Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . ‘l	2.500
PODUREDNIšTVO:	Letna inozemstvo . .	... L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
m	
	
Leto XXI. - Štev. 18 (1048)
Gorica - četrtek, 1. maja 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Pravica do dela DE GAULLOV PORAZ
»Naše potovanje bo poslanstvo pravice, miru in bratstva,« je dejal pred kratkim sv. oče Pavel VI., ko je naznanil svoj sklep, da se bo v letošnjem juniju udeležil proslav petdesetletnice obstoja Svetovne organizacije dela, ki ima svoj sedež v Ženevi v Švici.
Delo je namreč najbolj svojski izraz človekove osebnosti, je človekova veličina in sestavni del človekovega razvoja od rojstva do groba. Zato mu je Cerkev v vseh dobah svoje zgodovine posvečala vso pozornost, ga skušala poplemenititi in povezati z nadnaravnim svetom. Izboljšanje delovnih pogojev, v katerih se giblje povprečni delavec, samo po sebi prinaša s seboj pomirjenje v družbi, prispeva k sožitju med stanovi, narodi in državami ter tako utrjuje duh mednarodnega bratstva na zemlji.
Z delom si človek služi svoj vsakdanji kruh. Nekoristen ali celo škodljiv je tisti član družbe, ki bi hotel živeti na njen račun, ne bi pa hotel nuditi svojega prispevka pri ustvarjanju življenjskih potrebščin. Znano je, da je delo danes silno razvejano in da mnogi opravljajo poklice, ki z neposredno proizvodnjo življenjskih potrebščin nimajo na videz skoro nobene povezave. To so zlasti dela na področju kulture, vzgoje in umetnosti. Toda nesmisel bi bilo trditi, da za urejeno sožitje in napredek takšni delavci niso potrebni. Zato moramo reči, da ima pravico do plačila vsak človek, ki vrši koristno delo, pa naj je to na področju duhovnega ali materialnega ustvarjanja.
NAUK SOCIALNIH OKROŽNIC
V	svojih socialnih enciklikah je v zadnjem stoletju Cerkev večkrat odločno zahtevala, da sodobna družba ureja družbeno življenje na podlagi socialne pravičnosti. Prva njena zahteva je v tem, da ima vsak človek enake socialne pravice in da delavec ni človek druge vrste. Imeti mora zagotovljene vse človečanske pravice, zlasti pa še pravico do dela in zadostne plače. Ta plača mora biti primerna za vzdrževanje njega samega in njegove družine. Zato mora biti njegova plača rodbinska, pri čemer je treba upoštevati izobrazbo otrok, zdravstveno zaščito in starostno oskrbo. Pa tudi možnost napredovanja in učinkovite obrambe pravic mora biti zagotovljena. Kot posebno zahtevo pa postavlja socialni nauk Cerkve v modernem času, da naj bi bili polagoma delavci soudeleženi pri upravljanju gospodarskih podjetij ter celo deležniki na lastništvu in s tem seveda tudi pri dobičku ustanov.
Med najnovejšimi dokumenti cerkvenega učiteljstva moremo v potrdilo teh socialnih naukov navesti besede papeža Janeza XXIII. v znameniti okrožnici »Mir na zemlji«: »Če se ozremo na gospodarsko področje, daje že naravno pravo človeku pravico ne le do dela, marveč pravico, da ga sam oblikuje (t. 18). S takimi pravicami je seveda nujno povezana zahteva, da dela človek v takih razmerah, da ne uničuje telesnih moči in ne kvari moralnega zdravja ter ne škoduje nravnemu razvoju mladine. Kar pa zadeva ženske, jim je treba dovoliti pravico, da opravljajo delo v takih okoliščinah, ki se skladajo z zahtevami spola in z dolžnostmi žene in matere (t. 19).«
»V človekovem dostojanstvu je tudi utemeljena pravica svoje delo opravljati z vso odgovornostjo. Zatorej tudi tega ne smemo zamolčati, da pripada delavcu plačilo, določeno po zapovedih pravičnosti; to plačilo naj, v kolikor dopušča gospodarsko stanje podjetja, omogoča delavcem in njihovim družinam tako življenje, kakršno je v skladu s človeškim dostojanstvom.«
»Zaradi tega je že naš prednik Pij XII. dejal: "Z dolžnostjo dela, utemeljeno v naravi, se sklada prav tako v naravi utemeljena pravica do dela; na tej podlagi laliko človek zahteva, da iz opravlje-ljenega dela izvirajo njemu in njegovim otrokom za življenje potrebne stvari: ta-
ko že narava ukazuje ohranitev človeka na zemlji”« (t. 20).
PAPEŽEV OBISK V ŽENEVI
V	luči tega socialnega nauka Cerkve nam bo razumljivo, da se je papež Pavel VI. razveselil povabila Svetovne organizacije dela, da obišče Ženevo in rad nanj pristal. Za papeža Pavla VI. je sploh značilno prepričanje, da je za reševanje velikih problemov, ki sedaj vznemirjajo družino narodov, nujno potrebno sodelovanje raznih mednarodnih organizmov. Cerkev se je brez omahovanja priključila raznim ustanovam, zlasti tistim, ki so v okviru Organizacije združenih narodov (UNESCO za pospeševanje izobrazbe; FAO za boj proti lakoti; za pobijanje bolezni in u-stvarjanje boljših zdravstvenih pogojev).
V	vseh teh organizmih ima svojega stalnega zastopnika.
Svetovna organizacija dela ali kot se uradno s kratico imenuje O.I.T. (Organi-sation International du Travail) je nastala na pobudo angleške vlade kmalu po prvi svetovni vojni, šlo je za ustanovo, ki naj bi izdelala mednarodno zakonodajo o delu in potem skrbela za aplikacijo teh zakonov. Mirovna pogodba v Versaillesu pri Parizu je to ustanovo vključila v svoje odločbe in nosi datum 11. aprila 1919. V začetku se je v to svetovno organizacijo vpisalo 45 držav, danes jih je že 118. Leta 1946 je postala del stalnih ustanov Organizacije združenih narodov in si je za svoj sedež izbrala mesto nekdanjega Društva narodov, Ženevo.
»Svetovni mir lahko sloni le na socialni pravičnosti,« pravi eden prvih členov ustanovne listine OIT-a. In nato beremo: »Beda, kjerkoli že obstaja, pomeni nevarnost za blaginjo vsega človeštva.« Na teh dveh načelih je zasnovano vse delovanje tega mednarodnega organizma.
»Povabilo iz Ženeve je zame znamenje časov,« je z neprikritim zadoščenjem dejal sv. oče Pavel VI. Verjetno bo v bližnji bodočnosti prišlo do novih sličnih povabil. Lahko smo gotovi, da jih bo sv. oče kljub napredujoči starosti rad sprejel, saj mu nudijo priliko, da tudi s svojo osebno pričujočnostjo da poudarka sodobnosti evangeljskega oznanila za vsako področje človeške dejavnosti.
—ej
»Vaš odgovor vključuje usodo Francije, kajti če mi boste odrekli zaupanje, bo postala moja služba poglavarja države nemogoča in jaz bom takoj odložil vse svoje predsedniške funkcije.« S temi besedami je poizkusil general De Gaulle še zadnjič pred napovedanim ljudskim glasovanjem v petek 25. aprila po televiziji vplivati na francoske volivce, da bi se izrekli za reforme, ki jih je bil samoljubni general predložil v odobritev francoskemu ljudstvu. Šlo je za uvedbo dežel in za spremembo senata.
Francozi so pa bili očividno drugega mnenja. Sprejeli so njegovo izzivanje in mu z »ne« povedali, da so siti njegovega paternalizma in da si želijo spremembe na vrhu države. 52,40 % je zavrnilo De Gaullove predloge. Komaj je De Gaulle zvedel, da je bil v referendumu poražen, je dal objaviti svojo odločitev, katero je bil že prej napovedal: »Odlagam svoje funkcije predsednika republike. Moja odločitev stopi v veljavo v ponedeljek opoldne« (t.j. 28. aprila).
ZAČETEK NOVEGA OBDOBJA
Zakaj se Francozi to pot niso bali De Gaullu obrniti hrbta? Oči-
vidno so smatrali De Gaullov odhod za nekaj koristnega, zlasti ker v golizmu to pot ni nevarnosti za praznino, saj je bivši ministrski predsednik Pompidou že v januarju letos ob priliki obiska v Rimu izjavil, da misli kandidirati za predsednika države, če se bo De Gaulle umaknil.
Pompidou je bil prav tisti politik, ki je znal lani tako previdno zvotliti študentovsko revolucijo v Parizu, da se je vse javno mnenje obrnilo zoper te motilce miru in reda v državi ter je golistično gibanje na sledečih volitvah osvojilo večino v parlamentu. Vsi v Franciji so pričakovali, da bo Pompidou znova potrjen za ministrskega predsednika, pa se je zgodilo nepričakovano: De Gaulle je Pompidouja enostavno odslovil. Toda Pompidou se ni pustil ustrahovati. Postal je simbol opozicije znotraj De Gaullovega osebnega režima, bodoči mož golizma brez De Gaulla.
Na podlagi sedanje ustave je oblast predsednika države prešla na predsednika senata Alaina Po-herja, ki bo moral v kratkem času razpisati predsedniške volitve. Verjetno bo sam kandidiral za predsedniško mesto kot član stranke centra; vsi računajo seveda s kandidaturo Pompidouja.
Plodovit dan sv. očeta
Pretekli ponedeljek, 28. aprila je bil za sv. očeta Pavla VI. eden izredno plodovitih in aktivnih dni njegove apostolske službe.
Svojo dejavnost je pričel s kardinalskim konzistorijem, v katerem je 33 novih kardinalov bilo sprejetih v kardinalski zbor. V svojem nagovoru je papež Papel VI. poudaril, da je novi konzistorij izraz edinosti in vesolj stvenosti Cerkve, ki jo druži ista vera in ista ljubezen. Dodal je, da ima namen poklicati v kardinalski zbor še dve odlični osebnosti, ka-
Partijske izkaznice vračajo
»Kadar izstopi iz organizacije tretjina članov, je to vselej znamenje resne krize, še več, to je znamenje malodušja in obupa,« piše glavni tednik centralnega komiteja komunistične partije češkoslovaške »život strany«, ko komentira položaj komunistične osnovne celice v plzenski jeklarni »škoda«.
Ko se je sprožil januarja lani novi bolj demokratični kurz, ki je prinesel na vrh Slovaka Dubčeka, se mu je tristo organiziranih komunistov plzenske jeklarne z navdušenjem pridružilo, še nikdar niso tako živo občutili, da zares soodločajo pri oblikovanju politike svoje partije in svoje države.
Po vdoru sovjetskih čet na Češkoslovaško pa je te komuniste zajel val dvomov, nezaupanja in sumničenj. Postali so malo-dušni in občutek imajo, da so bili vsi napori za demokratizacijo javnega življenja zaman in da je vse končano. Prevladovati je začelo mnenje, da je najbolj učinkovit način protesta vračanje partijskih izkaznic in izstop iz stranke. Komentator dnevnika »Rude pravo« pri tem ugotavlja, da so to predvsem pošteni ljudje, ki so lani iskreno pozdravili novo politiko,
.Tiri Lederer skuša v listu »Prače« te vrste razočaranih komunistov ohrabriti s tem, da jim je zapisal besede opogum-ljenja: »Nič ni končano, dokler traja boj, dokler pa ni končano, obstaja upanje, da bo zmagal demokratični socializem. Če bi mislili, da je vse zgubljeno, bi res bilo
vse zgubljeno.« V istem listu razpravlja Jan Štern o isti temi in pravi: »Pustiti se umoriti, pustiti se zastrupiti, pustiti se uspavati — to je razkošje, do katerega nimamo pravice, ki ga v nobenih okoliščinah ne smemo dopustiti. Kjer se umaknejo dostojni ljudje, takoj zasedejo njih prostor podleži.«
Slovensko romanje v Rim
V	zahvalo za ustanovitev slovenske me-tropolije in ob priliki blagoslovitve temeljnega kamna Slovenskega zavoda v Rimu pripravlja list »Družina« v Ljubljani romanje v Rim. Romanje bo v tednu od 5. do 11. maja in se ga bodo udeležili vsi slovenski škofje.
Umesten odstop
Madridski nadškof Morcillo, ki je tudi predsednik španske škofovske konference, je odložil mesto poslanca v španskem parlamentu in članstvo v kraljevskem svetu. Njegov sklep je verjetno posledica ostrih kritik od raznih strani, da nd primerno, da bi bili škofje člani parlamenta •in tako politično odgovorni za odločitve vlade. Značilno je tudi, da je papež Pavel VI. pri zadnjem imenovanju novih kardinalov madridskega nadškofa prešel in podelil kardinalsko čast nadškofu v Toledu in nadškofu v Pamploni, kjer živijo Baski, odločni nasprotniki madridskega centralizma.
terih imena bo pa objavil, ko se mu bo zdelo to najbolj primerno.
Sv. oče je tudi povedal, da se bo Kongregacija za sv. obrede razdelila v dve novi kongregaciji: ena se bo imenovala Kongregacija za bogočastje in druga Kongregacija za svetniške procese. Ustanovljena bo posebna teološka komisija, objavljeno bo novo besedilo »mašnega reda« in rimski liturgični koledar bo od nedelje sedemdesetnice (prve predpostne nedelje) do binkošti nekoliko spremenjen.
Po končanem konzistoriju je sprejel sv. oče v privatni avdienci najprej švicarskega teologa kardinala Joumeta, nato skupino 700 slovaških romarjev iz Bratislave in nato še glavnega tajnika Organizacije združenih narodov U Thanta. V nagovoru je sv. oče dejal, da se trudi Cerkev pomagati človeku, ko si skuša čim bolje zgraditi svojo zemeljsko domovino. Tega pa ne dela Cerkev iz kake želje po nadvladi ali iz izkanja kakega prestiža, ampak le iz zvestobe Kristusovemu nauku in sledeča zgledu svojega božjega Ustanovitelja. Cerkev si v teh časih želi predvsem dveh stvari: da bi dobrostoječi narodi podprli na učinkovit način dežele v razvoju, kajti svet je danes sit besed in si želi dajanj, po drugi strani pa pričakuje Cerkev veliko od velikodušne in nesebične mladine, da bo uresničila ideale Združenih narodov in dala svetu nov obraz, ki bo človeški in bratski, prežet prijateljstva in miru.
U Thant je odgovoril, da bitka za razvoj človeštva ne bo dobljena toliko časa, dokler ne bodo zlasti bolje razviti narodi in njih vlade radikalno spremenili svojega mišljenja. V plemenitem naporu, zbuditi srce in duha ljudi, je imel svet vedno posebno oporo v sv. očetu, ki je ponovno opozoril na usodo dveh tretjin sveta, ki živita še vedno v človeka neugodnih okoliščinah.
Odrekli so se privilegiju
Državni poglavarji Italije, Francije, Španije in Portugalske so imeli privilegij, da so papeškemu nunciju, ki je prejel kardinalsko imenovanje, izročili kardinalski klobuk. Na prošnjo Sv. sedeža so se omenjeni državni poglavarji tej pravici odpovedali.
Socialisti nameravajo zaenkrat nastopiti samostojno, komunisti se pa kot vedno navdušujejo za Ljudsko fronto, tega trojanskega konja, ki naj bi jim kot že tolikokrat pomagal k dosegi oblasti.
Težko si je misliti, da bi si Francozi izvolili komunista za predsednika države. Zato je pričakovati, da bo nova Francija nehala biti protiameriška, kot je bila pod De Gaullom; da ne bo več tako ljubkovala z Moskvo kot doslej, da ne bo več slepo na arabski strani, da bo imela več razumevanja za pripustitev Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost in da bo spel; sodelovala pri gradnji Združene Evrope.
Misel o Združeni Evropi živi kljub De Gaullovi nacionalistični miselnosti naprej. »Evropski ideal, ki so ga začrtali Churchill, De Ga-speri, Schuman in Adenauer, je postal danes naš osnovni cilj: je edini protistrup zoper nacionalistična pojmovanja, ki so botrovala dvema svetovnima vojnama.« So to besede italijanskega državnega poglavarja Saragata, izrečene ob priliki njegovega zadnjega obiska v Angliji, ki pa izražajo tudi mišljenje premnogih Francozov.
MELANHOLIČEN ODSTOP
V decembru leta 1958 se je De Gaulle po dvanajstih letih prostovoljnega umika iz javnega življenja vrnil v Pariz, da prevzame vodstvo države, ki je bila zaradi vojne v Alžiriji na robu revolucije. Uspelo mu je državo pomiriti, utrditi francosko gospodarstvo, povečati francoski ugled v svetu. Uspešno je prestal štiri referendume, pri petem pa se je ujel v zanko, ki si jo je sam nastavil. Ničesar ni bilo v referendumu, kar bi ga sililo, da odstopi, saj negativni izid referenduma ni pomenil v smislu ustave odklonitev njegove osebe, temveč le določenih predlogov, od njega postavljenih. Toda De Gaulle je znova hotel uveljaviti svojo grožnjo: »Ali jaz ali nered.« Ljudstvo pa mu to pot ni šlo na limanice in je pokazalo, da veruje v zakonitost in red tudi brez njega.
Marsikje v Franciji vlada te dni pobitost, marsikje pa tudi pokajo steklenice šampanjca zaradi veselja ob njegovem odhodu. Toda ura streznjenja je blizu. Drugače tudi biti ne more. Ministrski predsednik Couve de Murville je dejal: »Včeraj se je začela nova stran naše zgodovine. Do sedaj je bil De Gaulle središče našega političnega in narodnega življenja. Prepričani smo, da kar je storil ali zgradil, bo trajalo še dolgo. Sedaj pa se pričenja za Francoze čas težav, morda tudi motenj, ko se bodo morali izjasniti o svoji bodočnosti. Zavrnili so reforme, katere je bil predložil De Gaulle, in to bo imelo svoje posledice.«
Veliki premaganec De Gaulle odhaja v molk svojega posestva v Colombeyu. Niso ga premagale sovražne vojske, ampak lastno ljudstvo. To ni verjelo več v njegovo čudodelniško moč, temveč si je zaželelo novih in modemih prijemov. Toda vsi, tudi generalovi politični nasprotniki se zavedajo, da bo imel De Gaulle v zgodovini francoskega naroda vedno posebno mesto, saj ga je dvignil iz najhujšega poraza v zmagovalca nad nacistično Nemčijo.
Iz zemeljskega v nebeški maj!
V mesecu maju hiti naša misel pred Kraljico slovenskih src. Naša domovina se je odela z majniškim cvetjem in večerni zvonovi vabijo pobožne duše k »šmarnicam«, da počastijo nebeško Mater, Devico Marijo. Božje poti so zaživele in se spremenile v hvaležno hvalnico do nje, ki skrbno brani naš rod.
Od božjih poti, kamor Slovenci radi romajo, so najbolj priljubljena Marijina božja pota. Najbolj znana so: Gospa Sveta na Koroškem, Svete Višarje, Stara gora pri Čedadu v zamejstvu; v Sloveniji pa Ptujska gora, Zaplaz na Dolenjskem, Sveta Gora pri Gorici in Brezje. Brezje so postale narodna božja pot in Marija Pomagaj na Brezjah se imenuje Kraljica Slovencev. Ta božja pot je sicer najmlajša, saj se je razvila šele v 19. stoletju, a je najbolj privlačna in priljubljena zaradi čudežnih uslišanj, ki so se tam zgodila na	priprošnjo	Marijino.
Marijin klic k pokori v Lurdu in kasneje v	Fatimi	nas mora	tudi	danes
ganiti. V nevarnosti so človeške duše, da se pogubijo. Marija kliče: Rešite duše, delajte pokoro, spreobrnite se in spremenite svoje zmotno in grešno življenje. Ona je v nebesih, nobena nevarnost ji ne preti, a nas vidi v nevarnosti, zaslepljeni smo in ne vidimo prepada, v katerega bomo zdaj-zdaj, ko nas pograbi smrt, za večno padli. Marija nas želi rešiti. Zato naj vsaj	tisti, ki	jo	ljubijo,	prisluhnejo
njenemu klicu in se žrtvujejo za svoje brate.
Toda mesec maj — Marijin mesec — istočasno vabi vse človeške otroke, da napravijo veselje nebeški Materi. Ni dovolj, da se veselimo lepe narave, lepih sončnih dni in izletov ter Marijinih pesmi, temveč moramo poskrbeti, da bo tudi v naših dušah čisto veselje in iskreno majniško petje. Zato bodimo pripravljeni sprejeti vse težave, nadloge in bolezni za pokoro svojih grehov in v zadoščenje za žalitve do Boga. Tako bomo resnično pomagali svojim bratom in Marija bo vesela takih otrok, ki radi poslušajo njen materinski klic.
Mesec maj naj prinese v naše srce nov optimizem do življenja in zaupanje v Marijo, da nas bo varovala vsega hudega in vodila po poti, ki pelje k praznovanju večnega maja.
Velikonočna sveča
Dunajski jubilej
Skozi puščobno jutro je sem ter tja posijalo sonce. Kupola bazilike sv. Petra in drugi stolpi v večnem mestu so se nemo dvigali nad truščem avtomobilskega prometa kot samotno gola drevesa sredi zime.
S težavo me je lastnik avtomobila vozil preko rimskih gričev.
že sem bil pri sv. Pavlu, nato v novi mestni četrti sredi parkov.
Nlič me ni motil trušč; poslušal sem samo odmev majhnega navčka, ki je prihajal iz smeri, kamor sem bil namenjen.
Nekaj hipov nato sem bil že v samostanski cerkvi, sredi evkaliptovih dreves.
Bila je mrzla in mračna. Toplino ji je dajala samo množica belih menihov, ki so v gregorijanskem petju spremljali deset sobratov.
Ti so darovali sveto mašo. Bili so v črnih liturgičnih plaščih.
Od oltarja sem se pomikal k edini svetli, žareči točki: bila je velika velikonočna sveča. S svojim žarom je obsevala droben, ljub obraz. Preko las je bil zakrit s kapuco; videti je bilo samo bledo obličje, majhne, spokojne, zaprte oči in lepo sivo brado, ki je pokrivala velik rob redovniške obleke. V rokah je držal križ.
Tako sem ga videl ob žaru velikonočne sveče: bil je moj mrtvi prijatelj, trapistov-ski brat Bernard, v svetu Feliks Muršič, iz Štajerskega doma.
Govorila sva trikrat v življenju, poznala sva se iz neštetih pisem. V njih sva znova prehodila vsak svojo življenjsko pot; šla sva k virom slovenske zgodovine in jo spremljala do današnjih dni; iskala sva rešitev temnim dnem; iskala poti v lepši svet.
Bil je skromen brat, a je obvladal slovensko, latinsko in vrsto modernih jezikov. Bil je v tujini skoro vse življenje, a je ostal zaveden Slovenec in je v tem oziru bil nad tistimi Slovenci, tudi intelektualci, ki se v tujini sramujejo slovenske besede in se celo z lastnimi otroki pačijo po tuje.
Bil je nad 60 let redovnik. Iz globoke vere je zajemal vodila za življenje. Posebej v tem je bil moj učitelj. Nikoli ni obupaval, niti takrat ne, ko je bil na tem, da izgubi vid. Molitev in darovanje svojega dela in življenja Bogu je bilo njegovo pravilo. Živel je na zemlji, toda njegova misel je bila v višjem, nadnaravnem svetu.
»Umrl bom na sveti božični dan,« je ponavljal vsem, ki so ga še smeli obiskati. Ves veder, nasmejan, ves miren, je samo s hrepenenjem čakal, da »s smrtjo ozdravi od bolezni življenja«.
Sedel sem v svoji sobi na božični dan, ko je okrog dveh popoldne zabrnel telefon:	»Pravkar	je umrl brat Bernard.«
Spolnilo se je, kakor je bil napovedal.
Predstojnik opatije »Pri treh studencih«, kjer je bil obglavljen Učitelj narodov, sv. Pavel, je opravil molitve po sveti maši. Drug za drugim so se vrstili menihi. Vsa družina je bila zbrana, da spremi sobrata na poslednjo zemsko pot.
Tik pred odkrito krsto je visoko zaplapolala velikonočna sveča: simbol naše vere in našega vstajenja. Zato je bila pesem menihov slavospev. Nič solza, ne prošenj. Samo zahvala Gospodu, da je vodil Bernarda po svoji poti in ga sedaj poklical k sebi, ko so mu opešale telesne
moči in je izpolnil svoje .poslanstvo.
Stopal sem z vodjem »Slovenika« tik za krsto, šli smo po hodnikih mimo stopnic, ki vodijo v sobo, kjer smo bili še pred nekaj meseci štirje: brat Bernard, njegov nečak Franc Markovič, jaz in moj sin Matej. Kako so se še takrat iskrile njegove oči, ko je zagledal nečaka in govoril o njem, bogoslovcu. Kako vesel je bil, ko je zvedel, da bo ta kmalu nato pel v domovini novo mašo.
S hodnikov smo krenili na veliko zeleno trato. Zajel nas je mrzel megleni val. Mislil sem na takratni veseli razgovor. Sedaj je najbolj veseli izmed nas umolknil za vselej. Pa sem si rekel s Pregljem: »Ne vem, ali iz megle rosi, ali so solzne moje oči.«
Posijalo je sonce in pokazalo rože in zeleno grmičje ob robu trate; nad njo se je v polkrogu dvigalo pobočje s smrekami, pinijami in bori. Na ravnini nad njimi so stale samotne vile.
Po kamniti stezi smo zavili na desno. Tam je ograjen gozdič. V njem urejeni, negovani grobovi. Ustavili smo se takoj blizu vhoda. Sobratje so opravili poslednje molitve in rahlo pokrili krsto s preprostim pokrovom ter jo počasi spustili v zemljo. Drobna rdečkasta prst brez vsakega kamenčka je kakor topla, inehka odeja pokrila krsto z Bernardom. Takrat me je povabil vodja »Slovenika«: »Slovensko so molili, ko je Bernard prišel na svet; naj ga spremlja slovenska molitev tudi sedaj, ko odhaja z njega.« Polglasno sva slovensko zmolila očenaš in zdravamarijo za srečno Bernardovo veliko pot h Gospodarju življenja. Velikonočna sveča je gorela pred nama.
Za tem velikim simbolom naše vere so se z nama uvrstili menihi in laiki ob povratku iz gozda. Beli menihi so vso pot nadaljevali s pesmijo zahvale in poveličanja.
Jaz pa sem mislil na Bernardove besede, ki jih je s toliko iskrenostjo ponavljal: »Ne bojte se, kot sedaj, bom tudi pri Bogu neprestano prosil za vas, za vašo družino, za vse Slovence, zlasti za Slovenik!« Bilo mi je lepo kot malokdaj!
* * *
Te dni sem hodil po rimskih cerkvah in gledal velikonočno svečo. Zopet sem v mislih romal za njo skozi samostansko cerkev, po hodnikih in zeleni trati v gozdič k bratu Bernardu.
Želel sem samo to, edino: da bi mogel vedno hoditi ob njej, ves vdan izpolnjevanju naloge, ki sem jo od Boga prejel z življenjem; da bi mogel tako kot Bernard zaključiti svojo pot poln neskončne vere; in da bi videl pred seboj plamen velikonočne sveče, ki bi mi kazal k Bogu, ko bom omahnil v smrt na tuji zemlji.
Roman Rus, Rim
Službe razrešen kardinal
Kardinal Francesco Roberti je prosil sv. očeta, naj ga razreši odgovornosti prefekta najvišjega cerkvenega sodišča. Sveti oče je prošnjo sprejel in je za novega prefekta imenoval kardinala Dina Staffa. Kardinalu Robertiju je sveti oče poslal osebno pismo, v katerem se mu zahvaljuje za njegovo delo v službi Cerkve.
Dunajčani so proslavo 500-letnice svoje škofije povezali z začetkom pokoncilske škofijske sinode. Namesto večjih slovesnosti ob tej priložnosti so organizatorji želeli, naj bi verniki raje prispevali s prostovoljnimi darovi za postavitev »Hiše usmiljenja«. K slovesni službi božji v nedeljo 19. januarja, ob koncu prvega zasedanja sinode, pa je kardinal Konig povabil tudi škofe sosednjih dežel, ki so na ta ali oni način bili v zgodovini povezani z življenjem dunajske škofije. Tako je povabil škofe iz Madžarske, Češke, Slovaške, Slovenije in Hrvaške ter passauske-ga škofa, pod katerega je Dunaj pred ustanovitvijo spadal.
Leta 796 je Pipin, sin Karla Velikega, zbral v nekem vojaškem taborišču ob Donavi oglejskega, salzburškega in passau-skega škofa na misijonsko konferenco. Razdelili naj bi si prostrano področje, na katerem so prebivali novodošli narodi z Vzhoda. Passauški škof je dobil za miši-, jonarjenje ozemlje ob Donavi in kar je severno od nje. Tako so misijonarji iz Passaua vzpostavili prve cerkvene občine tudi na ozemlju današnje dunajske nadškofije.
Svetni gospodarji Vzhodne marke, iz katere je nastala Nižja in Gornja Avstrija, so težili za cerkveno osamosvojitvijo. Pas-sauski škofje so se temu dolgo upirali. Ni uspel v 'tem pogledu ne bamberški vojvoda Leopold leta 1297, pa tudi ne Rudolf IV. šele cesar Friderik III. je to dosegel. V letih 1468-69 je romal v Rim, kjer si je pri papežu Pavlu II. izprosil ustanovitev škofije v njegovem prestolnem mestu Wie-ner Neustadtu in ustanovitev škofije na Dunaju. Posredoval je tudi v zadevi kanonizacije njegovega prednika Leopolda, ki je bil razglašen za svetnika šele 1485.
PRVI REDNI DUNAJSKI ŠKOF -SLOVENSKEGA RODU
Zasedba predvidene dunajske škofije se ni izvršila brez težav. Njeno ozemlje je bilo majhno in dohodki slabi. V mestu je bila sicer znamenita cerkev sv. Štefana in od 1. 1365 univerza. Mesto je imelo proštijo in 24 kanonikov. Zaradi nasprotovanja passauskega škofa in slabih dotacij za škofa Leopold von Spaur službe ni hotel sprejeti. Ko se je čez tri leta le vdal, je pa zbolel. Šele po smrti passauskega škofa Ulricha III. 1. 1480, je mogla biti škofija uradno ustanovljena. Upravljali so jo pa dolgo let samo upravitelji (sedem zaporedoma).
Leta 1513 je postal njen prvi škof Slovenec Jurij Slatkonja (v grbu ima zlatega konja). Rojen je bil 21. januarja 1456 v Ljubljani. Zgodovina ga slavi kot ustanovitelja pevskega zbora in godbe na dvoru cesarja Maksimilijana I. Bil je zborovodja, skladatelj in izobraženec tedanje dobe. Postal je ljubljanski kanonik in prošt, dobil v posest tudi proštorvo mesto v Novem mestu, bil upravitelj istrske škofije Pičen. Končno je postal prvi redni dunajski škof in na Dunaju umrl 26. apnila 1522.
NAJPOMEMBNEJŠA AVSTRIJSKA ŠKOFIJA
Škofje so delili z mestom usodo dolgotrajnih nemirov in razburkanih časov. Leta 1631 so postali tudi knezi in se še tesneje povezali s habsburškimi vladarji. Po neuspelih turških obleganjih je postala dunajska škofija nadškofija, kar je papež potrdil I. 1722. Tudi ozemlje se je razširilo in po dolgih prepirih s passausko škofijo zajelo vso škofijo Dunajskega Novega mesta. Na cesarsko željo je postal dunajski nadškof kardinal in dobil tudi pomožnega škofa. V času cesarja Jožefa II. se je Passau odpovedal pravicam nad Dunajem in nadškofiji sta bili pridruženi novoustanovljeni škofiji v St. Poltnu in Linzu kot sufragana.
Zadnji trije dunajski nadškofi so bili Friedrich Piffl (1913-1932), Theodor Inni-tzer (1932-1955) in Franz Konig (od 1956 dalje). Prvti je odložil knežji naslov. Razpad Avstro-Ogrske in socialni prevrati, ki so se krvavo odražali v dunajskem velemestu samem, so dovolj jasna priča, kako so se časi spremenili in da ima Cerkev na duhovnem področju dovolj dela. Drugi je živel v času narodnega socializma, ki je vzbrstel tudi v Avstriji in jo končno priključil Nemčiji. Innitzer je doživljal strahote zadnje vojne in njene posledice. Sedanji kardinal Konig pa je v kardinalskem zboru in med škofi po svetu znan kot zelo napreden, učen in spreten. Večkrat so že omenjali, da bi mogel postati celo bodoči papež.
Nadškofija ima danes 636 župnij, v katerih je 2.175.000 vernikov. Nadškof ima dva pomožna škofa. Na Dunaju je teolo-
Votivna (zaobljubljena) cerkev na Dunaju. V njej so imeli slovenski romarji s Tržaškega in Goriškega službo božjo, ko so se po obisku Mar. Celja (Mariazell) na avstrijskem štajerskem ustavili poleti leta 1963 za dva dni tudi na Dunaju.
Tam so spoznali tudi p. Tomažiča, ki jim je razložil ak cijo za študentovski dom »Korotan« na Dunaju. Naši romarji so nato za dom v gradnji priredili v cerkvi zbirko in jo izročili pobudniku doma.
ška fakulteta, v štirih drugih krajih pa še štiri druge teološke višje šole. Škofijskih duhovnikov je 900, redovnih pa 700. V nadškofiji deluje okoli 5500 redovnic.
Kot prebivalci avstro-ogrske monarhije smo bili Slovenci tesno povezani z verskim življenjem dunajske škofije. Mnogo naših izobražencev se je šolalo na Dunaju in od tam prinašalo ideje avstrijskega katolicizma. Posebej je treba omeniti krščansko socialno gibanje. Čim bolj smo se zavedali narodne samobitnosti, tem bolj smo hoteli po zgledu Dunaja organizirati svoje lastne katoliške ustanove. Cesarska politika nam je določala škofe.
Dve leti važne papeške okrožnice
Dve leti je minilo, kar je papež Pavel VI. izdal okrožnico »Populorum progres-sio - Napredek narodov«. Za drugo obletnico okrožnice je dal sv. oče praktično pobudo za pomoč narodom na poti razvoja. Ustanovil je poseben denarni sklad za gospodarsko pospeševanje Južne Amerike. V ta sklad je sv. oče daroval milijon dolarjev, to je približno 620 milijonov lir, kar je bil izkupiček za palačo v Parizu, ki je bila last Sv. stolice. Pobuda sv. očeta je naletela na prijeten odmev v svetu.
Poenostavljene obleke
cerkvenih dostojanstvenikov
Po zadnjem koncilu se Cerkev naglo otresa raznih srednjeveških navad, ki jih sodobni človek težko prenaša in sprejema. Tako so bila v vatikanskem listu »L’Os-servatore Romano« objavljena navodila o oblekah in naslovih kardinalov, škofov in prelatov. Odpravljeno je razkošje v obleki. Odpravljen je tudi znameniti kardinalski klobuk. Odpravljeni so posebni čevlji rdeče barve. Škofje, ki pripadajo kakšnemu redu bodo nosili enako obleko kot drugi škofje. Doslej so morali nositi obleko take barve kot jo ima njihov red na primer škofje kapucinskega reda obleko rjave barve.
Odpravljeni so tudi zveneči naslovi kot eminenca za kardinale in ekscelenca za škofe. Navodilo svetuje, naj se kardinal nagovarja z naslovom gospod kardinal ali monsinjor. Isto velja za škofe.
Glede obleke in naslovov kanonikov in župnikov bodo v kratkem izdane posebne norme.
Škofje dajejo obračun vernikom
V južnoameriški državi Čile so škofije začele objavljati svoj letni obračun dohodkov in izdatkov. Obračune pripravlja skupina laikov. Verniki so z odobravanjem sprejeli ta izraz zaupanja in skupne odgovornosti za življenje Cerkve v državi.
Nove smernice za svetniške procese
Sv. sedež je izdal posebna navodila za svetniške procese. Dosedanja navodila so bila stara nad tristo let. Na koncilu je bila izrečena želja, naj se navodila pregledajo, spremenijo in posodobijo. Nove smernice poenostavljajo svetniške procese. Glavno vlogo pri svetniških procesih bo imel odslej škof kraja, kjer je svetniški
Tako smo dobili v Ljubljano za naše novejše versko življenje zelo pomembnega škofa Jakoba Missia, ki je -postal kasneje kot goriški nadškof tudi kardinal, prvi Slovenec kardinal.
Jubilejnih slovesnosti na Dunaju so se udeležili na posebno povabilo kardinala Koniga ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik, mariborski škof dr. Držečnik in zagrebški pomožni škof Kuharič, češkoslovaški episkopat so zastopali škof To-mašek iz Prage, škof Hlouch iz Budjejo-vie, slovaški škof Lazik iz Trnave, madžarske škofe pa škof Brezanoszy iz Egra ter škof Cserhati iz Peeuha.
kandidat umrl. Znatno se bodo tudi znižali stroški, ki so bili doslej v nekaterih primerih velika ovira, da se proces ni mogel nadaljevati. Nova navodila bodo velikega pomena tudi za naša svetniška kandidata škofa Slomška in škofa Barago.
Vera mladih Francozov
81 % francoske mladine od 15. do 29. leta veruje v Boga. To je pokazala anketa, kt so jo izvedli po naročilu katoliškega časopisa »La vie catholique«. 94 % vprašanih fantov in deklet je izjavilo, da pripadajo neki verski skupnosti, 88 % je katoličanov, 4 % protestantov 1 % Judov, 1 odstotek pripada drugim verskim skupnostim. Zanimivo je dejstvo, da se nekateri štejejo za katoličane, pa ne verujejo v Boga. Pred 11 leti je dala anketa slabše zaključke. Takrat se je 18 % izjavilo za brezverce, zdaj pa samo šest. Obisk cerkve pa je manj razveseljiv. 32 % deklet hodi redno k božji službi, pri fantih znaša ta procent samo 25. Tudi ta anketa dokazuje, da se današnja mladina vedno bolj zanima za verska vprašanja.
Škof je zaprl semenišče
Zelo nenavadno odločitev je podvzel glede svojega semenišča španski škof v škofiji Astorga. Ker so se pojavile med 132 gojenci »težave ideološkega in psihološkega značaja«, je smatral škof za najbolj primerno, da bogoslovce začasno pošlje domov, škofija Astorga šteje 375.000 vernikov, oskrbuje pa jih 650 duhovnikov. Lani je imela deset novomašnikov.
Učinkovita socialna pobuda
Škof iz Vittorio Veneta msgr. Albino Luciani- je dal pobudo za posebno socialno akcijo v Indiji. Posrečilo se mu je zgra-. diti posebno vas za 61 družin. Vsaka družina ima svojo hišico s potrebno opremo. Okoli hiše je nekaj zemlje. Vsaka družina je dobila tudi kos zemlje za obdelovanje, par volov za oranje in še dve kravi, da ima družina mleko. Vas ima tudi globok vodnjak z električno črpalko. Vrednost te socialne akcije je tem večja, če upoštevamo, da Vittorio Veneto ni ravno velika škofija.
V Ghani so izdali nov katekizem
V afriški državi Ghana je izšel prvi del katekizma za osnovne šole. Napisala ga je neka profesorica, mati petih otrok. Uporabila je posebno metodo. Otrokom hoče prikazati, da so tudi oni Cerkev.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Za celotno zaščito
slovenske manjšine v Italiji
(Tretji in zadnji del spomenice, ki jo je 27. marca letos Slovenska demokratska zveza v Gorici naslovila na goriškega župana).
Ob 20-letnici vesoljne izjave o človeških pravicah so predsednik italijanske republike, člani vlade, osebnosti iz političnega in kulturnega sveta ter sam papež Pavel VI. potrdili dolžnost spoštovanja nedo takljivih pravic človeške osebe.
PAPEŽ PAVEL VI. UDELEŽENCEM SOCIALNEGA TEDNA V CATANIJI
Posebno papež Pavel VI. je v svoji poslanici, namenjeni udeležencem socialnega tedna katoličanov, ki je bil v Cataniji v septembru 1968, opozarjal, da ni dovolj, če pravice človeške osebe samo oznanja-. mo, temveč da morajo biti zajamčene posameznikom in socialnim skupinam: »Ni zakonov, ni ustanov, ni državnih ali mednarodnih organizacij — je dejal Pavel VI. — ki bi lahko za vse uresničile mirno uživanje življenjskih dobrin v svobodnih razmerah tam, kjer posamezniki, vmesne skupine, države in razne skupnosti ne poznajo druge pobude in nimajo drugega cilja kot to, da strežejo lastnim posebnim koristim in da vsiljujejo drugim svoje ideologije.«
Nato je papež Pavel VI. skoraj potrt zahteval jasno izjavo glede dolžnosti države do dostojanstva človeške osebe; zapisal je: »Zgolj spoštovanje demokratične metode brez dejanske in nujne volje za dosego skupne blaginje ne opravičuje zadostno obstoja strank.«
PROGLAS GEN. PETITTI Dl RORETO
Zato je zakonodavčeva naloga, da poskrbi za celotno zaščito slovenske narodne manjšine v Italiji, ki čaka na to od leta 1866 in od 1918. Tukaj je potrebno omeniti, da je leta 1918 po izkrcanju italijanskih čet v Trstu general Carlo Pe-titti di Roreto, guverner, izdal naslednjo izjavo, katero je dal brati tudi v cerkvah:
»Slovenci! Italija, država velikih svoboščin, vam bo dala enake pravice kot drugim državljanom. Dala vam bo več šol v vašem jeziku, kot vam jih je dala Avstrija. Spoštovala bo vašo vero, kajti katoliška vera je vera vse Italije.
Slovencil Bodite prepričani, da bo velika in zmagovita Italija skrbela za vse svoje državljane ne glede na njihovo narodnost.«
Veliko obljub je bilo danih tudi Slovencem v Nadiški dolini leta 1866, toda po sto letih nimajo v šolah niti pouka svojega materinskega jezika.
SLOVENCEM JE TREBA ZAGOTOVITI VSE ČLOVEŠKE PRAVICE
Potrebno je torej zagotoviti italijanskim državljanom slovenskega jezika v naši deželi uživanje človeških pravic in osnovnih svoboščin, in sicer brez razlike na pokrajino, v kateri živijo.
To potrebo čuti od časa do časa tudi deželni odbor, ki preko svojega predsednika Berzantija priznava utemeljenost zadevnega upanja slovenske narodne manjšine ter izraža željo, da bi vlada za to poskrbela.
Da bi torej zagotovili italijanskim državljanom slovenskega jezika v naši deželi uživanje človeških pravic in osnovnih svoboščin, je potrebno izdati norme za zaščito njihove skupine v skladu z določbami šestega in drugih členov ustave ter tretjega člena deželnega statuta.
Zaščita mora biti celotna, ker gre za to, da se zajamči obstoj skupine v narodnostni, gospodarski in kulturni celoti ter njen svobodni razvoj.
ZLASTI PA ZAHTEVAMO :
1. Tudi v videmski pokrajini naj se ustanovijo otroški vrtci, osnovne in srednje šole z materinim učnim jezikom.
2. Raba slovenskega jezika naj bo zajamčena v ustnih in pismenih odnosih z vsemi političnimi, državnimi, sodnimi, deželnimi, pokrajinskimi in občinskimi ob-lastvi in njihovimi uradi. Spoštuje naj se izvirno slovensko krajevno imenoslovje v vseh občinah in krajih, kjer prebivajo Slovenci.
3. Zabranjen naj bo vsak ukrep, ki bi lahko spremenil narodnostni značaj ozemlja, na katerem prebivajo Slovenci.
4. Zabranjen naj bo vsak politični in upravni ukrep, tudi razlastitve in nakup zemljišč, ki bi lahko postavil v nevarnost gospodarstvo pripadnikov slovenske narodne skupne ali pa narodne skupine kot celote.
5. Kazensko naj se zasledujejo hujskači k narodnemu sovraštvu na škodo Slovencev na vsem ozemlju republike; v pojem »žalitev naroda« naj se vključijo žalitve na račun izvora, izročila, jezika in kulture slovenske manjšine.
6. Razveljavijo naj se vsi predpisi zakonov, izdanih v fašističnem dvajsetletju na škodo pravic in svoboščin državljanov slovenskega jezika; olajša naj se obnova kariere preganjanih in tistih, ki jih je režim kakor koli oviral.
7. Izdajo naj se tudi vse zakonske norme, primerne da jamčijo obstoj in razvoj slovenske narodne manjšine v deželi s priznanjem in spoštovanjem vseh pravic posameznikov in skupin.
Gospod župan!
Podpisani občinski svetovalci Slovenske demokratske zveze Vam pošiljajo tale dnevni red s prošnjo, da ga čimprej predložite občinskemu svetu, da glasuje o njem in ga pošlje deželnemu svetu in državnemu zboru zaradi ukrepov, ki jih zahteva.
Dr. Avgust Sfiligoj - dr. Andrej Bratuž -dr. Slavko Bratina, občinski svetovalci.
Letošnja podelitev nagrade »Vstajenje«
Razsodišče literarne nagrade »Vstajenje«, ki se je sestalo v nedeljo 27. aprila 1969 v Trstu in ki so ga sestavljali prof. Martin Jevnikar, Franc Jeza in dr. Anton Kacin, je soglasno sklenilo, da podeli nagrado »Vstajenje« za leto 1968 pisatelju Alojzu Rebuli za roman »V Sibilinem vetru«.
Svojo odločitev je utemeljilo takole: Roman, katerega vsebina je zajeta iz prvih stoletij po Kristusu, plastično predstavlja takratno rimsko in grško življenje, družbene, kulturne in verske razmere, ko je krščanstvo prodiralo v ljudske plasti, a pritegovalo vsaj posameznike iz vodilnega sloja. Pisatelj je ustvaril vrsto izdelanih, živih značajev, ki segajo od sužnja do cesarja. Pri tem je pokazal ne le izredno poznanje takratne dobe, ampak tudi oster posluh za vse, kar je v organizirani človeški družbi in v življenju stalnega in vedno aktualnega. Glavni junak je pripadnik majhnega in ogroženega naroda, ki ga rimski imperij nasilno iztrga iz njegovega narodnega okolja, mu da popolno klasično izobrazbo, a ga tudi onesreči. Kljub zgodovinski odmaknjenosti je delo čudovito sodobno. Roman je tako eno največjih del slovenske pripovedne literature.
Občni zbor krožka KASTA
Na drugem rednem občnem zboru Krožka absolventov slovenske trgovske akademije (KASTA), ki je bil v četrtek, 24. aprila, so posamezno odborniki podali poročila, iz katerih je razvidno uspešno de lovanje krožka. Iz poročila tajnice Jolande Zudetič med drugih izhaja, da je bil odbor razdeljen na štiri komisije, ki so samostojno delovale, njih delo pa je bilo koordinirano na odborovih sejah. Tako je komisija za statistiko in namestitev posredovala pet delovnih mest svojim članom ter opozorila na razna delovna mesta 80 ljudi. Komisija za strokovno izobraževanje je organizirala trikotno mi zo med predstavniki delodajalcev, profesorjev in absolventov trgovske akademije
liiava laiuštua Slivenske skenesii
V	zvezi z izjavo, ki jo je dal dr. Egon Floridan na seji občinskega sveta devin-sko-nabrežinske občine dne 22. aprila letos, ugotavlja tajništvo Slovenske skupnosti, da je bil dr. Floridan že pred tremi leti izključen iz organizacije zaradi grobe kršitve statuta.
Dalje tajništvo ugotavlja, da se dr. Floridan obrača na napačen naslov, ko se v svoji izjavi sklicuje na »Odbor za pomoč razlaščencem«, ker gre za združenje, ki je strokovno-sindikalnega značaja, medtem ko je Slovenska skupnost politična organizacija.
Dalje ugotavlja tajništvo, da dr. Floridan trdi v svoji izjavi, s katero sporoča svoj vstop v PSI, da je treba koristi in pravice Slovencev zagovarjati preko vsedržavnih italijanskih političnih strank, ki so — kakor sam zatrjuje — najpristnejši instrument javnega mnenja.
Slovenski javnosti je dobro znano dejstvo, da je eno glavnih načel Slovenske
skupnosti lastna in avtonomna slovenska politična organizacija ter neodvisno slovensko politično predstavništvo. Dr. Floridan je bil izvoljen na kandidatni listi, ki je zagovarjala to bistveno načelo. Volivci devinsko-nabrežinske občine so oddali svoj glas tej listi med drugim tudi zaradi tega načela, s katerim se je dr. Floridan takrat popolnoma strinjal. Zato bi moral dr. Floridan spoštovati voljo volivcev, zlasti še, ker ni bil neposredno izvoljen, saj sta morala odstopiti njemu v korist kar dva kandidata, ki sta dobila večje število preferenčnih glasov. Od dr. Floridana bi bilo torej pošteno in možato, da bi odstopil kot občinski svetovalec, ker se ne strinja več z enim glavnih načel volivcev' kandidatne liste, na kateri je nastopil.
  ............................
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
o strokovnih problemih, dve strokovni predavanji, tečaj srbohrvaščine, ki še traja, ter kolektivne inštrukcije za letošnje maturante. Komisija za družabnost je organizirala več izletov in drugih družabnih prireditev.
Sv. Ivan
Preteklo nedeljo 27. aprila sta praznovala v naši cerkvi zlato poroko Ivan in Marija Živic; sveto mašo je daroval in govoril je njun sin, bazoviški župnik msgr. Živic. Slovesnost je dvignilo zelo lepo petje in velika množica ljudstva. Verniki iz drugih župnij, ki so bili navzoči, so vpraševali: Ali so vsi ti ljudje res sveto-ivanski Slovenci? Zlatoporočencema naše čestitke.
Dne 11. maja bo v naši župniji nadškofov obissk. Sv. maša za Slovence bo ob 10. uri.
Seja repentabrskega občinskega sveta
Pred kratkim je bila seja repentabrske-ga občinskega sveta, na kateri je bila izglasovana resolucija Slovenske skupnosti o gospodarski krizi na Tržaškem. Resolucija se zavzema za izvajanje sklepov CIPE brez škodljivih zavlačevanj. Na seji so razpravljali tudi o prekvalifikaciji mejnega bloka pod Repentabrom v medna rodni blok za turistični promet. Svetovalci so odobrili še več sklepov odbora in imenovali Pavla Coljo iz Repna za svojega predstavnika v šolski patronat.
Trst dobi obrat za sežiganje smeti
Deželna uprava je te dni odobrila načrt obrata za sežiganje smeti, ki ga je predložila tržaška občina. Za postavitev je predvideno 836 milijonov lir. Obrat bo v glavnem sestavljen iz treh samostojno delujočih peči. Vsaka peč bo imela dva vrteča valja; v prvem se bodo smeti sušile, v drugem pa izgorevale. Tako bodo lahko dnevno sežgali 4000 stotov trdih odpadkov. Poskrbeli bodo tudi za čiščenje dima in sicer tako, da bodo uhajajoči plini do kraja izgoreli, prah pa se bo nabiral na elektrostatičnih filtrih.
Občinska uprava se je odločila za ta način spravljanja smeti iz higiensko-zdrav-stvenih razlogov in zaradi znatnega znižanja stroškov, ki jih zahteva sedanji odvoz smeti na odlagališče v Trebčah. S tem pa je propadel predlog o kompostiranju smeti, katerega so predvsem zagovarjali kmetijski krogi v upanju, da pridejo do dobrega in cenenega gnojila.
Važno imenovanje v Baragovi zadevi
Marquettski škof Salatka iz ZDA je imenoval prof. dr. Vilka Fajdigo iz Ljubljane za pospeševalca Baragove zadeve v Baragovi domovini. S tem je bil uradno postavljen vicepostulator uradnega postopka za Baragovo prištetje blaženim.
Zahvala
Družina Živic od Sv. Ivana v Trstu se ob priliki zlate poroke staršev Ivana in Marije prisrčno zahvaljuje vsem za čestitke, za dobra dela, za darove, zlasti še svetoivanskemu cerkvenemu pevskemu zboru.
Kongregacija za svete obrede je letos na dan sv. Jožefa, moža Device Marije, objavila nov priročnik za sklepanje zakona, ki bo stopil v veljavo 1. julija.
Duhovnik bo sprejel novoporočenca ali pri vratih cerkve ali pri oltarju. Sledila bo liturgija besede s tremi berili, ki jih bo duhovnik izbral primemo izobrazbi in poklicu obeli ženinov ter prisotnih. Če je poroka z mašo, bo sledila evangeliju pridiga, .v kateri bo poročevalec orisal skrivnost krščanskega zakona, poudaril veličino zakonske ljubezni, predočil zakramentalno milost in opozoril na pravice, dolžnosti in poslanstvo bodočih zakoncev.
Nato bo duhovnik pozval ženina in nevesto, da dasta svoj medsebojni pristanek. Ta ne bo več izražen s kratkim »Da, hočem!«, temveč z daljšo formulo, ki je bila že v rabi v srednjem veku na Angleškem in se glasi: »Jaz N. jemljem tebe N. za svojo zakonito ženo (moža) in ti obljubljam zvestobo v sreči -in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.« Na to medsebojno izjavo bo dodal duhovnik blagoslov z besedami: »Gospod naj potrdi ta vajin pristanek, izrečen pred vso Cerkvijo in naj razlije na vaju svoj blagoslov.« Temu bo sledil blagoslov poročnih prstanov in nato njih medsebojna podelitev.
Sv. maša se bo potem nadaljevala s primernimi prošnjami za novoporočenca (molitev vernikov). Pri darovanju bosta slednja imela priliko, da prineseta na oltar kak oseben dar. Uvodni slavospev {pred-glasje) bo imela poročna maša lasten, kakor tudi molitve pred posvečenjem svetih podob.
Po molitvi »očenaša« bo na vrsta slovesen blagoslov za novoporočenca; pozdrav miru, običajen pri slovesnih sv. mašah, se bo v bodoče uporabljal po »Jagnje božje« tudi v poročni maši in si ga bodo podelili vsi prisotni. Na željo bosta novoporočenca lahko prejela sv. obhajilo pod obema podobama.
Če se bo izvršil poročni obred brez sv. maše, bo odpadlo le to, kar je v bistveni zvezi s sv. daritvijo. Ostala bo liturgija besede, duhovnikov nagovor, molitev »oče naša« in slovesni blagoslov. Po »očenašu« bodo lahko prisotni prejeli sv. obhajilo, nakar bodo vsi ostali nekaj časa v pobožni zbranosti.
Dokumenti iz zadnje svetovne vojne
V	Vatikanu so objavili peto knjigo dokumentov iz zadnje svetovne vojne. V knjigi je objavljenih 511 doslej neznanih dokumentov apostolskega sedeža iz časa nemškega napada na Rusijo do zavezniškega izkrcanja v Afriki. Iz listin je razvidno, kako sta obe vojskujoči se strani pritiskali na papeža Pija XII., ki je v nekem pismu poudaril, da papeška okrožnica proti komunizmu sicer zavrača komunistično ideologijo, ne zavrača pa pomoči ruskemu narodu.
Novi predsednik Tajništva za edinost kristjanov
Za predsednika Tajnika za edinost kristjanov, to je za naslednika kardinalu Bea, je sv. oče imenoval Holandca škofa VVillebrandsa, ki je pred kratkim prejel kardinalsko imenovanje. Za tajnika je bil imenovan dominikanski pater Hieronim Hamer.
																			
t Msgr. Janez Hladnik
25 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI) OČETOVA SMRT
šesti razred 1919/20 je bil začetek novega življenja v šentviškem zavodu. Spet je bilo vse poslopje naše ter služilo Kristusu Zveličarju sveta. Zavedeli smo se svoje dolžnosti, da če hočemo imeti krščansko domovino, si jo moramo ustvariti. Zares smo spreumeli svoje poslanstvo katoliške mladine. Mahnič je postal naš vzor on, kladivar Mahnič. Ne biti mile Jere, ne cmerave mevže. Možje! In smo doumeli, da se to prične z zatajevanjem samega sebe.
Kolikokrat sem imel v žepu sladkorček Po cel teden in ga nalašč nisem pokusil. Spoznal sem veliki pomen zatajevanja samega sebe. Modri profesorji in duhovne vaje so nas res pravilno usmerili.
Z zdravjem sem navadno vedno imel
težave proti koncu leta, med letom pa ne. Igrali smo nogomet kot šport in ostalo mi je v spominu — pač najslavnejši dan mojega »žogobrca«, ko sem kar tri gole zabil nasprotniku.
Za božične počitnice, ko sem šel domov, so me Italijani zgrabili, pa se mi ni nič zgodilo, razen pretrganih hlač, ko sem lezel skozi žično ograjo. Peljali so me do prve hiše, kjer so me seveda vsi poznali in tako sem bil za eno doživetje bogatejši. Pričel sem se pa tedaj učiti italijanščine obenem s francoščino. Ko sem se poslovil od očeta, pač nisem mogel slutiti, da je bilo to zadnjič.
V	februarju dobim pismo: oče so bolni. Stvar je resna. Moli! Tisto noč, bilo je 16. februarja na pustni ponedeljek, sem se ponoči zbudil in neka težka slutnja se me je v hipu polastila. Naglas sem zajokal. Nato sem pomislil: Ali ni bil to očetov spomin?
Ob deveti uri je že bil brat Peter na vratih in ko sem ga zagledal, sem takoj vedel: Oče so umrli! Da, je odgovoril. Ob treh zjutraj! Prav tisto uro je bilo, sem pomislil. Strlo me je. Nisem zajokal,
a nekaj strašno težkega se je zvalilo name.
Moja ljubezen do očeta ni bila enaka kot do matere, toda očeta sem ljubil in občudoval. Bil je mož med možmi, za katerim je jokala ne le naša družina, temveč vsa soseska.
Takoj sva se napotila domov. Čez Vrhniko in čez mejo. Do kolen sva gazila sneg, kjer ni bilo gazi. štiri ure sva hodila in na smrt utrujena prišla, da poklekneva k mrtvaškemu odru ljubljenega očeta, ki so umrli v 52. letu starosti in prav na pustni dan 17. februarja 1920.
Lepa smrt s sveto popotnico in vsemi tolažili vere ter popolno vdanostjo v voljo božjo. Lep pogreb s tremi duhovniki na samo pepelnično sredo!
Mati in otroci in vsi sosedje in vsa okolica, vse je bila na pogrebu. Brisali smo si tihe solze, naglas pa ni nihče zajokal. Tako pač, kot je v Rovtah stara navada. Z jokom žalujočih ise okrne duši vrednost molitve, ker je ta jok izraz zmanjšane vere!
Ostali so mati s trinajstimi otroki in z enim pod srcem! Ljudje so govorili med seboj: Ta dom bo šel v nič! Pa ni
šel v nič in tudi jaz nisem šole na klin obesil kot so nekateri pričakovali.
Bog vedno nadomesti na neki način tistega, katerega odpokliče!
MOJA POČITNIŠKA POTOVANJA
Med počitnicami 1920 sem porabil vsako priliko, da sem kaj novega videl in bolje spoznaval našo zemljo. To pot sem se po-služil kolesa.
Škofje Loke že tako dolgo nisem videl. Skočil sem na kolo in hajdi proti Žirim, kamor drži lepa cesta, zgrajena tik pred prvo vojno. Prav tisto poletje je bila strahotna povodenj, ki je podrla žirovsko elektrarno. Tavčarjevo popisovanje povodnji, ki je bila v njegovem času, je komaj senca grozot, ki jih je Poljanščica povzročila leta 1920. Hotel sem si ogledati to razdejanje in obiskati Loko.
Tamkajšnji ljudje pa so godrnjali: »Kaj nas hodijo gledat! Prineso naj nam pomoč!« In jaz v teh preudarkih ženem kolo naprej. Že sem pustil za seboj Poljane — bilo je na veliki šmaren, ko je vse šlo k maši — pa se od nekod pripodi kokoš, ki hoče tik pred mano
križati cesto. Krenem v stran, da je ne bi povozil. Ti prekvata kura! Kaj ni šla ona ravno pod kolo! Jaz pa štrbunk... Gumbi, naramnice, rokav in še koža na komolcu, vse je počilo. Hvala Bogu, da ni bilo kaj hujšega. Žive duše ni bilo na cesti. Primem kokoš za peruti in jo položim na prag hiše, kamor je bila po mojem namenjena. Gotovo so jo lahko vsaj pobožno pojedli!
S pretegnjenim kolesom sem se gnal naprej. Pekovka se me je kar ustrašila. Njenega moža že ni bilo več. Hitro mi je zašila, kar je bilo raztrganega in mi postregla. če bom šel za »-gospoda«, me je vprašala. »Ne vem še, mati,« sem se izmikal.
Popoldne sem bil spet na kolesu. Sedaj pa skozi Medvode v Ljubljano in čez Vrhniko domov! 120 km sem naredil s kolesom, posebno del proti domu je bil naporen, saj je bila cesta ves čas napeta in še kolo mi je puščalo. Tisti večer se mi je moje potovanje zazdelo že kar neumno. Toda pozneje sem se le z veseljem spominjal tistega dne.
(Se bo nadaljevalo)
Pevski koncert v Katoliškem domu
Dan je bil izrazito spomladanski in poln mikov za izlet na deželo, tako da moramo dati priznanje vsem tistim, ki so skoro napolnili preteklo nedeljo dvorano Katoliškega doma v Gorici, da prisostvujejo pevskemu koncertu obnovljenega primorskega akademskega zbora »Vinko Vodopivec« iz Ljubljane.
Prvotni zbor — ki je dosegel na polifon-skem tekmovanju v Arezzu leta 1958 in 1962 prvo oziroma tretje mesto — je pred dvema letoma zajela kriza. Bivši člani so se razšli, novi pa so se znašli sredi mrtvila, ki so ga pa z železno voljo premagali in začeli vaditi pod vodstvom novega glasbenega voditelja Nikolaja Žličar-ja. Število pevcev je od 24 zrastlo na 42 in tako je nastal pomlajeni zbor »Vinko Vodopivec«, ki je trdno odločen nadaljevati z izročili in uspehi predhodnikov. Naštudiral je vrsto pesmi in se sedaj sklenil predstaviti slovenskemu občinstvu.
Najprej je želel obiskati naš rod ob Soči. Začel je v Tolminu, nadaljeval v Kanalu, nato pa prišel v Gorico. Tu med primorskimi rojaki na obeh straneh meje si je skušal, kot je dejal prof. Tomaž
Širite »Katoliški glas"
Pavšič, pridobiti »vizum« za nastope v domovini, ki jih ima že programirane.
Ce poznamo vse te okoliščine, potem bomo nastop teh mladih »Vodopivcev« vrednotili čisto drugače, kot bi to storili, če bi hoteli gledati v skupini že dovršen zbor; prav tako bomo blagohotno opravičili nekatere slabosti, ki smo jih opazili med predvajanjem pesmi, saj je jasno, da zbor šele začenja svojo rast in svoj vzpon. Toda naše občinstvo je bilo morda prav zato dobre volje teh požrtvovalnih mladih fantov zelo veselo in jim je z močnim ploskanjem po vsaki odpeti pesmi dalo obilnega priznanja.
Spored je v dveh delih obsegal 16 pesmi; od teh je bilo 12 slovenskih, dve dalmatinski, po ena makedonska narodna in hercegovska. Kot prvo je zbor zapel Zorzutovo »Briško pesem« v priredbi Mirka Rebolja, za zaključek pa Vodopivčevo Žabe, ki je že po tradiciji postala kar uradna himna zbora. Ob koncu koncerta sta visokošolca Nataša Paulin in Bernard Špacapan v znak priznanja izročila pev-
cem šopek rož odet v slovenske barve, pevci pa so v slovo še enkrat zapeli narodno z otoka Brač »A ca?«.
Predavanje dr. Vidmarja v Gorici
V	četrtek, 24. aprila se je kar dosti go-riških Slovencev udeležilo predavanja, ki ga je imel dr. Josip Vidmar, svoj čas predsednik Osvobodilne fronte in sedaj predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Naslov teme je bil: Slovensko nacionalno vprašanje in enotni slovenski kulturni prostor.
Govornik je najprej orisal sedanji položaj Slovenije in njenih prebivalcev. Zlasti se je zadržal ob samoupravljanju, ki se je v Sloveniji krepko uveljavilo ter pripomoglo, da je njena življenjska raven skoro že dosegla višino srednjeevropskih držav.
Goriške Slovence pa je bolj zanimal tisti del predavanja, v katerem je govornik prikazal dolžnosti, ki jih imajo Slovenci v matični domovini in tostran meje. Moralna dolžnost vsakega Slovenca je, da ostane zvest svojemu jeziku in narodu.
To svoje stališče pa je dr. Vidmar v debati posredno ovrgel s tem, da je dal dr. Bednariku kaj nenavaden odgovor. Prof. dr. Rado Bednarik je namreč vprašal predavatelja, ali ne bi bilo prav, da bi bili Slovenci tudi sedaj politično tako enotni kot so bili pod fašizmom. Tako pa se dogaja, da se nekateri slovenski predstavniki vključujejo v italijanske levičarske stranke in s tem škodijo slovenskim interesom. Po mnenju dr. Bednarika je za Slovence na Goriškem in Tržaškem edino koristna in plodovita vključitev v lastno politično organizacijo Slovenske skupnosti.
Odgovor dr. Vidmarja je bil vreden zvestega partijca, ne pa zavednega Slovenca. Dejal je, da je problem, ki ga je nakazal dr. Bednarik, zelo važen, a za njega rešljiv le tako, da se Slovenci vključijo v močne italijanske stranke, ki kažejo zanimanje za vprašanja slovenske manjšine. Razumljivo, da mu je pritrdil tudi dr. Sanzin, ravnatelj Dijaškega doma v Gorici, ki je navdušen član italijanske socialistične stranke. Mnenja smo, da je dr. Vidmar napravil s svojo izjavo o vključevanju Slovencev v italijanske stranke slovenski manjšini v Italiji kaj slabo uslugo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Slovenski novomašnik v Rimu
Na belo nedeljo, 13. aprila letos je bil v cerkvi S. Maria in Campitelli posvečen v duhovnika frančiškanski bogoslovec p. Viktor Papež.
Novomašnik je rojen 20. maja 1943 v Dobletini, župnija Nazarje v Savinjski dolini. V frančiškanski red je vstopil 18. junija 1958 v Novem mestu in prav tam naredil neslovesne obljube 28, junija 1960. Gimnazijo je končal v Ljubljani in po odsluženi vojaščini študiral teologijo na ljubljanski teološki fakulteti. Slovesno se je Bogu zaobljubil v Ljubljani 8. oktobra 1967. Po končanem tretjem letniku teologije so ga predstojniki poslali nadaljevat teološke študije v Rim na frančiškansko univerzo sv. Antona.
Novo mašo je pel v ponedeljek, 14. aprila v cerkvi sester kongregacije S. Giuseppe di Cluny na via Angelo Poliziano v Rimu. Za to priliko je prišel v Rim ljubljanski provincial p. Marijan Valen-čak in rektor božjepotnega svetišča na Sveti gori pri Gorici, definitor p. Martin Perc. Provincialni vikar p. Otmar Vostnei iz Maribora in nazarški župnik p. Bogoljub Gselman pa sta pripeljala skupino romarjev iz Slovenije, med katerimi je bila novomašnikova mama (oče je umrl prav pred letom dni) in novomašnikov brat p. Matej Papež, ki je lani pel novo mašo v domači župniji.
Rimski Slovenci so 'se lepo odzvali povabilu na posvečenje in novo mašo. Oni so tudi darovali križ, ki ga je novo-mašniku izročila gdč. Nežka Rusova, oblečena v narodno nošo. Tudi romarji so še postavili z narodnimi nošami. Pri novi maši so se glasile slovenske ljudske pesmi, asistirali so pa p. provincial, p. Inocenc in p. Bogoljub.
V	sredo so se romarji udeležili avdience pri sv. očetu. Novomašnik in mama sta se z njim rokovala in prejela poseben blagoslov. Mami se je sv. oče še posebej zahvalil, ker je darovala Cerkvi dva duhovnika.
Štajerski župnik postal občinski odbornik
Pri zadnjih občinskih volitvah v Jugoslaviji je bila ena najbolj presenetljivih vesti ta, da so na štajerskem izvolili za občinskega odbornika domačega župnika. Ta neverjetna novica je prišla iz Slovenskih Konjic. V tej občini je vas Gorenje nad Žrečami, ki tvori lastno volilno enoto. Ko je šlo za predlaganje kandidatov, so vaščani predlagali dva, dosedanjega odbornika in pa svojega župnika Štefana Vareša. Kandidatura je zbudila zanimanje. Pa so vprašali škofa v Mariboru, ali sme župnik kandidirati. Škof se je izmazal z izgovorom, da je to stvar občanov. Potem so stvari šle svojo pot. Partija in Socialistična zveza sta menili, da ne gre jemati župnikove kandidature zares, prav tako drugi veljaki v občini. Ko so prišle volitve, je župnik v svoji volilni enoti dobil 342 glasov, njegov protikandidat pa 27. Volja ljudstva se je jasno pokazala, /.upnik Štefan Vareš je bil po volji ljudstva izvoljen za občinskega odbornika. Vsi, tudi Zveza komunistov, so morali vzeti to na znanje.
Zakaj je prišlo do tega iznenadenja? Ker se je edini župnik zavzemal za svojo vas, dočim so jo prejšnji odbornik in vsi na občini zanemarjali in nanjo pozabljali, ker so Gorenje zakotna hribovska vas pod Pohorjem. Zato so ljudje izvolili tistega, o katerem so vedeli, da je in da bo z njimi.
PROSVETNO DRUŠTVO »F. B. SEDEJ« V ŠTEVERJANU
vabi na tradicionalno
P18 V OM
PKO®]LAVO
ki bo 1. maja ob 15. uri »med Borovci«
Nastopili bodo:
— glasbeni ansambel »ROKOVNJAČI« iz Ljubljane;
— folklorna skupina »01ympia« iz Gorice;
— muzikalna skupina »Jana« iz Števerjana«;
— mešani pevski zbor iz Doberdoba;
— števerjanski otroški zbor.
Prvomajski pozdrav bo prinesel dr. Emidij Susič.
SLOVENCI! PRIHITITE TV Dl TOKRAT TAKO ŠTEVILNO KOT PRETEKLA LETA »MED BOROVCE« V ŠTEVERJAN! CE BO DEŽ, BO PRIREDITEV V POKRITEM PROSTORU, ZATO OBIŠČITE ŠTEVERJAN OB VSAKEM VREMENU!
Buffet bo založen s pečinimi piščanci in odličnim briškim vinom.
Zaključek letošnje sezone Slovenskega gledališča v Trstu
Ob zaključku letošnje sezone Slovenskega gledališča v Trstu bo gostovalo v Kulturnem domu največje jugoslovansko gledališče iz Beograda, ki ga vodi Bojan Stupica. To gledališče bo v Trstu nastopilo 3. - in 4. maja s predstavami: Branislav Nušič »Protekcija«, I. A. Gončarov »Navadna zgodba«, Borislav Mihajlovič-Mihiz »Kraljevič Marko«. Predstavo »Protekcija« bodo beograjski gostje nudili brezplačno dijakom slovenskih Sol.
V soboto, 3. maja ob 21. uri bodo beograjski igralci uprizorili veliko predstavo iz ruskega repertoarja »Navadna zgodba« Gončarova. V tej predstavi ima glavno vlogo tržaški rojak Stevo Žigon. Abonenti imajo 50 % popust.
V nedeljo, 4. maja ob 15.30 in ob 20.30 bo Jugoslovansko dramsko gledališče u-prizorilo veliko delo »Kraljevič Marko«, povzeto iz narodnega izročila srbske epske pesmarice. Ti dve predstavi sta namenjeni abonentom v zameno za igro »Martin Krpan«, ki jo je bilo treba prenesti na prihodnjo sezono zaradi bolezni v gledališkem ansamblu.
S P
R T
Odbojkarska zveza je zborovala
Pred kratkim se je vršil v Rimu občni zbor italijanske odbojkarske zveze. Udeležil se ga je tudi delegat 01ympije prof. Kranner. 01ympia je bila navzoča tudi na vseh prejšnjih občnih zborih od leta 1962 dalje. Pravico udeležbe na občnem zboru ima vsako včlanjeno društvo. Pravico do glasovanja pa imajo samo društva, ki so razvijala zadostno dejavnost. Na podlagi te dejavnosti se dodelijo društvu točke: v čim višji ligi nastopa društvo, tem več točk dobi; čim več ekip ima društvo, tem večje število točk si nabere. Tako je imela 01ympia za leto 1968 šest točk, to se pravi, bila je v srednji skupini društev od 8-5 točk. V najvišji skupini so bila nekatera redka društva s 14-10 točk (med temi Bor 14 točk in Breg 10 točk), v zadnji skupini pa društva s 4-1 točke.
Letošnje zborovanje je bilo pomembno iz dveh razlogov: a) volili so nov odbor za prihodnja štiri leta; b) razpravljali so o dveh važnih zadevah: o vprašanju nastopanja igralcev tujih državljanov in o trajanju pripadnosti igralcev svojemu društvu.
Za predsednika je bil izvoljen dosedanji predsednik advokat Giannozzi iz Firenc; podpredsedniško mesto je ohranil prejšnji podpredsednik Tržačan Beccari.
Do živahne debate je prišlo glede nastopanja igralcev tujcev. Čeprav je bil predsednik proti temu, da bi tujci igrali v italijanskih društvih, je večina izglasovala, da bodo tujci vsaj še dve leti lahko igrali v moštvih vseh lig.
Mnenja so se kresala tudi glede trajanja pripadnosti igralcev nekemu društvu. Dosedaj je bil igralec vezan dve leti na svoje društvo, delegati pa so z večino glasov sklenili, naj bo pripadnost doživ-ljenjska (kot velja tudi v nogometu) in novi odbor naj izdela osnutek pravilnika v tem smislu in ga predloži v roku dveh let izrednemu občneimu zboru v potrditev.
Na občnem zboru se je tudi zvedelo, da se bo konec maja vršila — verjetno v Gorici — mednarodna tekma Italija : Jugoslavija.
K. M.
Moški zbor »Mirko Filej« in mešani zbor »Lojze Bratuž« ter dramska šola iz Gorice bodo nastopili v nedeljo, 4. maja ob 17. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu. Na sporedu sta
KONCERT in
BARAGOV ORATORIJ
Tudi Ricmanje je že zadela razlastitev
V	»Katoliškem glasu« od 17. aprila 1969 (št. 16) je bila objavljena slika naše vasi s pripombo, da Ricmanj še ni zadela usoda nasilnega razlaščevanja kakor se je to zgodilo zadnje čase z Boljilncem in Dolino. žal ta trditev ne odgovarja dejstvom. Čeprav podpisani nisem osebno prizadet, pa bi želel vso našo javnost opozoriti, da je žalostna usoda razlaščevanja zadela Ricmanje že pred desetimi in več leti, ko je šlo za gradnjo tržaškega industrijskega področja in predmestnega naselja Sv. Sergija. Naj še pripomnim, da je bilo to raz-laščevanje naših ljudi bržkone prvo v povojnem času in to pod mnogo slabšimi pogoji in brez vsake zaščite kakor zadnja v zvezi z Dolino in Boljuncem.
J. B. G., Ricmanje
RADIO
TRST A
Spored od 4. do 10. maja 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Zora Tavčar: »Otok skrivnosti«. Četrti del. 12.00 Nabožna glasba.
12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Pirandello: »Lončeni vrč«. Enodejanka. 18.45 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Reharjeva: Poklici: »Lonce flikat, ombrele popravlat«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški man-dolinski ansambel. 17.20 Car glasbenih umetnin. 17.35 Misli in nazori. 17.55 Kako in zakaj. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50
Vprašujete
Odgovarjamo
Kam naj se obme?
Moj prijatelj je italijanski državljan in dela v rudniku v Rajblju, njegova žena je pa jugoslovanska državljanka in stanuje v Logu pod Mangartom. Mož bi si rad pridobil jugoslovansko državljanstvo. Kaj naj stori in kam naj se obrne?
Tomaž C.
Iz Vašega pisma ni razvidno, kje je prizadeti rojen in kje stanuje, tudi ni jasno, ali je svoj čas optiral za italijansko državljanstvo ali ne. Zato svetujemo, naj se obrne na Generalni konzulat SLR Jugoslavije, Trst, ul. del Friuli 54. Tam bo lahko ustno razložil svojo zadevo in dobil vse potrebne informacije. Lahko tudi piše tja.
ZA KMETOVALCE
Zbor »E. Grion« iz Tržiča. 21.25 Romantične melodije. 22.15 Zabavna glasba.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00	Reharjeva: Poklici: »Lonce flikat, ombrele popravlat«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.30 Tržaški tolkalni ansambel. 18.50 Basiejev veliki orkester. 19.10 Bogomir Magajna: Marijine legende (1) »Legenda o vremski Mariji«. 19.25 Orkester pod Fa-berjevim vodstvom. 19.45 Zbor »L. Bratuž« iz Gorice. 20.35 Donizetti: »Don Pa-squale«, komična opera v treh dejanjih.
Sreda:	11.40 Radio za prvo stopnjo
osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.15 Priljubljene melodije. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Pisani balončki, rad. tednik za naj mlajše. 20.35 Georgin: »Rana in nož«. Radijska drama. 21.20 Martinov orkester.
Petek: 11.40 Radio za I. in II. stopnjo osnovnih šol. 12.00 Harmonikar Jacque. 12.10 Lokar: »Blagoznanstvo za domačo rabo«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za I. in II. stopnjo osnovnih šol. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe. Vodi Kjuder.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 16.25 C. Cassola: »Fausto in Ana«. Dramatiziran roman, četrta izdaja. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Revija zborov Slovenske prosvetne zveze iz Trsta. Drugi del. 19.10 »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Lovrečič: »Naša gospa«. Izvaja Kopitarjeva. 21.30 Vabilo na ples.
22.30 Zabavna glasba.
Tiskovine za zdravniški pregled
Zavarovanci kmečke bolniške blagajne imajo za primer zdravniške pomoči listek CD4, na katerem so vpisani vsi člani družine, ki imajo pravico do zdravstvenih ugodnosti. Blagajna je nedavno začela razdeljevati snopič tiskovin, ki jih mora zavarovanec v primeru zdravniške pomoči predložiti zdravniku v izpopolnitev. Tiskovino je treba izpolniti v treh izvodih, od katerih prejme enega bolniška blagajna, drugega obdrži zdravnik in tretji ostane zavarovancu. S tem je blagajna olajšala pisarniško poslovanje v zdravstveni službi.
Za zavarovanca je važno, da ponese s seboj na zdravniški pregled poleg dosedanjega listka CD4 tudi omenjene tiskovine.
DAROVI:
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
V	spomin pok. brata Lojzeta Dolharja in pokojnega nečaka Igorja Dolharja daruje Anica Dolhar 5.000 lir; v spomin na pok. Igorja Dolharja Ema Adami 2.000 lir; ob zlati poroki družina Živic 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: v spomin blago-pokojne Jurakove mame H. S., Gorica,
1.000	lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Župnija sv. Jerneja v Barkovljah priredi s sodelovanjem Pavlincev iz Milana
ROMANJE V LURD
od 3. do 10. julija 1969
Potovanje v Lurd gre čez Alpe, nazaj pa ob Sinji obali. Stroški romanja
54.000	lir. Vpisovanje: v župnišču (ul. Miramare 113) ob sobotah od 15. do 16. ure; ob nedeljah od 9. do 10. ure ter telefonsko v navedenih dneh na štev. 411137. Za romanje zadostuje o-sebna izkaznica. Vsi slovenski romarji prav prisrčno vabljeni!
Francoska družina, bivajoča v okolici mesta Como, išče hišno gospodinjo. Dobra plača, družinsko vzdušje. Pojasnila daje uprava našega lista.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8°/° davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo