Poiemika. Ali ne gre brez zbadania? O glasilu Jugoslovanske socialno-demokraške stranke ne more nihčs trditi, da ni resen list, ki s svojo odločno in zavestno pisavo izborno služi interesom svojih somišljenikov, obenem pa posveča tudi vsem drugim javnim zadevam in vprašartjem primerno pozornost. Mi smo iz »Napreja« že večkrat kaj citirali, hoteč pokazati s tem, da se glasilo našega socialističnega delavstva zanima tudi za šolstvo in za naš stan. Saj je vendar v interesu delavstva, da pozna naše prilike in neprilike. Kakor je šolstvo last vsega naroda, tako je tudi last delavstva, ki je del in člen naroda kot celote. Kdor pozna one kraje po naši domovini, kjer prebiva delavstvo, mora potrditi, da se učiteljstvo s posebno Ijubeznijo oklepa delavskih otrok, ker pozna položaj njihovih staršev in ve, da ravno šola' postavlja tem otrokom prve temelje boljše in lepše bodočnosti. Ako bi kje ne bilo tako, bi bili tni prvi, ki bi vsako drugačno ravnanjc učiteljstva z delavsko šolsko mladino odločno grajali in neizprosno obsodili! Na drugi strani pa moramo poudarjati, da je delavstvo učiteljstvu za njegovo delo hvaležno, kakor tudi učiteljstvo ne odreka delavstvu priznanja, da stoji ono, kolikor ga je zavedno orgatiizovanega, med prvimi zagovorniki naših teženj, o čemer nas prepričuje delavski tisk in o čemer so nas voditelji delavstva že večkrat uverili na naših zborovanjih in shodih. Ta samorodna harmonija, ki vlada med nami, dokazuje, da drug drugega umevarao, da smo čtrug drugeinu potrebni in da je končno v interesu obeh stanov, ako to hannonijo ohranhno in se zbližujemo, namesto da bi se po intrigah in klevetah trgali in si eden drugemu oteževali položaj. Resni in dostojni kritiki ni nihče nasproten, ker ve vsak socialno izoaia_eu elovek, da ni nikogai pod solncem, ki b; bil brez napake, in da je vsako delo, izvršeno v javnosti ali namenjeno javnim interesom, izpostavljeno javni kritiki, ki moia lineti značaj stvarnosti in izboljsevanja, _ko reflektuje na priznanje resnosu m uvaževanja! Ako smo svojedobno v gotovem časopisju brali gola natolcevanja in dostikrat ir.olCe prestrezali z napuhom, sovraštvom in lažjo otrovane puščice, smo vedeli, da morejo tudi taki ptiči peti le s svojim gflom in da iz rokovnjačevc torbe ne visi oljčna vejica. Mislimo pa, da bi »Naprej« takrat, kadar kritikuje naše de- 10 in izreka svoje mnenje o njem, piav lahko izhajal brez zbadljivk, ki jih njegovi dopisniki vtihotapljajo v vrste stvarne vsebine in izkušajo na ta način našemu poštenemu prizadevanju pritisniti pečat manjvrednosti, nezavednosti in koristolovstva! Tudi socialnim demokratom bi ne bilo všeč, ako bi naš list njim nasproti postopal po taki nereelni metodi. Tako beremo v 289. štev. »Napreja« z dne 17. t. m. članek »Uboga kultura in šola«, kjer govori člankar o šolsskem nadzorstvu, o»nekakšni barantiji »poljubljanskih kotih in pisarnah ter o koritih in koritarjih«. Kako neokusno in nestvarno ob~ enem! Za šolsko nadzorstvo v tej prehodni dobi — dokler ne dobimo novega šolskega zakona za vso Jugoslavijo, ki bo tudi to vprašanje rešil v kar najbolj demokraškem in modernem srnislu — velja za nas 4. in 5. točka spomenice, ki sta jo naša Zaveza in Slomškova Zveza soglasno sklenili, podpisali in izročili Narodni \iadi dne 2., oziroma 3. novembra letos. Nominiranje se je doslej sklenilo glasom četrtega odstavka 4. točke imenovane spomenice na zborovanjih v Ljubljani, v Celju in Celovcu, kakor se bo pozneje, ko bodo razmere to dopustile, sklenilo takisto v Trstu, v Sežani, v Gorici in Tolminu. Vsa naša barantija obstoja v tein, da smo se strogo držali sklepov svojih organizacij, kateri sklepi so vendar in edino za nas obvezni, dokler hočeino biti orga. nizo.vani učitelji. Povsod so se odločili za niože, ki so o njih prepričani, da sodijo na taka mesta. Politika ni pri tem prav nič odločevala, in torej tudi ni res, kar trdi »Naprej« v stavku: Kdo bo zasedel to važno mesto, šolnik ali politik, to je seveda egalno in tega sploh ni na dnevnem redu!« Med kandidati naših organizacij je sploh le en sam aktiven politik, ki pa je doslej ta svoj mandat porabljal v prvi vrsti za to, da pribari §oli in nčiteljstvu to. kar oba potrebuje^a.* Ce je to greh in dokaz nekvaiificiranosti — pa naj bo! Da pa mora med organizacijami, ki sta si sta- 11 do sedaj stvarno in nestvarno nasproti. priti ob skupnem delu predvsem do kontproKiisov, temu ne niore nihče oporekati. zakaj brez kompromisov ni zbližanja, brez zbližanja pa ni skupnega dela. Sicer pa — kakor že rečcno — velja to le za prehodno dobo. Ob definkivnosti ureditve nadzorniškega vprašanja bo itak dana učiteljstvu prilika, da se zopet izjavi, kakor se je moglo sedaj, ko nimamo »obenega zakonitega predpisa, izjaviti le potoni svojih organizacij. To je resnica, vse drugo je temu nasprotno! V štev. 295. z dne 24. t. m. beremo v »Naprejevem« članku »Kriza v našem šolstvu« stavek: »Žalibog je pa teh razmer (izrabljanje in zlorabljanje šole in učiteljstva; op. uredn.) deloma krivo tudi naše naivno učiteljstvo samo, ki ga niso izpametovale nobene brce in nasilstva, ampak je drvclo vedno in vedno čez drn in strn za svojimi nehvaležnimi »protektorji«. — Kakor se zdi, bodo frazo, ki smo jo že obilokrat ovrgli, ponavljali do sodnega dne, čeprav se ne strinja z okusorn resnega in pravičnega socialista, da bi venomer inetal našemu učiteljstvu v obraz naivnost, ki naj naš stan v očeh mase poniža na stopnjo bedaste črede oslov, hitečih namenoma in hotoma v lastno pogubo! Prijatelji pri »Napreju«: Est modus in rebus tudi v takih slučajih, kadar namakajo vaši člankarji peresa v boje in napore naše poštgne preteklosti! * Ob njegovi izvolitvi je socialistično dalavstvo, ki ga je tudi volilo, posebno poudarjalo, da mu da svoje glasove zato, ker hoče pomagati učiteljstvu, da pride do svojega zastopnika in zagovornika tam, kjer rau režejo kruh in dele prpvico.-Uredn. Šolska reforma in demokracija. Pod tem naslovom je priobčil »Slovenec« z dne 20. t. m. (št. 293.) članek, kjer piše poleg drugega tudi to-le: Zadnja številka »Učiteljskega Tovariša« z dne 13. decembra zahteva, naj bo ljudskošolsko učiteljstvo državno, prav kakor srednješolsko in visokošolsko. Utemeljuje se zahteva s tem, da mora biti učitelju dana možnost, službovati kjerkoli v Jugoslaviji. Učitelj, ki mu sin študira na visoki šoli v Zagrebu, naj itna možnost, biti nastavljen v Zagrebu; pot naj mu bo prosta v Primorje itd. To so gotovo upravičene želje, deloma jako upravičene. S stališča učiteljstva je gotovo položaj učiteljev tem ugodnejši, čim širše je ozetnlje, ki je prosilcu dostopno. Kako pa je s stališča šole? Ali je pri nas primerna enotna ljudska šola? Ali je treba znati učitelju na ljudski šoli na Gorenjskem isto kakor na primer v Dalmaciji ali Slavoniji? Bodoči ljudskošolski učitelj naj bo ljudski pedagog, naj uči mladino tega, kar bo v življenju rabila. Zato takoj omeiiim, da moramo priti do tega, da bo ljudskošolski učitelj na kmetih izobražen v poljedelstvu, da bo učiteljica na kmetih poznala kmetiško gospodinjstvo in vsa važnejša dela, ki jih bodo morale vršiti njene učenke kot bodoče gospodinje. To se bo seveda dalo izvesti šele, ko se preuredi v tem smislu učiteljska izobrazba na pripravnicah. Učitelj naj bo sam vzgojen nekako za kmeta, če ima namen, vzgajati svoje učence za ljudi, ki ne bodo imeli želje, se pogospoditi, ampak živeti lepše življenje nego starši na rodni zemiji. V tem oziru bo pa gotovo učitelj kme.tiškega Ijudstva rabil drugačno izobrazbo kot učitelj bodočega obrtnega naraščaja ali celo mornarskega naraščaja. Kakšna naj bo ljudska šola, da bo odgovarjala Ijudskim potrebam, torej ne bo mogoče odločati centralno, ampak se mora to delo kar mogoče decentralizirati. Tu bo trcba špecialnih študij in jako gibljivega aparata, da se bo lahko ljudska šola prikrojila po ljudskih potrebah in ne bomo vlekli naprej avstrijskega birokratizma. Ljudksa šola bo moralo biti drugačna med Slovenci s 14,6 odst. analfabetov, kakor med lirvati z 61,7 odst. analfabetov ali med Srbi v Srbiji s 43,4 odst. analiabetov. (Štatistika po navedeni številki »Učit. Tovariša«.) Višja splošna ljudska izobrazba stavi tudi na učitelja višje zahteve. Učitelji v jezikovno mešanih okrajih bodo tudi morali obvladovati oba jezika, ki se stikata v njihovem šolskem okolišu. Kar se tiče poznanja literature in jezika sploh, bo Slovenec tudi malokdaj poznal tako dobro n. pr. hrvatski jezik in slovstvo kakor Hrvat, in še bolj bo to veIjalo obratno. — Ti razlogi bi torej govorili za decentralizacijo. Kako naj pa spraviino s tem v sklad želje učiteljstva po možnosti, da se nastavi po vsem obsegu Jugoslavije? Velik del izobrazbe učiteljeve bo itak skupen za učitelje po mestih in l>o deželi, med Slovenci, Hrvati in Srbi. Učitelj, ki bi torej želel iz važnih razlogov, preseliti se k bratskemu narodu, bi rnoral napraviti dodatno izpit. V prihodnji <iobi bo itak slovenski učiteljski material moral vsaj deloma izpolniti vrzel, ki vlada zlasti med Srbi. Za poznejši čas naj se pa uoloči ne preveč kompliciran modus, ki omogoča učiteljstvu premembo službovanja. Tem »Slovenčevim« izvajanjem nasproti stoji naše stališče, da mora biti vse šolstvo — torej tudi ljudsko šolstvo — z novini državnim šolskim zakonom enotno urejeno in ga mdra voditi centralna učna uprava. Temelje in principe vse osnovne narodne izobrazbe mora obsegati okvirni zakon, ki določaj v vsakem pogledu minimum — v nekaterih vprašanjih tudi maksimum — zahtev, pod katerega, oziroma nad katerega nfc sme niliče in nikjer, ako hočemo državni celoti dati enotno lice tudi z ozirom na šolstvo. Govoriti ne bomo več smeli o slovenskem, o hrvatskem in o srbskem šolstvu, ampak kakor itnamo sedaj samo državo SHS, tako moramo imeti tudi samo enotno državno šolstvo SHS. Prvi pogoj takega šolstva pa je njega centralizacija, ravnotako kakor bo prvi uspeh takega šolstva ndprava one, v odstotkih izkazane razlike med analfabeti dosedanjih Slovencev, Hrvatov in Srbov. Za centralizacijo šolstva pa govori tudi in predvsem stvarni razlog, ker hočemo enotnost in važnost šolstva imeti očuvano pred vsemi in vsakterimi poizkusi, ki bi kdaj ravno potom decentralizacije stremili za tem, da izvajajo nasproti šolstvu svoje nešolske, strankarske ali politiške vplive. Pod nobenim pogojem in za nobeno ceno ne smcmo dopustiti, da bi kdorkoli in kadarkoli še izrabljal šolstvo v kake druge namene in^ smotre, tiego jim mora šolstvo služiti. Četudi bi ne imeli v tem pogledu slabih izkušenj, bi nam to načelo nareko- valo naše pojmovanj* nalog našega šolstva, onih naiog, ki hočejo in morajo služiti eamo konstim in interesom naroda kot celoto in države kot celote! »Kdor ima šoistvo v rokah, tega je bodočnost!« so govonli doslej politiki in strankarji. Danes rn vbodoce pa naj govori tako naša drzava, in z njo moramo govoriti tako vsi, ki smo zavedni državljani: »Država mora imeti šolstvo v rokan, ker hoče ona m ker hocemo mi, da je bodočnost njena!« ielo brez duse je mrtvo — država Ł>rez soistva je tuai mrtva! Naravnost naivno je, kako govori »Slovencev« clankar o uciteljski izobrazbi. Uciteiju na Gorenjskem ni treba znati istega, kakor učiteiju v Dalmaciji ali Slavoniji. Kakor da bi nneli tudi poslej gorenjske ucnelje, dalmatinske in slavonske ucueije. In kolikor razlicnih učiteljev, toliko razlicnih uCiteljišč. Učitelj naj bo izobražen za kineta, za obrtmka, za mešcana, za mornarja itd. . . Torej tudi taKo: koukor stanov, toliko učiteljišč! Jn vsak, ki hoče na učiteljišče, mora že ob vstopu poveaati, kam pojae potem učiteljevat: ali na kmete — aii v mesto, med obrtnike — ali med trgovce. Potem ga posijejo na doticno učiteljišče ali na dotični oddelek učiteljišča, kjer dobi kandidat zahtevano špeciaino izobrazbo. Ne vemo sicer, kako si »Slovenčev« člankar to preastavlja, a eno je skoro gotovo, da bi potemtakem dobili premalo učiteljev, ki bi se že od vsega začetka odločili, da pojdejo službovat na kmete, in preveč onih, ki bi hoteli ostati po mestih — ali pa obratno: enih bi imeli na izobilje, medtem ko bi drugih primanjkovalo. Ze ta edini primer nam dokazuje, v kako zmedo bi zabredli, če bi se zavzemali in ogrevali za decentralizacijo šolstva: vsak kramarček bi ga meril s svojim vatlom ter ga strigel in krnii s svojimi škarjami. Bog nas čuvaj takih šolskih potvor! Ampak učiteljsko strokovno izobrazbo moramo postaviti na široki temelj enotnosti z odprto potjo navzgor do vseučilišča! To je naša načelna zahteva, ki jo bomo v interesu šolstva in stanu izkušali uveljaviti tam, kjer bo čas in prostor za to. Za posamezne panoge narodne kulture v najširšem pomenu te besede se bo posameznik špecializiral potem, ko bo na svojem službenem mestu ali pa že tekom svojih študij, kakor in kamor ga bo nagibala njegova špecialna darovitost in ga gnalo veselje, izvirajoče iz te darovitosti in naklanjajoče ga k tej ali oni stroki narodne kulture. Glede jezikovne usposobljenosti je, stvar taka, da se mora na vsa jugoslovanska učiteljišča uvesti obligatno učenje slovenščine in srbo-hrvaščine. In vsak jezikovno kvalificiran učitelj bo imel odprto pot po vsej Jugoslaviji, ker ga bo ravno enotna strokovna izobrazba usposabljala za vsako službeno mesto, medtem ko ga bi enostransko znanje vezalo le na gotov službeni kraj. Vseh teh važnih vprašanj smo se le deloma samo dotaknili. Rešitve čakajo drugod in ob pravem času. Diletanti, nadahnjeni z neprevetrenim vzduhom starinske domačnosti, jih ne bodo reševali. Sicer nam zdrkne škripajoča samokolnica na stari kolovoz in obtiči že na začetku pota!