8
PORTRET
XcVui/rv ClAjJyxmxwwi: ¿3 D rtv&AčLjuaAUčis
Zoran Arizanovič je po izobrazbi slikar. Leta 2004 je magšstriral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ter za svoje delo, ki sega od fotorealizma do čiste abstrakcije, prejel študentsko Prešernovo nagrado. Že na akademiji ga je zaneslo k fotografiji, od fotografije pa k 3D modeliranju.
»Hotel sem, da bi bilo v slikah tudi nekaj gibanja, nekaj Časa, zato je bil to logičen korak naprej,« pravi Zoran. Prve izkušnje je nabiral po ljubljanskih reklamnih agencijah in zasnoval virtualni studio na RTV Slovenija.
Vmes je zavzeto študiral oblikovalske programe in pilil veščine 3D modeliranja.
Z vztrajnostjo in trdim delom so prišle tudi ponudbe za delo iz tujine. V Nemčiji je delal kot umetniški direktor pri izdelavi računalniške igrice. Tja je šel po nove izkušnje, čeprav ga je v resnici vedno bolj zanima! film. »Vfilmu si lahko privoščiš marsikaj, ker ne gre za grafiko v realnem času, medtem ko se pri igricah vedno zelo spara', saj je računalniški spomin pač omejen.« Ampak ravno zato, ker je film tako draga stvar, so delodajalci še toliko bolj previdni pri izbiri novih sodelavcev. »Ta podjetja iščejo zelo ozko specializirane ljudi, ki so bili šolani prav za določen segment 3D grafike ali pa so že delali na podobnih projektih, laz sem se dve leti ves čas sam učil, na ta način napredoval in jim sproti pošiljal vse, kar sem novega naredil. Ti dve leti sem pošiljal od 15 do 20prošenj na teden.« Pa se je naposled le našlo mesto za Zorana. Njegov prvi projekt na londonskem Cinesite je bil Zlati kompas in tako je Zoran postal del z oskarjem za vizualne učinke nagrajenega tirna. Še posebej ga veseli, da je vse, kar je za ta projekt ustvaril, dejansko tudi prišlo v končno verzijo filma. Kar sploh ni pravilo. Zoran poudarja, da »moraš na to delo gledati kot na posel in ne kot na lastno kreacijo, sicer si lahko hitro prizadet. Ti si le del tima in skoraj zagotovo nisi tisti, ki odloča. Vsakodnevno se moraš soočati s pripombami na svoje delo in biti moraš pripravljen popravljati v smeri teh komentarjev. Isto stvar lahko popravljaš tudi po tridesetkrat. Ne smeš se navezati na to delo, kot daje to nekaj tvojega, osebnega.« Pozneje je Zoran oblikoval tudi za film Harry Potter in božično komedijo Fred Claus. Njegov največji adut je poznavanje dela s Houdinijem, programom, ki rešuje situacijo takrat, ko drugi boij znani programi gladko pokleknejo pred pretežkim izzivom, obvlada pa ga le peščica uporabnikov. In seveda dobro poznavanje likovnega jezika.
»Brez tega obstaja velika nevarnost, da 3D grafika postane nekaj suhoparnega, tehničnega, mrtvega.« Zoran seje pred kratkim vrnil v Ljubljano in se zaposlil pri Viba filmu kot tehnični direktor. Šele zdaj sije malo oddahnil. »Tam se dela ob vikendih, med tednom pa tudi do desete ure zvečer,« pove. Morda se bo zdaj našel čas tudi za krajši avtorski projekt, ki ga že snuje Zoranova ustvarjalna žilica. »Naredil bi mešanico 3D-ja in žive slike ali pa klasične in 3D animacije.« Če bo le našel prave sodelavce, seveda.
TflecLecu TLcvimJL:
v
drugem poglavju svojega diplomskega dela, naslovljenega Med norostjo in disciplino, v katerem sebe prevprašuje kot problem, je 24-letna igralka zapisala: »Konec prvega semestra, na zaključni produkciji, mi je Sebastijan rekel, da imam eno živalsko energijo, kije ne smem izgubiti. Da pa je ne znam kontrolirati in na trenutke postane destruktivna zame in za ljudi, ki z mano delajo. Zadel je žebljico na glavico. Dejansko je to moja lastnost. To sem jaz. To je točka, iz katere izhajam. Nekje med kaosom in kozmosom je locirano celo moje življenje. Nekakšen ping-pong med dvema skrajnostma. Ravnovesna lega je, resnici na ljubo, meni dokaj tuja. Tu nekje se, z večjimi padci in vzponi, nahajam tudi kot igralka.«
Igralsko pot je Medea začela »stopicati« v gledališkem krožku PDG
Nova Gorica, kjer so jo s prvo vlogo - izgovoriti je morala en samcat stavek - skorajda odslovili, češ da naj ne bi bila nadarjena za igro. Z amaterskim gledališčem je nadaljevala v gimnazijskih letih in kaj kmalu pristala na sprejemnih izpitih za AGRFT. Akademija predstavlja najbolj grozna leta njenega življenja. K študiju igre je pristopala zelo osebno, bila je »poseben kaliber v trmarjenju«. Nad njenim prehajanjem iz ekstrema v ekstrem in pozabljanjem nezanimive sredine je bdel mentor Dušan Jovanovič. Zanjo je odigral vlogo tistega, ki ti stoji ob strani, pri vzponih in padcih.
Največja prelomnica med študijem je bila vioga Ofelije, saj je zanjo pomenila obračun z odrom in s samo seboj kot igralko - »kot igralec nimaš drugega materiala kot samega sebe«. Ko je odigrala Ofelijin prizor norosti, se je s prisotnostjo gledalcev ustvarila čudovita energija, nastal je skupen prostor doživljanja. Ta jo je »ozemljit« in pometel z dvomi o vztrajanju pri igri in z vsakodnevnimi solzami po vajah.
Ob vpisu na akademijo se ni zavedala, da k igralski karieri sodi tudi film. »Gledališki prostor in čas sta precej drugačna od tistega pred kamero, vendar jedro ostaja isto: igra je igra, le končni produkt je drugačen.« Pred filmsko kamero je prvič nastopila leta 2005 v »gospodinjsko-komični« televizijski nanizanki Se zgodi (v režiji Metoda Pevca). Prvi igrani celovečerni film Plan B (2006, Urška Kos) ji je življenje obrni! na glavo. Na odru je bila »dežurna« za čustveno ekstremno zastavljene vloge, zanjo je bil »psihiatrija«, v filmih pa je doslej zasedala vloge »prizemljenih« žensk. V Planu B je tako upodobila jezno, uporniško mladenko Bilko, v kateri se povsem nežno prebuja ženstvenost. Filmsko pot ter kontinuiteto vloge močne in neomajne ženske je nadaljevala v televizijskem celovečernem igranem filmu Bankirke (2007, režija Varja Močnik). Trenutno »budno« spremlja montažo Cvitkovičevega kratkometražnega igranega filma Remek delo - označi ga za »fotografijo stanja« v katerem nasproti moškemu nastopi v vlogi ženske. Zaposlujejo jo tudi miniaturke v Gleju; projekt, ki se šele rojeva, deluje po principu: na voljo imate prostor, delajte, kar hočete. Medei je pisan na kožo.