MED TEORIJO IN PRAKSO Izzivi in preizkušnje pedagoških delavcev pri delu z učenci s selektivnim mutizmom Katarina Filipič, učiteljica dodatne strokovne pomoči in svetovalna delavka, OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica Neredko slišimo, da izkušeni pedagoški delavci, ki imajo za sabo dolgoletno prakso v vzgojno-izobraževalnem procesu, potožijo, da tako zahtevnega primera, kot je delo z otrokom s selektivnim mutizmom, še niso doživeli. Na začetku je vsem izziv in pristopajo k delu motivirani in polni pričakovanj, kmalu pa ugotovijo, da gre za dolgotrajen proces, ki zahteva veliko energije, potrpljenja in vztrajnosti. Napredek pa je kljub prizadevanju vseh sodelujočih počasen. Uvod prvi opazijo prav vzgojitelji in učitelji v šolskem Selektivni mutizem je redka, vendar kompleksna okolju v najnižjih razredih. Običajno se pojavi že v motnja, ki zahteva strogo načrtovan in specifičen predšolskem obdobju (Steinhausen in Juzi 1996). pristop ter veliko mero sodelovanja, razumevanja Ker mnogi otroci s selektivnim mutizmom doma in prilagajanja posameznikovemu funkcioniranju govorijo normalno, starši problema ne opazijo in dojemanju sveta okrog njega. Pomembno je, prvi. Zato imajo učitelji pomembno vlogo pri pre- da imajo osebe, ki delajo z omenjeno populacijo, poznavanju motnje, zlasti pri ustreznem napoto- določene osebnostne lastnosti, kot so razumeva- vanju k strokovnjakom in udeležbi v postopkih, ko nje, empatija, toplina, pozitivna naravnanost in je treba oceniti stanje, kot tudi pri zagotavljanju vztrajnost. Prav tako je pomembno, da se z motnjo oblik pomoči otroku v razredu. seznanijo, da vedo, da ne gre za to, da otroci ne bi znali govoriti ali da ne bi razumeli govora. Večina Vzrok za pojav selektivnega mutizma izmed njih ima močno željo po tem, da bi govorili, Nekateri avtorji menijo, da se otroci rodijo s vendar v določenih socialnih situacijah »zmrznejo« sramežljivim ali anksioznim temperamentom in ne zmorejo iz sebe izpustiti niti glasu. (McHolm idr. 2005). Vzrok za to je nepravilno delo- vanje možganske žleze amigdale. Pri anksioznih Selektivni mutizem lahko resno in negativno vpli- osebah amigdala sproži serijo zaščitnih reakcij va tako na otroka in njegovo življenje kot tudi na tudi, ko posameznik v resnici ni v nikakršni nevar- življenje družinskih članov. Ko želimo otroku po- nosti (vprašanje učiteljice, socialni stiki), in pošilja magati, je pomembno vedeti, da tega otrok ne telesu takšne ukaze, kot če bi bil resnično v ne- dela zanalašč, ampak da ne govori zaradi nezmo- varnosti. Drugi strokovnjaki so si enotni v tem, da žnosti prenašanja izjemno anksioznih občutkov, ima večina otrok dedne predispozicije za anksio- ki mu jih povzročajo socialne situacije in ljudje. znost. Torej, da so se pri nekaterih članih družine Otroka ne smemo nikoli siliti h govoru, temveč ga že pojavile anksiozne motnje (Kesič Dimic 2010). V je potrebno postopoma izpostavljati anksioznim najnovejših raziskavah avtorji menijo, da je razlog situacijam, nikoli ne smemo dajati občutka, da za nastanek motnje najverjetneje kombinacija nas je razočaral, če se ni verbalno odzval na naše obeh faktorjev (McHolm idr. 2005). vprašanje. Lastnosti in razširjenost motnje selektivnega Pomembno je, da vemo, da je motnja premostlji- mutizma (SM) va in ni trajen pojav. Otrok s tako motnjo lahko Otroci s selektivnim mutizmom so plašni in an- napreduje le, če poznamo njegove lastnosti in vr- ksiozni predvsem v socialnih stikih zunaj doma, sto mutizma, če je otrok deležen pravilnih pristo- čeprav so pogosto molčeči tudi ob večjih družin- pov ter pravilnega razumevanja motnje, metod in skih srečanjih, ko ne poznajo dovolj dobro vseh strategij. sorodnikov. V socialnih situacijah zunaj doma se ti otroci aktivno izogibajo interakciji, ki zahteva Zakaj je potrebno, da učitelji poznajo motnjo verbalno sodelovanje. V prvih razredih so to lah- selektivni mutizem? ko npr. jutranji krog, razredne diskusije kot tudi Da je selektivni mutizem resna motnja, pogosto dejavnosti, ki vključujejo fizično aktivnost in petje. 36 Didakta V takšnih kontekstih otroci s selektivnim mutiz- zarjali, da je incidenca motnje podcenjena iz raz- mom pogosto reagirajo z zardevanjem, izogiba- ličnih razlogov: odrinjenosti družin na socialnem njem očesnemu stiku in opazno nemirnostjo ali robu, dejstva, da starši ne prepoznavajo selektiv- togostjo. Če nekdo vzpostavi verbalni stik z nji- nega mutizma kot motnjo, ki bi terjala ukrepa- mi, se običajno odzovejo z gestami, kimanjem in nje, in dejstva, da se selektivni mutizem pretežno drugim neverbalnim vedenjem, s čimer sporoča- pojavlja v šoli. Ti rezultati kažejo, da imajo učite- jo svoje nelagodje ali potrebe (Ford, Sladeczek, lji glavno vlogo pri naporih za prepoznavanje in Carlson in Kratochwill 1998). Tudi kadar morajo zdravljenje selektivnega mutizma. na stranišče ali potrebujejo kakršnokoli pomoč, pogosto ne spregovorijo. To lahko vodi v nerodne Značilnosti selektivnega mutizma situacije v šoli oziroma zunaj doma. Kot rezultat Čeprav se pri otrocih s selektivnim mutizmom aktivnega izogibanja situacijam, v katerih naj bi simptomi pogosto kažejo v različnih oblikah, je govorili, ti otroci lahko reagirajo na prisilo z izbruhi prevladujoče vedenje, ki je skupno vsem tem jeze ali razdražljivostjo. Otroci s selektivnim mu- otrokom, nesposobnost govora v specifičnih soci- tizmom lahko kažejo tudi ekstremno plašnost in alnih situacijah, kjer se od njih pričakuje, da bodo umik, ko se jim kdo približa z namenom dotika. govorili. Otroci s selektivnim mutizmom običajno v šoli ne govorijo, govorijo pa v drugih situacijah Večina udeleženih v izobraževalnem procesu ver- ali v domačem okolju. jame, da je selektivni mutizem redek pojav, ven- dar novejše raziskave kažejo, da je motnja pogo- »Ko je otrok v stanju preplašenosti, v neprijetni si- stejša, kot so sprva mislili. Prve raziskave so kaza- tuaciji, lahko pri njem opazimo: le, da gre za manj kot 1 % populacije. Tudi druge • molčečnost; zgodne raziskave so to potrjevale. Mnogi so opo- • prazen izraz na obrazu; 37 Didakta MED TEORIJO IN PRAKSO • strmenje v prazno; nosti, če so od te osebe ločeni. V razredu lahko iz- • nepremičnost, 'zmrznjenost'; kazujejo kompulzivne navade. Če skušajo odrasli • težave pri navezovanju očesnega stika; otroka vztrajno siliti v govorjenje, ta pogosto od- • zategnjenost v neverbalnem izražanju« (Kesič reagira burno, z izbruhi jeze ali kljubovalnim ve- Dimic 2010, 22). denjem. Za mnoge otroke je prva oseba, ki prepo- zna in izrazi skrb glede pomanjkljivega govora in »V šolski situaciji lahko opazimo, da: verbalne interakcije z vrstniki in odraslimi, učitelj. • ne govori z učiteljico ali vrstniki; • ne govori le z določenimi izbranimi osebami; Mnogi otroci so v šoli sprva plahi in zadržani, a se • komunicira neverbalno, verbalno pa ne; kasneje, ko se privadijo razrednemu okolju, odso- • govori s starši, ko pridejo ponj; tnost verbalne interakcije pokaže kot prehodno • je videti nervozen; stanje, ki ga otrok premaga ob komunikaciji s so- • je osamljen; vrstniki. Pri otrocih s selektivnim mutizmom pa • se izogiba očesnemu stiku z učiteljico in vr- odsotnost govora traja precej dlje. stniki; • zavrača hrano (ali le določena živila) v šoli; Kaj morajo vedeti učitelji? • se po nesreči polula, ker ne upa vprašati za Za otroka s selektivnim mutizmom je šola pogo- izhod na stranišče (ali se šolska stranišča boji sto najbolj težavno okolje. Učitelji in vrstniki pri- uporabljati)« (Kesič Dimic 2010, 23). čakujejo, da bo govoril, se odzival in sodeloval v šolskih aktivnostih in pogovorih. Kadar otrok pri Učitelji v razredu bodo opazili, da otroci s selek- tem sodeluje, je pozornost usmerjena vanj. Otrok tivnim mutizmom sicer ne govorijo z drugimi, s selektivnim mutizmom pa si najmanj želi biti v vendar kažejo željo po komunikaciji. Posledično središču pozornosti (Shipon-Blum 2016). otroci s selektivnim mutizmom uporabljajo najra- zličnejše oblike neverbalne komunikacije, kot so Učitelj mora poznati splošna vodila za delo z otro- geste, kimanje, kazanje ali le kratko, komaj slišno ki s selektivnim mutizmom: šepetanje. Običajno se izogibajo dejavnostim ali skupinskim diskusijam, v katerih se od njih priča- • V tihem in diskretnem okolju razložite otroku, kuje, da bodo odgovarjali na vprašanja ali podajali da razumete njegovo stisko in dejstvo, da je informacije sošolcem (npr. pokaži in povej). govoriti v javnosti za nekatere otroke posebej strah vzbujajoče. Pokažite empatijo v zvezi z Pogosto se pretirano oklepajo izbrane odrasle otrokovimi strahovi. osebe in kažejo znake anksioznosti in zaskrblje- • Vprašajte učenca, če bi želel v prihodnje govo- riti v šolskem okolju in ga k temu jasno pova- bite. • Če otrok nakaže, da si želi komunicirati v šoli, ponudite svojo pomoč pri dosegi tega cilja. Naj se otrok zaveda, da bo morda težko, toda delovali boste v njegovo korist ter se tako po- stopoma in počasi bližali temu cilju. • Ne silite otroka h govoru, dokler ni na to pri- pravljen. Naj tudi sošolci vedo, da verjamete, da bo otrok spregovoril in dosegel cilj. • Opazujte otroka, da boste lahko določili, kate- re razmere in situacije sprožajo večjo anksio- znost in kaj bi lahko otroku v določenih okoli- ščinah pomagalo spregovoriti. • Vzpostavite okolje, v katerem se bo otrok po- čutil varnega, spodbujanega in bo vedel, da ima podporo. PRIMER IZ PRAKSE Kako se otrok obnaša v šolski situaciji? Deček govorno komunicira s sošolci in specialno pedagoginjo. Z učiteljico komunicira neverbal- no (odkima, prikima, pokaže ali napiše odgovor). Sposobnosti na učnem področju so v skladu s pri- čakovanji. Tu ni odstopanj v primerjavi z vrstniki. 38 Didakta Ne dviguje roke in se aktivno ne udeleži pogovo- zornost preusmeri drugam ali da želeno nalogo rov. Če mu učiteljica postavi vprašanje, ob spod- (podati odgovor, govoriti, poiskati radirko, če jo budi napiše odgovor na papir, odkima ali prikima. potrebuje …) naredi namesto njega nekdo drug. Kadar je v stiski in potrebuje pomoč, pristopi uči- teljica in mu postavi vprašanje, menca z rokami, si Kako lahko otroku pomagamo, da dosežemo pokrije ušesa, strmi, čaka, maha z rokami. določene cilje? Vsak cilj v spodnji tabeli je razdeljen na določeno Oblike motečega vedenja učenec pokaže, kadar število korakov. Za vse korake velja: je izpostavljen situacijam, pri katerih čuti tesnobo - Učiteljica otroku postavi vprašanje in zahteva (kadar so prisotne odrasle osebe, ki jih slabo po- določeno nalogo, opravilo. zna, učiteljica ali pa je pozornost usmerjena nanj - Za vsak uspešen poskus otrok dobi plus. in se od njega pričakuje, da bo govoril). S tem ve- - Ko je otrok ponovno uspešen po štirih poskusih, denjem se želi izogniti situacijam in želi, da se po- dobi nagrado in preidemo na naslednji korak. 1. CILJ: Na vprašanje učiteljice odgovori z govorom Učiteljica otroka najprej spodbuja, da sošolcu pove odgovor. »Nik, povej sošolcu odgovor.« Po 1. korak: odgovor pove sošolcu na uho, sošolec štirih uspešnih poskusih mu le namigne z roko, pove njegov odgovor učiteljici kasneje poskuša opustiti tudi to. Po osmih uspe- lih poskusih dobi nagrado (15 minut računalniške igre), gremo na drugi korak. 2. korak: odgovor sošolcu zašepeta Podobno kot prvi korak. Najprej ga učiteljica spodbudi: »Nik, zašepetaj. 3. korak: odgovor zašepeta Spomni se, nabiraš pluse za računalniške igre.« Kasneje spodbudo opustimo. Ko zbere dovolj plusov, dobi nagrado (15 minut računalniške igre). 4. korak: odgovor pove učiteljici tako, da se Učiteljica ga spomni, da se obrne stran in glasno obrne stran in glasno pove odgovor pove odgovor (v prvih štirih poskusih, nato mu le še namigne). Sledi nagrada, 30 minut računalnika. 5. korak: odgovor pove učiteljici tako, da je obr- Učiteljica ga spodbudi: »Sedaj lahko odgovor gla- njen k njej in ji odgovori s sobno jakostjo sno poveš.« Po štirih uspešnih poskusih umakne spodbudo. Nagrada: 45 minut računalnika. 2. CILJ: Ko je v stiski, prosi sošolca za pomoč Ko doma pozabi šolske potrebščine, pove sošol- 1. Korak: ko je v stiski (pozabi ravnilo, radirko), cu, da jih potrebuje. Če učiteljica ugotovi, da kaj pove sošolcu in ta pove na glas potrebuje, mu postavlja vprašanja. Deček odgo- vori sošolcu, kaj potrebuje. 3. CILJ: Prenaša obvestila iz šole in od doma Učiteljica otroku napiše obvestilo za starše. De- ček doma pokaže staršem obvestilo. Po štirih 1. Korak: prenese obvestilo staršem uspešnih poskusih so obvestila ustna. Mama je na zvezi z učiteljico individualnega pouka in otro- ka spodbuja h komunikaciji. Po štirih uspešnih poskusih sledi nagrada (30 minut računalnika). Starši pripravijo pisno obvestilo za učiteljico (naj- prej za učiteljico individualnega pouka, nato za 2. Korak: prenese obvestilo učiteljici razredničarko). Deček pokaže obvestilo. Kasneje so obvestila ustna. Po štirih uspešnih poskusih sledi nagrada (45 minut računalnika). 39 Didakta MED TEORIJO IN PRAKSO Kako lahko ukrepamo ob motečem in nežele- število uspešnih poskusov. Če v času dveh tednov nem vedenju? ne bi bilo napredka (ne bi bilo dovolj uspešnih Kadar se otrok vede moteče, to vedenje ignorira- poskusov – npr. štiri zapored), je potrebno korake mo. Ko mu postavimo vprašanje, preštejemo do prilagoditi, jih zmanjšati ali povečati nagrado. pet in mu tako damo čas za odgovor. Če ne odgo- vori, ne komentiramo nič, vprašanja mu ne posta- Poleg vsega naštetega mora šolsko osebje vzdr- vljamo ponovno. Pozornost usmerimo drugam ževati stike s strokovnjaki zunaj šole, ki delajo z ter mu čez deset minut vprašanje ponovno po- otroki in njihovimi starši. Za zunanjo pomoč je stavimo. Če na tri vprašanja zaporedoma ne od- značilna podpora na domu, individualna terapija, govori, začnemo postavljati vprašanja, ki so zgolj izobraževanje staršev in medikamentno zdravlje- in močno vezana na njegov interes (računalniške nje. Vsi člani tima morajo delovati načrtovano in igrice, lego kocke). usklajeno ter redno vrednotiti učinkovitost uve- denih ukrepov. Kadar uspešno odgovori na vprašanje, ga ne po- hvalimo, temveč ignoriramo. Označimo plus v ta- beli in usmerimo pozornost drugam. Pomembno je, da nanj ne usmerjamo pozornosti, ko ne odgo- Literatura vori na vprašanje, pa tudi, ko odgovori. Ford, M. A., Sladeczek, I. E., Carlson, J. in Kratochwill, T. R. (1998): Selec- tive mutism: Phenomenological characteristics. School Psychology Quarterly, 13(3), 192–227. Ob koncu tedna skupaj pregledamo tabelo s plu- Kesič Dimic, K. (2010): Vsi učenci so lahko uspešni: Napotki za delo z si, jih preštejemo in načrtujemo korake za nasle- učenci s posebnimi potrebami. Ljubljana: Založba Rokus Klett, d.o.o. McHolm, A.E., Cunningham, C.E. in Vanier, M. K. (2005): Helping your dnji teden. child with selective mutism: Practical steps to overcome a fear of speaking. New Harbinger Publications. Oakland, Canada. Shipon-Blum E. (2006): Understanding Selective Mutism. A Guide Zaključek, predlogi za naprej, merjenje napredka to Helping Our Teacher Understand. Cilji časovno niso natančneje oziroma datumsko Steinhausen, H. in Juzi, C. (1996): Selective mutism: An analysis of 100 cases. Journal of the American Academy of Child and Adolescent opredeljeni, ker se sledi korakom do cilja glede na Psychiatry, 35, 606–614. 40 Didakta