CVETJE JUGOSLAVJANSKO
S DODANIMI CVETI
DRUGIH SLAVJANSKIH VERTOV.
ZLOŽIL
IVAN MACUN.

I CVETJE
sns«
♦
CVETJE
.1T (J O S L A V J A X S K O
S DODANIMI CVETI
DRUGIH SLAVJANSRIH VE RTOV.
I. CVETJE
SLOTENSIEA PESN1ČTOL
U T E R S T U.
Tiskano po Austr. Lloydu. 1850.
CVETJE
SLOVENSKIMA PESMCTVA.
ZLOŽIL

Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. •■».«»,	Koaeski.
U TERSTU.
Tiskarnica Austrianskiga Li,oyda.
1 8 50.

PREDGOVOR
lesniga serca predložim slavjanskimu svetu to delce, pri Slovencih pervo te verste. K začetku se težko ključ najde, in ta težkoča terja, da se presod letega ozira derži; vsaj si mora vsaka knjiga, ki se pri nas prikaže, celino kerčiti.
Alj tudi zvunajni zaderžki so pri tem delu veliki; namenjeno je namreč učečoj se mladeži, da se po njemu soznani s pesniki cele Slovenije, in tudi z nekaterimi ilirskimi; in da se iz njega uči lepo in u slavjanskem duhu pisati. Slovnica jugoslavjanska pak se je malo kaj ustanovljena, tedaj pisatelji pišo po svojih mislih
različno in, po takem se je zmešnjava posebno u slovničkih formah ugnezdila.—•
Kakih sem jaz pri tem misel, vsak lahko u kratkem krasoslovju pesničtva vidi. Glavno pravilo je, da se u književni jezik uvede samo kar je res in kolikor mogoče u celem narodu, in kar se prileze pravilam mislenja; dalje, da se, gde so razne ceste, izbere tista, ki nas z drugimi našimi brati Jugoslavjani zjedini. Tedaj se mi ne dopade: lepša' slika, boljš/leto, boljžga ukusaitd^ tedaj sem med: bratom in bratam se perviga deržal.— Rad bi po tem nekaj ugladil tudi vse tuje spise, alj razun drugih uzrokov u tem delu doslednost že zavoljo soglasja nije bila mogoča.—
Kar se tiče pesnikov omenjenih u ti knjigi, bi morebiti gdo zgrešil Volkmera; alj njegov duh se mi preveč tuj, preveč neslavjanski zdi.—
O ilirskem delu bi mnogo imel spomeniti, tukaj samo dve reči: tiho a pred r s sledečim tihnikom p. smart, sem pisal, namesto morebiti naravnijega e, ker so pesmotvori malo da ni vseh starijih pisateljev dalmatinskih tako pisani, in tudi u novijih časih tako na
svetlo dani, in ker so slovari ali rečniki zagrebški, ki bo se njih naša mladež najprije deržala, vsi tako tiskani. Ilirsko e je prozi brez vsiga priležno, pesničtvu pak težko. Doslednost je terjala, da sem se vsega tega u serbskih narodnih pesmah deržal, u katerih sem tudi zavoljo razumljivosti h povsod pristavil, kamor gre po ilirski slovnici in po slavjanskem rečoslovju. Pri tem še imam spomeniti, da bi rad serbske narodne pesme s serbskimi slovami tiskati dal, alj so me motili ne-premekljivi zaderžki, u prozaickem delu pak bo mi gotovo mogoče.—
Zdaj pak se obernem k tebi o mladež, ki si cvet sadajnosti, in temelj prihodnosti; posebno tebi je to delce namenjeno! Sveta naj ti bo volja, da se najprije in najbolje z domačim našim cvetjem jugoslavjanskim spoznaš, in da se z dišečimi rožcami jugoslavjanskiga polja, ni pak s tujimi kinčiš. Domače naj ti tedaj bo najpreje na skerbi. Stara je pravlica, da se u kratkem na palico beraško naslanja, kdor ptujo zemljo obdelava, domačo pak zanemari; orji in obdelavaj domačo, da bodo z toboj žanjeli tudi tvoji domačini — tvoj narod, ki je dušne hrane toljko stradal in še strada, ker so njegovi sinovi vse delo zanemarili, ali pak le za tuje
narode delali. In kar bi ti za zdaj zmanjkalo u jugo-slavjanskem našem jeziku, iši u drugih jezikih slavjan-skih, in ako ti še le manjka, se derži posebno večniga vrela pesničtva in proze, gerckiga jezika, ki se u obrazih in besedah slavjanskimu med vsemi jeziki gotovo največ prileze. — Po takem bo iz cvetja veselo pri-zrelilo sadje.
U Terstu o koncu leta 1849.
Ivan Macun.
KAZALO.
Predgovor.
Uvod«	Slran
§. 1. Krasno. Umetnost. Krasoslovje......1
§. 2. Namen in razdeljenje umetnosti ......	2
§. 3. Pesničtvo u obče.........3
§. 4. Jezik poetički..........5
§. 5. Stih. Soglasje..........6
§. 6. Kako se razdeli pesničtvo.......9
Pevni del.
§. 7. Pravila občenita.........12
§. 8. Razdeljenje pesničtva pevniga.......13
a)	Po predmetu.........—
b)	Po spodobi ssvunajnoj.......16
§. 9. Razdeljenje pevniga razdela u letoj knjigi ....	17
I. Popevke.
a)	Pobožne.
Božična pesem...........—
Postna pesem...........18
Pesem o devici Mariji.........19
Popevka od zakona..........20
Zvezdje............21
Gospod, pri nas ostani! (Na konci leta)......—
b)	Posvetne.
Star pevic ne boj se peti!........23
Na moje rojake...........—
Kreganje............24
Godec ........... .	—
Popotnik............26
Sprememba . .	........27
Stran
Pesem v setvi...........27
Modri pivec! (Po Felingerjovi pesmi)......29
Kdo je mar?...........30
Kdo ve?............32
Človek brez rodoljubja.........33
Zagovor............34
II.	Žalostnice-
Na posipu hudiga grada.........35
Žalovanje stariga očeta. (Poleg českiga.).....—
Perva ljubezen...........37
Slovo od mladosti..............38
III.	Ozvišene.
Iliria oživljena . ..............39
U spomin Cirila in Metoda........41
Pevcu . ...........42
Slovenja Caru Ferdinandu, ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844.	—
Oda Bog. (Iz Deržavina.) . ........45
Domohod duha...........48
Edinost............49
Rodoljubje............52
Pod lipo............53
IV.	Soneti.
I.—IX............55—60
Fripovedajoci del.
§. 10. Pravila občenita.........61
§. 11. Razdeljenje pesem pripovedajočih......63
I.	Popis.
Kres......^ ......	70
Poletni večer...........72
II.	Legende.
Učenci po Jezusu razposlani (Narodna pesem.) ....	73
Domača živina . . .	. ......74
Sveti Martin...........76
Kaj se sme in mora peti .	.......78
Legenda............80
III.	Ženske pesme pripovedajoče. a) Narodne.
Boleni junak...........82
Dva groba............—
Mačoha............83
Desetnica............—
b) Naučne.	str„„
Milica milena...........86
Skopulje. (Kranjska pripovedka.) . . . . .	87
Povodnji mož.......... .	89
Očetova kletev. (Pergodba I. 1454.)............91
Ibikovi žerjavi. (Iz Šilerja.)........94
Orjaška igrača. (Prevod iz nemšk. Chamissona.) ....	100 IV. Junačke.
a)	Narodne,
Ženitba Matjaža kralja.........101
Kralj Matjaž pred peklom.........106
Raubar............107
Laudon............112
Kraljevič Marko in Vila. (Serbska.)......113
b)	Naučne.
Odlomek iz pesme „Sedem sinov".......117
Kerst per Savici..........121
Zaboj, Siavoj in Ludek. (Iz Kraljodvorskiga rokopisa.) . . .137
Dramatirki del.
§. 12. Pravila občenita.........145
§. 13. Razdeljenje tega razdela........147
§. 14. Dramatika u Slavjanih........149
Prisega koroškiga vojvoda na kamenitim prestolu pod Karnutogra-
dom (Karnburgom.)........151
Odlomek iz tragedije „Divica Orleanska". Predigra . . .154 IV. Djanje............169
Smeš.
§. 15. Občenita pravila in razdeljenje tega dela . . .	177
I.	Pevno-pripovedajoče-
Voznik............183
Ne sodi!............185
Vojaška............190
II.	Alegorije-
Nemški in slavjanski konj.........193
Rojakom..................—
Austrije zvezda. (Leta 1848.)................195
III.	Podučivne.
Novice bravcam...........197
IV.	Satirieke.
Nova pisarija...........199
V.	Basne.	stnn Lisica s kužetom ..........	204
Itopuna u kurnjekn ..........	—
Mravlja s kobilico..........205
Medved per čebelah..........206
Gluhi in prazni klas ..........	207
Fabula............208
VI.	Nadpisi.
a)	Moralni......... 208—210
b)	Dogodovinski........210—212
c)	Satirički.........212
VII.	Cganjke.
a)	Narodne.........213
b)	Naučne..........214
PIESMOTVORI DODANI IZ ILIRSKOGA.
Dio pievni.
Molitva Jeremie proroka.........215
Psalm 93.............216
Utieha Ilirii. (Prigodom proglašenja ustava Sarbskoga 1839.) . .	221 Jeka od Balkana, ili suze bugarskih, hercegovačkih i bosanskih Hri-
stjanah...........222
Sliepac na saborima siedeči. (Narodna.)......226
Dio pripoviedajuci.
Opis železnoga vieka.........227
Neblagodarni sin. (Narodna.)........229
Početak bune na dahije. (Narodna.) ......230
Krcsnica................231
Knez Lazar i Miloš. (Narodna.).......233
Propast carstva sarbskoga. (Narodna.)......234
Osman. (Piev. IX. 11—61.)........237
Kristiada. (Pievanje III. 65—111.)..............243
Ban Zrinovič u Sigetu. (1. 1567.)..............248
Kralj dečanski. (Pievanje VIII. 1—95.)............255
S m i e s«
Suze sina razmetnoga. Plač III. 71—svarhe. Povratak griesnika .	258
Aždaja sedraoglava. a) Saguntinci.......262
b) Nenavist.......263
Rozalia. a) Noč..........266
b) Rozalia kara san i zove zoru.....268
Sirotica............269
celo podpisanih pisateljev.
(Gde je golo ime brez vsega drugiga, je znamenje, da še pisatelj živi.)
Arlic.
D. Demeter.
Dolinski.
Došen Vid, r. Dalmatin od morja velebitskoga (svoje delo na svetlo dal 1768).
Gjorgjič Ignacio, (Dubrovničan r. 1675 umeri 1737).
GundtlliČ Ivan, (r. u Dubrovniku 1588, um. 1638).
Hašnik.
Jarnik Ulrih, (r. u zilski dolini na Koroškem 1784, um. 1844).
EaČiČ A., (r. u Bristi dalmatinskoj, svoje delo na svetlo dal 1759).
Kanižlic Anton, iz Požege, na svetlo dal svojo Rozalio 1780.
Kelič.
Koseski-
Ledinski.
Malavašič.
Modrinjak.
Ostrožinski.
Palmotic Jnnio, (r. u Dubrovniku 1606, um. 1657).
Podgorski.
Prešern Fr. (r. 1800, um. 1849).
Stanič Valentin, (r. na Goričkem 1774, um. 1847).
Streli, (r. 1790, um. 1847 v Tre-bnjim na Dolenskem).
Subotič.
Šamperl, (r. pri Ptuju 1815, um. 1835.)
Toman Lovre.
Vodnik Valentin, (r. pri Ljublani 1758, um. 1819).
Araz Stanko.
Z lat ar ic Dominik, (r. u Dubrovniku 1556, um. 1608).
Zemlja, C- 1805, um. 1843 ko Ovsiški fajmošter).


?
U V O Dt
§. i.
Krasno. Umetnost. Krasoslovje.
Ko Bogovi negda zapustiše Leto zemljo, gde njim stanja nije, Ostale so Vile in umetniki, Da na starih svetih žertvenikih Slave njihove plamen ne vgasne.
Po Ostroi. Utiehenovicu.
v
človeku je u serce usadjena ljubezen do vsega, kar je lepo ali krasno. Malo dete u zibelki že ročice steguje za vsim, kar se mu kaže rudečega; in človeštva večno detinstvo na sredi Afrike nam isto kaže, kadar černec za gmizo (staklene perle) dava zlato in druge dragocenosti. In čim više se človek švigne u izobraženosti, tim več in lepše se razvija leta sposobnost ali lastnost. Že dečku (fantu) se ne dopada, kar mu se je dopadlo malo prie; tedaj si izbere gdekaj od veče cene, od veče leposti. In ravno tako iše in iše mož zmiram lepših reči. Leto nagnjenje nije kaj drugiga ko po naravi usadjena nam ljubezen do krasniga; in kdor je enkrat pokusil kar boljšega in lepšega, mu ne dopade več prijašnje (u neizurjenih kmetih se vide kipi in slike (obrazi malani), ki njih se bolj izurjen mestjan straši; alj otesavaj in izobrazuj narod na toliko, da ti bo priznal, da je kakšen umetno narejen kip aH obraz lepši od oniga, in vidil boš, da bo si letiga priskerbel). Leta priklonost, lela ljubezen do krasniga nas najbolje osreči
l
že u zemeljskem našem življenju; ležko človeku, ki mu od naravi nije podarjena, ker je življenje tako prazno, enostrano, zemeljsko, živinsko.
Kaj pa je leto krasno in lepo? in kaj je umetnost?
Mnogi so si belili glave s tim pitanjem: kaj je krasno ? Razsodnost ali razum, nam kaže, kar je pravično, resnično; vest nam kaže, kar je čudoredno (moralno); čutjenstvo nam kaže, kar je krasno.
Alj s tim pak je tudi vse rečeno; čutjenstvo ne da se razcepili na dele, tedaj se krasno ne premore doseči po umu; in naj beržej (verjetno) ne bomo tedaj imeli nigdar predmetne (iobjektivne) definicie (opredeljenja) o krasnem. Čutjenstvo le li bo kazalo, to je krasno, lepo; to pak je gerdo ali odurno; obdelavaj in izobrazuj si leto dušno moč, pitaj in polni si duh z gledanjem predmetov, katere veči del (večina) izurjenih, izobraženih ljudi krasne imenuje, in ako ti je narav podelila čutjenstvo, boš lahko razločil reči krasne od nekrasnih.
Iz tega uzroka se po pravici reče, da nije mogoče umetnosti se naučiti; umetnost namreč je u sobstvenim (subjektivnim) smislu sposobnost (prikladnost) krasno občutiti; in kar se umetnika tiče, krasno iznajdjivati, in ga našim očem, ali pak sluhu podstaviti. Komu nije po Bogu podarjen leti dar, ga ne bo imel na vekoma nigdar. Pastir na paši, žanjica na njivi, prelja pri kolovretu si zloži pesem, ki se človek u vsemu izučen zastonj trudi zložiti njo; kar nam slavjanske nar. pesme pričajo.
S tem pak nije rečeno, da nije mogoče kakih pravil ustanoviti, katerih bi se učene in ljubitelj umetnosti deržal pri obdelavanju letega polja; in lete pravila znanstveno zložene naprave Estetiko ali po našem Krasoslovje.
§• 2.
Kamen in razdeljenje umetnosti.
Umetnost ima po naravi namen uzdiči nas iz praha vsak-dajnih opravil; ona veže zemeljsko ali telesno z višnjim ali nebeškim življenjem.
%
3
Kadar čuješ pevca starca peti o Kosovem polju, ali od kralja Matjaša in od Marka, pozabiš na težke skerbi, ki ti serce teže; ali kadar čuješ po Dalmaciji i. t. d. pevki iz dveh gorah zjediniti se u prelep dvopev, kaj ti je žalost, ki ti tlači srečo, odtiralo iz duše?
Obleka, u katero umetnik krasno svojo ideo širijočo mu serce oblači, je različna; različne so tedaj sredstva, po katerih nam umetnik prikaže svoj umotvor. Lete so: Prikažejo se našim očem, ali našem sluhu, ali pak u občem obema ob enem; imamo tedaj:
I.	Slikotvorne ali tiste, ki krasno s kakoj bodi snovoj t. j. gradivo (Material) ali z bojoj (farboj) očem našim predstavljajo; lete so: 1. Naimarstvo ali zidarstvo s gradivom zidarstvene dela. 2. Kiparstvo s kamenjem ali medjo kipe. 3. Slikarstvo z bojami različne slike.
II.	Glasotvorne ali glasiteljne, katerih gradivo ali sredstvo je u glasu, lete so: 4. Glasničtvo ali godba (Muzika). 5. Govorničtvo. 6. Pesničtvo ali poezija.
III.	Delotvorne, katere z živimi delajočimi osobami gde-kako umetno delo našim očem in mar večidel tudi sluhu kažejo. 7. Kazališne al teatralne igre, ples, mimika (t. j. kazališne igre brez govorenja) in druge letim podobne umetnosti.
Ne gledaje na ostale verste imamo pregledati bolj na tanjko poezijo ali pesničtvo, katero nas se u leti knjigi bolj tiče.
§■ 3.
Pesničtvo u obče.
Poezija u širjem zmislu je to, kar umetnost; vsak umetnik mora tedaj imeti poezijo u sebi. U vožjem zmislu pak je sposobnost, krasno ali idealno predstavljati po uzvišenih živo-topolnih besedah, in ker so lete besede (govor) tako umetno zložene, da bi lahko bile za petje, se poezija u letem zmislu imenuje tudi pesničtvo. ,
Poezija ali pesničtvo je tedaj govor nadahnjeniga serca
predstavljajoči nam slike„ nadčlovečanske in božanstvene, za
*
katerimi se vbogo človečje serce zmirarn hrepeni. Poezija je moč, ki brez kakšega bodi drugiga namena uma nam kaže uzor (Ideal) človečanstva; in gledajočim leti uzor prikaže se sam stvaritelj vsega krasniga, stvaritelj letiga sveta, kateri našimu umu nigdar ne bo nazočen; poezija vse čutjenja u nas budi, in silno iz serca do serca sega. In ravno to pomeni stara pripovest o Orfeu, da je namreč on s petjem svojim divje in brezbožne ljudi umečil, vodil in izobražival.
Alj človek, ki to sliši, ali bere, nije nadzemeljskiga, samo božanstveniga roda, zato jemlje umetnik in tedaj tudi pesnik za predmet (objekt) zemeljske in človeku dosegljive ali razumljive reči, ki se mu zdijo tega vredne in dostojne, in ki so prilične za razveseljenje, ganenje in uzdignenje človečjega serca; in leti predmet obleče on u gdekako mikavno, krasno obleko, ob enim pak ga na toliko zviša, da se nam zdi oriaš (velikan), ali pak reč brez vsega nedostatka. Kadar slišimo ali beremo pravo pesničko delo, se nam zdi, da smo u nekem prekrasnem svetu otročiči, gledajoči velikanske in uzvišene slike tega sveta.
Zgorej bilo je že rečeno, da nije mogoče, iz samiga na-učenja umetnik biti. To so že stari Gerki in Rimljani razpoznali; „poeta nascitur" nam ne kaže nič kaj drugiga. In kar se tukaj od posameznih pesnikov kaže, velja tudi od celih narodov. U narodu slavjanskem je očevidno nek čudnovit duh pesnički, ki ga je u malo kterem narodu. Poglej samo nekaj malo na polje slavjanskih narodnih pesem in boš vidil u Čehih, Poljakih in posebno u nas Jugoslavjanih množinu sadja najlepšega, z katerim bo se težko kater si bodi drugi narod hvaliti zamogel.
Iz gori rečeniga pravila se nam kaže tudi to, da nije vsak za razsodjivanje del umetnih u obče in pesničkih po sebe. Komu nije od naravi dano čutjenstvo posebno, bo si zastonj pri temu glavo belil.
§. 4.
Jezik pooiieki.
Velik in nadzemeljski je namen, ki ga ima pesničtvo; združivati ima bitnost (2Befenf)eit) človečanstva s nebitnim, slučajnim, to je večno s zemeljskim, realnim. Težko delo! Jezik vsakdajni ne peča se kaj mnogo s predmeti idealnimi; tedaj tudi pesniku nije mogoče izgovoriti u vsakdajnem jeziku one prekrasne nadahnjene čutjenja, katerih je poln. Vsaka pak misel mora svojo posebno obleko imeti, za da se nam prikaže; tedaj si pesnik stvari sam nov in svojmu namenu priležnii jezik, ki mu je ime poeticki. — Pravimu pesniku to ide samo brez njegove volje; kadar mu se užge fantazija od divnih uz-višenih uzorov, in ga prisili, da nam prikaže lete čaroleposti, z eno besedo, kadar je on u stanju nadehnenja (nadahnutja), mu se nabero od sam sebe, in znano je, da se to u nekih pesnikih tako hitro godi, da njim ni je časa zapisati nje; — se ve, da je takšen jezik od vsakdajniga ela različen; in lete posebnosti jezika poetičkiga dajo poetiko.
Nije mogoče, u malo besedah vse ali saj glavnije lete posebnosti le nekaj širje razložiti, glej ti o tim samo nekatere besedice. — Lete posebnosti se tičd: 1. Slik ali podob in misli. 2. Besed. 3. Zvunajne spodobe pesmotvora.
1.	Za dosegnuti veliki leti namen in za izreči nam svojo visoko misel, potrebljava ali rabi pesnik aj velikanske, oriaške obraze, da slušatelj ali bravec misli po oriaški obleki na oria-ško ideo. Sem slišijo tudi poeticki primeri, ki posebno služe za razjasnjenje in razsvetljenje gdekakše idee. bJ Zaziv ali obernenje pesnika na gdekoga (Apostrophe). c) Izkrik. d) Združenje oprek (contrarium). e) Vzdignenje od nižje do višje idee. ft Pitanje ali prašanje.
Leta posebnost ne gre u poetiko, ampak u krasoslovje u vožjim smislu t. j. z izldjučenjem poetike.
2.	Za predstavljati nam živo svoj uzor ima pesnik posebnosti tudi u posameznih besedah, kar se imenuje besedna figura. To se kaže, ako pesnik veznice (conjunctiones) izpuša, ali
njih mnogo stavi; tudi ako mnoge priimena ali epiteta prideva; ako eno in isto besedo pospeti i. t. d. Primerov je polno u pesmotvorih.
3. Pesniški umotvori se poznajo že po zvunajni spodobi; tukaj greta aJ stih, b) soglasje ali rima, il. srok.
§• 5.
Stih. Soglasje.
Težko je o stihovstvu (9Sergbau) jugoslavjanskem govoriti, ker se lete reči še skoro niše nije lotil, da bi se razsvetlila; in brez zloženja mnogih sil nije na sveti kar važniga.
Besede u vsakem jeziku toljko ena proti drugoj, toljko vsaka slovka iz več slovk sostavljene besede se izgovarjajo na dolgo, ali pak na kratko. Pri tem pak je potrebno, da se gleda na naglas (Accent) in na kolikočo ali težo (T)uanli(as) slovke. Vsaka beseda, koljko bi slovk imela, ima samo en naglas, t. j. slovko, ki se med vsemi drugimi z višjim in bi rekel tenšim glasom izreče. Naglas je, bi rekel, zavez ali vezilo cele besede, vse slovke se naglašene slovke derže', kakor rozga svojega kola; p. Domovina, slovka vi ima naglas, vse druge se nje dčrže. Vse ostale slovke pak se izrečejo z nižjim, naj si bo zategnjenim ali pak clo kratkim glasom. — U dozdajnih pravilah še so si vsi jeziki enaki. Pri nenaglašenih slovkah pak je u raznih jezikih velik razloček; neki jeziki namreč imajo to po-sebnico, da se neke nenaglašene slovke bolj na dolgo t. j. za-tegnjeno in nizko izrečejo. Leto posebnico ima, kar je meni znano, gerčki, latinski, češki in serbski jezik; nemški in slovenski i. t. d. pak nje neimajo; pervoimenovani jeziki imajo tedaj a) naglašene slovke in razun teh še potegnjene, u nemškem in slovenskem pak samo naglašene, in lete se tudi nekaj bolj zategnejo ali drugači reči, u nemškim in slovenskim jeziku je naglas in teža na eni isti slovki.
U jezikih, gde je naglas in teža na raznih slovkah, se lahko pravila derži pesnik, da so mu u pesmah zategnjene slovke dolge; vse druge pak naj bojo naglašene ali nenaglašene, so
inu kratke. Katere slovke so u gerckem in latinskem zatemnjene t.j. dolge, in katere kratke, to uči slovnica letih jezikov; u serbskern jeziku pak nam to kaže Vukova gramatika in njegov rečnik serbskiga jezika. — Kar pak se slovenskiga jezika tiče, se je u teku časov ta posebnica zbrisala, samo neke malenkosti še na to kažejo, p. beseda junak ima u serbskem jeziku naglas na pervi, težo pak na drugi slovki; in u slov. je naglas na drugo slovko prestavljen , tako da je teža u obema na isti slovki; takih besed se mnogo najde.
Slovenski pesniki se tega pravila derže, da je kakor tudi u nemškem naglašena slovka dolga, vse druge pak u daktilih dolge ali kratke po volji pesnikovoj; ujambih in trohejih pak, ako bi dve kratki vkup bile, se perva za dolgo vzeme p.
Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske kervf, bodi Slovencu ponos.
U besedi: pokažite ima slovka ka naglas, tretja in če-terta pak ste kratki, ker je daktil; ako bi pak bil jamb ali trohej, bi poslednja slovka dolga biti morala.
Velika je škoda, da so Jugoslavjani u teh pravilah tako razločeni, in pri Slovencih pak še je to hujše, da se naglas ne deva po vseh krajih u isti besedi na isto slovko. Skaro bi rekel, da se clo u teh rečih kaže obče znana nesloga Slavjanov.
Najnavadnije, ali obične stopinje (Setčfujj) so: a) trohej-
ska -u p. Slava; b) jambijska \>- p.pogled; c) daktilska -uu p. Serbija; d) spondejska - -p. ljubdrag; e) pyrrhihiska uu p. osmirjana; f) tribrahiska uuu p. Ljubičica; kretiska -u-p. Beligrad; g) amphibrahiska -uu-, ki je prav za prav iz troheja in jamba sostavljena.
Iz letih stopinj se zlagajo stihi-, za naše čutjenje pak nije eno, jeli rabiš ene ali druge; troheji so za mirne, žalostne, milosladke; jambi za urne ali hitre, strastne; daktili za vesele čutjenja, in u stihu imajo nekaj slovesniga ali svečaniga (feter(tcf)).
Ilirski pesniki rabe največ trohej, jamba pak odviše malo, skoro nigdar; slovenski pesniki pak naj raji oba dva, tudi imamo prekrasnih šesto in petomerov; res bi čelarno bilo, ako
bi tako različne misli, ko krotko žalovanje in nevihta jeze, imele enako obleko.
Vse verste stihov se razdele: 1. u slobodne ali proste, 2. u nabrane.
1.	Slobodni stihi so naj navadnije zloženi: a) iz tri, štiri, pet, šest i. t. d. stopinj trohejskih n. p. -u | -u; ali -u | -u | -u | -v; ali -u | -u | -u | -u | -u i.t. d.
Tudi se lahko še dolga slovka prida.
b)	iz ravno toliko jambijskih n. p. u- | u- | u- i. t. d. Tudi se lahko še kratka slovka doda.
c)	Iz daktilskih in trohejskih p. -uu-u, ali u - u u - u ali
-UU—UU-U i. t. d.
d)	Iz daktilskih, spondejah in trohejah tako zmešanih, da je peta stopinja daktil, šesta spondej ali trohej, vse druge po volji pesnika in misli; imejetimu stihu šestomer, ker ima šest stopinj.
e)	Iz dveh stopinj daktilskih ali trohejskih, po tem ene dolge slovke za sebe; po tem iz dveh daktilskih stopinj in ene posamezne kratke ali dolge slovke; ime mu je petomer, ker se dve posamezni slovki lahko za eno stopinjo štejete.
2.	Nabrani stihi, kadar se celi takši štihi zlože u versto alj strofo; lete so mnogotere; poznej bomo gde kaj več od njih čuli.
Slobodni se rabe pri nas večidel u junačkih pesmah in u dramatičkih delah; nabrani u pevnih ali liričkih pesmotvorih.
Alj ne treba misliti, da se pesnik tih pravil na čisto deržati mora, posebno kadar se slobodni stihovi rabe u dolgem kakem pesmotvoru, n. p. u junačkih pesmah, to bi po časi uha bolelo. Za tega voljo so že stari Gerki in Rimljani daktile in spondeje in troheje i. t. d. mešali; in tako se najde tudi u naših pesnikih in u nar. pesmah.
Spojenje samoglasnikov (Elisio in Synizesis) se imenuje takšo izgovarjanje dveh samoglasnikov na sredi ene same ali pak na koncu ene in od kraja sledeče njoj besede, da se čuje, ko da je dvoglasnik. To se u ilirskem morebiti pregosto najde, posebno u Gunduliču; u serbskih nar. pesmah se redko najde; u slovenskih pesmah so samo najnoviši pesniki to rabiti začeli.
Spomeniti še se ima oddehlej ali odmor, in soglasje ali
rima.
Oddelileja (>)M)epmtft, caesura) imamo dva: logičkiga (miselniga) in pesničkiga; logički je tam, gde misel nekaj obstoji, pesnički pak tam, kam ga pesnik stavi po notrajnoj nekoj postavi, katera pak se menja po duhu in po mislih pesnika, ki se ne da tedaj razrediti u neobmajave pravila.
U vseh junačkih in u mnogih ženskih slovenskih narodnih pesmah, (p. desetnica, dva groba, Ženitba Matjaša kralja i. t. d.) je oddehlej, gde si pevec pri petju oddehne, med drug<5 in tretjo stopnjo; tako tudi u pesmi: Zvezdje, Kdo je mar, Kres itd.
Soglasje ali srok (rima), ki ga staroklasički niso poznali, se skoro od vsili noviih pesnikov rabi. Ostrožinski mu je na-protiven, al on sam pripozna, da srok pesmam prida neko krasoto, neko ljubkost. U pravih nar. p. ga tudi pri nas ne najdemo. Da mu pak prave pesničke vrednosti nije, nam kaže to, ker ga u raznih stihih niše ne rabi.
§• 6.
liako se razdeli pesničtvo?
Po gledišu, iz kateriga gledaš na pesničtvo, ga lahko mnogoverstno razdeliš.
Ako gledaš na pesnika ali pevca, kateriga umotvor ti je serce ganul, je on lahko ali človek brez višje izobraženosti, ki tedaj še ne razločiva med bitnim, istinitim (n>efentltd)eS) in med nebitnim (iut»efentlid)e3) slučajnim predmetov letega sveta, tedaj človek iz prostiga naroda; ali pak je človek od višje izobraženosti u raznih človečanstva znanostih. Tedaj imamo pesničtvo: 1. Narodno. 2. Naucno, izobraženo.—Leta razdelitev je posebno pri Slavjanih od velike važnosti ali cene, ker je u nas, ko že je gori rečeno, toliko najlepšega sadii u narodnem pesničtvu, ki se more biti noben narod na svetu neima s takšnim hvaliti.
Ako gledaš, kako pesnik svojo uzorno (ibeal) misel prikaže, boš dobil razdelivanje u pesničtvo: 1. Znotrujno (sub-
jektivno, po Šileru sentimentalno ali občutljivo). 2. Zvumjno, (objektivno, po Šileru naivno). — Vsak pesnik se u svojih umotvorih lahko peča več z notrajnim čutjenjem svojim, in clo kadar nam predstavlja gdekakšen predmet zvun samiga sebe, se z duhom čutjenja toliko napolni, da nam ga predstavlja čutljivo, ko da je leti predmet z njim eno in isto bitje bil. Leta poezija je tedaj prikazanje misli ali menenja pesnikoviga o tem predmetu.
Pesnik pak se tudi lahko druge ceste derži, in nam predmet, ki si ga je za pevanje izbral, za zvun sebe ležečiga predstavlja, in tako nam ga kaže objektivno, predmetno in u resničnem stanju.
Pesmotvori starih Gerkov in Rimljanov so malo da ni vsi zvunajni ali subjektivni; noviji imajo preveč znotrajnih. Gun-dulič in malo da ni vsi dalmatinski pesniki so bolj subjektivni, Kačič, in tako imenovane serbske nar. pesmi so objektivne. Jaz mislim, da ne bo trebalo besed tratiti z dokazom, da je poezija objektivna mnogo višje cene od znotrajne; ker uteku vekov se menjajo menenja ali misli o istem predmetu, predmet sam s bitnimi svojimi svojstvami pak stoji še nepremakljiv. — Znotrajna poezija se lahko zverže u sanjanje; zvunajna pak u brezčutlji-vost; težko je današnji dan pesniku čisto objektivnim bili.
Letimu razdeljenju (namreč u znotrajno in zvunajno) je podobno drugo, namreč u pesničtvo stavo klasičko in romantiko; alj leti razloček ne leži u znotrajni bitnosti poezije, ampak izvira iz teka vekov, in iz višje izobraženosti naših dob. Granica ali meja med njima je okol početka kristjanstva. Leti razloček je osnovan a) na menenjah in mislih stare, in kristjanske vere. Pri predkristjanskih narodih prezlato in globoko upanje in resnica, da bo nam po letem življenju drugo in lepše cvelo, še nije bilo tako razprostranjeno; pri nas je leta resnica najprostimu, neizobraženimu človeku živo u serce zapisana. Starodavni so si cilj in konec svojga djanja u zemeljskem življenju mislili; mi pak svoj pogled švignemo iz letiga na drugi svet. Od tod izvira čarovno in nebesno čutjenje ne-dokončljive ljubezni, ki tolikrat več na zagrobno, večno, ko na
tukajšnje, začasno življenje gleda, b) Na nesmiljenem gerdem sužanstvu pri starih od ene, in na slobodi večoj pri novijih od druge strani, c) Na različnem stanju in razmerah ženskiga spola pri starih in novih narodih, d) Na višjo j izobraženosti današnjoj.
Ako pak gledaš na predmet, ki ti ga pesnik predstavlja, ti premore on:
1.	Najaviti gdekako znotrajno mu čutjenje svoje, in ker so taksi pesmotvori ali namenjeni za pejenje ali se mar clo lahko pejejo, nje imenujemo pevne ali pevateljne. Gerki pevahu nje k liri; zato so nje imenovali liričke.
2.	Pripovedavati gdekaj pretekliga tako, ko bi on takrat pri zgodbi nazočen bil. Tedaj nje imenujemo pripovedujoče; Gerki so nje imenovali nonjaig sninrj po besedi «tog pripovest; in odtod imenujo noviji narodi leto pesničtvo tudi epičko.
3.	Premore on svoj umotvor tako vrediti, da se nam osobe delajoče predstavljajo, in pesnik se clo, bi rekel, skrije; zato se imenujo pesmotvori delate/jni ali činivni. Gerki so nje po besedi Sgaa delati imenovali figa/ta delo, čin.
Mnogokrat lete verste (Oattuttg) ni so na čisto razdeljene, ampak so tako zmešane, da se u malički pesmici vse tri znajdo. Takše pesmi, ako je ena versta u njih bolj očevidna od ostalih in poglavitna, se prištevajo leti versti, kar se p. pri romanci kaže; ako pak to nije, da bi se vidila ena poglavitna versta na njih, se mora napraviti še ena versta, in ta se imenuje
4.	Smes, u kateri razdel se štejejo tudi pesmotvori, ki niso čista in sama poezija, ampak katerim je razun čutjenja ko namen ali cilj tudi podučevanje razuma bravcoviga.
PEVIVI DEL
s. 7.
Pravila občenita.
Lirički pesnik nam čutjenja, ki so mu o gdekakim predmetu (@egenftarib) serce n»dahnile, u živečnem jeziku kazuje. Vse tedaj, kar premore človeku serce ganuti in uplameniti, premore biti tudi predmet za liričkiga pesnika. Pervi glas človeštva bil je lirički; ko je tudi pervo jokanje deteta začetek liričkiga življenja. — Kadar mati miljeno dete uspava , mu peje ginjeniga serca milo pesem; kadar žanjice u vročini oznojene žito žanjejo, njim teče lepa popevka iz ust; kadar sonce izhaja, se ti polni serce s pobožnimi čutjenjami in pesem se proti nebu uzdigne; ako si u krogu prijateljskem dobre volje, se razlega veselica pesmica; ako sovražnika brezsveta roka pravice tvoje domovine ruži, se ti razjezi duša, i ti zavpiješ: Naprej, naprej žareči meč osvete itd. in kadar se spomniš na Vidov dan, ti žalost oblije serce, ki prekolne peklensko izdajstvo vere in domovine.
Glej neštevilnih predmetov za liričko poezijo. Iz tega lahko vidiš, da lete poezije samo u narodu ne je, kateri neima čutjenja; tudi to lahko iz tega razsodiš, da take strastne čutjenja imajo tudi svoj poseben jezik; pesnik, ki peva o predmetu ležečem zvun sebe, ne more nikdar tako živečno, tako strastno peti, kakor lirik. Lirički pesnik je grom, ki naj globlej u serca tresne, in kakor se blisk ne trudi po ravni cesti sve-
liti, ampak se vija in suče, gde mu je več unetila, ravno tako lirik ne hodi po vsem ostalim pesnikom navadni cesti, ampak gre kamor ga pelja čutjenje, ki mu je serce užgalo. Ne treba se bati, da bo pri tem brezredno se zablodil od prave poti, vsako silno in naglo čutjenje ima leto svojstvo in posebnost, da ne dopusti nikakše ptuje drugostranske misli, ampak vse njegove misli so iz eniga izvira.
Iz tega pak tudi sledi, da kakor jezik tako tudi spodoba zvunajna u letih pesmotvorih od vsih drugih različna biti mora.
Zato so si pesniki iznajšli razne verste ali strofe, stari Gerki in Rimljani so njih mnogotere imeli; najbolj navadni ste: a) alkejska, poglej obraz
u-u-u-uu-uu u-u-u-uu-uu u-u-u-u-u - v/ u - u u - u - i) in b) Savirta, poglej obraz
-u-u-uu- u -1/ -u-u-uu-u-u — v — w — wv/~v — -uu-u-u
Mi južni Slavjani razun Mušickovih odah neimamo skoro kaj u tih verstah. Lete in druge nespomenjene strofe se rabe samo u pevnih pesmotvorih; in tudi leti so največ pisani u štirih, šestih ali osmih trohejskih stihih, štiri, pet ali šest stop-nih; včasi se najdejo daktili redko pak šestomer, in takrat zmeram mu je pridružen petomer.
§• 8.
Razdeljenje pesničtva pevniga.
.1. Po predmetu.
Leti razdel pesničtva razredjivahu* stari navadno u ode, hymne, dithyi ambe, elegije in popevke Anakreontske ali posvetne.
a) Oda — gerčki „ode" t. j. pesem za petje, popevka —
* Enostručni čas pretekli, namesto: so razredjivali.
bila je starim pesem najvišjega duha, od katere posebno velja, kar je gori na početku pesničtva pevateljniga ali pevniga, kakor tudi, kar je o strofah iz raznih stopnicah rečeno; ne treba tedaj kar več o tem.
Za ode u Ietoj knjigi derži: Pevcu, Rodoljubje. U ilirskim Uteha Ilirii, i. t. d.
d) Hymnus bila njim je oda pobožna, peta pri gerčkem žertvovanju na hvalo Bogov in to u najuzvišenijem najvišjem duhu. Naj slavniji hymni so psalmi kralja Davida — kar se tiče pesničtva pobožniga , njim nije para u nobenem narodu — in hymni starogerčki.
Današnji dan nam je hymnus oda, u kateroj pesnik prikazuje čutjenja, obudjena po premišlovanju nadčlovečanskiga, po želji za nevidljivim.
Za hymne derži: Pod lipo; Domohod duha; Oda Bog. U ilirskim: Bog u veličanstvu svome i. t. d.
c)	Kakor hymnus nije kaj drugiga ko oda pobožna, tako bil je dithyramb oda peta na čast boga Baka; u letih pesmah bili so pesniki, kar se tiče spodobe u menjanju napeva (viže) in u načinu glasa, tako slobodni, ko razujzdane bakantice u svojih divjih igrah in plesih.
Sadaj naravno takih pesmi ne imamo; sadajni tedaj imenujejo s tim imenom pesmi ko oda visoko nadahnjene, katere se ne derže samo ene in posebne zvunajne spodobe ali verste.
d)	Elegija — gerčki u starodavnem času žalostna, potler vsaka u šesto- in petomerih zložena pesem — po naši besedi žnlostnica, je pesem, katera žalostne pesnika čutjenja kazuje; leta žalost izvira pesniku iz prispodabljanja všeče, vesele preteklosti, in žalostne sadajnosti. Leta žalostna sadajnost more biti tudi predmet za odo; alj oda njo drugači popeva, oda nas zdigne nad tesnote in reve letega sveta, u žalostnici pak nas nadvlada leta žalost, in tako, da kdor pesem čuje ali bere, občuti lete tesnote in reve; taka oda je prilična gorski reki, ki se valja brez ogleda na bereg ali obale čez stermo skalovje, katero s časom omeči in razdere; žalostnica pak reki u ravnini, ki se valja tiho in mirno med beregoma.
Ravno tako pak je tudi spodoba zvunajna mirnija in prosta; stari Gerki in Rimljani so imeli elegičke stihe t. j. šestomer zjedinjen s petomerom; sadajni pesniki rabe najraji tro-heje včasi tudi jambe.
K žalostnici gre tudi heroida, u kateroj pesnik žalostnih svojih misli ne kaže iz samega sebe, ampak nam kaže gdekako osobo, ki svoje žalostne čutjenja u serce druge osobe izleva; tedaj bi njo lehko prišteval listom ali pismam. Najglasovitnije so heroide Ovidove, in razun dveh takih po Lučiču u ilirsko prevedenih neimamo Jugoslavjani ni ene.
e) Popevka Anakreontska — po Anakreontu, pesniku sta-rogerčkem tako imenovana —popeva veselja tega življenja; današnji dan se imenuje pesem posvetna ali svetna, in ona in pobožna skupaj imate ime popevke, ker sta sadaj samo leti dve versti prav za prav zloženi za petje.
Popevka je tedaj pesem prav za prav namenjena ali saj tako zložena, da se za petje clo vleže, naj si bo kar se zvu-najne spodobe ali pak stopanja ideali tiče. Predmet njoj je lahko vse, kar gre u obseg poezije; alj se razloči od vseh drugih, ker stopa bi rekel z mirno nogo čez poljane cveteče nam u tem življenju, in gleda mirno veselečega se lica lepote letiga sveta; in tudi takrat, kadar vzdigne oko do višav božjih, pesniku ne igra serce od onega uzdignjenja, s katerim se vzdiga hymnus, ampak nam kaže po malem in mirno vsemogočnost božjo, ali pak čast gdekakšega kristjanskiga predmeta.
Po takem se razdeli zdaj popevka, ko že smo gori vidili, u dve strani: a) u Popevko pobožno. /?) u svetno ali posvetno.
a) Popevka pobožna ima isti namen, ki ga ima hymnus, samo da nije tega uzvišeniga ampak mimiga duha, za da se lahko poje po cerkvah; ona nam tedaj kaže čutjenja zbudjena u nas po mirnem razgledavanju razmer in zaveze med nad-človečanskim ali nebesnim in med človečanskim.
Pri nas Jugoslavjanih je malo takših pesem, ker so razmere cerkvene letemu pesničtvu malo priležne, ampak še le protivne.
/3) Kar je popevka svetna, lahko vidiš iz malo preje re-
čeniga. Tukaj tedaj grejo veči del napitnic in davorije, ako niso ode; pesme svatovne, pesme od ženkinj i. t. d.
Malo da ni vse pevateljne ali liričke narodne naše pesmi so svetne, in u slovenskih tudi mnoge pobožne popevke; pesnika prostiga posvetne skerbi in težave vlečejo k zemlji, tedaj se ne vzdigne nigdar u one višave čutjenstva, iz katerih izvirajo uzvišene pesničtva verste ko p. hymnus ali oda.
B. Po spodobi zvnnajnoj.
Razun letih že Gerkom in Rimljanom poznanih verst pesničtva gledajočih samo na čutjenje in predmet še je zdaj nekoliko drugih, porodivših se iz novijih južnih narodov, in ki se od dozdaj pregledanih samo po zvunajnoj spodobi razloče! Mnogo bi njih lahko spomenil, alj razun soneta in glose je pri. nas tega malo kaj poznano, tudi se leto umetlanje ($tmftefet) in vijanje duha včasi igrača in spačenje pesničtva zdi.
Sonet—talijanski pesem glaseča se — umetno je upletena pesmica, zložena iz 14 stihov soglasečih ali u rimi. Soglasje je zmirej tako razpoloženo, da je pervih osem stihov u dvema strofama pervi, in ostalih šest stihov ravno tako u dvema strofama drugi del soglasenja. Najnavadnija je za pervi del, leta spodoba: abba;abba;za drugi je soglasenje razno razpleteno; najnavadnije spodobe so: abc;abc;aliaba; b a b; ali a b a; a b a; ali a a b; c c b; i. t. d.
Umetno uredjen sonet ima ko neki hočejo u pervi strofi uvod, u drugoj prida gdekak primer, u tretjoj se k koncu pripravlja in u poslednjoj je glavna misel cele pesmice.
Iz letiga uredjenja sonetov sledi, da nije mogoče misel le malo širjo u en sonet uleti; tedaj je iznajden sonetni venec-, leti ima petnajst sonetov tako združenih, da se poslednji stih vsakiga soneta stavi za pervi stih sledečega soneta; in poslednji stih štirnajstiga je ob enem začetni stih perviga, petnajsti sonet pak ali magistrate je zložen iz začetnih stihov vsih štir-najst sonetov.
Ivan Kollar zložil je svoje delo „Slavy dcera" u samih
sonetih; med Jugoslavjani njih je največ, in najlepših zložil Prešern.
Glosa k nam iz španskiga presadjena ima obično verstico iz kakše druge pesmi tako za temelj (fundamentum), da vsaka iz osem ali deset stihov zložena versta ima eniga iz temelja za poslednji stih.
§• 9.
Razdeljenje pevniga razdela u letoj knjigi.
Jaz bi se mogel u letem delu deržali istega razdeljenja, alj razni uzroki — med drugimi tudi leti, da mi knjiga ne naraste preveč — so me napeljali, da leti delrazrcdiin po sledečem:
1.	Popevke, ki se razdele: a) u pobožne,
b~) u svetne ali posvetne.
2.	Žalospevi ali žalostnice.
3.	Uzvišene, u katerih so zaderžane ode in hymni.
4.	Soneti.
I. POPEVKE.
a) POBOŽNE. Božična pesem.
Ta sveti dan veseli dan Vsem ljudem od Boga dan. Pri jaslicah, pri Jezusu
Česlimo, hvalimo veseli dan.
*
Vsi hitro lesem pridite, Boga s angelci hvalimo —
K njemu so pastirci šli,
Po njih stopinjah jih bomo došli.—
Zemlja, nebo, vse se veseli, Da večni Bog se nam rodi. —
Perklonite se k jaslicam, Angelci klečo pred Jezusam.—
Jezus le v štalici leži, Vendar je vreden vse cesti. —
Nobeden ne žaluj ta dan, Jezus je nam na svet poslan. —
Kedar bo živlenja kraj, Nas bode vzel v sveti raj. —
Iz Majerove pesmarice cerk
Postna pesem.
Dab' človek ti vedel, kaj Kristus terpi! (Po celim životu ni druz'ga ko kri.)
Na glavci 'ma krono pa ternič bodeč, (Mariji serce predira vse glih kakor meč.)
Žalostna mat —božja pod križem kleči, (Preljubi nje sinič na križi visi.)
Oj na križi je visel, na križi je vmerl, (Vsim vernim dušicam nebesa odperl.)
Od pekla od martre odrešel je nas, (Gor v svete nebesa zavišal je nas!)
Jz Majerove pesmarice cerk
Pesem o devici Mariji.
Češčena si roža Marija S gnado božjo napolnjena, Od Boga si zvolena, Svete Trojice nevesta: Prosi Boga za nas Marija!
Oh Marija mati božja Jezusa deteta rodila, Zemlje in nebes stvarnika, Našega odrešenika: Prosi Boga za nas Marija!
Marija mati cartana, S lepimi rožami obsajena, Mati sladka dobrotljiva, Vsemu svetu ljubezniva: Prosi Boga za nas Marija!
Marija mati prečista, V rojstvu ostala devica, Mati veliko vsmilena K pomoči si nam nagnjena: (!) Prosi Boga za nas Marija!
Lepoti tvojej čudi se Sonce, luna, nebo, zvezde, Zemlja, ljudi, vsi angelci, Se trese ječa peklenska: Prosi Boga za nas Marija!
Marija mati čestita Vbozim ljudem milostiva, Svetlejši kakor danica, Svetiga duha kamerca: Prosi Boga za nas Marija!
Oj snažna devic devica, Oj častna božja rojenica, Oj zemlje nebes kraljica Bodi naša priprošnica: Prosi za nas Marija!
Marija nebeška zarija, Živih in mertvih pomoč, Pomagaj vsim siroticam In vsim vernem dušicam: -Prosi za nas Marija!
Ti obveseliš svetnike In vse nebeške angelce, Na svetu vboge revnike, Odganjaj reve in bolezni: Prosi Boga za nas Marija!
Prosi za nas svojga sina, Da nas v nebesa zapelja K Očetu ter svetimu Duhu. To nam sprosi oj Marija In vsa nebeška družina!
Pazka. Leto pesem je g. M. Majer vzel iz rokopisa od 1. 1651, je bil v Kalobji na Staj. najden.
Popevka od zakona.
1.	Poslušajte kristjani vsi, Posebno pa vi zakonski, No ženih no nevesta ti, Na moje tri reči.
2.	Oj zakon je presveti stan, Od samega Boga zbran, Že Adam v paradiži tam Je bio z Evoj zdan.
3.	Zato pa ženih prav včiniš, Če oženiti se želiš,
Ti stari zakon ponoviš, Če zvesto ga zderžiš.
4.	Do zdaj si bil poln mladosti, Al dnes se 'maš odstaviti; Boš mogel, gde že koli si Prav mož se skazati.
5.	Do zdaj si bio prevzetjak, Si biti hteo. vsem junak; Ponižaj se, vem si sromak, Nebodi kak divjak.
6.	Nevesta! stopi pred oltar; Oblubiš jcniu biti par;
Le zvesta bodi ti vsigdar, Ovači bo ti kvar.
7.	Glej tvoje rože cartane Se bodo dnes posehnule; Vesele tvoje ure vse
Do zdaj dokončane.
8.	Zdaj mine mladost na enok, Žezačnesebrojvsehnadlog; Zdaj nesmeš več nasred otrok Zameril bi ti Bog.
9.	Le doma je ostajati,
No z malim gospodariti; No noč no dan 'maš gledati, Ivde komu kaj sfali.
10.	Do zdaj si bila grešnica Z gizdavim vencom cirana; Od zdaj pa boš ponižana Pokoro delala.
11.	Pa dnes šele necagaj ne, Kristjan ja cagati nesme, Tvoj Bog ti dobro že napre' Za vso težavo ve.
12.	Zveličar Kristus Jezus sam Je v zakoni, kak v Kani tam; Pomoči vse, to dobro znam, Bad dava zdanim vam.
13.	Ja, če se lepo bogata, Bog vama vse pomoči da, No če mu verno služita, Še bota zvolena.
14.Le	njega vidvapros'tazdaj: Naj z gnadami požegna vaj, Da bota vse terpela raj Za ti nebeški raj.
Pazka. Leto pesem uzel sem iz svoje zbirke slov. nar. pesmi; okol Ptuja in Ormuža (griebau) njo pri zdavanji ali poročenji radi pojo; kdor pak njo je zložil, nevem kaj reči. Kar se tiče sloga ali stila, sem njo pustil, kakšno sem njo najšel; samo u 2. versti ali strofi sem namesto: ti aakon, rekel: oj zakon; potler namesto lan, san, van i. t. d. sem rekel tam, sam, vam i. t. d. in namesto de je tukaj rečeno bo; do u 4. stihu 7. včrste je po staj. rečeno m. bodo.
Zvezdje.
Tukej gori se neznani Velki sveli sučejo,
Z lučjo sonca so obdani, Krogle pote tekajo;
Zvezda zvezdi jo sos.cda, Njih za nas števila ni,
Ena v drugo svetlo gleda. Vsaka božjo čast gori.
Svetla cesta je razpela Čez brezkončen neba zid;
Tam se vozi čast Očeta, Viža pote zvezdnih rid;
Vse je kroglo, vse se miga, Vse od ognja sveli se;
Vse oznani, de velika Roka svet slvarila je.
Tvoje veličaslvo, Večni! Trume zvezd nam pravijo;
Kako bomo še le srečni, Če mi k tebi pridemo!
Skoz teh svetov svet bo pela Naša duša Stvarniku,
Zverha svelov bo sedela, Pila petje angelsko.
Gospod, pri nas ostani
(Pfa konci leta.)
Popotniki smo vtrudeni In pot nam je neznana,
Ki od modrosti Tvoje nam Prihodnje še je dana;
S težavam' smo povsod obdani — Gospod, pri nas ostani!
V	oblasti smo sovražnika, Ki nam nastavlja mreže;
Preslabi smo, mu branit se, S pomotami nas veže;
Obvaruj nas, sej teb' smo vdani — Gospod, pri nas ostani!
Dobrot, k' si nam dodelil jih, Prerajtat' ni števila,
V	nesreči, v sreči čula je Nad nami roka mila;
Zdaj prosimo hvaležno zbrani: Gospod, pri nas ostani!
In če vihar je strašil nas, De smo se šibe bali,
U svoji smo nezmožnosti, Pred tabo trepetali:
Je angelj Tvoj nam bil na strani — Gospod, pri nas ostani!
Vodila nas v življenji je Previdnost Tvoja sveta,
De zdravi srečno smo prišli Do konca tega leta;
Utrudeni smo in zaspani — Gospod, pri nas ostani!
In kadar pride ojstri dan, Ki k tebi nas pokliče,
Naj duh voljan namesti nam Del naših sodne priče!
Takrat Gospod pri nas ostani!
Gospod, pri nas ostani!	Malavažič.
i) POSVETNE. Star pevic ne boj se peti!
Čebelca visoko
Gori v planine Perletna si vupaš Snežne na brine?
Si letala nisko,
Zberala cvetje, Nanašala mladim Celo poletje.
Kraljeva te roža
Vab' na višave, Te matica pošle U goličave.
Hitiš prot oblakam, Nič ti nemaraš, Tvoj rod je nebeški, Ti se ne staraš.
Neboj se mi pesma,
Ak si globoko, Naj beli se glava, Stopi visoko.
Anakreon sivčik Na gosli poje, Mej lasce rumene
Zapleta SVOje. Vodnik.
la moje rojake!
Krajnc! tvoja zemlja je zdrava, Za pridne nje lega najprava, Polje, vinograd,
Gora, morje, Ruda, kupčija, Tebe rede.
Za vuk si prebrisane glave, Pa čedne nu terdne postave; Iše te sreča,
Um ti je dan, Naj del jo boš, ak Nisi zaspan.
Glej stvarnica vse ti ponudi, Li jemat od nje ne zamudi; Leniga čaka
Stergan rokal, Paljca beraška,
Prazni bokal.	Vodnik,
Kreganje.
Naj mi para pride le,
Naj mi pride k lirami! Rajši v kerčmo kvartat gre, Kak večerjat z nami.
K mizi berž! kaj čakamo?
Jaz mu bom že dala Jesti, da se čohal bo, Ter ga z hiše gnala.
Za svoj golt on prav skerbi,
Tega pa nevidi, Da je v piskri mal' soli — Pridi mi le pridi!
Dobro tuklo ma doma, Ma doma žganice,
Pa le v kerčmo raj šajtra, Kjer košta šestice.
Da smo skoro nagi vsi, Tisto ni mu v glavi;
Nemre kože rešiti, Kje podplat —oglavi?
Naj mi pride berž domo, Jaz mu bom že dala
Jesti, da se čohal bo, Ter ga z hiše gn#)a.
Samperl.
Godec.
Povsod me poznajo De tičik sim zvit. Veselje imajo Med se me dobit! Jim pravim, jim lažem, Se smejain, norim, Pa norce jim kažem, De v gosli dobim.
Doma skor nikoli Me viditi ni; Le rojim okoli, Kjer kej mi diši. Na vsak' ženitnini Nar pervi sim svat, Še rajši per vini, Ker pijem ga rad.
Nevesti, ženinu	V adventu in posti
Perliznit' se znam,	Za mizo tičiin,
Očet' starašinu	Umiram slabosti,
Obilno čast dam.	Se stradat učim.
Norčije uganjam,	U dimnik obesim
Pa larmo igram,	Trobento in bas,
Povsod se perklanjam,	Pa žalostno pesem
Kjer upat' kej 'mam.	Prepevam na glas.
Jo režem, zavijam	Po čevah me grize,
Basist, trobentač;	V trebuhu boli,
K tlam s peto perbijam	Ker prazne so mize,
Piskač alj skripač.	Želodec medli.
Kaj maram? žvergljati	Ni vina, ni kruha,
Znam tako lepo,	Klobas in mesa,
Ni treba se bati,	Per ognji se kuha
De b' dolgčas mi b'lo.	Mi sok iz ovsa.
Jez Orfeja, Pana	Ošteva, obera
Posnemam oba,	Me žena terdo,
Ki godca mi znana	Roti in zadira
Nar perva sta b'la.	Se na - me gerdd.
Tud Baha spoštujem,	Debele požiram,
Ker p'jancov je Bog,	Pa voljno terpim,
Le k njemu zdihujem	Z lažmi se podpiram, —
Me rešit 'z nadlog.	S tim ženo krotim.
Po svetu kar lazim, Bogat nisim bil, Ker druz'ga ne pazim, Kot de bi ga pil/ Če struna se glasi, Se sučem z betam, U drugim pa časi
Potegnem s pešam.	Žemlja.
Popotnik.
Popotnik pridem čez goro, Od doma vzamem še slovo, In kamor se oko ozre, Povsod se mu nov svet odpre.
Tud tukaj solnce gre okrog, Dolino vidim, hrib in log; Pa naš hrib lepši zeleni, In solnce naše bolj bliši.
Tud tu cveto cvetličice, Po njih šume čebelice; Pa naših rož je lepši cvet, Čebelic naših slajši med.
Skoz mesta hodim in vasi, Povsod drugač se govori; "tez, ptujc, nikogar ne poznam, In vsred ljudi povsod sim sam.
Prijatli se objemajo, Pojejo, si napivajo; Jez grem po poti tih mem jih. Vse prazno v persih je mojih.
Dežela ljuba, kje ležiš, Ki jezik moj mi govoriš? Kjer znanci moji še žive, Prijatli moji v grobih spe?
Zdihujem, prašam vedno: kje? Prijatli, k vam želi serce; Perute imeti si želim,
De k vam domu, ko ptič, zlctim.	streli.
Sprememba.
Pozdravim vas ptičee! Ki 'z daljne dežele Ste k nam perletele. Ko toljk' perletite, Še meni odkrite:
Kaj vidile ste!
Povejte mi ptičee! Kje rožce rastejo, I(i zmiram cvetejo?— Krog cvetje se vidi, Pa kmalo ga spridi
Vročina in mraz.
Povejte mi ptičee! Kje sonce li sije, De oblak ga ne krije? — Po hudim viharji Naj lepši so žarji,
Je dan pa je noč!
Povejte mi ptičee! Kje radost stanuje, Nihče ne žaluje? — Veselja je dosti, Pa več še britkosti, —
Je smeh pa je jok!
Povejte mi ptičee! Na kterim Ii mesti Prijatli so zvesti? — Je zvestih pač malo, Zmed dvajset goljfalo
Devetnajst te bo!
Povejte mi ptičee! U kterim li kraji Je sreča naj raji ? — O sreča je sitna, Še prav stanovitna Nikolj ni bila.
O ptičee preljube! Kot ve, tud mi gremo, Postati ne smemo; — Nikomur ostaja Na svet' se ne daja,
Spreminja se vse.	j. Hašnik.
Pesem v setvi.
Pridno in neutrudljivo Orjemo vsak svojo njivo, S petjem gor' in dol' grede;
Sej velja, perst razvaliti In njo skerbno vso zdrobiti, Kakor grobu setve gre.
Vsak z drevesam se ponaša, Za počitek nič ne praša, Dokler vse storjeno ni. Lemež, čertalo le rita, Mater zemljo nam vplodita, De v nji zerno se vmnoži!
Oko v zemljo obernimo; Ž njo se dobro soznanimo,
Ona naj nam mila bo! Sej nam večno ni živeti; Vs'janim biti, v grobu stleti, Je tud' nam odločeno.
Obetavno zerno sejmo, In v odperte grobe glejmo,
De se delo nam prav vda. Kar je vsjano, zabranajmo; Kar umerlo, pokopajmo, In zaupajmo v Boga!
Milo sonce bo sijalo, Nebo topli dež dajalo
Na nezmožno zelenjad; Sneg bo padal in zakrival Setev, in v svoj plajš zavival Naših njiv prihodnji sad.
Zlato žito bo zorelo, Kamor se je zerno delo, Sej je zvesta mati — perst;
Kar v njo dcneš, ni zgubljeno, V trohljivosti prerojeno, Verne setev boljših verst.
Kar umerlo je pred nami, To le dremlje v hladni jami —
Setev vsjana od Boga; Dalj scer čakati bo treba, De razpade grobov gleba, De ta setev pride 'z tla.
Kdor to setev obžaluje, Vervaj: večno ne trohnuje, Kar umerlo je zmed nas; Umerjoči prah telesa Klije v jami za nebesa —
Sad za vekovečni čas!	Rodoljub Ledinski.
Modri pivec!
(_Po Felingerjovi pesmi.)
Kaj petica? kaj učenje?
Kaj brez vina čast velja? Vse brez vina trud, morjenje, Bolj nemirniga duha!
Per veseli družbi vzdigne
Se visoko mi serce, Polna kupica pomigne,
K o r.
Skerb, nadloge mi pospe. K o r.
Natočite, itd.
Natočite, Bratje pite
K' veter letica bežijo,
It', kar pride, more tje!
Čisto kapljo ko zlato!
Groba modri ne bojijo
Natočite Izpraznite
So prijatli kaplice.
Drage kupico polno!
K o r.
Natočite, itd.
Uživati jo živeti
Modro vžiti osreči; Urica ne da se vjeti, Ko bi pihnil, odleti! K o r. Natočite, itd. Morejo li černe misli
Pooblačiti obraz? Morejo pogledi kisli Obrestovaršiti nas? K o r. Natočite, itd. Brat, ne glej tako megleno!
Vince oživi oko, Greje ti serce ledeno: Zverni kupico polno!
K o r.
Natočite itd. Vince od Boga darvano,
Nam serce oveselit'! Le hudobnikam ni dano Z vincam se odžalostit.
K o r.
Bratje, pite! Natočite Kupice si do verha! Uzemite, Vsi izpite Vse zdravičice do dna!
E. J. K.
Kdo je mar!
Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago; Vse doseže sosed moj. Dlan doma mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče Njemu zlata kaplja znoj. Vidši tujče krasne čine Se zavname iz daline — Kdo je mar? Mi zapojmo: Bodovine Je slovenski orntar.
čujte bor, vojaške roje! Krogla žvižga, boben poje, Grad vali se v sip in prah. Vragu peta se zabliska, En junak za njim pritiska, ' Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine, Kdo je mar? Ta pogumen korenine Je slovenski oratar.
Blaga polna terg in cesta, Barka plava v daljne mesta, Velki kupec pošlje vse. Nam nanese mire, zlata, Njemu vse odperte vrata, Zemlja skor njegova je. Kupi polje, plavž, grajšine, Dnarje meri na štertine, Kdo je mar? Ta bogati korenine Je slovenski bogatar.
V zbor učenih, veda slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. Če zapoje, vse pogleda, Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine, Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oratar.
Nek se trudi v sodni hiši, Rase krepko, viši, viši, Pravde čist, železen hram. Vse ga slavi, vsi so vneti, Zvezda se na persih sveti, Cesar clo ga čisla sam.
Kakor sonce iz višine On zašije, krivo zgine, Kdo je mar? Ta pravičen korenine Je slovenski oratar.
Pusti svet opravke svoje, „Sursum corda" v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse oberne v božjo slavo, Mitra kinči sveto glavo, Papež piše: „Ljubi brat!" Kadar grob nemilo zine, Angelj čist na svetu mine, Kdo je mar? Ta pobožen korenine Je slovenski oratar.
Bodi v tugi, bodi v šali, Zmir ponižno Boga hvali, Ter ne zabi rojstva nit, Skaz je njemu krasno lice, Uma, sprave, sle, pravice Zvezdojasen, čist osvit. Če zavist lizuna zvine, De zamerdne sin kertine: Kdo je mar? Zagromimo: Čast očine,
Scer slovenski oratar!	i, Koseski.
Kdo ve?
Velikokrat mislil zamaknjen že sim, Kak vender prečudno je moje serce, De komaj vesel se že zopet žalim; Kaj celi in terga mi vedno rane.
C
Enako je prizmi — presije jo žar — Vse mavrice barve živeče budi; Tak doma ljubezen — ki božji je dar — Mi v sercu veselje in žalost rodi.
Glej tlačil rojake je sužnosti mrak, Svoboda jih reši morivnih tamot; Ko vzdigje se hitro pobežljiv oblak, Odkrije se mnogo domačih sramot.
Zdaj zbirajo družbe se materi v bran Rešiti ji sleherno njenih pravic, Alj ljuljka sinov se pokaže in kan, Strup mater mori njih nesramnih krivic.
Za mater živeti, umreti želim —
Kaj more le biti, prijatli kdo ve?
De komaj vesel se že zopet žalim,
Kaj celi in terga mi vedno rane' ? —	l. Toman.
v
Clovefe brez rodoljubja.
Kar drevo brez zalga cvetja, Brez klasovja lepo žito; Kar je ladja brez zavetja Gnana v jezero serdito;
Kar planjava je pobita Od vremena, toče sile; Kar je dan brez sonca svita, Kar je noč brez lune mile;
Kar polja brez rož cvetečih Brez snega nar viši gore; Kar devica brez rudečih Lic, čistosti jasne zore;
Kar podložni brez povelja, Brez očeta so sinovi; Kar nebesa brez veselja, Brez vladarja vsi svetovi:
Oj to človek brez iskrene Je ljubezni domovine, Ki, če žalost jo zadene, Zapusti jo, de pogine;
Jo izdaja, zaničuje — Le za ptujstvo moč potrosi; Ki ni vreden, de varuje, De ga v sebi dalj še nosi.
3 L. Toman.
Zagovor.
Zmiraj najde se še kteri, Ki prostost na vatle meri, Posvaruje skerbno me, De pustim naj pesmice, Ki svobodo preslavitno Povzdigujejo očitno.
Bratic dragi! kaj začeti Serce hoče, kaj zapeti Vender druziga kar zna, Kar življenja zgodba ga Le navdihje, ga prežari, De poječe v strune vdari?
Alj zamorem zamolčati, Mertvo v sebi zakopati, Kar se silno prebudi, Kar mi vnema žarno kri; Kar požgati serce hoče, Serce mlado, živovroče?
Glej, kot morje se vzdiguje, Na ostro ve vale bljuje; Kviško rase njega plan; Ti pogon je čudni znan Rasti vodniga obzira, Kaj ga zbuja, kaj navira?
To morbiti lune mile Čudne so moči storile, De voda nakupni liv Se prebuja vbrezdnu živ? Alj so vednosti ti dane, Zjasniti moči neznane?
Glej natok nehavši mine,
V	brezdna temne globočine Hitro val polega zdej
Se v obmerje morskih mej; Tolažiti kaj sirove More spenjene valove?
Kadar pride čas rasenja, Kadar pride čas padenja, Vzdigne se in pade val, Nikdar moči ni obstal, Moči vse prebudni zgorni, Moči stvarniku pokorni.
Večni serce mi podaril,
V	njem je pesmice ustvaril In naročil on je sam Mojim serčnim pesmicam,
De svobodo preslavitno Naj vzdigujejo očitno. — L. Toman.
II. ŽALOSTNICE.
Ha posipu liudiga grada.
Tiha groza me sprehaja,
Al' ostanem, al' bežim? Vse podera se in maja, Med skalovjem ostermim.
Kje shodiša, kje moriša?
Kje orožja tvojga šum? Kje streliša, kje stražiša? Kje ukanje tvojih trum?
Plaz posipa se po steni, Siv' ozidje se drobi; Kaj razmet leta pomeni? — Razvalina, kdo si ti?
Hudi grad, ti dom trepeta, Prednjim staršem nevstrah-van!
Peršle so mašvanja leta, Bliža se ti zadnji dan.
Kje so skladi, kje zidovi,
Tabra dolg' sloveča moč? Kje so vrata, kje mostovi? Ječ kje tvojih strašna noč?
Davno so junaki zgnjili, Mirniga soseda strah, Dnevi slave so minili, Razvalina si in prah.
Tak' u prah in razvaline,
Se na zemlji vse raspe, Čas pomigne, vse to mine, Kar človeški rod počne.
Le kar v sercu lepga stvari
Božja milost, obstoji, Unstran sveta lepši zari, Lepši se ponebesi. H.
Žalovanje stariga očeta.
(Poleg českiga.)
V	britkosti in nadlogi Zdihujem stare ubogi
V	stanice merzlim kot'; Sim v štirkrat dvajstim leti, Vsak dan želim umreti — Pa smert odlaša pot.
O! ko b' le mogel vstati, Si sam pomoči iskati, Al moč mi odpove; Vid, sluh mi omaguje, Od dne do dneva huje Težave se množe.
Minul je, žena mila! Čas, ko sva skup vodila Vesele, britke dni; Zdej vsi veseli dani So s tabo pokopani, Le žalost še živi!
Rodila si mi sina, Mi bit' pomoč edina Namenjen bil je on; Pa v žalosti priznati Ti moram, dobra mati! On bil je Absolon!
Je vedno stal na prežo, Dobiti polje, vežo In celo mojo last. Ljubezen me vpregnila Je, de b' ga osrečila, — Sim dal mu vse v oblast.
Me v starih dneh poštvati, Postreči, živež dati, So moje b'le željč; Al komej dam mu 'z roke, Dolžnosti sin visoke Do staršev več ne ve.
Se oženil je, — veselje Mu mlade je povelje, Stori, kar ona če. Skerb ima za lastnino, Za očetov dnar in žvino,— Le za očeta ne.
Kos kruha mi odšteti Dokler živim na sveti, Mu grozna je britkost; Zatorej me zatira: „Češ — nej terpi in hira „Ta neprijetni gost.
„Tu treba kota meni, Kam drugam starca deni" Nevesta zamomla; In prec iz gorke hiše Me sin pahniti iše — Sin kačjiga sered.
Cel dan jez stare ubogi Trepečem u nadlogi V stanice merzlim kot'. Oh žena! jama tvoja Sladkost bi bila moja, Le skorej v del mi bod'! —
Pa sej kmal' ura bila Bo sladkiga plačila; — Moj zadnji zdihlej bo: Za greh, o Bog! otroka Ne tepi Tvoja roka,
Nej milost zadobo!	—n.
Perva ljubezen.
Že miru serčnimu nevarne leta, Mladosti leta so slovo jemale; Domače sim lepe poznal dekleta, Dežel sini ptujih vidil hčere zale; Bila serca ni prostost men' odvzeta, Že so prevzetne misli mi vstajale, De mal, al nič ljubezen ne opravi, Per temu, ki se terdno v bran ji slavi.
Peršla lepote rajske je devica; De vidil bi ne bil podobe njene! Rudeči zor osramote nje lica, In nje oči nebeških zvezd plamene, Nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušica Pogleda bistriga v serce zadene; Kdo znal popisat ust bi ljubeznivost, Nedolžnih pers snega kdo zapeljivost!
Namest iskat' zavetje v trumi gosti, Ki nji podobna stala je pred mano, Ki je od nje na zadnji petik v posti Petrarkovo bilo serce užgano, Pogleda njen'ga vžival sim sladkosti, Dokler, de je serce dobilo rano, Ki peče noč in dan me brez hladila, Ki ni dobiti ji nikjer zdravila.
Ne omeče je lica obledene, Ne pesem žalostnih glasovi mili, In ne oči od spanja zapušene, Solze ne, ki teko iz njih po sili. Veselje, mir zbežala sta od mene, Obup topi serce, ker se ne vsmili. —
Tako, kdor misli terdno stati pade,— Nevarno gledat' je dekleta mlade.
Zatorej, komur mar je prostost zlata,
Cvetečih deklic naj ne ogleduje!
Bila miru sta men' očesa tata,
Na svoje naj poglede skerbno čuje;
Oči odpro ljubezni dur' in vrata,
Skoz te se naša pamet premaguje.
Kdo mene noče bogat', sam bo zvedil,
V nesreče moje reva bo zabredil. F. Prešem.
Slovo od mladosti.
Dni mojih lepši polovica kmalo, Mladosti leta! kmalo ste minule; Rodile ve ste meni cvetja malo, Še tega rož'ce so se koj osule, Le redko upa sonce je sijalo, Viharjov jeze so pogosto rjule, Mladost! vunder po tvoji temni zarji Serce britko zdihuje: Bog te obvarji!
Okusil zgodej sim tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril; Sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje Svet zaničvati se je zagovoril; Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žalvati vidil sim samice.
Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača, Kak veter nji nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača,
De le petica da ime sloveče, De človek toliko velja, kar plača. Sim vidil čislati le to med narni, Kar um slepi z golfijami, lažami!
Te vidit', gerji viditi napake, Je sercu rane vsekalo kervave; Mladosti jasnost vunder misli take Si kmalo iz serca spodi in glave, Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v pušave, Povsod vesele lučice peržiga Ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, de dih perve sap'ce bode
Odnesel to, kar misli so stvarile,
Pozabi koj nesreč prestanih škode,
In ran, ki so se komej zacelile,
Dokler, de smo brez dna polnili sode
'Zuče nas v starjih letih časov sile.
Zato mladost! po tvoji temni zarji
Serce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji! F. Prešern.
III. UZ VIŠE NE.
Iliria oživlena.
Napoleon reče:
Iliria vstan! Vstaja, izdiha:
Kdo kliče na dan?
O vitez dobrotni,
Kaj Ti me budiš! Daš roko mogočno, Me gori deržiš!
Kaj bodem ti dala? — Pogledam okrog,
Izločit ne morem Skor svojih otrok.
Kdo najde Metulo In Terpo moj grad?
Emona, Skardona Sta komaj poznat.
Nazaj spet junake Kdo bode mi dal,
Ki jih se Spartanski Je vojvoda bal?
Od nekdaj snežniki So najina last,
Odtod se je naša Razlegala čast.
Je Galian hraber: Na Padu pred njim
Dorašen je tresel V ozidju se Rim.
Že močen na morju Ilirjan je bil,
K' se ladie tesat Je Rimic vučil.
Po časi pa Rimic, Na vojsko ravna,
Se morja navaja, Premaga oba.
Široko razgraja
Per sedem sto let, Al sprave sosednje Ni hotel imet.
Od severja pride,
Nad njega vihar, Nevredne gospode Iz vikšiga vdar'.
Zdaj Branci in Gotje
In Nemci slove, Ilir pa v tamnice Pozablene gre.
Dva sedem sto soncov
Zaraša ga mah, Napoleon trebit Ukaže mu prah.
Ilirsko me kliče
Latinic in Grek Slovensko me pravjo Domači vsi prek.
Dobrovčan, Kotoran, Primoric, Gorenc, Pokopjan po starim Se zove Slovenc.
Od perviga tukaj
Stanuje moj rod, Če ve kdo za drujga, Naj reče, odkod?
Z Bilipam in Sandram
So imeli terd boj, Latince po mokrim Strahval je njih roj.
Zveličana bodem, Zavupati smem, Godi se eno čudo, Naprej ga povem:
Duh stopa v Slovence
Napoleonov, En zarod poganja Prerojen ves nov.
Operto eno roko Na Galio imam, Ta drugo pa Grekam Prijazno podam.
Na Grecie čelu Korinto stoji, Iliria v sercu Evrope leži.
Korintu so rekli: Helensko oko, Iliria perstan Evropini bo. V. Vodnik.
U spomin Cirila in Metoda.
Kdo sta častita moža?—je podoba ko Grecije mnihov;
Ino pa vajno blago?-—bukve helenske so skor. „Klicali naju — povesta — so knezi slovenski; neseva
Vero pa knjige svete', kakor umevne so jim." Draga sta brata, Ciril pa Metodi! kako zaželeli
Vaju Sloveni že so, slišati božji poduk. O pač naglo prišla je tje bila do meje Slovenje, —
Jela cveteti lepo vera je Kristusova. Zaliga sadeža rast pa vihar polnočni zatare;
Kjer zgol ptujci dero, ptuj je že daljni Sloven. Zdaj med ljudstvo zasejati novo besedo nebeško,
Pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar. Ali po rodu leteh ni jezik; umeti ne more
Lahko Sloven besedi; vnet za resnico pa je. Vama neznana pa ni govorica preblaga Slovena,
Glas mu je vajnih ust kot materinski sladak. Zbrati ga vama hiti pod znaminje križa se narod, Srečno nebeški si mir v vajnimu vodstvu dobi.
Z glasi domačini Bogu čast daje ko Grek pa Latinic;
Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo. Če za visi edinost tu Sloven se k Iatinšini druži,
On ne pozabi nikdar, kar se po vama učil. Sveta moža! še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila,
V njem duh vere de bo vedno nezmagan ostal. p. h.
Pevcu.
Kdo zna
Noč temno razjasnit', ki tare duha! Kdo ve
Kregulja odgnati, ki kluje serce Od zora do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči
Izbrisat' 'z spominja nekdajne dni, Brezup prihodnjih oduzet' spred oči, Praznoti vbejžati, ki zdajne mori!
Kako
Bit' očeš poet in ti preteško
Je v persih nosit' al pekel, al nebo!
Stanu
Se svojiga spomni, terpi brez miru! — F. Prešem.
Slovenja Čaru Ferdinandu,
ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844.
Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa, Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš, Kron sedmero bleši v škerlatu sedeža tvojga, Silnih narodov devet varje ti slavo in dom, Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenija ?
Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne, Ktera do tebe rodu vnema slovenskima kri, Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti, Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi, Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?
Cula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba, Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta, Cula v radosti sem rujoveti českiga leva, Cula odgovor gromeč brata jadranskiga sem, Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.
Željno prašaje, al smem se šteti med Austrije stebre, "
Ali na zboru deržav moja beseda velja,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov,
Tudi za mene razpet al je istorie list?
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:
„Kako ti dvomiš ? mar treseš se clo, ti moja ljublenka, Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek ? Dvigni se, dvombe nastran! prestolu dostojno se bližaj, Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj."
„Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam, Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš? Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre, Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč, Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam."
4
„Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele, Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si, Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta, Bil arbelski je breg priča slovenske moči, Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in iztok."
„Kar je visokiga um, častitiga desna storila, Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si; Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskim, Černiga morja prestol tvojih junakov je bil, Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."
Reče, — in temni oblak nekdajnih razdeli časov, Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor: Agron, silni brodnik, jadranskiga morja krotitel, Pinez, Brem, ino Bolk, dika slovenske kervi, Skerdilaj, Pleurat, brezbrojno vitezov drugih.
Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka, Zraven Bavenski jetnik, velikodušni Baton, Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadniga zdiha, Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos, Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.
Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje, Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut, V persih otajanih vir odpre se goreče besede, Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari, In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.
Tako se bližam, o Knez z bogastvam dlana in uma, Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin', Verlo namestvana sem od pet krat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, živlenje in kri, visoki. Vladar! Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč; Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!
I. Koseški.
Oda Bog.
(Od Deržavina.)
0 ti prostranstva neizmeren, V osnovi bitja sam čutljiv, Vreme'n tečenja neprezeren, Brez lica v treh osobah živ; Edin in vedno duh povsoten, Nikolj začet, nikir stanoten, Nikomur ved, izkaz, izlog; Ki vse so sabo napolnuje, Objemlje, stvari, ohranuje, Imenovan ki nam je — Bog!
Premeril ocean globoki, Soštel bi pesk in zvezd oči Modrosti bistre um visoki, Le tebi mere, čisla ni! Celo duhovam posvečenim, Iz bleska tvojiga rojenim, Ni moč prebrati tvojih knjig, Če v tebe misli derzno vprejo, O veličanstvu tvojim mrejo, Ko v večnosti preminjen mig.
Kaosa bitnost pretečeno Iz brezdna večnosti pozval, In večnost, od nekdaj rojeno, Si v sebi samim osnoval. Po sebi sebe sostavljaje, Iz sebe lastnih sil sijaje, Si svit, ki svetu je iztek; Stvorivši vse z besedo jedno, Se prostiraje v djanju vedno, Si bil, in si, in boš na vek.
Verigo bitij v sebi snuješ, Jedinši v sebi vse živiš, Začetek s končam ti sklepuješ, Življenje, smert dele, noviš. Kot iskre vderajo, pospe se, Iz tebe sonca tak rode se; Kot zimske mrazne ure v zrak Drobtince ivja blesketajo, Se zibljejo, verte, sijajo Pod tabo vbrezdnih zvezde tak.
Svetil gorečih milioni
V	nezmernosti širin teko, Namena tvojiga zakoni Življenjedarno luč lijo.
Pa te ognjene vse lampade, Kristalov žarnih te gromade, Valov kipečih zlat obroč, Bleskeči jasni ti zrakovi, Sviteči skupno vsi svetovi, O tebi so — o dnevu noč.
Kot kaplica spušena v morje Je pred teboj oblok nebes, Kaj z mano vred očitno stvorje, In kaj o tebi, kaj sim jez?
V	nadzračnim oceanu zdatno Če množim svete vse stokratno Z milionmi druzih — in če to S teboj primerim, derzen
zdenja,
Je komaj male pikce tenja! In jez o tebi — nič celo.
Clo nič !-Pa v meni ti bleskuješ, In z veličanstvam svoh dobrot
Ti sebe v meni obrezuješ, Kot sonce v mali kapli vod. Nič !-Pa življenje v meni snuje, Na kviško vedno me dviguje Nesitih želj nekak občut; On biti mora, duša pravi, Prevdarja, misli, sklepe stavi: Jez sim—tedaj in on je tud.
Ti si! — priroda oznanuje, Pričuje to mi serca krič, Razum me tega uveruje, Ti si!—tedaj jez nisim nič! Vesoljnosti kolence mično, Postavljeno v sredino dično Verige krasne člen sim tvoj; Kjer jenjal si stvari telesne, Kjer duhe si začel nebesne, Si konce zvezal ti z menoj.
Vezilo svetov tak letečih, Mejnik telesostvarenja, Sredinopičje vsih živečih, Začetna čerta božestva, S telesam prašno prenehaje, Gromovju z umam ukazaje, Sim car, in rob, in červin bog; Pa tako čudovitno bitje Od kod je prišlo ? Jasen svit je, De ni storitba lastnih rok.
Iztok življenja! blag daritelj! Ti duše moje duh in car! Izdihlej tvoj sim, o živitelj! Modrosti tvoje slavna stvar. Pravici tvoji voljno bilo,
De smertno brezdno prehodilo Nesmertno bilje moje bi; De v smertnost je moj duh ovil se, In skozi smert bi povratil se V nesmertje tvoje večnosti.
Razmotrenju de duše moje,
O večni Bog nerazumljiv!
Mogoče ni clo sence tvoje
Načertati, moj čut je živ;
In ker dolžnost je slavodatka,
Vmerjočiinpakrepostlekratka,
Drugač ne morem te častit',
Ko serce dvigati do tebe,
Pozabiti v stermenju sebe,
In blagodarne solze lit'. Poslovenil Koseski.
Domohod dulia.
Kadar bodo zagromeli Zemlje stebri v prašni sut, In se krogi njeni vneli Od zalogov žarnih rud; Vsih pervin moči vertele Bodo revco krog in krog; Rod človeški vse zadele, Kar v pogin je le nadlog.
Kar naprav je rok al uma, Vse zagrebel bo zapad, Serda, strastuiga poguma, In prevzetja zlobni grad. Žrelo bode se odperlo, Vse zajelo brez milu; Živijoče vse pomerlo, Dan bo zadnji, dan strahu.
Razvaline bodo knjiga, Njene čerke jasni plam, Doveršenja sveta vsiga Konc hranivši v zgodbni hram. Človek smertni zrak dihavši Bode sodbo zemlje bral, Knjigo zder neznanih bravši Človek zadnji bo zaspal.
Čerke bodo v nji bleskale: Za pogin je vsaka stvar! ■Kje so zdaj visoke skale, Kje gradovi, kje je var? Kje visosti kaj spominov Kje človeških bojev, zmag; Kje peklenskih kaj zločinov In nastopov njih nesnag?
Ki so strupa se napili V strah rodu iz mnogih zlob, Z sveta daljniga storili Vsemu ljudstvu-strašni grob,-Zginili so v zlobnim tiru; Kri zadosti, kar greši; Kar na zemlje je obširu Blo narodov — več jih ni.
Vsaka sapica Gospoda Strese carstva silno moč, V njim kraljeviga zaroda Prah pokriva grobna noč. Prah se k prahu tiho vleže, Duh za večnim le hiti, Kadar se oprosti mreže, Ki ga vjetiga derži.
Duh se z duham spet zjedini,
Ki je vsiga bitja vir;
Ki vkazuje po višini,
Osnovaje sveta šir;
Duhi bodo gor kipeli,
Kadar bodo na trenut
Zemlje stebri zagromeli
V razvalin požrešni sut.	L. Toman.
Edinost. *
Edino je večno, ko drugo pogine, Edino ostane in nikdar ne mine; Edino vse dobro in krasno obseže, In z nju stanovitnost krepotno zaveže, Iz veka na vek in za vek obstoji. Edino ostane, Se nikdar ne gane Ko drugo odpade in nično beži.
Edinost, lastnost je Stvarnika obstojna, Če tudi v stvareh se odkriva nam brojna, Nje duh po nebesih visokih ustvarja, Nje svit nam dani in plami vsaka zarja, Nje glas in ukaz pretresavni je grom; Vse krožniga sira, Edinost zvira,
Ki v bitji vsim ima ob enim nje dom.
Na zemlji nje hčerka krepotnim narodam Obstoj ohranuje z mogočnim zaplodam; Rodivna umetnost, nebeško pravico, Osrečen'ga ljudstva nar boljši kraljico, Jim stvari njih raj in osnuje nebo; Alj kadar odpade Pustivši njih grade, Se naglo jih prime razder in pa zlo.
Kar se je do danas narodov rodilo, Ni Grekam in Rimcam enacih še bilo; Alj Tebe in Šparto, ponosne Atene Glej, v žezlovim skusu verstivši iskrene Zaduši, na sestre planivši osvoj, Ko so pozabile, Nar veči de sile
Rodi in podžari sestrinski razdvoj.
Svetovi rimljanski na dvoje zdeljeni Vmiraje v zapadu k otetbi nobeni, Ne morejo ročic k očetu stegati; V edinosti bli so jim veki le zlati, Ni bog bil mogočen, le samo njih meč. Meč hitro razkruši, Kar v zmago naduši, Kar v miru kraljuje — Edinost — je več.
Edinost je boginja, ki serca objame,
Če v njih se ljubezen čezsvetna uname;
Edina je misel, edino veselje,
Edine vošila, edine so želje,
Edino je bitje, edino serce;
Alj kadar odtegne,
Iz sere jo pobegne,
Serce od ljubezni nebeške ne ve. —
Slovenski narodi! iz eniga krila
Vas ena je mati visoka rodila;
Kaj blage in mile vam serca zdaj ptuji ?
Oj varite, bodo vmorili jih kljuji
Protivni in ptujca zasačni zatisk;
Edinost če mati
Vsih vas ne pobrati,
Ne daja za ptujca u roke vam blisk!
Slovenci predragi! kaj vender le skuša Protivnika vas zapeljivost, kaj duša Se vaša, kaj serce na ptuje vernuje? Verjemite bratje, de drago plačuje, Kdor hodi po srečo v nasprotnikov kraj. Doma ostanimo! Doma se bratimo! Kaj naša Slovenija lepi ni raj?
Slovenci predragi! zdaj hitro na noge, De reši se ptujnosti hude nadloge Slovenija draga nam cenjena mati; De krasna začne se iz spanja vzdigvati, Svobodniga duha, edinga serca; De narodnost naša, Beseda de naša
V deželi domači zaterdno velja.
Slovenke ve drage, cveteče dekleta! Vas bode naj vsaka za dom tak uneta, Uneta, ko hčerka Slovenije vredna, De mati prezala in krasna in čedna Tud najde pri vas, kar si vedno želi: Ljubezen gorečo, Ljubezen žarečo,
Ki v bratih krepost in pogum izbudi.
Zato ve Slovenke! naj zbere vas vsaka Za venčanje pirno si vnet'ga rojaka, De narod z občutki se čistimi vnovi, De krepki, pogumni verste se sinovi, Za vnuki junaški še vnukov zarod; Slovenski de sini, Vsi v duhu edini Svoj dom si odrešijo ptujca omot.
Rodoljubje. *
L. Toman.
Je ni moči na zemlji širni, Enake narodnosti zvirni, Ki vse protivno pokonča; De vse, kar se ji zoperstavi, O njenih sinov zgine slavi, Ko žertva silna zgub strašna.
Dokler za dom nadušje čudno Branenje serčno, zmagetrudno Za narod svoj je perva čast: Ne bo se narodnost podala, Stoji, ko v morji silna skala, Terdnejši, ko stoletni hrast.
Dokler očetov slavnodrage Kervi se žarne zadnje srage Pretekajo po žilicah: Tak dolgo narodnost ne pade, Če ravno stresa mesta, grade Protivna moč že v sip in prah.
Dokler verši še iz zavetja Junaški glas domač'ga petja Raslega čast se slavnih del: Še narodnost ni pogubljena, Nje duša močna ni vmorjena Dokler se bo nje glasek pel.
Dokler obudje se iskrene Za zmago, Slave vnete žene Oglasa v sercih hrabrih mož: Še narodnosti ptujc ne zmaga, Dokler se stavi zlobi vraga Krepost deviških njenih rož.
Dokler protivna govorica, Sovražni smeh in zabavljica Zažge mladenča čist pogum: Še narodnost, oj ni pregnana Dokler je vmlade serca vžgana, Ki ne boje se ptujih trum.
Verte sovražniki naj meče, De kri kot voda v zemljo teče, Rodi se vnovič z kapljic jih, Ki se za narodnost borijo De sslavnosmertjo vvekživijo, Zmagvavci v bojih narodnih.
čuj, to je sveto rodoljubje, Sovražniku plačivno kljubje Naroda naš'ga slavniga. De narodnost mu ne pospava, Se krepi njega mati Slava, Blago življenje zarod da.
Zalo z njim plujci ne igrajte, Če mirn je rad, ga ne »kušajte, Alj vredna mu je mati kaj; Ak mu jo hočete vi vzeti V krivični pravdi jo zatreti, Se zbudil bo, ko strašni zmaj.
Iz dola v'sokiga in z brega Donela bo sinov prisega, Zarekba Bogu rečena: De varvajmo si dom hi vero, liazdja/i hočemo zaverol In Bog jim moč in—zmago da...
L. Toman.
Pod lipo. *
Slavna bognja, mnogoletna lipa! K tebi mlado žene me serce, Samki de se polno ti izsipa, Ker zavetja druziga ne ve; De zapoje pesmice ti Slave,
V	kterih k Bogu za pomoč kipi, De oprosti ptujca jo težave,
Ki kot silna skala jo teži.
Deblo krepko! dolgo v zemlji stari Vejce spenjaš, broj prosivnih rok; Dolgo sonca rodovitni žari
V	živo rejo grejejo ti sok; Luna bleda dolgo poslužuje Mili vejčic žalostnih nemir; Alj počasi dan se približuje,
Dan slavjanske zmage — sreče vir.
Lipa slavne veze pomenljiva Bivši dni visoko cenjena! Mila žalost mi serce zaliva, De si zdaj skor pozabljena; De ga ni že skoraj kraja, kola, Kjer nevrednih bi ne blo sinov, Kjer bi zaničvana neba dota Pesem serčnih bi ne bla glasov.
K tebi v divjim svet sovražnim begu Za pozdrav in svet in plat hitim;
V	red otrokov zvestih sim prisegel, Sim prisegel, de za te živim.
Naj ti pesmic mojih žalovanje, Priča naj ti bode moj objem, De od tebe me nič več ne gane, Dokler, de v deželo petja grem.
Tebi zanaprej le hočem peti
V	perja, v vejčic miloglasni šum; Tebe samko za sodnico vzeti, Ne pa ljudstva zlatokupni hrom. O svobodi strune bom prebiral
O združenji sinkov Slave bom, S glasmi zadnjimi še zvest umiral Za Slovenjo blago, dragi dom.
Ne poznam strahu, ne pluje sile, Zastavljivši serca lastni don. Kadar strune bodo potihnile, Nad manoj zapoje mili zvon: Takrat bodo pesmice zbežale Tje, kjer večnih je sodnik plačil; Tamkej bodo pričo mu dajale, De resnice same pevc sim bil.
Brez ovenča čelo bo zaspalo. Nič dramilo mi ne bo mini; Saj potihne, mislim milo, žalo Pod gomilo vsakiga grobu. Če mi bodeš na zasip trosila Perja žlahlniga zelen obroč: Opušena pevca bo gomila Vene imela vedno zelenjoč.
Vejce širne! v perji vašim gostim Glas hranite vnetiga serca, Bratain de neslavnim in neprostim Mlačni vetrič ga v serce pihlja. Vem de burja v žal še zmir vas zbuda, Ko za čelni kinč vas ne vzamo;— Poterpite, — prišle bodo čuda, De junaki z vam se venčajo.
Ko prihodnje verli se junaki
Tu pod vam za vojsko zbirajo,
Kadar hudo ranjeni vojaki
V senci vaši hlad si išejo:
Zapojite glasniga jim šuma
Z mojih pers udihnjen zmage pev,
De Slavjan ponosniga poguma
Bode dragi dom si svoj otel! — L. Toman.
Pazka. Poslednje tri pesmi t. j. Edinost, Rodoljubje, Pod lipo, so zložene 1. 1848, ko so sc nevarnosti od vseh strani uzdignile.
IV. SONETI. I.
Viharjov jeznih merzle domačije Bile pokrajne naše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije.
Obložile očetov rezpertije
Z Pipinovim so jarmam sužno ramo; Od tod samo kervavi punt poznamo, Boj Vitovca in ropanje Turčije.
Minuli sreče so in slave časi, Ker vredne dela niso jih budile, Omolknili so pesem sladki glasi.
Kar niso jih zaterle časov sile, Kar raste rož na mladem nam Parnasi, Izdihljeji, solze so jih redile.	F. Prešem.
II.
Popotnik pride v Afrike pušavo,
Steze mu manjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne vkrade, Po mesci hrepeneč se vleže v travo.
Nebo odpre se, luna da svečavo; Tam vidi gnjezditi strupene gade, In lam berlog, kjer ima tigra mlade, Vzdigvati vidi leva jezno glavo.
Tako mladenča gledati je gnalo
Naključje zdajnih dni, dokler na poti Prihodnosti bilo je zagrinjalo.
Zvedrila se je noč, zija nasproti
Življenja gnus, nadlog in stisk ne malo, Globoko brezno brez vse resne poti. F. Prešem.
III.
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, Ko toplo sonce pomladanjsko seje, Spet ozelenel sem ter tje bo veje, Naenkrat ne zgubi moči poprešne:
Al vunder zanjga ni pomoči resne; Ko spet znebi se gojzd snega odeje, Mladik le malo, al nič več ne šteje, Leži tam rop trohljivosti požrešne:
Tak siromak ti vbran, sovražna sreča! Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telebi tvoja moč gromeča;
Ak hitre ne, je smerti svest počasne, Bolj dan na dan berli življenja sveča, Dokler ji reje zmanjka, in ugasne. F. Prešern.
IV.
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Skerb vsakdan mu pomlajena nevesta, Terpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kas čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi.
Perjazna smert! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
Tje, kamor moč preganjavcov ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže,
Tje v posteljo postlano v černi jami, V kateri spi, kdor va-njo spat se vleže, De glasni hrup nadlog ga ne predrami. F. Prešern.
Cez tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust peršla beseda žala! Navadil sim se, naj Bogu bo hvala, Terpljenja tvojiga, življenja ječa!
Navadile so butare se pleča, In grenkiga se usta so bokala, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je ternjovka bodeča.
Oterpnili so udje mi in sklepi, In okamnelo je serce preživo, Duha so vkrotili nadlog oklepi;
Strah zbežal je, z njim upanje goljfivo; Naprej me sreča gladi, ali tepi, Me tnalo najdla boš neobčutljivo. — F. Prešem.
VI.
Memento mori.
Dolgost življenja našiga je kratka, Kaj znancov je zasula že lopata! Odperte noč in dan so groba vrata; Al dneva ne pove nobena prat'ka.
Pred smertjo ne obvarje koža gladka, Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, In od veselja do veselja leta, De smertna žetev vsak dan bolj dozori.
Zna biti, de kdor zdej vesel prepeva,
V	mertvaškim perti nam pred končam dneva Molče trobental bo: „111 e m en t o mori!"
F. Prešern.
m
Sava.
Le šumi, šumi sivobistra Sava Zvijaje se med hribce in doline; Pozdravi mi slavjanske domovine, Kraljeva hči mogočniga Triglava.
V	valovih tvojih zdrava voda plava, Za pravoželjne, prostoljubne sine, Katerim serčno snuti duh ne mine
Za domovino, kterih mati — Slava. —
Oj Sava! kdor le tvojih kapljic pije, Srebernih, um čistečih, ta sladkosti Okusi domačije milodrage;
Temu se duh slovenski v serce vlije, Ljubezen za-njo v pervi že mladosti, Ta v vek časti domače sklepe blage. L. Toman.
VIII.
S 1 a v j a n a m.
Glasove milopevne nas učila, V serce mlado nam misli vsim goreče Svobode dan budivši in želeče Je Slava prostorojena vdihnila.
Vsim mati nam je bistro um zmodrila; Kot kamne slap beli vode dereče, Ki se po skalah stermih doli meče: Tako serce nam je nesnag omila.
Objimo bratje! mater, poljubimo, Zvesti ostati vsi ji persežimo, Ne ve se, kar prihodnji čas prinese;
Alj zdi se mi, de za nočjo dan pride,
De moč postane, kjer se več jih snide,
De moč neznana zbuja le potrese. L. Tomnn.
IX.
Zelenobled obraz mlade cvetlice Pogleda z zemlje na polja ravnine; Goreči žarek od neba višine Trosi ji blesk in cvetje v zalo lice.
Kar merzla sapa perjiče glavice Odpihne—jo vertf, de revca zgine; — Alj ko spomlad obiše spet doline, Predrami lepši njo in nje sestrice.
Tako slavjanske lepe so dežele V svobodi svoji pervi razcvetele; Alj sužnost hitro vse je zamorila;
Moči nar boljši vse so v njih zaspale. —
Kar sužnosti megle so se razgnale,
Glej ena se za drugo je zbudila.	l. Toman.
PRIPOVEDAJOCI DEL.
§. 10.
Pravila občenita.
Ako nam lirik kaže, kar se ravno ob času, gde nam svoje čutjenja razodeva, u njemu samem godi, nam kaže pesnik iz letega razdela, kar Je zvun njega samega, ali pak, kar se je godilo. On nam tedaj kaže nekaj, kar nije z njim eno. Vse, kar je na tem oriaškem svetu, zemlja in zvezdje, mala reka na overšji zemlje in žareča njena jezgra z svojim brrge in planine zdigajočim hlapom, posebno pak človek sam u svoji lepi bogo-slični, oriaški, strastni, ljubeznivi in strašni podobi mu da predmet za veličanstvene obraze, za gorostasne pripovesti.
čim bolj živečno nam pesnik svoje obraze prikazuje, tako, da se u njih lahko ko u kakšnem ogledalu vidimo, čim več vidimo iz njih, kakšen je človek u vseh dobah, u vseh razmerah svojega življenja, čim več nam pesnik po takem serce nadahne in uzdigne, tim boljše, tim doveršenije nam je 011 izustil ideo, ki mu je serce napolnila z žarečim istim ognjem.
Čelarno ali vender res je, da človek ložej svoje oči oberne zvun sebe, na zvunajne, kakor na znotrajne, na duševne reči; ali pak, da to z drugimi besedami izreknem, da človek ložej razumi djanje človeka, kakor misli in čutjenja njegove. Od tod izvira, da ložej slušamo pesnika pripovedajočega ko pevniga. Pevaj otroku liričko pesem, in boš vidil, da te bo malo poslušalo; pevaj mu gdekaj o Kraljeviču Marku, o Koso-
vem polju, ali pak o kralju Matjažu in Raubaru, in boš vidil, da mu ne bo zgubljena ni ena beseda. Od tod izvira tudi, da se skoro u vsakem narodu najde mnogo več pripovedajočih ko liričkih pesmotvorov. Pregledni celo Vukovo ali Vrazovo zbirko jugoslavjanskih nar. pesem, in lahko boš Iiričke preštel.
Mnogoverstna je leta poezija; alj tudi njen obseg je različen po opredeljenju njenem: Pesničtvo epičko obsega po mislih nekaterih krasoslovcov pesmi, u katerih nam pesnik pri-povedava o veličanskih osobali, gorostasnih možeh, ki so za človečanstvo važne djanja storili; to bi bili epički pesmotvori u najvožjem zmislu, ko p. serbske nar. pesme o Kraljeviču Marku, in o Milošu Obilicu na Kosovem polju; slovenske pesmi o Raubaru; Osman Gunduličev, ali pak Korand Wallenrod Mic-kievičev. — Za današnji dan leto razdeljenje ne velja več. — Drugi opredeljivajo epičko poezijo tako, da obseže dogodbe človečjega življenja; po takem bi epička bila vsaka pesem, ki pripovedava gdekakšo pesničtva vredno dogodbo, ki izvira iz človeka. To bi bilo pesničtvo epičko u širjem zmislu. Po takem je p. epički Kralj dečanski od Subotiča, Kerst per Savici in tudi pesem maloruska od kozaka, ki umira u ptuji deželi, in ki konju naročiva vse pozdrave do ljubih svojih (poglej pri tem slov. nar. pesem „boleni junak," ki je brez dvoumenja z maloruskoj iz eniga vira). — U najširjem zmislu pak je epička vsaka pesem, u kateroj nam pesnik pripovedava, kar je zvun njega bilo, ali kar še je. Obseg letega opredeljenja se od prednjega samo u tem razločiva, da u najširje opredeljenje spada še popis, ko p. pesem „Kres". Letega najširjega opredeljenja se derži razdeljenje u tem delu.
Čin epičke pesmi mora biti krasen, to je taki, da ga bravci, radi poslušajo, on mora tak biti, da služi popolnoma namenu pesnikovimu, t. j. čin mora poetički biti. Tedaj je p. življenje Friderika Celjskiga razun njegove mladosti za poezijo malo priležno; tim več pak življenje Raubara in vseh serbskih junakov posebno iz Kosoviga polja.—Dalje mora leti čin mnogo djanj obsegati, on mora, bi rekel, lipa košatiga veja, košatiga listja biti; on nam mora, ako nam človeka prikazuje, kazati ga
u mnogih razmerah, u mnogih zapletkah; ker bravci nevedoma sami sebe u tem stanju misle, in razmišljavajo, kakor bi se izvili iz teh zapletk, kakor bo se razmotala zmota. — Čin poe-tički mora, koliko mogoče, velikostasen biti, t. j. osobe, ki so deležniki, morajo velike duševne in telesne moči napenjati, in posledki iz letiga čina morajo čim več tim bolje važni biti. Nije tedaj prava pesem, ki ima same mlačne osobe, ali same vsakdanje djanja, ki nje bravec vsak dan opravlja; saj človeka ravno to k poeziji mika, da si prah vsakdajnosti iz sebe iztepe, da se velikih misli napolni. — Čin, ki nam ga pesnik razlaga, mora samo poetičko istinitost imeti, t. j. ne treba, da ga pesnik iz dogodivšine uzeme, ali pak mar tako, kakor ga tam najde, ampak leti čin naj bo res dogodba, ali pak zmišljen, mora verjeten t. j. tako u sebi razpravljen biti, da nije u njemu reči, ki se ne zlagajo med seboj; eno mora iz drugiga izvirati, kakor se mota nit iz klopka. Tukaj mora tedaj p. pesnik gledati, da si je značaj (charakter) osob dosleden od kraja do konca, da nam navade narodov nam poznanih ravno tako kaže, ko nje poznamo; p. Gundulič, kadar popisuje u pevanju VIII. veselico pastirsko; ali u XIX. gde Begum clo po serbski nar. pesmi postopa.
Noben del pesničtva pri nas Jugosl. nije tako obdelan, kakor leti; poglej serbske in slovenske narodne pesmi, in boš najdel, da so skoro do ene vse pripovedajoče, in poglej na umetno naše pesničtvo, in boš tudi tukaj isto vidil. Ne misli iz tega, da Jugoslavjan ne ima glave za liričko poezijo, ima njo, alj leti razdel pesničtva se razvija le tamo, gde je visoko dušno in narodno življenje; pri nas pak vsega tega nije bilo; daj nam to, in ti nam daš ob enem pesničtvo pevno.
§• H.
Razdeljenje pesem pripovedafočih.
U nobenem razdelu pesničtva za slovensko krestomatijo nije tako težko razdeljenje, kakor ravno u letem.
Kdor bi se ptujega deržal, bi moral razrediti, kakor sledi:
1. Popis. 2. Selanke (Idylle), katere pak bolj u IV. delu t. j. u Smesu stati imajo. 3. Legende. 4. Poetičke pripovesti. 5. Ballade in Romance. 6. Epos ali junačke pesmi. — Alj prav za prav pri nas razun dveh ali treh Prešernovih nije ballad ni romanc, ker se nobeden pesnik letim pesničkim verstam posebniga duha nije deržal.
Serblji * razdeljivajo vse svoje narodne pesmi u junačke ali možke in u ženske; junačke so njim vse, katere pripove-davajo o gdekakem junaku, kakor se je junački obnašal proti sovražniku; vse ostale so njim ženske, tedaj pesmi ženitninske, kratke pripoveste o drugih dogodbah i. t. d. Lete ženske pesmi so malo da ni vse pripovedajoče, tedaj bi po tem male pripo-vedajoče pesmi lahko imenoval ženske pesmi, alj komu to ne bi bilo po volji, naj nje imenuje ženske pripovedajoče pesmi. Poljaki in Malorusi nje imenujo „Dumy" dume, po besedi du-mati, pripovedali. Jungmann nje imenuje usvoji „Slowesnosti* povedke in povesti. Alj nobeno teh dveh se ne vleže dobro, tedaj bo se leti del razredi!, kakor sledi:
1. Popis. 2. Ženske pesmi, k katerim grejo tudi 3. Legende. 4. Junačke.
I. Popis, nije kaj drugiga, kakor pripovedovanje, kakšen je gdekak poetički predmet ob enem času; tedaj ne kaže, kakor se kaj godi, ampak kakšo je gdekaj. Tedaj popis nije kaj drugiga, ko obraz ali kip u lepozloženih besedah. Kdo ne gleda rad ginjeniga serca obraz (sliko) z vsemi svojimi div-nimi bojami? — In komu se ne bi dopadel popis, ki krasen predmet mirnimu pregledavanju in čudenju in uživanju predloži ?
Leti popis se lahko po dvojim načinu rabi: a) ko del epičkiga ali dramatičkiga umotvora, b) Ko samostoječ poseben umotvor, in o letem se tukej govori. Popis u letem zmislu
* „Sve su naše narodne piesme razdeljene na piesme junačke, koje ljudi pievaju uz gusle, i na ženske, koje pievaju ne samo žene i dievojke, nego i muškarci, osobito momčad, i to najviše po dvoje ujedan glas. Ženske piesme pieva i jedno i drugo samo radi svoga razgovora, a junačke se piesme najviše pievaju da drugi shlšaju." Vuka Stef. serbslse nar. pes. I. str. XVII.
ima za predmet le bezživotno narav; stvar živeča mora se gibati, mora kaj delati, ker drugači nije življenja; in ako bi nam pesnik kazival to, kar dela leti živeči predmet, bi ne bil več popis, ampak pripovedka.
Vsak pesmotvor mora sredotočje in edinost imeti; tedaj tudi popis. U čem pak bo leta edinost, ker nam pesnik vse dele predležeče duševnim svojim očesam popisati ima? Ako hoče pesnik, da nam obraz naravi, ki nam ga risa, serce užge in dušo napolni, nam se mora narav prikazati u zavezu s člo-večjim sercom, narav mora ko simbol našega serca biti, z veselim se veseliti, z žalostnim žalovati, s serditim grometi i. t. d.; tedaj mora narav več alimanje liričkipopisana biti; in uletem liričkem čutjenju je edinost, je sredotočje, ki vse dele zjedini. Po tem tudi na pervih stihih lahko razsodiš, jeli je serce žalosti, ali ljubezni, ali hrepenenja, ali serda polno ti popisalo narav; vsaka rožica razno puhti, vsaka zvezdica razno blisketa, vsaka voda razno šumi žalostnimu, in ljubečimu in pobožnimu. Popisavna pesem, ki letiga združenja naravi s človečjim sercom, neživečiga z dušnim in večnim ne ima, ne ima prave poetičke vrednosti.
Posebno zanimiv pak je popis, u katerem nam je narav popisana simbol večnosti, simbol samega Boga; to je največa, najvišja edinost, to je pesem, ki vsakiga človeka serce gane in polni. Poglej prelep popis: Kres, u katerem pesnik naprije popiše poletni čas, u poslednjima verstama pak nas nadvsečlo-večansko zdigne, in nam u naravi samega Boga u svojoj vsemogočnosti in večnosti kaže. — Mi Jugoslavjani neimamo mnogo takih pesem; največa je ^Dubrovnik ponovljen" od Palmotiča.
II. Ženskih pesem imamo Jugoslavjani mnogo glede na-rodniga in naučniga pesničtva. Malo da ni vse manjše serbske in slovenske narodne pesmi so ženske, kakor je tudi malo da ni vsak noviji pesnik jugoslavjanski gdekakšno tako zložil.
K letim pesmam grejo vse pesmi, ki nje Nemci poetičko pripovedko, balade in romance imenujo. Poetičke pripovedke Cpoetifdš)e (šrjdt)lung) pripovedavajo predmetno ali objektivno gde-kako prigodbo, in gledajo bolj na predmet, kakor na osobe
5
poglavitne; balade in romance pripovedavajo subjektivno in čut-ljivo, in gledajo bolj na osobe poglavitne, čin se mora naravno, prosto in clo do konca pripovedavati u jeziku, ki se predmetu vleže; težko in tudi nepotrebno je, dolge pravila o temu ustanovljati; prebiraj prekrasno Koseskovo pesem: „Začarana puška" in druge enake umetne, kakor posebno narodne take pesme, * in boš se bolj naučil, kar in kakor se imajo te pes-me zlagati; vsak Jugoslavjan pak, ki se našega pesničtva loti, se mora, ako se hoče praviga duha užiti, serbskimi narodnimi pesmami prav in prav spoznati.
III. Legenda nije kaj drugiga ko pesem ženska, katera pak nam ne kaže posvetnih veseljah, ampak pobožnost, ki se med ternjem letiga življenja pot proti nebu najti in si njo o-gladiti trudi. Čin legende nam kaže tedaj moč ali silo kristjan-ske pobožnosti. Predmet je uzet večidel iz pervašnjih kristan-skih časov.
Legenda se samo u predmetu od pesmi ženskih razločiva; tudi je slog ali stil po značaju osob, ki nam nje ona kaže, clo prost in enostručen; čin gre mirno in rahlo ko reka po ravnini, ni pak ojstro in bistro ko voda iz višin.
Ime njoj je od latinskiga; u srednjem veku so po samostanih (kloštrih) in cerkvah imeli posebne knjige, u katerih bilo je zaderžano, kar se je imelo brati (quae legenda erant),
* čuj kar učeni ljudje kažejo o slavjanskih nar. pesmah. Slavni Rus Bodjanski o njih pravi: »Obči značaj narodne poezije Slavjanov kaže se u strogi razmeri, harmoniji med idejo in formo, med mislimi in čutje-njem in njihovim obrazom, izrek6, katerih nobeno ne zaduši drugo, ampak obe strani se zlagate uzajemno." (Poglej Letopis serbski 1839 d. IV. str. 43.) in u nemškem časopisu „@i>ttinger geleljrte Slnjeigen 1823" se pri priložnosti razsoda Vukovih nar. p. bere med drugimi lepimi pohvalami: „501 i t bem, roa« man ficf) unter beutfdjen SBolKliebern benft, taffen jte (t. j. serbske narod, pesmi) alle nidjt fo gerabe »ergleicfjen. Deittfc^e aSolKItcber fjaben in bcr gorm ba$ {Kolje, baS gemeinen 25otfčbia(eften eigen ijt, in bem Snljalte baS Unbefjotfene, Sucfentjafte . . . SlUetn bie fer= bifcfjen Sieber finb in eittcr reinen, ebten @<>racfye abgefagt, in ber @rja()= lung »oltjianbig, unuermorren unb beut(icf) »on Slnfang btž ju Gšnbe."
in zaderžaj letih knjig so bile veči del tudi takse pripovesti o pobožnih možih perviga kristjanstva.
Naj bo človek kakše vere hoče, kdor ima čisto bogabo-ječe serce, bo se mu dopadla taksa prosta pripovedka o možih, ki njim je zemeljsko tako malo alj bi rekel, clo nič, nebeško in božje pak vse vredilo.
Pri nas Jugoslavjanih je takih pesem malo, desiravno je u ustali naroda posebno pri nas Slovencih polno enakih pripovesti. Škoda, da so nam skoro vse kolednice u zgubo šle, ker so malo da ni vse do ene bile čiste legende; kar njih je u Blaznikovih „pesmih kranjskiga naroda," so odviše pokvarjene, in u vrednosti pleve proti tistim, ki nam nje je nevihta časov oduzela.
IV. Junačke pesmi. U vsakem narodu, ki se je le nekaj čez najnižji stan izobraženosti uzdignil, boš najšel mnoge pripovesti, katere kažo nazaj na njegovo preteklost; u lete pripovesti uleva on svojo žalost in svoje veselja; in kar ga je u preteklosti najbolj zadelo, to si rad pregledava u raznih obrazih, u raznih formah; in on sam, ki je stvaritelj teh pravlic, nje rad posluša, in rad pripovedava, kolikorkrat bi koli bilo, in ako se vsega prenasiti, to mu je vsigdar milo in prijetno. Daj takimu narodu še ljubav do pesničtva, in boš vidil, da bo si iz vsake take pripovesti pesme zložil; in u njih bo imel sredotočje vse svoje poezije, in vse ostalo narodno pesničtvo bo se mu, bi rekel, od teh blištalo. Tako je u gerčkem narodu boj trojanski, tako u španjolskem Cid, u Burgundih Chriem-hild in Sigfrid, in u Veliko-Rusih boj Igora proti Polovcom, u Malorusih strašni prepir z Poljaki, u Serbljih pak žalosti poln boj kneza Lazara na Kosovem polju in brezkončni prepir s Turki u neštevilnih pesmah popevan, in lete so prave možke alj junačke pesmi. Lete se pejejo od ust do ust, od roda do roda; pri Gerkih ko pri Malorusih in Serbljih so nje posebno starci peli, in pri Serbljih so večidel slepci, kakor se tudi od Homera bere, da bil je slep. Dodaj še k temu, da je kdo letih pevcov najlepše tih pesem u eno velikostasno pesem zložil, in dobiš največi pesmotvor, kar ga narodna poezija imeti premore; in
leta pesem se imenuje epos, in ker je iz narodnih pesem zložena, se pravi narodna junačka pesem, ali naroden epos. Tako se je zložila, ko mnogi terde, Iliada in Odiseja; ravno tako Cid in Nibelungi, in tako bi se lahko u Jugoslavjanih iz vseh stariih junačkih pesem zložil epos.
Čuj, kar o tem pravi Bodjanski: „Mi smo uvereni, da bi človek s pravim pesničkim čutjenjem in bistrim duhom iz po priložnosti nabranih historičkih pesem Serbov in tudi Malorusov lahko sostavil sistematičko celo, kakoršno nam kaže Ilijada, da bi mogel tedaj sostaviti svojo slavjansko Ilijado. Za predmet Ilijade mogel bi služiti boj Serbov s Turki za nezavisnost; predmet Ilijade Ukrajnske slični boj Kozakov s Poljaki; poče-tek perve bi bila nesrečna bitka na Kosovem polju, druge pak ista pri Pjatki (ali pak umorjenje Pi(o)dkova, ovači Serpjaga imenovaniga, u Lavovu); iz porodničkih ali familiarnih i. t. d. bi se mogla napraviti slavjanska Odiseja."
Iz tega pak se tudi lahko vidi, da se naroden epos samo u narodu misliti premore, ki ima veliko preteklost; gde lete nije, tam ne bo se nikdar naroden epos zložil. Slovenske narodne pesmi tedaj ne imajo sredotočja za naroden epos, ampak čudnovitno kažejo na Serbske; pri nas namreč se popeva rad največi serbski junak, Kraljevič Marko; o Raubaru je premalo pesem; da bi o njemu njih več bilo, bi se tudi pri nas lahko na naroden epos mislilo.
Kar se tiče naučne epičke pesmi, ima tudi leta za predmet večidel gdekako važno prigodbo naroda; in ako ni, mora biti saj neka prigodba, ki je važna in znamenita za celo ali saj za velik del človečanstva; tako je Virgil u Eneidi, Mic-kievič u „Konrad Wallenrodu" vzel za predmet prigodbo domačo, Klopstok u „Mesiadi", naš Palmotič u prekrasnoj „Kri-stiadi" in Taso u „Oslobodjenem Jeruzalemu" prigodbo za velik del celiga človečenstva prevažno in znamenito. —
Kakor vsako pesničko delo, tako mora tudi epos naj bo naroden ali naučen, imeti edinost ali sredotočje, t. j. poglaviten del celiga čina, kateriga se vse drugo derži. U ženskih pesmah je to lahka reč, ker so kratke, težje pak je u letem pesničtvu
zavoljo širine ali velikoče pesmi. Leta edinost se posebno vidi u glavni osobi celiga čina; njo pesnik obleče s vsemi kinči, kar njih je mogoče, njo tako narisa, da se iz nje ko iz sonca žari izleva ves čin, in da so vse ostale osobe le zato upel-jane, da od nje dobe in nji dele krasoto, vrednost. Poglej na Lazara, vse se ozira na njega, in clo serbski Nestor, Jug z devetimi svojimi sinovi, in junački Miloš ne bi imeli brez njega nikakiga temelja; in ko se je bitka prežalostna doveršila, se ne govori več o nobenem, samo Lazarova sveta glava se najde netrohljiva plavajoča u vodi.
Največa človečja vrednost je u tem, da se človek pro-tivi možki vsem nezgodam, ki ga zadevajo, da se bori z vro-kom (€>d)icffat)- I« da se ta borba še uzviši, se upleta u nekih epičkih pesmih čudnovito ali nadčlovečansko, t. j. višje nad-človečanske moči in sile se združe s človečjimi; njemu stoji na nasproti neka višja, sovražna mu moč, od druge strani pak ga tudi neka višja prijazna mu moč podpira; to se pravi latinski „machina". U Ilijadi so te moči starogerčki bogovi, u oslobodjenim Jeruzalemu Bog sam in čert ali vrag lete moči; u slavjanskih pesmih se nič takiga ne znajde, niti u epičkih pesmah rokopisa kraljodvorskiga, niti u Igoru, niti u serbskih nar. pesmih, ker Vila, ki se u poslednjih najde, nije te lastnosti desiravno bi njo pesnik lahko upotrebil. Samo Gundulič u Osmanu se je deržal kristjanske vere, in upelja za odpor-nike ali protivnike Osinana, cara turskiga, peklenske duhove.
Za olepšanje in uzdignenje glamiga čina pesnik lahko uplete pritožne čine ali episode, t. j. čine, ki se tičo glavniga čina toliko, da ga podpirajo ali pak zaderžavajo. Pri upletenju letih mora pesnik gledati, da nje uplete na mestu, gde je glavni čin bi rekel pri miru, ni pak u bistrem teku dogodb, in u tem je zašel morebiti Gundulič tam, gde uplete Dilaverov dvaboj za ženo mu Begum. —
Dozdaj se je govorilo o junačkih pesmih u strogem zmislu; pesnik pak lahko clo u tem duhu popeva gdekako važno prigodbo iz domačega obiteljskiga življenja, in leti epos bi se imenoval domači, ali obiteljski; taka je Odiseja gerčka,.
take so „Ruslan in Ljudmila" in „Onegin" Puškina, taka je krasna „Maria" Malczewskiga in serbska pesem „Kralj dečan-ski" Subotiča, in prekrasna „Smert Čengič-Age" Mazuraniča, taka je kratka slovenska povest „Sedim sinov" Žemljetova in za nas neprecenljiv „Kerst per Savici" Prešernov.
I. POPIS. Kres.
Dolgost svojo dan steguje, Rast prot poldnu obračuje, Zemlje tek se vstanovi; Trudna tekara počiva, Svoj'ga dela plačo vživa, Se bogata veseli.
Sonce gorko zrak prižaga, Čeli skapne vroča sraga,
Trudno telo se poti; Klas rumenkast že prihaja, Kruh vsakdanji nam podaja, Glad prestrašen pobeži.
Serpi bliskajo po njivah, Zdetna je, k' je bila v rivah, Pesmi v žetvi se glaso;
V	žito serpov šum ženjice Silijo, no prepelice
V svojim begu strašijo.
V	senožeti senoseki
Tam per hlad — sumeči reki Pevski brusijo kose;
V	seči trava z rožo pade, Fletne deklice pa rade
Njim na sledi jo suše.
Sonce goram se priklanja, Cirkovnik pa zvon poganja,
De Marija se časti; Hlad pahlja zahodnik v lice, K spanju vabi gmetne tiče, Luč nebeška se mrači.
Že peržgaja Nevideči Zgorne luči, de leteči Žarki zemlji svetijo. Kaj pa tam le po planinah, Gorah, hribih in dolinah 'Z mraka ognji vstajajo ?
Slišim preveselo petje, Vriskanje, mladenčev vretje,
Streli gojzde preberčo; Kolce jemljejo goreče 'Z ognja, na obilnost sreče Ljubic viš' jih gonijo.
Zdaj mladenči no deklice Mično kakor golobice
V krogli rejži rajajo; Šopnjaki no želikžene
V	loge letajo zelene, Kresu hvalo spevajo.
Stari kres! nekdaj očovam Našim svet, al nam sinovam Skoro iz spomina vzet;
Tvoja glava celo siva Bode nam vselej častljiva, Kol'korkrat boš spet začet!
Naj se zemlja v kroge vala, Slava tvoja bo ostala,
Vsaki rod te bo častil! Toti svet sadaj preide, Ti pa boš, al že otide, Druge rode veselil!	U. Jarnik.
Poletni večer.
Senca raste,	Se budijo
Tla rose,	Zvezdice,
Hlaji žarki	Perpihljajo
Verh zlate.	Sapice.
Mati s polja	Oinarijo
Pridejo,	Zazvoni,
Krog ognjiša	Proti domu
Tekajo.	Vse hiti:
Plamen šviga,	Žnjice, kosci,
Krop kipi,	Oratar,
Dim nad sleme	Hlapci, dekle,
Se vali.	Gospodar.
Kmalo Jožik	Krog večerje
Perpoklja,	Se verste,
Meketajo	Oče kruh jim
Jagnjeta:	Razdele.
Breza, Dima,	Sok in kaša
Z Jagodo	Jim diši;
Prežvenkljajo,	Delo beli
Mukajo.	Vse jedi.
Skupej moFjo Vsi glasnd, Pridni, trudni
Spe sladko.	M. K.
II. LEGENDE. Učenci po Jezusu razposlani.
(Narodna pesem.)
Jezus včence je postavil Na vse štiri strani; Svet'ga Petra je postavil V lepo ravno polje; Svetiga Andreja postavil Bil na visoke gore; Svetiga Tomaža je postavil Bil na globoke vode, Kjer se bodo čez vozili Ino ga lepo častili: Svetiga Šentjanža je postavil Bil kje na vinske gore, Bodejo čez tovorili, Pili šentjanžovco U imenu svetiga Šentjanža, Učenca božjiga. — Svet Tomaž se tako veri Proti svojmu Jezusu: „Kaj si mene sem postavil? Ne vidim noben'ga romarja, Slišat' tudi ni zvonova." — „„Tiho, tiho, včenec ljubi! Včenec ljubi, svet' Tomaž! Na svet' lepše ni dežele,
Ko dežela India; Nikol' zemlje ne kopajo In tudi ne orjejo, Pa vurulcr slednje leto Po trikrat žanjejo."" Svet' Tomaž se dalje veri Proti svojimu Jezusu: „Kaj si mene sim postavil? Men' dežela znana ni." — „„Tiho, tiho, včenec ljubi! Včenec ljubi, svet' Tomaž! Na svet' lepše ni dežele, Ko dežela India. Nikol' toča ne pobije, In nikoli dež ne gre, Pa li vunder vsako jutro, Dosti hladne je rose."" Svet Tomaž se zmeraj veri Proti svojimu Jezusu: „Kaj si mene sim postavil? Kjer noben'ga znan'ga ni?" -„„Ako notri lih ne najdeš Noben'ga znaniga, Pa tudi notri ne najdeš Nikjer hudobniga serca; K' se duh od telesa loči, Gre koj v sveto nebo."" Jezus ino Marija Ga vsim dodeli tako!
Domača živina.
Po tem ko Eve želja je Nesrečni greh storila, In ž njo tud' Adam je grešil, Jih angel 'z raja je spodil, Ko sta si zaslužila:
Gre Adam polni žalosti Okrog po velkim polji: Tu ni pšenice ne reži, Povsod robida, tern stoji, Plevel le vidi okoli.
,,Kdo mi povleče težki plug ? Kak' zemljo čem branati? Kdo mi ponese kamnje 'z nje? In ako kruh bo v hiši že, Kdo mi hoče drugo dati?"
Zdaj konj mu proti razgeta: „Ne glave tolik' lomiti! Sliš' Adam! saj sim jest že t'le, Za jezdo al' voziti vse Ti čem pokoren biti."
Vol zabuči: „Moj gospodar! Ne pusti se moliti, Rad z čelam ali vratam sfrim, De kruh iz njive ti vdobim, Znaš lakoti oditi."
„Injest," zamuka krava mu, Te z mlekarn čem živeti, Ak ženske le prav ročne so, De maslo in sir naredd, Znaš dosti vsiga 'meti."
Tud' bogi osel giga mu: „Ak nimaš z kom voziti, Gospod zavkaži, hočem vse, Pšenico, moko, in kar je Na lierbtu ti nosili."
„Če mraz 'maš," ovca ble-keta,
Stor' ženi se gibati, Daj niti 'z moje ovne st'rit', In si obleko naredit', Ni treba ti zmerzvati."
Debeli prasec krulji mu: „Češ tolsti kos imeti? Ker dobriga ne morem st'rit', Zamoreš mene le vmorit': Scer sim zastonj na sveti."
„Če tud' cvertje imet' želiš, Gospod, znam pomagati," Zdaj puta pred njim klokota, In znese jajce mu na tla, In vkaže ga pobrati.
Pes laja ino giblje rep : „Brez skerbi znaš zaspati. Počivaj mirno, saj jest bom Dvoriše varoval in dom, Ne daj me pak vezati."
Mijavka mačka tudi še: „Krajčas ti bom storila, De miš, podgana ti ne sne, Karkol' boš hranil sam za se, Jih 'z hramov bom trebila."
V veselju in hvaležnosti Sliš' Adam obečilo, Živini, ki mu služit če Nasproti on pak rekel je Prijazno ino milo:
De on, ko dobri gospodar, Skerbljiv za njo če biti; De vsako prime, kar mu gre, De nihče tarat' ga ne sme, Ne z šibo ga moriti.
V. Stanič.
Sveti jTlartiu.
Na berzim konjiču dodaljniga grada
Dolžnost brez počitka junaka podi; Lepo se mu sveti oklep in čelada, Še lepši se duša njegova svetli. Pokriva še sneg vse gore in doline, Kot jeklo od sreža so pota terde; Že dolgo hiti, pa ne vidi grajšine. Konj dirja, de podkve se daleč glase'.
Zlo huda je zima, in sever zlo brije,
Si s konjika mladiga lasci igra, Če ravno se v plajš prav široki zavije,
De b' tak ne ozebel, vse nič mu ne zda Veršeti mu veter ne neha k obrazu,
Naj v roki obrača le škit kakor če, Naj brani tako še se hudimu mrazu, Ubranil se vender nikakor mu ne.
Pa lej, kaj sedi tam na zemlji ledeni?
Za germam zmerzuje, oh, starček ubog, Trepeče v raztergan' obleki platneni,
Zdihuje de b' Bog ga otel iz nadlog. K vojšaku, oh smili Bogu se, steguje
Oterpnjeno, merzlo in suho roko, Ga s solznim očesam milo pogleduje, Mu s hripavim glasam naznani prošnjo.
In iskriga konja koj jezdec ustavi, Serca nevsmiljeniga ni ta vojak. „Le mirni bodite", zdej starčiku pravi,
Solze si otira preblagi junak. Pa naglo po meč si nabrušeni seže,
(Strahoma ga gleda ubožec na tleh) In plajš, ko bi trenil, na dvoje prereže, Da revežu eniga kosov obeh.
„To nate ! pa vanj se skerbljivo zavite," Z besedo prijazno tu reče možu —
„Kar morete, mrazu se hud'mu branite, Se v revi presilni zročite Bogu.
Podaril bi tudi vam rad kaj denarja, Pa v žepi ga nimam okrogliga več;
Do našiga se mi mudi poglavarja." Je rekel, in konja zajašil že preč.
S permertimi udi do grada perhaja, Ogernjen mu s kosam je plajša život,
Ki vihan od vetra po strani mu maha; To viditi, truma zažene krohot.
„Kaj temu je pamet se mešati jela?" Ga zasmehovaje mu pravi derhal; —
„Še blesti bo glava njegova začela, Gotovo pol plajša po pot' je prodal."
Ne zmeni za to pa mladeneč se blagi, Kar bebci mu pravijo, nič mu ni mar.
Počitka zdej iše v stanici predragi — Usmili se san ga, dobrotljivi dar.
Pa komej de tam še v pokoji zadremlje, Mu sanje prijazne serce obgredo,
In dušo podoba nadzemeljska vnemlje, De vidilo take nikdar ni oko.
Zveličarja vidi v nebeški svitlobi,
K' je nam v odrešenju na križi umeri;
Vse, kamor se koli ozre, je v blišobi, In zdi se mu, kot bi bil raj se odperl.
Zasliši glasove, ko angeljski kori Pojo neprenahama Večnimu čast,
Ker on le moči vse je vdihnil natori, Ker milost nam daje in v čednostih rast.
Iludcče ugleda sterm<5 ugrinjalo, K' ogrinja nebeškiga kralja telo;
Z nebeškim čutjenjem ga to je navdalo, Solzice veselja mu stop'jo v oko;
Ker vidi, de kos leta plajša je tisti, Ki dal ga na potu je revežu bil.
Zamakne mu duša se v radosti čisti V nebo, kjer plačilo bo vsmiljen' dobil.
„S tem plajšem je mene mladeneč ogernil," Je rekel zdaj trumam nebeškim Gospod—
„Zatorej resnično mu to bom povernil, Ker rad zveseluje uboge povsod.
In kadar motoz mu življenja poteče Ga bom v veličastvo neskončno uzel
De tudi prihodnje se čase poreče:
Kdor reveža sprejme, bo mene sprejel!"
li a j se sme in mora peti.
Popusti posvetno rabo Orglarčik, in gre v pušavo. Tam prepevat božjo slavo, Svoje citre vzame sabo.
Pesmi svoje med stoglasne V gojzdu tičov meša kore Od prihoda zlate zore, Dokler sonca luč ne vgasne.
Al veselje v sercu vloni Sčasam mu za petje slavcov, In vsih gojzda prebivavcov, Ker iz njih vsak svojo goni.
On ob drugi si pomladi Zbere tiče mladokljune, Jim prebera svoje strune, In jih raznih pesem vadi.
Kosa, terdokljunsko dete, Od preljub'ga Auguština, Lisčika ino kalina Nauči pet' pesem svete.
Zmeram svojo peje slavčik, Vedno jih po starim bije Sercu sladke harmonije; Toži ga Bogu pušavčik:
„Je kalin, debeloglavec, Terdokljunast kos je svoje Pesmi pustil, boljši poje; — Podučit' ne da se slavec."
Al Bog slavca ni posvaril, Tak' posvaril je tožvavca: „Pusti peti mojga slavca Kakor sim mu gerlo vstvaril."
„Pel je v sužnosti železni Žalost Jeremij globoko; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni."
„Komu pevski duh sim vdihnil, Z njim sim dal mu pesmi svoje Drugih ne, le te naj poje, Dokler, de bo v grobu vtihnil."
Legenda.
Si hi tacuerint, lapides clamabunt.
Luc. XIX, 40.
V britanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenljivo vnet, Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.
Od teže let slaboten in slep od starosti, Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi; Mladenča v službo vzame, hitivši z njim okrog, On misli zadovoljen: Nar boljša luč je Bog.
Prijaznost govorenja njegoviga je znam, Beseda pa je vžgala ko strele živi plam, „Gospod se bliža", kliče, „ogIadite mu pot, Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!"
Enkrat ob letni uri se v daljni kraj poda, Po goli tje planavi ga vodja mlad pelja, Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud, Duhoven le priganja, boječi se zamud.
Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan Je krog in krog s pečovjein in skalami obdan, Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.
„Veliko ljudstva čaka besede vaše tod, Veliko terdovratnih — učite kaj gospod!" To reče in raztegne se v senco fant nezvest, Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.
Pripravljen urno sivček—sumlivosti je čist — Pozdravi: Hvaljen bodi med nami Jezu Kristl
Prekriža se pobožno, izvolji živ predmet, Postavi podučenja razdela dva v izgled.
Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res de rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči, Svariti ne prejenja zanikernim grozi.
Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to, De s curkam solze v sivo mu brado dol teko, In kar iz serca pride, prigovor star pove, Predre kamnito steno, iz serca v serce gre.
Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran, Ter sklene: „Mir na zemlji človeku bodi zdaj, V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!"
In čuj — ker to izusti, se strese zemlje drob, Kot svit večerne zarje nad njim zabliska dob, Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudi, In—Amen! Amen! Amen! — iz dola zagromi.
Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah, On trepetaje pade pred učenika v prah, Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust, On greha se obtoži in prosi za odpust.
Svetnik mu rahlo reče: -To bodi ti spomin, Besede božje nikdar ne zasramuj, moj sini Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti, Če tega terda duša človeška ne stori."
I. Koseski.
III. ŽENSKE PESME PRIPOVEDAJOČE.
«) NARODNE.* Koleni junak.
Stoji mi stoji gora Dolga no visoka;
Na gori mi stoji Seh dvanajst junakov.
Enoga zaboli Glava ino serce.
^Pustite me zadi, Ja nemrem več naprej.
„Delajte mi rako Tam per svetom Roku;
„Kopajte mi jamo Per svetom Ivanu,
„Oj jamo globoko Na sablo široko:
„Zvunah pa mi pust'te Mojo desno roko;
„Za roko mi pervežte Mojega vranj-konjiča,
„Naj mi konjič plače, Da me ljuba neče.
„Delajte mi mosty Z mojih belih kosti —
„Od mojega groba, Do ljubeniga dvora.
„Po njih bo se šetala, Mene razmišlavala."
Konjič zaherzguje, Ljuba zaplakuje.
Dva groba.
Ena ptica perletela, Sela si na okneca,
Ona pa je tak velela, Da je Minka betežna.
a U T seh sledečih nar. pesmih so nekatere besede nekaj prenare-jene; tako p. vsi glagoli u možkem spolu pretekliga časa; u 1. in 2. pesmi je u namest štajarskoslov. u; ,ja nemrem več naprej" m. „mak-širat"; u 2. pesmi 4. stihu „Da" m. kaj.
Kak hitro Ivan to začuje, On od straha zabledi, Lepo belo se opravi, No odide k Minkici.
Kak on hitro v hišo stopi, Ona mertva že leži, Tudi on na tla opadne, No mertev obleži.
Njega so mi pokopali Proti sunčnem izhodi;
Njo pa so pokopali Proti sunčnem zahodi.
Ž njegovega groba je zrasla Lepa roža gartroža; Ž njenega pa je groba zrasla Lepa bela lelija.
Onjedvi sta dorasli Zraven bele cirkvice, Tam pa sta se ošepili, No rasli v sveto nebo.
Macolia.
Čerka je molila Boga Na materinom grobiši: „Stante-da, mati, vi gori! Ka se nam oča oženel, Lagojo mater pripelal Nas dejco zcejla oboužal. Gda je to mater zaroučil, Nam je nevolo odloučil. Žalostna dejca, žalostna, Kteroj se daje mačiha: Nam se je dala mačiha;
Vse nam nevolo načinja, Svoje čemere občinja. Kruh nam li peče z pepela, Jesti nam kuha z čemera. Jesti je naše čemer zdaj, Piti pa žvepelno takaj. Gente se, mati, v grobi vi, Gda se vam deca dreseli — Gda se vam deca dreseli, Stante-da, mati, z groba vi!
Desetnica.
Stoji, stoji beli grad, V belim gradu mlad gospod, Mladi gospod, mlada gospa. 'Mata devet belih gradov, Devet gradov, devet hčeri.
Po belim gradu hodita, Za bele roke se vodita, In lepo Boga prosita, De bi jima Bog porod dal, Dal porod sinka majhniga. Bog jima je porod dal, Dal hčerko njima majhino. Oj, smili se stokrat Bogu! Dejte bo moglo v desetino, Ta mlajši hčerka Nežica. „Kaj jih (!) prosim žlahtna gospa, Naj dajo nam od verta ključ! Gremo notri se sprehajati, In lepe rož'ce tergali." Še je peršel angel z nebes, Pernesel hčerki perstan zlat, Mlajši hčerki Nežici. n„To daj ti svoji materi, De ti spečejo povančico, Eno lahko popotnico.""
Mati ji speče povančico, Notri ji dala perstan zlat. Še vrezala deset kosov: Vsaki hčerki kosec dala je, Desetnici je perstan peršel, Mlajši hčerki Nežici. Ona culico navezala, Se od gradu pobirala. Sleče si obleko svileno, Obleče si raztergano: „Bog vas obvari oča, mat'! Bog ve, bomo se vidli kda! Čez sedem let pridem nazaj, Ker boste dal' starši hčer možu, Stariši hčerko Lenčico."
Vsi so jo nazaj klicali: „Pojd nazaj, desetnica! Bomo dali starši hčerko, Ki je že per vsi pameti." Desetnica gre zmirem naprej, Ona peršla v zeleni gojzd. Se je strila terdna noč, Terdna noč, in terden mrak. Ona doli k bukvi sedla je.
Kadar odbije polnoči, Ta čas sveto dervo govori: „Pober' se zpod mene, desetnica.
Čez sedem let je šla nazaj, Je peršla v beli grad, Gospoda prosi, je met' čez noč: „Kaj jih prosim, žlahtni gospod, Naj me imajo čez noč!" „„Pojd' sirota raztergana, Raztergana, razmeršana! Pojdi ti v černo kuhinjo Gospe pros', de te majo čez noč." Dol je šla v černo kuhinjo, Prosi gospo, meti jo čez noč.
Gospa nji tako govori: „Imaš, ubožica, bele uši! Mi te nimamo kje imeti, Bodo peršli davni ljudje: Smo dali hčer možu, Starši hčerko Lenčico."
Desetnica se zaberni,
Kervavo solzo potoči:
,,Bog jih obvar', žlahtna gospa,
Žlahtna gospa, mati moja P Mat' doli pade, omedli, Per ti priči dušo pusti.
Vsi so jo nazaj klicali: „Pojd' nazaj, desetnica! Tvoji materi vže svečo derže!" „„Naj jo le derže v ime Boga! Saj sim jim pred povedala: čez sedem let bom peršla nazaj. K' bodo dal' starši hčer možu, Starši hčerko Lenčico. Koderkoli hodila bom, Za njih dušo molila bom.""
i) NAUČNE.
Milica milena.
Solze pretakala
Šmarnice plela, Mileta čakala, Pesmico pela:
Res de sim jokala, Kviško zdihvala, Misel mi pokala, Bi se le vdala.
Kaj nek odlašajo?
Sej mi je rekel. Kaj se zanašajo? čas bo le tekel.
Sanja se m', — djalo je
Nekaj v oblakih: „Dobriga malo je — -Rad bi več takih!
Izbica materna
Hram bod očetov, Davno že gornico Men je obetav.


,NajdIa si, zvoli ga,
Glas ta mi poje: ,Niga ti boljiga"
„Ves je po tvoje.
Sreča me — rekla sim, Kaj sim nek rekla? V lice zapekla sim Pa domu tekla.
Kaj nek odlašajo ?
Sej mi je rekel. Kaj se zanašajo: Čas bo le tekel.
Oča mi svetvali, Svetvali mati, Taša m' obetvali, — Kaj se je bati?
Kite prepletajo
Goste mi glavo, Roke umetvajo Delo vse pravo.
Tastu sinovla bom,
Hčerka pa taši Hiši navado vem Naši in vaši.
Škrinja natlačena?
Svetna zaveza? Sladivka spačena ? Kdo me spodleza?
Sreča res draga je
Čedniga lica, Več pa mu blaga je Serčna resnica.
Če me ne vzamejo
Milet' ne dajo; Druj' me ne vjamejo Grade nej 'majo.
Milca sim milena Dičniga svojga, Mile pa milj en je Serca ves mojga.
Samši bo Milica Jagneta pasla, De ji bo kitica Siva dorasla.
Solze pretakala Proti zagrebu Milšiga čakala
Gori na nebu.	V. Vodnik.
Skopulja.
(Kranjska pripovedka.)
V perjazni ravnici sred rožic dišečih
Pod belim snežnikam krog svojga verta Je v dnevu jesenskim ob sončnim zahodu Prevzetno šetala Skopulja gospa.
Pod soncain zastonj lii iskati se trudil Kraj, kteri bi vtegnil bit' temu enak, Zastonj mu primerjaš Arkadske planine,
V	lepoti na svetu nobeden ni tak.
V	različnih drevesih preblaz'ga plemena Se v rajski ložiček ta vert spremeni,
Od zlatiga cvetja, od rajskiga sadja Se vejca in steblo vsaktero šibi. —
Siv starčik prot vertu ob palci perleze,
Na licu mu revšina bila je brat': „ Gospa milostiva! — začne trepetaje — Dovol'te tri jabelka meni pobrat'!"
„„Kako se prederzneš me tukaj nadlegvat'?
Pober' se od mene nesramni lenuh! Ko b' tacimu sadje zametati imela,
Raj' vidim, de vzame peklenski ga duh!""
Pohlevna solzica na lice mu kane,
V	perserčni britkosti odpravi se preč; — Ko zjutrej prevzetna Skopulja ustane
Prelepiga verta ni vidila več.
V	nar viši snežniki od kranjske dežele Peklenske pošasti ga vlekel vihar,
Na Grintovca skalnati verh ga posadil; Do njega nobeden ne more nikdar.
Zdej z jabelki ptice in zver' se gostijo, Ki zrele z verh hriba v robove derče, Po travici voljni verta se igrajo, Skopulja pa brusi po pesku pete.
Povodnji mož.
Od nekdej lepč so Ljubljanke slovele, Al lepši od Urš'ke bilo ni nobene, Nobene očem bilo bolj zaželjene Ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko nar bolj iz zvezd je danica svetla, Nar lepši iz deklic je Urš'ka bila.
Mnogtere device, mnogtere ženice Oko je na skrivnim solze prelivalo, Ker Urš'ki serce se je ljubiga vdalo; Al ljubili bilo je nji vedno premalo. Kar slišala možkih okrog je slovet', Skušala jih v mreže raspete je vjet'.
Je znala obljubit', je znala odreči, In biti perljudna, in biti prevzetna, Mladenče unemat', bit' staršim perjetna; Modrij in zvijač je bila vsih umetna; Možake je dolgo vodila za nos, Ga stakne na zadnje, ki bil ji je kos.
Na starim so tergu pod lipo zeleno Trobente in gosli, in cimbale pele, Plesale lepote 'z Ljubljane so cele V nedeljo popoldan z mladenči vesele; Bila je kraljica njih Urš'ka berhka, Plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odreče, Prešerna se brani in ples odlašuje, Si vedno izgovore nove zmišljuje, Že sonce zahaja, se mrak perbližuje, Že sedem odbila je ura in čez, Ko jela ravnat' se je Urš'ka na ples.
Al, ker se ozera, plesavca si zbera, Zagleda per mizi rumeni junaka; Enac'ga pod soncam mu ni korenjaka, Želi si plesati z njim deklica vsaka, — Omrežit' ga Uršika lepa želi, Zaljubljeno v njega obrača oči.
To vidit', mladeneč se Urš'ki perbliža: „Al hotla bi z mano plesati ?" ji pravi; „Kjer Donava bistri perdruži se Savi, Od tvoje lepote zaslišal sim davi, Že Uršika zala! pred tabo sim zdaj, Že Uršika zala! perpravljen na raj!"
To reče in se ji globoko perkloni, Sladko mu nasmeja se Uršika zala: „Nobene stopinjce še nisim plesala, De čakala tebe sim, res je, ni šala; Zatorej le hitro mi roko podaj, Lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!"
Podal je mladeneč prelepi ji roko, In urno ta dva sta po podu zletela, Ko de bi lohke perelnice imela, Bila bi brez trupla okrog se vertela, Ne vidi se, kdaj de pod noga udar', Plesala sta, ko bi ju nosil vihar.
To viditi, drugi so vsi ostermeli, Od čudeža godcam roke so zastale; Ker niso trobente glasova več dale, Mladenča noge so terdo zaceptale; „Ne maram," zavpije, „za gosli, za bas, Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas
So berž perdervili se černi oblaki, Zasliši na nebu se strašno gromenje, Zasliši vetrov se sovražno veršenje, Zasliši potokov derečih šumenje, Pričjočim po koncu so vstali lasje, Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
„Ne boj se, ti Urš'ka ! le hitro mi stopi, Ne boj se," ji reče, „ne boj se gromenja, Ne boj se potokov ti mojih šumenja, Ne boj se vetrov mi perjaznih veršenja; Le urno, le urno oberni pete, Le urno, le urno, ker pozno je že!"
„Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! De jez se oddahnem, de noga počije." „Ni blizo, ni blizo do bele Turčije; Kjer v Donavo Sava se bistra izlije, Valovi šumeči te Urš'ka žele, Le urno, le urno oberni pete!" —
To reče, hitreje sta se zasukala,
In dalje in dalje od poda spustila,
Na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
Plesaje v valove šumeče planila.
Vertinec so vidli čolnarji dereč;
Al Uršike vidil nobeden ni več. —	F. Prešem.
Očetova kletev.
(Pergodba L 1454.)
Per Celji na skalovji — v Savino dol gledaje— U starimu zidovji slovečim na vse kraje, Je svoje dni ošaben knez Urih gospodval, Se ni človeške moči ne božje šibe bal.
Pred njega kmetič stopi ponižen in pohleven: „Usmilenje imejte! me vid'te, de sim reven; Edino moje dete, moj otrok mi je vzet, Kdo solz za nja prelitih bi znal le vsili preštet?
Veselje je edino za me in mater bila Hči dobra — pridna — zala, ko rožica premila. Odgovor prosim kneza: ste vzeli kčer mi vi ? De žalostnim očetu se serce ohladi."
Hudičevo posmeha se knez ošaben kmetu, De solznim se v britkosti topi serce očetu. Ter vdari mu na uho zaperte hčerke jok, Ter vdari mu na serce zaperte hčerke stok.
In oče mu serdito besedo strašno reče, De terdoserčnika u serce globoko speče:
„Vi knez visoke glave — imate z menoj smeh. Pravica vam je šala, in rop per vas ni greh,
Kmetiške srote prošnje vam nikaj ne veljajo, Ko led vam merzle persi milosti ne poznajo; Veselje vaše grešno se vam naj ogreni; Visoko zidan tabor se v kosce naj zdrobi!
Knezija vaša verla — v razsipu bo ležala, De moja kletev prazna ni, ona bo pričvala; Ta tabor, kter'ga slemen do megle gor kipi, Se naj u kratkih letah v razsip vam spremeni!
Ta grad, u kterim cesar sam snubiti 'ma želje, Naj zibne vam u prah — naj mine gorno Celje! Pa sluha ino duha poprej ko nja ne bo, Ponižanga v sramoti bo vidilo oko.
Poslopje, v kterim kmetič usmilenja zdaj prosi, Obresti moje dobe revežu naj nosi Naj moje dobe enga za lastnika ima, Za gospodarja svojga naj kmeta on spozna."
(Gorno Celje v letu 1846.)
Na sterme gore obrez voda bije, Med kamnjam se nekdajnih zidov vije, In zgorej tik oblakov je razsip, V polnočni grozi ga obsije šip.
„Je to, popotnik vpraša, slavno Cele? Je tamo strah domače bil dežele? Je to zidovje kneza Urha dom, Ki sta raznesla ga vihar in grom?"
Globoke vidiš tu ozidje ječe, Tam za oklepe kraj, za sulce, meče; Planjava tu za igro in za boj, Razpad še zdaj namen pokaže svoj.
In beršlen, ko zi sto rokam' objemlje Zidovje do veršin 'z oserčja zemlje. Železnih vrat ker zapeli je rožlal, Stoletnih časov varh rijav.
Tam lesa škriple zdaj namesti vrat, Trohljiva varhinja za stari grad,
To Celjskih knezov slavno je gradiše, Junakov Celjskih blo nekdaj shodiše.
■ Pa blizo grada najdeš hišco malo, Iz rezanga kamenja — gledat njo je zalo, Tam grada stariga je gospodar. Popotnik! nja prijazno nagovarj';
On je lastnik, on tamo sme ravnati, Slobodno kosama sme grad prodati, Prerokovanje kmeta on poterdi zdaj, Kako pred 400 letam' je bil preklel ta kraj.
In kedar temna noč prihaja, In veterc rahlo drevje maja, Se m' zdi, ko b' kneza Urha duh zdihval: „Ne kolni oče me, vsaj bom ti hčerko dal."
Arlič.
■ bikovi žerjavi.
(Iz Silerja.)
Na pevski skus, na skus vozniški, Ki na Korintskim bregu griški Narod edini vsih plemen, Gre Ibikus, umetnih člen. Apol mu dal je pevsko žilo, Besede moč, jezika med; Tak ves navdan z govorno silo Iz Regje pride petja vnet.
Na hribu že razmotri jasno Akrokorinta sleme krasno, Pobožne groze stopi v gaj Neptunovih smerečij zdaj. Samotno tiha bosta vsa je, Žerjavi le ga spremljajo, Ki v daljne južne tople kraje Mračivnih kit na potu so.
^Pozdravim vas, prijazne tiče, Po morju bivše mi družice; Za dobro znamnje vas imam, Enaka je osoda nam.
Mi pridemo iz delj mrazotnih, In išemo gostiven tlak, Usmiljen bodi Bog popotnih, Ki tujca brani zlih napak."
In pridno se naprej pomika, Že srede gojzda se dotika, Tu vosko pot mu nagloma Zaskočita morivca dva. On ude v bor oberne lične, Pa kmalo roka omedli; Napenjala je strune mične, Nikdar samostrine moči.
On kliče v bran bogove, ljudi, Rešitelja nikir ne zbudi; Če ravno v deljo seže krič, Živečiga ni tukaj nič. „Tak zapušen umreti imam, Na tujim tu, ne žalovan, Ker upa tud osvete nimam, Hajduku v strašno roko dan."
In ranjen živo v prah telebi, — Žerjavi zašume na nebi, On čuje, vid ne služi več, Njih krokotanja glas doneč. »Žerjavi, oj! prijazne kite! Ker druge priče za-me ni, Morivce moje ve tožite!" To reče — in u smert zaspi.
In truplo tam dobijo nago, In kmalo pevca lice drago Oskrunjeno morivnih sil Spozna v Korintu gostomil.
„Kaj tebe, brate, najdem tako In z vencam, glej! smerekovim Oviti tvoje čelo jako, Deležen slave, mislil sim."
Plakaje zbor gosteč to čuje, In pesmikovo smert žaluje, Vso gerško zemljo tuga vžge, On sercu vsakim zguba je.
V	sodiše vrejo serda vneti, in cela množica hrumi,
De pevca se spomin osveti, Moritel toči kri za kri.
Pa kje je sled? Po znamju kakim,
V	okrožju zbora, v stisku takim Kardel naroda celiga, Spoznati čern zločin se da ?
Je ropar bil, željan zaklade, Alj bil je kak zavidnik skrit? To Heli sam razkriti znade, Ki vse posvetno dene v svit.
Zna biti, de ošabne glave Se širi v sredi gerške sprave, In ker ga iše serda ost, Se svojih del raduje prost. Na pragu clo svetiš kljubuje Morde bogovam večnosti Se ravno v trumi napihuje, Ki se v glediše tam vali.
Tu klop o klopi tik sedijo Skor odra stebri se všibijo, Iz bliž, iz delj, visok obroč, Narodi gerški čakajoč.
Done ko šum valov globocih, Ljudi nabasan se glednjak Ovinkov bolj in bolj širocih Dviguje kviško v sinji zrak.
Kdo ve imena, šteje rode, Ki prišli so v gostivne zgode Iz Atike, iz Avlide, Iz Tebe, iz Lakonije, Iz daljne zemlje azijanske, Iz vsih otokov prišli so, In kora pesme veličanske
V	gledišu tu poslušajo.
Po stari šegi, modro, kasno, Korakov merjenih počasno, Iz dna stopivši zadniga, Igravnico obhodi ta. Tak smertna žena ne koraka, Tih dom rodil pozemski ni, Orjaška mera strašna taka človeško daljno prestermi.
Ledovje černa plahta bije, Košenosuha roka vije Žarečih bakel mračen plam, Kervi v obličji majnka znam. In kjer na glavah po navadi Ljudem prijazni kodri so, Serdite kače, divji gadi Trebuha strup napenjajo.
Sukaje v krogu se ostudno Zakrožijo popevke čudno, Ki serce zgrabi grešnika,
V	žareče spone vkuje ga.
Omamši svest, razum slepivši Erinna pesem zadom; Doni — slušavcu kri popivši, In lirnih glasov ne terpi:
„0 blagor, ki se čist ohrani, Ki zmot in greha dušo brani, Me bližati ne smemo se, Življenja pot mu gladka je. Gorje nasprotno, ki skrivaje Nakida si pregrehe zlo, Me hčere tmin, za vse plačaje, Njegovih pet se primemo."
„In če vbežati misli marno, Za njim slede smo tam viharno Tekočo nogo vpletši mu, De pasti mora v gnus prahu. Tak tiramo ga brez nehanja, Kesanje vse je prazno nam, Naprej, naprej do rnertvih stanj In zmir je naš — in tudi tam."
Tak pevši ples končajo čuden, Mertvaškiga molčanja studen Leži na celim domu duh, Ko de bi sodbe bil posluh. In stare šege, modro, kasno, Igravnice obhodši krog, Korakov merjenih počasno Zgubijo zad se v skrit oblok.
Je res alj sanj groženje tako, Treptaje praša serce vsako, In klanja se mogočnosti, Ki skrivno sodi, vedno bdi;
Ki čudnovitno, neumljivo, Napleta temni klone napak, Globoko v sercu kliče živo, Pogledu pa se vogne v mrak.
In čuj! — Iz gorne galerije Zdej glas nakrat plašan zavpije „Ibikove, o Timotej! Žerjave tam, poglej, poglej!" In zrak pokrije nagla tenja, In čez preddr gledavnice Mračivniga se mergolenja Žerjaven roj poganja tje.
„Ibikove!" — ime štimano Vsim persam novo vseka rano, In kot valovi v cmerk verše, Od ust do ust prašanje gre: „Ibikove, ki vir je plaka ? Ki umorjen je, žertva zlih, Beseda kaj pomeni taka, In kaj prikazen tičev tih?" —
In glasno bolj in bolj se praša, Prašaje zdetja sum naraša, Vse ljudstvo kliče: „Pazite! To Evmenidna sila je! Imamo ga, ki ga je vmoril, Izda se sam s klicanjem tira, Primite ga, ki je govoril, In zgrabite tovarša ž njim."
Pa ta je komaj reč izustil, Bi rad besedo v gerlu pustil; Zastonj, — obraz od straha bled Obložene vesti je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira,
V trenutju sta previžana,
In pričo vsih pravice skira
Poverne zlo morivcama.	I. Koseshi.
Orjaška igrača. *
(Prevod iz nemšk. Charaissona.)
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan, Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj, Ki praša po orjacih, jih več- ne najde zdaj.
Enkrat iz grada pride orjaška deklica, Igravši se sprehaja, brez pesterne je b'la, Polagama .po hribu v dolino se spusti, Ogledati je željna, kaj doli se godi.
Z nekoliko stopinic preteče gojzd in log, In proti Aslam urno v človeški pride krog, Tam sela, mesta, njive, poljan nebrojni cvet SoJiilinjenim vidu neznano čuden svet.
Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal, Opazi enga kmeta, ki pridno je oral; Ta mala stvar gomazi tak' čudno semtertje, Tak' svitlo v soncu pluga čertalo bliska se.
„Ojoj, igrača zala! domu jo nesem koj,—" Izreče pokleknivši, razgerne robec svoj, In kupoma pomede v ohrambo rutnih gub, Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spet skakaje, — otrok je tak, se ve,— V grašino gor po hribu, iskat očeta gre;
Predmet te pravlice se tudi u slovenskem narodu pripovedava.
„Moj oče, ljubi oče, igračico imam, Tak' lepe še na naših višavah ne poznam!"
Prehladno vino pivši pri mizi star sedi, Prijazno hčerko gleda in tako govori: „Berclivo stvar prineseš in nepokojno zlo, Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to?"
Zdaj ona razgernivši kernir pazljiva vsa Postavi v rajdo kmeta, drevo, in vola dva; Kjer^Jtakor gre po redu, na mizi vse stoji, Berluzgne v roke pridno, in skače v radosti.
Temnivšiga obraza pa glavo ziblje star: „Si lepo naredila, to ni igrača mar! Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj, Kaj pade ti na misel? Igrača kmet?—aj, aj!"
„In urno brez mermranja dopolni, kar sim djal! Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal? Orjaško steblo raste iz kmečkih korenin, Kmet ni igrača za-te! — to bodi ti spomin."
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan, Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj, Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
I. KoseskL
IV. JUNAČKE.
«) NARODNE. Ženitba Matjaža kralja.
Se kralj Matjaž oženil je, Za Alenčico zaročil je, Prelepo mlado deklico,
Kraljico ljubo vogersko. 5 Zadosti malo pri nji spi, Zadosti malo — tri noči. Mu pošlejo četerti dan: „Na vojsko berž na mejo vstan'! Na kraj oblasti dunajske 10 Dol na pokrajne vogerske!"— Pokliče berž Alenčico, Preljubo k seb' kraljičico, Ji tako pravi, govori: „It morem berž, se mi mudi, 15 Na kraj oblasti dunajske Dol na pokrajne vogerske; Boš noč ti dolgo časvala, Otožnost te napadala, Preštevaj zlate romene, 20 Gradove varvaj zidane. Na vert naj te ne vodijo, De Turki te nevhitajo."
Zajaše konja berziga, Zadirja z grada beliga, 25 Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokrajne vogerske.
Vojaki šotor stavijo, Matjažu ga napravijo; Ko pride, mu zaukajo, 30 De onkraj Turki slišijo.
Po neb' priplava tičica, Neznana drobna pevčica. Matjaž jo vgleda, ostermi; Mu trikrat šotor obleti, 35 Na zlat'mu jab'ku obsedi, Zažvergoli, zagostoli:
„Na konj'ča, konj'ča, kralj Matja Kaj ptuje vpravke v čisli maš? Dežele meriš druge vse, 40 Ne v skerb' dežele sam svoje! Lej tvoja ni še merjena; Kraljica ti je vplenjena, Turčini so prijahali, Alenčico ti vhitali."
45 Ji tako reče kralj Matjaž: „Kaj meni zaverat imaš? Ne skušaj ptica se z meno, Jez imam puško risanco." —
„Če skušam ptica se z tebo, 50 Život mi vzami in glavo." —
Kralj plane na konjičica, Na vejico ko ptičica; Predrobno domu zaderči (Oblak po neb' tak ne berži) 55 Do svojga grada zidan'ga, Do svojga doma beliga.
Hiti naprot mu družina, Naj predaj grede mojškrica, Vsi ternajo, zdihavajo, 60 Solzice toč'jo, vekajo. Kraljič pa pravi, govori: „Nebojte se, družina vi! Dans tretji dan gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom."
65 Po turšk' obleče se vsiga, Ogerne halo do peta, Pripaše svetlo sabljico,
Na sablji vozo rudečo. Pod haljo skrije šmarni križ, 70 Se nos' ko grom in blisk in Si zbere konj'ča iskriga, Zasede Belca berziga.
Zaškertne podk'va, zapraši, De pes'k in ogenj se kadi, 75 Skoz mejo doli vogersko V Turčijo doli globoko.
Turčije v sredi globoke Stoje tri lipe zelene; Pod pervo konjče vstavijo, 80 Na raj se berhk' opravijo; Pod drugo raj prodavajo: Pod tretjo kroglo rajajo.
Kraljic pri mizi romeni Tako jim pravi, govori: 85 „Po čim vi raje prodate?" —
Se turški baša zveseli, Priazno pravi, govori: BJih je po zlatu romen'mu, Jih tud po zlatu belimu; 90 Kater junak pa nam je kos, Se tud brez plače naj obnos'.
Kralj seže v aržet svileni, Po zlat rudečo-romeni: Po mizi mu ga zatoči, 95 De po nji trikrat obleti, Pred bašam turškim obleži. Mu baša reče, govori: „Ta zlat je kova znaniga,
Matjaža kralja samiga." 100 Pa reče, pravi kralj Matjaž: „Povem ti jo, nebode laž, Sim ob život Matjaža djal, Mu zlato čisto vse pobral."
Pa grede si divojko zbrat, 105 In reče godcam zaigrat. Si mlado zvolj' Alenčico, Alenčico kraljičico; Ročice si podajata, Jo pervič krog zarajata: 110 Pokaže persten zlat ji svoj; Pak ona: „Druže dični moj! Sim nadala se nužno te, Lej! trape sitne me peste. Za mano vsi se slinijo, 115 Zdaj brade naj obrišejo."
Kraljič pa jame govoreč: „Nič teže v serci mi ni več! Še v drugo jo prirajava, Prot konjču se zasučeva. 120 Pa urno bodem te pobral, Odzad na Belča bom te djal, Kar sekal bom na desno stran, Se derži ti na levo stran." —
Jo vdrugo vkrog odplešeta, 125 Prot konjču se zasučeta, Na berz'ga Belča puhneta, Prot Savi jo zaprašita.
Zdaj Turki se spogledajo, Za njima v curki vderejo; 130 Že baša brado maže si,
Zasmeja se, zagovori: „Sim nekda bil pri njemu vjet; Zdaj mojci h'te mu glavo snet, Alenčico pa meni dat, 135 K' jo mam tako priserčno rad."
V obojo kralj pa seka stran; V obojo druza mika stran: Po bliskovo mu sablja gre, Za žnjico snopje stavka se, 140 Za koscam trava vred leti, Za njim po versti Turk leži. Pa Belce vdir, de prideta Gor do kovača Vmazanca. Matjaž mu reče: „Kaj ti dam? 145 De turški kuješ, si poznan: Berž konjča zbosi, preobuj, Narobe podkov mu prekuj." —
Turčin narobe prekoval; Pa kralj z levico zlat dajal, 150 Z desnico glavo proč mu djal, Do Save konj'ča zapektal: Se vdere va njo, rezgeta, Ve dobro, kaj na herbti ma, De nosi draga sebi dva: 155 Matjaža kralja slavniga, In rešeno nevestico, Alenčico kraljičico. Čez reko plava široko Na blaž'no zemljo vogersko.
Kralj Matjaž pred peklom.
Stoji mi polje široko, Po polji steza vglajena. Po stezi pride kralj Matjaš No se močno hudo derži. Njega pa sreje potnik star, Potnik star—sam večni Bog. „Pa kaj je tebi, kralj Matjaš, Kaj se ti tak hudo deržiš?" „„Bog vam plati na pitanje! Kaj se jaz nebi hudo deržal! Ki že meni za dolgo let Moja ljuba mertva leži — Moja ljuba mertva leži, No dušajoj v pekli gori.""— „Oj nikaj, nikaj kralj Matjaš; Le idi ti na senjem lep, Si kupi žute goslice, No pred peklom zaigraj. Ko boš igral minote tri, Bo tebe pital šatan vrag: „Čuješ ti igerc kralj Matjaš, Kaj pa bom ti za plačo dal? Ti pa mu odgovor daj,
„„Daboš si plačo sam jemal."'' Kralj Matjaš gre na senjem lep, No si kupi žute goslice. Te on ide pred pekel, No pred peklom zaigra. Ko je že igral minote tri, Ga je pital šatan vrag: „Čuješ ti igerc kralj Matjaš! Kaj pa bom ti za plačo dal ?"— ,£uješ ti šatan peklenski kralj! Jaz bom si plačo sam jemal.' On prime ljubo za belo roko, No jo pela z pekla žarečega. Kak hitro jo perpela vun, Tak hitro ljuba preguči: „Nesrečen bodi pekel ti, Da boš zdaj moral prazen biti!" Kak hitro ljuba preguči, Tak hitro nazaj v pekel zleti. Nesrečen bodi jezik ti! Ka ne si mogel tiho bit, Zdaj pa na veke gorel boš, Zdaj pa na veke terpel boš.
Raubar.
To si voli turški baša, Ki se Turkam prav obnaša, Kak bi vojsko vkupej spravil, De bi Sisek pod se zgrabil. 5 Sem ter tje po hiši hodi, Misel se mu v glavi blodi; Pa jo znajde volčja glava, Meni: ta bo nar bolj prava: Svojo vojsko vkupej zbrati, JO Jo pod Sisek celo gnati.
Pa ni moč čez Kopo priti; Prašajo ga: „Kaj bo stfriti?" Baša stopa o potoci, Gromeč boben nosi v roci, 15 Jezen terdo va-nj teleba, De razlega se do neba. Ves togoten rohni baša, Ki se Turkam prav obnaša: „Prek si vervi potegnite, 20 Kož po verhu naložite." So mu tako naredili, Preko Kope se spustili, Pa pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali. 25 Kaj stori pa turški baša, Ki se dobro jim obnaša? Na tla sede, list napiše, Pošlje poglavarju v hiše: „Ala, Ala! moj Adame, 30 Siska verli poglavare! Al se hočeš mi podati, Al mi hočeš glavo dati?" — Mu odpisal je Adame, Siska verli poglavare: 35 „Nočem z lepo se podati, Nočem tudi glave dati; Hočem rajši se braniti, Šiški poglavar še biti: Se mi bodete kasali, 40 Kranjcov ne ste še poznali." — Kaj mi jame zdaj Adame, Siska verli poglavare? — Piše liste, da povelje, Nest' jih reče v tri dežele: 45 V Štajersko, Koroško, Kranjsko, V lepo zbornico Ljubljansko,
De je prišel turški blisek, De nam hoče vzeti Sisek. Štajerci so list prebrali, 50 Grenko, kislo se deržali, Tresli vsi se 'n omag'vali, Ker Turčina so se bali. List bel tud' Korošci brali, Z enim glasom pa vsi djali: 55 „S Turkam noč'mo se vojsk'vati, Kaše vrele ne pihati. Turek ima vel'ke hlače, Dolge, dolge pa mustače; Bi vratove naše vgledal, 60 Gdo ve, kaj bi nam povedal." Beli list Ljublanci brali, Med seboj so tako djali: „Išimo si pomočnika, Zdaj je sila prevelika. 65 Turk če vzel nam Sisek bode, Nam na robe vse vse pojde, Mest' Ljubljana bo pokrajna, Kranjska d'žela turška drajna. Hitro si pomoč išimo, 70 Gospod Raubarju pišimo, Ve in zna on vojsko vodit', Pred vojaki spredej hodit'". Beli list so napisali, Ga na Krumperk mu poslali; 75 Tam prebiva jaki Raubar, Nepremagan konjški glavar. — Raubar zjutrej rano vstajal, Se po gradu je sprehajal, Line hodil si odperat, 80 Dol na zlato polje gledat. Ozeravši se okoli Zdaj zagleda v ravnem polji
MIad'ga poba urno teči, Beli list u roci nesti. 85 Raubar si ob dlani poči, Hitro mu na proti skoči, Bele liste berž pogleda, Basu se na glas posmeja. Stopi gori v svoje line 90 Do gospoje Katarine: „Dve nedelji bodi zdrava, De jo z bašam zaigrava." Res de gospe Katarine Je plahota v taki sili, 95 Za gospoda se je bala, K' mu je sablo pripasvala. Glas gospodov hlapce kliče: Osemnajste svoje čiče: „Zor je, zdramši se zdvigajte, 100 Berze konjče napajajte. Jih sedlajte, oberzdajte, Koj na vojsko napravljajte, Hod'mo v zidano Ljubljano, Terdno, v'soko in prostrano." 105 Hlapci konje zasedlali, Pa vsi ročno zadirjali. _ Pred se konjiča ne vstavi, Še le pri zeleni Savi. Raubar klicati brodnike, 110 Pod Černučami* voznike: „Le na noge, le vstanite, Nas prek Save predrožite!" So brodniki še vsi spali, Zavolj vod se vozit bali, 115 Save vel'ke prederoče, Čez bregove nastopjoče.
* Černuč, selo iti vas blizo Ljubljane, gde je sadaj most čez Savo.
Pravi Raubarju Andreje: „Voda sega že čez breje, Mi ne moremo voziti, 120 Vi v Ljubljano pa ne priti." Raubar še zakliče v drugo, Svitlih zlatov da obljubo: Si brodniki pomignili, Reko: „še ga bomo pili." 125 Kmal brodniki zakermili, So Boga lepo prosili, Deb' jih zdrave še vozili, Turške jašpre seb' služili. Zlate reče jim podati, 130 Jaderno pa zadirjati
Preko polja do Ljubljane Terdne, v'soke in prostrane. Gospod Raubar dram' Ljubljance : „Oj Ljubljanci! oj zaspanci! 135 Berž iz pernic ustajajte,
Berž na vojsko napravljajte!" Pa za Raubarjam hodile So Ljubljanke, ga prosile, Srebra, zlata ponujale, 140 Družete si odkup'vale.
Raubar: „Tih', gospe! in mamke, Poterpite malo, samke, Zdaj ni časa podkup'vati. Meji žuga turški blisek, 145 Hoče nam požreti Sisek; Turek če vzel Sisek bode Nam na robe vse vse pojde. Vam Ljubljana bo pokrajna, Stran Dolenska turška drajna." — 150 Boben zdaj mu zaropoče, De preslišat ni mogoče. Raubar si vojake zbere,
Dol' pod Sisek z njimi vdere. Tolk' je Turka na terišu, 155 Kolkor mravelj na mravljišu. Naprej vdir je Raubar tekel, Velk'mu hlapcu: ,, Stopi," rekel, „Zlez' na to visoko drevce, Gledaj dobro na banderce: 160 So banderci vidit' beli, Terdo mujo bomo meli; So banderci pa rudeči, Nič ne bodimo boječi. Turka bomo pozobali, 165 Koker de bi češne brali; Pred miru ne bomo dali, Dokler ga ob tla ne djali." — Hlapec vidi vse rudeče, To st'ri Krajnce vse goreče; 170 Tak se v Turke so zagnali, De so vsiga posabljali.
Laudoii.
Ej stojaj, stojaj Beligrad! Za gradom teče erdeča kri — Za gradom teče erdeča kri, De b' gnala mlinske kamne tri.
Tam Laudon vojvoda stoji, Kervavi meč v rokah derži; On hoče 'meti Beligrad, In turško vojsko dokončat.
Ošaben Turk se mu smeji, In Laudonu tak govori: Si prišel mene ti častit, Al prišel zajce si lovit? —
Nepridem jes zajce lovit, Al prišel sem tebe častit: Z svinčanim kugi a m te škropil In z černim prahom bom kadil.
Cesarske puške pokajo, Se turške gospe jokajo ; Cesarski bombe mečejo, Se Turki z grada vlečejo.
Glej tak mogočen Laudon je Premagal vse sovražnike; In dokler Beligrad stoji, Naj slava Laudona slavi.
Kraljevič Marko in Vila.
(Serbska.)
Jezdista dva mila pobratima Po Miroču, po planini krasni; Jeden niju je Kraljevič Marko, Niju drugi vojevoda Miloš. Jezdista uspored dobra konja, Nesesta uspored bojne kopji; Jeden drugu poljubljasta lice Iz ljubezni mila pobratima. Ali Marku se na šarcu dremlje, „Pa besedi pobratimu svojmu: O moj brate, vojevoda Miloš! Težko me dremota napaduje, Pevaj brate, ter me razgovarjaj." Al besedi vojevoda Miloš: „Jaz bi, pobratime, rad ti peval, Al sim pil sinoči mnogo vina Na planini z vilo Bavijojlo; Pa je vila meni zapretila:
Ako bi me Cula, da prepevam, „Bode ona zdajci me vstrelila, V carsko gerlo ino v serce živo." Al besedi mu Kraljevič Marko: „Pevaj brate, ti ne boj se vile, Dokler sopem jaz, Kraljevič Marko, In je bistri šareč moj na svetu In na svetu šestoper* moj zlati." Ondaj Miloš začne prepevati, Oj prekrasno je začel mi pesem, Od vsih naših boljših in starejih, Kak je kdo kraljevo žezlo deržal, Po častiti po Macedonii, Kako sebi zidal zadušbino. ** Al je Marku pesem verlo mila, Nasloni se sedlu na obličje, Marko spava, Miloš pa prepeva. To začula Vila Ravijojla, Pa začne Milošu odpevati, Miloš poje, vila mu odpeva. Lepše je Miloša carsko gerlo, Lepše je, kot gerlo vile same. Razserdi se vila Ravijojla, Pa odskoči u Miroč-planino, Za tetiv zapne dve bele streli, Jedna vdari u gerlo Miloša, Druga vdari u serce junaško. Kliče Miloš: „Jojme moja mati! Jojme Marko, bogom pobratime! Jojme brate, vila me vstrelila! Ali nisim brate, ti govoril,
* Šestoper je nekaki kij (Keule), s šestemi peresi okinčan, od tod ima ime.
Zadušbina je cerkev ki si jo pobožni v prid svoje duše (za dušo) sozida.
Da ne pojem po Miroč-planini ?" Ino zdrami se iz spanja Marko Pa odskoči s konja šarenega, Ter pritega dobro mu podproge, Šarca konja ljubi in objema: „Jojme, šarče moje desno krilo! Vilo mi dohiti Ravijojlo, S čistim srebrom čem te podkovati, S čistim srebrom ino suhim zlatom; S svilo čem odeti do kolena, Od kolena kite do kopita, Grivo hočem ti preplesti s zlatom, S biserom okinčati jo krasnim. Ali če mi ne dohitiš vile, Ti očesi bom obe iztaknul, Bom vse štiri noge ti polomil Pa te tako pustil na planini, Ter od jele plazi se do jele, Kakor Marko jaz brez pobratima." Pa se šarcu zavihti na rame, Ino zdirja po Miroč-planini. Vila po verhu leti planine, Šareč dirja po sredi planine, Vile ni še viditi ne čuti. Ali šareč, ko zagleda vilo, Skače po tri kopja u višino, In po štiri dobre u napredek. Urno je dohitil šareč vilo. Ko se^fidi vila u zadergi, Švigne plaha nebu pod oblake. Al je Marko buzdovan* zavihtil, Ter mu prosti mah dal, brez bojazni. Belo vilo med pleča udari, Jo pobije na žemljico černo,
Buzdovan je, ko šestoper, nekaki kij.
In začne mahati z buzdovanam. Prevračuje s desne jo na levo, Pa jo bije s šestoperom zlatim. „Zakaj si mi, vila, Bog ubij te! Zakaj pobratima ustrelila? Daj ti bilje letemu junaku, Sicer ne odneseš glave svoje." Al ga začne vila bratimiti: „Bogom brate, kraljeviču Marko! Višnjim bogom in svetim Jovanom Oj, izpusti me v planino živo, Da naberem po Miroču bilja, Da zagasnem rane na junaku." Al je Marko milostiv za boga, Žalosten je na sercu junaškem, Vilo izpusti v planino živo. Bilje bere po planini vila, Bilje bere, gosto se oglaša: „Zdajci pridem, bogom pobratime!' Zbere vila po Miroču bilja, In zagasne rane na junaku. Lepše je Miloša carsko gerlo, Še je lepše kakor pred je bilo, In zdraveje serce u junaku, Še zdraveje, kakor pred je bilo. Vila odšla je v Miroč-planino, Odšel Marko s pobratimom svojim Odšla na Porečko sta planino, Ino Timok vodo prebrodila Na Bregovu, na selu velikem, Pa odidesta v Vidinske kraje. Al med vilami poveda vila: „Čujete li vile tovaršice? Ne strelajte po gorah junakov, Dokler se o kraljeviču Marku, In o njega bistrem šarcu sliši,
V
In o njega šestoperu zlatem. Kaj sim reva od njega terpela: Ter sim komaj živa še ostala!"
Poslovenil Podgorski.
A) NAUČNE. ODLOMEK IZ PESME
„$edem sinov."
Uvod. Ženo Mikiča, bana horvatskiga, prosi uboga mati Irojčeta za milodar. Banica, ki bila je brez otrok, ni verjela, da je mogoče mati trojčetov biti, in njo tedaj ko lažnivko odpodi. Ban za tim ide po povelji kralja Bela IV. u boj proti Tatarom (I. 1242 bitka na Grobničkem polju); žena pak mu doma porodi sedem sinov, katerih eniga poderži za od-gojenje, vse druge pak keršenci da, naj nje utopit nese. U tem pride ravno Mikič po isti cesti iz boja, in prestrašena služkinja mu obstoji vso gospeno hudobijo.
Hudobi ti se vražji prečuditi Ne more grof, ko zve se 'z zmame spet,
Nezmerno žalost, jad mu grozoviti U serce vliva tak naklep preklet;
Previdno, modro vonder ve zakrili Pravične nejevolje serd unet;
Lijo pa iz očes solze mu vroče, Ko vgleda v košu deteta spijoče.
Objema jih, na serce jih ljubavi
Očetine pritiska mož vesel; Na ščit svoj, boja vajen, jih postavi,
Ki tolkrat mu življenje je otel, Jih zagovorja kralju in deržavi,
Ki bil, kar diha, zvest ji je čas cel. Skerb perva njega zdaj je in posebno Vse kar je k ohranjenju jim potrebno.
Vonder pred ko domu se dekla verne,
Zažuga ji, de dala bo glavo, Če živi duši cerkico razgerne,
Kar zgod'lo se na poti ji je blo. Služabnike zdej žen iskat zaverne,
K' izredile bi detca mu lepo; In res, dobiti bilo jih je k sreči, Ki hotle so dojiti jih, jim streči.
Ko sinki zvestim rokam so zročeni,
Napoti zadnič se do doma Ban; De bli vprihodno tud' bi oskerbljeni, Ljubezni do dežele vsak bil vžgan, Izredili sinovi se pošteni,
Nekoli čuti oče ni zaspan: Noben dan, ura tudi dne ne mine, De na otete bi ne mislil sine.
Les — leni starši! tukej se zgledujte, Ki skerb za otročiče ni vam mar, Kot oča ta, ne žena njega slujte,
Spoznajte jih neba naj drajši dar; Ljudi in sebe samih se sramujte,
Ak manj umete kakor zverska stvar: Roditi znajo tudi oroslani, Pa mladi od njih niso poteptani.
Z veseljem, komej stopi v grad, nazvesti
Edin'ga grofu porod se sinu, Pa kar oserčje žuga mu razjesti,
Zakriva modro svetu celimu; Dramiti sprugi svoji noče vesti,
Ne v hrup spravljati tihiga domu: Očetine se radosti unema, Vesel ediniga sinu objema.

Po skerbi staršev dobrih vsi mogočji
Je mladi grof doma lepo rejen, Odraša naglo starosti otročji,
Po stanu z vsim spodobno preskerbljen, Od dne do dne modrejši kot visočji,
Umetnostih potrebnih vsih učen; Pa oča ima skerb na skrivnim vedno, De unih šest redi se tudi čedno.
Kot dvojčika, vterdvavca star'ga Rima, K' ju verči v Tibro dedov brat veli, De se življenje zagotovi njima,
Volkulja v divji goši tam doji: Šestercov svojo dojkinjo vsak ima,
Ki bolje kot njih mati zanj skerbi; Vsi rastejo očetu na veselje, Do kraja spolnjene so njega želje.
Že bliža zanj se serčno zaželjeni,
Za tovaršico njega bridki čas, Ko dopeljati zadnič jih nameni
Pred nje, strupene matere obraz. Po šegi gostje naredi grofeni,
Pripravi se s kopo, kar mika nas; Gospodo povabiti da vso slavno, In že sede krog mize vsi postavno.
Kob' trenil, ropi notri šest junakov,
Vsih kakor mladi grof opravljenih; Pod soncam gorših ni jih korenjakov, Lepih, čverstih, kot sveča zrašenih; Ban ko šest svojih vitežkih vojšakov
Plemenitašev zboru skaže jih: Lepoti čudi gostov se neznanih, Zdravico jim napiva sledinj zbranih.
Že bliža praznik koncu se obedin,—
Ban stopi vsred sinov, vprašanje da: „Kaj malopridnež tisti bil bi vredin,
Ki smert junakov tih bi slast ga bla?" „Per moji veri! kervolok poredin;"
Oglasi perva se zmed vsih gospa, „Ki tih sokolov hotel kri bi žreti, To uro smerti mogel bi umreti."
„Ta kervolok si ti! sopruga moja," Povzame mož besedo njen serdit, „Ko bla spolnila bi se volja tvoja,
Že zdavnej vsi bi mogli bli vtonit'; Pa vedi, de vsih šest grede iz boja
Je jezi tvoji vedlo mi vmaknit'; Ak vest oterpne, ni' nikol te pekla, Si sodbo sama čez-se zdaj izrekla,"
Kot Cevza nenavadni svit Semelo, Na tla njo treši besedi tih jek, Prebode, ji presune serce smelo,
Ki ni ganil ga mili detcov vek; Pričjoče vse je vživo spreletelo,
Zgleduje, čudi se, stermi vse vprek; Kako bo zgodba čudna se končala, Skerb ta jedina vse je obhajala.
J. Zemlja
S
K e r s t per Savici.
Vvod.
Valjhun, * sin Kajtimara, boj kervavi Že dolgo bije za keršansko vero, Z Avreljam Droh** se več mu v bran ne stavi; Končano nijno je in marsiktero Življenje, kri po Kraj ni, Koratani Prelita napolnila bi jezero. Gnijo po polji v bojih pokončani Trum serčni vajvodi, in njih vojšaki, Sam Čertomir se z majhnim tropam brani. Bojuje se nar mlajši med junaki Za vero staršov, lepo Bog'njo Živo*** Za Čerte, za Bogove nad oblaki. On z njimi, ki še terd'jo vero krivo Beži tje v Bohinj, v Bisterško dolino,
V	terdnjavo zidano na skalo sivo. Se dan današnji vidiš razvalino,
Ki Ajdovski se gradeč imenuje,
V	nji gledaš Certomirovo lastnino. Devetkrat ^eči množ'ca jih obsuje,
In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči ptuje; Visoke odre tamkej si napravi, Zidovje podkopuje, vrata seka; Ne polasti se njih, ki so v terdnjavi.
* Valjhun, od latinskih pisarjov Valhumis in Valdungus imenovan, je bil koroški vajvoda in poseben preganjavic nevernikov. Že njegov oča Kajtimar (Chetimarus) si je veliko perzadjal keršansko vero po Koratani in Kranji razširiti; al Slovenci so se stare vere terdo deržali, in kristjane posebno pa misjonarje preganjali. Poglej Valvazorja „Ehre des Herzog-thums Krain" 7. bukve, 2. poglavje.
Avreli, Droh (Aurelius, Drohus), dva poglavarja nevernikov. Poglej Valvazorja na mesti rečenim.
»** živa, bognja ljubezni, Slovenska Venera.
Šest mescov moči tla kervava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — Kako strašna slepota je človeka!
Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva Pertf odpreti grada terdne vrata.
Dalj Čertomir jim reve ne zakriva, Besede te tovaršam reče sbranim: „Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim, Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim;
Kdor hoče vas dočakat' temne zore, Neproste dni živet' nočem enake, Ne branim mu, al jutra čakat' more.
Z seboj povabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče; Temna je noč, in stresa grom oblake;
Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhin prostor je tje do gošave; To noč nam jo doseči je mogoče.
Nar več sveta otrokam sliši Slave, Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi Si prosti vol'jo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smert Bogovi, Manj strašna noč je v černe zemlje krili, Ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!"
Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje svoje vsak si vzame, Strahljivca v celim ni imel števili;
Al komej vrata so odperte, vname
Se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam z celo jih močjo objame.
Tud' on se je zanesel na njih spanje, Prelesti mislil je ozidje grada, In ponevedama planiti na nje.
Ko svojo moč nar bolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, de mož za možam pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, Iz hriba stermiga v doline plane, Z derečimi valovami ovije, Kar se mu zoper stavi, se ne vgane, In ne počije pred, de jez omaga; Tak verže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja pred, dokler ni zadnja sraga Kervi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim bila je vera čez vse draga. Ko zor zašije na merličov trope, Leže k' ob ajde žetvi, al pšenice Po njivah tam leže snopovja kope. Leži kristjanov več od polovice, Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam iše mlado lice Njega, ki kriv moritve je velike. —
Kerst.
Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svetla zarja Zlati z rumen'mi žarki glavo trojno Snežnikov krajnskih siv'ga poglavarja, Bohinjsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več vunanjiga viharja; Al soinov vojska pod vodo ne mine, In drugih roparjov v dnu globočine.
Al jezero, ki na njega pokrajni Stojiš, ni Čertomir! podoba tvoja? — To noč je jenjal vojske šum vunajni, Potihnil ti vihar ni v persih boja;
Le hujši se je zbudil červ nekdajni, Ak prav uči me v revah skušnja moja, Bolj grize, bolj po novi kervi vpije, Požrešniši obupa so Harpije.
Na tleh leže Slovenstva stebri stari,
V	domačih šegah vterjene postavo;
V	deželi parski Tesel * gospodari, Ječe pod težkim jarmam sini Slave,
Le ptujcam sreče svit se v Krajni žari, Ošabno nos'jo ti po konci glave, Al, de te jenja ta skeleti rana, Ne boš posnel Kantona Utikana!
Pernesla pričujoče ure teže Bi ne bila let poznih glava siva;
V	mladosti vunder terdniši so mreže, Ki v njih derži nas upa moč goljfiva, Kar, Čertomir! te na življenje veže, Se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva, Ki te vodila ni le stara vera
Tje na osredik Bleskiga jezera.
Tje na otok z valovami obdani,
V	današnjih dnevih božjo pot Marije;
V	dnu zad stoje snežnikov velikani, Polja, ki spred se sprosti lepolije, Ti kaže Bleski grad na levi strani, Na desni gričik se za gričam skrije. Dežela krajnska nima lepš'ga kraja, Ko je z okoljšno ta, podoba raja.
* Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parski vajvoda, je Valjhuna, ki so ga bili Slovenci v pervih letih vaj vodstva iz dežele spodili, z tremi trumami vojšakov nazaj perpeljal, in jim ga je zopet vsilil. Poglej Valvazorja na mesti rečenim.
Tam v časih Čertomira na otoki Podoba Boginje je stala Žive, Ki so zročeni ji mladenčov stoki, Ki so ji, ve dekleta ljubeznjive! Zročeni vaši smehi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive. Tam Bog'nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpera in zaklepa.
Hči Bogomila, lepa ko devica, Sloveča Hero je bila v Abidi, Nedolžnost vnema ji oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi, Perliznjena mladenčov govorica Je ne napihne, ji serca ne spridi. Spolnila komej je šestnajsto leto; Serce mlado ni za noben'ga vneto.
Dari opravit Bognji po navadi Pernese Čertomira lahka ladja, Od tega, kar raste per njega gradi, Od čede, žita in novine sadja, Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je nar manj nadja, Iz nje oči' v serce ljubezni strela, Plamen neogasljiv je v njemu vnela.
O blagor, blagor Čertomir! ti vneta Je deklica od tvojiga pogleda, Kak od zamaknjenja je vsa prevzeta, Kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki, roka nje ostane Zaderžana ji od moči neznane.
Naj pevec drug vam srečo popisuje, Ki celo leto je cvetla obema: Kak Čertomir osredik obiskuje, Kak oča omladi med njima dvema, Ki ni, ko meni mu veselje ptuje, Ki srečna ga ljubezen v persih vnema, Pijanost njino, ki tak hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine.
Že Čertomir je treba se ločiti, Ne slišiš kak glasno trobenta poje! Perpodil z sabo je Taljliun serditi Požigat božje veže divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejel od matere jo svoje, Te vere, ki ji deklica ta služi, Ki zdaj te z njo, ljubezen čista druži.
Kak težka, britka ura je slovesa! Stoje po licah jima kaplje vroče, Objeta sta, ko bi bila telesa En'ga, spustiti žnabel žnabla noče; Si*'z lev'ga oča, desniga očesa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost nju vtopljene, In de tolažbe za nje ni nobene.
Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ak bi, de jo doseči moč je, sodil; Al preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Krajn Valjhun perpodil. Se možu zdi, de gre le v smert kervavo, Brez de bi vero, brate osvobodil.— List pride, kak vasi in veže božje Gore; — čas, Čertomir! je vzet' orožje.
In Sel je boj bojvat brez upa zmage, In skazal se je korenine prave, Kjer suče meč, na čeli smertne srage Leže sovražnikov trupla kervave Mertvih, al izdihjočih duše drage; Tunder ne meč, ne moč gradu terdnjave Bogov ne more rešit' slavnih staršov, In ne pred smertjo ohranit' tovaršov.
Premagan per Bohinjskim sam jezeri, Stoji naslonjen na svoj meč kervavi, Z očmi valov globoki brezin meri, Strašne mu misli rojijo po glavi, Življenje misli vzet' si v slepi veri; Al nekaj mu prederzno roko vstavi,— Bila je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki speljala ga je 'z boja.
Enkrat vidit' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjiga veselja mesto; Al srččno je prestala časov silo, Al njeno mu serce še bije zvesto, Al morebit' pod hladno spi gomilo, Al premagavec mu je vzel nevesto, Al živa, al mertva je, zvedit' more, Ločiti pred se iz sveta ne more.
Znan ribič pervesla od une strani, Opomni ga, kak sam sebe pozabi, Kako povsod ga išejo kristjani, Kak z vjetimi Valjhun serditi rabi, Prijazno delj mu tam ostati brani, Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, De ga perpelje v varniši zavetje; Vda Čertomir se v to, kar ribič svetje.
In berž veslata v konec ta jezera, Kjer bistra vanj ga perbobni Savica; Ker srečen veter nji roke podpera, Čolnič leti', ko v zraki urna tica. Se ribič po sovražnikih ozera, Čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. Ker se mu zdi, de lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi.
Želi dat Čertomir mu povračilo, Al v vojski dnarji so bih' razdani; De Staroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnim kraji tovor zlata hrani, Nju poiskati da mu naročilo, In da mu perstan samo njima znani, De bo per njima storil mu resnico; — Pernesti zlata reče četertnico.
Po Bogomili prašat' mu ukaže: Al gleda svetlo sonce, je še živa, Al so obvarvale jo mokre straže, Al pred sovražniki drugej se skriva, In kod nar važniši se pot pokaže, Tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Per slapi čakal jutro bo Savice, Vesele ali žalostne novice.
Slap drugo jutro mu germi v ušesa; Junak premišlja, kak bolj spodej lena Voda razgraja, kak bregove stresa, In kak pred njo se gore ziblje stena, Kak skale podkopuje in drevesa, Kak do nebes leti' nje jeze pena! — Tak se zažene, se pozneje vstavi Mladenič, Čertomir per sebi pravi. «
Zbudi' ga 'z misel tih mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi, Spozna koj ribiča poštene lica; Neznan mož pride po stezi zeleni; Talar in stola, znaminja poklica, Povesta mu, de služi Nazareni. Po meč bi desna se bila stegnila,
V	ti priči se perkaže Bogomila.
„0 sem na serce moje Bogomila! Skerbf je konec, žalosti, nesreče, Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cveteče, Naj brije zdaj okrog viharjov sila, Naj se nebo z oblaki preobleče, Ni meni mar, kar se godi na sveti, Ak smejo srečne te roke objeti."
Iz njega rok izmakne se po časi, In blizo se na pervi kamen vsede, In v terdnim, ali vunder milim glasi Mladenču vnet'mu reče te besede: „Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede; Deb' enkrat se sklenile poti naji, Me tukaj vidiš zdaj v samotnim kraji."
„Povedat moram ti, de sim kristjana, Malikov zapustila vero krivo, De je bežala ta, k' ob sonci slana, De dal kerstit' je oča glavo sivo, Soseska je Marije službi vdana,
V	dnu jezera vtopila Bog'njo Živo. Kako peršla k resnice sim pogledi,
Moj Čertomir! v besedah kratkih zvedi:"
„ Večkrat v otoka sim samotnim kraji, Ko te je ladja nesla preč od mene, Si mislila, al bo ljubezen naji Prešla, ko val, ki veter ga zažene, Al hrepenečih sere želje nar slaji Ogasil vse bo zemlje hlad zelene, Al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubjoče serca se sklenile."
„Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti, V nevarnosti, življenje vedit' tvoje, Zaperte vse do tebe vidit' poti, Ni vedlo kam se djati serce moje, Tolažbe nisim najdla v taki zmoti. Obupala siin skorej takrat reva; Kak sim želela v noči ti svit dneva!"
„En dan sim prašat šla po vojske sreči, Al skozi se še ni sklenila z vami; Učil ljudi je mož bogaboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas vstvaril vse je Bog nar veči, Kak greh peršel na svet je po Adami, Kak se je božji sin zato včlovečil, De bi otel zarode in osrečil."
„De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, De ljubi vse ljudi, svoje otroke, De zemlja, kjer vijo viharji jezni, Je skušnje kraj, de so naš dom visoke Nebesa, de terpljenje in bolezni Z veseljam vred so dar njegove roke, De čudno k sebi vod' otroke ljube, De ne želi nobeniga pogube."
„De vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glorja njega sije brez oblaka, Oko ni vid'lo, slišale ušesa Veselja, ki izvoljene tam čaka, De sprostenim bo vsih težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka, De bodo tamkej božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili."
„Ko šla domu sim združbo najno v glavi, Me mož, ki je ta uk učil, doide; Prijazno v svoji šegi ine pozdravi, Pove, de pred je štet bil med Druide, De preobernil se je k veri pravi, . De v naše kraje oznanvat jo pride; Ker so vasi bile mu krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane."
„Doma očetu, meni razodeva, Kar prerokvali nekdaj so preroki, Kak, kar grešila sta Adam in Eva, Na križi opero kervi potoki, Popiše nama strah sodniga dneva; Vse čudeže, ki vere so poroki, Kar vedit' treba je, zloži po versti, Ker sva mu vse verjela, naju kersti."
„A1 ena skerb me je morila vedno, De ti med njimi si, ki Bog jih čerti; Večkrat sim v sanjah vid'la glavo čedno, Bledo' ležati na mertvaškim perti; Sim trepetala zate uro sledno, De bi nebes ne zgrešil v britki smerti. Mož božji mi bolno serce ozdravi, Ker, de zamore vse molitev, pravi."
„Kolikokratov sim od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: „„Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije, Ne daj v oblast sovražni ga togoti, Pred njo naj milost tvoja ga zakrije!"'' In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovarš se smerti vbranil."
„Iz spanja svoj'ga Čertomir! se zbudi, Slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, Po potih se noči temne ne trudi, Ne stavi v bran delj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, De sklenete se enkrat najni poti, Ljubezen brez ločitve de zazori Po smerti nama tam v nebeškim dvori." Čertomir.
„Kak bom povernil, Bogomila draga! Ljubezen, skerb, kar si terpela za-me? V veselji skorej mi serce omaga, Ki v njemu tvoja ga ljubezen vname, Dokler kervi ne vteče zadnja sraga, In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo, Ti gospoduj čez vero, misli, delo."
„Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili, in pšic njegovih strela, Kaj vidili kervi smo v Krajni teči, Kristjanov tvojih vse prevdari dela, In mi povej, al ni Čert nar bolj jezni Njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni ?"
Duhovni.
„Po celi zemlji vsim ljudem mir bodi! Tako so peli angeljcov glasovi
V	višavah per Mesijesa prihodi; De smo očeta eniga sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, De ljubit mor'mo se, prav' uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
Po božji volji ne, duhovni pravi."
Certomir.
„Ljubezni vere, in miru in sprave, Ne branim se je vere Bogomile, Vem, de malike, in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile,
V	njih le spošfval očetov sim postave, Al zdaj overgle so jih vojske sile.
Ak sklene me z teboj kerst, Bogomila! Kdaj bo zakona zveza me sklenila."
Bogomila. „Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride nanjo pomladanjska slana, Al v cvetji jo zapadejo snegovi; Tak mladi deklici, ki zgodna rana Serce ji gloda, vsmerti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana; Al je za majhin čas se združit vredno, De bi ločitve spet se bala vedno?"
„De bi od smerti rešil te nesrečne, In tamkej mili Bog v nebeškim raji Z menoj te, dragi! sklenil čase večne, Pustila v nemar sim želje nar slaji, Pustila v nemar dni na sveti srečne, Sim odpovedala se zvezi naji; — Je vslišana bila molitev moja. — Ne smem postati jez nevesta tvoja."
„Bogu sini večno čistost obljubila, In Jezusu, in materi Mariji; Kar doživela let bom še števila,
V	želja britkosti, v upa rajskim siji, Nobena me ne bo premogla sila, Bila de svojimu, sveta Mesiji, Nebeškiinu bi ženinu nezvesta,
Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta!" —
Duhovni reče med besede take: „Zakona sreče ta vživat' ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Prederznil v časa se sijat' rozore, Druid sim z zmoto jez slepil rojake, Ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bila bi kriva vera, Bi vdova ne bila žen marsiktera!"
„Tvoj pot je v Oglej, de položil nate Roke bo patriarh, ak duh te žene, Ko si pogubljal jih, oteti brate, Duhovniga te storil bo, ko mene.
V	deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobene, Le hitro v Oglej, tje do patriarha, De posveti te mašnika, duš varha."
Čertomir.
„Prav praviš, de ne smem jez upat' sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oča zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni, Odšla je mati komej sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit hoče me ljubezen sladka, Al, kak sladkost bila je njena kratka!"
„V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči, Junaško bili smo z Valjhunam boje, Vesele zmage dan nam ne napoči. Pomoril meč je vse tovarše moje, Beg je moj up, gojzd je moj dom pričjoči. Nespametna bila bi z mano zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza."
Bogomila.
„Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, De vgasniti jo more sreče jeza; Gorela v čistim, v večnim bo plameni, Zdaj, in ki mi odpade trupla peza;
V	zakoni vunder brani sad mi njeni Vživati z Bogam terdniši zaveza. Odkrila se bo tebi unstran groba Ljubezni moje čistost in zvestoba."
„De bodo znani božji jim obeti, Jih pojdi oznanvat v slovenske mesta; Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta,
V	nebesih čakala bom per očeti Čez majhin čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb' otete Kardela, prideš k meni v mesta svete."
Izmed oblakov sonce zdaj zašije, In mavrica na bledo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije, Nebeški zor obda obličje milo; Jok, ki v oči mu sili, komej skrije, De ni nebo nad njim se odklenilo, De je na sveti, komej si verjame, Tak Čertomira ta pogled prevzame.
Ko je minul, kar misli, de bo v sili Zlata mu treba, si od mož ga vzame; Dar ribču da, njim, ki so ga nosili, „Kar Staroslav zlata še hrani za me; Daj ga sirotam," reče Bogomili, Se bliža ji, preserčno jo objame, Molče poda desnico ji k slovesi, Solze stojijo v vsakim mu očesi.
„0 čakaj, mi dopolni prošnjo eno! Pred ko se loč'va," Bogomila pravi, „De mi v skerbeh ne bo serce vtopljeno, De ložej se britkosti v bran postavi, Pred, ko greš v Oglej čez goro zeleno, Se pričo mene odpovej zmotnjavi, Dokler te posveti' kerst, se zamudi, Yoda je blizo, in duhovni tudi.
Molče v to prošnjo Čertomir dovoli, Z duhovnim bliža slapu se Savice, Molitve svete mašnik, on z njim moli, V imeni kersti ga svete Trojice. So na kolenah, kar jih je okoli, Se od veselja svet' obraz device, Ki je bila podpora vere krive, Je odpravljala službo bog'nje Žive.
Razlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu svete pisma proste zmote vsake; Postane mašnik, v persih umerjejo Nekdajni upi; med svoje rojake Slovence gre, in dalej čez njih mejo, Do smerti tam preganja zmot oblake.— Domu je Bogomila šla k očeti, Nič več se nista vidila na sveti.—
F. Prcšern,
Zaboj, Slavoj in Ludck.
(Iz Kraljodvorskiga rokopisa.)
'Z černega lesovja gleda skala, Pa na skalo stopi silni Zaboj, Na vse strane krajine obzira; Iz vsih krajin britko žalost prejme, In zastoka s plačem golobinjim. Dolgo je tu sedel, dolgo tožil; Zadnič plane kviško, kakor jelen, Peha skozi les, les širopusti, Teka jaderno od moža k možu, K vsim junakom svoje domovine, Vsim besede kratke skrito reče, Se pokloni bogom, spet odhiti k drugim.
In minul je pervi dan, minul je drugi, In ko je za tretjim luna v noči bila, Snidejo možje se semo v les čern, Ž njimi Zaboj, jih u dol odpelje V nizek dol globokega lesovja. Stopi Zaboj najnižeje dolu, Varito glasno uzame :
„Moži bratskih sere „In iskrenih gledov! „Pojem vam najnižji z dola pesen „Gre iz serca mi, iz serca najnižjega, „Ko je v žalost utopljeno.
„Oček je šel k otcem, „Pustil v dedini otroke svoje, „Ino ljubice. In ni nikomur rekel: „Brate, ti jim po očetovski govori!
„Ino pride ptujec šiloma v dedino, „In s besedo ptujo ukazuje.
»K6 se dela v ptuji zemlji, »Tak od jutra do večera delat' „Bilo je otrokam ino ženam; „In edino družo nam imeti „Po vsi poli z Vesne do Morane.
„In iz gajev so izgnali vse kregulje; „In kakoršni bogi v ptuji zemlji, „Tacim se je klanjat zdaj, „In jim dajati darove. „Niso smeli biti v čelo se pred bogi, „Ne o mraku dajati jim jesti, »Kamor je pokladal otec kermo, „Ino hodil slavo pet bogovom; »So posekali drevesa, »Vse bogove razkrušili."
»„Oj, Zaboju! ti poješ serce k sercu, »»Pesen nam izsred gorja, kot Lumir, »»Ki je z glasom ino petjem gibal »„Višegrad in vse dežele; »»Tak ti mene in vse brate. »»Pevce dobre ljubijo bogovi, »»Poj, tebi od njih dano »„V serce proti vragom.""
Zre Zaboj na Slavojevi Plameneče glede, In unema dalje serca s petjem:
»Dva sinova, kterih glasa »Sta prehajala u možka, »Sta hodila v les, »Tamo z mečem ino kijem »Ino kopjem pesti urila, »In poskrivši tam orožje »Sta se vračala domu veselo;
„Ko ste pesti nju dorastle
„In nju uma proti vragom,
„In dorastli bratski njuni drugi;
„Vsi udarijo na vrage
„In njih serd je bil bureče nebo, —
„V dom se verne bivša blagost."
Oj skočili vsi so v dol k Zaboju, Ter ga stiskali v presilne rame, S pers na persi kladali vsi roke Modro so besede dajali k besedam. In prišla je noč do jutra, Ti pa stopijo iz dola razno, Na vse strane gredo Pri drevesih vsih iz lesa.
In minul je dan, minul je drugi, In ko se za tretjim zatemni noč, Grede Zaboj v les In za njim po lesu trume. Grede Slavoj v les In za njim po lesu trume, Vsak je imel vero vojevodu, Vsak uporno serce kralju, Vsak za kralja oster meč.
„Oj, Slavoju brate, „Tjekaj k mcidrem verhu! „Verh ta krajine obzre vse, „Tje namerimo korake! „Unkraj verha, proti ranem solncu, „Tam je temen les, „Tamo roke si podamo; „Tistod pojdi z lisjim skokom, „In jaz todi tje pohitim."
„„0j Zaboju brate, „„čemu ima se orožje naše „„Še od verha le navzeti serda? „„Koj od tukaj udrimo v kraljeve vrage
„Slavoju brate ! „Če potreti hočeš gada, »Stopi mu na glavo, „Tam je glava njega."
In razide lesoma se množtvo, Se razide v pravo v levo; Tu hiti po Zabojevem vkazu, Tam po vkazu hrabrega Slavoja Po globinah lesa k modrem verhu.
In ko peto solnce vzide, Dasta si presilne roci, Ino z lisjima očima Zreta na kraljeve voje.
„Zbrati nama mora Ludek voje „Voje vse pod eno rano. „Oj Ludeče, ti si rob nad robi kralja! „Reci svojemu trinogu, „De nam dim njegove so povelja."
In razhudil se je Ludek, Ročno skliče vojsko svojo. Podnebesje je osvita polno, Polno bleska je v osvitu solnca Iz kraljevih vojev bilo. Vsi noge v korak gotovi In pesti za meč Po besedah Ludekovih.
„0j Slavoju brate! „Todi spej ti z lisjim skokom, „Jaz jim pojdem ravno v čelo."
In udari Zaboj v čelo, kakor toča, In udari Slavoj v bok njih, kakor toča.
„Brate, ti so nam krušili boge, „Ti so nam sekavali drevesa, „In plašili iz lesov kregulje. „Zmago bodo dali nam bogovi!"
Oj udari truma z Ludekom Proti Zaboju iz množnih vragov. In udari Zaboj z bliskovitim okom
V	Ludeka. Dob meri proti dobu jezno Izrujoč iz tal se. Zaboj skoči
Pred vse trume na Ludeka.
Ludek mahne s silnim mečem,
V	ščitu kože tri preseka. In udari Zaboj s kijem, Al odskoči urni Ludek,
V	drevo kij udari,
In na voj se zverne drevo, In odšlo jih trideset je k otcem.
Razhudi se Ludek. „„Oj ti spaka, „„Ti velika potvora gadov, „„Z mečem bij se z manoj!""
In mahne Zaboj z mečem, Ščita kos odbije vragu In zasuče Ludek meč, Meč mu derkne po koženem ščitu. In unameta oba se k ranam,
Z ranami vse stešeta po sebi, S kervjo okropita vse okoli, S kervjo okrope ju moži Okolj nju v preljuti seči zmiraj.
Solnce prejde poldne, In od poldne že na pol k večera, Ali boj se ni ne tu, ne tam se vmaknul, Bije tukaj, bije tam se od Slavoja.
„Oj ti vraže, bes v te! »Čemu našo kerv ti piješ?"
In zagrabi Zaboj kij svoj, In odskoči Ludek, Vzdigne Zaboj kij visoko In po vragu verže. Kij leti — razskoči ščit se, Za ščitom razskočite se Ludekove persi. Vstraši duša težkoga se kija, In izžene dušo kij, In leti pet sežnjev v trume. —
Strah iztlači vragom krič iz gerla, Radost zadoni iz ust Zabojevih vojščakov, In zaiskri iz oči veselih.
»Bratje z zmago so nas obdarili bogi! „Trop se vas razstopi v levo, drugi v pravo „Iz vsih dolov sim spelite konje, „Naj od konj ves les razgeče."
„„Oj Zaboju brate, hrabri leve, „„Neopuščaj udriti na vrage!""
Oj odverže Zaboj ščit, V eni roci kij, meč v drugi,
Tako si prodere cesto v vrage. In je bilo vpiti, bilo teči vragom, Tres jih je podil z bojišča Strah jim krič iz gerla tlačil.
Ves od konj je razgetal les. „Berž na konje, s konji berž za vragi „Skozi vse krajine! Urni konji „Nesite za njimi v petah serd naš."
In skočili voji so na berže konje Skok na skok uderli so za vragom Mah na mah udarjajo, pihaje serd. Ginejo ravnine, gore, lesi,
V	pravo v levo vse ostane zadej.
Dere divja reka, Val za valom se vali, Pridero vsi voji skok na skok, Vse hiti čez divjo reko; Vode so požerle množtvo ptujih, Zvesto so prenesle svoje.
In po krajinah povsod u šir in šir Ljuti sokol razprostira svoja krila, In za ptiči urno leta; Zabojevi voji razdele se v šir, Vsakod dirjajo za vragi ljuto, Vsakod sečejo in stopajo jih s konji,
V	noči pod luno za njimi ljuto,
In za dne pod solncem dro za njimi ljuto, Ino zopet v temni noči In za nočjo v mračnem jutru.
Dere divja reka, Val za valom se vali,
Pridero vsi voji, skok na skok, Vse hiti čez divjp reko; Vode so požerle množtvo ptujih, Zvesto so prenesle svoje.
„Tjekaj k temnim goram »Tam dovre osveta naša!"
»»Oj Zaboju brate! „„Že nam niso daleč gore, „„In le tropič je še vragov, »„In ti milo prosijo.""
»Oj nazaj po krajinah, ti todi, „In jaz todi, pogubiti vse kraljevo!"
Veter buri po krajinah, Vojska buri po krajinah, Po krajinah v pravo v levo Vsakod s širno silo vojska, V radostnih redovih.
„Oj bratje, temni verhi! „Tam nas z zmago obdarijo bogi! „Tam veliko duš tud teka „Sem ter tje po drevji. »Ptice se boje in plahe zveri, »Sove le se ne boje jih. „K verhu tje, pogrebat mertve, „Kerme dat bogovom »Darovat obilno darov »Bogom rešiteljem, „Pet jim ljube pesmi, »In prinest orožje vbitih vragov!
Poslovenil Podgorski.
DRAMATIČRI DFX.
§. 12.
'Pravila obceiiiia.
Ako nam pesmi II. razdela pripovedavajo, kar je ali kar je bilo, nam dramatički pesmotvori kažo, kar in kako se godi.
Prava narav dramatičkiga dela je ta, da nam kaže, kakor se vse zemeljsko, vse telesno zagrezne in skrije pred nadze-meljskim, nadčlovečanskim in božjim bitju sveta. Dramatička igra nam ima kazati neko vseravnajoče bitje nadzemeljsko, in njegovo višje uredjenje naj si bo u razrušenju dokončljiviga, časniga, ali pak u vodenju človečanskih djanj, katere mu za dosegnenje in uistinenje svojih namenov služe. Taka igra nas tolaži in pomiri s nezapopadljivim vrokom (osodo), in nam da moč in stanovitnost u mraku in temi zavitih zapletk življenja.
Ako ima ti pesmotvor te sposobnosti, kdo bi se njegovoj moči odtegniti zamogel? Ko bi sam vrok ali udes, sam Bog u svojem veličanstvu do človečjega serea govoril Mertvaškiga molčanja studen Leži na celim domu duh, Ko de bi sodbe bil posluh.
Prava dramatička igra tedaj oberne naše oči k nebeškim višavam, in očisti in iztrebi serce od posvetnih, zemeljskih misli in željah. Joj njoj, ako ona tega ne stori, ker za njo nije muza nebeška strun ubrala; ona je gnusen plod nečistiga duha, ko se vidi na večem delu Kotzebuovih veselih igra, in tudi še na onoj, ki njo poslovenjeno imamo.
Ako dramatička igra to doseči hoče, nam mora predstavljati ljudi in to delajoče alj u činu. čin je tedaj njen predmet. Za čin pak je treba odloke, ali odločenja, t. j. žive in stalne volje, gdekaj začeti in do konca izpeljati. Taka volja pak nije u vsakem človeku, in kdor njo ima, se mu pravi, da ima značaj ali charakter. Za čin je tedaj treba zna čajnih osob. —
Vsaka značajna osoba si ustanovi nek cilj svojega djanja, svojega življenja; alj ko se trudi ga doseči, mu mnogokrat na proti stopijo zaderžki in napote, ki ga od njega nazaj derže, ki ga motijo. Leti zaderžki so včasi u samem takem človeku, sveta dolžnost mu ukaže to ali uno, hasek ali pak strast serčna ga mika drugam; včasi pak so zvun njega, .naj si bo u drugih osobah, ali u okolnostih, ali u slučaju slepem,— in revež se trudi napoto razmetati, svojo strast nadvladati in premagati, njemu je dolžnost svetejša od dobička, in od veselja zemelj-skiga; in ako vseh teh zaderžkov ne prevlada, se raji vseh zemeljskih veselic znebi, kakor da bi se nestalno vernil iz poti, ki pelja do cilja zaželjeniga. To je človek u borbi proti vroku. — Siromaško Jovano nažene dušna volja, da reši domovino od ptujega nasilnika; in te volje se derži do poslednje sapice; vse napote ona nadvlada, alj hudobnim mislim ljudi se ne vda, ni ti ljubečega serca mehko vabljivi glas, ni ti sveta sramotenje, niti samega očeta mile prošnje in clo prekletje niso ganule nepremakljive duše, dokler bilo je doveršeno, kar njoj je njeni duh naložil.
Dramatička igra tedaj nije kaj drugiga, ko borba duševne, vestne moči proti svojim znotrajnim in zvunajnim protiv-nikom. Temu pak se ne prilože osobe vsagdajne, osobe brez velike samostalnosti, isto tako zaderžki ne smejo biti vsakdajni, ker se pesnički duh švigniti ima čez vsakdajnost, in ker je za tako borbo treba gorostasnih, visokomislečih osob. In ako je za namero te pesmi potrebno, da se tudi osobe drugih lastnosti, hudobneži, mehkuži i. t. d. upleto u čin, nje pesnik bi rekel z žari pesničtva razsvetli; gerdobe se lira boji.
Edinost teh pesmi se najde ravno u lem, ko u junačkih pesmah, poglej tedaj tam.
Glavni deli vsaki ga takiga čina so: odloka, znpletenje in razplelenje zaderžkov. Tedaj se tudi dramatičke igre veči del razdele u tri čine ali nkte. Cin, djanje ali akt namreč je za— popadek za sebe obstoječih in med seboj zvezanih omejašenih dogodb; po naravi celiga čina se tedaj včasi tudi lahko uveč takihrazdelov razredi; alj več od petih nije navadno. Na tem razdeljenju čina dramatičkiga je utemeljena tudi trilogija starih Gerkov, u kateroj je za vsakiga treh glavnih delov, namreč: za odloko, zapletenje in razpletenje, posebna cela igra.
Za vsak velik čin je treba več ljudi; ako njih pak je več, je razgovor medsobni med njimi; kakor bi nam tudi drugači vsaka čineča osoba svoje misli priobčila, ker nam njih pesnik sam ne pripovedava? Tedaj je za dramatičko igro razgovor neobhodno potreben.
§. 13.
Razdcljonje tega razdela.
Leto pesničtvo se razdeli u dva poglavitna dela, u igro žalostno in veselo, ali u tragedijo (tQaya8lu kozja pesem, ker se je za tako pesem u pervih časih kozel na dar daval) in u komedijo (xra/icpSla pevanje pri veselih družbah, veselica).
1. Žalostna je posebno igra, od katere se je gori govorilo, ona nam kaže utonenje in uničenje zemeljskiga, da se nam nebeški, božji del človeka t. j. duševna moč tim svetlije prikaže. Žalost nas zauzeme, ako vidimo, kakor se naš brat, človek in to človek višje vrednosti, višje cene z vsemi ne-prilikami, s celim svetom boriti ima; alj se nam serce tudi čudovito zdigne, kadar vidimo visoko njegovo in nepremakljivo voljo, ki se raji sveta ko doslednosti (Consequenz) in nastop-ljene ceste znebi. — Od tod izvira žalostne igre čudovita vlast čez vsakiga človeka; rahla žalost, ki mu serce polni, je olepšana in uzdignjena po nebeskosladkem čutjenju: Človečja volja je več ko vsi zaderžki, vse napote, ki mu pot zalagajo. — Iz tega ti se tudi kaže, zakaj se ta igra lahkomislečim in ljudem
M
slabe volje manje dopade, kakor ljudem globokomislečim in ki so stalne terdejše volje.
Za ti namen pak glavna osoba nije brez vse pege ali mane, ker bi sicer gledavca nezadovoljnost in jeza, ni pak miloserdje ali usmiljenje zauzela. Tako tudi ne sme biti človek brez višje vrednosti, ker bi sicer usmiljenje za njega ne-rnogočno bilo, — čisti angeli in vragovi ali čerti niso za ka-sališne deske.
Stari Gerki so u igri sami kazali, čemur služi in kar namenjava žalostna igra; oni so namreč imeli še hor ali zbor ljudi, ki so bili zmiram nazočni pri vseh djanjah glavne osobe. Prav za prav je ti zbor pomenil narod ali ljudstvo, ki vidi in presodjiva vse njene djanja; on je bil glas človečstva, glas božji, ki njo hvali, gde stori kaj hvale vredniga, in njo krega in kori, gde drugači postopa; on njoj je kazal miloserčnost, gde njoj je težko bilo, da nji dušo ukrepi za dalje.—U starih Gerkih, gde je političko stanje vse drugači bilo, ko današnji dan, in gde bil je za tega voljo tudi kazališni hram drugači, bilo je to vse lepo in po redi, za naše čase pak nije več.
2. Žalostna igra hodi, bi rekel, po grobišah, vesela igra pak po veseli loki, po prijazni poljani, ki ima samo gdegde kakšo pego. Vesela je namreč igra dramatička, ki nam kaže iz domačega in vsakdanjega- življenja smešne djanja.
Kaj pak je smešno? Pege človečje čudorednosti ali moralnosti ne so nigdar smešne; joj človeku, kise čeznje lahko smeje. Tedaj so le reči razuma smeha vredne; p. skopec bi rad knjigo bral; žal mu pak je svečo kupiti, tedaj zleze na svečnjak ulični; to še je smešno; ako bi pak denarje ukrasti hotel, bi že zašel u čudorednost, in niše se ne bo smejal.
Od kod pak pride leti smeh? Vsaki človek se samemu sebi dober in brez velikih peg zdi; kadar tedaj vidi na drugem pege, se mu smešne zdijo, ker clo pozabi, da ima na drugih stranih svoje.
Alj tudi leti smeh nije brez višje cene; ako nas žalostna igra uzdigne iz nizkiga praha po čutjenju, da je človečji duh veči od vseh napot, veči od samega vroka, nas uzdigne tudi
vesela igra čez vsakdajnost s tira, ker pege našega družtve-niga življenja občem smehu predstavlja, tako da se človek potler sam tega slidi in sramuje. Po takem vesela igra ne je,, ko neki misle, tratenje časa, norčija brez vsega dobriga; ampak ona je prava učilnica človečje modrosti, ki nas u lepi in ugodni ali prijetni obleki uči, kar je lepo, kar je po redi.
Iz vsega tega se lahko vidi, da bo predmet za veselo igro z časom zmiram redkejši, za žalostno pak bo ga vedno več, ker se človečja narav, človečji duh dan za dan ne po-hujšava, kakor nam vedno kričijo neki černogledi, ampak še le izobrazuje in mogočni popolnomosti človečji zmiram približava, tako da se tedaj smešne strani skrivajo, in da se vse-več in več stalnih in doslednih značajev znajde.
Tukaj še se ima spomeniti opera ali igrokaz z muzikdr gde se tedaj večidel ali pak clo od kraja do konca peje. Naj-glavnije pravilo pri operah je, da ne sme ne muzika nad pes-ničtvom, ne leto nad muziko stati, ampak obe morate spored biti; alj dozdaj še je clo malo takih oper; večidel, in največ pri Talijanih nadvlada muzika tako nad pesničtvu, da je leto clo služkinja muzike. — Kar se tiče Slavjanov, so Rusi se u operah največ zglasili, ko p. glasoviti Glinka, Verstovski, Kavos.
S- 14.
Dramatika u Slavjanili.
Leto pesničtvo, najvišje stablo naučnih pesmotvorov se po tem naravno najde samo u najizobraženijih narodih. Nas Slavjane je višja volja postavila za mejaše izhodne Europe proti aziatskoj sirovosti; neprenehama so zapad branili naši očaki proti tim sosedom, naj nje imenuješ Obare, Mongole alj; Turke in še druge sosede, in za izobraživanje tedaj zato in še zavoljo drugih uzrokov nije bilo časa. Med tem pak so zapadni europejski narodi se dušno razvijali in švignili do velike izobraženosti; jeli njim tedaj dostoji, nizko stanje izobraženosti našega naroda nam očitati?—K temu še gre, da Slav-
jan nije nigdar bil za mestjansko življenje; malo da ni povsod po mestah slavjanskili krajev so se ptuji narodi naselili; zibelka višjega izobraženja pak so mesta; gde tedaj nije mest narodnih, tam tudi ni je, in ne bo dramatičkiga življenja. — Tedaj bi dramatike, ki bi se Shakespearu, Šileru, Giithe-u, Calderonu primeriti mogli, pri Slavjanih zastonj iskal; vender se najde posebno u novijih časih mnogo lepiga u vseh slavjanskih na-rečjah. Slavjansko kazati še (Theater) u Dubrovniku se je med vsemi slavjanskimi najprije začelo, že Davorin Daržic in Zla-tarič (umeri 1.1608) sta pisala za kazališe. Posebno pak Ivan Gundulič (umeri 1. 1638), in najplodnejši dram. pisatelj Junio Palmotič (umeri 1. 1657); za njima Ivan Gundulič mlajši; alj vse lete dramatičke dela so več ali manje u duhu votlim, ki je bil u celem srednjem veku. Boljše dela so iz novijega roka (^Jetiobe); na kratko spomeniti so posebno Dra. Demetra in Kukuljeviča, po tem Milutinoviča (njegov Miloš Obilic desi-ravno ni brez jezičnih in drugih peg, je po mojih mislih najboljše dramatičko delo Jugoslavjanov). Mi Slovenci pak utem ne imamo nič lastniga; Linhart je močno lepo „Figaro" poslovenil pod imenom „Matiček se ženi" ; škoda za tako versten in po pravici slovenski jezik, da se na taki nevaljanosti gubi. U najnovijem času so u Ljubljani začeli slovenski igrati, kar je za izobražen narod clo potrebno. U katerem narodu ne je narodniga kazališa, tam se ljudje obernejo k drugim narodom.
PRISEGA KOROŠKIGA VOJVODA
na kamenitim prestolu pod Ivarnutogradom (Karnburgom).*
Kmet
(na prestolu sedeč.)
Kdo je tisti, ki se veličastno Bliža nam? Zastave ga obdajo, Borno sukno scer ima in klobuk Kmečki, v rokah palca je pastirska. Vol koraka čern pred njim in kljusa Medla; zadi pak na hitrih konjih Vitezov jezdari svetla truma. Meči in čelade blisketajo, Bramba pers oklopi so železni. Konji rezgetajo, ker se zlato Suho na njih bliska.
Poročnik (Herold).
Stari oče T
Bliža nam se vojvod Gorotanski.
Kmet.
Vojvod Gorotanski? knez dežele? Jaz sim skale knez, na moji njivi Skala ta stoji, jaz oče svojih Sim otrok, in lastna mi je hiša;
* Ti kameniti prestol je stal pod Kamutogradsko eerkvo proti izhodu na polji; alj pred nekimi letami so ga za cerkevjo proti zapadu postavili.
•loan Bogomir Herder leto povest v svojih „$timnurt ji« Dolkcr iu £ui>«n" pod naslovam „i>er /fir|Unfitin" popeva, in jo nemškim pravli-cam prišteje, — Kes je, de so se posledne tri stoletja, prej de se je per-sega opustila, nemški vojvodi po nemško zarotili, in (le je persega tudi nemškim in ponemčanim Korošcom veljala. De je pak izvirno slovenska bila, in še le po oblasti nemških vojvodov in po razvadi nemška postala, to dogodivšina in slovenski napis na kamenitim prestolu Gosposvetskiga polja očitno kaže.
Knez sim kruha, ki ga z silnim trudain, Z potam na obrazu si perdelam.— Alj je za deželo skerben oče ? Alj pravičen sodnik? varje blagost In svobodo svojih deželanov? Ima sveti veri, alj jo brani? Brani pravdo vdove?*
Poročnik.
Branil bode. Kmet.
Alj mu serce krepko je in milo, De za blagostanje svojga ljudstva Vbog ostane, kakor zdaj se kaže? De pravico svojga roda branit Tudi siromaštva ne boji se ? De od kljuse piedle se živeti, In od vola černiga zamore, Z malim zadovoljen?
Poročnik.
Amen. Bode. Kmet.
Naj izkaže svojo taj pravico; Kako leto skalo si prisvoji, K' je zdaj moja.
Knez. Šestdeset beličev Srebra dam ti, in oba živinca, Sukno svojo, klobuk in opanke, Hiša, njiva tvoja je brez davkov.
Kmet.
Mož beseda! bodi skala odzdaj Sodni sedež in vladarski prestol!
Slovenski napis na kamenitim vojvodskim prestolu na Gosposvet-skim polju (Zollfeld), ker je vojvod najeme delil, in ker mu je narod persegel.
Novi knez pravičen bodi sodnik! Prisvojuj z dobroto, nikdar z silo Kar ti neobhodno je potreba.
Poročnik. Glava roda! stopi zdaj na prestol, Dvigni meč in mahni ž njim prot sevru, Jugu, prot izhodu in zapadu, De naroda, ki krog tebe zbran je, Ki stanuje na Slovenski zemlji, Bramba, var in oče skerben biti, .	"
Sveti vebi vedno zvest ostati, De sirot in vdov pravico branit Zdaj obljubiš, ka<Jer od izhoda Od zapada, od severa, juga K tebi zaupljivo perhitijo. Mahni z mečem taj, in se zaroti!
Knez.
Zarotim se Bogu Vsevedočim In pod milim nebam mahnem z mečem, Prot izhjdu, prot zapadu, sevru, Proti jugu, krog in krog v deželi Bramba, var in oče svojim ljudstvu Biti, zvest ostati sveti veri Pravdo branit vdove zdaj obljubim; Srotam pomagati, če hitijo K men od vsih strani, jaz knez in skala Biti hočem ljudstvu Gorotanskem. Za resnico se na to zarotim, Tak mi Bog pomaga!
Nabod.
Amen, oče!
Po prisegi peljejo noviga vojvoda v bližno Karnutograd-sko cerkev svetiga Petra, kjer se je velika meša z „Boga hvalimo" pela. Po meši se vojvod z vojvodsko obleko obleče, in z vitezami in drugimi žlahtniki k obedi sede. Po obedi so
sc vojvod in množina ljudstva k vojvodskim prestolu na Go-sposvetskim polju, ki je z železarn ograjen, in ker se še dan današnji na kamnah zgorej naznamvani napis bere, podali. Tukaj se je vojvod na novic zarotil, de deželno pravico in svobodo varovati hoče, in potem je prisego od žlahtnikov in ljudstva prejel. Slednič je vojvod na sedežu proti jutru, Goriški grof pak, ker je bil naslednik koroškiga vojvoda, na sedežu proti večeru najeme (£ef)ett) razdelil. — Ta persega je bila od starodavnih časov do dvanajstiga stoletja v slovenskim jeziku, in še le po tem so se nemški vojvodi po nemško pri-segovati začeli. Posledna vojvoda, ki sta se persegla, sta bila iz habsburške rodovine Vilhelm Prijazni leta 1395, in Ernst Železni leta 1414. Za njima ni nobeden vojvod več sedel na kamenitim Gorotanskim prestolu.	Kelič.
ODLOMEK IZ TRAGEDIJE
D271CA OHLEAHSKA.
Spisal Miroslav Šiler. Predigra.
Deželski kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere božje, na levi hrast visok.
Pervi nastop.
Tibo d'Ark. Tri hčere njegove. Trije mladi ovčarji, njih snubci.
Tibo d'Ark. Sosedje dragi! dans Francozi smo, Slobodni kmetje še, in stare zemlje Očetain nekdaj lastne gospodarji; Bog ve, kdo jutro nam zapoveduje. Zakaj povsod bandera premagljive Prostira Angličan; njegovi konji Razphavajo francozko polje cvetno. Pariz ga je dobitnika spoznal
In s krono staro Dagobertovo Ovenčal roda tujiga mladiko. Po lastnih mora bloditi deržavah Bežljiv, obropan, naših kraljev sin; Nasprot stoji v sovražnih trumah njemu Nar bližnji stric in pervi per; njegova Brezdušna mati clo jih napeljuje. Vasi gore in mesta krog. Viharno Požiga, podertije dim se bliža Dolinam tim pokojno še živečim. — Tedaj sosedje, dans ko še zamorem, Sim hčere preskerbeti v bogu sklenil; Potreba šibki ženski varha je V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta Pomaga vsako breme dvignuti.
(Pervimu ovčarju:) Etjen! vi snubite Marjeto mojo; Sosedno njive skup leže, enacih So serca želj — To vterdi dober zakon! (drugimu:)
Vi tiho ste, o Klod Mari? Sramljivo Luiza moja v tla oči pobesi? Kaj bom razderal, kar je zvezal Bog, Ker nimate se z blagam ponositi? Kdo ima blaga zdaj? Pohištvo, skedenj Sta vraga bližnjiga alj ognja rop — Le zveste persi moža verliga So bran krepak viharju tacih časov.
Luiza.
Moj oče!
Klod Mari. Draga moja!
Luiza (Jovano objemši).
Ljuba sestra! Tibo d'Ark. Njiv trideset oranja vsaki dam
S pristavo hišo, s čedo dvor — in kakor Je mene, tak vas blagodari Bog!
Merjeta (Jovano objemši). Očeta razveseli, daj! Nej sklene Današnji dan zakone srečne tri!
Tibo d'Akk. Vse zdaj omislite! Želim de jutro Poroko z nami cela vas praznuje.
(Ramo v rami odideta oba para.)
Drugi nastop.
Tibo d'Ahk. Jovana. Remon.
Tibo d'Abk. Jovana, tvoje sestri, glej! ste vdane, Ste srečne, moje starosti veselje; Nar mlajši ti — si skerb in žalost za me. Rejion.
Kaj moti vas? Zakaj jo kregate?
Tibo d'Ark. Glej, verli ti mladenč, nar pridniši, Doline naše krog in krog nar jakši, Ti je namenil serce svoje zvesto, In snubi te, že teče tretja jesen, S ponižnim' željami, s preserčnim trudam Ledena, ojstra se ogibaš, In tako tudi druge vse ovčarje, Mladenče vse ostrašiš in odženeš. Ti si v obilnosti cvetečih let, Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas, Razširjeno života tvoga cvetje; Alj de bi cvetlica ljubezni mile Iz njega vdarla ino v persih tvojih Rodila zlati sad, zastonj le čakam. Oj, po nikakim to mi ne dopade, Natore zmoto to pomeni težko!
Mi ne dopade serce, ko ledeno In ojstro se zapre ob letih čuta.
Remon.
Ne dalej, oče d'Ark! Po njenim bodi! Ljubezen moje pametne Jovane Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška, . Le sčasama -zori enaki sad. Zdaj rada Še prebiva na višavah, Iz slobodne dobrave preseliti Pod nizko, mračno streho se boji, Kjer stiskata človeka skerb in tuga. Iz dola gledam, s tihim jo zavetjem Velikokrat, ko na visocih tratah Telesa žlahtniga v kardelu čede Stoji visokoravna, in poglede bistre Pobeša na sirotne kraje zemske; Tu viditi prikazen višji menim, In druzih časov stvar jo v sercu cenim.
Tibo D'ARK. To ravno je moj strah, to žalost moja! Veselih družb se sesternih ogiba, Samotne hribe iše, zapusti Pred petelinskim petjem postijo svojo, Ob uri groze, ko zaupno človek Človeku se pridruži, splazi se V okrožje temno polnoči samotne, Kot siva sova v zapušene kraje, Se samši vstopi na razpotje križno, In nagovarja sapo pustih berdov. Zakaj si to izvoli vedno mesto, In goni čedo svojo ravno sem? Zamišljeno jo vidim cele ure Sedeti pod druidskim dobam tam, Kateriga se srečni vsak ogiba. To je nevaren kraj; hudoben duh Stanuje ob drevesu tim od nekdaj,
Od krivoverstva starodavnih časov. Možaki stari te soseske grozne Pripovedavajo o njemu zgodbe. Neznanih glasov čuden hrup in šum Se sliši sploh iz temnih vej njegovih; Jez sam enkrat večerne pozne ure Po potu mim grede sim tukaj vidil Sedeti dolgo grozovitno ženo. Iz gub debelih beliga obleka Mi je nasprot molela suho roko, Ko de bi klicala. Jez urno mimo Hitel sim Bogu dušo izročivši.
Remon
(na sveto podobo v kapeli kazaje).
Podobe svete blagodarna bliža,
Nebeški mir okolj prebivajoč
Sem vodi vašo hčer, ne moč peklenska.
Tibo d'Ark. Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah V obrazih bridkih, brez pomembe ni. Sedeti v Remi sim jo trikrat vidil Na zlatnimu prestolu naših kraljev, Sedmerozvezden diadem blišeč Na njeni glavi, v rokah njenih česlo, Iz kiga tri so bele lilje klile, In jez nje oče, s.estri nje obedve, Starosti vsi in knezi, višji škofr, Ter kralj clo sam, smo se ji vklanjali. Od kod svitlost mi pride taka v hišo ? Pomemba to je pada strašniga! Svarivne sanje take pripodobno Razkrijejo mi prazne želje njene. Sram njene nižnosti jo je, ker Bog Ji život je obdal z lepoto mnogo, Prižgal ji v jasni glavi bister um, Čez tovaršice vidno jo povikšal,
Zato redi napuh pregrešno v sercu. Napuh pa bil je angelam poguba, In za-nj peklenski duh človeka zgrabi. Remon.
Kdo od pobožne vaše hčere je Ponižniši? Ne služi ona vedno Z veseljem rada staršim, sestrama? Nar imenitniši obdarovana Pa tiho in pohlevno na-se vzame Nar hujši opravila vboge dekle, In čudno pod rokama njenim množi Se vam očitno Č6d in njiv bogastvo; Na vsimu, kar stori, prebiva vidno Nerazumljiva, preobilna sreča.
Tibo d'Ark. Nerazumljiva sreča, res je! Groza O ti obilnosti mi ude stresa. Ne več o tim. Molčim. Molčati hočem. Kaj bom černil predrago dete lastno? Jez dru.ziga ne morem ko svariti In za-njo moliti. Svariti pa Jo moram — Dreva tega se ogibaj! Ne bodi sama, korenin ne kopaj O polnoči, pijač ne mešaj, in Ne risaj čerk na križnim potu v prah! Hudobne duhe zbuditi je lahko, Pod zagrinalam tanjkim čakajo, In planejo na klic iz tmine urno. Ne bodi sama, — Gospodarja clo Nebes se je v pušavi satan lotil.
Tretji nastop.
Bbrtran s čelado (jekleno vojaško kapo). Tibo d'Aiik. Remon. Jovana.
Remon.
Molčite! Bertran gre — iz mesta pride. Poglejte kaj prinese!
Bertran.
Vaj je groza, Se čudita orodju mojih rok Neznanimu?
Tibo d'Ark. In res se čudiva. Od kod je to? Zakaj prinesete To hudo znamnje v naše mirne kraje ? (Jovana v prejšnjih nastopih tiho in brez detežnosti na strani stavši se
približa.)
Bertran.
Sam komaj vem povedati kak ta Merčes mi v roke pride. Železnino Kupoval sim na somnu Vokulerskim; Velika gnječa bila je; beguni Iz Orleana ravno prišli bili Z novicami o vojski malopridnim'; Ostrašeno je ljudstvo skup derhtelo, In ko si prostor rijem po tesnobi Rujava me ciganka naglo vstavi S čelado to, in ojstro me pogleda Rekoč: Tovarš! čelado išete, Vem de jo išete: le urno, nate! Pustim jo dober kup. Tu! primite! — Ponudite vojšakam jo, ji rečem, Jez kmet sim prost, mi treba ni čelade. — Alj ona ne odjenja in pristavi: De bi čelade treba mu ne bilo, Ne more nihče reči. Krov jeklen * ' Je glavi več kot hiša zidana. — Po vsih me tak preganja ulicah,
Jez se je branim, ona jo ponuja. Potem ker lepa, svitla, vredna glave Kneževske se mi zdi, jo primem zadnji In ko jo tak dvome po rokah sučem, Pomembo zgodbe čudne premišljujem, Mi zgine baba. Kakor trenil bi, Naprej odrine jo valovje ljudstva, Čelada pak ostane v rokah mojih.
Jovana
(željno in hitro čelado prime).
Sem dajte jo!
Bertran. Orodje tako! čimu ! To ni diviški glavi vene in kinč.
Jovana (mu jo vzame). Za mene dana, moja je čelada.
Tibo d'Ark. Kaj nek ji v glavo pade?
Remon.
Dovolite!
Spodobi se ji res ta kinč vojaški, Ker možko serce bije v persih njenih. Se. spomnite, kak risovolka je Premagala, zverino strašno, grozo Pastirjev vsih, in naših čed žeruha. Divica oroslanska čisto sama Se je borila z njim, mu jagne vzela, . Ko že davil ga je v kervavim žrelu. Čelada ta zna kriti slavne glave, Od njene vredniši ne more kriti.
Tibo d'Ark (Bertrasu). Povejte nam nesreče nove vojsk; Kaj govorili so beguni?
Bertran. Bog
Deržave vsmili se, pomagaj kralju!
Tcpcni v dveh velicih bitvali smo. Francozke zemlje sred stoji sovražnik, Zgubljena je dežela do Loare. Zdaj združil celo moč je, vse armade, In orleansko mesto z njim obsul je.
Tibo d'Ark. Bog varuj kralja!
Bertran.
Skupej znesli so Iz krajev vsih strelaštva neizmerno; In kakor letne ure temni roji Bučel ulnjaka panj osipajo, v In kakor iz višave černa megla Kobilic padši zemljo krog in krog Pokrije z neprevidnim mergoljenjem, Tak je strašan oblak narodov bojnih Izlil se na poljane orleanske, In od jezikov tujih čudne zmesi Hrumi nerazumljivo krog ležiše. Zakaj, vojšake svoje siloviti Burgun, deržavovladni, tudi sem Pripeljal je, Anonce, Lutičane, Iz Luksenburga, Namurčane hrabre, In srečniga Brabanta prebivavce, Bogate Genetane — V žametu In svili bahajoče — ter Pomorce, Kili mesta snažno rasejo iz morja, Holendarje umetne čedomolzce. In Utrečane, Brize clo zahodne Ki v sever gledajo — Vsi ti, sledeči Burgunu ojstrovladajočimu So združeni v razbitje Orleana.
Tibo d'Ark. O žalostna nesrečna svada ta, Ki meč francozki drega v drob francozki!
Bertran. Kraljica stara tudi, Izabd, Prevzetna parska kneginja v jeklenim Jezdari oblačilu po ležišu, Z besedami strupenim' jezo zbada In serd narodov proti sinu svojim', Ki ga nosila je pod lastnim sercam.
Tibo d'Ark. Prekleta bodi! Kakor Jezabelo Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo!
Bertran. Prestrašili Salsburi, serditi ris, Divjaški stenolom, osedbo viža, Z njim brat ledna hrabri Lionel, In Talbot grozni, ki z morivnim mečem Kardela v bitvah kupama kosi'. Poguma loterskiga zarotili So se, oskruniti divice naše, Kar nosi meč pa z mečem pokončati. Sozidali so straže štir visoke Čez mesto, v zrak moleče; Salsburi Na njih s pogledam morželječim pazi, In šteje urne potnike po cestah; Sto liber težkih krogel neštevilno So vergli v mesto že; razrušene Ležijo cerkve, noterdamski turn Kraljevi slavno svojo glavo vklanja. Podkope s praham strelnim so nasuli, Trepeče mesto na oboku brezdna Peklenskiga stoji', de zdaj in zdaj Se gromopočno vnelo bo, si svesto. (Jovana željno poslušaje si dene čelado na glavo).
Tibo d'Ark. Kje pa vojaki hrabri bili so, Sentrelj, Lahir, in Francje skit krepak, Bastar junakoserčni, de sovražnik
Tak dalječ je prisilil brez overka? Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take, Deržavnih muk, njegovih mest posipa? Bertran.
V Šinonu zdaj stanuje z dvoram svojim; Vojšakov manjka, stati v bran ni moč. Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga, Ko bleda groza trume vse mertudi? Strah neki, kakor od Boga poslan, Je clo nar serčniših pogum omamil. Zastonj se klic kneževski oznanuje, Kot ovce plašno skup se stiskajo, Kjer zahrumi tulenje volčje votlo. Tak pozabivši stare svoje slave Beži Francoz v ozidje varnih gradov. En vitez samo, slišim govoriti, Je združil nekaj maliga vojšakov, Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža.
JoVANA (naglo:) Kak se imenuje vitez?
Bertran. Bodrikur.
Pa težko vhitel bo sovražniku,' Ki z dvema vojskama ga nasleduje.
Jovana.
Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.
Bertran. Od Vokulera komaj dan hoda.
Tibo d'Ark. Kaj tebi mar, deklina? Po rečeh Ti greš, ki tebi ne spodobijo se!
Bertran.
Zatorej ker sovražnik premočan je, In kralj braniti več nas ne zamore, Jedinoglasno v Vokuleru so Sklenili v^ati se Burgunu. Jarma
Tak tujiga ne nosimo — ostanši V zarodu svojih kraljev — morde tudi Pod staro krono pridemo nazaj, če spet se vmirite Burgun in Francja.
Jovana (nadušena). S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno! Rešitel bliža, .spravlja se na boj. Pod Orleanam vragu sreča zgine, Dognana mera, zrel za žetvo je. Divica prišla z ojstrim serpam bode, Ošabnosti bo setvo pokosila, Bo stergala njegovo čast iz neba, Ko je visoko zvezdam jo pridružil. -Ne bojte se! Ne begati! Ker, preden Rež rumenila, luna polna bode, Ni konja več britanskiga, de pil bi Iz bistrih vod Loare ponosite.
Bertran. Ah, čudeži se ne godijo več!
Jovana.
Se še godijo — Bela golobica
Letela bode, z orloserdam zgrabla
Te jastrobe Francozko tergajoče,
Razdjala v nič prevzetniga Burgunar
Deržave izdajavca, Talbota,
Storočniga nebes naskakovavca,
Zasramovavca vere Salsburija,
In te otokarje nesramne vse
Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vižal bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepečo je izvolil,
Bo razodel se po divici šibki,
Ker on je Bog, on sam je vse premožen !
Tibo d'Ark. Duh kaki nek obsedel je deklino!
Remon.
čelada vnema ji pogum junaški. Poglejte! Bliskajo se ji oči, Kot dvojni plam se lici svetite!
JoVANA.
De slavna ta deržava padla bi? Nar krasniši, kar večno sonce jih Obsije, raj dežel, katero Bog Kot jedro lastniga očesa ljubi, De ta nosila bi verige tujca? — Tu spodletela je paganam sila, Tu pervi križ je stal, svetiše pervo, Tu prah počiva svet'ga Ludovika, Od les otet je bil Jeruzalem!
BERTRAN (osupnjen).
Jo slišite? Od kod ji pride tako Visoko razodetje? — Oče d'Ark! Bog čudnovitno res vam dal je hčer! Jovana.
De mi bi ne imeli kraljev svojih, Ne prirojenih gospodarjev lastnih? De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil, Ki sveti plug in pašnik ohranuje, Pustote preobrača v njive plodne, Ki sužniga oprosti, mesta stavi Prijazno krog prestola svojiga, Ki slabimu pomaga, hudim žuga, Ki sam nar veči ne pozna zavida, Ki človek je in angelj milosti Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež, Zlatovja bleskajoč, je zapušenim Zavetje varno, moč in milost se Na njemu družite, zločin se trese, Pravičen bliža se zaupno ino V njegovi senci z levam se igra. Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu
Prededov svete ne počivajo Kosti v deželi, alj jo ljubil bo? Ki živil mlad z mladenči našim' ni, In nam ne zna po naše govoriti, Alj more oče svojim sinam biti?
Tibo d'Ark. Bog vari kralja in francozko zemljo! Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem Pečati se, ne konja bojniga Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho Nam koga dala zinaga bo za kralja: Sej sreča bojna je osoda božja, Naš gospodar, ki krono dene si Na glavo v Remi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Vsak premisli, kar ga tiče!: Nej se prepirajo visoke glave Za zemlje last, za krone in deržave; Razrušenje občinsko nas ne straši, Stoje nam krepko pod in gojzdi naši. Nej ognja žar popali nam stališe, Sovražni konj nej žito potepta, Prihodna pomlad novo cvetje da,. In dvignejo se urno nove hiše.
(Vsi odidejo tazun Jovane.)
Četerti nastop.
JOVANA (sama). Obvari Bog vas, hribi ljubeznivi! Dolin cveteč, prijazno tihi raj! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi! Slovo Jovana vzame vekomaj. Jovana gre, — ozir še jeden zadnji, Zelene trate vam! Bog živi vas! In tebe drevje, vas, studenci hladni, In tebe jek, doline sladki glas,
Ki zvesto se z napevam pesmi snide; Jovana gre, in nikdar več ne pride!
Zapustim vas na vedno večne čase, O mesta moje tihe radosti! Razkropite po berdih jagneta se, Pastirja zdaj in varha več vam ni! Že desna moja drugo čedo pase, -Kjer na kervavim polju boj gromi; Od zgorej dano mi je to povelje, Ne tirajo me prazne svetne želje.
Ki Mojzu na Horebovi višavi, V gorečim germu prikazaje se, Stopiti jak pred Faraona pravi; Ki Davida nekdaj, pastirja še, Zmagljivo nad sovražnika postavi; Ki milost zmir pastirju skazal je, Mi reče tak iz drevniga veršiča: „Ti moje boš na zemlji slave priča!"
„Boš ude si z oklepi oko vala, Pokrila z jeklam rahlo nedro si, Ljubezni možki nikdar serca vdala Pregrešnih želj posvetno sladnosti, Nevesta nikdar pred oltarjem stala, Na persih se ti dete ne redi, Obdati pak ti hočem svitlo glavo Nad ženskami z visoko bojno slavo."
»Ker, kadar bo junake groza zvila, Se nagnil dan posledni Francije, Mogočno boš moj Oriplam nosila, Kot urna žnica zrelo stern podre, Ošabniga zmagavca v prah pobila, Mu stergala iz rok dobičke vse;
Z nadušenjem francozki rod navdala, In kronala v oteti Remi kralja."
Nebesa so mi znamnje obljubile, V spomin gotov čelada dojde mi; Neznana moč iz nje mi teče v žile, Pogum kerubski v sercu mi budi; Nevidne me v prepir ženejo sile, Viharno proč me bitve sla dervi. Vojaški klic zadeva slulie moje, Se spenja konj, in bojna tromba poje! (Urno odide.)
Ceterto djanje.
Slovezno okinčen mostovž. Stebri so z venčnimi kitami oviti. Za igrali-šem pojejo hulTe in pisali.
Pervi nastop.
Jovana.
Orožje spi, prepira grom praznuje, Veselja hrup na cestah se glasi, Kervavim bitvam petje nasleduje, Oltar in cerkva v blesku dik slovi, Zeleno berstje v loke se dviguje, Na stebru vene nad vencam se verti; Široka Rema ne obseže roda, Ki skup hiti v okrasje ljudogoda.
In radost eno duša čuti vsaka, In ena misel serca dviga vse, Kar ravno je ločila vražtva spaka, Hiti deležno bit' občinske sle, Ki zove se franaškiga rojaka, Ponosniši imena svest si je, Onovljena svitlost je trona tega, In Francja kralju lastnimu prisega.
Alj dopolnivke vsiga tega, mene Ne gane več občinske sreče raj, Visoke želje v sersu so umorjene, Od goda duh oberne se nazaj; V britanski stan pohot mi misli žene, Pogleda cil je tujca vražni kraj, Ukradem se iz družb veselih plašno, De grešnih pers krivico skrijem strašno.
Kdo ? Jez ? Podobo možko grem Nositi v čistim nedru svojim? Posvetni strasti vdati smem To serce, verno Bogu mojim Jez, te deržave rešnica,' Borivka Boga živiga, . , Za vragam tih dežel hrepenem, • To soncu čistim razodenem, In me ne vništi sram?
(Godba za igrališem se premeni v mehko žalostno vižo.)
Oj! Gorje mi! Kaki glasi! Kak omamijo mi sluh! To besede so njegove, To njegov je rahli duh.
De bi v gromu boja biti,
V	blesku bistrih sulic mogla!
V	serdu ljuto vnetih trum Našla spet bi svoj pogum!
Alj te viže, — ah, ti glasi, Kak mi serce stiskajo! Moje duše vse kreposti
V	mehke želje podrobijo,
V	brilke solze raztopijo.
(Po kratkim pretihnjenju živejši.)
Ubiti ga! Je bilo moč, ko sim Pogledala mu v lice? Prej bi bila Morivno jeklo v lastno nedro vbodla! In kriva sim, ker milostna sim bila ? Je milost greh ? — De, milost! Alj si cula Glas milosti in ljudoljubja tudi Pri druzih žertvih meča svojiga? Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni, Vališki vitez, prosil za življenje? Hinavsko serce! Bogu v lice lažeš, To milost ni! Resnica ni kar kažeš!
Ah! de v oči mu gledati sim šla! Bajilo zreti lica žlahtniga! S pogledam tim krivica se je vnela. Orodje slepo terja Bog močan, Očes mežečih si končat imela! Ko vidla si, je zginul Božji bran, In strašna past peklenska te je vjela! (Pisali na novo zapojejo. Jovano tiha žalost obide.)
Mirna šiba! o, zakaj sim Premenila z mečem te? O, zakaj je v berstju tvojim, Sveti hrast, klicalo me ? Bi se diva! prikazala Mi ne bila nikdar clo! Uzmi krono, nisim znala Vredna biti, uzmi jo !
Gledala sim raj odperti In zveličanih obraz, Vonder upa v raju nimam, Le na zemlji upam jaz! Ah, de šla si naložiti Meni strašno breme to! Je zamoglo kamen biti Serce rahlo stvarjeno?
Kadar hočeš razodeti, Kaj zamore večni Bog-, Angele izvoli svoje, Čiste duhe pošli krog. Nevmerjoče, nečutljive, Ki ne znajo, kaj je zlo; Ne pokliči šibke dive, Paslirica ni za to!
Kaj mi mar je vojsk osode, Kaj mi mar kraljevih svad? Jagneta sim mirno pasla Na višavi tihih trat. Ti v življenje me zagnala, V knežki dom ošabni si, Tak pregrehi v plen me dala, — Moja volja bila ni!
Drugi nastop.
sorelka. jovana.
Sorelka
(pride živo ganjena; zagledaje divico, se ji približa in jo objame; potem se naglo premisli in pred njo poklekne.
Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu — Jovana (jo hoče vzdigniti).
Vstani!
Kaj delaš? Ti pozabiš mene in sebe! Sorelka.
Dovoli tak! Veselja moč me tira Pred tebe na kolena. — Pričo Boga Olajšati prepolno serce moram; Nevidniga častim vladarja v tebi. Ti angel si, ki mojiga gospoda Je v Remo peljal, in ga kinči s krono.
Kar doživeti sanjala si nisim, Je spolnjeno, pripravljeno godišče; Okinčen kralj je s pražnim oblačilam, Zedinjeni so krone velikani, Ki nesli bodo znatninja oblasti, Tok ljudstva v glavno cerkev se vali, Glasi se petje, klenkajo zvonovi, Te velikosti sreče ne prenesem!
Jovana jo rahlo dvigne. Sobelka nekoliko časa potihne, ter pogleda di-vici pazljivši v lice).
Pa ti si vedno terda, vedno ojstra; Ti srečo daš, deliti je ne veš, V ledenim sercu naše sle ne čutiš. Ti veličanstvo vidla si nebeško, Ter ti posvetno čistih pers ne gane (Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spusti.) O, de bi mogla čutiti po žensko! Odloži to orožje, vojske ni več, In bodi zopet spola rahliga! Boji se te ljubeče serce moje, Dokler si ojstri Paladi enaka.
Jovana. Kaj terjaš ti od mene?
soeelka.
Razoroži se! Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa Približati se nedru z jeklam kritim. Le ženska bodi, našla boš ljubezen! Jovana.
De zdaj bi djala proč orožje, zdaj! Ogolila bom nedro smerti v boju, Zdaj ne. — O, de bi je sedmero jeklo krilo, Branivši me slabost in godov vaših!
SORELKA.
Grof Diinoa ljubi te. Njegovo serce, Junaštvu le in slavi dohodljivo,
Je čistiga udano žara tebi. — Ljubljena bili od junaka slast je, Ljubiti ga je še veliko veči.
(Jovana se studama proč oberne.)
Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti Ne moreš ga — Zakaj bi ga čertila ? Čertl se le, ki ljubiga nam uzme, Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje Je mirno — Ah, de čutiti bi moglo.
Jovana.
Objokaj me! Žaluj osode moje!
SoRELKA.
Kaj manjkalo bi nek ob sreči tvoji? Francozko si otela po obljubi, Peljala v mesto kronanja si kralja Zmagljivo, čast visoko si dosegla; Osrečen narod hvali te in diči, Vse usta so marljive v tvojo slavo, Ti boginja si tega prazdnika; Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato Od tebe krasniši.
Jovana. O, de bi mogla Se skriti v krilu tamne globočine!
SoRELKA.
Kaj t' je? Od kod to ganjenje prečudno? Ce ti ta dan oči pobesiš plašno, Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo? Sram biti mene mora zraven tebe, Ki maloserčna ne dosežem tvoje Junaške sile in visosti slavne. Ti čem slabosti vse razkriti svoje? Glej! Ne očestva slava, ne svitlost Onovljena prestola tega, ne Zmagljiva naroda čast in radost, Vse to ne gane serca mojiga.
Le enimu do živiga je udano, Prostora nima ko za sam ta čut: De njega vse to ljudstvo blagoslovi, De njemu vriska, njemu vence vije, In de je moj ta ljubljeni, moj dragi. Jovana.
O, ti si srečna! Blaženo se ceni! Kar ljubi vsak, to milo ti imaš; Na usta vse, kar tvoje serce meni, Pred celim svetam razodeti znaš, Deržave god je god ljubezni tvoje, Narodi vsi, neskončni, ki družijo
V	ozidju tim poslance dične tvoje, Posvetijo tvoj čut in ga delijo; Volitev tvojo splohni vrisk časti, Tak si z občinsko radostjo edina, Vse te ljubezni tvoje opomina,
Ti vsih veselje, sonce ljubiš ti.
sorelka (jo objame).
Ti vnameš me! Ti me razumiš čisto! Motila sim se, ti poznaš ljubezen; Kar čutim jez, to krepko ti izrečeš. Bojezni se to serce oslobodi, In hrepeni zaupno ti nasprot.
Jovana (se ji naglo izvije).
Zapusti me! Od mene beži! Ne Ognusi z mojo kužno bližo se!
V	nar globokejši noč mi skriti daj Nesrečo, grozo in sramoto svojo.
SoREtKA.
Ti strah mi delaš. — Jez te ne razumem! Pa sej te nikdar nisim razumela — Vse tvoje djanje čudeža je polno,
Kdo zna, kaj plaši tvoje sveto serce, Občutke rahle tvoje čiste duše!
Jovana.
Ti sveta, ti si čista! Ko bi mogla V to serce zreti, trepetaje pahneš Sovražnico od sebe izdajavko!
Poslovenil I. Koseski.
S M E S.
§. 15.
Občenita pravila in razdeljenje tega dela.
Dozdaj smo govorili o čistih verstah pesničtva, t. j. o takih pesmah, katere so čista poezija, in samo ene verste p. samo liričke ali pak samo epičke, i. t. d. U nazočnem razdelu pak se govori o zmešanih verstah.
Oglednimo se nekaj na prizem, u katerem nam se solnčni žar u neštevilne boje (Farbe) razleje; učeni nam prave', in tudi nam se zdi, da je le sedem boj, gledaj pak bolj na tanjko, in boš vidil, da njih je res sedem glavnih, alj koliko še njih je drugih, ki se ne dajo ni k enoj ni k drugoj prišteti! Isto tako je stvaritelj človečanstva u našem sercu užgal nebeški žar poezije, ki se nam poglavitno kaže u treh verstah, alj razun tega še u mnogih drugih, ki ne grejo ni k enoj ni k drugoj letih treh.
|e zgore u §. 6. je bilo rečeno, da se nekatere od pesem/ki neso po čistem nobene iz teh treh verst, vender le enoj ali drugoj prištevajo; tako se p. tako imenovane romance prištevajo pripovedajočim, in clo po redi, ker so u celem res pripovedajoče, samo sto posebnico, da so u znotrajnem (subjektivnem, čutljivem) duhu razložene.* Razun letih pak še
* Prav za prav niti se ne treba reči, da so romance zmešaniga za-deržaja, ampak da spadajo po svoji naravi u pripovedajoči del, ker se vsaka onih treh verst lahko čutljivo, ali pak predmetno prikaže.
imamo druge, katere se ne dajo tako prišteti, in lete razpadejo u tri verste: I. U take, katere so nekaj liričke, nekaj epičke ali dramatičke. 2. U selanke (Idyllia). 3. U take, ki neso čista poezija, t. j. ki ne izvirajo samo iz čutjenja (v. §§. 1. in 3.) ampak iz letega in iz uma.
\. Kar se tiče perve verste, ne je posebnih pravil potrebno, ampak zloži pravila verst, iz katerih je zložen pesmo-tvor, in ti imaš pravilo, ki ti ga je treba.
Najglasovitiji naš pesmotvor liričkoepički so Gunduličeve „Suze sina razmetnoga".
2. Selanke (gerčki eldvhov mala slika) imajo ime od besede selo t. j. vas, ves, ker se je prije mislilo, da leti pesmo-ivori imajo samo osobe iz vasi', namreč pastire, vertnare in ribare, nigdar pak mestjanov. Alj je to preozko opredeljenje; selanka namreč je pesmotvor, u katerem nam se prikazujo samo ljudje nedolžniga, nepokvareniga življenja in navad, kateri žive u naravnem in prirodnem stanju brez vsega dodanja mehkužnih potreb.
Tedaj ne treba samo pastirov, vertnarov in ribarov, ampak misli si ljudi kakšega bodi stanu u naravnem nemehkuž-nem, nepokvarjenem stanju, in ti imaš osobe za selanko.
Iz iste naravnosti letih ljudi pak sledi, da ne treba predstavljati nam ljudi brez vse mane, brez vsega nedostatka, ker po takem to ne bi bili ljudje, ampak angeli; samo toliko se mora paziti, da osobe ne imajo divjačkih strasti na sebi; ali kako bi to drugači lahko izrekel: Nebo, ki ga risa selanka, ne sme imeti černih oblakov, ki se iz njih blisk in nevihta rodi, ampak le male oblake, ki popolnoma jasno nebo nekaj malo zakrijo.
Zavoljo letih lastnosti so selanke vsem ljudem, in clo vladarom omilile; premogočna Katarina, carica ruska je Gess-nerove selanke najraji prebirala.
Kar se tiče forme, u kateroj se selanka lahko prikaže, je včasi epička, včasi dramatička, tedaj gre u Smes.
Jugoslavjani imajo u ti versti mnogo, ko p. od Zlatariča od obeh Gunduličcv, od Buniča, Katančiča i. t. d. Tudi u na-
rodnih pesmah njih Serblji imajo nekoliko; Slovenci ne imajo kaj takiga.
3. Vse kar je na svetu, je razumno uredjeno — u teku zvezdja po nebu, ko u lazenju červiča na zemlji se vidi, da je roka stvariteljeva vse po večnih pravilah uma uredila. Kako bi tedaj pesnik gdekako pesem brez uma uredil?—Alj namen čistiga pesničtva nije podučavanje po vodilu uma, ampak ču-tjenja; pesnik tedaj ne gleda na strogo in vsestrano doslednost, katero mu kaže um, ampak kar mu živo in globoko čutjenje kaže. Razun letih pesmotvorov pak še imamo take, u katerih um pesniku pot kaže, ki mu njo pak čutjenje bi rekel z lepimi rožcami okinči, u katerih je tedaj um glavna, čutjenje pak samo pripomogljiva reč. U letih se že razloček med uzor-nim (idealnim), večnim, in med zemeljskim, realnim vidi, ki nam ga proza še bolj jasno kaže. Poglej p. pesmi pecavne (satyričke), u katerih pesnik po pravilah uma s pomočjo ču-tjenja opakosti letega sveta kara, in ljudi k večnimu, k uzor-nosli napeljava. Alj ker se pesnik pri tem poetičkiga obraza ali forme derži, se leti pesmotvori prištevajo pesničtvu, ni pak prozi.
Leti del se razredi a) u alegorije in parabole, b) u basni, c) u podučivne, d) u poslanice ali poetički list, e) pecavne, f) u napise, g) u uganjke (zagonetke).
a) Alegorija (iz gerčkiga alXo drugači, in ayoQsva> govorim) je pesmotvor, u katerem nam kaže pesnik gdekak predmet u drugi njemu se clo priležeči sliki ali obrazu; ko p. u alegoriji: nemški in slavjanski konj. Posebno pak alegorija rada gdekaj nebitniga, samo u mislih obstoječega u obrazu osobe prikaže, ko p. prepir resnice in laži, krepost i. t. d.
Parabola (naoa-paUM primerim) je kratka pripovest, ki u priliki (bilbtid)) velike čudoredne resnice prikazuje, ona nam u leti pripovesti kaže u zemeljskem djanju, u zemeljskih razmerah višje, nadzemeljsko, večno, ki ga človek ima po svojem djanju doseči. Kadar p. Kristus svojim učencom pripovedava od delavcov u vinogradu, od sina razujzdaniga, od verniga pastira, ki zgubljeno ovčico iše i. t. d. Parabola je močno spodobna Alegoriji; alj se razloči od nje, ker je njen predmet
djanje človečje, alegorija pak bolj kaže osobe. Tudi je spodobna basni, ker nam obe gdekako resnico u obrazih ali priliki kažete; al basen se derži bolj uma, parabola pak čutjen-ja, in lela nam ne kaže kakor una samo ene posebne resnice in dolžnosti, ampak nam prikazuje, kakor se večno, nadzemelj-sko u časnem zemeljskem, božanstveno u človečjem ko u svojem lastnem ogledalu sija.
Obe leti versti lahko posebe za se stojite, ali pak se u večih pesmotvorih upleteni znajdete.
b) Basen ali fabula je našem narodu vsaka prozaička narodna pripovest; u vožjem zmislu pak je basen kratka pri-povest, ki nas po djanju gdekakih nespametnih, bezumnih reči (živali, rastlinja) praktično pravilo za življenje umno in poredno uči. — Ljudem se neče rado, da nje drugi podučavajo, daj pak njim take pripovestice, in vsak si bo rad nauk iz basni vzel. — Menenius Agrippa je puntovnikom na sveti gori pripovedaval o človečjih členih, in narod se je pomiril. Zaboj kaže vojski o dvema sinoma, ki sta, urivša se že za mladih svojih dneh u orožju, dorasla na vrage udarila;—in vsi so se krog njega uplamnili. (Poglej na str. 138 in 139).
Vredmet basni je uzet iz brezumne naravi, in to zato, ker nas basen ima učiti večno resnične in valjavne pravila, kar u pripovestih svojevoljne naravi ne bi tako lahko bilo; narav volka in jagnjeta, lisice in kužeta, mravlje kobilice itd. bila je pred 5000 letarni ista ko danas, človek pak se premeni, in po sami svoji volji nije zmiram ene čuti. In ravno zato, ker je narav tako nepremenljiva, premore basen tako silno veliko čez človeka.
Za tega voljo so basni odgojivanju človečanstva vsak čas veliko pripomagale, otroka in dorasliga moža mika ta kratka pripovestica k sebi, in ga uči večne postave naravi in pravila človečjega živlenja; in to je tedaj največa njena prednost, daje vsakimu, učenimu, in neučenimu, dorašenimu in ne-dorašenimu razumljiva in koristna.
Pri nas Jugoslavjanih je Dositej Obradovič in Civič naj-
več basen in to prozaičkih napisal, najglasovitiji basnopesnik slavjanski pak je Krilov u ruskem.
c)	Podučimo je pesničtvo (carmen didacticum), ki mu je prav za prav namen podučavati. U prijašnjih časih se je mislilo, da ima vse pesničtvo leti namen, tedaj najdemo posebno pri. Talijanih in Nemcih mnoge podučivne pesmi iz letih dob; kar pak se je ta reč bolj razsvetlila, je to pesničtvo svojo ceno zgubilo. —
Namen tega pesničtva je tedaj podučavanje u prijetni, poetički obleki ali formi; naj pak bo taka pesem kakor koli dolga, mora imeti en sam glaven predmet, tedaj ona ni je združenje mnogih modrih, koristnih, ali pak pobožnih in ču-dorednih pravil; ampak kako bi p. celo kmetijstvo lahko pro-zaički in znanstveno u svoje dele razdjal, ko u zemljodelstvo, živinorejo, čebelarstvo i. t. d. in lete na tanjko razložil in pregledal, tako to stori pesnik (poglej georgicon „Kmetija" od Virgilia). In ravno tako si je ilirski pesnik Došen (okol 1.1760) spisal svoje delo „aždaja (drakon) sedmoglava, ali pak graja sedem glavnih grehov". Predmet, ki si ga pesnik izbere, mora 1) takšen biti, da se vsakiga človeka, ali saj ve eega dela člo-večanstva tiče; 2) takšen, da se pesničtvu prileže, in da ga pesnik lahko čutljivo predstavlja, ker bi drugači suho nepo-etičko bilo; posebno pak so epizode in živečni popisi tukaj potrebne; in ravno u tem je Došenovo delo močno lepo, ker on posebno mnoge malovredne navade, ki so u nas, živečno popisuje ko p. dolge gostije pri venčanju in poročenju, pri keršavanju i. t. d.
Mi Slovenci u ti versti neimamo kaj večega, uzrok se iz zgore rečeniga lahko najde.
d)	Poslanica ali poetičko pismo ima isti namen ko pesem podučivna, samo daje a) kračja, tako, da le o manjih resnicah govori in b) samo eni osobi namenjena. Leto osobo pak, naj bo res živeča ali zmišljena, si mora pesnik tako misliti, da ima obče človečanski značaj (character), t. j. z vsemi lastnosti in sposobnosti, katere so celem človečjem rodu, ni pak samo enoj osobi lastne, ker drugači bravca nebi mikale in podučavale.
Mi Jugoslavjani imamo u poeziji dubrovački mnoge poslanice.
e)	Kadar človek, ki mu je krepost in velika vrednost človečja živo na sercii, vse te opakosti in grehote na svetu vidi, se ga lahko neka bi rekel sveta jeza, sveta serditost loti, tako da se jezno k zablodnikom oberne in rije serdito kara zavoljo njihove zaslepjenosti. Ako se lo u pesmi prikaže, dobimo pesmotvore satiričke ali pecavne. Taki pesnik je muče-nik (9ftavtttet) kreposti. Druga versta pecavnih pesem je smešna ali šaljiva, ^ko namreč pesnik gdekako manjšo opakost, gde-ltako norčijo smehaje kara. Naj pak pesnik serdito ali šaljivo opakosti sveta kara, nije mu nikdar dopušeno, eno in znano osobo tako karati, ker bi s tem ljudi le zdražil in razserdil ni pak poboljšal, kar je njegov namen; ampak on govori le u obče in ravno zato «amo le o opakostih, katere ne so le eniga ali nekaj malo ljudi, ampak večega dela človečanstva.
Salirička ali pečatna misel se lahko u pesmotvorih vsake verste prikaže, ko p. u mnogih poljskih igrokazih ali u pripo-vestih (romanih) ko p. u prekrasnih „Mertvih dušah" ruskiga pisatelja Gogola; to je satirika u širjem smislu.
Pecavke u vožjem smislu pak so kratki pesmotvori lirički ali pripovedajoči, ali pak poslanice tega duha. Take imajo Rusi, Poljaki in Čehi, in tudi Jugoslavjani; alj vse, kar je ta-kiga 11 Dubrovniku pisaniga, plesnivi u rukopisih.
f)	Nadpisi (tnl-/oa(ma) so kratke pesmice, u katerih se nam gdekakšen zanimiv (interessant) predmet mično in poetički prikaže. Leti pesmotvori so se že pri starih Gerkih rabili za nagrobnice, z^a napise nad vratami cerkev kakor tudi pri odgo-jivanju mladeži, ker se u taki kratki mično in lepo zloženi formi največe resnice otroku lahko najgloblej u mlado serce usade.
Posebno lepi so nadpisi, u katerih se kratko gdekaka bolj zapletena reč u pervem delu zapletena predloži, u drugem pak na nedočakan, nenadan način razplete ali razreši.
Napise lahko razdeliš po predmetu: 1. u liričke, ki razpadejo a) u moralne ali čudoredne, b) u pecavne; 2. u pripovedajoče.
g)	Uganjke ali zagone!ke grejo samo po zvunajni spodobi ali formi, ni pak po svojem bitju k _pesničtvu. Uganjka
namreč nije kaj drugiga ko vaja našega uma, iz predloženih znamenj reč naznamenovano uganiti. To ne je igrača, kakor bi kdo mislil, ampak poglejmo po svelu; nije li cel svet zagenetka, u kateroj človečanstvo ukljub vsem zapletkam in oporam od svojega početka do zdaj in še naprej zmiram iše • večno edinost, večno skladnost. Ime ali beseda, ki njo ugonitelj iskati ima, se lahko razno skrije in naznamna. a) se lahko cela beseda po svojih znamenjah na enkrat naznamna (uganjka u vožjem zmislu), take so vse naše narodne uganjke. b) se cela beseda u svoje slovke razdeli, katere same ali po dve in razun tega še vse ukupno za sebe kaj pomenijo (charada), p. da bi se iz besede Černagora, Beligrad i. t. d. u uganjki popisala najpreje perva, potler druga, in na zadnje zložena beseda, c) se cela beseda u svoje čerke zdrobi, katere vse za sebe drugači zložene ali pak nekatere od njih z drugimi zvezane drugo besedo dajo (Logogriph). d) se cela beseda oberne, tako da njo potler od zad bereš (Anagramm) p. vor rov. Lete poslednje tri se pri nas imenujo »zastavica" po besedi »zastaviti".
Slavjanski narod močno rad ima uganjke; in posebno Slovenci njih imajo veliko veliko, samo da so malo da ni vse u prozaički formi.
I. PEVNO-PRIPOVEDAJOČE.
^	Voznik.
V neznani zdihujem siromak globočini, V oklopih pretežkih po tleh se valim;
Nobene ni duše, kej v moji Stalini Znal tožit bi bole, katere terpim.
Je terdo kamenje, ki mene obdaja, Je terdo kako ti, ki zavoz'li me so;
Zastonj mu se tožim, le strašno mi zlaja, Mi staro zgromi, če gda zjavčem v steno.
Začutil v zvunešjem germovji slaviček Zajokane 'e glase in tožen moj krič,
In jokal čez me neprecenjeni ptiček ... Naj Bog te živi miloserdni slavič!
Nepoznam razločka med nočjo, med dnevom, V prevenih temnicah mi tverha telo;
Le ptica sedeča nad visokim drevom Je šiljala pesmi v okroglo nebo.
Je tak žvergoleča še davala ano* Pridoč'ga na znanje mi zarjo dneva;
Al (Bog jemu verni!) je enkrat zarano Nezdušnemu strelcu na žertvo bila.
Mi lasi dolgost se gleženkov dotiče, Zakriva mi herbet kak z silja kolor;
Mi brada erjava v pojas se zatiče, So nohti mi ojstri kak sbrušen top dr.
Ah da nadvoznitelju v pamet bi prišlo, Za me odrešenja nastavit roko;
Da mojo bi ženo napisje doišlo, Naj hlebič bi spekla, poslala v ječo.
Naj skrila v sredino pogače bi pilo, Če ljubi tovarša, da strosi iz rok
Naskrivej železja težavno si silo, Da spili si lavce s obravjenih nog.
Pa kar bi pomagalo kralja noriti, Razpilit oklope? še deno sem vjet:
Preslaba je roka obloge razbiti, Vrat nije mogoče zaklučja potret.
Ah, da bi se kralju že enkrat zazdelo
Me vsahnjeno vrano z kobače pustit! Oh, kak bi pihlale me sap'ce veselo! O radost je solnčnih se zrakov napit!
Poslušal to kralj je pred vratih stoječi
In lete besede si k sercu jemal, Djal k možu: „Dnes zadnji den bil si u ječi!"
Odjemal železja in prostega dal.	šamperl.
le sodi!
Hiob - glava 38. 39. 40. 41.
O ti, ki slep osod vladarja Dolžiš krivic, posil in kuj, Kak Jobu on iz tmin viharja Govoril je, v trepetu čuj! Gromovja hrum potihne plašno, Begoči čas pozabi tir, Ko nagloma pokliče strašno Sledečih slov ga v jak prepir:
Kje bil si ti, ko mojmu Bodi Je hipno stan te zemlje stal, Ko klili vsih strani so plodi, In nebu jez oblok sim dal? Ti svit osod z besedo prazno, Resnice ti kališ tečaj, Zj edini moč in silo razno, Vjunači se, odgovor daj!
Kje bil si ti, ko z diham enim Prižgavši zvezd neskončni broj Svetilam sonc, nahip rojenim, Naročil sim namen — pogoj ?
Ko vriskale, pravil vesele,
50	mojo čast nebes moči, Ko mojih del visosti pele Danice so, kje bil si ti?
Porodu kdo je morja stregel, Ko vrelo je iz krila trnin? Alj nisim jez nasprot mu segel, In rekel: Stoj, nevihte sin! Kdo dal mu je v mejnik bregove, Zatisnil kdo je brezdna pah,
V	oblak povil globin valove, Ko dete v lik plenice rah ?
51	zvezal ti plejade kroga, Je tebi pot svitlobe znan?
Te zore blesk, te jutro vboga, Se klicu tvom pospeši dan?
V	obupu žej kdo roso blago Planjavi da in dež rodi? Zaženi glas, alj eno srago Iz rek višav prisiliš ti?
In moje boš namembe sodil, Si svetu ti prišel na kraj ? Prostora krog naskriž prebrodil, Si zmeril čas ? Odgovor daj! Si hodil ti po dnu globine, Al njenih trum popis imaš? Odpreti mar izide tmine, Alj smerti dom zapreti znaš?
Si zemljo ti prijel za robe In stresel vun hudobnike? De nova vsa in čista zlobe, Ko perta lik slovela je.
Imaš oblast ti roke moje, Gromiš ko jaz trepet in strah? Oznani serd kreposti svoje, In treši, daj! prevzetne v prah!
Kdo severu perute vsnuje, Razbitja dih viharju da? Kdo v led in srež valovje vkuje, De kamnja zid in tlak velja? Si snega ti premenil stanja, Si vidil toč alj treska hram? Katere jez za dan mašvanja, Za vojske dan gotove imam ?
Zamoreš ti v obnebje seči, In stisniti vedrosti zrak, De sonca svit in krog blešeči Pokrije tmin strašan oblak? Zaženeš ti goreče bliske, De mrak višav previhrajo? Rečejo mar ti glave niske Vernivši se: Glej, tuki smo !
Ti vmolknil si, ne veš odreči Besede kar prašanju tim! Kak hoče nek ti pravda steči, Ko manjka prič in zroka vsim? Ki pravdati se z mano včini, Mu gre besed imeti saj! S krepostjo sil razum zjedini, Vjunači se, odgovor daj!
Ob uri tmin kdo petelina Opomni, de se bliža dan? Kdo jastrebu preživi sina, Ki v gnjezdu skal zdihuje hran ?
Je pava rep mar tvoje maže
V	lepoti boj ko mavra vnet? Po morju perst alj tvoj pokaže Žerjavu pot na bolji svet?
V	pušavo noj nemarno znese, Pozabši jajc in truda, glej! Brez milosti na zrak ozre se, In konju vkljub divja naprej. Kdo vsmili se v pogin rojenih, Kdo varje spak nesrečne tam? Zavetje jaz in bran pušenih Zdaj soncu jih zvaliti dam.
Postojne stan je gor višava, Nje gnjezda tron stermeči kom, Do zračnih mej v obnebje splava, Prevzetno zre na zemski dom. Nahip od tam jedi v prepadu,
V	okrožju rek razmotri plen; Se trudiš ti o njenim gladu, Ji brusiš ti očesa sklen?
Rožlanja pik, armade hrupa, Trobente konj ne vstraši se, Orožju trum nasprot se zupa, Kobilci v kljub poskoči sle; Se spenja vnet, s kopitarn bije, Korak njegov je sip in ldm, Kdo v serce žar in par mu vlije,
V	čelusti kdo restanja grom?
Alj misliš )i, de jaslam tvojim Se vklanjal bo rinoceron, Navadam plah odrekel svojim, In tebi v prid oral ogon?
Iz tvojih njiv zdivja gotovo, V nemar pusti ti jarm in bič, Kdo je razkril mu moč njegovo, In tvoje kdo iskusti nič?
Boš levinji donašal piče, Ko vije se rodivnih muk; Alj plen lovil za nje mladiče, In varval jih stradanja tug? Oproslil kdo je risu glavo, Košuti čut slobode dal? Alj nisim jez jim dom pušavo, Berloge v last in hiše zbral?
Ozri se v les na behemota, Železo je njegova kost, Neskončna moč je ledju dota, Hrustanci so kositar gost; Na kviško rep prostre ko cedro, Popiti tok mu malo strah, Kreposti vse je slavno jedro, Ko jez velim — je bivši prah.
Glej! levjatan je serca — kamen, O tresku on ne gane se, Iz nosa hlap, iz golta plamen, Iz oka žig in žar mu vre. Če včini bor, se morje peni, Ko v kotlu lug in krop šumeč, Končati vse živeče meni — Zdaj mignem jez — in ni ga več.
Izpusti jak besede pšico, Račun mi svoj na znanje daj. Do česar ti imaš pravico, Kdo meni je posodil kaj?
Vse moje je kar svet obseže, Globin, višav gibanje vsih, Oblast ko stik zvezdovja veže, In tvojih ust posledni dih.
To reče Bog. — Prevdari pridno
O stisku tug besed spomin,
Če vse v korist ne steče vidno,
Ne zabi, de si praha sin, '
De v tvoj namen prilično, kratko,
Je tebi Bog nalogo dal;
Nebeško pak veliko pratko
Je pisal sam in sam le bral.	I. Koseski.
Pazka. Behemot naj večja zverina u svetem pismu stariga zakona, po mislih nekteriga razvedrilelja „slon," po druzih mislih „povodni konj", in še po druzih „predpotopni mamut" (Allioli, nemško sveto pismo, III. 85). Bor, borba, boj. Hrustanec , mehka kost. Izkusi, umetnost (ars). Izid, izhod, vrata. Kom, holm, hum, krogel hrib. Lerjatan naj hujša in naj strašnejša zverina svetiga pisma, krokodil, kakor nekteri; som (kit) kakor drugi misle. (Allioli III. 86, 87, 88). Lik, svetlina; likati, gladiti, da se sveti p. perilo; odtod lično. Nahip, u hipu, navmig. Pika, struka orožja (Picke). Plejade, sedem zvezd. Plen, praeda. Pogoj, pogodba (conditio). Rečejo mar ti glave nizke, z glavo nizko. Si zemljo ti i. t. d. u leti strofi se govori o velikem potopu. Sklen, steklo, il. stalilo. Stik, zvez, iz besede stikati, vkup stikati. Svit osod, jasnost osode, ali vroka. Tlak, patarac (trottoir). — Predmet te pesmi je tudi predmet imenitne krasne Lomonosove pesmi „Oda po Hiobu". Kdor bi želel o temu bolj razjasniti se, naj bere Jobove bukve svetiga pisma in neprecenljivo mnenje Herdera u njegovem delu „Duh ebrejske poezije".
Vojaška.
Kaj bliska se v jasnim, kaj votlo doni Pred nami na levi na pravi? Od sela do sela v okrogu verši, Kot jeka v zapreti dobravi.
Orožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čuda okinčenih trum. Vitezi cenjeni! Kam ste namenjeni, Kaj vam zažiga v obrazu pogum?
Mi čversti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za cesarja, Zakonu domačimu vitežki roj, Protivnimu groza viharja. Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši ko tresk; Ude trum ločimo, Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pesk.
Podravske, posavske planave so nas Iz krepkiga jedra rodile, Neplažba, sloboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile. Železo nam perva je dihnula v dlan, Sloboda domovja naročila bran, Zmaga le gledala, Nekaj povedala, Slišali boste, če bliža se dan.
Več ljubiga naše domovje ima, Ko celiga sveta deržave, Bogastva neskončno v naročju gora, Na vidu cveteče dobrave, In deklice naše so limbarja cvet, So tenke ko jelke, njih usta so med; Mi jim odrečemo, Snubiti nečemo, Gremo ostudniga tujca objet.
Ko sonce nam sveti prededov spomin Na nebu človeškiga djanja, Dva Rima sta sinam slavjanskih planin Pod mečem se vdala mašvanja. Horule — gorane — Otokar junak Zapadnimu hrabro postavi na tlak. Drugi mogočnimu Zmaju iztočnimu Bili so treska neskončen oblak.
Kaj Samo junaški v odgovor je dal Ošabnimu tujcu, ste brali; De Svatopluk ni se protivnika bal, Od Balta do jadra so znali. Do nas, ne čez nas, je prisilil Mahon, Na bukve slovenske prisegal Burbon, Galija sliši ga, Treba ni višiga,
Rotu zaupa — v zavetju je tron.
Nej bo ga ko listja sovražnika broj, Ko trave po gorah slovenskih; Serdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezdnov peklenskih. Če terdiga snopja skerbi te nasad, Mlatiče slovenske povabi na mlat. Radostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo serčno, ne štejejo klad.
Nabila je risanca, ojster je meč, Obilno v kartušu je blaga, V junaškimu sercu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga!
Stoleten raztergati v migleju hrast Je dana nevihti gotova oblast; Hujši mi planemo, Urniši zmanemo,
V prah jo spremenimo vražno pošast! I. Koseški.
II. ALEGORIJE. Heinški in slavjanski konj.
Nemški konj slovenimu reče: Brate, kaj medliš na cest' ? Ti li noga, glava neče, Al se teb neljubi jest'?
Ko novino obdeluje,
Mnogo preterpi ratar, Roka žuljev zatekuje, "Čelo taja vroči žar.
Marsikaki tern ga rani,
Marsikaki prasne berst, Preden gojzdi so pregnani, Preden germ se ogne čverst.
Marsikrat otare lica,
Mnogo roka plug verti, Preden upno zerna klica V mehki brazdi zeleni.
Mene v dobri versti 'majo,
Men' se trikrat ov's ponud', čiste noge mi igrajo, Vrat nosim ko labud. —
V. Vodnik.
Vendar delati ne neha, Trud ne straši ga, ne žar;
Dan na dan se marno peha In priganja volov par.
Leta voz se urno giblje — Glej! Ko pride spet serpan,
Zlata se pšenica ziblje Kjer je pred bil ternja stan.
Zdaj z ženico pregleduje Blagonosni žita val,
Radost mu serce vzdiguje, Mu zalije truda žal.
13
Kranjska para milo pravi:
Tud bi lahko jez bil tak, Al tepejo me po glavi, Lačen morem stati v mlak'.
Rojakom.
In še pozni vnuk ga slavi,
Rad od deda govori, Rože na gomilo stavi,
Duši sveti raj želi. * *
Ko napoči čas pomladi, Zapusti bučela panj, Najti medne zelenjadi Preletava hrib in plan.
Malo trave je po trati,
Redek se še kaže cvet, Ojstre burje se je bati, Še iz dolov žuga led.
Ona pa, za svoje vneta
Se težave ne boji, Po resici urno leta, Pridno bere slad sterdi.
In domd sestrice krepi,
Slabe oživljuje z njoj — In ko pride traven lepi, Jo že ves spremljava roj.
Roj, od nje oteti glada
Z njoj po cvetju zdaj šumi, Znaša vkup potoke slada, Glasno hvalo jej buči.
Pusto naše domovine Širi dušno se polje,
Mnoge čakajo novine, In ratarjev hrepene.
Manjka domorodne piče, Vlastnih virov grešamo;
Mladi zarod milo kliče — Kdo ga sliši vsmiljeno?
Dragi bratje in rojaki, Sini slavne matere!
Zgrabimo orodje vsaki, Truda ne strašimo se!
Pasti morajo zavire, Plašno zginuti v pobeg,
Kakor germ pod ostjo s'kire, Ko pred solnčnim žarom sneg.
Težko je sicer začetje, Naj bolj peče pervi trud;
Vse pak zmaga prizadetje, Vse poguma vsili čut.
In nobena noč imena Rodomila ne vtamnf,
Večna bode Samu cena, Vekoma Prešern živi.
Podgorski.
Anstrije zvezda.
(Leta 1848.)
Tiho je morje, pokojni valovi — Austrija prosta se na-nje spusti;
V	sredo veslajo prederzni sinovi, Belo je jadro svobodno dervi.
V	plahte vetrovi se černorumene Vpirajo v Austrije vzdignjeni znak; Jadrica mnogih narodov zverstene Barvic se trojnih razvijajo v zrak.
Jasno nebo na vse kraje obzira, Zvezde svetilne čez doljni obok—■ Znamnje mornarju tihotniga mira, Vgasne oblakov kipeči pritok. Zbuda se v brezdnu pokopane tmine Silne nevihte grozivni vihar, Gromi potresajo neba višine, Vžiga oblake bleskeči požar.
Burja pritisne — odterga zastave Belo-rudeče-zelene obe; Samka derži se zastava še Slave, Glasno vihra nad serdito morje; Černi tak noč se, ko zadnjiga dneva Svit bi zakrila za vekomaj trna,
V	brezdno viharjev tam Austrija reva Jadra v nesreče goljfivga morja.
Kerma odtergana — plahte razsnete Šibka vpogljiva drevesni trikom — Austria kliče mornarje v sovete, Splaši boječe prebližni razlom.
Moči krog čela naras jo že valili, Mrazi v serce občutenje strahot; Orel se vzdigne iz barke dvoglavni, Poje čez morje strašivni krokot.
Venec zelen ga iskat je poslalo Tje na brodiše v zaupanja kraj, Kje nje rešenje, de bode spoznala, Z vencam odkod kadar pride nazaj. Bog ve, kdaj pride, — vihar zaderžuje Čez silovitno morje mu zagon, Mu perutnica preveč omaguje, Žulil jo dolgo je sužnosti spon.
Malo potihne valovje, in žara Blesknjiga zopet se zjasne morje, Milo obličje razsveti se Cara Oču nebeškimu zdiha želje; Gori, le gori pomoč je revšina, Kjer je vsih kraljev kraljevi Gospod. Ljudstev obljuba je tvojih goljfivna, Eden le zvest je — te rešil bo rod.
Tak govorila slovenska Zibila: Blesk otemnil ti žarečih bo kron, Družba služabnikov se razkropila, Svitek hrupeči opadil tvoj tron. Naroda — malo do zdaj ga cenili Dedi so tvoji, pa bil jim je vdan — Bodo sinovi te zgube rešili, Peljal prijatelj v prestolni te stan.
Bliža spolnjenje se; dosti terpljenja Mati tud njih je prestala krivic; Dan bo obema zazoril rešenja, Zora zjasnila noč, mater temnic.
Z neba pa blagoslov prišel bo zmage, Zmaga v svobodi, v pravici je mir; Vsigamogočni razdražene vrage, Vkrotil bo tebi nevarni prepir.
Zopet raztegne se blisk čez nebesa, Grom se sedmeri oglaša 'z noči; Austrija trudniga iše očesa, Zvezde nikjer ji zagledati ni — Kar iz oblakov grozivnih prikaže V jugu rešivna se zvezda svitla, Austrija! jadraj za njo, se ne laže, Ona te pelje z goljfivga morja — „Že močen na morju Ilirjan je bil, K' se ladije tesat
Je Rimic VUČil ..."	L. Toman.
m. POD UČI V NE. Ilovice bravcam K lioncu leta.
Habcte sat in vobis et nacem inler vos.
Marc. IX. 49.
Z Bogain bravci novic na potu prihodnjiga leta! Blag vam ostani spomin, upanje vam za naprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat, Bodi rečeno v korist rodu, domovju, in vam, Bodi ko zernja izmet, poženi obilno klasovje.
Rekle bi, zvesto da smo namembo dosegle tečaja, Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam. Sodite! Scer dovolite nam sledeče besede, Dobro prevdarite jih, vredne pomislika so ; Če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh, Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen, Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem. Vezi edinstva krepost, — so naše perve naročbe.
Marno poglejte potem na polje slovenskiga djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.' Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin, Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.
Svetu pokažite lik domače navade' in misli, Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj. Kinčite ga iz lastne moči, iz lastniga vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep. Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe, Glejte ta hrast košat, hrastič očetu je bil, Zakon natore je tak, de iz mali ga rase veliko.
Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Nekim otroku iz rok padla nevedama je; Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,
Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vda.
Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi,
Žezlo prime deržav, morja si skuje trizob,
Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja.
Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozoril,
Gani se verli ratar! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve. I. Koseski.
IV. S A TIRI č K E. lova pisarija.
Učenec.
„De zdej, — ko že na Krajnskim vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepari,.—
Jez tudi v trop, —ki se poti in trudi, Ledino orje naše poezije, — Se vriniti želim, se mi ne čudi.
Prijatelj! uči mene pisarije:
Kako in kaj ušeč se Krajncam poje, Odkri mi proze naše lepotije."
Pisar.
„Ak so pisar postati želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši terdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našim tropi, Besed se plujih boj, ko hud'ga vraga, Ak kos si temu, koj na perste stopi.
Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne prašaj, poj po sili, Pisarjam proza bo, in pesem draga.
češ biti v krajnskih klasikov števili. Debelo po gorjansko jo zarobi, Vsi bomo tvojo čast na glas trobili;
Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozen vnuk poroma k tvoj'mu grobi.
De krajnšina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene."
Učenec.
„A1 žlahtne krajnske tam cveto besede, Kjer govoriti dosti več ne znajo Pastirji samski, ko imena čede?"
Pisar.
„Tam, kjer po stari šegi še drekajo, Kjer ne zmajejo dost, al nič jezika, Besed nemškvavcov gerdih ne poznajo."
Učenec.
„0 srečne rovte! v vas me iti mika: Al se bojim per rovtarji, per kmeti, De bera besedi' ne bo velika."
Pisar.
»Pečene, ljubčikf pišeta na sveti Nikomur niso v gerlo perletele; Brez truda večno se ne da živeti.
Besede zrašcne, besede zrele, Ne v rovtah, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele.
Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, de le zine, In pravo ti vezanje se odkrije.
Tam pul'jo besedi se korenine; K tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec, druge perlikline,
To terdno skupej zvari; permaruha! Lahko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha."
Učenec.
»O zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jez sred kozarjov Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. — Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjov Minerve in Apolona imelo, Od gerških, od latinskih so pisarjov Dobili starši učenost v deželo, In z njo besede ptuje; — razodeni, Al saj se bode tih poslužit smelo?" Pisar.
„Bog tega varji! po nobeni ceni, Jezika naš'ga z njimi ne ognusi!" Učenec.
Sej tudi drugi to store Sloveni; Sej vemo, de turčuje Serb, de Rusi Tatarijo, Poljak de francozuje, De včasih verli Čeh nemškvati musi." PlSAR.
„Lej, v knjigah njih je tol'kanj lul'ke ptuje Med lepo, čisto Slavšno zasejane, De je noben purist več ne izruje; Al bukev naše Krajnšne spakedrane Pešičico denimo na ognjiše, Prerojen Fenis čist de 'z ognja vstane." Učenec.
„Čmu bo nam, prašam, pražno pogoriše? Al mutasti počakamo zijali, De 'z njega zrase novo besediše ?" Pisar.
»Slovensko lul'ko bomo rešetali, Hranili dobro zerno, in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan' dodali."
Učenec.
„Te čudne zmesi stariga ostanka In iz novink Slovenec v Koratani, Ne bo razumel Štajarc ne Ljubljanka."
Pisar.
„Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojim govore; koga za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"
Učenec.
„Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjam pomagalo, Ak bo se vse drugači govorilo;
Sami svoj uk spoštujete premalo, Več ptujk clo tebi, ne zameri, vjide, Zakaj bi se jih moje žnablo balo?"
Pisar.
„To govori se, kar na jezik pride, Pogovor, ko na všesa več ne bije, Ko zjutrejna se megla v nič razide;
Kar v bukvah je natisnjen'ga upije, To bratec! med učene gre linguiste, In priča od jezika lepotije.
Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlodi! Cel svet posnemal kranjske bo puriste«
Kar nočte vi umeti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Častili hodo pozni to narodi."
Učenec.
„Peržgal si, mojster! žark mi nove luči; Na delapust de sodniga jez dneva Slovim; še to, k a j pel bom, me poduči!"
Pisar.
„Horaci dulce et utile veleva, Kaj prida sliš jo všesa naše rade; Nam utile je zerno, dulce pleva."
Učenec.
„Romance zdej pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade."
Pisar.
»Od mene pesem vsaka je prekleta, Ki nima prav slovenskiga imena, Naj še tako prijetno bo zapeta.
Ljubezen poje pevcov tih Kamena, Jeziku dela ino sercu rane, V gerdobe strela treši naj ognjena!
Balade u Čebelici izdane,
De bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane!
De bi Krajnice strupa 'z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki serce zapelje, Bi z Romejovo Juljo ne čutile!"
Učenec.
Res škoda bi bilo, zdej od nedelje Do druge šestkrat se serce uname, Je šega, de kdor pride pred, pred melje!"
Pirar.
»Balade pet' je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je z tragedijo škodljiva, Teh in sonetov in zdravljic ne piši, Sovraži vse te Muza sramožljiva.
Poj rajši to, kar treba je per hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in meščan z pridam sliši."
Učenec.
»Bog ti zaplati uk, po tvoji volji Bom pel: gosence kaj na repo varje, Kak perdeluje se krompir nar bolji;
Kako odpravlajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Lovili miš' učil bom gospodarje." Pisar.
„0, zlati vek zdej Muzam krajnskim pride!"
F. Prešern.
V. BASNE.
Lisica s kužetom.
Žalostno ječi lesica;
Bliža se poroda dan! Djat' ne ve se kam s'rotica, Tak skerbi jo mraz strašan.
Sedem dni še ni minilo, Sedem mladih že dobi, Vse kakd se bo zredilo, R'javo mater zlo skerbi.
K postlji priti se prederzne— V gorki hišci spi zobak— Milo prosi: „rod mi zmerzne! Dajmipost'ljo,bod'krotak!"
Varh ponočni vsmiljen reče:
»Smeš ostat' de porodiš, Hitro, čas ko ta preteče, Gnjezdo si drugej poiš!"
»Prošnja moja še edina,"
Prav' rijavka, »daj ostat'," De spregleda saj mladina, Hvalo potlej hočem dat'."
Spet dovoli kuže vsmiljen';
Mar lesice bi poklal! Doma pušat' ne bil siljen, Bi goljfico bil poznal.
Zdaj močne reko lesice:
»Ker si bil poterpežljiv, Treti noč'mo ti košice, Beži! de ostaneš živ."
Kopirna u kurnjeku.
Jetnika zdihvala	Vsak dan potehtuje
V kopunjeku sta,	Par Lenart, jedun,
Mast en'ga obdala,	Roten obleduje Drug suha ferska. Dopitan kopun.
Ti, merha debela!
Klal jutro te bom, Bi ritati jela, Poderla si dom.
Suliota rešila
Ni golili kosti! Dva tedna minila, Verten rumeni!
Nesreče tolstjaka
Kostjak se ni bal: Kdo mene drobnjaka Bo v gerlo jemal ?
Jezi požeruha
Trositi proso: Gre v dno mu trebuha Kopunče pusto.
Sim bogat, premožen,
Pervabim volka, Sim reven, ubožen Davit' ne neha.
Mravlja s kobilico.
Po leti skerbno Se mravlja močno Za kruhek potila, Na kupe nosila Si hrano drobno.
Kobil'ca cverči, Mar delat' ji ni, O soncu vriskala, Ni jenjati znala, Le v petji živi.
Preglasno mravlja Pobara derzna: „Kaj, ti pa ne spravljaš? Se le obotavljaš? Bo zima strašna!"
„„Ti, beba! kaj veš Še tega ne vmeš: O kresi gre peti, Veselo živeti
Braniti ne smeš.""
Natora zaspi, Se sneg prevali, KobiPco izstrada; Obleda od glada, Boleha, medli.
Do mravlje prišla, Presuha, tenka. Des' milo prosila, Nič ni si dobila, Ozmirjana bla:
„Jez vrednim delim, Lenuhe podim; Po leti si pela, Sred mojiga dela; Pa pleši po zim'!"
Medved per čebelah.
„Duh perjetni sterdi vaše Se izlil je v gozde naše," Je čebelam medved djal „Ker timu je zoperstati (0 Mogel nisim, perhlačati
K' vam na pot sim se podal. Prosim torej pervošite Meni to, in bit' pustite Tukaj mi per vas Le en majhen čas."
Na to žalosten počene, In na spredne tace dene Od željah težko glavo; Voha sterd in ogleduje Njih panjove, ter zdihuje,
Nek čas milo sam z sebo : „Oh de b' mogel k njim le priti, Mogel ogenj si vgasiti, Ki, de sterd bi pil, Vnel je mene bil."
Na to se prikloni niže, Po vsih štirih plazit' bliže Ko panjovam se začne. Pride, liže krog žerela; Al ko vidi to čebela, V jezik pičila ga je.
Zdaj, ko jezik mu oteka, On rijove ino veka: „Oh, kak britka smert Mi je sladka sterd!"
Ali komej se ozdravi, Spet sterd lizat se napravi, Spet iz gojzda perrenči, Spet k panjovam grede bliže, Spet on voha, spet on liže
In se mamit' ne pusti. To prevzetniku čebele Varne za hudo so vzele, Vse vkup vanj zlete, In ga oslepi.
Medved! povej, kaj je bilo, Kar ti je oči steknilo?
„SIadnost! sladnost!" zarenči.— Vbogi revež, ti se meni Smiliš! Al, oh! niso eni Ti enaki zmed ljudi? Tim, tim medved! ti renčati Nikdar nimaš prenehati: Sladnost oslepi, Umne tud' stvari!
Olulii ali prazni klas.
Že mi bil je žetve čas, Vklonjen stal je žita klas; Eden le vzdigaval glavo Čez tovarše je gizdavo, In se s tim napihoval, De je tako ravno stal.— Pač, mu en tovarš je djal,
Naj bi tvoja glava zern Kakor naša polna bila — Pač bi se čez drugo stern Tak ošabno ne bi vila.
V buči prazni — to uči — Silno rad napuh čepi.
Fabula.
Enkrat en prevzetni dečarec odjaše Po cesti z tak naglim kolopom iz paše, Da grive brišeijo po zraki in rep, Zpod kopit proč berni prah, kamen in črep.
Po varaši jaše on z velikim skokom, Zahuška veselo pod vsakim oblokom: Na ulici hitro se stečejo ljudi, No vsaki jašečem dečarcu se čudi.
Zadremljena zbudi se baba pijana Dirjočega mimo zagledne katana, Prestrašena reče: „0 gospoda moja! „Ste vidli kak jaše Sankt-Juri pozoja?
„Bez ostroge, vuzde, brez žval in čapraka „Peklenskiga v zraki je dirjal lišaka." Na to se kobila na kamen pokrukne, Puf! katana z herbta prek šinjaka smukne.
O Muza pomiluj, potuži, poklaguj! Kak sreča v nesrečo prehiti se z vagoj: Prevzetnjak ki hvalo s\6 komaj podehnul Žalostno se plače, da šinjak si spehnul. Modrinjak.
VE N A D PI SI.
o) MORALNI.
Prava vrednost.	Potulinjenec.
Na ojstro ročico, Pošteno serce, Na bistro glavico Bom gledal vsele.
Potuhnjen dosti škodvat' zna, Če tudi ne klepeče; Počasa voda več brega Udere, ko dereče.
Več berili, manje ceni.
Je dosti kokotanja, Kokoši ne neso. Je dosti blebetanja, Spolnenja nič ne bo.
Matiček.
Jo išem, ne maram
Za dote zlate, Po rožcah ne baram, Prenaglo mine:
Najt' zvesto dušico,
Prijazne oči, Razumno glavico
Matiček želi.	S.
lležka.
Ga išem, ne maram
Za usta sladke, Po mestu ne baram, Me mika polje.
Pijane mušice,
Povsotnih oči, Nevkretne butice
Se Nežka boji. s.
Hinavec.
Očitno obira
S' Tersata molke: Na skrivnim odira Sromake Anže.
Hinavka.
Sladko perterduje, Pohvali še slaj': Tla rada kušuje, Opravla še raj'.
Mladosti.
Bogatin.
Tebi svet use obeta,
Kar serce si poželi; Varji brez sadu se sveta, Sad osreči, cvet slepi! s.
Ne ve mi levica,
Kaj desna poda: Ne da nič desnica, Nič leva ne zna.
Cič v nič, delavec krnliovec.
Bil čiček premožen,	Bil delavc ubožen,
Zdaj vinarja ni,	Zdaj v zlatih tiči.
14
Sleparija.
Taj tu, uni tamkej vpije:
Svet je polen sleparije ! Škoda, de nar bolj glaseči Tol'krat je slepar nar veči!
M. K.
i) DOGODOVINSKI
KRAJNSKI NESTORČIK
Dolničabju.
Predgovorčik.
Nam Nestor slovini Pergodeb versto, Ljublanske latini Dolničar lepo.
August od Metljanov ranjen 38 let pred Kristusom.
Punt rimskih voj Jakov v Ljub lani 16 let po Kristusu.
Ne plače dobila,
Punt lakot budi; Kar luna temnila, Mrak punt ukroti.
PO
Če August uzeti Metula gradi, Ne more podreti, Tri rane dobi.
Možje v grad zaprejo
Rod, sebe, žene', Sami grad zažgejo, Prah Rimcu puste,
Cesar Trajan verh gore Trajanske 102.
Dol' Dake Istranske
Trajan pokori, Prek gore Trajanske V Rim vitez hiti.
Cesar Konstantin v Ljublant 331.
Bil v naši Emoni
Car, pervi kristjan, Spet vid'jo Panoni, Rod bojda Slovan.
Svet Jerom rojen v Zdrenji sredi Istre 341.
Zdrenjanka rodila,
Savk bojda rodu, Terg vojska razrila, Ni sleda domu.
Cesar Teodoz prepodi Maksima od Emone
388.
K nam Teodoz pride,
Tirana podi, Naproti vse ide, Mladina, stari.
t lila Emono razvali 452.
Emone cvetilo
Nam Atila kralj, Europe strašilo, Popalil, razdjal.
Sora, boj na sorškim polju 401.
Got Svave pobije, V slražišu leže: Kri bitnje oblije, Od bitve ime.
Harzes, Justinianov vojvod, Ljublano gradi
554.
Frankoni rojili,
Grad Narzes gradi, Tu radi bi bili, Še Ljublana diši.
Samo, slovenski vojvod, vmerl 662.
Bil Samo slovinski
Je vojvod močan, Strah Franski,. Turinski, Široko slavan.	Z.
c) SATIRICKI.
fv'ebelice pušicarjem.
Ko vsaka ni žival lesica, Tak vsaki ni napis pušica.
Pevcom letnih časov.
Kdor govoriti kaj ne ve On vreme hval' al toži; Kdor pevcov peti kaj ne ve, Od letnih časov kroži.
Nekim peveom duhovnih pesem.
Res je duhovna, in res pesem ni vaša duhovna, Duh praznote ki ima, božjiga prazna duha.
Uzrok uezlatiga časa.
Prišli bi že bili Slovencam zlati časi,
Ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.
Naj misli, kogar bi pušice te zadele,
De na visoki verh lete iz neba strele. F. Prešern.
Zagovor.
Feriuut — summos (ultnina montes.
VIL UGANJKE.
<») NARODNE.
2. Visel visi,
1. Brez nogač sem roglae, Celi hram nesem sam.
3. Kda visim, tiho spim; Kda letim, se glasim; Ne gučim, * ne kričim, Ne vrišim, ne germim,
Čakelj čaklja, Visel dol. pade, Čakelj popade.
Le bernim, no zvonim;
Vas budim, veselim, Žalostim. Se velim?
4. Zakerpana baba se v peči smodim, Zgerbačena žaba iz peči bežim, Razrezana kratko okrogla ležim Omazana sladko po golti letim.
* Staj. m. govorim.
4) NAUČNE.
Kdo ve imenovati stvar, Ki se s petimi čerkami pisar'? Od zadaj in spredaj enaka — Pa k žalosti slednjiga čaka; Nekter si jo sam oskerbi,
Des'ravno se tud je boji.
*
Živa imam noge štiri, mertva tri
Vgani, dragi bravee, kak se mi veli.
*
(logogriph.) S peterim visoko leti; Brez perve te, bratec, boli; če nima tud druge, pove
Ti ženske prav lepo ime. * *
V	a se marsikteri vjame,
V	roki e vsakteri nosi,
Z o si človek milost sprosi, U pa zdravje večkrat vzame.
J. Dolinski.

DIO PIEVNI.
Molitva Jcremie proroka.
Spomcni se gospodine Što se nami, vaj, dogodi: Ah razgledaj sa višine Naš pretežki prikor odi.
Silnieh tudjin' vlast moguca Naše plienit bitje ustaje: Naše otčinstvo, naša kuča Inostraneim podana je.
Za garlo nas silnik hudi Potezaše, ko zvier plahu: Ni svakdanji naši trudi Željni pokoj nahodjahu.
S Egiptom smo, jur pri grobu, I s Asirim mir sklopili; Da bi našu praznu utrobu Maliem kruhom nasitili.
Sirote smo: jer nemilo Otci naši martvi ostaše: Udovičko u carnilo Upale su majke naše.
Bože, ne mi sagriešismo, Neg naši otci, kieh nije veče: Sasviem tirne podnieli smo Sve pedepse njih največe.
Izmierenu suhiem zlatom Vodu, vajmeh, mi pijemo I pod silu jakom platorn Pusta darva kupujemo.
Na našoj se vidie glavi Podložnoga oblast puka: I nitko nas ne izbavi Iz njegovih tainnieh ruka'.
Jer zlotvorska sablja tarno I pustinje zasiedaše, Kruh neimasmo; neg li samo U požudah duše naše.
Koža naša suha 'e sada, I žestokoj slična peči Cieč navale silna glada, Ki nas hara gospodeči.
Karvnom rukom obiešeni Poglavice ružno biše: Ni karvnici nesmiljeni Pred starcim se zasramiše.
Nepošteno mladce dilo Osramoti velmi, i rasu: Diecu gorko, i nemilo Pogubili darvima su.
Nije na vratieh starca znana, Nije tko pravdu činit haje: Mladiehpiesnik'družbaizbrana Pri nevolji zamukla je.
Izgubiše naši prami Krunu, s koje svietli bismo: Vaj, i lele tužniem nami, Pokli težko zagriešismo.
Eto naše sarce plačno Pečali se, boli, i gine: Eto uživat sunce zračno Nedadu nam markle tmine.
Jer S ionski varh presveti Poraziše smione guse, Po kom puste sred goleti Gladne kune šetaju se.
A ti o Bože, i tva dika Božanstvena minut neče: I živieti do viek vika Tvoje slavno prestolje če:
Ah čemu češ pukom tvoime Zaboravljen uviek biti? Da li češ nas po sve vrime U nezgodah zapustiti?
Svaka nam se radost škrati, Obrati nas: i obratjene Sarca naša nemir uze:	Najt češ tvojoj pomne u hvali:
I piesan se naša obrati	Povrati nam dni žudjene
U žalosti, tužbe, i suze.	Od početka ke smo imali.
I- Gjorgjič-
Psalm 93.
Večkrat griešnici živu za koje vrieme bez pedepse, kao da previšnja pravda nehaje za ljudske krivinje, i kao da ne-čuje plač i tužbe nevoljnih pravednikah pritisnutih šilom i ne-pravdom samosilnikah uzvišenih. Toga radi sveti prorok ovoin
piesnom Božji sftd progonjenim u pomoč zaziva, i kaže, da svemoguča providnost sve zna i vidi, da se uzteže do vrie-mena, i da napokon pomaga pravedne, a opake satira.
Trieskoviti Bože osvetni Što se tajiš, što ckniš* veče? Odkrij lice, ter izmetni Oganj sardčbe netarpeče: Uzvisi se, Sudče od svita, Varh prestolja plemenita.
Na oholih smienstvo opako Težkom platjom daj zamienu: Jer dokle če, jao, ovako Stiecat griešnik slavu i cienu? Dokle cvasti s čudi smione Tko u zločah grezne i tone?
On iz ustah poplavicom Rieči lieva ponosite: On besedom zatočnicom Mormoreči snahodi te: Pače i još se na te prieči Dielom hudjim hude od rieči.
Gledaj poraz naš čemerni, Gdie karvnici biesni i harli Snižili su tvoj puk vierni, I baštinu tvii satarli: I razsuli u životu Udovicu i sirotu.
Pridošaoce s mieštanima Poklali su i posiekli: I k tomu su medju njima Priložili još i rekli:
Bog Jakobov niti vidi, Niti pozna, tko ga uvridi.
Čujte vi, ki nesviestni ste: Čujte pred svim pukom odi: Vi, kim duše prem nečiste Nerazborna siena obhodi: I naučite, ka vašima Bezumnost je pod riečiina.
Da li Bog, ki izhitrio Uši i ljudsku zenicu je, Sliep i gluh se ostavio, Ter nevidi, ter nečuje ? I što umarloj dao j' potrebi On neumarli neima u sebi?
Da li Bog, ki' narodima Platja svako krivovanje, I ki uzdahnu svim ljudima Razložito, razbor, znanje, Neče vami zabaviti Na nerazbor tak očiti?
Pravdo opčena, ti proziraš Iste naše misli u nami: Ah jao, da ih nezamiraš Prepunjene taštinami; Pokli u našem sardcu što je, Razmi (izvan) tebe, sve tašto je.
Blago onima, kim zrak Božji Tvoj u sardce vik prionu: Kih Ti uviežba, i podloži Prenarednom tvom zakonu;
Da pokoje kroz najdraže Svaki uz tebe trud utaže.
Da p o činu tvom u skutu, Čim dni minu svim najgori, Ter griešniku potisnutu U dno pakla grob se otvori, Jer ti ljubiš tvoj puk, i ti Neč baštinu tvu pustiti.
Ti sad mučiš: vrieme doc' če, Kad tva pravda s našom cesti Oglasit se očito če, I na strašni sfid zasiesti, Za prigarlit pod obranu Pravoviernost poplesanu.
Tko da sa mnom podigne se Prot zatočnom protivniku? Tko da na boj stane, i strese Nesmotrenom vlast griešniku? Tko da pod moj stieg se skupi Ter vojuje i neustupi?
Ah ne ini, neg ti od boja Bože, i kralju preuzvišeni; Jer da nebi pomoč tvoja, Tolikrat me ka zasieni, O malu bih u to doba Nastanio se u dno groba.
Pače i nukan na grieh, ako Rieh ti: Moj duh pada i gine; Uzdarža me tajčas jako Tvoja milost gospodine:
I množ bolih, kim tugovah, Osladi me i obradova.
A ko čudo, da ti tada Slobodi me od krivine: Jeda li se tvoj priklada Sud prestolju zle sudbine, Kdj zakon je čestokrati Još i pravih potvorati.
Ona hita, tko kriv nije, I pravednu karv osudi; A ti, o čačko, sad i prie Utočišče me si svudi: Ti ma pomoč, ti svakdanja Tvardja i temelj moga ufanja.
Ti svu zlobu na zlobnike Izvratit češ, kao dostoje: Rasut če se oni u vike Veličanstvom zloče svoje; Kad ih ruka tva primože, Gospodine'naš i Bože.
A sad draga sried romona Pojmo diela slavna i dična Od jedinstva nerazdiona I od Trojstva nerazlična: Da kao dosad, po sva lieta Bog pohvalu stieče i srieta.
(Iz Psaltira prevedenoga po Ignaciu Gjorgjiču, štampanoga u Benetcih
lieta 1727.)
Cknim ~ kasnim.
Utieha Ilirif.
(Prigodom proglašenja ustava Sarbskoga 1839.)
llirio, Bog je s lobom! Stresi pepeo s tvoje glave: Neplač' više sad nad grobom Niekadašnje tvoje slaVe.
Znak, i u našeg da je puka Moč velika, prem plug vodi, Razbojnička kad mu ruka Žudi podat smart slobodi!
Vieruj, prazna rieč da nije: Da se opet podič bude, Bez krivine pao koi je Pod udarcem srieče hude.
Sladka čuvstva od pokoja U vieke ti biehu mila, A na karvav zanat boja Viekoma si ti marzila.
Yoče sadit, stado pasti, Grade zidat, piesne pieti, Ine dike, ine slasti Nisi znala na tom svieti.
Lakom Rimljan, Frank nemili, Hun pakleni, Turčin smieli Raj tvoj jesu razorili, Al ti nisu slavu oteli;
Jer ne hrabrost, vec bezbrojni Potlači te broj njihovi,— To Metula zidi bojni I Kosovo svietu slovi:
Nu čemu bi tvoja snaga? Nie Solina, Sisak pade, Od Metula nima traga, Ture plieni sarbske grade.
Ali ni zlo viek netraje, Zla i dobra srieca leti: Novi dan ti sad nastaje, Sunce i tebi opet sveti.
Što ti ote nebrojeni Broj dušmanah, sve to če ti, Sarb i Horvat sjedinjeni, Vieruj, natrag još donieti.
I starom če slavom ime Opet sinut Ilirie I dičit se rod tvoj njime, Kako se je dičio prie.
Zato stresi pepeo s glave, llirio, i nad grobom Niekadašnje tvoje slave Neplač' više: Bog je s tobom!
D. Demeter.
Jeka od Balkana,
ili
Suze bugarskih, hercegovačkih i bosanskih Hristjanjah.
Svemu svietu svitje zora, Kod Balkana nema dana! U sried gorcieh suzah mora Gori, gori, ljuta rana, Koju robstvo zadade.
Robstvo hudo, robstvo kleto, Kad če tebi svarha biti? Kad če sunce blago i sveto Od slobode se roditi, Da prosvietli marku noč.
U najdaljoj svieta strani Več istine i slobode Dan dopire. — Veče brani Od Carnacah divlje rode Svete pravde zlatni štit.
>
Samo gore od Balkana Od vapajah tuge ječe, Gdie slobodi nema stana, A verige robstva zveče, Koje vežu Hris/jana!
U zabitne svieta strane Slovo več se širi viere, Da spasenja sunce grane Sveme svietu, — da neviere Konac jednom nastane.
Nu vriemena gdie u davna Spasovo se slovo čuše, Gdie davnosti diela slavna Ugled jesu kriepke duše: Tu se ruši viere stan! .
Čuj me dakle otče blagi, U kog krilu svi su svieti Koi vid mi dadč dragi, Da istinu mogu zrieti,— Tvoga stvora sliši plač!
Na kamenoj evo stini Bugareči Bugar siedi, U zdvojenja strašnoj tmini Ufajuči k tebi gledi: Gospodine smiluj se!
Srodne puke daj prosvieti, Težku biedu da poznadu Svoje bratje; — te ih sieti, Da izpune našu nadu, Da nam dadu slobodu.
čujte puci! Slave sini, K6 junačka majka rodi. Nij' vam sardce nalik stini Od kamena, da vam godi Bratje vaše nevolja!
Spomenite vaših dieda'
Slavna diela!____Da ljubite —
Viečni Bog vam zapovieda— Vašu bratju. Izpunite Puci, — božju zapoviedt
Stare moči dajte od sna Probudite!... Evo slave! Neuvehla, blagonosna — Za vitežke rešit glave, — Dosti evo lovora!
Ustanite puci oda sna! Poslušajte, kako cvile Sitna dietca; (nije basna!) Kako turške divje sile Kčercu majci otimlju.
Od Mostara tužne glase
Poslušajte____ U sried zime
Siedi starci kako kvase Gore karvju; kako ime Zahman sinka nariču.
Ime sinka, koi bliedi U tamnici, ili u grobu. Majku čujte, k a pram siedi Targajuči divjem robu Kletvu neba dozivlje.
Mlado čedo, gle! zavito U povojih ledna sniega, Pokraj majke tu pokrito. Smart uljulja nju i njega U kolievci od leda!
Boso, gladno i brez ruha Tuj u majke plače jedne Njih petero ... „Daj nam kruha!'1 (Sirotice viču biedne)
„Tri smo danka bez kruha!"
„„0j dietčice, danas samo „„Počekajte, dok se domu
„„Povratimo____Skoro tamo
„Kraj če biti vieku ovomu „„Od nevoljne žalosti!""
Tako nadom majka pita Gladnu dietcu. — Sinak mali Ponajludji nju zapita: „Tur čin kuču nam upali.— „Gdie je sad naš, mnjko, dom ?"
Biednoj majci tad niz lice Gorcieh suzah potok teče. — Gledeč tamo gdie zviezdice Nočju sjaju, tužna reče:
„Tamo.. dietco.. naš je.. dom.11
Svemu svietu svitje zora, — Kod Balkana nema dana! U sried gorcieh suzah mora Gori, gori, ljuta rana, Koju robstvo zadade!
Aleksandro! dobitniče Od Perzie!... Kastriofiču! Kčg junačtvo i Turci diče... O vitežki Kraljeviču! Od Prizrena sunašce!
Sjajne zvezde bolje dobe! Vlast nad kojim nema tmina, Otvorite vaše grobe !... Gle!... to vam je domovina! U verigah tužni rob!
Aleksandro, čordu h vati! Kastriotič! Kraljeviču 1 Vito kopje i mač lati, Te pokušaj svaki sriču,
Po niekdušnjoj navadi! Ognjoslav Ostroiinski.
Sliepac na saborima sledeči.
(Narodna.)
Mili Bože na svemu ti fala! Mili Bože i nedeljo mlada! Mili Bože, poinozi svakome, Svakom bratu i dobru junaku, Koji ore, pa sirote hrani, I sirote, i carva i mrava. Darujte me, hranitelji! Hranitelji, roditelji; Darujte me, bratjo moja Plemenita i čestita! Braljo moja milostivna! Nemojte me prolaziti, Moga dara pronositi, Moga dara ubogoga, Ubogoga, malenoga; Krajcara je malen darak, Al' golema zadužbina; Več podeli i nameni, Svoje martve sve spomeni; Molit ču vam molitvicu Za sve kuče dobre sreče, Za težaka i volaka, Za putnika i vojnika, Za pastira, granatira, Zarad' djaka učenika, Radosna mu majka bila!— Darujte me, mila bratjo!
Tak' ovako ne gledali! Slepa čeda ne imali Ni u domu ni u rodu, I u svet ga ne spremili, Kano mene moja majka Što je u svet opravila (U neznanu tudju zemlju, A za tudjim očicama), Da se bijem i prebijam Od nemila do nedraga, Kao voda o bregove. — Vidiš, brate milostivi! Mene vode tudje oči, Mene hrane vaše ruke, Vaše ruke, težke muke, Ja sam željan bela sveta, Bela danka, žarjia sunca, Žarka sunca i meseca, I po svetu pogledati, I sve brate oko sebe, Carne zemlje izpred sebe, Vedra neba iznad sebe.— Mene vode tudje oči, Ja s' ne )»ogu sam pomoči A bez vaše desne ruke Niti mogu uzorati, Niti mogu uzkopati.
Što su vama beli dani, To su meni tavne noči, Tavne noči bez meseca.— Vidiš, brate, sužničara, Sužničara, tavničara, Jer ne vidim bela danka, Težke pute da putujem, Težke brode dabrodujem; Nit' kog znadem, ni-poznajem, Več se bijem i prebijam Od darveta do darveta, Od kamena do kamena, Od nemila do nedraga, Kao voda o bregove. Sužan če se oprostiti,
Iz tavnice izvoditi, Ja slepoče ni do veka,
Ni do časa umarloga, I do konca samartnoga. Slepoča je težka muka, Težka muka, težka patnja. Vidite me očicama, A čujte me ušicama, Darujte me ručicama Zarad' danka današnjega, Zarad' vaše dobre sreče; Srečice se nanosili! Lepa žitka naživili! Dobre srečo nahodili, Dobre sreče, lepog zdravlja!
DIO PRIPOVIEDAJUČI.
Opis železnoga vieka.
Nasta od mieda tretje doba, Kad počeše bivat hudi I na boje harlit ljudi, Još nepuni svakih zlobah.
Al gvozdeno zatim vrime I gvozdeni plod se ukaza, Iz paklenih došao jazah Sviet raztrovat griesi svime.
Tada kriepost svaka uteče, čast potamni, umre viera, Nebi istine več nigdiera, Sram se ukloni na daleče.
A u njih miesto sve najhudje Zloče obstrieše sviet bez miere, Sile, zasiede, i neviere, Varka i pohlep zal na tudje.
Tad pomorci jedra smiona Razriešiše vietru plahu, Kad još dobro nepoznahu Strašnu oholost mora siona.
Dreva, koja malo prie Biehu zelen dub od gorah, Staše morskih sried prostorah Iskat svoje tad pogiblje.
Ter se umarli več nehaje Med valovi strašne smarti, Suprot kojoj nagli i sarti U daleke brodeč kraje.
Zemlja, ka prie biše občena Jak sunčana svietlost svudi, Za lakomost zalih ljudih Bi na diele razlučena.
I ne samo da bez zlobe U nje se iskaše hrana draga, Njoj umarli željni blaga Usarnuše sried utrobe.
Da ponuda zla svakoga Na svietlo se zlato objavi, Ukopano po naravi Kraj ponora paklenoga.
Još i gvozdje pride na to, Ter se spozna tad najprie, Gvozdje od zlata nemilie, A od gvozdja štetnje zlato.
Izliezoše bojne sprave S zlatom, s gvozdjem ke vojuju, Da mir svaki podušuju Sried pučine, jaoh, karvave.
Gvozdje i zlato sviet u smetje Postaviše; š njih zlo svako, Š njih življenje nasta opako: Ali zlato hudi veče.
Grab'žom živit svak nastoi, Nije vierna priatelja, Od tudjega kleta želja Ljudske sviesti veže i svoji.
Slobodan se tim nepravi Od svojega svekarv zeta, Jaoh, prokleto zlato smeta, Da med bratjom nij' ljubavi.
Muž pogubu motri gorku Ženi svojoj, a ona njemu, A mačeha marzečemu Spravlja otrovi svom pastorku.
Prie vriemena sin pun zloče Otcu svomu broji lita, Ter se toli napried hita, Da mu život skratit hoče.
Svud naraštjaj vrie nepravi, Zemlja je karvju sva polita, Sveta pravda i čestita Sviet napokon i on ostavi.
Iz Ztataričeva neštampanoga prevoda pretvorah Ovidiovih.
Neblag-odarni sin.
(Narodna.)
Rodi majka devet posobacah, Izrodila, pak obudovila, Sve i majka udova hranila, Na preslicu i desnicu ruku, Odhranila, osam izženila; Kad je stala devetog ženiti, A on majku u goru odpravljl: „Idi majko, u goru zelenu, „Tu če meni sad svatovi doči, „Pa če s' na te svati sagaditi, „Jer si ti več stara karmeljiva;
»Idi, majko, u goru zelenu, »Eda bi te namerilo zverje." S' štakom majka u goru otide, Putem iduč' grozne suze roni. Sretoše je dva mlada putnika: »Ta Boga ti, ti starice stara! „Kud si tako rano uranila? »Uranila, da ti bereš bilje?" Majka plače, ne mož' da govori, Jedva plačuč' ovo probesedi: »Rodila sam devet milih sinah, »Devet sinah, devet posobacah, »Izrodila, pak obudovila, »Udova sam sve odhranila »Na preslicu i desnicu ruku; »Osam sam ih izženila majka, »Sad sam stala devetog ženiti, »Deveti me u goru odpravlja. „Ne bi 1' mene izjelo zverinje." Ali vele dva mlada putnika: „Vrat' se natrag, ti starice stara, »Te ti vidi tvojih devet sinah." Kad se majka nalrag povratila, Devet sinah devet kamenovah, Devet sinah devet Ijutih zmijah; Pak se zmije po kamenju viju.
Početak bune na dabije.
(Narodna.)
Puče puška niže Beograda, Dade glase niz tijo Dunavo; Druga puče ukraj Dubokoga, Dade glase pokraj vode Save, Pokraj Save, Šabcu na krajinu;
Tretja puče usred Šumadije, U Topoli selu plemenitu, Dade gldfee po svoj Šumadiji: Uzdiže se butun Šumadija I pred njome Petroviču Gjorgje,. Zadarma se turška carevina, Začudi se sedam kraljevinah, Da što radi mlada Sarbadija.
Kresnica.
Trudnom svietu noč na lice Vargla biše sienu blidu, Da od ljubezni potajnice Na svoj tančac zviezde izidu.
Ja ljubicu kod nje dvora U zabitnoj čekah strani, Kad nje u miesto, s gar s prozora Bi mi dodan list pisani.
Mrem od želje za prie znati, Što mi piše ma jedina: Nu moj želji svarhu imati Nenavidna brani tmina.
Nie pomoči: izza gorah Jasni miesec još neizteče: Svieče rajskih od prostorah,
^viezde, su mi predaleče;
A želja me nuka i blazni • Tak, da skrovna draga slova Proštio bi bez bojazni Na plamenu od trieskovah.
Ali u cvietju, i u travi
Sriečnom sgodom meni tada Krilata se zvierca objavi, Spred zlatjena, svietla ozada;
Ulovih ju, i nad svime Taj lov daržah dražji od zlata Ter njim svietlit nauči *me Moja ljubav domišljata.
K pismu ju prinieh, i po njemu Pomno vodeč plam krilati, Na tom zraku živučemu Sve razvidieh, što htjah znati.
Ah! da ti je uviek hvala,
0	svietnjače pregizdavi, Od livadah zviezdo mala, Drobna iskro od ljubavi.
Nemogu te neg hvaliti, Liepa zvierce, harnom piesni, Čim dostoja pomoč biti Nepokojnoj moj' ljubezni.
Urešenje nepriprosto Ti si od lieta po naravi, Dielak sunca, za njim osto Za razgovor cvietju i travi.
Pred tvim zlatom zlato krije,
1	sobom se zlato srami: Tvoj plam zlatni u tebi je)f. Ko u parstenu dragi kami.
Od zemlje si ti zenica, Dan, ki leti simo i tamo ; ^ Slika mudrieh dievojčicah, t Ke se u noči kažu samo. B
Sveg kušala cič dobrote Dragu radost, zvierce draga, Mednom rosom doilo te Milo nebo, zemlja blaga.
Knez Lazar i Miloš.
(Narodna.)
Slavu slavi sarbski knez Lazare U Kruševcu miestu skrovitome, Svu gospodu na sofru sedao, Svu gospodu i gospodičiče: S desne strane starog Jug-Bogdana, I do njega devet Jugovičah; A s leve Vuka Brankoviča, I ostalu svu gospodu redom; U zastavu vojvodu Miloša, I do njega dvie Sarbske vojvode: Jedno mi je Kosančič Ivane, A drugo je Toplica Milane. Car uzima zlatan pehar vina, Pa govori svoj gospodi sarbskoj: »Kome č' ovu čašu nazdraviti? „Ako ču je napit' po starieštvu, „Napit ču je starom Jug-Bogdanu; »Ako ču je napit' po gospostvu, »Napit ču je Vuku Brankoviču; „Ako ču je napit' po milosti, »Napit ču je mojim devet šurah, »Devet šurah, devet Jugovičah; »Ako ču je napit' po liepoti, »Napit ču je Kosančič-Ivanu; »Ako ču je napit' po višini, »Napit ču je Toplici Milanu; »Ako ču je napit' po junaštvu, »Napit ču je vojvodi Milošu. »Ta nikom' je drugom napit' ne ču, »Več u zdravlje Miloš-Obiliča: »Zdrav Milošu, viero i neviero! »Parva viero, potonja neviero! »Sjutra češ me izdat' na Kosovu,
„1 odbieči turskom car-Muratu; »Zdrav mi budi! i zdravicu popij: »Vino popij, a na čast ti pehar!" Skoči Miloš na noge lagane, Pak se klanja do žemljice carne: »Hvala tebe, slavni knez Lazare! »Hvala tebe na tvojoj zdravici, »Na zdravici i na daru tvorne; »Al' ne hvala na takoj besiedi; »Jer, tako me viera ne ubila! »Ja neviera nikad bio nišam, »Nit' sam bio, niti ču kad biti, »Nego sjutra mislim u Kosovu »Za hriščansku viera poginuli; »Neviera ti siedi uz koljeno, »Izpod skuta pije hladno vino: »A prokleti Vuče Brankovicu. »Sjutra jeste liep Vidov danak, »Vidjet čemo u polju Kosovu, »Ko je viera, ko li je neviera. »A tako mi Boga velikoga! »Ja ču otič' sjutra u Kosovo, »I zaklat ču turskog car-Murata, »I stat ču mu nogom pod garoce; »Ako li mi Bog i srieča dade, »Te se zdravo u Kruševac vratim, »Uhvatit ču Vuka Brankoviča, »Vezat ču ga uz to bojno koplje, »Kao žena kučelj' uz preslicu, »Nosit ču ga u polje Kosovo."
Propast carstva sarbskoga.
(Narodna.)
Poletio soko tica siva Od Svetinje od Jerusaliina,
I on nosi ticu lastavicu. To ne bio soko tica siva, Veče bio svetitelj Ilija; On ne nosi tiče lastavice, Veče knjigu od Bogorodice, Odnese je caru na Kosovo, Spusta knjigu caru na koleno, Sama knjiga caru besedila: „Care Lazo, čestito koleno! „Kome češ se privoleti carstvu? „Ili voliš carstvu nebeskome, „111 voliš carstvu zemaljskome? „Ako voliš carstvu zemaljskome, „Sedlaj konje, priteži kolane, „ Vitezovi sablje pripasujte, „Pa u Turke juriš učinite, „Sva če Turška izginuli vojska; „Ako 1' voliš carstvu nebeskome, „A ti sakroj na Kosovu carkvu, „Ne vodi joj temelj od mermera, „Več od čiste svile i skerleta, „Pa pričesti i naredi vojsku; „Sva če tvoja izginuli vojska, „Ti češ, kneže, š njome poginuli." A kad care saslušao reči, Misli care misli svakojake: „Mili Bože, što ču i kako ču? „Kome ču se privoleti carstvu? „Da ili ču carstvu nebeskome? „Da ili ču carstvu zemaljskome? „Ako ču se privoleti carstvu, ..Privoleti carstvu zemaljskome, „Zemaljsko je za maleno carstvo, „A nebeško u vek i do veka." Car volede carstvu nebeskome, A nego li carstvu zemaljskome,
Pa sakroji na Kosovu carkvu, Ne vodi joj temelj od mermera, Več od čiste svile i skerleta, Pa doziva sarbskog patriarha I dvanaest velikih vladikah, Te pričesti i naredi vojsku. Istom kneže naredio vojsku, Na Kosovo udariše Turci. Mače vojsku Bogdan Juže stari S devet sinah devet Jugovičah, Kako devet sivih sokolovah, U svakog je devet hiljad vojske, A u Jugu dvanaest hiljadah, Pa se biše i sekoše s Turci: Sedam pašah biše i ubiše, Kad osmoga biti započeše, Al' pogibe Bogdan Juže stari, I izgibe devet Jugovičah, Kako devet sivih sokolovah, I njihova sva izgibe vojska. Makoš' vojsku tri Marnjačevičah: Ban Uglješa i vojvoda Gojko I sa njime Vukašine kralje, U svakoga triest hiljad vojske, Pa se biše i sekoše s Turci: Osam pašah biše i ubiše, Devetoga biti započeše, Pogiboše dva Marnjavčeviča, Ban Uglješa i vojvoda Gojko, Vukašin je gardnih ranah dop'o, Njega Turci s konjma pregaziše; I njihova sva izgibe vojska. Mače vojsku Erceže Stepane, I Ercega mnoga silna vojska, Mnoga vojska, šedeset hiljadah, Te se biše i sekoše s Turci:
•
Devet pašah biše i ubiše, Desetoga biti započeše, Al' pogibe Erceže Stepane, I njegova sva izgibe vojska. Mače vojsku sarbski knez Lazare, U Laze je silni Sarbalj bio, Sedamdeset i sedam hiljadah, Pa razgone po Kosovu Turke, Ne dadu se ni gledati Turkom, Da karno li bojak biti s Turci; Tad' bi Laza nadvladao Turke, Bog ubio Vuka Brankovica! On izdade tasta na Kosovu; Tada Lazu nadvladaše Turci, I pogibe sarbski knez Lazare, I njegova sva izgibe vojska, Sedamdeset i sedam hiljadah; Sve je sveto i čestito bilo I milome Bogu pristupačno.
Osman.
(Pievanje IX. 11—61.)
Uvod i sadaržaj. Sokolica, vitežkinja turška, pobivši se u bitki kod Niestera (g. 1621) sa Krunoslavom, vitežkinjom poljačkom, plieni neprestano poljačke krajine. — U Varšavi slavi se god odaržane ove pobiede nad Turci: junaci idu na lov, a gospodje na ples i pievanje kraj rieke Visle. Sokolica i njezine druge zateku gospodje u plesu, i ugrabe svaka po jednu, ter ih odnesu u gustu dubravu k jezeru.
Bieše u syarsi Kolovoza Jur počela jesen plodna, Kad zadažde s grozdnieh loža' Rujna i zlatna pitja ugodna.
Prem osvanu dan čestiti, Koga viečna bit če slava, Dan veseli od dobiti Kraljeviča Vladislava,
U ki bez broja i bez kraja Vojsku on razbi, i zatiera Iztočnoga ljuta zmaja Lanjsko lieto kraj Niestera.
K poljskom' kralju na dan ovi Skupiše se sried Varšova Sve vojvode, svi knezovi I staroste od gradova',
Tere pokli. tu u mnogu Bogoljubstvu u sve glase Najprie hvala višnjem' Bogu U presvetoj carkvi da se,
U razlike svak načine Sa svom se opet moči stavi, Da spomena nad sve ine Sriečnoga se dana slavi.
Mlad kraljevič i po izboru S njim gospoda ina tada Podranili biehu u zoru Lov loviti izvan grada.
On razlike tiereč zvieri Hotie ukazat sviem očito, Kako s vojskom cara tieri U dan isti priednje lito.
Pod bogatiem' odiečami Od earljena sja grimiza, Gdie se biser i drag kami Varh pošvena zlata izniza;
Na pasu mu 'e mač zlatjeni, Varh glave mu trepti perje, A pod njiine konj ognjeni Lakši i bdrži neg siever je.
Taki 'e vidiet bog sunčani I u oružju i u obrazu, Kad zvieri iskat i on podrani Po nebeskom svietloin pasu.
Brat Kazimir, stoparv komu Lice zlatni mah celiva, I on na konju ognjenomu Zlatno odieven uzanj siva.
U iztoku od mladosti Zora od slave još mu izteče, A od hrabrenstva i od krieposti Stere zrake na daleče.
Stiepan mladji brat uz njega Kaže iztakmit dielim ime, Barži od plama, bielji od sniega Igra urešen konj pod njime.
Jezde i svietla bratja ina Kod slavnoga Vladislava, I od oružja i od haljina Zamierna je sviem naprava.
Liepi i mladi kraljeviči Na njegovieh zracih sjaju, Jakno sivi sokoliči, Kad se u sunce zagledaju.
Vojevode, knezi i bani Pred njim redom jezde u dici, Odieveni i oružani Plemenito svikolici.
Plemenita družba ova S dobitnikom turskieh sila' Na odlučena miesta od lova Ovako se 'e uputila,
A varšovske liepe i mlade Sve gospodje punc dike Izišle su varh livade Pokraj bistre Visle rike.
Tih se tančac medju njimi Ta zameče u ljuvezni, U kom glasim medenimi Kliknuše ove sladke piesni:
„0 čestiti i hrabreni Kraljeviču Vladislave, Svak je veseo u spomeni Nedobitne tvoje slave!
Ti, o sivi naš sokole, U mladjahna tvoja lieta Potlačio si Turke ohole, I dobio cara kleta.
S tebe obranu svu primila Kraljevina 'e naša svudi, S tebe opet se razgojila U pokoju, ki svak žudi.
Svud težaku zemlja blaga S tebe obilne vratja plode, S tebe obtieče iniesta draga Med iz dubja, mlieko iz vode.
S tebe veseo krotka stada Pod sviroku pastir pase, S tebe putnik miran sada Grede pojuč u sve glase.
Konj, koi se biesan jaha, S napuhaniem' nozdram' prie Harza, pieni, oganj paha, Vihar vidiet bi svudie,
Blag i krotak zelen milu Na livadah sad uživa, Tere bojnu Ijutu silu Na ljuvenoj promienjiva.
Skladni puci, mirna sela, Travna polja, doba ugodna, Rojne pčele, stada ciela, Žitne njive, dubja plodna.
Razvedren je vsak u licu, Glasi ti ovo svi govore: Veče liepu vierenicu Na čačkove vodi dvore.
Kraljeviču, sve je spravno, Neckni veče pir veseli; U unucieh ime slavno Ponoviti naš kralj želi.
Noviem' zračim čin' da obtieču Ova naša miesta i dalja, I radjaju se i iztieču Sunca od sunac', kralji od kralja'."
Ušto na čas dana blaga Tanac vode sej gospoje, I ovako se piesan draga Vladislavu slavnom' poje:
Eto smiona Sokolica Iz dubrave guste izide S dvanaes bojnih dievojčica', Ke je svudi sliedom slide.
Jak lavica usried gora', Kad pritisne glad je ljuti, Na sve strane uši otvora Oslušujuč, kud se puti,
Iz dubravah gustieh kada Pastirske ona dipli čuje, Sudeč da tu pasu stada, Veseli se i raduje;
I misleči, da barzo ima Na volju se nasititi, K onoj strani put uzima, Leteč u tiek strieloviti: Zatočnica tako ohola Na začinke sladke i mile, Kiem' se biehu posried kola Liepe gospoje oglasile,
Vapie: „Evo plemenite Srieče, evo liepa pliena; Tec'te, o druge me, tecite Na*bogatstva neizrečena.
Slied' me svaka, svaka osveti Sebe, cara, tursku vieru, Spomenjujuč u pameti Lanjsku dobit i potieru."
Dobro ovoga nedoreče Mogorkinja dikla varla, A tište se i zatieče Na barzomu konju harla.
Lete za njom, a neteku, I nje druge nagle i hitre, I plien željni da prie steku, Barziem' konjim stižu vttre,
Ter u način poplavice, Ka s obilnieh vodah riekom Plaho se oreč niz litice Sve što srieta nosi tiekom,
Nieka za pram rudi od kosi', A za ruha nieka sviona, Za ruku ova onu nosi, Za pas zlatni ovu ona.
Preko nočne tako tmine Sried divjači vuku prike Vukovi ovce u načine Nemilosne i razlike.
Bojne dikle barže od striele Tekuč poljem u pospiehu S draziem plienom sve vesele Odmakle se dalek biehu,
Kad gospodje ugrabljene, Buduči se osviestile, Sve u glase sjedinjene Tuže, ciče, plaču i cvile.
Nieka čačka draga svoga, Nieka bratju milu, a nika Uzdišuči ljubljenoga Zove u pomoč vierenika.
Još slobode sladke ciča Neprestaju sa svom moči Vapit slavna kraljeviča, Da ih otet bude doči.
Ali se od njih svieh zamani Ciči, plače i tuguje, U zaklonoj ako strani NFe nikoga, da ih čuje.
Garm ih spleten, dubje često Gustim gajem jur obstrie, Pače kitniem' hvojam' miesto Nebesom ih istim krie.
I. Girndulič.
Hristiada.
(Pievanje III. 65—111.)
Uvod. Sin božji iztieravši targovce iz carkve Jerusolim-ske i povrativši se opet k učencom, tumači veličanstvene slike ove carkve.
čim liepote drage toli Nagliem okom svaki kupi, Čačka božji sin domoli, I nenadan k njim' pristupi;
Reče: vidim, gdi carkva ova, K6 slavite gradju oholu Od osvetnieh vitezova' Štrena pada na tle dolu.
Jak visoka jela vita, Ku ifkoriepi i pohara Poplavica strahovita, Ali plasieh množ vihara',
Nje če liepos uzviŠena U nista se sva skončati, I varh stiene ciela stiena Za spomenu ne če ostati;
0	solimski grade hudi, Kt proroke svete ubijaš,
I poslane s neba ljudi Stienam goniš i pobijaš;
1	tebi se s gora priete Zle pogube i porazi —
Od pravedne božje osvete, KS varh zlobnieh glavah slazi.
Kolikrat sam ja požudu Veliku imao, i hotienje, Sjediniti, a zaludu Razparšeno tvoe rodjenje;
Ja htieh skupit' tvde sinove, Kako ptica, kž ljubljene Pod sva krila ptiče zove, A ti ne htie slušat mene;
Cieča tvoje oholosti, Jer si Bogu tvom' neharan, Ne do dugo imaš pasti — Karvav, sparžen, satren, s'haran.
Nevidiš li, gdi od sada Slava parve tvoje sreče Prem očito gre nazada, Ni si uslišen s neba veče;
Bog u druge svieta strane Svetilišta svS prenosi, Druge obira on gradjane Čast zavietnu od kieh prosi;
On če uviete sklopit s njimi Ki se razvarč' vieku ne če, * A vlast tvoja, ku s gor primi, Na zahodu svom' je veče.—
Kako svarši sej besiede, Izdieljane u kamenu Čudne slike kazat' siede, Liepu ruke svg spomenu;
Biehu od pžrvieh to šes dana' Slavna diela i čestita, Kad uzraste sazidana, Neizmierna gradja od svita;
Gledaše se jošter 6di, Ne bez miere, i bez reda, Što se u staro vrieme sgodi, I sve bitje parvieh dieda';
Nu se obličje, i prilika, Kao zabrani zakon stari, Nevidjaše, ni od čovika Ni od živuče druge stvari;
Pisma otajna i visoka Sve kazahu, k a nitkore Ni od znanac', ni od proroka' Do to doba znat' ne more;
Ali porod božanstveni, Viečno znanje s kiem pribiva, K6 u zarcalu bez zasieni, Dragoj družbi sve odkriva.
Gledaše se, gdi kralj viečni Pun neizmierna svietla uresa, Stvara u način neizrečni Zemlju, vode, i nebesa;
Voda od neba ne razdiona, Zemlja od vode prazna staše, A varh ponora usiona Kruta tamnos kraljevaše;
Kad vlas Božje veličine Stvori svietlos, i dan bieli, S kiem on' čas carne tmine I mučeču noč razdieli.
Gledaše se sa svieh strana* Stvoritelja svoga okolo Od letuštieh od dvorana' Neizbrojeno letiet kolo;
Kolo parve stvor svietlosti S neizrečenom gdi ljubavi U veselju, i u radosti Svoga stvorca hvali, i slavi.
Čim Angjeli s dvorbom slide, On stavljaše po načinu U svoj ures rajski zide I nebesku svu krepčinu.
Vidjaše se po tom toga, Gdi od vodah bieše dio Sred prostora nebeskoga Nad krepčinu postavio,
A gdi druziem zapovieda Kieh saziva sinje more, Bez karzmanja da ureda Obkruženu zemlju otvore.
Bieše vidiet vlažne vale, Suhu zemlju gdi su obstarli, Ter na krajne teku Žale Ovdi mirni, ovdi harli.
Još ne biahu valovite Tad poznali plahe piene Kitni bori, jele vite U pučinu prinešene;
Morska polja i širine Blaži vietri gospodiahu, Bez poraza, bez varline Milostivo ki paršahu.
Jedva more zemlju povi, A kamenjem opasane Silne gore i briegovi Izrastieše po sve strane;
Ostajahu pod njim tiesne, I nizoke svud prodoli, I ravnine još ne uresne I široci luži goli:
Kad se zemlja s mnogom slavom Plodna ukaza, i zelena, Zračna cvietjem, kitna travom Gostiem dubjem narešena.
Svaka vočka svomu bitju Sličan i liep plod otvora. U gizdavom premalitju Veseli se polje i gora.
Puno dike i lieposti Videč Višnji svako veče, Božanstvenom svdin kriposti Stvori žarke dvie svieče, Dvie žarke svieče, koje Redom skladnim i jednacim Nebo rese, zemlju goje Goruštiema svojim' zračim'.
Sunce, svieča poglavita Biela dana kralj izbrani Varteči se oko svita U zlatnieh se kolieh bani.
Sad vitorog, obo sada Jasni miesec sunce mieni, Nočno vrieme koji vlada I veseli mukle sieni;
Njega okolo, pune gizde Liepim redom, a bez broja Sjaju odasvud sitne zvizde, Ruse od višnjieh perivoja'.
Vidjahu se ribe nieme, Gdi po polju morskom pliju, I gdi kudam izvitieme Valovite piene biju;
Nebeskome gdi širinom Ptice krila sva prostiru, I nad zemljom i pučinom Strielovite svud udiru.
Ne daleče, mirna stada Gledaju se s čudnom slasti, Sred ravnine i livada' Me'ku travu skupno pasti.
Yidio bi zvieri varle, I one, ke se po tle viju, Kao da barziem tekom harle, U planinu da se skriju.
Iz oblaka svietla i biela Rajski gospod, kad ih stvori, Cinjaše se vedra čela Da ove rieči njim' govori:
„0 stvorenje drago moje} U veselju svi rastite Varstu i plemen svaki svoje Varhu zemlje uzmnožite."
Najposlie carna od kala Čoviek stvoren sta na svieti, Nad stvorenja sva ostala Čestit blagom od pameti.
Rajskiem suncem vas obkružen Vidjaše se kralj od nebi Kripostima sviem sadružen Duh mu davat sličan sebi.
Junio Palmotie.
Ban Zrinovic u Sigetu.
(1. 1567.)
Suleman se razbolio biše U bielu gradu Carigradu. Pitaju ga Paše i Veziri: Sto je tebi Care Gospodare!
Koja ti je bolovat nevolja? Ali ti je starost dodijala? Ali junak Zrinovič Nikola Devet godin s tobom bojak bijuč ? Odgovara Care Sulemane: Prodjte me se Paše i Veziri! Nije meni starost dodijala; Več nevierni Zrinovič Nikola. Koi razbi Ali Pašu moga Pod Sigetom, on se nebielio! Ter izsieče svu vojsku njegovu, I porobi Bosnu do Fojnice. Sada neima večega junaka. U Turčina, ni u Kaurina. Ni žeščega meni dušmanina Od Nikole Zrinoviča bana. Nit ču živit, ni veseo biti, Dok nesmaknem dušmanina moga Zrinoviča Bana Horvatskoga, Koi mi je puno dodijao. Pak dozivlje Sokolovič Pašu Ter je njemu Care besiedio: Amet Paša vierna slugo naša! Kupi vojsku štogod veču moreš. Da idjemo Siget uzimati U liepoj zemlji Ungariji. Koga mi je babo uzimao; Al ga nije osvojit mogao. Ako nami Bog i srieča dade, Ter mi sada njega osvojimo, Nikolu Bana pogubimo, Bit češ Vezir od svih Pašah mojih. Kad je Paša njega razumio; Silenu je vojsku sakupio Sto hiljadah po izbor konjikah, Piešadie ni broja se nežna.
Ode vojska do Sigeta grada, I prid njome Care Sulemane. Gleda' ga je Zrinoviču Bane, Gledao je, ter je besiedio: Mili Bože na daru ti hvala! Kad dočeka i ovoga danka: Da ja vidih ovliko junakah Pohoditi Zrinoviča Bana. Sto sam Bože od tebe prosio, Sada vidim, da sam izprosio. Blagoslovi svietlu sablju moju, Da osvetim svetu vieru tvoju. Tri hiljade, več neimam vojnikah; A brez broja na polju Turakah. Al s pomočju Boga velikoga, Pridobit ču dušmanina moga. Pak je svojoj vojsci besiedio: Poslušajte mila bratjo moja! Evo na nas Turška sila dodje, I prid njome Care Sulemane. Spomente se, da jeste Ungarci Malo nas je; ali smo junaci. Svaki udri na deset Turakah, Sam Zrinovic hoče na dvadeset. Ako 1' se je približalo vrieme, Da mi našu karvcu prolijemo Braneč svetu vieru Isusovu, I svietlu krunu Cesarovu : Umrit čemo kano mučenici Od slavnoga naroda vojnici. Z golim sabljam' u desnici ruci; Al' če platit i nevierni Turci. Pak naperi tanena viešala Na bedenu od biela grada, Ter je družbi svojoj besiedio: Poslušajte moji vitezovi!
Ako bi se koi junak naša',
Ter spomene: da se predademo. Stavit' ču ga na viešala tanka, Da bi bila ista moja majka. Ako bi me pogubili Turci, Hi ljute rane dopadnule. Slušat čete mojega netjaka Baš od mene boljega junaka. Vi imate praha i olova, I zaire za tri godinice. Branite se, ne izdajite se, Živi Turkom ne pridajite se! Ako stari Siget izgubite, U novi se opet zatvorite. Ako li bi novi izgubili, Biežat čete u kasteo tvardi. Istom Bane tako govoreči, I delije svoje slobodeči, Potrese se Siget grade bieli Od Carevih silnih lumbaradah. Bijo ga je tri nedielje danah; Pak učini juriš od mejdana: Al se brani Zrinoviču Bane, Ljute Turkom zadavaše rane. Evo pobre goleme žalosti! Turci žestok lagum užegoše,_ Po' Sigeta u lagum digoše, Ter na Siget juriš učiniše. Al je sieku delie Ungarci Zrinoviča po izbor junaci. Koliko je u godini danah, Ban Zrinovič odsieče glavah. I pogubi dva zmaja ognjena Bulvi Pašu .od Macedonie, Tiluf Pašu od Bagdata grada; Ali stari Siget izgubiše, U novi se opet zatvoriše.
Ladna voda oko' grada bieše; Al je zemlje Turci napuniše. Za tu vodu neznade se ladnu; Jer je barzo Turci presušiše. Namiestiše ognjene topove, Novi Siget biju brez prestanka. Pak na njega juriš činjahu Od zorice ter to markle nočce. Mnogo danah i puno nedieljah Siget biše i nanj' udaraše. Ungarci se Turkom nepredaju; Več jih sieku, nigda neprestaju. Tu pogibe silenih Turakah Oko' trijest i veče hiljadah; Al i vojska Zrinoviča Bana Tad izgibe, malo i ostade. Ostade mu šest stotin vojnikah, Ungaracah na glasu junakah. Kad to vidi Zrinovič Nikola, Zatvori se u kasteo tvardi. Suleman mu bielu knjigu piše: Zrinoviču krilo Cesarovo! Nemoj ludo izgubiti glave, Več otvori vrata od kastela. Njemu Bane knjigu odpisuje : Vira moja Sulemane Care! Dok je meni na ramenu glava, Neču tebi otvoriti vrata. Imam dosta praha i olova, I zaire što je od potriebe. Medju to če dobra pomoč doči Od Cesara Maksimiliana. Kada ga je Care razumio, Od jada se biše razbolio, Pak dozivlje Sokolovič Pašu, Ter je njemu Care besiedio:
Amet Paša desno krilo moje! Ako meni sudnji danak dodje: Postavi me na kočije barze, Ter me vozi k bielu Carigradu.
Ukopaj me vierna slugo moja Gdieno devet Carah ukopano. Gdieno barjak svetca Muhameda, I Feredža Azreta Alije.
To izusti, a dušicu pusti Na kriocu Sokolovič Paše. Da od vojske i ne znade niko Pod Sigetom, pod bielim gradom.
Sieče Paša Careve dvorjane, I Mojsiju njegova liekara: Da zataji smartcu gospodara Sulemana Cara silenoga.
Meče njega u kočije barze, Ter ga vozi k bielu Carigradu Liepo ga je Paša ukopao, Gdieno devet Pašah ukopano.
Gdieno barjak svetca Muhameda, I Feredža Azrete Alije. Obnoč podje, obnoč opet dodje: Da od vojske niko neznadiše.
Kad li podje pod Siget u vojsku, Pusti Paša po vojsci telare: Da telare od jutra do mraka, I od mraka, do biela danka.
Zapovieda Care Sulemane: Da kasteo tvardi osvojimo; Ako li ga osvojit nečemo, Žive če nas mečat u topove, I s nami če njega uzimati.
Kad to čuše Turci Janjičari, Na kasteo tvardi udariše, llzanj' tanke liestve prisloniše, Ter kaštelu skaču na bedene.
Za petnajest i više danakah Neprestade juriš brez pristanka; Ali svoje pogubiše glave, Jer ji sieku Ungarci delije. A največe Zrinoviču Bane; Ali mu je vojska izginula: Ostade mu dvi sta vitezovah; A pogibe četiri stotine. Evo brate i gorje žalosti! Džabanu mu Turci upališe; Kad to vidi Zrinovič Nikola, Družini je svojoj besiedio: Turci nami barut upališe, Svu zairu u lagum digoše. Od carnoga praha pocarnismo, Od živoga ognja izgorismo. A neče nam dobra pomoč doči Od Cesara Maksimiliana. Obranit se Turkom nemožemo, Da vitežko dielo učinimo: Otvorimo od kastela vrata Ter na sablje dočekajmo Turke. Liepše nam je slavno poginuti, Nego živi upasti u Turke. Gole če nas po vojsci voditi, Pak najposlie na miehe derati; Ali prija nego izginemo, Hod'le bratjo da se zagarlimo. Svi klekoše, ter se poljubile, I za griehe svoje proplakaše. Nu poslušaj pobratime dragi! Što učini Zrinoviču Bane. Oblači se štogod liepše može Metnu na se sa zlatom haljine, I na glavu kapu kubašliju; A za kapu šest perah od ždrala.
U žep meče sto zlatnih dukatah. Ter ovako upisao biše: Ko ukopa Zrinoviča Bana Neka nosi sto zlatnih dukatah. Pak otvori vrata od kastela, I po vadi sablju od bedrice. Na kasteo Turci udariše; Al parvinci glave pogubiše. Jer ji sieče Zrinovič Nikola, I njegovi mladi vitezovi; A kad Bana rane dopadoše, Kleknu vitez na kolieno lievo. U ruke se Turkom nepredaje; Več jim ruse odsieca glave; Al ga biše puška udarila, U zlo miesto u čelo junačko. Martav Bane carnoj zemlji pade, Zemlji pade, Bogu dušu dade. Zrinoviču pokojna ti duša! Ko če Turške odsiecati glave?
A. Kačio
Kralj dejanski.
(Pievanje VIII. 1—95.)
Dušan dobivši od otca svoga Stiepana, kralja sarbskoga (1. 1322—1333), kraljestvo skadarsko, uzme si za ženu An-gjeliju unuku kneza Grebostreka Novaka. Poslie dokončane svečanosti vienčanja bi ubijena od Baldovina, rodom Francuza, čovieka hude čudi i glavnoga neprijatelja Dušanova, podpalje-noga jošte od sarbske kraljice Marije, mačije Dušana. Starca Novaka umori žalost. Dušan sumnji krivo, da utome imadiaše i otac mu svoje ruke.
U liepome dolu Ozrojevu čuti podne, kao da je ponoč,
Nit' se čuje piesme, nit' svirale, Na granama ptice zaniemile, Ni sam Planik tako nežubori, Kao što mu se drugi put mililo: Samo jedno tužno zuji zvono, I ugrudih gorku pečal budi, A iz biele Novakove kule Ječe glasi žalostnog opiela. Mala carkva naroda je puna, U Zarzevu niko neostao, I odojčad matere ponele, Da visoke cielivaju martve. Na sred' carkve smartni odar stoji, Sav u carnu uvijen kadifu, I na njemu leže pokojnici, Nježni cvietak kraj zrieloga ploda. Kraljica je liepo obučena U kraljevsko ruvo skupocieno, S carskim viencem na angjelskoj glavi, Nad njom viju s' stiegovi zemaljah, Koje njenoj svetoj kruni služe; U oklopu knez leži junačkom', I do njega svietlo mu oružje, Mač i koplje, striela i buzdovan, Osienjeni bojnim barjacima, Dušmanima koje je oteo. Sviečama se ni broj neznade, Kadilo se oblakom uzdiže.— Kad do groba donesoše martve, Strašna misao, porod groba carni, Kao avet pred kralja ustane; Groza cielo potrese mu tielo, I on ove progovori rieči: „Svu liepotu, dražest i milinu Prima zemlja, da zemljom učini! Trulež gnusnim nagardit če zubom,
Kralj Sarbije čim se ponosio! — Šta če biti ona liepa glava, Kojoj krunu dao sam kraljevsku, I carsku joj jošt mislio dati?— I sva ona bezgranična ljubav, I sva ona nebesna čistota, I sve moje želje i nadežde, I svi moji liepi namišljaji — Sve u zemlji da iztrune carnoj!— Tako mlada i angjelski liepa, Zemlji dana, da se njom ponosi, I ljubavi, da joj bude dika, Slast života, i ciena i vienac, Ljubko čedo nebesne liepote Biednom' ljudstvu sa neba poslano, Da mu svoje bude slave uzor, I milosti zalog stvoritelja, Da nadeždi donese mu lice, I rajskoga javi prijatelja, — Šta sagrieši, da u zemlju dodje, Šta 1' učini, da trunuti mora? — Ljubav moja, to je propast tvoja, Kruna moja nesrieča je tvoja! S mene krasni život je ugašen, S mene truli sve, što liepo bilo!— Zar pomoči ni u kralja nema Protiv tame i gruleža groba? — Gardne zemlje slušaju Dušana, Zar uza njih da mu s' grob protivi? Silni njega boje se junaci, Zar mu slabi da parkose carvi? Na rieč moju vojske daju glave, I karv sarca riekom se proliva, Zlatna žetva u pustoš prelazi, Harpom zemlje postaju gradovi, Mogu dizat' i oharat' kralje,
Radost, tugu narodma zadavat', A nad grobom najmilijeg' svoga
Sva je lava ostavila snaga!--
No če snaga lavu pristupiti, Pa če riknut' da se sve zatrese, I sve živo parloj padne zemlji, Tamu groba požele karvnici, I uzdanu za truležom gnjilim!" Ljuta bolja sarce kralju ciepa, Zubma škripne, pa jarostno vikne: „Carsku krunu rekao sam ti dati, Dve kraljevske na tvoj grob če pasti!" Martva tiela grobu predadoše, I grob tuge suzama zališe, Pa se onda odatle digoše, I bielu Skadru otidoše.— Gardna tuga porazila kralja. S Angjeliom sav mu sviet umreo, I svu život izgubio cienu. Carni spomen jedno mu je družtvo, Tužne misli jedni razgovori.
SMIE S. Suze sina razinetnoga.
Plač III. 71 - svarhe. Povratak griešnika.
„Eto ustajem iz gnjusobe, Sad, sad poč ču k čačku mdmu Suzam' peruč tamne zlobe U životu nečistomu; I po zemlji prostart paka Riet ču, i molba bit če ovaka:
I. Subotič.
Otče viečni, neumiem rieti, Paček jezik moj je svezan, Kroz grieli hudi i prokleti Koju čutim ja boljezan: Sgrieših tužan protiv nebi, I mom' otcu sgrieših tebi.
Sgrieših, sgrieših težko odveče Pred tvojim čačko obrazom, I s toga sam, jao, sried smeče Prebjen ljutiem sad porazom; Nu je milos tva velika Varh skrušena pokornika.
Čačko dragi, čačko mili, Ja se vratjam k tebi opeta, Zasve da me ti odlli, I ja otidoh s tašta svieta: Jao, sin tvoj sam, ah, spomeni, Da ti život poda meni.
Ah, jao! treptim vas u trudu Razmišljajuč rieči ove: Da, ako te otcem ja zvat budu Tvoj glas mene neuzzove Zlobniein raspom svojih dara', Čiem me u saržbi tako uzkara:
„„Ti li, izrode, ime od sina Dostojan si nosit moga? Gdi izlazi nočna tmina Iz obraza sunčanoga? Bieli golub sried kieh strana' Roditelj je carna vrana?
Ja sam dobar i pravedan; Ti hud i opak u životu; Varh naredbe ja naredan Rešim sobom svu liepotu, Ti od smeče smeten gore, Tobom carniš tve prikore.
Od čistoče ja vir živi, Ti od gnjusobe martvo blato; Svietu i Bogu ti sakrivi, Ja prav sudac bit ču na to; Razum, inudros, znanje 'e u meni, Sliepa nesvies tebe obsleni.""
Ja se bojim, da ovako Neuzvapieš ti na mene; Nu ako si otac moj svakako Pun milosti neizrečene, Ko te imenom zvati neču? Ah, jao, čačko! riet ču, riet ču.
Nu što velim? nedostojim, Ne, jao, sin se tvoj nazvati; Ah, daj medju slugam' tvojim' Ufam li se miesto imati? Bit najmanji ma je slava Od tvojieh svieh pristava'.
Biežeč razlog, sliedeč volju, Niegda bogat, niegda služen, Sad sam upao u nevolju, I potišten i porušen Sahnem, ginem, mrem od glada, Ubog, tužan, go, pun jada.
Ah, kad smislim, ki čestiti Vodjah život ja kon tebe, Spomena me čini riti, Jao, izhodim izvan sebe; Neg mi ufanje kriepko ostaje, Da ti praštaš, tko se kaje.
Eto, eto, sladki otče, Ja se kajem od svieh zloba', Grozne suze to sviedoče, Ke u svako lievam doba; A ovi uzdasi odkrivaju, U komu sam težku vaju.
Ubogar sam, ah jao, oni Ja ubogar, ki da gane Svieh na milos, nezakloni, Neg odkrie skrovne rane; Vidj me rane nebrojene, I imaj milos varhu mene!
Umoli se, čačko, umoli Sinku tvomu u žalosti, Ki ti prostart po tlieh doli Garleč noge vapie: Prosti, Smiluj mi se po mnogomu Milosardju, čačko, tvomu!
Sam spoviedam i netajim, Velici su griesi moji; S izprazniem' pošetajim Pred očima grieh mi stoji, I nečista i nemila Sva ostala huda dila.
Pomiluj me, čačko mili, Ni'esi, ni'esi tvarda stiena, Da od griešnika, koi cvili, Pokajana i skrušena, Jao, molitvu nečeš čuti, I od sarca glas ganuti.
Sladak ti si, i to pozna Svaka duša k tebi iduči, Ako jedna suza- grozna, Ako jedan uzdah vruči Probie nebo, i izdvori Molosardje tvoje gori.
Ah, besiedom rieč smetena Nemože izriet, što bi htiela; Nu ti misao ni'e skrovena, Ka se 'e u s,arcu mom začela Jao, i boles, koja uze Za glas uzdah, za rieč suze!'
Skrušen griešnik reče ovako, I neckneči k otcu odleti; Nu ištom na put dobar tako Krenu stupaj od pameti, A otac ga blagi sriete Pun dobrote viečne svete. Primi od sina ponižena Molbu, i celov da mu tada, I sried dvora razvedrena, Gdie viek sunce nezapada, Povede ga rukom svojom, Da razsladi trud pokojom.
Tuj čiem svietle parve odiece Od čistoče nanj postavi, I parstan mu poda veče Za zlamenje od Ijubavi, U veselju i u radosti
Hvali božje svak milosti.	i. Gundulič.
t/.cluju sedmo g lava.
a) Saguntinci.
Saguntinci niegda biše Koji sebe pogubiše: Al' to nebi od objisti Dal' neka se vojska svisti, Da vojnikom ima slava Bit milia nego glava, I da zarad domovine Vitez slavni sladko gine. — Pod grad njihov vojska pade Iščuč da se grad predade: Al' gradjani svi skočiše I desnicom sviedočiše, Da dušmanin neoblada Nikad, za njih živih, grada.
Pak od parsih i od lic a It I junačkih od desnicah Dižu beden na bedene Okol grada izvedene; I primajuč smartne rane Vitezovi svoj grad brane, Dok izvanjske vojske sila Več bi mnoge pokosila, I skratila gradu hranu Potriebitu za obranu. Kad cviet vojske veče pade I kad hrane več nestade, Onda sami žegu dvore I zidove tvarde ore. Dok od grada nebi nista Osim harpe i ognjišča. Pak da svarha bude barže Svaki britki mač iztarže; Te dodajuč tuzi tugu Drug neprašča svomu drugu; Nek vitežkom na mejdanu Svi posarnu i ostanu; Voleč da svi martvi leže, Neg dušmanin da kog veže; Voleč iinat martvi slavu Neg' sramotno odnit' glavu. Sad mi kaži ti Sardane! Jeli tebe slava gana?
Vid Došen.
b) Nenavist-
Tkogod lasno sve vieruje,
Sto od šupljih ustali čuje, Celo nosi zato šuplje, Da je tudjim lažma duplje.
Koje manje biva cine,
Neg gdie sove gniezdo čine Jer panjina nežna šuplja Uzkratiti sovi duplja; A čovieku razum kaže,
Da se lažma nepodlaže. Tko vartoglav nepostane,
Valja da mu na um pane, Kad klapičat drugog čuje, Da mu lahko nevieruje, Jer tkogodi rad ldspiče
Kad izmišlja i namiče, I laž daje za istinu,
Da obori drugog cinu. Kad zlo indi drugog kaže, Valja mislit da on laže, Doklegodi njem u oči
Od druguda posviedoči. Tko če indi carnim zvati
Onog, koga lažac blati? Psi na nebo ob noč laju, Kao vuka da gledaju; Al razumnog nenauče,
Da se nebo u tor vuče. I dvonoge tako psine
Lavu čine na višine. Čoviek koi pravo čini, Jasan stoji na višini; Pak psi lajuč kazat rade Puno manah da imade. Ali čoviek od razloga
Vierovati neče toga; Dali kako tko što lane,
Odmah njemu na um pane. Da pakleni lo pas laje, Na onoga koi sjaje.
On pak, od kog zlo se veli,
Nek se smieje i veseli; Što ga tamni nenavidi,
Kad njegovu svietlost vidi, Mrak od noči zlo neveli
Neg se suncu neveseli; Tako tamni na tamnoga
Ne če vikat druga svoga; Dal svietloga kada vidi,
Da se taman sad nestidi, Radi s lažma zamazati, I za tamnog pokazati. To je blatnom od starine,
Da u blato drugog rine; Da je manje neobičan,
Kad je drugi njemu sličan. Al u sebi tko je zlato,
Što mu škodi tudje blato, Drugdi njemu nenaudi,
Neg kod tupih i kod ludih, Ivojima se može blato
Za preliepo dati zlato. Nač se može tko obisan,
Lud, pomaman i nesvisan. Da i na svog Boga viče, I njega se psujuč tiče; Al Bog zato nepogubi
Bogovanja, što sviet trubi. Ni krieposan neizgubi
Zato kriepost, koju ljubi, Malovriedni što ga kudi,
I zlo od njeg koje sudi. Nenavidnim to je milo, Naopako činit dilo; Žive rade pokopati, A pokojne izkopati;
Onda žive kopat rade,
Kad glas dobar njihov smrade, A pokojne odkapaju,
Kad za njima biesno laju. Iskarnjega kad tko rani, Nenavidost da nahrani
0	krieposti on neradi, Dal se truje i osmradi.
Nit on po tom dielu sine,
Dal svoj dobar glas ukine, A pak oni jasno sine, Koga radi da ukine; Jerbo ljudi to več znadu,
Nit se varat u tom dadu, Da se oni nenavide,
Na višini koji side; A oni je nenavidan,
Tko je sobom malovridan; Jer nad sobom drugog vidi I pod njim se biti stidi.
Vid Došen.
Rozalia.
a) Noe.
Jur biaše tužna i mukla, Suzeč rosom, carno ruho, Kao za Suncem, noč obukla;
1	jur stiže doba gluho. Nečuje se duša živa,
Muce ptice, muče ljudi; Sve je niemo, sve počiva, Što se ob dan čuje i trudi.
Jer oda Sna pritisnute, Koi nočjom gospodari, Kano, da su martve, šule Sve na zemlji žive stvari.
Svi poslovi, premda virni I na službu hitri, muce; U počinku leže mirni, Nit tko sieče, nit tko tuče.
Nitko od njih parvo neče, Od postelje da se dieli, Nego kad jim Zora reče: „Ustanite, dan se bieli!"
Iztierane van, pred vrati Leže Brige; jer u nutra Uliezti jim Pokoj krati Do bieloga opet jutra.
Brige, rekoh, leže vani, Nit u sobu smiu uniči; Nego ako koja urani, Da poslove tiera k sviči.
Trud umoran, koi znojom Ob dan lice svoje obliva, Ili pamet brigom kojom Muči, pokoj svoj uživa.
Trud gospodski na mehkomu Razteže se perju i živa; A ubogi na oštromu Siencu i slami opočiva.
Opočiva svatko od dila; Jer da trudi bez pristanka, Smaknula bi tielo sila, Prie svoga smartnog danka.
Zato narav naša mati Za trud vrieme danka ciela, A odredi mudrog dati Noe za pokoj trudna tiela.
Kanižlič.
b) Rozalia kara san i zove zora.
O lienčino garda, snu gluhi! noč prodje A ti sarca tvarda, i gluha nedodje.
A po zlu pošao, što nehtio, srio, Kad nisi došao, nit me tiešit htio.
Nit mira imao, nit što ikad snio, Nit kad zadriemao, nit što jesi, bio.
Nit perja vidio, nit za pokoj znao, Nemir te slidio, nepokoj te klao.
Neka ti se svako perce u tarn stvori, Ili nek te, kako tarn, bode i mori.
Kamo nočit podješ, nek ti dračje beru, I kad spavat podješ, š njim postelju sleru.
Mak ti nerodio, i ako ti rodi,
Led mu se zgodio, da sav po zlu hodi.
Neka ti ga svega grad s vietrom povali, Nek ti još mraz njega u klicah opali.
Sve Što čini spati sladko i duboko Nehtielo ti dati, da zatvoriš oko.
Nek ti u glavi kuje nemir, nek ti buči, Nek te tuga kljuje, i nepokoj muči.
Svako što imade glas, neka te smeta, Ni driemat nedade, nakazo prokleta:
Nek te smeta buka, praska, vriska, jeka, Skripnja, rika, tuka, lupa, vika zveka.
Sini zoro, sini; kad me bieži sanak, Ti mi mrak izmtni vodeč bieli danak.
Tako ti sunašca i danka, o zoro! Nemoj mi sardašca kinit, sini skoro.
Jeda te san tavni, da na ružah spava, On moj zlotvor glavni jošter zadaržava ?
Tako ti sunašca i danka o zoro! Nemoj mi sardašca kinit, sini skoro.
Jeda se odivaš, i kitiš za gorom, Ili se umivaš rumenime morom?
Sto mi se umivaš, liepa i čista ?
Sto mi neprosivaš, o liepoto ista? Tako ti sunašca i danka, o zoro,
Nemoj mi sardašca krnit, sini skoro. Ah, ustani gori, i za svietlost lanku,
Jutarnja otvori vratca malom danku. Tako ti sunašca otvori o zoro!
Nemoj mi sardašca kinit, sini skoro. Sini, zviezda, koja tebe navieštiva,
Danica te tvoja sivajuč poziva. Tako ti sunašca, i Danice, zoro!
Nemoj mi sardašca kinit, sini skoro. Jeda ružičnoga kitiš iza dola
Još Rumenjka tvoga konjiča i kola? Jeda željna iči, na njeg uzdu varže,
0	kada češ stiči! kao da čuh, harže. Hoče li mi skoro noč žalostna minut,
Uzdisana zoro, kad češ mi prosinut? Tako ti sunašca, i danka, o zoro!
Nemoj mi sardašca kinit, sini skoro. Ali više puta večma je moguča
Rieč oštra i ljuta, neg molitva vruča. San u doba gluho, kad po noči prodje,
Kao da je čuo preklinjanje, dodje. II mu zora reče, da se k meni digne,
1	barzo poteče, dok i ona stigne. Jer kad se umorili uzdišuči tako,
Oči mi zatvori, ali neznam kako. Kanižlič.
Sirotica,
Za zelen vienčac beruč cvietljice, Prolazi dieva kraj sirotice: * „Ah mili Bože, da je sad meni
* Sirotica, cviet, koj zovu Niemci Stiefmiitterclien (viola tricolor. Lin.)
,,K ružam u onaj vienčac zeleni! »Volila bi tu ma časak stati, „Nego sto goditi' na liehi sjati!" Tako uzdiše željna bez miere. Dieva ponikne, cvietak ubere, Do kitnih ružah u vienčac stavi, Na glavu metne vienčac gizdavi. S parva u viencu nježnoga tiela Cvietljica naša stoji vesela; Al čim se sunce više uzdigne, I žarkim zračim do vienca stigne, Evo zlo po nju, sirota sahne, Glaviču skloni, težko uzdahne:. „Ah mili Bože, da lude glave! »Bila sam srietna sried zelen-trave; »Ali me tasta želja zahiti, »Stati uz ružu što vienčac kiti: »Evo me kako ludo poginu'!... " Čim to izusti, več i preminu.
-k-	«
*
Koga god u dol namiesti sudba, Nek ga na goru nevuče žudba.
Stanko Vraz.
Popravke.
str. redica	beri	namesto
6.	6 od zdol	lete se rade tudi	lete se tudi
7.	13 od zgor	se druga za	se perva za 15. 14 „ „	ste	sta
21. se ima pod pesem „Zvezdje" staviti ime U. Jarnik.
31. 16 od zgor	oratar	bogatar
41. 2 od zdol	za vama	ga vama
63. 3 od zgor	epički	poctički
76. 2 „ „	do daljniga	dodaljniga
128. 12 od zdol	varniši	važniši
136. 9 „ „	opravljala	odpravljala
170. 3 od zgor	sercu	sersu 180. 16 „ „ u nekih iztisih Agrippa m. Arippa
190. 9 od zdol	potarac	patarac
196. 5 od zgor	poslala	poslalo
206. 10 „ „	jaz	je
230. 9 od zdol	snahah	sinah
234. 6 „ „	ltudjelja	kučelja
236. 2 „ „	šestdeset	šedeset.

NARODNA IN UNIUERZITETNfl KNJIŽNICA