GLASNIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA
Leto V.	1963	St. 3.
0 učjarski fešti sv. Santantonišiča in še kaj iz Rezije
Vraževerje na Slovenskem
(Konec)
Z ženo, ki je prišla na fe.što čez hribe, sem se isirečaila spet v Reizdji, ko smo obiskali vas Korito, ki leži čez tisoč metrov visoko in ji je za otzadje visoki Kamin, rezijanska »ta bora Caninawa«. Za razliko od Učje leži Korito na ravnici, nekakšni polici s krpicami polja nad strmimi previsi. Gručasta vasica z ozkimi prehodi med hišami ima za središče korito s tekočo vodo, ki mu je morda nekoč dalo ime, saj je bila tod prvotno planina, naseljena samo čez poletje. Od cerkve je krasen razgled po vsej Reziji in če ujameš še sončen elan kot smo ga mi, si za napiorno vožnjo po strmi, ovinkasti cesti več kot odškodovan.
Ko se je naš avto ustavil pri prvi hiši, je od korita sem že pritekla naša znanka Ema. Obiskali smo tudi njeno hišico. Kakor vse rezijanske ima dvoje nadstropij: spodaj je kuhinja, zgoraj spalnica, kamor sc pride po stopnicah na zunanji strani hiše. Pred hišo je majhno dvorišče, ki ga z ene strani oklepa hlev s shrambami, z druge pa zid sosednje domačije. Vse je kljub revščini čedno in snažno, da se takoj počutiš domačega. Medtem ko so šli kolegi še drugam po vasi zaradi popoldanskega snemanja, sem ostala pri Emi, da se domeniva za njen repertoar. Sedla je na stol pred hišo in jaz na pručko njej nasproti. Otroci so bili v šoli, sosedje pa pri delu. Pod kapom, kjer je imela lastovica gnezdo, se je od časa do časa oglasil pritajen šče-bet, izza hlevske strehe je sijalo sonce in s sosednjega dvorišča je bilo slišati šumenje čebel, ki so jih imeli v panjih visoko pod streho. Samo še kak petelinji klic je zmotil tišino, ko sva začeli najin pogovor. Gledala sem vitko ženo z nežnimi, četudi delavnimi rokami in drobnim obrazom, ki mu je dajala okvir pisana ruta. zavezana pod srednjim oglom zadaj na tilniku, in sem se spomnila stiha iz srbske narodne pesmi »... vitka jela, lica rumeno-ga ...«. »Nuna«, sem jo vprašala, »pa ni umite od tičice bäjice?« — »Urnim«, je priznala in mi je zapela dolgo pripovedno pesem o ti-čici, ki je prišla zibat Jezusa, prevrnila zibelico in je potem Marija vsepovsod iskala svoje dete, iskala in jokala ... Saj pesem ni rezijan-
ska posebnost, poznajo jo tudi dru-god po Slovemiji, a nikjer ni tako lepa v svoji melodični preprostosti, tako poetična v motiviki in izražanju. pa hkrati miselno globoka. Najbrž ni bilo krivo samo zatišje tistega dvorišča, intimnost najine samote v dvoje in topla simpatija, ki sem jo od prvega trenutka čutila do te žene, da me je ganilo, ko je pela o srečanju Marije iz mišico:	Lej, je dejala
mišica, ti jočeš za eno dušico, meni pa je en sam kravji stop strl devet dušic hkrati!
Ko sva potem govorili še o uspavankah lin drugih otroških pesmih, sem jo kar tako vprašala, če zna tudi kakšno pravico. Brž je bila pripravljena pripovedovati. Ni je motilo, da sem odrasla in tujka, kakor svojim otrokom mi je govorila in jaz sem jo poslušala z enakim užitkom kot bi bila eden od njih. Tam zunaj je bil svet s svojimi problemi, tu pa je tekla zgodba, preprosta in napeta, o babici, ki je imela hišico in je prišla vanjo grdynica; ni je mogla pregnati. Potem so razne živali na babičino prošnjo poskušale:	»Greš iz
hišice moje babice!« — »Ne!« — »Greš iz hišice moje babice!« — »Ne!« — »Greš iz hišice moje babice!« — »Ne!« Jan je babica šla jan je jokala. Nazadnje je srečala rü-sico (mravljo). Spet se je ponovilo kakor prej, potem je rüsica pik-nala grdynico u ret, trikrat jo je in vsakič se je umaknila dalj, dokler mi zbežala... Srečen konec, kot se za dobro zgodbo spodobi, da si posliusšavee olaljšamo oddahne in se sproščeno nasmeje.
Takrat so pritekli iz bližnje šole otroci kakor jata ščebetajočih vrabcev, izza vogala je prišla soseda z enim naših in v hipu sva se znašli sredi vsakdanje realnosti. Treba je bilo pripraviti zapisnik posnetkov, naravnati mikrofon, še zadnje opozorilo in že je padlo povelje za snemanje. Spet je Ema zapela pesem o tičici-bajici in povedala pravico O' grdynici, tokrat celo bolje, ker ji je poprejšnja ponovitev osvežila spomin, vendar mi je prvotna verzija bolj ugajala. Doživela sem jo bila kot človek, osebno, tu pa je bila predmet, gradivo za arhiv in bodoče znanstvene obravnave. Kajpak drugače ne more biti, saj dandanes si priložnostnega za-
bJovemislkii' etaiograiski muzej je ob 40-ilefinicd isvojeiga obisitoija pripravili občasno razstavo »Vraževerje na Slioivenislkem« od mlajše kamene dobe do amuletov 20. stoletja. Razstavo si je ogledalo okrog 8.000 Obiskovalcev, od katerih je hilo tudi nekaj tujcev (Nemcev, Angležev in Italijanov). Brez dvoma bi bilo število tujcev večje, če bi bila razstava odprta v poletnem čas vi. ko je dotok turistov v naše kraje mnogo večji.
Kustodinji Pavli Štrukljevi, ki je razstavljeno gradivo isikrlbmo zbrala im pripravila, je treba dati posebno priznanje, da je razstava popolnoma uspela. Prazgodovinski del razstave je pripravila Vida Stare, kustodinja Narodnega muzeja.
Razstava »Vraževerje na Slovenskem« ima ir nastavljene predmete iz prazgodovinske dolbe, nato predmete kasnejših obdobij, prav do predmetov današnjih dni.
.Naj omenimo zagovore zoper različne bolezni pri živalih in ljudeh, ki so jih ljudje uporabljali im jih še uporabljajo. Gotovo je, da zagovor v nobenem primeru ne škodi. Isto velja za uroke, ki so najbolj razširjeni na Mediteranu, a jih je tudi pri nas mnogiO'. Ob preparatih lJj.mdlslke medii'ciuie 'se čloiveik izaičudi, ko vidi, da so nekoč ljudje zdravili bolezni^ z živalskimi odpadki; da pa so še danes ljudje, ki si zdravijo npr. bradavice z urinom, je še veliko bolj čudno, pa vendar je tako.
Ob pogledu ma čarovnice, njihove procese in mučenja se človek zgrozi nad človeško neummoisitjio in krvoločnostjo, pri Vodiški Jobainci pa se nasmehne, če pomilslii, koliko romarjev je obiskalo Vodice, da vidijo naravno Kristusovo trpljenje, ki ga je ta »svetnica« prikazovala dvakrat tedensko.
Seveda pa se za zdravljenje upo-(dalje na strani 10)
pisovanja, ki zajame gradivo le takrat, ko je v svoji funkciji, ne moremo več privoščiti. A^se prehitro se spreminja življenje in gine staro izročilo. Zato mi je postala tem bolj dragocena tista tiha urica, ko mi je bilo še enkrat dano biti otrok in zaživeti v svetu pravljic.
Z. K.
rabilja še mnogo drugih pnipomoč-kov mpr. hadna mit, s katero se premeri 'bolnik, ki ima ibiolečime v križu; zraven je treba še izgovarjati »samo prišlo, samo prošl.o«. Nit se naito -zvije v kroglico d;n sežge, meri pa se bolnika zjutraj im zvečer. Bolnik naj bi na ta način ozdravel. Tudi prenašanje bolezni ma drug predmet, navadno na drevo, je razširjeno na -slovenskem ozemlju. Če je zdravljenje s transplatacijo uspešno, se drevo posuši in bolnik ozdravi, v nasprotnem primeim pa se namesto drevesa posuši bolnik. Znamo je, da česen pomaga proti glistam, toda m-avezaifci je treba 13 strokov česna ma nitko, ker bi bilo
12	strokov brez učinka. V tem primero je število srečno. -Sicer pa je številka 13 nesrečna, poisebno še, če je ta dan petek. Zdi se, da moč nesrečne trimajstice vpliva celo ma trimestna števila, saj hotel »Slom« v Ljubljani preskoči številko sobe od 212 takoj ma 214. To pa še .ni niti talko hudo, če pomislimo, da je v današnjih mestih ma zahodu precej stavb, ki »nimajo« tinimajisitega nadstropja, ker se trinajsto nadstropje v tem primem označi kot štirinajsto.
S tem pa smo se dotaknili že vraževerstva 20. stoletja. Srečati dimnikarja pomeni srečo, za še večjo srečo se je treba ob srečanju prijeti za gumb, nerodno je le, če imamo obleko na izadrgo; kaj tedaj? Če pa čma mačka prečka cesto, je to isdabo znamenje, čeprav sita oba, dimnikar in mačka orna, pomeni prvi srečo, drugi nesrečo, morda zato, ker je ženskega «pöla. Škoti pa verujejo, da črna mačka prinaša is-rečo in da je tudi številka
13	srečna, verjetno zato, ker so jim visoka števila -zelo nepriljubljena. Prerokovanje iz kave pa je tako razširjeno, da je ponekod že prava obrt. Iz Vsega tega je razvidno, da vraževerje kljub hitrim korakom civilizacije in tehnike ni izumrlo.
Za to razstavo je Slovenski etnografski muzej zbral mnogo gradiva, toda iz njo ni zaključil proučevanja vraževerja, ki ga je še mnogo na našem ozemlju, v tej ali oni obliki. Vsak nov predmet ali podatek, povezan z vraževerjem, bi dopolnil že zbrano gradivo in bi pripomogel še k tesnejši raziskavi vraževerja na Sloveniškem. Zato Slov-eniski etnografski muzej prosi -vse, da pomagajo pri zbiranju tega gradiva.
M. L.
Kongres jugoslovanskih folkloristov. Izvedeli smo, da letošnji kongres ne bo na otoku Krku, kot je bilo prvotno sklenjeno, marveč v Novam Vinodalslkem in sicer od 18. do 22. sept. t964. V skladu is tem je bila tema o folklori območja, kjer zaseda kongres, razširjena in bo zajela še del Ilrvatskega Primorja. Zato pa je morala odpasti tema »Otrok v ljudskem ustvarjanju«.
Društvene novice
Predavanja. Letošnjo sezono smo začeli oktobra s pre-davajnjem gosta iz Skopja, univ. prof. Br. Ru-siča, ki je govoril najprej v okviru našega društva o Škotski ljudski glasbi (i-lusitrirauio z zelo zanimivimi magnet-ofomskimi posnetki), nato pa še v okviru podružnice ED J o Mlinih na veter.
Naslednje predavanje je imel 22. nov. 19.63 -dr. Niko Kuret o Novih pogledih na ziljsko štehvanje. Predavanje is,o ponazarjale slike in diapozitivi. Poislnšavci so z vidnim zadovoljstvom sprejeli novico, da je avtor napisal o isti temi knjigo, ki je medtem že išia in poročamo o njej na drugem mestu.
Tretje predavanje je bilo 18. dec.
1963.	O etnografskem raziskovanju Pohorja, ki ga je poleti izvedla ekipa Slovenskega eitnografiskega miu-;zeja, je poroča)! muzejski ravnatelj Boris Kuhar. Poročilo je bilo -sicer isamio pregledno, vendar dovolj izčrpno, da iso^ poslušalci dobili vpogled v ljudsko kulturo tega področja •
Četrti letošnji sestanek, 24. jan.
1964,	je bil posvečen ljudski pesmi. Pod naslovom »Starejše od epoisa in balade?« je dr. Valenis Vodušek prepričljivo razpravljal o pomav-Ijallni strukturi nekaterih naših pesmi in s primerjalnim gradivom podprl svoje dokazovanje o visoki starosti takih primerov, ki ji-h imamo Slov-en-ci zelo veliko med mrliškimi, obrednimi, pa celo ljubezenskimi in najisitairejšimii pripovednimi pesmimi. Po predavanju se je razvida diskusija, v kateri so nekateri udeleženci opozorili na arhi-tektioiniskii .princip ponavljanja tudi na drugih 'umetnostnih področjih.
Podružnica EDJ v Sloveniji je priredila naslednje predavanje 14. jam. 19-64. O -etnografskih vtisih s Poljske sta poročali Anka Novakova in Marija Makarovič, ki ista bili tam na študijskem potovanju pa ob tej priliki preživeli kratek čas na terenu. Posneli ista nekaj lepih barvnih diapozitivov in -zbrali primerke poljske likovne umetnosti, ki so si jih poslušavci s posebnim z an ima n jem ogledali.
Osebne novice. Bravce Glasnika bo zanimalo in razveselilo-, kar so morda nekateri že izvedeli iiz dnevnega časopisja, da je dr. Milko Ma-tičetov prejel iza svoje delo »Sežgani in prerojeni človek« v Palermu eno izmed nagrad v okviru »3° premic internazionala folkloristioo Giuseppe Pitre«. Čestitamo!
»Od žličnega gradu...«
se -mi je v mislih utrnilo iz -slavne ribniške himne, ko sem si ogledovala najmlajši slovenski muzej, ker je pač zares v gradu in ima v svoji zbirki žlice vseh oblik in ve-
likosti. Narodopisni muzej v Ribnici je najbrž ne samo naš najmlajši, ampak tudi najmanjši muzej. Obsega komaj tri sobice, vendar je obiskovavec nadvse prijetno presenečen nad bogatim gradivom in prikupno ureditvijo. Tu se je spet enkrat izkazalo, da -najvažnejše niso vedno veliki prostori in izdatni krediti, ampak da je veliko več vredna ljubezen do predmeta, iznajdljivost in prizadevnost muzejskega delavca; kajti ribniški muzej je zrastel iz zelo skromnih sredstev in je v celoti delo enega samega človeka, njegovega upravnika Janka Trošta.
Od nekdaj mogočnega ribniškega gradu so po končani vojni ostali samo trije stolpi z arkadami in pokritimi hodniki nad njimi. V stolpih, kjer je bilo včasih stanovanje grajskega uslužbenca, so zdaj muzejski razstavni prostori in depoji. Nad vhodom visi starinska železna tehtnica, kakor bi hotela opomniti obiskovavca: »Premisli in pretehtaj, preden kaj starega zavržeš, morda ima več cene kot se zdi trgovski preračunljivosti!« V muzeja ni ne dolgočasnih polic ne strogih vitrin, saj zanje ni prostora, zato pa predmeti bolj neposredno učinkujejo. Ko vstopiš, se ti oko ustavi ob prijaznem kotičku ob oknu, z razgledom na orumenelo listje grajskega drevja in Plečnikove konice na obnovljenih cerkvenih zvonikih. Zdi se, kot da je nekdo pravkar vstal s stola in na trikotno polico odložil orodje, s katerim je rezljal zobotrebce, to vsakdanjo drobno potrebščino. Ob sosedni steni so razloženi izdelki strugarjev, razna kuhinjska posoda in vsakovrstno rezljano orodje od navadne žlice do okusno okrašenih vilic za solato. Komaj občudujoče pogledaš ornamente na ploščati čutari, že opaziš še lepše rezbarije na nečkah in nazadnje obstaneš pri »povodni deklici« ali kar že predstavlja ženska figurica vrh loka, ki je bil nekoč sestavni del Grebenčevih sani v Lazih. Da bi sivkasta barva lesenine ne učinkovala preveč enolično, so po stenah razobešene barvaste slike Ribnice, okoliških krajev in gradov iz raznih razdobij, kopije po Valvasorju, Rudežu in drugih, pa izvirniki J. Trošta. Vmes so pregledne karte področij, ki so jih s svojo rebo obhodili ribniški rešetarji. Najmočneje učinkuje na obiskovavca veliki zemljevid ribniško-ve-likolaškega ozemlja. Vanj so vrisane ne le vasi in zaselki, kjer je doma suha roba, ampak je ob imenu kraja pritrjen tudi miniaturni izdelek, ki je zanj značilen. Rešetarstvo je prikazano le v glavnih potezah, ker je pač stisnjeno v eni sami sobi. Ob raznih pripravah za klanje viter in krivljenje -obodov, ob statvah za dna in že gotovih izdelkih vseh veli-kositi zaslutiš, tda naše rešetarstvo ni kakšna zaostala, primitivna domača obrt, ampak rezultat in hkrati
ogledalo ljudske iznajdljivosti, združene z naravnim umetniškim čutom. Oboje se razodeva še bolj v tretjem muzejskem prostim, kjer so razstavljeni lončarski izdelki od lesenih in mavčnih modelov za peč-nice do vsakovrstnih piskrov, pi-skrčkov, skled, latvic, pokrivač, pekačev, lončkov za rože, uporabnih in okrasnih predmetov iz novejše dobe ter končno otroške igrače s konjički, ki piskajo. Ob peči sredi sobe je klopca, ob njej pa lončarski kolovrat z vzorci gline in na nasprotni steni slike o lončarskem delu, skice ožag in karte lončarskih zdomarskih poti.
Ko se znajdeš spet pri izhodu, ,se ti zdi, da si doživel plastično ilustracijo ribniških pesmi o rešetar-jih, lončarjih in lončenem basu ter si samo zaželiš, da bi domačini in obiskovavci znali prav ceniti, kaj pomemi za zgodovino naše ljudske kulture in domače obrti ribniški Narodopisni muzej.
Dr. Zmaga Kumer
»Vislorija« o gospodarju, ki je hlapca-vraga ugnal
Na neki kmetiji ®o bili opoldne pni južimi (kosilu), ko je vstopil tuj možak. Gospodar ga je povabil, naj prisede k mlilzi. »Saj nisem iravmo potreben,« je rekel tujec, »moj pokojni oče so pa .rekli: klofute se brani, če ti pa kdo jesti pomudi, pa jej. Zato is.e me bom hramih« Po kosilu se je tujec lepo zahvalil, obe-mem pa povedal, da je hreiz službe. »Ce imate kako delo zame,« je rekel, »bi oisitall pri vas.«
Gospodar je videl, da je možak še krepak človek, zato mu je rekel: »Dela imam dovolj. Če se na .kmečko delo razumeš, lahko ostaneš. Kakšno boš pa plačo zahteval?«
»Ne bom preveč lakomen«, je rekel tujec. »Dali mi iboslte hiramo, dbleko in tobak. In iker sem takole nekoliko na smešno udar jen, vas bom kidaj pa kdaj kakšno uganko vprašal, vi pa mene, da bo bolj veselo, če vam v celem letin ne ihom vedel pravega odgovora vsaj na eno uganko, mil me boste dolžni več, če vam bom pa na vise uganke prav odgovoril, mi boste dali malenkost, ki še sami me veste, da jo imate. Mislim, da vaim to me bo preveč.«
Gospodar je pomislili »Tudi jatz jih nekaj vem. Ni šment, da bi ti v teku leta ne postavil take, da ne hoš vedel odgovora nanjo.« Udaril je v nastavljeno desnico in tujec je postal hlapec.
»Kako pa ti je ime?« ga je vpira-■sal gospodar.
»Kar Burkel mi recite,« je rekel hlapec, »bo kar dobro.«
Burkel je biiJ tak hlapec, da je bil gospodar zadovoljen z njim. Delo freu je šlo od rok talko, da je bilo veselje. Vsako delo je znal, vse je
o pravem času 'storil, za vse je že vnaprej vedel, kaj je treba in kako je treba.. Gospodarstvo je uspevalo in dobra volja se je z Burklem naselila v hišo. Ugank je vedel za-čuda veliko im gospodar je kmalu obupal nad tem, da bi mu postavil talko, da bi Burkel ne vedel odgovora.
Med letom iso prigospodarili malega kiričačka. Vsi so ga bili veseli, vsi so ga radi imeli, najbolj pa Burkel. Ta ga je z očmi katr požiral. Ko je igoispodair to opazil, se je domislil: Kaj pa če je Burkel od ta spodnjih? Zaskrbelo ga je, izdal se pa ni.
Leto, odkar je Burkel nastopil službo, je potekalo pri najboljši volji vseh, le gospodar je tuhtal. Zadnji dan pred potekom leta je po južimi gospodar rekel hlapcu, maj malo počaka v sobi. Sam je
Na sporočilo uprave Glasnika, da lista ne more več brezplačno razpošiljati, so mnogi bravci velikodušno segli v žep in pam nakazali oeč kot eno letno naročnino. Vsem tem se za pozornost in razumevanje iskreno zahvaljujemo ter jih prosimo, naj ne zamerijo, ko bodo našli priloženo položnico. Ni namenjena njim! Pač pa prosimo vse druge, da jo uporabijo in nakažejo naročnino za tekoči letnik (100 din), na tek. račun št. 600-14-608-162, Slovensko etnografsko društvo. Vsem, ki bodo naši prošnji ustregli že vnaprej: Hvala!
stopil v lopo (vežo), kjer s® na .Sterni visela sita za mdko presejati. Vzel je najbolj gosto sito, stopil z njim v sobo, spustil hlače dol, nastavil sito za seboj im krepko oddahnil. Pomolil je sito Burklu in rekel: »Zdaj pa povej, skozi katero luknjo je šel?«
Burkel je vzel sito v roko, ga ogledoval od vseh »trami, pa ne z očmi me z nosom ni mogel ugotoviti prave. Postajal je zmerom bolj nemil ren im rdeč v obraz. Gospodar, ki je hlače potegnil na svoje mesto, je Burkla nekaj časa opazoval, naenkrat pa se je široko nasmejal: »Talk, tak sirotej si ti, da še tega me veš. Ti bom pa jaiz pokazal.« Zamahnil je z .roko nazaj in pokazal na mesto, kjer hrbet dobro ime zgubi in rekel: »Skozi tolle, vidiš, skozi, tole je šal, ti pa iščeš na situ, kjer .so luknjice, mi pa nobene luknje«.
Burkel je prebledel, iz oči se mu je zabliskalo, zaloputnil je vrata za seboj in odšel tako hitro, da mu gospodar ni utegnil ireči: Pa srečno!
Talko je peklenšček celo leto pridno delal za eno samo blamažo.
Približno takole je to »viistordjo« .povedal pred kakimi desetimi leti Tone Bric, ki se je kmalu nato smrtno ponesrečil.
Joža Vršuik
0 krajevnih imenih v Kostelu
Raba predlogov pri krajevnih imenih je pri nas popolnoma neobdelano področje. Ko se bo pripravljal leksikon (slovar) slovenskih krajevnih imen, bo treba označiti predvsem, s katerimi, predlogi imena posameznih krajev vežejo domačini; to naj bi postalo merodajno za Vse. Zdi se mi, da to ni pomembno samo za pravilno rabo predlogov, ampak nam dostikrat odkriva značilnosti nekaterih krajev in nastanek krajevnih innen.
O Kostelu ob Kolpi se razmeroma malo piše, toda kadar kdo poroča 'O posameznih kostelskih vaseh, navadno rabi napačne predloge. Tako smo brali: iz Fare, v Faro, nam. od Fare, k Fari (Delo 1.'jun. 19631); v Fari. v Banji loki, v Kuž-Ijiu, nam. pri Fari, v Banji loki, v Kužellju (Delo 2.7. febr. 1963). Tudi drugje iso ibdii zciipiiis01111 nšipuoni pred-logi: v Pirčah, v Golnar jih, nam. pri Piirčih, piri Golnarjih (Glasnik SED IV, št. 4, SE XV, 169); pravilno pa v Glasniku SED III, št. 1: pni Jakšičiih. Kdor ne pozna posebnosti kostelskega narečja in značilne rabe predlogov pri nekaterih krajevnih imenih v Kostelu, mu ni mogoče zameriti, oe zapiše napačen predlog. V oporo tistim, ki bodo še obiskali Kostel in pisali o kostelskih vaseh, pa tudi kot gradivo jezikoslovcem, naj navedem, katere predloge rabijo Kolsteloi pri svojih krajevnih imenih.
1. Največja posebnost na vprašanje »kje?« je raba predloga »pri«, ki ga vežejo domačini z naselji: pri Delaču, ipni Čolnarjih, pni Go-tenčih, pri Grbcu, pri Maverou, pri Krkovih, pri Jakišičih, pri Lukevcu, pri Pircih. Na vprašanje »od kod?« pa: od Delača, od Golnarjev, od Gotenoih, od Grbca, od Maverca, od Krkovih, od Jakšičev, od Lukevca, od Pirc. Ln na vprašanje »kam?«: k Delaču, k Čolnarjem, h Goten-čim, h Grbcu, k Mavercu, h Kukovim, k Jakšičeim, k Lukevcu, k Pir-čim. (Za valsi Golnarji in Jakšdči domačini navadno rabijo ednino, torej: pri Golnar ju, pri Jakšiču ali pri Jašiču itd.) Da nam bodo ti predlogi razumljivi, moramo vedeti, da so našteta krajevna imena nastala iz osebnih priimkov, saj so v Kostelu še idanes živi prtidimkii: Delač, Golnar, Gotenc, Jak.šič, Krkovič. Tudi za valsi na hrvaški stranll Kolpe rabijo Kastelci predloge »pri«, »Ik« in »od«, kjer je očitno, da so krajevna limona nastala iz osebnih, npr. pri Goliku, pri Biničkem (ali pri Biniičkih). pni Belem. Se danes ,so v .rabi tudi hrvaški priimki: Go-Iiik, Biniičkii. -— Razen v navedenih primerih se rabijo isti predlogi v zvezi z vasmi: pri Fari, pri Potoku, pri Maljenci, piri Bilpi, pri Krakarjih, pri Kupi (vas Kupa na Hrvaškem). Ali je to nastalo po analogiji ali kako drugače, naj razložijo jezjikoslavci.	Jože Gregorič
(Konec prihodnjič)
Ob smrti Jožeta Karlovška
Dne 22. oktobra 1963 je umrl na svojem domu v Domžalah Jože Karlov šdk.
Morda ni bilo med nami človeka, ki ibi se tako nesebično in izanese-nio predal romantičnim sanjata o naši ljudski umetnioisti kakor ita zaslužni zbiravec njenih prič. V čudežni svet folklore se je potopil že kot otrok v očetovi hiši v dolenjski Šmarjeti, kjer se je 12. febr. 1900 rodil. Piri poljskem delu in med igoisiti v očetovi gostilni je že kot otrok prisluhnili ljudskim bajkam in povestim, imel pa je tudi odprte oči iza likovne vrednote ljudskega okolja. Na gimnaziji v Novem imeistu ise je pod vodstvom prof. Josipa Germa vnel za risanje. To veselje pa mu se je še okrepilo, ko je kot študent gradbenega oddelka Tehniške srednje šole v Ljubljani, kjer je študiral med leti 1918—1923, obiskoval risarski tečaj društva »Prolbuda«, na katerem so poučevali med drugimi tudi Šantel, Sever im Gaspari. Prav zadnji je prebudil v mladem študentu tudi interes za ljudsko ornaimentiko — torej za tisto umetnostno zvrst, ki bo> poslej poleg gradbene stroke pomenila osrednje gibalo Karlovško-vega dela prav do zadnjih dni.
Po končani šoli je deloval Kar-lovšek kot gradbeni tehnik in projektant pri različnih podjetjih, pomagal je priklicati v življenje ke-ramilčno tovarno »Dekor« v Ljubljani in postal po vojski profesor na isti šoli, ki ga je samega vzgojila. Številne članke in skripta je posvetil gradbeniški problematiki, toda tule se dotaknimo le tistega mjegovega dela, ki je bilo' srčno povezano iz našim ljudskim izročilom. Pred več kot tridesetimi leti je bil Jože Karlovšek eden prvih, ki iga je nadrobneje zamikala slovenska kmečka hiša, čeprav mu je prvo’ srečanje z njo narekovala spočetka iše tehniška stran konstrukcij in notranje opreme. Z veliko gorečnostjo in nemajhinitai žrtvami je med poklicnim terenskim delom nabral tudi množico skic in fotografij ljudskega stavbarstva in umetnosti, z živo odprti-mi očmi je sprejemal plemenite oblike tudi najmanjših detajlov — kovanih mrež, balkonov, okovja, dimnikov, vezenin, rezbarij itd. Iz tega truda mu je pognallo mnogo razprav, raztresenih po različnih .revijah in glasilih, pa tudi več samostojnih knjig .o .slovenskih domovih in umetni obrti, prav posebej pa še o slovenskem ornamentu, čigar raziskovanje je našlo dopolnilo v pomembni sintezi »Sestavine in uporaba ornamenta«. Lahko rečem, da je ,postal Karlovšek res odličen strokovnjak iza ornaimentiko, saj
mu je ta posebni in tolikokrat izainemar jeni umetnostno krasilni svet razkril ne samo formalne in ■stilno razvojne, do arheoloških davnin segajoče postave, ampak tudi vsebinsko bogastvo in muzikalne skrivnosti. Karlovšek je slovenski oirnamemt sistematično analiziral, ga pomeril ob tujem, ga osvetlil po zgodovinsko’ razvojni strani kot po geografskem položaju ter mu talko poskusil .določiti pravo mesto. Še več — tudi sam ga je poustvarjal in na novo oblikovali.
Ne samio pisateljisko, tudi risarsko. in slikarsko ustvarjanje je Karlovška pritegnilo. Treba je bilo šolskih predlog iza oirnamentno risanje, ilustracij k njegovim člankom, treba je bilo slikarsko okrasiti pohištvo. Pustimo vprašanje, če je dandanes oimamentallni okras še aktualen — res pa je, da tudi tej strani Karlovškega prizadevanja ine moremo odreči iskrenosti in kvalitete. V Karlovškovih podobah je na poseben način .zaživela ljudska tradicija. Najprej si je izoblikoval »gramatiko« ornamenta; začeli je piliti njegov ilikovni izraz i.n ga urejati po pravilih nekakega »pravo-risa«. Iiz organsko pogojenega ornamenta z vsemi njegovimi .miki in nepravilnostmi se je Karlovšku porodil ornament čiste oblike in s svojo kompozicijo prežel veš njegov predstavni sivet, tudi figuralni svet. Zamikali so ga namreč tudi motivi iz ljudskega bajeslovja, tako da je žete! ilustrirati in ustvariti pravcati slovenski Olimp. Poglabljal ise je v stare kozsmogomske bajke, iskal mitične junake in celo nove koval in pri tem spekulativno posegal v mitdlogi jio vzhodnih kultur. Še posebno .slikarsko tehniko si je lustvarill: slikanje na les iz lazur-mimi lužnimi barvami, za katero je prejel .novatorsiko diplomo. V slikarske kompozicije, v katerih .se je spočetka naslanjal idell.no tudi na tuje predloge, je vnašal vedno živahnejši kolori.t, združen z imočnim slikovitim poudarkom. Tudi cvetlični ornament se mu je komono živahno razgibal in se preselil v žive in zelo kultivirane barvne nianse. Morda mu je pri tem segla domišljija včasih /vsebinsko predaleč, toda nekatere iKarloivškovih sitarejših »mitoloških podob« lahko prišteje-imo kar med naše klasične, ba jeslov-tne ilustracije.
Jože Karlovšek je bil na etnografskem polju amater — toda v tisti majipoziltivnejiši obliki, ki ohranja .srčni poudarek prvega zloga besede. Kritični čut mu je pregiašalo navdušenje, miselno ostrino pa umetniško kreativno isodelovanje.
Poleg raziskovalnega cilja mu je bil vedno pred očmi tudi praktični
Med novimi knjigami
Niko Kuret, Ziljsko' štehuanje in njegov evropski okvir je že 5. publikacija Inštituta za slov. narodopisje pri iSiAZLI. Izšla je nedavno z letnico 1963. Delo ima razen predgovora, dodatkov gradiva ter seznama vüiroy, opomb in francoiskega povzetka četvero poglavij. V prvem ugotovi avtor, da je ziljsko šitehva-nje v bistvu razbijanje soda, t. j. igra. pri katetri je tröba zadeti tarčo. To je bila prvotno ispretnoistna vaja sitaroveišfcega vojščaka, ki so ji Rimljani rekli .»quiintana«. Drugo tpoglavje obravnava viteške igre, ki so ise razvile iz kvintame, nato pa zvemo v tretjem poglavju o njih odmevih v ljudskem življenju evropskih narodov. Avtor se pomudi tudi pri znameniti šinjski alki. Od irazmiih iger z izbijanjem isoida kot tarče je samo še korak do ziljskega štehvanja, o katerem govori izčrpno in obsežno četrto poglavje. Bo ugotovitvah o razširjenosti štehivanja nam avtor prikaže (ob mnogih izvir,niih fotografijah) današnji potek igre, poda stara poročila o njej, se pomudi pri imenu igre in tarče, nato razpravlja še o njeni starejši oMikii, o išlovesu, izvoru in zvezi igre z ziljsko srenjo. Ne isaano zaradi bogatega gradiva in ilustracij, .ampak tudi zaradi načina podajanja bo knjigo z zanimanjem in užitkom bral ne le poklicni etnograf, ampak vsak Slovenec, ki mu je piri srcu naša ljudska kultura, posebno veseli pa so je kajpak Koroški Slovenci.
Četrto posvetovanje vzhodnoalpskih etnografov
bo v dneh od 3.1. marca do 4. aprila 1964 v Gradežu (Italija). Prijavljenih je več .referatov, ki bodo obravnavali Obredno maskiranje' na vzhoidhoiailpskili tleh. Na posvetova-mju bodo sodelovali tudi slovenski etnografi.
namen: npr. kako rešiti vrednote ljudske umetnosti tudi v naš ča* ■in jih porabiti v mo,vem okolju — na stavbi, hišni opremi itd. Prav tu ipa je pretila nevarnost romantičnih aplikacij in zamenjave kraisiilnega in funkcionalnega elementa, ki se ji ras ni znali vedno izogniti.
In vendar .pauieni Karlovškovo .literarno delo pomemben kamen v ■stavbi naše ljudske umetnosti. Naj jih že pravično upošteva Uli graja — mimo Karlovškovih del o 'slovanski hiši, ornamentu in umetni obrti ne bo mogel nihče, kdor .se bo loteval problematike ljudske umetnosti, zlasti pa me tisti, ki bo, kakor Karlovšek, otroško preprosto in iskreno izaverovan v našo ljudsko dediščino.	ag.
»Glasnik« izdaja Slovensko etnografsko društvo — Urejuje uredniški odbor — Predstavnik izdajatelja in uredništva dr. Valens Vodušek — Uprava in uredništvo: Ljubljana, Wolfova 8/II (Glasbcno-narodopisni inštitut) — Cena izvodu 30 din, letna naročnina 100 din —
Natisnila tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani