Jezik (govor) učiteljev. (Dalje.) Še bolj odločno, kakor na podučevanje, vpliva resničnost na izrejo. Otroci kmalo spoznajo, ali je učenik res dober, ali pa tudi, ako se le dobrega dela, ako ljubi učenik sebi izročeno mladost ne le v besedi, a marveč v djanji, ako je vuet in goreč za svoj poklic in zvest v spolnovanji svojih dolžnost, tako se njegova beseda drugače razlega od besede tistega, kateri je vse to le na videz. Otroci kmalo spoznaja, kaj pride iz serca, kaj je le na videz? Svojega učitelja spoštujejo, ia poštenega moža ljubijo, akoravno je do njih oster, uatančen in resnoben. Besede in nauke radi sprejnio in obranijo, a ne tako od tega, ki v njih očeh le noalo velja, ako bi bil tudi spretnejši in mehkeji od pervega. Od ljubljenega učenika je dosti lepa beseda, njegov pogled ali opomin več zda, kakor naj lepši govor v ustih takega, kateremu mladina ne verjame, in beseda takega se zgubi kakor dira. Ostre besede, zmerjanje ali celo kaznovanje jih kar razdraži. Otrok nikakor ne terpi, da bi se kdo z resnico šalil. Res je, da se nekteri, v trenutku, ko so razdraženi, tudi hudujejo nad učiteljem, toda knialo pridejo do pravega spoznanja in ljubezen in vdanost se poverne. Mogoče tudi, da se nekteri z lepimi besedarai preslepe, toda vse to ne obstane. Učitelj, kteremu čut do resnice ni zamerl, ni nikoli v zadregi za pravo besedo, bodisi za nravnost ali za omiko, njegova beseda je vedno prosta in naravna. In ravno zato, ker je taka, ni treba velikega in obširnega dokazovanja. Tam pa, kjer je namesto globocega spoznanja le praznota, mora se puhlost govora pokriti z lepimi besedami. Vendar tako slabo robo otroci ravno tako, kakor odraščeni kmalo spozuajo. A koliko se vendar tacega blaga dan danes med nami nahaja?! Budivnost. Vsako podučevanje je bolj ali inanj plodno, kakor namreč ume učitelj stvar vravnavati, da iz poslušalcev postanejo spolnovalci; vse, kar podaja učitelj učencein, dobiva še le po skupni delavnosti pravo podobo in obliko, ter postane tako lastnina. Vse, kar otrokom povemo, naj bode še tako jasno in umevno, sc lahko pozabi, kar si pa sami po svoji vlastni delavnosti in skerbi prisvoje, to se jim tako priljubi, da postane njih lastnina. Učiteljev govor je pa le takrat budiven, ako ima učitelj vso tvarino, ktero predava, v svoji oblasti, ter inu. ni težavno stvar prav vverstiti, ter pojasnovati jo s praviiui izrazi. Veselje do stvari, skerbno opazovanje otrok in njih zmožnosti, pripelje učitelja do tega spoznanja. Kdor niladine ne pozna, komur je ptuja stvar, kako se ona duševno razvija in rase, kdor prezira inišljenje nji vlastno in, kar njo veseli in mika, ne čisla, niti se ne ogiblje tega, kar je nji dolgočasno in zoperno: ta bode zastonj terkal, njemu se ne bodo odperla serca, on bode govoril gluhim ušesoni. Živost je tudi zelo potrebna pri govoru učitelja. Tukaj hočemo opozoriti na gibčnost, potrebno v mislih in govorih. Nasproti gibčnosti je pa zaspanost in mertvost. Organična razverstitev posameznih podob v celoto, podaja stvari ono dopolnjenje, ktero je neobhodno potrebno, 14* da se stvar v spomin vtisne. Prezgovorni ljudje pridejo dostikrat v tak slučaj, da veliko govore, pa malo povedo ; kar govore je pretergano in ni v pravi zvezi; bistveno in nebistveno pomešajo; na zadnje jih nihče ne razume, dostikrat pa tudi sanii ne vedo, kar so hotli povedati. Tega se je treba učitelju varovati. Previdno in zmerno naj dalje postopa in povsodi modro na zakone gleda. Ni tako težavno, posamezne točke mikavno razvijati; a obširno stvar pregledno, in prav zversteno v celoto spraviti, da postane vtis neizbrisljiv, to je stvar veliko težavnejša. Nikakor se od učitelja preveč ne zahteva, ako se tudi živost od njegovega govora tirja. Kajti živo in organično inore slediti del za delom, da postane izvod temeljit. Dalje je pa tudi paziti, da je človeški duh sain čudovit organizem, kteri posameznosti v splošnost vverstuje. Živost govora imela je vedno veliki vspeh, ter razodevala čudovito moč. Se ve, da je to prirojen dar, vendar se tudi z marljivostjo pridobi in dopolni. (Pocta nascitur, orator fit.) Ako se je učitelj privadil, v svojem govoru biti jasen, resničen in budiven, potem mu tudi ne bode težavno, opazovati in razumeti proste zakone organičnosti, tiste v dobrih zgledih spoznovati, ter si jih prisvojevati. — Učitelj mora spoznati, da je izreja in podučevanje neka umetnost, njegova najimenitnejša naloga je, da se privadi nje tehnike. (Ars educandi, ars difficillima.) Kdor se je zgodaj navadil otroke opazovati in ž njimi občevati, kmalo se bode tudi izuril govoriti z njinii, ter jih s svojim govorom za se pridobivati. On bode vedel ceniti lastnosti govora, ktere so: jasnost, resničnost, budivnost in živost. G.