Nesrečni Jurček
Ljubi mladi junak! Ali si že slišal kdaj o kakem -pijanem dečku? Morebiti si ga ti že videl? Mogoče si se že sam kdaj prevcč napil? Smejiš se, vem, ko bereš to vprašanje. Ne gre ti v glavo, kako bi mogel biti majhen lantiček pijan? Odrastli ljudje — ti že hodijo okrog pi-jani. Te si tudi že dostikrat videl — nedorastlih otrok pa še ne.   Blagor ti, če takega otroka še nisi videl; še bolj
                                                    93
si pa srečen, če sam nisi bil še nikoli pijan. Nikar pa ne misli, da ni bil še noben otrok pijan, če nisi bil ti.
Angelček naj ti danes popiše dečka, ki je rad pil vino in bil tudi že večkrat vrtoglav. Popiše ga pa ne zato, da bi ga ti posnemal. Bog varuj! Povcdati ti hoče o njem samo zato, da bi se ti še bolj trdno in odločno va-roval vsake pijače. Vem, da si že radoveden, kako je oni deček prišel do tega, da je začel piti; rad bi vedel, kak-šen je bil, ko se je napil.  Na oboje ti Angelček odgovori.
Jurček je bilo ime temu fantičku. Imel je žalibog starše, ki so radi pili. Po vino so pošiljali navadno njega. Dečku se je čudno zdelo, kako da ga oče in mati vedno pošiljata v gostilno. Premišljevati je jel, kako dobro mora biti vino, ki ga oče Ln mati toliko popijeta in dasta zanje loliko denarja. Sklčne, da se hoče sam prepričati o tej dobroti. Ko nese nekoč steklenico domov, pokusi neko-liko iz nje. Izprva se mu pijača ni zdeia dobra. Pokušal jo je pa vendarle, ker je mislil, dobra mora biti vendar, ker jo oče in mati toliko popijeta. Odslej ni Jurček ni-koli več prinesel domov polne steklenice. V njej je več-krat precej manjkalo; pil je včasih toliko, da je postal vrtoglav.
Vrtoglav je prišel Jurček večkrat celo v šolo. Tega gotovo ne morete razumeti, da bi mal šolarček bil pijan. Kaj pa je vendarle delal takrat? Kako se je vedel? Ravno tako kakor odrastli pijanci. Nekaj časa je sedel, polagoma je pa zadremal. Ta je pa lepa! Kdaj se je pa potem kaj naučil? Le potrpite, vse pride na vrsto. Ker je spal, se-veda ni poslušal, kaj se drugi uče.
»Jurček,« ga pokliče nekoč gospod učitelj. Jurček se je polagoma zdramil in debelo gledal okrog sebe. Ker ni poslušal, seveda tudi ni vedel odgovoriti. Gospod uči-telj ponovi vprašanje in mu razlaga. Dečku je pa vse mrgolelo po glavi in migljalo pred očmi. Nobcne stvari ni razumel, ker je bilo v njegov glavi vse narobe. Gospod učitelj se je mnogo trudil ž njim, a Jurčku ni šlo nič v glavo. Moral se je vsesti in kmalu je zopet dremal.
Lahko si misliš, mladi junak, kakšno je bilo Jurč-kovo spričevalo. Če bi ti prinesel tako domov, bi ti oče navili uro.   Godilo se pa ni to samo eno leto.   Kolikor
94
časa je hodil Jurček v šolo, vedno je bil enak zanikarnež. Danes je že šolo dokončal. Hodil je v šolo, naučil se pa ni nič. Bere slabo, pisati pa sploh ne zna. Vino je malega Jurčeta naredilo nesrečnega za celo življenje.
Klemenčič