Nemški pravopis v slovenskih šolah. Sploh je znano, kako težak je nemški pravopis, bodi si za Ncmce ali za druge narode,' kteri se uče nemškega jezika. Pogostoma se še v šolah priineri, da si slovenski učenec lože prisvoji nemške pisave nego neinški dijak. Da je neniški pravopis zamotan, da ni sostavljen na podlagi gotovib in neovergljivih načel, to spoznavajo Nemci sami. Zarad tega so si v poslednjem času uiiiogo truda prizadeli, da bi njih pravopis nekoliko vredili, olajšali in stalna pravila zanj osnovali; toda vkljub njihovi marljivosti niso dospeli do zaželjenega namena, in vprašanje o nemškeni pravopisu še ni rešeno. Ker se tu pa tam po slovenskib ljudskih šolah tudi ukvarjamo z učenjem nemškega jezika, zlasti v tri- in štirirazralnib ljudskih in srednjib šolah, koristno bodc tedaj preuiišljevati, kako bi si slovenski učitelji nauk v tem jeziku, posebno v pravopisu olajšali, pa ne delali krivice svojstvu nemškega jezika. Težava nemškega pravopisa je: 1) v pisavi samostalnikov z veliko začetno čerko; 2) v zaznamovanji dolgih in kratkib samoglasnikov; 3) v pisavi preglasnikov in dvoglasnikov. Slovenccm vzrokuje začetkonia mnogo truda tudi lastni nemški čcrkopis. Vse to si hočejo ua lože preobemiti tudi Nemci sami. Tako hočejo nekteri zavreči svoj čerkopis i sprejeti latinskega, ki je v rabi skoraj jjri vseb drugih narodib v Evropi. Taisti možje odpravljajo pisavo samostalnikov z veliko zučetnico, i opuščajo kolikor mogoče nepotrebna znamenja pri dolgili in kratkib samoglasnikib, in niso prevestni pri rabi preglasnikov in dvoglasnikov. Te nomške učenjake naj bi posneuiali vsi Slovani, posnemali naj bi jih zlasti učitelji v raznih šolab; vsaj je po našib pervih postavah uk svoboden v šoli ali zunaj šole. Mnogo lože bi se torej učila aaša slovenska mladina nemškega jezika sploh in posebno pa nemškega pravopisa, ako bi se pri pisanji neniškega jezika rabil: 1) prav pogostonia latinski (slovenski) čerkopis in nemški le toliko, da ga učenci morejo urno čitati; 2) ako bi se pisava samostalnikov in drugili besednih plenien, ki se rabijo za samostalnike, z vcliko začetno čerko popolnoma opustila in velike začetnice rabile lc v tistih primerljejili, kakor v slovanskih jezikih; 3) ako bi se neglasui It za dolgirui samoglassniki pred 1, iu, n, r vedno manj, ali pa nikoli ne pisal, zlasti pa ne za t in v besedab, ki se začenjajo ali končavajo z dveina ali več soglasniki; ohranil naj bi se le tako imenovani zgodovinski (bistorični) li, in v zaimkili i h m, i b n i. t. d.; 4) ako bi se po dva o nikoli ne pisala, in pa dva n in e tudi ne v tistib besedab, v kterih jib že Nenici opuščajo; 5) ako bi se ie pisal le v nemških besedah, in manj v tujkab, zlasti pa ne v končnicah tujih glagolov na iren; 6) ako bi se v tistih izpeljanih bcsedah, ktcrim manjka pervotne besede ali pri kterib je izpeljava dvoraljiva, namesto o in ii pisalo e in namesto ii pa i; takisto naj bi veljalo za iiu; 7) ako bi se v pravih nemškib besedab pisal vedno ei, a nikoli ai, kteri naj bi >>e iabil lc v tujkab in lastiiih iiuenih; 8) ako bi se tuje pismenke ph in y nikoli, c in x pa vedno manj rabile. L.