# D     $  Milan Komar nam v razmišljanju o filozof- skih koreninah fašizma predstavi tiste misel- ne tokove, sicer moèno raznolike filozofske misli 19. stoletja, iz katerih so (ne)posredno izšle po- glavitne komponente fašistiène ideologije. Delo priène z orisom kulturno-zgodo- vinskih pojavov in le-tem pripadajoèih mi- selnih orientacij znotraj italijanskega pro- stora. Na tem mestu je potrebno opozori- ti, da je bil italijanski kulturno-zgodovin- ski razvoj zaradi prevladujoèega gledanja na pojem evropske kulture skozi prizmo fran- cosko-nemške kulturne evolucije pogosto izvzet in neupoštevan. Zaradi te kulturne nadvlade se evropski prostor pogosto posku- ša razumeti in opredeliti le z dveh gledišè, nemškega idealistiènega in francoskega idea- listièno-racionalistiènega, kar pa ima za po- sledico osiromašen vpogled v zgodovino in kulturo evropskih narodov. Ob vpogledu v zgodovino italijanske misli se avtor dotakne devetih pomembnejših mi- selnih tokov, ki imajo svoj zaèetek v 12. sto- letju z nastopom Averoesa, segajo pa vse do 20. stoletja v t. i. evrokomunizem, ki delno izide tudi iz samega fašizma. Prvi teh tokov je italijanski averoizem, ki do`ivi razcvet v 13. stoletju, tj. v èasu nemš- kega vladanja na Siciliji, z nastajanjem šte- vilnih averoistiènih šol. @e pri Averoesu je zaznati podobnost s poznejšim spinozizmom in nemškim klasiènim idealizmom, saj èlo- veka obravnava kot generièno bitje ter zanika obstoj individualne duše in s tem posamez- nika kot osebe, njegov pogled na svet pa je izrazito panteistièen. V 14. stoletju se kot odgovor na predhod- na averoistièna uèenja pojavi humanizem, ki pa ni imel zadostne filozofske in teološke mo- èi za branitev èloveške osebe pred naèeli ave- roizma. Šele ko v 15. stoletju bizantinski izo- bra`enci italijanskemu, humanistièno orien- tiranemu prostoru predstavijo teološko de- dišèino Vzhoda, le-ta, zdru`ena z literarnim humanizmom, premaga do takrat prisotni averoizem. Ta dva tokova zdru`ena kasne- je tvorita renesanso, ki zagovarja posamez- nikovo edinstvenost, dostojanstvo in nesmrt- nost duše, torej pojme, ki èloveka doloèajo kot osebo. Italijanski prostor z zatonom re- nesanse izgubi svoj kulturni zagon, ki ga po- novno prevzame proti koncu 17. stoletja z na- stopom filozofa, zgodovinarja in pravnika Giambattista Vica. Sledi ponovni zaton, ki se konèa z risorgimentom 19. stoletja. Za za- èetnika gibanja za enotnost Italije štejemo Giobertija, duhovnika in izrazitega nasprot- nika napoleonske okupacije in iz nje slede- èega pofrancozenja italijanske dru`be. Med pomembnejše kulturne tokove zno- traj italijanskega prostora Komar šteje tudi heglovstvo, ki tako kot v Rusiji in Angliji tudi v Neaplju do`ivi moèan razmah in na nek naèin pomeni obuditev averoistiènih idej o èloveku. Glavna protagonista heglovstva v Italiji sta bila Croce in Gentile, kasneje tudi v vlogi utemeljiteljev fašistiène ideologije na heglovskem temelju. Slednji je v Italiji uvedel kulturno diktaturo, s katero je `elel unièiti sleherno obliko povpreènosti znotraj naroda. $#-F, +  # * ,        (  A(      Soèasno nastopi Mussolinijeva politièna dik- tatura, po 2. svetovni vojni pa se v Italiji izob- likuje komunistièna struja, ki jo tvorijo pred- vsem revolucionarno naravnani pripadniki bivšega fašistiènega gibanja. Prevladujoèo Crocejevo fašistièno orientirano filozofijo tako zamenja marksistièni pojem diktature proletariata. Za razumevanje Mussolinijeve revolucio- narno-aktivistiène naravnanosti je v prvi vrsti potrebno izpostaviti razliko med Marxovi- mi in Engelsovimi pogledi na prenovo dru`- be. Engels v splošnem velja za bolj umirje- nega in v nasprotju z Marxom bolj poziti- vistièno orientiranega. Ta razlika je dobro razvidna tudi iz sledeèih dejstev: izpod Mar- xovega vpliva izideta komunizem in fašizem, oba izrazito revolucionarna, medtem ko se Engelsov naslednik Eduard Bernstein `e us- meri v oblikovanje alternative marksizmu; le-to vidi v socialdemokratskem reformistiè- nem boju z uporabo zakonitih procedural- nih ukrepov. V tem horizontu je mo`na tudi pojasnitev razlike med Stalinovim in Mussolinijevim zrenjem revolucije. Prvi, Leninov naslednik na èelu boljševizma (Lenin in Mussolini sta bila uèenca francoskega filozofa in teoreti- ka revolucionarnega sindikalizma Georgesa Sorela), je tako kot njegov predhodnik de- loval bolj pod vplivom Friedricha Engelsa in bil tako na politiènem podroèju bolj premiš- ljen in preraèunljiv. Nasprotno pa ima Mussolinijev revolu- cionarni aktivizem svoje korenine v Marxovi filozofiji. Marxa, glede na vpliv idealizma, ne zanima resniènost sama na sebi, temveè le njeni uporabni vidiki v smislu preustvar- janja obstojeèega, katerega del je tudi èlovek. Pod tem vidikom lahko tudi fašizem razu- memo kot enega izmed izrazov avtonomnega modernega duha, ki izvira iz renesanse in raz- svetljenstva, svojo dokonèno elaboracijo pa do`ivi ravno v idealizmu. Temeljna zdru`evalna znaèilnost idealiz- ma in iz njega izhajajoèega Marxovega histo- riènega materializma (resniènost razume kot “material” in ne kot materijo) je neprizna- vanje obstoja naravnega reda. Iz tega izha- ja, da je za preustvarjanje resniènosti nujno razumsko obvladovanje in zaobjetje danega v doloèen sistem, ki naj slu`i vzpostavljanju zunanjega reda. Posledica tega je ukinitev av- tonomnosti subjekta, saj je izkljuèeno vsa- kršno upoštevanje njegovega notranjega raz- voja in do`ivljanja; razumljen je le še kot del “materiala”, ki ga je potrebno preoblikovati. Fašistièno prvenstvo delovanja ima tako svoj izvor v idealistièno-materialistiènem poj- movanju stvarnosti, ki pa zaradi neustreznega razumevanja le-te nujno vodi k nespoštovanju drugega in s tem k neupoštevanju pojma pra- viènosti v odnosu do stvarnih subjektov v da- nem okolju. Mussolini se je, èeprav izhaja- joè iz marksizma, kasneje spremenil v here- tiènega marksista; verjel je v prvenstvo de- lovanja, nikoli pa ni zanimanja posveèal teo- riji in kontemplaciji resniènosti. Fašistièna ideologija je zrasla na stièišèu treh filozofskih tokov 19. stoletja: Heglove- ga idealizma, Marxovega materializma in Nietzschejevega vitalizma. Nujno pa je potreb- no upoštevati tudi dekadenèni kulturni tok, nastal ob koncu 19. stoletja. Za sam fašizem sta še posebej pomembni dve florentinski kul- turni reviji, in sicer Leonardo in La Voce. Sku- pina izobra`encev, ki je izdajala ti dve reviji, je zagovarjala idejo akcije, delovanja per se. Po- trebovali pa so èloveka, ki bi to idejo utele- sil; le-tega so videli v Mussoliniju. V okviru aktivistiènega duha fašizma je potrebno upoštevati tudi materialistièni na- turalizem 19. stoletja, ki je intelektualno de- javnost smatral za naraven odraz dru`benih in ekonomskih premikov. Skozi to gledišèe postanejo premiki v èasu fašistiènega vzpona razumljivi; preveval ga je izrazit skepticizem, prehajajoè v avtoritarizem. Ta premik ima A(  # svoj zaèetek v temeljnem dvomu v obstoj vna- prej doloèenega naravnega reda, zaradi èe- sar prevlada ideja o potrebnosti sistemizacije stvarnosti; skepticizem na tem mestu prei- de v avtoritarizem, katerega maksima je: Cre- dere, ubbidire e combattere. Tako so tradicio- nalno pojmovane vrednote vere, ubogljivosti in poguma izgubile svoj pravi pomen in bile zlahka instrumentalizirane za potrebe vlada- joèe garniture. Posameznik je moral po no- vem verjeti v sistem, ki odpravlja dvome, ga ubogati in se zanj boriti. Iz idealizma, marksizma in dekadence iz- hajajoèi aktivizem pa nenazadnje poraja tudi dru`bi nevarno pomanjkanje èuta za ome- jitve, kar odra`a dejstvo, da glavni smoter fašistiènega aktivizma ni bil v dokonèni vzpostavitvi doloèene oblike zunanjega reda, temveè v vsakokratnem rušenju neèesa pred- hodno vzpostavljenega. V tem se ka`e sub- verzivnost fašizma, èesar neizogibna posle- dica je nazadovanje posameznika kot ose- be in osiromašeno udejanjanje dru`beno te- meljnih vrednot. @e kot mladinec se Mussolini aktivno vkljuèi v revolucionarni boj pod taktirko Maz- zinija, borca za osvoboditev italijanskih manj- šin izpod avstrijske nadvlade, in tako svojo po- litièno pot priène kot èlovek “risorgimenta”, kot mladinski voditelj ter izrazit nasprotnik monarhije in Cerkve. Pred svojim tridesetim letom prestopi v Turatijevo Socialistièno stran- ko, iz katere pa ga kmalu iz`enejo zaradi nje- govih revolucionarnih te`enj, saj le-te niso bile v skladu s prevladujoèim Bernsteinovim du- hom. Istoèasno pa se v Mussoliniju `e izob- likuje ideja giovanilisma, ki tudi po ustano- vitvi Fašistiène stranke ohrani osrednjo vlo- go. Ta fenomen, ki pa ni izkljuèno fašistièen, saj ga sreèamo tudi v nacizmu, ima svoj izvor v vitalistièni filozofiji in ga je zato najbolje in- terpretirati v tem okviru. Vitalizem silo v èloveku postavlja v in- stinktivno oziroma biološko (to idejo sreèa- mo pri starejšem Nietzscheju, Hartmannu in kasnejšem Schelerju) in ne v duha, kar je skupna, èeprav medsebojno razlièna znaèil- nost antiènih kultur. To je še posebej vid- no pri nacistiènem biologizmu, katerega izvor sega preko vitalizma vse do srednjeveške no- minalistiène misli. Za nominalizem je zna- èilna logica maior, tj. filozofska panoga, ki se ukvarja z resniènostjo samo na sebi, zato ga lahko `e imenujemo spoznavna teorija. Po- glavitna trditev nominalizma je, da so posa- mezne stvari pred pojmi (universale post rem), z drugimi besedami, da so univerzalne ide- je le etikete, ki jih èlovek uporablja za kla- sifikacijo resniènosti. V nasprotju z nomina- lizmom pa zmerni realizem – katerega miselni orientaciji pripada tudi M. Komar – trdi, da èloveški um glede na partikularnost umeva univerzalne ideje in tako spoznava enotnost v razliènosti obstojeèega (universale in re). Le s tega gledišèa, ki pojmuje, da je logos v stva- reh samih, pa je mo`no govoriti o predhodno doloèenem naravnem redu in s tem o stvars- tvu. Èe dr`i nominalistièno gledanje, je stvar- nost brez intrinziènega reda, je le neukroèena sila, ki jo civilizacija `eli in mora ukrotiti. Znotraj tega obzorja se zdi vsakršna demo- kracija nemogoèa, saj mora èlovek kaotièni stvarnosti nujno vsiliti neko umetno obliko reda, le-ta pa si mora svoj obstoj zagotovi- ti s totalnim nadziranjem vseh stvarnih do- gajanj in je tako lahko le represivna. Ta re- presivnost pa je v doloèeni meri znaèilna tudi za fašizem; dejstvo je, da je Mussolini raz- vijal mladinske organizacije (giovanilismo), preko katerih je re`im sicer nadzoroval psi- hofizièno izgradnjo mladih, kljub temu pa mu nikoli ni uspela naèrtovana stvaritev no- vega fašistiènega èloveka. Fašizmu je tako na- mesto stvaritve novega fašistiènega èloveka uspela le stvaritev razdvojenega konformista. Za boljše razumevanje fašizma kot mark- sistiène herezije je potrebno natanèneje opre- deliti protagonistièno vlogo malomešèans- A(      tva pri oblikovanju, utrjevanju in konèno tudi propadu fašistiène ideologije. Marx v svoji teoriji zdru`i tri miselne tokove 19. sto- letja: nemško klasièno filozofijo (Fichte, He- gel), angleško politièno ekonomijo (Smith, Ricardo) ter francosko teorijo utopiènega so- cializma (Saint-Simon, Fourier).1 Slednjo tvo- rijo štirje pomembnejši predmarksistièni so- cialistièni tokovi: Proudhonov anarho-socia- lizem personalistiènega izvora, sensimonistiè- no-comtistièni socializem, ki je verjel v re- ševanje dru`benih problemov s pomoèjo teh- nike, Fourierov romantièni socializem in pa katoliški socializem, katerega najveèji pred- stavnik je Lamennais, oster nasprotnik iz fran- coske revolucije izhajajoèih razsvetljenskih in liberalistiènih idej ter goreè kritik visokega mešèanstva. Marx kritiko mešèanstva prev- zame od Lamennaisa, vendar pa se njegova anti-bur`oazna misel od Lamennaisove raz- likuje v tem, da je gledanje prvega usmerjeno predvsem skozi prizmo kršèanske morale, medtem ko je Marxovo bistveno heglovske narave. Marx je pod vplivom Heglove dia- lektike, po kateri je napredek mogoè le prek dru`benih antagonizmov, osnoval teorijo raz- rednega boja, v kateri pa se je srednji sloj za- radi svoje nevtralnosti izkazal za popolnoma neproduktivnega (razen v primeru, èe posta- ne del visokega mešèanstva ali proletariata) in tako postal predmet ostrega Marxovega nasprotovanja. Razlikovalni moment, ki po- jasnjuje heretiènost fašizma v odnosu do marksizma, je torej v Mussolinijevem komu- niciranju z malomešèanskim slojem, katerega je `elel izrabiti za izvedbo revolucije; le-ta pa je bila zaradi prevladujoèega mešèanskega duha nujno obsojena na propad. Pojem mešèanskega duha se v prvi vrsti na- naša na doloèen tip (srednjemu razredu pri- padajoèega) mišljenja. Svoj pravi izraz zadobi v obdobju razsvetljenstva, katerega temeljna znaèilnost je v odpravi radikalnejših tem, tj. filozofskih, teoloških in humanistiènih pole- A(  # mik ter razmišljanj predhodnih stoletij. To v splošnem privede do zmanjšanja intenzivnosti zanimanja za stvarnost, spoznavanje se omeji le na površinskost in zunanjost obstojeèega. V tem obzorju tako ni mo`no udejanjanje tega, kar Edmund Husserl in Edith Stein ra- zumeta pod pojmom iradiacije (tj. vplivanje na drugega preko lastne biti, preko iz`arevanja trenutnega notranjega stanja in do`ivljanja), ki po Komarju skupaj z notranjo polnostjo (ponotranjenimi idejami in vrlinami) v po- sameznikovi okolici generira “centripetalne” sile in je kot taka edini pravi temelj slehernemu revolucionarnemu vzgibu. Prevladujoèi duh površinskosti tako posledièno onemogoèi raz- voj revolucionarnega duha, ki je neloèljivo po- vezan z resno in poglobljeno notranjo dr`o; revolucija, kot jo razume Komar, je navsezad- nje lahko le zunanji izraz temeljne notranje spreobrnitve posameznika in dru`be. Mussoliniju, ki je sicer imel v posesti moè in karizmo za vodenje mno`ic, zaradi prevla- dujoèega mešèanskega duha tako ni uspelo vzbuditi revolucionarnega vzgiba malomeš- èanski tendenci po dru`benem vzponu; po- sledica tega in pa tudi idealistièno-marksi- stiènega neupoštevanja posameznikove no- tranjosti je propadli poskus stvaritve nove- ga fašistiènega èloveka in s tem tudi propad naèrtovanih radikalnih dru`benih premikov. & (    $  Nacistiène ideje o radikalni preobrazbi evropskega in svetovnega prostora izhajajo predvsem iz filozofskih idej dveh obdobij, tj. razsvetljenstva in nemške filozofije 19. sto- letja, katere najvidnejši predstavniki v pove- zavi z nacizmom so J. G. Fichte in G. W. F. Hegel ter F. W. Nietzsche. Nemško razsvetljenstvo do`ivi vidnejši razmah v èasu vladanja pruskega kralja Fri- derika II. Oèeta le-tega cesar Karel VI. povz- digne v kralja Prusije, `e Friderik II. pa po smrti Karla VI. vpelje nova naèela vladanja, katera bi lahko oznaèili kot prekinitev z vsem predhodnim in posledièno stopnjevanje cen- tralizacije Prusije. Slednje je razvidno tudi iz enega od Friderikovih pisem Voltairu, v katerem je zapisal: Vladar (Karel VI.) je umrl; to spremeni vse ideje miru in mislim, da nas bodo v juniju morali bolj zanimati smodnik, vojaki in strelski jarki kot pa plesi, igralke in gledališki odri.2 Friderik II., med drugim tudi eden izmed Hitlerjevih vzorov, se je smatral za politiènega izvajalca Voltairovih idej. Za- radi zgodovinske in ozemeljske neenotnosti Prusije je prevladala (francoski revoluciji nas- protna) te`nja po vzpostavitvi enotnosti s po- zicij moèi; pojem nemštva zaène slu`iti iz raz- svetljenstva izhajajoèemu pruskemu ekspan- zionizmu in anti-katolištvu. Znaèilnost razsvetljenstva je torej popoln miselni obrat v smeri zanikanja tradicije in predhodnega kulturno-politiènega razvoja. Razsvetljenske ideje v temelju izhajajo iz sred- njeveške nominalistiène miselne usmeritve, iz katere je med drugim izšla tudi misel, da èlo- veški um lahko spozna bistva posamiènega; to je v konènem privedlo do razsvetljenske te`- nje po ukinitvi misterija v smislu kasnejšega Heglovega panlogizma (Kar je stvarno, je umno in kar je umno, je stvarno). Nominalistiène- ga izvora pa je tudi temeljni dvom o obstoju naravnega reda, kar ima za posledico dihoto- mijo stvarnosti na dve prevladujoèi kompo- nenti, naravo in kulturo. Narava je znotraj no- minalistièno-razsvetljenskega miselnega ok- vira pojmovana zgolj kot uporabljiv material, brez globine in intrinziènega smisla, medtem ko je kultura, kot skupek norm in konvencij, ki doloèajo red in smisel, razumljena kot dru`- ben konstrukt brez realne osnovanosti v na- ravi sami. Tako pojmovanje stvarnosti nuj- no implicira radikalni relativizem in skepti- cizem ter posledièno tudi te`njo po odpravi dvoma in relativnosti z vzpostavitvijo nove- ga, razumsko domišljenega in od predhodnega A(      razvoja neodvisnega reda. Bistvenega pomena pri tem je “razsvetljevanje” stvarnih dogajanj, ki je posledica te`nje po ukinitvi misterija, in misli, da se uresnièitev le-te nahaja znotraj èlo- vekovih zmo`nosti. Razsvetljenska misel deluje na dva (med- sebojno protislovna) naèina; po eni strani vzpodbuja kritièno mišljenje, kar poraja na vse vidike stvarnosti razširjajoèi se dvom, po drugi strani pa z namenom preseganja le-tega spodbuja moè razuma; slednje pa ne vodi k spoznavanju, temveè k obvladovanju stvarnosti in posledièno k nasilnemu vzpo- stavljanju lastnih idej. Tako pride do pre- hoda od razsvetljenskega skepticizma do te`- nje po izhodu iz dvoma v skladu s èlovekovo moèjo in voljo, kar konèno rezultira v Nietzschejevem pojmu volje do moèi in stvaritvi umetnega, stvarnosti vladajoèega reda, ki kot konèna posledica predhodnih radikalnih miselnih premikov nastopi s po- javom hitlerizma. Horkheimer in Adorno le-tega v Dialektiki razsvetljenstva opredelita kot nemško-razsvetljenski pojav. Razsvet- ljenstvo razumeta kot avtonomno mišljenje, ki se ne uklanja resniènosti, tradicijam in njihovemu zgodovinskemu razvoju, temveè si skuša z razvrednotenjem predhodnega in demistifikacijo stvarnosti le-to podrediti z namenom vsilitve lastnih idej. Slednje je v skladu s Kantovim aprioriz- mom v smislu spoznavanja resniènosti preko umu pripadajoèih kategorij, ki posamezniku ob èutnem izkustvu omogoèajo konstrui- ranje lastnega razumevanja stvarnosti. Tako Kant sicer ne zanika obstoja objektivne stvarnosti (noumenon) zunaj misli, vendar pa je slednja po Kantu èloveškemu umu ne- dostopna in nespoznatna. Fichte gre v tej aprioristièni misli korak naprej in poslediè- no zanika obstoj objektivne resniènosti zu- naj meja posameznikovega izkustva, saj stvarnost `e samo na sebi pojmuje kot re- zultat èlovekovega delovanja. Logièno posledico nominalistièno-razsvet- ljenske ukinitve pojma naravnega reda tako predstavljajo nadaljne filozofske smeri 19. sto- letja, ki so površno vzete in v potvorjeni ob- liki odigrale bistveno vlogo pri oblikovanju in izvajanju hitleristiènih pogledov nad po- sameznikom in dru`bo. Prvi v vrsti obrav- navanih filozofskih tokov je nemški ideali- zem s predstavnikoma Fichtejem in Heglom. Za idealistièno filozofijo, tako Fichtejevo kot Heglovo, je znaèilno nadaljevanje ide- je stvarnosti brez intrinziènega reda, vendar pa ta ideja znotraj (Heglovega) idealistiènega miselnega obzorja zadobi svojo dokonèno metafizièno elaboracijo. Objektivna stvarnost je v idealistièni filozofiji prenesena v pojem subjektivnega univerzalnega duha. S tem je ukinjeno (do Spinozovega panteizma prevla- dujoèe) klasièno kršèansko pojmovanje raz- merja med imanentnim in transcendentnim, po katerem sta le-ta medsebojno loèena, a ne medsebojno neodvisna. Idealizem v nasprot- ju s klasiènimi stališèi pojem univerzalne- ga duha in stvarnosti izenaèi in tako sled- njo zvede na pojavno obliko vseobsegajoèega duha. Vse posamezno je le del totalnosti in je kot tako brez vsakršnega predhodno vro- jenega intrinziènega smisla in reda. Stvar- nost je po Fichteju predmet nenehnega sa- morazvoja, ki pa nujno predpostavlja neki jaz; le-ta pripada univerzalnemu duhu in ne individualnemu posamezniku, ki kot tak ni pojmovan kot oseba, temveè le kot okameni- tev pretakajoèe se energije. Nujna posledica tega je prenehanje esen- cialistiènega zrenja stvarnosti in èloveka; vlo- ga le-tega je skrèena na kanaliziranje univer- zalne energije, s tem pa mu je odvzeta indi- vidualnost in le-tej pripadajoèa svobodna vo- lja. V èloveku tako ni neke predhodne da- nosti, ki bi ga utemeljevala kot osebo in mu slu`ila kot temelj za samoodloèanje in avto- nomijo v ravnanju, temveè on sam predstav- lja neprenehno, brezkonèno iskanje in for- A(  # miranje samega sebe. Pogled na èloveka in na njegovo vlogo znotraj stvarnosti v tem ok- viru izgubi klasièno realistiènost, po kateri je delovanje posameznika etièno pravilno le v primeru skladnosti z njemu lastno naravo ter ob pripoznavanju temeljne urejenosti zno- traj stvarnosti. Nepriznavanje obstoja pred- hodne danosti (podstati) ima tako za posle- dico iznièenje pojmov praviènosti in odgo- vornosti posameznika v odnosu do stvarnih subjektov v danem okolju. Pravièno dejanje je izvršeno v primeru, ko posameznik prej- me tisto, kar mu pripada; nujen pogoj za iz- vršitev takega dejanja je priznanje predhodno pripadajoèega. Izjava nacistiènega ministra za pravosodje Hansa Francka Führer nas je sovra`il3 na procesu v Nürnbergu jasno odra`a Hitlerjevo razsvetljensko-idealistièno pojmo- vanje sebe in obdajajoèe stvarnosti. Sodstvo, kot forma brez vsebine, je bilo le sestavni del zunanjega presti`a, medtem ko je Hitlerju pristna moralnost predstavljala le nekaj pre- `ivetega, oviro pri kanaliziranju univerzal- ne energije, elevaciji samega sebe in (svojega) naroda nad “kraljestvo meja” posameznega in dostopu do totalnega `ivljenja, zunaj ka- terega ni nièesar. V Hitlerjevem delovanju je opaziti tako realistiènost kot tudi ireali- A(      stiènost; sam je bil popolnoma odtujen stvar- nim dogajanjem, v kolikor niso bila sestavni del njegovega “projekta”, nasprotno pa je praktièna vprašanja reševal na izrazito rea- listièno-razumski naèin. Èlovek kot kanali- zator univerzalne energije, kot orodje v ro- kah univerzalnega duha lahko dose`e izpol- nitev le z neprenehnim delovanjem, z brez- konènim aktivizmom, ki pa ne zaobjema smotrov delovanja in predhodnega motre- nja le-teh. Tako je onemogoèeno vsakršno upoštevanje omejitev (tudi moralnih) v smi- slu bivanja v samem sebi, saj so le-te razum- ljene kot omejevanje doseganja popolne svo- bode in kot take izra`ajo zahtevo po iznièe- nju. Svoboda v idealistiènem miselnem ob- zorju ni razumljena kot (s)poznavanje last- nih meja in delovanje znotraj posamezniku predhodno doloèenega okvira, temveè je do- seganje svobode nujno pogojeno z aktiviz- mom, katerega cilj je zaobjetje vseh aspek- tov stvarnosti v skladu s Fichtejevo tezo Ne dejstva, temveè delovanje. Klasièno naèelo, da dejanje sledi bivanju (operari sequitur esse), da je dejanje le zunanji izraz notranjega stanja, je v idealistiènem ok- viru nadomešèeno z naèelom, da je posamez- nik tisto, kar postane. Hitler to naèelo, èe- prav ne izrecno, po analogiji posameznik-na- rod uvede kot maksimo lastne politike. Ob zanikanju podstati èlovekovega bivanja je vsakršna ohranitev karakteristik posamez- nika in naroda nemogoèa. Hitlerizem ni mo- gel, glede na svoj razsvetljensko-idealistièni in s tem anti-patriotistièni izvor, ostati pri obi- èajnih nacional(istiè)nih idejah; nujno posle- dico je predstavljala ukinitev pojmov naroda in domovine in konèna nadomestitev le-teh s fiktivnim, irealnim pojmom rase, ki je us- trezal Hitlerjevemu ekspanzionizmu. Svojo po- litièno pot je sicer prièel kot Hugenburgov na- cionalist, vendar pa je meje nacionalizma kma- lu presegel, kajti svetovni imperiji sicer nastajajo na nacionalni bazi, vendar jih le-ti kmalu pu- stijo daleè za seboj.4 Uspešnost je tako odvi- sna od stanja univerzalnega duha in ne od vko- reninjenosti v doloèeni kulturi, ponotranje- nju iz le-te izrašèajoèih vrlin in njihovem nad- grajevanju. Prehod od nacionalistiène k revo- lucionarni politiki pa ni znaèilen le za naci- zem in fašizem, temveè tudi za boljševistiène re`ime, saj so vsi (ne)posredno utemeljeni v idealistièni filozofski misli. Kot `e reèeno so omenjene filozofske misli v ideologijah odigrale svojo vlogo v potvor- jeni in površno vzeti obliki. To je razvidno sprièo dejstva, da so pri oblikovanju ideološ- kih slepil pomembno vlogo odigrali polin- telektualci, ki filozofskih idej razsvetljenstva in idealizma niso globinsko analizirali, temveè so doloèene pojme razumeli le po- vršno in na predhodno `elen naèin. Primer tega je Heglova dialektika, ki natanèno vzeta `e vnaprej onemogoèa razvoj (za nacizem zna- èilnega) revolucionarnega duha. Po Heglu je filozofski idealizem filozo- fija totalnosti, ki prvenstveno sestoji iz ne- priznavanja konènega kot realno obstojeèega. Neskonèno ni nad konènim, ampak v konè- nem samem, ki v sebi nosi avtoeliminacijo in tako omogoèa infinitetno prehajanje uni- verzalnega duha v vedno nove, sebi lastne sta- dije. Zgodovino pojmuje kot (nekvalitativno) napredujoèo, samostojno entiteto, ki je èlo- veškim dejanjem nadrejena in od njihovega vpliva neodvisna. Posameznik je tako v svoji podrejenosti zgodovinskemu dogajanju le-tega nezmo`en presojati in nanj kakor koli vplivati; nujna posledica je – revolucionarnosti `e v teme- lju nasproten, saj le-ta sestoji iz upora toku zgodovine – konformizem in s tem (slepo) sledenje toku zgodovine; slednje je po Ko- marju izvor absolutne amoralnosti, saj im- plicira ukinitev odgovornosti posameznika v odnosu do obdajajoèe stvarnosti. Pri po- litiènih gibanjih dvajsetega stoletja, katerih gonilo so predstavljale v (idealistièno razum- A(  # ljenem) pojmu zgodovine utemeljene utopiè- ne teorije o radikalnih dru`benih premikih, pride do zanimivega sovpada med revolucio- narnostjo in reakcionarnostjo. Skladno s He- glovo dialektiko reakcionarno delovanje po- stane revolucionarno, medtem ko se revo- lucionarni duh nujno transformira v konfor- mistiènega in konservativnega. V doloèenem trenutku so vse, v pojmu zgodovine uteme- ljene revolucije `elele ohraniti dose`eno stanje in so tako z ukinitvijo pojma veènega napre- dovanja ukinile tudi sebi lasten idejni temelj. Ideja stvarnosti brez intrinziènega reda se ohrani tudi v nadaljni filozofski misli Scho- penhauerja in Nietzscheja. Schopenhauer – èi- gar filozofija je v temelju nasprotna Heglo- vi – trdi, da sile, ki giblje stvarnost, ne gre ime- novati duh, ker to poimenovanje implicira umnost, temveè v pojmu brezkonènega giba- nja vidi delovanje slepih, nezavednih in za èlo- veka negativnih sil. Tudi Nietzsche stvarno dogajanje zre skozi prizmo veènega spremi- njanja, vendar v nasprotju z idealistiènim in Schopenhauerjevim pesimistiènim gledanjem trdi, da je veènemu kaosu stvarnosti mogo- èe zavladati z vzpostavitvijo umetnega reda in stvaritvijo novega èloveštva. V Nietzschejevi misli tako esenca razsvetljenske misli po idea- listièno-pesimistiènem intermezzu ponovno o`ivi v pojmu volje do moèi; le-ta Nietzscheju predstavlja univerzalno gibalo sveta, ki se preko razodevanja v posamezniku in njegovem de- lovanju dviga nad trenutni kaos stvarnosti in vzpostavlja le-tej vladajoèi red. Ideja stvaritve novega èloveštva preko vzpostavitve umetnega, stvarnosti vladajoèega reda predstavlja jedro Nietzschejeve “poli- tiène” filozofije. Uresnièitev slednjega je po Nietzscheju mo`na na temelju sledeèih dru`- benih postavk: Posameznik je brez pravic: Logièno posle- dico ukinitve naravnega reda predstavlja uki- nitev posamezniku pripadajoèih pravic, saj so le-te `e same na sebi utemeljene v nara- vi in kot take izra`ajo zahtevo po udejanjanju ob upoštevanju naravnega reda. Zadovoljno su`enjstvo: Nietzsche trdi, da v ospredju posameznikovega zanimanja stoji zgolj zadovoljevanje telesnih potreb in tako zanika temeljno èloveško potrebo po svobodi, ki je po svoji naravi duhovna dobrina. V èasu nacistiènega vzpona se je to pokazalo kot real- no obstojeèe dejstvo, saj paradoksalno zno- traj liberalno usmerjenega mešèanstva ni prišlo do odkritega upora zoper razvijajoè se naci- stièni totalitarizem. Temelj civilne svobode (libertas maior) je posameznikova osebna svo- boda (libertas minor), ki mora izvirati iz po- sameznikove notranjosti. Razlog konformi- stiènemu sprejetju nacizma je v nezdru`ljivosti notranje utemeljenosti osebne svobode s pre- vladujoèim površinskim in materialno usmer- jenim duhom takratnega mešèanstva. Nietzsche tako z ukinitvijo posamezniko- vih pravic in zanikanjem te`nje po svobodi ustvari teoretski temelj za vzpostavitev no- vega, dru`bi vladajoèega reda, katerega izva- jalci so (s strani univerzalne volje) izbrani po- samezniki – nadljudje. V svoji politièni misli ni izkazoval antisemitskih te`enj, saj je med potencialne nosilce novega dru`benega reda uvršèal tako Jude kot Nemce in ga zato v tem pogledu ne moremo šteti za predhodnika na- cizma. Vendar pa je dialektika moèi po Ko- marjevem mnenju privedla do nacistiène ne- tolerance, èesar konèni rezultat so bili naci- stièni zloèini proti èloveštvu. Ni objektivne resnice: V skladu z Nietzsc- hejevim zanikanjem obstoja objektivne re- snice izvajanje oblasti nujno sestoji iz nepre- nehnega lansiranja idej, preko katerih si je narod “zadovoljnih su`njev” mogoèe podvre- èi in ga oblikovati. V tem oziru naloga filo- zofije ni v kontemplaciji resniènosti, temveè v tvorbi novega smisla in njegovi vsilitvi. Na tem mestu Nietzschejeva filozofija sovpade z Marxovo, po kateri se mora filozofija iz kla- siènega post-factum mišljenja preobraziti v A(      mišljenje ante-factum in kot taka slu`iti ute- meljevanju delovanja v skladu z naèrtovanimi radikalnimi dru`benimi premiki. Nietzschejansko-marksistièni pogled na vlogo idejne utemeljitve revolucionarnega de- lovanja prevzame Hitler in v skladu z ome- njenimi filozofskimi idejami izoblikuje svojo utopièno vizijo stvaritve novega nacionalso- cialistiènega èloveštva, katere avtodestruktivni element predstavlja idealistièno-generièna obravnava èloveka. +  Temeljna razlika med izvoroma fašistiène in nacistiène ideologije je v razliènosti filo- zofskih tokov, na temelju katerih sta Hitler in Mussolini izoblikovala svoji viziji stvar- nosti in iz le-teh izhajajoèi ideologiji. Faši- stièna ideologija je izšla tako iz italijanskih kot tudi ne-italijanskih miselnih usmeritev – marksizma, medtem ko je hitleristièna vizija sveta in subjekta èrpala zgolj iz nemškemu prostoru pripadajoèih filozofskih misli. Marxovo miselno prizadevanje ni bilo niè drugega kot podati tako razumevanje sveta in dejanskih vzrokov zgodovinskega dogajanja, da bo na osnovi tega, na osnovi notranjih zako- nitosti zgodovinskega poteka konèno le mogoèe vzpostaviti èloveku in vsem zahtevam razuma ustrezen svet.5 Iz navedenega je razvidno nas- protje med Marxovo mislijo in Heglovo idea- listièno filozofijo totalnosti ter njunima fi- lozofijama zgodovine, saj znotraj Heglove- ga idealizma partikularno ni nosilec lastnega smotra, zgodovina pa je èloveku nadrejena in nespoznatna entiteta. Marx v svojem – iz razsvetljenstva izhajajoèem – gledanju na nuj- nost stvaritve novega reda in s tem novega sveta v doloèeni meri ohrani pomen stvar- nosti, in sicer v pojmovanju le-te kot “ma- teriala”, katerega se je posameznik dol`an po- slu`iti in ga preoblikovati; nasprotno pa idea- listièna filozofija pojem stvarnosti iznièi ozi- roma ga izenaèi s pojmom univerzalnega. Kot piše A. Stres ima po Marxu zgodovina ned- vomno svoj telos, dinamièni cilj ali energijski izvor svojega delovanja. To je komunizem. Po drugi strani pa je prav tako nedvomno, da ta zgodovinski razvoj ne poteka mehanièno, am- pak predpostavlja zavestno in subjektivno vklju- èevanje vanj.6 V tem okviru je razumljiva Marxova zahteva po preobrazbi filozofije od klasiènega post-factum mišljenja v mišljenje ante-factum, v mišljenje, ki naj slu`i idejni utemeljitvi delovanja, katerega telos je stva- ritev nove (komunistiène) stvarnosti. Slednje sovpada z Nietzschejevo idejo o nujnosti vzpostavitve novega hegemonistiè- nega reda z neprenehnim lansiranjem idej ozi- roma z idejnim utemeljevanjem delovanja. Le- to izhaja iz njegovega zanikanja obstoja ob- jektivne resnice, katerega logièno posledico predstavljajo kasnejši radikalni relativizem, de- moralizacija èuta za resnico in potvarjanje zgo- dovinskih dejstev. Èlovek tako ni le stvaritelj novega reda, temveè nujno tudi nove resni- ce. Na tem mestu stopi v ospredje – ob siceršnji podobnosti Nietzschejeve in Marxove filozof- ske postavke – razliènost nacizma in fašizma, saj prvi to idejo prevzame od Nietzscheja, jo ohrani in tudi izvaja, medtem ko v fašistièni idejni sistem ta misel vstopi pod marksistiènim vplivom, vendar pa jo Hitlerju nasprotno Mussolini kasneje zavr`e in ohrani le pojem revolucionarnega aktivizma. Temeljna zdru`evalna znaèilnost obeh re- `imov je v izvorno nominalistièni razsvetljen- ski te`nji po vzpostavitvi novega, umetnega in stvarnosti vladajoèega reda. V fašistièni ideologiji je le-ta prisotna posredno preko marksizma, medtem ko se v filozofskem te- melju nacizma pojavi v neposredni in posred- ni obliki; prviè je to nemško razsvetljenstvo s Friderikom II., kasneje pa ta ideja tvori tudi jedro Nietzschejeve “politiène” misli. V tesni zvezi z revolucionarno idejo o nuj- nosti vzpostavitve èloveku in vsem zahtevam razuma ustrezen svet pa je (za oba re`ima zna- A(  # A( èilen) aktivizem. Fašistièni aktivizem èrpa svoj zagon iz razliènih filozofskih in kulturnih smeri, kot so marksistièna misel, neapeljsko heglovstvo in nenazadnje tudi dekadenèni kulturni krog. Nasprotno pa nacistièni idejni temelj sestoji zgolj iz nemškemu prostoru pri- padajoèih miselnih orientacij, izmed katerih gibalo aktivizma predstavlja idealistièna misel Fichteja in Hegla, ki posameznikovo delo- vanje pojmujeta – skladno z nepriznavanjem obstoja doloèujoèe podstati – kot neprenehno postajanje. Skupna znaèilnost obeh aktiviz- mov je njuna “larpurlartistiènost”, ki je raz- log, da tak aktivizem ne vkljuèuje predhod- nega motrenja smotrov, temveè, nasprotno, klièe po njihovi razumsko domišljeni uteme- ljitvi brez navezave na stvarna dogajanja in analizo le-teh. Tako kot Hitler je bil tudi Mussolini pod vplivom Nietzschejeve vitalistiène misli, ki je bila vzrok oblikovanju mladinskih orga- nizacij, katerih temeljna naloga je bila prevz- goja mladih v duhu novega èasa in s tem stva- ritev zdravega temelja za utemeljitev in za- gotovitev trajnejšega obstoja ideologije. Zdru`evalni moment obeh idejnih siste- mov pa ni le v pojavu mladinskih organi- zacij, temveè tudi v materialistièno-ideali- stiènem zanikanju posameznikove notranjo- sti, njegovega notranjega razvoja in do`iv- ljanja. Le-ta je vzrok propadu poskusa stva- ritve novega, skladno z ideologijo misleèega èloveka, in obratu v konformistièno indi- ferentnost ljudstva. Slednje predstavlja uki- nitev gibala (obeh) ideologij, ki je v revo- lucionarnem aktivizmu. Glede na podoben idejno-filozofski temelj obeh re`imov je izvor njune medsebojne raz- liènosti, še posebej glede intenzitete in dis- cipline izvajanja ideoloških postavk v skla- du z razsvetljensko-idealistièno oziroma ma- terialistièno vizijo stvarnosti, potrebno pri- pisati predvsem znaèajski razliènosti roman- skega in germanskega èloveka. #    Milan Komar nam v prièujoèih delih pri- ka`e filozofsko plat geneze fašistiènega in na- cistiènega idejnega sistema. Temeljna skupna znaèilnost obravnavanih filozofskih tokov je skepticizem, katerega jedro predstavlja dvom o obstoju predhodno vrojenega naravnega reda. Logièno posledico slednjega predstavlja iz raz- svetljenstva izvirajoèa ideja o nujnosti sistemi- zacije stvarnega in s tem obvladanja neu- kroèenih, stvarnost gibajoèih sil. Ta ideja v na- daljnih filozofskih mislih 19. stoletja izostane v obzorju idealistiène misli Fichteja in Hegla. Skepticizem v sebi nujno nosi tudi seme totalitarnosti, saj je v njem implicirana te`nja po obvladovanju stvarnosti nujno pogojena z njenim totalnim nadziranjem. To seme pa je po dveh stoletjih izrazitih miselnih premi- kov vzklilo in se razraslo v obliki ideološko- politiènih gibanj 20. stoletja, ki so temelj- no preobrazila evropski in širši prostor. Literatura: Komar, Emilio: El facismo – Una perspectiva transpolítica. Buenos Aires: Sabiduria Cristiana, 2005. Komar, Emilio: El nazismo – Una perspectiva transpolítica. Buenos Aires: Sabiduria Cristiana, 2005. Jan`ekoviè, Janez: Filozofski leksikon. Celje: Mohorjeva dru`ba, 1981. Stres, Anton: Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode. Ljubljana: Slovenska matica, 1987. Rauschning, Herman: Pogovori s Hitlerjem. Trst: Zalo`ništvo tr`aškega tiska d.d., 1987. 1. Jan`ekoviè, Janez, Filozofski leksikon, Celje. Mohorjeva dru`ba, 1981, 147 (geslo: marksizem). 2. Komar, Emilio, El nazismo – Una perspectiva transpolítica, Buenos Aires, Sabiduria Cristiana, 2005, 23, prevod avtorja. 3. Komar, Emilio, El nazismo – Una perspectiva transpolítica, Buenos Aires, Sabiduria Cristiana, 2005, 57, prevod avtorja. 4. Rauschning, Herman, Pogovori s Hitlerjem, Trst, Zalo`ništvo tr`aškega tiska d.d., 1987, 38. 5. Stres, Anton, Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode, Ljubljana, Slovenska matica, 1987, 268. 6. Stres, Anton, n. d., 321.