Štev. 6. V Ljubljani, 1. rženega ctfeta 1904. Leto V. Vztočna pravljica Visoka gora Pupifa In kdor bi srečen prišel kdaj tam v Indiji deželi, v to goro oidokrasno, palafa v gori iz zlata, ne želel več bi si nazaj v nji Škrateljčki vesell. na zemljo dolgotasno. Tam roža čarobna iz tal Ah, kaj doma bi rekel ded, cvet vedno mlad poganja. ko več bi me oe bllo? — Kdur vidi jo, ga mine Zal, Kdo jedel hruške. Ilzal med, o sreči djvni sanja ... na pašo gnal za silo? Studenec Čudovit šnmi, Daj meni črevlje, raojster Fn, gtej Vilo jasnooko. pomerim jih. obujem, Kdor gieda vanj, bi svoje dni in ena, dva In tri — dorau zamišljen bil globoko ... brž k dedu odpoiujem! Kožušček Sivan je iz kož, In rekel bi: Na, ded, zlata, zad s tulpami pokonci. nakupi si karkoli! Kdor ga oblete, ta je mot, ln tekel bi: Na smokev, na, ne zebe ga na solnci! kdor je nemiren v šoli! A smokve čudne tam rasto — Jaz pipo dedn bi ttažgal ne trgaj jih z drevesa! in mn prinesel cvifka, Imei, da jedel bi jih kdo, če smokev vzel bi kdo — smejal osiovska bi ušesa ... bi se: glej ga oslička! Tam trevlje šiva mojster Fn, Oj. z Bogora gora Pnpifa in kdor si jih obuje, tam v Indiji deželi! gore, doline kakor v snu Mi veadar rajši smo doma po volji prepotuje ... vsi pridni in veseli! Fran Žgur . \