BUENOS AIRES Zgodaj, 10. julij'a, se zbudimo, ko plovemo po več kilometrov širokem ustj'u reke La Plate proti Buenos Airesu. Ozračje je občutno hladneje, noči daljše — ko pri nas v novembru. Dva dneva vožnje od Santosa sem smo Mmeli slabo vreme in morje, slabše kot na poti iz Ria v Santos. Sicer pa je ta del pomorščakom znan po tem. Noči smo slabo prespali posebno pred zadnjo, ko smo imeli močan veter v pramec. K večjemu »užitku« je pripomogla tudi skoraj prazna ladja, kajti oddala ~je že domala ves tovor in le v Santosu so dodatno naložili 300 ton banan za Argentino. Tudi to ni zaleglo, da so vse tanke napolnili z vodo in jo tako dodatno obremenili. Kadar je šla ladja čez val, je kar škrtalo. Vkljub temu pa se nismo več tako slabo počutili. Skoraj smo se privadili tem morskim nevšečnostim in tako smo zadnja dva dneva že pripravljali prtljago za izkrcanje. Sedaj se bližamo koncu naše morske poti! V tem času smo za pet ur prestavili naše ure * nazaj. Kmalu se pokažejo od jutranjega sonca obžarjeni nebotičniki največjega južnoameriškega mesta. Plovemo zelo počasi, ker je morje plitvo in plovna pot je točno začrtana s boami. Pred pristaniščem nas pričakata dva vlačilca, ki ladjo obrizgavata z vodo iz vseh razpoložljivih brizgalk kot da bi ladja gorela. Sprašujemo se, kaj naj to pomeni? Razkuženje ali pa gasilske vaje? Pa zvemo, da je to običajen pozdrav. Res, prav svojstven! Nato nas vzlečejo v staro pristanišče skozi prehod komaj nekaj metrov širši kot je ladja. Po pristanku se na ladjo vsuje truma carinikov, predstavnikov policijskih oblasti in številni jugoslovanski izseljenci, ki so pričakoli prihod »Ljubljane. Slednji vedno v velikem številu pričakujejo prihode naših ladij želeč slišati novice iz stare domovine, kar je edinstven primer. Še nedavno je sprejelo in obiskalo vsako našo ladjo tudi po več sto izseljencev, ki so prišli tudi iz notranjosti dežele. V zadnjem času pa so oblasti uvedle strožje ukrepe, vendar se njih število ni bistveno zmanjšalo. Razgovarjamo se s tistimi, ki so nas dočakali. Želijo zvedeti vse mogoče — kako je doma, kako živimo, poznamo tega ali onega? Vprašanj ni ne konca ne kraja. Pripovedujejo nam svoje življenjske zgodbe in o svojem sedanjem življenju. Večina ni zadovoljna z njim in s trenutnimi razmerami v novi domovini. Argentina je izredno bogata dežela. Vsega ima na pretek, izkoriščanje pa je slabo. Delovna storilnost je majhna in Jugoslovane smatrajo za dobre delavce. Prebivalci so večinoma belci. Prvotne prebivalce so osvajalci dežele skoraj popolnoma iztrebili in le na severu dežele živi še nekaj preko 100.000 Indijancev. Vse bogastvo je v privatnih rokah posameznikov in raznih družb. Veliko je revežev, ki živijo v najprimi-tivnejših pogojih zlasti na periferiji mesta in na deželi. Skoraj polovica prebivalstva Argentine živi namreč v Buenos Airesu, ki ima preko 5 milijonov prebivalcev. Mnogo izseljencev si želi povratka v domovino, kajti le redki izmed njih so uspeli v novi domovini. Nekatere zadržujejo ti ali oni vzroki in v njih pripovedovanju razberemo silno domotožje. Drugi spet z zadovoljstvom pripovedujejo, da so se že odločili, da prej ali slej obiščejo ali* se vrnejo v staro domovino. Ker nimamo še argentinskega potnega dovoljenja, nam ni dovoljen izhod iz pristanišča. Ostati moramo na ladji. Popoldne nam odpelje- o prtljago j — tudi osebno — na carino in le ^ekaj najnujnejših potrebščin nam uspe zadr- ati. Zagotovijo nam, da bomo pri odhodu iz buenos Airesa lahko dobili osebne stvari nazaj. Vsi nas plašijo s pogostimi krajami, ter počasnem urejanjem carinskih in policijskih oblasti. Bojimo se, da do torka zvečer, ko je predviden naš odhod, ne bo vse urejeno. Iz Buenos Airesa vozi namreč le dvakrat detensko vlak v La Paz, Popeljejo nas skozi mesto ter na kosilo in večerjo. — Vmes se poslovimo z vso posadko »Ljubljane«. Vsem je težko pri srcu! Nešteto lepih trenutkov smo preživeli skupaj in dodobra smo se spoznali že med seboj. Bolivijo. Vse to nas spravlja v slabo voljo. K sreči bomo do tedaj še gostje ladje, ki nato odpluje po reki navzgor v 200 milj oddaljeno mesto Rosario, kjer bo natovorila 4000 ton žita K sreči smo obdržali igralne karte. Tako nam vsaj ne bo dolgčas! Naš *hišni zapor« je pravzaprav celo zanimiv. Ves čas se zanašamo na svojo srečo, da bo vse pravočasno urejeno in da bomo dobili vse naše stvari v redu nazaj. Naslednji dan po pristanku nas obiščejo predstavniki našega veleposlaništva in nam obljubijo vso pomoč, kar utrdi naše upanje. Isto nam zagotovi tudi ladijski zastopnik, ki ima pač največ dela in opravka z nami. S svojim obiskom nas počasti tudi naš veleposlanik tov. Boje s svojo družino. Dalj časa se prijetno razgovarjamo z njim. Podrobno se zanima za našo pot in naše cilje. Stalno po nas obiskujejo številni izseljenci Slovenci in v razgovoru z njimi prebijemo največ našega časa. Zlasti v nedeljo, 12. julija, jih je vse polno. Pravo romanje! Toda kar naenkrat jih ne puste na ladjo. Stojijo na pomolu in si e radovednostjo ogledujejo »Ljubljano«. Ko jih tako opazujemo, ugotovimo, da nikakor ne morejo zatajiti svojega narodnostnega porekla, čeprav so nekateri že 30 in več let od doma. Klobuki, obleka, obrazi — sami »Kranjski Janezi«! Šele po daljšem času in posredovanju omilijo prepoved. Razgovarjamo se s številnimi izmed njih in komaj, komaj zadostimo njihovi radovednosti. Drugi si zopet le ogledujejo ladjo, malo prisluhnejo in se končno poslovijo. Tudi mi smo radovedni in zvemo še marsikaj iz njihovega življenja. V Argentini je okrog 150.000 Jugoslovanov izseljencev, od tega kakih 50.000 Slovencev, največ Primorcev. Zelo strogo se ločijo med seboj stari, predvojni, ekonomski izseljenci, ki simpatizirajo z našo državno ureditvijo in budno spremljajo razvoj nove Jugoslavije, in povojni, večinoma politični izseljenci, ki še vedno močno pretiravajo s svojim pilitičnim prepričanjem. Ti uživajo tudi vso podporo tukajšnjih oblasti. Obe skupini imata tudi svoj časopis, svoja društva, krožke in klube. Sicer pa pridno negujejo svoj materinski jezik in tudi večina njihovih otrok, rojenih že v tujini, ga obvlada, kot nam pripovedujejo »stari«, s katerimi smo pač največ v stiku. O tem se prepričamo tudi sami. Mnogi redno prejemajo iz domovine revijo Rodno grudo in Izseljenski ko-lckar, kar prebirajo z vso pozornostjo. Žal se ne moremo odzvati številnim povabilom, niti ne moremo imeti predavanja, ki imamo pripravljenega za njih. Mogoče bomo ob povratku bolj »svobodni^? Dan pred odhodom iz Buenos Airesa nas ladijski zastopnik pelje na carino. Po dolgem prigovarjanju že mislimo, da je vse urejeno, pa se nenadoma vse znova zamota. Praznih rok se vrnemo nazaj v »zapor«. Zvečer nam sporoče končno, da imamo policijsko dovoljenje za potovanje preko Argentine, toda naše potne liste so obdržali in dobili jih bomo šele na meji. Vseeno proslavimo veselo novico v rnestu skupaj z nekaterimi oficirji z ladje. 14. julija dopoldne smo že zopet na carini Tokrat uspemo, toda le delno! Darovati moramo nekaj zavitkov cigaret in »skrivoma« lahko poberemo iz kovčkov nekaj stvari preden jih za pečatijo. Sam izkoristim priliko in »izmaknem« svoj fotoaparat in nekaj filmov. Pri pregledovanju opreme, ugotovimo, da manjka le polivinil-ska kanta. Vse ostalo je zaenkrat v redu! Nato nastane problem pravočasne odpreme vseh naših dobro zapečatenih stvari na vlak. Skromno darilo razvozlja tudi ta gordijski vozel! Popoldne prebijemo skupaj z zastopniki vele poslaništva in nekaj časa tudi z veleposlanikom. Popeljejo nas skozi mesto ter na kosilo in večerjo. Vmes se poslovimo z vso posadko »Ljubljane«. Vsem je težko pri srcu! Nešteto lepih trenutkov smo preživeli skupaj in dodobra smo se spoznali že med seboj. Vsi nam želijo srečno pot in veliko uspehov! In ko stojimo na pomolu, nam ladijska sirena zatuli zadnji pozdrav! Ob pol devetih zvečer se na postaji Retiro> natovorimo na vlak, ki nas bo popeljal proti cilju. Vsi smo zadovoljni, tudi zastopniki veleposlaništva in ladje, saj so z nami imeli posla čez glavo. Mi pa smo jim hvaležni, da so uspešno rešili naš problem, ki je baje edinstven! Točno ob napovedanem času se premakne vlak. Do zadnjega sedeža je napolnjen in vkljub pravočasni rezervaciji smo ostali brez enega sedeža. Bo že, samo da potujemo! Več kot eno uro se vozimo skozi Buenos Aires, o katerem nam ostane le bežen spomin — mesto, ki ga 10, 20 in celo več kilometrov dolge ulice razdeljujejo na kvadre, kjer je po ulicah in širokih avenijah le enosmeren promet in kjer vseeno velja pravilo »vozi kakor veš in znaš«, mesto veličastnih spomenikov raznim generalom, mesto z bučnimi reklamami vseh vrst, mesto jedcev mesa, mesto, kjer vse opraviš z besedo »manana, manana« — jutri, jutri] Dr. IVO VAJUC £ (Nadaljevanje in konec) čeprav so Kitajci v tretjem stoletju in verjetno še prej prodirali skozi to obljubljeno deželo po pogorju Tian Shan in veljali za najbolj kulturen razred, je vseeno niso mogli zavzeti. Vladali so ji samo nekaj manj kot pet stoletij. Prvi, ki je raziskoval in odkrival posebnosti malo znane dežele — osrčje Azije, je bil Marco Polo. Prilika se mu je ponudila na njegovi poti h kitajskim svilenim palačam: ko se je vrnil, je pripovedoval o ljudeh, ki prebivajo v teh pokrajinah in o njihovem osamljenem svetu. Spremeniti se ni dalo nič. Nikjer ni bilo ničesar, kar bi spremenilo počasen velblodov korak ali skrajšalo razdalje, ki jih je bilo treba prepotovati: ni bilo ne ladij in ne cest, po katerih bi se jim počasi približala naprednejša civilizacija. Ljudje, ki so živeli na bregovih rek in ob njihovih izlivih, kjer je blaten rečni tok odtrgal ogromne kupe bogate aluvijalne zemlje, so si zgodaj omislili namakanje izsušenih polj. Tod so zgradili svoja mesta — bazarje in trgovska središča, razen tega pa so se veliko posvečali poljedelstvu. V rodovitnejših dolinah hribovite pokrajine so bila domovanja nomadov in lovcev. Na ravninah je puščavski svet, poln nemirnega peska, onemogočil vsakršen napredek, toda ljudje so vedno nekje našli protiutež, s katero so se ohranjali. Za isto pot, ki jo karavana napravi v enem mesecu, potrebuje avtomobil en dan 19. stoletje je spremenilo njihovo prihodnost. Leta 1868 so se Rusi začeli resno zanimati za lastnosti dežele in jo osvajati s svojimi armadami. Iz mnogih bitk so morali z zastavo zmagovalcev preden je zadnja velika oaza — mesto Samarkand klonilo in se vdalo njihovi premoči. S to poslednjo zmago so si pridobili nadzorstvo nad vsem zahodnim ozemljem, tja do kitajskega Tian Shana. Kmalu so še ostali Evropejci postali pozorni. Najpogumnejši so hoteli sami raziskati deželo in njene ljudi. Morali so na dolge in utrujajoče poti. Prodirali so globoko v notranjost dežele in odkrivali še popolnoma nedotaknjene predele sveta. Osamljenost prebivalcev je s tem prešla, način in tempo življenja pa sta ostala ista, taka kot v biblijskih časih, šele ko je izbruhnila druga svetovna vojna, v kateri ni noben košček zemeljske oble ostal nedotaknjen, se je tudi osrednja Azija pričela zavedati velikih sprememb, ki so preoblikovale svet. Njeni prebivalci so se nenadoma prebudili iz stoletnega spanja in postali del našega sveta. Nastajale so vedno nove in nove spremembe. Vsa Azija je bila prebujena, na nogah, nemirna, razburjali so jo odmevi vojne. Razvoj je bil hiter Prastare poti karavan so postale široke ceste. Težko naloženi kamioni so brzeli preko svilenih poti, ki jim nihče več ni vedel letnice rojstva. Za seboj so puščali oblake prahu. Zanje je bil en dan dovolj. Karavana je potrebovala mesec dni. Po Rusiji si lahko potoval z železnico mesece dolgo, letala so jih skrajšala v ure. Osrednja Azija se je zgubljala v ostalem svetu. Prehod iz starega v novo je bil hiter. Ljudje so bili sprva zbegani, pozneje so se samo še čudili. Trdnejši in naprednejši so se polagoma prilagodili. Sprejeli so vse nove in nenavadne stvari, ker so nenadoma spoznali, da bi jim utegnile koristiti. Razvoj je bil hiter, saj je bilo vse, kar jim je nudil zunanji svet, zanje novo. Tisto »novo« so porabili v svojih starih domovih in v novi industriji. Izobraževanje, za katerega so se Rusi nekoliko bolj zavzeli kot Kitajci, je sedaj na pravi poti. Stare in ognjevite religiozne mržnje, ki so bile vedno globlje in važnejše kot vse drugo, se umikajo prijateljskim dogovorom. Ko so si Rusi prilastili skrajne zahodne stepe, je bilo to področje politično razdeljeno na Ruski in Kitajski Turkcstan. Sinkiang (Novo ozemlje, kot ga Kitajci raje nazivajo) leži na vzhodu s svojimi še vedno primitivnimi bazarji: Khotan, Yarkand, Kashgar, Aksu, Karashahr in Urumchi, ki je glavno mesto pokrajine. Ruska mesta: Samarkand, Taškent, Bokhaia, Andvan, Vernv in Kuldja pa so nekoliko večja in bolj kultivirana kot sosednja, kitajska. Nekaj let pred zadnjo vojno je SZ z raznimi spletkami dokaj uspešno razširila svoj vpliv na kitajski Sinkiang, pozneje pa je z obljubo o zvestobi in zaupanju v človeštvo vrnila popolno nadzorstvo nad pokrajino njenim nekdanjim gospodarjem. V to novo odkrito de/elo priteka trgovina iz Rusije, Sibirije in iz Kitajske. Velika gorska pregraja na jugu, ki je močnejša in mogočnejša od oceanov in puščav, celo danes ovira svoboden stik z južnimi predeli Azije. Dežela potrebuje strokovnjake, inženirje in tehnike vseh vrst in iz mnogih dr/av, ki se bodo lotili gradnje velikih cest, hidroenergetski!) sistemov, namakalnih naprav, rudnikov, ki bodo pospeševali in razvijali poljedelstvo itd. Široko je odprla svoja vrata vsem izpopolnitvam in napredku. Ljudje trdo delajo. Toda vedo zakaj. Ze j'utri se bodo Jahko posluže\ali stvari, ki jih. danes še ne poznajo. Prinesel jim jih bo napredek. Če bi se nerazvita osrednja Azija združila z možnostmi in bogatstvom Rusije, Sibirije in Kitajske, bi nastala nekakšna trdna sfera vplivov, ki.bi izvirali iz najrazličnejših in prostranih predelov Azije. Koliko skriva zemlja Kljub vsem pa je zgodba o vodi še vedno najbolj žalostna in bo verjetno še nekaj časa. Nobena reka, ki teče po tej pokrajini, ne doseže morja. Rečni tok kaj hitro posrka vase večno žejni pesek. Strokovnjaki bi lahko odpravili pomanjkanje vode tako, da bi odšli v gorovja, kjer so neizčrpni skladi večnega ledu in snega. Zajezili bi globoke soteske in zgradili namakalne naprave. Ko bi bili gotovi, bi se prostrana neplodna raven spremenila v deželo izobilja. Nova industrija bi z dovolj energije in surovin prinesla v deželo napredek in blagostanje. Velikih puščavskih predelov pa ne bo mogoče spremeniti. Kaj pa če skrivajo svoje bogastvo pod površjem zemlje, ki je še skoraj povsem neraziskano? Premog, ki ga verjetno ni malo, kopljejo v jaških nizko pod površino. Prav tako jeN~z nafto. Veliko bogastvo v nekaterih delih dežele so pašniki. Podnebje osrednje Azije, ki leži na isti zemljepisni širini kot Združene države- je ustvarilo v dolinah bogate travnike, kjer Kozaki in Kulmuki gojijo konje, govedo, ovce in koze. Prvo, kar se bodo morali Aziati naučiti, je ohranienje gozdov, čeprav jih je dežela preool-na. Prebivalci samo sekajo, ne da bi potem za-sajali mladike in tako obnavljali to svoje naravno bogastvo. Edino v Tian Shanu so se še oh: a-ni!e ogromne smreke, ki merijo tudi do dva metra v premeru. Toda to je samo majhen ostanek gozdov, ki so nekoč pokrivali ogromne površine. Požari, ki uničujejo velike gozdnate predele, ni.so redki, zgodi pa se, da jih domačini sami zanetijo, vendar iz popolnoma neznanega vzroka. Azija se spreminja. Polna je mladih ruskih in kitajskih strokovnjakov, ki bodo spremenili njeno podobo. Prastara dežela, ki je vso svojo preteklost prespala, gleda v prihodnost, v čas neomejenega napredka in razcveta. Prava prihodnost pa jo še čaka ... Priredila Tonči Jalen Restavracija pod milim nebom, tipična za kitajska mesta, na cesti v UrumcbJJu Nekaj vrstic »sa plavog Jadrana« Mislil sem si, če že vsakdo piše v naše dnevne časopise, pa naj si bo to novinar ali pa navaden tintomaz, o našem morju, o letošnjem rekordnem obisku tujcev in o njihovem ogromnem prilivu deviz, zakaj ne bi še jaz prispeval nekaj vrstic oz. opažanj »sa plavog Jadrana«. Preden pa začnem o tem pisati, pa vam povem, da sem se do morja prebil s K-15 obrazcem, regresom ki z av- tobusom, kateri ,se je med vožnjo zaradi vročine tako močno raztegnil, da je sprejel namesto določenih 30 kar 100 potnikov in je sprevodnik rabil 10-metrski zalet, da je lahko zaprl vrata za zadnjim vstopajočim potnikom. Seveda sem to fizkulturno vožnjo kar hitro pozabil, ko, sem prepoten padel v objem morja in se spomnil, da vam napišem vse to, kar sem videl v času oddiha. Mislim. da je najbolje, če začnem kar od začetka: PLAŽA: je prostor ob morju. Kakšna je plaža v tem ali onem kraju, glinasta ali peščena, je to letos težko ugotoviti, ker je popolnoma pokrita s telesi tujih turistov, s kožami lubenic, s kopalnimi blazinami, žogami itd. Seveda, če se kdo »nalazi« med to maso živega mesa od naših domačih turistov, potem mora. če se ves prepoten ho- če obrniti na drugo stran, znati sledeči stavek: »Ferca-jen si, ih mus mih undren« (Oprostite, jaz se moram obrniti). TUJI TURIST: je človek z ne preveč debelo listnico, zelo zadovoljen s kislo vodo, razočaran samo nad petimi obroki hrane, ne pozna naših prometnih znakov in vsiljuje svoja prometna pravila s svojimi vozili. Prometni miličnik mu je v očeh kot muzejska redkost. S svojo prisotnostjo vzbuja spoštovanje pri natakarjih in popevkarjih. DOMAČI TURIST: je človek, ki je zadovoljen s tremi obroki hrane, lubenico, je potrpežljiv, daje prednost tujemu gostu in kcncem koncev ugotovi, da kljub izrednemu predujmu oz. potrošniškemu posojilu, vsled slanih morskih cen na oddihu ne more DIHATI. NATAKAR: pojava v črni obleki z metuljčkom pod Naš fotoreporter je tegale prodajalca kiča na Gorenjskem sejmu »pritisnil«, ko je pravkar navdušeno ponujal svoje »spomlnčke«. Parada slabega okusa, kakor smo zapisali v reportaži s sejma, je bfla za letošnji sejem značilna bolj kot kaj drugega — Foto: Franc Perdan vratom, z gibljivo hrbtenico, katera omogoča globoke predklone. Sposoben je poleg 20% postrežnine prišteti k ostalemu iznesku tudi datum. Ljubi naročila v tujem jeziku, domača odklanja z besedami: »Hudič, mal počakajte, saj vidite, da nimam 100 rok. POPEVKAR: pevec, kateri vam ob ritmičnem zvijanju telesa in z mahanjem rok v levo in desno zapoje kakršno koli pesem v kakršnikoli »šprahi«. Slabost je edino ta: če poje v angleščini, misliš, da poje kitajsko, oz. obratno. HOTEL: je prostor, je stavba z vsemi hladilnimi in dekorativnimi napravami in kjer si za obed postrezen s 15 krožniki, serveti, žlicami, noži pa kljub temu ob lahki glasbi »Mjuzik boksa« lahko ugsotoviš samo to, da bi po tej ceremoniji lahko pojedel še skledo žgan cev in kofeta. GREGA Zgodba o upokojencih Na amaterski dirki »Za butalskimi cenami« se je zgodilo še to: Dva butalska upokojenca sta si zaželela mesa, pa zagledata ceno: sukala se je visoko nad republiškim povprečjem in si začudeno ogledovala onadva, ki sta si upala poželeti tak luksuz. Riskira prvi pol pokojnine in skoči za ceno mesa na drevo standarda, da jo ujame. Mu zakliče drugi: »Če jo ujameš, bova imela telečje zrezke za južino!« Ceni ni bilo kaj za obljubljeno to čast. Ročno je smukala višje in višje in se nagajivo ozirala: Kje si, ki me boš ujel? — Pa ko se je upokojencu nazadnje le povišala mikroskopska pokojnina in je segel po njej, že je *»ila cena mesa spet drugačna in se je pognala še više. . Je zakričal upokojenec: »Čak me, tica prebrisana, koj boš moja, ko dobim honorarno zaposlitev!« Pa je bil butalski upokojenec prestar za honorarno delo in pretežak za plezanje in je lopnil dol in na zobe od socialnega zavarovanja, da mu je kri zalila usta. Cena mesa pa se je izgubila v najvišjih vejah standarda — zdravo, srečno vožnjo! Praznega cekarja, s socialnimi zobmi v žepu in s krvavo šobo se je vračal butalski upokojenec k tovarišu. Temu so se cedile sline, tako se je že veselil telečjih zrezkov; iz suhih vej je bil zanetil ogenj, ki jih je v hosti nabral, kajti drva in elektriko si lahko upokojenec le v skrajno drznih sanjah privošči. Pa je zagledal onega — brez mesa, pač pa okoli ust krvavega. Pa se je nekritično raztogotil: »Požeruh privatni, mar se ti je tako mudilo, da si ga požrl kar surovega?« in mu je ogorčeno eno prisoiil, da ni bila krvava južina brez soli. / Vsakih pet minut umre v Nemčiji en človek za rakom. Na vsem svetu terja ta bolezen več kot dva milijona žrtev Jetno. Najmanj pet milijonov ljudi ima raka. Do leta 1970 — tako so izračunali — bo vsak četrti človek rfašega planeta bolehal za rakom, če nam ne uspe najti učinkovitega orožja proti tej morilski bolezni. Noben zdravnik ne more danes z gotovostjo trditi, kaj povzroča raka Ali so virusi ali kakšni drugi nepoznani povzročitelji? Morda povzročajo raka strupene snovi, ki jih uživamo skupaj s hrano? Morda stalno naraščajoča nečistost zraka? Radioaktivnost? Izpušni plini milijonov motornih vozil? Ali je morda čisto preprosto davek, ki ga mora plačati človeštvo svojemu veku? Morda je to bolezen naše ere, kot je bila gobavost bič starega veka in kuga srednjega? Nikomur še ni do danes uspelo odgovoriti na ta vprašanja, niti zdravniku, ki mora nemočno gledati, kako v njegovih rokah premineva bolnik, niti raziskovalcu, ki si nenehno prizadeva priti na sled temu zavratnemu morilcu. Ogromna armada zdravnikov, kemikov in farmacevtov se dan Rak Ali lahko upamo, da bodo še za časa našega življenja iznašli uspešno sredstvo proti raku? »V petih do desetih letih bo morda tako daleč,« je izjavil nobelovec profesor Domagk leta 1962. V petih do desetih letih ... To je vsekakor optimistična napoved. Seveda za sedaj še nihče ne more trditi, če se bo tudi izpolnila. Vendar že danes lahko vsakdo izmed nas zdravnikom v polni meri pomaga v boju proti raku. Oglejmo si nekaj možnosti: Zdravo življenje. Seznanjenje z začetnimi simptomi različnih vrst raka. Redni pregledi — dvakrat letno — žensk, starih nad petintrideset let in moških, ki so izpolnili štirideseto'leto. Seveda se s tem ne moremo izogniti morebitnemu obolenju, vendar pa zdravnik bolezen lahko pravočasno odkrije, ker je za nas življenjskega pomena. Brez našega sodelovanja zdravniki ne bodo mogli doseči zadovoljivih rezultatov, vsaj pri dosedanjih metodah zdravljenja ne. Verjetno ne bo nikoli znano, kdaj se je rak prvič pojavil. Prve sledi te bolezni se izgubljajo daleč v prazgodovini. na zatožni klopi za dnem bori proti temu najnevarnejšemu sovražniku človeštva. Vendar do sedaj še niso izvojevali odločne zmage. Danes umre vsak peti človek za rakom, med moškimi starimi nad 45 let pa celo vsak tretji. Leta 1890 je bil komaj vsak osemintrideseti bolnik žrtev raka, leta 1910 vsak osemnajsti, leta 1930 že vsak osmi. To je vznemirljivo! Za vsakogar od nas! Predvsem za ljudi srednje starosti, za tiste, ki so v cvetu svojih let. Izgubili bi pogum, ko ne bi vedeli, da po klinikah in bolnicah, v institutih in laboratorijih storijo vse, da bi zavrli napredovanje te strašne bolezni. Ali pa tudi zares vse storijo? Za nas vse? Ali mora revnejši prej umreti kot bogatejši, ker nima denarja za drago zdravljenje? Ali izgubi bolnik dragoceni čas, ker mora čakati na prosto posteljo v bolnici? Ali je sploh dovolj klinik, ki bi nudile pomoč vsem milijonom ljudi, ki se borijo z rakom na življenje in smrt? Za sedaj okreva komaj 30 odstotkov bolnikov. 80 do 90 odstotkov žensk, ki bolehajo na prsnem raku, bi lahko ozdravelo, dejansko pa jih okreva le 33 odstotkov. 45 odstotkov bolnikov, ki imajo raka na želodcu, bi lahko rešili, rešitev pa je možna le pri desetih od sto. Temu niso krivi zdravniki. Cesto so krivi bolniki sami, ker prepozno iščejo pomoči pri zdravniku — bodisi iz. strahu, ali ker ne poznajo simptomov te bolezni. Če raka ne odkrijemo- pravočasno, se bolezen skoraj vedno konča z bolnikovo smrtjo! Najdbe tisočletja starih kosti vsekakor dokazujejo, da je že prazgodovinski človek bolehal za rakom. Prsni rak je prvič omenjen v nekem klinopisu, katerega • so našli v biblioteki v Ni-nivah. Demokedes, zdravnik iz Krotona, naj bi bil že leta 250 pr. n. št ozdravil perzijsko kraljico Atosso, katero je napadel prsni rak. Hipokrates (okrog leta 470 do 377 pr. n. št.), »oče medicine« in najboljši zdravnik svoje dobe, ugotovi pri svojem pacientu raka in trdi, da ga je ozdravil z žarečim železom. V takratnem času operirajo zdravniki prsnega raka z nožem, ali pa ga izžgejo z žarečim železom. Aleksandrijski zdravnik Leonides priporoča že v drugem stoletju po n. št. to, kar zdravniki še danes delajo: obolelo tkivo je treba izrezati globoko v zdravem. Skozi naslednjih nekaj stoletij zgodovina ne omenja te tajinstvene bolezni. Tedanji svet ima mnogo opraviti s križarskimi pohodi in se/panjem čarovnic. Medicinska znanost stagnira, dokler ne prične po Evropi pustošiti kuga — »črna smrt«, ki spravi v grob milijone ljudi. Ker je kuga nalezljiva, mislijo takratni zdravniki, da je vsaka bolezen nalezljiva. V 17. stoletju doživi medicinska znanost nov razcvet. Poznan je veliki krvni obtok, odkrijejo rdeča krvna telesca, iznajdejo mikroskop. Dognanja fizike in kemije silijo znanstvenike takratnega časa k novemu načinu gledanja na stvari. Leta 1770 dokazuje neki angleški učenjak, da je temni izpljunek njegovega pacienta stara kri, ki se je nabrala v želodcu, ko ga je napadel rak. Tudi to je veliko odkritje, kajti dotlej so mislili — po nauku Hipokrata — da je temni izpljunek dokaz za tako imenovani črni žolč. Počasi se naučijo spoznavati simptome in jih povezovati, vendar je še mnogo zdravnikov brez izkušenj. ŽENSKE 6 % zračne poti požiralnik 10 % prsna žleza 15 % želodec 14% črevesje 30% spolni organi 6 % koža 19% ostalo (glava, žleze, kosti ) Pri ženskah pa najpogosteje napada spolne or< gane (predvsem maternico), prebavila in prsno žlezo. Brez izkušenj so tudi zdravniki, ki zdravijo Napoleona v njegovem izgnanstvu na otoku Sv. Helene. Veliki Korzičan ne prenese nobene hrane več. Kar použije, takoj sledi bruhanje in želodčni krči. Zdravniki ga zdravijo na vnetju želodčne sluznice. Mučijo ga neznosne bolečine. Kadar ga nihče ne vidi, seže po steklenici s sokom siadkega korena, kateremu je primešan janež. »Hudič se je zažrl v moja meča,« toži med oblačenjem svojemu služabniku. Ko se iztekajo zadnji dnevi njegovega življenja, znaša obseg njegovega telesa komaj četrtino 'prejšniega. Kmalu prvič izbruhne »kot kava črno snov«. Zdravniki, ki ga zdravijo, ga dajo natreti S kolonjsko vodo. »Kilav dosežek znanosti,« stoka Napoleon, »umivati križ s kolonjsko vodo.« Napoleon L, francoski cesar, zmagovalec v stotih bitkah, pade nemočen kot žrtev želodčnega raka. Šele druga polovica 19. stoletja prinese velike uspehe medicine in biologije, ki so povezani z imeni Koch, Mečnikov, Pasteur, Behring, Sem-melvveis in drugimi. Z izboljšanimi metodami vedno pogosteje ugotavljajo, da je rak vzrok smrti. Bakteriologi se spravijo nad novega sovražnika. Vendar rak ni bolezen, ki bi jo povzročali bilijoni bakterij. Rak se pojavlja v tisoč oblikah, to je skupno ime za razne hude otekline — za karcinome, sarkome, granulome in razne druge otekline. Zdravniki spoznajo rak po tem, da začnejo zdrave telesne celice brez vidnega vzroka bujno rasti. Tvorijo se otekline najrazličnejših vrst. Kaj povzroči nenadno rast celic? Kje jemljejo energijo za tako bujno razraščanje? MOŠKI 30% zračne poti požiral- ► nik 20% želodec 15 % črevesje 8 % spolni organi 10% koža 17 % ostalo (glava, žleze, kosti) Pri moških se rak loti najčešće (po naši grafiki) zračnih poti (bronhijev, pljuč), požiralnika in prebavil. Priredil: J. P. Prihodnjič: Nevarnost za ženske: PRSNI RAK J "Kako, da Ste prišli na vlogah. Igral sem v Karama-počitnice na Bled? zovih irf več drueih dramah. Cule Pokorni — Mija Aleksić Znani televizijski, filmski in gledališki igralec Mija Aleksić — povsod poznan kot CULE POKORNI — je že nekaj dni na počitnicah na Bledu. Kratko srečanje z njim me je nemalo začudilo — pred menoj je sedel resen in nekoliko zamišljen moški. Nehote sem se vprašala, kje je tisti humorist, ki že toliko časa privablja smeh tisočim in tisočim televizijskim gledalcem kot Cule Pokorni? Najin pogovor je zato stekel čisto drugače, kakor sem predvidevala. ) as romati »Najbolje bo, če pustiva Patricka naj pobegne,« je dejal. »Lahko bi poklical Valerija, Valerija s kriminalne policije, toda tako bi imeli nevšečnosti z zasliševanji in izpovedmi« Pogledal me je in dejal: »Vaše slike ne bi rad videl v časnikih.« Nekaj zatem me je vprašal še, kdaj mi bo zdravnik odgovoril, dejala sem »Jutri popoldne«, potem pa pričela drhteti in jokati, dobila sem histeričen napad in popeljal me je v svojo sobo, mi slekel pulover in krilo, mi sezul čevlje ter me položil v svojo posteljno. Slišala sem, kako si je pripravil ležišče na kavču v dnevni sobi in ugasnil luč, vrata med najinima sobama je pustil odprta in nekaj minut zatem sem slišala, kako mirno diha. Mrzlica je prenehala in pomislila sem, da je bil bržkone hudo utrujen, delal je pozno v noč in moral zatem poslušati še mojo zgodbo. Tudi jaz sem zaspala. Potem sem se prebudila, odšla k njemu in legla. Prebudil se je in v polmračni sobi — svetilka z ulice je motno svetila vanjo — sem videla, kako opazuje moj obraz. Roko je del prek mojih prsi in dlan v lase ter spet zaspal. Prav tiho sem ležala in čez četrt ure zaspala. Proti jutru me je vzel. Vzel me je lepo, nežno in brcz- — že mnogo prej sem mislil priti na Bled, toda nesreča v družini in pulski festival sta mi to onemogočila. Zdaj pa sem našel toliko časa, da sem lahko prišel. Bled je »fantastičen«. — Prav to besedo je uporabil namesto marsikaterega odgovora, ki se je nanašalo na Bled — Takoj po vrnitvi bom imel razgovore na televiziji in za tisk in mislim, da bom kar prevelika reklama za Bled. Ogledal sem si načrt za zabavo, ki ga ima turistično društvo. Zdi se mi, da se s tako zanimivim programom postavi malokatero letovišče. Na prireditvi »Bled, ti moj Bled« sem tudi sodeloval. To je bil simpatični koktajl, na katerem je bilo zabave za vsakogar. Opazoval sem tujce in videl, kako so bili vsi navdušenj. Zato osebno ne program kakorkoli spremi -vidim nobene potrebe, da bi njali. Prav raznolikost programa je privlačna.-— Ker je o Bledu govoril samo v superlativih, sem ga raje povprašala v njegovem zadnjem uspehu v filmu »Človek iz hrastovega gozda«, ki obravnava problem nena-vande osebnosti — četniškega klavca, ki ni sposoben za normalne človeške odnose in postane orodje v rokah četniškega gibanja. Kakšno imeli? vlojzo ste — Za komike je značilno, da se poskusijo tudi v izrazito dramskih vlogah. Zdi se mi, da mi je v filmu uspelo, čeprav je bila moja igra velik »šok« za gledalce, ki me poznajo samo iz televizije in filma. Gledališko občinstvo pa me pozna tudi po resnih £ Kakšne vloge pa so vam bolj simpatične? — Vsekakor karakterne. V gledališču sem že ob koncu sezone pričel s študijem Mo-lierovega Tartuffa, ki ga režira Slovenec Slavko Jan. Smatramo namreč, da je Jan najboljši sodobni poznavalec Moliera. Premiera dela, ki bo zame letošnja najzahtevnejša naloga, bo 10. novembra. £ Kaj še pripravljate? — Tudi snemal bom vsaj dva do tri filme. Najprej bomo posneli »Ogledalo grad-jana Pokornog«, potem pa še nekaj drugih. Za televizijo bomo pripravili menda nekaj podobnega kot je bil Cule. Zopet bom začel z delom na treh »frontah«. £ Ker sva ravno pri televiziji mi povejte, kaj mislite o programu naše eksperimentalne televizije? — Prav zadnje čase je program precej slabši, postal je prav siromašen. Kakšno opravičilo, da je mrtva sezona, seveda ni na mestu. Čeprav »eksperimentalna« bi morali že prej računati na čas, ko imajo ljudje največ časa za televizijo, program pa je najslabši. Posebno za otroke je mnogo premalo. Tudi izbira serijskih filmov ni najboljša. Zgodba o dr. Kildareju je navdušila gledalce, čeprav strokovna kritika ni najboljša. Toda pomembno je, da je občinstvo zadovoljno, ker je najobjektivnejšii kritik in žirija obenem. TATJANA VOZEL Po Prešernovih stopinjah v Kranju (Nadaljevanje) Grad Šempeter v šmartnem pri Kranju (Pot na Jošta št. 21) je bil v času Prešernovega bivanja v Kranju last plemiške rodbine Vest, s katero je naš pesnik prijateljeval še iz ljubljanskih let. Oče Jožef pl. Vest je bil profesor za kmetijstvo na liceju v Ljubljani; leta 1832 je umrl in zapustil vdovi Frančiški rojeni Potočnik graščino Šempeter in dvoje, za vse lepo navdušenih otrok; sina Viktorja (1S19 do 1886) in hčerko Marija, pozneje poročeno Gasperini (1811—1861). Oba sta bila vneta častilca Prešernove pesniške umetnosti. Marija je splošno veljala za eno najduho-vitejših žena tiste dobe na Slovenskem in se je že v rani mladosti spoznala s Prešernom. V letih 1846—1849 je po sporočilih sodobnikov »mejilo njeno navdušenje za pesnika že na sanjaštvo«. Vsekakor je bila sad tega oboževanja skladba »po načinu mehke italijanske glasbe« Luna sije, kladvo' bije ..., ki jo je ustvarila v dneh marčne revolucije leta 1848. S prijateljem Potočnikom jo je zapel njen brat Viktor v kranjski stražnici Narodne garde tako občuteno, da so prisotnega pesnika zalile solze ... O tem Viktorjevem pobratimu Francu Potočniku, ki je bil po poklicu gradbeni inženir, bi bilo prav, ob priložnosti kaj več spregovoriti. Bil je rojak iz Krope; 'živel je v letih 1811—1892, služboval pa na Jesenicah, v Galiciji, Litiji (tu je bil nekaj let tudi župan), Ljubljani in v Gorici. Za Prešerna se je pač navdušil šele v Kranju, pod vplivom mladih Vestov, ki jim je bil morda v rodu (saj je bila mati Viktorja in Marije rojena Potočnikova). Znano je, da se je s Prešernom osebno poznal in ga visoko cenil, morda med sodobniki najbolj iskreno. Saj je ob pesnikovi smrti storil prav vse, kar je v človeški moči, da bi ohranil potomcem vsaj podobo mrtvega Prešerna. Njegova pot z najhitrejšo vprego z Jesenic, v Ljubljano do Langusa, nas še danes prepričuje o resnični Potočnikovi vnemi, ki pa je bila, žal, zaman, ker »je bil Matej Langus sam nekam bolehen in ni mogel na pot, da bi naslikal lice mrtvega prijatelja«, ki pa mu je svojčas znal spesniti čudoviti sonet »Matevžu Langusu« (1834) ... Ta Potočnik je bil tudi oni mecen, ki je o pravem času odkupil od slikarja Gol-densteina pesnikovo podobo, delano sicer po spominu, a po izjavah ljudi, ki so Prešerna poznali, nekem zelo slično ostarelemu, že bolnemu doktorju. Sliko je velikodušni Potočnik podaril prof. Franu'Levcu, v kateri družinski lasti se nahaja še dandanes. Levcu jo je izročil zato, ker je prav ta začel v »Zvonu« s sistematičnim biografskim delom o Prešernu. — Prav zdaj pa teče raziskava tudi o tem, kako sta zašla dva Prešernova rokopisa (2 soneta) v Zagorje oziroma v Litijo, kjer sta bila odkrita šele leta 1946? Ali ni bil morda njun nekdanji lastnik prav Potočnik, zvesti častilec Prešernove muze, ki ga je v poznejših letih življenje pripeljalo za nekaj let v Litijo? Pa se vrnimo spet v šempetersko graščino, kjer so skozi mogočen portal z bri-žinskim grbom in častitljivo letnico 1574, vodile pesnikove stopinje. Izročilo ve povedati, da je Prešeren prihajal v goste takrat, kadar sta se peljala k svoji ostareli materi vdovi na obiske sin Viktor pl. Vest, v tem času konceptni uradnik v Ljubljani (pozneje predsednik deželnega sodišča v Celovcu) in hčerka Marija, obzirno, vzel me je kakor moški. Bila sem zelo srečna. Le enkrat me je vzel. Bila sem zelo srečna. Ob devetih je vstal in pripravil kavo. Odšel je po žemlje, deset minut sem bila sama, umila sem se, oblekla, počesala in pordečila ustnice. Med zajtrkom je vstopilo majhno dekletce, de- jal je, da je hčerka ženske, pri kateri stanuje; ostala je z nama. »Če hočeš delo,« mi je dejal Fabio, »se lahko kasneje odpeljeva k mojim, v Mestre. Rosa, moja sestra, dela v milarni; tam vselej potrebujejo ženske in moji bi lahko poskrbeli zate.« Takoj sem privolila, pokadila sva cigareto, preden sva oblekla plašča, se poslovila od malega dekletca in odšla. Prav rada bi še ostala v njegovem stanovanju. Odšla sva na železniško postajo; spomnila sem se, kako sem v petek zvečer prispela v Benetke. Odpeljala sva se približno ob desetih, vlak je polzel prek nasipa, laguna se je belila v megli, videti je bilo le del vode in cesto, kjer so vozili avtomobili. Zazdelo se mi je, da že celo večnost nisem videla avtomobilov. Prispela sva v Mestre in izstopila, bilo je resnično, ko da sem spet na celini, pa vendar neprijetno, vlažno in hladno. Odšla sva po dolgi ulici, mimo trgovin, barov in bencinskih postaj, verjetno po glavni ulici v Mestru, glavni ulici tovarniškega predmestja, dolgi, umazani in odvratni. »Pogovoril se bom z materjo,« je rekel Fabio, »tebi ni treba pojasnjevati«. Ob koncu dolge ulice se je iztekal Mestre, prišla sva do križišča in odšla po cesti, kjer je napis kazal pot v Dono di Piave, pa zavila čez čas na pot, ki je vodila v smeri lagune, hiše so stale v gručah in Fabio je pokazal na eno izmed njih in rekel: »Prispela sva.« Toda zmotilo ga je presenečenje, kajti pred hišo so stali ljudje in strmeli v vrata, hiša je bila morda nekoč belo opleskana, zdaj so visele na njej umazane krpe ometa, okna v prvem cami, prvo nadstropje najbrž ni imelo stanovalcev, oknice v prizemlju so bile odprte, okrog hiše je bila ploskev peska in zemije, drogovi za nadstropju so bila zabita s sivimi lesenimi okni-perilo, tam je viselo nekaj srajc in brisač, mimo hiše je peljala cesta, nekakšna pot, nikjer avtomobila/hiša je biLi kocka, kocka neutešenosti in razpada in skrivnega življenja, življenja v temi, z okroglimi strešniki na skoraj ravni strehi, poškodovan dimnik, s katerega je odpadal omet po okroglih coppijih, vlažni madeži so prekrivali gole opečnate stene in sive krpe ometa. Fabio je rekel: »Nekaj se je zgodilo«, naglo je stopil proti hiši, jaz za njim, pristopil je moški iz skupine, ki je stala krog vrat, mu dal roko in dejal: »Fabio, tvoj oče, prinesli so ga pred eno uro, ljudje iz Torcella, davi so ga našli v trstiki.« Obstala sem, toda Fabio me je prijel za roko in potegnil v hišo, odprl je vrata v sobo, kjer sta bih dve ženski in mrtvec, ženski sta stali pred široko zakonsko posteljo in jokali, starec je bil majhen, imel je rjav obraz z belimi brki in oči je imel že zaprte. Mati je padla Fa-biu na prsi, tudi ona je bila majhna, majhna in suhljata, podobna sokolići. Dejala sem: »Motim, kasneje bi se lahko videla,« toda Fabio je rekel: »Kar ostani!« in opazila sem, da me je njegova mati pogledala navzlic bolečini. Fabio je odšel z njo iz sobe in slišala sem, kako sta govorila v soseščini, medtem je pristopila Fabi-ova sestra, tudi ona je prenehala jokati, in se mi nasmehnila. »Fabio ni še nikdar prišel z žensko v Mestre,« je rekla. »Koliko ste stari?« »Enaintrideset,« sem odgovorila. »Leto starejši kakor jaz,« je rekla, »vendar ste lepši.« Bila je visoko, debelo in dobrodušno bitje Šcmpeterski grad v Šmartnem pri Kranju poročena s Friderikom, sinom graščaka Gasperinija s Šenkovega Turna pri Vodicah nad Ljubljano. Velja še omeniti, da je bila šempeter-ska graščina nekoč v lasti škofov iz bar varskega mesteca Freising (odtod freisin-ški-brižinski), katerih loška posest je segala prav do vrat Kranja in obsegala ne le bližnjo Šmarjetno goro in Jošt, pač pa tudi vso Besnico. Kako stari so ti zemljiški posli, priča zgodovina, ki pripoveduje, da je nemški cesar Henrik leta 1002 daroval brižinskemu škofu Goteskalku celotno Stražišče in vse ozemlje do Save z besniško dobravo vred. Ker pa je imel čvrst a nasilen rod grofov Ortenburžanov prav na tem ozemlju svojo graščino War-tenberg (Stražišče), jo je brižinski škof Oton odkupil in v jezi takoj podrl. Več. stoletij za tem je bil v bližini zgrajen šcmpeterski grad (1574). Nedaleč odtod še danes stoji kapelica, zgrajena okrog leta 1500, ki pa je pozneje služila luteranom kot shajališče in končno kot grobnica pro-testanskih Siegersdorfom. Zanimiv je še podatek, da so se pod-ložniki šempeterske graščine že od 13. stoletja bavili v glavnem z obdelovanjem vinogradov na južnem pobočju Šrnarietne gore, ki pa so bili opuščeni že pred kakimi 100 leti, ko je bolezen zatrla staro evropsko trto po vseh manj toplih področjih. Ne smemo pa zamenjavati brižinske (freisinške) posesti s posestjo škofov iz tirolskega Briksena. Ti so imeli svoje ozemlje s podložniki južno od Tržiča, Trstenika na Vzhodu, južno pa do Kranja. Brižinski škofje pa niso imeli svojih posesti le pri nas, na Gorenjskem, pač pa tudi na Dolenjskem, južno od Mirne Klevevž, preko Krke in vse do Gorjancev. A vrnimo se spet na sled pesnikovih stopinj! Pot je našega doktorja včasih pripeljala, morda mimogrede, ko je šel k Vesto-vim v Šempeter, tudi v gostilno na Ga-šteju. Po Lenkinem sporočilu je Prešeren »oba svoja pisarja, Rudolfa in Šokliča, večkrat kam peljal. Takrat je bilo vse dober kup (poceni). A vendar je plačal France en večer na Gašteju celih 10 goldinarjev! Katra je potem rekla, čemu to, velika manj je bilo dovolj, čer bi bili doma ve čerjali! Gostilna na Gašteju še stoji in nosi hišno oznako Škofjeloška cesta št. 8 (Nadaljevanje prihodnjič) ČRTOMAR ZOREČ Portal Šempeterskega gradu iz leta 1574 Rad potujem po svetu, kakor menda vsak mlad človek. Res, da sem imel do sedaj le še malo priložnosti, zato mi je bilo potovanje v Alžirijo, na afriški kontinent, tembolj privlačno. Opisati želim nekatera srečanja in doživetja, vendar moram prej napisati besedo, dve o organizatorju zborovanja, na katerem sva s prijateljem Danijelom Rincem iz Ljubljane, prisostvovala. Ta ali oni je že slišal za Svetovno zvezo pobratenih mest (Federation Mondiale-des Villes Jumeiees F. M. V. J.), katere član je tudi mesto Kranj. Prav gotovo pa vedo za to zvezo tisti, ki so preživljali del počitnic v francoskem mestu La Ciotat ob Sredozemskem morju. Vsako leto se namreč izmenja kolonija otrok pobratenih mest, mladi Francozi preživljajo počitnice pri nas, naši mladinci pa v La Ciotatu. Seveda pa je to le del sodelovanja med pobratenima mestoma, kajti to se razteza tudi na druga področja, ki so zanimiva za obe mesti. Sveiojt-na zveza pobratenih mest ima sedež v Parizu. To ni slučajno. Ustanovljena je bila v Franciji, vključuje pa tudi lepo število francoskih mest. Oblike sodelovania med mesti so najrazličnejše. Nekatera mesta sklenejo' med seboj prav nekakšne »pogodbe« o pobratenju, kar je najvišja stopnja sodelovanja, druga se omejijo zgolj na prijateljske stike in sodelovanje, pripravljalna ali tudi začetna faza so razgovori o sodelovanju med mestoma različnih dežel. V vseh naštetih oblikah sodeluje v tem času v okviru Zveze preko 1500 mest iz 53 različnih dežel sveta. In v čem je bistvo delovanja in obstoja omenjene Zveze? Svetovna zveza pobratenih mest si prizadeva z najrazličnejšimi oblikami sodelovanja med mesti različnih dežel krepiti prijateljstvo in mir v svetu, pri čemer poudarja, da ne gre za politično organizacijo, niti za politično poslanstvo, temveč zgolj za humano delovanje. Apolitičnost je celo eno glavnih načel omenjene Zveze, ker so njeni ustanovitelji in voditelji Šele malo pred osmo uro zjutraj smo zagledali celino. Pravzaprav smo jo le slutili, kajti kopno je bilo skrito v jutranji meglici, ki se je dvigala iz morja. Šele čez čas so se pokazali obrisi kopna, vedno bolj razločni in končno smo mogli videti že obrise velikega mesta. Pred nami je ležalo mesto Alžir. IZ POPOTNEGA DNEVNIKA Alžir — v ozadju pristanišče mnenja, da je sodelovanje med mesti predvsem stvar dobre volje in ne morebitnih političnih konceptov ene ali druge dežele. Takoj pa moram pristaviti, da so organizatorji s poudarjanjem tega načela kar pretiravali in omejevali potek zanimivih razprav češ, da smo še premladi in da imamo premalo izkušenj, da bi mogli razpravljati o političnih stvareh. Kljub temu pa so prišli voditelji Zveze do spoznanja, da je mladina pomemben element v razvijanju prijateljskih vezi med mesti. To spoznanje je rodilo zamisel, naj se vsako leto zber» mladi predstavniki pobratenih mest, naj razpravljajo o problemih, ki stoje pred Zvezo in skušajo prispevati k utrjevanju prijateljskih stikov med mesti vsega sveta. Mladina naj bi prevzela vlogo »podmladka sodelovanja med mesti« aH »dobrovoljcev kooperacije«, kot bi dobesedno prevedli ustrezen francoski izraz. Ni torej slučajno, da je bila glavna tema letošnjega Zbora mladine pobratenih mest prav »kooperacija«. Namen potovanja v Alžirijo je bil: sodelovati na II. Zboru mladine pobratenih mest v okviru Svetovne zveze pobratenih mest, od 16. do 26. julija, obenem pa se, seveda, seznaniti z mlado, komaj dve leti neodvisno Demokratično in ljudsko republiko Alžirijo. AL ZI RI Ljubljana—Alžir Iz Ljubljane sva odpotovala v ponedeljek, 13. julija zgodaj popoldne. Po opravljenih obmejnih formalnostih v Sežani sva prestopila državno mejo in postala predmet carinske in policijske kontrole sosedov Italijanov. Mimogr> de, ta je trajala kar precej dalj kot na naši strani Ker je bil to prvi obmejni pregled na potovanju, sva imela kar rahlo tremo. Pa ni bilo nič hudega in ko sva ob povratku v Sežani dva-najstič in poslednjič razkazovala potne liste s pravilnimi in brezhibnimi vizami, sva bila že pravcata »stara mačkam. Po kratkem postanku v Trstu, je vlak nadaljeval pot proti Benetkam. Opazovala sva mirno in lepo Jadransko morje, dokler ni vlak zavil v notranjost in zdrvel mimo lepo obdelanih polj in nasadov. Vožnja je minevala še kar hitro. Že v mraku smo prispeli v Benetke in ko smo jih zapuščali, je na pokrajino že legala noč. Bila sva sama v kupeju. Glasno sva razmišljala o vožnji, ki je še pred nama, računala, kdaj pridemo v Milano, pa kdaj v Genovo in kje je še Francija, kadar pa sva omenila Alžir, sva se sama sebi pomilovalno nasmehnila. Okrog enajstih zvečer sva prispela v Milano. Le malo je manjkalo, pa bi se odpeljala, namesto na glavni kolodvor in potem proti Marseilleu, naravnost proti Parizu. To bi bilo res »prijetno« doživetje«. Začele so se torej drobne težavice, ki spremljajo potnika v tujini, posebno, če ne zna jezika in ne razume takoj, da je treba »za Mar-seiiie prestopite, prosim«. V Milanu sva iskala najugodnejšo zvezo vlakov proti Marseilleu in ob tem izpostavila najino skromno francoščino pravcatemu »ognjenemu krstu«. Dobro smo ga preživeli. Midva in francoščina. To nama je potrdilo dejstvo, da sva se naslednje jutro zbudila v Genovi in ne kje na drugem^, koncu Italije, (kar pa bi se tudi utegnilo zgoditi). Od tod pelje železnica skoraj ves čas do Marseillea tik ob sredozemski obali. Za nami so ostajala svetovnoznana letovišča italijanske Riviere in nato francoske Ažurne obale. Ko sva v Ventimilliji prestopila italijansko-francosko državno mejo, naju je sprejela praznično okrašena in razpoložena Francija. Bil je 14. julij, dan republike (kakor pri nas 29. november). To je bil tudi vzrok izredne živahnosti ob vsej francoski obali. Na tisoče kopalcev se je -hladilo v morju, medtem ko so se njihovi avtomobili nemoteno »sončili« in pripravljali svojim lastni-, kom drugo, gotovo manj prijetno »kopel« Človeku se zdi, kot bi ves čas opazoval isto pokrajino, isti prizor, ki ga delijo le brezštevilni tuneli na vsej progi od Genove do Marseillea. Popoldne, okrog četrte ure, sva prispela v Marseille. Utrujena, neobrita in umazana sva se najprej zakadila v umivalnico. Sedaj sva ugotovila, da bo resnično treba »parlati« po francosko. Besede pa niso in niso hotele priti na jezik, redke, ki so prišle, pa le s težava z jezika. Vendar sva se junaško spoprijela z lastnim jezikom in ni naju izdal. Spustila sva se s kolodvora v mesto, po glavni ulici La Canabiere do starega pristanišča, od tam pa do restavracije »Bogiolli«, kjer naj bi se naslednje jutro sestala s francoskimi mladinci, ki so tudi potovali v Alžir. Naslednje jutro sva si ogledala še manjši del mesta, ob enajsti uri pa smo se vkrcali na potniško ladjo »KAIROUAN« (zgrajena je bila v ladjedelnici v La Ciotatu), čez pol ure pa smo že zapustili marsejsko luko in s tem Evropo. Vožnja po morju, trajala je polnih dvajset ur, je bila bolj dolgočasna kot zanimiva. Kamor seže pogled neizmerno prostranstvo vode in neba. Pozno ponoči so luči sredi gluhe morske noči javljale, da se peljemo mimo španskega otočja Baleari. Po nekaj urah spanja sva spet koračila po ladji in pričakujoče zrla v daljavo. Nobenega znaka celine še ni bilo opaziti. Šele malo pred osmo uro zjutraj smo zagledali celino. Pravzaprav smo jo le slutili, kajti kopno je bilo skrito v jutranji meglici, ki se je dvigala iz morja, šele čez čas so se pokazali obrisi kopna, vedno bolj razločni in končno smo mogli videti že obrise velikega mesta. Pred nami je ležalo mesto Alžir. Še nekaj minut in ladja je pristala ob enem številnih pomolov velike luke. Žerjavi so spustili na ladjo mostove in spustili smo se na afriška tla I I I ZA I I I VROČE I I I V SVETU TIŠINE Morje in njegovo neskončno prostranost so sicer fil-marji odkrili že zelo kmalu potem, ko se je filmski kameri uspelo premakniti z mesta. Še skoraj povsem neodkrit pa je ostal za filmsko občinstvo nič manj privlačni a še svojevrstnejši svet, ki se razprostira pod morsko gladino — »svet tišine«, kot ga je nazval Francoz Cousteau, ki je skupaj z Nemcem Haa-som prvi odkril skrivnosti tega skritega sveta širšemu krogu filmskih obiskovalcev. To je deloma razumljivo, saj je snemanje pod vodo vse prej kot enostavno, poleg tega pa zahteva razen odlične kamere tudi drznega in Filmske novice za mrtvo sezono vzdržnega snemalca — z zvrhano mero potrpljenja ... Tega vsekakor ne manjka ekipi sovjetskega Centralnega studia za dokumentarni film, saj zdaj že peto leto snema po vsem svetu ali bolje v vseh morjih sveta gradivo za film o oceaniskih globinah. Nazadnje so se mudili na Pacifiku ... Sovjetska snemalca Fjodor Leootovič in Oleg Lebedev pa sta posnela prvi podvodni film v panoramski tehniki. Snemala sta nedaleč od otočka Moneron (ali Kaibatu) v japonskem arhipelagu, pri dehi pa jima je precej na- DIVI V nadaljevanju svoje uspele in popularne komedije »Ločitev po italijansko« si je Pietro Germi izbral za tarčo svojih komičnih zamisli (za katerimi pa je nekaj resnih misli) sicilijanske ideje o nedolžnosti in dal filmu naslov »Zapeljana in zapuščena«. Glavni vlogi sta zaigrala Aldo Puglisi in Stefania Sandrelli (Mastroiannijeva sestrična in druga žena v »Ločitvi«) podvodna mesta, saj ponavadi hobotnic ne omenjamo med živalskimi arhitekti. Film »Na podvodnih scoo-terjih« (režiral ga je Aleksej Lebedev) je doživel svojo premiero v Parizu, v kinematografu Jena Placida Mau-claira, ki je tudi sam navdušen ustvarjalec filmov o podvodnem svetu in je posnel že več filmov pod Rdečim morjem. Mauclaire je dejal, da je prijetno presenečen , nad visoko tehnično in umetniško ravnijo tega filma sovjetskih snemalcev. MORDA BOMO VIDELI Če bo šlo producentu Halu VVallisu vse po sreči, bomo prihodnje leto dobili novo »Zasebno življenje Henrika BM VIII.« Avtorske pravice za ■H roman Maxwella Andersona ™* »Ana za tisoč dni« (Anne Bo- Ilevn), po katerem namerava posneti svoj film, je že kupil. Ni pa še gotovo ali mu bo za kraljevski par uspelo dobiti Richarda Burtona in gajalo vreme: megla, viharji Elkabeth Tavlor, kot bi rad. in dež. Posebna kamera, s Tudi znani farncoski hu-katero sta se podala v pod- moristični roman o škanda-vodni svet, je tehtala 200 ki- lu, ki ga v francoski vasici logramov. Na srečo je bila povzroči gradnja javnega seveda pod vodo občutno stranišča, »Clochemerle« bo lažja, poleg tega pa je bila morda doživel ponovno film-opremljena z akumulatorji, sko uprizoritev. Družba Del-ki so ji omogočali avtoma- more Films Productions in tično gibanje. Snemalca na producent Jaques de Lane podvodnih scooterjih pa sta Lea bi namreč rada posnela si na svojih izletih pridobila film po tem romanu — ven-tudi nekaj novih prijateljev.- dar prestavljenem na Škot-Med njimi jima je bil naj- sko. Naslov so zato spreme-zvestejši par velikih mor- nili v »škandal v Cockvma-skih listov, ki Sta ju stalno geeju«. spremljala kot najvzornejša Jeanne Moreau se je dogo-asistenta režije in ju v za- varjala z angleškim režiser- hvalo za grižljaje iz njune jem Anthonyjem Asquithom , . . , _ x. . roke po delu še pospremila da bi nastopila v njegovem ameriškega pisatelja Daltona bo organiziral »Festival vodo obale. filmu »Rumeni Rolls Rovce« Trumba z McCarthvjeve čr- hunoy« - in to resničnih! Med najzanimivejšimi po- - skupaj z Rezom Harriso- ™ Povabiti namerava vse znane snetki v tem panoramskem nom. Luis Bufmel, ki je pred _^ - M ^ vohune iz raznih držav. Po- filmu sta sekvenci o jati zna- kratkim z njo posnel »Soba- T-UDI TO JE RES! leg diskusij o uporabi vo- menitih rakov s Kamčatke ričin dnevnik«, pa bi jo rad V poplavi filmskih festiva- hunf.\va,J ^ ~T in o hobotnicah, ki bodo gle- tudi za svoj naslednji film lov, »splošnih« in »speciali- fe,.(-' ,nta dnev'?em ree * ,ftr£?°. ™~vo na marsikoga morda njihova ny je dobil svojo puško« liko daleč. Namenil se je, da l* *estiyai trideset izbrancev J ze sprejelo ... Na festivalu religioznega filma v Valladolidu, Španija je eno od dveh glavnih nagrad dobil francoski fiLm »Smrt, kje je tvoja zmaga?« Do tu je vse v redu. Toda: drugo nagrado so podelili filmu »Športno življenje« Angleža Lindsava Andersona (ki ga pravkar gledamo). Verjetno je bil tudi sam An-derson presenečen, ko se je znašel v sveti vojski! Ameriška družba za snemanje reklamnih filmov je imela v zadnjem času največji uspeh s filmom Hodite v cerkev«, ki so ga lastniki kinematografov v trenutku razgrabili. Vsekakor mo^ rajo imeti zelo slabo vest zaradi filmov, M jih vrtijo v svojih dvoranah! ... Argentinsika cenzura je sicer prepovedala Bergmanov film »Molk«, vendar pa si ga vrli Argentinosi vseeno lahko ogledajo. Vrtijo ga naSi-reč na ladji, ki je zasidrana; sredi reke La Plata, kamor cenzorjeva oblast ne seže več. Španski mojster Luis (Viridiana) Buuuel je v Franciji posnel nov film po romanu Octava Mirabeauja »Sobaričin dnevnik« (ki ga je prvič prenesel na platno Jean Renoir leta 1946). Glavno vlogo je zaupal Jeanne Moreau, poleg nje pa je nastopil tudi Daniel Ivernel (na sliki) S poti po Italiji Druge svetovne vojne se še živo spominjamo z vsemi grozotami. O prvi svetovni vojni govorimo le še to, kar smo prebrali v knjigah. Vse to, kar je Hitlerjeva soldateska počela od leta 1939 do 1945 po Evropi je pravzaprav samo nadaljevanje zločinov po isti Evropi, ki jih je storila VVilhelmova vojska v letih od 1914 do 1918. Petdeset let je minilo, ko se je začela prva svetovna vojna. Ta je veljala okoli 26 milijard dolarjev Žrtev je bilo osem milijonov in pol. Toda ta podatek in številke so majhne, če primerjamo, koliko danes, v miru trošimo na svetu za orožje. Nič manj kot 43.000 milijonov funtov. Zaloga nuklearnega orožja znaša 20 ton trinitro-toluola na slehernega prebivalca na zemlji, še dve primerjavi sta zanimivi. V bitki pri Messi-nesu, ki je trajala 24 dni (od 21. maja do 14. junija 1917. leta), so izstrelili tri in pol milijona puškinih metkov, ali ena hidrogenska bomba bi ves ta kraj uničila v 24 sekundah, število žrtev Hirošime, je enako številu padlih v bitki pri Arrasu. Rušilna moč bojne glave rakete Po-laris, je 25-krat večja od atomske bombe, ki je uničila Hirošimo. To je samo nekaj skopih podatkov in primerjav, kako je približno izgledala prva svetovna vojna. Ko se sedaj oziramo nazaj in gledamo fotografije o tem zgodovinskem dogodku, se nam zdijo smešne. Toda prva svetovna vojna za tisti čas ni pomenila nič manj, kot za nas uničujoča druga svetovna vojna. Zbogom orožje Soča, Piave, Tilment... doline teh rek so tesno povezane s prvo svetovno vojno, še vsem je gotovo dobro v spominu ameriški film »Zbogom orožje« po istoimenskem Hemingwayevem romanu. Film so posneli prav tam, kjer so se resnično odvijale bitke pred približno petdesetimi leti, ali kakor piše v zgodovinskih zapiskih v juliju 1916. leta. To je bila italijanska proti- ofenziva na severu Italije, še danes stojijo številni objekti povsod v dolinah vseh treh omenjenih rek, kjer so bila glavna prizorišča posameznih bitk. Na poti po Dolomitih sem se ustavil tudi v znani bolnišnici (iz filma Zbogom orožje). Zidovi so že porumeneli in načel jih je zob časa. Veliki rdeči križ, narisan na vseh straneh, te že od daleč opozarja, da je bila tu bolnišnica. Le streljaj od ceste, ki vodi iz Car-bonina proti Cortini di Ampezzo, leži ta objekt, ki danes služi le še kot turistična znamenitost. Hkrati je to tudi spomenik na številne žrtve, ki so padle na tem področju. Italijonv je v prvi svetovni vojni padlo okoli 650 tisoč. Ti kraji so dobro v spominu tudi prenekateremu Slovencu in številne grobnice, ki jih srečaš po Italiji nosijo napise tudi s slovenskimi imeni. Omenil bi med njimi tri največje: prva je na Passo Por-doi (2239 m) pod mogočnimi gorami Dolomitov imenovanih grupa Sella, z najvišjim vrhom Piz d. Boe 3151 metrov. Tik pod vrh je speljana tudi gondolska žičnica na višino 2950 metrov. Prijetno sem bil presenečen, ko sem na vratih pla- Na 1 • • \/ \/ •! bojiščih prve svetovne vojne Tre Cime di Lavarcdo (29W metrov) so prava poslastica za najbolj itkušene alpiniste. Hkrati so to tudi najlepši »rhi/vl v haićanskih Dolomiiih V prvi svetovni vojni je bilo pod orožjem 65 milijonov ljudi, mrtvih pa je bilo 8 milijonov 70(1 tisoč ljudi. V vojni je sodelovalo deset držav i okoli 700 milijoni prebivalcev, ali tri četrtin« sveta ninskega doma pri zgornji postaji žičnice zagle dal napis »Prosimo zapirajte vrata« in »Dobro došli« tudi v slovenščini. Precej bolj domače s< počutiš. Druga taka grobnica je (ta je menda najmo gočnejša v Dolomitih) na znanem hribu Pocol, visokem 1540 metrov nad smučarskim središčem Cortina di Ampezzo. Tu je pokopanih mnogo bo jevnikov prve svetovne vojne, katerih imena ne bodo nikoli poznana. Doberdob slovenskih fantov grob ali grob niča stotisočerih je tretja, ki leži nedaleč od naselja Ronchi di Legionari in se dobro vidi s ceste, ki pelje iz Trsta proti Benetkam. Tu je pokopanih mnogo slovenskih fantov, ki so se bojevali na Vršiču, v dolini Soče, Tilmenta in Piave. Vendar vse to danes služi italijanskemu turizmu. Tu se ustavljajo številni turisti iz vseh koncev sveta. Vsak prehod, čez katerega sem potoval, pa naj bo to Passo Sella (2214 m), Passo di Gardena (2121 metrov), ali Passo di Campo logno na višini 1875 metrov, je povezan s prva svetovno vojno. Tu so se pomikale enote voja kov in ceste, ki vodijo danes čez te prehode, so bile v glavnem zgrajene že takrat pred petde setimi leti. Še zgodbica iz Trsta Trst izgublja pomen kot pristaniško mesto V luki se ustavi sem in tja kakšna ladja. Industrije tii ni. Zato pa toliko bolj cvete trgovina in najrazličnejše prekupčevanje. Park pred že lezniško postajo je vedno poln ljudi, predvsem Jugoslovanov. r Ko sem prišel v Trst in stopil iz avtomobila, je k meni pristopil debelušast moški, ki je go voril na pol slo\ensko. V lepem etuiju mi je ponudil popolnoma novo uro za 15.000 lir. V žepu sem jih imel nekaj manj kot 4000. To sem mu tudi povedal in da ure ne morem kupiti Cena je uri brž padla na znesek, kolikor denarja sem še imel. Jasno tudi tega denarja nisem hotel dati za uro. Možakar, precej jezen, je odšel. Sam sem se napotil na železniško postaja Spet mi je pristopil isti človek in mi uro ponujal za borih 1000 lir. Približno taka je podoba današnjega Trsta. Vse za denar, pa če tudi j« pod vrednostjo, samo da se prodaja in od tega ljudje tudi živijo. MILAN ŽIVKOVIČ RADIJSKI SPORED VELJA OD 15. DO 21. AVGUSTA Poročila poslušajte vsak dan ob 5.15, 6., 7, 8., 10., 12., 13, 15., 17., 22, 23. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 1930. Ob nedeljah pa ob 6.05. 7., 9, 12., 13., 15., 17, 22., 23. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 1930. SOBOTA — 15. avgusta 7.15 Jutranja glasbena srečanja — 8.05 Paberkovanje v domači glasbi — 835 Iz koncertov in simfonij — 9.00 Počitniško popotovanje od strani do strani — 9.15 Pred mikrofonom so mladi kranjski glasbeniki — 9.30 Zabavna glasba iz Sovjetske zveze — 10.16 Jugoslovanski pevci popevk — 10.30 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Pozor, nimaš prednosti — 12.15 Kmetijski nasveti — 1235 Lahek opoldanski glasbeni spored — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Srečanje s komponisti narodno-zabavnih melodij — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Zabavna glasba — 15.43 Poje moški zbor »Ivan" Cankar« p. v. Marjana Lubiča — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Vedri uvodni takti — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Tri scene iz opere Luci ie Lammermour — 18.45 Novo v znanosti — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 V podvečer... — 20.30 Sobotni večeri v naših krajih — 21.15 Sobotni ples — 22.10 Oddaja za naše azseljence — 23.05 Nočni akordi NEDELJA — 16. avgusta 6.00 Dobro jutro — 7.15 Domači in narodni zvoki — 8.00 Mladinska radijska igra — 832 Stare francoske pesmi — 9.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — I. — 10.00 Se pomnite, tovariši ... — 10.30 Pemi borbe in dela — 10.50 Zabavni zvoki — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Vedre melodije z zabavnimi orkestri — 11.40 Nedeljska reportaža — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — II. — 13.30 Za našo vas — 14.00 Kcncert pri vas doma — 14.15 S poti po Španiji — 15.05 Danes popoldne — 16.00 Humoreska tega tedna — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Petruška — baletna glasba — 20.50 Športna poročila — 21.00 Melodije v izložbenem oknu — 22.10 Godala v noči — 23.05 Nočni koncert jugoslovanske glasbe PONEDELJEK — 17. avg. 7.15 Jutranja glasbena srečanja — 8.05 Domače polke in valčki — 835 Tako pojo in igrajo v Sofiji — 9.00 Za mlade radovedneže — 9.15 Pevski pozdrav iz tujih dežel — 9.30 S slovitimi interpreti v preteklost — 10.15 »Občutki« — samospevi — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Turistični napotki za tuje go- ste — 11.15 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Opoldanski domači pele-mele — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Glasbeni avtomat — 15.15 Zabavna glasba — 15.45 Igra pihalni orkester Zagrebške vojne oblasti — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Poletni sprehodi — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Zvočni razgledi — 18.45 Na mednarodnih križ-potjih — 19.05 Giasbene razglednice — 20.00 Revija slovenskih izvajalcev zabavne glasbe — 22.10 S popevkami po svetu — 2230 Literarni nokturno — 23.05 Po svetu jazza TOREK — 18. avgusta 7.15 Lahka koncertna glasba za dobro jutro — 8.05 Jugoslovanski pevci popevk — 8.35 Nastopajo mali vokalni in instrumentalni ansambli — 9.00 Počitniško popotovanje od strani do strani — 9.15 Zvoki kitare, harfe in harmonikarskega orkestra — 9.30 Četrt ure z ansamblom Aca Miillerja — 9.45 Zagorske narodne pesmi — 10.15 Z domačih opernih odrov — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Žabama glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 1235 Mali koncert lahke glasbe — 1330 Priporočajo vam — 14.05 Suita št. 2 — 1430 Slovenski ljudski plesi — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Zabavna glasba — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Poletni sprehodi z orkestri zabavne glasbe — 18.00 Aktualno-sti doma in v svetu — 18.10 Koncert po željah poslušalcev — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 18. stoletje v češki glasbi — 2030 Radijska igra — 21.26 Iz romantične koncertantne literature — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Nočni koncert SREDA — 19. avgusta 7.15 Narodni in domači zvoki — 8.05 Plesni orkester Karel Vlach — 8.30 V ritmu koračnice — 9.00 Svet skozi sončna očala — 9.20 Zvočni mozaik — 10.15 Solistična instrumentalna zabavna glasba — 10.30 človek in zdravje — 10.40 Chopin v več zasedbah — 11.0C Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Zabavna gla|ba — 12.15 Kmetijski nasveri — 12.25 Opoldanski domači pele-mele — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Glasbeni avtomat — 15.15 Zabavna glasba — 15.40 Komorni zbor RTV Ljubljana poje pesmi raznih narodov — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Poletni sprehodi z našimi solisti — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Iz fonoteke radia Koper — 18.45 Kulturna transverfcala — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Iz naših studiov — 20.15 Lak me — opera — 22.50 -Literarni nokturno — 23.05 Plesna glasba ČETRTEK — 20. avgusta 7.15 Zvočni kaleidoskop — 8.05 Češke narodne v izvedbi ruskega narodnega ansambla — 8.25 Majhni zabavni ansambli — 9.00 Počitniško popotovanje od strani do strani — 9.15 Vesele počitnice — 9.30 Balkanske pitbreske — 10.15 Z opernimi pevci po svetu — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 11.15 Pozor, nimaš prednosti —" 12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Z jugoslovanskimi pevci popevk — 1330 Priporočajo vam — 14.05 KoroškeJ narodne v priredbi Pavla Kemjaka — 14.20 Listi iz albuma z zabavnimi melodrami — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Zabavna glasba — 15.40 Od spirituala do modernih plesov — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Poletni sprehodi po glasbenih galerijah moistrov — 18.00 Aktua'nosti doma in v svetu PETEK — 21. avgusta 7.15 Od uverture do finala — 8.05 češkoslovaška zabavna glasba — 8.35 Iz težkih dni — 9.00 Pionirski tednik — 9.30 Slovanski pevci popevk — 10.15 Orkester »Goldman band« igra koračnice — 10.35 Naš podbstek — 10.55 Glasbena medigra — 11-00 Turistični napotki za tuje goste — 12.15 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Opoldanski domači pele-mele — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Glasbeni avtomat — 15.45 Mladinski zbori pojo — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Poletni sprehodi s pevci zabavne glasbe — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Promenadni kontert — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Trideset minut v studiu 14 — 20.30 Poje Komorni zbor iz Celja — 20.50 Arena za virtuoze — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih — 22.50 Literarni nokturno — 23.05 Med partiturami minulih tri-dcsetletij KINO Kranj »CENTER« 15. avgusta amer. barv. CS film VIKINGI ob 16 uri, ital. film SLASTI SOBOTNIH VEČEROV ob 18. in 20. uri, premiera ital. filma PREDSEDNIK STOP ob 22. uri 16. avgusta amer. barv. CS film VIKINGI ob 10. in 17. un, nemški film DR^GA MOJA, OSTANEŠ TU ob 15. uri, ital. film SLASTI SO- BOTNIH VEČEROV ob 19. uri, premiera angl. filma NENAPOVEDAN SESTANEK ob 21. uri 17. avgusta angl. film NENAPOVEDAN SESTANEK ob 16., 18. in 20. uri 18. avgusta angl. film NENAPOVEDAN SESTANEK ob 16., 18. in 20. uri 19. avgusta ital. film PREDSEDNIK STOP ob 16., 18. in 20. ur- 20. avgusta amer. ban'. VV fiim DVORNI NOREC ob 16., 18. in 20. uri 21. avg. ital. barv. CS film SIEGFRIED ob 16., 18. in 20. uri Kranj »STORžIČ« 15. avgusta angl. film ŠPORTNO ŽIVLJENJE ob 17.30 in 20. uri, 16. avgusta amer .ban-. CS film VIKINGI ob 14. uri, ital. fiim SLASTI SOBOTNIH VEČEROV ob 16. uri, nemški film DRAGA MOJA OSTANEŠ TU ob 18. uri, angl. film ŠPORTNO ŽIVLJENJE ob 20. uri 17. avgusta' meh. barv. film NEVIHTA NAD MEHIKO ob 18. in 20. uri 18. avgusta ital. barv. CS fiim BENETKE, MESEČINA IN TI ob 18. in 20. uri 19. avgusta premiera ital. filma SKANO BOA ob 18. in 20. uri 20. avgusta ital. film SKANO BOA ob 18. in 20. uri 21. avgusta ital. film PREDSEDNIK STOP ob 18. in 20. uri Stražišče »SVOBODA« 15. avgusta amer. barv. CS film VIKINGI ob 20. uri 16. avgusta ital. film PREDSEDNIK STOP ob 20. uri 20. do 21. avgusta češki CS film IKARIA X B-l Žirovnica 15. avgusta nemški film TUDI TO JE ŽIVLJENJE 16. avgusta francoki film SEDEM SMRTNIH GREHOV 19. avgusta ital. barv. fiim POŠASTI V RIMU Dovje-Mojstrana 15. avgusta francoski Jjilm SEDEM SMRTNIH GREHOV 16. avgusta nemški film TUDI TO JE ŽIVLJENJE 20. avgusta ital. barv. film POŠASTI V RIMU Koroška Bela 15. avgusta češki CS film IKARIA X B-I 16. avgusta amer barv. CS fiim ŠTIRJE APOKALIPTIČNI JEZDECI 17. avgusta franc. fiim DEKLICA V IZLOŽBI Kranjska gora 14. do 15. avgusta amer. barv. CS film ŠTIRJE APOKALIPTIČNI JEZDECI 16. avgusta češki CS iiim IKARIA X B-l 20 avgusta franc. tiim DEKLICA V IZLOŽBI Ljubno 15. avgusta ital. barv. film ORI E NT ALKE ob 20. uri 16. avgusta franc. barv. film OKUS NASILJA ob 18. uri Podnart 15. avgusta franc. film KAMIKAZE ob 20. uri 16. avgusta franc. film KAMIKAZE ob 17. uri 20. avgusta amer. film BU-STET* KEATON IN GENERAL ob 20. uri Cerklje »KRVAVEC« Duplica 15. avgusta italijanski film 15- avgusta amer. film UGRABLJENE SABINKE ob TAJNI DRUŽABNIK ob 18. 20. uri ur! 16. avgusta ital. film UGRA- uakSSS^J^JS BLJENE SABINKE ob 16. in M0NGOLI ob 20- un 19 uri 19- avgusta franc. ban-. CS fiim MONGOLI ob 18. uri Naklo 16. avgusta ital. film PREDSEDNIK STOP ob 19. uri Jesenice »RADIO« 15. do 16. aveusta ital. barv. film POŠASTI V RIMU 17 avarusta ameriški barv. film ZADNJI VOZ 18. do 19. avausta franc. film DEKLICA V IZLOŽBI 20. do 21. avgusta češki barvni CS film čE PRIDE MAČEK Jesenice »PLAVŽ« 15. do 16. avgusta francoski film DEKLICA V IZLOŽBI 17. do 18 avgusta ital. barv. film POŠASTI V RIMU Radovljica 15. avgusta ital. barv. CS film BAGDADSKI LOPO'/ ob 18. uri 16, avgusta ital. barv. CS Lim BAGDADSKI LOPOV ob 18. in 20. uri 16. avgusta franc. film KROG PREVAR ob 16. uri 18. avgusta ameriški film BISTER KEATON in GENERAL ob 20. uri -19. avgusta ameriški film BUSTER KEATON IN GENERAL ob 18. in 20. uri 20. avgusta nemški film. FLAMANKA ob 20. uri ' 21. avgusta nemški fiim FLAMANKA ob 18. uri 21. aveusta špan. ital. barv. CS film' KRVAVI KAPETAN ob 20. uri t »Kaj se sploh razburjajo?« je negodoval funkcionar Fido Čućek, ko so mu povedali, da se je prišla delegacija sindikata tovarne ptičjih strašil pritožit zavoljo nizkih prejemkov. >Od vieh podjetij te stroke z Sloveniji imajo najlepše plaće, še delavci ljubljanskega servisa Za popravilo ptičjih strašil se lahko skrijejo pred njimi. Naj bodo veseli, da' živijo na Gorenjskem! No, sicer pa imamo pri rokah dovolj zgovornih statistik in zbirnikov, da um lahko dokažemo, kako neosnovane in neupravičene so njihove pritožbe. Tovarišica tajnica, spustite jih noter!* Delegacija je vstopila. Razgrnila je pred tovarišem Čučkom svoje križe in težave: pojasnila je, kako grdo nehvaležno delo je izdelovanje ptičjih strašil; opozorila je, da drugod že proizvajajo strašila na tekočem traku, ko na Gorenjskem še vedno brkljajo v zastarelih obratih iz časov rajnke Avstrije; potožila je, kakšne težave imajo s kooperanti, ki tako neredno dobavljajo počene kahle, oskubljene metle in oguljene suknjiče; razburjala se je zaradi nelojalne konkurence zasebnih vrtič-karjev in kmetov, ki na svojih njivah postavljajo strašila, kakršna sploh ne odgovarjajo JUS-u in so veliko cenejša od ptičjih strašil družbenega sektorja; zmajevala je z glavo nad premajhnim dotokom novega kadra, kajti mladi ljudje gredo raje za strašila v pisarne; se srdila nad neurejenim vprašanjem pokojnin, ki silijo penzioniste, da si iščejo honorarne zaposlitve kot živa ptičja strašila in tako dalje in naprej. Nazadnje je delegacija tovarne »Bu-bu« po teh uvodnih salvah prešla na glavni namen svojega poslanstva. Zastokala je zavoljo slabih plač v industriji ptičjih strašil nasploh in v tovarni »Bu-bu« posebej. Pobožno je izrazila željo, naj tovariš Cucek kot predstavnik tako pomembnega družbeno-političnega foruma pomaga in sproži akcijo za izboljšanje njihovih prejemkov, kajti preje ali kasneje je treba to vprašanje rešiti, raje prej, so še urno pristavili. Zdaj je bil na vrsti funkcionar Tido Čućek. Tudi on je razgrnil pred delegacijo svoje argumente. E Zasul je obiskovalce s ploho analiz, bilanc, statističnih poročil in zbirnikov, ki so vsak sleherni dokazovali neizprosno dejstvo: prejemki delavcev tovarne »Bu-bu« so nad republiškim povprečjem!! Niti v Ljubljani, ne na Primorskem, še manj na Štajerskem in Dolenjskem, plače v industriji ptičjih strašil ne do segajo plač n'fihovih vrstnikov v gorenjskih občinah. Papirji tovariša Čučka se niso motili in delegacija je morala z dolgim nosom domov razlagat svojim kolegom, da dobivajo itak nekaj jurčkov več kot je republiško povprečje in naj bodo torej lepo zadovoljni in naj nikar po nepotrbnem ne delajo zgage. r - Ko so se vrata zaprla za delegati, je tudi funkcionar Fido Čuček vstal. Pošteno se je spotil. Pospravil je papirje in z vzdihom odšel čez cesto v restavracijo. Potreben je bil krepkega okrepčila. Naročil si je dunajski zrezek in se pošteno podprl. Nato ie zahteval račun* »Kaj? Dunajski zrezek celih 480 dinarjev?« se je začudil. »Seveda! Kaj ste pa mislili?« ie odvrnila natakarica. Tovariš Čučk je plačal in se jezen vrnil v pisarno. »Presnete gorenjske cene!« je rentačil. »Kjerkoli sem hodL, v Ljubljani, na Primorskem, da o Štajerski in Dolenjski sploh ne govorim, povsod sem za zrezek dal manj kot pr: nas. Prav ima žena, ko ves čas stoka, da je cena hrani na Gorenjskem visoko nad republiškim povprečjem . ..« VILKO NOVAK RE Pil BLI ŠKO P 0 V P R E Č 1 Plaže J cvetijo, kože rjavijo • • • Kako vroče je in kako prijetno hladna voda! Tudi zale mladenke na sliki so povsem takega mnenja. Na njihovih obrazih je videti, da imamo prav. Izkoristiti vsako priložnost in svoje telo v kar največji možni meri, ki je še dopustna na javnih kopališčih, izpostaviti soncu. Neovrgljivo pravilo ža ta letni čas, moto, ki je vezan na mladost, energijo in življenje. Tale posnetek je nastal v škofji Loki, toda priznajte, lahko bi bil tudi z Bleda, iz Bohinja ali s katere koli plaže v tem letnem času. Televizija SOBOTA — 15. avgusta RTV Ljubljana — 19.15 Objava dnevnega sporeda — 19.17 Kaj bo prihodnji teden na sporedu — 19.32 Nenavadni kenj Champion — film — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Ljubljana — 20.30 Cik-cak — RTV Beograd — 20.45 Ogledalo državljana Po-. kornega — RTV Ljubljana — /' 21.45 Dr. Kildare — film — 223-5 Poročila NEDELJA — 16. avgusta RTV Ljubljana — 930 Deček iz cirkusa — film — RTV Zagreb — 10.00 Kmetijska oddaja — športno popoldne — RTV Beograd — 20.00 TV dnevnik — RTV Zagreb — 20.30 Melodije Jadrana — zaključni večer — RTV Ljubljana 22.00 Kratki filmi — 22.45 Prenos finala »Melodije Jadrana« v Splitu —'RTV Zagreb — 23,30 Včeraj, danes, jutri PONEDELJEK — 17. avg. RTV Ljubljana — 19.08 Objava dnevnega sporeda — 19.10 TV obzornik — 19.30 Britanska enciklopedija — RTV Beograd — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Tedenski športni pregled — RTV Zagreb 21.00 Mrtvi ne govore — II. del filma — 22.30 Včeraj, danes, jutri TOREK — 18. avgusta Ni sporeda! SREDA — 19. avgusta RTV Ljubljana — 19.08 Objava dnevnega sporeda — 19.10 TV obzornik — RTV Zagreb 19.30 Za poletne po- čitnice — RTV Beograd — 20.00 TV dnevnik — RTV Zagreb — 20.30 Propagandna oddaja — RTV Ljubljana 20.45 Tržaške lučke — RTV Zagreb — Reportaža — RTV Beograd 22.05 Hemingvvav — dokumentarni film — RTV Zagreb — 22.15 Včeraj, danes, jutri % ČETRTEK — 20. avgusta _ RTV Ljubljana — 19.08 Objava dnevnega sporeda — 19.10 TV obzornik — 19.30 S kamero po Afriki — RTV Beograd — 20.00 T V dnevnik — RTV LjubL>!U -~ 2030 Cik-cak — 20.45 študentska soba — repriza TV drame — 22.00 Poročila PETEK — 21. avgusta RTV Ljubljana — 19.08 Objava dnevnega sporeda — 19.10 TV obzornik — RTV Beograd — 19.30 Taškent — mesto izobilja — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Propagandna oddaja — RTV Zagreb — 20.45 Studio 13 — RTV Beograd — 21.45 Jazabelle — ameriški film — RTV Zagreb 23.15 Včeraj, danes, jutri 729557735798193^249^49^^409^92 676^384894^32657^53^385273872^2557^79^