Anka Salmic: (Kmečko dekle)
Pesem kmečkega dekleta
Ilustriral A. Zujilar&ič
O j, sestre, poglejte, ie lan je dozorel! Kako se zlatorumeno blešči! Z daj ga populiti urno hitimo in ga po travnikih še razgrnitno, da se o travi lepo nam z rosi. Trle ga bomo d jesenskih nočeh, to bo veselja, oj, to bo spet smeh! Fantje ga naši nam bodo sušili in nam vesele dootipe drobili.
Po zimi kolovrati bodo brneli, sukali nit bodo prsti nam beli, zunaj pa z burjo svntooal bo sneg. Pipo iz ust ded nas stari si vzame, kot iz rokava jih stresati jame praoljice mične in samih čudes. Nihče ne dvomi, da to ni ose res.
Moj očka je tkalec in platno mi stkal bo. V poletnem si soncu ga bom obelila. Potem pa si sama bom balo sečila. Da skrinja se brž napolnilo m i bo, ker me moj ženin že čaka težko.
V. N.
Slovenski ženitovanjski običaji
Običaji so važen izraz ljudskega mišljenja i» čustvovanja. Zlasti v starejši dobi, ko je bila civilizacija mnogo uianj razširjena na podeželju, je bilo ljudsko življenje vse bolj samoniklo in pristno. Zato so bili vsakovrstni običaji, spremljajoči važne dneve v letu in življenju, mnogo bolj razviti kot dandanes, ko iz dneva v dan bolj zamirajo. Običaji so naša častitljiva starina. Mnoge med njimi so poznali še naši predniki v svoji pradomovini /.u Karpati, drugi pa s« se razvili v stoletjih v novi. današnji domovini.
Med običaji, ki so v navadi ali sn vsaj se ponekod bili pred nedavnim časom ob dogodkih v življenju posameznika, so najbolj razvili svatbeni ali ženitovanjski običaji. Ti so med kmečkim ljudstvom tudi še najbolj trdno zakoreninjeni, Nekatere navade v njih so enake v vseh slovenskih pokrajinah, druge pa so različne. Prav nn kratko si jih hočemo ogledati.
Ogledi. Ponekod so ohranjene še posebne navade ob priliki, ko gre fant s svojim spremljevalcem v ogledi. Predstavita se v dolgem pogovoru kot popotnika, ki sta videla v parili ptičke, ribe itd., zato si mora Se fant poiskati svoj par. Ali pa se izdajata za lovca, ki jima je srna ušla v to hišo in jo želita videti. Šele po ovinkih pridejo do namena svojega obiska.
V svate vabijo. Pravi ženitovanjski običaji se prieno z vabljenjem svatov ua gostijo. Ko sta mlada dva dala okliee ali so ju »zapisali« in ko je dome-
njena nevestina dola. se prieno priprave za poroko. V nekaterih krajih, na Gorenjskem in v Beli Krajini, vabi na gostijo ženin sam z očetom ali kakim sorodnikom; nevesta z družico pa vabi svoje svate, Ta
vabila so kratka, u. pr.: »Hvaljen bodi Jezus Kristus! Oče in mali so naju poslali, da povabiva v imenu liogu Očeta, Sina in Svetega Duha vas v svate, vse druge pa na ženitovanje, ki bo .. .t Vabilca nato pogostijo. — Vse slovesne] e pa vabijo na Štajerskem ia v Slovenski Krajini. Tu imajo za to posebna (po)-zvaea, pozvaeina (poza V činu). V štajerskih krajih ima
za klobukom Šopek, v rokah okrašeno palico, včasih tudi kako pisano ruto čez život. V prekmurskih krajih pa jc pozvaČin pokrit s klobukom, do metra visokim, v katerem so pavova peresa, cvetlice iz papirja, z njega pa vise čez obraz dolgi trakovi, tako da ga ni muči spoznati. Čez prsi in hrbet ima prepete bri-saljke in rute, pod koleni ima privezane zvonce, čez pleča mu visi torba, v kateri ima »vrtanik« (bel kruh), na drugi strani pa mu visi maj olika, ki ima v enem predelu vino (ki ga ponujata kot »snehino mleko«), v drugem pa proso, s katerim ponagajata hlastnemu pivcu. V eni roki ima rog, ki nanj stalno piha, v drugi pa leseno sekiro, obit o z ježevo kožo, ki jo marsikdo okusi. Pozvačina, ki hodita navadno družno, sta vsa kot začarana; po starih cenikih — »zemljevidih, t iščeta hišo, kamor gresta vabit in po dolgih morčijah prideta vanjo. Tu najprej povesta dolgo šaljivo vabilo, nakar ju pogostijo.
Bala. S pripravami za poroko je združeno tudi pripravljanje bale, ki jo dan pred poroko peljejo z nevestinega doma na ženino ve ga. To se vrši zlasti slovesno na Gorenjskem. Tik preden odpeljejo halo, pridejo v hišo zastopniki vaških fantov, ki izroče ženinu zapečateno pismo, v katerem ga terjajo odstotke od nevestine dote, zlasti, ee jo odpelje v drugo vas. Razvije se živahno pogajanje, polno šale in naga ji vos ti. — Ko je bala ali bališ na vozu, poženo konje, ki pa nočejo potegniti. Najdejo, da manjka »pelo kolo< pri vozu. Zato prinašajo obod rešeta, lesen krožnik itd., a zaman. Šele ko mati prineso velik hleb pšeničnega kruha in ga z nožem pritrdi na skrinjo, se voz zgane.
Če peljejo balo po dolgi poti ali v tujo vas, napravijo fantje pregrajo ali išrnngo«, tako da potegnejo čez pot vrv, žnl ali kaj podobnega. Tudi tu se razvije razgovor iti končno se mora ženin odkupiti. Ta večer se imenuje devičnik in se pri ženinu zbero sosedje in drugi gostje na večerjo.
P o rok а. V nekaterih kraj ih se poročajo v nedeljo z mašo, drugod v ponedeljek ali sredo. K poroki gre nevesta z družico, drugo z aru goni ali družbanom; ženin gre z drugom aH družico. Starešina je ponekod eden, drugi je le priča; teta ali posueluilju jih spremlja, da ponekod deli zlasli otrokom potic, Ko pride ženin s svojo družbo na nevestin dom, jc tu vse zaprto. Zunanji trkajo in kličejo, notranji pa jih vprašujejo, kdo so in ka; hi radi. Ti prosijo vstopa, ker bi se radi o nečem pomenili, oni pa jih vprašajo po porokih njihove zanesljivosti. Potem ko jim na-Štejejo nekaj nesprejemljivih porokov, prosi starešina, naj j ih spuste v imenu sv. Troj ice. Nato so vrata odpro.
Pravijo nekje, da mora nevesta široko prestopiti cerkveni prag, da bo lahko rodila. Pri oltarju pa naj poklekne na rob ženinove suknje, da je nc ho pretepal. — Na katerega strani gore sveče z nemirnim plamenom, tisti ho kmalu umrl.
Ko gredo od poroke, vrže ženiti pred cerkvijo drobiž med mladino, du bo imel srečo v zakonu. Na Štajerskem so včasih otroci obešali čajne ob poti, da je nevesta vanje metala slaščice in pecivo.
Ponekod se vrši prvi dan gostija na nevestinem domu, drugod pa na ženinovem. Ko se zvečer zbero svatje, so nevestini zaprti v hiši, ženinovi pa zunaj prosijo, naj jih spuste v hišo in naj j i ni privedejo nekaj, kar imajo v tiiši skrito. Notranjo skupino vodi starešina, ki jim posije skozi vrata kako našemljeno staro žensko. Zunanji jo odklonijo. Nato jim pošlje kakega fantiča, ki ima nekod preluknjano košaro na glavi. Za njim pride še kako dekle, tudi družica, a tudi ta ni prava. Končno šele jim privedejo nevesto iu jih spuste v hišo.
Gostovanje se vrši povsod nekoliko drugače. V Beli Krajini prineso po molitvi na mizo juho in za njo po določenem redu ostale jedi, V Slovenski Kra-
jini pa najprej prinese drug skledo vode, s katero nevesta poškropi svate, češ če se kdo ui umil. Nato meče nevesta med navzoče orehe iu lešnike, starešina pa deli skuto. Nato se vrste jedila, približno na četrt do pol ure posamezno; vmes pa plešejo in poj6, V Beli Krajini pride godcc, preoblečen v popotnika, vino prodajat; kuharica pobira darove za »pogorelo« orodje, nato darujejo še nevesti. Na Gorenjskem je običajen ples »na podu«. Skoro povsod pa je običajno »zaplečevanje« nepovabljenih fantov. — Gorenjci prodajajo »pogačo« najprej med svati, nato pa še p» vasi. Tu pogača je okrašena s papirnatimi zastavicami. zlatimi okraski itd.
Ponekod je navada, da med gostijo razlože voz in ga spravijo na streho. Drugod pa hodijo svatje okoli sosedov »krast« razne jedi, ki jih potem prodajajo lastnikom ali jih pa skupno zavžijejo. — Edino v Beli Krajini jc menda ohranjen običaj, da polože nevesti, ko pride na novi dom, v naročje otroka — »nakolenče«, ki naj napoveduje prvorojenca. Tam tudi »mladat napije lušči in vrže v kozarec denar.
Posebne navade se vrše tudi, ko gresta novo-pnročenca spat. Dajo jima jedil in pijač v sobo, drugod pa godejo in pojo pred vrati. Tudi šibo jima dajo v posteljo.
Z žen i t ova njem so zvezane mnoge lj udake vere ali vraže. Te so spomin na pogansko davnino, ko je človek še povsod videl duhove, ki so mil hoteli škodovati in ko se jc bal urokov, ki so jih povzročili zli pogledi. Danes je mnogo navad in vraž, ki jih ljudje ne razumejo več. Tako je mnogo streljanje ob žeiiitovenju imelo namen, odgnati zle duhove. Lnako tudi ves ostali hrup in ropot (razbijanje posode). Istemu namenu jc služila rdeča barva, ki je tu in tam še običa j ua; prav tako tudi zakrivanje nevestinega obraza. Tudi zapiranje vrat. jc takega izvora. Mnogim vražam pa še danes vedo pomen: k poroki gredo v Beli Krajini od mize od leve proti desni, da hi bili na potu srečni. Nevesta naj eno srajco narobe obleče, da ji ne bodo čarovnice škodovale. Ponekod nesejo nevesto čez prag v ženinov dom, da bi ne bila nesrečna. Mnogi ti običaj i so enaki ali podobni onim pri drugih Slovanih; nekatere imajo tudi drugi narodi in so prastari.