Naša Anka.
Umrla je Anka...  Kot cvetka zvenela pod koso je smrti, a v raj poletela je dušica n/ena nedotina ...
In fam jo nebeski je oiec sprejel, na rami srebrni ji kritci pripel, med angelce ja je uvrstil...
Ej, Anka, kako }e pre) bilo prijazno pri nas in veselo, a zdaj je tak prazno in pusto in hladno kot v grobnici črni!
Kanarček tvoj vtihnil je — nič več ne poje, odkar ne negufejo ročke ga /vo/c, pozabi! je vse metodije.
A lilije v vrtu in druge cvetice ntoi.no povešajo svoje glavice, odkar jih več ti ne zalivaš!
Gds/a si za vedno — pustila igrače in punčke si svoje, a mamica plače po tebi ob grobu preranem .,.
Kdo s punčkami tvojimi zdaj se igral bo? Kdo v postelji tvoji premehki zdaj spa/ 60? Kdo krajsel zdaj dneve nam bo dolgočasne?
O}, Anka, teko te pogrešatno vsif Z odhodom zedala ti rana nam si, ki ntkdee se več ne zaceli!. -.
Vladislav   .