Dopisi. Iz Jarenine. (Veselica) bralnega dru štva se je dae 14. sept. prav odlično obnesla. Videli smo tu imenitne goste od sv. Jakoba v Slov. goricab, Št. Ilja, sv. Marjete ob Pesnici, iz Maribora, od sv. Križa na Kozjaku itd., a vrlih Jareninčanov bilo je toliko, da so bile lično okinčane sobe (čast Jareninskim dekletom) vse pretesne. Globoko v srce so nam segle prelepe narodne in umetne slovenske pesmi, katere sta, izvrstno pela možki in mešani pevski zbor. Žal, da je gledališčna igra zaradi nenadno zbolelega igralca morala izostati. Pa to nam je vsaj deloma nadomestilo spretno sviranje na glasoviru in za tukajšnje razmere jako primeren govor o naših sadonosnikih in vinogradih. Sadno drevje potrebuje pridne roke umnega sadjarja in pa gnojilne celine, sicer mora naposled do cela opešati, kakor stari konj. In vinogfadov je med nami mnogo preveč, grobaeev, šume in gnoja za nje pa premalo. Ni čuda, ako so gorice tu pa tam videti rumene, kakor pet let stara mast. Preobširne vinograde krčiti, a ostale dobro grobati nam bo treba. Gotovo so vredne že od nekdaj slavne Slov. gorice, da je prav skrbno obdelujemo. da bo smel sosed sosedu reči besede M. Vilharja: Naj bo lepa le tujina, Lepša, kakor dom tvoj ni! Iz Maribora. (Dvekrat umrl in še živi.) Krog sv. Tomaža pri Ormožu, kjer sem kakor nadučitelj služboval, se je vest raznesla; prvo krat meseca decembra 1889, drugo krat intseca avgusta 1890, da sem umrl. Oglasim se torej, da sem hvala Bogu živ in še precej zdrav v ,,vsehsvetski ulici"1 v Mariboru. Priporočam se v prihodnje, ako bi tretjokrat resnica biia, v blagi spomin. Jože Majcen, nadmitelj v pokoji. Iz Rožnega dola pri Malinedelji. Že dolgo se nisva več videla. 6. g. uradnik, nekaj je krivo to, da nisem imel časa, druga pa tudi, da ni bilo posebnih stvari, ki bi imele vrednost jih postavljati na papir, ter po nepotrebnem trpinčiti g. črkostavca. — Za danes prišlo mi je pa vcndar nekaj, ki je večje vrednosti za moje pero, ter za Vaš cenj list in sicer: pred tremi tedui raznesla se je splošnja govorica, da vidi neka tukajšnja deklica v Rožnem dolu vsak dan po dvakrat in sicer ob 2, ter ob solčnem zatonu prihajati neko božjo prikazen. Ljudje se vsak dan tamo v veči muožini zbirajo; zadnjo nedeljo bilo jib je neki nad tisoč, toraj več, ko ob nedeljah v farni cerkvi. Ker pa jaz o celi stvari še dosedaj nimam nobenega prepričanja, prepustim celo ree previdnosti merodajnih krogov. Tedaj pa basta od tej stvari! Stopimo raje malo pogledat k našemu g. županu, ki je zasel še le letos ovo župansko stolico. Vam, 5. g. urednik, je znano, kaka borba da je bila radi novega župana pri volitvah, vsak je hotel avojega imeti; tega pa vendar še sedanja sistema na dovoljuje, da bi n. pr. pet ali desčt županov ena občina imela. Pa naj bo, pustimo preteklost, ker omeniti mislim 16 to, da je bilo tistokrat malo govora, da se voli pri nas g. Ivan Meznarič županom. Seveda se je marsikdo čudil temu. ko je bil voljen, toda čast volilcem, dobro 80 prevdarili, ker itak bolje bi storiti ne mogli. 0 g. Meznariču, sedanjem županu, prej ni se mnogo govorilo, toda prepriča se lahko vsak sedaj, da je značajen, nepristransk, ter se ne ozira na osebnosti, ampak deluje na podlagi pravice, ter ne pusti svojih županskib dolžnosti ad akta postavljati, kakor se je to večkrat že godilo. Koncem še omenim, ako bode g. župan Meznarič zanaprej ostal v svojem poalu tako vesteii in pravičen, sme biti zagotovljen, da ga bodemo občani spoštovali ter ga radi imeli! M i. Od sv. Križa pri Mariboru. ,,Bauemkalender".) Nihče na svetn se menda ne baha in ne šopiri toliko s svojo omiko in svojim napredkom, kakor nemški liberalci. Pri vsakej priliki hvalisajo svojo vedo. izobraženost, temeljitost, učenost itd. Kako viaoka pa je ta olika, kaže nam najjasneje in najglasneje kole- darček znan pod imenom nNeuer Bauernkalender", ki pride vsako leto na svetlo v Gradoi v tistej Jaiši, kjer izhaja zloglasna ia Slovence vedno sramoteča ,,Tagespošta". Ker s temi ..Bauernkalenderji"' sledajo jesen preplavijo Graški Nemci tudi našo slovensko domovino, in ker se še zmiraj pri nas nahajajo tepci, ki to sušmarijo kupujejo, ogledimo si danes malo ta koledar, niorda odpremo s temi vrsticami našim ljudem oči, da bodo nehali tako slabo robo kupovati in denar v Gradec pošiljati za takšno čečkarijo in abotnost. Ko bi kak ,,botentot" zagledal ta nemški koledar, gotovo bi imel največjo radost. Clovek ne ve, so-li kje te spake človeške podobe, ali pa le pobarvani mački. Tu se vam norčujejo iz krščanske vere in cerkve, ker obrazujejo svetnike in svetnice, kakor same šeme; prav za prav je to gola mazarija rudečih in žoltib. barev: kakšne nosove imajo svetniki, kaksne brade, kakšae pokveke so svetnice in druge skrivnosti svete vere! Vse je spačeno in nagrdeno, kot bi bili sami ,,fašenki". Ta koledar je pravcati ,,Juri s pušo" ali ,,Pavliha" in še več kakor nemški ,,Kikiriki". Mi se čudinio, da nemške gospode ni tega sram; ali kaj pravimo! ,,Non olet", je neki rimski cesar dejal, to je: denar ne smrdi. Mi pomilujemo nemško kmetsko ljudstvo, da si da za drag denar tako grditi svetnike syoje; čaa bi že bil, da bi se Ijudje sami toliko izpametovali in nemški gospodi v Gradci ustavili to delo s tem, da bi je nikdo več ne kupoval. No, če p» Nemec vendar-le hoče imeti svojo hiao okrašeno s tako čudno robo, bodi mu; ali mi prosimo slovenske svoje rojake, za Boga, ne kupujte več te nesnage; saj imate lepi Mohorjev koledar; ako pa neste udje Mohorjeve družbe, omislite si ,,Koledarček", ki izhaja v Ljubljani, in ima poštenejše podobe in zraven še koristno berilo.