Januš Golec: Predizobrazba za latinske šole. Na obeh straneh Sotle je purja reja že od nekdaj na višku. Pri nas doma so vzredili vsako leto po 17 do 20 pur in jih klali ob raznih svečanih prilikah. Oblast nad kurjim življenjem ter smrtjo so pa imeli izključno stara mati. V času, ko so se doigrali v prihodnjem javnosti zaupani doživljaji, je bila obdana moja rojstna hiša od ene strani od mogočnega hrastovega gaja. Ker sem bil prvi in najstarejši otrok, so mi naložili babica večkrat dolžnost, da sem pogledal za purami. Kakor znano, pelje stara pura svoje mladiče daleč proč od hiše. Kolikokrat je mučno na večer iskati purčeta, ki se plaho tiščijo stare na kakem oddaljenem travniku. Devet let mi je bilo, ko so odgojili stara mati 17 puric toliko, da so se jim že bile omužile glavice. Ni jim bila več življenska nevarnost ne rosa, ne koprive. Lepo in veselo je bilo gledati živalice, ko so čebljale po travnikih krog pazne starke ter pobirale kobilice, polže ter smukale zrelo travnato seme. Nekega popoldne sem sedel v brezdelju na štepihovi ograji. Izpred hiše so mi zabičali stara majka, naj pazim skrbno na purice, ki so skakljale za staro ob obeh straneh potočka tik hrastovega gozdiča. Kmalu sem pozabil na purjo stražo. Pred našo kavačnico je dogotavljal stari kovač Perček lesen becikelj. Vozil se je na onem z velikim kolesom spredaj ler majhnim zadaj. Nekje v trgu je videl novo iznajdbo na dvoje enakih koles. Čisto sam je ustvaril leseno kolo z železnim okovom na mestih, kjer bi bil les le premehak. Baš je natikal z vso skrbjo železno gonilno verigo od zadnjega kolesa proti zobčasti prestavi na sredini. Zadnja predpriprava za vožnjo na beciklju me je tako zanimala, da sem smuknil z ograje krog vodnjaka h kovačnici. Kovač mi je razkazoval svoj lastnoročni umotvor. Oba sva se poglobila v tehnično redkost, s katero se je nameraval postaviti mojster v nedeljo na cesti skozi Sedlarjevo. Gonilna veriga je bila nataknjena. Dedec me je dvigal na okorno sedalo, stara pura je krknila \z polnega grla ob potoku tik gozda . . . Kovač me je spustil na tla. Ozrla sva se proti potoku in nemo ostrmela nad prizorom: V trop puric se je zaganjala z bliskovito naglico lisical Stara pura je krkala preplašeno, se zaganjala z razprostrtimi krili v drzno roparico. Mladina se je tiščala k starki, pri vsakem lisičjem naskoku je obležala ena živalca vgriznjena v hrbet na smrt. Ti smrtonosni naskoki lisice so bili tako na gli, da je popadalo 17 mladičev, predno sva se midva sploh zavedla, kaj da se prav za prav godi. Krikanje stare pure je bilo tako proseče mogočno, da je preplašilo ušesa stare matere in dekle, ki sta trebili solato pri kameniti mizi pod jablano na dvorišču. Obe sta brzeli proti potoku med: he-ho! klici, a bilo je prepozno! Lisica je smuknila v hrastov gaj brez plena, po morišču je pobrcavalo v zadnjili izdihljajih 17 puric, le starka je še vedno prhala našopirjenega perja proti gozdiču, v katerem se je skrila purja smrt . . . Iz onemelosti nie je vzdramiJa krepka bunka v hrbet. Roka stare matere mi je med sunki ter psovkami poklicala v spomin, kaj in koliko sem zagrešil z otroško nepazljivostjo. Ko so me oklestili babica od temena do pet in je opsovala dekla kovača, so se usuli potoki ženskih solz radi tako žalostne in prezgodnje purje smrti. Dtomim, da bi se bilo potočilo toliko solz radi Herodove morije nedolžnih otročičev, kakor se je pri nas oni večer po lisičjem napadu. Na krik in vik dveh žensk so priletele še druge z njiv in vse v glasen jok radi smrti 17 puric. Glavna krivda se ni zvrnila na lisico, ampak na naju zijasta štora, ki sva nemo mirno gledala napad. V očigled joku ter regljanju babnic je kovač zaklel, pljunil, zaklenil kovačnico in odkorecal brez izgovora proti vasi v krčmo. Ubogi jazl Kolikokrat sem bil oni večer zlasan in nabunkan! Dolgo je trpelo, predno so otipale ženske vsa v hrbet ugriznjena purčeta in ugotovile smrt — vseh 17_ Dekla je odnesla na sinrt preplašeno staro puro v kurnik. Mladiči so bili še negodni za uživanje. Stara mati so odredili pokop. Mati me je spodila pod odejo, ker sem se ji smilil. Zaspati nisem mogel in sem dobro čul, kako so oštevali babica iz sejma vrnivšega se očeta. Slišati je moral celo zgodbo in tudi on je moral prevzeti del krivde, ker se je upala lisica malodane tik pred hišo. Opazoval sem dober teden, kako je snel oče v mraku puško s klina in se odpravil proti gozdiču na prežanje za lisico. Po letih je še le priznal, da ni zasledoval roparice, ampak šnopsljal v bližnji gostilni pozno v noč. O lisičjem pokolju naših puric je govorila od nedelje naprej cela fara. Eni so obsojali naju s kovačem; drugi staro mater, ker je zapovedala prerani pokap mladostne purje pečenke. Mizar Podhrastovški je bil večkrat zaposlen pri naši hiši. Kako smo poslušali nekega večera, ko je položil na mizo godalo, katerega je nazval »citre«. Zakli- ajal se je na krščeno dušo, da so te njegove citre za las enake onim bučkega šolnika. Kaj bi kupoval tako blago pri trgovcu! Kar sam je napravil iz trdega in mehkega lesa citre, na katere je napel strune iz medene in jeklene žice. Brundal je po strunah tako spretno pesmice, polke ter koračnice, da smo ga občudovali vsi. Mizarjeva pristno domača godba se je oprijela najbolj očeta. Zaključek citraškega nastopa je bil ta, da je odstopil Podhrastovšek na koncu godalni izdelek očetu. Poleg puške je odslej oče najbolj vestno čuval citre. Ob količkaj prostem času se je zmuzal v mizarniško delavnico, kjer je shranjeval skrivnosti, položil citTe na mizico in skušal posnemati Podhrastovšeka v prebiranju po slrunah. Pri citraškem vežbanju je gledal otec, da je bil sam ter neopazovan, Kako in koliko je napredoval v brundanju po razgreti žici, mi ni znano. Toliko laliko trdim, da je celo stara Roza večkrat povdarila: »Gazda citrajo, slabo vreme bo.« Te očetove citre so izzvale tudi mojo radovednost. Če očeta ni bilo doma, sem bil jaz pri citrah. Domači so mi pustili to veselje, nikdo me ni tožaril očetu, ker mu kvarim inštrument. Stara mati so bili zaposleni v družbi žensk pri kameniti mizi pod barivcem na dvorišču. Pred mizarsko delavnieo sem brenkal po citrah, krog z vodo napolnjenega korita so tekale in frfotale po vodi mlade račke . . . Kar naenkrat je zahreščala na desno od mizarske delavni-ee lesa na plotu. Na dvorišče je buknila stara prasica in naravnost med brezskrb ne račke. Parkrat je odprla na stežaj gobec in pozobala ži-valce, kakor bi pobrala koruzna zrna. Pri pogledu na bliskom* izginule račke sem se tako prestraiil, da so mi padle citre iz rok in še prasico je preplašil udar strun. Skočil sem proti koritu, da otmem življenje preostalim račkam, prasica nazaj proti ograji in na nesrečo je stopila z obema prvima nogama na sredino citer. Glasen — resk — tunf — in očetova godbena punčica je bila uničena za vednol Babica so me pošteno počesali radi izginulih račk; očetu sem se pa zameril trajno, ker je odcitrala zadnji marš na pristno domačih citrah — prasica. Očetove citre in krvoločna svinja je bila precej časa v najbolj živahni razpravi na našem samotnem domu. ZdrobIjeno dno citer se ni dalo več popraviti; požrešno prasico pa je odvadila zobanja račk ter piščet stara Bibička s pokladanjem plesnjive svinjske masti, s katero je knnila žival prikrito med kruhovo skorjo. Stari materi je naganjala vsakdanje skrbi zavest: Kaj bo ob raznih slovesnih prilikah na zimo, ko ne bo ne puranov in ne rac. Purjo ter račjo smrt sem najbolj občutil jaz na lastni koži, ker sem baje zakrivil obe. Ženske pri hiši so že nekoliko pozabile na kurjo usodo, ko je bušil v ospredje nov žalosten dogodek, ki je bil odločilen za celo moje živijenje. Od lisičjega pomora preostala stara pura se je potolažila v toliko, da je začela zopet nesti. Ravno pure so ona domača perutnina, ki najbolj prikriva gnezdo. Žival nese navadno precej daleč proč od doma za kako mejo ali grmovjem. Na gnezdo smukne previdno, kadar je zasigurana, da je ne opazuje nikdo. Kdor hoče izslediti purje gnezdo, jo mora opazovati od daleč in tako, da žival tega ne zapazi. Naša stara pura je nesla, a bogznaj — kje? Lepega popoldne sem prejel iz ust stare matere povelje, naj sedem na ograjo krog vodnjaka in skrbno pazimo, kam bo smuknila pura na gnezdo. Natanko sem se držal babičinih navodil in sledil previdni živali precej časa po hribu nad hišo. Stopala je počasi, izbirala travo, preganjala kobilice in se ozirala previdno na vse strani. Na vrhu pred ajdino njivo je obstala, pogledala nazaj proti domu in izginila v cvetoči ajdi. Iz njive je ni bilo — dokaz, da gnezdi v Drenovšekcrvi ajdi. Ukaz babice sem izpolnil natančno. Purje gnezdo sem izsledil in že sem bil pri kovačnici. Na hribu je počil strel. Komaj se je razjeknil pok, že je hitel po hribu navzdol Drenovšekov Drečica in vlekel nekaj pernatega za seboj. Naša ženska družba je bila za malo južino zbrana okrog kamenite mize in sosedov fantek je. hušnil naravnost na dvorišče. Pred staro mater je položil ono pernato stvar s pripombo: »Teta, — to vam pošiljajo Hostnikov stric« Glabočka Jera je dvignila darilo Hostnikovega strica, bila je ustreljena — stara pura! Drenavšekovo posest nad našo hišo je bil kupil pred leti Hostnik. Pravdala sta se z očetom radi meje in radi tega nam je nagajal, kjer je le mogel. Največja zabava mu je bila, če je lahko podkrepelil kako perutnino, ako je prestopila mejnik. Tokrat pri stari puri pa se ni zadovoljil samo s kamenjem in krepelcem, ampak je posegel celo po purjem žhljenju s puško. Ženski svet je odločil, da je ustreljena pura ravno tako užitna, kakor če bi bila zaklana. Pod večer so babica oparili ustreljeno puro in se lotili raztelesenja, kateremu sem moral prisostovati tudi jaz, ker nisem posvaril živali pred smrtno nevarnostjo. Ko so se majka prepričali z lastno rako, da je hranila pura v sebi še kakih 20 jajc za iznos, so ini nategnili za vsako jajce ušesa iin mi zabičali, da drugo že še pride! Oni večer po javni ustrelitvi stare pure sta imela stara mati ter oče dolgi posvet. Še taisti teden je začel zahajati k nam šolnik, ki me je mrcvaril z vsem potrebnim za prvo gimnazijo. Naša hiša je bila eno zimo brez purje ter račje pečenke — to baje po moji krivdi in radi tega nisem postal »birt« na domačiji, ampak sem moral z devetimi leti za zmiraj od doma. Navadno pomagajo kmetskim fantom v latinske šole razni talenti; meni so pa: purja in račja smrt ter od krvoločne — prasice zdrobljene citrel