ČEVELJ
Hodila sta debelo uro, druge pol in Mici so polzele debele znojne kaplje po licu. Prešla sta gozd in prišla na široko cesto.  Ob robu ceste je ležal velik raztrgan čevelj.
Tine ga je prvi zagledal in ga pokazal Mici.
»Kaj praviš, ali ne bo to imeniten dom za naju?«
»Saj res,« je veselo pritrdila Mica.
Tine je odložil culo in pričel urejevati novi dom. Nad odprtino je spletel slamnato streho, okoli stre-he je napeljal žleb, da se je po njem voda odtekala ob dežju, pod žleb pa je na-stavil velik škaf iz razbitega lončka, ki je ležal v jarku. Spredaj je imel čevelj ve-liko luknjo. Tine je tam na-pravil lepa vrata, ki so se dala odpirati in zapirati.
Nato sta spravila pohištvo v novi dom in ga lepo raz-postavila. Napravila sta si kuhinjo, spalnico, obednico, pa še jima je ostalo prostora za veliko dvorano. V kuhinjo je Tine postavil štedilnik in izpeljal iz njega dimnik skozi streho, da se dim ne bi vlačil po kuhinji, kadar bo Mica zakurila.
Mica ga je gledala in ko je Tine zgotovil svoje delo, je veselo plosknila v roko in rekla:
»Kakšen krasen dom! Kakor naš stari grad!«
»Kaj grad,« je rekel Tine in si zavihal brke. »To je še več kot grad, palača je.«
»Res palača!« je pritrdila Mica. »Tako menda še kralj ne stanuje.«
»Mmm,« je prikinial Tine in si znova zavihal brke.      ;
(Dalje.)""