Nagovor preč. gospoda kanonika Petra Urha pri 251etnici na Dobrovi 26. vel. serpana 1879. Quid retribuam Domino pro omnibus, tpiae retribuit mihi? Oalieem salutaris aeeipiam et nomen Domini invoeabo. Vota mea Domino reddam coram omili populo eju*. Kaj čem verniti Gospodu za vse, kar mi je dodelil? Kelih zveličanja bom vzel in ime Gospodovo bom klical. Svoje obljube bom Gospodu opravljal vpričo vsega nje¬ govega ljudstva. (Ps. 114, 3. 4. 5.) Z zlatimi čerkami bo zapisano v zgodovini našega cesarstva, kar se je 25. mal. travna 1.1. ne samo v sre¬ dišču našega cesarstva, temuč tudi po družili mestih, tergih in vaseh godilo v spomin 251etnice, ktero sta naš presvitli cesar in presvitla cesarica v spomin svoje po¬ roke obhajala tisti dan. Vsi razni narodi našega cesar¬ stva so se tako rekoč poskušali med seboj, kteri bo bolj slovesno obhajal sreberno poroko svojega dobrotljivega vladarja. Napravili so razsvetljave po mestih, tergih, še celo po vaseh. Zažigali so po visocih hribih veličastne krese. Godba je svirala, slišali so se slavo klici, — z eno besedo, vse se je radovalo s cesarsko družino vred. Kdo pa je v stanu popisati slovesnosti, kakoršne so se godile v glavnem mestu — na Dunaju? Kardinali, nadškofje in škofje, naj slavniši možje vsega plemenitega rodu, ministrj in drugi velikaši, poslanci deželnih odbo- 2 rov in mestni zastopniki — sploh gospodov brez števila, v naj lepših in bogatejših oblekah: vsi so se poklanjali presvitlcinu cesariu, ter ustmeno in pismeno izrekali svoje naj priseroniše vošila in naznanjali verno vdanost. Kaj pa hočem reči od veličastnega sprevoda, kakoršnega so bili napravili na Dunaju v povzdigo te slovesnosti? Zastopniki vsili stanov, vsakteri rokodelci in umetniki, kupci in prodajalci, lovci in gojzdnarji, visoki obertniki in učenjaki, železničarji in mornarji — vsi ali po novi ali stari šegi prav bogato oblečeni — vsi so bili na konjih, ali v vozovih, ali pa so peš stopali memo ce¬ sarske družine ter so slavili in priklanjali se presvitlemu cesarju. In ko so prišli pevci in se jih 1000 vstopilo pred cesarski šotor ter so zapeli cesarsko pesem, bilo je takrat vse ginjeno in sam cesar so s solznimi očmi stopili med pevce ter so se jim zahvalili; zahvalili se mestnemu županu; zahvalili pa se tudi vsakemu po svo¬ jem prelepem razglašenem zahvalnem pismu. Ali cesar se niso samo zahvalili svojim vdanim podložnim, zahvalili so se, in pa najpred Bogu za vse prejete dobrote. Cesar in cesarica, kakor tudi hči Gizela in Rudolf, pristopili so tisti dan k sv. Obhajilu in so se potem podali v cerkev, ktera je bila ravno tisti dan posvečena. In obnašali so se tako lepo v cerkvi, da je to slehernega ginilo, kteri je vidil veliko pobožnost ce¬ sarjevo. Preljubi bratje v Kristusu! Dragi sošolci! Tudi mi smo se danes zbrali tu na Dobrovi — v cerkvi Ma¬ tere Božje vnebovzete — zbrali se k svojemu tovaršu, častitemu župniku dobrovskemu, da bi obhajali 251etnico svojega mašništva. Zbrali smo se, da bi premišljevali vse prejete dobrote in se Bogu iz serca zahvalili za to¬ liko milost, s ktero nas je On do zdaj obdajal. Zbrali smo se pa tudi, da bi tu pred njegovim obličjem vpričo Matere Božje ponovili tiste obljube, ktere smo storili, ko so nas ranjki škof mašnike posvetili. Obseg mojega govora bodo zato besede Davidove: ,,Kaj čem vermti Gospodu za vse, kar mi je dal? Kelih zveličanja bom vzel in ime Gospodovo bom klical. Svoje obljube bom Gospodu opravljal vpričo vsega njegovega ljudstva/ 1 3 Ti pa, sv. Duh! razsvitli naš um in omehčaj naše serca, da bo to premišljevanje ne samo meni in mojim bratom, temuč tudi vsim drugim poslušalcem v dušni prid in v zveličanje! A) Kaj čem verniti Gospodu za vse, kar mi je dal? Ko so bili malega Davida, ki je ovce pasel, pri¬ peljali pred Samuela, je veleval Gospod Bog Samuelu: ,,Vzdigni se, ter ga mazili; zakaj ta je". (I. Kralj. 16, 11. 12.) Tako je Gospod Bog tudi Tvojo osodo odločil. Ko si z bistrim umom obdarovan s posebno pridnostjo izšolal se doma, peljali so te oče ali mati v mesto, da si tam se podal v vik te šole, ktere si srečno z dobrim vspehom dokončal. Bazne pota so bile Tebi odperte, lahko bi bil podal se kam drugam, kjer bi bil more¬ biti še boljšega kruha najdel kakor ga zdaj imaš. Ali Božja previdnost Te je naklonila, da si zapustil svet, daroval Bogu vse svoje telesne in dušne moči in sklenil postati služabnik Božji. Sprejet v semenišče, pripravil si se za nižje blagoslove in ko si pokleknil pred ranj- cega škofa, rekel si: „Dominus pars haereditatis meae, et calicis mei. Tu e3, qui restitues haereditatem meam mihi. — Gospod je del mojega deleža in moje kupe. Ti si, ki mi boš povernil moj delež." (Ps. 15, 5.) To je, česar sem se na svetu znebil, mi boš ti povernil v višem pomenu, na viši stopinji. In s tem si naznanil, kaj da Te je naklonilo, svet zapustiti in zanaprej le Bogu služiti. In prav si storil, da si Gospoda sebi iz¬ volil v svoj delež, ker Salomon sam je rekel: ,,Vse je nečimernost, razim Boga ljubiti in njemu služiti." In sv. Avguštin je zaklical : „Moje serce je nemirno, dokler v Bogu miru ne najde." Ni bilo treba Tebi po velikih skušnjah še le do tega prepričanja priti, ker Gospod Bog Te je obvaroval zmot; zakaj deržal si se zvesto terdnega sklepa: Vse dni Bogu služiti. Da bi pa to svojo nalogo toliko ložej doveršil, trudil si se in vestno se pripravljal za težavni duhovski stan. Previden z učenostjo in modrostjo, napolnjen z resnično 4 željo vreden namestnik Kristusov postati, pripravil si se sprejeti zadnje tri blagoslove ter posvečen biti za maš- nika. Blagoslovljen, pomaziijen in posvečen od ranjcega škofa postal si duhoven in spolnile so se nad Teboj Davidove besede: ,,Tu es sacerdos secundum ordinem Melchisedech. — Ti si duhoven po Melkizedekovem redu.*' (Ps. 109. 4.) In tako zaročen s sveto Cerkvijo obhajal si kot novomašnik svojo pervo mašo ne samo v naj veči ve¬ selje in tolažbo svojih takrat morebiti še živih staršev, bratov, sester, znancev in prijatlov, temuč tudi v veselje cele rojstne duhovnije. S koliko častjo in radostjo so Te sprejemali povsod, in zakaj? Vidili so v Tebi: a) Poslanca Gospodovega. Ker tudi Tebi so veljale besede Jezusove: ,,Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem.' (Janez 20, 21.) Poslan od Jezusa postal si pa tudi b) Namestnik Kristusov, kar sv. Pavel uči, ko pravi: ,,Namesto Kristusa smo poslani." In ker je bilo delo Kristusovo „iskat, kar je bilo zgubljenega", postal si tudi c) dušni pastir, da bi Kristusu pomagal reše¬ vati tiste duše, ktere je On odkupil s svojo predrago kervjo. In ker sv. Krizostom duhovne imenuje očete vernih in ker je sv. Pavel pisal Korinčanom: „Po evan¬ geliju sem Vas rodil" (I. Kor. 4, 15.), zato smem reči, da postal si tudi d) duhoven oče, s ktero besedo Te tudi verni nagovarjajo. Ali katoliški duhoven je pa tudi e) pravi apostelj, ter se poda kot pravi misi¬ jonar tudi med naj bolj divjaške narode, da bi pridobil njih duše, pa tudi, da bi jih pripravil k časnemu blagru in k pravi omiki. In, preljubi bratje v Kristusu! ravno izmed nas so si trije ta veliki poklic izvolili. Gg. A n- dolšek in Gros podala sta se v Ameriko, kjer s svojo znano gorečnostjo delata za Božjo čast in dušni blagor, naš g. Heidrih pa je šel k čč. oo. Lazaristom, ter je kot iskren misijonar že pridigal pri več domačih misi¬ jonih in se trudi zgubljenim pomagati na pravo pot. Predragi sošolci! Da bomo pa še bolj spoznali do¬ broto in imenitnost duhovstva, poslušajmo tudi, kaj cer- 5 kveni učeniki pravijo. Sv. Ignacij mučenik pravi: ,,Du- hovstvo je višina in verhunec vsih darov.“ Zakaj sv. Krizostom govori: „Duhovstvo se sicer opravlja na zemlji, vendar svoje stališče ima v versti in redu nebeških reči." Zato pa tudi piše sv. Gregorij veliki: „Duhovni so pervi in naj imenitniši del Kristusovih udov. 1 ' Ako tedaj premisliš, predragi moj! da Ti si per- vina — tedaj Bogu naj prijetniši; da Ti si izvoljenec, maziljenec, — Tebe je Bog odločil zmed drugih; da Ti si sol zemlje, da ravno Tebi je po besedah sv. Krizo- stoma dana oblast, kakoršne Bog ni podelil ne angeljera ne nadangeljem, — če vse to premisliš, mar ne boš spoznal, koliko dobroto, koliko milost si prejel iz Božje roke, ko si bil pomaziljen in posvečen za mašnika, za katoliškega duhovna? — In koliko dobrega si storil v teh 25 letih! Ako bi bilo meni mogoče, kako rad bi pred-Te postavil vse tiste fantiče, otroke, ktere si pri¬ dobil za Boga; otroke, kteri so Te s tolikim veseljem poslušali, ko si jim razlagal keršanski nauk. Ti si se trudil na prižnici, sejal si seme Božje besede. Ti si pri¬ lival in Bog je dal svoj blagoslov, da je zerno pognalo in stoteren sad obrodilo. Ti si se trudil v spovednici. Kolikim dušam si polajšal njih težko vest, kolikim si bil Ti usmiljen Samarijan, da si jim hude rane izmil in zacelil. Ti si maševal, in pred altarjem si Jezusu pri¬ poročal sebi izročene žive in mertve. In koliko gnad je rosilo iz nebes doli na včrne, da so se dobri ložej ohranili, grešniki pa se ložej spreobernili. Dušam v vicah si polajševal njih terpljenje, množim pomagal v nebesa. Glej, kako Te je sv. Duh razsvetljeval, kako Jezus vnemal, nebeški Oče podperal! Glej, kako je nebeška Kraljica vedno za Te prosila in se Ti tolikokrat za mater skazala! Glej, kako Te je Tvoj angel vedno spremlje- val po vsih Tvojih potih in Te varoval nesreč! Pomisli, kolikokrat so razsajale kužne bolezni, kako je morila huda kolera, se ražširjevale koze itd.; in vendar Bog je posebno varoval nas na prošnjo svetnikov. Pomisli, 22 nas je bilo skup posvečenih in le trije so umerli do zdaj, in sicer gg. Potočnik, Smolej in Telijan. Bog naj jim dri večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti. Spominjali smo se jih ravno pred, ko smo zanje opra- 6 vili mertvašnice in pa maševali. Prišli smo jim na po¬ moč, ako še kaj potrebujejo. Vendar zanašam se na Božjo milost, da so že pred Božjim obličjem, in da se zdaj med našim opravilom z nami vred v nebesih ve¬ selijo. In koliko druzih dobrot smo prejeli! Kteri duho¬ ven zamore reči, da je v 25 letih toliko odpustkov, to¬ liko ss. let doživel, kakor ravno mi? Bilo je sv. leto koj tisti advent, ko smo službo nastopili, in zopet smo imeli sv. leto tudi v tem letu. O kolikokrat so bili od- perti studenci nebeških zakladov in dana nam je bila naj lepši priložnost, sebi in drugim obilne milosti na¬ kloniti. Doživeli smo pa tudi v tem času zborovanje mnogih škofov v Rimu 1. 1854, ko so papež Pij IX iz¬ rekli versko resnico, da je Marija bila brez madeža iz¬ virnega greha spočeta. Doživeli smo pa tudi vesoljni cerkveni zbor 1. 1870, ki je naznanil, da papež so kot Kristusov namestnik nezmotljivi, kar sv. vero in nravno življenje zadeva. Pa še ena dobrota! V prihodnjih časih nas bodo blagrovali, da smo živeli ravno takrat, ko so bili za papeža Pij IX, mož, od kterega bo zgodovina pripovedovala, da je doživel Petrove leta; kterega bo zgodovina pa tudi občudovala zastran njegove zgovor¬ nosti, ljubezni, pobožnosti, in še posebno zastran njegove stanovitnosti; kterega Bog že zdaj odlikuje, ker se ravno na prošnjo Pijevo mnogi čudeži godijo. Oh kolikokrat so nas njegovi govori spodbujevali, krepčali, vterjevali in z gorečnostjo navdajali; kolikokrat so se njegove roke vzdigovale in nas in verne blagoslovile. O, da bi on, veliki papež, prosil za nas! In zopet kolika sreča, da je za papežem, od kterega se je reklo, da je „križ od križa“, r- bil zvoljen Leon XIII, kteremu se daje prislov: „Luč na nebu!“ Zares luč, ker s svojo uče¬ nostjo in modrostjo razsvetljuje svet, ter se brez pre- nehljeja prizadeva pridobiti katoliški Cerkvi mir, ki ga smemo toliko bolj pričakovati, ker vladarji in mogočni tega sveta sami že nekoliko spoznavajo, kam da jih je pripeljalo krivoverstvo in nejeverstvo Pa tudi previdnost Božja, da zdaj sedijo na pre¬ stolu ljubljanske škofije ravno tisti gospod, kteri so bili nekdaj naš dobri učenik, naš skerbni vodja in zdaj pa 7 naš prevzvišeni škof — mož posebne učenosti in velike gorečnosti, ter se brez prenehljeja trudijo svoje du¬ hovne in verne k dobremu nakloniti in jih v tem po- terditi. Glej, celo zverhano mero dobrčt, telesnih in dušnih, ktere nam je Božja milost naklonila. Kaj smo pa za vse to dolžni? Sv. Pavel piše Efežanom: „Da- jajte vselej hvalo za vse Bogu Očetu v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa" (5, 20). In ko je bil David rešen iz smertne nevarnosti, je tako le rekel: „Hvalil bom Gospoda vsaki čas; njegova hvala bodi vedno v mojih ustih." (Ps. 33. 2.) Marija pa je zapela; ,,Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu mojem Zveličarju; ker seje ozeri na nizkost svoje dekle. Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime." (Ecch. 1, 49.) Marija je enkrat Jezusa od sv. Duha spočela — rodila — ga Bogu darovala in ona je neprehoma toliko Boga hvalila! Ni li Tvoja dolž¬ nost, Bogu ne manjši hvale dajati, ker si v teh 25 letih tolikokrat kruh spremenil v Jezusovo telo, vino v Je¬ zusovo kri; ker si Jezusa tolikrat Bogu daroval, tolikrat se z Jezusom sklenil? Zahvalimo se tedaj danes, ko obhajamo 251etnico, za vse, kar nam je Bog podaril dobrega na telesu ali na duši; zahvalimo se mu iz serca; zahvalimo se mu pa tudi v djanju, da celo naše živ¬ ljenje naj bo vedna zahvala za vse prejete dobrote. Ali s čem se mu hočemo zahvaliti? B) Kelih zvjeličanja bom vzel in ime Go¬ spodovo bom klical. Svoje obljube bom Go¬ spodu opravljal vpričo vsega njegovega ljudstva. 1. ,,Kelih bom vzel", t. j., zahvalno kupo bom vzel, ter jo bom Bogu v čast in hvalo pil; tako se hoče Da¬ vid Bogu zahvaliti. Kristjan pa s temi besedami obeta opravljati naj prijetniši zahvalno daritev — daritev sv. maše, in ž njo hvaliti Boga za prejete dobrote. Brat v Kristusu! tudi Ti se s tem zahvaluj. Oprav¬ ljaj daritev sv. maše. Kristus sam nas v to opominja, ker rekel je: „To storite v moj spomin." Darujmo, da 8 se bodo tako spolnovale besede preroka Malahija: ,,Po vsili krajih od solnčnega vzhoda do zahoda se bo čista daritev opravljala gospodu vojakinji trum." (1,11.) ISle- herni dan vzemi hostijo, vzemi kelih in opravi neker- vavo daritev. Nič naj Te ne odverne od sv. maše. Ko v pervih časih niso smeli očitno maševati, šli so v pod¬ zemeljske katakombe in tam pod zemljo so daritev opravljali. In v 16. stoletju so na Angleškem duhovni se podajali pod streho in tam v malih, ozkih izbicah so maševali. In ko je v naj novejših časih nastalo prega¬ njanje katoliških duhovnov na Nemškem in v Švici, ko je deržava jim cerkve vzela, hodili so na pode, v sked¬ nje, in tam so maševali. Poprej — ob času Pariške ko¬ mune, ktera je duhovne zapirala v ječe, maševali so sami — in naj hujše jim je bilo, ako tega niso mogli storiti. Taki zgledi naj Te vnemajo, da si boš v naj veči srečo štel, ko Ti bo mogoče opraviti naj čistejši daritev. Glej, ko mašuješ, takrat se sam Jezus namesti Tebe zahvaluje nebeškemu Očetu za vse Tebi podeljene dobrote, in on samega sebe Bogu v zahvalo daruje. Ni mar to naj čistejši, naj lepši, naj vredniši zahvala? In oh, kolika sreča za Te! Pomisli, Kristus je v Tebi in Ti počivaš na njegovem sercu! Ker pa David pravi: ,,Kelih zveličanja bom vzel", se tudi Ti čez vse priza¬ devaj, da bo sv. maša tudi Tebi v zveličanje, ne pa v pogubljenje. Zato ne pozabimo, da tudi nam duhovnom veljajo besede sv. Pavla : ,,Človek naj samega sebe pre¬ sodi in potem naj je od tega kruha m pije od tega vina; zakaj kteri po nevrednem je in pije, sam sebi je in pije sodbo in pogubljenje." Kar je duhoven rekel v pervih časih pred sv. obhajilom: ,,Sveto je le za svete!" to tudi nam velja, da se altarju vselej le v stanu gnade Božje približajmo — brez greha — vsaj smertnega greha, ker kakor prerok pravi: ,,Oči Gospodove so čiste in ne morejo gledati hudobije." (Hob. 1, 13.) Očistiti hočem tedaj svojo dušo v zakramentu sv. pokore, ako bi bil kterikrat toliko nesrečen pasti v kak greh. Vendar to še ni zadosti. Pripravljati se hočem tudi za sv. mašo, ker cerkveni očetje imenujejo priprav¬ ljanje posodo, s ktero se gnade zajemajo iz studenca milosti. Kolikor veči je posoda, toliko več se zajme. 9 Kolikor bolj se bom pripravljal, toliko več gnad bom zadobil. O da bi mi Bog dal to gnado, da bi vselej se pripravil za sv. mašo kakor da bi bila ona zadnja — kakor da bi bilo ravno to sv. obhajilo — moje zadnje! 2. „Ime Gospodovo bom klical", t. j., molil bom. K temu me opominja David, rekoč: ,,Pridite, molimo in pokleknimo pred Gospoda! Pridite, radujmo se v Go¬ spodu; hvalo pojmo Bogu, svojemu Zveličarju. Prehi- tujmo njega obličje z zahvalo in v psalmih mu glasno pojmo!" t. j., prav zgodaj hodimo Gospoda molit in hvalit, ker to je znamuje velike gorečnosti za čast Božjo. (Ps. 94, 1—7.) Molimo z veseljem brevir. Glej, v teh molitvenih bukvah najdeš očake, preroke, Jezusa, Ma¬ rijo, aposteljne, svetnike in svetnice. Tu Ti stopijo pred oči naj lepši zgledi, kteri Te učijo, kako da moraš ži¬ veti, ako hočeš tudi z njimi vred se veseliti v nebesih. Obiskovati pa hočem tudi zanaprej prav pogostoma Jezusa v presv. Rešujem Telesu. Tu hočem ogrevati serce, tu se hočem tolažiti, tukaj za sebi izročene ovčice moliti; za vse, kteri so kdaj poslušali moje pridige in moje keršanske nauke; kteri so bili kdaj pri meni pri spovedi; kterim sem bil kdaj ali v lep zgled — ali mo¬ rebiti pa tudi v spotikljej; o da bi se nobena teh duš ne pogubila! Moliti hočem za vse svoje dobrotnike, za vse prijatle in znance, moliti posebno za duše v vicah, ktere morebiti še zarad mene terpč ali od mene pomoči pričakujejo. Brez prenehljeja hočem moliti in Boga pro¬ siti, ker vem, da ne ta, kteri seje ali priliva, je kaj, temuč ta, kteri rast daje. 3. „Svoje obljube bom Gospodu opravljal vpričo vsega njegovega ljudsta." Vabil in klical bom staršem: „Pustite male k meni priti"; zbiral bom otroke okoli sebe, ter jih učil Boga spoznati, ljubiti, mu služiti in ga moliti. Trudil se bom za mladost toliko bolj, ker vem, da čigar je šola, tega bo tudi družina, tega der- žava, tega svet — ves prihodnji človeški rod. — Učil bom device, da bodo skerbne za čistost in bi postale pametne in se previdile z oljem, da kadar Ženin pride, jih bo najdel čuječe in pripravljene iti na ženitvanje. Učil bom mladenče, rekoč: ,,Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi." (Mat. 19, 17.) Priporočati jim hočem 10 talentov ne zakopavati, ne zapravljati kakor zgubljeni sin, temuč z njimi kupčevati, da bi slehern tudi enki-at zaslišal besede: „Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda. (Mat. 25, 21.) Trudil se bom za Marijo in Marto, za Jožefa Ari- matejca in Nikodema, ter se hočem prizadevati jih še k veči popolnosti pripeljati. Blagrujmo mater dobrih otrok, imejmo pa tudi usmiljenje z materjo, ktere otroci so napčni postali. Magdalene, tudi hudodelnika na križu se hočem usmiliti ter jih pregrešnih spon reševati. Ozdrav¬ ljati hočem gobove, usmiliti se 38 let bolnega in mu na pomoč priti; z ljubeznijo se hočem truditi Samarijanlco pridobiti za Jezusa; iz Savla napraviti Pavla. In če bi se tudi grešnik že znajdel na parah (pregreh), ali če bi ga tudi že k pogrebu nesli (t. j. ko bi bil že na potu v pogubljenje), in če bi tudi že v grobu ležal (ves po¬ kopan v naj večih pregrehah): klicati hočem noter v grob: „Rečem ti, vstani!“ In oče bo zopet videl (po¬ boljšano) svojo hčer, mati svojega sina, sestra svojega brata. Tako hočemo zanaprej metati svoje mreže, tako okopovati vinograd, tako obrezovati smokovno drevo, tako pride vati med moko kvas, da se bo vse zboljšalo. — In vse tako rešene duše to bodo tisti prijatli, kteri bodo šli pred nami tje pred Božji sedež in za na naše zveličanje prosili. 4. „Kelih zveličanja bom vzel in ime Gospodovo bom klical." V mističnem (skrivnostnem) pomenu se to pravi: Kelih terpljenja bom vzel in Tvoje ime častil, ne pa hudo zoper taisto govoril, — delal bom po Jobovo, kteri tudi v svojem naj večem terpljenju nič nespamet¬ nega ni govoril zoper Boga. Kakor solnce od Božiča noter do sv. Janeza Kerst- nika se vedno vikše pomika in veči toploto in rast na¬ pravlja — po sv. Janezu Kerstniku pa se zopet nazaj oberne in vedno nižje izhaja: tako, preljubi brat v Kri¬ stusu! se bo godilo zanaprej tudi znami. Že je 50. leto nastopilo ali bo saj kmalo, in zapazil boš ali že tudi spoznavaš, da Tvoje življenje se je navzdol obernilo. Kakor so poprej Tvoje telesne in dušne moči rastle, 11 tako se bodo zdaj zgubljevale in nastopile bodo leta, od kterili pravi sv. pismo, da človeku ne dopadejo. Križ za križem bo nastopil, ena betežnost za drugo, z vsakim dnevom se Ti bo delo težavniše zdelo. Vendar ne stori kakor sv. Peter takrat, ko je hotel bežati iz Kima, kjer ga je čakalo terpljenje. Sprejmi križ tako z veseljem, kakor sv. Andrej. Zakaj Jezus sam je rekel: „Kdor hoče moj učenec biti, naj vzame križ na rame in naj hodi za mano." — Vedi, da s cvetlicami potresena pot ne pripelje v nebesa; le ternjeva pot pelje tje gori. Zato so se aposteljni veselili, ko jim je bila priložnost dana za Jezusa terpeti. Zato je rekla sv. Terezija: „Go- spod, terpeti ali umreti." In sv. Magdalena Paciška: , ; Ne umreti, temuč terpeti." In sv. Katarina Sienska ni segla po zlati, ampak po ternjevi kroni, ker je vedila, da ternjeva krona ji bo tudi zlato zaslužila. Bodimo tedaj poterpežljivi, če še take nadloge pridejo čez nas; sej pravi sv. pismo: „Vpoterpežljivosti boste svojo dušo rešili." Vse dni svojega življenja hočemo tedaj s sv. Avguštinom govoriti in klicati: ,,Gospod, reži, tepi, žgi tukaj, le tam imej usmiljenje!" P. Beimard, misijonar v Kini, je bil vjet in k smerti obsojen. Pred smertjo je pisal svoji sestri na Nemško to-le: Se malo časa, in moja duša bo zapustila svet, preselil se bom in šel tje v stanovanja izvoljenih in tam bom gledal lepotije, ka- koršnih še nobeno oko ni vidilo in slišal bom melodije, kakoršnih še nobeno uho ni slišalo, in vžival bom ve¬ selje, kakoršnega še nobeno človeško serce ni občutilo. Pa prej mora zernje zmleto in grojzdje stlačeno biti, ker le potem se zamore okusen kruh in dobro vino na¬ rediti. O da bi jaz postal pravi kruh in pravo vino — prav po okusu nebeškega Očeta! — O da bi tudi mi enkrat postali kruh in vino po okusu Jezusa Kristusa! To pa bomo, ako bomo vse križe voljno nosili. To, preljubi bratje v Kristusu! sem želel danes z Vami premišljevati in Vam dati v spominek 251etnice. Kar slehern dan molimo: Gratias agamus Domino Deo nostro, to je, dajmo hvalo Gospodu svojemu Bogu! to hočemo posebno zdaj storiti, ko se bo včlika maša v ta namen služila — ter še posebno, ko bomo zapeli zahva¬ ljeno pesem — Te Deum laudamus. Vendar z zahvalo 12 sklepajmo pa tudi obljube, kakoršne smo storili že pred 25 leti. „Introibo ad altare Dei — stopil bom pred altar Gospodov", ker pa spoznam svojo nevrednost, ponižati se hočem pred Bogom ter klicati: „Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa — moje zadolženje, moje zadolženje, moje naj veči zadolženje." In da bi zopet v kako slabost ne privolil, hočem se oborožiti z molitvijo. Domine, labia mea aperies — Gospod odpri moje ust¬ nice, da bom zamogel toliko pobožniše svojo dušo in svoje serce k Bogu povzdigovati. Z molitvijo pa bom tudi sklepal delo, ter se trudil doma, v šoli in v cerkvi, da bi z Božjo pomočjo pomagal drugim v zveličanje. Rečem pa tudi: O Gospod! stori z menoj, kar je Tebi všeč, glej! pripravljen sem terpeti, ako želiš mene ne¬ vrednega Sebi enacega storiti. Le to Te prosim: Poma¬ gaj mi moj križ nositi! Oče nebeški, varuj me tudi zanaprej kakor svo¬ jega otroka; Jezus Kristus, podperaj me kakor svojega brata; in sv. Duh, uči me, kakor svojega učenca! Ti pa, nebeška Kraljica, bodi tudi zanaprej moja mati, moja pomočnica! Zročim se pa tudi, o moj angelj varh, v tvoje varstvo, ter Te prosim, stoj mi na strani prav do zadnjega trenutka. Patron moj, prosi za-me, da bom zamogel po Tvojih zgledih živeti. Vsi angelji in svet¬ niki, prosite za nas! Pa tudi Vi, keršanski poslušalci, ki ste se v tolikem številu z nami zbrali, molite in pro¬ site za nas, da bi vsi skupaj tudi v nebesih se veselili in Boga hvalili, rekoč: Čast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu! Amen. (Ponatis is „Zg. Danice“.) Tisk in založba J. Blaznikovili naslednikov v Ljubljani. v