeveško rimsko-nemško cesarstvo. Za nobeno matjaževsko pesem ni mogoče trditi, da bi se v njej K ralj Matjaž pojavljal že od začetka, ampak je pa­limpsestno zamenjal prejšnje junake z drugačnimi imeni.20 Za novi vek je značilno dolgotrajno sobivanje Slovencev in Nemcev, kar je bilo vzrok za izmenjavo folklornih sestavin med obema narodoma na Koroškem21 in Kočevskem.22 Obdobje silovitih turških vpadov na slovensko ozemlje je téma številnih pripovednih pesmi. Najbolj popularna je tista o zmagi kranjskega, to je slovenskega barona Ravbarja nad Turki pri Sisku l. 1593. Francoska zasedba slo­venskega ozemlja (1797, 1809 –1813) ni pustila sledov v pesmih, ampak v zgodovin­skih in šaljivih povedkah, ki govorijo o tem, kako so se ljudje znašli pri prehranje­vanju francoskih vojakov, o njihovem ljubimkanju s slovenskimi dekleti, kako se je dal zibati francoski častnik. Anekdote in dogodivščine iz druge svetovne vojne ter spomini na tehnične pridobitve sodobne civilizacije ter strašljive urbane povedke so del sodobne slovstvene folklore.23 II. PREDZGODOVINA PROBLEMA Preden se začne razvoj kake stroke, vsaka začne poganjati korenine v na videz na­ključnih in nesistematičnih pojavih, ki jih tu predstavlja kratek razdelek. Zasluge za prve zapise slovenske slovstvene folklore ima slovenski protestan­tizem. Paradoksalno je, da legende ohranja prav zato, ker se idejno oddaljuje od njih. V prvi slovnici slovenskega jezika (Adam Bohorič, Arcticae horulae, 1568) je ohranjenih 26 slovenskih pregovorov.24 Zaradi podobnih vzrokov je Primož Tru­bar, avtor prve slovenske knjige (K atekizem in Abecednik, 1550) ohranil dve bo­žični pesmi. Protestantsko stališče ( Jurij Dalmatin, pr vi prevajalec sv. pisma v slo­venščino, Wittenberg 1584) odklanja ljubezensko folklorno pesem; pozneje se mu v tem pridruži tudi katoliška stran. K atoliška reformacija in barok sta ohranila v pridižnih zgledih širok spekter folklornih pripovedi.25 Marko Pohlin (1735 –1801) 20 Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu (Ljubljana 1951). Milko Matičetov, Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in novih raziskavanj, v: Razprave II. razreda 4 (Ljubljana 1958). 21 Milko Matičetov, Gefahren beim Aufzeuchen von Volksprosa in Sprachgrenzgebieten, v: Internationale Kongress der Volkserzählungsforscher in Kiel und Kopenhagen (19. 8.–29. 8. 1959, Berlin 1961). Pavle Zablatnik, Od zibelke do groba (Celovec 1982). Isti, Volksbrauchtum der Kärntner Slowenen (Klagenfurt/Celovec 1992). 22 France Marolt, Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi, v: Kočevski zbornik (Ljubljana 1939). Zmaga Kumer, Zur Frage der deutsch-slowenischen Wechelbeziechungen in Vol­klslied, v: Zeitschrift für Volkskunde 2 (Frankfurt/Main 1961), 177–318. 23 Slovenske povedke iz 20. stoletja, izbrala, uredila in spremno besedo napisala Marija Stano­nik (Celje: Mohorjeva družba, 2003). 24 Marija Stanonik, Slovenski protestanti in vprašanje slovstvene folklore, v: Razprave II. ra­zreda 11 (Ljubljana 1987). 25 Tobia Lionelli = Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium I–IV, 1691–1707. Mihael Kram­ je kot razsvetljenec v svoje delo zajel že celotni sistem slovstvene folklore. V svoji slovnici K ranjska gramatika (1768) je pokazal naklonjenost za slovensko folklorno pesem. Po njegovi zaslugi je Dizma Zakotnik pripravil prvo rokopisno zbirko fol­klornih pesmi. V knjigo K metam za potrebo inu pomoč (1789) je vključil nekatera bajna bitja iz slovenske folklorne tradicije. Med svoje K ratkočasne uganke (1788) je vpletel nekatere primere iz ljudstva. Njegov zgled je pripomogel k pr vi slovenski rokopisni zbirki slovenskih pregovorov ( Janez Mihelič), vendar se je za njimi iz­gubila vsaka sled. O njej pričata le dve Pohlinovi pesmi »k hvali teh pregovorov« v prvem slovenskem pesniškem almanahu Pisanice l. 1778, 1779 –1780. Svojo naklo ­njenost do slovenske slovstvene folklore je pokazal tudi prvi slovenski slavist Jernej Kopitar, ki se je o tem dopisoval tudi z Jakobom Grimmom.26 Junaška pesem Pegam in Lambergar je med najznamenitejšmi slovenskimi folklornimi pesmimi. Omenja jo že Janez Ludvik Schönleben (1674), nato Janez Vajkard Valvazor (1689). Ob posredovanju Antona Zupančiča jo je l. 1807 v poseb ­ni knjižici objavil Valentin Vodnik. Najzaslužnejšemu zbiralcu slovenskih ljudskih pesmi27 Francu K ramerju je ljudska pevka K atarina Zupančič zapela celotno pe­sem, tako da je bilo prvič mogoče zapisati tudi njeno melodijo. III. SLOVSTVENA FOLK LORISTIK A Da se neka stroka lahko obravnava kot taka, mora imeti svoj predmet, terminolo ­gijo in metodo. K ako zadošča tem merilom slovstvena folkloristika? 1. PR EDMET Prvi pobudi za zbiranje slovenske slovstvene folklore sta bili objavljeni v Laibacher Wochenblatt l. 1807 in l. 1817 ter 1819 v K ärntnerische Zeitschrift. V obdobju romantike je splošno pozornost in slavo žela le folklorna pesem. Matevž Ravnikar - Poženčan (1802–1864) ji ni ostal dolžan, saj jih je imel že leta 1835 precejšnjo zbirko in je z njimi zalagal tako Emila Korytka28 kot Stanka Vra­za (1810 –1851), ki sta bila tekmeca pri njihovem izdajanju.29 Slovenska slovstvena mer = Rogerij Ljubljanski, Palmarium Empyreum … I, II, 1731, 1743. Viktorijan Demšar, Pridige Petra Pavla Glavarja, (Ljubljana 1988?). 26 Max Vasmer, B. Kopitars Briefwechesl mit Jakob Grimm (Berlin 1938). Joža Glonar, Kore­ spondenca med Kopitarjem in J. Grimmom, v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 29 (Ljubljana 1938), 139. 27 Slovenske narodne pesmi I– IV, ur. Karel Štrekelj (in Joža Glonar), Ljubljana 1898–1923. 28 Boris Merhar, Ljudska pesem, v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljubljana: Slovenska ma­ tica, 1956), 41, 43. Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva II, 148. 29 Stanko Vraz, Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Korškoj i zapadnoj stra­ ni Ugarske (Zagreb 1939). Emil Korytko, Slovénske pésmi krajnskiga naróda (I–V) (Ljubljana 1839–1844). folkloristika njune zasluge zanjo visoko ceni.30 Dan pred Vrazovim odhodom iz Ljubljane (27. januarja 1837) je kot konfiniranec prispel iz Galicije mlad poljski študent in revolucionar Emil Korytko (1813 –1839). Nadarjenega in folkloristično prodornega Poljaka, ki se je tu kljub političnemu nadzoru vključil v napredno romantični krog največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna (1800 –1849), je prehitela smrt, zato ni mogel uresničiti velikopoteznih načrtov o slovenski slo­vstveni folklori.31 Z metodami nove poljske etnografske šole je začel sestavljati en­ciklopedijo slovenske folklore kot sestavine »Slowiansczyne«.32 Natančna navodila za zapisovanje slovstvene folklore je oskrbel Karel Štrekelj, ki jih utemeljuje zgodovinsko, celo moralno in končno teoretično.33 Z njimi je vzgo­jil Števana Küharja iz Prekmurja.34 »Spremenjena oblika, le malo prenarejena vse­bina nam brani proizvod do dobrega spoznati in oceniti; taki proizvodi so podobni hinavcem v življenji. Dozdevajo se nam prijetni, dobri in vendar naposled – žalibog navadno prepozno spoznamo, da smo jih napak sodili, da smo jim preveč verjeli. Vestni zapisi pa nam lahko pomorejo, sestaviti zgodovino tega in onega proizvoda, morejo nam pokazati pot, po kateri je prišel v kraj, kjer ga je zajela zapisovalčeva roka; morda nam tudi povedo, odkod je in kedaj je začel svoje potovanje po naši do­movini, v našem narodu. … [Pesmim] je gibčnost, vsem proizvodom svoja, nekoli­ko omejena, vendar ne popolnoma odvzeta; oblika jim je z metrom in melodijo več ali menj okamenela in se ne spreminja tako zlahka kakor na primer v pravljici.«35 a) Jezik; folklorni obrazci Iz Škrabčevih polemik izvemo, da je poznal temeljno delo Einleitung in die slavi­sche Literaturgeschichte,36 prvega profesorja slavistike na graški univerzi in da so bili Slovenci na tekočem s sodobnimi etnološkimi tokovi svojega časa, kakor se kaže tudi pri delu Wilhelma Wundta Völkerpsychologie. Eine Untersuchung der En­ 30 Vilko Novak, Emila Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu, v: Traditiones 1 (Ljubljana 1972). Marko Terseglav, Stanko Vraz in slovensko romantično gibanje za ljudsko pesem, v: Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 1 (Ljubljana 1982), 25–36. 31 Slovénske pésmi kranjskiga naróda (5 zvezkov), 1839–1844. Marija Stanonik, Niko Jež, Nekaj folklornih zapiskov iz zapuščine Emila Korytka v NUK, v: Traditiones 14 (Ljubljana 1985). 32 Janez Dolenc, Anton Žakelj – Rodoljub Ledinski, v: Loški razgledi III (Škofja Loka 1956), 208. 33 Marija Stanonik, Slovstvena folklora v domačem okolju (Ljubljana: Zavod Republike Sloveni­ je za šolstvo, 1990). 34 Števan Kühar, Ljudsko izročilo Prekmurja (Murska Sobota: Pomurska založba, 1988). 35 Karl Štrekelj, Prošnja za narodno blago, v: Ljubljanski zvon 7 (1887), 630. 36 Stanislav Škrabec, Odgovor na »odgovor na »‘odgovor’«!, v: Jezikoslovna dela 2 (Nova Go­ rica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1994), 290: »G. profesor, blagovolite si dati dopovedati, da bi bil jaz tisti nemi kljuki postavil prav v izvirni podobi na njiju mesta, kakeršni ste pri Miklošiču, ker sem vajen natanko citirati. – ali naša tiskarna jih nima. Nadomestil sem jih torej s tistimi znamenji, ki se rabijo za nje tudi drugod v znanstvenih knjigah, zlasti stariših: n. pr. Krek, Einl. in d. slav. Lit. 1. izdanje; …« [= Gregor Krek, Einleitung in die slavische Literaturgeschichte, 1. izdaja, 1874]. twickelungsgesetze von Sprache, Mythus und Sitte.37 Stanislav Škrabec prvi del tega dela, ki je posvečeno jeziku, odklanja, češ da je filozofija jezika eno, jezikoslovje pa drugo.38 Na jezik ne gleda mitično, ampak zgodovinsko; primerja ga z navadami in šegami, celo z modo:39 »In kaker so spremenljive šege in mode, tako tudi jeziki.«40 Že 1896. leta Murko vabi k zbiranju slovenskega besedišča in pri tem pou­darja: »Vprašanje o premikanju jezikovnih mej, tako važno v narodnem oziru, spada seveda tudi semkaj.«41 Zato je še toliko bolj pomembno Murkovo navajanje slovenskih meja in števila prebivalcev,42 saj imamo redko priložnost, da se z obojim seznanimo konkretno in dobimo možnost za primerjavo z današnjimi dejstvi. Dolgotrajna prerekanja po izidu Levčevega pravopisa so navedli Jožo Glo ­narja, da je leta 1912 zastavil tudi vprašanje o razmerju slovenskega govorjenega 37 Ingrid Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem: med čermi narodopisja in antropologije (Lju­bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000). 38 Stanislav Škrabec, Praesens effectivum, v: Jezikoslovna dela 3 (Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1995), 384: »In vender gosp. profesor meni očita, da sem ‘štiri leta po objavljenju Wundtove Narodne (prav bi bilo pač ‘narodske’) psihologije’ objavil v Archivu svojo razpravico in nisem iskal prej po Wundtovi knjigi, kako smem po naše govoriti in pisati in kako ne. Po pravici povem, da mi še zdaj ni žal, da nisem storil kaj takega. Filozofske slovnice nam je že pred 40 leti, ko smo še na šolskih klopeh sedeli, prof. Karl Schenkl, prav dober jezikoslovec, resno grajal in pozneje sem se v več primerih tudi sam prepričal, da modroslovci niso kaj prida jezikoslovci najmanj pač moderni nemški in drugi filozofi s filozofijo, ki sami priznavajo, da se z zdravo pametjo ne ujema.« 39 Prav tam, 413: »Moja misel, že davno izrečena in menda tudi objavljena je, da so jeziki soditi kaker razne druge navade šege in mode človeškega rodu. Kaker te, tako morejo biti tudi oni lepi, dobri, z logiko, t. j. zdravim razumom v primernem soglasju, morejo biti pa tudi zoperni, okorni, gerdi, terdi, neumni in kaj vem kaj še.« 40 Prav tam, 413: »Spreminjajo se pa ne le po unanjem uplivu, dobrem ali slabem, spremi­njajo se tudi po svoji notranji moči, ki se razvija in raste, ali pa hira in vmira. Slabe navade, neumne in spotekljive mode se skušajo odpraviti s pridigami in svarili v cerkvi, napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal, da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.« 41 Prim. Matija Murko, Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi, v: Letopis Matice Sloven­ske (Ljubljana 1896), 133. 42 Matija Murko, Slovínci, v: Ottov Slovník naučný: »Po štetju prebivalstva l. 1890 žive prebi­valci s slovenskim jezikom na Kranjskem (466.257, 94%), na Štajerskem (400.367, 32%), Koroškem (101.030, 28, 38%), Goriškem (135.036, 63%), v Istri (44.390, 14, 33%), Trstu in okolici (26.639, 20.48%) in v drugih avstrijskih deželah 2816. Sešteto skupaj jih je 1.176.535. Na Madžarskem šteje uradna statistika 70.658 Slovencev, na Hrvaškem 20.987. Ta številka in odstotni porast od l. 1880–1890 (3, 19%) se ne ujema z dejanskimi razme­rami. Največ Slovencev je zamolčanih v Trstu, kjer jih je 50.000, (20.000 v mestu, 30.000 v okolici), na Štajerskem in na Koroškem je treba dodati po 20.000, na Goriškem 15.000. Tudi v Istri se je naštelo malo Slovencev, ker so bili pomešani s Hrvati, za to pa jih je bilo na Madžarskem iz teh vzrokov naštetih precej več (V. S. Rutar, LZ, 1892, str. 195). Števila Slovencev v BiH se ne da ugotoviti, a jih je bilo najmanj 2000, kar ni niti polovico vseh pripadnikov Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške in Trsta. Poleg tega je bilo l. 1890 vseh Slovencev v Avstriji čez 1 1/4 milijona, v Avstro-Ogrski državi 1.330.000. V Italiji se jih šte­je 33.000. Neveliko število Slovencev v Severni in Južni Ameriki in na Vzhodu (posebno v Egiptu) ni znano. Nabožno-literarna družba sv. Mohorja v Celovcu l. 1897 je imela v Ameriki 633 članov, v Afriki in Aziji 196.« in knjižnega jezika: »Jezik vendar živi na jeziku in je v knjigi mrtev, zato je od pravopisja mnogo bolj važno pravorečje.«43 Glonarjeve opazke niso le zgodovin­sko pomembne, ampak je v njih marsikaj klenega zrnja tudi današnji slovenistiki in jezikoljubom v premislek. Njegovo pisanje živo ilustrira začetke ozaveščanja o notranji diferenciaciji slovenščine v različne družbene zvrsti jezika, čemur se Glo­nar upira iz narodnoobrambnih vzrokov. Tudi Ilešičevemu ilirizmu se ogorčeno ustavlja: »Razlika med živim, govorjenim jezikom in tiskanim postaja vedno večja, knjižni jezik izgublja vez z živo govorico, korenine, ki bi mu naj dovajale moči za vedno regeneracijo, se vedno bolj suše in odmirajo, knjižni jezik se bliža pola­goma obliki mrtvega jezika… Če nam narodnost ni fraza, ampak štejemo med slovenski narod vse one, ki govore naš slovenski jezik, potem naroda ne smemo umetno deliti v dva sloja, ampak moramo ohraniti ono enotnost, ki je za vsako na­rodnost prvi in glavni znak, enotnost jezika [...] Socijalna razdelba se ne da utajiti, prava res narodna politika pa zahteva delovanje vseh slojev in to je mogoče le z enotnostjo jezika. Zato je tudi predlog, da naj sprejmemo hrvaščino kot višji, knji­žni jezik, slovenščino pa ohranimo za ‘ta folk’, prava nepolitična absurdnost.«4 4 Po razkosanju slovenskega etničnega ozemlja in z njim naroda med štiri države po prvi svetovni vojni je postalo vprašanje jezika še posebej pereče za Slovence pod Italijo, kjer je bilo o tem mogoče govoriti le zelo prikrito.45 Morda zato Anton Lajovic tako zavzeto brani svoje stališče o lastni kulturni istovetnosti vsakega naroda.46 Ne samo kronološko, tudi kot izhodišče za naslednji razdelek je ravno pravšnja misel, zapisana v Križu na gori: »Že jezik je naša svoj­stvenost. Neprestane rečenice, besedne slike, jezikovni primeri, pregovori, ljudske rime, pesmi in epi so dušna posoda našega bistva.«47 Največ zaslug za te kratke jezi­kovne obrazce v našem obdobju ima Ivan Šašelj. Že v Bisernicah iz leta 1909 je obja­vil tam zbrane pregovore in reke,48 za katere je Rajko Perušek ocenil, da se »odliku­jejo po jedrnatosti«.49 Šašelj je zbiranje še nadaljeval in še naprej vztrajno objavljal v Domu in svetu.50 Morda se ravno iz njegovega položaja lepo vidi, kako je slovstvena folklora v leposlovni publicistiki polagoma prihajala na stranski tir; dokler ni v njej popolnoma usahnila. Objavljali so mu še samo najmanjše enote slovstvene folklore, pregovore in reke, in še to zgolj na platnicah.51 Nazadnje se je umaknila še od tam v druge, lokalno zasnovane revije, kot je na primer goriška Mladika.52 43 Joža Glonar, Slovensko slovstvo, v: Veda 2 (1912), 204. 44 Joža Glonar, Slovensko slovstvo, 207. 45 Prim. Mirko, Postanek, razvoj in pomen petja, v: Mladika 1 (1920), 180–181. 46 A. Lajovic, Misli o umetnostni politiki, 82. 47 F.Č. (= Fran Čibej), Metafizika in dialektika slovenstva, v: Križ na gori 2 (1925/1926), 110. 48 Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I, II (Ljubljana 1909). 49 Rudolf Perušek, Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada (ocena), v: Carniola, Nova vrsta 1 (1910), 169. 50 Belokranjski pregovori in reki, V Adlešičih zapisal I. Š, v: Dom in svet 24 (1911), 164; 29 (1916), 52; 31 (1918), 168; 33 (1920) na platnicah pri št. 9–10; 35 (1922), 48. 51 Spomnimo se, da se je najprej, na prelomu stoletja, isto zgodilo s pravljicami Gašperja Križnika, s pesmimi Jurija Vodovnika, ravno tako v osrednji reviji Ljubljanski zvon. 52 Narodni pregovori in reki. Zapisal J. Š. Belokranjski iz Adlešič, Dolenjski iz Št. Lovrenca, »Izreka je živi jezik,«53 pravi Škrabec, sicer v drugačnem kontekstu, kakor nam njegova misel pride prav tu. Razmerje med tako imenovanim ljudskim, živim jezikom in njegovo požlahtnjeno nadgradnjo, ki je knjižni jezik, razlaga s pomo ­čjo biologije, botanike, vrtnarstva in sadjarstva.54 Stanislav Škrabec se je zanimal za slovstveno folkloro zgolj kot jezikoslovec, kar se najlepše vidi iz njegovega dopi­sovanja z bratom Mihom. Imel je natančno izdelana načela za zapisovanje. Življenjska povezava jezika in slovstvene folklore je najbolj očitna v slovarjih, saj le-ti že vsebujejo razne besedne zveze, ki že preraščajo v sicer najmanjše, a zanesljivo folklorne žanre, kot so fraze, rekla, reki, pregovori. Stanislav Škrabec je očaran nad Razlagalnim slovarjem ruskega jezika iz njega dni55 prav zaradi njegovega tovrstnega bogastva: »V nekem oziru mu moramo priznati prednost celo pred akademijskim, namreč v razlaganju raznih reči, ki se tičejo ljudskega življenja ruskega, in v mnogih zbranih pregovorih in govornih obratih ruskega preprostega naroda. Tako ima npr. akademijski slovar o besedi ‘blagovjaščenie’ malo čez štiri verstice, Daljev jih ima pa čez 37. Tu izvemo, n.pr. da je po ruskem ‘poverju’ praznik oznanjenja Marije Device (25. marcija) največi praznik v nebe­ v. Mladika 7 (1926), 310, 348, 428. Dolenjski pregovori in reki v Št. Lovrencu, v: Mladika 8 (1927), 435; Mladika 10 (1929), 227–228. 53 Stanislav Škrabec, Naša poetika v poeziji, v: Jezikovna dela 3 (Nova Gorica 1995), 498: »Izreka je živi jezik, pravopis je njegova mertva podoba. Zato mislim, da bi morali mi najprej skerbeti za pravo izreko naše knjižne slovenščine in še le po nji vravnati pravopis tako, da bo ž njim mogoče pravo izreko s popolno natančnostjo zaznamenjati, če ne že v vsakdanjem pisanju in tisku, pa vsaj v slovarjih in slovnicah ter drugih učnih knjigah, tako znanstvu kaker praktičnim potrebam namenjenih.« 54 Stanislav Škrabec, O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, v: Jezi­kovna dela 3, 72–73: »Sploh se moramo čuditi, kako je to, da se je pri starih in v kuljtur­nem razvitku zaostalih plemenih ohranil boljši jezik ko pri mladih in napredniših. Po pravici, mislim, smemo iz tega sklepati, da so, kaker v telesu, tako tudi v duši človeka in naroda moči, ki delajo neodvisno od zavednosti in volje dotičnih. Kaker ima človek od natore dihanje, prebavljanje, rast, telesno postavo in moč, tako tudi dušno nadarjenost in delavnost; in kaker vstvari pesnik pesem, po Sokratovi besedi: (grško), v navdahnjenju, brez truda in skoraj proti svoji volji, tako more vstvariti nadarjen narod po skrivnostni de­lavnosti svojega genija, to je neke naravne, ali morebiti bolj prav rečeno neke nadnaravne božje moči, jezik, kakeršen je dandanašnji litvanski ali hervaški in serbski ljudski jezik. V resnici so ti prekrasni jeziki zrastli tako rekoč sami od sebe, kaker lilije mej ternjem ali ple­menite orhideje po drevju tropičnih gozdov. Pa kaker so v naravi krasno cvetoče orhideje in ponosne bele lilije precej redke rastline mej mnogimi, ki imajo le neznaten cvet – tako jih je tudi mej ljudskimi jeziki večina ponižnega značaja. Vender, so znali bistroumni cve­tličarji vzgojiti iz poljskega plevela, male neznatne mačehe, gosposko francosko ‘pensée’ iz ostrega ‘babjega zoba’ dišečo stolisto rožo vertnico itd.; prav tako morejo sposobni vmetniki vzgojiti iz preproste ljudske govorice bogat knjižni jezik. Sposobni vmetniki! Vzemimo še drugo primero! Kmetiški ljudje jedo drobnice in tepke, ki rastejo brez ce­pljenja, skoraj same od sebe; gospoda si kupuje plemenitišiga sadja, kaker so ga sčasoma premnogo raznih verst v raznih deželah zredili umni sadni vertnarji. Nezavedna ‘masa’ ni znala vzgojiti takega sadja, niti onih krasnobarevnih mnogoperesnih cvetlic. Tako tudi knjižnega jezika ne more vzgojiti ‘masa’, če tudi masa pišočih.« 55 Stanislav Škrabec, Tolkovyj slovarj živogo velikorusskago jazyka Vladimira Dalja (rubrika: Knjižne novosti), v: Cvetje z vertov sv. Frančiška, XX. tečaj, 6. zvezek (Gorica 1903), 29. sih in na zemlji, grešnikov v peklu ne mučijo (kaker tudi na veliko noč ne), ptica ne spleta gnjezda, kukovica je zato brez gnjezda, ker ga je delala na oznanjenje. Ta dan je spomlad zimo premagala. K aker preživiš oznanjenje, tako tudi vse leto. Zato se tatje vadijo krasti ta dan, zavoljo sreče itd.«56 Ali se Škrabec zaveda, da daje za zgled odličnosti omenjenega slovarja enega najpomembnejših pojmov slovanske in siceršnje primerjalne mitologije? Nekdaj je bilo novo leto marca in z njim je povezan tudi do nedavna na Slovenskem še znan Zeleni Jurij.57 b) Pesmi Karel Štrekelj se je od prvotne zamisli Gregorja Kreka o izdaji slovenske slovstvene folklore oddaljil ne le s tem, da se je odločil samo za pesmi – medtem ko je Krek nameraval upoštevati tudi prozo –, ampak tudi s tem, da je Krek dopuščal filološke posege v besedila, medtem ko se je Štrekelj odločil za čim bolj dosleden ponatis izvirnikov.58 Jože Glonar natančno popisuje, koliko zaprek je moral Štrekelj pre­magati,59 preden je Slovenska matica privolila v njegovo uresničevanje, začenši s pesmimi.60 Njegov namen je bil izdati vse narodne pesmi, ki bi mu bile pristopne: »Zbirka bo obsegala vse, kar je dostopnega, razen »nesramnih stvari«, saj da so »šele nedavno s tujine prinesene in so navadno tudi tako oblečene, da Bog pomagaj!« Sicer se pa že vnaprej zaveda, da ne bo ustregel vsem: »Ali zbirka ne bo za otroke in ne za mlečnozobo mladino, tudi narod naš ne poje vseh pesmi pred otroki.«61 Iz načrta,62 po katerem naj bi pesmi izhajale, so na prvem mestu pripovedne. Lirskih pesmi ne poimenuje naravnost, ampak jih opisuje po vsebini. V nadaljevanju našte­va take vrste, ki so danes večinoma sprejete v razdelek pesmi interesnih skupin.63 Slovenske narodne pesmi so izhajale v letih 1895 –1923 v 16 snopičih oz. 4 zvezkih. Iz tiskanih in pisanih virov je zbral in uredil: I. zvezek: Pesmi pripovedne vsebine, 1895 –1898, XXIV + 820 str. II. zvezek: Pesmi zaljubljene, 1900 –1903, XXV III + 900 str. III. zvezek: Pesmi za posebne prilike Pesmi pobožne, 1904 –1907, XXI V + 851 str. IV. zvezek: Pesmi stanovske, Šaljive in zabavljive, 1908 –1923, 66+ 819 str.64 Karlu Štreklju ni bilo dano, da bi svojemu epohalnemu delu dal piko na i.65 Za­ 56 Prav tam. 57 Prim. Vitomir Belaj, Hod kroz godinu (Mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjerovanja) (Zagreb 1998). 58 Joža Glonar, Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV (Ljubljana 1908–1923), 45: V tej zmoti tičijo pisci naših šolskih knjig še danes. 59 Prav tam, 14–15, 16, 17, 18, 23–24. 60 Prav tam, 23–24. 61 Karl Štrekelj, Prošnja za narodno blago, 1887, 630. 62 Prav tam, 630–631. 63 Marija Stanonik, Slovenska slovstvena folklora, 198–212. 64 Slovenski biografski leksikon III, ur. Alfonz Gspan (Ljubljana: SAZU, 1960–1971), 695. 65 Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I–IV (Ljubljana 1898–1923). Delo je izpeljal do konca Joža Glonar. radi navzkrižja v pričakovanju estetov in svojega znanstvenega izhodišča se je otepal z neutemeljenimi očitki. Matija Murko se je krepko postavil za svojega kolega na graški slavistiki. Našteva mednarodno filološko zveneča imena (V. Jagić in K. Jireček na Dunaju, A. Brückner v Berlinu, W. Nehring v Bratislavi, J. Polívka v Pragi, G. A. Iljinskij v Peterburgu), ki ne skoparijo s pohvalami: »Slovanski narodi imajo veliko in velikih zbirk narodni pesmi, vendar nobene takšne, kakršna je Štrekljeva, ki prinaša vse dosedaj tiskano in zapisano gradivo, urejeno po znanstvenih načelih. [...] Štre­kelj sam ni hotel podati ‘lepe knjige’, ampak ‘samo kritičen prispevek k psihologiji slovenskega naroda, če smemo tako govoriti, prispevek k slovenskemu folkloru, tj. znanosti o slovenskem narodu, kakor se nam kaže v svojih pesmih’.«66 Poleg France­ta Kotnika, ki po pomenu za slovensko narodopisje primerja opus omenjenih pesmi s pomenom Kosovega Gradiva za slovensko historiografijo,67 zapoje zbirki pravcato hvalnico Janko Glazer – z vidika časovnega razpona, ki je upoštevan v njej, in številč­nosti sodelujočih, upoštevaje pevce in zapisovalce pesmi. Kot odličen bibliograf ima tudi vrsto stvarnih dopolnil in napotkov za nadaljnje morebitno delo te vrste.68 Po koncu prve svetovne vojne (1914–1918) je delo dokončal Joža Glonar,69 ki je podrobno opisal in ocenil Štrekljevo vlogo pri nastajanju te monumentalne zbirke.70 S »historične perspektive« sprejema Ušeničnikovo analizo71 o precepu, v katerem se je znašel Karel Štrekelj: ohraniti znanstveno naravo svojemu delu in hkrati streči pričakovanjem javnosti po »lepi knjigi«. Kot znanstvenik je sam obljubljal sprejeti v zbirko le tiste pesmi, »ki ne omadežavajo duševne vrednosti narodove« in dokazoval, da so »slovenske narodne pesmi popolnoma nedolžne«. S tem je odstopil od svojega znanstvenega stališča; menda zato, ker je slutil, da kljub znanstvenim namenom, ki jih ima, občinstvo ne bo sprejelo njegovega dela znanstveno, ampak le kot »lepo knjigo«.72 Glonar dopolnjuje Ušeničnika in hkrati na podlagi novih dognanj o slovstveni folklori dodaja neke vrste opravičilo, zakaj ni vrste kazál in registrov, ki jih je Štrekelj s táko gotovostjo obljubil73 in je njegov »predgovor samo del obljubljenega literarnozgodovinskega uvoda«,74 in končno zakaj sam konceptualno ne more slediti svojemu učitelju. Glonar tu meri na teori­jo Johna Meier-ja, ki »je na podlagi podrobnega študija biologije ‘narodne’ pesmi prišel do drugačne, pravilne definicije. Bistvo njegovega nazora – ki ga od Štreklja izdano gradivo sijajno potrjuje!«75 66 »Takega gradiva, ki ne zasluži pesniškega imena, je polno v zbirkah vseh narodov, saj še o toliko slavljenih srbohrvaških junaških pesmih, katerih imamoza celo knjižnico, pravi T. Maretić, da je dobrih kvečjemu za tri knjige.« M. Murko, †Karol Štrekelj, v: Veda 2 (1912), 538–539. 67 France Kotnik, K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi (ocena), v: Čas 19 (1924/1925), 86–89. 68 Janko Glaser, Slovenske narodne pesmi, 16. snopič (ocena), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 19 (Maribor 1924), 41–43. 69 Joža Glonar, Predgovor, n. d., 42. 70 Slovenski biografski leksikon III, 695. 71 Aleš Ušeničnik, Slovenske narodne pesmi, v: Katoliški obzornik (Ljubljana 1905), 84–89. 72 Joža Glonar, Predgovor, n. d., 42. 73 Predgovor, Karel Štrekelj, v: Slovenske narodne pesmi I (Ljubljana 1895–1898), VI. 74 Joža Glonar, Predgovor, n. d., 44. 75 Prav tam, 45. Matija Murko kot oseba z enakim strokovnim profilom dobro razume Štre­kljeva uredniška izhodišča in prvi zvezek njegovih Slovenskih narodnih pesmi oceni kot »moderno kritično objavo«.76 V znamenitem poročilu o narodopisni razstavi v Pragi leta 1895 je Murkova kritičnost do njene časovne zamude pragmatična in glede na programsko zamisel njegovega članka upravičena: »Pozneje kot drugi slovanski narodi prihajamo s popolno zbirko naših narodnih pesmi.«77 S tem je morda kar prestrog, saj so istočasno poročali o podobnih izdajah pri Rusih in Hr­vatih.78 Štrekljev korpus vsak po svoje pohvalijo Vatroslav Jagić,79 JiŢi Polívka,80 Ale­ksander Brückner,81 František Pastrnek,82 G. A. Il’ jinskij,83 Konstantin Jireček84 in Pavle Zablatnik.85 Dunajska Universal-Edition je sprožila idejo o izdaji Das Volkslied in öster­reich (Narodna pesem v Avstriji),86 kar seveda ni bilo mogoče brez sodelovanja avstrijskega prosvetnega ministrstva.87 Podviga so se lotili leta 1905. Njegova po­sebnost je bila, da je bila enaka pozornost posvečena vsem trem sestavinam slo­vstvene folklore: besedilom (ravnina teksta), melodijam (ravnina teksture), »v vse pojave narodnega življenja, ki se s petjem in godbo izražajo pri narodnih običa­jih, ob veselih in žalostnih dogodkih, pri delu, počitku, zabavi, veselici, smrtnem primeru; pesmi, ki dajejo takt enakomernemu delu, melodiji brez besed, vriska­nje, jodlanje, žvižganje vseh vrst; pritrkavanje na zvonove, trobljenje na rog (med gorjanci na primer klic h kosilu), opis narodnih glasbenih instrumentov, plesov, noš, šeg.«88 (ravnina konteksta). Ministrstvo je za vsako narodnost iz njene srede 76 Matija Murko, Das slowenische Volksmärchen im Jahre 1895, v: Zeitschrift für österreihische Volkskunde III, 1897 (Dunaj, Praga 1897), 27. 77 Prim. Matija Murko, Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi, 133. 78 Anton Aškerc, Velikorusskija narodnyja pjesni, v: Ljubljanski zvon 16 (Ljubljana 1896), 178–183. 79 Vatroslav Jagić, (ocena), v: Archiv für slavische Philologie, zv. XVIII (Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1896), 618–619. Vatroslav Jagić, (ocena), v: Archiv für slavische Philologie XXIV (Berlin 1903), 623–624. 80 JiŢi Polívka, (poročilo/ocena), v: Listy filologické XXIV (Praha 1897), 35–36. Jiri Polívka, (poročilo/ocena), v: Zeitschrift der Vereines für Volkskunde XIII (Berlin 1903), 238. 81 Aleksander Brückner, (poročilo/ocena), v: Zeitschrift der Vereines für Volkskunde IX (Berlin 1899), 218. Pri Zmagi Kumer je prišlo do tiskovne napake, ko piše Büchner. Prim. Zmaga Kumer, Štrekljevo delo za slovensko ljudsko pesem. v: Razvoj slovenske etnologije do Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj (Zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Can­karjev dom 24.–27. oktober 1995), 16. 82 František Pastrnek, (poročilo/ocena), v: Listy filologické XXVI (Praha 1899), 158. 83 G. A. Ilájinskij, (poročilo/ocena), v: Živaja starina IC (St. Peterburg 1899), 381. 84 Konstantin Jireček, (poročilo/ocena), v: OsvOta I (Praha 1901), 650. 85 Pavle Zablatnik, Narodopisje v službi domoznanstva (predavanje v Št. Petru pri Št. Jakobu v šoli za ženske poklice, tipkopis). 86 Zmaga Kumer, Štrekljevo delo za slovensko ljudsko pesem, 16–17. 87 M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, v: Separatni odtis iz Etnologa 3 (Ljubljana 1929), 7–10. 88 Josip Tominšek, Prof. dr. Karel Štrekelj in nabiranje slovenskih narodnih napevov, v: Slovenski etnograf 5, (Ljubljana 1952), 169–170. [Tominšek v uvodu pojasnjuje, da se je še enkrat odločil obuditi spomine na to podjetje, ker je »edini še živi sonabiratelj, obenem zapisnikar in do leta 1913 po potrebi tajnik«.] imenovalo poseben delovni odbor, za Slovence z dekretom 23. okt. 1905, št. 36517. Na čelo Slovenskega delovnega odbora je bil imenovan Karel Štrekelj.89 »Da bi na slovenskem ozemlju pridobil sposobne in voljne zapisovalce, je odbor razposlal šolskim, občinskim in župnim uradom, organistom in znanim rodoljubom 12 000 vprašalnih pol in Osnovnih načel za nabiranje.«90 Le-ta so priporočala, kaj vse naj delo na terenu zajema, od kod naj se črpa gradivo. Oboje je s porabo vzorcev, ki jih je dalo Ministrstvo, po svojih izkušnjah samostojno poglobil Štrekelj, prilagodil našim razmeram in primerno razširil. Sestavil je odlične smernice in napotke za zbiranje, ki so s tem postali enotni, smotrni in nespretnim bolj pristopni. Posebno se je razpisal o pravilnem zapisovanju v narečju: »‘Ne popravljaj in ne pretvarjaj ničesar.’«91 Vendar po Murkovem poročanju Štrekljevi napotki niso dosegli svo ­jega namena, saj so prihajali v roke večinoma jezikoslovno nepoučenim. Vendar je njegov spis o slovenskih glasovih dobro služil strokovnjakom.92 Gradivo naj bi izdajali v posameznih zvezkih po narodih ali pod skupnim naslovom. Njegova znanstvena vrednost naj bi bila predvsem v bogatem, kolikor mogoče popolnem in natančnem strokovnem aparatu. Po Štrekljevi smrti je bilo Murkovo življenjsko delo na področju slovstvene ozi­roma glasbene folklore organizacija tega projekta za slovenski del. O tem izčrpno poroča v Etnologu leta 1929. Murkov predlog, da bi fonografska komisija z dunaj­ske Akademije znanosti začela fonografirati tudi »narodne pesmi« v stari Avstriji, je hotel olajšati delo in stroške za uresničitev ustreznih ciljev slovenskemu odboru. Med prvo svetovno vojno je delo obtičalo, po zadnji seji leta 1918 pa so se dogodki vrteli tako naglo, da ni izšel noben zvezek.93 Še pred dokončanjem Štrekljeve zbirke, leta 1921, je Janko Glazer objavil Slo­vensko narodno liriko. V uvodu k njej opozarja na vsebinsko pestrost pesmi, na njihove oblike in »značaj«.94 Svoji tezi o tesni povezanosti lirike z resničnim življe­njem Glazer sledi pri njihovi tematski ureditvi. Pri objavi se zaveda občutljivosti jezikovnih vprašanj in pojasnjuje, zakaj se je odločil za rahlo stilizirano knjižno slovenščino. Gre mu za »antologijo slovenske narodne lirike ne v »znanstveni«, temveč v »estetično-užitni« obliki,95 kar so bili kritiki pogrešali pri Štreklju, a je 89 Prav tam, 169–170: »Profesor Štrekelj pa je vso glavno dobo nabiranja, od početka do smrti (7. julija 1912) iz Gradca vodil, krepil in dvigal z njemu lastno kraško izklesanostjo vse delo, upoštevajoč vse potrebe in možnosti; hkrati se je na pristojnih mestih z vso odloč­nostjo zavzemal za to, da je bilo ustreženo vsem naraščajočim, zlasti gmotnim nujnostim. Kar je vsestransko, stvarno in logično premotril in sklenil ter v vsaki črki razločno napisal, je bilo kakor pribito, je držalo in obveljalo. Odbor je sklepal, jaz sem sestavljal poročila, on pa je občeval z ministrstvom, in to je vse njegove predloge tudi sprejelo. Očitno je užival velik ugled; popustil pa ni za pičico, so pa tudi priznali, da nima noben drug odbor takega vodstva in ne takih uspehov. V Štrekljevi dobi smo nabrali nad 13 000 napevov.« 90 Prav tam, 171–172. 91 Prim. M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, 26–27. 92 M. Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, v: Etnolog 3 (Ljubljana 1929), 11–29. 93 Prav tam, 11–21. 94 Čemur bi danes rekli etološka perspektiva. 95 Janko Glaser, Slovenska narodna lirika (Ljubljana 1920), 19. ravno njegovo delo šele omogočilo. Četudi se je danes težko strinjati z vsemi nje­govimi posegi v besedilo, mu jih ne očita niti navadno jedki Joža Glonar, saj za tako ravnanje najde salomonsko rešitev: »V krog pravih ‘narodnih pevcev’ je sto­pil Glaser sam, ko je iz različnih varijant sestavljal pesmi, ki jih je sprejel v svojo zbirko. Ko je tako na polju narodne lirike opravil to, kar je v epiki ustvaril – doslej brez konkurence – Prešeren.«96 Morda je prav zgled Slovenske narodne lirike navedel Pavleta Flereta, da se je odločil pripraviti zbirko Pripovedne slovenske narodne pesmi (Ljubljana 1924), vendar je pri tem imel manj srečno roko kot Glazer.97 Po Murkovi zaslugi se je gradivo ohranilo in postalo eden od temeljev za arhivsko zbirko v Folklornem inštitutu, predhodniku Glasbenonarodopisnega in­štituta pri ZRC SAZU v Ljubljani, pri katerem pripravljajo monumentalno zbirko slovenskih narodnih /ljudskih pesmi /folklornih pesmi. Doslej so izšle štiri knjige Slovenskih ljudskih pesmi.98 V okviru zadevne obravnave bi bilo idealno, ko bi predstavili in raziskali tudi vse rokopisno gradivo, npr. zbirke, ki so nastajale iz pétih pesmi. Po prijazni za­slugi more vsaj simbolično zastopati vse druge vsaj ena od njih.9 9 Njena vsebina zajema zapise od leta 1916 do leta 1936, s presledki do leta 1958. Po zunanji obliki je kot zvezek formata A4, ročno sešit s posukanima vrvicama (rjave in bele bar ve), ki je v sredi umetelno povezana. Za platnice je uporabljen trd karton rjave barve. Prva stran vsebuje poleg naslova tudi, kot bi tedaj rekli: »domovnico«:100 Ljudska pesmarica /za /Mimika Kikec. Dostavila je datum: Ljutomer 1./11. 1916. V zgornjem desnem kotu stoji moto: Z Bogom začni vsako delo /Da bo dober tek imelo, /Z Bogom delo dokončaj /Imel boš tu že sveti raj.101 Mimika K ikec je v zvezek na sto štiriintridesetih straneh ali sedeminšestdesetih listih vpisala čez dvesto (vsaj, če sem prav štela, 272 pesmi). Po žanrih so domovinske, ljubezenske, vojaške, stanovske, pobožne, ref le­ksivne, baladne, za zapisovalkino okolje so posebej značilna slóvesa. Nekatere od njih izvirajo iz bližine, saj so zapisane v enem od štajerskih ali prekmurskih nare­čij, tudi hrvaške so vmes, verjetno kot posledica kajkavske oz. hr vaške soseščine. 96 J.A. G. (= Joža Glonar), Slovenska narodna lirika (ocena), v: Ljubljanski zvon 41 (Ljubljana 1921), 119–120. 97 Janko Glaser, Pripovedne slovenske narodne pesmi (Pavel Flere) (ocena), v: Ljubljanski zvon 45 (Ljubljana 1925), 185–187. 98 Slovenske ljudske pesmi I– IV, [Uredniški odbori], Ljubljana 1970, 1981, 1992, 1998. 99 »V pogovorih s pisatelji sem za svoje početje večkrat uporabljal besedo ‘parazit’, pa so me zavračali, naj se nikar ne poveličujem s samoironijo. Moji kritiki me pač še niso pre­ pričali, da je nesmisel, kar in kakor počenjam. Če pa me je kdaj zadela melanholija, sem se zmerom spomnil na zvezek velikega formata, ki ga je mati začela polniti pri svojih sedemindvajsetih in ga naslovila ‘Ljudska pesmarica’, vanj pa od 1. novembra 1916 do 17. decembra 1958 vpisovala ljudske pete pesmi, ne da bi kdaj podvomila v smisel zapiso­vanja.« Marjeta Novak Kajzer, Mikala me je in me še mika vsa literatura (Intervju s prof. dr. Francem Zadravcem), v: Delo/Književni listi, 28. 9. 1995, 13. 100 Prim. Janko Glaser, Narodne pravljice iz Prekmurja (ocena), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 19 (Maribor 1924), 121. 101 Pisanje velikih začetnic ne glede na ločilo v začetku vsake vrstice je bilo svoj čas zelo po­gosto. c) Proza Prvenstvo za zbiranje slovenskih pravljic v letih 1838 do 1843 pripada Matevžu Ravnikarju-Poženčanu (1802–1864),102 vendar so Poženčanove pravljice103 izšle sto petdeset let prepozno, da bi mogle kaj vplivati na narodno samozavest, zato so danes pomembne zgolj strokovno. Najzgodnejše zapisane slovenske folklorne pri­povedi, Poženčanove pravljice in povedke so predvsem za odrasle. Vsebina nekate­rih zgodb je z današnjega vidika krvoločna in grozljiva. Nekatere besede, ki imajo danes hud pomen, so v Poženčanovem času utegnile zveneti bolj nevtralno kot dandanes. K ljub temu da jih je zapisoval duhovnik, jih ni olepševal in s spolnostjo povezanemu motivu se ni izognil, kar vse kaže, da smemo šteti Poženčanove zapi­se z vsebinskega vidika za zanesljive. Prvi je zapisoval v narečju slavist in klasični filolog Matija Valjavec (1831– 1897).104 Nepopravljiva škoda je, da se mu ni posrečilo izdati svoje zbirke pravljic oziroma povedk, s katerih upovedenimi osebami bi se v času prebujanja malih na­rodov mogle poenačiti vse narodove plasti. In bi delovale kohezivno tudi glede na posamezne slovenske pokrajine! To zamudo je odpravila šele radovljiška Didakta leta 2002, ko je izdala zgledno urejene K račmanove pravljice Matija Valjavca. Še zmeraj pa čaka na svoj dan čevljar in trgovec, v zbiranju pa učenec jezi­koslovca Jana Baudouina de Courtenaya, s katerim si je tudi dopisoval, Gašper K rižnik (1848 –1904), ki je le desetino zbranega narečnega gradiva lahko objavil v tedanjih periodičnih glasilih.105 Samo osem izmed njih se mu jih je posrečilo izda­ti v samostojni zbirčici.106 Njemu se imamo zahvaliti za pristne pravljice, kakršne so ob koncu 19. stoletja v osrednji Sloveniji poslušali odrasli, z epizodami, ki so jih učeni zbiralci odstranjevali ali spreminjali zastran vzgoje ali morale.107 Pod pr vo vseslovensko zbirko Slovenske narodne pravljice in pripovedke iz leta 1885 je res podpisan B.[ogomil] K rek (*1866), vendar si je težko ne misliti, da bi 19 -letnemu sinu ne bil v krepko oporo oče108 Gregor K rek, ki se je svojemu času primerno trudil, da bi imela danes imenovana slovstvena folkloristika status znanstvene discipline.109 V programski Prošnji za narodno blago v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem na­ 102 Marija Stanonik, O slovstveni folklori v obdobju slovenske romantike, v: Miklošičev zbornik (Maribor: Kulturni forum, 1991), 233–277. 103 Poženčanove pravljice (Najstarejše slovenske pravljice in povedke), zbrala, uredila, spremno be­sedo in opombe napisala Marija Stanonik (Radovljica: Didakta, 2005). 104 Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, v: Etnološka tribina 13/14 (Za­greb 1984), 107–115. 105 Marija Stanonik, Folkloristični portret Gašperja Križnika, v: Kamniški zbornik 14 (Kamnik 1998), 141–146. 106 Podšavniški (= Gašper Križnik), Slovenske pripovedke iz Motnika (Celovec 1874). 107 Milko Matičetov, Dva južnoslovenski folkloristi samouci: Marko Cepenkov i Gašper Kri­ žnik, v: Simpozium posveten na životot i deloto na Marko Cepenkov (Skopje 1981). 108 Še toliko bolj, ker se Bogomil v podobni vlogi v slovenski kulturni zgodovini nič več ne pojavi. 109 Marija Stanonik, Gregor Krek v luči slovstvene folkloristike, v: Traditiones 35/2 (Ljubljana 2006), v tisku. rodu in Slovanu leta 1887110 28 -letni Štrekelj najprej povzema vsesplošno javno pričakovanje, izraženo po časopisju in društvih, da bi bilo treba zbrati, oceniti in primerno izdati celotno slovstveno folkloro. Zaman je čakal, da bi se tega lotil kdo bolj poklicanih.111 Posebej poudarja, da se noče omejiti na »kako posamno deže­lo« ampak ima pred očmi celotno slovensko etnično ozemlje, »koder živi narod slovenski«: »Oziral se bom na beneške, ogrske in hr vaške Slovence112 ravno takó, kakor na kranjske, štajerske, koroške in primorske«. Zato se obrača »na rodolju­be, naj mu pošljejo, kar imajo zapisanega, – naj zapišejo, kar morejo, ako se jim priložnost ponuja!«113 Posebej nagovarja »učitelje slovenskega naroda v cerkvi in šoli«. Čisto na koncu dodaja tehnične napotke, s čim naj zapisovalec opremi vsak zapis: »pristavi kraj, kjer je stvar zapisal, in ime pevca ali pripovedovalca; včasi bo dobro, povedati tudi, kako star je ta pevec in je-li tam tudi rojen, kjer je kaj pel ali pripovedoval.«114 Štrekljeva prošnja je dobila med Slovenci nenavadno dober od­mev. Številčno je vodila osrednja Slovenija, takoj za njo Primorska, nato Štajerska in Dolenjska. S Koroškega in iz Bele krajine je ohranjenih manj zapisov, toda med njimi so nekateri zelo zvesti izvirnim pripovedim. Po Štrekljevi smrti je to gradivo prehajalo v različne ustanove in končno pristalo na Inštitutu za slovensko narodo­pisje, kjer ga je kot mlada raziskovalka uredila šele Monika K ropej.115 Druga polovica 19. stoletja razkriva značilno strukturo objavljanja folklornih pripovedi. Čim trdnejše je bilo njihovo mitično jedro, tem bolj si ga je realizem trudil razbiti s komentarjem oz. okvirom, ki je racionalno spremljal pripoved.116 Murko je bil dovolj bistroviden, da je pri priči opazil v obeh vodilnih sloven­skih literarnih revijah – Ljubljaskem zvonu in Domu in svetu – mačehovski odnos do objav slovenske slovstvene folklore: »Sicer so proizvodi ljudskega duha obeh leposlovnih časopisov objavljeni na platnicah, kjer se največ izgubijo. Ker take platnice navadno niso uvezane.«117 110 Karel Štrekelj, Prošnja za narodno blago, v: Ljubljanski zvon 7 (Ljubljana 1887), 628. Slo­ van 4, 1887, 318–320. 111 Morda Štrekelj pri tem misli na Gregorja Kreka? 112 Karel Štrekelj, Prošnja za narodno blago, 628: »Nekaterim seveda ne bo po volji, da náro­ dno blago kajkavsko porivam k blagu drugih Slovencev. Ali s tem še nikakor ne zahtevam, da bi opustili Kajkavci hrvaščino, katere so se danes več ali menj poprijeli in njo pomešali tudi svojo domačo govorico. Saj je vkljub velikemu vplivu hrvaščine kajkavski govor ven­dar ostal do denašnjega dne v svoji strukturi še zmerom slovenski! To zadoščuje, da vemo, kako nam je v tem primeru ravnati. Ustnemu slovstvu hrvaških Slovencev ne smemo torej zapirati vrat v naše zbirke, posebno če še pomislimo, da se Hrvatje sami dandanes nekako izogibajo vsemu, kar je kajkavsko in bi se pri bodočih hrvaško-srbskih zbirkah národnega blaga Kajkavcem utegnilo v tem oziru goditi tako, kakor se jim godi glede jezika pri veli­kem akademisjkem ‘rječniku’.« 113 Prav tam, 628, 631. 114 Prav tam, 632. 115 Doslej najtemeljitejši pregled Štrekljevega življenja in dela je članek Milka Matičetovega v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, 15. snopič (Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1989), 592–596. 116 Marija Stanonik, Vprašanje realizma v slovenski folklorni pripovedi (Die Frage des Reali­smus in der slowenischen Folkerzahlung), v: Obdobja 3 (Ljubljana 1982). 117 Matija Murko, Das slowenische Volksmärchen im Jahre 1895, 31. Stanislav Škrabec118 in Matija Murko119 sta predvsem z narečjeslovnega vidika kritična do folklornih pesmi in v tem pogledu bolj cenita prozo. Škrabčevi nauki bratu Mihu ga uvrščajo v seznam znamenitih jezikoslovcev od Jana Baudouina de Courtenaya naprej, ki je dajal napotke za zapisovanje Gašperju K rižniku,120 do K arla Štreklja, ki se je posvečal med drugimi Štefanu Küharju iz Prekmurja,121 in Frana Ramovša, ki je z Josipom Šašljem izdal Narodno blago iz Roža (Maribor 1936 –1937). Škrabčeva ocena Šašljevih Bisernic je s folklorističnega vidika pomembna, prvič zaradi zadržane, vendar upoštevane rabe imena folklorist; drugič zaradi prepričanja, da je naloga Slovenske Matice skrbeti za znanstvene izdaje folklorne­ga gradiva, in tretjič zaradi njegovih pogledov na zapisovanje slovenske slovstvene folklore.122 Lepo se ujema z današnjimi ugotovitvami, da je slovstvena folklora umetnost narečij – ali širše gledano: govorjenega jezika. Ivan Koštiál skrbno ocenjuje tedaj na novo izdane Narodne pripovedke v Soških planinah (1911). Pomembna je njegova žanrska občutljivost, saj pribije, da zbir­ka zajema v resnici pravljice in nikakor »pripovedke«. V smislu tedaj porajajoče se geografsko-historične »finske šole« pohvali dodajanje slovanskih, romunskih, grških, nemških, francoskih idr. različic. Po njegovem te pravljice niso primerne za mladino, ker so nekatere izmed njih »a la Decamerone«.123 Poleg starodavnih motivov iz Amorja in Psihe se v njih pojavi že tudi avtomobil.124 Razveseljiva novost pravljic iz Prekmurja je, da sta pri vsaki imenovana pripo­vedovalec ali pripovedovalka in kraj. Janko Glazer je do zbirke kljub temu zadržan, čeprav upošteva, da izvirnost nobene takih zbirk ni mogoča, ker »so glavni pravljič­ni motivi naravnost internacionalni. […] Elementi, iz katerih pravljice ustvarjajo svoj svet, se neprestano ponavljajo, izpreminja se samo njhova kombinacija«.125 Pravljice Frana Milčinskega iz leta 1911 so postale za dolgo obdobje estetsko merilo knjižnih izdaj slovstvene folklore v prozi. Prenekateri avtor, ki se je odtlej trudil s terenskim gradivom ali svojo zbirko pravljic oblikoval na lastno pest, je doživel uničujočo primerjavo z njim. Leta 1924 sta izšli dve zbirki s Koroške. Od nje je ostala v Sloveniji, oz. je prišla pod takratno Jugoslavijo edino Mežiška dolina. Šestinpetdeset njenih folklornih pripovedi je zapisal Vinko Möderndorfer v zbirki Narodne pripovedke iz Mežiške do-line (Ljubljana 1924). Ivan Pregelj z njim opravi na kratko in kot nedosegljiv vzor 118 Stanislav Škrabec, [Pismo, 19. 6. 1879] Bratu Mihi Škrabcu, v: Jezikoslovna dela 3, 311, 313. 119 Matija Murko, Frjanovo, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 1 (Maribor 1904), 208–209. 120 Marija Stanonik, Folkloristični portret Gašperja Križnika, 141–146. 121 Števan Kühar, Ljudsko izročilo Prekmurja (Murska Sobota: Pomurska založba, 1988). 122 Stanislav Škrabec, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. V Adlešičih nabral Ivan Šašelj (rubrika: Knjižne novosti), v: Cvetje z vertov sv. Frančiška, 9. zv. (Gorica 1909), 328, 329. 123 Ivan Koštiál, Andrej Gabršček, Narodne pripovedke v Soških planinah (ocena), v: Lju­ bljanski zvon 31 (1911), 447. 124 Pastúškin, Andrej Gabršček, Narodne pripovedke v Soških planinah (ocena), v: Ljubljan­ ski zvon 31 (1911), 557–558. 125 Janko Glaser, Narodne pravljice iz Prekmurja (ocena), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 19 (Maribor 1924), 121–122. mu je vržen pod nos Fran Milčinski.126 Toda neki Kocjan daje priznanje nosilcem slovstvene folklore in njenim zbiralcem in v tej zvezi opozori ravno na obrobne slovenske pokrajine: » [...] še so koti, ki so nam skoro terra incognita. Slovenska Istra, Goriška in sploh Primorska, notranjski Kras, Prekmurje.«127 Le kdo bi utegnil biti ta Kocjan, ki ima pred očmi foklorno ustvarjalnost vsega slovenskega ozemlja (še posebej, se zdi, tistega, kjer je slovenska beseda začela neizpodbitno hirati). Druga zbirka so Storije Franceta Kotnika,128 ki takoj pojasni, da je naslov pov­zel po koroški ljudski terminologiji za pripovedno slovstveno folkloro. Po vsebinski sorodnosti, motivih, je štiriinosemdeset oštevilčenih pripovedi razvrstil v petnajst razdelkov. Sledijo viri, imenik krajev, rek in opombe. Vse to kaže na Kotnikovo namero, da bi Storije ustrezale »znanstvenemu raziskovanju«.129 K ljub temu jih avtor imenuje »poljudno berilo«, kar Ivanu Preglju ni všeč, ker se ne ujema z njeno strokovno ureditvijo.130 Ocena v goriški Mladiki omenja Kotnikovega nemškega konkurenta Graberja,131 z njegovimi Sagen aus K ärnten. »K. Štrekelj je hotel po Slovenskih narodnih pesmih izdati še pripovedke, bajke, pregovore in reke, uganke, kletve, psovke, vraže in enako narodno blago in neizdano gradivo njegovi pesmi. Tudi naš najboljši nabiralec F. K ramar je poleg pesmi zbiral ‘pravljice in drugo gradivo’. Mnogo takega gradiva je pri nas že izgu­bljenega, ali marsikaj bo se še dalo zapisati ali pa najti v starih rokopisih, knjigah (posebno koledarjih) in časopisih. Naša ‘narodna proza’ je na vsak način preveč zanemarjena. Dela ostane še torej mnogo, ako hočemo izdati vse naše narodno blago, da spoznamo sam sebe in da nas drugi prav spoznajo.«132 To so edine bese­de Matije Murka o slovstveni folklori v prozi. Kot nalašč za Jakoba Kelemino, ki je tedaj verjetno že pripravljal geselske povzetke slovenskih bajk in povedk z razdelki o duhovih, vilinskih bitjih, demonskih bitjih, nebeškem vladarju, svetu in njegovi ureditvi in junaških snoveh.133 Pretirano nategovanje snovi na mitološko kopito je bilo kritično sprejeto,134 vendar je zaradi bibliografske izčrpnosti in poskusov definicije posameznih proznih folklornih žanrov še danes nepogrešljiv strokovni pripomoček.135 Milko Matičetov (*1919) se je proslavil s terenskim delom domala po vsem slovenskem etničnem ozemlju, dokler ga ni popolnoma osvojila slovenska naro­dnostna manjšina v Reziji (Italija). Pri njej je naletel na nepričakovane motive in v 126 Ivan Pregelj, Narodne pripovedke iz Mežiške doline (ocena), v: Dom in svet 38 (1925). 127 Kocjan, Vinko Möderndorfer, Narodne pripovedke iz Mežiške doline (ocena), v: Lju­bljanski zvon 45 (1925), 183–184. 128 France Kotnik, Storije I.: koroške narodne pripovedke in pravljice (Prevalje: Družba sv. Mohor­ ja, 1924). 129 France Kotnik, n. d., I–XVI. 130 Ivan Pregelj, France Kotnik, Storije (ocena), v: Dom in svet 38 (1925). 131 J. Debevec, France Kotnik, Storije (ocena), v: Mladika 5 (1924), 438. 132 Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi, 53. 133 Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Celje: Družba sv. Mohorja, 1930). 134 France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, v: Narodopisje Slovencev I (Ljubljana: Klas, 1944), 45. 135 France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, 45. rezijanskih variantah k znanim mednarodnim pravljicam na zelo arhaične poteze v hkrati izredni estetski kvaliteti. Želel je kolikor mogoče izčrpno zajeti repertoar izrednih pravljičarjev in izkoristiti redko dano priložnost neposredno opazova­ti folklorni dogodek v navezi pravljica – poslušalec in spremljati najrazličnejše oblike rojevanja, življenja, odmiranja, prevzemanja, spreminjanja, pogostnosti in moči posameznih žanrov v folklornem pripovedništvu. Vsega skupaj je tam zbral okrog 3000 enot folklornega gradiva.136 Doslej so iz njegove bogate terenske bere v prozi objavljene le živalske pravljice.137 Pavle Merku se je osredotočil na slovstveno folkloro pri slovenski narodnostni manjšini v Beneški Sloveniji.138 Poleg Franceta Kotnika sta za slovensko slovstveno folkloro pri slovenski narodnostni manjšini na Koroškem v Avstriji zaslužna Pavle Zablatnik139 in Martina Piko140 in za Slovence v Porabju na Madžarskem K arel K rajczar.141 Alojzij Bolhar je pripravil klasično zbirko slovenskih pravljic Slovenske narodne pravljice (Ljubljana 1952), ki imajo že 50 -letno tradicijo izhajanja, saj so od leta 1952 do 2004 doživele v 13 natisih naklado 69.500 izvodov. Prav tako množičen odmev imajo Slovenske basni in živalske pravljice, ki so od leta 1975 do 2005 izšle s petimi natisi v 27.000 izvodih.142 Zbirki sto v 20. stoletju še živih pravljic V deveti deželi143 in nekaj sto povedk Slovenske povedke iz 20. stoletja144 s celotnega slovenskega etničnega ozemlja sta za­pozneli sad iz sodelovanja stroke in vseh generacij ljudi na terenu. Iz te izkušnje se je leta 1988 začela zbirka Glasovi,145 v kateri izhajajo po po­krajinskem in narečnem ključu slovenske folklorne pripovedi iz naših dni. Doslej je izšlo v njej 31 knjig z 9940 enotami različnih proznih folklornih žanrov (pra­vljice, bajke, različnih vrst povedke, anekdote, šale). Doslej je bilo udeleženih pri njej čez dva tisoč (2.062) pripovedovalcev. Kolikor pri štetju ni prišlo do pomote, je vsaj 354 zapisovalcev, med katerimi so najprodornejši avtorji knjig. Vsega skupaj je v tako imenovane slovarčke oziroma sezname narečnih besed uvrščenih 16.441 besed, pri čemer je treba računati z ± odstopanji. Največ je v njih besedišča iz duhovne kulture, zastopani pa sta tudi socialna in materialna kultura iz približno polovice slovenskega etničnega ozemlja. K njige iz zbirke Glasovi so avtentičen vir 136 Marija Stanonik, Slovenska različica primerjalne slovstvene folkloristike (Oris raziskovalnega dela dr. Milka Matičetovega) (Ljubljana: SAZU, 1989), 7–54. 137 Zverinice iz Rezije, ur. Milko Matičetov (Ljubljana /Trst: Mladinska knjiga /Založništvo tržaškega tiska, ISN pri SAZU, 1973). 138 Pavle Merku, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji / Le tradizioni popolari degli Sloveni in Italia (Trst 1976). 139 Marija Stanonik, Interdisciplinarnost Pavleta Zablatnika (1912–1993) v luči slovstvene folkloristike, v: Koroški etnološki zapisi 4 (Celovec 2004), 186–236. 140 Martina Piko, Iz semena pa bo lipa zrasla (Glasovi 14) (Ljubljana: Kmečki glas, 1996). 141 Karel Krajczar, Krajlič pa lejpa Vida (Glasovi 13) (Ljubljana: Kmečki glas, 1996). 142 Za podatek se zahvaljujem gospe Ani Rasberger z Mladinske knjige. 143 V deveti deželi (Sto slovenskih pravljic iz naših dni), izbrala in uredila Marija Stanonik (Ljublja­ na: Mladinska knjiga, 1995). 144 Slovenske povedke iz 20. stoletja, ur. Marija Stanonik (Celje: Mohorjeva družba, 2003). 145 Zasnovala jo je Marija Stanonik, ki je tudi strokovna urednica te knjižne zbirke. za študij slovstvene folklore, mitologijo, zgodovino in etnologijo in jezikoslovje. Z njimi se tiho, neopazno pripravlja gradivo za dolgo pričakovani slovar slovenskega jezika sploh. Saj sta strokovnim in pedagoškim ciljem namenjena v vsaki knjigi posebej dodani slovar narečnega besedišča in od 8. do 22. knjige naprej zgoščen­ka, tako da je del narečnih zapisov mogoče poslušati tudi v živo. Iz nje bodo raz­iskovalci lahko črpali številne podatke za svoje raziskave o duhovni, socialni in materialni kulturi, ki danes nezadržno propada. Glasovi so prvo mednarodno potrditev doživeli na Češkem,146 predstavljeni so bili na 14. mednarodnem folklorističnem kongresu z udeleženci iz 35 držav v Tartuju v Estoniji.147 Predsednica kongresa gospa dr. Mare Koiva in Andres Ku­perjanov sta v članku z naslovom Sloveenia folkloristika ja etnoloogia I pisala o njih ne le v njihovem strokovnem časopisu v estonščini,148 ampak tudi v njegovi angleški verziji,149 ki jo izdajajo tudi v elektronski obliki.150 Mednarodni odmev so doživele ilustracije iz 25. knjige Glasov Mrak eno jutrnja. Stroga mednarodna žirija jih je uvrstila na mednarodno razstavo ilustracij v Bratislavi. Ilustratorka akademska slikarka Irena Romih151 je bila leta 2005 namreč samo s še eno Slovenko izbrana za 20. bienale ilustracij v Bratislavi na Slovaškem.152 K ljub temu da Jadran Sterle v televizijski oddaji o Glasovih153 ugotavlja, da je to projekt, ki v Evropi nima para in se na njegovi podlagi že pišejo diplomske na­loge154 in druge študije155 ter Kronika Slavističnega društva Slovenije označuje zbirko kot »popularno«,156 se je težko sprijazniti z dejstvom, da bi se Glasovi nehali sredi dela, kar pomeni, da bi polovica Slovenije ostala brez svojih zbirk. Srčno upam, da jo bo Ministrstvo za kulturo v prihodnje pripravljeno f inančno podpirati izdatne­je, saj se z ohranjenimi narečnimi folklornimi pripovedmi ohranja neprecenljiv delež slovenske nesnovne kulturne dediščine. 146 Prim. Glasovi – zbirka slovenskih folklornih pripovedi iz naših dni. Slavistická folkloristiká, In­formačni bulletin Mezinárodní komise slovanského folklóru pŢi Mezinárodním komitétu slavist., letnika ni, št. 1/2 (Brno, 1993), 28–29. 147 S pomočjo posnetkov iz dokumentarne televizijske oddaje, ki jo je o slovenskih folklornih pripovedih pripravil Jadran Sterle. 148 Mare Koiva in Andres Kuperjavnov, Sloveenia folkloristika ja etnoloogia I, v: Mäetagused 26 (Tartu 2004), 195–202. 149 Mare Koiva in Andres Kuperjavnov, Folklore Studies and Ethnology in Slovenia I, v: Fol­klore 27 (Tartu 2005), 187–190. 150 http://www.folkloreee/folklore/vo127/koiva.pdf. 151 Prim. katalog 5. slovenski bienale ilustracije: podoba knjige … knjiga podob. Posvečeno Mariji Luciji Stupica (Ljubljana, Cankarjev dom, 14. XI. 2002 – 5. 1. 2003), 27. 152 20. bienále ilustracií, Bratislava 2005, 355. 153 Glasovi ljudskega pripovedništva, 29. okt. 2003. 154 Petra Grum, Bajna bitja v zbirki Glasovi (diplomska naloga), mentor doc. dr. Aleksander Bjelčevič (Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta, 2002). 155 Prim. objave v: Slovstvena folkloristika 5/1(6), 1–29, 33–48. 156 Kronika SDS 8/43 (Nova Gorica 9. 2. 2004), 12. 2. TERMINOLOGIJA Folklorista – kot »nazivalo« za raziskovalca določene stroke – je Karel Štrekelj po­znal že leta 1884,157 še preden je v terminološko prepišnem času, ko je ne le po­znal, ampak tudi rabil vse vzporednice,158 ki se pojavljajo za prvo/tno vejo besedne umetnosti, zavestno vpeljal zanjo nov izraz. »Kaj pa si mislimo z besedo národno blago? To, čemur sicer pravijo tudi ustno ali tradicijno slovstvo. […] V novejšem času se rabi za narodno blago in učenje o njem pogostoma angleška beseda folklo­re«,159 kakor jo prvič citatno zapiše po angleškem viru. Že pri njem je v zvezi z njo opaziti določeno negotovost, saj jo v presledkih rabi v vseh tistih treh pomenih, ki so se potem uveljavili v posameznih okoljih: narodno blago, duhovna kultura, etnologija.160 »Folklorista ne zanima samo narodna pesem, pravljica, pripovedka, uganka, vraža, narodni pregovor, rek in zagovor, – on pazi tudi na šege in običaje, na narodno pravo, narodne igre, narodno medicino in vremenska pravila kmeto­va; tudi kletvin in anekdot ne zameta.«161Svoj poziv Štrekelj končuje z vabilom, naj se mu pridruži, komur je do tega, da se pridružimo tistim kulturnim narodom, »ki dandanes z občudovanja vredno marljivostjo gojijo svoj ‘folklore’ in odkrivajo, kar je narodov duh rešil in ohranil iz davne preteklosti«.162 Še leto pozneje enači folkloro z »narodnim blagom«: »Silna potreba je, da bi naša Matica … ker drugega društva nimamo – spravila na dan navodila, kako je zbrati narodno blago, vse to, kar se dandanes imenuje folklore.«163 Leta 1907, tako kot prvikrat, rabi isto besedo tudi za stroko, ki »se ozira bolj na mišljenje in verovanje, na šege in pripovesti človeka […] naroda brez kulture in pod vplivom kulture, kakor […] na zunanje stvari. To disciplino torej imenuje folklore ali narodopisje /etnografija za razliko od »etnologije /narodoznanstva«.164 Navedeni primeri kažejo, da rabi Štrekelj termin folklore v več pomenih: Najprej kot »narodno blago. To čemur sicer pravimo tudi ustno ali tra­dicijno slovstvo«.165 Na širšo sfero duhovne kulture se nanaša vprašanje, kaj »narod misli ali pripoveduje ali ve o prirodi, živalih, o rastlinah, o rudninah«, medtem ko radovednost, »s kakim orodjem in pa zlasti s kakimi šegami«166 se kaj opravlja, pre­haja na področje raziskovanja materialne kulture. Skupni imenovalec vsem trem smerem je tradicija. Zato je strokovno kočljivo zatrjevanje, da mu folklora pomeni zgolj etnologijo. Še toliko bolj vpričo odlomka iz njegovih predavanj Zgodovina slo­ 157 Š-[trekelj], Sagen und Märchen der Südslaven (ocena), v: Ljubljanski zvon 4 (Ljubljana 1884), 632, 633. 158 Marija Stanonik, Terminološke vzporednice slovstveni folklori, v: Teoretični oris slovstvene folklore (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 42–58. 159 Karel Štrekelj, Prošnja za narodno blago, 628–629. 160 Prim. natančneje: Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, 68–70. 161 Karel Štrekelj, Prošnja za narodno blago, 629. 162 Prav tam, 632. 163 Monika K ropej, Karel Štrekelj in njegova narodopisna zapuščina (magistrsko delo), Ljublja­ na 1988, 84. 164 Prav tam, 95. 165 Karel Štrekelj, Prošnja za narodno blago, 628. 166 Monika Kropej, Karel Štrekelj in njegova narodopisna zapuščina, 95. venskega slovstva iz okoli leta 1899,167 kjer Štrekelj posebej poudarja, da mu folklora pomeni snov in ne vedo, ko omenja »preučevanje narodno-poetičnih elementov li­terature, zvezanih na eno stran s poezijo srednjega veka, na drugo stran pa z dana­šnjo narodno tradicijo, za katero so pričeli rabiti angleško nazivalo folklore »znanje narodovo, ne o narodu«.168 Če se po njegovem romantična zavest nanaša na duhovno kulturo: »Romantiki so tako rekoč folkloristi iz prve polovice prejšnjega stoletja,«169 pa v zožanem pomenu Štrekelj navaja »folklore« v oceni Bisernic: »Župnik Šašelj je že dolgo znan za pridnega in tudi precej natančnega nabiravca narodnega blaga belokranjskega, ki je je objavil v različnih naših perijodičnih tiskovinah: v starejšem Slovanu, v mlajših Drobtinicah in pa v Dom in Svetu. Zdaj je svoje zapiske zbral in pomnožil s še neobjavljenimi, ter nam jih predložil v posebni knjižici, da bi v nji, kakor v zrcalu opazovali prebivavce, če ne vse bele Kranjske, pa vsaj ene fare, ki jo je zapisovavec natančno preiskal glede na njeno folklore ali znanje ustnih poročil.«170 V prizadevanju slovstvene folkloristike za njeno priznanje kot interdiscipli­narne vede je bistveno pojmovanje terminov slovstvo, (pismenost), književnost, lite­ratura, kakor jih je predstavil Ivan Prijatelj ob nastopu svojih predavanj na novo ustanovljeni Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1919.171 V vprašanje terminologije se je slovenska teorija slovstvene folklore v zadnjih treh desetletjih temeljito poglabljala in kakor je razvidno iz ustreznih poglavij, koli­kor mogoče precizirala.172 Ni pa še dognala žanrske terminologije. Razen tega, da je v ožjem strokovnem okolju povedka že dodobra zamenjala nezanesljivo pripovedko, je vse drugo še odprto. Kljub temu, da Kelemina razmeji pravljico od bajke173 in že z naslovom knjige in še v uvodu poudari, kako želi seznaniti bralca s »tema najvažnejši­ma oblikama narodne pripovedne umetnosti ter prispevati k poznavanju slovenskih bajeslovnih predstav«,174 njegova vnema za terminološko preciznost hitro popusti. 3. METODA Gregor K rek je trdno verjel, da svoj cilj služiti scela slovanski ideji uresničuje s svojim pedagoškim in znanstvenim delom. V svoje članke je vpeljal pojem zna­ 167 Monika Kropej, Karel Štrekelj / iz vrelcev besedne ustvarjalnosti, (Ljubljana: Založba ZRC, 2001), 61–62, 80–81, 92. 168 Karel Štrekelj, Predavanja na univerzi v Gradcu, fotokopije zapiskov je oskrbela Monika Kropej in se hranijo v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. 169 Karel Štrekelj, Prešeren in narodna pesem, v: Zbornik Slovenske Matice III (Ljubljana 1901), 1–22. »Najznačajnejša črta romantikov je ljubezen do vsega narodnega: do narodove pro­ šlosti in sedanjosti, do narodovega jezika, do njegovih pesmi, pripovedek in pravljic, vér in vraž, do njegovih noš, šeg in navad.« 170 Karel Štrekelj, Šašelj Ivan, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I (poročilo in ocena), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 3 (Maribor 1906), 99. 171 Prim. Ivan Prijatelj, Literarna zgodovina, v: Izbrani eseji I (Ljubljana 1952), 3–4. 172 Prim. Marija Stanonik, Terminološke vzporednice slovstveni folklori; Slovstvena folklora kot terminološko vprašanje, v: Teoretični oris slovstvene folklore, 42–58; 59–114. 173 Jakob Kelemina, n. d., 5–6. 174 Jakob Kelemina, n. d., 5. nosti in se pogosto sklicuje nanjo. Vendar mu samo to ni zmeraj zadoščalo. Kot državnemu uslužbencu se mu ni kazalo politično preveč izpostavljati, zato je svojo zadržanost do sočasne nemške gospodovalnosti vpletal v svoje strokovno pisanje. Od tod njegovo vztrajanje pri mitološki teoriji, saj mu je omogočala glede na sku­pni izvor indoevropskih ljudstev vpričo germanskega dokazovati enakopravnost slovanskega življa. Teorija »izposojanja« mu je preveč dišala po podrejenosti slo­venstva in hkrati slovanstva nemški identiteti. Ni pristajal na pogoste trditve svojih sosedov, da so Slovani le prevzemali od njih, kar naj bi samoumevno dokazovalo njihovo manjvrednost. Pretehtati bi bilo treba, ali je slovanska zavest kdaj utegnila prevladati znanstveno akribijo. Tedaj modni mitologiji se je prepustil morda tudi zato, da bi zavrl pretirano amatersko ukvarjanje z njo. Toda stoletje predsodkov do nje se je preselilo tudi na K reka samega, ne da bi pravično ovrednotili njegove zasluge za temelje, ki jih je pripravil svojim naslednikom, da so na njih lahko gra­dili naprej, kar sta mu že po njegovi smrti priznala v slovenski etnologiji še danes mitično obravnavana Karel Štrekelj in Matija Murko. Leta 1998 je izšla knjiga V ladimira N. Toporova z naslovom Predistorija lite­ratur y u Slavjan. Opyt rekonstrukcii (Vvedenije k kursu istorii slavjanskih litera­tur).175 Tukajšnje pozornosti je vredna zaradi neverjetne vsebinske podobnosti z naslovom knjige Gregorja K reka v nemščini Einleitung in die slavische Literatur­gescichte /und Darstellung ihrer älteren Perioden (1874, 18852), kar v slovenščini zveni Uvod v slovansko literarno zgodovino in predstavitev njenih starih obdobij. K aj pove primerjava njunih leksikoloških in semantičnih sestavin? Oba avtorja želita opozoriti na začetke svojega truda: Einleitung / Vvedenije (Uvod). Oba pou­darjata (ruski avtor celo dvakrat), da je njun predmet literarna zgodovina oziroma zgodovina literatur in v obeh primerih na celotnem slovanskem kulturnem pro ­storu: in die slavische Literaturgeschichte /k kursu istorii slavjanskih literatur (v slovan­sko literarno zgodovino /k tečaju zgodovine slovanskih literatur). Obakrat gre za /naj/starejše obdobje: Darstellung ihrer älteren Perioden / Predistorija (predstavitev njenih starejših obdobij /predzgodovina). Je to res zgolj naključje? Je mogoče, da gre popolnoma nezavedno za medbesedilno navezavo? Med vljudnostnim nagovorom slovenske strokovne javnosti Toporov med slovenskimi znanstveniki omenja Jerneja Kopitarja, Frana Miklošiča, Vatroslava Oblaka, Rajka Nahtigala, Frana Ramovša idr.176 Je Gregor K rek vključen vsaj med te druge? Ob zaporedju naštetih imen in splošno pričakovani razgledanosti je neprimerno sklepati, da je ruskemu strokovnjaku predhodnik iz njegovega razi­skovalnega področja popolnoma neznan. Je zavestno spregledan? Čemu? In pre­senetljivo, če upoštevamo, da je K rek vendarle ustanovitelj slavistične katedre v Gradcu in da je on poklical v Gradec Vatroslava Oblaka. Še bolj, če pomislimo na sorodnost njunih naslovov. Sorodna pa si nista le po njem, ampak tudi po svoji 175 Dve poglavji, v izvirniku tretje, in peto z etnološko vsebino sta leta 2002 po zaslugi lju­bljanske etnologije in kulturne antropologije izšli v slovenščini z enakovrednim naslovom Predzgodovina književnosti pri Slovanih. Poskus rekonstrukcije (Uvod v preučevanje zgodovine slo­ vanskih književnosti). 176 Vladimir N. Toporov, Predzgodovina književnosti pri Slovanih /Poskus rekonstrukcije (Uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti), (Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta 2002), 7. ambiciji. Oba sta namreč vključila v naslov »literaturo«, o kateri v najstarejšem obdobju besedne umetnosti še ni mogoče govoriti. Toda K rek pojasni, zakaj se je tako odločil.177 K aj pa ruski jezikoslovec? Metoda rekonstrukcije »‘prvotnih’ mitov dveh ruskih jezikoslovcev V. V. Iva­nova in V. N. Toporova temelji« na izjemno poglobljenem primerjalnem študiju starožitnih slovanskih virov in njihovi vsebinski analizi, ki sestoji iz etimološkega, je­zikoslovnega, literarnega, etnološkega in drugih postopkov. S pomočjo variant po­sameznih mitoloških prežitkov je mogoče »sestaviti oz. interpretirati – tako rekoč dekonstruirati – ‘prvotno’ oz. temeljno zgodbo mita«. Šele rekonstrukcija prvo­tnega mita omogoča razumeti njegove poznejše predelave.178 Gregor Krek v svojih razpravah upošteva vse pri Ivanovu in Toporovu naštete filološke in druge, pred­vsem zgodovinopisne postopke. Natančnejša primerjava mitološkega panteona pri Kreku (1874) na eni strani ter Ivanovu in Toporovu (1989) na drugi pokaže, da se Krek ne obremenjuje z natančnejšo klasifikacijo Slovanov in posledično panteona, pač pa ga razdeli na razrede po pomembnosti, kar je neverjetno podobno razde­litvi, ki jo vzpostavljata Ivanov in Toporov. Določene šege Krek celo natančneje popiše (badnji dan, badnjak). Seveda jima je zaradi prehojene poti oz. opravljene­ga dela pred njima mogoča večja preciznost in zanesljivost in zaradi drugačnega osebnostno-strokovnega habitusa drugačna kombinacija njihovih sestavin. Bistvena medbesedilna sestavina, ki povezuje Gregorja K reka in Vladimira N. Toporova je poetičnost. K rek v razlagi, kaj mu pomeni »tradicionalna literatu­ra«, govori o »poetičnejši duhovnosti«.179 Toporov pa na podlagi rekonstrukcij »virov in ustreznih sintetičnorekonstrukcijskih postopkov« skupno slovansko še agrafič­no, predpismensko, predkrščansko duhovno kulturo od 6. do 9. stoletja pogojno opredeljuje kot »mitopoetično« (glede na tip ali način razmišljanja o svetu in o sebi v tem svetu ter po obliki njegovega doživljanja in izražanja tega doživljanja v tem času) ali kozmološko (po temeljni vsebini in z njo povezani funkciji).180 Mito­poetični zavesti je vse kozmologizirano, ker je vse del sveta –vesolja in prav to obli­kuje najvišjo vrednoto.181 »Bistveno in zares resnično je samo tisto, kar je sakralno zaznamovano, sakralizirano; sakralizirano pa je le tisto, kar je porojeno v dejanju stvarjenja, kar sodi v okvir Vesolja kot njegov del, kar izhaja iz njega in spada vanj. Ta ‘vsesakralnost’ je ena najbolj značilnih potez mitopoetičnega modela sveta. 177 Gregor Krek, Über die Wichtigkeit der slavischen traditionellen Literatur als Quelle der Mythologie (Dunaj 1869), 5, 6. 178 Rajko Muršič, Spremna beseda, v: Vladimir N. Toporov, Predzgodovina književnosti pri Slova­ nih, 16. 179 G. Krek, n. d., 5, 6. 180 »Omenjene definicije kljub vsej njihovi pogojnosti opravičuje predvsem […] temeljni način razumevanja (konkretno-figurativnega doumevanja-doživljanja) sveta in reševanja njegovih protislovij ter njegovega izražanja pa omogoča mitično-ritualna praksa, ki ne predvideva le neke verige mitov in ritualov, ampak tudi poseben način mišljenja, poseb­no mitično poetično besedo – sakralno besedo/dejanje.« (Toporov 2002: 22). 181 Seveda obstaja tudi v mitopoetičnem obdobju vsakdanja, profana plat. Vendar je ta za človekovo življenje s stališča resničnih vrednot irelevantna (Toporov, n. d., 22, 23). Tej trditvi bi se dalo tudi oporekati. Prim. Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem (Ljubljana: Slovenska matica, 1982), 85–92. Samo v sakraliziranem svetu obstajajo pravila njegove organizacije, ki se nanašajo na strukturo prostora in časa, na korelacijo vzrokov in posledic, posebnega in splošnega.«182 V središču avtorjeve razlage je kozmogonijski mit183 in mitološko razumevanje časa: »Zunaj tega sveta je kaos, naključnost, razkroj. Sakralnost sveta potrebuje varovanje in podporo, občasno obnavljanje, posebej v kriznih trenut­kih, ko se svet – vesolje postara in mu začne groziti propad. Tem entropijskim te­žnjam se lahko postavi po robu samo ritual, ki znova vzpostavi prvotno celostnost, harmonijo in sakralnost. V ritualu se znova in znova ustvarja pr votni položaj ‘na začetku’, z določeno skupino dejanj se prepreči kaos, obnovi se kontinuiteta tega sveta (hic et nunc) in tistega, kar je bilo ustvarjeno ‘na začetku’«.184 Tretja strukturna sestavina, ki druži K reka in Toporova, je njuna posebna pozornost ne le za klasični predmet mitoloških raziskav bajke, pravljice in poved­ke, ampak do celotnega sistema folklornih žanrov, kar K rek glede na mitologijo imenuje »realna oblika tradicionalnega slovstva«. Tako tudi Toporov vključuje v svoje raziskave uganke in zagovore.185 Glede na to, da je Veles povezan z vodo (od tod njegova sorodnost z vilami?)186 in morjem, se poraja vprašanje, – brez teženj za kakršno koli vzhičeno pretirava­nje! – ali je potemtakem motiv Lepe Vide iz slovenske folklorne pesmi tudi kaj v sorodu z njim? Vprašanje metodološko ni presenetljivo, če ima Toporov preko sižejske povezave z Velo celo kraljeviča Marka za pozno predelavo Gromovnika.187 Prav tako kot pri K reku je tu posvečena pozornost razmerju Volos – Blaž.188 Ni tre­ba, da je ta snovna podobnost s K rekom vnaprej pripisana konkretnemu medse­bojnemu vplivanju. Bolj verjetno gre za načelno podobnost – da se oba posvečata kozmogonskemu mitu. Večji stik med Toporovim in K rekom nastane pri pojavih, ki bi jih le-ta uvrstil med zoomorfozo, Toporov pa govori o animalnih različicah: pikapolonica,189 kačji pastir, bober.190 Tudi drugi avtorji, ki se danes ukvarjajo s slovensko in slovansko mitologijo: Jakob Kelemina, Vitomir Belaj, Zmago Šmitek, Nikolai Mikhailov načrtno spre­gledujejo predzgodovino svoje stroke. Njihova primerjava s K rekom je pokazala, da se nekatere njihove trditve s K rekovimi prekrivajo (ugotovitve o pomanjkanju primarnih virov, dualizem božanstev, vpliv mitologije na krščanstvo, patriarhalna naravnanost). Primerjalni metodi slovenske slovstvene folkloristike je pripravljal tla JiŢi Pólivka, ki je že l. 1896 iskal vzporednice slovenskim pravljicam in povedkam pri drugih evropskih narodih.191 Z izjemno študijo o virih za nastanek in o zgodovini 182 Vladimir N. Toporov, n. d., 22. 183 Prim. Goljevšček, n. d., 47. 184 Vladimir N. Toporov, n. d., 23. 185 Prav tam 36, 53, 70, 73, 74–75. 186 Prav tam, 38. 187 Prav tam, 42. 188 Prav tam, 40. 189 Šivic-Dular, Na sledi (arhaičnih) predstav in uver, v: Traditiones 26 (Ljubljana 1997), 63–76. 190 Vladimir N. Toporov, n. d., 75, 79, 80–81, 82. 191 Anmerkungen zu den Kinder - und Hausmärchen der Brüder Grimm. Neu bearbeitet von Johannes Bolte und JiŢi Pólivka, I–V (Leipzig 1913, 1915, 1918, 1930, 1932). povedke o Zlatorogu si je v začetku 20. stoletja pridobil ugled najtemeljitejšega raziskovalca slovenske slovstvene folklore Joža Glonar.192 K arel Štrekelj z držo znanstvenika poudarja, da mora biti predvidena izdaja žanrsko raznovrstnega gradiva slovstvene folklore »taka, kakoršno zahteva meto­dika filologične vede«, torej »kritična«. Vendar pri tem ni tog, saj se zaveda, da se pri starejših zapisih in prepisih to načelo ne bo dalo strogo upoštevati, ker so ga zbiralci »zanemarjali in ga ni več mogoče povsod preverjati«. »Pred vsem drugim se zahteva, da je vsak zapis kolikor se dá natančen in vesten. Zapisovalec naj napiše v s e to in s a m o to, kar se mu pripoveduje ali poje, naj ničesar ne prenareja, pri­deva in izpušča, gleda naj dalje, da se kolikor mogoče poslužuje tudi tistih besed in oblik, v katerih se mu kaj pripoveduje; narečju posebne glasove naj zaznamuje s posebnimi znamenji. Pazi naj na naglas in zaznamuje naj vsaj zlog, kateri je na­glašen, ako sicer ni vajen, naglas podrobneje razločevati.«193 Štreklju sta njegovo prošnjo za folklorno gradivo objavila vsaj Ljubljanski zvon in Slovan, leta 1888 jo je prinesel še mariborski Popotnik.194 Tedaj se je odzval celo njegov učitelj Fran Miklošič in mu podaril neobjavljene zbirke slovenskih besed iz živega govora in »narodne« pesmi.195 Na Matijo Murka je napravila izreden vtis češko-slovanska narodopisna raz­stava, saj je o njej poročal kar trikrat. Za predstavitev svojih smernic o prihodnosti slovenske etnologije in slovstvene folkloristike je zavestno izbral Letopis Matice Slovenske, v upanju, da bi prevzela naloge, o katerih govori v svojem poročilu.196 V zadnjem delu svojega pisanja Nauki za Slovence se Murko vrača na rodna tla s prej izpričanim teoretičnim zaledjem in preudarno vabi svoje rojake na delo. Kot da bi mu bil Emil Korytko197 manj blizu, posebej počasti svojega rojaka Stanka Vraza: »Skoraj na vse, kar se danes šteje k narodopisu, je mislil že Stanko Vraz.«198 Niko Kuret ocenjuje, da je mladi Murko, ki je bil tedaj tik pred habilitacijo za privatnega docenta na dunajskem vseučilišču in naj bi leta 1902 postal naslednik Gregorja K reka na graški slavistiki, pisal »pr vi slovenski narodopisni program kot nasprotnik K rekove romantično-mitološke usmerjenosti«.199 Jakob Šilc odpira vprašanje, kaj je bilo prej, vezana ali nevezana beseda? »Lo­gika pravi, da je prej proza«, Kelemina in znanost trdita, da je »ta snov nekoč tvorila vsebino daljših ali krajših pripovednih pesmi, pozneje pa je narod izgubil smisel za vezano umetniško obliko in ostanki tega razpada so bajke in pripovesti v nevezani besedi«.200 Šilc je prepričan, da je bilo tako kot danes: obe sta živeli ena 192 Joža Glonar, Monoceros in Diptamos, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 7 (Maribor 1910). 193 Prav tam, 629. 194 Karel Štrekelj, Prošnja za narodno blago, v: Popotnik 9, (Maribor 1885), 5. 195 Monika Kropej, Karel Štrekelj /iz vrelcev besedne ustvarjalnosti, 47. 196 Matija Murko, Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi, 75–137. 197 O zaslugah Emila Korytka za slovensko etnologijo prim. Vilko Novak, Emila Korytka nem­ ški članki o slovenskem ljudskem izročilu, v: Traditiones 1 (Ljubljana 1972), 27–52. 198 Prim. Matija Murko, Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi, 133. 199 Niko Kuret, [Komentar], Matija Murko, Iz poročila o »Narodopisni razstavi češkoslovanski« v Pragi l. 1895 (Letopis Matice Slovenske 1896), v: Traditiones 1 (Ljubljana 1972), 22–23. 200 J. Kelemina, n. d., 5, 6. ob drugi. Obzirno zavrača Keleminovo prenapeto mitološko izhodišče: »bajke niso toliko ‘metamorfoza prazgodovinskega, ampak človeškega iz različnih dob’«.201 Edini od avtorjev, ki so ta čas vstopili v ris novega gledanja na »narodno pesem«, prestopa njegove magične meje z mislijo tudi na prozne žanre: »narodna pesem se ne razvija drugače kot umetna. Tudi ona ni produkt kolektiva, kot so prej mislili, ampak produkt osebnosti [...] Kolektiv sodeluje le toliko, kolikor se pesem v teku časa razpoje, kolikor se bajka razbaja in pripovedka razpripoveduje.«202 Šilčevo do­bro poučenost o predmetu dokazuje njegova vednost o dveh smereh v aktualizaciji slovstvene folklore. Ena gre po poti bratov Grimm, druga sledi Clemensu Bren­tanu. Nasprotno od J. Kelemine poudarja, da je v proznih žanrih oblika še kako pomembna, saj je ravno na njeni podlagi J. Grimm razmejil pravljico od povedke. Slovenske zbiralce slovstvene folklore Šilc deli v tri skupine: pr va je skrbno posne­mala »narodovo pripovedovanje« (Trstenjak),203 drugi so uporabili folklorne mo­tive za kritiko javnega življenja (Trdina), tretji so jih poetično obdelovali (Levstik), zato razume Kelemino, da je v resnici težko izbral pravo pot in mero. Ivan Grafenauer (1880 –1964) je s svojo kulturnozgodovinsko metodo, »ki išče zveze pesniškega motiva s kulturnimi razmerami okolja, v katerem je zra­sel«, pripomogel »do presenetljivih rezultatov«.204 Svoje izsledke je objavljal v treh oblikah: 1. v krajši in poljudni: 2. v široko zasnovanih monografskih razpravah: v njih svoje trditve podkrepi s pogostimi ekskurzi, ki se znotraj temeljne raziskave že osamosvajajo v dodatne raziskave, zato se bralcu marsikdaj pretrga rdeča nit v iskanju odgovora na osrednje vprašanje. Te obravnave so vedno bogato opremlje­ne s strokovnim aparatom. Zaradi svojega vztrajanja pri zagovarjanju nepretrgane pismenske tradicije, za kar je najdeval oporo tudi v posameznih plasteh slovstvene folklore, je prihajal v strokovne spore s Francetom K idričem, s katerim sta se po ­zneje akademsko poravnala. Bolj po tihem je potekala diskusija med Borisom Merharjem in Ivanom Gra­fenauerjem. V poglavju Ljudska pesem v prvi knjigi Matičetove Zgodovine sloven­skega slovstva v razdelku o nastanku pripovednih pesmi Merhar izraža nekatera stališča, ki jih je lahko razumeti kot pomisleke zoper nekatere rezultate Grafena­uerjevih dognanj, ne da bi avtorja posebej imenoval. Predvsem priporoča previ­dnost pri preveč zgodnjem datiranju nastanka posameznih pesmi. Grafenauerju opomba ni ušla in je nanjo prav tako obzirno, kakor je bil izzvan, odgovoril, ne da bi posebej navajal, da gre za razčiščevanje stališč, sredi razpravljanja o spo ­korjenem grešniku. Takole pravi: »Če govorimo o starosti naših starih ljudskih pesmi – tudi pripovedk, legend, ipd., se to nikoli ne nanaša na pesemsko, pri­povedno obliko, v kateri so se nam te pesmi, pripovedke, legende ohranile, ta je lahko stara, lahko pa tudi zelo mlada. Gre namreč za starost substrata zgodbe, za starost motivov in njihovih povezav, motivnih obrazcev, motivnih nizov in za 201 Jakob Šilc, Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (ocena), v: Dom in svet 43 (1930), 328–329. 202 Prav tam. 203 Vendar si tu avtor izbere nesrečen primer, ko omenja za zgled ravno nezanesljivega Da­ vorina Trstenjaka. Je pa Matija Valjavec v tem pogledu že čisto drugačne teže. 204 Sergij Vilfan, Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih, v: Etnolog 16, (Ljubljana 1943), 4. njihovo stvarno, dejansko, zgodovinsko ozadje. […] Ločiti je torej treba presojanje literarne oblike in zgodovinske osnove pesniškega dela. Tudi pri ljudskih pesmih je treba torej ločiti starost pesniške oblike od starosti podstave, zgodovinske snovi. Pogosto je obojna starost močno različna. K riterij starosti ljudske pesmi z zgodo­vinsko snovjo ali s snovjo, ki je zakoreninjena v zgodovinskih razmerah, je prvič presoja, katera so tista zgodovinska dejstva ali tiste zgodovinske razmere, ki jim pesemska snov ustreza, iz katerih je praobrazec pesmi nastal, drugič presoja, koli­ko inačica ali inačični tip pr votni pesemski vsebini še ustreza, koliko so se v njem pojavile že spremembe po novih pobudah. Iz katere dobe je pesemska oblika, to je drugo vprašanje.«205 Milko Matičetov ostaja vse življenje zvest finski šoli oziroma geografsko-histo­rični metodi,206 ki jo je prvič preizkusil v doktorski disertaciji z motiviko na videz o svetem Andreju, v resnici pa gre za staro mitološko snov (Sežgani in prerojeni človek). Po njegovem je najbolj koristna pri poskusih, da bi konstruirali zgodovino posameznega sižeja. Folklorne pripovedi, v katerih se ohranjajo, niso mešanica kuriozitet in naključij, imajo resnično vsak svojo zgodovino, ki ni in ne more biti nikoli identična z drugimi. Med posameznimi zgodbami so res mogoče analogije in stičišča, ki so pospešila razvoj v tem ali onem določenem pomenu, vseeno pa so avtonomne, kar je treba absolutno spoštovati. Matičetov opozarja, kako labilen je predmet folklornega študija – zgodba, ki prehaja od ust do ust, iz kraja v kraj – in kako nemočen je raziskovalec pred njo. Prva stopnja pri tej metodi je objava čim bolj skrbno zapisanega besedila – biti mora kolikor je le mogoče avtentično, zvesto pripovedovalčevemu podajanju. Ob­java novega gradiva pomeni navezati nov člen na verigo doslej znanih pripovedi, kar je v pomoč pri določanju razširjenosti posamezne mednarodne pripovedne teme v prostoru in času. Matičetov je prepričan, da mora biti ta operacija pred vsa­ko drugo. Zdaj nam bo nemara jasno, zakaj rajši predstavi popolno novo odkrito besedilo in žrtvuje premišljanje in komentar, češ »zelo pogosto si prizadevamo odkriti resnice, ki so že odkrite ali si izmisliti nove izraze za stvari, ki so jih drugi že veliko prej in bolje označili«. Marsikatero njegovo objavo folklorne umetnine spremlja pripomba, da jo pošilja v svet zato, da bi ne bila odtegnjena širšemu kro­gu zainteresiranih, a da je treba vrsto vprašanj, ki jih zbuja, reševati premišljeno, brez naglice. In šele zdaj postaja razumljivo, zakaj pripisuje tolikšno težo biblio­graf iji o snovi, t. i. opombam k posamezni objavljeni pripovedi. V njegovih očeh to gotovo pomeni več kot le uslugo prijatelju ali znamenitim prednikom v stroki. Nekoč potoži, da se dela škoda, ker vsako leto izgine nenadomestljivo gradivo. Zaradi geografske razsežnosti prej omenjene metode so tako pomembna tudi posamezna mednarodna kazala raznih pravljičnih (povedke so glede tega v veli­kem zaostanku) tipov, da z njihovo pomočjo ustrezna motivika pride v mednaro­dni obtok. Čim popolnejša je zbrana dokumentacija, tem zanesljivejši so pač sklepi, ki na njih slonijo. Za rekonstrukcijo zgodovinskega razvoja kake teme ali motiva, ob dejstvu, da ni nobenega pisanega pričevanja, so največjega pomena prostorski 205 Marija Stanonik, Raziskovanje srednjeveške slovstvene folklore pri Slovencih, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 166–167, 168. 206 Marija Stanonik, Slovenska različica primerjalne slovstvene folkloristike, 7–54. kriteriji. Na njihovi podlagi je mogoče najti in razložiti veliko podobnosti in več »redakcij« posameznih zgodb /sižejev. Opirajoč se na podrobno analizo vseh do ­stopnih variant, slonijo poskusi za določitev naj/starejše oblike zgodbe. Da to ne visi v zraku, je treba pretresti vsako posameznost v luči najskrbnejših primerjav, dati pravo težo bistvenemu, a vendar ne zanemariti na videz obrobnega, odstrani­ti očitne novosti, a vse to še ne opravičuje triumfalnih odkritij. Za preverjanje re­zultatov, ki jih ponuja kriterij geografske razširjenosti, menda ni drugega sredstva kot notranja analiza raznih primerov združitve. Merilo pri tem je večja ali manjša medsebojna zraščenost motivov ali celó zgodb, ko je prišlo do njihovega srečanja. Slaba zraščenost potrjuje domnevo, da gre za mlad pojav; kadar je zraščenost ve­čja, popolnejša, je pojav starejši. Toda Matičetov tudi tokrat raje ostaja na zemlji in raje kot o hipotetičnih praoblikah posamezne zgodbe govori o trdnejših, stvar­nih oblikah, ki so dosegle naš čas. Zanese se le na konkretne variante. Vprašanje datacije je samo eno in niti ne najpomembnejše. Praktično težje, a v načelu bolj potrebno bi bilo priti do ključa za razumevanje komaj opaznih sprememb v mejah same slovstvene folklore. Spreminjevalni proces je tu zdaj počasnejši zdaj hitrejši, a stalen. Zato obstajajo variante v različnih razvojnih stopnjah. Pohvali W. Andersona in N. P. Andrejeva, ki sta zgodovinsko-geografsko me­todo izpopolnila in z obžalovanjem misli na take, ki je ne cenijo. Z neprikritim spoštovanjem govori o monografijah, ki so zasnovane v skladu s t. i. »finsko šolo«. Ko zagotavlja, kako rodovitno je bilo zanj srečanje z vrsto monografij, narejenih po zgodovinsko-zemljepisni metodi (saj je svoje bogate terenske izkušnje lahko pregnetel z novimi prijemi), odgovarja tudi na pomisleke, ali bi ne bila morda primernejša študija, ki bi bila posvečena večji skupini izročil ali kar celotnemu pripovedništvu: »V ustnem izročilu je vse tako ozko povezano in prepleteno, vsa­ka zgodba ima korenike tako na globoko in na široko, da se temu, ki bi jo hotel izruvati iz tal kot rastlino zase, privzdigujejo kar cele plasti zemlje, prepredene s korenikami mnogih drugih starejših zgodb, starejših in mlajših. Torej monograf­ska študija, čeprav je tehnično omejena na eno zgodbo, vendar lahko zastavi in rešuje dosti problemov hkrati. Temeljita obdelava ene zgodbe pomeni opornik pri nadaljnjem sistematičnem preiskovanju ustnega izročila, en klin več na lestvici mednarodnih naporov za spoznavanje ne samo ljudskega pripovedništva, ampak ljudske duhovne kulture sploh.«207 Matičetov to metodo slikovito imenuje folklor­na (= folkloristična – op. a.) geografija in jo pohvali, ker da omogoča hitro in var­no usmeritev med različnimi in enakimi folklornimi pojavi in identifikacijo poti, kako so se širili posamezni elementi, celo od antike naprej. Na diskurzivni ravni za svojo usmerjenost raziskovanja rabi izraz: primerjalna folkloristika in na drugem mestu folklor[istič]na komparativistika. Imenitno bi bilo raziskati, v čem se strokovna metodološka usmeritev, ki ji Matičetov ostaja zvest vse življenje, ujema in v čem oddaljuje od temeljnega dela, ki je ustoličilo to folkloristično šolo. Prav tako koristno bi bilo primerjati strokovni nazor in delo dveh pomembnih folkloristov, Matičetovega in Maje Bošković-Stulli. Poleg slovenskega avtorja je ona namreč edina izdelala primerjalno raziskavo po 207 Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, 9. njegovi metodi, a se je potem od nje poslovila in si veliko prizadevala za priznanje slovstvene folklore kot besedne umetnosti.208 Nova generacija se je od začetka znašla v hudem primežu na eni strani pre­verjenega pozitivizma, ki se je opajal ob čudovitih terenskih najdbah slovstvene arheologije (predvsem v Reziji) in na drugi strastnega prizadevanja za metodolo­ško prenovo slovenske etnologije, v kateri za slovstveno folkloristiko ni bilo pro­stora. Pod vplivom študija na etnologiji je bila spočetka bliže pogledom Vekoslava Kremenška; še toliko bolj, ker je bila tudi ljubljanska slavistika209 kritična do zgolj terenskega dela slovenske slovstvene folkloristike in je pogrešala pri njej več teo­retične refleksije. O tem se dá deloma razbrati tudi iz znamenitega posvetovanja etnologija – slavistika, ki je bilo v Ljubljani 15. 2. 1980. Na njem je nastopila s pri­spevkom Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, 210 ki je bil temeljni in prvi v konceptualizaciji, da je slovstvena folklora samostojna veja besedne umetnosti in nasproti literaturi popolnoma avtonomna. Prav tako je zgrešeno nereflektirano potiskanje slovstvene folklore v etnologijo, saj ta nima ustreznega aparata za njeno raziskovanje. Vprašanje stila, motivike etnologije ne zanimajo. Žanri so izrazit po­jem literarne vede. V njej zagovarja tezo o upravičeni samostojnosti slovstvene fol­kloristike tako nasproti etnologiji kot literarni vedi. Teorija slovstvene folklore211 je konkreten sad zavestne odločitve, da se terensko delo ne zavrne, vendar pa stroko, ki od njega živi, natančno pretehta tudi teoretično, in to tako, da se ne spregleda nobeno takšno prizadevanje na slovenskih tleh dotlej. Kot teoretično jemlje svoje delo v smislu sistematike, izčiščevanja terminologije, ureditve snovi, opredelitve predmeta in metod raziskovanja. Prvi slovenski poskus samostojnega sistematičnega dela o slovstveni folklori je posvečen tistim njenim pojavom, ki jo notranje integrirajo in navzven diferen­cirajo. To pomeni, da gre za vprašanje njene identitete in avtonomije. Šele ko se stroka zave in zaveda same sebe in lastne različnosti nasproti drugim disciplinam, se lahko neodvisno povezuje z drugimi vedami, npr. psihologijo, mitologijo, zgo­dovinopisjem, antropologijo, celo geografijo, in je zrela za interdisciplinarnost. Interdisciplinarni koncept raziskovanja zajema tako teoretična kot empirična vpra­šanja.212 208 Prim.: Maja Bošković-Stulli, Usmeno pjesništvo u oborju književnosti (Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske, 1984). 209 Akademik prof. dr. France Bezlaj, izr. prof. dr. Jože Koruza, akademik Boris Paternu. 210 Prim. Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, 137–146. 211 Druga njena temeljna dela na to temo so še: Slovstvena folklora v domačem okolju, Lju­ bljana 1990, 1993; Slovenska slovstvena folklora, Ljubljana 1999; Od setve do žetve (Inter­pretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori), Ljublja­na 1999; Slovstvena folkloristika med jezikoslovjem in literarno vedo (Ljubljana: Založba ZRC, 2004). »Slovenijo je Bog nazadnje ustvaril« (slovenske folklorne pripovedi iz pre­teklosti in sedanjosti) / (»God created Slovenia last«, Past and Contemporary Slovenian Folk Tales) (Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 1999). V deveti deželi (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995). 212 Veliko svojih prizadevanj sem vložila v zbiranje slovenskega pesništva med drugo svetovno vojno in ga vsestransko obdelala tako z etnološkega kot literarnozgodovinskega vidika. Rezultat tega dela je pet knjig: »Pozdravljeno trpljenje …«, »Na tleh leže slovenstva stebri IV. REZULTATI DELA Otipljivi rezultati so vidni v predmetnih in osebnih bibliografijah in možnostih za razvoj stroke, ki jo jamči mladi rod. 1. OBJAV E Možnosti za objave folklornega gradiva so se pojavile v številnih časopisih po po ­mladi narodov leta 1848, kar skrbno popisuje France Kotnik v Narodopisju Slo ­vencev.213 Dvajseto stoletje prinese spodbudni začetek. Matija Murko in K arel Štre­kelj dosežeta, da glasilo Zgodovinskega društva v Mariboru že z naslovom Časopis za zgodovino in narodopisje prevzame obveznosti tudi do folkloristike. Pr va Murkova objava v njem je dostavek k šegi Frjanovo, ki jo je Vid Habjanič opisal v Zborniku za narodni život i običaje Južnih Slavena leta 1904. Gibanje na lastnem ozemlju, ne le pokrajinsko, temveč tudi strokovno (= v lastnem časopisu!) je Murku dovoljevalo odkriti lastne pridržke do zapisovanja etnološkega in folklornega gradiva v ome­njenem zborniku, priložnost pa izkoristi tudi za povzetek programa, ki ga je bil razgrnil v Naukih za Slovence. 214 Omenjeni mariborski Časopis je edina slovenska humanistična znanstvena edicija z zdaj že več kot stoletnim stažem. Leta 1926 je pri Slovenskem etnografskem muzeju začel izhajati Etnolog, ki je tudi leta 1945 še izšel s tem imenom, leta 1948 pa so ga preimenovali v Slovenski etnograf, kar je trajalo ves čas socialistične Jugoslavije. V samostojni Sloveniji leta 1991 je glasilo omenjene ustanove spet dobilo nazaj pr votno ime Etnolog. Dokler ni bilo drugih možnosti za objavo, so se v njem pojavljali tudi znanstveni folklori­stični članki. Prvotno za krajše strokovne reči je od leta 1956 postal dobrodošel Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU, 215 od leta 1962 Glasnik Slovenskega etno­grafskega društva, ko pa je po združitvi dveh društev leta 1976 postal Glasnik Sloven­skega etnološkega društva, se njegov obseg iz leta v leto veča. Še boljše in redne možnosti za objavo so se pokazale z zbornikom Traditiones, ki od leta 1972 izhaja pri Inštitutu za slovensko narodopisje (ZRC od leta 1981) SAZU. Primerjalnemu slovanskemu bajeslovju je namenjen vsakoletni zbornik Stu­dia mythologica Slavica, ki sta ga leta 1998 začela izdajati Inštitut za slovensko naro ­dopisje ZRC SAZU in Oddelek za jezikoslovje Univerze v Pisi, pozneje se je uredni­štvo z italijanske strani preselilo v Videm (Udine). stari« Ljubljana 1993; Iz kaosa kozmos (Žanrski sistem in kontekstualnost slovenskega odporniškega pesništva), Ljubljana 1995; Slovensko pesništvo pod tujimi zastavami (Pe­ snjenje slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945), Celje 1999; Most (Antologija pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji), Novo mesto 2000. 213 France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, 28–35. 214 Matija Murko, Frjanovo, 208–209. 215 Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, 74 (op. 103). Leta 2002 je pri Svetovnem slovenskem kongresu začela izhajati Slovstvena fol­kloristika, prva specialistična slovenska revija za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore. 2. ZNANST V ENI DOSEŽK I Po publicističnih objavah iz pr ve polovice 20. stoletja je opaziti, da sta Primorska in Prekmurje vsaj zastopana, medtem ko je pravi ustvarjalni polet čutiti pri avtor­jih s Koroške in Štajerske. Ti rešujejo tudi položaj slovstvene folklore v osrednjih slovenskih revijah, drugače bi bila ta čas K ranjska v tem pogledu kar prazna. Dru­ga lastnost tega obdobja v našem okviru je posledica priključitve Slovencev k novi, pozneje poimenovani jugoslovanski državi in s tem balkanskemu kulturnemu kro­gu. Avtorji v svojih analizah gradiva radi vsaj navržejo kakšno sled, ki vodi na jug, s primerami iz srbske ali hrvaške slovstvene folklore. Raziskovalno delo je na pragu druge svetovne vojne vendar že toliko napre­dovalo, da je Rajko Ložar leta 1944 tvegal izdajo Narodopisja Slovencev, pr vega kom­pleksnega pregleda slovenske ljudske kulture. Posledice druge svetovne vojne, ki so pognale urednika v svet, so izdajo pretrgale na dvoje, da je 2. del mogel iziti – okrnjen – šele leta 1952. »Vendar je bilo Narodopisje Slovencev – mimo namere, da v najtežjih časih manifestira samobitnost slovenskega naroda – po 50 letih od Murkovega programatičnega spisa dostojen obračun slovenskega narodopisja in svojega pomena še dolgo ne bo izgubilo«.216 Dolgo je bila edina slovenska ustanova, ki se s slovensko slovstveno folkloro profesionalno ukvarja in hrani zbrano folklorno gradivo, leta 1950 ustanovljeni Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, danes ZRC SAZU, v Ljubljani. Prvi in najodličnejši sodelavec, ki se je na omenjenem Inštitutu ukvarjal z duhovno kulturo, je bil njegov pr vi upravnik Ivan Grafenauer. Težišče njegovega dela je bilo na slovstveni folklori, predvsem razvoj njenih snovi in motivike, ritmičnih in oblikovnih lastnosti z diahronega vidika. O tem pričajo Grafenauerjeve monogra­fije o Lepi Vidi, Mladi Zori, Kralju Matjažu ali razprave o divjem možu, rojenicah itn.217 Sistematično je celoten žanrski sistem slovstvene folklore predstavil v razpravi Na­rodno pesništvo (Ivan Grafenauer). V javnosti najbolj odmeven prispevek k raziskovanju slovenske duhovne kul­ture, kar se deloma navezuje na slovstveno folkloro, je dal Niko Kuret s svojimi raz­iskavami otroških iger, verovanj in šeg (v štirih knjigah Praznično leto Slovencev), pa tudi ljudskega gledališča v knjigi Slovenska koledniška dramatika (1986). Najtesnejši Grafenaurjev sodelavec je bil Milko Matičetov, ki se je izkazal s svojim terenskim delom predvsem v Reziji. Med drugim se rad loteva raznih je­zikovnih vprašanj. Poleg številnih komentiranih objav terenskega gradiva in do­gnanj o njem je za splošno rabo temeljno njegovo poglavje o slovstveni folklori 216 Niko Kuret, (komentar) Matija Murko, Iz poročila o »Narodopisni razstavi češkoslovan­ ski« v Pragi l. 1895, 26. 217 Celotna Grafenauerjeva bibliografija je kot dodatek objavljena v knjigi: Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Celje: Mohorjeva družba, 1973), 292–314. (razen pesmi) v prvi knjigi skupinske Zgodovine slovenskega slovstva.218 Njegovo raziskovanje slovenske slovstvene folklore je sistematično, a tudi kritično obdelano v obsežni razpravi Slovenska različica primerjalne slovstvene folkloristike (Marija Stanonik), v kateri je spotoma navedena vsa pomembna zadevna bibliograf ija. Danes je največ raziskovalnega interesa posvečeno mitologiji. Na novo jo je v slovensko strokovno obzorje uvedla Alenka Goljevšček.219 Z Zmagom Šmitkom220 se osredotočata na slovensko mitologijo, medtem ko se Damjan Ovsec in Mirjam Mencej221 lotevata tudi primerjalnih tém. Barbara Ivančič Kutin se je s svojo doktorsko disertacijo (2005) specializirala za teksturo in kontekst slovenskih folklornih pripovedi. Poleg številnih analitičnih študij222 končno prihaja do prvih sintetičnih študij o posameznih žanrih slovenske slovstvene folklore: molitve,223 pravljice,224 povedke.225 V prizadevanje za napredovanju stroke je treba šteti simpozije o Matiji Murku (Nova Gorica, Mednarodni slavistični kongres, Praga), Gregorju K reku (Gradec, Četena ravan v Poljanski dolini), Gašperju K rižniku (K amnik, Motnik). Sistematično je raziskana zgodovina stičišč med slovstveno folkloro in sloven­sko literaturo od srednjega veka prek protestantizma, katoliške obnove in baroka z Valvasorjem na čelu, razsvetljenstva in romantike, medtem ko obdobje realizma na to še čaka. Prav tako še čakajo socialni realizem in drugi -izmi v drugi polovici dvajsetega stoletja. Pri teh raziskavah je težišče na ravnini teksta, vendar je vedno pred očmi tudi ravnina teksture in konteksta, ki skupaj ustvarjajo folklorni dogo ­dek. Najpomembnejše delo s tega področja je knjiga Od setve do žetve, ki vsebuje in­terpretacije in konkordanco svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori (Ljubljana 1999). Nekaj obravnav se nanaša tudi na folklorno poetiko.226 218 Milko Matičetov, Pregovori in uganke. Ljudska proza v: Zgodovina slovenskega slovstva I (Ljubljana 1956), 115–138. 219 Alenka Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem. Ista, Med bogovi in demoni (Liki iz slovenske mitologije) (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988). 220 Zmago Šmitek, Mitološko izročilo Slovencev (Ljubljana: Študentska založba, 2004). 221 Damjan Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje (Ljubljana: Domus, 1991). Mirjam Men­ cej, Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in v šegah ob smrti [The Meaning of Water in the Old Slavs’ Notions about Life after Death and in their Costumes Concerning Death], Ljubljana 1997. 222 Sergij Vilfan, Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih, v: Etnolog 16 (Ljubljana 1944). 223 Slovenske ljudske molitve, zbral, uredil, predgovor in opombe napisal Vilko Novak (Ljublja­na 1983). 224 Monika Kropej, Pravljica in stvarnost (Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine) (Ljubljana: ZRC SAZU, 1995). 225 »Slovenijo je Bog nazadnje ustvaril« (Ljubljana 1999). 226 Marija Stanonik, Kategorija časa v slovenski slovstveni folklori, v: Irena Orel (ur.), Zbornik predavanj (Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 2000), 191–241. Marija Stanonik Vprašanje vi­zualizacije abstraktnih bitij v slovenski slovstveni folklori, v: Traditiones 30/1 (Ljubljana 2001), 169–181. 3. PEDAGOŠK A DEJAV NOST Odsotnost etnologije in ustrezne katedre za slovstveno folkloristiko na Oddelku za slovanske jezike in književnosti pri novoustanovljeni pr vi slovenski univerzi v Ljubljani leta 1919 je usodno vplivala na razvoj slovenske slovstvene folkloristike ne le strokovno, temveč tudi na spoštovanje naše kulturne dediščine in s tem slo­vensko identiteto. Ta možnost se je pokazala na oddelku za slovanske jezike in književnosti v študijskem letu 1995/96 Filozofske fakultete v Ljubljani. Od leta 1998 naprej je isti predmet tudi na enakem Oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru. Rezultat tega dela je čez trideset diplomskih, med njimi nekaj imenitnih nalog iz slovstve­ne folkloristike. V študijskih načrtih, ki se usklajujejo z Bolonjsko deklaracijo, je slovstvena folkoristika predvidena na vseh humanističnih fakultetah, v enem pri­meru kot etnoling vistika. Na pobudo Zavoda za šolstvo Republike Slovenije je izšlo pr vo samostojno folkloristično metodološko delo Slovstvena folklora v domačem okolju (1990, 19932) kot priročnik mentorjem za terensko delo učencev. S sodelovanjem z založbo Ro­kus je nastal pr vi delovni zvezek za izbirne predmete v 9 -letni osnovni šoli,227 po zaslugi založbe DZS pa v zbirki K lasje priročnik za srednje šole (Marija Stanonik, Slovenska slovstvena folklora, Ljubljana 1999). V. PERSPEKTIV E NADALNJEGA R AZVOJA Slovstvena folklora je umetnost govorjenega jezika. K ar napišeta pesnik in pisa­telj, lahko zažari izpod pepela čez desetletja, stoletja. K ar se pove v živo, pri priči umre, če poslušalca tako ne prevzame, da to osvoji in s svojo zgodbo ne posreduje naprej. Sodobni način življenja in civilizacijski pretres, ki ni manjši kot ob propa­danju rimskega imperija, te nitke tako cefra, da le redki še lahko iz njih sestavljajo tkanino (= tekst!) s preteklimi mišljenjskimi in čustvenimi vzorci slovenskega člo­veka. Slovenska slovstvena folkloristika skuša njene fragmente povezati v knjige, da bi vsaj tako ostal spomin na staro slovensko nesnovno kulturno dediščino, s katero bi se tudi krepila zavest in temelji ponos naših potomcev. Literarnozgodovinske raziskave zahtevajo za svoj obstoj svobodo in komu­nikacijo svobodnih osebkov, ta dva pogoja pa sta le redko izpolnjena. »Zavirata ju konvencionalizacija in ideologizacija raziskovalnega postopka, zaradi katerih mnoga v zarodku bleščeča spoznanja privzemajo tradicionalne in celo arhaične oblike. To je toliko bolj škodljivo, ker o naši kulturni preteklosti kljub obilju pozi­tivističnih podatkov, ki pa se pogosto izkažejo za netočne, pravzaprav malo vemo. Zunaj literarnozgodovinske pozornosti je npr. ustno slovstvo.«228 227 Miha Mohor, dr. Manca Košir, dr. Marija Stanonik, Naš čas-opis (Ljubljana: Rokus, 1999). 228 Jože Pogačnik, Človek v mreži časa in prostora, v: Ponoreli kompasi (Maribor: Obzorja, 1996), 204. Slovstvena folkloristika navedeni opomin razume kot priznanje, da njeno de­ lovno področje sodi v okvir raziskovanja besedne umetnosti in z opravljenim delom v zadnjem obdobju potrjuje besede: »Načrtno in sistematično delo na področju slo­venske kulturne tradicije bi bilo mogoče, če bi prišli do načelnega sporazuma o ključ­nih področjih raziskovalnega dela, do tega pa je mogoče priti s poznavanjem celotne­ga gradiva in s seznanjenostjo s poglavitnimi teoretično-metodološkimi premisami stroke v svetu in pri nas. Sleherna znanost je po svojem bistvu univerzalna, sloven­ska literarna znanost pa težko zmaguje domače meje in ne zavzema tistih prostorov evropske raziskovalne misli, ki so jih osvojili že I. Prijatelj, A. Žigon, R. Nahtigal in F. Ramovš. Vključevanje v mednarodno slavistično delo je danes nujen pogoj, za tako sodelovanje pa je potrebna neposredna zavest o pravih raziskovalnih problemih in nato tudi precej visoka stopnja metodološke ozaveščenosti. Pri vsem tem pa je treba še vedeti, da je sodobno pojmovanje znanosti pojmovanje o postavljanju pravih vpra­šanj, kar korenito ruši naše v glavnem na pozitivizmu zasnovano podobo literarno­zgodovinskega dogajanja.«229 S folkloristične strani je še dodati: Dve nogi pomenita tudi razmerje med izročilom in novostjo, tradicijo in inovacijo: vsaka napredna misel je utemeljena v tradiciji. Kdor zanika »izročilo ohranjene kulture iz preteklosti«, si nehote izpodrezuje korenine in je v nevarnosti, da pade v »ponovno barbarstvo«.230 Konkretni načrti: 1. V skladu z eno najpomembnejših nalog Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU se v njegovih arhivih desetletja nabira gradivo, ki po konvencijah UNESCO sodi predvsem v neoprijemljivo nacionalno in kulturno dediščino in za­jema celotno Republiko Slovenijo, marsikaj pa se nanaša tudi na slovensko etnič­no ozemlje v sosednjih državah. Tisto, ki je bila prestrežena že pred več desetletji po tedanjih možnostih in s takrat uveljavljenimi tehničnimi pripomočki (pisalo, razne vrste magnetofoni in kasetofoni z zvočnimi posnetki; fotoaparati z vizualni­mi posnetki) je treba zavarovati in ohraniti, saj pomeni neprecenljiv vir za študij kontinuitete slovenske identitete. 2. Šesto poglavje v tej knjigi je dodobra predstavilo zadrege, ki se pojavljajo pri pripravi seznamov pravljičnih tipov in še posebej zaostanek slovenske slovstve­ne folkloristike v tej zvezi. Slovaška in Litva se po zaslugi Viere Gašparíkove231 in Bronislave Kerbelite232 že postavljata s katalogom motivov v prozni folklori. Orga­nizacija medsebojne izmenjave na tem področju bi bila zelo dobrodošla. 3. Zbirka Glasovi je na terenu postrgala zadnje ostanke klasične slovstvene folklore nekako na polovici slovenskega etničnega ozemlja. Če bodo na voljo fi­nančna sredstva, bi se dalo to uresničiti tudi za drugo polovico, saj so zanj napro ­šeni sodelavci s terena to voljni storiti. S sinhronega vidika je zelo pereče vpraša­nje novo nastajajočih folklornih žanrov. Prav tako bi bilo zaželeno obnoviti nekdaj zasnovane »slovensko-hrvaške vzporednice«, kjer bi lahko prišle na vrsto iz zbirke 229 Prav tam. 230 Anton Trstenjak, Slovenska poštenost (Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka, 1995), 43. 231 Viera Gašparíková, Katalóg slovenskej Iudovej prózy (Bratislava: Národopisny ústav SAV), 1991–1992. 232 Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok (Vilnius: Akademia Nauk SSSR, Izdatel’stvo Vaga, 1991). Ista, LietuviŐ Pasakojamosios tautosakos katalogas (The Cata­ logue of Lithuanian Narrative Folklore) I (Vilnius 1999). Glasovi tiste knjige, ki vsebujejo gradivo na meji s Hrvaško (št. 2, 17, 25). Primer­jalno sta s tega področja s hrvaške strani največ storili Maja Bošković-Stulli na temo kresnika in Lidija Nikočević.233 4. Folklorni obrazci so v slovenski slovstveni folkloristiki strokovno skoraj nedo­taknjeno delovno področje. Zanj nova najeta moč234 je poroštvo, da se bo dolgoroč­no zanj oblikovala ustrezna strokovna specializacija. Pri pregovorih je dokončana faza zbiranja. Pri njej je sodelovalo veliko študentov z ljubljanske in mariborske slavi­stike. Študentka Sara Strajnar jih že nekaj mesecev vztrajno prenaša v računalnik. 5. Povezava slovenske slovstvene folkloristike z južnoslovanskim kulturnim krogom, (Jernej Kopitar, Vuk Stefanović Karadžič, Matija Valjavec, Josip Krauss, Stanko Vraz, Matevž Ravnikar Poženčan, Gašper Križnik) še preden je nastala nek­daj skupna država Jugoslavija, dokazuje, da se ji ni treba sramovati zaplankanosti. S slavističnega vidika se ji ponujajo lepe priložnosti za različne diahrono in sinhrono zasnovane študije tudi danes. Primerjavo na diahroni osi obvezno ute­meljuje jezik in na sinhroni ravni sodobna tehnična sredstva komunikacije in vsi­ljiva globalizacija. Povezovati se med seboj intenzivno, ne le ekstenzivno je življenj­ska naloga slavističnih središč. 6. V slovenskem duhovnem obzorju so se prežitki staroslovanskega miselnega sistema ohranili do danes v različnih uverah in žanrih slovstvene folklore. Stari kulturni vzorci se zlahka ne dajo odpraviti. So kakor reka ponikalnica, ki izgine in pride na dan čisto drug je, kot bi pričakovali. K aj je iz njihove skupne prado­movine ostalo skupnega slovstveni folklori posameznih slovanskih narodov? Zgolj koreni temeljnega besedišča ali še kaj drugega? Tu je zadnji čas najbolj napredo­vala ruska slovstvena folkloristika, od Nikite I. Tolstoja do Vladimira N. Toporova, v naši soseščini pa hr vaška v osebi Vitomira Belaja. S slovenske strani dodaja svoj delež izhajanje revije Mythologica Slavica v uredništvu Nikolaja Mihajlova in Mo­nike K ropej in formiranje perspektivne raziskovalke ravno za to področje Mirjam Mencej, ki ima za sabo že prve monografije s področja mitologije. Ali bi ne bilo nujno sestaviti skupine za primerjalno raziskovanje slovanske mitologije? 7. Prav za slovansko identiteto je zelo pomembno vprašanje recepcije svetih bratov Cirila in Metoda v duhovno obzorje posameznih slovanskih narodov.235 Kako je snov o njiju pronicala v slovstveno folkloro posameznih slovanskih naro­dov, bi bila imenitna skupna tema slavistične folkloristike. Ta tema povezuje Slo­vence s pravoslavnim kulturnim krogom, posebej so zanjo zainteresirani Bolgari. 8. Temu enakovredno je vprašanje srednjeveške slovstvene folklore v razmer­ju do cerkvenega slovstva in vprašanje preloma med ustno in tiskano jezikovno komunikacijo. 9. Naslednja téma, ki nas globinsko povezuje, je Biblija. Hrvaška,236 Sloveni­ja237 in Poljska238 že premorejo monografsko obravnavo o recepciji Svetega pisma 233 Vjerovanja u nadnaravna bića i pojave, v: Liburnijske teme (Opatija 1983). 234 Predvidena mlada raziskovalka Saša Babič. 235 Marija Stanonik, Sveta brata Ciril in Metod v slovenski slovstveni folklori, 229–239. 236 Stipe Botica, Biblija i hrvatska kulturna tradicija (Zagreb 1995). 237 Marija Stanonik, Od setve do žetve (Ljubljana: Družina, 1999). 238 Mahdalena Zowczak, Biblia ludowa (Interpretacje w.tkUw biblijnych w kulturze ludowej), Wro­ cław 2000. v njuni slovstveni folklori. Se jima s to témo pridruži še kdo! Glede na to, da je za protestante Sveto pismo osrednjega pomena, bi bila za primerjavo dobrodošla kaka podobna študija iz njihovega religioznega okolja. 10. Konkreten predlog za skupne projekte s slovenske strani je obdelava te­renskega gradiva, ki so ga v 19. stoletju zbirali Poljak Emil Korytko po današnji Sloveniji (Slovenija–Poljska),239 Slovenec Matija Valjavec deloma po današnji Hr­vaški (Slovenija–Hr vaška),240 dopisovanje med ruskim znanstvenikom poljskega rodu Janom Baudouinom de Courtenayem in Gašperjem K rižnikom, ki mu je tudi pošiljal folklorno gradivo (Slovenija–Rusija),241 primerjava med zbiralcema Gašperjem K rižnikom in Markom Cepenkovim (Slovenija–Makedonija)242 in po zaslugi JiŢija Pólivke uvrstitev slovenskega gradiva v Anmerkungen zu den K inder- und Hausmärchen der Brüder Grimm243 (Češka–Slovenija). 11. Ni še dokončno rešeno vprašanje, ki je zasenčilo Antona Žaklja - Rodo ­ljuba Ledinskega in žulilo že Karla Štreklja: razmerje med znanostjo, estetiko, pedagogiko in etiko. Če so do nedavna slovstveno folkloro ignorirali, zapostavlja­li, tajili, jo zdaj zlorabljajo v medijih za reklame. Gre za vprašanje slovstvenega folklorizma, ki ga danes zastopa pripovedovanje na organiziranih prireditvah in prirejanje slovstvene folklore za otroke. Nikakor ne gre za idolatrijo, mitizacijo ali idealiziranje tako imenovane ljudske kulture. Toda obstajajo voluharji, ki s skrajnimi napori zbrano, strokovno urejeno in objavljeno gradivo prevzamejo, po ­lakirajo in objavijo, ne da bi navedli njegov vir. Predvsem to je predmet diskusije o varovanju nesnovne kulturne dediščine! SK LEP K akor za druge vede je tudi za slovstveno folkloristiko teorija zelo pomembna. Ravno zaradi nesorazmerja med teorijo in terenskim delom velik del slovstvene folkloristike pri slovanskih narodih zaostaja za drugimi vejami slovanske filolo ­gije. Namen zbiranja je dokazati, da se je pradavna umetnost govorjenega jezika ohranila še v današnji čas. Le da ji menda nikoli ne bo mogoče priti do dna, 239 Marija Stanonik, Niko Jež, Nekaj folklornih zapiskov iz zapuščine Emila Korytka v Naro­dni in univerzitetni knjižnici, v: Traditiones 14 (1985), 109–121. 240 Marko Terseglav, Stanko Vraz in slovensko romantično gibanje za ljudsko pesem, v: Zgo­dovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije (Knjižnica Glasnika 8, Ljubljana 1982), 25–36. Marija Stanonik, Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, v: Etnološka tribina 13/14, (Zagreb 1984), 107–115. 241 Milko Matičetov, Prezrta objava devet ziljskih pesmi, z vtisi I. I. Sreznevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd., v: Slavistična revija 32 (1984), 337–355. Marija Stanonik, Folklori­stični portret Gašperja Križnika, 141–146. 242 Milko Matičetov, Dva južnoslovenski folkloristi samouci: v: Marko Cepenkov i Gašper Kri­žnik, v: Simpozium posveten na životot i deloto na Marko Cepenkov (Skopje 1981), 129–134. 243 Anmerkungen zu den Neu bearbeitet von J. Bolte und G. Polívka I–V, Leipzig 1913, 1915, 1918, 1930, 1932. Prim. Milan Kudllka, Zdenlk Šimeček a kolektiv, JiŢi Polívka, v: Československé práce o jazyce, dOjinách a kultuTe slovanských národo od r. 1760 (Biograficko-bibli­ografický slovník) (Praha 1972), 389–392. kako jo brez poškodovanosti prenesti na papir. Ali to sodi k njeni identiteti? Tudi to je vprašanje za premislek. Zgolj zbiranje gradiva brez jasno začrtanih ciljev je veliko premalo. K ako ga primerjati, če ni teoretičnega instrumentarija in ne precizne terminologije? Slovenska slovstvena folkloristika se je pri tem opirala na Majo Bošković-Stulli, K irilla V. Čistova, Jurija Lotmana, Jana MukaŢovskega, Hano Walin’sko, Jerzyja Bartminskega, Bronislavo Kerbelite. Načrti za prihodnje so predstavljeni v zavesti, da prinašata vsak čas in vsako okolje svoje naloge. Izkušnja uči, da ni spodobno nalog, ki jih nismo opravili sami, nalagati pri­hodnjim generacijam! OBJAVE Uvod: Slovstvena folklora – zavržena umetnost? (prva objava). 1. Začetki slovstvene folklore (prva objava). 2. Nosilci slovstvene folklore (prva objava). 3. Sodobna slovstvena folklora: da ali ne? (prva objava). 4. Folklorizacija (pr va objava). 5. Tradicija + starost – kriterija slovstvene folklore (delna objava: Tradicijski vidik slovstvene folklore. Nova revija 9 [Ljubljana 1990], št. 104, 1709–1720). 6. Od tipizacije k tipologiji slovstvene folklore (delna objava: Kerbelité, Broni­slava, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok. Na materiale litovskih volšebnych skazok /Die historische Entwicklung der Struktur und Semantik der Märchen, Am Material litauischer Zaubermärchen, Vilnius: Vaga 1991, 380 p. [ocena]). Fabula, Zeitschrift für Erzählforschung/Journal of Folktale Studies/ Revue d’Etudes sur le Conte Populaire, Walter de Gruyter (Berlin, New York, 1994), 169 –172. 7. Otroška slovstvena folklora (objava: Otroška slovstvena folklora. Traditiones 10/12, 1981/83 [Ljubljana 1984], 84 –94). 8. Slovstveni folklorizem (objava: Slovstveni folklorizem. Nova revija 11 [Ljublja­na 1992], št. 121–122, 673 – 683. Literar y Folklorism. Fabula ]Zeitschrift für Erzählforschung /Journal of Folktale Studies /Revue d’Etudes sur le Conte Populaire] 37, Walter de Gruyter, Berlin-New York 1996, zv.1–2, 71–86). 9. Avdiovizualizacija slovstvene folklore (objava: Slovstvena folklora in mediji. Vesna Požgaj-Hadži [ur.]. Zbornik referatov z Drugega slovensko-hrvaškega slavistič­nega srečanja, ki je bilo v Šmarjeških Toplicah od 5. do 6. aprila 2001, Ljubljana: Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta 2003, 221–230). 10. Poustvarjanje slovstvene folklore (objava: Poseganje v slovstveno folkloro – znamenje ustvarjalnosti ali nemoči? Traditiones 35/1, 2006, 7–49). 11. Bibliofilsko literarjenje slovstvene folklore (objava: Bibliofilski vidik slovstve­ne folklore. Branje na stičišču [Zbornik simpozija], Sežana, 26. novembra 2001, ur. Nadja Mislej-Božič, 95 –117). 12. Literarizacija slovstvene folklore (delna objava: Funkcija slovstvene folklore v sodobnem slovenskem romanu. Slovenski roman, Obdobja 21 – metode in zvrsti, Ljubljana, 5.–7. december 2002, Ljubljana 2003, 333 –341). Sklep: Poglavitni rezultati in perspektive nadaljnjega razvoja slovenske slovstvene folkloristike na meji dveh tisočletij (prva objava, toda povzeto iz številnih prej­šnjih objav). SUMMARY INTRODUCTION: LITER ARY FOLK LORE – A DISCARDED ART? Literary history research requires for its existence a space of freedom and a dia­logue of free persons. These two conditions for carr ying out the activity are met only occasionally: “They are obstructed by the conventionalisation and ideologi­sation of a research procedure that makes many initially brilliant findings adopt traditional or even archaic forms. This is all the more harmful because in spite of the wealth of positivist data, which often show to be inaccurate, we know ver y little about our cultural past.” Does this statement by Jože Pogačnik really refer to Slovene literar y folklore? If not, why would he continue later on: “Oral litera­ture, for instance, remains beyond the attention of literary history.” “Planned, systematic work would be possible in the field of the Slovene cultural tradition, if we could reach a principled agreement on the key areas of research work, and this can be achieved through knowledge of the entire material and the principal theoretical and methodological premises of the discipline in the world and in Slovenia.” With these words Jože Pogačnik consciously adds literary folklore to the horizon of literary sciences. And he may refer exclusively to literary folklore when he continues: “Every science is universal by its very essence, Slovene literary sci­ence however f inds it hard to go beyond the domestic borders and is not at home in the spaces of Europe’s research thinking conquered in the past by I. Prijatelj, A. Žigon, R. Nahtigal, and F. Ramovš. Participation in international Slavic studies is today indispensable, but such co-operation requires a direct awareness of the real research problems and subsequently a high level of methodological awareness. And we must further remind ourselves that the modern conception of science is one of asking the right questions, and this simply ruins our image of literar y his ­tor y activities, which is largely based on positivism.” Every scientific discipline accomplishes its ends 1. by describing the phenomenon itself, 2. by analyzing the system of relations between phenomena, 3. by a synthesis. The key words of science are subject, method, and objective. Every subject is worth scientific treatment, but criticism is justified when directed at a science’s method (the way it treats its subject). There are as many definitions as there are theories, and they cannot be generally valid, because every def inition depends on time and place. I cannot accept the thesis that all there is left to (literar y) folkloristics is to collect. This is the only way I can oppose the obtrusiveness of the ethnological theor y which holds that there is no place for (literar y) folkloristics, because it is a mere romantic relict. Ironically, ethnology itself has had to face the criticism of being outdated. In spite of the meaningful statement “When an art is dying, critics and theore­ticians multiply”, this monograph results from efforts to constitute Slovene literary folkloristics as a scientifically verified discipline with its own subject, terminology, and methods. Two earlier books (Marija Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, [Theoretical outline of literary folklore], Založba ZRC, Ljubljana 2001, Slovstvena folklo­ristika med jezikoslovjem in literarno vedo, [Literary folklore between linguistics and literary science], Založba ZRC, Ljubljana 2004) derived from the level of langue following de Saussure’s formula, but the present one is largely at the level of parole. While in the first two books the emphasis was on accurate terminology, outlining the autonomy of literary folkoristics from a synchronous perspective and in relation to philology and ethnology, the subject of the present research is presented mainly from the diachronous perspective, without however rejecting the interdisciplinary nature of the three sciences. This monograph presents a wide range of questions inviting the Slovene cul­tural (self)consciousness to reflect on a re-evaluation of Slovene literary folklore as a word art, a word art that has accompanied man all since the origin of language, and which after the invention of writing became (remained) an art not only of dialects, but also a creative activity that certainly is not linked exclusively to the rural environment, because it accompanies modern urban man in a widely diverse range of phenomena. This book is intended as the search for an answer to the question what influ­ences the formation and transformation of individual motifs of literary folklore and what maintains its continuity – in terms of motifs as well as genres. In view of the reliable theories on the beginnings of literary folklore in an ancient past, liter­ary folklore could well be called “literary archaeology”, and literary folklore the “ar­chaeology of the spirit”. Empirical research requires a statistical survey and a genuine lexicon of the tradition-bearers of literary folklore. Slovene literary folklore is kept alive exclusively by these living people, it is passed on literally from mouth to mouth with, perhaps, individual publications in between. Again from the perspective of processuality, this monograph presents the principles of the origin of modern literary folklore. Modern literary folklore is everything that is lives among the people, that suits its ideas and aesthetic interests, while continuously changing their choices of individual works, genres and subjects from the folklore heritage. “The stereotype idea about folklore oral literary crea­tivity, music, dance, and customs is most often associated with the concepts of old village traditions, while excluding contemporary phenomena and the town as a space of folklore events.” Glasovi, the collection of Slovene contemporary literary folklore in prose has to date captured exactly 9940 folklore and other stories in 31 volumes. In both the process of folklorisation and the theory on tradition and age, the two most evident criteria of literary folklore to the public, their dynamic principle is emphasised. This means that literary folklore is not a set of phenomena linked ex­clusively to the past, but that it equally accompanies modern urban man. Related to the issue of typification and typology the following must be kept in mind: “It makes little sense to extort the present generation with past promises, because it has ar­rived at more realistic findings on its own abilities and strengths, a different work method, and different roads to achieve its goals – through its own experiences and those of others.” When adults get bored by literary folklore, it is then left to children. Children’s literary folklore is the last stage of its live existence and life. This treatise shows the transformations of literary folklore in one place for the first time, either when chil­dren become its users, falls prey to commercialisation in the form of folklorism, or is appropriated by the audiovisual media through simulation. Does this mean that “an end has come to the specific forms of passing on literary folklore and that folk cultures too make use of examples of ‘literarisation’? Folk songs on records, the conductor acts like a teacher (who does not allow variations), song-books, collec­tions of fairy-tales, narrators of fairy tales who rely on books and not on oral tradi­tion. And all this is limited to class hours and evening performances for a public interested in literature. The transformation has thus affected not only the way of passing on literary folklore, but also its social function. This is the real image that goes with the sweeping statement on the end of literary folklore in the old sense.” This condition explains the frequent illusions about improving, the attempts at literarisation based on bibliophilic enthusiasm, and literary adaptations. The crucial point of this book is its reflection on Slovene literary folklore as the subject of the protection of the intangible cultural heritage. “A theory is systemized knowledge.” To shape our views of the world and in doing so use our knowledge in everyday life, we need to have that knowledge clear­ly arranged in a logical order and from a specific perspective. That is the real value of the principle of systematisation. The art of communicating with people is still in the hands of every individual. Ethics are above science! In spite of its extensiveness, this book is not really finished. Every chapter could be turned into a separate book. What is provided here are suggested start­ing-points for further research and students are invited to tread new paths. 1. THE BEGINNINGS OF WORD ART Without wanting to be pathetic: literary folklore is connected with the beginnings of human civilisation and culture. The pejorative labelling of literar y folklore as something completely stereotyped, as a body without a soul – a corpse thus – tells us that it is also connected with the deterioration of certain cultural phenomena. Culture is both its cradle and its grave. Literar y folklore is like the earth: ever y-thing springs from it and everything returns to it. 1. Jan MukaŢovský agrees with the opinion that explains aesthetic experience in anthropological terms. Aesthetic radiation, he notes, is not the unilateral di­mension of the object itself: “In order for objective presumptions to assert them­selves, something has to suit them, something hidden in the structure of the sub ­ject of aesthetic pleasure. Subjective presumptions can be based quite individually or socially, and f inally also anthropologically – presumptions provided by the very nature of man as a species.” In the temporal arts (Zeitkünste), it is rhythm based on steady blood circulation and breathing (the fact that a rhythmic organisation of work suits man best is an important circumstance); in the spatial arts, it are the perpendicular, line segment, rectangle, and symmetry, which can all be derived from the shape and normal position of the human body. 2. The first and the central sections of this chapter address the origin of art as such, in particular word art and immanently within the latter literar y folklore. Barbarism and civilisation are treated as a single period, because in the period of civilisation literary folklore preser ved all the essential features it had in the bar­barian period (in view of the fact that many elements of barbarism were preserved in the life of the environment in which literary folklore was cultivated), and that this is the best way to clearly show how the novelties in social life inf luenced its changes. This approach is all the more acceptable if we remind ourselves that the only places where literar y folklore does not exist are such where the elements of barbarism have been eliminated completely or are hardly noticeable. The general qualities of literary folklore are: a) A kind of realism that suits it: there is no real border between facts and wishes. Harsh reality and longings match: and that is why the realism of literary folklore also includes fantastic and irrational elements; b) In spite of the harsh life, literary folklore breathes optimism; c) Its characters are perfect: they do not change in the process of narration. d) Continu­ity of stylistic devices (beginnings, ends, repetitions, typical numbers, permanent epithets, parables). d) Richness of thoughts, feelings, expressions: literature re­news itself constantly under the influence of literary folklore and together with it. Joža Glonar already opposed the wrong view “that folk poetry is something old and completed, a totality so old and complete that it stands at the beginning of every ‘artistic’ poetr y which needs ‘folk’ poetr y to develop from”. He explained his own views wittily on the occasion of the publication of the corpus of Slovene folk poems: “Folk poetr y is not finished at all, but a unbroken f low which accom­panies people’s life, constantly receiving new tributaries from ever new sources. To publish all folk songs in one book – even if only the Slovene ones – is like an attempt to capture a f lowing river in a single barrel, no matter how big it would be.” “If a book explains the basic principles which determined the development of literary folklore in general clearly enough, and if the basis has thus been laid for a deeper and more detailed knowledge of our literar y folklore, which goes back to the oldest times and to the moment when it passes into written documents (as it is often treated in Slovenia), then the author of that book has fulfilled his inten­tion”, says V. Đurić. The present author agrees with this view. Considering the typological foundation of literary folklore, this term is used throughout this chapter for the historical phenomena of primeval and original word art, for which various authors try to find terms that suit the historical circum­stances. 3. The third section of this chapter is dedicated to the actual art of natural peoples: the art of primitive peoples is today for many of them the only important historical monument that continues to witness to their existence. 4. A novelty in A. Hauser’s work is that he names the historical phenomenal forms of literary folklore using sociological categories. A same approach is used in Slovene comparative linguistics by Janko Kos. It appears that this is the origin of the principled stance of comparative linguistics (including in Slovenia) to literary folk­ lore as a possible starting-point for many historical literary phenomena. Hauser’s view of the origin of literary folklore from the migration of peoples onward refers to the ancient Germans and Latin peoples, but he completely ignores the Slavs and other peoples. His discussion shows that his definition of literary folklore, repre­sented more or less only by poems, is high questionable. Although he rightly oppos­es extreme romantic views, he falls into the opposite extreme with his notions that the lower classes of society merely imitate and do not create anything original. A more acceptable view than these two extremes is that of Matija Murko, who long before Hauser and based on Slavic material did not reject Hauser’s thesis, but believed in the creativity of individuals from the lower social classes. The first collectors of literary folklore were under the inf luence of romantic views cultivat­ed, in addition to Jakob Grimm, by Jernej Kopitar and Fran Miklošič, and they be­lieved that every people created its language, laws, customs as well as its own folk tales “from its national spirit”: “In his article Die serbische Volksepik /1864/, Miklošič resolutely rejected any notion that the Serbian folk songs could have emerged in any other circle (At the time attempts were made to prove that the Swedish folk songs were sung by the knights of the 16t h century), except among what is today called ‘das Volk ’. Nowadays we know that the best Serbian “heroic” folk songs origi­nated in the feudal circles about which they sing. And what about Slovenia? Slov­ene peasant lads and girls certainly expressed their amorous feelings in songs; men and women sang about their sorrows and joys, the battles with the Turks and others were first celebrated in songs if not by the ‘lords’ than certainly by their ‘ser vants’, while other narrative and lyrical songs were written by priests, students (especially theolog y students), teachers, and organists.” “It was then thought that a mystical body of folk songs existed, created and sung by the entire nation – ‘das singende Volk ’ –, which the Croats and Serbs translated as ‘narod pevač ’. Today we know that folk songs were written by artists from among the people and that they were sung by specially gifted individuals.” 5. Arnold Hauser is right in opposing the romantic ideas which see folklore creativity as something mythical. And he may even be right about the German and French histor y of literature, but his arguments are less convincible in the case of the Finnish epic K alevala, which has the same world renown as other literature and is a subject of comparative literar y history as well of the Finnish folkloristic historical and geographical school. 2. THE TR ADITION-BEAR ERS OF LITER A RY FOLK LOR E This chapter attempts to present as comprehensively as possible the narrators and singers, that is the tradition-bearers of literar y folklore: from the names their public gives them, what their status is in their local environment, and how all this is illustrated by the contemporary Chinese writer Chun-Chan Yeh in his novel The Mountain Village. It then presents the personal and personality structure of the tradition-bearers of Slovene literary folklore by sex, age, education, and personal characteristics. An attempt is then made to discover the creative roots of the tradi­tion-bearers of literary folklore. That is whether they inherited the gift: a) either directly passed on from one generation to the next, that is from parent to child, b) or by skipping one generation, when the literar y heritage of the grandparents skips one link in the diachronous direction and it is passed on to the grandchil­dren. And what is the role played in all this by the village community, talent, and learning? The chapter continues with an outline of some of the most prominent tradition-bearers of Slovene literary folklore and related statistical data. In connection with the tradition-bearers of literar y folklore, the chapter then presents the folklore event by individual levels: a) Text: the repertoire of an individual performer, the genres used and poetic elements, broken down by individual stylistic procedures and elements: language, images, formulas, clichés, composition, introductions, conclusions, summaries, variants, changes to the narrative framework, embellishment of the narrative with marginal elements, changes at the level of verbalisation. b) Texture: a) linguistic texture: voice tone, speech particularities, pace, ono­matopoeia, composition; b) dramatisation of the texture: mimics, gestures, kinet­ics, pauses. c) Context: socio-historical framework, civilisation differentiation, season and weather, time of the day, object circumstances, linguistic context; recipients: literary folklore is the art of the dark; children, adults; men/women; experienc­ing, comments from family members. 1. Milko Matičetov’s great contribution to the discipline is that he strove from the start of his scientific career to reject the erroneous view that considered the ano­nymity of the tradition-bearers of literary folklore to be a criterion for its definition. 2. The roles of performer and listener constantly exchange. Because of the close connections and coexistence “between the narrators and listeners old sto ­ries are rejuvenated, and this probably explains the secret of their lasting attrac­tiveness and endurance. And it also explains how some stories managed to spread around nearly the entire globe without any modern propaganda and technical accessories, but by word of mouth.” 3. Of all the identified renowned Slovene narrators not one adopted his en­tire repertoire from a single person. Individuals tell the stories they each acquired in their own way. One may have caught them from his mother or grandfather, another from a neighbour, a third one from a beggar who spent a night at the house, and a fourth one may have travelled around the world and returned home with a bag full of stories. 4. In terms of motifs, “ever y single minor, incorrect, or ordinary piece has its interior and exterior value in the genre system of literary folklore” and “many a trained writer should bow in respect before these texts”. 5. Literature is much too often praised in excess and, similarly, it does liter­ary folklore no service when it is praised uncritically. It just is not true “that folk storytelling is never tasteless or trivial, without the trash that is known from lit­erature.” Vinko Ošlak is however right when he asks himself whether “literature is not just some form of literary alienation” and he is grieved by the fact that “in order for some people to write, many others, who knew how to tell interesting and meaningful stories, had to turn silent.” 3. MODERN FOLK LOR E: Y ES OR NO? This chapter addresses the following points: I. The issue of folklore’s nature: 1. Conf licting genres, 2. A special note on rumours, 3. Context, 4. Texture. II. Proto ­folklore. III. Methodological issues: 1. Criteria, 2. Function, 3. Research methods. IV. The issue of continuity: 1. Modernising traditional folklore, 2. The relation­ship between traditional and contemporar y literary folklore. 1. In the diverse model of the contemporary existence of phenomena, the study of contemporar y literar y folklore requires first of all an efficient and reli­able differentiation of the discipline’s phenomena. These phenomena use various signs of a folklore nature to create a specific semi-open system, which has its par­ticular place in the total structure of the nation’s culture. 2. Following the principle of progressing from the known to the unknown, contemporary literar y folklore is the starting point for a diachronous research of folklore phenomena. Modern folklore communication should not be interpreted as a rejection of folklore traditions, but as a phase in its natural development, in which the immanent structural body of folklore traditions changes functionally and formally – in direct dependence on the development of the structure of the total culture. Considering the new research subject, the f ield work has to be adapted to it. The synchronous research method cannot replace the method of diachronous study, but both aspects of study rather complement one another. 3. From the synchronous perspective, literar y theor y refers to “the actual lit­erary situation”. This includes “the total of literary values regardless of the time of their origin and source”. In the same vein, we might use – instead of “contem­porary folklore” – the term “the actual folklore situation”. But the transition be­tween traditional and new folklore texts is gentler and the borders between them are not as clear as between past and contemporar y literature. Of course, this does not mean that we may ignore the border between “old” and “new” literar y folk­lore, or understand the entire traditional folklore which lives in the present as an undifferentiated entity. 4. The phenomena of “new”, modern folklore have arisen as an original and valuable expression of a new social situation, new living conditions, and they ac­tualize especially the problems of the present. The sphere of traditional folklore living in the present is not uniform either. The appearance of ever y element of traditional folklore is symptomatic of the modern life of different groups and classes of society. Their mutual relations, expansion and decline reveal different partial development tendencies in folklore tradition. 5. The position and function of the living units of literary folklore can be treated only in connection with other cultural changes in society, especially in literature and other forms of mass culture, that is in film, television, and radio. In its contacts with these forms, prose folklore has shaped several genre-generating forms. These are not yet new genres yet, folklore genres of the spoken language. Two tendencies have prevailed in particular: literature has occupied the place of literar y folklore and, on the other hand, the present development of literature reveals various inf luences of literary folklore. 6. The study of the contemporar y processes in literar y folklore is a specif ic and important part of literary folkloristics. But this should not cause us to neglect other folkloristic specialisations: the general theory and history of literary folk­lore, the study of the genesis and artistic nature of individual genres, folkloristic textology, the history of literature-folklore connections, the history of literar y folkloristics. Without all these the present cannot be made meaningful as a link between the past and future. 4. FOLK LORISATION Folklorisation is the term denoting the most dynamic process in literary folklore, a process biologists would call reproduction. The result of this process are vari­ants as the most evident sign of a folklore work. Surprisingly, the term is hardly ever used in connection with folklore prose, but most often refers to national/ folk/folklore songs. The Polish ethnologist Jósef Burszta frankly admits that until he got acquaint­ed with the term, folklorisation meant to him also phenomena of folklorism. A simi­lar coincidence in terms and terminology between folklorisation and folklorism is obvious in Slovene publications. Kermauner is not the first nor the only one to use the term folklorisation in the wrong sense of folklorism. The process of folklorisation consists of two phases: a) selection of texts or elements from an authored l text; b) adaptation of the elements of the authored text. The process of folklorisation through the emergence of variants is the phase that distinguishes literar y folklore from literature. According to Jurij Lotman, the folklorisation of literature is most often ref lected in the fact that its individual phenomena start to belong to the aesthetics of identity. Joža Glonar is right in rejecting K arel Štrekelj’s static concept of folklorisa­tion. He lists several examples which Štrekelj decided not to include in the collec­tion because he caught them in the process of folklorisation. The texts of occasional authors are most exposed to this process, in particu­lar if they are given a concrete role. In the urban environments of the present folklorisation continues to appear in less attention attracting, and probably also less “nice” genres: e.g. in children’s songs, satirical songs, real hits and parodies on them, humorous or rude stories, which are not to be found in any book. Literary science has addressed quite a number of songs by famous Slovene poets from the perspective of folklorisation. Among them are Nezakonsko mater (France Prešeren) and Knezov zet (Simon Jenko). There are, however, no special studies yet on Gregorčič’s folklorised poems. “Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav pota in težko kamenje …”, an acquaintance told me on June 5, 1999. She explained that she wrote poetry and quoted these two lines as her own work. Ever y expert knows that these lines are the title of a famous poem by Ivan Minatti, which has become so popular that it was taken up by the process of folklorisation. If we ask ourselves how many poems signed by Fany Hausmann are connected with folklore traditions, our f irst impression will be, that there is no connection at all. Detailed reading however offers some starting-points for ref lection. A miniature analysis of the poem ‘Imela sem krancel lep’ shows that the spread of this song across the entire Slovene territory and the many variants may be a strong argument against accepting too quickly that its author may be Fany Hausmann. It is possible that she changed it, adapted it to her mood and living environment – made a new variant. The evidence provided by Ana Debeljak is precious because it is one of the few instances which indicate that the Slovene folklore song was quite a home among the higher social classes, even if they were of German extraction. This means that it is all the more likely if they were of Slovene extraction. Convincing evidence is provided by the lord of the manor of Ribnica, Rudež, who even took down and collected songs for Emil Kor ytko and France Prešeren. 5. TR ADITION + AGE – TWO CRITERIA OF LITER ARY FOLK LOR E A fter ref lecting on tradition in general, this chapter addresses tradition as a crite­rion of literary folklore: 1. Psychological/anthropological model, 2. Communica­tion model, 3. Intertextual model. 4. Sociological/ functionalist model. The sec­ond part addresses age as a criterion of literary folklore from the perspective of its users, which is ref lected in the terms used: old songs, old stories, and customs. And all these are attributed to the old (people). Tradition is like one’s parents: you have to leave them, but without them you wouldn’t exist. The chapter’s first section presents tradition as an irrevocable categor y which separates man from animal and biology from culture (civilisation), recommend­ing a prudent balance between tradition and innovation to avoid highly damag­ing discontinuity; the second section, on the other hand, proves that it is not a category all by itself. It is actualised and made meaningful only by discursive def initions and only then when explained as an open structure. Its essence is often well defined by metaphorical labels, but poetic liberty is harmful when it considers tradition a dead artefact. Regardless of the personal and professional profiles of the authors who oc­casionally or in depth devoted themselves to the issues of traditions, their ref lec­tions show that the essential constituents of tradition are the past, memory, the ability to learn, continuity, process, language, culture, future. Both types of word art are changing. Literature, too, changes from period to period, from one movement to another, but this does not really affect literature, because its existence is not endangered because of the principle of a technical type of communication. With literar y folklore, however, ever y variant that is not recorded is lost, and this explains the feelings of panic and helplessness. Real culture nurtures a balance between new and old. Think of this compari­son: a healthy person walks, jumps and runs with his two legs. To advance he must always support himself on the leg that is behind. That leg is tradition, including age. 6. FROM A T Y PIFICATION TO A T Y POLOGY OF LITER ARY FOLK LOR E After explaining the basic terms this chapter addresses the catalogues of fairy tales elaborated by Anti Aarne, Johannes Bolte & JiŢi (Georg) Polívka, Stith Thomp­son, Hans Jörg Uther, and Bronislava Kerbelyte. This section concludes with an acknowledgement that Slovene literar y folkloristics lags behind far in this area. Classif ications of folklore material based on a more or less mechanical ap­proach in support of later research will perhaps once be considered an auxiliary discipline, and we must admit that these activities have developed into a eminent­ly accurate professional discipline of literary folkloristics. Slovene literar y folkloristics lags far behind in this area as there is not one conceptual article on this theme, let alone an independent work. With the excep­tion of evidence of courtesy to foreign authors – “Whenever an institution or private scientist (and not only those present here) will ask us something, we will be glad to answer and not only see this as a duty among colleagues, but as our personal and national honourable duty” – half a centur y later, however, there is nothing concrete to refer to. As the mentioned examples show, it would be desirable for the work to be undertaken by someone with an extensive knowledge not only of literar y folk­lore, but also literature, and who is familiar with the foreign terminology and the methodology of literary sciences. 7. CHILDR EN’S LITER ARY FOLK LORE This chapter merely addresses a number of issues concerning the functionality of poetics in children’s literary folklore, a classification of the material, which at least in Slovene literary folklore in many cases has no final, well thought-out ter­minolog y, and the following terms may therefore be subject to changes: imitation, nicknames or distortion of names, derisive names, counting rhymes when play­ing hide-and-seek, conversations with little animals. Are lullabies really children’s creative efforts? We may wrap up this listing of questions around and about children’s liter­ary folklore with the conclusion that its system of genres is not complete, that is a result of children’s development stage, when a child perceives the world and its phenomena in their entirety and reacts to them undivided, synthetically, but not yet analytically. Unlike with poetry, children’s literary folklore has no special types of prose. Their absence is partly compensated within this framework by the f lexibility of the existing folklore prose texts: the text changes in function of the context. The chapter primarily addresses classical literary folklore; after all, we may ask ourselves what research of the mentioned issues would yield in the present, in many ways highly changed conditions of a child’s growing up. 8. LITER ARY FOLK LORISM In line with the general structure, this chapter first ref lects on the term itself, followed by theoretical ref lections and a conclusion about the sensitive nature of ethnological criteria for defining literary folklorism. Literar y folklorism may by understood as a trivial derivation of literar y folk­lore. Slovene folklorism is presented based on the basic levels of a folklore event: text, texture, and context. The forms of literary folklorism show in the selection of front pages, titles, interventions in the structure of a text, illustrations, and tricks in the audiovisual information media. Literar y folklorism has patriotic, cultural, media-related, tourist, and com­mercial functions. Nowadays there are increasingly less opportunities to directly participate in folklore events. In its internal process the entire f ield of spontaneous creativity has been stripped of its folklore nature; recent products make the impression of being pure literature. Similarly as trivial literature has negative connotations in the classical cul­tural axiolog y, literar y folklore is treated in the same vein. The present analy­sis indeed reveals several unpleasant features: a) usurpation of literar y folklore; b) faking literar y folklore for trendy, profitable purposes. Its organised offer is pragmatically subordinated to commercial principles. The principal difference between literary folklore and literary folklorism would be this: while mythical creatures have become very faint in the literar y folklore of the European nations, literar y folklorism desperately clings to a principle, which in terms of mythology could be called the god Mercury. 9. AUDIOVISUA LISATION OF LITER ARY FOLK LORE This chapter merely attempts to present the issue mentioned in the title from three aspects: the theoretical, practical, and methodological aspects. A theoreti­cal test (telephone, computer) of the communication theory on literary folklore as an autonomous branch of word art is followed by ref lections on the process of de-folklorisation on the radio, through gramophone records, cassettes, CDs, televi­sion, film, etc. These ref lections conclude with a number of encouraging as well as critical comments on the use of electronic technolog y for the new generation in schools and libraries. If we test K. V. Čistov’s model on distinguishing between literary folklore and literature based on the new communication media –computer and Internet – we find out that the time of sending and receiving messages may be simultaneous. Seen from this aspect, the above definition becomes doubtful and we may have misgivings about the way of communication as a criterion to distinguish between literar y folklore and literature; this doubt, however, only concerns the temporal aspect, not the spatial one. The message’s sender and receiver remain at separate places in spite of the extreme temporal closeness. A computer indeed enables communication, but only at the text level, while it does not enable a folklore event. The latter is indeed an interaction of text, texture and context. To actualise a folklore event a common space is required. When com­municating with a computer, there is no texture because of the different, usually (very) distant spaces of sending and receiving. If technical progress will allow for texture – for instance in the manner of modern telephone and interphone, where the screen shows the image of the caller or visitor – different contexts will remain for the speaker and receiver. This means that K. V. Čistov’s definition on distin­guishing between literary folklore and literature stands in spite of the new commu­nication options, and that the basic distinguishing criterion proves to be space. The question then arises, among others, what the visualisation options are for folklore motifs, which are by experience unverifiable and not accessible to the eye and ear in everyday life. How do modern audiovisual means present such ghosts and mythical creatures, with what sound effects and visual fantasy? We are no longer aware how deeply technolog y is anchored in today’s ordi­nar y communication, nor how a new value system is in the make under its inf lu­ence. The new media and mass information media intervene decisively in our mutual evaluation. We may listen to some people only on the radio, but in general someone’s value depends on the number of his of her appearances on television. We can watch television for hours on end, but when we meet an acquaintance in real life, we do not know how to talk to him, or have no time for him. A blatant example of a technical gadget that increasingly intervenes in peo­ple’s life is the modern mobile phone. Mobile phones enable two people to talk without any consideration in the presence of other people in the street or on a bus, but when they actually meet, the conversation falters. as if they are connected only by technology. The impersonality of the prose messages of the modern media world in communicating with a computer has replaced the intimacy of written messages and personal handwriting. When thousands of people come to listen to a live performance of a sing­er or narrator, such an event is not really live (direct) either, because even in a small hall a singer cannot do without a microphone and speakers – and I wonder whether this is not a sign of a great hunger for directness, of an urgent need for live contacts that are possible only through the living word, which gives literary folklore a privileged position. 10. ADAPTATIONS OF LITER ARY FOLK LORE After presenting foreign theoretical and practical examples (Grimm’s Fairy Tales, K leinpaul’s Poetik), this chapter describes interventions in the texts of Slovene folklore songs for moral or aesthetic reasons in the following sections: The rela­tionship between verse and prose: 1. Adaptations of folklore prose into poems 2. Slovene folklore prose, adapted into German, 3. Translations of Slovene folklore poems, 4. Adaptations of poems into prose. The treatise systematically opens a discussion on the highly neglected field of Slovene musical and literar y folkloristics – on the adaptations of Slovene liter­ary folklore. Until recently, literar y history addressed these issues with prejudice about moral issues and signs of poor poetic skills. Literary and musical folklor­istics are equally principled in rejecting any intervention in texts in accordance with the rules of recording and reproduction, without being willing to examine the spirit and circumstances of the time which made some Slovene authors decide to author adaptations of folklore songs. I realised that the issue is worth serious consideration when I was reading Škrabec’s review of the Bela krajina Bisernice. Stanislav Škrabec refers to correc­tions, but also adaptations, mentioning Rudolf K leinpaul’s booklet Von der Volks­poesie (1860). It is obvious that – as late as the first decade of the 20th centur y a movement existed in the Slovene cultural area which required Slovene folklore songs to formally match high poetry. The first section Foreign theoretical and practical examples aims to prove that this issue has been present from the time literary folklore was recorded and that the Slovene attempts of this kind are no exception. From the German linguistic area, closest to the Slovenes for centuries, only two examples – but typical ones – are given for folklore in prose and poetry. 1. Grimm’s Fairy Tales as an example of adapting literary folklore into prose. 2. K leinpaul’s Poetik, which states that adapt­ing folklore songs is appropriate and recommendable for literar y gourmands, but that, of course, they also have be preser ved in their authentic form for study pur­poses. The second section systemizes the inter ventions in Slovene folklore poetry texts. Most ref lections are based on writings and publications from the 19th cen­tury and the first half of the 20th century. Most adaptations of material was based on either 1. moral reasons ( Jurij Dalmatin, Ahac Stržinar, Peter Dajnko, Matija Ahacel, Anton Martin Slomšek) or 2. aesthetic reasons (Valentin Vodnik, France Prešeren, Stanko Vraz, Anton Žakelj-Ledinski). The third section presents the relationship between poetry and prose. Considering the writings and publications of Slovene literary folklore, Slovene cultural awareness continued to favour poetry in the second half of the 19t h century, and this makes us wonder whether the trend was indeed merely an aesthetic mannerism from the times of Romanticism? Was it perhaps a way of concealing the diff iculties in recording? At first, prose folklore material, adapted to poetry was printed and poems are only later adapted into prose. Does this order also respond to the question about the level of difficulty when writing poetry and prose? The issue of adaptation of prose folklore into poems is structured in detail: a) in Slovene (Valentin Vodnik, Peter Danjko, Matevž Ravnikar – Poženčan, Vojteh Kurnik, Simon Gregorčič, Franc Pokorn - Serafin Karlovčan, Jože Lovrenčič); and b) into German (Anton J. Zupančič, Dr. Jurius Olipitsch). This also includes c) translations of Slovene poetr y folklore (Anton Žakelj-Rodoljub Ledinski, Mlada Breda; Count Anton Aleksander of Auersperg – Anastasius Grün, Volkslieder aus Krain) and d) Adaptations of poems into prose (Fran Milčinski, Pavel Flere, Lea Fatur). However strict the theory on literal recording of literary folklore may have been, it was not really obser ved in practice – not in Slovenia, and not by Slovene authors either. a) The more or less obvious practice of personal, conscious stylizing when recording literary folklore led Ivan Grafenauer to try and justify it from a profes­sional perspective. Observing the very strict criteria and accepting that recording is reconstruction, Grafenauer states that global text criticism has acknowledged the right to “highly trained artists” – provided they have an excellent command of the “folk language” as well as the material of folklore narration and all types of folklore “narrative art” – to reconstruct ideal folklore art works from incomplete variants and variants fraught with inserted motifs from the same wider region by elimi­nating presumed “foreign inclusions”; every “foreign element, foreign thought, proverb unknown to the people, or bookish word” would indeed spoil and distort any folklore work of art. Perrault, W. Grimm, Afanasjev, and among the Slovenes Levstik and Finžgar, are said to have put the motifs from the variants belonging to the text in the right order and given them a unique folkloristic “verbal and stylistic form”. This makes it obvious that Ivan Grafenauer, in spite of being an meticulous­ly accurate scientist, did no reject interventions in literary folklore in principle, if their quality was warranted by presumably competent people. b) Milko Matičetov reacted agitated to this view: “The history of folkloristics tells us that ever y period had a different view of the narrative heritage: Perrault, for instance, transposed the fairy tales of the ordinary people into the French salons of the 17th century; Grimm made German fair y tales attractive to the mid­dle classes and children and shaped a “type” of fair y tale, which for over a centur y was considered the best model of a genuine folk tale; A fanasjev’s view was that the texts should not be changed and allowed himself only minor editing in the texts of the manuscripts which he published. Vuk Karadžić may have imitated Grimm, but he had different views of his mission when editing Serbian folk tales, as was demonstrated by Mojašević in Maja Bošković-Stulli. Not one of the above men­tioned, including the Slovenes Levstik in Finžgar, should be imitated or taken as an example today. Each of them fulf illed his mission to his best knowledge in his own time, but today we look for new ways and experiment with new approaches to get, perhaps, closer to the source of folk creativity than the past generations.” c) But simultaneously with these views, other authors did not fully or hardly obser ve them. Among them are Vinko Möderndorfer and Lojze Zupanc, whose method f lirts with literarisation. The best known author of this type is the Slavist Franc Černigoj, a teacher in Col, who is best known to the Slovene literar y circles as a poet. Černigoj wants to joint the ranks of the many tradition-bearers of lit­erary folklore, “based on the conviction that a folk text is never finished. /… / And if every narrator has the right to tell the same text in slightly different ways, why would the recorder not have the right to add something of his own soul to the text.” But he departs from these views himself, because he considers himself a recorder: he does not create variants of his own on one and the same theme, but only edits and adapt submitted texts. And there is more: he wants to “add his own soul ”. This is a dimension far beyond professional recording, whose f irst task and aim is to preserve the “soul” of the tradition-bearers of literar y folklore, in this case the narrators, and to inter vene as little as possible in their meteorically unique texts, which start to drown as soon as they are told; that is if they are not caught, recorded, by something, and this is an act which changes them into the technical type of communication, fixes them, and provides opportunities for pro ­fessional analysis. 11. BIBLIOPHILIC LITER A LIZATION OF LITER ARY FOLK LORE In this survey, we have hardly addressed the contents of individual books and their make-up. Ver y few critical notes have been made, because the aim of this presentation was different. The essence is the wish to have a book and to have it in the sense of: 1. making or acquiring it; 2. having, possessing, liking, and loving it. What are the final conclusions in view of the criteria set out in the introduc­tion? 1. A book’s format is the f irst thing that attracts a potential reader. The for­mats and forms of the discussed books are ver y diverse, but it seems that most attention is drawn by smaller and small books, like Prekmurske in prleške pesmi, Porabske pesmi, and the smallest book among them – the fairy tale Zlata ptica, de­signed by Tomaž K ržišnik. 2. The design is ver y varied too. Either there is hardly any design (Prekmur­ske in prleške pesmi, Porabske pesmi, Pravce mojga tat an moje mame), or the form of a cartoon (Naše pravce, Božična legenda) makes the book attractive to children and also has an original effect on adults. These are of course moved by Pesmice of a nine-year old girl. The front pages and interior design of individual books show great creativity. In the classical books the top was reached by Slovenske narodne pravljice, and in modern design it will take a long time for anyone to surpass Zlata ptica. The inventiveness of self-taught artists is clear in for instance Babno vino and Perkmandeljc. 3. Illustrations. From none at all, as in Pravce mojga tata an moje mame, to black­and-white illustrations in Babno vino ali legende z žusemskega gradu, Perkmandelc, Naše pravce, drawings in blue on a white (Začarani grad) or silver-grey background (Tržiške zmajske), two-tone drawings in a purple-red colour (Legende in pripovedi na Konjiškem), luxurious colours, a real feast for the eye, for instance in Trdinove bajke in povesti o Gorjancih and Zmaj v Postojnski jami, or less inventive in terms of colours, but very innovate in style, as in Legende in pripovedi na Konjiškem or in Tržiške zmajske. A ver y effective approach in individual publications is the use of children’s illustrations (Pesmice, Istrske pesmi, Naše pravce), youth’s illustrations (Čez Boko gre čeča, Na Klužah tice strašijo, Pripovedovali so jih mati moja), or a trained painter imitating children’s drawings (Božična legenda). Some of them lack training, but have a natural gift (Pravljice iz Dobrepolja), others are well-established illustrators (Slovenske narodne pravljice). A particular type are books written and illustrated by the same person (Perkmandeljc, Legende grofije žusemske, Božična legenda). 4. Quite a number of books in the survey have enlarged initials at the be­ginning of the text; they are usually folklore stories and exceptionally popular scientific texts. One would expect mainly classically, stereotype trained designers to use this form or ornament, but it seems to attract also the younger generations. Examples are Zmaj v Postojnski jami, Veronika z Malega gradu, Pripovedka o zakleti grajski hčeri, Tržiške zmajevske, etc. An original solution is used in Začarani grad, where the entire text on the first page is printed in bigger letters than on the fol­lowing pages. 5. At this point, a period of twenty years is just long enough to remind our­selves of the almost single practical way of copying texts that was once available – hectography. Istrske pesmi were copied in this way and this gives them a special graphic image. A common feature of the graphics of hectographed copies is that the fonts are bigger than we are used from reading professional literature and belles-lettres. It is therefore air y, friendly to the eye and has a positive effect on the reader’s mood. Quite the opposite are the diminutive fonts in the miniature edition Zlata ptica. The print’s colour range is not monotonously black, blue and brown shades are also used, usually on a light-colour brown background or white print on a blue background. 6. Surprisingly, several books are not paginated. It is not clear whether this is an editing slip – hard to believe in a book like for instance Antada … or Začarani grad – or a deliberate editor’s choice when it involves books primarily intended for children (Prekmurske in prleške pesmi, Porabske pesmi, Naše pravce, Pravljice iz Do­brepolja, Zmaj v Postojnski jami, Božična legenda). On the other hand, several books are elegantly paginated (Legende in pripovedi na Konjiškem, Veronika z Malega gradu), or paginated with excessive emphasis (Babno vino ali legende z žusemskega gradu, Pripovedka o zakleti grajski hčeri). 7. The print run is hardly a criterion that would rank these books as biblio­phile editions. Zlata ptica with its numbered copies certainly has special value for bibliophiles. Another such book is Istrske pesmi, in particular because of the manu­ally painted f loral motifs in the margin of the text. Pesmice, written by a promising pupil in an awkward schoolish handwriting, is a unique specimen. Because of the circumstances of the poems’ origin (kindergarten, in return for a received em­broider y at the author’s 50th birthday) Naše pravce and Začarani grad probably had a print run of a few tens of copies. Tržiške ta f letne had a print run of 100 copies. A low print run (150 copies) has been confirmed for Babno vino and Pripovedke o zakleti grajski hčeri. Some editions are close to the average print run in Slovenia: 600 (Legende grofije žusemske) or 500 (Pravljice za odrasle) copies. A particularity are the relatively high print runs of some books: Perkmandlejc – 1200 copies, Legende in pripovedi na Konjiškem in Božična legenda – 2000, Zmaj v Postojnski jami – 3000, Trdinove bajke in povesti o Gorjancih – 5000. At the top is Slo­venske narodne pravljice, reprinted twelve times between 1952 and 2000. 8. A few words about the motives for the presented publications. A family or other wise intimate motive lies behind Pravljice za odrasle, Začarani gradi, Pravljice iz Dobrepolja and partly “Žusemske legende”. A homage to his miners’ environment is suggested in the case of Jože Ovnik from Zasavje. Local patriotism seems to be among the strongest motives. For instance with both song books from Prekmurje and Porabje, Vida Dežman from Tržič, Vlasta Terezija Komac from Bovec, and the staff of the K amnik library. A tourist aspect is represented by both “žusemski ” publications by Daniel Artiček and the Postojna “dragon tales”, for which most of the merit goes to Srečo Šajn. National identity is strengthened by suchs publica­tion from Venetian Slovenia (Pravce mojga tata an moje mame, …antada… Božična legenda.) The children’s aspect is not neglected (Pesmice, Naše pravce, … antada…), but it does not prevail as is generally thought about literary folklore. In some cas­es, a professional aspect or combined motives are involved, for instance in Tržiške ta fletne, Pripovedovali so jih mati moja. Because of the great care devoted to the design, which is to make an impres­sion, it is often hard to distinguish ordinary and children’s editions from biblio ­philic ones. To be ranked among the latter, a book must meet several criteria, not just that of regional significance: folklore material of exceptional importance, authored elaboration of folklore texts, exquisite design, etc. Though the present treatment of these issues is probably incomplete in many ways, it shows the way and direction for systematizing the material and the meaningfulness of further discussions of this kind. Based on the collected publications, many of which are rightfully criticised by professionals, their new and unconventional criteria reveal partly positive elements of folklorism and acceptable values in spite of the imper­fect publications. 12. LITER ARISATION OF LITER A RY FOLK LOR E Literarisation is the explicit term for the procedures in word art when a literary artist incorporates elements of literary folklore into his creative work: folklore motives, stylemes and other linguistic material, composition rules, etc. In this perspective, literarisation may be ranked into the theory on intertextuality. The next section attempt to finds a connecting thread on literarisation from the beginnings of Slovene literature to the present, and the presentation of op ­tions to research this aspect then focuses on 20t h-century novels. From the perspective of folkloristic theory, the categor y of narration at the level of texture has been treated most thoroughly: Kozak’s narrators are welcome boredom chasers, and so are Kocbek’s, but there are contextual and intellectual differences between them. The composition of Potrč’s novel is based on a retro ­spective story, told by a prisoner to a fellow inmate in sleepless nights. In all three cases, the narration of the story occurs in the presence of men only. Ciril Kosmač and Miško K ranjec develop their novels based on a narration which creates and maintains the continuity of a particular family. Zidar’s author-storyteller, who is simultaneously an individual listener to the thematized female narrator in the novel, responds to her equally family-linked story in such an intellectual way that is amounts to pure malice, if anybody detects f lirting in their encounters. The mentioned writers’ variants of verbalising storytellers and their listeners in a mo ­nogamous or polygamous society is topped by Drago Jančar, who sends a remark­able, but also a bit weird father (oča s Ptuja, Tobi) on his way to Cologne (Pot v Kelmorajn), and who explains the total disaster of the famous pilgrimages from the southern Austrian provinces to the northern German land through latter’s duel with the stor yteller Jokl from Landshut. The categories of context and text are subdivided, but the interpretation of their elements is more suggested than actually exhausted. And there is no analysis what the meeting points are between literary folklore and literature in poetr y. This chapter is therefore mainly a guideline for further research of the field. VIRI IN LITERATURA VIRI 1. … antada … (pravce), ur. Živa Gruden in Aldo Clodig, Špeter: Lipa, 1992. Ahacel, M., Koroshke ino Shtajarske pesme, enokoljko popravlene ino na novo sloshene, Celovec 1858. Ambrožič, V., Pravljice za odrasle, Ljubljana: samozaložba, 1991. Angulo, de J., Indijanske zgodbe, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Anikin, V. P., Ruski narodni poslovki, pogovorki, zagatki i detski folklor, Moskva 1957. Artiček, D., Babno vino ali legende z Žusemskega gradu, Kamnik 1995. Artiček, D., Legende grofije žusemske, Ljubljana: samozaložba, 1997. Belokranjski pregovori in reki, v Adlešičih zapisal I. Š, v: Dom in svet 24, 1911. Bohanec, F., Sredi zemlje stojim (Poezija nerazvitih ljudstev), Mladinska knjiga: Lju­bljana 1968. Bošković-Stulli, M., Istarske narodne priče, Zagreb: Institut za narodnu umjetnost, 1959. Bošković–Stulli, M., Pjesme, priče, fantastika, Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvat­ske, 1991. Cevc, E., Trdinov in Kobetov gorjanski cvetnik, v: Trdinove Bajke in povesti o Gorjan­cih, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970. Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, II. knjiga, Ljubljana: Slo­venska matica, 1979. Černigoj, F., Mož in čemerika, Ajdovščina: samozaložba 1997. Černigoj, F., Nace ima dolge tace, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996. Danjko, P., Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem, Radgona 1827. Dežman, V., Tržiške zmajske, Tržič: Tržiški muzej, 2001. Fatur, L., Zarika in Sončica, v: Mohorjev koledar 1927. Flere, P., Babica pripoveduje, Ljubljana 1913 in 1922. Flere, P., Pripovedne slovenske narodne pesmi, Ljubljana 1924. Galjot je vozil galejico, v: Mohorjev koledar 1931. Glaser, J., Slovenska narodna lirika, Ljubljana 1920. Grün, A., Volkslieder aus Krain (Leipzig: Weibmannsche Buchhandlung, 1850), po­natis: Dr. Rudolf Trofenik, München 1987. Kelemina, J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje: Družba sv. Mohorja, 1930. Komac, V. T., Na Klužah tice strašijo, Nova Gorica: Branko, 1997. Kontler, J., Narodne pravljice iz Prekmurja, Maribor 1923. Korytko, E., Slovénske pésmi krajnskiga naróda I–V, Ljubljana 1839–1844. Kumer, Z., Milko Matičetov, Boris Merhar, Valens Vodušek, Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana: Slovenska matica, 1970. Kumer, Z., Pesem slovenske dežele, Maribor: Obzorja, 1975. Kunaver, D., Pesmi in šege moje dežele, Ljubljana: DZS, 1987. Matičetov, Zverinice iz Rezije, Ljubljana: Mladinska knjiga/Trst: Založništvo tržaške­ga tiska, 1973. Milčinski, F., Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1917. Naše pravce, Zavod za slovensko izobraževanje, Špeter: Založba Krivapeta, 1990. Osapske štorije II (izdano ob stoti obletnici KUD Domovina Osp), Osp KUD Domo­vina, 1997. Ovaska Novak, J., Elias Lönnrot in Kalevala, v: Kalevala, finski narodni ep, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991. Ovnik, J., Perkmandeljc, Trbovlje: samozaložba, 1997. Pahor, Š., Božična legenda, prir., Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1995. Pečar Banjanovič, S., Mohorko T. s sodelavci, Bilo je nekoč (Pripovedke, pravljice in druge ljudske pripovedi iz Brezna), Brezno: Osnovna šola Brezno Podvelka, 1997. Peršolja, J. M., Rodiške pravce in zgodbe, Ljubljana: Mladika, 2000. Podšavniški (= Gašper Križnik), Slovenske pripovedke iz Motnika, Celovec 1874. Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, ur. Kristina Brenkova, Ljubljana: Mladin­ska knjiga, 1971. Porabske pesmi, ur. Marija Kozar in Francek Mukič, Monošter: Zveza Slovencev na Madžarskem, 1994. Potočnik, I., Pripovedovali so jih mati moja (slovstveno folklorno gradivo, zbrano od 1956 – 2001 v OŠ Franja Goloba na Prevaljah), Prevalje: OŠ Franja Goloba Prevalje, 2001. Poženčanove pravljice (Najstarejše slovenske pravljice in povedke), zbrala, uredila Marija Stanonik, Radovljica: Didakta, 2005. Pripovedka o zakleti grajski hčeri (tržiška ljudska), Tržič: Osnovna šola Bistrica pri Tr­žiču, 2000. Radešček, R., Slovenske legende, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983. Slovenske ljudske molitve, zbral, uredil Vilko Novak, Ljubljana 1983. Slovenske ljudske pesmi I–IV, [Uredniški odbori], Ljubljana 1970, 1981, 1992, 1998. Slovenske narodne pravljice, ur. Alojzij Bolhar, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Slovenske povedke iz 20. stoletja, izbrala, uredila Marija Stanonik, Celje: Mohorjeva družba, 2003. Stanonik, M., »Slovenijo je Bog nazadnje ustvaril« (slovenske folklorne pripovedi iz preteklosti in sedanjosti) / (»God created Slovenia last«, Past and Contempo­rary Slovenian Folk Tales), Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 1999. Stanonik, M., Nekoč je bilo jezero: povedke in pravljice iz Poljanske doline in njenega pogor­ja, zapisane ali objavljene v času od 1858 do 1941, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005. Stefanija, D., Osla jahaš, osla iščeš, Ljubljana: Kondor, 1982. Šašelj, I., Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II, Adlešiči: »Katoliško tiskovno društvo«, Ljubljana 1909. Štrekelj, K., Slovenske narodne pesmi I–IV, Ljubljana: Slovenska matica, 1908–1923. Tarčmunske legende in povedke, zapisal Pavle Merku, v: Traditiones 2, Ljubljana 1973. Terseglav M., Klinček lesnikov, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981. Tomasetig, A., Pravce mojga tat an moje mame, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1981. Tomšič, M., Glavo gor, uha dol, pravljice iz Istre, Ljubljana: Mihelač, 1993. Tržiške ta fletne, Tržič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1996. V deveti deželi (Sto slovenskih pravljic iz naših dni), izbrala in uredila Marija Stanonik, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995. Veronika z Malega gradu (ljudsko pripovedno izročilo s Kamniškega), zbrale in uredile: Breda Podbrežnik Vukmir, Maja Šinkovec Rajh, Andreja Štorman, K amnik: Matična knjižnica, 1999. Zalar, S., Pravljice iz Dobrepolja, Ljubljana: samozaložba, 1993. Zdovc, V., Legende in pripovedi na Konjiškem (ter druge zgodbe iz Dravinjske doline in Pohorja), Konjice: Zgodovinsko društvo Konjice, 1994. Zlata ptica, ur. Kazimir Rapoša, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984. Zmaj v Postojnski jami, prir. Silva Fatur in Srečko Šajn, Postojna: S. Šajn, 1991. Zupanc, L., Zlato pod Blegošem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. Glasovi (kronološka klasifikacija) Černigoj, F., Javorov hudič (Glasovi 1), Ljubljana: Kmečki glas, 1988. Tomšič, M., Noč je moja, dan je tvoj (Glasovi 2), Ljubljana: Kmečki glas, 1989. Medvešček, P., Na rdečem oblaku vinograd rase (Glasovi 3), Ljubljana: Kmečki glas, 1990. Dolenc, J., Zlati Bogatin (Glasovi 4), Ljubljana: Kmečki glas, 1992. Cvetek, M., Naš voča so včas zapodval (Glasovi 5), Ljubljana: Kmečki glas, 1993. Kocjan, D., Hadalin, J., Bejži zlodej, baba gre (Glasovi 6) , Ljubljana: K mečki glas, 1993. Zajc-Jarc, M., Duhan iz Višnje Gore (Glasovi 7), Ljubljana: K mečki glas, 1993. Gričnik, A., Noč ima svojo moč, Bog pa še večjo (Glasovi 8), Ljubljana: K mečki glas, 1995. Rešek, D., Brezglavjeki (Glasovi 9), Ljubljana: Kmečki glas, 1995. Repanšek, M., Bajže s Koroške (Glasovi 10), Ljubljana: Kmečki glas, 1995. K leindienst, L., Bam knapa vzela, bam zmeraj vesela (Glasovi 11), Ljubljana: K mečki glas, 1995. Žéle, A., Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt (Glasovi 12), Ljubljana: Kmečki glas, 1996. Krajczar, K., Kralič pa Lejpa Vida (Glasovi 13), Ljubljana: Kmečki glas, 1996 Piko, M., Iz semena pa bo lipa zrasla (Glasovi 14), Ljubljana: Kmečki glas, 1996. Primc, J., Okamneli mož (Glasovi 15), Ljubljana: Kmečki glas, 1997. Karničar, A., Jezerske štorije (Glasovi 16), Ljubljana: Kmečki glas, 1997. Glasenčnik, I., Strah me je gratalo (Glasovi 17), Ljubljana: Kmečki glas, 1998. Gričnik, A., Farice (Glasovi 18), Ljubljana: Kmečki glas, 1998. Krejan, M., Vse sorte je že blou (Glasovi 19), Ljubljana: Kmečki glas, 1999. Zupan, M., Rpečnekova vučca (Glasovi 20), Ljubljana: Kmečki glas, 2000. Dolšek, I., Kaku se kej narod rihta (Glasovi 21), Ljubljana: Kmečki glas 2000. Dolenc, J., Kres na Grebljici (Glasovi 22), Ljubljana: Kmečki glas, 2000. Stanonik, M., Bela Ljubljana (Glasovi 23), Ljubljana: Kmečki glas, 2001. Kastelic, Z., Primc, J., Krvapivc (Glasovi 24), Ljubljana: Kmečki glas, 2001. Morato, N., Pahor, Š., Mrak eno jutrnja (Glasovi 25), Ljubljana: Kmečki glas, 2002. Verdinek, B., Lesene cokle (Glasovi 26), Ljubljana: Kmečki glas, 2002. Kerševan, N., Krebelj, K., Düša na bicikli (Glasovi 27), Ljubljana: Kmečki glas, 2003. Kure, B., Zgodbe ne moreš iz žaklja zvrnit (Glasovi 28), Ljubljana: K mečki glas, 2004. Ožbolt, M., Andrejeva stopinja (Glasovi 29), Ljubljana: K mečki glas, 2004. Tončič Štrancar, M., Frk, čez drn – frk, čez trn (Glasovi 30), Ljubljana: K mečki glas, 2005. Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah (Glasovi 31), Ljubljana: K mečki glas, 2006. 2. Cankar, I., Otroci in starci, v: Izbrano delo VII (Naša beseda), Ljubljana 1968. Chun-Chan Yeh, Vas v hribih, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. Gregorčič, S., Izbrano delo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Iliada, prev. Anton Sovre, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Jančar, D., Katarina, pav in jezuit, Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Komac, V. T., Čez Boko gre čeča, Nova Gorica: Branko, 1995. Kocbek, E., Tovarišija, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Kosmač, C., Pomladni dan, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Kovačič, L., Deček in smrt, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. Kozak, J., Lesena žlica, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1947. Kralj, B., Bežanja, beganja, iskanja, Ljubljana: Littera picta, 1994. Krammer M., = Rogerij Ljubljanski, Palmarium Empyreum … I, II, Klagenfurt [Celovec] 1731, 1743. Kranjec, M., Strici so mi povedali, Murska Sobota: Pomurska založba, 1976. Kravos, M., Začarani grad, Trst: samozaložba, 1993. Lainšček, F., Raza, Ljubljana: Borec, 1986. Levstik, F., Martin Krpan z Vrha, v: Izbrano delo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968. Lionelli T., = Janez Svetokriški, Sacrum promptuarium I–IV, Venetiis [Benetke], Labaci [Ljubljana] 1691–1707. Meško, E., Še bi vam rada povedala, Celje: Mohorjeva družba, 1992. Milčinski, F., Pravljice, Ljubljana: L. Schwentner, 1921. Murko, M., Spomini; Ljubljana: Slovenska matica, 1951. Potrč, I., Na kmetih, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963. Prešeren, F., Pesnitve in pisma, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. Rebula, A., Na slovenskem poldnevniku, Maribor: Obzorja 1991. Suchy, J., Ljubljanski tipi (Satirično-psihologični obrazi), Ljubljana: samozaložba, 1924. Špelič, M., OFM, Ko besedina beseda postane pesem …, v: Zgodnjekrščanska latinska poezija, Ljubljana: Mihelač, 1997. Štih, B., To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen : listi iz dnevnika 1977/1983, Lju­ bljana: Cankarjeva založba, 1987. Tomšič, M., Zrno od frmentona, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1993. Trdina, J., Bajke in povesti o Gorjancih, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970. Vuga, S., Na rožnatem hrbtu faronike, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. Zidar, P., (= Zdravko Slamnik), Slovo, Koper: Lipa, 1986. Zidar, P., Sveti Pavel, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. Zlobec, C., Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko, Ljubljana: Založba Mihelač, 1992. 3. Arhiv slovstvene folklore (Marija Stanonik), ISN, ZRC SAZU, Ljubljana. Danjko, P., pismo, 20. 6. 1825. – Kopijo pisma in njegov prepis hranijo v Glasbeno­narodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, mapa 492. Jelenec, J., Ledinska kronika (rokopis), Ledine 1897–1913. Kranjska Čbelica V, Novo mesto, 1883, 1911?. Moser, H., Volkskunde und Sprachwissenschaft (predavanje z mednarodnega kongre­sa folkloristov v Arnhemu na Holandskem), 20–23. sept. 1955, (tipkopis, 1–13). Hrani ISN, ZRC SAZU, Ljubljana. Plakat/obvestilo o dokumentarnem video filmu o posebnostih ljubljanskih ulic v zadnjih letih /prva seminarska naloga na video kaseti v proizvodnji video delav­nice oddelka za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, april 1988. Ravnikar, M., Pesme iz samote (Na Gori: Slovenska matica, 1. Kersnika 1838), NUK Ms 483, zvezek IX. Štrekelj, K., Predavanja na univerzi v Gradcu, fotokopije zapiskov je oskrbela Monika Kropej in se hranijo v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. Vprašalnica št. 1: Naslovi dobrih pravljičarjev, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU (tipkopis). Vrhovnikovo gradivo za Gregorčiča, NUK ms 631, 2. ovoj, št. 41. Zablatnik, P., Narodopisje v službi domoznanstva (predavanje v Št. Petru pri Št. Jako­bu v šoli za ženske poklice, tipkopis). Zgodovina Langobardov, Maribor 1988 / Paulus Diaconus, Historia Langobar­dum, rokopis, 8. stol., ur. Bogo Grafenauer. 4. 20. bienále ilustracií, Bratislava 2005. 5. slovenski bienale ilustracije: podoba knjige … knjiga podob. Posvečeno Mariji Luciji Stu­pica, Ljubljana, Cankarjev dom, 14. 11. 2002 – 5. 1. 2003. Belec, V., Ogledalo verskega življenja v neki vasi, v: Družina 40, 1988. Grajske štorije, v: Vrelci zdravja (časopis za goste Krkinih zdravilišč) 8, št. 5, Novo mesto, dec. 2000. Jovanović, D., Francoski krožek, v: Delo/Sobotna priloga, 16. 12. 2000. Kadivec, M., Na rob »neki« kritiki književnosti za otroke, v: Delo/Književni listi, 14. 5. 1982. Klevišar, A., Moč govoric, v: Družina 49, št. 45 (4. 11. 2001). Kurnik, V., Posavski mlinar, v: Prijatel, št. 4, 18. april 1855. M. E., Volitve po slovensko, v: Delo, 21. 11. 1992. Napovednik, v: Nedelja 69, št. 34 (22. 8. 1999). Naša kronika, v: Dnevnik, 2. 11. 2000. Novak Kajzer, M., Mikala me je in me še mika vsa literatura (Intervju s prof. dr. Francem Zadravcem), v: Delo/Književni listi, 28. 9. 1995. Pacek, J., Rastimo iz korenin, Družina 35, 1986. Resman, J., Teta Reza, v: Družina 43, št. 42 (30. 10. 1994). Steklasa, M., Ohranimo izročilo prejšnjih rodov (pogovor z Ančko Lazar), v: Naš kraj 3, september 1997. Stržaj, J., Starost v upanju in bogatenju, v: Društvo upokojencev Žiri (Zbornik ob 50­letnici 1950–2000). Švent, R., Večni popotnik je prišel do cilja. Mohorjev koledar 1997, Celje: Mohorjeva družba, 1996. Zadravec, J., Sila spomina, z upom iz brezupa, v: Družina 48, št. 45, Ljubljana 1990. Zagoriški fantje, jz [= Jože Zadravec], v: Družina 24, 1990. 5. Enciklopedija Slovenije 4, 5, 11, 15, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, 1991, 1997, 2001. Kronika SDS 8/43, Nova Gorica 9. 2. 2004. Leksikon Slovenska književnost, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Letopis SAZU 7/1955. Letopis SAZU 9/1958. Letopis SAZU 10/1959. Letopis SAZU 24/1973. Letopis SAZU 27/1976. Letopis SAZU 28/1977. Matičetov, M., Letopis SAZU za leto 1972 in 1970. Ottův Slovník naučný 13, Praha 1898. Primorski slovenski biografski leksikon, 15., 18. snopič, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1989, 1992. Slovar slovenskega knjižnega jezika I, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Slovar tujk, F. Verbinc, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968. Slovenska književnost, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Slovenski biografski leksikon IV (geslo: J. Dolenc), 15. zv., Ljubljana 1991. Slovenski biografski leksikon III, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana: SAZU, 1960–1971. 6. Bajke na Slovenskem, serija na TV v izobraževalni oddaji, pripravila Nada Muminović in drugi, 27. 4., 4. 5., 11. 5., 18. 5. 1990. Jadran Sterle, (TV oddaja), Glasovi ljudskega pripovedništva, 29. 10. 2003. Maurer - Lausegger, H., Kruh iz črne kuhinje, Priloga videof ilmu (Fonološka tran­ skripcija filmskega besedila s prevodom v slovenščino), K lagenfurt/Celovec 1999. http://www.folkloreee/folklore/vo127/koiva.pdf. LITER ATUR A 1. [Mirko], Postanek, razvoj in pomen petja, v: Mladika 1, 1920. A. D., O pesniški umetniji, v: Učiteljski tovariš (List za šolo in dom) VI, Ljubljana 1866. Aarne, A., Verzeichniss der Märchentypen, Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 1910, FFC, No 3. Anmerkungen zu den Kinder- u. Hausmärchen der Brüder Grimm (neu bearbeitet von Johannes Bolte und Georg Polívka), I–V (Leipzig Dieterische Verlagsbüchan­dlung Theodor Weicher, 1913, 1914, 1918, 1930, 1932?). Antonijević, D., Folklorismus in Jugoslawien, v: Zeitschrift für Volkskunde 65, Stutt­gart 1969. Antonijević, D., Kazivanje – folklorna monodrama, III. magyar-jugoszláv folklor konfe­rencia/III. ma.arsko-jugoslovenska konferencija folklora, Budimpešta, 2.–3. novembra 1987, Budimpešta 1988. Baš, A., Slovo od ljudskega življenja, v: Slovenski etnograf 25/26, Ljubljana 1972/73. Bausinger, H., Formen der »Volkspoesie«, Berlin 1968. Bausinger, H., »Folklorismus« jako mezinárodni jev, v: Národopisné aktuality 3–4, Strážnice 1970. Bausinger, H., Folklorismus in Europa, v: Zeitschrift für Volkskunde 65, Stuttgart 1969. Bearer of folk tales, Muzej velškega življenja / AMGUEDDFA WERIN CYMRU / MU­SEUM OF WELSH LIFE, Sain Fagan, Caerdydd SF5 6XB / St. Fagans, Cardiff CF5 6XB. Beneš, B., Lidová slovesnost a dnešek/Studie o folklóru a folklorismus, Brno 1982. Beneš, B., N.koliko poznámek o současném folklóru, v: Národopisné aktuality, letnik ni naveden, št. 1–2, Strážnice 1965. Beneš, B., The Functions of Literary Folklore in Western Slavs (Protofolklore and Folklore Narrations in Czech, Slovak and Polish Village), v: Ethnologia Slavica 18, Bratislava 1986. Berestov, V., Čeloveku buduščih vremen, v: Detskaja literatura, Moskva 1962. Bergson, H., Esej v smehu, Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Blazinšek, I., […], Kronika Slavističnega društva Slovenije 9 /http:://www.ff.uni-lj.si/ slovjez/sds/sds.htmil (List za člane društva), Slavistično društvo Slovenije, Lju­bljana 2005. boc, Interaktivne pravljice, v: Dnevnik, 26. 7. 2001. Bogatyrev, P. G., Tradicija i improvizacija v narodnom tvorčestve. v: Voprosy teorii narodnogo isskustva, Moskva 1971. Bogatyrev, P. und Jakobson, R., Die Folklore als eine besondere Form des Schaf­fens, v: Strukturalismus in der Literaturwissenschaft, Köln 1972. Bohanec, F., »Josip Vidmar in tradicija«, v: Borec 37, Ljubljana 1985. Bokal, V., Povojna slovenska otroška in mladinska književnost (Odlomek iz diserta­cije), v: Naši razgledi 25 (9. 9. 1977). Borovnik, S., Pripovedna proza, v: Jože Pogačnik … et al., Slovenska književnost III, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2001. Bošković - Stulli, M., Narodna predaja o vladarevoj tajni, Zagreb: Inštitut za naro­dnu umjetnost, 1967. Bošković - Stulli, M., O folklorizmu, v: Zbornik za narodni život i običaje, knj. 45, Za­greb 1971. Bošković - Stulli, M., Pjesme, priče, fantastika, Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvat­ske, 1991. Bošković - Stulli, M., Uvod u književnost, Zagreb 1969. Bošković - Stulli, M., Usmeno pjesništvo u obzorju književnosti, Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske, 1984. Botica, S., Biblija i hrvatska kulturna tradicija, Zagreb 1995. Botica, S., Hrvatska usmena književnost i tradicijska kultura danas, v: Prvo slovensko­hrvaško slavistično srečanje/Prvi hrvatsko-slovenski slavistički skup, Ljubljana 2001. Breda Podbrežnik Vukmir, Med knjigo, internetom in knjižničnimi storitvami, v: Revija o knjigi 2/14, Ljubljana 2001. Brnčič, I., »Književni horizonti«, Ljubljanski zvon L/V, št. VI, Ljubljana 1935. Burszta, J., Folklorismus in Polen, v: Zeitschrift für Volkskunde 65, Stuttgart 1969. Burszta, J., Kultura ludowa – kultura narodowa, Warszawa 1974. Calster, S. van, Televizija – alternativna vzgoja, v: Kristjanova obzorja 7, 1992/2 (28). ComiSel, E., Romunski dečji folklor, v: Rad XVII. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970, Zagreb 1972. Crnković, M., Dječja književnost, Zagreb 1973. Curtius, E. R., Evropska literatura in latinski srednji vek, Ljubljana: Literarno-umetni­ško društvo, 2002. Černigoj, F., Vloga šolskega glasila za bogatitev materinščine in ohranjanje ljud­skega izročila, v: Vzporedja. Ustvarjalnost učiteljev slovenščine. Študijska skupina 1996/97, Ljubljana 1998. Čistov, K. V., Folkloristika i sovremenost, v: Sovetskaja etnografija 3, Moskva 1962. Čistov, K. V., Špecifikum folkloru vo svetle teorie informáce, v: Slovensky národopis 20, Bratislava 1972. Dégh., L., and Vázsonyi, A., The Memorate and the Proto–Memorate, v: Journal of Ame­rican Folklore, 87, 1974. Demšar, V., Pridige Petra Pavla Glavarja, Ljubljana: Mohorjeva družba, 1991. Dltský folklor, Lidová kultura, v: Češkoslovenská vlastivOda III, Praga 1968. Dolar, J., Spomin človeštva, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982. Dolenc, J., Anton Žakelj – Rodoljub Ledinski, v: Loški razgledi III, Škofja Loka 1956. Dolenjski pregovori in reki v Št. Lovrencu, v: Mladika 8, 1927 /Mladika 10, 1929. Dolinar, A., Kratek opis župnije (lokalije) lučinske v zemljepisnem, zgodovinskem, gospodarstvenem ter običajnem oziru, v: Loški razgledi 31, Škofja Loka 1984. Dorson, M. R., »Fakelore«, v: Zeitschrift für Volkskunde 65, Stuttgart 1969. Dravec, J., Glasbena folklora Prlekije, Ljubljana: SAZU, 1981. Duhovnik, J., S. Grafenauer, Vpliv geologije na svetovni nazor, v: Naši razgledi, Lju­bljana 8. 2. 1980. Dukić, D., Razotkrivanje epskoga života: Murkov pristup južnoslavenskoj narodnoj epici, v: Razvoj slovenske etnologije /Od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških priza­devanj, Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 1995. Dzicjačy folklor, ur. V. Bandarčyk, M. Ja. Grynblat, etc., v: Belaruskaja narodnaja tvorčasc, Minsk 1972. Đurić, V., Postanak i razvoj narodne književnosti, Beograd 1955. F.Č. (= Fran Čibej), Metafizika in dialektika slovenstva, v: Križ na gori 2, 1925/1926. Fikfak, J., Pogovor z Nikom Kuretom, v: Traditiones 14, Ljubljana 1985. Fister, M., Pogovor z dr. Pavletom Zablatnikom, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva, št. 3–4, 1991. Gabrovec, S., Prazgodovinska podoba Slovenije, v: Traditiones (Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje) 19, Ljubljana 1990. Gajser, Z., O umetnosti pripovedovanja na robu pšeničnega polja, v: Slovstvena folkloristika 3/2(4), Ljubljana 2004. Gantar, K., Matija Murko in sodobno homeroslovje, v: Jezik in slovstvo 27, Ljubljana 1981/1982. Gantar, K., Na sledi za Homerjem, v: Jezik in slovstvo 9, Ljubljana 1963/1964. Gašparíková, V., Poetik der gegenwartigen slowakischen Volkserzählungen, v: Ben­ght Holbek, The Family Anecdote: Event and Narrative, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I, Budapest 1989. Gašparíková, V., Súčasná cesta humoristickych rozprávaní, v: Slovenský národopis 24, Bratislava 1976. Gašparíková, V., Katalóg slovenskej Iudovej prózy (Bratislava: Národopisny ústav SAV), 1991–1992. Gašparíková, V., Naša súčasnost vo veršoch l’udoveho autora, v: Slovenský národopis 9, št. 3, Bratislava 1961. Gedrih, I., Pionirsko delo o mladinski književnosti, v: Sodobnost 29, 1981. Glonar, J., Korespondenca med Kopitarjem in J. Grimmom, v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 29, Ljubljana 1938. Glonar, J., Monoceros in Diptamos, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 7, Maribor 1910. Glonar, J., Slovensko slovstvo, v: Veda 2, 1912. Golež Kaučič, M., Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti, Ljubljana: Založba ZRC, 2003. Golja, M., Rošlin in Verjanko, v: Literatura VI/4, Ljubljana 1994. Goljevšček, A., Arhaičnost : civilnost, v: Nova revija 6/57, Ljubljana 1987. Goljevšček, A., Med bogovi in demoni (Liki iz slovenske mitologije), Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. Goljevšček, A., Mit in slovenska ljudska pesem, Ljubljana. Slovenska matica, 1982. Gorelov, A. A., K istolkovaniju ponjatija »folklorizm literatyri«, v: Russkij folklor 19, Leningrad 1979. Grafenauer, I., Iz Kastelčeve zapuščine, Ljubljana 1911. Grafenauer, I., Kratka zgodovina slovenskega slovstva II, v: Dom in svet 32, 1919. Grafenauer, I., Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Celje: Mohorjeva družba, 1973. Grafenauer, I., Narodno pesništvo, v: Narodopisje Slovencev II, Ljubljana: Klas, 1952. Grafenauer, I., Prakulturne bajke pri Slovencih, v: Etnolog 14, Ljubljana 1942. Grafenauer, I., Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Ljubljana: SAZU, 1951. Grafenauer, I., Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško­ vzhodnoalpske ljudske pesmi, Ljubljana: SAZU, 1965. Grafenauer, I., Študija o izvoru in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, Ljubljana 1943. Grafenuaer, I., Slovenska pripovedka o ujetem divjem možu, v: Zgodovinski časopis 6–7, 1952–1953. Gusev, V. E., O kriterijah foláklornosti sovremennogo narodnogo tvorčestva, v: Sovremennyj russkij foláklor, Moskva 1966. Hadalin, J., Folklorna pripoved – od pripovedovalcev k bralcem, v: Traditiones 23, Ljubljana 1994. Hajduk - Nijakowska, J., Wybrane problemy metodologiczne badan’ nad wspólsze­snym folklorem, v: Z Polskich studiów slawistycznych, Warszawa 1978. Hauser, A., Socialna zgodovina umetnosti in literature, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961. Hävernick, W., Gruppengut und Gruppengeistigkeit im Wandel der Zeit, v: Beitäge zur deutschen Volks – und Altertumskunde 15, Hamburg: Museum für Hamburgi­sche Geschichte, 1971. Hazard, P., Knjige, otroci in odrasli ljudje, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973. Hernas, C., Miejsce badan, nad folklorem literackim, v: Problemy metodologiczne wspóeszesnego literaturoznawstva, Kraków 1976. Hladnik, M., Trivialna literatura, Ljubljana: DZS, 1983. Holbek, H., The Family Anecdote: Event and Narrative, v: Folk Narrative and Cultu­ral Identity, Summaries, I, Budapest 1989. Hribar, S., Vrednote mladih, v:Vrednote, Ljubljana: MOŠ, 1986. Hribar, T., Kopernikanski obrat, Ljubljana: Slovenska matica, 1984. Hrovatin, R., Raziskovanje ljudske kulture v luči glasbene folkloristike, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 7, št. 4, Ljubljana 1968. Ivančič Kutin, B., Dober pripovedovalec z zornega kota poslušalca in raziskovalca, v: Traditiones 30, št. 1, Ljubljana 2001. Ivančič Kutin, B., Raziskovalni položaji pri terenskem zbiranju prozne folklore, v: Traditones 32, št. 1, Ljubljana 2003. Jaćoski, V., Makedonskata detska narodna prikazna, v: Rad XVII. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970, Zagreb 1972. Jagodic, M., Ljudska otroška pesem (Zapiski iz Podjunske doline na Koroškem v letu 1953), v: Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1955, Celje: Mohorjeva družba, 1954. Jahn, J., Afrika pripoveduje, Ljubljana: Mladinska knjiga 1973. Jech, J., Současný stav folklóru a jeho hlavní tendence, v: Slovenský národopis 20, št. 2, Bratislava 1972. Jesenovec, F., Ahacij Stržinar s Suhe (Ob 220-letnici njegove smrti), v: Loški razgledi IX, Škofja Loka 1962. Jezernik, B., Družbene osnove tradicije o bogobornem Kralju Matjažu, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva, št. 2 (1979). Jezernik, B., Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 20, št. 2 (1980). Jolles, A., Einfache Formen, Halle 1929. Karbusicky, V., K uplatnlní metod empiricke sociologie v etnografie a folkloristice pŢi výzkumu současnosti, v: Český lid 51, št. 5–6, Praha 1964. Kerbelyte, B., LietuviŐ Pasakojamosios tautosakos katalogas (The Catalogue of Lithuani­an Narrative Folklore) I, Vilnus 1999. Kerbelyte, B., Tipy narodnyh skazok I (Strukturno-semantičeskaja klasifikacija litovskih narodnyh skazok), Moskva: Rossijskij gosudarstvennij gumanitarnyj universitet, Institut vysših gumanitarnih issledovanij, Centr tipologii i semiotiki folklora, Universitet Vitautasa Velikogo, 2005. Kerbelyte, B., Vprašanje sorodnosti variant ljudskih pravljic, v: Traditiones 24, Lju­bljana 1995. Kerbelyte, Bronislava, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok, Vilnius: Akade­mija nauk SSSR, Naučnij sovet po fol’kloru, Akademija nauk Litvy, Institut lito­vskoi literatury i folklora, 1991. Kermauner, T., »Zato pesniki v ubožnem času«, v: Nova revija 45, Ljubljana 1986. Kermauner, T., Blagor slabotnim! v: Franc Sodja, Pisma mrtvemu bratu, Ljubljana: Lumi, 1991. Kermauner, T., Bog in slovenstvo, Ljubljana: Družina, 1993. Kermauner, T., O literarnem upodabljanju zgodovine, v: Borec 38 (1986). Kiliánová, G., Women’s and Men’s Storytelling: What is the Difference? (Some Observations in Contemporary Slovak Storytelling Communities), v: Estudos de Literatura Oral 5 (1999). Kleinpaul, R., Von der Volkspoesie. Nebst ausgewähsten echten Volkliedern und Umdich­tungen derselben. Zweite, verbesserte Auslage. Zugleich ein Supplement zu »Kleinpaul Poetik«, W. Langewiesche’s Verlagshandlung, Barmen 1870. Kmecl, M., Od pridige do kriminalke, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975. Kmetijske in rokodelske novice XI, Ljubljana 1853. Knežević, M. V., O našem dječjem folkloru, v: Treći kongres folklorista Jugoslavije (1956), Cetinje 1958. Kocbek, E., Svoboda in nujnost, Celje: Mohorjeva družba, 1989. Kocewa, J., Volksmärchenerzähler in der Gegenwart, v: Folk Narrative and Cultural Identity (Summaries I), Budapest 1989. Kogoj, M., O narodni pesmi, v: Dom in svet 34, Ljubljana 1921. Kopriva, S., Ljubljana skozi čas, Ljubljana: Borec, 1989. Koruza, J., O stičiščih etnologije, folkloristike in literarne zgodovine, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 20, št. 2, Ljubljana 1980. Kos, J., Stari in novi pogledi na slovensko slovstvo, v: Sodobnost 18, Ljubljana 1970. Kos, M., Na točki preobrata, v: Naši razgledi 36, 15. 5. 1987. Koseski, J. V., »Slovenija«, v: Kmetijske in rokodelske novice 1848, list 24. Košir, M., »Besede, znamenja ob poti«, v: Nova revija 30, Ljubljana 1984. Kotnik, F., Pregled slovenskega narodopisja, v: Narodopisje Slovencev I, Ljubljana: Klas, 1944. Kotnik, F., Slovenske starosvetnosti, v: Svet 1, št. 4, Ljubljana 1943. Kovač, E., Modrost o ljubezni, Ljubljana: Mihelač, 1992. Kozar, M., Domovina, domovina, v: Porabje 8, št. 1 (15. 1. 1998). Krakar - Vogel, B., Obravnavanje Kopitarja v šoli, Jernej Kopitar v Vukovem letu, 1987. Krek, G., Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesni, v: Listki, IV. zvezek, Ljubljana 1873. Krek, G., Einleitung in die slavische Literaturgeschichte, 1874. Krek, G., Märchen und Sagen, Einleitung in die slavische Literaturgeschichte, Graz 1887. Krek, G., O nabiranji narodno-slovstvenega blaga, v: Novice gospodarske, obrtniške in narodne 35, Ljubljana 1877. Krek, G., Über die Wichtigkeit der slavischen traditionellen Literatur als Quelle der Mytho­logie, Dunaj 1869. Krek, G., Važnost ustnega slovstva (tradicijonalne literature) kot izvirnik basno­slovju (mythologiji), v: Zora I, 1872. Krekovičová, E., Folklore und Folklorismus – uber einige Methodologische Proble­me, v: Traditional Culture as a Part of the Cultural Heritage of Europe (The Presence and Perspective of Folklore and Folkloristics), Institute of the Ethnology of Slovak Academy of Sciences, Bratislava 2003. Kremenšek, S., »Etnologija sedanjosti« in njena temeljna izhodišča, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 4 (39), Maribor 1968. Kremenšek, S., »O etnologiji in sociologiji«, v: Naši razgledi 13 (21. 3. 1964). Kremenšek, S., »Pripombe k osnutku [… ]«, v: Glasnik slovenskega etnološkega dru­ štva 17, št. 4, 1977. Kremenšek, S., Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, Ljubljana: SAZU, 1970. Kremenšek, S., Obča etnologija, Ljubljana: Univerza, 1973. Kremenšek, S., Smernice etnološkega raziskovalnega dela, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 17, št. 4, 1977. Kremenšek, S., Težnje v sodobni etnološki znanstveni teoriji, v: Slovenski etnograf 15, Ljubljana 1962. Križman, M., Emil Staiger, V luči literarnih ved, v: Dialogi 9, 1973. Križnar, N., Velika Glasnikova anketa. v: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 24, št. 4, 1984. Krohn, K., Die folkloristische Arbeitsmethode, Oslo/Leipzig/Paris/Cambridge/Lon­don 1926. Kropej, M., Karel Štrekelj: Iz vrelcev besedne ustvarjalnosti, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2001. Kropej, M., Štrekljevi sodelavci – zbiralci narodopisnega gradiva, v: Traditiones 17, Ljubljana 1988. Kropej, M., Karel Štrekelj in njegova narodopisna zapuščina (magistrsko delo), Ljublja­na 1988. Kropej, M., Pravljica in stvarnost, Ljubljana: ZRC SAZU, 1995. Kudllka, M., Šimeček Z., JiŢi Polívka, v: Československé práce o jazyce, dOjinách a kultuTe slovanských národo od r. 1760 (Biograficko-bibliografický slovník), Praha 1972. Kühar, Š., Ljudsko izročilo Prekmurja, Murska Sobota: Pomurska založba, 1988. Kumer, K., Zur Frage der deutsch-slowenischen Wechelbeziechungen in Volksli­ed, v: Zeitschrift für Volkskunde 2, Frankfurt/Main 1961. Kumer, Z., »Šmarijski šomašter«, v: Muzikološki zbornik 2, Ljubljana 1966. Kumer, Z., Godčevstvo in sodobni inštrumentalni ansambli na Slovenskem, v: Po­gledi na etnologijo, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. Kumer, Z., Ljudske pesmi Živčkove Katre, v: Traditiones 15, Ljubljana 1986. Kumer, Z., Pogled na dosedanje delo baladne komisije, v: Ljudske balade med izroči­lom in sodobnostjo /Ballads between Tradition and Modern Times, Ljubljana: Založba ZRC, 1998. Kumer, Z., Prešernova nezakonska mati – ljudska pesem, v: Muzikološki zbornik 4, Ljubljana 1968. Kumer, Z., Slovenska ljudska pesem in sodobnost, v: Traditiones 14, Ljubljana 1985. Kumer, Z., Štrekljevo delo za slovensko ljudsko pesem. v: Razvoj slovenske etnologije do Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj, Zbornik prispevkov s kon­gresa, Ljubljana, Cankarjev dom 24.–27. oktober 1995. Kumer, Z., Uvod v Glasbeno narodopisje, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1969. Kunaver, D., Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, v: Delo/Književni listi, 21. 2. 1985. Kuret, N., Folklora ne odmira, v: Delo/Sobotna priloga, 17. 5. 1969. Kuret, N., Ljudsko gledališče pri Slovencih, v: Slovenski etnograf, Ljubljana 1958. Kuret, N., Praznično leto Slovencev I–IV, Ljubljana: Družina, 1965–1970. Kuret, N., Slovenska koledniška dramatika, Ljubljana: Slovenska matica, 1986. Kuret, N., Ziljsko štehvanje, Ljubljana: SAZU, 1963. Leščak, M., Poznámky k výskumu súčasneho stavu folklóru na Slovensku, v: Sloven­ ský národopis 20, št. 2, Bratislava 1971. Leščak, M., Príspevok k metodike výskumu súčasneuo stavu folklóru, v: Slovenský národopis 4, št. 14, Bratislava 1966. Leščak, M., Výskum súčasneho stavu folkloru na Slovensku metody, problémy, cie­le, v: Slovenský národopis 20, št. 2, Bratislava 1972. Levec, F., Životopis Matije Valjavca (Anton Knezova knjižnica II), Ljubljana 1895. Lidová kultura v současném kulturnim životE, ur. V. Frolec, Brno 1978. Lihačov, D. S., MeOusobni odnos književnih žanrova, v: Poetika stare ruske književno­sti, Beograd 1972. Lotman, J. M., Predavanja iz strukturalne poetike, Sarajevo 1970. Lotman, J. M., Struktura umetničkog teksta, Beograd: Nolit, 1976. Ložar, R., Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen. v: Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944. Macun, I., Književna zgodovina Slovenskoga Štajerja, Gradec 1883. Majciger, J., Maks Pleteršnik, Božidar Raić, Slovanstvo, Ljubljana: Matica slovenska, 1874. Makarovič, J., Evropske korenine slovenske ustvarjalnosti, Maribor: Obzorja, 1996. Malle, J., Duhovna ambivalenca in slovenstvo na Koroškem, v: Sodobnost 36, št. 4, 1988. Mamić, T., Moj prednik ni (več) morilec, v: Drevesa 10, št. 1, Škofja Loka. Marn, J., Knjiga Slovenska v XIX. veku/B, v: Jezičnik 24, Ljubljana 1886. Marn, J., Matej Ravnikar Poženčan, v: Jezičnik 16, Ljubljana 1878. Marn, J., Slovensko slovstvo, v: Jezičnik 11, Ljubljana 1873. Marolt, F., Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi, v: Kočevski zbornik, Ljubljana 1939. Marx, K., Osemnajsti brumaire Louisa Napoleona, Ljubljana: Založba Nova Knjiga, 1934. Matičetov, M., [uvod brez naslova], v: Traditiones 1, Ljubljana 1972. Matičetov, M., Basmi koroških Slovencev, v: Koroški kulturni dnevi I (Zbornik pre­davanj), Maribor 1973. Matičetov, M., Bepo Malnar, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Ljubljana 1963/1964. Matičetov, M., Bicelj iz Podjune, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Ljubljana 1963/1964. Matičetov, M., Dva južnoslovenski folkloristi samouci: Marko Cepenkov i Gašper Križnik, v: Simpozium posveten na životot i deloto na Marko Cepenkov, Skopje 1981. Matičetov, M., Gefahren beim Aufzeuchen von Volksprosa in Sprachgrenzgebie­ten, v: Internationale Kongress der Volkserzählungsforscher in Kiel und Kopenhagen 19. 8.–29. 8. 1959, Berlin 1961. Matičetov, M., Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, v: Razgledi, št. 10, Trst 1948. Matičetov, M., Katra Jovžkova iz Trente, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Lju­bljana 1963/1964. Matičetov, M., Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in novih raziskavanj, v: Razprave II. razreda 4, Ljubljana 1958. Matičetov, M., La fiaba di Polifemo a Resia, v: Festschrift für Robert Wildhaber, Basel 1973. Matičetov, M., Ljudska kultura in učiteljstvo, v: Slovenski poročevalec 16, št. 260 (3. 11. 1953). Matičetov, M., Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana: Sloven­ska matica, 1956. Matičetov, M., Ljudsko pripovedništvo v slovenski Istri, v: Rad XVII. kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, Poreč 1970, Zagreb 1972. Matičetov, M., Lojze Tratar, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Ljubljana 1963/1964. Matičetov, M., Marinčič Pod skalo, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Ljublja­na 1963/1964. Matičetov, M., Mica Štanfelnova z Rečice, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Ljubljana 1963/1964. Matičetov, M., Nekaj nujnih pojasnil o Kazalu slovenskih pravljic, v: Delo/Književni listi, 19. 3. 1992. Matičetov, M., O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o Kurentu, v: Traditiones 14, Ljubljana 1985. Matičetov, M., O nastanku ljudskega pripovedništva, v: Zgodovina slovenskega slo­vstva I, Ljubljana: Slovenska matica, 1956. Matičetov, M., Pravljica o bobkovi črni kapi (AT 295) v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja, v: Slovenski etnograf 12, 1959. Matičetov, M., Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), v: Slavistična revija 16, 1968. Matičetov, M., Prezrta objava devet ziljskih pesmi, z vtisi I. Sreznevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd., v: Slavistična revija 32, 1984. Matičetov, M., Pri Resniku iz Petrušne vasi, Pri slovenskih pravljičarjih, v: Pionir 10, Ljubljana 1963/1964. Matičetov, M., Pri treh Bogánjčarjih, v: Slovenski etnograf 18–19, Ljubljana 1965–1966. Matičetov, M., Pripovedovalci ali pravljičarji, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, Lju­bljana: Slovenska matica, 1959. Matičetov, M., Sežgani in prerojeni človek, Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovensko na­rodopisje, 1961. Matičetov, M., Stith Thompson, Motif-Index of Folk Literature (A Classification of Narra­tive Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Medieval Romances, Exempla, Fabli­aux, Jest-Books and Local Legends), Rosenkilde and Bagger, Copenhagen 1955, v: Slovenski Etnograf 9, Ljubljana 1956. Matičetov, M., Tina Vajtova (In memoriam), v: Traditiones 13, Ljubljana 1984. Matičetov, M., Un nuovo anello nelle tradizioni popolari sulla sorca il confine, v: Schweizerisches Archiv für Volkskunde 62, Basel 1966. Matičetov, M., Utrinki iz ljudskega pesništva, v: Novi svet 5/1950 in 7/1952. Mencej, M., Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in v šegah ob smrti [The Meaning of Water in the Old Slavs’ Notions about Life after Death and in their Costumes Concerning Death], Ljubljana 1997. Merhar, B., Ljudska pesem, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana: Slovenska matica, 1956. Merhar, B., Otroške pesmi, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana: Slovenska matica, 1956. Merku, P., Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, Trst: Založba tržaškega tiska, 1976. Miklavčič, M., Dolenc, J., Leto Svetnikov I, Ljubljana: Zadruga katoliških duhovni­kov, 1968. Milarić, V., Dječje jezičko stvaralaštvo, Novi Sad 1969. Mohor, M., Košir, M., Stanonik, M., Naš čas-opis, Ljubljana: Rokus, 1999. Moser, H., Vom Folklorismus in unserer Zeit, v: Zeitschrif für Volkskunde 65, Stutt­gart 1969. Muhovič, J., Čemu umetnost za vse čase? v: Celovški zvon 11, št. 38, Ljubljana 1993. MukaŢovský, J., Estetske razprave, Ljubljana: Slovenska matica, 1978. Mukič, F., Etnološko delo med porabskimi Slovenci s poudarkom na muzejskih zbirkah, v: Odstrta dediščina, Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2003. Murko, M., †Karol Štrekelj, v: Veda 2, Gorica 1912. Murko, M., Das slowenische Volksmärchen im Jahre 1895, v: Zeitschrift für österreihi­sche Volkskunde III, 1897, Dunaj, Praga 1897. Murko, M., Frjanovo, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 1, Maribor 1904. Murko, M., Narodopisna razstava češkoslovanska v Pragi, v: Letopis Matice Slovenske, Ljubljana 1896. Murko, M., Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, v: Etnolog 3, Ljubljana 1929. Murko, M., Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih. v: Časopis za zgodo­vino in narodopisje 32, Maribor 1937. Musek, J., Psihološka pojmovanja in razlage metaforične simbolike, v: Anthropos 10, III–IV, Ljubljana 1978. Nahtigal, R., Prezrta izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Brede« in ziljskega reja, v: Slovenski jezik III, snopič 1–2, 1940. Nedo, P., »Kinderfolklore«, Grundriss der sorbischen Volksdichtung, Bautzen 1966. Novák, P., Folklór v dltském scénickém projevu, v: DitO a tradice lidovO kultury, Brno 1980. Novak, V., Emila Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu, v: Traditi­ones 1, Ljubljana 1972. Novak, V., Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana: Zadruga katoloških duhovnikov, 1976. Ocvirk, A., Teorija primerjalne literarne zgodovine, Ljubljana 1933. Ortega y Gasset, J., Upor množic, Ljubljana: Slovenska matica, 1985. Ošlak, V., Mar zares »ustvarjam«?, v: Ustvarjam, torej sem, Celje 1985. Ovsec, D., Slovanska mitologija in verovanje, Ljubljana: Domus, 1991. Pahor, Š., Ure pravljic v Mestni knjižnici Piran, v: Slovstvena folkloristika 3, št. 1, Ljubljana 2004. Paternu, B., Boj, trpljenje in upanje, v: Delo/Književni listi, 25. 12. 1980. Paternu, B., Folklorizacija literature in literarizacija folklore, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 20, št. 2, 1980. Paternu, B., Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941–1945, v: Slavistična revija (zbornik prispevkov za VIII. mednarodni slavistični kongres v Zagrebu (Ljubljani) 1978), 25, Ljubljana 1977. Paternu, B., Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, v: Slavistična revija 20, št. 2, Ljubljana 1972. Paternu, B., Problemi dveh tipov slovenske književnosti s posebnim ozirom na njen koroški del, v: Koroški kulturni dnevi I, Maribor 1973. Paternu, B., Slovenska proza do moderne, Koper: Lipa, 1965. Pavšič, T., Ob stari meji: pričevanja in spomini, Idrija: Bogataj, 1999. Pečjak, V., Povečujejo strah, napovedujejo slabo, zbujajo nestvarno upanje, v: Delo, 24. julija 1991. Pešorda, I., Kirn, R., »Vsa materinščina« iz drugačnega zornega kota, v: Tretji dan 33, št. 3–4, Ljubljana 2004. Pirjevec, J., Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjodjevićeve in Tito­ve Jugoslavije, Koper: Lipa, 1995. Pirnat - Cognard, Z., Pregled mladinske književnosti jugoslovanskih narodov, Ljubljana 1980. Plenarni sestanek slovenskih etnologov o smernicah etnološkega in raziskovalnega dela, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 17, št. 4, 1977. Podobnik, T., Pismo občasnemu nedeljniku, v: Kristjanova obzorja 2, št. 2, 1987. Pogačnik, B., Mozaik doživetij prvobitnih ljudi, v: Delo/Književni listi, Ljubljana 15. 8. 1985. Pogačnik, J., Čas v besedi, Maribor: Obzorja, 1963. Pogačnik, J., Ponoreli kompasi, Maribor: Obzorja, 1996. Pogačnik, J., Slovenska Lépa Vída ali hoja za rožo čudotvorno, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988. Pogačnik, J., Zgodovina slovenskega slovstva, Maribor: Obzorja, 1968. Pokorn, F., Serafin Karlovčan, Narodno blago iz Škofjeloškega pogorja, v: Loški razgledi 36, Škofja Loka 1989. Poniž, D., Molk in pisava, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. Popovič, A., »Esteticka metakomunikacia«, v: František Miko, Anton Popovič, Tvorba a recepcia, Bratislava 1978. Pospíšilová, J., Mündliche »Überlieferung und Kommunikation in der Kinderwelt heute«, v: Traditional Culture as a Part ofthe Cultural Heritage of Europe (the Presence and Perspective of Folklore and Folkloristics), Bratislava: Institute of the Ethnology of Slovak Academy of Sciences, 2003. Potočnik, I., Spomini na mojo mladost, v: Žirovski občasnik 10, št. 15, 1989. Prelević, R., Poetika dečje književnosti, Mostar: Prva književna komuna, 1978. Prijatelj, I., Literarna zgodovina, v: Izbrani eseji I, Ljubljana 1952. Prijatelj, I., Literarna zgodovina, v: Izbrani eseji in razprave, Ljubljana: Slovenska matica, 1952. Prijatelj, I., Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slovenske narodne pesmi, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, Slovenska Matica, IV. zv., 1902. Propp, V. J. Žanrovyj sostav russkogo fol’klora, v: Fol’klor i deistvitel’nost, Moskva 1976. Puhar, A., Prvotno besedilo življenja, Zagreb: Globus, 1982. Puhar, A., Reorganizacija ZRC SAZU (V iskanju ustanovitelja in denarja – tudi izgubljenega), v: Delo/Znanje za razvoj, 4. marca 1992. Ramovš, M., Romarski vrtec, v: Traditiones 4, Ljubljana 1977. Ranke, K., Einfache Formen, v: Fischer Lexikon Literatur Bd/2/1, Frankfurt/Main 1965. Ranke, K., Orale und Literale Kontinuität (Geschichtlichkeit und Dauer als volkskundliches Problem), v: Beiträge zur deutschen Volks- und Altertumskunde 15, Hamburg: Museum für hamburgische Geschichte, 1971. Ravnik, M., Bratje - sestre - strniči – zermani: družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri, Ljubljana: ZRC SAZU/Koper: Lipa, 1996. Rebula, A., 20 let openske Drage, v: Mohorjev koledar 1997. Rebula, A., Je v demokraciji težje biti kristjan?, v: Družina 44, št. 31 (14. 8. 1994). Res, A., Bistvo narodne pesmi, v: Dom in svet 37, Ljubljana 1924. Res, A., Narodna pesem, v: Dom in svet 37, Ljubljana 1924. Robert A. Georges, Communicative Role and Social Identity in Storytelling, v: Folk Narrative and Cultural Identitiy / Narration populaire et identité culturelle / Volkserzä­hlung und kulturelle Identität (Summaries / Résumés / Zusammenfassungen) I. A–K, Budapest 1989. Sardenko, S., Nekaj cerkvene zgodovine s Posavja, v: Slovenec, št. 83a (83), (11. 4. 1942). Satke, A., Prozaický folklór v současném žákovském prostŢedí, v: DitO a tradice lidovO kulturny, Brno 1980. Simonides, D., Zur Methodologie der Sammlung zeitgenössischer Sagen (am Bei­spiel Polens) v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I, Budapest 1989. Sirovátka, O., K současném stavu folklóre, v: Narodopisne aktuality 11, št. 2, Strážnica 1974. Sirovátka, O., Lebendige Formen und Funktionen der tschechichen Volksprosa, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I, Budapest 1989. Slavec Gradišnik, I., Etnologija na Slovenskem: med čermi narodopisja in antropologije, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000. Slodnjak, S., Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana: Slovenska matica, 1959. Slovenski protestanti in vprašanje slovstvene folklore, v: Razprave SAZU, II. razred 11, Ljubljana 1987. Slovstvena folkloristika 5, št. 1(6), Ljubljana 2006. Sluga - Škof, I., Skozi ogenj in pepel, Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 1999. Snoj, J., Druga Murnova ustvarjalna doba, v: Problemi, št. 50, 1967. Stanonik M., Vprašanje vizualizacije abstraktnih bitij v slovenski slovstveni folklori, v: Traditiones 30/1, Ljubljana 2001. Stanonik, M. Slovenska slovstvena folklora, Ljubljana: Država založba Slovenije, 1999. Stanonik, M., »Na tleh leže slovenstva stebri stari«, Ljubljana: Borec, 1993; Stanonik, M., Deset knjig iz zbirke Glasovi, v: Traditiones 24, Ljubljana 1995. Stanonik, M., Foklorizem kot literarni model pri Janezu Trdini, v: Janez Trdina med zgodovino, narodopisjem in literaturo (jubilejna monografija), Ljubljana: Založba ZRC/Novo mesto: Založba Goga, 2005. Stanonik, M., Folkloristični portret Gašperja Križnika, v: Kamniški zbornik 14, Ka­mnik 1998. Stanonik, M., Iskanje identitete slovenske slovstvene folkloristike, v: Traditiones 17, Ljubljana 1988. Stanonik, M., Iz kaosa kozmos (Žanrski sistem in kontekstualnost slovenskega odpor­niškega pesništva), Ljubljana 1995. Stanonik, M., Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v njegovem v duhov­nem obzorju, v: Valvasorjev zbornik, Ljubljana: SAZU, 1990. Stanonik, M., Kategorija časa v slovenski slovstveni folklori, v: Zbornik predavanj, Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 2000. Stanonik, M., Kočevarska slovstvena folklora (Vzporednice in primerjave)/ Gott­scheer Folklore (Vergleich und slowenische Parallelen), v: Wilhelm Tscinkel, Kočevarska folklora /Gottscheer Volkstum, Ljubljana: Založba ZRC, 2004. Stanonik, M., Matija Valjavec kot slovstveni folklorist, v: Etnološka tribina 13, št. 6–7, Zagreb 1984. Stanonik, M., Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, v: Glasnik slo­venskega etnološkega društva 20, št. 2, Ljubljana 1980. Stanonik, M., Narečna poezija Janeza Ramoveša iz Suše pod Blegošem, v: Med dia­lektologijo in zgodovino slovenskega jezika, Maribor: Slavistično društvo, 2002. Stanonik, M., Niko Jež, Nekaj folklornih zapiskov iz zapuščine Emila Korytka v NUK, v: Traditiones 14, Ljubljana 1985. Stanonik, M., O folklorizmu na splošno, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 30, št. 1–4, Ljubljana 1990. Stanonik, M., O pripravah za izdajo slovenskih povedk, v: Traditiones 13, Ljubljana 1984. Stanonik, M., O razmerju do slovstvene folklore med slovenskim narodnoosvobo­dilnim gibanjem 1941–1945, v: Traditiones 10–12, 1981/83, Ljubljana 1984. Stanonik, M., O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo, v: Razpra­ ve SAZU II. razreda, XII, Ljubljana 1989. Stanonik, M., O slovstveni folklori v obdobju slovenske romantike, v: Miklošičev zbornik, Maribor: Kulturni forum Maribor, 1991. Stanonik, M., Od setve do žetve, Ljubljana: Družina, 1999. Stanonik, M., Opombe k poljanskemu izročilu, v: Traditiones 4, Ljubljana 1977. Stanonik, M., Peter Danjko in slovstvena foklora, v: Dajnkov zbornik, Maribor: Slavi­stično društvo, 1998. Stanonik, M., Portret vaškega gledališčnika, v: Traditiones 7–9 (1978 do 1980), Lju­bljana 1982. Stanonik, M., Raziskovanje srednjeveške slovstvene folklore pri Slovencih, v: Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Obdobja 10), Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Znanstveni inštitut, Filozofska fakulteta, 1989. Stanonik, M., Slovene Proverbs throuhg the Time, v: Igniculi sapientiae (János-Ba­ranyai-Decsi-Festshrift), Budapest 2004. Stanonik, M., Slovenska avtorska pravljica v prvi polovici dvajsetega stoletja, v: Sla­vistična revija, Zadravčev zbornik, 45, št. 1–2, 1997. Stanonik, M., Slovenska slovstvena folklora v zavesti slovenskega razsvetljenstva, v: Obdobje slovenskega narodnega preporoda (Ob 70-letnici ljubljanske slavistike), Lju­bljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Filozofska fakulteta, 1991. Stanonik, M., Slovenski protestanti in vprašanje slovstvene folklore, v: Razprave II. razreda 11, Ljubljana: SAZU 1987. Stanonik, M., Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. Stanonik, M., Slovensko pesništvo pod tujimi zastavami (Pesnjenje slovenskih prisil­nih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945), Celje 1999. Stanonik, M., Slovstvena folklora in mediji, v: Zbornik referatov z Drugega slovensko -hrvaškega slavističnega srečanja, ki je bilo v Šmarjeških Toplicah od 5. do 6. aprila 2001, Ljubljana: Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta 2003. Stanonik, M., Slovstvena folklora v domačem okolju, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 1990. Stanonik, M., Slovstvena folklora v obdobju protireformacije in baroka pri Sloven­ cih, v: Bogoslovni vestnik 52, št. 1–2, Ljubljana 1992. Stanonik, M., Slovstveni folklorizem, v: Nova revija 11, št. 1–2, Ljubljana 1992. Stanonik, M., Stanislav Škrabec in slovenska slovstvena folklora, v: Jože Toporišič (ur.), Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih de­lih: Škrabčeva misel IV: zbornik s simpozija 2002, Nova Gorica: Frančiškanski samo­stan Kostanjevica, 2003. Stanonik, M., Sveta brata Ciril in Metod v slovenski slovstveni folklori, v: Kopitarjev zbornik, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Znanstveni inštitut FF, 1996. Stanonik, M., Teoretični oris slovstvene folklore, Ljubljana: Založba ZRC, 2001. Stanonik, M., Tradicijski vidik slovstvene folklore, v: Nova revija 9, št. 104, Ljubljana 1990. Stanonik, M., Vprašanje realizma v slovenski foklorni pripovedi, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1982. Stanonik, M., Vprašanje romantične mitološke teorije pri Slovencih, v: Obdobje ro­ mantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1981. Stanonik, M., Vprašanje vizualizacije abstraktnih bitij v slovenski slovstveni folklori, v: Traditiones 30, št. 1, Ljubljana 2001. Stanonik, S., Gregor Krek v luči slovstvene folkloristike, v: Traditiones 35/2, Lju­bljana 2006. Stanonik, S., Interdisciplinarnost Pavleta Zablatnika (1912–1993) v luči slovstvene folkloristike, v: Koroški etnološki zapisi 4, Celovec 2004. Stanonik, S., Interpretation and Concordance of Biblical Motifs in Slovenian Lite­rary Folklore. Interpretation of the Bible, Ljubljana /Sheffield 1998. Stanonik, S., Slovenska različica primerjalne slovstvene folkloristike (Oris razisko­valnega dela dr. Milka Matičetovega), Traditiones 18, Ljubljana: SAZU, 1989. Stele, F., Predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu, v: Traditiones 14, Ljublja­na 1985. Stith Thompson, Preface to Revised Edition, v: Motif-Index of Folk-Literature. A Classi­fication of Narrative Elements in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Medieval Romances, Exempla, Fabliaux, Est-Books and Local Legends, Bloomington, Indiana: Indiana University, 1955. Stres, A., Človek in njegov Bog (Filozofska teologija), Celje: Mohorjeva družba 1994. Stres, A., Oseba in družba, Celje: Mohorjeva družba, 1991. Stres, A., Zgodovina novoveške filozofije, Ljubljana: Družina, 1998. Stržinar, A., Uvod, v: Catholish kershanskiga vuka peissme, Gradec 1729. Sulina, R., »Folkloryzm a zagadnenia stylu kulturny wspólczesnej«, v: Z polskih stu­ diów slawisticznych, VII, Warszawa 1988. Šetinc, Z., Govorice namesto dinamita, v: Nedeljski dnevnik 19, 28. julija 1981. Šivic-Dular, A., Na sledi (arhaičnih) predstav in uver, v: Traditiones 26 (Ljubljana 1997). Škrabec, S., Jezikoslovna dela 2, Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1994. Škrabec, S., Jezikoslovna dela 3, Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1995. Šmitek, Z., Mitološko izročilo Slovencev, Ljubljana: Študentska založba, 2004. Šolar, J., Breznik, A., v: Anton Breznik, Življenje besed, Maribor: Obzorja 1967. Šramkova, M., Die Erzáhlung in Grossstadtmilieu, v: Folk Narrative and Cultural Identity, Summaries, I, Budapest 1989. Šramkova, M., Promlny a současný lidoveho vyprávéní, v: Slovenský národopis 24, št. 3, Bratislava 1976. Štrekelj, K., Prešeren in narodna pesem, v: Zbornik Slovenske matice III, Ljubljana 1901. Štrekelj, K., Prošnja za narodno blago, v: Popotnik 9, Maribor 1888. Štrekelj, K., Prošnja za narodno blago, v: Ljubljanski zvon 7, Ljubljana 1887. Šumada, N. S., Žanrova struktura i osoblivosti poetiki sučasnoj slov’janskoj pismen­ nosti, v: Sučasna pisennist’ slov’jans’kih narodiv, Kijev 1981. Terseglav, M., Jenkov Knezov zet in ljudska balada o graščakovem vrtnarju, v: Tra­ ditiones 4, Ljubljana 1977. Terseglav, M., Ljudsko pesništvo, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1987. Terseglav, M., Prešernovo delo za slovenske ljudske pesmi, v: Traditiones 24, Lju­ bljana 1995. Terseglav, M., Stanko Vraz in slovensko romantično gibanje za ljudsko pesem, v: Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije, Ljubljana: Oddelek za etno­logijo na Filozofski fakulteti, 1982. Thompson, S., The Types of the Folk-Tale, Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 1928, FFC No 74. Toelken, B., Pow-wow Folklorism, v: Folklorismus Today, Budapest 1983. Tominšek, J., Prof. dr. Karel Štrekelj in nabiranje slovenskih narodnih napevov, v: Slovenski etnograf 5, Ljubljana 1952. Tominšek, J., Prvo sestavno nabiranje slovenskih narodnih napevov, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 32, Maribor 1937. Toporov, N. V., Predzgodovina književnosti pri Slovanih /Poskus rekonstrukcije (Uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti), Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta 2002. Toporov, V. N., Predistorija literatury u Slavjan. Opyt rekonstrukcii (Vvedenije k kursu istorii slavjanskih literatur), Moskva 2002. Trdina, S., Besedna umetnost II, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Trebješanin, R., Dramski elementi u dečjim pesmama za igru u leskovačkom kraju, v: Rad X-og kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije, (1963), Cetinje 1964. Trnca, S., Transmisija fol’klornoi tradicii, v: Kiiv-Ternopil’, »Aston« 2002. Trstenjak, A., Človek bitje prihodnosti, Ljubljana: Slovenska matica, 1985. Trstenjak, A., Človek končno in neskončno bitje, Celje: Mohorjeva družba, 1988. Trstenjak, A., Človek simbolično bitje, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. Trstenjak, A., Oris sodobne psihologije, Maribor: Obzorja, 1971. Trstenjak, A., Pastoralna psihologija, Celje: Mohorjeva družba, 1987. Trstenjak, A., Problemi psihologije, Ljubljana: Slovenska matica, 1976. Trstenjak, A., Psihologija dela in organizacije, Ljubljana 1979. Trstenjak, A., Slovenska poštenost, Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka, 1995. Turnšek, T., Instant kultura, v: Družina 44/34, 27. 8. 1995. Unamuno, M., Umetnost in resnica, Ljubljana: Slovenska matica, 1988. Urs von Balthasar, H., Živeti iz poslednjih globin, Koper: Ognjišče, 1986. Ušeničnik, A., Slovenske narodne pesmi, v: Katoliški obzornik, Ljubljana 1905. Uther, H.-J., Klassifikation von Volkserzählungen nach Aarne und Thompson, v: Schweizerisches Archiv für Volkskunde 97, 2001. Uther, H.-J., The Types of International Folktales (A Classification and Bibliography), Part I (Animal Tales, Tales of Magic, Religious Tales, and Realistic Tales, with an In­troduction), Part III (Appendices), Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 2004, FFC 285. Uther, H.-J., Wilhelm Tscinkel, Kočevarska folklora v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročilih /Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überli­eferugen, v: Volkskunde in Niedersachsen 22, št. 2, 2005. Vansina, J., Oral Tradition, A study in Historical Methodlogy, Chicago 1965. Vasmer, M., B. Kopitars Briefwechesl mit Jakob Grimm, Berlin 1938. Vidmar, J., Esej o lepoti. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1982. Vilfan, S., Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pe­ smih, v: Etnolog 16, Ljubljana 1944. Virtanen, L., Children’s Lore, Studia Fennica (Review of Finnish Linguistics and Eth­nology 22), Suomalaisen kirjallisuuden seura /Finnish Literature Society, Hel­sinki 1978. Vitomir Belaj, V., Hod kroz godinu (Mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjero­vanja), Zagreb 1998. Vjerovanja u nadnaravna bića i pojave, v: Liburnijske teme, Opatija 1983. Vlahovič, B., Momenti folklorizacije jedne pesme rata i revolucije, v: Zbornik kongre­sa Saveza Udruženja folklorista Jugoslavije, Celje 1967, Ljubljana 1968. Vraz, S., Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Korškoj i zapadnoj strani Ugarske, Zagreb 1939. Vyhodcev, P. S., Na styke dvuh hudožestvennyh kul’tur (Problema fol’klorizma v literature), v: Russkij folklor (Voprosi teórii folklora) 19, Leningrad 1979. WaliYska, H., O jIziku folkloru – folklorystycznie, v: Literatura ludowa 18, št. 4–5, Wrocłw 1974. Weiss, P., Beseda ni konj, lepa še celo ne (kakršen ogovor, takšen odgovor), v: Delo/Književni listi, 13. 2. 1992. Zablatnik, P., Čar letnih časov v ljudskih šegah, Celovec: Mohorjeva založba, 1984. Zablatnik, P., Od zibelke do groba, Celovec 1982. Zablatnik, P., Volksbrauchtum der Kärntner Slowenen, Klagenfurt/Celovec 1992. Zdovc, P., Beseda o Lukanovi govorici, v: Janko Messner, Iz dnevnika Pokržnikovega Lukana, Dunaj 1974. Zerzer, J., Absolutna folklorizacija, v: Nedelja 69, št. 34 (22. 8. 1999). Zmaga Kumer, Ljudska pesem v sodobnosti, v: Pogledi na etnologijo 3, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. Zowczak, M., Biblia ludowa (Interpretacje w.tkUw biblijnych w kulturze ludowej), Wro­cław 2000. Žakelj, V., Kako sem pristal na skrajni levici?, v: Delo, 16. 5. 1990. 2. [Kocjan], Vinko Möderndorfer, Narodne pripovedke iz Mežiške doline (ocena), v: Ljubljanski zvon 45, 1925. Aškerc, A., Velikorusskija narodnyja pjesni, v: Ljubljanski zvon 16, Ljubljana 1896. Brnčič, I., »Kozak, Za prekmurskimi kolniki«, v: Sodobnost 3, Ljubljana 1935. Brückner, A., (poročilo/ocena), v: Zeitschrift der Vereines für Volkskunde IX, Berlin 1899. Debeljak, A., I. Pregelj, Mlada Breda (ocena), v: Ljubljanski zvon 34, 1914. Debevec, J., I. Pregelj, Mlada Breda (ocena), v. Dom in svet 26, 1913. Debevec, J., France Kotnik, Storije (ocena), v: Mladika 5, 1924. Flere, P., Babica pripoveduje (ocena), v: Slovan 13, 1915. Glaser, J., Narodne pravljice iz Prekmurja (ocena), v: Časopis za zgodovino in naro­ dopisje 19, Maribor 1924. Glaser, J., Pripovedne slovenske narodne pesmi (Pavel Flere) (ocena), v: Ljubljan­ski zvon 45, Ljubljana 1925. Glaser, J., Slovenske narodne pesmi, 16. snopič, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 19, Maribor 1924. Glasovi – zbirka slovenskih folklornih pripovedi iz naših dni. Slavistická folkloristiká, In­ formačni bulletin Mezinárodní komise slovanského folklóru pŢi Mezinárodním komitétu slavist., letnika ni, št. 1/2, Brno, 1993. Glonar, J., Predgovor, v: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana: Sloven­ska matica, 1923. Golar, C., Mlada Breda (ocena), v: Slovan 12, 1914. Grafenauer, I., Flere, P., Babica pripoveduje (ocena), v: Dom in svet 28, 1915. Ilájinskij, G. A., (poročilo/ocena), v: Živaja starina IC, St. Peterburg 1899. J. G. (= Joža Glonar), Slovenska narodna lirika (ocena), v: Ljubljanski zvon 41, Lju­bljana 1921. Jagić, V., (ocena), v: Archiv für slavische Philologie, zv. XVIII / XXIV, Berlin 1896 /Berlin 1903. Jireček, K., (poročilo/ocena), v: OsvOta I, Praha 1901. Koiva M., in Kuperjavnov, A., Sloveenia folkloristika ja etnoloogia I, v: Mäetagused 26, Tartu 2004. Koiva M., in Kuperjavnov, A., Folklore Studies and Ethnology in Slovenia I, v: Fol­klore 27, Tartu 2005. Koštiál, I., Gabršček, A., Narodne pripovedke v Soških planinah (ocena), v: Lju­bljanski zvon 31, 1911. Kotnik, F., K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi (ocena), v: Čas 19, 1924/1925. Križnar, N., Ocena Narodne umjetnosti, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva 26, št. 3–4, Ljubljana 1986. Kuret, N., (Komentar), Matija Murko, Iz poročila o »Narodopisni razstavi češko­slovanski« v Pragi l. 1895 (Letopis Matice Slovenske 1896), v: Traditiones 1, Lju­bljana 1972. Lovrenčič, J., Predgovor, v: Gorske pravljice, Gorica: Goriška Matica, 1921. Mahnič, A., Beseda o piscu, v: Vid Ambrožič, Pravljice za odrasle, Ljubljana: samoza­ložba, 1991. Matičetov, M., Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, v: Sloven-ski etnograf 6–7, 1954. Mukič, M., Spevajmo!, v: Porabske pesmi, Monošter: Zveza Slovencev na Madžarskem 1994. Muserjeva, E., Spremna beseda, v: Vera Albrehtova, Katja Špurova, Ravensbriške pesmi, Murska Sobota 1977. Nadišar, A., Uvodne misli, v: Pripovedka o zakleti grajski hčeri, Tržič: Osnovna šola Bistrica pri Tržiču. Pastrnek, F., (poročilo/ocena), v: Listy filologické XXVI, Praha 1899. Pastúškin, Andrej Gabršček, Narodne pripovedke v Soških planinah (ocena), v: Ljubljanski zvon 31, 1911. Paternu, B., O pisatelju in njegovem delu, v: Ciril Kosmač, Pomladni dan, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Perušek, R., Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada (ocena), v: Carniola Nova vrsta 1, 1910. Polívka, J., (poročilo/ocena), v: Listy filologické XXIV, Praha 1897. Polívka, J., (poročilo/ocena), v: Zeitschrift der Vereines für Volkskunde XIII, Berlin 1903. Pregelj, I., F. Milčinski, Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (ocena), v: Dom in svet 30, 1917. Pregelj, I., France Kotnik, Storije (ocena), v: Dom in svet 38, 1925. Pregelj, I., Narodne pripovedke iz Mežiške doline (ocena), v: Dom in svet 38, 1925. Stanonik, M., Bronislava Kerbelyte, Istoričeskoe razvitie struktur i semantiki skazok (ocena), v: Traditiones 21, Ljubljana: ISN, SAZU, 1992. Š-[trekelj], Sagen und Märchen der Südslaven (ocena), v: Ljubljanski zvon 4, Lju­bljana 1884. Šilc, J., Ledinskega Mlada Breda v prvi redakciji, v: Dom in svet 26, Ljubljana 1913. Škrabec, S., Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II, Ljubljana 1909, v: Jezikovna dela 3 /Knjižne novosti. Škrabec, S., Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II (ocena), rubrika: Knjižne novosti, v: Zbrano delo III, Ljubljana 1909. Vodušek, V., Razvrstitev gradiva, v: Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana: Slovenska matica, 1970. Wester, J., Pavel Flere, Babica pripoveduje (ocena), v: Ljubljanski zvon 33, 1913. Zarnik, M.,Tolovaj Mataj – Martin Krpan (ocena), v: Ljubljanski zvon 38, 1918. Zidar, P., v: France Pibernik, Čas romana: pogovori s slovenskimi pisatelji, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1983. Župančič, O., K Milčinskega Pravljicam, v: Ljubljanski zvon 31, 1911. 3. Grum, P., Bajna bitja v zbirki Glasovi (diplomska naloga), Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta, 2002. Ilc, A., Otroške in hišne pravljice bratov Grimm v socialnozgodovinskem in kulturnozgodo­vinskem kontekstu (diplomsko delo), Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjal­no književnost in literarno teorijo, Ljubljana. Ivančič Kutin, B., Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem: doktorsko delo, Ljubljana 2005. Kodre, P., Slovstvena folklora v Podnanosu (diplomsko delo), Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1999. Lazar, B., Ljudsko prozno izročilo Dobrepolja (magistrsko delo), Filozofska fakulteta, Ljubljana 2005. Podvršnik, K., Folklornost v pesništvu slovenske moderne z vidika intertekstualno­sti (magistrsko delo), Maribor 2006. Štefan, A., Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti (ma­gistrsko delo), Filozofska fakulteta, Ljubljana 1999. Toplišek, L., Aktualizacija folklornih pripovedi Branka Defarja (diplomsko delo), Peda­goška fakulteta, Maribor 2002. Verdinek, B., Strašljive povedke s Kotuljskega glede na vse tri ravnine folklornega dogodka: tekst, teksturo in kontekst (diplomsko delo), Pedagoška fakulteta, Maribor 1999. Zelič, B., Življenje in delo Vojteha Kurnika – etnološki pomeni (seminarska naloga). RAZČLENJENO KAZALO Uvod: SLOVSTVENA FOLKLORA – ZAVRŽENA UMETNOST?........................... 7 A. VZVODI OBSTAJANJA SLOVSTVENE FOLKLORE ...................................... 11 1. ZAČETKI SLOVSTVENE FOLKLORE ................................................................ 13 Uvod........................................................................................................................... 13 I. Podmene o prvi ustvarjalnosti ......................................................................... 15 1. Zarodki (likovne) umetnosti ....................................................................... 15 2. Sinkretičnost ................................................................................................ 16 3. Animizem ..................................................................................................... 16 4. Magija ........................................................................................................... 18 5. Mitologija ..................................................................................................... 19 6. Delo .............................................................................................................. 20 7. Presežnost ..................................................................................................... 20 8. Molitev .......................................................................................................... 21 9. Celovitost ...................................................................................................... 22 II. Začetki besedne umetnosti .............................................................................. 22 1. Nastanek artikulirane govorice ................................................................... 23 2. Metaforično mišljenje .................................................................................. 24 3. Ponavljanje in ritem ..................................................................................... 26 4. Moč besede ................................................................................................... 27 5. Posameznik in skupnost .............................................................................. 28 6. Idealistično izhodišče .................................................................................. 29 7. Materialistično izhodišče ............................................................................. 30 III. Nastanek zvrsti .................................................................................................. 30 1. Dramatika ..................................................................................................... 31 2. Lirika............................................................................................................. 32 3. Epika ............................................................................................................. 32 IV. Homer ............................................................................................................... 34 V. Žanrski sistem slovstvene folklore ................................................................... 37 1. Pesemski žanri .............................................................................................. 38 2. Prozni žanri .................................................................................................. 38 3. Folklorni obrazci .......................................................................................... 40 VI. Primerjalistična vprašanja o tematologiji ........................................................ 40 1. Poligeneza? ................................................................................................... 40 2. Monogeneza? ............................................................................................... 41 3. Preproste oblike? ......................................................................................... 41 4. Arhetipi? ....................................................................................................... 42 VIII. Poezija prirodnjakov ........................................................................................ 42 1. Življenjske razmere ...................................................................................... 43 2. Življenjski nazor ........................................................................................... 43 3. Sinkretičnost ................................................................................................ 44 4. Posameznik in skupnost .............................................................................. 45 5. Sporočilo ...................................................................................................... 45 6. Žanrski sistem ............................................................................................... 46 7. Pisava ............................................................................................................ 47 VIII. Hauserjeve antiteze o nastajanju slovstvene folklore ..................................... 47 1. Junaški ep ..................................................................................................... 48 2. Trubadurska lirika ....................................................................................... 53 3. Lirika potujočih ljudskih pevcev ................................................................. 54 4. Ljudska pesem .............................................................................................. 55 5. Živalske pravljice .......................................................................................... 55 6. Srednjeveško versko gledališče.................................................................... 56 IX. Zarodki prve (besedne) umetnosti na današnjih slovenskih tleh ................. 56 1. Indoevropeizacija ......................................................................................... 56 2. Evropeizacija ................................................................................................ 57 3. Halštatska kultura ........................................................................................ 57 4. Obdobje preseljevanja narodov .................................................................. 58 5. Srednji vek .................................................................................................... 59 X. Kalevala ............................................................................................................. 61 Sklep .......................................................................................................................... 63 2. NOSILCI SLOVSTVENE FOLKLORE ............................................................... 67 Uvod........................................................................................................................... 67 I. Terminologija ................................................................................................... 68 II. Vprašanje prenašanja ....................................................................................... 73 1. Pevci in pripovedovalci s statusom ............................................................. 73 2. Literarna fikcija poklicnega pripovedovalca .............................................. 74 III. Osebn/ostn/a struktura nosilcev slovenske slovstvene folklore ................... 79 1. Spol ............................................................................................................... 80 2. Starost ........................................................................................................... 81 3. Izobrazba ...................................................................................................... 83 4. Osebnostne lastnosti .................................................................................... 84 IV. Ustvarjalne korenine nosilcev slovstvene folklore .......................................... 87 1. Rodbina ........................................................................................................ 87 a) Neposredno navezovanje enega člena v naslednji člen rodu, to je od staršev na otroke ....................................................................... 88 b) Cikcakasto preskakovanje, ko slovstvena dediščina starih staršev preskoči en člen v diahroni smeri in preide na vnuke ......................... 90 2. Vaška srenja .................................................................................................. 92 3. Nadarjenost .................................................................................................. 94 4. Učenje........................................................................................................... 96 V. Oris nekaterih vidn(ejš)ih nosilcev slovstvene folklore ................................. 97 1. Pevke in pevci ............................................................................................... 97 2. Pripovedovalci in pripovedovalke ............................................................. 102 3. Iz folkloristične statistike ........................................................................... 111 4. Folklorni obrazci ........................................................................................ 115 VI. Folklorni dogodek .......................................................................................... 115 1. Tekst ........................................................................................................... 116 a) Repertoar .............................................................................................. 116 b) Žanri ...................................................................................................... 118 c) Poetika ................................................................................................... 121 g) Jezik .................................................................................................. 122 .) Podobe, formule in klišeji .............................................................. 122 .) Kompozicija ..................................................................................... 123 – Uvodi ............................................................................................. 123 – Sklepi ............................................................................................ 124 h) Sižeji ................................................................................................. 125 i) Variante ........................................................................................... 126 – Spreminjanje fabulativnega ogrodja ........................................... 126 – Okraševanje fabule z obrobnimi sestavinami ............................. 126 – Spremembe v sižejski postavitvi dogajanja .................................. 126 – Spremembe na ravni ubeseditve ................................................. 127 2. Tekstura ...................................................................................................... 127 a) Jezikovna tekstura ................................................................................. 127 g) Barva glasu ....................................................................................... 127 .) Govorne posebnosti ........................................................................ 128 .) Glasovni razpon ............................................................................... 128 h) Tempo ............................................................................................. 128 i) Onomatopoija ................................................................................. 128 .) Skladnja ........................................................................................... 128 b) Dramatizacija teksture .......................................................................... 129 g) Mimika ............................................................................................. 129 .) Gestikulacija .................................................................................... 129 .) Kinetika ............................................................................................ 129 h) Pavza ................................................................................................ 130 3. Kontekst ...................................................................................................... 130 a) Družbenozgodovinski okvir ................................................................. 130 b) Civilizacijska diferenciacija .................................................................. 131 c) Letni čas in vreme, čas dneva .............................................................. 133 č) Predmetne okoliščine .......................................................................... 133 d) Jezikovni kontekst ................................................................................. 135 e) Sprejemalci ........................................................................................... 135 g) Slovstvena folklora je umetnost mraka .......................................... 135 .) Odrasli in otroci .............................................................................. 136 .) Otroci ............................................................................................... 137 h) Odrasli ............................................................................................. 138 i) Moški / ženske ................................................................................ 139 .) Podoživljanje ................................................................................... 141 .) Komentarji domačih ....................................................................... 142 4. Vrednote ..................................................................................................... 143 Sklep ........................................................................................................................ 144 3. SODOBNA SLOVSTVENA FOLKLORA: DA ALI NE? ................................... 146 Uvod......................................................................................................................... 146 I. Vprašanje folklornosti .................................................................................... 147 1. Navzkrižje žanrov ....................................................................................... 147 2. Še posebej o govoricah .............................................................................. 151 3. Kontekst sodobne slovstvene folklore ....................................................... 155 4. Tekstura ...................................................................................................... 157 II. Protofolklora .................................................................................................. 158 III. Metodološka vprašanja ................................................................................... 161 1. Kriteriji ....................................................................................................... 161 2. Funkcija ...................................................................................................... 163 3. Metode raziskovanja .................................................................................. 165 IV. Vprašanje kontinuitete ................................................................................... 168 1. Posodabljanje tradicijske folklore ............................................................. 168 2. Razmerje med tradicijsko in sodobno slovstveno folkloro ...................... 169 Sklep ........................................................................................................................ 170 B. PROCESUALNOST SLOVSTVENE FOLKLORE ......................................... 173 4. FOLKLORIZACIJA ............................................................................................ 175 Uvod......................................................................................................................... 175 I. Pojem .............................................................................................................. 175 II. Terminološko preciziranje ............................................................................ 176 III. Teoretični premislek ...................................................................................... 178 IV. Folklorizacija z vidika slovstvene/glasbene folkloristike .............................. 180 V. Folklorizacija in slovenska literarna veda ..................................................... 185 VI. Miniaturna analiza folklorizacije ob pesmih s podpisom Fany Hausmann... 188 1. Nasprotje med moškim in ženskim principom ........................................ 188 2. Folkloremi v pesništvu Fany Hausmann ................................................... 189 Sklep ........................................................................................................................ 200 5. TRADICIJA + STAROST – KRITERIJA SLOVSTVENE FOLKLORE ............. 201 Uvod......................................................................................................................... 201 I. O tradiciji na splošno ..................................................................................... 201 II. Tradicija kot kriterij ....................................................................................... 205 III. Modeli razlaganja tradicije v slovstveni folklori ............................................ 208 1. Psihološki /antropološki model................................................................ 208 2. Komunikacijski model ............................................................................... 211 3. Medbesedilni model .................................................................................. 212 4. Sociološki /funkcionalistični model ......................................................... 214 IV. Starost kot kriterij slovstvene folklore ........................................................... 216 1. Stare pesmi ................................................................................................. 216 2. Stare pripovedi/in šege ............................................................................. 219 V. Staro k staremu ............................................................................................... 220 Sklep ........................................................................................................................ 222 6. OD TIPIZACIJE K TIPOLOGIJI SLOVSTVENE FOLKLORE ........................ 223 Uvod......................................................................................................................... 223 I. Zgodbeni/sižejni tipi pravljic ........................................................................ 224 1. Anti Aarne .................................................................................................. 224 2. Stith Thompson ......................................................................................... 225 3. Anti Aarne, Stith Thompson ..................................................................... 228 4. Hans Jörg Uther ......................................................................................... 229 II. Strukturno-semantični tipi pravljic – Bronislava Kerbelyte ......................... 232 III. Johannes Bolte in JiŢi (Georg) Polívka ......................................................... 241 IV. Kazalo slovenskih pravljic .............................................................................. 244 V. Slovenske vzporednice in primerjave ............................................................ 246 Sklep ........................................................................................................................ 248 C. DRUGOTNE OBLIKE SLOVSTVENE FOLKLORE ..................................... 249 7. OTROŠKA SLOVSTVENA FOLKLORA .......................................................... 251 Uvod......................................................................................................................... 251 I. Funkcionalnost v poetiki otroške slovstvene folklore .................................. 252 II. Vprašanje klasifikacije .................................................................................... 253 1. Na splošno .................................................................................................. 253 2. Vprašanje uspavank ................................................................................... 255 3. Vprašanje proznih žanrov .......................................................................... 256 III. Kontekst + terminologija ............................................................................... 257 1. Ponazarjanje ............................................................................................... 257 2. Oponašanje ................................................................................................ 258 3. Vzdevki ali prevračanje imen .................................................................... 258 4. Imenske zbadljivke ..................................................................................... 259 5. Izštevanke ob lovljenju in skrivanju .......................................................... 259 6. Pogovori z živalicami .................................................................................. 259 IV. Mestno okolje ................................................................................................. 260 V. Razmerje med poezijo in prozo .................................................................... 260 Sklep ........................................................................................................................ 263 8. SLOVSTVENI FOLKLORIZEM ........................................................................ 264 Uvod......................................................................................................................... 264 I. Terminologizacija........................................................................................... 264 II. Teoretični premisleki ..................................................................................... 266 III. Kočljivost etnoloških kriterijev za opredeljevanje slovstvenega folklorizma....269 IV. Slovstveni folklorizem kot trivialna izpeljava slovstvene folklore ................ 271 1. Tekst ........................................................................................................... 272 2. Tekstura ...................................................................................................... 272 3. Kontekst ...................................................................................................... 273 V. Oblike slovstvenega folklorizma .................................................................... 274 1. Vprašanje izbire naslovnikov ..................................................................... 274 2. Izbira naslovov ............................................................................................ 274 3. Posegi v strukturo besedila ........................................................................ 275 4. Ilustriranje .................................................................................................. 275 5. Zvijače v avdiovizualnih sredstvih obveščanja........................................... 276 VI. Funkcije slovstvenega folklorizma ................................................................. 276 1. Domoljubna funkcija ................................................................................. 276 2. Kulturna funkcija ....................................................................................... 277 3. Vzgojna funkcija ......................................................................................... 278 4. Medijska funkcija ....................................................................................... 278 5. Komercialna funkcija ................................................................................. 279 Sklep ........................................................................................................................ 279 9. AVDIOVIZUALIZACIJA SLOVSTVENE FOLKLORE ..................................... 280 Uvod......................................................................................................................... 280 I. Teoretični preizkus ........................................................................................ 281 1. Telefon ....................................................................................................... 281 2. Računalnik ................................................................................................. 282 II. Proces defolklorizacije ................................................................................... 283 1. Radio ........................................................................................................... 283 2. Gramofonske plošče, kasete, zgoščenke ................................................... 284 3. Televizija, film ............................................................................................ 286 III. Metodične novosti za terensko delo .............................................................. 287 1. Fonograf ..................................................................................................... 287 2. Magnetofon, kasetofon, diktafon .............................................................. 287 3. Video tehnika ............................................................................................. 288 IV. Elektronska tehnika za nove generacije........................................................ 288 1. Inovacijski projekt na osnovni šoli Maksa Pleteršnika v Pišecah ............. 288 2. Nadaljnjemu sodelovanju v premislek ...................................................... 290 3. Interaktivna knjiga pri Matični knjižnici Kamnik .................................... 290 Sklep ........................................................................................................................ 292 Č. AVTORIZACIJA SLOVSTVENE FOLKLORE................................................ 293 10. POUSTVARJANJE SLOVSTVENE FOLKLORE ............................................ 295 Uvod......................................................................................................................... 295 I. Tuji teoretični in praktični zgledi ................................................................. 296 1. »Grimmove pravljice« ................................................................................ 296 2. »Kleinpaulova Poetika« ............................................................................. 299 II. Posegi v slovenska folklorna pesemska besedila ........................................... 306 1. Moralni nagibi ............................................................................................ 306 2. Estetsko poustvarjanje ............................................................................... 310 III. Razmerja med vezano in nevezano besedo .................................................. 315 1. Prepesnjevanje prozne folklore v pesem .................................................. 316 2. Slovenska prozna folklora, prepesnjena v nemščino ............................... 321 3. Prevodi slovenske pesemske folklore ........................................................ 322 4. Predelava pesmi v prozo ............................................................................ 322 IV. Med »Scilo in Karibdo« na domačih tleh ..................................................... 327 1. Ivan Grafenauer ......................................................................................... 327 2. Milko Matičetov.......................................................................................... 328 3. Franc Černigoj ........................................................................................... 328 Sklep ........................................................................................................................ 332 11. BIBLIOFILSKO LITERARJENJE SLOVSTVENE FOLKLORE ..................... 333 Uvod......................................................................................................................... 333 I. Pesmi ............................................................................................................... 334 1. Istrske ljudske pesmi .................................................................................. 334 2. Pesmice ....................................................................................................... 334 3. Prekmurske in prleške ............................................................................... 336 4. Porabske pesmi .......................................................................................... 336 5. Čez Boko gre čeča ...................................................................................... 337 II. Proza ............................................................................................................... 338 1. Slovenske narodne pravljice ...................................................................... 338 2. Zlata ptica ................................................................................................... 338 3. Trdinove bajke in povesti o Gorjancih ..................................................... 338 4. Pravce mojga tat an moje mame ............................................................... 339 5. Pravljice za odrasle ..................................................................................... 340 6. Zmaj v Postojnski jami ............................................................................... 340 7. … Antada … (pravce) ............................................................................... 340 8. Naše pravce ................................................................................................ 341 9. Začarani grad ............................................................................................. 342 10. Pravljice iz Dobrepolja ............................................................................. 342 11. Legende in pripovedi na Konjiškem ...................................................... 342 12. Božična legenda ....................................................................................... 343 13. Babno vino ali legende z žusemskega gradu .......................................... 343 14. Legende grofije Žusemske ...................................................................... 344 15. Na Klužah tice strašijo ............................................................................. 345 16. Perkmandeljc ........................................................................................... 345 17. Tržiške ta fletne ....................................................................................... 346 18. Veronika z Malega gradu ........................................................................ 346 19. Pripovedka o zakleti grajski hčeri ........................................................... 347 20. Tržiške zmajske ........................................................................................ 347 21. Pripovedovali so jih mati moja ................................................................ 348 Sklep ........................................................................................................................ 349 12. LITERARIZACIJA SLOVSTVENE FOLKLORE ............................................. 352 Uvod......................................................................................................................... 352 I. Medbesedilnost .............................................................................................. 352 II. Literarizacija ................................................................................................... 353 III. Sintetičen oris od začetkov slovenske literature ........................................... 354 IV. Postopki literarizacije v sodobnem slovenskem romanu ............................. 360 1. Teoretični tloris ......................................................................................... 361 2. Empirična analiza ...................................................................................... 362 a) Ravnina teksture ................................................................................... 362 g) Jezikovna tekstura ........................................................................... 362 .) Dramatizacija teksture .................................................................... 369 b) Ravnina konteksta ................................................................................ 380 g) Kraj in čas ........................................................................................ 380 .) Institucija sprejemalca .................................................................... 380 .) Družbeni kontekst ........................................................................... 381 h) Predmetni kontekst ......................................................................... 383 i) Emocionalni kontekst ..................................................................... 385 .) Jezikovni kontekst ........................................................................... 386 c) Ravnina teksta ....................................................................................... 386 g) Drobna slovstvena folklora ............................................................. 387 – Vzdevki .......................................................................................... 387 – Besedne igre ................................................................................. 388 – Hišna imena ................................................................................. 388 – Frazemi ......................................................................................... 389 – Primerjalna rekla .......................................................................... 389 – Pregovori ...................................................................................... 390 – Uroki ............................................................................................. 391 – Zagovori ........................................................................................ 391 .) Folklorne in druge pesmi ............................................................... 392 .) Folklorne in drugačne pripovedi ................................................... 396 – Pravljice ......................................................................................... 396 – Bajke ............................................................................................. 397 – Legendne povedke ....................................................................... 403 – Razlagalne povedke ..................................................................... 406 – Zgodovinske povedke .................................................................. 407 – Socialne povedke ......................................................................... 408 – Šaljive povedke ............................................................................. 409 Sklep ........................................................................................................................ 411 SKLEP: POGLAVITNI REZULTATI IN PERSPEKTIVE NADALJNJEGA RAZVOJA SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORISTIKE NA MEJI DVEH TISOČLETIJ ............................................................................................................ 413 Uvod......................................................................................................................... 413 I. Folklorna motivika skozi čas .......................................................................... 414 II. Predzgodovina problema ............................................................................... 416 III. Slovstvena folkloristika ................................................................................... 417 1. Predmet ...................................................................................................... 417 a) Jezik; folklorni obrazci ......................................................................... 418 b) Pesmi ..................................................................................................... 422 c) Proza ...................................................................................................... 427 2. Terminologija ............................................................................................ 433 3. Metoda ........................................................................................................ 434 IV. Rezultati dela .................................................................................................. 443 1. Objave ......................................................................................................... 443 2. Znanstveni dosežki ..................................................................................... 444 3. Pedagoška dejavnost .................................................................................. 446 V. Perspektive nadaljnjega razvoja ..................................................................... 446 Sklep ........................................................................................................................ 449 Objave ...................................................................................................................... 451 Summary .................................................................................................................. 453 Viri in literatura ...................................................................................................... 471 Razčlenjeno kazalo.................................................................................................. 495