Poitalna plačana v gotovini
ŽENSKI
S V E T
LETO XV / 1937 I DECEMBER
Ljuba Prenner: Mejniki / Vida Täufer: Jesehski razgledi / ErnaMuser: Mati / Meta Koren: Glad / Pavla HoCevar: Ob štirideset letnici prvega našega ženskega lista/Marica Na-dlešek-Bartol: Ob spominiii na Simona Gregorčiča / Plesni-Car: Ob spominu na pozabljeno pesnico / Kritike in poročila / Obzornik / Priloge: Naš dom, modna priloga, krojna pola
v VELIKI IZBIRI
ženski Svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina za list z gospodinjsko prilogo „NaS dom", modno prilogo ter krojno polo z ročnimi deli znaia din 64-—, polletna din 32'—, četrtletna din 16-—, Posamezna številka din 6'—. Sam list s prilogo „Nai dom" din «•—, same priloge din 48-—. Za Italijo Lit. 24 —, posamezna številka Lit. 2'50; za ostalo Inozemstvo din 85'—. Rač. pošt. hran. v Ljubljani št. 14004. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ul. 12/11. Tel. 32-80 Izdaja Konzorcij Ženski
Svet v LiubljanL Za konzorcij in uredništvo odgovorna Milka Martelanc. Tlibi tiskarna Veit In drug, družba z o. z., Vir, p. Domžale (Predstavnik P. Veit, Vir).

LJUBLJANA / LETO XV / DECEMBER 1937
Mejniki
Ljub a Prenner (Dalje)
Vobachov Egon jfe imel mačka. Zato je krenil na sprehod.
Snoči je bil popival z mladim Sribarjem, llugonovim polbratom Ivanom.
Mladi mu je pripovedoval, da zasledujejo Zoričevega Ivana, njegovega nekdanjega sošolca in zarocenca Bendetove Rezike, kot dezerterja!
„Ce ga dobe, bo obešen," je bil dejal fant in potem mu je šc govoril o veliko-slovanskih težnjah, ki jih goje omladinci!
Torej je zanj in za njegove bodoSe pesmi takorekoč že vse izgubljeno ? Ah ne! Začeti je treba in sicer še danes!
Ali bo moral Zoričev Ivan res umreti na vislicah? Umreti? Ali se zaveda, kaj je to, kar se bo zgodilo z njim? Ali upa na rešitev? Ali se zaveda, da mu bo vi-v zadrgnila vrat — da ne bo v naslednji minuti nič več videl, čutil, dihal — živel. Ali bo še v zadnjem trenutku videl svojo ljubico, Bendetovo Reziko, v prijazni svetli obleki, s kodri v čelo in s smehljajočimi se očmi? Ali pa jo bo videl ob ^ebi, tako, kakršna je bila v trenutku slovesa? Morda pa ne bo mislil nanjo, morda bo mislil na ta-svoj dom, morda na ono zeleno liso tam na Pohorju, ki se spomladi prva ozeleni ? Ali pa bo videl le vrv pred seboj in potem, ko se ovije krog njegovega razgaljenega vratu in stisne — ki-vavi krogi, poslednji živalski, vse bitje zgrabeči upor življenja — in kaj ? Kaj potem ? Nič ? Zares nič . . . ?
Egon je zastokal. Nikogar ni bilo videti v sončnem poletnem jutru.
Pa ga je bilo malo sram. Kaj če bi ga sedaj kdo videl! Najbrže še živi Zoričev kje na varnem v prostrani Rnsiji in Avstrijci ga nikdar ne dobe — in to je dobro!
Po cesti, v katero se je stekala pešpot tik pred kolodvorom, je prihajal vojak. Egonu se je zdel znan. Saj res — to je mladi Logar iz Legna, ki je vojaško pozdravil in hotel mimo.
„Kam pa, gospod Logar?"
„Nazaj — gospod Vobach!"
„Kje služite?"
„87. proti Rusom!"
Egon se mu je pridružil.
„Kje pa imate ženo? Ali vas ne spremlja?"
„To ni za ženske! Opravim kar sam!" je prisiljeno se smeje odvrnil oni in se poslovil. Prišla sta že pred postajno poslopje.
„Srečno se vrnite!" je še Egon zakUcal za njim. In ker Vekselfika ni pustil nikogar na peron, ki ni imel vozne karte, se je naslonil na leseno ograjo, ob kateri jih je stalo že mnogo, ki so čakali le na to, kaj prinese vlakec novega in zanimivega.
Končno rezek pisk in pred peron je prisopihala stara mašinca, za katero so se ponižno vlekli štirje vagoni s poštnini vozom vred.
„Stadt Untersberg!" (slovensko: mesto Podgorica, je bilo že od začetka vojne prebeljeno).
Vračal se je v mesto. Tik pred njim je šla cela gruča deklet in vojakov. Kako pa so te prišle sredi uradnih ur gori na kolodvor? To so te Irajle z glavarstva, davkarije
■281
in sodnije, ki so sedaj „uradnice" in si- na ta račiin že lahko privoščijo prifrkan nos in. lepe obleke!	.	.
No, ljudje.v mestu gotovo že nekaj časa čakajo na krušne in sladkorne karte, te frklje pa se izprehajajo tod okoli — in še s terai srardljivci! '
Egon Vobach je bil sedaj pač nasprotnik vojne in vojaštva! ' •	- . .
„No — Egon ~ kaj pa pesniš tako črnega, da gledaš talko jezno ?" ga je preplašil znan ženski glas. O — Anica Erkmanova — paa-don — Naškova. •
„O, Ajiica!"
„Pri vlaku sem te že videla, pa si bil tako pesniško zatopljen!"
,,Kaj še! Kaj si pa.delala pri vlaku? Spremljala?"
„Ah ne! Teodorja sem šla čakat!"
„Ali je pisal, da pride ?"
„Ne! Saj je bil pred ki-atMm doma in on — saj veš kakšen je ^ on -že ne dobi kmalu dopusta! Grem kar tako, Mislim si, morda ga pa le veter prinese. .Saj veš, dolgčas je vendar in skrbi me . . Zadnje besede je izpregovorila zelo tiho. .
Seveda jo skibi. Teodorje najbrže „p. v." in menda se imata zelo rada! Ubogi Jfeodor!.
„Razumem! Sicer pa — kako pa je meni. Ves dan te neumne čveke!"
„Vidiš, tem tu spredaj ni nikoli dolgčas!"
„Ravno prej sem mislil, da imajo te frklje zdaj zlate čase! Kako pa da imajo toliko prostega časa? Kaj pa pisarna?"
„Danes? Ali nisi bral časopisov? Danes spet slavimo neko zmago „A tiikoi"
„Kaj ? Ti se tega ne veseliš ?"	' '
„Seveda se veselim! Saj sem vendar dober patriot!" jc dejal bridko se reže. '
„ISTo, kaj pa ti jć? Tudi ti?" je vprašala precej ostro, in se ozrla vanj.
Kako lepe oči ima! Precej velike zenice, ki jih obdaja temnorjav kolobar.
„Egon, kako me pa gledaš?"
„Kako ?" je vprašal naglo.
„Tako čudno!" se je zasmejala prisiljeno in umaknila pogled.
Potem sta govorila o pokvarjeni Podgorici in se ob Erkmanovi hiši poslovila. Povabila ga je, naj jo pride včasih obiskat, da ji ne bo tako dolgčas. Teodor nanj prav gotovo ne bo ljubosumen.
Egon je šel proti -domu. Glami trg je bil res ves v zastavah. Te zastave, pot onih deklet in zamolklo bučanje sem s soške fronte — ali so to že oznanila žetve? Smrt, lakota, beda, vlačugarstvo ?
16. ■ ■ . ' Kdaj in kako se bo končalo?
Koledar je sicer že zaznamoval prvi pomladanski dan, a v Vilunjski dolini je bila se vedno trda zima. Sneg jc ležal še na debelo, po ravnini in v gi-abah, na gorah .in po gričih in rebrih še ni bilo videti temnega madeža.
Ko je Engelmanov Jaka to zimo umiral na svoji slamnjači v podgoriški ubožnici, je dobival od svojih sorodnikov, Štancerjevih, apotekarjevih in Niessovih jedi, kijih sicer ni bilo mogoče več iztakniti. A osemdeseiletni starec je pogoltnil komaj pol grižljaja, vse ostalo je moral pustiti drugim, ki so se kar trgali za te ostanke starega, smrd- • Ijivega Jake. Sicer pa je bilo bahšeta strah, ker je Jaka vedno govoril in khcal in ropotal po svoji čumnati. Živel je le še z duhovi, saj ga sicer ni nihče obiskal.
Naenkrat pa se je odločil in zap ove dal poslom, ki so mu dpnašali hrano, naj povedo doma, da se naj v nedeljo po maši zbero vsi njegovi sorodniki pri njem. Naj telegrafirajo tudi po njegovega nečaka Engelmana.
In v soboto je res prišel Fric Engelman na dopust.
Plašni fant se je bil prelevil v čokatega rusobradca jjo kovu svojega očeta. Ne-• oženjen, a vendar ne zanemaijen samec, niti gizdavi večni ženin, je težko zapustil svojo
282 •• .
hišo in obrt, ki si jo je ijil takoj, kö jo je prevzel, preuredil po novih vzorih. Ker pa je bil mrtev tudi svak Stancer, je bila medtem krznarija zaprta, delavnica zapuščena in na vTatih zaprte ,prodajalnice zapisano: „Začasno zaprto!" In to je bilo Fricu najhuje: Seveda — če bi njega zmanjkalo, kar se prav lahko zgodi v tej prokleti vojni, za zapuščino bi se ljubi sorodniki.že pobrigali!
To soboto je torej prišel Fric spet domov. To je jezno godrnjal!'Oblast je kar — meni nič, tebi nič — nakazala beguncem z Goriškega stanovanje v njegovi hiši in z njegovim pohištvom!
Nevoljen je šel li svaku v apoteko, potem k sestri Stancerki in tam mesto veselega svidenja zabavljal nad neverjetno predijznostjo podgoriške mestne občine in c. kr. glavarstva! Poleg vseh nadlog gladovanja, vojaščine,' fronte in vojne še ta nadloga v lastni hiši!
Najmanj desetkrat je šel ta dan iz svoje hiše in spet tja nazaj, se mudil v delavnici Ü1 zračil prodajalno,'kjer so prhnele stare d!akovine.
■ In ob tem opravku ga je dobila gospa Mullijeva, kakor se mu je predstavila. Ta je torej s svojimi tremi otroki in staro deklo stanovala v njegovem prvem nadstropju! Povedala je, da je žena gimnazijskega profesorja iz Gorice, da služi mož kot častnik na ■fronti, da so že pol leta brez stalne strehe in naj jih za božjo voljo ne nažene iz hiše, • ker nimajo kam iti. Pa kako ga je prosila oproščenja! Fricu je bilo naravnost nerodjio. Saj to niso oni begunci, o katerih so mu pravili tovariši, to ni nasilna, kradljiva in nemarna sodrga, ki bi mu zasvinjala hišo. Prav po nepotrebnem se je jezil!
V iiedeljo zjutraj je šel k maši. Y tej cerkvi, ob onem kamnu, jc bil krščen tudi on. Za botra mu je bi! stari gospod Cajetan Niess. Sem je hodil kot otrok h maši. Nad prižnico še vedno dirka sveti Elija na zlatem vozu in z zlatimi konji v nebesa — kako, dirka v tej mirni, malomestni cerkvici — pa ni nič sličen dirkaču, ki lomi in gazi po sedanji Evropi! Fej! Saj ni da bi mislil na to, kako bo jutri. Saj je že toliko let minilo, ko si šel k nedeljski maši v zavesti, da se boš opoldne dobro najedel in popoldne na-dremal. Da ne bo treba lakati ob trdem, neužitnejn komisu in teh svinjskih pomijah, ki jim pravijo „Kraftsuppe"! Nekoč smo jedli ob nedeljah možganski ragout! Fej! Možganski ragout iz razbitih čepinj! Kar pljunil bi, če bi ne bil tako navajen te svinjarije, da si se že popolnoma odvadil pljuvanju in povraćanju! In kar.čveka ta „povidl" tu na prižnici, je tudi — velika „šranda"! „der heilige Streit um's 'Vaterland!" Hodi k vragu!.
Z'unaj cerkve je počakal na svojce.
„Pojdimo k stricu!" je predlagal.	.
„Le pojdite!" je naglo odvrnil apotekar in se nameril v drago smer. „Saj veš Fric — lekarna, posli, ljudje, ki čakajo . . Štanceijeva je plašno gledala v brata, le malo nejevoljneje gospa apotekarjeva, otrokom pa je menda šlo kar na jok. No, bo šel pa sam, kaj bi se prerekal s svojimi sestrami, Nlessovim pa tudi ne bo žal, če jim ni ti-eba hoditi k Jaki. ■
„Städtisches Bttrgerspital!" Tu je stala nekdaj stara šola!
Stopil je v hladno, ozko vežo enonadstropnega, od zunaj na videz čednega poslopja.
•Potrkal je na zadnjih \Tatih in vstopil.
Fej, kako je smrdelo! Skoraj ravno tako so smrdeli oni mrliči, ki jih je bila lani poleti vrgla italijanska granata iz grobov prenapolnjenega vojaškega pokopališča.
In to, kar je migljalo tam pod odejo, ta troha življenja, v gnijočem, mrliškem telesu, naj bo Jaka! Raka ima! Fric je šiloma stopil za pol koraka bliže in dejal trdno: „Dobro jutro, stric!"
Velika zevajoča rona sq bila brezzoba usta v razjedeni lobanji, na kateri ni bilo lasu, niti nosa, komaj dvoje krvavih, solzečih se oči, ki so blodile po Fricovem obrazu. ' Ali'ga je sploh spoznal? Zdaj, so se oči zaprle. Moj Bog, saj sploh nima nosu, ves je razjeden — podočne kosti bodo zdaj zdaj predrle trohnečo kožo, — o človek, fej, sto-- krat fej!
283-
Zdaj je bolnik nekaj kriknil, poicm pa se je kar vsulo besed iz maliedrave odprtine, ki bi naj bila njegova usfa. In oči — oči so bile uprte naravnošt vanj — v Frica!
„Zaprli so me, moj ljubi, zaprli! Tebe so pa ujeli, kaj ne? Pravijo, da sem jaz zapalil . . . Jaka bo umrl, da, da, Jaka bo umrl — vsi bomo umrli, ker so nas zaprli Kari, K a a r 1 . . .»
Jezus, kako je to hreščalo in davilo, mrmralo iu se pregibalo! In ta pogled! Oči se ne umaknejo, vedno vanj strme, ali niso že ostcklenele, ali se ni zenica baš sedaj premaknila, ali že ni vse pri kraju?
Jaka je zatulil, spet zahreščal.
Fric si je tiščal nos, saj ni mogel več stopiti bliže. Pobegnil je domov. — Fej, ali ni dovolj svinjarij še doživel?
In ko mu je prišel stari Goršina, občinski redar in sedanji mežnar, povedat, da je Jaka umrl in kam naj ga denejo na mrtvaški oder, je Fric odločil: „Kar v krsto z njim, zapreti in v mrtvašnico!"
Dva dni pozneje so ga pokopali.
In je bil vseeno pokopan v rodbinsko grobnico Engelmanov, njegova krsta bo stala poleg krste visokočislanega gospoda Karla, njegovega brata.
Najbrže bom jaz prihodnji, si je mislil Fric. No, za njim tudi ne bo treba jokati, kakor ni treba jokati za Jako. To so vsaj prijetni pogrebi!
Od sv. Helene je zavel mehek jug, sonce se je pripeljalo na debelem oblaku preko Pohorja in misli so splavale daleč proč od pokopališča in smrti.
Ali bo res še kdaj pomlad?
Taka prava, vesela pomlad?
Brez fronte in krušnih kart? Brez ranjencev in vojnih posojil? Brez aprovizacije in oblek iz kopriv? Brez uši in vojaških pankrtov?
Pri Vobachu v stranski sobici so politizirali Podgoričani. Načelovnl je družbi Rudolf Niess, poleg njega je stoloval Se vedno trgovec Wommer, stari čevljar Pirš, apotekar, gospod tovarnar usnja Franc Rednak in njegov konkm-ent Franc Strenar, čigar obrt je polagoma skopnela.na nič. Največ pa je govoril gospod nadučitelj Gerber, debel, kratkoviden možiček, največji patriot, glavni agitator za vojna posojila, kateri je sam žrtvoval vse svoje priliranjene groše. Dnevno je prebral „Grazer Tageszeitung" in si naročal revijo „Der Weltkrieg", na podlagi katere je prerokoval združenim armadam sijajno zmago. Nad njegovimi stanovanjskimi vrati pa je visela tablica z napisom: „Gott strafe England!"
Prisedli so tudi dmgi uradniki in skoro vsak, kdor je hotel — saj je bila vojna precej zmedla tudi podgoriško družbo iu njeno etiketo.
„Boste videli, še to leto bomo praznovali mir in zmago obenem!" je prerokoval gospod nadučitelj Gerber.
„Ah — kaj še! Ta vojna se lahko zavleče še za par let!" je ugovarjal postavni davkar, za katerega politično pripadnost se ni moglo nič kaj reči.
V tem je pripeljal apotekar s seboj Frica. To je bilo pozdravljanja! Gospod nadučitelj je celo nekaj govoril o junakih sive fronte, ki s svojo srčno krvjo opira podgoriško čast.
Krempelj prismojeni! si je mislilTric in sedel med rojake, napol jezen, napol radoveden, kakor da bi bil prišel v cirkus. Seveda so vsa vprašanja letela vanj in nadučitelj Gerber je bil izpraševalec.
„Kako se pa drži Italijan ? Zahrbten in bojazljiv — kaj ne ? O — saj se poznamo 1 S to bando opravimo na kratko !"
„Ilm!" je zabrundal Fric. Kaj bi odgovarjal. tem zelnim glavam? Če jim pove resnico, mu skočijo ti v znamenju „Viribus unitis" pobarvani petelini takoj v obraz — škoda bi bilo divje vojaške brade.
284-
„Kdaj prodrete fronto?. To vendar ne more biti tako težko!"
„Mnogo teže, kot si vi ta predstavljate, gospoda!"
„Ah, kaj še! Le pravega generala ni! Jaz bi že vedel, kaj naredim! Hura! Hura! ŠtUrin! Pa po njih in kakor bi trenil, smo v Rimu! Potem pa mirovni pogoji! Ti Anglež, ki si vojno zakrivil, plačaš toliko, ti Italijan nam prepustiš našo zgodovinsko Lorobar-dijo, Francoz odstopi Nemčiji vse kolonije — ha, stavim, da bi bilo v štirih tednili vojne konec in tak konec, da bi Avstrija s svojimi četami plavala v zlatu in moki, rižu, sladkorju in tobaku! Seveda — Cehe in druge take — sploh pa tega Korošca, ki se predrzne na Dunaju pred samim cesarjem uganjati take komedije, bi dal pobesiti na-telegrafske droge — takoj! Saj ne razumem, kako je kaj takega sploh mogoče? Zakaj ga ne zapro, obesijo?"
„Vsega so krivi naši generali!" je pripomnil nek uradnik važno!
„Skoraj bi dejal, da imate prav!" je dejal nadučitelj in se obrnil k Fricu. „Glejte, gospod Engelman — jaz si ne morem razložiti, kaj sploh delajo ti gospodje tam doli, da nobena ofenziva ne prinese uspeha. Naši vojaki, naša cesarska vojska, je vendar hrabra, požrtvovalna in vedno zvesta svoji prisegi cesarju in domovini."
Kaj bi odgovoril ? Privoščil bi jim, da jih vrag le enkrat postavi v „štelimgo" med Sveto goro in Sabotinom, pa bi se jim napele hlače! — Ako bodo še mnogo govoričili, jim res pove resnico, ali pa mahne tegale tu po gobcu — ti vol šolski!
„Na zdravje naši vojski!" je povzel nadučitelj in stoje nazdravil cesarju, vojski in zmagi.
Tudi Fric je moral vstati z njimi. Da bi jih koklja brcnila!
Potem so čvekali naprej. O dunajski politiki so govorili in o tem Korošcu, ki po nerazumljivi slepoti oblasti mirno sedi na Dunaju in si brusi svoj farški jezik ob stvareh, ki jih niti misliti ne bi smel!
Potem je prišel še predstojnik podgoriške žandarmerijske postaje. O ta je bil šele moder in vseveden! Podgoriški parlament je zboroval.
Če bi. človek ne bil Fric Engelman, v čigar žilah se pretaka že nekoliko pregosta kri starega meščanskega rodu, bi mu današnji večer prinesel zabeljeno kazen vojaškega sodišča, tako pa — se le napiješ vina, ki so ga Slovenske gorice in Haloze kljub vojni
in peklu rosile slajšega in mamljivejšega kot kdaj poprej.
*
v	Jf
Cvetna nedelja. Prva lepa pomladanska nedelja, ki jo je ujela Šribarjeva zalega za svoj popoldanski izprehod na Legen.
Šribar je vodil za roko svojo najmlajšo hčerko Renatko, ki se je zanimala za vse, ža oni grm ob poti, za bajar pod klancem, češ, ali so ribe notri, in za bajtarskega psa, ki jih je, mimoidoče, oblajal.
Z materjo zadaj sta hodili Pepca in Malika. Obe si že služita denar. Morda bo sčasoma le laže zanj, ko mu otroci doraščajo drug za drugim.
Da bi le Peter ne bil tak! Ivo bo moral še priliodnje leto napraviti maturo. In Hugo! Bog ve, kako bo z njim. Dosedaj je imel še srečo. Niti ranjen ni bil!
„Ali je babica zelo stara ga je vprašala Renatka.
„Da — sedaj je že zelo stara!" Moj Bog, kje so časi, ko je bila babica še postavna gospodinja! Najraje bi dekletcu pripovedoval, kako je kot šolarček begal po tem klancu — štirikrat na dan, dvakrat navzdol, dvakrat nazaj. Pa njegovi otroci bi se morda na tihem posmehovali očetu, ki jc bil kot deček sličen njihovim sošolcem iz" okoliške šole v tri-četrtinskih hlačali, smešnem jopiču in še smešnejšem, okroglem klobučku, ki jih na ' vsem svetu take nosijo menda samo vilunjski dečki.
Tik pod klancem ob cesti je ležal cel kup dolgili in debelili smrekovih brun, ki jih je nekoliko pocrnila menda že tretja zima.
Te si je bil Miha pripeljal iz gozda, predno je vedel, da bo moral vse skupaj pustiti in oditi. Hotel je sezidati tu doli nov Logarjev dom — babica je priganjala, češ,
2128-
.pr^ svojo,, smrtjo hotem" se fsaraa prestopiti növ-.prag. Pa je moral Miha iti in;si,koplje--kje'dal^c rov'zla dom, 'ki mu bo "morda tudi grob, babica pa nikdar ne bo dočakala novega pragu."	:■",■■,,,	■ , ■-"■
.PoĆMi in v redu so prilezli do Legenskega dvGia.
Nehote se je Šribar jel smejati, kg so prestöpili.v dvoriš,če.. Spet eiikrat'doma! ■Odšli so v hišo, prvi je stopil ,Šribar preko praga. " '	' ■ ■ '
Ob peči je čepela babica, za veliko mizo pa je sama sedela ■ mlada Mihova žena , in listala po pi-atiki. Dolgo in hrupno so se pozdravljali.	, . ■ .
,Šribar se je sklpnil.k, babici in jo privedel k mizi.. ■	" ,
2ena ga je gledala. Moj Bog; kako rad je ta človek tu gori! Kar.ves se sprem'eni. . Vsem njegovim kretnjam, obrazu, ki seje razlezel vsprožčen smehljaj in očemi katerih' običajna, dolgočasna strogost se je umaknila dečji radovednosti,,važnosti, in smehu — vsemu človeku se je poznalo; da je ves njihov, ves legenski. Stara babica je' iila položila svojo staro, velo roko na njegovo zapestje, gleda ga in se ma smeji, kakoi: " daje njen:	; "
Pravkar je položila mlada gospodinja pred gospo Mali velik hleb kmečkep kruha • . "in ■ velela še napol sramežljivo: „"Vrežite si kndia, proshn !'■' „Trežite si no," je ponujala gospodinja, pokojnega Petra žena, babica pa je le pokimala. proti njej, češ," le: vzenute si, saj Je za vas.	, {Konec v posebni-prilogil),'.
Jesenski razgledi
Vida Täufer
L	■
Pobočja hribov megla je zakrila.
.	Po drevju listje v zlatu se leskeče,	- -
na zemljo pada, ,z vetrom zatrepeče; jesen se je v deželo naselila.
Poslednji kras po vrtu raztrosila. Bledijo rdeče rože sredi gneče rumenili krizantem in zro boječe jesen, ki se je v hladu zasvetila.
Zidove hiš zastirajo, lestenci,
koruzne storže so povili v kite,	. .■ ■;;■
na tleh se gledajo v veliki senci.
Med latjem ajde v mračnih skednjih skiite, stršijo siva zrna kot studenci, naraščajo na kupe valovite.
II.
Svetli se gozd; na kraju tam pb vodi golobi sivi so za hip obstali, zakrilili, s perotmi sfrfotali. Po trudnem gozdu drobna žena hodi.
Nabira gob. V zelenkasti posodi	.. '
:	so se mesnati jurčki zasmejali.
Česmina so ji dečki nametali, za njimi njena plašna miš.el blodi,
286-
Cjesmin ogrnjen v rdeča oblačila se zliv.a v barvo jnegle in zelenja, ki ga jesen je lahno pordečila,
Podlesek sveti kakor luč iz stenja. Večerna rosa ga je poljubila in tiho pije zadnjo moč življenja.
m.
Povsod jesen nasičena in tiha. Koprene vlage se v plasteh vrstijo do vrta mrtvih, ki pokojno spijo. Nad Vsem življenjem žena s koso niha.
Mori ljudi in žanje brez oddiha. Zaman podobe ljudstev se bleščijo; kot velo listje v smrti vse zaspijo. Na njenih rokah bitje več ne diha.
Zdrobi nas smrt in večnost brez obhke na naš izmučeni obraz posveti, prikaže v svoji luči nove like.
V sivini mraka križi so razpeti; jjregibljejo se hsti trepethke. Čemu trepet, če treba je umreti ?
Mati
Erna Muser
Vsa usta tvoje hvale so prepolna, ž bobnečim sijem se tvoj dan proslavlja, z besedami se vse glasno postavlja, vsa naša srca so od tebe bolna.
Ti žene si pogoj in izpolnjenje, vsi umneži stoletja že trdijo, da laže k tlom s pestjo nas vse tiščijo, ki si in ki jim nisi v dopolnjenje.
In vendar mlada brez potrebe umiraš, ko te ročice drobne še želijo, neposvečena si obraz zastiraš.
Tvoj sad po cestah lačen, strgan bega, v posmeh slavilcem mu oči kričijo krik brez glasu, ki jim do src ne sega.
■287
Glad
(Odlomek) Meta Koren
Kasno je že. Še vedno ležim v postelji. Brat in sestra sta že zdavnaj odšla v šolo. Toda saj imam čas. Prav nikamor se mi ne mudi. Ih zunaj dežuje. Megla vi.si prav do tal in jedva se vidijo gole veje drevesa pod oknom.
„Tako ne more iti več naprej", slišim očeta v kuhinji, tik poleg moje sobe.
„Ne vem, kaj misli naša Vida. Pred letom in pol je končala šolo pa je še vedno doma. Drugi so že po službah, le ona se nikamor ne spravi... Zdaj bi že bil čas ..."
Oče utihne.
Tako zopet govorita o meni kakor že tolikokrat, kadar sta z mamo takole zjutraj sama v kuhinji. Vedno so si enaki tile razgovori, kakor so vedno enaki razlogi, radi katerih je že skrajni čas, da dobim kje kako zaposlitev.
Oče še vedno molči. Iz kuhinje se sliši samo ropotanje posode. Mama menda pomiva. Jaz čakam. Roki položim pod glavo in čakam, kdaj bo oče prišel: „Drva bo treba kupiti, krompir tudi — pa ni denarja. Naša Vida pa . . Skoraj z zlobo čakam na te vedno enake, že sto in tisočkrat obravnavane razloge o nabavi drv in krompirja, radi katerih ne morem nadaljevati svojih študij in radi katerih zdaj čakam na službo, ki pa je zame nikjer nimajo.
„Mirko že tri mesece čaka na čevlje", prične oče znova. „Ti, ki jih zdaj nosi, se jedva še drže skupaj. In v tem vremenu ... Ko bi vsaj zmrzovalo ... In Vida — nič. Nikamor se ne zgane. Se v grob me bo spravila."
„Potrpi, se bo že kaj našlo tudi za našo Vido. Drugim gre še slabše," ga miri mama. Toda oče ne odneha:.
„Kaj mi mar drugi! Sama vidiš. Pri nas ne more več tako naprej."
Ne poslušam dalje. Čemu tudi? Saj je vedno enako, odkar je šel oče pred letom dni v pokoj in so se njegovi dohodki občutno zmanjšali. Vedno je v njem ena sama skrb — kako priti do denarja, da si nabavimo drv in krompirja in čevlje in tako dalje . . . Na vseh koncih si pritrgavamo, samo da bi nekako shajali. Toda, stiskaj kakorkoli, problem drv, krompirja in čevljev se ne da rešiti. Ce kupiš prvo, nimaš drugega, če kupiš drugo, nimaš prvega — potrebnih pa bi bilo ne le prvo in drugo, temveč na stotine stvari . . .
Da, saj ima prav, moj oče. Treba bo nekam iti. Toda kam? Preko dvajset zavrnjenih prošenj že leži v škatU v omari. Na stotine vrat sem že trkala in ponujala svoje znanje, toda abiturijentke, Vide Dolenčeve, nihče ne potrebuje! Včasih, kadar me smehljaje ali nestrpno zavračajo, češ da imajo že dovolj moči za delo, razmišljam, čemu sem še na svetu. Pinč, ki ga glavarjeva gospa nosi v naročju na sprehod, je koristnejši kot jaz, ki nikomur ničesar ne pomenim, ki nikomur ničesar ne dajem. Nihče me ne potrebuje . . . Pinč vsaj nekomu dela veselje . . .
Ä
v »
Pospravila sem sobi. Vzamem knjigo, da bi čitala. Toda v kuhinji, edinem prostoru, kjer se kuri, ni od jutra do večera miru. Neprestano kdo govori ali se prestopa. Vkljub temu se skušam poglobiti v knjigo.
288-
Prečitam prvo stran, pa se mahoma zavem, da prav za prav ne vem, kaj čitam. Pričnem znova. Preko prve strani gre gladko. Sredi druge znova . zgubim nit dogodkov ... K vragu! Zdaj je prišla še gospa soseda. Po olje. V soboto^ ko prinese mož plačo, ga vrne. In danes je torek. Da, težko je živeti, če je majhna plača . . . Gospa soseda klepeta in klepeta in klepeta. In, Vida, ti čitaj! Najraje bi jo z oljem vred vrgla skozi vrata. Slednjič vendarle gre. Znova poskušam čitati. Toda očetu ni prav. „Kaj nimaš pametnejšega dela, da vedno buljiš v knjige? Šivala bi kaj . . ."
Zaprem knjigo, jo vržem na polico in stopim k oknu. Zunaj še vedno visi megla prav do razmočenih tal. Mrzla, gosta, ogabna megla. Tako visi že tretji dan . . .
Nekdo trka. Poštar. Zamene ima pismo. Od advokata dr. X., čitam lepo tiskano na ovitku tik nad svojim naslovom. Oče in mati nestrpno opazujeta, kako ga odpiram. Natanko čitam na njunih obrazih upanje: Morda bo danes kaj! Tale izraz imata vedno, kadar dobim pošto. 2e leto in pol.
„Nič", pravim, ko prečitam pismo.
Njuna obraza sta globoko razočarana. Rada bi se zasmejala na glas. Ta izraz stalnega pričakovanja in razočaranja, kadar dobim pošto, postaja že smešen. Lc kako moreta po enem letu in pol še tako živo pričakovati! Jaz ničesar ne pričakujem . . . Toda ne. Živim sredi problemov o nabavi drv in krompirja in čevljev; sredi teh velikih problemov, se mi zdi, da bom izživela tudi svoje življenje. Vse drugo, kar som nekoč upala doseči, vSe to je bila neumnost. Samo tisti, ki mu ni treba misliti na nakup drv in čevljev, samo tisti gre lahko za svojim ciljem. Jaz pa . . .
Že pred nekaj tedni sem preštela zavrnjene prošnje. Zdi se mi, da jih je bilo nekaj nad dvajset. Zdaj ko prilagam to novo, se mi zdi, da je njih število narastlo, da se je raztegnilo v brezkončnost.
Prekleto! Kaj naj storim? Doma ne morem več ostati, službe ne dobim. Ali naj se ubijem ali naj grem na cesto in mimoidočim ponudim svoje- telo, ko nočejo mojega znanja? Saj je vseeno . . . Toda, zdi se mi. da bi me tudi na ulici zavrnili, kakor so me zavračali po pisarnah. Moj plašč je oguljen, moje nogavice do srede gležnjev zakrpane, V vsakem pogledu nemogoča prostitutka, pa če ponujam svoje znanje, ki se je zaradi večnega ponujanja že prostituiralo, ali svoje telo, ogrnjeno v oguljen plašč! Ha . . . ha...
S čelom se naslonim na mrzlo okensko šipo. Vem, nekaj bi bilo treba storiti, nekam bi bilo treba oditi . . . toda ne vem ne kaj, ne kam. Kaj bom vedno kot to drevo pod oknom, raz katerega gole veje padajo težke deževne kaplje, kot to drevo, ki ga je nekdo priklenil na ta košček zemlje in zdaj čaka, da ga nekdo tudi i zrnje?
A
* v-
Odhajam od doma. Mami je težko. Ne, prav res ni treba, da grem v mesto študirat. In brez denarja. Še nekaj tednov bi počakala doma. Zdaj, na pomlad, bi se morda le našla zame kaka služba, ko že tako dolgo čakam. In doma še ni tako zelo hudo, da bi ne mogla ostati še teh nekaj tednov. Vsaj' hrano in stanovanje imam. V mestu pa se nič ne ve, kako bom živela, ko odhajam brez denarja.
Samo smejem se in jo tolažim.
„Dobim instrukcije in se tako pretolčem. Mnogi tako doštudirajo."
Bolj kot mamo tolažim s tem samo sebe. Življenje v mestu je res negotovo. Toda vem, če ostanem doma — že jutri ne bom imela prilike
289-
sliääti in objavhavati drugega,, kot problem o nakupu krompirja in drv. ' Jaz pa, hočem- več živeti sanio sredi teli problemov! S. samim. razprav,- ■ ■ Ijanjem jih itak .nikoli ne rešimo. In meni se hoče življenja. . . Tu bi. počasi dbcela otrpela. Meni pa se upira takole počasno, nikomur koristno . duševno umiranje . . . ,:	■
Oče me spremlja na kolodvor. Molče stopa vštric mene. Zdi se. mi,.' ■ da ga košara, ki jo nosi na rami, hudo teži. Njegovo telo je globoko, u-. pognjeno. Nenadoma mi je težko. Rada bi mii povedala kako dobro be-' sedo, toda nič pravega mi ne pride na misel . Na. kolodvoru mi stisne . sto dinarjev v roke. Nerodno mu je in kot v zadregi se smehlja. Bog vei • kdaj si jih je po dinarjih prihranil. Za najhujše . . ,
Dvakrat sva si že rekla „Zbogom". In „na svidenje". Le kaj da vlak ■ še ne gre? Vendar. Zdaj je dal sprevodnik znak za odhod.
■ „Ztogom. In srečno !"
Stopim k oknu kupeja. Oče stoji na peronu in gleda za vlakom; Se nikoli se mi ni zdel tako star, siv in upognjen kot zdaj, ko gleda za od--hajajočim vlakom.
„Srečno!"	' ; .' . ■
. * ■ -.
Opoldne mi je gospodinja postavila košaro pred vrata. Že preko štirinajst dni stanujem pri njej in vsak dan ji obljubljam, da ji naslednji • dan prinesem za stanovanje. Upala sem, da dobim kje kako instriikcijo '. ' ali kakršnokoli drugo delo in ji potem lahko plačam. Toda v vseh teh' dneh nisem ničesar našla. Tisto malo denarja, kar. sem ga prinesla s se-boj od doma, sem porabila za vpis na univerzo in za hrano, -t- No prav.' Zdaj nimam sobe in tudi denarja ni več ...
Hodim po ulicah. Mokri tlak se motno svetlika v soju obuličnih" • svetilk in pestrih reklam. Ali naj grem večerjat?, Pet dinarjev še-.imam. ■ ' Kosilo opoldne je bilo vražje slabo. In jutri?	. . ■ '
Ogledujem izložbo. — „Prvovrstni angleški štofi za damske kostume." 180 Din meter. „Zadnja pomladanska moda".. ; Da, tistole tam je-čisto čedno. Svetlo zelena barva. Barva kostanjevih listov, ko se jedva izvijajo '. iž popja. To spominja na spomlad.	.
, Svile, bluze . . . čevlji. . . Nad vsem tem pestre reklame... Od ne^' kod zadiši po jestvinah. .. po vroči kavi... ali naj grem večerjat? V : potni pesti stiskam pet dinarjev ... Jutri ...
Prične deževati. Kaplje padajo rahlo, božajoče. Stojim pred pošto.; -Tramvaji prihajajo s treh strani, ljudje vstopajo in izstopajo m notem Se- ■ tramvaji zopet odpeljejo dalje... Vsi ti ljudje vedo, kje boclo prebili nocojšnjo noč. Celo tramvaji vedo ....
„Pozdravljena, Vida."
Boris, tovariš z univerze stoji pred menoj. Da bi šla skupaj v kavarno? Prav. Bom vsaj nekaj ur pod streho.
y kavarni je toplo. Orkester igra. Časopisi, revije... Pozabljam, da zunaj dežuje in da moja košara še vedno stoji pred gospodinjmurii vrati.
Boris odklepa vežna vrata. Neprijetno mi je. Ne toliko- radi Borisa, kot radi tovariša, s katerim si delita sobo in ki ga ne poznam. Najraje., bi se okrenila in odšla nekam v. noč in dež. Toda Boris me je prijel ža roko in zdaj me varno vodi po hodniku.
.290 -.	■	....'	:. '	- . ■■	■'
. „Samo tiho, da naju gospodinja ne .sliši!"' , ■ .
■	Ko iiie je Boris iz kavrarne grede hotel spremiti domov, sera, mu morala priznati, v kako klavrnem položaju sem, posebno kei- y mestu ne pöznam nikogar, ki bi ga lahko prosila .za prenočišče. Ker je bilo že pozno in se tudi sam ni mogel dpmishti ničesar pametnega, m,e je povabil
• S'seboj. In tako se zdaj, po' prstih, hödec,; počasi skozi temo dotipljeva do sobe.	, . .
■	„Evo Vinko, nova tovarišica!" Z. nekaj besedami mu pojasni mojo zgodbo.	,
„Tako? Potem sva si dvakrat tovariša. Pred dvemi leti sem spal v. Tivoliju na klopi. Teden dni. Tudi ti se boš izlizala iz tega," pravi Vinko . in mi krepko stisne roko ...
Na miz;i, pomaknjeni k štedilniku, se kadi čaj. Vinko ga je skuhal. Zdaj sedi na deski, ki si jo je položil na rob štedilnika. Razgovarjamo se. O vsem mogočem. Vioko mi kaže slike. O prostem času riše. I2 veselja in radi denarja. Sem ter tja vendarle proda kako sliko. Treba je živeti.
Ura se nagiblje na dve. Še nihče ni zaspan. Bi še enkrat skuhali čaj? . . . Ne, raje ne .. . Od nekod privleče. Vinko orglice, in poltiho igra na nje. Boris hodi s prižgano cigareto z dolgimi koraki po šobi gori in doli in molči. Sedim na zabojčku za premog in misel na jutri ni več
tako težka.	i • 1
V sobi je tišina. Zunaj še vedno dežuje. Težke kaplje udarjajo ob šipć, njih rahel zvenk se meša z melodijo orglic ...
Ležim'v postelji. Skoraj tik poleg mene ležita na drugi Vinko in . Boris. Samo stol, Id služi za nočno omarico, je vmes. Slišim ju, kako se od časa do časa nemirno preobračata na postelji. Kaj nc moreta zaspati? Zato, ker ležita v dvoje?
Mislim na Ivana. Samo pol leta po maturi .sva si še pisala. Potegi ■je dopisovanje nekako samo ob sebi prenehalo. Da. saj ni imelo smisla. Zagreb je daleč. Pet študijskih let je še dal.jših. Misel na službo se v današnjih prilikah izgublja v nedogled . . . Vendar ...
Ivan! ' ■ ■ :
■ Zdaj bi rada, da bi bil tu, blizu mene. Rada bi čutila toploto njegovega objema ...
Ob petih zjutraj vstanem. Ob tej uri še nihče v tej hiši ne vstaja. Kakor tat se plazim preko hodnika do izhoda. Samo tiho! Da me gospodinja ne sliši. Zunaj je še tema. In dež. Pada rahlo, enakomerno. Za trenutek obstanem na pragu. Kam zdaj ? Univerza je še zaprta. Knjižnica tudi. Brez cilja krenem na desno, vzdolž ulice, proti mestu. Srečavam delavce v modrih delovnih oblekah s kanglico v roki. Iz žepa jim gleda zavitek iz časopisnega papirja. Pred Škofijo vleče raznašalka mleka težko natovorjen voziček.
Utioijena sem in mrazi me. Kozarec mleka bi se prilegel. Vročega... Jedva se. je pojavila misel o kozarcu toplega mleka, že se je zagrizla vame. Naravnost bedasto in smešno. Toda med ropotom vozička pred meiioj hiteče raznašalke mleka se mi zdi, da pojo moji koraki enakomerno po tlaku'	.
To-plo-mle-ko, to-plo^mle-ko.
^ Z nasprotne strani, z. Mestnega trga, prihaja skupina dveh gospodov in ene darrie. Eden obeh gospodov je očividno pijan. Pravkar se je naslonil na steno hiše in bruha. Ogabno ...
■291
Pred frančiškansko cerkvijo oklevam. Kam naj krenem I Ura je šele šest. Trg je docela prazen. Niti policaja ni. Najbrže je kam stopil, da se malo ogreje . . . Na vzhodu se rahlo dani. In še vedno dežuje . . .
Ne vem, odkod se je prikradlo, toda mahoma se mi zazdi, da sem kot premražen in lačen pes, ki crkava nekje v obcestnem jarku in na vsem svetil ni nikogar, ki bi mu ne bilo vseeno, če ta pes v tem blatnem jarku pogine ali ne . . .
Večer je. Sama sem. Borisa in Vinka še ni domov. Ležim na postelji kp oblečena. Roki sem položila pod glavo in tako strmim v temo. Sicer bi se morala malo pripraviti za jutrišnji seminar . . . toda, saj nima smisla. Utrujena som in lačna. Danes nisem še ničesar jedla. Vse dopoldne sem hitela po mestu in iskala dela. Opoldne sem se šla gret na univerzo. Blagoslovljena univerza, edini kraj, kjer se premraženi študent lahko brezplačno greje! . . . Popoldne znova dirkanje za delom:
„Študentka sem . . . brez sredstev . . . iščem dela, rada bi doštu-dirala ..."
Toda, moj bog, takih študentov je toliko. Za vse ni instrukcij in dela, sicer pa, kdor nima sredstev, naj ne študira! — Hvala lepa! idor tistih bogatih sinčkov in hčerkic ni sposoben študirati sam in potrebuje inštruktorja, da ga rine naprej iz razreda v razred, naj opusti študij in gre raje za trgovca. Tehtati bo že znal. Ne bo tehtal in meril v svojo škodo I
Prekleto! Ne, tako nikoli ne doštudiram. Primum vivere . . . Vendar, vem, nekoč vkljub vsemu doštudiram. Moram! Toda kakšen smisel bo imelo tisto moje znanje, v gladu pridobljeno, če ga bom nekoč dajala naprej, generaciji, ki prihaja za menoj in ki bo morda gladna prav tako, kot jaz in mnogi mojih tovarišev? Za lačnega . . . primum vivere . . . Kultura ? Bedasto. Chopinov „Nocturnus" — pesem lačnega želodca ... Za vsega Levstika — kos črnega kruha! . . . Živela kultura!
Za boga, kam gredo moje misli ? . . . Kozarec vročega čaja ... z limono . . , razkošje ...
Poldne zvpni. Skozi gruče odhajajočih študentov in študentk se v avli univerze jedva prerijem do okna. Blizu mene stoji večja skupina študentov in se živahno razgovaija. Včasih pade kak glasen vzkhk, zazveni smeh.
Razmišljam, kje bi dobila denar, da bi šla z Borisom na kosilo. Pred dvema dnevoma je dal Boris Vinku poslednjih deset dinarjev, da je lahko ponesel v mesto K. svoj načrt za neko stavbo. Do danes se še ni vrnil. In midva z Borisom sva docela brez denarja. Prekleto!
Skozi okno vidim Borisa, ki gre trudnih korakov proti univerzi. Ves premočen je. Kje je hodil vse dopoldne ? . . . Ko me zagleda, mi samo nemo prikima^ in se nasloni na okiio, tik mene. Počasi privleče iz žepa dozo in si nažge poslednjo polovičko cigarete . . . Zakaj ničesar ne reče? Saj ... Za boga! . . . Ne, le kaj naj si poveva. Da sva imela včeraj za večerjo samo čaj s sladkorjem in kos kruha in da danes . , .
Njegov molk me peče . . . Če bi. . . da če bi mene ne bilo, bi imela z Vinkom še za nekaj dni denarja za hrano. Tako pa . . . Že šest dni si delimo tovariško sobo in hrano, danes si deliva glad.
Boris!
Se vedno molči. Ne morem gledati, kako vleče poslednji dim iz cigarete, ki ga že žge v prste. Stopim k deski in da bi zabila nekako čas, čitam imena onih, ki jih čaka pri vratarju pošta.
292-
Vida Dolenc. Mcncta se ne motim. Da, na deski je razločno napi.sario more ime. Le kdo bi mi pisal? . . . Hlastno pretrgam ovitek. Od Ermine, male juristke, ki piše reportaže, mesto da bi študirala za izpit, piše, da se lahko nekako preživlja. Našla je zame dve insti-ukciji. Naj se javim takoj. Naslova prilaga.
Instrukcije? je mogoče? Po treh tednih vendarle. Instrukcija... denar . . . kosilo.
„Boi-is, počakaj me tu. V pol ure, morda malo kasneje, se vrnem. Gotovo!"
Nekaj posebnega mora biti na mojem obrazu in v mojem glasu. Boris me začudeno gleda. Toda zdaj ni časa . . . Kosilo! ...
Ni me počakal. Skoraj uro sem se zamudila. Kje naj ga iščem? Petdeset dinarjev imam. Predujem . . . Boris!
Spomnim se. Z univerze tečem v klubsko čitalnico. Res. Pri oknu sedi. Na mizi razgrnjen časopis, na časopisu njegov obraz, stisnjen v dlani.
„Boris!"
Počasi dvigne glavo. Njegove oči se trudno ozro vame. Zajokala bi, tako upadel je njegov obraz. Toda ...
Pokažem mu denar.
„Greva h kosilu. Predujem od instrukcij. Vražja ženska. Jedva sem jo prepričala, da ga nujno potrebujem."
Boris se nasmehne^.
Stopiva na ulico. Se vedno dežuje. Toda stene hiš se mi zde svetle kakor še nikoli.
Ob štiridesetletnici prvega našega ženskega lista
Pavla Hočevar
L. 1897. je prinesel tržaški pohtični list „Edinost" v svoji prvi številki nenavadno prilogo z naslovom „Slovenka", glasilo slovenskega ženstva. Uvodna beseda urednice — tržaške učiteljice Marice Nadliškove — je značilno zrcalo takratne dobe in miselnosti slovenske žene: Slovenke čitajo le tujo literaturo, novi list naj jim vzbudi narodno zavest in nadomesti tuje čtivo; pri listu naj sodelujejo tudi žene, ki naj pišejo o čemerkoli: „Koliko predmetov daje življenje, dom, otroci, šola in društvo ... piši, razpravljaj, kar te veseli najbolj .. ." Urednica kmalu prepusti besedo tudi onim, ki so se odzvali njenemu vabilu za sodelovanje. Na prvem mestu navaja Aškerca, ki piše med drugim: „Žensko vprašanje je eno najvažnejših vprašanj tudi za nas (moške)." Beseda vseh, moških in žensk, ki so navdušeni nad novim listom, izzveni kakor urediiičina — in pol stoletja prej Prešernova — v žalostno ugotovitev, da izobražene Slovenke od klanjajo slovensko knjigo in cenijo le tuje čtivo. Zato naj bo naloga „Slovenke" vzbujanje žene k značajni narodni zavesti in ljubezni do slovenske tiskane besede. Urednica sama pa vendar že sluti širšo, žensko reformatorsko pot, po kateri se bo moral list kmalu razmahniti, in spoznava, da bo imelo delo slovenskih mož uspeh le tedaj, če sc bodo tudi žene zavzele za njih ideje. Kaj daje urednici oporo in upanje, da bodo Slovenke list razumele in sprejele? Tri tisoč narodno prebujenih žen, članic ženskih podružnic „Društva sv. Cirila in Metoda" in dozo-
293-
: r(!v'ajoče ženske 'generacije, ki se bo .vzgajala ■ na pravkar, ustanovljeni . višji dekliški šoli v Ljubljani. .■ ' '■	. • '' '.
■ M brez. pömenä dejstvo, da je začel "naš. prvi-ženski list"izliajati v. "Trstu, Tia periferiji slovenskega ozemlja. Ni ga rodila samo za"vednost • tržaških žena, ampak tudi uvidevnost iii pravičnost tržaških politiko'v in, novinarjev, ki so bili y tem pogledu mnogo naprednejši od s^Kojih plo-" venskih tovarišev v centru. Priznati moramo, da se naši politični in ■ja>'lii delavci dolgo niso zavedali pomena žene v narodu; zato v dolgih deset- ■ letjih slovenske publicistike zalnan iščemo sledu o pojmovanju, da tvorijo, naš slovenski narod tudi žene. Pač pa nas je pred 400 leti videl stari Trubar, ki je 1. 1567. dal Slovencem poslovenjene „Svetiga Päyla listuve" . in jih posvetil „svojinr v Kristusu dragim ženam, sestram, hčeram in vsem bogoljubnim pripadnikom našega slovenskega jezika','. Stoletja so minevala in niso rodila Slovencem moža, ki bi bil kakor Trubar „občutil in izvedel.'^ , da je-tudi žena članica naroda, in bi jo v večjih trenutkih pozval kot svojo., sodelavko ter. ji dal besedo v svoji javni govorilnici. Da. Prešeren se-je pač z bolestjo spomnih slovenske žene, ko je spletal sonetni venec, toda ob njegovi bridki ugotovitvi, da Slovenke nimajo smisla za tiskano slovensko besedo, se ni nihče ustavil in zamislil, ostala je v literaturi kot abstrakten, zgolj poetičen izliv pesnikovega osebnega doživetja. Blei"weis, Jurčič, Yilliar in še drugi manjši novinski in kulturni delavci, niso. vi-'-deli. žene nikjer. Na tabore, v čitalnice, so jih postavljali le kot dekora-", ti-Fne glasnice nacionalnega prebujenja. Prve znake novega, ženam pravičnejšega duha opazimo pri mejnih kulturnih voditeljih. L. 1850." je prinesla Janežičeva „Slovenska Bčela" dopis, v katerem priznava ženam pravico do izobraževanja in ugotavlja, da Slovenke čitajo nemške, romane ' pač zato, ker slovenskih nimajo. „To krvavo rano zaceliti je preimon.i^ijs ' naloga slovenske Bčele, dokler duh veka tudi ženskemu spolu obče ustanove za izobraženost ne poda." Naslednje leto je že Začela svoje literarno delo v „Bčeli" jošipina Turnograjska, dve leti pred njo pa je objavila-v celjskih „Novinah" prve ženske, verze Fani Hausmariova. Za Turnograjsko se je oglasila v literarnih revijah Lujiza Pesjakova, potem š® Pajkova. Dela naših prvih književnic pa so brez korenin iz živega življenja in brez vplivov na preoblikovanje splošne narodne in posebej ^e /(nski duševiiosti. Kako daleč sta bili naša pisateljica in javnost od problemov, ki so razgibavali duha zapadne in severne žene, priča tale primer:
L. 1875. je neki —a— objavil v „Novicah" članek „O naši ženski odgoji: „Dobrovoljen epistel našim gospem in gospodičnam", pa )e priporočal, naj bi si tudi Slovenke ustanovile dekli.ške zavode in ženski list. po zgledu Celiinj in Rusinj, uredništvo naj bi prevzela Pesjakova, list naj bi se imenoval „Slovenka". Pavlina Pajkova je sicer omeinla ta. članek v pismu Cimpermanu, a se ni prav nič navdušila za ta predlog in je bila prepričana, da 19. stoletje ne bo učakalo lista, ki bi ga urejevale Slovenke same.
Ali je bila malodušnost Pajkove upravičena? Take pisateljice, ki -,0 iskale snov samo v bolnem ženskem srcu ali v usodah namišljenih romantičnih junakinj, ter so imele le neniško vzgojo, pač niso mogle do-. j$ti življenjske potrebe ženskega lista. Šele tiste naše žene, ki so -živele v krajih, kjer je politika postala zadeva ljudstva in tiidi ženstva. ki so se rodile v čisti slovenski družini, ki so živele med: ljudstvom in so po-, znale njegov kulturni, gospodarski in narodni položaj, so l^hko dojele. . potrebe našega naroda in ženstva ter so čutile nujnost, da spregovoi^e. o;-vsenl tem javno v listih. SiCer je bila res objavila Pavlina Pajkova že.
294", .■,.:.
1. 1884. v „Kresu" „Nekoliko besed k ženskemu vprašanju", toda ujeno gledanje, ki spoznava že mnoga načela današnjega ženskega . pokreta, je vfludar daleč, od spoznavanja .p r i m.o r s k i h,; zlas'ti tržaških Sloveiik/ ki so prve štvariip dojele duha svoje' dobe, resnični, smisel za domovino, jezik in svobodo, življenjske in kulturne potrebe kirieta, žalostni-socialni položaj slovenske služkinje v velikehi mestu, nesoglasje med ideali'iii realnim življenjem poklicne intelektualke, lieV vednost kmetice i. t. d., .ter voljo in odgovornost za javno delo. Marija 'Skrinjarjevä, preprosta žena z goriških hribov, je smotrno učila kuhe in •pisanja kobaridsko kmetico, pisala socialno, narodno in feministično pou- ■ . darjene članke v tržaški „Edinosti", goriškem „Slovanskem svetu" (celo v zagrebški „Prirodi" so bih njeni dopisi), in je kmalu ustanovila v Trstu prvi -poselski zavod. Marica NadUškova, žena s slovansko orientacijo in zapadno literarno izobrazbo, je bila prav tako sotrudnica „Edinosti", „^Slov. sveta" in tudi „Ljubljanskega Zvona". Organizatorice: Karla Poni-kvarjeva. Maša Gromova, Antonija Grmekova, Antonija Slavikbva so nastopale. po ljudskih odrih in že ustanovile v Trstu žensko podružnico ■CMD; prvo slovensko žensko organizacijo. Izdajatelj„Slovanskega sveta", Goričaii Fr. Podgornik, je takrat razumel pomen in vrednost ženskega kulturnega dela ter je i-ad sprejemal prispevke izpod ženskega peresa.
.Razgibano življenje slovenskih žena je rodilo nujno potrebo po lastnem glasilu in po njihovem prizadevanju je začela z letom 1897. tržaška „Edinost" izdajati žensko prilogo, ki se je kmalu razvila v samostojen list. ■ Uredništvo , so poverili Marici Nadlišek-Bartolovi, eni najsposobnejših slovenskih žen.
Uredniška naloga ni bila lahka; ženski list je bil novost za Marico samo, za naše žeustvo in za vso javnost. Urednica Marica se je vzgajala sania, brez tradicije, brez učbenikov in vzorov. Res je poznala vse važnejše evropske literature, toda ženski listi so bili tudi pri večjih narodih še . 'redkost in najbrže še niso prišli v njene roke. V zaključnem članku il. letnika „Slovenke" pravi, da si je kupila neki italijanski ženski hst, ; ki je izhajal že 30. leto, pa je zastopal še vedno jako nazadnjaška na-. čela; Tudi. ženskega gibanja takratne Slovenke skoraj še niso poznale. Zato je pr.ta iivodna beseda Marice Nadliškove v tem pogledu brez jedra iii in brez določno izraženega programa. Ta skoraj neizogibni nedostatek pa visoko odtehta druga sposobnost urednice; s svojim smislom za^vse pojave sodobnega duhovnega sveta, z razumevanjem stvarnih potreb časa iii naroda ter s svojo za tiste čase izredno širokogrudnostjo je Marica Nadlišeic-Bartolova odpirala list vsakemu peresu, ki je kakor koU hotelo prispevati k narodni, socialni in splošni izobrazbi žene. Tudi ona sama se je večkrat pokazala neustrašeno in borbeno zagovornico pravice in lepote. S čudovito vztrajnostjo in veliko željo po napredku lista je iieu-momo vabila in budila ženske talente. Ko danes izkazujejo ženski in tudi drugi listi tako malo ženskih sotrudnic in še manj dobrih pisateljic in. pesnic, se moramo čuditi, kako dolga je bila vrsta ženskih sotrudnic v „Slovenki": poleg stalnih pesnikov Medveda in Zamejskega se že v : prvem letniku oglašajo: Vida, Kristina, Marica 11.. Bogomila, Stana in Minka in pripovednice: Danica, Ljudmila, Viola, Demetrija. V drugem letniku še pogosteje oglašajo še Zofka Kvedrova, Zorana in Desimira, v tretjem. Mokriška in Zagorska. Poleg teh glavnih čitamo še druga krstna . imena in psevdonime. Tudi to, da se žene niso upale podpisovati s pravim priirhkom, je znak začetnih težav, ženskega novinstva. Značilno jc, da pri „Slovenki" ne dobimo najplodovitejše in najbolj znane takratne
slovenske pisateljice Pavline Pajkove. Med idealistično zastopnico romantike Pa.jkdvo in realistično pisateljico in urednico Nadlišek-Bartolovo je bila pač tolika razdalja, da se nista mogli iskati in najti niti pri ženskem listu. „Slovenka", ki je bila v prvih števjlkah še brez jasne poti, se je zlasti s feminističnimi članki urednice same pa razborite Danice in Marice II. kmalu začela postavljati v službo feminističnega poslaiistva in se je že v drugem letniku idejno razmahnila preko narodnega okvira, kljub temu, daje urednica v uvodni besedi podčrtala kot važno točko programa, narodno nošo. S tretjim letnikom, v katerem se je najmočneje uveljavila Zofka Kvedrova, zaključuje Marica svoje uredniško delo. V poslovilni besedi podaja tudi pregled uredniškega dela: pesmi je imela vedno dovolj, ■ leposlovne proze razen Zofke Kvedrove skoro nič, kar bi bilo kaj prida, pa tudi feminističnih in socialnih člankov ni mogla dobiti; kakor se jih je želela.
Kljub skromnemu začetku in kljub velikim oviram, ki so bile posledica splošne ženske nezrelosti, svetovnonazorske razlike in nasprotja ženski osamosvojitvi, je urednica pogumno vodila naš prvi ženski list. Ako se ne rnore današnja naša žena pri svojem kulturnem izživljanju opreti na tradicijo v nobeni panogi, pa ima to oporo prav gotovo v novinstvu. Po zaslugi Marice Nadlišek-Bartolove so imeli poznejši ženski listi že preorano pot.
Že druga urednica „Slovenke", Ivanka Anžič-Klemenčičeva, je dediščino Marice Bartolove lahko visoko dvignila. „Slovenka", ki je doslej iz umevnih razlogov večkrat spominjala na družinski list, se je pod novim uredništvom razvila v pravo feministično revijo. Urednica je takoj objavila jasen, določen program in je poudarjala, da list ni namenjen mladini, marveč zrelemu, razsodnemu ženstvu. Nedvomno so se sedaj že poznali feministično vzgo ni uspehi triletnega ženskega časopisa. Po slovenskih mestih, zlasti v Trstu in Ljubljani, se je vedno določneje javljala potreba po organiziranem ženskem listu. Tako je druga urednica naslednje leto že postavila' kot najvažnejšo programatično točko ustanovitev splošne slovenske ženske organizacije ter je ob vsaki priliki pisala ^ propagandne članke za „Zavod sv. Nikolaja" v Trstu in „Splošno .slovensko žensko društvo" v Ljubljani. Anžičeva se je duhovno razvijala v. drugačnih okoliščinah kakor Bartolova. Že kot mlado dekle se je seznanila s Krekovim socializmom in je v nasprotju z Marico, ki je bila predvsem leposlovna književnica — usmerila svoje delo v socialno femi-nistične pravce, pa je s tem še močneje kot njena prednica često trčila ob predsodke in načela raznih naših, svetovnih in pohtičnih nazorov. Značilno in logično je tudi, da se je z nastopom nove urednice ^{)reme-nil sotrudniški krog. Izginila je vrsta psevdonimnih pesnic in dopisnic, ki po večini res niso kazale literarne in idejne višine, a so vendar dajale listu toplo intimnost. Na njih mesto so stopila imena novih, priznanih pisateljev iii člankarjev, ki so jasno in' znanstveno izpovedovali novo socialno in realistično smer. Dočim je prejšnja „Slovenka" rada obračala poglede v romanski svet, se poslej močno čuti odmev nemškega, zlasti pa češkega miselnega in socialnega razvoja. Naša mladina je takrat študirala v Pragi in se je razvijala pod vplivom Masarykovega realističnega^ nazora, ki je tudi ženski problem pravično reševal. Sicer je pa že pod širokogrudnim Maričinim uredništvom izšla Masarykova študija „Mnogo-ženstvo in enoženstvo" v prevodu dr. Lončarja. Težišče lista tvorijo odslej socialni in socialnofeministični prispevki. Od prejšnjih sotrudnikov so ostali le redki, zlasti Medved, Zorana, Danica in Kristina, pa Zofka
296-
Kvedei- in Ivanka (Anžič-KlemenčiQ, ki se odslej močno uveljavljajo. Novo miselnost predstavljajo skoraj izključno le nova imena: Cankar, Župančič, Šorli, llešič. Prijatelj, Dermota, F. Klemenčič, Ferfolja, Kristan, Lončar, Merhar, Abditus, Tominšek. Nova pesnika sta tudi Utva in Zgur. V vsem svojem 6-letnem življenju je „Slovenka" močno poudarjala jugoslovansko in splošno slovansko zbliževanje ter je rada objav^ala vesti in prevode iz slovanskega, posebno ruskega sveta. Značilno pa je, da si tudi druga urednica ni mogla dobiti ženske leposlovne proze. Ko je v zadnjem letu nastal spor med nepristransko urednico in občutljivo Zofko, je izgubil list še to edino pisateljico in sije moral leposlovni del polniti večinoma z moškimi prispevki in s prevodi.
Ce je bila pot prve urednice težka, kako trnjeva je bila šele pot Ivanke Klemenčičeve! S spremembo urednice in sotrudnikov so se spremenile in tudi skrčile naročnice, v IV. letniku se je list osamosvojil in ni bil več priloga „Edinosti". S tem še je sicer idejno osvobodil, izgubil pa je ono ozadje, ki je prej dajalo listu vsaj malo življenjske opore. Do-čim je izhajal pet let kot štirinajstdnevnik, je zadnje leto živel kot mesečnik. Ivanka Klemenčič je bila trezna, značajna, socialna in feministično, pa tudi osebno poštena novinarka, ki se v boju za pravico ni vdala ne prijatelju ne sovražniku. Umevno je, da je bi o tako odločnemu in tako nekompromisno naprednemu listu življenje v slovenski reakcionar-nosti in strankarski oblastnosti nemogoče. Po šestih letih je „Slovenka" prenehala; uničilo je ni samo ženstvo, ki je bilo takrat feministično še malo zavedno, marveč tudi politika naših strank, ki imajo napredek žene samo v programu.
Ob spominih na Simona Gregorčiča
Marica Nadlišek-Bartol
Ko so 8. septembra odkrili spomenik in slavili našega pesnika Simona Gregorčiča, sem se spomnila besed, ki mi jih je poet napisal malo pred svojo smrtjo: „Vrgli so nas med staro šaro. Nič ne de. Sodila bo bodočnost."
Trideset let po pesnikovi smrti se ga je narod spomnil. Narod, pravim, to je oficielna Slovenija. V vseh teh letih po pesnikovi smrti so se pa recitirale njegove blagoglasne in proroške pesmi kakor za časa njegovega življenja, kakor smo jih z navdušenjem recitirali nekdaj mi in jih bodo še pozni zanamci. Saj imamo v slovenskem pesništvu le malo tako izrazito deklamatoričnih pesmi, kakor so Gregorčičeve. Kako je moral biti zagrenjen ubogi pesnik, ko mi je napisal besede, ki sem jih zgoraj navedla!
Zašel je v politiko, v strankarske boje, on, ki je bil samo in edino le poet po vsem svojem čustvovanju, po mehkobi značaja in po svoji veliki občutljivosti.*
Jeseni 1. 1901. sva ga obiskala s soprogom na njegovem hribu na Gradišču. Srce se mi je stisnilo, ko sem ga zagledala po par letih. Duševno strt, telesno bolan nama je prišel nasproti. V dno duše me je zabolelo to svidenje s pesnikom, s katerim sva si dopisovala od 1. 1896. in sem ga večkrat obiskovala na njegovem griču.
Takoj je začel pripovedovati o svojih bojih s političnimi nasprotniki, posebno z dvema prejšnjima prijateljema. "Videlo se mu je, da ga to boh,
* Boj, ki se je bil na Kranjskem med liberalci in klerikalci, se je raznesel tudi na prej tako složno Goriško.
297-
, .m

in vendar je rad' govoril o tem.- Potegnil je iz žepa par pesmi, in: naina jih prebral. Koje končal, sem mu dejala: „Ne; gospod Gregorčič, ne;-ta snov ni vredna vaših verzov ne vašega imena.. Uničite jih."
In res kmalu potem, 24; L 1901, mi je pisal: „One tri pesmi,, in še-nekaj enakili sem izročil ognju. Poli-M tf	^^ poštenega človeka zlasti
mJU	naša dandanašnja ne. Gnjnsi se'mi.
Kam smo priveslali" ?. ,
Nekaj let sem Gregorčiču pošiljala tržaški dnevnik Edinosti o kateri se je pohvalno izražal.. Pisäl jni je,; da mu je všeč, ker dela za slogo, dočim delata ljubljanska dnevnika samo razdor. Prav radi tega še mi je., zdelo še bolj čudno, da je pesnik šam.. zašel v strankarski boj.
Aprila 1.1903. mi je pesnik kra:tli,o javil na razglednici: „Prodal.sem hiš.o in hrib. Pojdem v Gorico." .
Gregorčičev hrib in ' hišica na njem ! Bilo mu je vse tako primerno,' njemu in njegovi pesniški duši, da. mi je bilo v resnici žal, ko sem prer '. brala nepričakovano novico.
Bila sem večkrat tam -sama in v družbi vsaj vsako leto enkrat; ' spomladi, ko me je pesnik povabil na češnje ali v jeseni, ko me je vabil na grozdje.
Bil je to zame dogodek, ki sem se ga veselila že mnogo prej in; še. dolgo potem.
Tudi Gregorčič me je bil vesel, kakor je bil vesel vsakega bbiska, s katerim se je lahko razgoyarjal in si olajšal dušo. Bila je v onih časih mnogo snovi za obravnavanje, ko je vse vrelo med starimi in mladimi, ' med realizmom in modernim simbolizmom.
Kot urednica „Slovenke" sem pošiljala pesniku v pregled nekaj čaša pesmi, ki sem jih dobivala od svojih sotrudnic in sotrudnikov. Kmalu .pa ^ je to opustil; dejal je, da radi bolehnosti, mislim pa, da je temu bilo vzrok njegova prevelika tenkoslušnost, saj ni mogel vsak pisati tako bla-godonečih verzov, kakor jih je pisal on sam.
Ob neki priliki mi je recitiral ono znano He'inerjevo: Und wüssten ' die Blumen, die Kleinen.	.. ■ "
Žalostno se je zagledal v daljavo in nekaj premišljal, potem je vzel svinčnik in papir ter pesem napisal v slovenskem prevodu:
Ko znale bi evetkice male, kako mi je tužno srce, bi z mano se bridko jokale, da lajšale bi mi gorje.
Prosila sem ga, da bi jo sinela natisniti v „Slovenki". Pristal je'na to. „Toda ne z mojim imenom^, je dejal, „podpišite >Slučajnost«."
Predno je izšel njegov tretji zvezek poezij, mi je pisal:
298-
„Moj treiji zvežek izide v-KraikemV pa bo s	drenovka po
nepoboljšljivi moji grbi."	• , '
■ In ko šem mu na to pisala, da sem radovedna, kaj. poreko mladi, iiii je. odpisal: „Vi ste. radovedni, kaj poreko mladi? Jaz nič. Mene nihče več ne spremeni.'
Nič me več ne dvigne.
Nič me več ne žali: ■ .	Rogam zdaj se paji
Rogain zdaj se hvali.
To je moja maksima."
A ni bilo tako. Vsaka, nemila kritika ga je strašno bolela in sicer nič manj nćgo tedaj, ko ga je. Mahnič obsodil radi njegovega prekrasnega 1. zvezka. Gregorčič je bil prenežen, da bi mogel na udarce odgovoriti z udarci. . Odgovor na Mahničevo zaletelo kritiko je izšel v prelepih verzih y Ljübljanskem Zvonu inje živa priča o pesnikovi mehki duši. Gregorčič ni...bil domišljav, kakor je pisal znan slovenski literat svojemu prijatelju literatu, Gregorčič je bil le preveč čuvstven in globoko občutljiv.
Ob spominu na pozabljeno pesnico
K smrtni 50 letnici Katinke Staničeve
Pavel Plesničar (Konec)
..-v,-'	II.
„V Kanalu je iaeas živela Kaiinka Slaničeva, učiteljica, če se smem zanesti na poročilo g. Hilarija Vodopivca, inšpektorja t fin. ministrstvu v Beogradu". (Dr. J. Lov-. ienčič:-„Soča-¥oda" . . . Mladika 1921, 189.) — To je vse, kar se je doslej vedelo povedati .0 Katinki. tela so pač tekla . .. Sodobniki so pomrli, mlajši rod si pa ob prepevanju. „Soče-vode" ni belil glaye o njenem postanku. In vendar je Katinka Staniceva zaslužila, .;da se jo btme ipozabnosti, v katero jo je pahnila predvsem kruta usoda njenega tragičnega življenja.
lil leto-šnje, t. j. 1937. leto je baš primerna prilika za to: meseca oktobra je poteklo naiareč 60 let, odkar se je na Ljubljanskem polju za vedno zagrnil grob nad to nesrečno slovensko ženo. Bodi torej s temi vrsticami popravljeno, kar so napram nji zamudili prednamci 1
■ ■ Katinka Staničeva,' ali kakor so jo domačini nazivali, „Tinea Frančeva", je bila rojena, dne 10. februarja 1848 v Kanalu ob Soči, kjer so imeli njeni starši skromno • hišo in nekaj zemljišča, s katerim so se prebijali skozi težave tedanjega življenja. Oče. Franc se je. pečal tudi s prevozništvom, ki je v onih časih, ko še ni bilo železnice po Soški dolitii, vsaj ob glavnih cestah donašalO nekaternikom lep zaslužek. Ob rojstvu Katinke, . pa še pozneje, je bil Kanal narodno zelo nezaveden trg, kakoršni so. pač bili več ali manj vsi naši tedanji večji kraji po .Goriškem, kjer so v mnogih gospodarili.tujci nad domačim prebivalstvom. Se prav posebno velja to za tedanji Kanal: kanalska domača . . obrt je bila v tujih rokah; na kanalski grajščini so se šopirili ljudje, ki niso razumefi
299-
'"m
narodove duše, še manj njegovega jezika; po kanalskih uradih sta gospodovala laščina. in nemščina. Edino zavetje našenrn'-jeziku sta bili še cerkev in šola, kjer so delovali že takrat vsega spoštovanja vredni možje našega rodu.
Preobrat na boije je bil storjen šele 1. 1867., ko je Josip Kocijančič (1849—1878), šestošoleo goriške gimnazije, na Lavričevo pobudo ustanovil v Kanalu čitalnico in pevski zbor. Bil je velik dogodek, ko so domači igralci prvič nastopili na čitalniškem odru z igro „V Ljubljano jo dajmo!" In navdušenje je bilo vsesplošno, koje v trgu zmagoslavno odmeval Kocijančičev pevski zbor, v katerem so poleg slovenskih in slovanskih izvajali' domači fantje tudi prve Kocijančičeve skladbe.
V takem miljeju je dorašćala K. Staničeva. Nič čudnega, če se je že zgodaj navzela narodnega duha, saj je bilo za to po 1. 1RB7. dovolj prilike v Kanalu: čitalnica, gledališke igre, pevski zbor, list „Soča", domača intilegenca in še nazadnje njen miljenec — Josip Kocijančič. Vse to okolje je pač mogočno vplivalo na razvijajoče se mlado dekle.
Kam je krenila K. Staničeva svoja pota po dovršeni domači dvorazrednici, ni znano. Tudi ni mogoče dognati, kje neki je mogla dovršiti svoje učiteljske študije. Morda v Trstu, kjer sta n. pr. 1. 1872. študirali na tem učiteljišču dve učiteljišnici, kar pa je malo verjetno; morda v Gorici pri uršulinkah, kjer sla bili tistega leta tudi samo dve študentki (Pleteršuik, Slovanstvo str. Ifll). Pa bodisi kakorkoli: v Mohorjevem koledarju za 1. 1875. je navedena med družbenimi člani v Kanalu še kot učiteljska pripravnica, v koledarju za naslednje leto pa že kot učiteljica, iz česar bi se dalo sklepati, da je mogla maturirati koncem šolskega leta 1874/1875. Svojega učiteljskega mesta pa ni nastopila v Kanalu, četudi jo Mohorjev koledar navaja kot učiteljico med kanalskimi člani prav do 1. 1879. To najlepše potrjuje Al. Veršev „Izvadek iz kronike ljudske šole v Kanalu" (v publikaciji: Franc Finžgar, Poročilo o stanju ljudskega šolstva v okraju goriškem za leto 1905/1906. Narodna tiskarna v Gorici 1906), v katerem je imenoma navedeno vse učiteljstvo, ki je kdaj službovalo na kanalski ljudski šoli, toda med njim ni imena K. Staničeve. Pač pa je dognano, da je bila njena prva in zadnja služba v Komnu na Krasu, kjer je po izpovedbi danes v Ljubljani živečega vrtnarskega nadzornika Jožefa Štreklja, bivšega učenca Katinkinega na komenski ljudski šoli, učiteljevala do približno 1. 1882. (Tega leta je zapustila Komen, se poročila s poštnim uradnikom Matejem Kokaljem, narodno zelo zavednim možem, rojenim leta 1849. v Kropi na Gorenjskem, ter se nastanila v Ljubljani. Njun zakon pa je jjil kratkotrajen. Že po dveh letih je Kaünka Kokaljeva živčno zbolela in po dolgem, več nego triletnem trpljenju izdihnila v umobolnici na Studencu dne 4. oktobra 1887. Pogreb se je izvršil naslednji dan mimo frančiškanske cerkve v Ljubljani na pokopališče pri Sv. Krištofu. Kolikor se je moglo dognati, se nahaja njen grob v bližini mrtvašnice na prostoru, čez katerega drži danes visok nasip za novo Linhartovo cesto.
Matej Kokalj se je pozneje poročil v drugo in bil premeščen na Dunaj, kjer je umrl kot poštni kontrolor dne 19. avgusta 1903. Njegove telesne ostanke so pripeljali v do-, movino ter jih položili v družinsko grobnico na kranjskem pokopališču. Vdova živi še danes v Ljubljani. Kokaljev sin iz drugega zakona je Anton, polkovnik kraljeve garde v Beogradu. Iz prvega zakona ni bilo potomstva.
Katinka Staničeva je bila otrok dobe izza šestdesetih, sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je slovenska narodna zavest zmagonosno zaplapolala po slovenskih pokrajinah. Vedoželjna se je navdušeno pridružila tedanjemu narodnemu pokretu ter stopila v krog narodnih delavcev Lavričeve dobe na Kanalskem. To navdušenje ji je potisnilo pero v roke, nakar se je poizkušala tudi v pesništvu. Eden prvih, če ne prvi, takih njenih poizkusov je bila „Soča-voda", pesem, ki bo živela, dokler se bo glasila slovenska pesem sploh. Veliko zanimanje za literarne vrednote našega jezika je tudi pokazala, ko je navezala živahne stike z ruskim ozir. poljskim jeziko.siovcem J. Baudouinom de Courtenayem (umrbm 1929), kateremu je pošiljala narodno blago, ko se je v 1. 1872. in pozneje
300-
inudil po Goriškem in Beneškem, koder je nabiral dragoceno gradivo za svoje jezikoslovne študije. To je priznal Bandouin sam v „Soči", kjer je 1. 1872-3 objavil „Nekatere opazke ruskega profesorja" in kjer pravi doslovno: „Gdč. Katinka Staničeva poslala mi je dosta obilno narodnega blaga, zapisanega z mogočno natančnostjo v kanalskem dijalektu in zanimivega tudi oziroma na zapopadek" („Soča" 1S7S, 22). Med drugim mu je dostavila tudi neko anekdoto o pisatelju in šolniku Valentinu Staniču, ki jo je v kanalskem dialektu objavila „Soča" (1873, 25) pod črto kot opombo pri Levčevem spisu o Val. Staniču.
Ali se je Kat. Staničeva tudi po odhodu iz Kanala udejstvovala s peresom in kje. je težko dognati. Po neki notici v ljubljanskem „Slovencu" (1887, 226), da „se je večkrat poskušala kot nadarjena pisateljica", bi se moglo sklepati, da je tudi v svojih kasnejših letih prav pridno sukala pero, le žal, da je vršila vse to anonimno. Zanimivo je, da sta se je ob njeni smrti spomnila oba ljubljanska dnevnika, „Slovenski narod" in „Slovenec" s sicer kratkima noticama, dočim je goriška „Soča" ob tej žalostni priliki nanjo, na svojo prvo sotmdnico in pesnico, popolnoma pozabila ... Res škoda, ko bi se dalo o njej takrat še marsikaj zanimivega napisati!
A
* f
Predno sklenem pričujoče vrste, opozarjam še na kratko biografsko sliko „Soča voda je šumela" ..., ki jo je napisal dr. Joža Lovrenčič v II. letniku goriške „Jilladike" za 1. 1921.
Pisateljev namen je bil, da prikaže z njo ljubezensko stran Katinke, v kolikor je v zvezi s pesmijo „Soča-voda". Dejanje se vrši v Kanalu v okvirju ljudi in razmer Lavričeve dobe.. Središčne osebe, okoli katerih se suče vse živahno pripovedovanje, so Katinka, Josip Kocijančič in avskultant Filipič s to razliko v povesti, daje Kocijančiču odkazana samo vloga komponista, dočim nastopa Filipič v vlogi Kafinkinega ljubimca. Pa ljubezenske sreče je kmalu konec: Filipič je službeno premeščen, nastane Katinkino „Slovo", takoj za njim Kocijančičeva skladba. Učinkujoče so besede, ki jih govori komponist, tolažeč nesrečno dekle: „Čakaj, vsaj pesem ne sme ostati pozabljena! Napev ji bom dal. Videla boš, cela Gori,ška jo bo pela in še preko deželne meje pojde.' Ž njo bo živela Tvoja ljubezen in žalost, ko Tebe že davno ne bo več!" — Katinka tekom leta umre, kmalu ji sledi tudi Kocijančič na kanalsko pokopališče k Sv. Ani.
Tako Lavrenčičeva biografska slika! Namen, podati „odlomek iz goriške polpreteklosti", se je pisatelju posrečil v polni meri, četudi so v spisu stvari, ki v nasprotju z dejstvi utegnejo marsikoga motili;
1. Katinka Staničeva ni bila Bodrežanka, temveč prava pristna Kanalčanka.
. 2. Kanalska šola je bila dvorazredna že v dobi učitelja Valentina Tomana, ki je služboval v Kanalu od 1823 do 1843, torej že pred rojstvom Staničeve.
8. Pisatelj Vatentin Stanič najbrž ni bil stric Katinkin, kar je razvidno iz pisma dekanijskega urada v Kanalu — podpisan dekan Venčeslav Bele — z dne 11. novembra 1936, kjer stoji: „Glede sorodstva med Valentinom Staničem in Katinko ni mogoče ničesar gotovega povedati. Matične knjige iz tistega časa so vsled vojne izginile, da ni mogoče sestaviti kakega rodovnika do tistega časa nazaj s potrebno natančnostjo. Iz ustnega izročila pa se tudi ne da ugotoviti te zadeve. Povpraševal sem nekoliko sorodnike, ki pa nič gotovega ne vedo."
4. Pisatelj je v svoji povesti pustil Katinko umreti pred Kocijančičem, res pa je ravno nasprotno, da je namreč Katinka umrla za Kocijančičem t. j. skoro 10 let po njegovi smrti, toda ne v Kanalu, temveč na Studencu pri Ljubljani.
Razen zadnje so navedene netočnosti v povesti docela neopazljive, zadnja pa zelo moti. Spis pa ima navzlic temu svojo literarno vrednost in ga vsem čitateljicam „Ženskega sveta", še posebno med njimi uašim goriškim rojakinjam, toplo priporočam, želeč jim, da se ob čitanju te lepe biografske slike vsaj za trenotek zamaknejo v nekdanje zlate goriške čase, ko nam vsem še „Soča voda je šumela" .. .
301-
Pričujoče vrste pa naj pripomorejo, da'ob smrtni 50 leinici pozabljene gorjške pesnice vstane prvič med nami lik, Katinke Staničevfe, ki se je še pred Pavlino Doljakovo ozir. istodobno z njo literarno poizkušala med našim narodnim ženstvom na Goriškem.: Slava spominu vrle Kanalčapke!
Kritike in poročila
Narodno gledališče v Ljubljani. Drama. Vozel. Vaška šala v treh dejanjih. Spisal Pecija Petrovič. Za slovenski oder priredil Milan Skrbinšek.
Preprosta anekdota iz kmečkega življenja o usodni zamenjavi glavne osebe more zaradi sočne ljudske govorice in zbranega narodopisnega gradiva v izvirniku nuditi naravno svežost in prijetno razvedrilo. V prevodu in drugem okolju pa najboljša stran' dela odpade in nekaj spretnih oderskih učinkov in posrečenih komičnih prizorov ne odtehta pomanjkljivosti v globlji dramatski zasnovi in nujno pričakovanem .jedrn. Izključna situadjska in besedna komika dajeta delu značaj navadne burke, ki ji odgovarja tudi lahkotna ljubezenska zgodba.
Režiser Milan Skrbinšek je imel težko nalogo, prestaviti dejanje v naše okolje, izrabil pa je spretno vse avtorjeve oderske učinkovitosti in ustvaril nekaj živahno razgibanih prizorov. Igralci so se zdeli tuji. Še najmočnejša realistična tipa sta prikazala Potokar in Polonica Juvanova kot Štefanova tast in tašča, nekaj dobrih momentov je podala Levarjeva v vlogi Štefanove svakinje Tončke. .
Firma. Komedija v treh dejanjih. Spisal Marjan Hemar. Poslovenil Ciril Kosmač.
Komedija, ki bi se skoro z isto pravico lahko imenovala tudi drama, predstavlja dva nasprotujoča si svetova, dve različni firmi, ki zahtevata za svojo moč in napredek celega človeka: staro, dobro vpeljano trgovino in — gledališče, realno, mehanično delo in — umetnost. Pošten, delaven trgovec lahko ljubi umetnost, lahko hrepeni po gleda-' liški igralki in se v hipu celo preda širokemu čustvenemu razmahu, toda njegov pravi ■ delež je v urejenem obratu, kjer mehanično delo zahteva tudi mehanično življenje. Slavna umetnica sredi svojega razgibanega življenja brez dvoma hrepeni po trenutku, počitka, po toplem zatišju in urejenem delu. V hipu se lahko navduši za trgovino in celo razumno poseže vanjo, toda tudi ona se od svojega pravega sveta ne mpre odtrgati. Umetnost še neizprosneje tirja celega človeka. — Firmi se srečala, sveto.va se za vrtita, nato pa gresta zopet vsak svojo pot.
Hemarjeva „Firma" ne prinaša nobenih izrednih dejanj in napetosti: z velikim človeškim razumevanjem, močno neposrednostjo, spretno strnjenostjo in duhovitim modrovanjem o umetnosti in življenju prikazuje avtor le enostavni, vsakdanji košček življenja, kakršnega more doživeti vsak človek.
Režiser Ciril Debevec je položil v delo mnogo globokega čuta in razumevanja in igralci so do zadnjega zaživeli v svojem resničnem svetu. Mira Danilova je bila močno doživljena, nemirna, a inteligentna velika gledališka umetnica Helena Otočka, gospa Nablocka, dovršena in nadvse zanimiva garderoberka Marta Jedrzejowska, Emil Kralj dobro zamišljeni šef firme Brandt in sin ter Ciril Debevec prav svojevrstno dognani knjigovodja Chyliczek.
Beraška opera. Igra z godbo v desetih slikah. Po angleškem izvirniku .Johpa Gay a napisal Bert Brecht. Uglasbil Kurt Weill. Prevedla: prozo F. Albrecht, pesmi-N. Stritof. Uvodne pesmi V. N.
Izvirno angleško delo, ki v malenkostni predelavi more biti po dveh stoletjih v tujem okolju sodobno živo in mestoma kar pekoče aktualno, je velika umetnina, ki ni zanimiva samo zaradi nevsakdanje vsebine, ampak poleg samosvoje oblike prinaša tudi bogato zakladnico svežih modrosti in duhovitosti. Beraška opera niti izdaleč ni samo. zgodovinska satira na tradicionalno italijansko opero, ampak je nadčasovna komedija,, ki v duhovitem nasprotju proti višjim, izbranim plastem ljudstva stavljsi v ravnovesje ■ svet najnižjih, od gornjega sveta zaznamenovanih: beračev, vlačug in zločincev. Z veli-
302	.	■ ■ :
kim pogumom razkriva v njej avtor laži in podlosti, skrite pod krinko svetlih imen, in s toplim razumevanjem opravičije človeške slabosti in izinečke;
Ljubljanska uprizoritev je bila učinkovita, čeprav bi nekaj energičnili okrajšav zlasti pb zaključku, delu gotovo, ne bilo v kvar. Režija Bojana Stupice je spretno rešila marsikatero težko vprašanje in pokazala nekaj duhovitih zamisb, vendar pa dopustila preveč sličnosti z nekaterimi deli iz prejšnih let na škodo izvirnosti te samosvoje angleške igre, pri čemer se je bati, da se njegove uprizoritve sčasoma ne bodo popol-■ noma -predale šabloni.
. Igralci so se v nenavadno okolje dobro vživeli in nekateri podali prav posrečene like, tako predvsem Debevec kot poglavar beraške tolpe, Polonica Jnvanova kot njegova iena, Severjeva kot njuna hči, Skrbinšek kot policijski načelnik in Danes kot eden izmed-cestnih tolovajev. Posrečena trojica so bili tudi oderski delavci Sever, Sturm in Presetnik. Glasbene točke je z vestnostjo naštndiral Bojan Adamič; odličen je prevod, ki sta ga oskrbela Fran Albrecht in Niko Stritof.	S. T.
Obzornik
Akcija za žensko bolnišnico v Ljubljani. Slovenska javnost pozna težko stanje naših bolnišnic in zlasti še ženske bolnišnice v Ljubljani. Številni članki v časopisju, protesti, pritožbe, prošnje, vse skupaj ni pomagalo. Krediti so se manjšali od leta do leta (gl. ŽS, O. G.: dr. Alojz Zalokar: Poročilo o ginekološkem io porodniškem delu v 1. 1920.—1936.) In nov proračun za 1. 19S8/39 je zopet zmanjšan.
Od časa do časa, prodro v javnost vesti o porodnicah, ki so v kritičnem stanju prišle zadnji monient v Ljubljano, kjer pa so jih odklonili, češ da ni prostora in krilja za njih oskrbo. Slo je predvsem za porodnice brez vsakih sredstev. Pri tem so bili to primeri težjega značaja, kjer bi bila potrebna operacija ali druge izvanredne mere, saj vemo, da kmečka žena pri navadnem porodu ne išče zdravniške pomoči.
Banovinska ženska zveza v Ljubljani je započela širšo akcijo v odpomoč nevzdržnim razmeram, ki vladajo v naši boluišnici. Povabila je slovenska ženska društva ter socialne, humanitarne in zdravstvene korporacije na meddruštveni sestanek. Tu se je sklenilo, da se pošlje merodajnim faktorjem v Beograd spomenica, ki naj bi predstavljala zahteve vseh slojev in vsega naroda.
Tekst spomenice je bil sledeč:
Združene slovenske socialno-humanitarne in kulturne organizacije.
Radi stalnega zmanjševanja letnih kreditov je prišla ženska bolnišnica v Ljubljani v obupen položaj. V tej bolnišnici, ki je centralen zdravstven zavod za Slovenijo in bi morala vršiti naloge klinike, stoje postelje prazne, matere tik pred porodom pa poši-- Ijajo domov, da rode na cesti, v vlakih in na kolodvorih, ali pa v takih domačih prilikah, ki so z zdravstvenega in moralno-etičnega stališča narodu v kvar. Nezaslišano je, da" se ne dovoli niti toliko kreditov, da bi bila ljubljanska ženska bolnišnica vsaj za silo preskrbljena z rjuhami in medikamenti.
Iz tega razloga prosimo gospoda ministra, da dovoli naši centralni ženski bolnišnici -dovolj visok kredit, ki bo v zadostnem obsegu omogočil obrat tega zavoda do kolica budžetnega leta 1937/38.
Ker pa bi bila taka rešitev le začasna, je nujno potrebno, da izvolite, gospod minister, izdati podrejenim Vam oblastem navodilo, da vnesejo v budžetni predlog za leto 1938/39 kredite v taki višini, da bodo omogočili celoleten, nemoten obrat do 1. aprila 1939. Ako pa tega ni mogoče več storiti, nujno prosimo, da uredite to pereče vprašanje potom finančnega zakona.
Spomenica je bila odposlana Nj. Vel. kraljici, kraljevemu namestaistvu, ministrom odgovornih resorov, obema slovenskima ministroma, predsedniku kralj, vlade, parla-njentarnim klubom, nekaterim vsedržavnim socialnim in kulturnim organizacijam in banski upravi v Ljubljani.
303-
spomenico je podpisalo 30 društev iü zvez in sicer: Sekcija jugostovanske ženske zveze, Splošno žensko društvo, Protituherkulozna zveza, Jugoslovanska unija za zaščito dece, Zdravniška zbornica za dravsko banovino, Kolo jugoslovanskih sester, Ljubljana, Kolo jugoslovanskih sester,. Štefanja vas. Klub Primork, Delavska zbornica, Sfrokovila komisija za Slovenijo, „Ženski svet". Akcija za dom visokošolk. Ženski pokret. Društvo medicincev. Slovenski klub na univerzi v Ljukljani, Zveza gospodinj. Dravski banovinski odbor društva Rdečega križa, Kolo jugoslovanskih sester Moste-sv. Peter, društvo Atena, Gospodinjska šola za gostilničarske gospodinje. Slovensko zdravniško društvo. Zveza akademsko izobraženih žen, Zveza gospodinjskih pomočnic. Dom učiteljic, Jugoslovansko učiteljsko udruženje. Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Mestna ženska C. M. podružnica v Ljubljani, Šentpeterska ženska in moška podružnica sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ženska podružnica sv. Cirila in Metoda v Šiški.
Tako je slovenska javnost stopila v borbo za svoje interese. Zal ni stopila v to borbo solidarno. Del slovenskega ženstva, včlanjen v Krščanski ženski zvezi se vabilu Banovinske ženske zveze za skupen nastop v zadevi ljubljanske ženske bolnišnice ni odzval. — Zdi se, da se Slovenci nikdeir ne bomo zavedali, da smo komurkoli ali čemurkoli odgovorni. In da se bo to, kar delnjo naši možje, preneslo tudi med slovenske žene, da bodo ožji in manj pomembni interesi zaprli pogled na važnejše in bitnejše stvari. Tu pa gre za stvar, ki zadeva celokupen slovenski narod vseh slojev in vseh pre'pričanj v njegovih najglobljih in najbolj žgočih potrebah in njegovih najprirodnejših pravicah.	S. E.
Vrtnarsko-sadjarsko-gospodlnjska šola v Oroslavju pri Zagrebu. V Oroslavju pri Zagrebu se otvori privatna dvoletna šola s pravico javnosti za vzgojo deklet v sadjarstvu, vrtnarstvu in gospodinjstvu. Vodstvo šole je poverjeno ge. Bernasovi, šefu gospodinjsko-gospodarske komisije za savsko banovino.
Internat in šola bosta v prostorih gradu, v katerem je 40 krasno urejenih sob in h kateremu spada 24 juter parka in 50 juter obdelane zemlje za pridelek zelenjave in sadja. Poleg šole je vrt, sadovnjak, vinograd, grede jagod, ribnik, čebelnjak in kurniki. Razen zelenjave in sadja bo šola pripravljala za prodajo tudi konservirane živežne pridelke.
Poleg sadjarstva in vrtnarstva se bodo 'gojenke tudi temeljito priučile narodni kulturi, pospeševanju turizma, občevanju s tujci v penzionih ter bodo dobile kvalifikacijo za voditeljice v turističnih penzionih. V ta namen se bodo obligatno učile tudi tujih jezikov: francoščine, angleščine in nemščine. — V šoli se bo poučevalo tudi tkanje v narodnem vezivu.
V šolo se sprejemajo učenke iz cele Jugoslavije, ki so dovršile najmanj 4 razrede srednje šole in imajo malo maturo. Želi se, da je gojenka dovršila 18 let {izjemoma se sprejme tudi mlajše). Gojenke nad 40 let se ne sprejemajo.
Za šolnino, staoovaoje, hrano, pranje perila, obvezni mesečni zdravniški pregled, obvezno učenje francoskega, nemškega in angleškega jezika se plača vnaprej mesečno din 1000-—. Šola traja 2 leti po 10 mesecev; skupno stane torej din 20.000 za kvalifikacijo vrtnarice in voditeljice turističnih penzionov. — Učenke, ki stanujejo privatno, plačajo za šolnino, učenje tujih jezikov in zdravniški pregled mesečno din 350'—.
Poleg teh učenk se bodo sprejemala v vrtnarsko-gospodinjske tečaje tudi kmečka dekleta. Taki tečaji bodo trajali po 10 mesecev.
Šola bo sprejela le 40 učenk.
Informacije se lahko dobe pismeno (priložiti je poštnino za odgovor). Naslov: Ga. Štefanija Bernas, učiteljica domaćinstva, Zagreb, Klaićeva ul. 29-1.
Popravi: Druga kitica 1. sonet se pri pesnih „Znani obrazi" glasi v prvi vrstici J>Dih svojih čustev ste ljudem zakrili«. Prva kitica III. soneta se v 3. vrstici glasi »prebiraš trezno cvetje svoje lehe«.
304-
. Nadaljevanje iz „Ženskega sveta" 1937, žt. 12.
Mejniki
l.jubaPrenner
Šribar je bil zadovoljen, fako zadovoljen, da je za par minut pozabil celo vojno in svoje podgoriško dostojanstvo! In njegovi- otroci, kako jedo, vsi, Pepca, Malika in mlajši,' vsi jedo in se maše, kakor se je on tolikokrat do sitega najedel ob tej široki lu-a-stovi mizi, nad katero je v kotu pritrjena „božja marlra", v oba zida uprto razpelo, pod njim pa na deski lučka V olju v temnordečem steklenem kozarcu.
Kaj se'pa hihitata Pavel in Greti? Ali se posmehujeta „božjemu kotu?"
Da le babica ne bi opazila prezira teh njegovih, Logarjevega kruha lačnih otrok! Grdo jih je pogledal, pa so umolknili! Njegova žena je in pokuša mošt, ki bogme ni slab. Govoriti seveda ne zna z ljudmi, razume pa skoraj vse. Zato se pa pogovarja tem bolj hčerka Pepca in mlada gospodinja je videti zelo počaščena, ker je gospodična učiteljica tako priljudna. O — Logarjevi upoštevajo tudi njegovo ženo — saj gospa Mali je prava podgoriska meščanka! Zlasti pa jo obrajtajo zadnje čase, ko jim kuha milo, ki se sicer ne peni tako dobro kakor tovarniško, čisti in čedi pa !e in to je glavno. Zato pa tudi Šribarjeva shramba nikdar ni tako obupno prazna kot drugje, slanine, klobas, masla in mleka, zlasti pa moke in bučnega ali makovega olja, vse to jim pošiljajo Legenski po skrivnih poteh in zanesljivih ljudeh doli v mesto.
„Kaj pa, mati, ali ste še kaj jezni na Mico ?" je vprašal Šribar šaljivo. Dekla Mica se je namreč spečala z enim ruskih ujetnikov, ki so jih imeli četvero pri hiši.
„Yeš, Anzej, lepo že ni'bilo in ob vsakem drugem času bi bila deda spodila od hiše, prav gotovo, kakor tukaj sedim! A zdaj moramo biti veseli, da jih imamo za pomagače! Saj veš, da dela tudi radi vojne ne smemo pustiti v nemar — zdaj že celo ne!" je razkladala starka počasi in resno. Kako gladko ji je še tekla govorica! In svetle oči, okrog katerih se je bilo nabralo že nešteto gub, so bile še jasne in pametne.
„Kaj pa mali Rus? Ali ga bo Mica dala domov?"
„Saj bi od lakote ginilo. Bo pač pri nas ostal! Ko še sami nimamo nič malih! Gospodinj nas je kar troje, otrok pa niči"
Zagledala se je nekam v božji kot. Ali je mislila na Miho?
Obe gospodinji in njegove ženske pa so govorile o sinovih in bratih, ki so bili tam zunaj v peklu in smrti.
Preden šo odšli, jim je gospodinja še naložila v malhe in ceki-e, da bo za praznike kaj šarteljnov in „žegna". Potem so se poslovili.
Ko so bili že daleč doli na Borjanskem polju, je rekla Greti za šalo: „Saj smo pravi ,grabeži'!"
„Mi nismo nobeni grabeži" je odvrnil gospod Šribar ostro. „Logarjevi so naši sorodniki, mi jih hodimo obiskavat, ne pa oberačit, kakor kakšni .grabeži'! Zapomnite si to I Naši sorodniki so! Sorodniki vašega očeta!"
Potem pa je spet vso pot molčal. Grabeži! Tako so kmetje imenovali meščane, ki se jim je vračal nekdanji prezir do kmeta, sedaj, ko so morali z mlečnimi kangljami in nahrbtniki prositi od kmetije do kmetije za živila, ki jih je bilo treba vrhutega še drago plačati ali pa zamenjati za obleko, obutev in tobak.
On, gospod Šribar, pa ni noben grabež, ker mu tega nI treba!
*
* *
Logarjeva babica je stala oprta na palico, ob vrtni ograji in gledala za Sribarjevimi, ki so se doli na borjanski cesti oddaljevali v toneči dan.
Sonce še ni zašlo. Pomudilo se je gori nad Peco, kakor da se hoče v miru posloviti "od pomladanskega dneva.
305-
•Zrak-je svež'kot voda .iz gorskega vrelca. ••- '	-
• Ka, oni strani hiše na obronku cvete resjej-.Ssj. je vsako" leto tam cvetelo. " • "
Tu doli pod njo, tam kjer meji veliki "traviiik ob njivo, stoji dren. .Tudi letoa se bo razcvetel in daleč naokoli bo videti živo žolti puseljc: Na ono njivp je dala Tona •vsejaü jaro -žito, sicer so imelj tani že par let krompir.in bob; Letos pa se je spet ozele-. nela, kmalu bodo stebelca zrasla, da bodo valovala v vetru- in jih bo...vjdeti, kakor, da se preliva svüena ruta.	..."
Kar ni vedela kako in kaj. Pokleknila je na trato.
. Tako dolgo, dolgo življenje je smela dočakati. In vendar bo' tako težko pustiti to njivo, ta travnik, ta dren tam doli in hišo in hlev.	• '
Polno skrbi in nevolje je bilo to življenje, pa je bilo vendarle malo praznih dni.
In ker ni vedela, kaj bi povedala Bogu, kako bi se raz^ovorila z njim-, je ptičela moliti Oče naš.
Sonce je zahajalo za Karavanke.
» * ■ • _ •
"Na cvetno nedeljo popoldne je šel tudi stari Bende, ki sicer ni. mnogo maral za složne družinske izprehode, s sinovoma in hčerko Reziko proti Zaplanom..
Ženo Evo je pustil kar doma. Kaj bi z njo v Zaplanah, kjer se snidejo pri tovarišu, nadučitelju Kovaču. Najbrže pridejo tja tudi Dularjevi, nekaj mladega in starega učiteljstva iz okolice, morda še kdo Zoričevih od sv. Ane, čeprav bi bilo bolje, da Zoričevih ni — oblasti pač strogo pazijo nanje, odkar jo je Ivo potegnil k Rusom. In kaj bi njegova žena med to družbo. Težko bi poslušala kako hvalijo Korošča!
Od strani se je ozrl na hčerko Reziko, ki je molče stopala poleg njega.'Močno je" shujšala in okrog ust se ji je zagrebla bridka poteza. Danes ga ni bila volja kregati se 2 njo. Saj se mu smili! Kaj se pa tudi zaljubi v nepremišljenega ravšla? Kaj mu pp-maga sedaj vsa narodna navdušenost, če se pa morda nikdar več ne bo sniel vrniti ■ domov? Ali sta morala pobegniti k Rusom njegova sinova? Kljub temu, da vsi vedo. da sta Slovenca in slovenskega učitelja sinova, jih še do danes ni nihče obesil. Oficirja sta oba. Ciril je že skoro teden dni doma, France je bil prišel še'le sinoči.. Giril in Roserl sta se menda nekaj sprla, no, njemu, staremu, ne bo žal, ako iz tega n& bo nič.-.-Ob tem negovanju soldatov kot usmiljena sestra Rdečega križa se dekle ni mnog"© dobrega naučila. Cii-ila pa je menda jezilo, da je tako lahko prenašala njegovo odsot-. nost. Prav, če se razdere! — Tako je modroval in premišljeval ven do Zaplan. -'. ' .
Pri Kovačevih so bili že vsi zbrani na sončnem prostoru pred šolo. Sprejelo jih' je že od daleč pozdravljajoče klicanje. Hej, to je bila spet enkrat narodna veselica brez sporeda in vstopnine in v ožjem krogu tem prisrčnejša in živahnejša. Seveda Ciril in " dekleta! Dolgočasni France pa sedi pri starih gospodih in pripoveduje in razlaga in ' govori, kako bo najkasneje v treli, štirih mesecih.
Rahel, grenek smehljaj je zategnil Rezikina trpka usta. Tq sede sedaj vsi ti, v katerih krogu je bila spoznala nekoč svojega ljubega. In nihče se ga ne spominja, :eni občudujejo Cirila, drugi poslušajo Franceta, nanj pa, ki je bil pogumnejši in vrednejši od vseh drugih, se ni spomnil nihče. Menda so se bali glasno izgovoriti njegovo iine.
Ali se bo sploh še kdaj vrnil?
O božiču, ko so govorili, da ga že imajo in da ga čakajo vešala, si je bila .izjokala vso dušo. Zdaj ni imela več solza.
One, njegove Sestre, so govorile o njem tako čudno, kot da je že med rajnkimi. Kako so le mogle? Seveda — saj ga niso poznale, saj niso poznale njegove življenjske sile polne moškosti! Le ,ona je vedela zanjo — ona, njegova skrivna vdova..
Tudi ona se je hotela izgubiti v družbi mladih ljudi, ki so se šalili in objestno krphotali in se- skrivaj vriskaje ljubili. O, v Podgorici je bilo mnogo takih deklet, ki šo pohajale s fanti in oficirji po gostilnaji okrog — same opijanjene in napol nore, in pri Korenu v mali sobici ter v Šmonovi kuhinji so se dogajale vse drugačne veselice kot tu pri Kovačevih na Zaplanah. Njenega brata zaročenka — Rednakova Roserl — jo je
306
bilo. zapeljäla.ija, češ saj smo .-sami dostojnj-ijudje, hčerke iz-boljših' družin. Le pojdi z. ' -nami, da pozabiš na švojp žalost. A ko je poskušala piti in se s fanti poljubovati, kakor
■	SD to. delale druge, .še ji je žagnusilo. Kaj bi ji ta borna, umazana beračija, če je-že izgobijeno bogastvo-, ki ga.'jie.'smela imeti dve, leti!' Iz njenega .življenja" ga ni-mogoče.
■	izbrisati, kakor ,je izbrisano njegoVo ime iz vojaških matrik!
Ah, kako neumna 'je bila, da se -je včasih kesala svoje lidaje, svoje'vroče, pre-gVešne sle,-''katero ji je bil prebudil on. .Naj bi jo bil stri, zmečkal, zadušil, da bi umrla pred -njun. -:Da ne bi bilo treba še živeti, gledati te ljudi, poslušati to čvekanje in se .loviti z neveselimi dejstvi, na katerih ne more prav nič izpremeniti, pa naj je še tako.. - močna.	. '
Večer je postajal hladen. Bog ve, koliko jih. sedaj,' baš- to uro, baš to minuto umira ■ tam zunaj-nekje za gorami ?-	. ' ..
. Prekleti ljudje, ki si drznejo siliti svojega sočloveka v „junaško" smrt! Pa kdo bi še utegnil brigati za kletev kake Bendetove Rezike ?	. . '
Nekega sobotnega popoldneva v maju 1917 sta šla Egon Vobach in Anica-Naškova' : na izprehpd proti svetemu. Lenartu. Namenjena sta bila na grad k svetemu Juriju. .Mimo "Starodavnega, šentlenarškega župnišča sta prišla po obokanem stopnišču do eerkve.sv. Lenarta in tod mimo do pokopališčnega zidu, odkoder je vodila steza na stari Grad. . Počasi in molče sta šla po položni poti navzgor. V kratkih presledkih. Bo bil«-' ^postav-ljene kapelice z reliefi križevega pola, živo poslikani in dokaj verjetni. Od pete. ppBtaje do grajskega zidu se je vzpenjal strm klanec. Zvonik je stal sam zase poleg cerkve, ki je bolj slična trdnjavi z močnim obzidjem nego molilnici. Seveda je bila-zaklenjena in tudi" v mežnarjevi bajti nikogar. Mežnar sam pri vojakih, žena in otrok ; daleč kj.e zunaj na njivi.
-	Sedla- sta torej na trato med zvonik in cerkvijo.
' Upehana od hoje sta oba molčala in se sončila. Egon bi kar najraje zaspal. Nekje
■	nađ: njima je brenčal čmrlj. Sicer pa vse mirno, sončno in" tiho.
Precej oddaljena od njega je ležala oprta na komolec gospa Anica. S svojo ozko, strogo roko si je podpirala glavo in mislila.
-	SkorO tako kot danes - je bilo na veliki petek. Z Egonom sta šla k cerkvici sv. Roka. Tam sta sedla in Egon ji je pripovedoval legendo o hribčku svetega Roka, ki ga je .baje sam satan odtrgal od Pohorja in zagnal v sredo Yilunjskega jezera. To Vilunjsko jezero," ki so ga pozneje radi Elizabete Legenske izsušili, pa je nastalo iz solza ene
" same ^matere, ki je jokala radi pogubljenega sina in mustern jezerom svojih solza, odkupita -dušo. Egon je znal lepo pripovedovati in o vsake'm griču, skoro o vsaki cerkvi" ' Blünjske doline je vedel kaj povedati. Na oni Teliki petek ji je bral tudi nekaj Eichen-'.dprffovih pesmi. In ko je prišla domov, je še vedno nosila v sebi te mehke, zapeljive !-'verze. In . tam na klopci za vrati je sedel — Tedi! Hipno se ga je prestrašila, potem . šele je prišlo, veKko, gorko-veselje. In nekoč mu je sredi te radosti povedala, dii hodi' -'ž Egönonx mnogokrat na izprehod. On se je smejal — kako vedre so bile njegove oči . v teh, dneh — in smeje se dejal: „Le pazi, da se ne zaljubi vatel Pesnik je!" Kako se je smejal!.In k-dkci sta jokala oba, ko je spet odhajal!
. ."O-Teodori Kako bridka odkupnina za one kratke dni ob tebi je ta samota!. Zaprosila je:
„Daj, Egon; povej mi eno svojih pesinil" ■ . „Raje" ne!" se je umaknil smeje.
;Ali ne boš izdal svojih pesmi?" je vprašala smehljaje se. „Bom! Takoj ko se'vrnem v Gradec, si poiščera založnika!" . „Dobim potem knjigo ?" „Seveda! Na-vsak način! S j)0svetil0ml"
„O ..." se je nasmehnila. Potem pa je nekako trudno rekla. „Pojdiva!" šla sta .molče'drug poleg drugega,
307-
Saj je vedela, da je-res zaljubljen Tanjo in to spoznanje ji ne prizadeva nevolje. Cemu torej govoriti?, čemu pokazati» da ve, kaj mu je ona? Lepše je, izogniti se besedami Saj bi mu morala priznati,, da mu ne vrača čustev, da ji je le mil prijatelf, ki ji je pomagal preko teh pustih dni. In rada bi slišala njegove verze, morda jih pozneje ne bo več čitala tako, kot bi učinkovali sedaj izgovorjeni. Zakaj jih noče povedati ? Pustež 1 Morda pa ga je res sram? O, Teodor je ves"drugačen, trši, možatejši!
Njega pa je jezila njegova klaveriia, neumna zadrega. Kolikokrat si je bil mislil, da ji bo govoril te pesmice, ki so vendar njej namenjene. Sedaj pa se mu zde nerodne, neokusne in nevredne. In morda bi se ga potem izogibala in konec bi bilo njunih lepih sestankov. In še nekaj! Poznal je ta svoja čustva že od prej. Saj je bil že tolikrat za- • ljubljen! Ko bo spregovoril, ali mu ne bo ostalo od vsega, kar ga sedaj tako vznemirja, kar mu sedaj napobjuje misli in dneve, le prazno dnu? Ali ne bo ostala, čim ji vse pove, kot usedlina ta mučna, neusmiljena praznota, v kateri ni potem niti trohice ljubezni več, niti bolečin in nobenega hrepenenja?
Prišla sta do mesta in se poslovila:
Ko je Anica stopila v vežo, je takoj zagledala kuharico Katro, ki je oprijemajoč se stopniščne ograje krčevito ihtela.
„Kaj? Kaj pa je?"
Iz kuharice ni b^lo mogoče dobiti besede. Končno je zajavkala: „O dobri gospodi O tako dober gospod je bil!"'	-	.	,
Moj Bog! Kdo? Brat? Teodor? Padel? Umrl? Za božjo voljo! Kaj? Kako?
Onesvestila se je in padla na stopnice.
Ko se je prebudila, je ležala že v svoji sobi in mama se je sklanjala nadnjo. Joj, kaj je ? Teodor ?	.
Ne, ne, ne. V vojaški bolnici blizu Tienta je umrl gospod dekan dr. Gomzej, pod-goriški mestni župnik.
O moj Bog! In ona je mislila ves čas na Tedifa, Kakor s kladivom jo je bilo zadelo po glavi! Ona je kriva, ker se tu tako brezskrbno zabava z Vobachom, medtem ko je on tam sredi morišča.
Torej dekan! Le da ni Tedi!
Drugo j litro ji je še le mama povedala, kaj sumi glede njene nagle omedlevice in nekaj tednov pozneje je že sama premišljevala, ali naj vznemirja svojega moža s poročilom, da že nosi v sebi njegovo dete.
17.
S. O. S.!!! — S. H. S.???
To je pa že slab začetek!
Norega lega 1918 — pa pogvel). Kaj takega že najstarejši ljudje no moi-ejo pomniti. Slab začetek!
Za pogrebom stare Klare Puck je stopal tudi gospod iSugo Loiirnier in premišljeval to in ono. No, te stare Klare ni bilo nikdar dosti prida, a vseeno te njena smrt spomni, da gre spet kos stare Podgorice za vedno odtod! Saj ni bilo opaziti, da sploli še živi, babše je morala biti že blizu devefdesetih!
V sprevodu je "tudi njegov brat Roman Lournier, ki se je začetkom vojne po Maksovi smrti poročil z bogato vdovo iz Celja. Bakaža I
Pa človek se na stara leta vsega odvadi — tudi preklinjanja! Kolikokrat je bil kot mladenič in odrasel mož proklel uro, ki mu je dala življenje, zdaj bi pa le. rad dočakal, kako se bo končala ta vojna. Zdaj, ko se je bil po tolikih bridkih, borbenih urah pomiril sam in se spravil s krivico, ki jo je moral nositi do smrti, je lahko mimo opazoval, kako se borijo drugi, kako se lačoi, borni in do smrti izčrpani še zaganjajo v ta boj za preljubo oblast! Zmagati kočejo I
308-
Pa'je že vsem, tudi zaspanim in vedno za vse navdušenim Poclgoričanbm te vojne dovolj. Zadnjič je zaplaliutalo polomljeno navdušenje, ko je po smrti starega Franca Jožefa zavladal mladi Kari Habsburžan. Zdaj pa je vse nekako ubito, sivo-in gnilo. Se Ijudsko-šolski otroci so se naveličali zmag in navdušenja ob cesarski pesmi. Še vojno se ne gredo več! Davi je pripovedoval brat Roman, da je prišel v trgovino otrok, ki je zahteval pol metra slovenskega traku! No, no — zdaj začenjajo že otroci! Le ljuba podgoriška gospoda še ne more in noče verjeti!
Zvonovi so umolknili. Dospeli so na pokopališče.
Seveda! Za staro Puckovko ni nihče izjokal nobene solze. Čemu tudi? Saj ni imela nikogar, ki bi imel čemu žalovati za njo.
■ Engelmanov Jaka, Puckovka — in on, ki bo tretji, za katerim pač ne bo imel nihče povoda pretakati solze.
Tam zunaj pa — o, tam jih umira vsak dan toliko, za katerimi ljudje kriče in plakajo, starši, žene, ljubice in otroci blaznijo od bolečin izgube.
Pa naj bo! Pa smo bot! Le umirajte vi, ki ste imeli toliko od življenja, jaz pa. živim, ker nimam od življenja nič več, kot da smem dihati in jesti! Le jokajte za onimi, saj za menoj vam ne bo treba! Jaz, Hugo Lournier, vas nimam vzroka pomilovati! Nočem vas pomilovati! Krepni, rod človeški! — Le malo je zardel ob tej misli. Potem pa
se je vzravnal in šel doli po trgu proti domu.
*
* 't-
Bilo je Jožefovo popoldne, ko sto se sešla zunaj pri svetem Lenartu gospod ravnatelj Ivan Šribar in gospod nadučitelj Franc Bende.
„Dober dan, gospod nadučitelj!"
„Bog daj, Anzej!" Govorila sta seveda slovensko, o sodobnem položaju kajpada. Kako bo ? Kaj bo iz tega ?
„Zaenkrat — Maul halten und weiter dienen!" je menil Bende.
šribar je togo prikimal. Seveda!
„Pa mislite, da bo le kaj iz tega? Z Jugoslavijo namreč!" je vprašal in se previdno ozrl na vse strani. Dandanes so povsod vohuni!
„Sedaj smo še v defenzivi! Ali še niste opazili, da naši kmetje in drugi okoličani ne kleče več tako ponižno pred vsemogočnostjo in vsevažnostjo slavne Podgorice?"
„Baje ne bo več dolgo .. ." je prikimal Šribar plaho. Slaba vest, slaba vest! Ali bi' povedal svojemu staremu učitelju? Sram ga je.
„Veste, gospod nadučitelj ..." „No?"
„Bojim se!" trdno-in odločno je spregovoril, naprej pa ni mogel.
„Zakaj? Čemu bi se vi morali bati? Vi ste vendar naš."
,.Že, gospod nadučitelj! Pa če bi delali z menoj obračune, bi mi lahko marsikaj napisali v breme, kar sem pozabil in opustil storiti za narodno stvar. Drugi so bili zaprti in nekateri celo obešeni za svoje slovenstvo . . ."
„Anzej! Ti si še k meni hodil v šolo, ko sem bil mlad začetnik. Ali sem bil jaz zaprt ali pa kateri mojih sinov?"
„Pa o vas so vendarle zmerom vedeli, da ste Slovenec!"
„No in o tebi morda ne? Potuhnil si se, da si prišel do kruha, Nemko imaš za ženo kakor jaz, otroci pa menda ne bodo vlekli na nemško stran? Izdajalec pa vendarle nisi bil nikdar? A?"
„Ne!" To je smel priseči!
„Družinski oče in reditelj svoje družine si! Zato nisi smel raviiati tako, kakor bi morda hotel! Tako je — ne?"
Sribarju je bilo kar nerodno. Stari učitelj mu hoče pomagati, to se vidi!
„Ali se spominjaš, Anzej, pred dvema letoma, ko so se Srbi morali umikati preko Albanije! Ali še veš, kakšni siromaki smo bili tedaj! Saj so nas hoteli kar žive požreti!" je zarobantil stari Bende.
309-
. . „Pa tedaj, ste se. tudi Ti potuhnili",'je mislil An.zej,' rekel.-pa je le : „Da.-Spominjam" se! In.tudi. ko se je pričela vojna. Kako. so jih zapirali in tepli v Mariboru!" ■ .
,t Vidi?! In kdo je kričal najbolj? Take mrhe, ki same .ne vedo, kam' spadajo I.Ko4 liko je bilo tedaj plačanih in neplačanih vohunov! Kako: so ječali naši "dečki-v ječah in koliko so jih'posjrelili. in obesiii!" - . .'. ■	:	.
.„■Vrag se ga vedi, da so se še tako dobro držali!"	•'.'.-■'.
„Da smo'se držali,'si mislil reči!"
Seveda je Sribar strašno zardel. On je bil pač bojazljive.c!	' -
„Gospod nadučitelj, jaz se pač bojim bodočnosti!". .- „Hej, Anzejl.Tak mo-žak, pa se boji! Počakaj, boš videl, da todo mnogi tistih,"kt. so leto 1914 brcali in pljuvali po naših, te bo prišlo do tega, najglasneje razsajali v'ia-šem taboru. In ti bodo tepli potlej po onih!"	.■.-..,'
„Za vraga — to bo pa revolucija!"	- ..'. ' ..
„Saj tudi bo. In ti, preljubi Anzej, si le nikar ne-do^mišljuj, da bodo v tem metežu, gledali vsakemu tako natanko na prste. Glavni kričači bodo kričali ie zato tako.glasnp,, da prevpijejo svoje prejšne klice. Le nič bat, Anzej! Tebi se ne more nič huiäega zg'oditi 1" '., „Eaj pa njihovi ?" je vprašal Sribar, da bi končal prejšnjo zadevo. '
„Piravijo, da pripravljajo. O Cirilu ne vem mnogo. Baje sploh ni "vSč Soidat! Knr' na lepem je pustil vs? skupaj; pa.ga niti ne zapro. Franc pa je. še nekje ;na Gornjem' Štajerskem. Rezika pa tulita in upa in govori. Vse preveč mi govori za c. kr. učiteljico!"-... „-Mislite, da je nevarno ?"	' ■ -..'■ .'" ' ■
„Ko bi to vedel?! Oni dan sem prilctel v razred, pa so mi otroci zapdi »Hej ' . Slovani. Veš, da sem se tako prestrašil,, da bi me skoro kap zadela! Kaji.če me ' zapro? Saj je še vedno stari režim! Kaj bi tisto govorenje? To so le nade, le izgledi, a kaj gotovega, da bi dejal za prmejduš, .pa še vedno ni ničesar!"	. ■■
Anzej ni odgovoril. In še pred mestom sta se ločila. Stari Sribar je ob slovesu še-. položil prst na usta: „Kaj ne, Anza, o tem pa, kar sva govorila, niti besede! Pstl.Saj veš, še nismo ini gospodarji!"	. .■ . ' ■■
Gospod Sribar je gledal za odhajajočim. Potem pa se je okrenil in odšel še ^enkrat . proti sv. Lenartu- nazaj. Lepi izgledi! Če zmaga Avstrija-in Nemci, ga brpiiejo,- Slovenec je, zlasti Hugo, Ivo, Pepca in Malika so se že parkrat nekaj sporekli z mestno gospodo; Seveda, kaj kmalu bi- ga vrgli iz hranilnice gosopodje inženir Erktnan in taki, ki.-še vedno vihajo svoje nosove, zaničljiveje kot kdaj pojjrej, nad to „takozvano' slovensko -opozicijo". Ti še vedno govore o pripravljenih vislicah in telegrafskih drogib V Ej;-tem--bi privoščil povračilo !• Porazen padec v brezpomembnost in ponižanje ! Ali bi' ti'ljudje-. sploh mogli verjeti, da so odigrali?	' .. - : .;. '. ;'--.'..
A ti vrag ti, kaj vse bi mu pa očitali lastni rojaki, če bi prišlo, šo tega-?.-'Zeiio;',i nezavednost, ime „Johan" in najbolj pa Petra, tega smrkolina, ki še vedno .nekaj.^yekä'; o „Die Wacht am Rhein"! Tega se je navadil v tej prekleti šoli v Mairiboi^u, saj-doÄ-'.,
je bil vendar drugače vzgojen!	.......
Vzgojen ? Ali je bil sploh kateri njegovih otrok vzgojen ? Pepca se je vrgla v pobožnost. Nune so jo navadile tega. . Malika dela, kar sama hoče."	. :
Kugo je punslavist. Ali ga je on, oče, tega naučil?	•■ ■-
Ivo je bogvekakšen slavist. Tudi iz tujine prinesel I
Peter je „obergermane"!	-.-:--
Le trije najmlajši so še običajno smrkavo frocovjeI Hvala Bogu! ' -In žena? Malika?	.	.. .' " ' - ...'..'.-■
. In kaj bo iz njega, če se svet-'seda'j na glavo postavi'?. .' '.. Tam gori nad Borjeru se je bliščiila v večernem svitu Logarjevina.. Ali ne bi bilo- ' boljt;, da bi ostal tam gori? Tam bi vsaj vedno vedel, kaj in kako mu je ravnatif
310-
. •. ' Na Merkofi- hiši kriči rdeč lepak, da prirćđi potujo'ča „Xheafergruppe" gospoda ■ „Seliauspiel-Direktorja'- Karli' Josefa NJiillerja' nocoj, ob .8. urj, zyeeer veliko: ..Gala" predstavo., .'.Das Findelkind! Drama' in 4 Akten." 'Vštopniiia Sperrsitz 1 krona itd. . Personen untfer 17 Jaliren. Eintritt verboten! Oho! To bo vleklo! . ■ ' ■ . " . •
. ■ „Nach dem Theater in die Kneipe!" je zaklicnl mladi Otto Strenar, pokojnega lleinza Molja nečak; za.äriharjevim Ivariom; ki si'je bil že kupil 'vstopnico ill Se rinil .v dvorano; Njegove suknje se je-držal.prijatelj ..France Skobir. Oba sta bila opravila pred dnevi . y Mariboru zasilno maturo, takozvano „Sčhnellsieder-Reife" in spet po nekaj dnevih •bosta, vojaka e. kr. armade. Zato pa je treba- rta moč izkoristiti zadnje dni prostosti. ■.
■ -Včeraj smo bili še šolarji, danes smo. abiturienti, jutri bomo vojaki, pojutrišnjem, bamö'imeli že jiši — potem pa? Ali bomo.kdaj junaki'? Ali pa nam je usojeno, še to leto trohneti- kje znnaj — za domovino! ? .
Daiieš še ne trohnimo! Torej v teater in potem „in die Kneipe" ! itneipe', to je lepše'.kot gostilna, ali lumpanje — to je nekako visokošolsko, kakor se tudi spodobi.-
Teater! „Das Findelkind! Drama in vier Akten". Jej, jej!. Gospod teaterdirektor-šo menda to dramo kar sami sestavili po besedilu bogvečegave povesti slične vsebine. Gospa direktorica sama je kreirala ginljivo vlogo najdenke, gospod direktor pa je bil . .oni plemeniti mladenič, ki ga dobi najdenka končno za moža in drama se po tolikih nezgodah konča v sreči in izobilju. Razen direktorjevih igrajo tudi Podgoričani. Go-. spod davkar na primer je oni jezavi in krivični mladeničev oče, gospodične s pošte in* c. kr. glavarstva so bolj vnete kot spretne, igralke in nekaj podgoriških fantov, ki jim' za njih štoravost ni treba plačevati še gaže, je tudi zraven — pa imamo teater.! Kljub delavniku je vsa dvorana polna.
Konei pn'ega dejanja! Luč! Pavza.
Smeje se je Ivan Šribar razgledoval po dvorani. Tam v prvem redu, skoro tik okna', sedi gospa Naškova. Lepa je — prmejdun! Eg(nia "V'obacha, njenega stalnega ka-valirja, pa ni videti nikjer. Aha! Slednjič so vzeli tudi tega k vojakom. Njena mama, stara Erkmanica, je sedela poleg nje. Lepa je ta Naškova Anica, presneto je lepa. To jo mora Naškov Tedi rad imeti! In Egon Vobäch? Ta je bil prav gotovo preko mere' vanjo zaljubljen! Prej ni bila tako lepal Saj res, saj se še spominja, kako jo je .kot otrok srečaval na pešpoti proti kolodvoru. A takrat je hodila z Bendetovim Cirilom!
Pričelo-se je drugo dejanje in luči so ugasnije.
■	P<iizkusim! Zapičil je svoj pogled v njen. profiU gledal dolgo in nepremično. Oči so SE mu v poltemi že pričele solziti, pa je še vztrajal in čakal, kedaj se ona obrne.
In ko se je zasvetila luč, je strmel še vedno tja v njeno napol obrnjeno lice.
. Poizkus se je obnesel. Ozrla se je. Čutil je, kako je zardel. Pozdravil je nemo in hote resno. Pa ga je zelo začudeno pogledala, potem so šle njene oči kar preko njega po drugih in glava se je spet okrenila naprej.
■	Po končani predstavi je čakal pri izhodu. Kakor da je slučajno tu.
Prišla je z materjo. Odela se je bila v dolg, črn plašč; nekoliko preohlapen se . mu je zdel za njeno vitko postavo. A kaj to! Oči, te prelepe temne oči v resnem, finem . licu. Pravä, pravcata ženska je! Edinstvena! Tista ženska, na katero misli vsak, ko si zaželi IjubeznL.
„No, pojdiva!" je dejal Skobirjev France. „Kaj pa zijaš!"
In šla šta proti Sandwirtu. Tam je bila že zbrana dražba v kuhinji, kjer je bilo najbolj varno pred očeti in vsako neljubo cenzuro.
Stara Sandwirtovka je imela dobro vino. In teh sedem ali osem fantov, Šribarjev, Štancerjev.-Niessov, davknrjey, Piršev in ona dva iz „ravberske" ulice — Skobirjev in Robinov — kriče in razsajajo, kot da jih je cel regiment hrustov. Pa so le mlečni, mr-. . šavi snu-keljni. Noben starejši kot devetnajst let.
„Ex!"'je zakričal Štrenarjev. Spet so zlivali vase.
. „Še par dni, pa bomo soldati! Puško na rame, zakrivljeno pero. ob kapi, pa v strelski jarek I Potem pa na sovražnika! Italijan — marš! Hip-liip-hura lil"
311-
„Kdo ti bo pa hlače čistil, Ottonček?" -se je zarezgetal Šribar. ■	'
Smeli. Krohot. Rdečelasi Otto zardi. Skobirjey in Niessov mirita. Nasprotnika sedeta in neknj časa bo mir.. Da bi bilo veselejše, zavpije Štancerjev: ' .
„Kaj pa dekleta? Soldati morajo imeti dekleta! Ali jih niste povabili? Sedaj Ven-, dar ni več take konkurence ?"
„Cemu nam bodo babe ?" meni davkarjev zaničljivo in Sandwirtovkn kar poslnhne. Kaj? Te le žabe govorijo o ženskah tako, kot da bi vsak imel najmanj že deset zape- ■ Ijanih deklet na vesti. Kaj ? Kaj ? Da bi bila le ena tako neumna in potrebna moža. da-bi se metala za takimi kratkosrajčniki! Neverjetno, kako se taki mladi pobčki lažejo!
In vsak pripoveduje, le Skobirjev je medtem izginil. SandwirtOvka se spravi spet k svojemu pletenju in posluša tam za štedilnikom sede, kako se livalijo in bahajo fantje, kaj vse so z ženskami že doživeli. Sedaj pripoveduje mladi Štrenar:
„Nočem povedati imena! Poročena gospa! Ko sem hotel iti, mije padla okrog vratu, me prižemala nase in me rotila, da je naj ne zapustim. Jaz pa sem rekel samo — gospa, sem rekel — najin čas je potekel, tako je življenje! In sem šel!"
O ti krota, ti! Sandwirtovki je kar sapo vzelo. Že se je oglasil drugi:
„Tako? Veš kaj I Lažeš! L-a-a-a-ž-e-š!" To je bil Šribarjev.
Zdaj bo pa pretep. Stoli že padajo po ileh, trušč, krič. Nad vsemi pa Šribarjev posmeh: „Lažeš! Ti sploh še nisi nič doživel! Ti neprostovoljni — Alojzij! Alojzij — ha-ha-ha!"
Ho, luči mi pa ne boste ubili I In Sandvvirtovka se zažene med fante, klofne enega, odbrcne drugega in potisne Sribaija, ki že krvavi nad enim očesom, skozi vrata. Tako ! Vi pa mir! Ali pa domov? Dobro — poprej plačat.
In fantki se umirijo, privlečejo iz žepov svoje mošnjičke, štejejo in odrajtujejo. Prav za prav so res še prav neškodljivi zajčki!
Šribarjev Ivo odhaja preko dvorišča. Tam pri koritu pa stoji nekdo. Sliobirjev France.
„Ali ste se spet stepli? Kaj imaš danes z Ottonom? Pusli butljal"
„Kaj pa ti tu delaš ? Ali ti je slabo ?"
„Je žo dobro. Poprej sem videl na hodnika v omari cel zaboj suhih češpelj. Pa sem se jih pošteno najedel. Zdaj mi je bilo slabo. Pa je že dobro. Danes sem bil že preveč lačen. Doma ni skorje kruha več!"
Ivo je sedel k onemu na korito ob vodnjaku. Kar čudno mu je. Stepel bi se z. vsem svetom. Kako bi se tak Ottonček bahal s takimi lažmi. Pa saj ni povedal imena. A vseeno ? Smi kovci bi najbrže mislili nanjo. Saj gledajo vsi za njo! Aha — zdaj odhajajo I Skobirjev ga je še tesneje pritegnil k sebi. Potuhnila sta se za vodnjak.
Aha! Zdaj gredo. Piršev in Štancarjev se držita pod pazduho in prepevala. Pijana sta, pa ne moreta lepo peti. Robinov in Niessov peljeta Štrenarja. Štrenar je divji. „V zobe mu bom zasadil pest, v zobe! Boš videl!"
Pa pravi Niess: „Pusti ga, ni vreden, da bi si mazal roke z njim. Saj ni vredno — ni vredno, da bi se ukvarjal s takim — izdajalcem."
„Da, da, izdajalec — danes vindiš, jutri deutsch!"
Skobirjev se ga je oklepal, mu z dlanjo zapiral usta, ga držal preko vratu.. „Miruj! Pusti jih! Čenče so! Miruj!" In Ivo se ni mogel iztrgati iz železnega objema, niti krikniti.
Polagoma so se oddaljevali glasovi — prav tiho je postalo okrog njiju.
„Kaj boš jokal, osel!" je tolažil Skobirjev. „Ali si ti kriv, da sta se poročila tvoj oče in tvoja mati in da si ti na svetu? Butelj! Kaj se cmeriš? Jaz se ne cmerim, pa mi je oče padel v tej svinjski vojni, doma pa gladujemo in gledamo, kako nam bodo otroci pocrkali od pomanjkanja. Nehaj, ti pravim! Dosti je težjih in važnejših stvari na svetu!"
Dalje prihodnjič.
812-
2. nadaljevanje iz „Ženskega sveta" 1937, št. 12.
Mejniki
Ljuba Prenner
Pa ga je peljal Skobir domov in mu pripovedoval, kakšna bi morala biti revolucija, ki bi naj prckrasila ta svet in izenačila pot med revežem in bogatinom. Pa bi bilo-te -neumne vojne konec in z njo vseh teh nepotrebnih, lažnjivih in zločinskih stvari, kot SI) razne cerkve, nacionalizem in velekapital, lu ne morejo dovesti do ničesar drugega,. kot do takih zločinskih bedarij. — Ivo ni odgovoril. On je bil ves zmešan.
On, Ivan Šribar. Izdajalec mu je rekel Niessov. Ta Niess, ki ga je imel vedno tako rad. Seveda — Niess je bil trden Nemec, nikdar mu ni bilo treba premišljevati, kam mu je kreniti.
Oče in mati? Ali je bil ta njegov dolgočasni, suhoparni oče, gospod ravnatelj Ivan Šribar, sploh kdaj zaljubljen? In ali je radi le ljubezni pozabil, kako težko bi utegnilo biti otrokom zatajiti vero svoje matere ali pa vero svojega očeta?
O — saj res, Anica Erkmanova! Ona je vzela Slovenca. Kako pa njej?
In kako bo z Naškorti? Ali mu v Jugoslaviji ne bo hudo zaradi žene?
Nikdar je ne bi zapustil, take zone kot je Anica Naškova.
Še to! Se to je moralo treščiti vanj! Ta ljubezen!.
Ali ne bi bilo najbolje, če bi ga ne bilo več nazaj?
No, ne, ne. Saj je šele pričel živeti!
♦
Nekaj dni pozneje ga je spremljal oče na kolodvor. Gospod ravnatelj je skušal svojo razburjenost zakriti z besedami. Pripovedoval je odhajajočemu sinu, kako hudo je ljudem, da nimajo skoro ničesar več, živeža ni, polja kakor nalašč slabo rode, ruski ujetniki izginjajo dan za dnem neznanokam, o, v Rusiji je revolucija — Bog nas varuj — tam so boljševiki!Boljševiki — to je toliko kot Huni ali svojčas Turki! Bog nas varuj!
Kratko pred kolodvorom je zagledal Ivo Anico Naškovo, bodočo prod njima. Očetove besede so plahutale mimo njega, izgubljene sence. Kolena so se mu ti-esla, ves mehak je postal, ves neroden in zmeden. In vedno bolj sta se bližala kolodvoru in oče je govoril vedno več. Ni se upal ozreti.
Vlakec je zavozil na postajo. Polno mladih fantov je bilo tu. Odhajali so. Ženske so jokale, jokali so fantje, taki mladi fantje!
Oče ga je poljubil na obe lici. Potem ga je sramežljivo pokrižal na čelo. Oče! Ljubi, oče, ki skriva za svojim zgaranim, suhoparnim obrazom skrb svojega življenja za svoje razrvane otroke. Saj so bili še pred kratkim tako majhni in novodni, zdaj pa si že iščejo življenje preko njega.
Stal je že v polnem vagonu pri oknu. Vlakec je polagoma zdrčal.
«Tončej, na marelo ahtaj! Pazko mej na gnarje, Tonček! Tonček!» se je drla kmečka ženska in stegovala roke za vlakom. Suhe, izjokane so hile njene oči, obraz prazen, kot da odhaja vsa duša z njim, s Tončekom.
«Oče!» se je zadri tudi on. Oče se je bil že okrenil stran.
In tam ob plotu je stala Anica Erkmanova.
«Aaaaaa . . .» se je drl kar tako in mahal, mahal. Potem pa se je divje zasmejal.
Saj Tonček je vojak, ne bo smel imeti marele!
*
«Ti,mama, tale Erkmanova, ki ima Teodorja Naška, je rodila sina!» je zaklical Švibar nekega majniškega jutra ženi v kuhinjo.
«Bo.lje je, da ga ne bi rodila! Da ji ga potem zakoljejo tam zunaj!» je odvrnila žena in se sldonila nad lonce.
313-
. «Mama, tako se ne", sme govoriti, 'vse'kar Bog stori, prav ston'!»--iQ je posvarila ua-jstarejša tčerka. «Naši s6'še v-si zdravij» • . .
Gospa ni odgovorila. Kaj' ii njej poljožna hči? fjjen fant, njen Ivo, že .te'den dni ■nr pisal. Njen sin! Ali so ga že odgnali tja ven? . ,	. ". '
' " ■ . " ■' ■ *. ■ . ■ " ■ '
Cez teden dni .se je vozil, po. isti ppfi,'pp kateri'je bil prišel, na fronto nazaj . leodpt Našek. Bilo mu je popoliioma vseeno,- kaj se bo z njim še zgodilo, ' ■	.■ .
Ko je bil prišel domov, je bila še zdrava in vesela — o tfdi.o vesela! V.postelji je . .le^la s sinčkom v naročju in govorila detetu, ki je vse zariplo ,in cmevkasto nek^j cvi-..lilo predse. Pa. ona je govorila In stari učitelj Našek, njegov. oče, jo tudi nekaj'blebetal .iu si brisal solze. Stari ljudje so zelo otročji! Le nič"misliti ^— vsi smo otročji. Kaj bi-.tleli jokal, divjal in molit — saj je vseeno. Tri' dni pozneje je l.ežala/na mrtvaškem, odru.. Kaj so mu vše govorili! Zastrupila da jo je babica ali .kaj, iaj ijega. tp vse " skiipaj briga! .	■ .	.■■'■"
Naj le imajo otroka, naj ga-ima, kdor boče! -	- . ■ ■ .. ^ . . ' . ; ■ .
. .. Tisto noč je prišel nekdo k njemu, se sklonil nadenj, bil je Artnr Erkman',' ki. gü-' je prišel budit. Saj je, vedel, da njegova molitev in njegovo -rjovenje ni liasnilo nič,-prav- nič." . ■■-, ' -■:'	■,'■-,:	' . , '
. . Ali je vedela, da umira? Le tega se je zavedal, ko je klečal tarii in ji strmel-v-lice,. : ki ^a ni mogel prav razločiti, Ali se sedaj lahko' spomni na 'tiste,minute?.'Nič„,nič'—' ; prav nične ve; prav nič se ne more spomniti!'	. , ■ ; , ■ .' ..,•..■. ^
Svoboden je, lako prost vseh vezi; da ni pekla na tem svetu;- v katerega ne bi brez pomisleka skočil.	• ."-,■ ■
- ' Zdaj je res vseeno, popolnoma vseeno.	' ' ' . ■■ • '
Fej, tista grda, črna, mokra zemlja, ki je padak na njeno belo krsto.' ,	'
, . ', Tak, tak, tak,,so teHa kolesa, tak, tak, tak...
. Gospod.,Avgust Vobach, veleposestnik in .hotelir, se je bil -žaklenil v .svojo sobo:.' ' ■ .Tam. je . tulil kot. zver iri metal stvari naokrog. Ovratnik si je bil strgal iii kravato-raz-česnil na kose.'	' ■	' . ' '■■ ' ■."
■■,'■ ■ Tairi na mizi-jp-ležalo d-^'oje: '. .	■ -	: ■ ■-■'■ '■ ' ■ - ;
Brzojavka, da se je ustrelil-a- pomožni pisarni polkovne komande rezer"vn.ega.'peš^-^, ■ polka št. 28 v Leobnu kadet-aspirant Egon Vobach. . .. .	. .. . ..-.-■
Pismo:	.	' .'''
«Dragi .starši! Kq boste izvedeli, kako je z menoj, ne žalujte! Nikdar ne-'H-bÜ'' , zrasel-v človeka, 'lakoršnega si 'vi želite.'Prevarilo me je vse,'v kar sem.-upal i.n,.-'vei'tfcv - val. Zamo nima smisla, da bi se še lovil z uredbami in usodami tega sveta,-, s .katl;^irt^i'.-■ . .50 ne morem niti sprijazniti, niti se jim dovolj jako upreti; ker sem slabič. '. -'.
, Prosim Te, dragi oče, da poravnaš moj,e dolgove, ki. sem. Ti jih napisal na'-prili>fe'! . nem listu. Pozdravite moje brate, zlasti malega Karlija, in ne ugibajte; :Ee-niu :je'.rn6i:ald'-,' tako biti, 'Vaš Egon.»-	.	' ;''.-■,-:"-..-''-;';.'.
• To je vse. In teh par borih krajcarjev,, ki jih je dolgoval nekaterim. Ijtidatif'V'se.jŠ.';'. - .-napisal lepo po.-\'rsti: Gospođu-Josefu Schmidtil, .Graz, -Lorchengasše 14 —..—.'.lätrötii..; ■gospodu..-, -;' '	■ ,	. , ' . ■ '■ '	■	. -.
Dvesto let so Vobaclii pošteno umirali, ta pa je, šel kakor tat. Filozofi 2e'radi- te.. ■same preklete besede. bi si oče izpulil vse lase iz glave. Ali mu je bilo treba tega?. Ali ni , imel vsega, kar je hotel? Zakaj ravno on, o katerern'-so "vsi trdili, kako je nadarjen in ■ ..pameten, ni hotel postati pošteii-doktor, zdra-vnik, da bi ga oče z veseljem, podpiral,'
. liiu pripravil vse,'kar bi rabil^--kako je bil srčkan deček,, ko je.bil inajheu! Kafenp!-
veselje je bilo, ko je rodil! .	. .....'
■314-:	■	./	■ ■■---:. V.'.;; ' ''.. .
■ Ali ni bila-ta njegova'smrt le ena njegovili muh, nora zaletelost,-kakoršnili je bil poln vse svoje življenje!. Ali je.sploJi verjel, da se bo. zadel do smrti? Ali se ni mislil le malo poigračkati's pištolo takole iž radovednosti■—kaj bo? Ii.e to pi.smoj to pismo.
Stari se je sklonil in pobral pismo. Še en^istič je'tu notri.	'
- Verzi! Prekleti verzi! Ni jib mogel brati. Ali mu jih sin. pošilja? Šin mu pošilja verze? Ne, iie — paS — ne, to-rii'sinovo-pismo, to je poslal njegov stotnik. To so našli. Oh jih'ni mogel brati. Oii ne. ■ ■ ..
Verzi so krivi,-da se je tistrelil..Vsega so krivi ti prokleti verzi. .	. '
Ta norost, .ta prismödarija ga je'zmedla in spravila tako daleč, da si jc dal smrt ■—^ da je zavrgel svojega očeta in'mater in vse.	,,
Zavrgel.	' -
O sin!
Prepozno, prepozno — jutri ga že pripeljejo, mrtvega.
Stari je-oinahnil na mizo in zajokal.
■ *
Tildi'Hugo Pahemik je prišel domov, ko so pokopavali Egona. Prišel je iz Graške bolnišnice.	'
Lep dan jo bil. Mnogo ljudi je bilo, nekaj njegovih prejšnjih tovarišev in vsa Podgorica.	.	■
Ob odprtem grobu mu je govoril tovariš. Besede so tekle — lepe, svečane-besede-. — same besede.	■
Od strani je Hugo lahko videl starega Vßbacha. Tresel se je po, vsem licu — čudno! ■Vse lice se mu je'treslo, kot da se mu "je nekje utrgal .živec. Tudi stari Vobach ima živce.. Hugo-ni mogel biti ganjen. Preveč je videl, preveč doživel.
Obrnil se je" in poča,si odhajal s pokopališča, Pod košatimi brki se mu je skril majhen, usmiljen smehljaj.
■ Lep dan je. In Vilunjska dolina je tak lep košček sveta! Zdaj pa pada po tej lepi . dolini in po malem, srriešnem gnezdecu, kakor da bi usoda z batom tolkla po njih.
-.Glad, obup, smrt in spet smrt iu vedno znova glad, obup, smrt — a smrt predvseto. Na pomoči vpijejo že skoro .vsi. Na pomoč! Ze vsi hripavi so od vpitja; zdaj že--dolgo ne prosijo "več, ne moledujejo več — in ko bodo onemogli od ^'pitja, bodo znali morda tudi terjati?
18.
Razvaline
Na vseh vernih duš dan 1918. leta predpoldne je prišel v pisarno Mestno hranilnice star berač. Dedec je hotel govoriti z gospođom ravnateljem. Ko je Malči, ki je tudi . pomagala v očetovi pisarni, slišala besede «Gospod Šribar», si je še ona ogledala starčka in strogo vprašala:
«Kaj pa hočete očetu?»
Neznanec jo jo premeril z dolgim pogledom in vprašal: «Vi ste hčerka?» Malika je površno pokimala, vstala in stopila k vratom, ki so vodila , v očetovo pisarniško sobico.
«Oče —nekdo je tu, ki hoče s teboj govoriti!»
Gospod, ravnatelj ni bil vajen takih prijav. V njegovo «najsvetejše» so prihajale le važne-osebe'— in ne vsak kdorsibodi. Stopil je k vratom.
Precej visoki, a le nekoliko pripognjoni človek je vrtel svojo kapo med prsti in 'meril gospoda ravnatelja tako. kot prej njego-vp hčer.
«Kaj bi radi?» je. vprašal Šribar osomo.	...
«S teboj imam nekaj govoriti!»- je odvrnil oni mračno,"
S teboj? Ta potepuh pravi s teböj? Slabo znamenje, A'li je spet kateri izmed otrok . kaj zagrešil, da -.ga prihaja tožit?	. -
Stopila sta v sobo in Šribar je trdo zaprl vrata. Stari se ni ganil od vrat stran.
«Ka) bi radi?»
«Prišel sem te pogledat. Nekaj let je že tega, kar so na Borju in nä Legnu trdili, da sem tvoj oče .. .»	'
Šribar je zazijal. Za hip mu je zastalo srce, potem pa se je pognalo tako burno, da ga je čutil biti tik pod vratom in v kolenib ga je lahno treslo. Ta da je iijegov oče? Rajna Mirna jö včasi, tega je že dolgo, dolgo, imenovala njegovega očeta nepridiprava .in potepTiha! Kaj pa naj stori zdaj z njim, s tem človekom,"s terh očetomj ki se je žele ■ po petdesetih letih spomnil na sina?	• • ' "
Stari oh vratih je boječe klecnil in plaho ogledoyal širokega moža, ki je v dostojni' obleki boljšega meščana stal ves zmeden pred njim. Potem se je zagrizeno zaletel v nov napad.
«No, gospod sin! Ali ti ni po volji, da sem se prikazal! Bogat res nisem, kaj prida me tudi ni. Tebi pa se ne godi slabo. Logarjeva mati so se me tudi ustrašili — še bolj kot ti — mislil sem, da jih bo «božje» — kar pobledeli so in sape jim je zmanjkalo. Pa me niso hoteli pustiti k tebi! Potem so me pa znierjali. Pa kako so me zmerjali! Odkod le ima še taka stara ženska toliko moči! Pa so rekli, da naj ostanem kar na Legnu.»
Starec je umolknil. Govoril je bil naglo in slina mu je silila iz brezzobih ust. Sedaj si je zasopel oddahnil in si z umazanim robcem brisal lice. Kot da je prestal veliko izkušnjo. Obleka njegova je posvaljkana, umazana in zakrpana, kocine v obrazil že močno osivele in redke, oči zelo svetle in Šribarju zelo ziiane.
. Ta človek je bil končno vendarle njegov oče. Nikdar ga ni videl, pozabil je, da ima. tndi on očeta, nikdar ga ni pogrešal! Sedaj pa je treba nekaj ukreniti! Končno — če pa je njegov oČe! Kaj pa, če bi on moral kdaj tak hoditi-naokrog? Pri teh časih --ali ni od ugleda do sramote še manj kot cn korak razdalje?
In ko'so se njune oči spet srečale v skrivnem, vprašnjočem pogledii. se druge drugim niso umaknile več. V obeh je zaigral rahel smehljaj.
. Segla sta si v roke.
*
Hladen, a sončen dan je zajel Vilunjsko dolino." Z vseh .strani"so se zgrinjale množice proti Podgorici. Ponosne gospodinje, skromne kmečke mamice, možje z razrvaniiiii, bolnimi obrazi so se vozili v mesto na ta dan, ki ni bil niti cerkven praznik, niti farno žegnanje in niti dan kakšnega imenitnega pogreba. Vozili so se h krstu Novembra leta 1918.
Miha Logar je preklinjal, vozeč se z ženo in materjo proti Podgorici. Sicer mu jo ž(!na nekaj pisala o Jugoslaviji, a kaj bi moglo njega še zanimati, ko se ga je še opletal smrad po vojni, vojaških grobovih, plinu, dimu, smrdečih lazaretih in gnilem drobovju! Saj se mu ni niti ljubilo, da bi bil šel domov. Najraje bi bil vse,- kar bi mu-prišlo pod roke, pobil in uničil in potem samega sebe obesil. Saj jo bi'lo preveč smrti iri takih svinjskih grozot, da bi mogla ob njej ostati njegova pamet še legensko in Logarsko zdrava. — Domov na Legen je bil prišel pijan kot čep.
Žena Tončka ga je gledala, ko mu je na koleslju sedela naproti. A15 bo šlo tako dalje? Saj se mu sploh nič neče, Ali bo kar naprej spal na svislih? In kako si ga je ona želela ves ta čas! Pa je prišel in se ni zmenil zanjo. Al> ne mara več biti njen mož?
Sinoči ji je bila dejala babica: «Tona, .le glej, da boš ti prijela na pravem kraju, ■ on se bo vrgel po naših dedcih, Njim pa je bilo najbolj po volji lenoba in gostilna!» Ali bo res tako? Miha!
Eh, babica so pa tudi čudni! Kregajo se, češ, kaj pa je treba ravnati z njim kot z' bolnim dojenčkom! Dela naj, pa bo zdrav! Dela! Saj Miha ne zna več delati! Miha je bolan! In kaj bi zdaj na njiid delal, ko je, pa Štiri leta le ljudi ubijal! — Ozrla se je na. s'.'oje krepke roke, ki so ji ležale v krilu. To bö bridko življenje, če bodo morale te roke le delati in nič objemati in nič zibati!
316-
Logarjev .yozicek je zavil na glavno cesto mimo bolnišnice in cerkve, na glavni trg rn'pred. Bradačevo hišo, kjer. je bilo že polno ljudi.
Ljudje so se prerivali, klicali in vpili, joj, koliko jih je bilo! Zdaj so pa zapeli!' Kaj pojejo?
«Hej Slovenci, naša reč slovanska živo klije,
dokler naše verno srce za naŠ narod bije...!» ♦
Ob oknu svoje samske sobe je stal gospod Hugo Lournier in gledal na vn-enje, ki je izpolnilo že ves trg. Več je bilo videti, kot bi si bil človek kdaj mogel misliti.
Tam izpred Bradačevili duri se razvija sprevod. Bendetov doktorčck jih vodi. Da-•nes nosi na kapi trobojno rozeto in širok slovenski trak preko prsi. Danes jim poje on «Alelujo» — tu v svojem domaČem kraju.
Kje se skrivajo danes oni drugi? Za okni in zave.sami stoje in gledajo kakor on. Hugo Lournier, le najbrže ne tako mirno. Kaj bodo storili sedaj? Sodaj, ko jih bodo strmoglavili ti kmetje?
Večina ljudi tu doli sploh ne koraka v sprevodu. Od ene vrste hiš preko trgči do druge se vali množica. Vika je toliko, da ne moreš razumeti, kaj pojo, pa pojo že vse jutro.
Tam za mladim Bendetom- stopata zastavonoši z zastavama, za njimi pa možje, oblečeni v svečano črnino — predstavniki nove oblasti. Zdravnik doktor Sužec, stari Bradač sam in Franjo Bende, stari nadučitelj.
Saj res! Kaj bo pa zdaj z nemško šolo? In s Südmarko? Tn z vsemi temi mogočnimi gospodi? Tu doli stopa nova oblast!
Aha! Vedno veČ ljudi je navalilo tam doli pred velika hišna vrata c. kr. okrajnega glavarstva. Sprevod se je ustavil in Bendetov je svojim stražnikom nekaj zapovedal, ker šo se strumno postavili v red s puškami ob stegnili. Sedaj je doktor Sušcc, Bradačev zet, nekaj govoril. I^judje so rinili bližje, vzklikali, se objemali in poljubovali. Kalco so src-čni! In'v tem šundru dvigne pn^i zastavonoša svoj drog z banderom — kako pisano-je to banderp, belo-modro-rdeČe, prava revolucionarna trikolora — in dregne z njim v lesenega avstro-ogrskega orla vladavine Habsburg-Lothringen. Lesena rezbarija sc parkrat zamaje in končno pod ponovnim sunkom odleti raz stene na kameniti tlak, kjer se raztrešči na drobne kose. Tjjudstvo, ki pritiska od zadaj in otroci tam gori kriče na moč — oni tam spredaj molče.
Hm! Seveda, to ni kar tako, to slovo od neljubega gospodarja, ki so mu služili v uporu in bridkosti vse življenje!
Kaj jim bo prinesla prihodnost?
Kaj bo prinesla bodočnost onim, ki so danes tako mladi in veseli? Saj jc dobro odkupljena ta njihova bodočnost! Pognojena s krvjo svetovnega pokolja, plačana z ne-broj dušami, ki so izdihnile za to bodočnost pod vislicami, v ječali in pod svinčenimi sodbami! Že v naprej je plačana njih bodočnost z onimi, ki so odrajtali za izobrazbo svojega revnega ljudstva svoje zdravje in svoje življenje. Lepa dediščina! Ali bodo znali dediči gospodariti?
Aha — zadj. bodo obredli še vse dosedanje c. kr. urade! No, medtem lahko on popije svojo jutranjo kavo, če so mu jo še greli dosedaj.
Stopil je v sosednjo sobo. Zajtrk je stal nedotaknjen na ovalni mizi, brat pri oknu, svakinja pa za mizo, kakor da sta se sprla do skrajnosti.
«Dobro jutro!» je zamrmral Hugo in hotel sesti. Pa je zagledal, da se je bila na slarinski komodi ustavila stara ura. Stopil je tja in jo navijal.
«To ste možje!» je bevsnila svakinja Emma, zelo životna in jezava ženska.
Hugo se je naglo okrenil, brat Roman pa je prejkoslej strmel skozi okno.
«Eden zija skozi okno, drugi pa stare, ure navija, medtem nam pa lahko ves ta pofel. ,lu spodaj vdere v liišo in trgovino. Možje!»
317-
■ «-Čemu bi vdirali? Saj jinv'niĆ nožemo!»	•; • .
•	«Saj jim.hič" nooočetiio!» ga' je .oponašala. «Da — sa.j. to je! Taki-možje ste! Kp" bi" ' jim kaj hqteli, bi se oni tudi ne upali danes, takq, l^ot si drznejo delati sedaj! Le po-•
čakajte —;še" so možje na sve.tu!, Inženir Erkman" bo prišel .in vse nagnal!»
«Piie — kdo rnu bo pa'.pomagal!» PxeneumnbJ Kaj "bi neki Erkman! . ■ ' «Cesarska vojska!»	•	• '
: «Ali ti nisem povedal, da cesarja ni več. vojske pa le manj!»■ je _siknil Romaii od okna sem.	" ;•	,. .•:•''
•	-«Te^a'Ae verjamemf» je kričala ženska. «Ne verjamem in ne verjaniern. "To ni res" to ni mogoče.-da cesarja ne bi bilo! To so vaše čenče, bojazljivci! K'Erkmänn grem •, vpražat! In vem, da* mi bo. inženir v.se drugače odgovoril. Pöteni pa — Je čakajte —.• potem bomo pobesili Lele veleizdajalce tu doli,-vaju pa dain obadva zapreti!»
. «Le pazi, da. tebe ne zapro!» " '	'	! ' . ' '
. «Grem!» Dvi^jnil^a se; je od mize in odkobacala v £|;nlni;c. Brata sta.slisala, kćiko je odpiidla omare. Menda "56 yes olUiči'.	. • ' ; .
Hugo Lournier je skomiznil z rameni. Moj Bog, še marsikdo ne bo hotel verjeti, da't-esarja ni več in še. marsikdo bo upal, da pride voj.O.??: in da bo vse"spet talco, kot - j.bilo.	■ •	.	• .
•Pa ne bo nič. Kolo se je nagnilo predaleč ria levo, stara Podgorica je zakolebala
v silnem vzmetu in ko se umiri — bo vse popolnoma drugače, kot je bijo kdaj poprej..
' *
Stari Našek je na vse načine poskušal, da bi zdramil svojega, sina iz mrkega molka. Hodila f!ta po'borjanslceni polju.
• Teodorjev podol_govati obraz je bil še o^ji, podočne'kosti so.se še izraziteje napele v zagorelo, hrapavo kožo, iz katere so štrlele kocine poganjajoče, • zanemarjene brade.
Jej, jej, da j'e morala umreti Anica! je zdihoval stari. -Ali pa ga jezi, da je Bendeto.v ' Ciril'povsod prvi? Da jim morajo biti povsod ti Bendeti na poti: 'Moj Bog, JNTdŠkom je . nesreča na pete privezana.	'	. '"' '
Teodor ni prosil očeta, naj ga pusti samega, čeprav mu je bilo nadležxio,"-da ijiu-tiče išče po'obrazu. Sinoči so se.pn Erkmanpvih sprli — seve — radi Jugoslavije! ■\'zel jim je otroka in se preselil k očetu. A preden je'šel, je pospravil poleg, svojih tudi slvari svoje žene, stvari, ki jih- je dnevno uporabljala, Brskaje po omari je zajolcdl. — Potem je brskal naprej. — Ko bi raje pustil, saj se je bil tako dobro izjokal!
V zgornjem predalu med perilom je na-šel šop pisem, ovifih z' obledelim trakom. P.rva misel, ki mn je žgoča zdrknila v živce, je bil sum — to so ]iisma Bend^tovcgar •• , C:irila. Frau Anny Naschek-Erkman. LTntersberg, — Dva'žiga — Zensur i. t. d. v .pismu • •datum Leoben 1917, potem osem drobno v nekem redu popisanih strani ~ verzi — -podpis «Egon der Träumer». Ego n Vobach! Verz.i! l^epi. lepi verzi! Kakšni so bili ■ njeni odgovori? Spet znova se je bil zaril v vrste in iskal mest, kjer bi se oni zalivalje- ■ val ali vsaj omenil njene odgovore. Ne, nii. A kaj je to? «Med razvalinami spomladi?»
«Med razvalinami spomladi .. .» Vraga! To vendar ni mogoče, Ne, ne, ne.. Ali vseeno — čemu mii ni povedala? Kaj je bilo med njima? Kaj? Zdaj sta mrtva! Odgovori si sam! Odgovori!
Še vedno je šumelo doli v mestu. Teodor je nagnil glavo naprej, kot da. jf žastrmel tja doli in stari si je domišljeval, da je uganil.	" . •
«Vem, da .te jezi, Tedi! Veš, zaenkrat paS še ne bo tako,'kot siiio'si mislili in sanjali. 7.1daj silijo kričači Y ospredje!»	•	■
-Mladi je zanialinil z roko, kpr da bi' liptel odgnati le besede. ' ' »pragi Tedi, nikar tako! Vseeno moramo mirno opravljati-naše dolžnosti naprej in fakati, da. pride naš dan. Teh velikih besed bo kmalu kraj, tednj bo Aa tebi in dru-. gib takih, da pokažete kaj znate. Takrat bo .tvoj čiis!»	. ' '
Teodor je odkimal. Nikdar yeč ne bo njegovega'časa.	- . ■ ■
'318 . . ■■	:	\	■
«Ah kaj! Kaj bo pa dejal Francek, -naš "fantek-. . .» ' . ^ •	'•• ' .
♦ «Francet, naš fantek . . .»• je ponovil Teodor mrtnraje. Tä se. bo	lo.vil. .z novimi
problemi, Bog ve, käko bo tedaj,_ ko bo on spoznaval, -da. se vrti svet	in Lo vedno le. • okrog-svoje osi... " _ . _ .
. Iii to ni-pt-av niĆ važno,'öe se eneiiiii ali drugemvi zgodi, da stoji naenkrat pr-ed.
razvalinami. " . ' : . ... ' " - •	' ' ' .
. .Piidi tu doli .plešejo'na razvalinali. Tiidi radi teh sc; svet ne bo..neHal vrteti.	'
Potres!
' . : .Od novefnbra seiij ni bilo hiim in -Podgorica je živela v maju 1919. Na Koroškem, nedaleč .od iiicje so se.bojevale čete, šlo je za mejo doma. Mnogo Jih. je bilo tam-gori, 'tudi Šribaj-jev-IvoJ Bcitdetov. Ciril, Naškov. TMij gospodar Legtia INliha Logar — pa. tiidi_ nekaj takih,-Id so" pomagali .na dragi, avstrijski'strani.	. '. '
Ohij ki so od prevratnih dni zakrknjeno tiščali vase in na skrivaj dvigali gix>zeče'. pestij ti' so'hodili sedaj s skrivnostnim nasmehom okrog ust po trgu in ulici.-se' škodo-; . željno •..nasin.
ihali," važno, zm.igavali z -rameni in se zamišljeno pzii'aii .v koroški-kot. . . -17-. maja je.bilo mestece polno.vojakov. Tudi general je bil prisel pozno ponoči in* . je prespal v-eni iiieščahskih hiŠ, .že zgodaj zjutraj pa-jo je odrinir proti Vilunji. Torej " '.iimik!
= "-K Bradaču so. prišli .zgodaj".zjutraj trije zbegani tujci. Eden je bil duhoviiik." Bežali •. SO;.s Koroškega.- Opoldne jih"je bila polna vsa čitalniška dvorana. Imeli so vsi cule, ., jjahrbtnike, okorne," blatne čevlje in upale. obraze. Bradač je dolgo gledal za njimi-ko so odhajali, pötem je šet pripravljat bi s a go še sebi. .Ves solzan je odhajal.
. ■ Logarjevo.pastirče j« treščilo pri Šribarjevih v rodbinski prepir. Plaho je obstal., •pri vratih..-Gospo.d Šribar je ves zaripel stal ob.mizi, gospa pri vratih, otroci pa'rn.ed ' njima. Gospodična Pepcä .je držala-mater za roko. Greta .in'Renatka sta jokali, Pavel •je biL s p^o-.ob tla,, gospodična Malika pa je sede na zofi krpala nogavico, kot da jo' vse to nič. ne briga. "Robato jfe'nahrulil-gospod Šribar pastirčeta:. «Kaj-je?^^^^ " .«Prosijo,..če-bi priŠli kropit. Babica so ponoči umrli!»
.. . Kaj?".:Bäb,iQä?-.".Logarjeva-babica? Šribar sc je okreiiil iii stopil k oknu. -Babica so-.'iniirHf . PaVrhu tlihiče .ni po"\'edal, da so bili tako bolni t . • " .... . . ' . • • '<«Le" retij; da pridem, še-nocoj!» Fant je .šel. Boso je-bilo in revno to Logarjevo-, j^-istlrče-..Tak je..bil.nekdaj sam, ko je biU babica še močna in odločna: ženskk. '
k .Logarjevim boš šel! Ti bi kar najraje gori ostal za vedno, ka)?
■	]S.1e.ne: pA-pbdjš'O.d^^^^^	zapodil otroka. Nič! Dovolj mije! Vedno bi" se jaz •..ji'iörälavulda^^^ tvojim kmetavzarskim Slovencem — jaz ne grem od doma,-meni aiv treba/b.ežatr, meni Nemci nc" bodo ."nič storili!» Uprta ob vraUi je slala pred njim,
. Klipajö^a : od ..raž^^	.	. '
;•■^_v<<Ti•"boš;šla,•ikamor'te	Kar bi Nemci tebi storili ali ne storili, .me" niČ '
;iie briga:.Ii si moja žeiia in, boš-šla'z cxtroki na varno! -Ce mi pa misliš Petra očitati,.se :. .le. spoinni'v f^ft: rile'je-imenoval	, "• \	. .
. ■ .<čKer si ga; tepel!» .Tt>. že hi-bilo več'tako. odločno in ogorčeno.
■	, «Oč^! Ne!»:'je	Pävdl in se z vsem telesoni vrgel-".proti njenin.
IN"©» 110, no." "Saj" yöjidar .ni mislil mahniti po ženi.	• ' " • .
"•.«Ali. bo mir!» ."Malika je .bila vrgla pletenje na mižo in vstala. .Jezne"oči s.o's'e! uprle "V očeta, poteni v" mater. Prijela je Pavla za grivo, Renatko "za. roko in — že so .. bili v-drugi -sobi. Potem. je.še. potisnila petnajstletno Greti .tja nptri za-.onimi" ih preden je za"" njim.i šla'sama, je -i'ekla. še .želo zaničlj'ivo«Sram vaju bodi tega "prerekanja J>? Pepca je šla"za njo. .	•"- - ■ .
.:• ■". ■	.■ . ' ■	■ 319
Mati. je omduiila na, stol in zajokala,	.. , . •	•	' ■
«Kaj jočeš sedaj?» Sribarjii so samemu bile splze blizu, čemu je treba, toliko gorjupili besed in takih prizorov. Zdaj na stara leta- se mu bo iipiirala še žena? Ona, ki gti je zmerom spoštovala? Nenadoma je vsa strupena.	•	, ■ •
«Ali boš šla z otroki?» je vprašal po dolgem premolku.
Jokaje je pokimala.	-	, - '
.«Moj Bog, saj Le ne gonim od sebe. Saj moraš uvideti, da bo nevarno!» , . Dvignila-je osolzeno lice in zastrmela vanj. Kekla je tiho.	" •
«Zastran otrok ti jc, ne zame!»
«Malčka!» je zadrhtcl.	"	■	-	' ' . ■ - ;
,Tako hudo mu je bilo, da bi se kar zrušil. Čemu pa. to.? Ali misli zares, da-mu je ' • tako malo zanjo? Ali ne čuti, kako mu je vso to .leto, ko vidi, kako se je razcepil, njegov dom! ' .	'•	;	. • ■ Vzel je klobuk in odšel doli v Hranilnico. Sram ga je, da bi jokal z ženo. Dom? njegov dom se razkraja — o, otroci! Bolj jim je važno, da so Slovenci ali .Nemci, nego • kdo.jim je oče in kdo.jim je mati. _ ' •
Doli na dvorišču je stal Hugo. Širokopleč,-čeden in veder.	. " .	. . •
«No, ali ste se spet?» je vprašal reže. se.
«Molči! Ali si že odpeljal blagajno? Glej, da boš pazil na otroke in na mamo! Pojdi z menoj, da ti odšLejem denar. In če bi se z menoj kaj zgodilo, imaš" v blagajni pismo in vse potrebno. Pa sam je ne smeš odpirati!»-	, .
Dušilo ga je še vedno. In ko je sin hotel stopiti za njim v pisarno, mu je pomignjl
naj počaka zunaj. Moral se je poprej pomiriti.	. .
*
Popoldne je bil že sam. Napotil se je proti Logarjevini.	' ' • -•
Mesto je bilo prazno, pisama zaklenjena in pospravljena, stanovanje zaprto, dru--žiiia na poLu v varno zavetišče. Hugo je šel z njimi. On bo spravil tudi-hranilnično blagajno na varno. . -
• Sam pa bo bežal le v skrajni sili! Ne sme! Kaj bi rekli ljudje! Če — da če, — bo to srečno končalo, potem se Hugo poroči. Fant je dobro zadel! Slari Rednak je bogat. Kupil bo lahko za hčer in zeta lekarno. —
Ob cesti je'bila luknja. Tn to je izvrtala granata, ki je sinoči, priletela* preko 1'roglja..	. , • ■
IJf! Pa ne da bi'se Nemci 2ares vrnili! To bi bil on kar na cesti!-Le pregrdo sb ga gledali zadnje čase, A moj Bog, on jim ni mogel pomagati! Seveda .je hudo zanje, ä na , tem se ne da nič izpremeniti, prej jc bilo hudo pa za druge in enkrat pač mora biti za vsakega hudo!	' ■' •
Obstal je, in .si otrl Čelo, ki se mu je med hojo navzgor oznojilo. Sonce je,'bilo . že zašlo. Modrikast mrak je zajel Vilunjsko globel. Od sv. Filipa je zazvonilo «Ave Marijo».
Aiiu — lo je bil La zvon. hribar se je nasmehnil. To je oni ukradeni zvon, za katerim so stikali leta 1916. vojaki in orožniki po vsej okolici. Mežnarja so zaprli.in župnik je moral priseči, da ne ve, kje zvon. Saj res ni vedel! Decembra 1918 pa se, je spel K^zmajal v zvoniku in pozdravil Ujedinjenje. Par streljajev od cerkve,, v njivi, na kateri je zorelo žilo, jc bil pokopan zvon in oni, ki so ga tja pokopalij so delali vso noč, da so . klasje z zemljo vred spet usadili tako, kot je raslo poprej in da ni bilo niti. najrahlcjšo sledi. Šest jih je bilo in celo ženska je bila med njimi, ki je vodila konja, vpreženega v.. s.kamenjem obLeženi voz k ribniku, kamor so vsuU kamenje- Sledeči tej napačni sledi so vojaki pretaknili ribnik, ga slednjič izsušili •— v blatu so našli le kamenje, brstj'e. stare lonce in žabe. Tretjo jesen so zvon izgrebli. ŽensTta je znala nipičati skoro tri leta. T.o bi znala le t;na — njegova hčerka Malika!
Ko je stopil Šribar na I^jgarjevo dvorišče, mu je hitel odpirat Vrata v hiŠo stari-goslač Anza — njegov oče -e- in ga spoštljivo pozdravil.	(Dalje prihodiijič.,) •
320-
3. pgdaljevanjc iz ^Ženskega sveta" 1937. žt. 12.
Mejniki
L j u b a p r. e n n e r
Drugo jutro je bilo hladno in čemerno. Šribar je stopal pazljivo, da" si ne" oblati vKornb osnaženib. in svetlikajočih se čevljev. .	•
SinoČni večer mu je bil naglo minil in ko je prišel domov., je bilo že blizu polnoči". Na Legnu so ga potrebovali. Mlada gospodinja,. Mihova žena, je bila že vsa zbegana gospodinja sama — Mihova mati — pa boleha na Španski hripi^ ki to leto že občutno mori po Vilunjski dolini.
_Mihi so "pisali na Koroško k vojakoni in to že pred dobrim tednom, ker so ga babica šc hoteli.videti, preden umro — a od Mihe še dosedaj.-ni glasu. — Čudno! Šri-bar si je bil vedno domižljeval. da bodo babica dali tudi njega poklicati k smrtni postelji! Sedaj pa, kakor da so pozabili nanj, kakor da so mislili le na Miho! Seveda! Moida pa so upali, da bodo sami še Miho v svoji smrtni uri pripra^ili do tega, da bi piičel delati, kakor se.spodobi!
Obljubil jim je bil sinoči, da bo to jutro sam "šel k svetemu Lenartu in poskrbel, vse. potrebno za pogreb, ker ni bil stari Anza sinoči nič opravil v lentlenarškem farovžii Dekana sploh ni doma, kaplanov pa tudi ni bilo blizu!
Šribar je hodil praznično oblečen po cesti proti sv. Lenartu.
Med potjo je pogledal uro. Sedem! In še vse tako tiho! V mestu so bile tudi vse duri zaprte, nobenega človeka na trgu in ob Niessovi hiši je še gorela električna- sv-3-' tilka. -Čudno,!
Ta mir je neprijeten. Mar so resnične te čenče, da so se naši že umaknili in da bo vojna baje tudi tod, v sami Podgorici?
Bližal se je Petričevi gostilni, ki je stala kot prva vaška hiša tik za ovinkom cestc. 2e pred ovinkom je slišal človeške glasove in prhanje konj.
No — tu ni bilo tako mirno kot v Podgorici! Pred gostilno je stal vprežen voz s parom konj, še prazen. Moški v sivih vojaških suknjah, a brez čepic^ sp stali pred hišnimi • vrati, pili iz šile žganje in se pogovarjali z mladim gostilničarjem, ki jim je točil. Šribar je nekaj časa čakal, da li ga bo kdo pozdravil, a Petričev Tone ga je le prav debelo gledal, ostali pa, izmed katerih je spoznal mešetarja Naca in še enega potepuha, so se okre-nili za njim in nehali govoriti, a pozdravil ga ni nobeden.
Tudi na pirostoru pred nadarbinskim poslopjem in pod stopniščem, ki jc vodilo do cerkve, je stalo nekaj moških in se v dveh gručah skoro kriče prerekalo med seboj. A teh gospod Šribar ni jioznal. Bili. so tujci. Eden je imel vojaško .suknjo s korporalskimi zvezdami na ovratniku, na glavi pa siv lovski klobuk. Ta je bil videti vodja. Govorili so spačeno nemščino.
Gospoda Šribarja se je loteval nemir in akoravno. je bil radoveden'in bi si jih bil rad nekoliko bližje ogledal, je Šel brez besede mimo njih v župniŠče.
Na temnem, kamcnitem dvorišču, kamor je bil stopil skozi težke duri, ni bilo nikogar. Šel- je torej Ičar .naprej v vežo in po stopnicah navzgor do vrat v prvem nadstropju, ob katerih je pozvonil. Počakal je nekaj časa, a ker ni bilo nikogar, je.še enkrat pozvonil,-to pot močneje in dvakrat zaporedoma.
«Kdo je?» se je oglasil za njegovim hrbtom dozdevno korajžen ženski glas, kateremu se je strah takoj poznal. Šribar se-je naglo okrenil. Pod stopnicami je stala farovška kuharica, že starejša, dobrodušna ženska, ki je sedaj tudi šp ozn al a Šribarja in ga pozdravila kot svojega odrešenika.
«O gospod Šribar -- hvala Bogu, da ste vi! Vsaj onega poštenega človeka je Bog poslal v hišo. Oh, ne.hodite stran—- gospod upravitelj, dobri gospod Šribar — prosim jih lepo — pojdite nu doli — saj ni nikogar doma tam gori! Vsi-so šli — prav vsi!»
.• - ■	321
Nekoliko zbegan je liitel Šribar po stopnicah navzdol in še preden je stopil na ravna tla skoro obupan zaklical: «Kaj — nikogar ni! Tudi kaplanov ne? Kdo za Božjo voljo bo neki črno mašo bral za rajno Logarico, kdo šel s pogrebom in blagoslovil grob? Kaj res ni nikogar — nobenega duhovnika več na devet far naokrog?»
Kuharica mu je šepetaje pripovedovala; «Eden nažih kaplanov je odšel z gospodom župnikom vred. Drugi kaplan, gospod Zeraljič, pa se skiivajo nekje. O — to so korajžen gospod, a Bog nc daj, da bi jih oni —» pokazala je s prstom za vrata — «ujeli.»
• Šribar zaenkrat ni razumel ničesar. Vprašanja so se mu križala v možganih. Čemu so kaplan skriva? Kdo ga hoče ujeti in čemu? Kaj pomeni vse skupaj? Kakšni ljudje so • to. ki čakajo zunaj? Videti je, da so vojaki, a Čemu nosijo mesto vojaških šajkač navadne klobuke in kape? Gospod Šribar je to leto mnogo bil slišal o neki rdeči gardi,' zeleni
gardi — o boljševikih in sličnih imenih, za katerimi so stali ljudje, ki — milo rečeno_
niso priznavali osebne lastnine. Joj, jej — ali smo že tako daleč! To je dobro, da je bil poslal sina s hranilnično blagajno vred na varno!
Hm — da! Pogreb bo treba oskrbeti! Vprašal je torej tudi on šepetaje:
«Kaplana torej ne bom dobil, da bi pokopal staro Logarico!»
Kuharica ga je .še vedno gledala, kot bi ga hotela vsega pogruntati, ni rekla ^^rie» — «da» pa tudi ne in Šribar je lahko spoznal, da ženšče okleva^ da 11 bi mu zaupala ali ne.
«Kako pa naj pokopljemo Logarico? Brez duhovnika kakor obei^enca? Kali? To je že od vraga — še na fronti imajo duhovnika, v tej Vilunjski luknji pa niti enega! Sa-prament!»
Pri vratih je nekaj zašumelo. Kuharica je v strahu sklenila roke, zašepetala Šri-barju: «Pojdite.v cerkev. Tam ...» in že je ni bilo več. Sicer pa se je bil tudi Šribar ustrašil. Prav počasi se je sklonil izza vogala in pogledal po dvorišču. Vse tiho, nikogar nikjer.
«V cerkev» je bila dejala kuharica — uu dobro — a le previđao!
Šlo je. Nikdo ga ni srečal, ko je zlezel v cerkev.
V cerkvi je bilo nekaj starih žensk, ki so čepele v klopeh in šepetaje molile. Tudi sveče na oltarju so bile prižgane. Ali je maša že minula — ali pa se sploh še ni začela? se je vprašal gospod -Šribar, v tem pa je že zazvonilo ob zagradu in kaplan je stopil z mežnarjem pred oltar- Potrpežljivo je sledil gospod Šribar vsej maši in proti koncu tudi' nekaj molil, da bi se vse srečno izteklo.
Maša je bila pri kraju, kaplan in meznar sta odšla v žagrad in gospod Šribar je sklenil, da pojde za njima — samo toliko še počaka, da se kaplan preobleče. Tako — sedaj lahko pojde! Šel je torej proti glavnemu oltarju in od tam v žagrad.
Mežnar je pospravljal mašne obleke v odprto omaro — kaplana ni bilo videti nikjer v malem, četverokotnem prostoru, kjer se Še majhen otrok ne bi imel kam skriti. Gospod Šribar je ostrmel.
«Kje je gospod kaplan ?» je vprašal glasno in razburjeno.
•-<Ni ga več!» je za.šepetal mežnar in ga še karajoče pogledal, čeŠ, ali ne vpŠ, da si v cerkvi.
«Ni ga! Kaj se to pravi? Nekje mora biti. Ali je šel domov? Ali morda v župnišče? Moram takoj govoriti z njim. Kdo bo pa pokopaval Logarico, če ne on?»
Mežnar je skomiznil z rameni, češ, kaj jaz vem. šribar bi ga bil najraje vsekal po suhem, klinastem nosu, tako je bil jezen.
Pognal se je k vratom in planil iz žagrada — bil je res zelo jezen. Tekel je po stopnišču navzdol in mislil, da bo ujel kaplaila v kaplaniji. Pred stopniščem je stala sedaj še večja gruča mošldh, skozi na široko odprta vrata župni,Šča pa je di-dral oni voz, ki ga je bil videl Šribar poprej pred Petričevo gostilno. Ne meneč se za ljudi je hitel mimo njih v kaplanijo. Vezna vrata so bila zaklenjena in na njegovo trkanje se ni nihče oglasil. Klical je, bunkal po raznih vratih —• nič. Kaj sedaj? — V župni3če!
322-
. ■ Krščanskega človeka, Logarjevo babico, ki ga "je. zredila kakor da bi" bil njen kstni ' ..otrok, ki .ga je spravila do kruha in. mu bila vedno najboljša mati, bo vendar vsaj poko-• pal duhovnik, če že iie" bo črne maže za njo; Ići. jo.je dosedaj :še vsak bajtar imel!'
Ko je pogledal proti župnišču, je hotel v prveni trenutku, kar pobegniti proti Petri-" čevi gostilni; kajli tam-pred župniščem je bila rabuka in vojna, kričanje, panika, tepež. in punt. V tem kratkem času," medlem ko je bil robantil Sribar po zaklenjenih vratih • zapuščene kaplani je, se je bilo" nabralo pred župniščem ■ cela vas ljudi in vsi so kričali vsevprekj hiteli in silili — eiii proli vratom, drugi na cesto. Tiidi ženske so bile poleg in kp se je, gospod Šribar zavedel in natančneje, pogledal, je videl, da so vmes tudi Šeht-
lenarčani sami in vsak je imel pri sebi vrč, škaf ali kako drugo posodo - kaj pa spet
to pomeni? Prvi strah ga je 'minil, ko je videl domačine — in sedaj si tudi ni mogel več kaj, da ne bi stopil bliže. Morda je med njimi tudi kaplan!
Kaplana ni bilo videti nikjer, a videl je mnogo znanih mu Šentlenarčanov, ki so . hiteli s praznimi vrči v župnišče in prihiteli s polnimi spet skozi vrata in tekli s svojim ■ plenom proti domu. Da — ti ljudje so plenili župnišče in kar so odnašali v piskrih, vrčih in Škafih, je bilo vince iz farovške kleti! Glej, glej!
Šribar sc je naglo obrnil in odšel po cesti proti Petriča. Med poloma v mesto'so ga sročavali ljudje, splaŠeni in radovedni. Hitel je skozi mesto, kjer je bilo tudi vse kri?,em. Pri borjanskem križu ga je čakal pogreb in ljudje so že od daleč začudeno gledali in gruiitali, kaj je z duhovnikom, s katerim bi se moral gospod Šribar vrniti od svetega T.enarta.
Domači pastirček je nosil lučko v mrtvaški svetilnici, za njim je stari Anza na lojtcrnici vozil črno knsto z Logarjevo babico. lie malo ljudi jo je spremljalo. Sorodniki, nekaj sosed, z Šribarjem vred komaj trije moški. Ženske so molile.
Za hip sp utihnili ljudje na mesjtnem trgu, po katerem se ie pojnilšal mali sprevod naprej prqti svetemu Lenartu.
Noben zvon se ni oglasil, da bi pozdravil mrtvo kmetico, ki se je vračala v zemljo svoje fare..
Mesto duhovnika je molil ob grobu stari Anza.
Nebo je viselo polno mračnih, deževnih oblakov in ljudje so se vračali domov • nevoljni in potrti.
Gospod Šribar je šel v svojo pisarno. Vsi so odšli — še sluge Čerina ni mogel do-klicati. Pripravil si je delo, a ni strpel pred velikimi vložnimi knjigami. Stopil je k oknu in gledal, kako so ljudje hiteli po trgu. Kakor brez glave so bili. Eni so vlačili koT-čeg«^. ko.šare in cule, di-ugi spet tekli v hiše, se vračali in tekli k sosedu.
Opoldne je šel k Vobachu, da bi jedel; kajti sam si ni hotel kuhati v svojem pustem stanovanju. Pojedel je kosilo sam pri dolgi mizi v posebni sobi. Zunaj v «švemu» je sli-'šal znane Ijadi govoriti, prihajati in odhajati. Sklenil je, da pojde domov in se preobleče. Popoldne pa bo delal v pisarni, pa če se ves svet okrog njega na glavo postavlja! Dovolj je teh neumnosti! Jutri pride žena z otroci domov! Telegrafiral bo ponje. Plača in pt)ide.
A popoldne ne bi mogel več telegrafirati, akoravno bi hotel in ako bi mogel, bi bizojavil, «Ostanite tam, kjer ste — in molite zame!»
Ob pol štirih popoldne je odšel zadnji vlak iz Podgorice proti rešilnemu jugovzhodu. Stari Našek je prišel k njemu v pisarno tožit, svarit in pripovedovat, kaj se godi okrog Podgorice. Strojne puške spet ropotajo s Proglja. to pot žc skoro tik nad mestom in s popoldanskim vlakom so se odpeljali vsi uradniki, učitelji in drugi slovenski ljudje. Na kolodvoru je bil direndaj kot še nikoli.
'Tudi Našek je bil sam doma. Ženo je bil poslal z vnukom daleč doli v-Prlckijo. kjer je imel sorodnike. Dal ji je tudi denarja, dovolj denarja, da bi lahko leto dni brez-. ski:bno živela.. Yse je storil za svojega Franceka, ljubega vnuČka, in radi njega je odpuščal ženi vse stare zamere, ker je videl, da ima tudi ona otroka zares rada — o, saj .bi mu ga bili Erkmanovi že davno vzeli, ako bi mogli. Njegov lastni sin pa se je po njegovem mnenju mnogo premalo brigal za svojega otroka. Končno bi, ga morda celo pre-
323-
rpu-sti>E-rkmanpvim-> ako se on'— dffd — n« bi Jdü tojikd boril zanjV Sani pä-ni žel Iz ^^dgbrice.	nelči? K.aj morejo njemu, s.tarenm možu?-' ^ . •	. .
"Pogovarjala sta-se pri mizi .6 "bodoči ^^isipdi Podgoriee in'noV? države ui-^ibala, dä.-" ,- U bo'do PodgfH-iqö r resnici^znkdli'Wsti-ijski imenici,^ kakor ^ričalujep-nekateri Podgöri-Ćani, .ili pa -je. vse skupaj'-le koinedija. -Nikakor uišta niogla. verjeü, "daVbi dloživela Se .' enkrat nov prevrat.-Sedaj" i-mamo svbjo državo;'ki smo', jo hoteli i^eti.-za katero so. mno^i žrtvovali .vse, kar so'imeli-.treba'^e le, da znamo.držatL "kctr smo si.'priborilil
Tako sta' se pogovarjala najbolj n^irolj^Oana.mo.ža — Podgaričaiia, ki sta" vse "svoje -življenje skušala žh^eti täkd, da-, se nikomur ne bi zamerila. ' ' • • .• • •, . " , _ .■ Nehalo je deževati in kisli popoldan se je proti večeru nekoliko .zjasnil. Stari J>J-asek/ jf). stopil k oknu in"mislil predlagati ŠriWjiU da bi, šla malo pogledat po niestiv,. ko je
■	švignit mimo okiia. čloVcV in. priropotal v naslednjem trenutku' v pisarno. Bil. je stari lončkov Fraiicelj. •	• ' -	. ' • " t .
- «Anza — za božjo v^ljo — skrij se — beži!» .je kričal in se-, zaletel-v Šribarja, ki je poblcdel slonel ob pisalnem pultu. . •	•	. .
. -«Kaj?» tudi siareinii Našku" je zledenel .smehljaj.na ustnih v strah.
■ «Nemci pridejo ---že .prihajajo — beživa, Anza--če naju dobijo, bo po nama.
"Ubijejo naju — prav'gotovo in vi. -gospod Našek, se l'e oglejte .za kot; v katferega se •lahko skrijete —Bende tudi — ubijejo .nas vse. skupaj. Če nas dobž žive. Jieživa, Anza, ' beživa klobuk — pelerino — le pojdi, le pojdi,» \	' • . . '
Ves.zasopel je obstal Šribar 5ele na borjanskem polju. Fran.celja je lomil kaš"clj. <'.T;e beživa le beživa» j-e hlipal,- bo-reč se za sapo, ki- jo je ^ailiževal dolg, dušeč kaSelj.
■	- ■ V bruhajočih" sunkih- se 'je trgala iz njegovih prsi bolečina, ki-mu jo,je hiia prinesla " . L'i skiihala letošnja'pomlad..	. .	' . " . . -
V tem je. nekaj zafuUlo po zraku, kot da bi se pripodil najhujši sever okrog nfevid- ; nega vogala in Šribar je začel toči kar preko njive, kjer je stal ob zari veli^-kup gnoja" • ■ .«Deckung.— Deckung» mu je'šumelo po glavi, Hugo je.pravil doma^ kako'šo-bežali vojaki pred granatami in to je bila granata, prav golöv.o, da je.bila. šribar je pozabil ludi na .Fraricelja, ko-bi s? ozrl, bi videl,"da se je vlegel na cesto pö dolgem v braad"©,.. ki. so . jo'iždolbla' kolesa težkih vozov.	-' .'
"• •• Šribar še-ni pribežal - do'gnoja, ko je doli V.kotlini počilo, k'akor da se je zeinlja r£.zklala nä dvoje. Od sfrahu ga je vrglo po tleh in ž vsem obrazom .se je zaril v 5vežo,-'•lepljivo.zemljo, -iz katere'je že le brstelo jaro žito. Rrrss —7.primoiduš — to je.bilo. " nekaj! . •	.	' " . . .
Pri TjOgarju v mali kamri, v kateri je živela in umrla babica, so' čepeli vsi skupaj. Medlo'je svetila sveoa v later.ni, ki So jo imeli po Šribarjevem nasvetu na tleh. .
•' Kamrica-je bila majhna',- tako da so skoraj vsi skupaj" čepeli na kupu; kajti "najbolj, v^irno je bilo po njihovem le na tleh. To je bilo dobro, da je pokojna'babica še pred "vojno zahtevala, da so ji mesto prejšnjih ilovnatih tal napravili taksne iz močnih me- ' cpsnovih deska, na katerih se je dalo prav gorko sedeti ali čepeti — kaj za to," da je .bilo trdo. A precej jih-je bilo danes skupaj, Razven domačih dveh-žen in starega Anze -§e"-dekla, pastirče,-gospod Sribar, ves onemogel Tončkov Francelj in .fante, ki-je bil že.'po-. poldne prišel k Logarjevim in prosil prenočišča. Gospod Šribar ga je tak-oj spoznal. jJil •jjfc^ Frici, fant, ki-ga je imel komedijantar Kari Josef Müller pri.svojem- teatru!' Fant.'je' j.okal in pravil, da že več.'dni ni jedel in Logarjevim se je. smilil. Gospodu Šl-iharjii, 'ki. . ga je pozneje natančno zaslišal",-«e ni toliko smilil, ker jć slutil v njem pretkanega sle- .' ".paTčka-— a za danes naj le ostane'pod streho, jutri se bo itak .razčistilo-.marsikaj'in bog ve, kaj se preko noči. še lahko vse pripeti. Ton.čkov Fraiicelj je bil zaspal na tleh in gb--"spodinja "ga je pokrilä s kon.jskim.kocom, tudi stari Anza je že .sitmljivö kinkal,^naslanjajoč svojo'glavo ob podboje izhinih vrat. Ženske-so molčale-in Šribar.-je .prav uganil.. Molile-so na tihem. Gospod Šribar se je izmi-ičen in pdčitka; potreben zleknil pb dölgern' ob steni in zaspal. Ponoči se je preKudiT,-Minila ga je vsa'zaspanost. Moral je premišljevati.., ■ ■	.. . ■ ..	. . ■ .	■ ; . ■■
■ ■ r - ■ '	■ '	. ■■ ,
' ■■ ■ ,K.do.bi si •mislil.!.-Kako pride on: ravnatelj Ivan" Sribar. oče in glavar ftevilne, ne-
djiorečrie'-^.'da, ugledne rodbine iž sTOjega bednega, prostoVDega'-äitinm-anja; na .sredi, •podgori&.ega trga, kjpr stoji Več'wd.o'bniK postelj praznih, na ta ".tla? Ali ,je-begunafi BegunecPÜCako je sTojčas-gledal one begunce, ki sO. prihajali iz Istre. .Yiado.-siä. jim je, da SÖ gosposki ljudje, vajeni udobnih sbb-iji urejeniK-'.ra'ziiier. -Naenkrat,'čez: noč so-biH .
■	pocestni brezdomci!..V Šribarju'se je zganilo nekaj, nk kaj- Se.doscdaj ni hii nikoH mislil.. Videl'se je.hoditi oči hiSe-do hiSe'. z žend.in najmlajšima otro-koma in prositi. «Lepo .pro- ■
■	žim— za mal dir.. Begnnci smal'-LaCnij'brfiZ ficka,.brez strehe!» - gribarja je stresla. . Da bi se cttresel teh liijsli, šc je nekoliko vzraraal in se ozrl po' sobici. Tam v kotu: je
lir£äl'Tönekov Francelj — .narodni mućenik. Skoro tik poteg -njega' je-spal stari Anza, .njegov oie.— in v'tej sobi je umrla in le-žala na mrtvaäkeni odru Logarjeva biibiča. ' • ■ . ,«Mati» je zastokal-hripavo, še zl_ekml..na-tla ih jokai v .ražprte-(llaiii km. otrok..ki se je V. mratu izgubil V-go?du. ■ ■	- ."	.■ -. . ..' ■■.■',■'
Nä Uato .j^ic^a.ipsa iri.izaa wetc'.Hdene^g prü&d-, ^an.,- . ■ ' . ••. V".
■	Pred-poldnfi, okrog desete tire se je gospod Sribaiv ođloćil, da pojd.S-v -Pođgorico..-'\aj-'--■i)0,'--kakoV hoče'.— on pojdž. Tori«kov.Francelj. se..j,e bil ze zgodaj .zjutraj odpravil vi.?jo'
. v hrib k znanejnu kmetu. Friči-sfe je bil pred k.ratkiin vrni) iz-mesta, kam.of je odSel na
- vse zgodaj'ill pripovedoval, kar je videl doli y mestu. ■■	-	■ ■....
• Skoro, vše hiže. v . zastavah, -v starih žrno - zoltih in v fraiikfurterskih. eni) caki v; rdšč - belo'- črni- trobojnici riemäke države.' 'Z y.eliko vnciri'o.'j& pripovedoval .Frici dalje.', da je ves trg poln ljudi, ki nosijo vsi trakove in kokarde v starih avstirijskih in -neniäki-b'. iai-vah.-in da je.gospod inženir Erkman oklican za novega župana. Sploh pa, da jelaka. 'zmešnjava, tak'.Sunder in kraval, da ne more'niti ;vsega pripovedovati, kar j.e -i-idel'-hi si'iäal-. -Ko' ga je Sribar vpraäal, da li je videl miićgo .vojakov, je fant zazijal, .najprej'.' . umolknil'—.potem pa prav proti svoji navadi poSasi in .osuplo izjavil, da ni videl, skoro, -nobenega. .■'".-..	-' .; . '- ■	'	.
.' . . «Skoro nobenega» je- povzel Šribar nevoljno. .«Kaj pomeni -to^'AJi si sploh v-idel^ vojaka,"ali nobtinega?»	" . - "	' '
-•;'izkazalo se je, da ni najbrže nobenega niti z daleka videl. ,	-■.■-..
--.": ■■ «Torej-pojdimo!» seje. odločil gospod Šribar «kajti, ako n^i'ta'smrkovec videl.nglje; "nega!', pote'ni.sta kvefjenin dva y vsem mestu. Pptem tudi ni nobene,nevarnosti irt s Pod-. • goriäani opravim sam.-. .» Šel je v.rešnici iri ko je zavil mimo.Rednjakove ushjarne.'si .j.e..zd4:^art^mn.sebi-,.zelö 'po'đj.6len.in korajžen.	... . ■ - .....
.y'.' Fint.vje-.g.d.vorS.rtesnicp.-.'V'^eä^	bila v zastavali. Mestna hranilnica sev«da-'ne.;
--vir.-o|k.'od.'tuaifr Öct	.prevratu odstrmil.obe-čriio - žolti zas:tavi in nj.egöva;
:'^&h3 'je nierida'iz-tij^	-	, .■
.•■'-'", '■-S.ibar je' . Žei prcko ' trga. Pred vratmi je stal apotekar.. Šribar jq' "pozdravU;. .oni je. •idkimal ^- jraSTo ali zaničljivo? P6 tlaku sta mu prižla: nasproti znan obrtnik ih hjegp.v' .Svak .Merk, FVamci-Merk, njegov nekdanji sošolec iti tä-Vant fantovskih letV Šribar' j.e' ^ 'obstal ,iii; p«^ravil.. Ohii-dva nista obstala. Merk je odzdravil, njegov spremljevalec. n'e.',-V HudiS!- Kaj pa .to spet poineni? Šribar j'e hotel Francija ^p-v^oriti, a.oni je'zatn'ahnil .■'i roko; kakor.da bi hotel odgnati muho —.strela, j.asna! Gospod .Šribar je stal na tüesfu:' ■-i-n-.gledai za on.uiia. Zdelo. stS mu je, kot dä bi bil prejel,lilofutd.-Potem je naglo odäel. v, -. -.Mestno hranilnico.'
■ Stopil je k- pisalni mizi, kjer je ležalo še. vse tako; kot je bil .včeraj zapustil. Vse je' ■.})ilo .v-redu.. '.	-	. . . - ; . , ^	. ' ' .
.' .. .V tem. so,, ne da bi poprej potrkali; vstopili trije gospodje. Inženir. Erkman, njegov ■ .sva-k Merk in-gospod-Niess.. ;	. . . . -' '.	.' . ' - '.'.,'.'.
'Šribar se. je-iiiolče'jiriklonil in: Niess je .glasno,'odzdravil, pna dva, nič. Šriba'rfu'so '.se .tresle i-o.ke — .iiihče .inu iii.bil'p.onudil desnice. Jecljaje'-se je--davil z ji.iaömm vprx^-šanjein^ käj.'da želijo go'spodj'fi. ' , i. .: ' ' . - : ' .. ' .'. ■.....-.-'..' -..
.-''..'■■"	''.'■.'.'.■ 325-
«Gospodje želijo vas. cenjeni gospod Sribar» je spregovoril inženir z jeklenim gla-sbrii^ ob katerem je.čutil Sribar takoj pekočo jezo v goltancu in v jenciti. ., . «Prosim!» je zahr.eščal odločno.	. • "	. "
Gospod-Niess je hotel nekaj reči, a Erknian je odločno odkronil z roko in naglo'" naiTLetal Šribarju sledeče besede v-lice:	" . ' ■
«Y imenii podgoriškcga naroda, ki me je izvolil za svojega župana in v imenu • avstrijske države vam nalagam rok -24 ur, tekom katerih mi morate predložiti- od teh dveh gospodov potrjeno blagajniško bilanco Mestne, hranilnice, vse urejen« knjige in blagajno, kakor tudi vse drugo imetje v stanju po knjigah. Vaše 'dosedanje službe ste od. jutri naprej razrešeni. Razumeli? Ako bi hoteli ravnati, drugače, boste nosili posledice ' jfV opozarjam vas, da se naliaja Podgorica v vojnem stanju.».
•Šribar je zaraežiknil..Kr\^avordeče cunje so mu plahutale pred očmi. Roka, ki se je bila poprej tresoča naslanjala na mizo, se je skrčila v pest in čutil je,-kako mu vre belo-žareča jeza proti srcu. IMislil je, da bo v naslednjem trenutku xidaril inženirja s pestjo v obraz, kamor bi padlo.. Ni vedel ničesar drugega, kot da se mu je pripetila največja . žalitev, ki. ga je mogla zadeti. Ivo pa je razklenil svoje zasolzele veke, je zadel prvi pogled . v"oči Rudolfa Niessa in ne v inženirjeve. Zato se je v prvem trenutku zdrznil, potem razumel in se uklonil: kajti to, kar je govorilo iz osivelega Rudolfa Niešsa, je bilo staro prijateljstvo, ki so ga utrdila leta sk\ipnega dela v hranilnici. . . _.
,«Ali ste voljni oddati ključe?» je rezko prekinil inženir, ki je horel dražiti. ■«Nef»	- .	.
«Ali jih boste oddali v štiriindvajsetih urah?»	' • •
Sedaj se je Šribarju posvetilo. Za hip je jasno pomislil. Kaj se še lahko zgodi v tem -dnevu in preko noči?	• '	. •
Vljudno se je priklonil in rekel, kolikor je mogel prijazno in-posmehljivo: «Mogoče.»
«Kaj to pomeni! Ključe boste oddali takuj!» je vsekal inženir.
«Obžalujem!» je dodal- Šribar hripavo, a trdno. Spet ga je žčegetala .jeza. Dobro,-da jc pristopil Niess.
i<To bomo vse uredili. Ti — gospod šribar ^ le napravi svojo bilanco, proti večeru pridem .še sam enkrat pogledat in jutri bomo videli, kaj nam bo ukreniti v nadalje. Zasedaj smo opravili.» '	•	• ■ ..•..•
Šribar je sedel k mizi. Sedaj še le ga je prevzelo. Bolelo je preveč, da se ne bi uprl." T'prl tako, kot še nikdar. Zaklenil in spravil je vse knjige'in spise, pobral ves denar iz • • blagajnice, skrbno zaklenil pisarno in odšel skozi dvorišče pri zadnjih vratih iz hiše in tiho, neopaženo po «ravberski» ulici, za-vil na občinsko gmajno in odtod v. širokem, " skritem loku okrog, tako da je bil, ko je. zvonilo v Podgorici poldne, že skrit za prvjmi smrekami borjanskega gozdu, tik pod legenskim klancem.
Kosil je že pri Logarjevih in izborno mu je teknilo. Zadovoljen je odložil žlico in si prižgal cigaro. Z užitkom je puhal dim pred se in utrnila se mu je srečna niisel:' «Piši me v uhö vse skupaj!»
. Popoldne ga je spet lomila radovednost. Ves čas je stal na parobku nad cesto in gledal doli v Podgorico.
Videti je bilo, da je v mestu spet nekaj narobe. Zastavo, ki jo je lahko z griča opav zoval vihrati na Niessovi hiši, ni bilo mogoče več zagledati. Ali so jo odstranili? Okrog • četrte ure so začeli doli v kotlini pokati kratki, odsekani streli. — Saprament — kaj pa je to?Pa menda ne? Kakor razposajen mladenič je vrgel klobuk v zrak in hripavo. nerodno zavriskal.	. ' ' -
Tam od Šmohornice preko .travnikov za Erkmanovim gospodarskim poslopjem, gori oJ zančanskih kmetij, ob vodi od svetega T.enarta in" doli po državni cesti že blizu ko- • ■ lodvora in mestnega pokopališča, dalje gori od svetega Roka in iz vasi ob cesti pod svetim Filipom in — glej zadaj iz Zaplan skozi ozek pas Šmohornice — ljudstva, moŽ — " ' cele frume mož, med katerimi je videti sive postave — to so domači vojaki! . ' .
326 . -
«ŽividJ Xie naprej!»	"	- ■ -
Doli na progi je zapiska] vlak. ölej, glej — .oklopni vlak'—, avstrijski! Sedaj bo . bilka!	, -	■ ■ '	, ■ . . ■ .
Strojnice so pcketale —.ena ob kolodvoru —, druga gori na gradu nad svetim T.enartom r— to so avstrijske. ' '	' •	.
«Fuuu j C ... buni!»
V	kotlini^se je zasvetilo in'na Vse strani se je razškropila zemlja Lournierjeve njive in spet so se zatekli Logarjevi v kainro, kjer se je starejša gospodinja odločno oprijela
' rožnega venca in zaiiela glasno moliti. Vsi so odgovarjali, tudi Šribar je mrmral z njimi. Še enkrat je počilo in sicer tako Tnoćno, da se je slišalo tudi v kamro kakor da bi se breg podiral — poteni nič ve^. A pred večerom se ni upal nihče iz hiše.
• Večerjali'SO; potem se je starejši Anza odpravil iz hiže, da bi položil živini kniio in : nekaj stelje. Dekla se ni prav upala do svinjakov in tudi Šribar je le prav. previdno poškilil skozi vežiia vrata proti cesti. Daleč nekje je še ropotala strojnica. Siccr je bil mir in trda tema. «Za dobri dve uri pride mesec in potem bi morda vendarle lahko odšel .malo pogledat. . .»' je premišljeval Šribar, ko je potrkalo na kuhinjska vrata.
Bil je komedijantarjev Frici.
«V Podgorici ropajo! Vsi Nemci so ušli! Slovenci so prišli! Polno ljudi! Tudi vojakov! V Wommerjevo trgovino so vdrli. Vojaki niso nič hudi, plenijo sami in dajejo ljudem, pa smejijo se in äale zbijajo — nič ne streljajo več. le rabuka je in vsi kričijo «živio!»
- Tako nekako je pripovedoval komendijantarjev Frici in nobena stvar na svetu ne bi mogla gospoda Šribarja dalje zadržati na Legnu. Vzel je klobuk in hitel proti Podgorici. Že pri kapelici na razpotju je bilo sliŽati Šunder iz mesta. Šribar je pospeSil •.korake,-
. V Podgorici je na.šel res. kakor mu je bil pripovedoval Frici in na- I^oumierjevem oglu se je skoro zaletel v dva moža, ki sta tam stala iu se pogovarjala. Bila sta stari Bende in njegov tovariš Našek.
«IIo — Šribar — ali si tudi ti že zlezel iz svojega brloga. Danes si bil'odpuščen .— ha ha.—». se je krohotal Bende in rokovanja in smeha, pripovedovanja in zmajevanja z glavami ni hotelo biti kraja.
• . «Veš — prav v- redu to že ni, kar danes uganjajo nasi ljubi rojaki . . .» je smeje povzel Našek.
. . «Vojna je!» S tem mu je odrezal Bende nadaljne besede in sam nadaljeval. «Nikoli nifeni .bil vojak in vsaka vojna se mi malo upira in ako je tudi za dom in rod. Ker končno je le navadno, oblastno dovoljeno ubijanje. Ampak, ker velja v današnjem svetu geslo": Oe ne pož^eš ti mene, bom pa jaz tebe. ni drugega, pametnega izhoda. Zato pa •pravim: Naj le plenijo, — vojna je! Siccr pa — ako so morali naši ljudje že prestati strah — kaj misliš, da je to malenkost, če ti poka strojnica tik nad bajto, jaz pravim, ako' so' morali prestati te strahe, ki jih je prinesla vojna, naj imajo teh par papirnatih cunj in betve sladkorja ali moke, ki jih nosijo iz Wommerjeve štacune ...»
Šribar se je poslovil, moral je domov in predvsem v svojo ljubo pisarno pogledat, če se ni kdo predrznil vdirati vanjo.
V	pisarni je bilo vse v redu in Šribar je šel, dobre volje in spravljen z vsem v svoje stanovanje. Kaj pa je to? Vrata odklenjena, luč na hodniku. Pa ne da bi . . . Šribar je oprezno pritisnil na kljuko vrat, ki so vodile v jedilnico in s prisiljenim mirom pogledal skozi špranjo v razsvetljeno sobo. Pri mizi je z glavo v dlaneh sedel vojak. Bil je njegov sin Ivo.
«Ho!» je-vzkliknil veselo presenečen in oni je skočil kvišku. Menda je bil zaspal pri mizi. Poljubila sta se na obe lici, kakor je bilo. v rodbini običajno. Potem je sin pripovedoval, kako je s Četo lezel preko Pohorja in prišel v Podgorico ravno o pravem času, ko so okoliški prebivalci pod vodstvom gentlenarškega kaplana in nekaterih bivSili
327-
vojakov že .jiridrli pred. mesio. Nekaj čkša je äe pokalk strojnica hasprotnikbvi a. piti pol . ure — pa je hilö vse-tillo". Ob železniški progi je ležal-mj-tev- eden iWommerjevih po-;rfo^^ikov/pređ^mestom pa'.^ojaSki. h6nj, l'o. j8. bilo vse. O. nasprotniku pa iiobeil^a . sledu. Voj'ašti^ in. ljudje .ki^njimr so Vdrli v.mesto -.r-. m in sedaj bo:k«i<llu spet.mir in ■ . .red.- kajti "jiigoslovanskj.uniik dp Vibm'ja je bila'le stralffjifna'pašt/Sribar je.bü ^'•esel; Tilel si. je-roke,..gledal sina, pripovedoval in.'s'e smej j. Potem sta poiskala nekaj za.pod ■zob in v spalnici'ža omarb jcr bija š.e steKlenica slivoVke.' ' ' . ' .
.-. Postlala sta si in legla v Spalnici .v iakonske.postelje,.kjer. sta že^vedno govorila, : .-:šrib'a.r je utrnil električno luč in želel.sinu «lahko noč !>... Zsprl'je oči in skiiäal. zaspati — jej, koliko ropota je. že, ila^•česti! .lYenadoma pa .se-sprimni, kaj, in kako je govoril pbpre.j stari. Binde.-Čudno.—"ali.ni,dejal,-.da naj"-,ljudje le ndsijo'.iz .Wommerjeye .-.'trgovine? W'ommer je "^-endar njegov .'zet?.—'—? '■ . ■ '.-■" ' ..' . " . . '' '
«Ti, ali'že spis.?» je--poklical. sina. ' • - .. .v - " .	. '' .
'. . .«Ne; očeV • > " ' ■	- . .	' . • ■. ■' . ' ' '•
- . «Tf ^ krij-misliž, kaj-se'bo zgpdiio tem iiaSim Nemcem?» ' ^ -•" :'■, •..-• «Erkman bo golovo zaprt,- če. že. ni'ušel.; Ali pa — «e ga nocoj dobe", ga niorda'. ■ ustrele?». ■ -" . .- . '..	' ' '	.	■ '	■ .."..■.-■
.' ■-«ÜstrelB.? Moj' Bög,.'.ali je "to-dovoljeno?».	-•■	■ "■..'■.:•■' ' ' .- ■
■ : 4<DovoIjeno? Ali je krasti .đ"qVoljeno?-V faro'vžu?» - .''•-.•.. " .' '' . . •.«.Pa;ne initre nibči?: zabraniti?» ; . ■ ■'. - -- .", ■ ' .■--- " "
.»Sin je'nmolknil.-Sribar se je-vsedel. ■	'■'	'..... "■ '
«Tj..— saj-to je pa potem že — revelucija?^> '	-."-., ' " ' .
• " . «Morda", oče!» . : ■. .. . " . -■ . .- ■
■	, <<Pa,.,t!, nc bodi no.takl-To vendar iii vseeno! Revolucija' Moj 'Bo.», kam smp p'rišli!''' Tu mama.in-,ötroc-i.> Ali bodo na Varttem? -Moj Bog,' Je.^yeji, dk je 'niama Nemka? ,'\U bgdo poi-šod kar tako streljs'li ljudi? In.'k"radli? Moj-'Bog^kam je'pa-üel, svet? Revokii' -cija — puntr Kradejo ropajo-^'stre'ljajö ljudi! Ivo.; ali-si-.jih ti tuđi streljal?-Revo. .
. higija? To jo konec svela !-»-Hlipaje se j.e zgrüdil'-O- blazine.hazaj,	. ;. -
- ■ .«GCe,-oče— .saj-ne bö,tako ihudo! Marili neIjo riih&.nič.storil ' - .. -." .."
■	Moj Bog.;,i.ako se.le inore tako Tazburj«fi!.vSaj to ni-fiič nella.vadnega.- ' . " . ; : ■ «Ivo! . Veš» -spet se je dvignil ,— silvo', .vsega tega sö-kfivi-Ijlidje, ki po'zkbljo,-ffa- "
lmajo-lß.eno..hiater in It; eri'doin!» . . ' ' . - '
; - Kaj bi mu--: dej41-ni; to ? Obrnil se .je na dru^p -stran".'in 'čakal,.'.kdaj bo'oče ■ legel!' GGyor'ila.pa..n-istš-to. npč'nič več. . . " . ' ■ . ' ' ' , ... ... -I^-o-je-. Šribar ;drugoJii-t.ro "pogledal'-'sko.zi;okno''na:-.t,fg;'.-šo .se'deli '«»"'liaiu-ob--feKah-' ' .,.jwg.oslovans.ld 'vc)ja.jii. iii .se sineje-greli--.i'.soncu. " ."■.;■ ' ." ■- .■;"'	-
-" '■--■-"""!-".	- d -r u.g-'p g a ;-d e-l a.'- ". -	■' ■ i,'--.- :' --i - .-■-.'
338
Konec besedi: ■	Kje so naše meje?
■	N;a Velikonočno, soboto leta 1935, je bila pri Šribarjevih vsa hiša polna.. Ivp, :id . bil pri,šel s-popoldanskim, vlakom, ni mogel najti v jedilnici prostora, kjer- bi .mirno-lahko popil sVojo 'kavo.	- •	' ; -
■ Hellmuth in Ilse, Petrova dva, Marko, in Ivan,-Malikina'đva, Boi-iif, Smiljan in Milena, Gretkini trije, še Hugonova Renatka in Uršika — vse se je giietlo okrog .mize,
■	na tleh, na stolih, ob steni, pod mižo, na zofi., ■.' ,	■ . .	' . . .
Toliko dece, toliko'dece! Slovensko in nemško, vse-vprek so čobljali, se ravs^i, si kazali svoje avtomobile, niatadorje in punike, -eden se je. cmeril, dragi je hotel imeti-telo 'Pepco, tretji, Gictkin Borut, je hotel njemu deklamirati o n.iladem Jugoslovanu, le_
■	Hngonova Renatka jih je gledala vse. po vrsti, nemo in vprašujoče, češ, ali je kaj takega sploh -mogoče? " .	' .	' . '
■	K sreči je prišel svak Ogorevc, ravnatelj meščanske šole .in- strog mož. Njega so-se vsi bali, le njegova žena Greti ne, ki je bila', skoraj-dvajset'let mlajša dd svojega moža.
'■ «Mir!» je velel in-celo mali Hellmuth je kaj naglo-zlezel raz komode. .«Kje'je Greli? Kje sd .sploh žeiiške?» je. vprašal. Tedaj .šele je zagledal svojogÄ svaka.. «Ölio — Ivo,-'ti tu? Kdaj si prišel?»	-	-. -• .' -
«.P.opoldne!.;Iije pa je .oče?i .	. ■ '	.' '. . . , . '
■.. ■■ «V pisarni! Saj.veš,- da-bo. delal do zadnje minute ! Kje so ženie in'Benčan-,. Peter in .'Hugß?» ' .	■ .	.	, : -
■	«Na.pdkopalisče' so šli k Renati! Te so meni pustili!»	'	.. . «Lepa zabava! No'--zakaj pa niste šli z mamo in z onimi na pokopališče -k tetki -
Renati? A?» je vprašal Ogorevc. «No, Milenčica, mala moja lučica, ne greš k meni?» je vpra&l svojo-triletno hčerko in-jo. vzel v naročje. «Jaz, jaz; jaz!» .'Naenkrat jS bilo 'A/jlitja in solza-. Vsak je hotel v naročje.	; ' ' . -
«Ali je t\i vediio tak kraval?» je vprašal-Ivo nesrečno.	-	' '
Ogorevc.se je zasmejal, da se.niu je strc.'ila močna spodnja čeljustr • .«Tako vpraša.pač le samec! To' še ni nič. Le čakaj, da se malo stepo med seboj. .Le ■'rt'ci H-eilmuth-a, da je Hitler osel, pa boš imel vojsko!» .	' ' .'
' .. «Nein'-^ Onkel, Hitler ist kein osel!» se je že zadrla mala Ilse-, triletni čmrljčok brata Petra, ki je bil že par let obratovodja v neki trgovini v bližnjem -mestu in ki je prihajal s-svpjo .žerio, Heleno Wieslerjevo; tudi spet domov na praznični oddih.
■	■ Vši-sg prihajali dorhov. Pred nčkaj dnevi je bil prišel tudi nesrečni Pavel, ki je. bil ...zaprt skoraj.,šest'mesecdv. Ostmil.j'en' komunistične pro'pagande! Lepo priporočilo .za
■ sprejem v'-učiteljskq službo. .	. ,	. '	.	'. .
". Renata je že:dve. leti Mrtva. Umrla" jß za tifu.som. ■	'• • -- ':.
;Skoraj vsi.'d'r-ugi so do'bro poročeni, Hugo je.lekarnar,' Pepca-je še vedno tako pobožna in. samska, Malika ima učitelja Behcana, Gieti; tega-.Ogorevcfi. ,■■-■. . . . .
Ivo je popil kavo'iii. stopil v sobo, v kateri bi naj nocoj prenočeval. .Bil je že precej, let zdorii.H. Bil.jfe.prgkurist neke' tiova.rne na Kranjskem. ' .	....."".
Sel je v pisai^no k očetu/V sprednjilt prostorih ni bilo nikogar -vefr! . " «O,' ti si! Prav, da ši prišel 1» Iri poljubila .Sta se na obe lici. -«Sam sem tii, vsi so že šij. Pa,se'mi.je'čudno-zdelo, kdo bi me zdaj še. obiskal! No, kako je?» ' . .
«Dobro, bče!. Takole — .'saf veS.-Križal» .	• "	•......'
: «Kriza! Tudi pri nas! Lahko .si misližj kako mi "je nerodno', če mi pridejo ljudje s svojimi knjižicami po svoje-bore groše -- pa fim .lahko izplačam le pet kovaj^ev. "Jokali so se mi že pred okencem!» • _ • •' " ' •	' " . • ... '
Ivo je pokimal" in ogledoval očfeta. Menda bi. že rad nadaljeval svo.je delOy 'da bog. .ne daj. ne bo kakega zaostanka-, preko praznikov.	• .
«Kar delaj,'oče! Bom počakal tu!»	, . -
- «Prav, prav! -"^'^idiš — to je pametno! Saj veš — človek ima vedno že kaj nujn'ega opraviti!»	• -
Seveda!-Se vedno stari! Le zelo postaral se je. Debela glava je v tilniku že vsa zgu-bana, lasje zelo redki in sivi. obraz nabrekel in kljub temu zelo bledikast. Piše pä. še" vedno tako lepo! In kako naglo! Kako marljivo! Pa ne zase! Za preljubo hranilnico, brez katere' si ne bi mogel najbrže zamisliti življenja!	• ■ •
«Oče — kaj pa iščeš?»	"	"	.
«.Ah, nič! Svoje dokumente sem nekam založil!»
«Dokumente?»	. .
«Spomnil sem-se baš sedaj! Ce.bom prosil za vpokojitev, jih potrehiijem! Aha — tu" so! "V'idiš — krstni list! Glej, tega je ,še.podpisal stari Rosnar! ,No, saj ti boš vedel, da je •bil la tudi nekdaj končelc slovenskega pesnika! Da? Kaj ne? Glej -'- to je pa poročni list! Le midva z-mamo še živiva — vsi drugi, ki so Lu zapisani, so. že mrtvi. Notar Marino,-se ga še spominjaš — vidiš, ta je bil moj najboljši prijatelj, zelo učen gospod!»	' '
Se vedno je ponosen nanj! Aha — to je pa mamin oče, podpisan-pa je rajni dekan Gomzej.	" .
«Zdaj manjka le še mrtvaški list,-pa sem-kompleten!»
«Za vpokojitev? No. no — oče. če te kdo gleda, kako dela.š, pa se mu potem kar neumno zdi, da tako.govoriš!» je rekel Tvo'kolikor mogoče resno. Ali čuti oče' kaj? Ali ni zdrav? Ali čuti, da .se.,mu bliža že oni pokoj, za katerega.ni treba nič druzega plačati lot .grob in pogreb?- • '	•
«No, .pojdiva sedaj oče! Mama bo huda!» ' .	. .	• ' '
«Imaš prav! Če ima .toliko obiskov v hiši je presneto osasLa! Sicer pa. je .zelo pridna," veš! No — zdaj bo zc bolje, le da je Pavel doma.» .	. , .
In ko sta Šla po stopnicah navzgor, je Ivo' nehote pogledal v o.četovo lice. Dovolj gub. so mu vrezali v čelo! In kako počasi je že stopal. Sapnik mu nagaja. — A.h kaj, v
pokoj bi morali Pa-bo lahko še živel!	•	'
*
Po večerji so še dolgo sedeli skupaj. Poleg Iva je sedela mama." Postarala se je bila' tudi ona, a bila je mnogo-krepkej,ša videti nego oče. Oče se je pogovarjal nekaj s sinom Ilugonom in zetom Benčanom, ki se je strastno zanimal za politiko.
Ogorevc je menda skušal premotili brata Petra, da ne bi posluhnil, .kaj govOre oni' z očetom. Peter je debel in močan gospod, modno oblečen in kljub svojim mladim letom žo malo plešast.	■	' . •
Ženslie čebl/ajp. sestre m svakinje, pttl nemško, pol slovensko.
. Mama pa je vesela in kci- je'vesela, hoče, da bi peli!	. .• •
«No pa zapojmo slovenski! Tista «golgar gablja'-tolka let!»
Mama, nianiipa, kdko jim skuša ustreči na vse strani! Le da jih pritegne" skupaj, le da se ne bi prepirali, le da se nikdar, več ne bi razkropili in pustili do'm! Pavla', svojega najmlajšega, pa je poslala spat., le da.se-ne bi kateri'brat ali svak vanj zaletel. Ko jim tudi ni zameriti, da se jeze nanj, čeŠ, kaj moramo mi vsi preslišali radi našega najmlajšega svaka — državi sovražnega elementa!	■	■ . Vsi SQ že okajeni, ko se poslove Pahernikovi in Petrovi ter oba svaka, ki bosta prenočevala v hotelu. . -
Mama še pogleda k Pavlu, da li mrda ne bedi v jezi in bridkosti. A Pavel spi mirno. Saj -je na varnem in gorkem!
330 .
Ivo se je prebudil in zravnal v postelji. Ali ni nekdo kljukal na vrata? V sobici je tema in on ne ve, kje je treba prižgati luč.
«Kdo je?»
«Ivo!» Oj to je oče! V nočni halji smukne k njemu v sobo. .
«Otroci baje ne morejo spati. Če smrčim in zdaj si ne upam zaspati, pa sem tako truden!» Oče — se ne upa zaspati radi vnukov! «Ali smem malo k tebi? Ali bo postelja ilovolj široka za oba?» Seveda! Seveda!
Nekaj časa ležita mirno, potem pa pravi oče tilio;
«Ivo, ali mi boš nekaj obljubil?»
«Kaj pa oče?» Tako buden je njegov glas!
«Ali bož prosil za moje mesto, če bi se kaj zgodilo? Prav gotovo ga dobiš!»
«Ali oče, na to sploh še mislil nisem!»
«Pa misli zdaj enkrat, moj sin! Glei saj sem prišel tudi jaz k tebi!» A zato ni mogel spati! Kaj ga neki muči? Smrt?
«Bom!» je obljubil trdno.
«Sinko! Še nekaj — obljubi mi v roko, da boš mamo lepo imel in da ji nikoli ne baš očital kaj glede nai-odnosti in zaradi Hitlerja, če bo kaj brbljala, kar pusti — veš, za človeka je vedno bolje, da je v defenzivi!» Stari se je skušal še zasmejati. «Veš, jaz sem bil vse svoje življenje v defenzivi, mnogokaj sem pretrpel — pa sem se le obvaroval Icajhe in vas nesreče! Naš mali Pavlek pa je le preveč govoril! Pa je škoda časa. Časa je škoda — veš, jaz sem že izkusil, da se svet itak sam premakne, pa če mn pomagaš ali če mu braniš — nič kaj mnogo ne zaleže!»
. «Oče, ali te ne zebe?» je vprašal Ivo, da bi sploh kaj govoril.
«Ne, uič me ne zebe. Sinko, ali se lahko zanesem nate? Boš gledal na mamo? Zelo poštena ženska je in zelo dobra, veš! In na Pavla glej in pazi. da se bratje ne bodo preveč zravsali! BoŠ?»
«Bom, oče!»
«Pa nikoli ne pozabi, če boš imel še toliko dela, da ima mama 10. julija god! Kar oh novem letu si podčrtaj v koledarju! Tako sem delal tudi jaz. da nisem potem prezrl!»
«Da. oče! Sedaj bova pa spala, kaj ne?» in naslonil se je na očetovo ramo in se na moč trudil, da ne bi oče opazil, kako mu polže solze iz oči.
Ko se je prebudil, je bil že dan.
Oče je še mirno spal.
Zunaj je bilo pomladno jutro — Velikonočno jutro — videl je sokzi okno kos zelenega travnika visoko gori ob Pohorju. Zdaj je sonce sijalo nanj. «Kadar se ozeleniš mladim fantom žalost striš . . .»
Saj res! Saj res! To je bilo! Ta pesem je bila, ki je ni mogel doumeti, ko jo je slišal v rekviemu Heinza IMolla nekoč v Rimu. To je bilo predlanskem, ko je potoval tja doli. Za. neko pokojno kraljico ali koga že je bil rekviem. Heinz Moli! Po tretjem «Agnus tlei. dona ei requiem sempiternam . . .» se izvije iz vijolin: «Kadar se ozeleniš mladim fantom i^alost striš ...»
Tako je doumel Heinz Moli življenje? In vendar živiš, v zelenju in soncu spoznavaš žalost in bridkost in vendar živiš in upaš v novo zelenje in še svetlejše sonce. In to je našel v tej mali slovenski pesmici!
Kako je dejal oče sinoči? V defenzivi! V defenzivi! Tudi domovina je v defenzivi — zmeraj, zmeraj — premala je za veliko osvajanje, a ne preši})ka za življenje! Vztraja in živi, živi...
K o n e C.
331
Lepi, beli zobje
v smejočih se ustih vzbujajo nehote občutek simpatije. Tudi voši zobje lahko ugojajo; Chlorodon» vam bo pomagal k temu. S Chlorodontom negovoni zobje imajo lepši blesk in podobo. Kljub izredna'močni čistilnosti po zobna pasta Chlorodont ne načenja dragocene zobne skle-nine, kojti Chlorodontovo čistilno jedrca so mehkejšo kot zobno Jklenino. Na to bomo mislili, ko bomo zopet kupovali zobno pasto.
Domači proizvod.
Chlorodont-zobna pasta
O dovrše|nosti in preciznosti
HOR]VYPHO]V
ndljsidh ipiratoi lo si prepričali 2( stotisoli
Prepričajte se o teh lastnostih slovite znamke še vi in obiSčite
»RADIO PEGANa
Ljubljana, TyrSeva cesta 12
Shsim ßoM in. u&sdc^ }ioui> ietty 1938!
Skatia z
12 kosi lepo sortiranih krog-Ijic. pisanih ali
beJiMin
i'ii Skaila z
11 pestrimi ali brlimi krosijica-ni ID Miičknm za.smrckodiiDiO*-večje din 18*—.
UtS Nakit za botiPno drev«. bcl ali pekter, kos po dio (■—.
i'ti Ptički pe«iri ia beU, <n . razli«De iriikosti. kos đia t^, t'B«.
I-16 Srebrni re«a*ti tralioT.. dcilgi 135 rm. kos
diul'SO,debelcjSidin S'-.
I-SO Vršiček la smreki», MrČ ■li bei, okrašen s sire-bmimi nitkami,23cm visok dio S*—.
I-S7 žica za oheianje ukraa-koT. tnopič od 20 kosor.din 9'BO.
n-f? Brie- ali pe<tre trobente za dresesce, kos dia
1-1S Zvončki 'za'dre-vcsce. pe-lri ali beli. veL 4 cm diu I'SO, okrašeni 6«;, cm dill 2'—, 8 cm diB,4'-, 9Scm.diu_5'—.
1-ai	dre-
vesce, bel ali pester, 21 cm Tifi. din J'50, 28 cm din S'—.
^ 1-24 Lučke -prSilke, ikatla z 10 kusi dta l'7i.]
1-31 An^eliki laski, beli. škatlu din
1-29 Sneg za posipanje rire-Tescu, Škatla dia >.50.
Zafatrrai«e nai na|nove|-SI katalof^. Dobite ga brezplaČDo!
IVaiTc£|a trgovska in odpošiUalna hlia v državi
Kastner in lOfhlerleTe cc» ne so znnne kot nn|nižie v državi!