ANTON VOGRINEC
Angelica in škorček.
§ngelica je bila deklica mehkega srca. Z vsako stvarco je imela usmiljenje. Najbolj je pa vendar ljubila ptičice. Srčece bi jo bolelo, če bi jih morala gledati pozimi stradajoče. Zaradi tega jim je pokladala po= zimi živež na določeni prostor ter je z veseljem opa= zovala, kako so odnašale zrnca in drobtinice ter jih na bližnjem drevesu kljuvale. Vesela jih je bila, če= ravno ni bilo med njimi njenega najljubšega prija« teljčka škorca, ki se je jeseni od nje poslovil ter se napotil v tople kraje.
Zadnjega svečna je Angelica precej zgodaj vstala ter je šla po= gledat pod milo nebo. Zaslišala je tožnomilo žvrgoljenje. Pogledala
41
je na bližnje drevo, na katerem so bile valilnice, ter je tam zagledala škorčka, ki je vzdigoval krilca in je žvrgolel. Od veselja je nehote vzkliknila: »Dobro jutro, ljubi škorček! Pozdravljen mi, dragi pri= jateljček! Kako, da si že tako zgodaj tukaj? Ali ne vidiš, da še sneg pokriva hribe in doline?«
Škorček je odnehal peti, presenečeno pogledal Angelico ter jel govoriti: »Draga Angelica! Povem ti, da se mi je godilo čez zimo dobro. Bil sem tam, kjer ne poznajo mraza, in miza za kosilce mi je bila vedno pogrnjena. Ostal sem namreč jeseni na otoku Siciliji. Bil sem že večkrat tam ter sem se veselil življenja v času, ko ščinkavci, vrabci in sinice tukaj zmrazujejo in stradajo. Letos me ni več vztrpelo na otoku, želel sem in hotel sem prvi priti v ljubljeno Slovenijo, svoj rojstni kraj. Zaradi tega sem tako zgodaj tukaj. Naglo sem preletel italijansko zemljo, sfrčal čez Jadransko morje ter sem si nekoliko odpočil nekje med Trstom in Reko. Po kratkem odmoru sem se spet vzdign.il v zrak, da si ogledam bližnjo okolico ter si kaj poiščem. za lačni želodček. Prebrskal sem po kraškem svetu marsikateri grmič, preiskal marsikatero skalnato razpoklino ter sem se zatekel po pri* jaznih, rodovitnih dolinicah tudi v bližino človeških stanovanj.
Tukaj sem slišal vzdihe, stoke in klice obupa tisocih ljudi; videl sem pa tudi prizore samozatajevanja, samozavesti, navdušenosti, ma« ščevalnosti, neustrašenosti in odločnosti. Nisem sicer vedel, kaj vse to pomeni, slutil sem samo, da je narod tukaj nesrečen. Postal sem ža« losten in solza pomilovanja in usmiljenja mi je prikipela iz oči. Vesel sem, da sem zopet tukaj.«
Angelica je škorčka pazno poslušala, ker je vedela, kaj pomenijo "vzdihi, ki jih je slišal, kaj pomenijo prizori, ki jih je videl, in mu je odgovorila: »Vedi, dragi škorček, da si preletel Julijsko Krajino s solnčno Gorico, kjer prebivajo naši najzavednejši bratje Primorci, ki jih je pohlepni Italijan vkoval v suženjske verige ter jih oplenil svo* bode, za katero so se pred leti tako neustrašeno borili. Vedi, da so njih vzdihi in stoki izraz najglobljega slovanskega čuvstva, izražajo strah pred bodočnostjo, hrepenenje po svobodi, hrepenenje po združenju z nami osvobojenimi brati in sestrami. Vedi, da ti naši bratje in sestre prebivajo v naši neodrešeni domovini! Vedi pa tudi, da je ta neodre* šena domovina nekdanje bojno polje, posuto s slovanskimi grabovi, ki si jo je prisvojil Italijan, vedi, da je to zemlja nesreče, sovraštva in gorja!«
S povešenimi krilci in s sklonjeno glavo ter navidezno brezbrižen je poslušal škorček Angelico in ko je končala, se je vzravnal ter se zavzel: »Da, res, Angelica, spomnijam se na grozovitosti, ki so se
42
godile pred nekoliko leti v sedanji neodrešeni domovini. Bila je menda res vojna, kakor praviš. Na svojem poletu v južne kraje in nazaj sem videl letati po zraku grozne pošasti, iz katerih so švigali bliski. Po vsej pokrajini ob Soči se je razlegalo treskanje in grmenje, ki je iz smrad« nih prepadov tu in tam splašilo gladne jate črnih vranov. — Tudi mene je obšla groza. To naj ti bo dovolj. Pripovedova! bi ti lahko še o groznejših rečeh, a to bi preveč pretreslo tvojo mlado dušo.«
Angelica bi mu bila še rada kaj odgovorila, a ni mogla. Otožnost se je polastila njene duše. Škorček pa se je naglo vzdignil ter odletel v bližnji gozd, da si poišče kosilca.
Vzradoščena sicer, da je zopet videla ljubega škorčka, se je Ange*' lica vendar žalostnega srca*vrnila v svojo sobo.
V šoli pa je svojim součenkam pripovedovala o škorčku in o kruti usodi naših bratov in sester v neodrešeni domovini.