„Kaj!? Marki Groll naj bi se spovedal? Komu? Marki Groll se ne spove ljudem, ne, ne!"
Planil je k vratom in prisilil vojaka, da je stopil po jetničarja.
Komaj ga je cul prihajati, je že zavpil nad njim: „Ne obveščajte spovednika! Se ne spovem! Slišite?"
Jetničar je začudeno pritrdil.
Pomirjen se je vrnil Groll v postelj.
„Jaz in Bog, drugemu pa nimam ničesar povedati," je mrmral zase. „Jutri, — jutri!"
Toda tako je bil že utrujen, da je umrla beseda na jeziku ter se zlila S tišino.                                                                       (Konec prihodnjič.)
Miran Jarc:
Trhlo drevo.
V seokrog v jutranji svežosti vriska, blesti mladoletje. Osamljen temotno molči na planjavi le strt velikan, težko se sklanja, kot da je pretajnostnim mislim udan, uspavan v pozabnost. Trohnoba je našla pri njem le zavetje.
Kot da že davno je v deblu usahnilo sočno življenje, razpada drevo posušeno. A vendar brezupno še v zrak proži dvojica se vej, da ujela bi solnčno blestenje, da jo poljubil, osvežil bi jutranji vetrič mehak.
Ali v brezzvezdnih nočeh, ki razgrinjajo v svetih teminah
tajnosti božje, vijolični soji skrivnostno bleste
na starem drevesu — njegove najgloblje zasanjane slutnje.
V urah samotnih iskal je — v morečem objemu brezčutne snovnosti — duh večnotajnih spoznanj, ki so v nočnih globinah privrela iz debla kot soj, da zlijo se v vesoljstva srce.
616