807 Konji vihrajo v mesec Dragan Potočnik Pisal sem Helgi, da ne morem priti, češ da sem prezaposlen. Celo s psom ne hodim več na običajne sprehode. Močno sem shujšal. Pravzaprav nisem nič več jaz. Vse bolj sem podoben tistim mučnim zgodbam o pohorskih gozdovih. Morda veš, kaj pomeni spati z vsemi temi zgodbami. S to množico mimoidočih. Prisesajo se ti na kožo in ti počasi sesajo kri. Ne smeš jih pregnati, ker veš, da brez njih ne gre, da pravzaprav sesate drug drugega. 1. Spet prazna stran le lovski rogovi se zajedajo med robove tlakovanih ulic brez sončnega žarka brez dežja Kot da bi bila v svoji jeseni negibna sama z okusom po večerni sopari in potnih telesih 807 Dragan Potočnik II. Videl te bom v sanjah kako neslišno stopaš po ulicah Lenta in iščeš rogovje starega jelena v slanem sijaju ogledala boš vsa v mošt in vino odeta Tvoj modri vran ti bo kazal pot in pustne seme ki jih v mraku dojiš bodo kot ptičji obrazi na zimskem oknu Danes se spominjam videl te bom v sanjah kako me sanjaš tam v črnem vrtu križeve dame To ni kraj za smrt tukaj le zemlja negibno trpi in vsak ima kakšno bolečino tudi konji ki vihrajo skozi mesec III. Tlakovane ulice nedeljskega jutra ko v zadnjih predmestjih razvažajo mleko in ko med ugašajočimi zvezdami odmeva oddaljeno lajanje Z dolgimi žarki kapljajo skozi okno tvoji koraki in tvoja vroča usta Lačen tvoje pomladi se ti prepuščam ker je pač nedelja in ko pijem belo kavo vsem oprostim tudi tebi razcvetela vrtnica ko te gledam 808 809 Konji vihrajo v mesec kako negibno trpiš kljub trnom ki jih imaš kljub koreninam ki rastejo iz skorje kruha šel bom na vrt in ti prinesel belih deklet IV. Spet eden tistih praznih popoldnevov ko obvisiš nekje na robu in ne najdeš poti ne naprej in ne nazaj ko nekje v kosteh čutiš dež in ti je vseeno če jesensko sonce nežno prebada njeno telo in če ti žolti krik trga speče vrbe Le žila na vratu ti za spoznanje hitreje utripa le še več pirov si spil da preslepiš madež vina na njenem telesu ki te duši ki ti ne da spati ki te bo neke noči pogoltnil