keršanskih čednosti 

v 

poduk in posnemanje. 

—^^w^^— 

Poleg 

Dominika Metteuleiterja» 

Izdalo družtvo sv. Mohóra» 

V CELOVCU 

Na prodaj v Celovcu pri J. Leonu, v Ljubljani pri Lerchnrju, 
v Gorici pri S o h ar ju, v Gradcu pri F erst e Inu, v Mariboru pri 
Lejrerju, v Celju pri Geigerju, v Radgoni pri Weicingerju, 
v slov. Gradcu pri Zavadckimu, v Novem mestu pri Vepusteku, 
V Terstu jari S c h im p f u, v Postojni pri B laz niku, na Dunaju pri 
Dirnböcku, v Zagrebu pri Županu. 


Gegen die Drucklegung der nach dem Deutschen. 
„Frühlingsblumen" von Domin. Mettenleiter in slovenischer 
Sprache bearbeiteten Jugendschrift: Ogledal o keršan skih 
čednost i betitelt, wird in geistlicher Beziehung 
kein Anstand befunden. 

F. 
B. Lavanter Ordinariat zu St. Andrea am 4. 
December 1855. 
Anton Martin, 

Bischof. 


KAZALO. 


Stran 
Uvod 1 

Otroške leta. 

Jezus, prijatel otrok . 2 
«Origen in njegov oce . 3 
Lepo djanje ... . 4 
Kralj Ludvik ... . 6 

Čednosti mladine. 

Rahloserčiri kraljevič . 8 
Mladi burgunski vojvoda 9 
Miha Verino . . . .10 
Fenelonov učenec . .1 1 
Sanpjer Bernardin . .1 4 

Nauki. 

Modri Bija 17 
Radovedni deček . . .1 9 
Mladi pastir ... . 23 
Paskal ...... 28 

iceniki. 

Kralj Kozroj ... . 30 
Duguesklin . . . .32 
Učenec ...... 35 
Car Teodozi . .. . 38 

Pervo prijatelstfo. 

Abu Kasem .... 41 
Sv. Avguštin ... . 48 
Sv. Basili in Gregori . 49 

Stran 

0 stann. 

Zjoto in Cimabue . . 52 
Joana Santalska .. . 55 


Stariši. 

Kornélja 56 
Dva eskima . . . .57 
Henrik IV 58 

Ljubezen otrok do 
starišer. 

Ljubeča hčer . . . . 60 
Rimljan Kvinti . 60 
Pridni vojšak . . . 63 
Milton 
Noemi in Rut . . . 68 

BratoYska ljubezen. 

Dobri brat 70 
Nikolaj Klavdij .. . 72 
Peter in Tomaž Korneli 73 
Velikodušni brat .. . 73 

Zakonska ljubezen. 

Ivan Vaza 75 
ZenemestaVajnsberskega 77 
Cirus in Tigran . . .78 
Redka žena ... . 78 
Francoska kraljica . , 80 


Stran 

O prijateljstvu. 
Aleksander 82 
Vojskovodja Vjelvilj . 83 
Šatonef ...... 85 

SiH 86 

Služabniki. 

Batilda 88 
Zamorec Evstahij . . 90 
Miha Angelo ... . 92 

Sreča. 

Sultan Sulejman . . 94 
Pobožen mož . . . 101 

Nesreča. 

Povest iz 13. stoletja . 103 
Žlahna hči ... . 107 

Domoljubje. 

Zgubljeni sin . . .117 
Zgubljeni in spet najdeni 
sin . . . . 119 
Občutki, ko se domu 
bližaš 121 

Bran domovine. 

Jovana orleanska • .12 3 
Dobrovolfna žertva . . 127 
Bojssy d' Anglas . . 130 

Življenje na kmetih. 

Kitajski pisatel . . .13 4 
Spreobernjeni prevzetnež 
137 

Stran 

Umetalnosti. 

O umetalnosti . . .14 1 
Moc podobe ... . 143 
Mučenik 146 
Albreht Dürer in Mak


similian I. . . . .148 

Kraljestvo. 

Kraljeva butara . . .15 0 
Lj ude vika skerb za pra


vico ...... 150 
Alfonzo V 151 
Amadej II. . . 151 
Leopold Lotrinskí . .15 2 
Beseda franc, kralja . 152 
Almanzor in ribič , .15 3 

Dubovstvo. 

O duhovstvu . . . .156 
Iz življenja škofa marzeljskega 
... . 158 
Iz živlenja VincencaPavlanskega 
. . . .161 
Iz živlenja Pariškega 
nadškofa . . . .162 
Dioniz Avg. d1 Afire . 165 

Smert. 

O smerti 168 
Smert Ludovika XVI., 
kralja francozkega . 170 


Uvod. 


Kratko je naše življenje —t dolga, brez


končna je večnost. Dan za dnevom poteka, 
vsako uro smo bližej smerti. Kakor rožica, 
ki jo slana popari, kakor dim, ki ga veter razkadi, 
zgine bitje človeško na zemlji. Kaj pa 
nas čaka na unem svetu? — večno izveličanje 
ali večno pogubljenje. Sojeni bomo po naših 
delih. 

Učimo se torej že od mladih dni, Bogu 
prijetno živeti in v keršanskih čednostih rasti 
od dneva do dneva. Zvesto izpolnujmo zapovedi 
cerkve, ktera nam božjo besedo oznanuje 
in posnemajmo lepe izglede, ki nam jih povestnica 
stare in nove zaveze in zgodovina 
starejših in novejših časov pred oči postavlja. 

Tudi pričujoče ogledalo keršanskih čednost 
obsega bogato zbirko lepih izgledov iz 
novih kakor tudi iz starih časov. Od zibeli do 
mertvaške trüge, iz naj imenitniših in naj nižjih 
stanov se pripovedujejo tu razne dogodbe. 
Poslušajmo in posnemajmo jih! 

Ogledalo keršanskih čednost. 1 


2 

Otroške leta. 

Otroške leta so zlate leta — lep raj nedolžnosti 
in čistosti. Zatorej so Bogu zmiraj 
drage 5 ljube in prijetne. — Pa tudi človeško 
oko se z veseljem po eveteči mladosti obrača 
in z dopadenjem nad njo dalj časa ostaja, — 
pa še bolj kot nje lepota čista nedolžnost mladosti 
vseh oči na se vleče. 

Otroško serce je svetišče. Spoštujmo ga 
in prizadevajmo si iz vsih moči, da se neoskrunjeno 
ohrani in da nič nečistega noter 
ne zaide. Kako imamo mladost spoštovati 
nam kaže 

Jezus, prijatel otrok. 
Nekega dne stopijo učenci k svojemu nebeškemu 
učeníku. Poprašajo ga: Koga imaš 
ti za naj večega v nebeškem kraljestvu? Jezus 
pa, ki misli njih serca koj spozna, vzame 
otročiča, ga med nje postavi in pravi: Ako 
se ne spreobernete, in temu otročiču enaki ne 
postanete, ne pojdete v nebeško kraljestvo. 
Kdor je taj tako ponižen, kakor to dete, ta bo 
tudi v nebesih naj veči. Kdor enega teh otročič 
v mojem imenu sprejme, ta mene sprejme. 
Kdor pa mene sprejme, ta tistega sprejme, ki 


3 


me je poslal. Gorjé mu, ki enemu teh otrok 
pohujšanje daje; zakaj njih angelvarhi gledajo 
veličastvo večnega Očeta od obličja do obličja. 

Kako čast in spoštovanje skazuje naš Izveličar 
letom nedolžnosti? Ponižni bodimo, 
kakor nedolžni otročiči; in naše je nebeško 
kraljestvo. Napuh in prevzetnost je pregreha 
in gnusoba pred Bogom; zatorej tudi večne 
kazni vredna. Bodi nam mar, otroško, ponižno 
misel obraniti, ali če smo jo že po nesreči 
zgubili, jo spet pridobiti. 

Origen in njegov oče. 

V pervih letih keršanstva je živel v Aleksandrii 
mož visoke učenosti in poln keršanskih 
čednosti. Celo mesto ga je spoštovalo in častilo. 
Leonid mu je bilo imé. Bil je oče in 
učenik slovečega cerkvenega pisatelja Origena. 

— Hitro je Origen v raznih znanostih napredoval 
in že v svojih pervih letih goreče želje 
po ternjevi kroni mučeníkov razodeval. 
Enkrat zagrabijo Leonida in ga pahnejo 
v ječo, toda Origen, namesto žalovati in svojega 
očeta objokovati, ga šele po pismih spodbada, 
do konca stanovitnemu ostati in venca 
zmage nikakor iz rok ne pustiti. Tako globo



4 

ko je bila prava vera v njegovo še mlado serce 
vsajena. — 

Zgodovinarji nam marsikaj pripovedujejo, 
kako je Origen še mlad že živo kazal, kaj da 
bo enkrat iž njega. 

Dan na dan je nadlegoval svojega očeta, 
mu razkladati in razjasnovati reči, kar jih je 
vidil ali braL Večkrat ga je mogel oče svariti, 
po tem ne popraševati, česar še umeti ne more, 
ali v sercu se je veselil nad bistrim umom 
svojega sina. Ko je fantič sladko spal, je pogosto 
prihajal k njegovi postelji in ga ljubil 
kakor posodo božjega duha. 

Leonid — lep izgled učeníkom — je 
zgodaj spoznal bistri um Origena in ga tudi 
neprenehoma k vsemu dobremu obračal. 
Ustavljal se je njegovi radovedčnosti, Bogu pa 
tudi hvalo vedel za toti nebeški dar. Zato je 
pa tudi božji blagoslov nad njim počival. 

Kako lep izgled daje Origen v svojih 
mladih letih otrokom! Zavzeti se moramo nad 
njegovo ljubeznijo do učenosti in brannosti. 
Posnemaj ga, ljubi moj bravec, v ljubezni do 
vsega dobrega in lepega. 

Lepo djanje. 
Enega dne stopi bogat in imeniten mož k 
Bordoškemu nadškofu Cheveru, ko je bil še 


5 


višji škof v Bostonu v Ameriki , in ga pohlevno 
poprosi, mu novorojenega deteta kerstiti. 
Po priserčnih prošnjah očeta se podajo škof 
v cerkev, detetu tega imenitnega moža zakrament 
sv. kersta podeliti, kar zagledajo v dalj— 
nem kotu cerkve ubogo ženo, ki je tudi novorojenega 
otročiča z botri k sv. kerstu prinesla. 
Uboga žena viditi samega škofa zakrament sv. 
kersta deliti, se stiska v kot, ker se ne upa, 
bližej pristopiti. Ali blagosercni škof jo poklicejo 
rekoč : Le bližej, draga moja! Tudi 
vašemu detetu, če je ravno v revne plenice 
zavito, hočem sam zakrament sv. kersta podeliti.
« 

Ko je bilo sv. opravilo končano, se 
obernejo škof k pričujočim rekoč: Ta oba 
otročiča sta pred Bogom enako žlahtna, 
v njegovih očéh enako imenitna, njegovemu 
sercu enako ljuba in draga. Obema je 
ravno tisto veličastvo v večnosti priprav-
Ijeno, samo pota sta različna, po kterih bota 
tjekaj priti zamogla: bogati skoz ljubezen, 
ki svoje revne brate tolaži in podpira, ubogi 
pa skoz ponižno in delavno življenje. Nebesa 
bojo odperte tistemu, ki v božjo voljo vdan 
voljno težave življenja prenaša; nebesa bojo 


6 


pa ludi odperte stale tistemu, kteri tolaži in 
drugim terplenje zlajšuje, ker je usmiljenega 
serca. Čednost enega bo žlahtnodušnost in 
usmiljeno serce, čednost druzega pa hvaležnost 
za prejete dobrote. Tako morata oba že od 
današnjega dné začeti, dolžnosti svojega živlenja 
izpolnovati. 

Ubogo dete še ne more samo prositi in 
njegovo serce še ne pozna hvaležnosti, zatorej 
hočem jaz namesto njega govoriti in se v njegovem 
imenu za vse dobrote zahvaliti, ki mu 
jih bote skazali. Bogato dete še ne more dobrot 
deliti in njegovemu sercu je žlahtnodušnost 
še neznana, zatorej morate vi (pri teh besedah 
se obernejo k vsem pričujočim) kot njegovi namestniki 
ubogim od vaše obilnosti deliti. Ta 
milošnja bo nebeški blagoslov, ki ga* bo 
spremljal skoz celo njegovo živlenje. Komej 
so blagi nadškof izgovorili, so začeli med pričujočimi 
za ubogega otročica zbirati in so 
kmalo toliko nabrali, da se ubogim ljudem za 
dolgo časa ni bilo treba pomanjkanja bati. 

Sveti kralj Ludovik. 
Na kraju Germenskega boršta na levem 
bregu reke Sene na Francoskem je stala stara 
grajšina z visocimi zidovi, in krog in krog od 


7 


lepih vertov obdana* Od te grajšine dan današnji 
ni več sledu; ali na ravno tistem mestu 
je viditi cerkev, ki je že skoz vec sto let svetemu 
Ludoviku posvečena. V tej grajšinije 
bil kralj Ludo vik rojen. Lep altar kaže mesto, 
kjer je njegova zibel tekla. 

Ni imel druge dojnice, kakor svojo mater. 
Pobožna Blanka ga je sama dojila. Noč 
in dan je bila pri zibeli in čula nad svojim Ijubljenčkom. 


Áli pobožna Blanka ni hotla samo njegova 
perva dojnica, temuč tudi njegova perva 
učenica biti. Da bi ga z večo ljubeznijo do 
uka navdala, mu je pogosto kazala lepe podobe 
v masnih in v drugih molitevnih bukvah. 
Včasi mu je pripovedovala kej iz življenja 
svetnikov, kterih podobe mu je ravno kazala, 
in ga navajala, počasoma v teh bukvah 
prebirati. 

Tako se je sveti kralj v molitevnih Jbukvah 
brati učil. Globoko so se vtisnili izreki in 
nauki, ki so bili notri zapopadeni, v njegovo 
rahločutno serce. 

Sele enajst let star zgubi svojega očeta. 
Tako je prišlo žeslo v roke otroka. Hvala 
Bogu, da je imelo tako blagodušno mater, ki 
ga je vižala in k vsemu dobremu napeljevala. 


8 

Tako si je pobožna Blanka na kraljevskem 
prestolu svetnika izredila. 

Ljubi starši! nikar ne zabite dolžnosti, ki 
jih imate do svojih otrok. Bog- vam je otroke 
v zastavo dal in jih bo enkrat spet iz vaših 
rok nazaj tirjal. V vaše roke je položena 
sreča in gorje vaših otrok. Oj kazite jim pot 
v svete nebesa in odvračajte jih od široke ceste, 
ki pelje v večno pogublenje. 

v 

Čednosti mladine. 

Rahloserčni kraljevič. 
Neki kraljevič, ki ga je poznej nesreča 
zlo preganjala, je v svoji mladosti za prihotfnost 
mnogo lepega in žlahtnega obetal. V očeh 
se muje že svetila nedolžnost. — Nekdaj bil je 
zlo otožen in nezadovoljen. Vselej je bil rad 
svojega dedeca obiskoval, ali zdaj se ga je bal, 
in vsak razgovor ž njim bolj in bolj odrival. 
Eden njegovih prijateljev se mu čudi; kraljevič pa 
mu razodene, da je ta dan nekaj zgrešil, in si ne 
upa pred dedeca. Mar se bojite, kraljevič? Kralj 

o tem ničesar ne ve, pravi prijatel. „Znabiti da 
ne, pa kralj me popraša, kako se kaj obnašam, 
lagati pa ne morem" odverne kraljevič. .— 

9 


Kako rahlo serce je pac ta mladenc imel. — 
Otroci5 bodite vselej odkritoserčni, ne lagajte 
se nikoli5 zlasti ne starišem: ne poslušajte 
zapeljivca! — 

Mladi burgundskí vojvoda. 
Mladi vojvoda burgundskí bil je brat Ljudovika 
XVI., kralja francozkega. Ta gospoclic 
seje sramoval vsake laži? in še svojih pregreškov 
skrival ni. BTekega dne se svojim 
učeníkom ni po volji učil. — O tem pride 
neka gospa. Gospa pa je jela govoriti in vojvoda 
hvaliti, kako da se od dne do dne lepše 
obnaša in učeniki jej vse poterdijo. Komaj je 
pa bila gospa odšla, mladenč svojega učenika 
debelo pogleda in pravi: „Kaj, moj gospod! 
Dan na dan me opominjate, naj resnico ljubim, 
vi pa se vpričo mene in zavolj mene lažete?" 
Ravno ta učenec je svojega učenika nekdaj 
prosil: Lepo vas prosim, dajte, da kratko 
pismice spišem nekemu tovaršu, brez da ga 
preberete." Pišite — odgovori učenik, — zanašam 
se na vašo bistro glavico." — Mladi 
vojvoda piše pismo in ravno ga meni zapečatiti, 
kar ogovori učenika: „Nate, berite, ne morem 
ne stvarice pred vami skrivati, — " 


10 
Miha Verino. 


V petnajstem stoletji je živel v Fiorenci 

nek mladenč Miha Verino. Zgodej že je razvijal 
svoj bistri um, pa še bolj so ga lepšale 
čednosti sercá. Prav za prav se ni Verino 
pisal5 ampak Ugolino, pa njegovi součenci so 
ga tako imenovali, ker je čez vse resnico ljubil: 
zakaj Verino pomeni po slovensko resnicoljubnega 
človeka. — Ker je pa resnico 
toljko obrajtal, je sevé tudi drugih čednosti 
imel: bil je priljuden, pohleven in se je neizrečeno 
rad učil. Te čednosti so součenci naj 
bolj občudovali: vsak gaje ljubil in častil. — 
Ker je bil bistrega uma, in se je vedno pridno 
učil, je bil v šoli tudi vselej pervi. Eden izmed 
njegovih součencov, ki se je pisal Belvačino, 
se je noč in dan trudil, da bi ga prekosil; 
ker mu je pa vsakokrat spodletelo, ga je 
to tako žalilo in merzelo, da je zbolel; in njegovo 
živlenje je bilo v nevarnosti. Verino, 
ki je svojega součenca sercno ljubil, se je nad 
boleznijo zlo ustrašil; zakaj bila sta si oba kolj 
enaka v mislih in v sercu. Ko pa zve, zakaj 
da je Belvačino bolan, se kar nič ni pomišljeval: 
hotel mu je drago živlenje oteti. — Ko 
učenci ne dolgo potem nalogo dobijo, jo je 
Verino nalašč prav slabo spisal, in Belvačino 


11 


bil je pervi. — Sromacek se je tega toliko 
veselil, da mu je prejšna otožnost prešla in 
je spet ozdravel. Verino pa bi bil rad vse 
zamolčal; ali kmalo potem ga je učenik izpraševal, 
zakaj da je nalogo tako slabo spisal, — 
in ubogati je mogel. Čeravno nerad — le 
razodene učeniku vso reč, in ga prosi, naj 
nikomur ničesar ne pové. — 

Kako redka je pač tako čista odkritoserčnost, 
zakaj mnogokrat sebičnost resnico kali. 
Zato naj se otroci iz mladih let že odkritoserčnosti 
vadijo: vsaka laž naj se kaznuje, kolikor 
je treba. Če resnico ljubiš, gotovo tudi pravici 
in pravičnosti in drugim lepim navadam ne 
boš serca zapiral. 

Druga čednost, ki se mládeži vdaje, je 
ponižnost in pohlevnost. Ničesar pa ni geršega, 
kot sirovost m nespametnost. Zatorej 
gazite na take grehe in jih zadušujte že občasi. 
če poduk in svarenje ne pomaga, le kaznujte, 
če je pa kako dete pohlevno in sramožljivo, 
razvijajte obé čednostiy se veda se morate 
prave poti deržati. 

Fenelonov učenec. 
Burgundskí vojvoda, vnuk kralja francozkega 
Ljudovika XIV., ki ga je slavni Fene



12 


Ion podučeval, bil je v mladosti mocno togoten 
in nagle jeze. — Vsi so se bali, da bi jeza 
z mladenem ne rasla, in ga poznej čisto oklepala. 
če je včasi, ko je igral, ura bila, in 
ga k uku klicala, jo je hotel v jezi razbiti, ker 
ga je pri igranji zmotila. Ce zavolj deževnega 
vremena ni igrati mogel, je preklinjal 
dež in oblake: ni si mogel domisliti, zakaj bi 
ne bilo vse po njegovi volji. Kaj pa je modri 
Fenelon počel? Ni bilo dosti, da mu je sam 
dober izgled dajal, tudi ničesar ni pozabil, kar 
bi učenca spokoriti zamoglo. Vsak, ki je poleg 
mládenca živel, je smel govoriti (Fenelon 
jih je podučil), če se je pa učenec v svoji 
jezi prenaglil, je vsakdo žalosten postal : strežaji 
so mu stregli, brez da bi bil kteri émerknil: 
zapovedano jim je tudi bilo, kar besedice 
ne ziniti, če bi morda kaj prašal. — Pa da bi 
mladenc še bolj svoj madež spoznal, je Fenelon 
še nekaj drugega si izmislil. 

Nekega dne je ravno nek škrinjar v mladenčevi 
sobi kaj popravljati imel. Mladi vojvoda 
je škrinjarjevo cev radoveden ogledoval, 
kar mu škrinjar (Fenelon ga je bil že podučil) 
terdo in glasno rece, naj se spravi in naj ga 
ne moti. Vojvoda se grozno razkaci, pa delavec 
še glasneje pristavi: „Spravite se mi pri 


13 


ti priči j ce ne bo druga zapela! Kaj me nadlegujete? 
— " Prestrašen liili vojvoda k svojemu 
učeniku, ter mu potoži, da ni okornejega 
človeka na svetu, kot je škrinjar. Škrinjar 
pa je sicer dober delavec — zaverne Fenelon, 
— le jeza ga včasi malo preveč popade." — 
Vojvoda vendar prosi, naj škrinjarja precej 
odpravijo. „Čemu nek." — odgovori Fenelon, 

— bi le menil, daje usmiljenja vreden, pa 
ne kazni. Grajate ga tako čudno, če se je 
vjezil, ker ste ga motili: kaka kazen bi se pa 
še le vam udala, ki strežaja včasi pretepate, 
ko vam postrega?" — 
Mladi vojvoda je razumel in je začel, 
kar mu je blo mogoče, se vsakega pregreška 
varovati. Ali se veda mu je še dolgo teško 
djalo, vselej dolžnosti ubogati, in svoje slabe 
navade zaduševati. 

Bila je Fenelonova navada, daje vsak dan 
učenca, pred ko je spat šel, prašal, kaj se 
mu je dan današni kaj teškega primerilo in kaj 
ga je naj bolj o veselilo. Nekega dne učenec 
odgovori : 

„Naj težje mi je dans bilo, da sim bil 
skor vsih dobrib sklepov pozabil, in nad bra-
tom zagermel, — naj bolj pa me je o veselilo, 
ko sem srečno dočakal ure, da sva se brez 
jeze ločila." 


14 


Tako je modri Fenelon svojega učenca 

spokoril. O da bi tudi stariši se učili in Fenelona 
posnemali5 da bi vsako strast na kako vi-
žo zatérli, ki v njihnih otrocih rase — skor bi 
znalo prepozno biti. 

Tretja čednost je radovednost. Opominjajte 
otroke, in recite jim, da ne bo nikoli 
nič iz njih, če se ne bodo radi učili. Pa naj 
se nikar ne lotijo preraznih reči: malo, pa 
dobro! — ako si nekaj globoko vtisnejo, že 
lahko kaj drugega počnejo. In če ste jim 
v sercih prižgali radovednost, bodo sami se 
trudili, še več se naučiti. Pa nikar ne pozabite, 
da je sam Bog, ki je človeškemu duhu 
krepost in neko čudno moč podaril: pomnite 
jih tega, da ne bo z modrostjo tudi napuh 
in ošabnost rasla. Vse dobro prihaja od zgorej! — 

Sanpjer Bernardin. 
Sanpjér, ki si je poznej v francoskem 
slovstvu veliko slavo pridobil, je bil v svoji 
mladosti že prav umno dete. Starši so ga do-
ma izrejali, in vodila gaje, ko je še otrok 
bil, neka pametna žena, ter ga je zlo ljubila 
in varovala. Posebno je fanteja veselilo branje 
lepih bukev. In nekdaj je bil dobil v pest 
bukve imenovane: # Cvetje živlenja svetnikov." 


15 


Veličastni izgledi svetih puščavnikov so mu 
domišljivost močno užgali. Že je v duhu gledal 
kako majhno puščavo, kjer se bo, kot sveti 
Pavi, same vode in divjega sadja živil. Kmalo 
je bil namenjen v puščavo se podati, ali bal se 
je, da bi ga stariši ne pustili, torej ni nikomur 
nič povedal. — Ko je bil malo starejši, je 
jel v šolo hoditi, in kmalo se mu nakloni priložnost, 
svojo željo izpolniti. 

Neko jutro se odpravi od doma, se preskerbi 
s kosilom, ki ga je v jerbasček zmašil, 
in jo naplede v šolo. Zapusti mesto in razun 
mesta pervokrat vidi cveteče doli in griče: 
gre naprej, brez da bi vedel kam in dojde 
v rajsko lep kraj. Ni še bil nikoli zim mesta, 
in menil je, da je že na koncu sveta. Obstoji 
v lepi dolinci. Mesto se je skrilo, blizo kar 
hiše ni viditi. — Res kraj je bil rajsko vstvarjen. 
Izpod zelenjadi so rožice bele svoje glavice 
pomalale, bister potoček je šumljal poleg 
ledine. Ob potoku pa se je raztegal vert brez 
vsakega plota, in v vertu se pripogiba drevje 
polno zrelega sadjo. — Kako — je to bila puščava, 
od ktere se mu je bilo noč in dan sanjalo! 

Ali kmalo mu je bilo kosila zmanjkalo; 
jel ga je glad gruditi, saj tudi prečistega zraka 
vajen ni bil. Pervokrat ga jame mikati in 


16 


skerbeti, pervokrat se vest v mladem sercu 
oglasi. Oh! dolgo je stradal, pogosto vroče 
zdihoval, preden se dotakne lepega rumenega 
sadja, ki ga je veter ob tla tresel. Serce mu 
pravi, da sad ni njegov. „Ah! ko bi bil le 
domá ostal? nikdar bi ne bil tak revež !" Pri 
teh besedah se mu s vitle solze vderejo po licu5 
po bledem licu. Ali nesreča ga še bolj zmane. 
Ko se nagne beli dan in noč približa, ni imel 
posteljce, brez ktere še drobne ptičke na vejci 
ní. Čudno ga serce boli. Žalost in strah ga 
primeta, ko se dovérh zmrači. — 

Sreča je še bla, da so ga stariši precej 
iskati začeli. Na vse kraje so razposlali služabnikov, 
kar ga una žena, ki ga je izredila, 
v cvetni puščavi zasledi. — 

Ta deček je postal poznej slaven pisatel 
in je modro mladosti takole pisal : Otroci ničesar 
ne smejo početi, še kaj dobrega ne, brez 
da bi bli starišev za svet prašali. —a 

Otroci! pomnite, kako je mladi Samuel 
živel. Njegova mati, ki ga je zlo ljubila, ga 
izroči vikšemu duhovnemu. Rasel je Samu^ 
pa rasla je tudi njegova modrost: nikdar ni 
zapustil Helija. Po dnevi mu je stregel pri 
službi, po noči pa je spal blizo duhovnega. 
Nekdaj ga Gospod kliče v spanju. Deček 


17 


odgovori: „Tukej le sem!" in dirja do Helija 
ter pravi. ?^Glej! tukej le sem, Ti si me 
klical." Heli pa ni bil čul nebeškega glasu 
in je djal: „Nisem te klical, pojdi in mirno 
zaspi. —" Deček uboga, pa vdrugokrat zacuje 
glas: „Samuel, Samuel! in hiti spet do 
Helija in pravi: „Glej! tukej le sem, Ti si me 
klical." Duhoven pa mu spet veli, naj gre 
spat. Ni še bil Samuel spoznal božjega glasu, 
ko ga je tretjokrat nekaj klicalo: „Samuel, 
Samuel!" spet leti do duhovnega ter reče: 
„Tukej le sem, saj si me klical." — Zdaj 
pa je Heli spoznal, da je sam Bog dečka klical, 
in mu je djal: „Pojdi, zaspi v miru, in če 
spet božji glas začuješ, odreci mu: „O Gospod 
govori, — služabnik tvoj sluša! —" Samuel uboga, 
in Gospod ga je klical četertokrat: Samuel, 
Samuel! in deček odgovori, kakor mu je duhoven 
zapovedal. — Gospod pa mu razodene 
prihodnost in Samuel bil je prerok v Izraelu. 

Nauki. 

M o d m Bija. 
V mali Aziji leži mesto Prijensko. Nekdaj 
v starih časih so ga bili sovražniki v pest 

Ogledalo kerisanskih čednost. 2 


18 


dobili in razderli. Prebivavci so begali pred 
premagovavci, in vak je seboj vlekel, kar je 
mogel. Le modrijan Bija, ki je tudi begal, 
je zapustil svojo hišo, odel plajš, oblekel svojo 
suknjo in čevlje obul. „Zakaj pa ne storiš, 
kar mi storimo?" ga praša nek prijatel. Se 
koli motite, tudi jaz sem svoje bogastvo seboj 
vzel, kot vi" — odverne Bija. 

Prijatel njegov se nasmehljá, ker ni razumel, 
kaj da Bija meni. Tiho sam sebi pravi: 
pač zmešno! Bija je bil bogateji od mene, in 
zdaj sem jaz bogateji, kot Bija. — Ni dolgo 
terpelo, kar prihiti vojšak in prijatelju vse 
premoženje izterga. Pa ogovori modrijan 
prijatelja: „Kdo je pač zdaj srečneji, jaz ali ti? 
Glej! vse premoženje si zdajle zgubil, jaz pa 
nisem nikoli mislil, da je moje, kar mi sreča 
poda in kar sreča tudi vzeti zamore. Nikoli 
mi tako blago pri sercu ni bilo, in zapustil sem ga, 
brez da bi mi bilo žal po njem. Pa že dolgo časa 
sem si nabiral blaga, ki mi ga ne more ne tat 
ukrasti, ne sreča vzeti: ta zaklad pa povsed seboj 
nosim, in verjemi mi, da je dražji od demantov 
in biserjev." — „No! kak pa je ta zaklad?" 
praša prijatel. „Kak je? Rad ti povem: Ta 
zaklad so vednosti in pa ljubezen do čednosti." 

— To izgovore se modrijan v plajš zavije in 

19 


stopa naprej. — Pac golo resnico je ta modrijan 
govoril: Vednost je blagó, ki nikdar ne 
mine j — nesreča do njega nima pravice. Tat 
ti ga ne ukrade, moli ti ga ne snedó. Pa kako 
se pridobi ta zaklad? — Sledeča povestica 
naj vam pové. — 

Radovedni deček. 
V skor nar lepši ulici Pariškega mesta je 
živela nekdaj revna vdova, ki je imela mnogo 
otrok rediti. Bil je nje mož nožar, in babica 
je še vselej po njegovi smerti nože prodajala, 
in si tako vsakdanji kruh pridobivala. Pa ni 
nikdar tožila; še Boga je hvalila, da so se le 
otroci nože brusiti in popravljati naučili. — 
Preden se je pa kak deček rokodelstva lotil, 
je mogel v cerkvi Bogu služiti in duhovnemu 
pri sveti maši streči. Naj stareji izmed otrok 
bil je Dragotin, ki je pridno v cerkev hodil. 
Po maši se je večkrat prav možko z duhovnim 
pogovarjal, in mašnik so se čudili, kako pametno 
da Dragotin govori, in kako je prebrisane 
glave. „Pač škoda! — so djali, da 
mora ta fantek brez šole ostati, in da ne sme 
kaj drugega znati, kot nože brusiti." — Dobroserčni 
gospod so vselej milo zdihnili, kadar 
sta se s fantom ločila. 


20 


Nekega dne pride Dragotinova mati do 
duhovnega in pravi: „Slišite gospod! — vender 
bi rada zvedila, kje da moj sin vsak dan 
ostaja, kedar maša že mine. Danes ga še zdaj 
ni doma; torej bi bila rada zvedila, ali Vam 
morebiti streže, včasi me le skerbi." — 

Mašnik so se začeli verlo čuditi. Prašali 
so koj vratarja, kije samostan (klošter)zapiral, 
ali ni morebiti fanta kaj vidil. Vratar pa je 
terdil, da je fanta zjutraj vidil, ko je šel 
v cerkev, potlej pa več ne, torej mora še 
v samostanu biti. 

Začnejo ga iskati, klicati; ali ni blo žive 
duše, da bi se bla oglasila. Že je mati trepetala 
in skerbela^ kar začujejo, kako v neki 
stari prazni omari nekaj zašumi. Odprejo jo, in 
glej — v omari je sedel Dragotin, in je neke 
stare bukve prebiral, — ves dan brez kosila 
in ob slabi luči, ki je skoz špranje v omaro 
berlela. Dva dni potem obiščejo mašnik staro 
vdovo. „Hočem vašega sina v šolo spraviti" 
rečejo. — „Gospod! mende se koj šalite 
z menoj — odgovori vdova — saj veste, da 
ne morem zanj plačevati; čmu bi se pa tudi 
česa učil: brez učenosti bo že še vedel nože 
brusiti." — „Ne vem — pravijo gospod, — 
ali bo Dragotin kedaj dober nožar ali ne. Ga 
že poznam, bolj bi se mu bukve vdale? kot noži, 


21 


bolj bi se mu dopadle. Kar se pa denarja tiče, 
nič vam ni treba skerbeti, dobrotljivi kralj je že 
sam poskerbel. Sprosil sem mu, da sme zastonj 
v šolo. 

Ko je Dragotin v šolo stopil, je zagledal 
mnogo naj imenitnejih mladenčev okoli sebe. 
Pa zategavoljo ga ni jel napuh prevzemati. Vsako 
krat, kedar je mater obiskal, jo je neizrečeno 
oveselil, ker jo je še bolj ljubil in častil, kot 
nekdaj. Prebrisane glave in posebno žlahtnega 
serca je bil kmalo pervi izmed vsih in vsem 
lep izgled. Tudi zunaj šole so o pridnem 
Dragotinu govorili, in torej ga je mati ložje 
pogrešala. 

Vse to je pa tudi mladega dečka zlo zlo 
spodbadalo, in nihče ga ni v šoli prekosil; in 
mamka doma je bila čisto srečna, saj je tudi 
sin bil srečen. Pa to veselje ji ni ravno zlajšalo 
živlenja; zadovoljna je scer bila, ali pri 
vsem tem le sirota. 

Neko jutro je ravno za mizo sedela in 
semtertje premišljevala, kaj bo, kaj bo! — 
kar pred vratmi čedna kočija obstoji. Stara 
mati se zlo začudi, in se še bolj čudi, ko nek 
strežaj v hišo stopi in njenega sina pripelje. 
„Kaj — si ti, ljubi Dragotin? — Nas obiščeš, 
kot bi bil Bog ve kaj. Kaj se je pa zgodilo? 


22 


„O mamka! čujte, čujte, — vesel Dra


gotin odgovori, — danes sem cesar postal." 

„Cesar? béži, béži! kaj pa pomeni to?" 

„No! pervi ali pa cesar, dokler me kak 
drug ne prekosi. — Sedaj pa me je gospod 
P .. . .9 pervi služabnik našega kralja, povabil, 
naj se danes ž njegovimi sini veselim." 

„Le pazi in vari se, ljubi Dragotin, da 
ti glave ne zmešajo: prederto velika čast!" 
„O nikar se ne bojte, mamka" odgovori Dragotin, 
in objame svojo mater. — Potem po 
svojih bratih sprašuje. Tvoji brati ravno odzvunaj 
delajo; pokličem jih; kakó jih bo veselilo, 
da se jih spomniš, — Že veš, dabo 
Andrejče skor pervokrat k svetemu obhajilu 
pristopil ? Le nekaj me skerbi. Rada bi mu bla 
za ta sveti dan novo suknico omislila, pa ne 
morem, suknja naj manj deset goldinarjev 
velja." — 

„O jej, mati — vesel Dragotin poskoči 

— Andrejče mora novo suknjo dobiti, vzemite 
tole, kar imam ravno seboj. —" in berž 
lepo mošnjo iz žepa potegne in jo poda materi. 
Lepi cekini so se v njej blišeli. 
„O moj Bog! kje si pa toliko denarja 
dobil!" stermo mati praša. — „Učenik so mi 
ga dali, in gospod P . . . . mi ga je poslal, 


23 


ker sem bil pervi. Kam bi pa bil ta denar 
z večim veseljem obernil, kot da ga vam 
dam, ljuba mamka. — Naj le Andrejček po svetem 
obhajilu tudi kak očenaš zame pomoli." — 

Revna vdova objame dobrega sina, in 
Dragotin se spet poda v kočijo in se na pervi 
sedež usede. In skor vsak teden je Dragotin 
materi toliko denarja prinesel kot pervokrat. — 

Še le osemnajst let star je Dragotin že bil 
učenik v ravno tisti šoli, kjer se je bil sam 
učil. Poznej je bil slaven zgodopisec, pa pozabil 
ni nikoli, kaj je bila njegova mati, kako 
da ga je gospod P . . . . kviško spravil. Pač 
hvaležno serce. 

Mladi pastir. 
Ravno se je bila zima leta 1709 pričela, 
ko se je kakih štirnajst let star deček iz mesta 

P. v B. napotil. Bil je mlad pastir. Stariši so 
mu pomerli in ker se doma ni preživeti mogel, 
se je podal v beli svet. Pisal se je Vaiente J. 
— Hodil je od hiše do hiše in je službe iskal. Na 
poti pa je osepnice dobil in komej se že pomiče 
do bližnje bajte; skorej bi bil v snegu obležal. 
V ti bajti pa je stanoval kmetic, prav siromak, 
in ni mu mogel boije postelje postlati, kot 
v hlevu. Zima je grozno pritiskala in deček 

24 


je zmçrzoval na goli slami. Vec tednov je 
ječal in stokal in ni drugega užival, kot mlečne 
kaše5 ki mu jo je miloserčna gospodinja 
donášala. Gospod fajmošter šele so mu bolezen 
nekoliko zlajšali, ko so zvedli, kaka se mu 
godi. Ko je spomlad jela zemljo ogrevati, je 
ubogi mladenc spet zdrav se na pot podal. 

Dve leti je romal po mestih in vaseh, dokler 
srečen do puščavnika sv. Andreja pride. 
Štiri puščavniki so tukej živeli in obdelovali 
sami lep kos zemlje, mal vertic in so redili 
šest krav. Mleka in sadu so ravno dosti pridelali, 
in revnim popotnikom pomagali. Ko je 
Valente do njih pritaval, si je berž njegova priljudnost 
njih serca prikupila. Vzeli so ga v službo 
in mu majhno čedo izročili. En pušcavnik ga 
je učil brati in pisati. Našel je v nekem kotu 
male bukvice, jih je pridno prebiral in se rajtati 
naučil. To pa je čudno radovednost v njem 
užgalo. Pa po celem samostanu je zastonj 
drugih bukev iskal. Puščavniki niso znali drugega, 
kot moliti, pohlevno živeti in uboge podpirati. 
Te čednosti so res imenitne in sladke, pa 
mladi pastir je še več zvediti hotel. 
Več let je preteklo in ni počel ničesar drugega. 
S psičkom in kravami se je po hosti klatil. Ali 
narava in njene čudne skrivnosti so ga zmirom 


25 


bolj mikale. Večkrat je postajal in premišljeyai 
kako, rožico , kako travico, sji pa kal^o 
drobno živalčc. Včasi pa se je ysedel nfa kako 
visoko pçcino^ in se j# zagledal v neb,o iti 
Y sjpflß svçzdice,. ifol^kQfeatj^ skušal, çazlagati 
čudne stvari na nebçsn, ki bp^je velicanstfvo 
pripovedujejo, kakor je govoril,^rmfkr 
go starih prerokov. Zvedil jp bil, da mornapji 
po zvezdah svoJQ,pot raynajo. V nçlg st^ri 
pratkipa je bral, da se sonce včasi v znarnnji 
ribe, leva, vage itd. naprej pomije in nyßlilf je5 
da se mora res na modrem oblaku kaka riija? 
kak lev viditi. Tuhtal je in tuhtal, pa zastonj. 
Verh visokega hrasta si je iz vej utico spletki, 
in vsak večer je kako mu neb o ogledoval. Kak<
5 rad bi bil na^el obris ribe ali bikaj 

Svetega Jurja dan se je podal na somenj 
v bližno mesto. Vidil je tam mnogo reci, kar 
opazi nek razvit popir, na ktereip so vse vece 
zvezde narisane bile. Serce se mu jq sifiph-
Ijalo samega veselja, in rad je plačal vse, kar 
si je bil za dveh let zaslužil. Domu pridši se 
je koj na hrast splazil in kmalo jç našel več 
zvezd, ki so Me na popirji imenqvpe. 

In pri vsem tejn vendar mladi p^siir, % 
vqdel, kplikß ur hod^f da je do bližnjega 
iflasta. Bridka žalost mu jq serce oklepala 


26 


Čutil je, da je neveden, daje duh njegov temen. 
Vidil je iskrico žlahtnih vednosti, ali iskrica 
mu ne užge svitle luci, po kteri je hrepenel. 
Bil je ravno kot vjetnik, ki skoz okovano oknice 
pregleduje cveteče doline, in verige stresa 
in razbija, pa zastonj. — Poznej si je kupil 
Valente dvoje latinskih bukev, ki so opisovale 
velike vojske starih junakov. Kako je vsako 
besedico požiral! Na zemljovidu pa je svoje 
perste pomikal in meril, koliko sveta je kaki 
kralj ali cesar v vojski pridobil. Da bi si še 
kaj vec bukev nakupiti zamogel, je vzel včasi 
kako poleno in jo je napledel v hosto, je pobijal 
tam zajce, dihurje in druge živali in je 
kožuhe prodajal kerznarjem. Skor bi mu bla 
enkrat divja mačka oči izpraskala. 

Tako terdno in gorko radovednost je Bog 
moral poplačati. Kar se je tudi zgodilo. Nekega 
dne je Valente pod nekim krastom sedel, 
in poleg njega je več bukev ležalo. Ravno je 
prav zamišljeno svoj zemljovid pregledoval, 
in ni cul, kako je njegov pes glasno lajati začel. 
Mlad gospod, lepo oblečen, je stal pred njim in 
ga je radoveden gledal. „Prijatel! kaj pa 
počnete"? — ga zadnič prasa; — „Učim 
se ravno, kakor vidite, — odgovori pa-
stir. ,?Ali pa kaj umete ?" — Smešno, pač 


27 


smešno zaverne Valente nekoliko jezen, čemu 
bi se pač kaj učil, česar ne urnem. Ravno 
iščem? kod bi na krajša pot v K . . . peljala." 
V K . . .?ft ponavlja gospod in se smeji — 
ali imate morebiti tam kakega prijatelja?" 
Nimam ga, pa čul sem praviti, da so tam 
visoke šole in jaz bi se tje podal se učit. 
2, Vam pač ni treba take delje, če hočete, Vam 
drugo mesto povem, kjer je ravno tolko modrih 
mož in mesto je mnogo bližje, kot 

K...* -
Valente ni utegnil ougovoriti. Mnogo čedno 
oblečenih gospodov se bliža. Vsi se odkrijejo, 
ko do pastirja pridejo, pa odkrivali se niso 
pastirju, ampak onemu gospodu, ki je poleg 
Valenteta stal, zakaj bil je ta gospod Franc 

G . . ., sin vojvoda lotrinškega. Franc G . . . 
pa se je še več pomenjkoval s pastirjem, ga je 
izpraševal o zgodovini, zemljopisu in drugih 
rečeh, in Valente je tako umno odgovarjal, da 
je bilo kaj. Vsi so se čudili. Zadnjič pa mu 
je Franc G . . . obljubil, da ga če v šolo spraviti, 
in bil je mož beseda. Kmalo je jel 
Valente se učiti raznih reči in je postal poznej 
slaven učenik, in neznano veliko učencov se 
je zbiralo, ki so vsi se učili, kar je nekdajni 
nevedni pastir jim predaval. 

28 


Pac terdo se je bil upiral ta mladené. Bog 
i^u je bil užgal duh in serce, — ali bi se ne 
naučili vsi vi učeniki, preiskovati proste ljudi? 
Mnogo biserov, mnogo prebrisanih glav bi 
gotovo nagli, — in koliko dobra glava velja, 
sami veste ! — 

Paškal. 
Blaž Paškal rodil se je leta 1623 v Klermonu 
na Francoskem. Njegov oče bil je še 
koli visokega stanú in ga je podučeval v raznih 
rečeh. Mladi Blažek je bil sila priden, in 
ko je bil devet let star, je že mnogo vedil. 
Cisto srečen je bil, če je smel v kakem kotu 
premišljevati in tuhtati; nikoli ni bil učenja sit. 
Ker je tako veselje do bukev imel, ' se je preselil 
njegov oče v Pariz, kjer je dosti visokih 
šol. Pa hotel je sina še nekoliko let brez 
vsake šole izrejati, ker se je bal, da bi se 
otroku glava ne zmešala. 
Blaž je dostikrat čul, kako so se očetovi 
prijatelji včasi pomenkovali o zemljomerstvu 
in rajtanju. Nekega áae prasa očeta: 
„Čujte, kaj pa je to, zemljomerstvo?" 
Zemljomerstvo nas uči, odgovori oče, kako 
podobo prav na tanjko narisati in jo razmeriti. 
„če tedaj — pravi Blaž, en perst 


n 


Ý pesek zasadim, in drugega okoli in oMi 
pomičem, zarisam okroglo podobo, — ali 
je to kaj zemljemerskega?" — Je, je, odgovori 
oče. — „O kali bi se rad te vednosti 
navadil, nekaj sem že poskušal, — 
veselo Blaž zaverne, — glejte, če bi hotel 
kako hišo zidati, ali kar si bodi kaj napraviti, 
povsod moram zemljomerstvo umeti." 
Res da, ljubi sinko, pa izbij si še vse to 
le iz glave, si še premlad, če boš že stareji, 
te dam učit; zdaj se mi pa še ne dotikaj 
takih bukev, če me nočeš razžaliti." — 

Blaž je bil zlo vajen pokoršine, nikdar 
se tedaj ni spozabil, da bi bil kakih prepovedanih 
bukev poiskal. — Včasi, kader je 
bil sam, je vsake robe podob narisal na 
popir ali pa v pesek, jih je razmeril in 
racunil, in je mnogo prerajtal, kar dostikrat 
še modrim možem glavo beli. Igrače ga 
niso več veselile, in če je utegnil, se je 
mesto da bi bil igral, v svoje poslopje zaperl 
in je rajtal: to so bile naj sladkeje ure 
za njega. Nekega dné, ko je ravno nekaj 
risa!, stopi oče v sobo, vidi podobe na 
popirji in praša: „Kaj pa je to?" Glejte 
oče, okrogle čerte delam — odgovori deček; 

— „Cmu pa ti je to le?" praša oče dalje. 

30 


Blažek je jel zdaj očetu razlagati, kako je 
napravil vse in kaj meni izrajtati. — Oče 
se zlo čudi; zakaj izrajtal je Blažek 
nekaj, kar je že neki modri mož 
pred več sto leti izrajtal, — in berž 
razodene svojim prijateljem, kake prebrisane 
glave da je njegov sin. — Potlej pa Blažeta 
pokliče in mu pravi: „Se ti že pozna, 
da boš dober računar, hočem te v šolo 
peljati, ali povedati ti pa tudi moram, da se 
mi nič kaj ni dopadlo, ker nisi ubogal; lahko 
bi se ti bila mlada glava zmešala, ker zmirom 
tuhtaš in premišljuješ." — Kar je gospod 
Paškál svojemu sinu pravil, si vsi, ljubi 
otroci! v serce vtisnite. Ne prebirajte bukev, 
da bi jih ne bli poprej staršem pokazali, 
zakaj mnoge bukve so smerten strup za 
mlado serce, in če se ga dosti napiješ, bo 
tudi vsaka čednost zbežala, in če čednost zgubiš, 
kaj si potem? — živina v človeški 
podobi! — 

Uceniki. 

Perzjanski kralj Kozroj. 
„Veliki kralj ! sovražniki tvoji so pobiti, 
tvoje zmage so ti mnogo dežel pridobile. 


31 


Srečni tvoji podložni hvalijo tebe in tvoje 
postave. Tvoja mogočnost ne bo prej nehala, 
kot ona le zvezda tam, ktero častimo! 
Veliki kralj, naj nekoliko let za svojo družino 
poskerbim, dovoli !" Tako je govoril 
Mitran, kraljev naj zvestejši in naj ljubši 
služabnik. „Zakaj me pa hočeš zapustiti? 
Povsod sem te blagodaril, najne serci ste 
se oklenile, čemu ji češ razdrešiti?" O kralj, 
odgovori Mitran, saj veš, da zmiraj tebi v 
slavo živim; pa imam domá sina, in nobeden 
ga ne more privaditi, da bi tako zvesto 
kedaj tebi služil, kot sem ti jaz. Le jaz ga 
utegnem kaj takega naučiti," „Res je! in 
dovolim ti, česar želiš, pa imam še prošnjo 
do tebe. Tudi meni je Bog sina izročil. 
Mlado dete bi se še lahko napeljevalo 
k čednosti. Vzemi ga seboj, in izredi mi 
ga. Vcepi obema nedolžnost in bogaboječnost 
globoko v mlade serca; in vsi moji 
podložni ti bodo hvaležni: izredil jim boš 
dobrega kralja." 

Mitran oba mládenca seboj vzame in se poda 
na svoj dom. Kralj, — viditi čez nekaj časa 
svojega sina, se je verlo oveselil, ali precej je 
spoznal, da ga Mitranov deček v vsaki reči 
prekosi. Potožil se je Mitranu: „Veliki 


32 


kralj! odgovori Mitran, oba sem pridno učil in 
k čednosti privajal, ali moj siri je dobro 
spoznal, kako se bo moral ljudi oklepati, 
tvojemu sinu pa nisem mogel skrivati, da se 
bodo ljudje njega oklepali!" — Glejte, 
ljubi starši, to je že stara prilika. Dobro 
seme ne najde vselej dobrega zemljiša, in 
tedaj tudi ne zori; pa kolikokrat slabo seme 
sejete, in kaj sejete? — grozno nesrečo. 
Vsako mlado serce terja dobrega semena, 
pa če ste ga vsjali, ga morate tudi gojiti, 
če ne, bo usahnilo! — 

Vitežki Duguesklin. 
Za francozkega kralja Filipa živel je na 
Francozkem slaven vitez Rajvald Duguesklin. 
Bil je pameten mož in je častil Boga in 
kralja. Njegova žena je slovela zavolj bogaboječnosti 
in modrosti. Pa nekaj je le 
zgrešila, ker svojega sina Bertrana prav 
izredila ni. Bertran je poznej slaven postal, 
in ni bilo po vsi francozki deželi večega 
junaka od njega. Hrabro se je bil vojsko™ 
val zoper Saracene, ki so si v žlahti bli 
z današnimi Turki. Bertran je bil v mladosti 
gerde postave, in zato se ni nihče za njega 
zmenil Verh tega je bil hud in nagle jeze. 


33 


Komaj je znal hoditi, je vselej debelo palico 
v roki nosil5 in se je vsakega lotil, 
kterega je srečal. Mnogo učeníkov ga je 
skušalo pokoriti, pa zastonj. — Mati ga je 
jela čertiti: nikoli ni smel z drugimi njenimi 
otroci jesti ali pa igrati, — pa tudi to je 
malo pomagalo. 

Nekega dne se je mati z otroci h kosilu 
usedla, in jedli so dobro, kar je le serce 
si želelo. Gerdi Bertran pa je v nekem kotu 
čepel, ker k mizi ni smel. — Ali namah ga 
jeza popade, razkačen kviško skoči, in začne 
brate in sestre svoje zmerjati: „Jaz sem naj 
stareji, in hočem uživati zato" se je jel togotiti. 
Kot bi trenil, zbežijo otroci, ki so se ga 
bali in se mu umaknejo. Jezen si Bertran pristavi 
stol, in se začne daviti z mesom in kruhom, 
da je bilo kaj. Mati se mu spervega smeji, 
ali ker se je le preveč šopiril, mu žuga, da 
ga če zapreti. Pa Bertran se kar malo ustraši, 
jezen zgrabi mizo, in jo sune, da bi bil 
skor svojo malo sestrico ubil; sklede pa je vse 
potolkel. Ravno je tako divjal, kar stopi 
v hišo neka nuna, ktero je Bertranova mati 
zavolj njene nedolžnosti prav rada imela. Ko 
je nuna mladega serboritneža opazila, se ga 
kar nič ne ustraši, ampak praša mater, zakaj 

Ogledalo kersanskih čednosti. 3 


34 


tega sítiä ravno tako zaničuje. „Kaj bi ga 
že tudi ne5 ker je tako jezljiv in serdit. Kako 
sem vendar nesrečna, da imam takšnega sina. 
Nikdar ne daje miru drugim otrokom, vselej 
jih obira, jih včasi grozno pretepa; in sam pa 
vsaki dan čisto raztergan in umazan domu 
prihaja. Kolikokrat sem se že jokala, in si želela, 
da bi njegova mati ne bila! —Ä 

Nuna je dečka kolj dolgo bistro gledala, 
in ga začela lepo ogovarjati in svariti. Ali 
Bertran se je kmalo razjezil, in še s palico je 
jej protil, če se hoče šaliti ž njim. Nuna pa 
nikar ne utihne. Rahlo ga za roko prime in mu 
tako ljubo in sladko govori, da je jel Bertran 
debelo gledati in poslušati. — 

Drugega dné so nuno zopet h kosilu povabili. 
Strežaj prinese skledo, in se mizi bliža, 
kar poskoči Bertran, vzame skledo in jo ponudi 
nuni. Lepo jo prosi, naj mu ne zameri včerajšne 
divjosti, in jej obljubi, da se nikdar več 
ne bo kdo čez njega potožil. Zdaj urno stopi 
do mize, kjer je vino nalito bio; poda nuni 
kupico, in jo poprosi, naj mu napije. — 
Nuna ostermi, vzame kupico in pravi: Dobro, 
napijem ti, ljubi Bertran: poboljšaj se, in časti 
mater in očeta. Oči tvoje mi prerokujejo, da se 
bo nekdaj še francozka s teboj ponosila." — 


35 


„O kaj takega jaz ne upam. Izredili so me 
preslabo; vse me zaničuje, in vsaki hlapec me 
sme tepsti in suvati, kolikor mu je ljubo !" 
odgovori Bertran. Bertranova mati se je zlo 
zlo čudila in se serčno nuni zahvaljala. Bertran 
pa, če ravno mlad, tiho pristavi tele 
čudne besede: „Sad, ki ne zori, ni za nič, pa 
sad, ki pozno zori, je včasi bolji od drugega!" 

Kak krotek je bil pač zdaj Bertran. Ljubil 
je svoje starše, in posebno pa je bil možkega 
duha in pobožen. Kolikokrat je kakemu 
beraču kar celo-svojo obleko podaril, če dnarja 
ni imel seboj! In to je storil iz gole pobožnosti. 
— 

Glejte stariši! ne spokori vselej šiba, — 

— serčna ljubezen je vcasi lepa iskrica, ki 
v mlade persi zderkne, in jih k dobremu vname. 
Serčna ljubezen je sveta cvetlica, ki serca 
vodi, ki čednost rodi! — 
Učenec Fenelonov. 
Že je bil modri Fenelon svojega učenca 
jeze odvadil, pa ne še napuha in ošabnosti. 
če je lepo ogovarjal mládenca, ali mu pa 
žugal, je malo porajtal: vedel se je, kakor bi 
ne čul. — Nekega dne, ko mu je Fenelon 
nekaj prepovedal, se ustopi mladenč pred uče



36 


nika in pravi: „Zapovedovali mi pa ne bote; 
vem kdo daste Vi!" Modri Fenelon je jenjal 
zapovedovati. Vselej je bolje, da se jeza ali 
kaka druga strast ohladi, preden začneš svariti. 
Fenelon je tedaj obmolčal, žalosten je postal 
in kar besedica mu ni ušla, ki bi imela učenca 
okregati. — Drugega dne je jel pa č versto in 
mirno govoriti rekoč: Gospodin! Še veste, kaj 
ste včeraj mi povedali? Rekli ste, da od mene 
ste višji. Dolžnost je moja, Vam dokazati, da 
pač malo veste. Kdo vam je povedal, da ste 
več od mene? Menda kak strežaj? Ne bojim se 
ničkaj Vam povedati (saj ste me prisilili), da 
jez višej stojim in ne Vi. — S svojim rojstvom 
se menda vendar ne boste bahali; pomislite le, 
ko bi danes dež šel, in bi kakemu kmetu prav 
čedno zemljišče poškropil, njegovemu sosedu 
pa ne, — ali bi se ne smejali, ko bi kmet to 
sebi zarajtal in porekel, da je več od soseda. 

— Tako Vam tudi rojstvo le malo zadene, ako 
ostanete butasti. —Morebiti pa mislite, daste 
modreji od mene? Abotno bi zlo bilo, saj veste, 
daje vse, česar ste se dozdaj po meni 
naučili, še premalo, in da Vas še imam mnogo 
mnogo reči učiti. Verh tega mi Vi kar nič ne 
smete ne zapovedovati, kakor jaz Vam pravico 
imam, — in če mislite, da nimam druge 

37 


sreče na svetu, kot Vas poducevati, se verlo 
motite, ljubi gospod! Moja dolžnost je le, da 
kralju služim, in služb je dosti po deželi; služil 
bom mu zvesto, in večega ne terjam. Da 
se pa prepričate, da resnico govorim, pa pojdiva 
do kralja, prosil ga bom, da si drugega 
učenika izbere, in Bog daj, da bi Vas moj 
naslednik srečneje vidil, kot sem Vas jaz !" — 
Joj joj! nikar, dragi učenik — povzame mladenč, 
— večkrat sem Vam že bil krivico delal, 
ali tako neumen še nisem bil, kot včeraj. 

— Oh, če kralju kaj takega poveste, kako 
me bo čertil, in če me zapustite, kaj pa bodo 
ljudje govorili? Za Boga, zarotimVas, usmilite 
se in ostanite, odpustite mi mojo neumnost 
in togoto ; obljubim Vam, da Vas hočem zanaprej 
ubogati in bom mož beseda!" — Kaj 
takega je Fenelon hotel, in da bi še gotovej 
dosegel, kar je hotel, ves dan ni povedal, ali 
ostane ali ne. Še le resnični kes mladenčev 
in pa prošnje matere njegove so ga ganile, in 
ostal je. 
Ali ni Fenelon prav lepo ravnal? Kralj evič 
pa, njegov učenec, se je poboljšal, in 
mnogo čednosti ga je kinčalo, posebno pa je 
uceniku hvaležen bil. Poznej je Fenelon ljubezen 
svojega kralja zgubil; prepovedano je 


38 


bilo kraljeviču, se z nekdajnim ucenikom pečati, 
ali prepovedano mu je bilo zastonj ! Skrivaj 
sta si dopisovala, in ko se nekdaj tihoma 
snideta, je kraljevič nek tole rekel: Fenelon! 
veste dobro, kaj sem Vam dolžan, in veste 
tudi, da sem Vam drag. Lepo res je Fenelon 
vedel, duh in serce ravnati! Ali bi ga ne hotli 
posnemati? 

Car TeodozL 
Car Teodozi imel je dva sina. Imenovala 
sta se Arkadi in Honori. — Dobro je vedel, 
kako važen da je poduk mladih otrok. Po 
vsem svojem cesarstvu je tedaj iskal kakega 
učenega in pobožnega moža, in je tudi rimskega 
carja prosil, naj mu kterega pošlje. 
Rimski car pa upraša papeža, in sveti oče mu 
svetujejo nekega Arzénja; zakaj Arzeni bil je 
mož, ki je čednost ljubil; bil je pa tudi znajden 
v vsaki vednosti. Samotež je živel v Rimu, 
bal se je slave in le zapoved papeževa ga 
je primorala, da je zapustil tihotno svoje življenje, 
in se do Teodozija podal. 
Pridši v Carigrad se je kmalo cesarju 
prikupil; cesar pa ga je povikšal, saj mu je 
imel izročiti dve mladi serci, dva care



39 


viča. Da bi otroka učenika kot svojega očeta 
spoštovala , jima je moral Arzeni pri sv. kerstu 
botrovati. Nekega dne pride car v izbo ravno, 
ko je Arzeni mládenca učil. Vidil je, da Ar-*zeni 
stoji, mládenca pa oba sedita. Ničkaj ga 
ni to razveselilo. — Zvedel je, da si Arzeni 
zato ne upa sedeti, ker sta mládenca cesarske 
plajše ogernjene imela; zato je jima precej 
zapovedal plajše sleči, in je učeniku stol 
pristavil. 

Nikdar ni po svoji glavi ravnal s dečkoma. 
Vselej je popred Arzénja za svet prašal. 
Mnogokrat je pravil svojemu sinu Arkadiju: 
„Glej, moj sinko! če z veseljem vednosti in 
čednosti v tvojej duši gojiš, rad ti prepustim 
carstvo, ako se ti pa pobožnost in radovednost 
merzite, ne prežaj po kroni; bolj je, da te 
večna samota svetu skrije, kot da bi brezbožno 
toliko miljonov ljudi v nesrečo pripravil. 

Teodozi je terdo zaupal v Arzenija, ali 
Arkadi se ni sila dobro vedel. Nekdaj se je 
globoko zagrešil, in je svoje terdo serce razodel. 
Arzeni bil je milega serca, malokdaj je 
kterega kaznoval, ali Arkadjev greh je le vendar 
kazni zaslužil. Kaštigal ga je terdó. Arkadi 
je sramoto prestal, pa ni se zato poboljšal. 
Kakor živ plamen se mu serce užge, in sklenil 


40 


je, se maščevati. — Prosil je nekega častnika 
(oficirja), naj na kako vízo Arzenia stran 
spravi, častnik je bil prépostén, ljubil je 
učenika zavoljo njegove učenosti in pobožnosti, 
in mu razodene, kaj mladi carevič o njem 
misli. — Arzeni, to zvedeti, poklekne in pomoli. 
Zdi se mu, kakor bi nekaj v njegovem 
sercu glasno djalo: „Arzeni, beži in si prost, 
si brez vsake nevarnosti V — Precej učeni 
mož glas uboga in zbegne čez morje, — se 
poda v puščavo in se tako človeštvu skrije. — 

Močno se je razžalil car. Zapovedal je, 
naj iščejo beguna po vseh otokih in puščavah; 

— ali vse je bilo zastonj. Teodozi je umeri, 
brez da bi bil kaj zvedel o Arzenju. — 
Arkadi stopi na prestol svojega očeta. Um in 
pamet sta mu zorila, ali ž njima se tudi ^vest 
oglasi, strašno oglasi. — Spet je dal povsod 
iskati, in res je staknil tudi Arzenjevo prebivališče. 
Piše mu pismo, ga ponižno odpuščenja 
prosi in se sporoči njegovi molitvi. 
Ponujal mu je vse davke egiptovske dežele, 
naj zida samostane in cerkve, naj obrača denar, 
kakor mu ljubo. Taka pokora je Arzenija ganila, 
— ali vendar ni šel spet v zanjke, še 
pisal cesarju ni, ne, da bi se maščeval, le bal 
se je, da bi spet moral nazaj. — Sporočil mu 

41 


• 

h tele besede: „Bog nam odpusti naše grehe: 
kar se tiče zidanja samostanov in cerkev, — 
si drugega izberi; jaz sem za človeštvo zamerl! 
—C( Arzeni je seveda pravico govoril, 
pa tudi Arkadi je čedno izbrisal madež. — Če 
je res ponudil ves Egipt svojemu u ceniku, ga 
je hvaležnost vodila in vse bi ne bilo prenapeto, 
— Kdo more vednosti in čednosti zadosti 
poplačati. — 

Ljubi bravci! kaj se bolj vdaje človeku, 
kot hvaležnost do dobrotnikov. Naj veči dobrotniki 
pa so učeniki. Oni podavajo mlademu 
duhu živi kruh; oni pripravljajo dušo za življenje 
in večnost! — Torej ne pozabite, kdo vas je 
vodil, kdo vam serce k dobremu nagibal. 

Pervo prijateljstvo. 

Abu Kasem. 
V mestu Damasku je živel nekdaj nek 
kupec, ki se je Abu Kasem imenoval. Bil je 
vdovec in je imel dva sina. Na svoji smertni 
postelji je sina poklical in jima takole govoril: 
„Skorej me ne bo več, ljuba fanta, in nihče 
v tem mestu ne bo za vaju poraj tal, saj me 
nobeden ni poznal, kakor vesta, Potujta 


42 


tedaj po moji smerti v Meko; tam dom je moj, 
tam moj oče še živi. On je bogat in dobrega 
serca. Milo vaju bo sprejel, vaju kot 
svoja otroka ljubil, in dosti bosta po njem 
podědila. 

„O moj oče, — odgovori Safi, stareji 
sin, — kako prideva v Meko? Kmalo lahko 
zabredeva, saj veš, da še nisva tega mesta 
zapustila." 

Kar človek v svojem življenju zve, ga 
vodi po svetu, in kar oče zve, zna tudi sinoma 
razodeti, da se ravnata po njegovem svetu. 
„Idita v Meko; da poti ne zgrešita, se deržita 
vedno na izhodno stran. Ker je pa pot dolga, 
vama svetujem, ne hodita sama, strah vaju bo 
divjih zverin in tolovajev, skusita, da se kaki 
družbi pridružita.a — 

„Ali kje bi pa romarjev našla? — praša 
Safi, — saj veš, da nikogar ne poznava." 

„Vsako leto potuje mnogo mnogo ljudi 
iz vsih krajev svetá v Meko, počastiti grob 
našega preroka, potujta ž njimi, pravi Kasem. 

„Ali precej s pervo družbo greva ?" 
praša Hazan, mlajši sin Kasemov. 

„Ne precej — odgovori oče; — jutri se 
podajta pred mesto: lam se ljudje zbirajo. 
Dobro jih ogledujta in poslušajta, kaj da go



4a 


vorijo. Ogibajta se vsili, ki mnogo bogastva 
seboj vlačijo, zakaj ni vse zlato, kar se zunaj 
sveti. Mnogokrat za bogastvom puhla 
duša živi. — Ogibajte se vsih, ki pogosto postajajo, 
in prismodije ali pa kako nerodno petje 
pred mestom poslušajo, zakaj oni so pozabili, 
da bi imeli kar iz gole pobožnosti v Meko 
romati, pa ne zavoljo veselic. — Tem se ne 
pridružujta, oni se ne deržijo prave steze, oni 
sami ne vedo, kam so se namenili. — Ce 
pa ugledata kakega prostega mládenca, ki pobožen 
za svojim očetom ali dedom stopa, ki 
tiho posluša, kar mu njegov drug pripoveduje, 
če čujeta, da mladenč pametno govoriti zna, 
da se rad pomenkuje o sveti Meki; — ta mladenč, 
ljuba sina, vama bo pravi vodja, njemu 
se pridružita, in nikoli ne" bosta zgrešila 
poti. — 

Izgovori in poda Abu Kasem vsakemu 
mošnjo denarjev, ju blagoslovi, in mirno 
zaspi. 

Drugega dne odideta mládenca. Vstopita 
se pred mestne vrata, vidita mnogo družb, 
mnogo vozov; in bogastva ni mere. Vgledata 
tudi neko družbo, štela je mnogo ljudi, Perzanov, 
Turkov, Indov, Zamorcov, Arabov 
in iz drugih dežel. Nekteri so sedeli m vel



44 


bljodih (kamelah) 5 drugi na slonih. — Mladenča 
sta se verlo čudila vsemu temu, saj še 
nista nikoli kaj takega vidila. — Pa ko začneta 
na odhod misliti, se precej spreta: Hasan 
se poda z družbo, Safi ostane. — Dolgo se je 
Safi sa Hasanom oziral, in potem se verne. 
Cel teden je še hodil do mestnih vrat, pa ni 
družbe opazil, ki bi mu bila po volji. Ni se 
bal, ker je toliko za bratom zaostal, da bi 
v Meko ne prišel. Še le osmega dne je našel 
romarja, ki mu je bil všeč. Pridruži se mu, 
in po mnogih težavah dojdeta oba v sveto 
mesto. Precej se poda Safi v čamijo (turško 
cerkev), in se zahvali Bogu, ki gaje ohranil 
vsih nevarnosti. — 

Potem poišče dom svojega deda, ki ga 
je srečno sprejel. Pa kako se je vendar čudil, 
zvedši, da še njegovega brata v Meki ni bilo, 
ako je ravno cel teden popred se od doma odpravil. 
Precej so jeli pozvedovati po vsih 
tergih; ogledovali so vsako družbo, pa zastonj! 
Dnevi se potekali, mesci pošli; in več let ni 
bilo za Hasanom ne duha ne sluha. 

Kasemov oče je bil skor presodil Safi-a, 
skor je spregledal njegovo serce, skor spoznal 
njegove čednosti. — Izročil mu je vse bogastvo, 
naj pametno ž njim ravna, — toliko mu 


45 


je zaupal. — Nekdaj pridejo neki zidovi do 
Safi-a, ki so z sužnimi tergovali. Vec vjelnikov 
so imeli seboj, med tirni enega, ki je bil 
nekdaj veri mladenč viditi, ali nesreča ga je 
postarala, vendar je še bil naj lepši od vsili. 

— Hodil je brez obuvala, bil je suh in opečen 
od sonca. — Obleko imel je razcapano; 
še berač bi je ne bil nosil. — Safi — ugledavši 
mládenca, se gane, in žalost mu serce 
prevzame. 
„Kdo si pa, ljubi prijatel!" ga miloserčno 
praša. — 

„Vidiš tele verige — odgovori nesrečnik 
— naj ti mesto mene povedo, kaj da sem. 
Sužen je brez imena, brez žlahte, brez domovine. 
Če me kupiš, imenuj me, kakor ti 
je drago. Zdajšni moj gospod imenuje me 
Bedredina. Prej se je njegovo naj lepše žrebče 
tako imenovalo, ali žrebče mu je poginulo." 
— 

Kako žalno so ti glasi Safi-u zvoneli, bilo 
mu je, kakor bi brata poslušal. Skor bi se bil 
razjokal. Tiho praša: 

„Kako so te tam imenovali, kjer si 
doma?" — 
„O tam sem se imenoval Hasan" — odreče 
sužen. 


46 


„Tvoja nesreča me gane, —- pristavi 
milega glasu Safi, — gotovo te je huda osoda 
močno preganjala. Ali poznej mi še boš pripovedoval, 
sedaj pa si prost, vse sem za te 
poplačal. Podaj se k svoji žlahti, imaš še 
morebiti kakega brata, ali pa —ft 

„Ah da! brata imam še, ali Bog ve, kje 
živi. O ko bi zvedel, daje še živ, tekel bi 
do njega, bi mu noge oklenil, in se na njegovern 
sercu razjokal !" — Te besede so 
Safi-a čisto zmotile, ni mogel dalje čakati. 
Solze v očeh — objame svojega brata. O pervokrat 
po grozni nesreči je Hasan spet srečen 
bil. — Poznej pa je o svojem živlenji tole 
pripovedoval: — 

„„Zaničeval sem tvoj in očetov svet, in 
sem le po svoji termi ravnal. Zato pa me je 
tudi Bog kaznoval. — Pridružil sem se, kakor 
še veš, nekemu mladenču, ali oba sva se 
zmirom bolj ločila od druge tovaršije, in zgubila 
sva se v puščavi. Po noči naju dobijo 
tolovaji, in oba sva vjetnika. Nekoliko dni 
poznej naju prodajo Turkom. Dve leti sem 
terpel s svojim drugom, dokler naju nek turški 
baša kupi. Upala sva, da prideva razrazen, 
zakaj čertela sva se in zaničevala. Ali baša 
je5 kot sem povedal, oba kupil. — Mesto 


át 


volov sva vlačila in orala, in mest jedi in plačíla 
so naju pretepali. — Potem sem še več 
drtigih gospodov imel. — Zdaj hvala Bogu 
sem spet tvoj, ljubi bratec!" — 

Samega veselja, da je brata spet našel, 
kupi Safi vse vjetnike, ki so ž njim prišli, iii 
jih izpusti. Verh tega vsakemu mošnjo denarja 
poda, naj se verne, ako ga še kje ljuba 
žlahta pričakuje. — Glejte! kakor ta dva sina, 
smo tudi mi vsi, kedar v živlenje stopimo. 

Dolgo, dolgo imamo romati, dokler pridemo 
v sveto mesto; sveto mesto za nas pa so 
nebesa. — Človek je združen s svojim bliž— 
nim, blizni nas spremlja do kraja, ali ne vsak 
bližni. Zberimo si modrega, pobožnega prijatelja 
že v svoji mladosti; potujmo ž njim, Bog 
nas bo vodil, in še v starosti se bo serce starega 
prijatelja oklepalo. — Pa ako zberate, 
se ne dajte prenagliti, varno zbirajte, dolgo 
zbirajte, saj ve^të, da tudi slaba tovaršija dol-
go terpi, iri da v slabi tovaršii po široki cesti 
v pekel romate. — Torej le varno se obnašajte, 
kedar ste namenjeni, si prijatelja izbrati! 
Zakaj dober prijatel je angele, slabi prijatelj 
hujši od zlodeja. 


48 

Sveti Avguštin. 

Sv. Avguštin je imel nekega prijatelja, ki 
se je imenoval Alipij. Živela sta oba v nekem 
bogatem in slavnem mestu v Afriki. Bila je starih 
dni navada pri mestjanih, da so imeli kak prostor, 
kamor so spuščali divje zverine, leve, bike, 
medvede in druge zveri. Suntali so jih; in 
divja zver se začne tepsti in grizti, da je bilo 
strah. Včasi pa so kakega vjetnika med živali 
zagnali, in tam se je moral valjati in tepsti 
s kakim medvedom ali risom, dokler je obnemagal 
in konec storil. In ljudje so se veselili 
kervi in smerti, ako je kje kaka grozna rana 
zazevala, so glasno zaukali in ropotali. — 
Tak kervolok je bil tudi Alipij; ali sveti 
Avguštin ga je ozdravil strašnega veselja. 

Cez nekoliko let potuje Alipij v Rim. 
Imel je tam dosti starih prijateljev, neumnih 
kervolokov. Vabili so ga v gledališče, ali on 
se možko upira. Ker ga pa le silijo in silijo, 
jim govori: „Kaj vam pa pomaga, če me 
notri spravite, sedel bom poleg vas, kot 
okorna klada, oči pa bom zatisnil; — kervi se 
mi gabi." — In res, pridši v gledališče Alipij 
vedno meži. O ko bi bil pač tudi uho zamašil! 

— Neka zver zgrabi sužnega, ki se je ž njo 
bojeval, in veselo zavpije ljudstvo. Krič 

49 


zmoti Alipija, ogleda se, — in strašna sie 
zbudi nekdajna kervoločnost v njegovem sereu. 
Sopihal je radosti sam; kot divja zver 
počne kričati: ena minuta ga je cisto spre*obernila. 
Dolgo se je veselil svoje strasti: 
ali Bog je bil usmiljen, in ga je spet, ce 
ravno pozno, na pravo stezo pripeljal —< 
Tako piše sveti Augustin. 

Taki tovarši pač ne zaslužijo lepega 
imena prijateljev. Kaj je pravi prijatelj? 
Glej, kako se iz rahlega popja cvet razvija, 
cvetje pa sad rodi; tako mili, pobožni prijatelj 
žlahno iskrico v sercu vnema, jo 
s svojim izgledom goji, in sad bo gotovo 
dober. — Zerkalo poznaš, kako je ustvarjeno: 
poglej se vanj, kakoršen si, takega 
se boš zagledal. In kaj je prijatelj drugega, 
kot zerkalo. Če se malo zagrešiš, te bo 
svaril, in kmalo boš vedil, kakšen si. Kar 
ni prav, urno popravi. Torej še enkrat 
opominjam: Zberi si prijatelja, pa varna si 
ga izbiraj.. 

Sveti Bažili in Gregori. 
Kdo ne pozna teh dveh svetih mož. Rodila 
sta se ob koncu četertega stoletja in 
sta nam posebno lep izgled žlahnega prijatelj-

Ogledalo keršanskih čednost. 4 


m 


siva. Že v svoji mladosti sta budila lepi up. 
Lepega obličja, bistrega duha in priljudna 
sta tudi imela stariše, ki so prav pobožno 
in kcršansko živeli, -r- Ko sta doma nizke 
šole izdelala, sta se podala v druge mesta, 
kjer so tedaj visoke šole slovele. Naj imenitneje 
mesto pa je bilo mesto Atene. Tam 
med tujci, pri kterih so vse vednosti, pa 
tudi vse hudobije cvetele, tam šele sta mlada 
serca se prav ljubiti začela. Sv. Gregori 
sam takole piše: Najno sveto prijateljstvo se 
je začelo v Ateni, in je vnelo v nama 
plamen, ki ni nikdar več ugasnil. Odzdaj 
sta bila serca si draga. — O srečna Atena, 
ti si mi rodila vso mojo sladko srečo! 
Obiskal sem te, da bi si mnogo vednosti 
prilastil, in glej! našel sem naj žlahneji 
zaklad človeškega živlenja, našel sem zvestega, 
odkritoserčnega prijatelja F 

. Zmirom lepše je cvetela njuna ljubezen. 
Vse, kar je serce čutilo, sta si razodevala. 
Zvedila sta, da oba le modrosti in čednosti 
iščeta. Pod eno streho sta prebivala, skúpej 
sta jedla, skúpej se učila in veselila. Sveti 
Gregori pravi: „Oba sva hrepenela po 
vednostih, in ravno vednosti prav pogost© 
v sercih zavidnost unemajo5 in vendar le 


fflf 

sva se kar skušala, kteri bi bil bolji. Nobeden 
se ni hotel povzdigovati; eden se je 
drugemu umikal, eden drugega posnemal 
Kar sva se učila, vse sva se zavoljo čed~ 
nosti. Mislila sva, da bode najno prijatelj— 
stvo večno, če se oba za učenost pripravljava, 
in se od dne do dne bolj svetu odmikava. 
Božja beseda naju je vodila. Eden drugega 
sva se svarila in v sercih pobožnost unem^
la. S drugimi součenci se ničkaj nisva 
pečala; bili so vsi prenagli, napuhni in so 
ppposvetno živeli. Le pohlevnih sva se 
oklepala, zakaj oni so nama dober izgled 
dajali. " — 

Sveti Gregori in Bažili sta vse druge 
prekosila v modrosti. Bistri duh in pridnost 
ju je povikšala nad vse, posebno pa ju je 
kijičala čistost. Bala sta se vsake nevarnosti, 
kj serce kvari In ta čednost je jima dajala 
Hfoč, da se v Ateni nista zgubila, kjer je 
Mlo vsih hudobij dosti najti. Le dve poti 
Éfta poznala; ena ju je vodila v cerkev 
I božji besedi, druga pa v šolo, Iger so 
učeniki vednosti učili. 

Zato pa nista v drugih ljudeh zavidno^ 
Síi užigala. Vsi součenci so ju častili in 

á* 


tó 


ljubili, takó sta se vedla. Ta ljubezen se 
je naj bolj ocitala, ko sta Ateno zapustila; 
vsi so se jokali. Učenci in učeniki so 
prosili, naj ostaneta: in zadnic sta se dala 
toliko pregovoriti, da je eden ostal Sreča 
je zadela Gregorja. Kako ga je to razžalilo, 
si lahko mislimo. 

O ko bi pac vsi mládenci visokih šol 
ta dva svetnika posnemali, da bi tudi tako 
po čednostih hrepeneli, kot ona! Mnogo je, 
mnogo mladenčev, ki v visoke šole stopijo, 

— pa se kmalo zgubijo v neumnosti in leno 
živlenje: o da bi Bog jih milo pokoril. 
O stanu. 

Žjoto in Čimabue. 
Slavni taljanski slikar čimabue ugleda 
nekdaj mladega pastirja, ki je posamezAe 
reči v kamenje, na kako drevo ali p& 
v pesek risal. Ravno je bil kozo in pa ovco 
v kamen izrezal, ko se mu Čimabue bliža 
in ga ogovori: „Kdo te je pa učil risanja?" 
Pastir se ozre in ga plaho pogleda. Nekoljko 
časa ničesar ni vedil odgovoriti. 
Zadnič čimabue še enkrat praša: „Povej mi 


m 


vendar, kdo te je kaj takega naučil, kteri, 
učenik te je risanja privadil?" Pac ni blizo 
nobenega umetnika — pastir plašno odgovori; 
— sem deček, ki se ni ničesar učil, 
pa raji, — kot bi praznoval, si s tem le 
čas kratim. — „Ali te stariši ne morejo 
v šolo poslati?" spet slikar bara. — O kako 
bi bil vesel, da bi le brati in pisati znal; 
pa ni blizo nobenega učenika. Verh tega 
se moram sam živiti: — #Pojdi z menoj, 
fante; poskerbim zate; boš vidil, kako boš 
kmalo znal vsakoršnih reči risati, ne pa kar 
krav in koz," — 

Samega veselja pastir ni vedil kaj. 
Pa bil je pokoren sin, torej ni ničesar obetal, 
brez da bil matere in očeta prašal. — 
Starši so se scer žalili, da jih če naj Ijubš* 
sin zapustiti > pa vendar Cimabui niso prošnje 
odrekli. Žjoto je šel s slavnim slikarjem in cel 
svet zdaj ve, kaj je postal. Veselo je napredoval 
pri svojem mojstru in po smerti ga je 
prekosil. Njegovo ime bo večno slovelo. — 

Takih bistrih glav mnogo med prostim 
ljudstvom živi: seveda ni vsak srečen, kot 
Žjoto9 da bi ga kak slaven razumljiv mož 
spoznal. Pa ako te serce do kake vednosti 
mika — porajtaj na to, in ubogaj, kamor 
se ti tvoj duh nagiba! — 


54 

Lezjé. 

Lezjé se je rodil leta 1763. Z mladih 
nog že ga je veselila godba. Ce je kak pastir 
na pisali sviral, ali pa če je žanjice prepevati 
slišal? kakó se mu je oko veselja svetilo. 
Večkrat je po cele ure poslušal, če mu je slavec 
na kaki vejici pel: in berš se je skril v 
germovje, je jel sam čisto nove viže žvižgati 
ali pa prepevali, in viže so bile kaj serene in 
proste. 

Nekega dne (bil je kakih šest alj sedem 
let star) je v domačem vertu pri čebelnjaku 
na bčele paziti mogel. Kar začuje od deleč 
vojaško godbo. Ti glasi so ga čisto omamili. 
Precej je pozabil, da ima pri čebelnjaku prežati, 
skoči čez plot in na cesto, kjer so vojšaki 
ravno ob godbi se naprej pomikali. Hodil 
je za njimi. O kako sladki so mu bili glasovi, 
in brez da bi se bil zavedil, je pet ur deleč od 
doma prišel. Noge ga jamejo boleti, vleže se 
na tla in posluša, dokler šele malo godbe 
čuje. — Skerbni stariši ga povsod iščejo, in 
ga zadnie najdejo opešanega. Kreganje ga je 
malo ganilo, le godbe — zakaj je več ni! — 

Stariši niso uměli, kaj mládenčil manjka; 
zamišljen je hodil, bil je zmirom bolan. Nazadnje 
ga pošljejo v mesto Amjan v šolo. Oj 


DB 

tam se je učil, cesar si je serce želelo :~ ni bil 
dolgo učenec, kmalo je poslal mojster. -^ 
Ko u glavno mesto Pariz pride, ga je tudi ms 
Napoleon spoznal in ga častil; — tako je 
Lezjé obogatel j .. . pa ostal je do smerti bogaboječ 
in zvest sin. Vse bogastvo je s svo~ 
jimi slariši delil. — 

Tako že mlado serce po nečem hrepeni, 
že mladi duh se giblje v nečem, kar ga mika: 
in ta mik je glas nebeški, ki dušne moči klice 
na stezo pravo, na ono stezo, ki se nam naj 
bolj prileze. Ne zanemarite glasu, ki vas vabi; 
gotovo na pravo pot zadene. 

Sveta Johana Šantalska, 
Sveta Johana bila je visokega stanu. Pa 
povsod so jo poznali. Bila je mlada udova, 
in vse ženske čednosti so cvetele v njeni duši. 
Otroke svoje bila je umno izredila, in mlada mati 
je menila, da ima še mnogo storiti, da jo je 
Bog izvolil za višji stan še. Sveti Frančišk 
Šaleški ji je poterdil pobožne misli: — ali 
oglasi se zdaj njeno žensko mehko serce. Ima 
še očeta, sivega starčeka, ki jo gorko ljubi, 

— ima še dvoje otrok, kterih čisto zapustiti 
ne sme. O kaj takega rahlo žensko le zlo 
oplašL Koljko ima prestati, preden se doverh 
loči od ljubljene žlahte. — 

56 

Pelje se v mesto Dižonsko k očetu — po 
slovo. Stopi v hišo, in glej najde tam svojega 
sina j ki jo ves solzen objame. Dolgo ga stiska 
mati na svoje serce, in ga ljubo tolaži. Hoče do 
očeta, sin njeni drugokrat skusi jo ganiti. Poklekne 
na prag in roke povzdigne. Skor bi se 
bila mlada mati razsolzila. Ali zdrami se in 
hiti do očeta. Starček se oklene ljubljene 
hčeri: — dolgo jo je objemal, zadnič pa se 
razjoka in pravi: „O moj Bogi pač težek dar 
od mene terjaš! ali tvoja volja naj se zgodi. 
Vzemi to ljubo dete le, vzemi ga in tolaži 
me." — Še gorkeje jo objame, spustijo, ali 
ne more je do vrat spremiti. — Johana samotež 
odide; pa na dvorišču je nove nevarnosti 

čakajo. Vsa žlahta, prijatelji in družina so se 
zbrali, vsak se joka. Ali ona ostane terdna, 
in živega glasu pravi: „Odpustite mi moji ljubi! 
zapustim očeta, zapustim otroke za večno; 
zapustim jih, ali našla bom Boga!" — 

Starisi. 

Kornélja. 
Kornélja bia je hči imenitnega Scipio-na 
in mati slavnih dveh Rimljanov, namreč dveh 


57 


Grahov. Bila je tedaj gospa visokega stanu. 
Nekega dne jo obišče neka druga gospa, bogato 
oblečena. Obleka je bila po naj novejši 
šegi? po životu se je srebro in zlato kar blesketalo. 
Mislila je ta gospa, Bôg vé, kako 
bogastvo bo pri Kornelji našla, ki je bla naj 
imenitneja gospa v Rimu. Zgovarjale ste se 

o tej in uni reci, zadnič zaprosi gospa, naj ji 
Kornélja svojo zlatnino in bogastvo pokaže. — 
Kornélja pa stopi iz sobe, se kmalo spet 
verne, pripelje svoja sina, lepa fanta, in 
dene: »Glej! te je moje bogastvo, to moj 
zaklad." 
O ljubezen prave matere do otrok je pac 
lepa. In ta ljubezen ne obstoji kar v besedah; 
še življenje bi mati za otroke dala, tako jih 
ima rada. — Ljubezen do otrok se že pri divjih 
narodih najde. Poslušajte sledečo pripovestico. 


Dva Eskima. 
Eskimi so ljudstvo na kraju severne 
Amerike, Dva Eskima sta enkrat skušala, 
prebroditi nek potok, ki se je bil strašno 
natekel, ker se je ravno sneg talil. Stopita 
v čoln, in ga rineta do sred potoka. Ravno 
na sredi vidita, da je čoln pretežko obložen. 


m 


5,Vtopil se boft — vikne mlada žena, poleg' 
nje pa je zmerzovalo dete, kterega sta seboj 
imkraj vzela. — „Ne bo se ne potopil," odgovori 
mož5 zavije otroka v kožuh ... . in 
spet veslo zgrabi." Hočem za čolnom plavati, 
in ga unkraj pririti." — Žena, ki je dobro 
vedila, da se le mož vtopiti misli, da bi ženo 
in otroka otel, položi deteta pred njega in pra


vi: „čmu rešiš otroku živlenje, da bi ob 
bregu tega potoka poginulo? S čem ga hočem 
rediti? Kako ga morem braniti pred medvedi 
in pred z venni? Prešibka sem k takemu delu. 
Zgrabi še enkrat veslo; rodila sem ti gina, 
redi ga: tvoja je dolžnost: bodi mu oče in 
mati .... —u Govore skoči žena v potok 
in utone. 
Kaj pač premore materna ljubezen! Živle


nJe mati

JeJ Je dar ... . še svojega stanu in 
svoje časti pozabi, da bi le otroka oteia: in 
ni to še bridkeje kot smert? — 

Henrik IV. 
Nekdaj je bil franeozki kralj Henrik IV. 
se v svoje poslopje zaperl, in je prepovedal, 
ga na kako vižo motiti. — Ravno teh dni pa 
je španski poslanec nekaj imenitnega opraviti 
imel Poda se v kraljevo hišo in naznani, 


m 


da bi rad do kralja. Vratar mu pove, da je 
kralj prepovedal ga motiti. — „Moram govoriti 
ž njim, — pravi poslanec, — reč je zlo 
imenitna in potrebna, se kar ne da odložiti." 

— Vratar se dolgo pomišljuje, zadnic pa odpre 
vrata, in poslanec gre tihoma za njim. Stopita 
v sobo, in kaj zagledata tukej? Stermela 
sta: kralj je čepel na tleh, kobacal je po vsih 
štirih; na herbtu pa sta mu sedela njegova 
majhna sina, ki sta se veselo smejala. Nosil ju 
je po sobi in skakal, kot mlad konjič." — 
Poslanec to viditi se ne more dosti načuditi; 
kralj pa leže na tleh praša: „Ste li oče, gospod 
poslanec?" — Da! veličanski kralj — 
odpove Španjol; — „No tedaj smem že do 
konc mize kobacati" — zaverne kralj francozki. 
Dobro je, ce stariši otroke ljubijo; ali 
ljubite tudi modro in pametno ; šalite se ž nji— 
mi, norčujte po nedolžno z otroci, pa vadite 
jih tudi pobožnosti in dobrih reči. Neumna 
ljubezen bi bila slabeja, kot nobena. Boljše 
je, da se kar ne meniš za otroka, kakor da bi 
ga razvadil. 


W 


Ljubezen otrok do svojih starišev. 

Ljubeča hčer. 

Na otoku, ki se mu pravi Domingo, so 
nekdaj nekega vertnarja k smerti obsodili. 
Zatožen je bil, da je sovražnik svoje domovine. 
Vojšaki pridejo domu k njemu, in ga 
zgrabijo. Zvežejo mu noge in roke, in 
vodja zapové, naj poklekne, vojaki pa mu 
puške na persi nastavijo. Kar med ljudmi, ki 
so se na ulicah zbrali, nekdo zavikne, iji 
mlada deklica se zažene pred nesrečnega 
moža. Namenjena je bla svoje živlenje podariti 
za živlenje očeta. Nesrečnik bil je njen oče. 
Vodja se čudi, in jo misli odriniti; ali deklica se 
ne gane. Serčneje objame očeta in vikne: 
Ustrelite mene, ne zapustim ga, raji jaz umerjem. 
Otrok bilo je šele deset let staro. Vodja 
viditi, da ničesar ne pomaga, si ne upa streliti. 
Odložijo smer t za drug dan. Nesrečnika 
pa z hčerjo vred v ječo peljejo. Drugo jutro 
se napoči — in oče je smerti rešen. 

Tako je otročja ljubezen očetu živlenje 
otela. Ali ni to prav lepo bilo? 

AÇladi Rimljan Kvinti. 
Prišla je čez rimsko mesto nekdaj strašna 
doba. Trije možje so se delili v naj višjo moc 


61 


v Rimski deželi; in deržavljani so jeeali groz-i 
no pod to vlado. Uni trije možje so se med 
seboj čerteli, in ce je kteri kakega prijatelja 
med ljudmi imel, in je ž njim se pečal — 
gorje deržavljanu, če ga je kdo zatožil. Po 
sto na dan so jih gonili iz mesta, iz domovine. 
Ta nesreča je tudi Cicerona, slavnega govornika, 
in pa njegovega brata zadela. Ko zvesta, 
da jima gre za živlenje, zbežita neko 
noc, in se zjutraj zun mesta v nekem samotnem 
kraju skrijeta. K?r se spomnita, da nimata 
denarjev seboj. 

„Kar je, se ne da prenarediti — pravi 
Cicerón — brez denarjev ne moreva naprej, 
nazaj ne smeva: zgodi se, kar se ima zgoditi!" 
„Že vem, kaj — odgovori njegov brat Kvinti, 

— noc se že bliža, mrak me bo skrivali 
pôjdem nazaj v mesto." „Nikar — pravi 
slavni Cicerón — ostaniva raji v samoti, dokler 
boljši časi pridejo. Pred nevihto se morava 
zavarvati; če se dež ulije — je prepozno!" 
— „Ah, ljubi brat, ti si veličasten 
hrast, povsod znan in slaven in veš, v hraste 
rado treši; zbežati morava, če ne, naju dobijo. 
Ostani, ko se dan napoči, spet pridem." 
Kvinti hiti v Rim in se res mimo straže zmuzne. 
Ali tedaj je po vseh ulicah vervelo mnogo pre

ô» 

žaéev ali zálezunov. Tako jih je bilo na tepe, 
da so ljudje rekli: zidovje ima oči. — Ponoči 
se Kvinti spet napravlja na pot, kar ugleda 
njegov sin okoli hiše mnogo vopakov. 
^Skrij se5 ljubi oče, pravi mladi Kvinti (tako 
je bilo sinu imé) morebiti le vendar ne vedó, da 
si tukaj. Bom jim vse vrata odperl, sam sprejmem 
briče,, da si ničesar hudega mislili fte 
bojo." — 

Mladenč odpre vrata. Briči preiščejo 
ves dom, in ko očeta ne najdejo, prašajo sina: 
„Povej, kje je tvoj oče?" — „Smešno! ©égovori 
Kvinti, ali bi kdo vas svojega očeta 
razodel?" „Kje je?" terdo briči povzamejo, 
„Mislite, da naj vam povem? — Zaverne 
mladenč — gotovo vas bom motil." „Kje je 
oče?" jezno briči sprašujejo. „Ne vem in noeem 
odgovoriti" — odreče Kvinti „Bomo 
vidili" kričijo vojšaki, „Storite z men€j, 
kár je vam drago, pa vam povem, da besedice 
ne bom čerhnil!" — terdi mladi 
junak. — 

Eden migne rabeljnu. Začnejo ga strašno 
mučiti. Mladenč kar ne zdihne, ker se je 
bal, da bi ga oče cul in se pokazal. 

Ali oče ni preterpel tihote. Namah skoči 
med rabeljne, in zavikne: „Stojte? stojte, 


m 


tttkej le sem; mene peljite k smerti, aH ta je 
nedolžen!" — „Oh, ljubi oče, kaj si počel, 
pravi mladenč, le trenutek bil bi še molčal — 
in bil bi rešen!" — Res res, ali ti bi bil 
mertev, ti srečni moj sin!" —#Oba morala 
umreti, se zaderejo briči5 — vsak, ki kakega 
pregnanega skriva, je smerti zapadel." — 
Oče in sin se še enkrat gorko objameta, in 
precej jkna odletíte glavi. — Drugi dan Ciceron 
smeri svojega brgta zve, in jo misli 
v samoto naplésti; ali spoznajo ga, in tudi 
on izdihne svoje živlenje. 

Tako je ravnal Kvinti, ajdovski mladenč: 
svojej ljubezni do očeta je daroval živlenje. 

Pridni vojšak. 
Nek pogumen vojak bil je kmečki sin, in 
si je v vojski višjo stopinjo prislužil. Vsi ofieirji 
pa so bili tedaj večidel žlahnega stanu, 
in nobeden ni mislil, da bi bil oni pridni r@pk 
prostak. — Nekega dne ga obišče njegcrv oee. 
Marsíkteri bil bi se očeta sramoval. Dira pa (teko 
je bilo vojaku üné) se je serčno veselil in je 
na vsako vižo kmeta k svojemu velitelju peljati 
hotel, preden odide. Res pelje očeta tje, 
starček se gospodu bliža v cokljah in v čisto 
kmečki obleki. 


84 

Kralj francozki to zvediti, pokliče oficirja,; 
mu roko poda in pravi: „Me prav veseli, da 
Vas vidim. Od zdaj Vam plačam vsako leto 
tisuč goldinarjev, oženite se, Bog* Vam daj 
dosti takih otrok, kot ste Vi." — Takih mladih 
ljudi je pač malo. če se kako kmečko 
siromače malo povzdigne, že misli, daje, 
Bog ve kaj! — Napuh take serca oprega, in 
napuh je grešna in gerda reč! — 

Milton. 
Milton bil je ubog pesnik. Na starost 
siromak in slep je le vendar do smerti med 
svojimi otroci zadovoljen živel. — Perva 
njegova žena mu je rodila troje hčeri, ktere 
je sam izredil, in ki ga nikoli zapustile niso. 

— Imel je Milton v nekem samotnem kraju 
velikega mesta malo hišico; za hišico se je 
razlegal majhen vert, in hčeri so ga same 
obdelovale. Dekle ni bilo pri hiši; zato so 
deklice vse opravljale. Verstile so se v delu: 
enašlajevčasinaterg, druga po vodo, enajekuhala, 
druga pa predla in snovala. Tako so si 
semtertje kak vinar zaslužile, in očetu živlenje 
lajšale. Pa tudi naj mlajša hči ni rok križem 
deržala; sedela je zmirom pri očetu in mu kaj 
na glas brala, ali pisala, kar je narekoval. 

65 


če se je po mesto kaj novega zgodilo, mu je 
pripovedovala, aH ga pa spremljala, če je šel 
sprehajat, Vse tri sestre so tedaj prav pridne 
in delavne bile. Pa vendar so kmalo spoznale, 
da je oče nekako zmirom žalosten. Fa berš 
so jo imele. Precej jim v misel pride, da bi 
oče gerške pesnike in pa povesti starega testamenta 
v gerškem in judovskem jeziku rad bral; 
stari gerški pesnik Orner je bil od nekdaj njegov 
ljubček, ni se mogel od njegovih pesem 
ločiti. Ce mu je hčer kako prestavo brala, je 
zmirom z glavo majal, kakor bi mislil reči: 
„To ni njegov jezik !" — Naj stareja hčer se 
torej nameni k delu, ter se nauči gerških in 
judovskih čerk, in ne mnogo poznej je gladko 
znala brati. O kako se je starček razveselil! 
Zdelo se mu je, kakor bi imel oči spet zdrave. 

Vsak večer so se shajale hčeri pri očetu. 
Okno je bilo večdel odperfo. Naj stareja začne 
brati kak oddelk preroka Izaija, in če je 
nehala, zabrenka druga na citre. O kako je 
očetu sserce kipelo! Jel je prepevati o nedolžnosti 
naših pervih sčarišev, o rodovitnosti mlade 
zemlje, o kači zapeljivki in drugih rečeh. 
Kedar je začel govoriti, je naj stareja bukve 
zaperla> druga je —• glavo ob roko poslušala. 

Ogledalo keršanskih čednost. 5 


66 


naj mlajša pa je urno zapisala vsako besedo, 

ki jo je oče v svojem navdušenji govoril. 
Tako je bil zgotovil slavno svojo pesem 
imenovano: „zgubljeni paradiž." Namenil je 
jo za tískj in mislil, da mu bo dosti donesla, 
da bo lahko hčeram ženitnino zapustil. Ali 
ukanil se je grozno ! Komej je našel tiskarja, 
ali bral ga ni nobeden. Strašno ga je to žalilo; 
že je menil, da nima pesniškega duha, — in 
še bolj ga je bolelo, če je premislil, da ima 
svoje otroke zlo zlo revne zapustiti. Te žalostne 
ure so tudi žalostne bile za hčeri: vesele 
alli tužne so morale biti, kakor je oče bil, 
hoaditi so mu morale bolno serce, — in res 
sa storile, kar jim je bilo mogoče. Prerokovele 
so mu, da bo nekdaj obilne slave užival. 
Ci je včasi tih in žalosten pri oknu sedel, in 
mlo petje slavčika poslušal, mu je naj stareja 
djala: „Oh, koliko ]e slavčekov, ki sred zapora 
prepevajo! Njih petje je ravno tako milo, 
tako lepo. Vidila sem nekdaj enega, kteremu 
je ptičar oko izkavsal, ali slavec je le 
prepeval, in še lepše prepeval, kot poprej. — 
V morja globini je mnogo biserjev, ki niso 
ceneji, akoravno se še nobeni kraljici na čelu 
ne svetijo: le naj zagledajo beli dan, in blišeli 
se bodo, kot zlato solnce." — 


67 


In to zaslišavši je povzdignil starček 
glavo in klical: „Res, res; ti moja Debóra, 
ti si oni biser, kterega še svet né pozna : srečten, 
srečen mož, ki te v ti samoti najde!" 

In djala je spet druga hčer: „Očka, ali 
mi nisi pravil, da je slavni gerški pesnik Omer 
reven umeri, in da se je po njegovi smerti 
sedem mest kavsalo, vse so hotle njegov 
rojstni kraj biti? Zakaj bi si ti kaj takega ne 
želel?" — ?;>Paé, zamermrá starček, imaš prav; 
slava je šantava; živim ljudem zmirom zaostaja, 
in kedar jih dojde, so mertvi: potem 
jim pa zelene vence na grob trosi. — Kaj mi 
mar? da me le enkrat dojde!"— In berš se 
oberne k naj mlajši hčeri in se smehljaje pravi: 
„Dekle, dekle, ti si lepo." Hčerka pa ni 
mogla govoriti, in mesto ga z besedami tolažiti, 
ga serčno objame. — 

Tako je preživel Milton šestnajst let. 
Nobeden se ni zmenil za njega. Zložil je še 
več pesmi, pa nobena mu ni ničesar zaslužila: 
še svoje bukve je moral prodati. 

Umeri je po beraško, — kaj bi bil le 
hčeram zapustil? — 

Trideset let poznej stopa neka postarna 
ženska (njen mož bil je tkavec) po eni naj 
bolj živih ulic velikega mesta, in ugleda v neki 

5# 


68 


bogati štacmii prelepo podobo Miltonovo, kterega 
je tedaj že ves svet poznal. Revno bablje 
obstoji pred podobo, — in debele solze se 
ji uderejo po licu; jela je globoko zdihovati. 
Mnogo ljudi se je bilo zbralo okoli nje; mislili 
so, da je ob pamet, bližala se je podobi, in jo 
serčno poljubovala, poleg pa stokala: Moj oče! 
moj oče!" — 

In res ta žena bila je Miltonova Debóra. 
Kakor njene sestri je tudi ona ubogega rokodeka 
vzela^ in živela je po siromaško. — 

Noémi in Rut. 
Nekdaj je božja šiba zemljo tepla. Huda 
lakota je ljudi preganjala od kraja do kraja. 
Neki Elimeleh je tudi s ^vojo ženp in z dvema 
otrokoma Betlehem zapustil, in sevMoabitsko 
deželo podal. — Nedolgo potem Elimeleh 
umerje, in mati (imé jej je bilo Noémi) je sama 
ostala s* sinoma: sina pa se oženeta, eden 
vzame neko Orfo, drug neko Rut. — čez 
deset let pa umreta tudi sina. — Noémi se 
verne mahoma v Betlehem, ker jo zvedila, 
da je Bog svoje ljudstvo spet z žitom obdaroval. 
Preden odide, svojima hčerima pravi: 
„Pojdite domú, in Bog vama bodi milostliv, 
kakor ste vé meni in pa možema milostlive 


69 


bile. — Govore ju objame. Obe se začnete 
jokati in pravite: „Greve s teboj domú." — 
In Noemi odgovori: „Pojdite domu, kjer vâju 
drage matere čakajo; čemu bi z menoj terpele 

in težavno živele. Vaša žalost mi tako v serce 
sega , kot moja. — In ženi začnete spet jökati. 
Orfa objame drago mater in se veriie 
na svoj dom. Rut pa se ne more ločiti. 
Noemi jo spet ogovori: Glej tvoja sestrica se 
je domu podala in bo spet svoje stare bogove 
častila, idi ž njo." Ali Rut ji zaverne: „Ne 
pregovarjaj me, da bi te zapustila; kamor ti 
greš, tudi jez pôjdem; kjer ti ostaneš, tudi 
jez ostanem. Tvoj narod bo moj narod, tvoj 
Bog bo moj Bog. Žemljica, ki bo tebe zakrila, 
naj tudi mene zasuje: gospod me tepi, ako te 
pred smertjo zapustim. 

Obe se tedaj podaste v Betlehem, in 
ravno do doma pridete, ko so jeli ječmen 
poženjati. 

Sveto pismo nam mnogo izgledov pripoveduje 
od ljubezni otrok do svojih starišev. Izak je 
poterpežljiv za Abrahamom hodil na hrib Moria. 
Jeftova hčer je storila smert, ker je nje 
oce kri svoje hčeri obljubil. Kdo ni bral od 
egiptovskega Jožefa in njegovih bratov? — 
Ljubezen do starišev je sveta zapoved, in če 


70 


jo prelomiš, te bo Bog hudo kaznoval. Kaj 
se je Absalonu zgodilo, ki je očetu nepokoren 
bil? Božja jeza gaje zadela, poginil je, in 
smert preterpel zavoljo svoje nepokornosti. — 
če na tem svetu kazni uideš, poglej unkraj! 
Kaj bo tam, kjer pravični Bog sodi! — Torej 
ne pozabi božje zapovedi, kiti veli:^ „Časti 
očeta in mater !ft — 

Bratovska ljubezen. 

Dobri brat. 
Devet let star France je svojega šele 
šest let starega brata serčno ljubil. Nekega 
dne si igrata fantiča na ledini pred hišo. Zima 
se je že bližala in belila visoke goré. — 
„Idita, otroka, so mati djali, in letajta malo 
od tod, da se ogrejeta. Tam le do une hoste 
jo napledita, pa se urno vernita." 
Brata veselo odideta, pa * pozabila sta, 
kar so mati rekli, in si predaečl v hosto zupata. 
Ko se hočeta verniti, pa poti ne najdeta. 
Na vse strani begata, pa povsod je le 
tamna hosta. Jameta klicati, ali žite duše se 
ne oglasi. Noč pride, oba sta zlo zlo spehana. 
Kje hočeta prenočiti? Siroteja sejo



71 


kata, in zmerznjene ročice protu nebu molita. 

— Ali France se spet utolaži5 si solze 
obriše in pravi mlajšemu bratecu: Pomoliva 
k Bogu j on naju ne zapusti. Pojdiva v 
uno luknjo le in prenočiva, vendar naju 
sneg in dež ne bo nadlegoval. * Kedar se 
dan napoči, bova že na kako vižo domu 
našla.u — 
Naterga nekoljko mahu in suhega listja, 
posteljco postelje in brata vanjo položi. 
Ali revče je zmerzovalo in vedno zdihovalo: 
„Oj zebe me, zebe me!" — Franceta 
je to v serce peklo; berš sleče svojo 
suknjo in brateca odene. Drugega mu ne 
ostane kot persnik, pa fant si misli, — da 
le brata ne bo zeblo, jaz bom že kakor si 
hodi preterpel. — Vleže se poleg brata, 
in ga s svojo sapo ogreva. Ali oba je grozno 
zmerzovalo. K sreči so stafiši ju iskali, in 
ko so z baklami in zvonciki prek hoste se 
motali, ju najdejo v oni luknji. — Oce ju 
precej okrega, ali vesel je le vendar bil, 
da ju je našel. Objema ju zaporedoma, posebno 
pa starejšega, ki se je tako možko 
obnašal in svojega brata rešil. — 


72 

Nikolaj Klavdij. 

Nikolaj Klavdij bil je slaven pisatelj. 

Ljubil je čednost, in je bil prav pohleven 
mož. Sedem let star — se je že tako 
pridno učil, da se mu je vse čudilo. Prosil 
je očeta, naj ga v mesto v šolo pošljejo in 
naj mu mlajšega brata izročé. Smešno je 
bilo seveda, kaj takega čuti, ali vendar 
je res. Brat bil je šele pet let star, in se 
je imenoval Fabri. — Nikolaj je bil mu 
mesto očeta in matere, in vendar kar sedem 
let star. — Pa učil ga je dobro brati, pisati, 
rajtati in drugih reči. — Lepo je bilo viditi, 
kako sta se fanta, učenik in učenec, skušala, 
kteri bi bil bolj priden. Nikolaj se je modro 
deržal, kedar je učil, pa, kedar sta se 
učiti nehala, sta vesela igrala skúpej. — 

Ali to ni terpelo kar kak teden ali 
mesec. 

Nikolaj je menil, da šele tedaj svojo 
dolžnost izpolnuje, kedar brata vsega 
nauči. Računstva, zvezdoslovja, jezikoslovja 
sta se pridno poprijela, in ljubezen do eden 
drugega ju je spodbadala zmirom bolj in 
bolj. -

Kak lep izgled bratovske ljubezni! — 


n 

Peter in Tomaž Korneli. 

Peter in Tomaž Korneli sta ravno tako 
družljivo živela. Zavidnosti med seboj še 
poznala nista. Ce se je enemu sreča ali 
čast posmejala, je tudi drugi srečen bil. — 
Peter je bil bolj prebrisane glave, pa ni nikoli 
brata zaničeval; pa tudi Tomaž ni nikoli zavidal 
bratu bistreje pameti. Živela sta vesela5 
živela v ljubezni. Včasi je le vendar Tomaž 
kako dobro misel vjel. Peter mu je kmalo 
besedi podával, in berš sta imela pesmico. — 
Vzela sta poznej dve sestri v zakon: ali tudi 
zdaj se nista ločila. Vsi vkup so bili ena 
družina. To je terpelo do Petrove smerti. 
Tedaj se je morala udova ločiti, ker so postave 
to terjale. Ali premoženje so le vendar 
skúpej uživali. — 

Taka ljubezen je pač redka. Marsikdo 
bi rekel, da je nerodna, neumna: čmu dva 
brata po eni poti hodita? — Ali vendar sta 
Peter in Tomaž čisto svoje serce skazala; zakaj 
taka lepa vez, ki še verh tega do smerti 
terpi, ne more iz nečistega serca izvirati. 

Velikodušni brat. 

D . . . bil je , sin silo bogatega kupca. 
Rodil sa je v francoskem mestu Lijonu. 

74 


V tedajšni vojski, ko seje Napoleon vojsko val, 
so ga med vojake vzeli, in moral je na Rusko. 

— Ali Rusi so Francoze pobili in mnogo jih 
ujeli. Med vjetniki bil je pa tudi D . . . — 
Poslan v Sibirjo je deset let tam preživel in 
kar besedice od doma ni zvedil. — Oce je 
gotovo menil, da je sin v vojski smert storil, 
in je torej vse svoje premoženje svoji edini 
hčeri zapustil. — Deklica je bila čudno bogata 
— in ni mogla vsega sama hranjevati in vse 
poskerbeti; torej je izmed mnogo snubcov si 
enega prav bogatega izvolila. Ravno je jela 
gostijo pripravljati, je tudi zgubljenemu bratu 
milo sonce zasjalo; spustili so ga vjetnika, 
in berž se je bližal dragemu domu, — saj ga 
deset let vidil ni. 
Pride v Lijon; nihče ga ne pozna. Že 
je menil, da objema očeta, da objema mater 
in sestro, — ali kmalo zve, da sta oče in 
mati mertva, da bo sestra dans k altarju stopila. 
Kaj je pač čutil, to vse zvedeti! — Mlado 
sestro je vidil pred desetimi leti, in tedaj je 
bila deset let stara: milega obličja in cvet 
deklic v vsaki čednosti. O kako mu je bila 
draga, kako serčno jo je ljubil! — In zdaj bi 
jej kalil njene sreče? Seve, če se pokaže, mu 
sestra ima naj manj pol premoženja izročiti, 


75 


— in ili bi to morebiti zakona ne razderlo? 
— Precej sklene, zapustiti večno svoje rojstno 
m^sto, zapustiti sestro, zapustiti tudi 
svojo srečo. — Ali brez da bi je vidil, nikdar! 
Serce ga vleče do nje, — vse ji prepusti, 
1^ enkrat ji hoče v oko pogledati, v milo 
oko. Zvečer, 
ko se sestra pelje do cerkve 
s svojim zaročnikom, se rije med ljudi, — in 
glej pride devica, in kako lepa! — Ali oko 
ji ne seje veselo. Scer je srečna, ali prejšne 
skerbi in nesreče so ji obledele lice, — ali 
vendar bila je kot roža. — D . . . vidi jo, 
jame trepetati, objel bi jo bil, in govoril: 
j,Glej brata!" — ali serce mu je terdno. — 
Le gorke solze se mu uderó po obrazu, čudno 
ganjen hiti naprej, ne sme je več gledati, — 
.če ne se mu sklep omaja. — Še tisti večer 
zapusti mesto, in na Greškem je nek umeri 
v vojski, on, velikodušni brat, ki nam je 
pokazal, koliko premore bratovska ljubezen, — 

Zakonska ljubezen, 

Ivan Vaza, 
Ivan Vaza, vodja Finlandski, se je svojemu 
bratu5 švedskemu kralju Erihu upiral; 


76 


toraj ga je zbor švedskih starašin k smprti obsodil. 
Več mescev se je bil v svojeii gradu 
Abo branil, zadnic so ga vjeli in ga \ poglavno 
mesto peljali. Erih se je bal5 dt bi vse 
svoje brate še bolj razserdil, ko bi res Ivana 
umoril. Zato ga je dal zapreti v nek tum, naj 
tam svoje življenje v temi in bridkostih konča. 

— Ivanova žena pa5 po rodu Polakinja, hiti 
do kralja in ga prosi naj jo ž njenim možem 
vred zapre. „Kaj pa mislite, ljuba gospa, 
pravi kralj —, ali ne veste, da Ivan nikdar 
več ne bo rumenega solnca gledal?" — „Ga 
jaz tudi nočem" — se Katarina (tako je bilo 
ženi imé) na kratko odreže. „Ali tudi ne veste, 
da Ivan ni več kraljevič, da bo njegovo živlenje 
slabeje kot pred? — " „Vse dobro vem 
— odgovori žena, — ali Ivan ostane moj 
mož in ž njim vse rada terpim. — " 
Te terdne besede so Eriha ganile. Ponudi 
ji v glavnem mestu lepo hišo, in ji dovoli, 
da sme včasi vjetnika obiskati, ter ji reče : 
„Čemu si nek prostost in mladost tako grenite? 
Nihče kaj takega od vas ne terja. Menil bi, 
da je tak grešnik in vjetnik svet in svojo družino 
zgubil. Ločil se je za večno, vi zdaj 
niste več njegova žena." — Katarina molči, 
pa pokaže kralju zakonski perstan, na kterém 


n 

je zapisano bilo: „Le smeti naju loči !" — 
Kralj'Je moral dovoliti: in enajst let sta Ivan 
in Katarina v ječi terpela, k terplenje jima je 
bilo sladko. Po Erihovi smerti zapusti Ivan 
ječo in verige, ter stopi na kraljevi prestol. 

Gotovo je Katarina izgled lepe in mogoém 
ljubezni. Ljubezen bila pa je tudi cvetlica, 
ki jo je tolažila v britkosti, ki ji je britkost 
sladila! — 

Žene mesta Vajnsberskega. 
Leta 1138 so Nemci Konrada cesarja 
i&volili; le vojvoda Virtemberški ga ni hotel 
joterditi. Torej je car mesto Vajnsberg, ka~ 
»or bil je vojvoda zbežal , z vojšaki obdal. 
Lakota in pa vedne težave so mestjane toliko 
slabile, da se niso dalej upirati mogli. Car 
verdit je spervega zapovedal7 naj vojšaki vse 
pomorijo5 kar je v mestu živega; ali ko se 
mu jeza ohladi, dovoli ženam in dekletam, naj 
ge iz mesta spravijo, in naj seboj vzamejo, 
kolikor zamorejo štuporama nositi. — Zvite 
žene kar zadenejo svoje može in sine 
in brate, vsaka enega na ramo, in ponosno 
koračijo iz mesta; vojvodkinja — vojvoda 
na herbtu — jim je pot kazala. — Konrad 
jih debelo gleda, pa vendar se mu ta reč tako 
zmešna zdi, da vsem živlenje podari. — 


78 

Cirus in Tigrán. 

Cirus, veliki perzjanski kralj, je raTno 
v vojski armensko deželo pridobil Yjel 
je bil kralja in vse njegove žene; kraljev sin 
Tigrán pa je bil malo pred deželo zapustil J~ 
Ko se spet verne, ga praša Cirus: „Kaj mi 
plačaš, ti kraljevi mladenó, če ti mlado ženslo 
spet nazaj dam?" — „Vojšaki in zaklaii 
niso več moji — odgovori Tigran, — ali stch 
krat rad umerjem, če dragi moji živlenje pustiš." 
— „Zastonj jo dobiš" — ganjen CiriB 
odgovori. — Dá veliko gostijo pripravit^ 
povabi kralja Tigrana in vso žlahto. Pi 
kosilu so si lepo Cirovo postavo, njegovi 
dobro serce hvalili, le Tigranova žena je tihi 
v kotu sedela. „Kaj pa ti premišljuješ, moja lju* 
ba?" jo praša Tigran. — „Onega premišljujem? 
ki bi bil stokrat umeri, mene rešiti — odgovori 
žena. — O Tigran, kakó sem tu v nesrečj 
s teboj srečna! —" 

Glejte, tako je adovski mladenč mislil irt 
govoril. — Ali se kaj takega ne spodobi še 
bolj kristjanom, ktere Jezus Kristus razsvetluje? 
-

Redka žena. 
Grof Sežirski je v francozkih zmotnjavah 
vse svoje premoženje zgubil Poda se v neko 


n 


tihotno vas 5 in mora tamkej polje obdelovati; 
scer bi bil stradal. Da bi si pa živlenje nekoliko 
.zlajšal, sklene pisati staro zgodovino; 
ali sam je že preslab, in žena mu mora pomagati. 
Ona je pisala, kar je mož narekoval. 
Pa še kaj drugega je opravljala, prebirala je namreč 
stare pisatelje, je zaznamovala, kar je blo 
dobrega, in tako vsak pogrešek, ki ga je mož 
storil, poravnala. Prej bila je navajena do~ 
brega živlenja, zdaj pa je ustajala, precej 
ko se je dan napočil, in spat je hodila 
pozno poznQ. — Ta delavnost ji je morala 
škodovati; glava bila ji je težka, in zdi se 
ji, kakor bi ji eno oko čisto otemnelo. 
Ce je z zdravim očesom zamežala, skor 
ničesar ni vidila. Praša zdravnika; zdravnik 
pa ji je djal, da ne sme o slabi luči ničesar 
več počenjati, ne šivati, ne pisati, ne 
brati „In ali bi res ozdravela, ko bi vas 
ubogala?" — praša žena. „Poskusiti moram, 
to je moja dolžnost — odgovori zdravnik, 
ozdravljati moram, ko bi tudi vedil, da je 
zastonj." — Grofinja je umela, kaj meni in 
veselo pravi: „Hvala Bogu, rešili ste me 
sitne nadloge: oko, ki je zdravo, bo mesto 
obeh gledalo. Smem še delati; pa možu 
ničesar ne povejte, če sam ne opazi, kaj 


80 


se mi je zgodilo." — Spet je žena pridno 
delala, in možu pomagala: — zadnic pa 1© 
vendar grof zvé nesrečo, kaka jo je zadela. — 

Tako je ta žena iz gole ljubezni eno 
oko zgubila! — Premoženje in bogastvo 
lahko mineta, ali delavnost in pridnost povsod 
za človeka skerbi. In taka žena je 
gotovo možu drag zaklad; pobožnost pa, 
delavnost in ljubezen je naj boljša dota, ki 
jo zamore žena možu donésti. — 

Francozka kraljica. 
Francoski kralj Ljudevik XV. bil je naj 
slabeja stvar, kar jih skor vsa francozka 
zgodovina pomni. Z mladih nog so ga že 
razvajali, vsako gerdo poželenje so mu izpolnovali; 
torej ni čuda, da je pod njegovo 
vlado toliko nesreč Francozko zadelo. — 
Oženil se je bil Ljudovit s poljsko kraljico Marijo, 
in Marija bla je lepa duša, dobro serce. 

— Nekoliko časa po zakonu se je bil kralj 
lepo obnašal, ali nesramni svetovavci so ga 
hitro spet zapeljali. Slabih tovaršov bilo je 
obilno. Cele noči in cele mesce je preživel 
med tujimi nesramnimi ljudmi —. — Kajti 
čuda, da je mila kraljica žalovala, da je solze 
pretakala zavolj moža? — Ko se je bil kralj 

81 


v neki vojski v nizozemske dežele podal, je 
vso svojo derhal seboj vzel; ali zbolel je hudo. 
Hotel se je spovedati ali škof Suasonski mu 
svetih zakramentov nečejo podeliti, če se ne 
poboljša, in se ne loči od slabe tovaršije. — 
Ljudovik se uda. Prejme svete zakramente, 
pa serce in vest še nista mirna; že je obupal. 
Peklo ga je strašno, če se je večnosti spomnil. 
Ali glej ! bliža se mu kot angelj varh ljubeča 
žena, stopi do njegove postelje, ga tolaži, in 
govori tako serčno, tako milo, kot bi ji kralj 
nikoli nezvest ne bil. Kar besedice ni tožila: 
cele noči je ob postelji pri njem prebudela. 
Ali bi to zverine ne ganilo? Rotil se je, da je 
nikoli več neče žaliti. O ko bi bil le tudi storil, 
kar je obetal! Ali komaj je spet ozdravel, 
ga je tudi že staro grešno živienje mikalo. 
Ali žena je voljno terpela in gorko molila, da 
bi Bog kralju grehe odpustil in ga poboljšal. 
Ali skrivna žalost ji je serce ranila, in same 
žalosti bi rekel je umerla leta 1767. — In 
kralj še porajtal ni njene smerti, kakor nam 
zgodovina pové. — 

Ogledalo kersanskih čednost. 6 


m 

O prijateljstvu« 

Aleksander. 

Aleksander Veliki je bil perzjanskega 

kralja Darija premagal. Vso njegovo žlahto je 
imel v svojih rokah. Gre tudi nekdaj s svojim 
prijateljem Hefestjonom v Darijev šotor; 
ali kralja tamkaj ne najde. Le stara njegova 
mati žaluje v šotoru, in ko se Aleksander 
bliža, bistro ogleduje njega in njegovega prijatelja. 
— Hefestjon bil je lep mož in bogato 
oblečen. Ženka do njega stopi in mu po tedajšni 
navadi ponižno roko poljubi. — Ko ji 
ljudje povejo, da ta ni Aleksander, kralj macedonski, 
— se čudno razžali, in pred Aleksandrom 
na kolena pade. — Aleksander pa ni 
bil serdit. Milo jo pogleda, in jo od tal 
vzdigne, ter reče: Nič ne dene, ljuba mati, 
da si se zmotila. — 

Prijatelji so kot biseri. Mnogo jih je 
viditi, pa mnogo je krivih vmes. Prilizujejo 
se ti, dokler si bogat in premožen. — Vsak 
človek prijatelja potrebuje, naj že bo v sreči 
ali nesreči: razkriti mu mora svoje serce. Ce 
prijatelja nimaš, si kot zapuščena reva in ne 
znaš živlenja prav uživati. — Ali prijatelja 
morata si podobna biti. Sebičnost med prijateljema 
je strup, ki počasi pa gotovo mori. — 


83 


Prijateljska ljubezen je plamen, ki le 
v čistem sercu gori. Ljubi prijatelja, kot 
samega sebe, ali ne ljubi ga bolj, kot Boga 
ali vere. — če imaš prijatelja, ki ga ljubiš, 
in prijatelj je brezbožen, ogibaj se ga; tak 
prijatelj te po rožni loki v pekel pelje. Pravo 
prijateljstvo je pohlevno in ne pozna sebičnosti. 
Serčni prijatelj bo čakal, da ga kliéeš, ako si 
srečen; ako te nesreča zadene, bo sam prišel 
in ti pomagal. 

Vojskovodja Vjelvilj. 
Ko je bil vojskovodja Vjelvilj še prost 
vojak, sta si bila z nekim ubogim žlahtičem 
dobra prijatelja : žlahtiču blo je ime Korniljon. 
Oba sta zmirom skúpej se bojevala. 
Korniljon je varval svojega druga v vsaki nevarnosti. 
Ce je v vojski v kako zadrego prišel, 
mu je urno priskočil, in krepka roka je razgnala 
sovražnike, da je bilo kaj. — PaVjelvilj 
je bil tudi hvaležen, če je vidil prijatelja 
v nevaršini, ni maral za svoje živienje: mahal 
je okoli sebe, kar je bilo mogoče. — Tudi zun 
vojske sta bila vedno skúpej; iz ene kupice sta 
pila, pod enim plajšom spala. Denarjev nista 
imela vsak posebej, vsak vinar sta delila. — 

6# 


84 


V neki bitvi sta se predaleč upala in vjeli 

so sovražniki oba. — Knez Manokovski ju je 
dobil, in je oba, kot je bilo navadno, v ječo 
zaperl. — Terjal je od njih denarja, če hočeta 
prosta biti .. . ali kje toliko denarja vzeti? 
Vjelbilj bil je scer bogat, pa ni še bil gospod 
svojega premoženja. Za se bi bil seveda dobil 
od doma, ali zvesti prijatelj prijatelja ne 
zapusti. — Prosil je tedaj svojega generala, 
naj mu pošlje toliko denarjev, da bi sebe in 
prijatelja rešil. Nekega dne pride služabnik 
generalov v ječo in prinese denar, ali kar 
polovico denarja. — „Kje je druga polovica 
ostala?" praša Vjelvilj. — „General denar 
kar za Vas pošlje; Korniljon je reven in ne 
more plačati" — odgovori služabnik, — 
„Kaj? ali general ne zaupa? Kar Korniîjon 
obljubi, jaz obljubim, — midva sva edina: 
ako general še druge polovice ne posodic odrajtaj 
mu še to nazaj; Korniljona ne zapustim." 
Korniljon prosi in prosi, naj denar vzame, 
naj zapusti ječo, ali Vjelvilj se ne da pregovoriti; 
služabnik mora nazaj. — In gotovo bla bi 
prijatelja v ječi ostala, dokler bi bli stariši Vjelvilju 
premoženje izročili: ali knez Monako se 
je čudil ti ljubezni, pokliče prijatelja k sebi, 
in ju spusti, ter ju prosi, naj jima bode tretji 

prijatelj. 


85 
Šatonéf. 

Šatonef bil je za kralja Ljudovika XIIL na 
Francozkem minister. Hudi jeziki so ga zatožili, 
daje zoper kralja. Eden njegovih prijateljev 
— Dižár — se je jel potegovati za 
njega in je dokazal, da je Satonef nedolžen. 
Ali kaj takega je bilo sovražnikom malo všeč. 
Zatožili so tudi Dižara, da je skriven nasprotnik 
kralja in dežele. Pa Dižar se ni dal motiti; 
glasno je govoril o nedolžnosti svojega prijatelja. 
Prosijo ga, mu žugajo, ali vse zastonj. 
Zadnič ga k smerti obsodijo. — Peljejo ga na 
morišče. Dižar vidi tam rabeljna, in že je 
glavo klonil pod smertnim nožem, . . . kar 
pristopi nekdo, in oznani, da mu kralj živlenje 
podari. — Eden njegovih sovražnikov stopi 
do njega, in ga lepo prosi, naj Šatonefa na 
kako vižo počerni. — Ali Dižar se nasmehlja, 
ter pravi: „Glejte me! — smerti sem zerl 
v bledo lice, kar nič se je nisem ustrašil! Položite 
roko na moje serce; serce mirno bije, 
in vedno bom glasno oznanoval, da je Šatonef 
nedolžen, da zvesto svojemu kralju služi. —" 

Takih prijateljev, je pač malo. Cast in 
hvala takim možem; oni prav spoznavajo, kaj 
je prijateljstvo; prijateljska ljubezen jim ni kar 
igrača, kot večidel pri mladenčih. 


86> 

Sili 

Sili bil je slaven francozki minister, in 
dober prijatelj kralja Henrika IV. Ta dva moža 
sta bila nekako čudna. Henrik bil je vroče 
ker vi j krepkega duha5 včasi prenagel, — pa 
žlahnega serca: — Sili pa je bil resnoben, 
pameten, vse je na tanjko in dobro premislil. 
Če sta bla s kraljem skúpej, je kralj pozabil, 
da je kralj: bla sta brez ovinkov serčna prijatelja. 
Sili se kralju nikoli ni prilizoval; vendar 
ga je kralj iskreno ljubil. Ničesar ni počel, 
da bi ministra ne bil prašal. In Sili se clo 
bal ni, včasi se kralju zameriti, zakaj hodil je 
veselo poti pravice in resnice. — Ce se je 
Henrik kedaj doma s svojo družino sperl, je 
Silita pisal. 

„Ljubi prijatelj, pridite, potrebujem 
Vas." — 

Nekdaj je Henrik se oženiti mislil z neko 
prosto deklico, ki se mu je dopadla. Se ve 
kaj takega ne gre: pervič si ima kralj ženo 
izbrati, ki je kraljeve kervi, drugič pa dežela 
malo pridobi po prosti kraljici, ki se vesti ne 
zna. — Kralj piše lisi, in misli deklici zakonski 
perstan ponuditi. Ko ga je spisal, pokliče 
Sileta, in mu list pokaže. Sili bere prav 
skerbno, in ko je zbral, — na mah pismo raz



OT 


terga. „Kaj ste nori?" jezno kralj praša. 
„Sem norec, res — mirno Sili odgovori ali 
Bog daj, da bi na Francozkem nobenega drugega 
norca ne bilo, kot jaz." — Kralj je 
umel — in nikdar ved ni na tako prazne 
ženitve mislil. 

Prijateljstvo je lepa čednost; je nebeška 
cvetlica, ki jo je Bog sercu vcepil; pa le 
čisto serce pravo prijateljstvo pozna. To so 
že ajdovski pisatelji govorili. Če >pa odpremo 
svete bukve, beremo v njih mnogih izgledov 
čistega prijatelstva. Preroki, ki so čudeže delali, 
nas učijo, kako si moramo biti prijatelji. Lep izgled 
nam je prerok Jezaija, prijatelj kralja Ecehija. 
Elija je serčno ljubil Elizeja, ki je zapustil 
dom in starše, in jo za prerokom potegnil. 
In na smertni postelji podari Elija svojemu 
učencu vse, kar je imel, namreč svoj plajš. 
Ali komej ga Elizej ogerne, ga že Elijev duh 
objame. Ko hoče čez reko Jordan iti, razpne 
svoj plajš nad vodo, in glej voda se razdeli. Ta 
plajš je lep izgled vsega dobrega, kar le prijateljem 
storiti moremo. In poglejmo v sveto 
pismo: koliko krasnih izgledov najdemo! 
Beremo, da se je Kristus sam razjokal pri 
Lazarovi smerti, da je še svojo zadno uro 
Janezu svojo ljubezen očital in ga Marii priporočil. 



88 

Služabniki. 

Batilda. 

Nekega mladega dekleta so roparji na 
angležkem bregovju vjeli in na Francozko odpeljali. 
Tam jo prodajo Erhinoaltu, ki je za 
Francozko skerbel mesto še mladega kralja 
Klodvika H . Batilda bla je še dete, ali vendar 
je že imela mnogo lepih lastnosti. Rasla je, 
kot spomladna roža: lepota, pamet in pohlevnost 
so se razvijale od dne do dneva 
lepše. Vsa gospoda se je dekletu čudila. Pa 
tudi druge deklice so jo častile, zakaj znala je 
vsako zavidnost v njinih sercih zadušiti. Tako 
lepo se je vedla, da so povsod govorili, deklica 
mora kaka kraljeva hčer biti. To obnasanje 
ji je vse serca prikupilo: zaupali so ji 
vsako reč, in skor je bila doverh hišna gospodinja. 
Naj veča čast za kakega služabnika 
bila je tedaj, da je kralju in gospodu pri kosilu 
vino natakal, in k ti časti je Erhinoalt Batildo 
povzdignil — Tako je lahko vsakdan kralja 
in naj večo gospodo vidila. Zato pa ni bila 
ošabna in prevzetna Ni htela, da bi ji bil 
kdo stregel, akoravno je do tega pravico imela. 
Sama si je stregla, in še tudi drugim, ki so 
zavolj starosti že okorni bili. Erhinoalt je 


89 


svojo pervo ženo zgubil in je snubil Batildo. 
Taka čast bi bila vsakega drugega dekleta zmotila, 
ali glej! Batilda odreče. — Ker jo je 
pa Erhinqalt le še zmirom prosil, naj ga 
vzame j — deklica nekega dne kar zgine, in 
ni duha ne sluha po njej. — Ko je pa zvedila, 
da se je vdovec spet oženil, se precej prikaže, 
in v službo stopi, ter naznani, da je namenjena, 
se Bogu izročiti in zapustiti svet. — Ali 
Bog ji je drugo naklonil. Erhinoalt je spoznal 
čisto in nedolžno serce, in — priporoči 
Batildo kralju. Tako je postalo nekdaj prosto 
dekle — francozka kraljica. — 

Ali — če ravno kraljica, — je ostala 
pohlevna in kdo ni poznal njene modrosti. 
Nedolgo potem kralj umerje, in ona je vladala 
milo in pravično. Varvala je deželo pred 
vojskami in sovražniki, ali strašne muke so 
vendar Francosko zadele: in glej! Batilda bila 
je mati svojega ljudstva. Vsako nerodno 
napravo je odpravila, davke je zlajšala, in 
prepovedala, kakega Francoza v sužnost poslati. 
Mnogo južnih pa je odkupila, in njih 
oprostila. Tako je tudi še poznemu svetu dobrote 
skazovala. — Ali vendar jo je še nesreča 
preganjala. Nezvestoba in hudi jeziki 
francozkih velikašev so jo žalili, zapusti kral



m 


jevi prestol, m sklene svoje živlénje v samostanu: 
— O kak je še le zdaj lepa bila! Nebeška 
zarja je skor oblivala milo lice: služila 
je pokorno, kot prosta žena. — Blagor sercu, 
ki na kraljevem prestolu nizkega stanu ne pozabi, 
ki v samoti ne pomni nekdanje visokosti! 
— 

Ali ni Batilda krasen izgled vsim ženam? 
Posnemajte jo, ljube Slovenke, in pomislite, 
da je žlahno serce pravi kinč ženskega spola, 
da bo dobrotljivost vselej vaša naj veča zasluga 
ostala! — 

Zamorec Evstahij. 

Na nekem otoku (ime mu je Domingo), 
kamor so se bli Evropejci naselili, jamejo 
prejšni podjarmljeni prebivavci se posvetovati, 
kako bi vse Evropejce pobili. Prašajo 
tudi Evstahija za svet, ali Evstahij se zgrozi 
nad takim grehom, ter razodene svojemu 
gospodu Bělinu vse. — Stir sto Evropejcov 
je po tem takem rešil. Podajo se na morje, 
in se namenijo v ljubo evropejsko domovino. 
— Ali druga nesreča jih zadene. Angleži, 
njihni sovražniki, dominško barko 
srečajo in jo vzamejo. — Komej so siromaki 
smerti ušli, jih že sužnost čaka. Ali Evsta



81? 


hij jih tudi iz te nevarnosti reši. Angleži 

se vina dobro naserkajo, in nekteri še za


spijo. Zamorec pregovori torej veslarje, naj 

mu pomagajo j — in preden pol ure mine, 

so vsi Angleži vjeti. — 

Tako je Evstahij vse svoje druge in 
med njimi svojega gospoda rešil, dvakrat 
rešil. Ali vse to Bio je premalo. Kamor je 
prišel5 je skerbel za nje, zakaj oni so bili 
berači. Poznej so Evropejci poskusili nazaj 
v Domingo: pa nove nevarnosti se bližajo^ 
in spet morajo bežati, — Evstahij vsim ni 
mogel pomagati, ali rešil je le vendar premoženje 
svojega gospoda, ter ga je spremil 
v neko mesto, kjer sta do smerti ostala. 

— Gospod je rad bukve prebiral; ali oko 
mu je oslabelo. Kaj stori Evstahij? Urno 
se nauči brati, in kako je s tem gospoda 
o veselil! — 
Lep izgled! Živo nam pričuje, da bi 
tudi zamorci se čednosti navadili, le~ ravnati 
se mora ž njimi po človeško. Glejte, kako 
milo je keršanstvo ravnalo! Tisuč in tisuč 
vjetnikov in sužnih je objelo s svojimi perutami: 
učilo jih je, da so ljudje; pa učilo 
jih je tudi, da mora človek človeku služiti. 
Le po tem takem cveti mir in dobrostanje ! — 


92 

Miha Angelo. 

Miha Angelo je imel prav prav zve


stega služabnika, kj ga je zlo ljubil. Nikoli 
se nista sperla. Le nekaj je dobrega Urbina 
(tako je bilo služabniku imé) v serce peklo, 
če je pomislil, da bo nekdaj svojega gospoda 
zgubil. — „Kaj bi pa počel, ko bi jaz 
umeri?" — ga praša Angelo nekega dne. 
Solzno odgovori Urbino: „Bog ne daj, bi 
pač kam drugom služiti šel." — Oh, ljubi 
Urbino, nečem, da bi te kedaj kaka nesreča 
zadela: na! vzemi to betvice —a in podeli 
mu Angelo dva tisuč rajniš. — Poznej je 
Urbino hudo zbolel, zvesto mu je Angelo 
stregel, in ga vedno s sveto vero tolažil. 
Urbino umerje. Kaka žalost je Angela obšla, 
sam v nekem pismu razodeva. Piše namreč 
svojemu prijatelju takole: Ljubi Jur! 
Vendar ti moram kar že bodi odpisati. 
Veš, da mi je Urbino umeri. O kolkokrat 
sem si želel prej umreti, preden on oko 
zatisne: ali Bog je drugači obernil. Da bi 
mu Bog milostljiv bil; ali upam da mu bo, 
ker je miren in bogaboječ ta svet zapustil. 
Rad je umeri, le žalilo ga je, da ima mene 
zapustiti. Tudi jaz že s peto v grobu stojim 
in skorej se bova spet unkraj vidila! Z Bo



93 


gom." — — Učite se hlapci in dekle, 
kako imate svoji gospodi služiti. Pobožnost, 
in pohlevnost so čednosti, ki vam morajo 
vsako serce prikupiti. Terpite voljno, zakaj 
naše živlenje brez terplenja biti ne more? 
in če ste zvestega, čistega serca, ali vam 
terplenje ne bo sladko? In pravo plačilo, 
vam bo ljubezen vaše gospode in unkraj — 
božja milost! — 

Sreča. 
Kdo je srečen? Tako so se že 
modrijani vsili dob upraševali, ali čisto različne 
in napčne so bile njih misli. Zakaj ti 
modrijani še niso poznali kristjanske luči, 
ali pa če so ravno kristjani bili, vendar niso 
popolnoma zapustili svojih poganskih zmot. 
Pravo srečo daje samo čista in dobra vest, 
ki uživlja brez vsega oponašanja mir in 
pokoj, in sladke občutke dobrih del. Naša 
zemlja je pn besedah sv. pisma vedna skušnja; 
tukej ni cvetlice brez ternja in nobeden 
ne živi brez skerbi in težav. Vendar 
nam sreče ni treba kje drugod iskati, kakor 
samo v našem lastnem sercu in v družbi 
naših prijateljev in znancov. Tam in le tam 
si bomo lahko srečo pridobili, ktero bi bü 


94 


zastonj v premenljivem trušu sveta iskali. 
Sreča sreča le pravičnega, in bedak je 
vsak, ki jo drugod išče, kakor pri samem 
sebi. Naj gre čez goré in doline, čez 
morje in v različne dalnje dežele, naj si 
pridobi bogastvo in slavo, sreče ne bo 
najdalj kakor le v samem sebi. 

Sreča je zvun tega povračilo dobrih 
djanj, ki si jih brez prevzetnosti na tihem 
iz same ljubezni do Boga doprinesel; ona 
je radost, ki jo čuti naše serce, kakor pokušnjo 
večnega izveličanja. Sreča otroška 
obstoji v ljubezni matere. Moža razveseluje 
smehlanje ßvojega ljubega sinčeka, ali podana 
desnica zvestega prijatelja, in čista 
ljubezen skerbne in odkritoserčne žene. Kaj 
bolj razjasnuje in razvedruje čelo sivega 
starčika, kakor radost svojih umikov, kader 
jih on juhlje! 

Sultan Sulejman. 
Kakor pripoveduje zgodovina, je bil 
sultan Sulejman eden naj mogočnejših eesarjev, 
in vender ni bil dobre volje. Toraj 
enkrat zdravnike, učene, prerokovavee in 
zvezdoglede k sebi v dvor pokliče, in jih 
upraša, kako je mogoče, da bi bil zmiraj 


95 


dobre volje. Eden mu svetuje, da si po*


krajša dolg cas z gostijami; tretji pravi, ce 

on bere pisma filozofov svojega carstva, ga 

bo gotovo nevolja zapustila; vsak je kaj 

drugega povedal, vsak drugače pomagati 

mislil. Sultan ni vedil, kje začeti, ali po 

kterém svetu se ima ravnati, in tako sklene 

vse nasvete en za drugim poskusiti. Naj


prej s tem začne, da vmanjuhe pase in clo 

nic ne počne; tele svet, je mislil, je naj 

lahkejši za izpolniti. Ali kmalo mu je dolg 

čas hujše djal, kakor nevolja. Delj tega 

pusti k sebi priti plesavce, kvantače in zmeš


nike, gerške plesavke in laške pevke, in 

daje gostije, da ni konca in kraja. Ali bolj 

postane nejevoljen. Zdaj misli vojska bo 

pomagala^ tam se bo razjasnil, torej se 

bojuje z bližnjimi deželami; vse zastonj. 

Na zadnje še bere pisma učenih; ali tudi to 

ne pomaga, ce ravno se je s tem nar dal» 

je pečal. 
Ravno v tisti dobi je živel, daleč od 
glavnega mesta, v mirni samoti star ali 
zavolj njegove modrosti prav slaven dervif. 
Tega Sulejman poiskati in sebi pripeljati pusti. 
„Moj oče/' mu pravi, ali bi mi 

htel povedati, kako srečen postanem? ,,^Iz 


98 


serca rad? mogočni gospodar"" odgovori 
derviš in se nizko prikloni. 5??5Jaz vem 
pripomoček za nevoljo, žalost, černo kri, 
obup, težko glavo in za vse druge zle, ki 
te nadlegujejo. Meni ga je nek puščavnik, 
ki je petkrat v svojem živlenji v Meki bil, 
zaupal."" 

„Kaj mi je storiti, modri derviš?" 
pravi Sulejman. 

„Nič druzega, kakor verzi samo plajš 
enega srečnega čez svoje rame!"" on odgovori. 


„Nič druzega! No to se pa ja lahko 
naredi. Ali si mi ti pa tudi porok, da to 
pomaga?" 

Derviš mu to zagotovi, in se verne 
v svoje mirno in samotno prebivališče. 
Sultan pa je pustil razglasiti, da če živi kak 
srečen v njegovem cesarstvu, naj se hitro 
poda v Carigrad in odda njemu svoj plajš; 
zato bo pa nar veči bogastvo in časti uživljati 
mogel. Od vsih strani se znajdejo srečni in 
Sultanu svoje plajše ponudijo, ali nobeden 
ga ni ozdravil. Misleč, da ga je derviš goljufal, 
pusti v svoji jezi poklicati derviša in 
ga dobro okrega, da ga je tako zvodil. 
Ali ta se ne pusti zmotiti, in popraša sultana 
rekoč: 


97 


„„Ali si se li pa tudi prepričal, da 
so vsi zares srečni bili, ki so li svoje plajše 
podali?"" 

„Vsaj so vsi to terdili." 

„„No j tako so te ti goljufali, in ne jaz. 
To se je scer moglo že popred vedili. Zakaj 
srečni ne želijo bogastva in časti. Oni so 
s svojim zadovoljili."" 

„Govoriš čisto resnico, modri derviš/4 
pravi sultan, „ali povej mi, poduči me, kaj 
pa imam zdaj storiti, kako jo moram zdaj 
začeti ?" 

„„Prehodi vse kraje in kote svojega 
carstva, obiskuj oblastnike in borne, poslopja 
in bajtice; morde najdeš tega, ki ti ga je 
treba."" 

Car spolni svet derviša in prehaja skoz 
celo leto svoje dežele in čuda! ne najde samo 
enega, kteri bi bil s svojim zadovoljen. Vsak 
bi bil rad več bil, več imel in več znal, kakor 
je v resnici bil, imel in znal, in nobeden 
ni bil z osodo zadovoljen, ki mu jo je božja 
previdnost namenila. Zavolj lega prav žalosten 
in klavern misli, da ga je derviš za norca 
imel, ki mu je kej nemogočega nasvetoval. 
Torej sklene njegovo smert; ali derviš ga 
prosi, da le še eno leto odlaša in če bo to pre-

Ogledalo kersanskih čednost. 7 


98 


teklo in sultan ne najde srečnega človeka, 
ž njim more početi, kar se mu ljubi. Sultan 
mu dovoli, ga pa več od sebe ne spusti, da 
mu ne uide. 

Doba osode se zmiraj bolj približuje, in 
Sulejman, ki je že davno obupal, kdaj srečen 
postati, se že pripravlja k derviševi smerti. 

Enega dneva popotujeta kraj brega Eufrata, 
in tukej zapazita moža, ki ravno laško pšeno 
seje. Sultan dovoli, da ga derviš nagovori in 
pravi: 

„„Kaj pa delaš tukej?"" 

„Sejem, kakor vidiš," odgovori ratar. 

„„„Je prav vroče"" reče Sulejman, ali 
bi ne rajši v tem času počival ?"ftft 

^0 ne" odverne kmet, zemlja se ne utrudi, 
nam svojih dari podávati, zakaj da bi pa 
jaz opešal sjati. Ti praviš, da je vroče, toliko 
bolje, solnce je pridnim delavcom prijazno." 

„„Tvoje polje pa je majhno"" reče vladar 
osupnjen. — 
„Kaj to de? je dosti veliko, da s svojo 
družino živeti morem." 

„„„Menim, da bi tebi vender malo veče 
polje še bolj všeč bilo. Njiva sosedova je 
bolj rodovitna, kakor tvoja. 


99 


„Morde , da je bolj nagnojena in obdelovana, 
vender ne poželujem tega, kar je 
njegovo." 

„„„Kaj pa boš v slabih nerodovitnih 
časih počcl?" upraša sultan."*« 

„Kakor sem že rekel, narava nam 
zadosti podaruje in s tim varčno gospodarim.* 


„„„Ti samo od ratarstva živiš, če bo 
pa na leto tudi tako slabo zdajalo, kaj ti 
bo potem začeti ?""" 

„Delam, kar je mogoče, in za druge 
pustim Boga skerbeti In če bi ravno zem-
Ija od suše počila, bi sultan ne bil srečneji. 

„„„Kolko imaš otrok?**« 
„Šest, in vse izrejam v bogaboječnosti, 
in jih dela navajam.* 
„„„Tako gotovo težko vse oskerbuješ. 
Vzami tale denar, da si pomagaš.**« 

„Ah, gospod, zakliče ratar, to za 
tiste shranite, ki so ga potrebni. Nedaleč od 
tega kraja vem bolnega starčeka, kterega 
s tem od nar vecih težav rešite.* 

„„„Ti nočeš denarja, zakliče sultan, 
čedalje bolj osupnjen, tako si zadovoljen 
s svojo osodo in nič ne poželjuješ več?**« 

7* 


iOO 

„Mi nid ni potreba. Da le dostikrat 
priložnost imam, dobro storiti, tako nič ne 
manjka." 

Sultan cez to vse občuti neizrečeno 
radost. Zdaj vender najde, kar je tako 
dolgo in povsod iskal, namreč srečnega. 

„„„Zato, kako si mi ti postregel, te 
bo vsak blagoslovil. Ti nič ne ponujam 
več, ki ne vem, ali dar vzameš, ali ne9 
če ravno hi ti posvetnega blaga jaz nar več 
dati mogel, zakaj vedi, jaz sem sultan 
Sulejman.ííítfíí 

Ko kmet to zasliši, se nizko prikloni, 
doprinese in ponudi mu vse svoje blago, 
samega sebe in svoje otroke. 

Ali Sultan pravi k njemu: 

„„„Taki čednosti in kreposti ni treba 
se ponižati in bati mogočnih. Ne j)otrebujem 
tvojega blaga in tvoje kervi. Ce bi mi 
bilo mogoče, bi le rad dni tvojega živlenja 
pomnožil, in ti dal bogastva, kolikor bi ti 
hotel. Daj mi samo tvoj plajš.caííí 

„Veličastni gospodar, odreče kmet, 
plajša jaz nikdar nisem imel." 

Tale odgovor bi bil derviša skoraj 
v nevarnost pripravil. Sultan serdito proti 
njemu zakričí: 


101 


„»»Ti si me noril, ti si me golfal, le 
enega srečnega najdem v okrajini mojega 
carstva, in te nima plajša, kakor sam 
vidiš.iaa* 

„Ti ni več treba plajša, mogočni vladar,'* 
pravi prebrisani derviš. »Zdaj si se 
z lastnimi očmi prepričal, da sreča ne obstoji 
v bogastvu in v vžitkih posvetnih, ne 
v časti, ne v poslopjih, ne v mnogej druzini 
in v lepih zlatih in svilenih oblačilih. 
Kmet ti je to skrivnost uganil in djal : Če 
hočeš srečen biti, išči sreče pri samem 
sebi/' 

Pobožen mož. 
Pobožnemu starčeku se je rodil vnuk. 
Kako ga je pač ta dar božji oveselil! Radosten 
pravi: Hočem se Bogu zahvaliti, ki 
me je obilno z otroci blagoslovil, da bi páč 
kaj dobrega storiti mogel\Ci Izgovori in gre. 
Kak strelaj od hiše najde na stezi želod, ga 
pobere in hrani. „Si pač pravo reč našelu 
ga ogovori neki mladenč in se mu posmehuje 
— „Moj ljubi! odreče starček, čemu se 
nek smejiš? Vedi, da nisem tukej le 
želoda pobral, ampak cel hrast. Na stezi 
bi ga bil veter v uno le vodo pihnil ali bi 


102 


ga bil kak popotnik pomandral čednost tudi 
kar tedaj cveti, če dobre kali v sebi ne 
zadušiš/* — Starček odide in zakoplje želod 
na nekem gričeku vsred med lernjem. „Si 
pač neroden prostor izbral !" ga ogovori nek 
pastir. „Moj ljubi fantej! odreče starček — 
ti se mi čudiš, pa poglej, če želod korenino 
požene, bo zraslo rahlo drevsce, in 
ravno tole ternje ga bo varvalo pred vetrom, 
pred živino in tudi pred človekom. Narava 
sama me je tega naučila, tudi ona skerbi za 
vsako reč, ako je še rahla ali pa že krepka." 
Izgovori starček, poklekne in pa moli. 
Ravno je še molil, ga zalezejo njegovi otroci, 
ki so ga iskat prišli. Zbere jih okoli sebe 
in jim pravi: O Bog, kako je vendar prijetno 
v mili božji naravi pohajati in božje 
čudeže ogledovati; kako prijetno je pa tudi, 
mted otroci se doma veseliti in jih serén o 
ljubiti. O Bog! Ti deliš ljubezen, klikne 
starček in oči povzdigne. — Ti serca milo 
užigaš in vsaka pobožna družina je tvoj tempelj!" 
Te besede nas učijo, da le pobožno 
živlenje človeku srečo donese, in da je 
dušni mir naj lepša sreča. Vse kar nas žali, 
postavim smert naših starišev i. t. d. kaj takega 
ni ^nesreča* Le povzdigni solzno oko k nebe



103 


som; zacelila so ti bo serčna rana iti mir ti 
bo porosil žalostno dušo. 

Nesreča. 

Pripovest iz XIII. stoletja. 
Kar bomo zdaj le povedali, se je zgodilo 
trinajstega stoletja, ko so se Francozi 
in Neapolitans med seboj hudo bojevali. 
Matilda zalo dekle je mogla še cisto mlada 
nekega neapolitanskega žlahtiča vzeti. Žlahtič 
pa je bil tudi mož, ki je vse čednosti 
imel, ki je Matildo obilno osrečeval Bilje 
lepe postave, bogat in visokega stanú, žlahno 
serce mu je prikupovalo vse znance. Vsi 
ljudje so ga častili in spoštovali. Matilda je 
pa tudi ž njim srečna bila, pa ne dolgo. 
Kmalo po poroki ji mož umerje in Matilda 
je bila še ne dvajset let stara udova. Pa 
oe ravno mlada, je vender svojega edinega 
sina dobro in skerbno izrejala, in sin je tudi 
po volji svoje matere odraščal. — 
Nekega dne zvečer je sedela Matilda 
s svojim sinom ob oknu, pod gradom pa je 
potok tekel. Deček se nemirno ziblje na 
njenem naročju in prekucne se ob zidu na



104 


ravnost v globoko vodo. — Vali ga požrejo. 
Ljubeča mati skoči za njim, ga išče, pa 
zastonj, še njo bi bili valovi skorej poko« 
pali. Vtrudena pride unkraj reke in se 
zgrudi ob tla, tako je bila opešala. Ko se 
spet zdrami, klice deteta, klice drago ime 
ali le dobrava ji odgovarja. Skor bi bila 
prevelike žalosti spet v vodo skočila ali vest 
se oglasi in jo svari. 0 moj Bog! kliče 
Matilda, usmili se, usmili se in daj mi sina 
nazaj! Kar nekaj zasliši. Berhkih stopinj se 
ji kdo bliža in kmalo jo obdajo francozki 
vojšaki in jo zgrabiti hočejo, Matilda zatrepeče; 
zakaj bala se je sirovih sovražnikov. 
Strašno so večdel mučili uboge vjetnike, 
ker so se hudo hudo vojskovali. Ali kmalo 
se mlada gospa spet zavé in Bog ji je bil 
pribežališče; v njega je zaupala, in ni zastonj 
zaupala: zakaj Bog svojih otrok 
nikdar ne pozabi. Zapovednik francozkih 
vojšakov, ki je malo spredej bil, jo je rešil 
vseh nadlog in nevarnosti. Bil je mlad častnik 
pravi vitez, ki je vojšake krepko vodil 
Terdo ( jih pogleda in sirovi prostaki so bü 
kot krotke ovce, gospodič pa jame tolažiti 
lepo ženo, in ker se mudi, jo posadi ob 
svojega konja, ter jo pelje v mesto, kterému 


105 


je on sam zapovedoval. V serce ga je žalila 
Matildína nesreča. Dal je povsod sina 
iskati, pa huda vojska je razsajala tedaj in ni 
mu bilo mogoče, kar si bodi zvediti 

o zgubljenem mladenču. Mnogo let je tedaj 
mogla Matilda preživeti in ni vedila, ali je 
sin živ ali mertev» — Pač strašno terplenje 
za mlado ljubečo mater. Mlademu Francozu 
pa se je jelo serce vnemati. Vnela ga je 
Matildina lepota. Ali tudi žlahna njena 
duša ga je mikala. Večkrat je že hotel ji 
razkriti, pa nekaj ga je motilo. Bal se je 
namreč, da bi ga Matilda več iz gole hvaležnosti 
kot pa iz gorke ljubezni vzela, in 
siliti je ni hotel Prostosti pa ji tudi ni 
mogel ponuditi. Kaj bi bila neki počela 
sama, vojska in vojaška divjost ste ji vse 
premoženje steptale. Nekega dne ji torej 
mladi Francoz sporoči, naj prosto hodi po 
mestu5 kakor bi ne bila nikdar vjeta. Le 
domii ne more, ker nima kar trohice pre-* 
moženja več. Pa ponudi ji pol svojega 
posestva, naj ž njim ravna, kot bi bilo njeno. 
Taka dobrota je Matildo zlo ganila. 
Podá mu svojo roko, in malo poznej sta mož 
in žena, Celo mesto se je verlo veselilo 
Q ti zvezi in Francoz je bil naj srečneji, 


106 


Pa sreča ni dolgo terpela; zakaj vojšaka 
povsod nevarnosti obdajajo. Matildin mož je 
bil povikšan, in še veče nevarnosti so ga 
čakale. Vsih strani so sovražniki na njega 
pritiskali in zadnjič se je moral v mesto 
zapreti, kjer je njegova Matilda živela. Dolgo 
in moško se je tam branil, ali vender se ne 
more dalje upirati in mesto se zmagavcu vda. 
Sovražniki pa so posebno po vojvodu prežali, 
ker se je tako serčno branil. Njegova smert 
naj jezne serca malo utolaži. Matildin mož je 
tedaj že vedel, da ga smert čaka, in pogumen 
ji gre nasproti, ter pelje svoje vojšake 
iz mesta mimo sovražnega generala. Vse je 
bilo tiho kot v grobih in gomilah. Solze teko 
nesrečnim mestjanom, in francoska se vojska 
počasi pomika naprej pred mesto, kjer jo čaka 
smert in pogub. Že so stali rabeljni pri mestnih 
vratih. Matildin mož žalosten pa vendar stopa 
možko in se bliža, kar zavpije, še Matilda 
v svoji sereni muki. Oh! ali me je mati zato 
rodila, da mi vse pomira, kar mi je drago? 
Zakaj sim že — še ne dvajset let stara svojega 
sina zgubila v valovih derečih, in zdaj zgubim 
spet ah drago serce — 

Sovražni general je bil še čisto mlad, le 
zavolj prebrisane glave so ga povikšali. Vidil 


107 


je zdaj lepo Matildo, nesrečno ženo. Njene 
besede so se njegovemu živlenju tako lepo prilegale 
in glej! našla je mati svojega ima. Bil 
je sovražni general Matildin sin. O kako 
veselje se je v vsih sereih vnelo. Vsi vjetniki 
so bili izpuščeni, in mati, sin in Matildin rešitelj, 
kako so bili TO srečni ! 

Čudne so božje pota in gospodova roka 
skrivno nad nami čuje. Zato ne pozabimo, da 
smo v božjem varstvu, če nas še taka nesreča 
zadene. Saj ne pade še las ne iz glave brez 
božje volje; zakaj bi potem takem vselej 
v Boga ne zaupali? Kdor se Bogu izročuje, 
ne bo nikoli zastonj upal, nikoli po tamoti hodil 

Žlahtno serce neke hčeri. 
Ob času ruskega carja Paula I. se je 
bil neki Janez Lopavlov, častnik ruske 
armade, nekaj zagrešil, in mogel je z ženo in 
hčerjo vred v sibirsko mesto Išim. Sibirija pa 
je kraj, kamor ruski carji hudodelce pošiljajo, 
da se tamkej spokorijo. Deset kopek (Mizo 
10 krajcerjev) je car Lopavlovu odločil za dan. 
Seveda ni mogel izhajati, ker so trije si 
kruha želeli. 


108 


Lopavlova žena Ančka je radovoljno ter


pela; pa mala hčerka Praskovja ničkaj ni vedila, 
da se je očetu kedaj boljše godilo. Bila je še 
le leto stara, ko so stariši domovino zapustili. 
Komej je pa dekle malo odraščati začelo, je 
že pomagalo materi živeža iskati. Vsako soboto 
je donášala kako mervigo žita, ali pa jajc, 
sadja in drugih reči do doma. — Janez 
Lopavlov še ni razkril hčerki, da gaje nesreča 
semkej prignala; zakaj m še hotel mlade 
duše razžaliti. Pa svoje lastne žalosti vendar 
ni mogel skrivati. Vóasi je skorej noreti začel, 
kakor bi bil hotel obupati. Hodil je 
pogosto samotež in žalost se mu je množila. 
Zadnič pa je Praskovja le zasledila, da oce 
semtertje gorke solze preliva, pa ni se upala ga 
prašati, kaj da mu je. Enkrat pa je gledala 
skoz neko špranjo v drugo sobo in je vidila, 
kako da se mati bridko joka, kako milih prošenj 
očeta tolaži — oče pa je kako pozamesno 
besedico spregovoril in zvedila je po tem 
takem Praskovja, česar ji dozdaj nihče ni 
povedal. 

Precej je bila sklenila, si na kako vižo do 
cesarja pomagati in ga ponižno prositi, naj 
bo očetu miiostljiv — in vendar je bila deklica 
še le petnajst let stara, Petrograd pa — kjer je 


109 


cesar prebival 5 je bil skor na drugem koncu 
sveta. Koliko nevarnosti jo je zaderževalo! 
Praskovja je bila pobožna deklica in precej 
se udá molitvi. In glej serce ji je še bolj 
poterdilo? naj stori, kar je sklenila. Zadnic 
se le zupa in pove očetu, kam je narnenjena; 
pa oce se ji smeji in pravi: To so 
neumne norčije^ Te besede jo zlo razžalijo.» 
pa je vender niso motile. Odsihdob je 
večkrat o tem govorila; menila je, da se 
bodo jeli stariši bati, da bi njim skrivaj ne 
ušla; pa ona je bila prežlahtnega serca, in kaj 
takega ji še v misel ni prišlo. Pri vsem 
tem pa se ji sklep ni omajal; vsak dan si 
ga je ponovila5 vsak dan je bila bolj namenjena 
ga izpeljati. Mnogo drugih reči jo je 
še zaderževalo. Njena mati je hudo zbolela^ 
in troje let je minulo. Pa svojega namena 
Praskovja pozabila ni; saj jo drugega ničeni 
skerbelo ni kol to. Ze se je napravljala 
zapustiti nesrečni dom; ali kje bi zdaj dobila 
potni list? Nihče se brez lista ni smel iz 
mesta upati; prošnja za potni list pa je 
morala pisana biti; pisati sama ni znala in 
blizo tudi ni bilo nobenega5 ki bi bil mesto 
nje pisal. Zadnic je le vender neki dober 
mož ji potni list pripravil; ali stariši niso 


110 


bili še voljni. Dekle je jelo same žalosti 
bledeti. Kdo bi ji bil tedaj njeno željo 
odrekel? In 8. septemba, ki je bil Praskovjin 
rojstni dan, si odloči za odhod! 

Slovo je bilo bridko. Oče, mati in 
hčer vsi trije so molčali; žalost jim je 
serce oblivala. Oče so se kesali, ker so 
hčeri kaj takega privolili. Mali so se prestrašili 
pomisliti, v kake grozne nevarnosti 
da se deklica podaja. Praskovja bila pa je 
žalostna, ker mora zapustiti drago hišo, 
ljubi dom; pa žalost v njenem sercu je na 
mah zginila, če se je oglasila ljubezen: 

saJ

 j* Je bila veča sreča, da bo zamogla 
starišem pomagati. Poda očetu, poda materi 
zadnokrat desnico, pa ne mati ne oče je 
nista mogla spremiti čez prag. Blagoslovita 
jo in solze prelivata. Oná gre dalje in dalje 
in skorej se skrije v daljini. 

Za ves pot ji stariši niso mogli več 
dati, kot sreberni rubelj. Prijatelji pa in 
sosedi so se ji posmehovali in jo za noro 
imeli, mesto da bi bili kaj malega doložili. 
Bilo je ravno ob začetku zime in Praskovja 
se je napravila na pot 400 ur daleč, brez 
da bi bila potu poznala, brez da bi bila 
yedela, skoz ktere mesta in vasi da jo 


Ill 

steza peljala* bo. Pervi večer jo je neki 
znanec gostoljubno prenočil; pa komej je 
drugi dan na vse zgodaj odšla, se je zmotila, 
in brez da bi bila vedila, spet do 
dobrega kmeta nazaj pride. Ni poslušala, ki 
jo je kmet svaril in opominjal , naj se domú 
verne; njeno serce jo je naprej tiralo. 
Kako pogosto so se ji ljudje smejali, če je 
v taki dalji praševala, kje pot v Petrograd 
derži. V mnogih vaseh so ji pravili, 
da je nora; bogatini so ji vrata zapirali, ali 
prosila je pri siromakih in siromak je rad 
podelil j kar je imel. 

Neki večer se je černa nevihta nad 
zemljo sprožila in Praskovja ni vedila, kam 
pod streho. Prenočila je poe neko smreko 
in ko se drugega dné zor^ zbudi, tudi ona 
vstane mokra do kože in neizrečeno trudna. 
Verh tega je še eden cevljiček zgubila, in 
ni mogla stopnje naprej. Zadnic se je neki 
kmet usmili, jo na svoj voz posadi in 
v bližnjo vas zapelje. Pa tolika nesreča 
vaščanov kar nič ni ganila. Otroci so jo 
zasramovali, če je kaj prosila, jo odganjali, 
pa ona ni obupala. Podala se je 
v cerkev, pokleknila pred oltar, in kot bi 
trenil, jo ljudje ginjeno premišljujejo in se 


112 


ji čudijo. Ona pa postaja zmiraj terdneja, 
zakaj vidila je, da jo Bog vodi. — 

Spel drugo krat je ostala v oštarii, 
ako ravno je vidila, da je kerčmar hudoben 
človek. Ni se ga ustrašila; zaupala je nebes 
kemu oeet%^ in glej drugo jutro ji kerčmarica 
še denátjev doloži. Drugokrat bi bila 
skor zmerznila ob poti, zdaj dojde še ob 
pravem času več kmetov. Eden jo zavije 
v «plajš in jo na voz posadi. Več dni je 
uživala te dobrote, dokler da v mesto 
Katarino grad pride. — 

Pridši v Katarinograd se podá v cerkev 
in se zahvali Bogu, da jo je tako 
cudno rešil smerti in drugih nevarnosti. 
Ravno je ponižno klečala pri oltarju, kar jo 
zagleda neka dobrotljiva gospa, ki je serčno 
rada ubogim pomagovala. Kako lepa priložnost! 
Precej vzame nepoznanega dekleta 
seboj in ga povabi, naj več dni, več tednov 
ali clo več mešcov pri njej ostane in 
malo okrepča, saj je dosto prestalo. Slabo 
vreme je Praskovjo res več mešcov zaderževalo. 
Učila se je pri dobrotljivi gospi 
hffyli in pisati, in dobrotnica jo je še preskerbela 
z denarji, z oblačilom in lepim plat— 
nom. čudil se bo morda kdo, kako da 


113 


Praskovja še ni znala brati in pa pisati, ali 
to ničkaj ni čudno, ako pomislimo, da je 
bila revna za večno revna. Kaj bi ji pomagalo 
bilo, če bi bila znala brati in pisati! 
Še težje bi ji bila sužnost djala, ko bi se 
bila sužnosti zavedla. 

O kako je pač zdaj srečna bila Praskovja, 
ko je v pobožnih bukvicah brati in moliti 
mogla. Radovednost jo je spodbadala, in 
kmalo je mnogo reči vedela. Pa vendar 
svojega namena pozabila ni. Ko se pomlad 
spet približuje, poprosi svojo dobrofcnico, da 
bi smela se ločiti. Gospa ji prošnjo dovoli, 
čeravno silno ne rada, obleče jo v novo 
oblačilo, piše v kraj Nijenski, kjer je bil 
nunski samostan in priporoči dekleta pobožnim 
ženam, poda Praskovji še posebej mnogo 
brešna in več pisem, naj jih odda v Petrogradu. 


Peljala se je serčna hčer po vodi do 
Nijenskega samostana; ali nova nesreča jo 
na poti zadene. Mornarji namreč so nerodno 
veslali in troje oseb je padlo v vodo; 
med njimi tudi Praskovja. Precej jo nekdo 
iz valov potegne in jo smerti reši. Ali če 
ravno do kože mokra, se je vender sramovala, 
in se ni hotla v pričo vseh ljudi 

Ogledalo keršanskih čednost. 8 


114 


preobleči. Obleka se je na nji sami posušila. 
Ali deklica je dobila tak hud nahod, 
da ni nikdar vec čisto ozdravela. Pridši 
v Nijenski samostan je mogla delj časa 
tam ostati 5 ker je bila bolna in tako je 
dragi čas spet potekal. Nijenske nune so se 
je verlo oveselile, ker je bila Praskovja 
žlahnega serca in je čednosti ljubila. Rade 
bi jo bile kar v samoslanu ohranile^ pa 
častile so pobožne ženske dekletov namen. 
Ali glej? Praskovja sama jim niznani, da če 
v Petrograd, potem pa se verne in bo kar 
v samostanu ostala. — 

Odpelje se spet, ko je nekoliko ozdra-
Vela in dospe po dolgem romanju v Petrograd. 
Ali nadloge še niso nehale. Bila je 
sama v grozno velikem mestu. Kam bi se 
obernila? Nijenske nune so jo bile izročile 
nekemu kupcu, ki je ravno v Petrograd 
namenjen bil, ali kupec je hodil po svojih 
opravkih, je kmalo Petrograd spet zapustil, 
in dolgo ga ni bilo nazaj.. Praskovja pa je 
skušala do cesarja priti. Ali kdo bi bil 
revo do prestola peljal, kje je na svetu 
milosti dobiti? Svetoval ji je bil nekdo, 
naj svojo pisano prošnjo kakemu bojarju ali 
pa starešini (ki so s cesarjem v važnih 


115 


rečeh pomenjkovali) poda in res se vstopi 
deklica pred hišo, kjer so se zbirali. Ali 
kako bi poznala po obličju, kteri da je starešina? 
Vidila je mnogo gospodov bogato 
oblečenih, ali marsikdo je še vidil ni; kak 
drugi pa ji potisne kaj malega v roko in odide. 

Pa Praskovja ne obupa, hodi pridno 
v cerkev, moli in prosi Boga in glej njeno 
upanje se je zadnie še le izpolnilo. 

Minulo je že blizo 18 mešcov, kar je 
bila Praskovja dom zapustila. Oče in mati 
sta doma žalovala po hčeri; mislila sta, da 
je drago dekle že davno mertvo. Ali še 
kaj drugega jima je žalost vikšalo. Ko je 
namreč Aleksander L se na ruski prestol 
vsedel, je mnogo pregnanih iz Sibirije poklical 
in jih oprostil, ali Išimsko mesto te 
dobrote in milosti užilo ni. Lopavlov in 
njegova žena sta skor obupala, žalosti 
gole sta bila že čisto klaverna. Ali kakor 
smo že naznanili, Bog je Praskovjo uslišal. 

Kupec, ki je deklico v Petrograd pripeljal, 
se je spet vernil in je začel za Praskovjo 
se prav potegovati. Kmalo ji je 
pokazal vse hiše, kjer je imela kako pismo 
oddati. Knezinja T ji je posebno dobrotljivo 
pomagala. Cesarjeva mati je kmalo 

8* 


116 


slišala o čednosti mladega dekleta in si ga 
da pripeljati, mu 300 rubeljev podari in 
obljubi, da bo s cesarjem govorila, Cez nekoliko 
dni more Praskovja do cesar. Sla 
je deklica prosta, serce ji je naglo bilo, 
ali Bogu je upala, da ji bo mogel milosti 
izprositi. Stopi v sobo, kjer je cesarski prestol 
stal in milo zdihne, zatim pa poklekne 
pred praznim tronom in skor navdušena 
kliče: „O moj oče! kmalo boš zvedel, kam 
da me je božja milost pripeljala! In ti o Bog, 
čuj me! Blagoslovi tale tron; blagoslovi ga 
in oblagodari cesarja, da živi in vlada srečno 
— srečno!* Ko do cesarja pride, 
sklopi roke in tako milega glasu zaprosi, da 
so vse pričujoče solze polile. Ginjen odgovori 
cesar: „Tvoj oče, ljubo dete, ne more 
kriv biti; ne podarim mu tedaj prostosti, 
ampak zapovedal bom, naj se tožba še 
enkrat pregleda. Hvala Bogu! zavpije Praskovja 
in hoče cesarju nogo poljubiti, ali 
mlada cesarica jo spet vzdigne in ji 500 
rubeljev podari. — — — 

In vender konec te povesti ni vesel, 
kakor bi marsikdo mislil. Praskovja ne doseže 
sreče za toliko ljubezen, za toliko nadlog 
— unkraj jo čaka plačilo. Oče in mati 


117 


sta prejela srečno novico, da sta prosta, 
ali nekaj sta si zastonj želela. Upala sta 
namreč objeti drago hčer, ki jim je srečo 
donesla, ali Praskovja se ne verne domu: 
samostan skrije žlahno cvetlico, ali še samostanu 
ne privošijo kaj tako žlahtnega — —: 
Bog je poklical Praskovjo v nebo, da si užije 
tam zaslužene sreče. 

In če prašamo, kaj da je tega dekleta 
primoralo, da se je v tolike nevarnosti podala. 
Vam veni í e kaj malega odgovoriti: 
Ljubezen do starišev je zbudila lepo dušo 
Praskovjino, zaupanje do Boga jo je užgalo 
in če zmiraj v Boga zaupaš — kaj ti je 
nemogoče? 

Domoljubje. 

Prilika o zgubljenem sinu. 
Domovina je pač lepa dežela. Zdi se 
človeku, kakor da bi bila ž njegovim sercom 
zraščena. Oh, kako težko mu dene, če jo 
mora zapustiti! In naj bi domača zemlja še 
tako pusta bila, vselej je rojencu draga in mila. 
Gorjanec se težko loči od svojih planin in pecin: 
clo divjaku je ljubezen do puščave, do 


118 


prostega domovja globoko v serce vcepljena, in 
vedno hrepenenje mu dušo vije, če ga odtergaš 
od domačih gor. Človek v ptujih 
krajih je kot cvetlica na prostem polju, samši 
stoji in vene žalosti, ker ga serce hudo boli. 
Le pokvarjen malopriden človek pozabi domovine, 
če mu v duši druge strasti rojijo. Pa 
naj ga le osoda malo bridko zadene, o kako 
bo skesan pomnil ljube mladosti, ko si je še 
poleg domačih gričev igral, kako bo zdihoval 
po kraju, kjer je zagledal beli svet, kjer 
mu oče, mati, sestre živijo! Berite le 
pesem, ki nam jo slovenski pevec poje; 
premislite prav lepe verstice, ki se takole glasijo: 

„Perut imeti si želim. 

Da k vam domu kot ptič zletim." 

In *kdo ne poreče „0 kako mi ta pevec 
v serce sega! Vse kar čutim, mi rahlo iz persi 
izmika, in občutke v pesmico zliva. Ali ne 
boste tako djali? In res ljubezen do domovine 
ni prazna stvar, vsaki jo čuti, ki ni brezdušen 
potepuh. — Glejte že naš Izveličar je učil 
ljubezen do domovja. Komu ni znana lepa 
prilika o zgubljenem sinu? Tudi terdoserčnež 
se enkrat zbudi, kedar ga nesreča zdrami in 
spozna, da ljubezen do domovine ni prazna 
sanjarija. 


119 


Neki oče je imel dva sina. Nekega dne 
stopi mlajši pred očeta in pravi: Oče! daj mi, 
kar imam po tebi dobiti, nočem več doma 
živeti; bom šel, da pregledam daljne dežele 
in mesta." In oče je storil po volji svojemu 
sinn, in sin pa je šel v tuje kraje in mesta. 
Pozabil je domače vasi. Njegovo serce se je 
zgubilo v nove grešne strasti. Premoženje 
svoje je zapravljal s slabimi tovarši in zadnic 
mu ničesar ne ostane in lakota ga primora, za 
pastirja se v službo podati. 

Kmalo je jel spoznovati svojo nesrečo, 
in pomnil je spet očeta in domovja. Revšina 
in spomin domovine sta ga tirale naprej; 
napoti se spet da rojstnega kraja, si zupa 
spet pred očeta stopiti in dobroserčni oče 
se verlo razveseli, ker je spet našel sina, 
zgubljenega sina. 

Zgubljeni in spet najdeni sin. 
Neki uradnik visokega rodu je imel sina, 
ki je zavoljo svoje bistre glavice očeta močno 
razveseloval. Vsakdo je gotovo upal, da bo 
mladenc nekdaj se gorko potegoval ^a pravico 
in nedolžnost, Perve šole je sin bil izdelal 
pri duhovnih Jezusove bratovšine, ali kmalo 
ga je jel tují svet mikati. Hotel je šole v ka



120 


kem velikem slavnem mestu dokončati. Oče 
se je dolgo ustavljal; ali vse nič ni pomagalo. — 

Komej je mladené v mesto prišel5 kamor 
si je želel5 so kmalo hude tovaršije roko po 
njem stegale, in gorje mladenču, ki se da 
v zaderge vjeti. Učenec je kmalo svoje bukve 
popustil; letal je od veselice do veselice in 
se grozno zagrešil. Ni se upal več domú, 
torej je hodil od mesta do mesta ne vedoč, kam 
in kod? Naposled pa se zbudi v njegovem sercu 
huda vest, in spet je jel pomniti ljubega doma, 
kjer je tako zadovoljen živel — brez vsake 
skerbi vesel in priden. Take misli so mu nesrečo 
še malo sladile; ali bridko ga je zadelo, 
če je pomislil, kako da je zapustil domačo 
zemljo in nedolžno veselje. 

Serce ga vleče čez planine in ravnine 
naravnost domu in res uboga, kar mu persi 
velevajo, ter se napravi na pot. Mnogo je 
preterpel, gladoval je hudo, predenj se bliža 
cilju in koncu. Oh Bog ve, kaj je le čutil, ko 
primaha čez zadnji griček in ob njegovem znožju 
rojstno mestice zagleda, kako ga oblivajo večerni 
žarki! Poklekne na griču in po dolgem času spet 
enkrat serčno pomoli. Pa kaj je početi? Ne upa 
se pred razdraženega očeta — Kar se spomni 
nekega učenika, pri kterém se je nekdaj učil 
in naravnost jo do njega zavije, ter mu vse 


121 


razkrije. Učenikjescer dobro vedel, dabo 
težko očeta potolažiti; ali da bi mladenč cisto 
ne* obupal, ga povabi, naj nekoliko dni pri 
njem ostane — Potem je o mnogih priložnostih 
z očetom zavolj sina govoril, brez mu povedati? 
da je sin blizo. Ali kmalo se nakloni 
lepa, priložnost, očeta s sinom spraviti. Bila 
je namreč pri duhovnih Jezusove bratovšine, ki 
so v šolah učili, navada, da so učenci ob 
koncu šolskega leta kako igro igrali in letos so 
ravno igrali o zgubljenem sinu. Vsi častniki 
celega mesta so se zbrali, učenci jamejo igrati 
in vse je izverstno šlo. Vsakdo bil je ginjen, 
posebno pa naš uradnik; saj je tudi on imel 
sina, ki se Bog ve, kod potepa, kakor je 
mislil. 

In ravno v igri sin zgubljeni pred očetom 
poklekne in ga solzen odpuščenja prosi; glej 
kar pripelje učenik očetu pravega sina. Oče 
na hip vse krivice in napake pozabi, ter 
svojega otroka gorko objame. 

Občutki, kedar se domu bližaš. 
Neki pisatelj, ki več let domovine ni 
vidil, takole popisuje, kar je čutil, ko se je 
enkrat spet vernik — 


122 


Dvajset let sim bil dalec dalec od doma, 

kjer sim še mlad toliko veselja zaužil, in spet 
se vernem v ljubi kraj , kraj rojstni. Sperva 
se mi je zlo, zlo užalilo, ko zagledam vse 
drugače; nisim našel več čedne kapelice, ki je 
pred mesticom stala; zastonj sim iskal starčika, 
ki je v mladosti napčnosti moje beštral; pošla 
je ljuba streha, kjer me je dojenica mesto 
matere dojila, in mi sladke pesme prepevala; 
pa še je stal farovž, kjer sim bil kakor domá. 
Tam sim se bil učil moliti, v Boga upati, 
zvedel kaj da je človek, v tem poslopju mi je 
sivi starček skor vso prihodnost prerokoval 
in iz oči se mu je svetila božja ljubezen. 
Vedro čelo je obdajala sveta zadovoljnost. 
O kolikokrat sem si ga v tujih krajih želel, da 
bi mi svetoval in me vodil. 

Pridem do zelenih dreves, kjer sije mladež 
vesela igrala, ogledam učivrco; tam se 
je moje dušno živlenje počelo; z abeeedarenjem 
sem tam začel, si glavo bistriti. Vsake trohice 
sem se spomnil, kar sem nekdaj preživel, ali 
nisem pod unim drevesom le žoge metal, kako 
sim je krepko zaganjal, kakó je urno preskočila, 
in spet se vzdignila. Ali se nismo mogli 
une lipe tam zogibati? Pač da, in lipa ali ni 
živ izgled nevarnosti, ki se človeku v pot 


123 


rivajo? Takih misli stopam naprej in se bližam 
očetovi hiši. O kaka žalost me je obšla! 
Povsod je vse tiho, nekdaj so psički lajali 
okoli ozidja, in pod streho tamle so golobje 
gergoleli, vmes pa je vrabec cvičkal spod vejice. 
Pogledam še čez plot v dvorišče, oh 
povsod trava rase; ni več starišev, tujci so 
hišo kupili in niso v njej prebivali. Vedel 
sem5 da nisem več tukej doma, ali zdelo se 
mi je le vendar, kakor bi bil še tam moj dom. 
O kak bi bil rad v dvorišče stopil, pa nihče mi 
ni mogel vrat odpreti. Pa od zvunaj sem vse 
pregledal, in dokler bom živ, še pomnim, kaka 
je bila moja ljuba hiša, v kterej se je moja 
zibel zibala — Ako ti je, ljubi bravec, ta 
popis malo predolg, ti kar povem, pisal sim 
ga zavolj hiše, kjer sem zagledal luč sveta. 

Bran domovine. 

Jovana Orleanska. 
Francozki kralj Kari VII. je bil od Angležov 
hudo stiskan in ni veliko manjkalo, da bi 
bil kmalo celega svojega kraljestva zgubil. 
Angleži namreč so urno napredovali in si 
mnogo njegovih dežel svoji oblasti podvergli. 


124 


Na vse strani sije stiskam kralj prizadeval, pa 
vender v vojski ni bilo sreče. Že je hotel 
obupati in nobeden njegovih prijateljev ga'ni 
zamogel vec razveselovati. V tej zadregi 
francoske dežele obudi Bog devico J o ano 
d' Ark, ki se sploh devica orleanska imenuje, 
da bi domačijo sovražnikov oprostila in kralju 
krono ohranila. V možkem orožji, brez da 
bi bila poprej kedaj kralja vidila, pride v taborišče 
in stopi naravnost pred kralja, ter mu 
oznani svojo nalogo, ktoro je od Boga prejela: 
Angleže premagati, kralja pa h kronanju 
v Remo peljati. Kralj jej zaupa, ter jo obupni 
vojski na čelo postavi. Francoski vojšaki so 
bili po prikazni take mlade junakinje z novim 
pogumom navdani. Pokusijo tedaj še vesolni 
napad. Junaško so *se Francozi bili; pa vender 
jih je, kolikorkrat so lestve na 
mestno ozidje naslonili, tolikokrat so jih 
Angleži s svojimi bojnimi sekirami nazaj zapopodili. 
Bilo jo ravno eno čez poldne. 

Jovana zapazi, da bi napad utegnil spodleteti; 
zatorej prime sama za lestvo, jo nasloni 
na osip — to da v tem trenutku jo je ranila 
pušica med vratom in ramo, tako da se brezvedna 
na tla zgrudi. Cela truma sovražnikov 
jo obsuje; dvigne se nekolko, ter se ravno 


125 


kako ročno kakor junaško bojuje in kmalo jej 
pridejo Francozi na pomoč, jo rešijo, iz borišča 
peljejo in na hladno travo položijo. Rana 
je bila globoka, skor dlan globoko se je pušica 
vrinila. Joana se je hudo prestraši in ni mogla 
solz zaderževati. Kmalo jame moliti in najdla 
je v molitvi tolažbo, da si je z lastno roko 
pušico iz rane potegnila, ktero so po tem 
obezali, da se je kri ustavila. Joana pa je le 
še prav živo molila. 

Ko je niso več na čelu armade vidili, vse 
od povelnika do zadnjega vojaka silen strah 
poprime. Napad je terpel od jutra do večera. 
Dinoa, francoski povelnik, ukaže armadi, odstopiti 
od mesta in armada ga uboga. Joana 
to zvediti, se zravna in akoravno je hude bolečine 
terpela, stopi pred povelnika rekoč: Moj 
Bog, čez malo časa bote zmagali in mesto posedli. 
Ne dvomite, ko zagledate moje bandero 
na osipu se vihati, poprimite za svoje orožje 
in vaše bode mesto. Zdaj pa se nekoliko 
opočijte, pijte in jejte. 

To so tudi storili in njenim besedam pokorni 
bili. Kmalo zagrabi Joana svoje orožje, 
sede na konja in se prikaže sred vojakov. 
Ko pride do osipa, vzame v roko bandero in se 
bliža kraju prekopa. Komej jo Angleži zagle



126 


dajo 5 jih napade hud strah. Francozi pa ponovijo 
napad in kmalo priderejo verh nasipa. 
Angleži pridejo od dveh krajev v zadrego in 
med tem, ko so jih čete Joane poprijel©, so 
tudi mestjani prihiteli. Jako so se branili. 
Huda je bila bitva, ali devica vedno svojim 
vojakom kliče rekoč: „Vse bo naše, vse bo 
nase!" In res kmalo so se osipa, kmalo tudi 
terdnjave polastili. Množica Angležev z njih 
vodjem je pri tej priložnosti v reki Loari potonila. 
Mlada junakinja pelje tedaj Francoze 
po ravno tem visečem mostu, ki so ga malo 
popred že Angleži v svojej oblasti imeli, 
slavno v mesto Orlean. Lahko se ve, 
kako navdušeni so jo sprejeli. Zvonovi so 
zvonili, celo noč pri vsaki stopnji so ji skazovali 
čast in ljubezen. Se po noči, ko je 
veselo ukanje mestjanov Angležem na ušesa 
donelo, se posvetvajo njih vojskovodji, ter 
sklenejo odriniti od mesta. Ko se dan napoči, 
ni bilo več Angležov blizo mesta in v slovesni 
procesiji so praznovali imenitno zmago. 
To da Joana je svojo besedo še le na pol 
doveršila. Tudi kralja je k kronanju v Remo 
peljati obljubila, kar je tudi srečno doveršila. 
Ko je svoje poslanstvo dokončala, se hoče 
zopet k svojim starišem, priprostim kmetom, 


121 


veraiti, ter zopet svoje ovce pasti po domacih 
goricah. Ker je pa ne jenjajo prositi, da 
bi se še zanaprej za kralja in dom bojevala, se 
na zadnje njih prošnjam uda. V Compiegni so 
jo pa Burgundi vjeli in Angležem izdali, ki jo 
pred sodbo postavijo in k smerti obsodijo, 
spoznavši, kakor so terdili, da je copernica in 
krivoverka. Sicer je možko terdila svojo nedolžnost 
in jo z dokazi spričevala, ali podkupljeni 
sodniki je niso poslušali in postala je 
žertva krivice. 

Zgodba Joane d' Ark je bila zgodovinarjem 
zvita zastavica. Nevera 18. stoletja, kije 
obupala, na kako vizo slavno junakinjo zatajiti, 
jo je hotla saj oskruniti, kar jej pa ni po sreči 
izteklo. 

Dobrovoljna žertva. 
Komaj so iz zvonika zvonovi zadoneli, so 
že bile vse ulice, ki v luko peljejo, polne mestjanov. 
Možje in žene hité na terg, komaj 
pricakovaje, zaslišali poročilo, ki gaje namestnlk 
Janez de Vien ravno prejel. Žalostno je 
bilo viditi prebivavce z bledimi obrazi in upadenimi 
licami po hudi lakoti. Tudi ni bilo 
slišati vriša, ki vedno oznanuje, da se je 
veliko ljudi snidilo. Nemirno molče in boječe 


128 


gledaje so stali. Dosti jih je bilo, ki se niso 
mogli več od slabosti po koncu deržati. V tej 
hudi zadregi poklice mestni poglavar Vien vse 
prebivavce mesta na terg in zbranim takole 
govori: Jaz sim ukazal angležkemu kralju razložiti5 
da smo od francozkega kralja v brambo 
tega mesía in terdnjave poslani vse storili, kar 
gre zvestim podložnim storiti, da mi zdaj brez 
pomoči zapuščeni bi mogli gladu konec vzeti, 
ako se nas hrabri kralj, ki Angleže vodi, ne 
usmili. Jako slavno bi zanj bilo, ako bi nam 
vsem kakor smo, odriniti zapovedal To 
da čujte sporočilo, ki mi ga je prinesel njegov 
poslanec rekoč: Povej poglavarju Kaleškemu, 
da naj mi izroči šest naj imenitniših mestja


-nov. Naj pridejo k meni bosi, gologlavi 
z vervjo okoli vratu in mestne ključe v rokah. 
Nad temi se hočem maščevati, drugim pa 
prizanesti. Vidite, to je zadnji sklep kralja. 
Osupnjeni so se jeli po tem ogovoru pogledovati, 
oči vseh so iskale tistih šest mož, kterim 
bo življenje dati za svoje somestjane. 
Jamejo žalovati in plakati, da bi se moglo 
vsako še tako terdo serce usmiliti. Tudi 
poglavarju so debele solze po licu kapale. 

čas poteka, odgovor se mora dati. Vstane 
edaj naj bogatejši mestjan z imenom Evstah. 


129 


čislalo ga je vse, ne samo zavolj bogastva, 
ampak tudi zavolj njegovih dobrot, ktere je 
revnim delil rekoč: Moji somestjani! brezvestno 
bi bilo, toliko ljudstva pobiti, ako se vtegne pomagati; 
božji dar bo, ako tako veliko nesrečo 
odvernemo. Jaz, kar mwm tice, upam od 
Boga usmilenja doseči, nko živlenje dam 
v rešitev ljudstva; rad grem gologlav, bos in 
z vervjo okoli vrata k angležkemu kralju." 
Vse ostermi, pade na kolena in jame glasno 
jokati. Po Evstahijevem izgledu se jih oglasi še 
50 drugih mož, ki so bili pripravljeni, svoje 
življenje žertvovati. Precej so se podali na pot. 
Spremljal jih je Janez de Vien na konju, 
ker ga je starost peš iti zaderževala. 
Šli so z vervjo okoli vrata bosi in gologlavi, 
samo srajco in hlače so na sebi imeli in ključe 
v rokah deržali. Njih žene in otroci, pa so 
jokaje z njimi šli. Bil je pogled, da bi se bilo 
še tako terdo serce omečilo. Ko so prišli med 
sovražne osipe, jih je Janez de Vien blagodušnosti 
kraljevi izročil. Odprejo se vrata ptujega 
stanišča, in peljali so šest imenitnih mest janov 
k kralju. Kralj je ravno tačas imel 
okoli sebe mnogo vitezov in grofov. Bridke 
solze je vse točilo, zagledali tote mestjane; in 
vsi kar prosijo kralja, naj jim prizanese. 

Ogledalo keržanskih čednost. 9 


130 


Ali serditi kralj ni poslušal besed in prošenj. 
„Ob glavo ž njimi" serdito zavpije! Osupnjeni 
so gledali častniki angleški kralja. Nihče 
ni zinil besedice v pomoc nesrečnih* „Urno 
po rabeljna,a se zadere zopet kralj. Ni bilo 
mod njegovega ^erda omeeiti. Kar stopi 
T šotor kraljica. Bila je prav usmiljenega 
serca. V solzah pade pred kraljem na kolena 
in itm reče: Blagi kralj, kar sem čez nevarno 
morje prala, te se nisem nikdar nadlegovala. 
Glej! zdaj te ponižno prosim iz ljubezni do 
Sina božjega in meni v ljubo, — prizanesi 
tem možem. 

Kralj kaj tacega ni pričakoval. Nekoliko 
časa je molčal. Delj ko je gledal svojo drago 
ženo, bolj se je njegovo serce mečilo, kar 
glasno reče: Draga žena! rajši bi mi bilo, ko 
bi vi kje drugej bili, ali vaša prošnja je 
uslišana. 

Vstane kraljica, ter šestim mestjanom 
iistati ukaže. Vzame jim vervi raz vrata, jih 
seboj pelje, jih obleče, nasiti in napoji in jih iz 
taborišča proti domu spremljati ukaže. 

Gotovo blagodušna daritev za blagor mesta. 

Bojssy — d Anglas. 
Punt je divjal okoli Tulerijskega poslopja, 
v kterém je bil narodni zbor. Od vseh strani 


131 


se je slišalo kričanje: Kruha, kruha. Smart 
tiaéiteljem ljudstva! Naj živi ustava 90. 
tega leta. Kakor morski valovi se ziblje diija 
dnthal semtertje in razsaja, daje strah in grom.
Med tem je truma puntarska vrata polomastila 
in hiti zbor napasti. Od poetka jih dvoma 
stražt odpodi. NaskakovaVd vidivši puške 
zbežijo, brez da bi še bila kri tekla. Ko se 
pa njih število čedalje bolj množi, ponovijo 
napad, se eden druzega naduševaje, in napa*dajo 
zbor. Boj se vname; stražniki postave 
nastavijo bajonete, to da naskakovavci ne 
odrinejo. Ustrelijo; njihove krogle zadenejo 
v ozidje in se vrinejo v klopi, na kterih so 
poslanci sedeli. Ti se vzdignejo ukaje: Živi 
republika. Zmešnjava je do verha, strel se 
umiraj bolj množi. Strašna bitva se prične. 
Poslancov eden z Jmenom Feraud še mlad 
mož gorečega poguma se puntarjem ustavi, ter 
jih prosi, da bi se pomirili: „Naka" reče „ne 
boste tako svete postave oskrunovali, ne bote 
več morili! Ako hočete naprej, morate čez 
moje truplo koráéi ti." S temi besedami se 
prednje ustavi, ali nic ne zamore divjakov 
ustaviti. Verze se na tla pred np ali nič ne 
pomaga, čez njega koračijo in derejo proti 
koraki Gerdi možaki ČO oboroženi s kopapi, 

9» 


1S2 


mečmi, ojstripi in puškami. Med njimi zagledaš 
tudi pijane babe, prave hudobe, kakor bi 
bile ravno iz pekla poslane. Ta množina napade 
klopi, ktere so poslanci že zapustili, 
drugi se ustavijo? jdi pa lezejo po stopnicah, 
ki k stolu prediadnika peljejo. Na tem je 
sedel blagi mož Bojssy d'Anglas, navdan 
stare krepkosti in čednosti. Spadal je k male-
mu številu teh, ki so srečno politiške nevihte 
preživeli, brez da bi bili svoje kreposti zgubili. 
V tem trenutku se vsi bajoneti, vsi 
ojstripi puntarjev proti predsedniku obernejo. 
Njegovo glavo obdaja neštevilno orožje; jek 
strašnih kletev in hudega žuganja po dvorani 
doni. On pa mirno stoji in se ne gane. 
Feraud se ziopet vzdigne, in se do prestola 
pririje; v obupu si lase ruje, napersi tolče. 
Vsigdar pogumen, kakor se junaku spodobi, 
tudi zdaj hoče predsednika nevarnosti 
oteti. Vzdigne se, da bi predsednika 
s svojim telesom pokril. Pri tej priči sproži 
puntar pištolo in Ferauda v ramo zadene. 
Nesrečni mladenč pade, z nogami ga teptajo, 
nesejo ga mertvega iz dvorane in prepustijo 
mertvo truplo togoti ljudstva. 

Zdaj se vname zmešnjava, da nikoli 
taka. Krepki glas predsednikov zastonj posluha 


133 


prosi. Bobni ropočejo, da bi ljudstvo umolknilo, 
puntarska množica le vpije in tuli, 
s pestmi bije 5 in od veselja z nogami ob 
tla tolče. Vreš se vsaki trenutek ponavlja 
in terpi cez eno uro. Veliko poslancev, Me-
rim z nožmi žugajo, jo odtegne, boje, da 
bi v tamni noci smerti ne storili, drugi 
pa bolj brezvestni potegnejo s puntarji. Na 
ojstripu prinesejo kervavo glavo. Strah in 
groza spreleti vsakega, ki jo pogleda: ni je 
moč poznati. Nekteri mislijo, da je Feronova, 
drugi, pa da je Feravdovâ glava, 
ktero so morivci v dvorano prinesli. Pred 
Bojssy d' Anglasa jo položijo, mu enako 
osodo žugaje in vnovič proti njemu bajonete 
obernejo. Od vsib strani v njega merijo; 
vsakdo ga žuga prebosti. 

Bojssy d' Anglas se veličastno vzdigne, 
se odkrije in prikloni nad glavo nesrečnega 
tovarša. Celih šest ur tega tako nevarnega 
predsedništva ostane na svojem mestu. Enako 
posamezni skali sred morskih valov, kader 
jo peneči valovi od vseh strani vdarj^tfo, 
je stal med divjo množico. Poslednič zapusti 
svoj stol,s ko se je že trudnega čutil in 
od slabosti več stati ni mogel 


134 

Povedali, mu tukej nekoliko žalostnih 
izgledov ii franeozkega punta v pretečenem 
stoletju, kterega sta nevera in bezbožnost 
zbudila, in eigftr žalostne nasledke še dan 
današni cela Evropa čuti. Tako daljeé se 
zabrede, ako m vse vezi ljudskega reda 
r^resijo, ako m ne spoštuje vec pravica od 
Boga dana in postava* 

Življenje na kmetih. 

Kitajski pisatelj o kmetiškem živlenju. 
Pri kmeta, tako govori neki kitajski 
pisatelj, ni ne solz, ne žalostnih zdihlejev. 
Ljubezniva nedolžnost, delo in zmernost mu 
ohranuje pokojno živlenje; skerbi mu ne 
kalijo krepéavnega spanja. Ima hišico s slamo 
krito, duri se ne zapirajo dobro, to 
da mir nikdar ne uide, ampak obilen blagoslov 
čez njo razliva 
Vedno ga razveseluje lepota narave. 
Zanj spomlad venca polje s cvetlicami. Tički 
mu žvergolijo po gojzdih in jutranja zarja 
mu napravlja poglede, kakoršnih mestjan 
nikdar ne vidi. Poletje mu zori žito in sadje, 
jesen mu polni žitnico, in zima akoravno 


135 


merzte mu ne prinaša bolezni. Kaka pri« 
jetno je njegovo veselje! Pri mizi se veseli 
nedolžnih pogovorov svojih otrok, in m 
dobro ima pri svoji ženki, ktera mu težave 
živlenja zlajšuje. Vina sicer ne vidi na svoji 
mizi, temuč le vodo, ki blizo hišice izvira, 
ali pijača, ktero mu žena ponuja, mu bolj diši 
ko naj boljše vino. Očeta veseli med svojimi 
otroci živeti, ki jih hvalivši k delu spodbada. 
Eden gre ribe lovit, drugi tičem nastavljat, 
hčerka je sliv prihranila, jih očetu ponudi, ki 
jih potem med otroke razdeli. Kamor pogleda^ 
zagleda nanj pazljive oči. Svojih otrok se 
veseli, jih na rokah nosi, njih solze poljubovaje 
tolaži in pervo sadje, ki ga nabere, je 
njihovo. 

Kdor je z malim zadovoljen f ta je 
bogat. Polje, ktero obdeluje, mu je zadosti. 
Ga prijatelj obišče, mu veselo roko poda 
in ga na kosilo povabi. Na večer še svoje 
otroke pokliče in jih k pokoju spravi in vsi 
brez nevarnosti počivajo, ker po noči zvesti 
psi hišico varujejo. 

če ravno pisatelj kitajski nekoliko 
prenapeto govori, in nam veselje kmeta 
v eveteči obleki popisuje, vender je v tem 
veliko resnice, če kmet tudi težko delo ima, 


136 


mii ga vender posebno to zlajšuje, ker ve, 
da božjo voljo dopolnuje, ki mu je ta stan odloeila. 
Pri svojih opravilih na Boga zaupa, kteri 
njegovega truda ne pusti brez plačila. Kadar 
seje, ima upanje, da bo Bog vsako žerno obil— 
no blagoslovil in mu obilno rodovitnost podelil. 
In ako vidi svoj trud in delo z obilnim 
sadom oblagodarjeno, najde v tem novo 
spodbado, se z večim veseljem svojemu poklicu 
živeti. Kmetija je pa tudi podpora 
bogate in srečne deržave, in kar to zadene, 
se kmetiški stan ne sme zaničevati. Dobro 
ravnana kmetija je golov porok za blagor 
ljudstva in tudi deržave; cveteče kmetijstvo 
je močna jez zoper rokonaštvo naših dni, 
ktero le iz misli nekterih popačenih mož 
izhaja, ki srečo ljudstva iščejo v pokvarjenem 
izobraženju. Kmet se s telesom in dušo 
zemlje derži, ktero mu je Bog v obdelovanje 
odkázal; ako se mu pa po nekterih 
navkih stan pristudi, je njegova sreča poterta. 

Kako visoko se mora kmetiški stan 
ceniti, pričuje navada na kitajskem domača. 
Ondaj ima predsednik zbornice za dogodivšcino 
in zvezdoznanstvo kaj imenitno službo. 
On mora namreč paziti, ko sta o spomladi noč 
in dm enako dolga. Devet dni poprej to 


13? 


oznani Mandarínu, komur je kmetištvo ízročeno, 
in ta potem cesarju to oznanilo pošlje. 
Zatem pripravi, kar je potrebnega, da se 
obred kmetištva očitno in slovesno obhajati 
zamore. V samotni sobi se cesar in velikaši 
cesarstva tri dni postijo. Ko je vse to storjeno, 
se cesar v kopelji osnaži, razlije na 
zemljo posvečenega vina, pije iz kozarca, 
prime za drevo in vreze nekoliko brazd. 
Za njim pa velikaši orjejo. Celi obred se 
spodobno in veličastno opravlja. 

Glejte, ljubi moji, kako se tam kmetiski 
stan spoštuje! 

Spreobernjeni prevzeinež. 
Da bi jo neprijetnostim domačih vojsk 
odtegnil, zapusti neki Francoz Europo. Brez 
posebnega namena išče deželo, ki bi ga prijazno 
sprejela. Zadnič privesia v zdražené 
dežele polnočne Amerike. Skerbna izreja, 
ktero je v mladih letih užival, je bila sicer 
pristojna njegovim poprejšnim okolšinam, ali 
zdaj mu je lé malo hasnila. Zaničeval je 
rokodelstvo, ktero bi mu zamoglo srečno 
prihodnost priskerbeti. Težave pregnanstva, 
negotova osoda, samičnost — vse to ga silno 
žalostnega m nesrečnega dela. K sreči se 


138 


je rad pečal s premišljevanjem božjih čudežov 
v naravi. Zdaj je preiskoval prikazen» na 
ognjenih hribih, zdaj je nabiral razne zeliša 
in tako dalje. Podajal se je mnogokrat 
v neizmerne gojzde, ktere čedalje bolj naselniki 
v rodovitne njive predelujejo. Nekega 
dne zaide. Akoravno je kalamičnico pri 
sebi imel, se vendar ni vedel kam nagniti 
in clo steze zgreši. Obupati mu je bilo 
v strašni samoti, kar zapazi zopet stopnje, 
ktere tako dolgo sledi9 da čez nekoliko pride 
do lepe dedne hišice. Še bolj se zavzame, ko 
zasliši francozko petje. Stopi na dvorišče 
in zagleda ženo, ki je ravno neke kmetiške 
dela opravljala. Zraven nje je stala krava, 
ktero je ravno pomolzla in zdaj je ravno 
kuretnini zernja natrošala, 

Akoravno je bila po kmečko oblečena, 
so se ji vender na njeni izurjeni obnaši še 
druge lastnosti zapazile. Sprejela je ptujca 
s tisto prijaznostjo, ki mrm nesrečnega 
tako dobro dene. Pelje ga v izbo in poklice 
svojega moža, ki je ravno drevesca na 
vertu čepel. Ko mož popotnika zagleda, 
veselo zaupijë: Si ti Fremon, kako se ti 
godi, dragi moj prijatel! kaj dobrega te je 
k meni pripeljalo? Serena se objameta in ni 


im 


moé popisati veselja dvojih prijateljev, ki sta 
bila od mladih dni vedno skúpej in se zopet 
po dolgi ločitvi najdeta. 

Ko se popotnik nekoliko okrepča, so 
si eden drugemu jeli pripovedovati, kar so 
doživeli. Novi naselnik prosi mu povedati, 
kako da se je njemu godilo, kar je Francozko 
zapustil in on takole prične: 

Ko sem prišel do Delavarskih bregov, 
bi bil lahko delo dobil, ki bi mi bilo precej 
dobička verglo, pa sem kmalo zapazil, da 
se ptujeu vse rado pokaži. Imel sem še 
kakih 300 zlatov ter se podal k nekemu 
angleškemu naselniku, kamor iti me je moja 
žena pregovorila. Rekla je, da hoče dela 
z menoj deliti in si je obderžala opravila, 
ki se ji spodobijo. Skerbno sem premišleval 
zastopnost in umetnost kmeta: orati^ 
gnojiti, živino rediti vse sem hotel veditL 

Čez eno leto se mi je zdelo, da bi že 
lahko kaj na svojo roko pokusil. Neki stari 
hlapec, zamorec, ki sem ga kupil, ker je 
le pri meni hotel biti tesar, zidar in vse 
skupaj; in kmalo smo hišico postavili. Zemljo 
smo okopovali in naše selišče se je 
čedalje bolj vekšalo. Vedel sem razno zemljo 
z raznim sadjem obsaditi in tako sim 


140 


sjedinil na tesnem prostoru pridelke dveh 
svetov. Glej tukej stoji jablana iz Kanade, 
tam francozka sliva; poleg tega drevesa, ki je 
z mano vred pregnano, menim domači veter 
dihati, sicer je slaba omama, pa vender redi 
sladko upanje. Gotovo dokler po tem spominu 
domačija v meni živi, mislim zmiraj, 
da je nisem za vedno slovo dal. Delam kakor 
dninar, žena hodi na terg, pa mi sami sebi 
plačujemo dacijo svojega pota. 

Pa povej mi, dragi! mu drugi v besedo 
seže, kaj ti ne dene težko se vsem 
prijetnostim družbe odpovedati? — O nikar ne! 
O praznikih gremo v bližno mestice. Ondi 
molimo priserčno k Bogu, v naši domačiji pa 
je molitev prepovedana. Tamkej vedelo eden 
druzega pozdravljamo, kar je jako preljudniše, 
kakor pa okorno zaderžanje, kjer se mora 
po šegah in prisiljeno živeti. Poslednič ne 
smeš misliti, da smo se umetalnostim popolnama 
odpovedali, ktero so naše poprejšne 
življenje slajšale. Na večer in o praznikih 
imamo harpe, citre in tudi nar novejše 
bukve iz Francozkega. 

Vidiš tedaj, da naše živlenje ni dolgočasno. 
Prav po domače se imamo, kar nam 
toliko več veselja dela, kolikor bolj je na



141 


sprotno sedajnim segam. Verjemi mi, dragi 
Fremon! bodimo kakor nekdaj. Eno le še 
sem v svoji sreči pogrešal, namreč kakega 
starega prijatelja. Osreči me in ostani pri nas. 

Ni bilo treba veliko Fremona v to pregovarjati. 
Ostal je in se tudi on kmalo 
veselo dela poprijel. 

Ko se je čez nekoliko let Francozka 
zopet umirila, so ga prijatli in znanci prosilij 
se v domačijo verniti. Pa dolgo se je 
obotavljal; vender ga je ljubezen do domovine 
premogla iri s solzami v očeh se je 
poslovil Fremon pri svojem prijatiu in se 
vernil k svojim znancom, ki so ga veselo 
sprejeli. 

Umetalnosti. 

O umetalnosti. 
Umetalnost je nekaj svetega; izhaja 
namreč iz dobrote in ljubezni božje5 ki 
darljivo človeku um za njo deli. Izvir 
umetalnosti je božji. Že rimski pevec pravi; 
Vse se začne z Jovom? vse je napolnjeno 
ž njegovim duhom. Ako pa umetalnost 
v Bogu začetek ima, kje pa ima svoj konec? 


142 


Gotovo zopet v Bogu. K njemu se vse verne, 
on je umetalnost dodelil, njega in njegovo 
djanje tedaj mora v predmet svojega djanja 
si izvoliti. Umetalnost je nekaj veličastnega, 
nad&šivnega, ne sme si tedaj svoje od Boga 
prejete peruti izrujati in se valjati po zanikarnosti 
človeštva. Ako je tedaj umetalnost 
imeniten višji dar, ki ga je Bog podelil, 
se samo od sebe zastopi, da se tisti, ki je 
dar umetalnosti prejel, ne sme šopiriti, temuč 
ponižno Gospoda prositi, da mu duha umetalnosti 
ne odvzame. Umetalnik naj nikdar 
ne zgubi duha ponižnosti in potlej bojo še te 
njega izdelki dosegli, kar se po pravici ^od 
njih tirjati more. Ponižnosti naj umetelnik 
nikdar ne zgubi. Po ponižnosti bo svojim 
izdelkom vtisnil nježnost, ktere zastonj iščeš 
v izdelkih, ki niso v ponižnosti napravljeni. 
Umetalnik naj vse na Boga zavrača in tako 
bo umetalnost prav spoznal in dogotovii. 

Od kod tedaj pride, da dela mmetalnosti, 
že več stoletij stare, naj si bodo i% kterega 
reda umetalnosti, le dan danaěni naš 
cud in naše zavzetje budijo? 

Gotovi vzrok tega je, da nam áz igli 
pravi keršanski duh nasproti veje, M se ra&* 
prostira eez celo kristjanstvo. 


143 


Umetalnost je božji dar, ki m ne Brne 
oskruniti, pa dokler se v ljudstvu zopet ne 
obudi pobožno zavestje, tako dolgo moramo 
le obžalovati in pomilovati našo sedajno 
nmetalnost. Mi se ne moramo tukej z um#talniki 
pričkati, pa žal mm je, da je teko 
daleč prišlo. 

Moč podobe. 
Z veliko psi so hiteli mladi vojaki re^elo 
na lov, tako da so lovski rogovi po gojzeu 
in dolini se razlegali. Med njimi pa p bü 
neki ifeož, ki je po svoji gorečnosti in rocnosti 
vse prekosil. Ta je bil Bogoris, kralj 
bulgarski, mlad knez gorečega duha, blagodušen 
pa poln kipecih strasti, ki niso jarma 
terpele. Njegova, mati mu je perve nauke 
keršanstvia vtisnila, pa njegove strasti so si 
bolj dopadle v veri prededev in postal je malikovavec. 
Nič ni počel, če ni poprej svojim 
starim bogovom daroval Ravno so se podili 
do strahovite podobe, ki je bila postavljena 
v nar gostejšem kraju gojzda in zarotil se je, 
ji pervence lova darovati „Knez kaj počenjaš? 
Kako dolgo boš še slep in krivo veren." Tako 
se zasliši močen in krepek glas. Kneza nagla 
jeza zgrabi, se oberne in zagleda tik sebe 


ÎU 


castljivega in veličastnega ptujca, ki hitro v njem 
spoštovanje obudi. Prizadeval si je, svojo jezo 
zakriti ter ga ojstro ogovori „Kdo si? kako se 
podstopiš, me tako nevkretno ogovarjati? Primite 
ga" ukaže Bogoris, ki je čedalje vece 
spoštovanje do ptujca v sebi čutil Stražniki 
knezovi padejo nad ptujca, ga zvežejo in muzačnejo 
preiskovati, kar je pri sebi nosil. Ta 
pač ni nevaren vojak, pravi eden stražnikov 
knezovih; nima druzega orožja, kakor cepič, 
olovko in majhno dilico za barve. Gotovo je 
obrazar, reče kralj, ki se je že le komaj jezno 
deržal in vender več ljubezni do ptujca v sebi 
občutil. Dobro! Peljite ga v moje poslopje 
in ako ne dogotovi podobe, na kteri se bo 
vidilo, kako smo mi zidane volje, ko domu 
pridemo, ga bom na pervo drevo obesiti dal. 
Zraven mi pa tudi izrisaj nar hujšo in strašnišo 
podobo, kar se da. Si me zastopil?" Tako govore, 
ukaže storiti, kar je ukazal in spodbode 
konja in dalje je jahal. Knezovi pajdaši peljejo 
ptujca v poslopje in ga pustijo ž njegovim 
slikarnim orodjem samega. 

Ta ptujec je bil sveti mašnik, ki se je4od 
mladih dni s to umetnostjo pečal in jo le 
v božjo čast obračal, mu mnogo vernih pridobiti. 
Ime mu je bilo Metod. Prosil je Vsega



145 


mogočnega za pomoc in kej urno je izrisal 
kip, to da ne tako, kakor si ga je Bogoris 
želel, ampak kakor se je Metodu pristojno 
zdelo. Bogoris pride iz lova, in dvorišča 
poslopja so donele veselega ukanja knezevih 
spremljevavcov. Metod zagerne kip in čaka 
na kralja. Knez pride kmalo in jezno stopi 
do Metoda, ki kip odkrije, da so ga vsi 
vidili. Kralj zvedoželjno ogleduje, ali na 
mesto pričakovanega zagleda druzega. Zavzame 
se in ne ve, kaj to pomeni. Ves ginjen 
je bil od skrivne božje strahote. Dalej 
ko je kip pregledoval, veçi prihaja osup; 
obledi in tresti se jame. Tudi dvorniki se 
pričnejo bati. Boječe upraša knez: Kaj pomeni 
kip? Knez, odgovori Metod, tukej 
imaš podobo sodbe, ktera čaka nas poslední 
dan, posvetne kralje kakor podložne siromake. 
Kterega vidiš na oblakih sedečega 
v svitlobi nebeški, pred sebo križ svetlejši 
in strašnejši kakor blisk, ta je Sin božji, 
komur samemu gre čast in hvala. 

Ali vidiš, kako pred njim zvezde zginjajo? 
Ali vidiš, kako se tla morja pred njim sušijo? 
Ali vidiš neizmerno število rodov človeštva 
pri njegovi sodbi. Njegovi zvesti spoznovavci 
se pa na ta dan radujejo, ter gledajo Boga 

Ogledalo keršanskili čednost 10 


146 


v g&itlo obličje. Ti drugi pa bodo izročeni 
peklenskim pošastim, in glej Bogoria to so 
twji bogovi* Bogoris obleái, m trese, opahuje 
ta pde na kolena, objame Metodove 
noge in ni fee i*alikovavec ampak kristjan 
m po žeijafa^ i» mato je tudi pravo vero 
sjo&novak 

Tako globoko se je kip v serce in 
duh le v posvelno veselje zabredenega kne«a 
vtisnil. -*~ Slepa slava umetnosti 

Cerkev je pa tudi ljubila in gojila 
umetnosti z materno ljubeznijo in vsaki nepristranski 
človek mora reči, da so umetnosti 
pod cerkvenim varstvom naj bolj napredovale. 
Zato ima prav bistroumni Šatobrian, 
ki pravi: Živo sklenjene s keršansko vero 
so jo lepe umetnosti kmalo spoznale za svojo 
mater, kome} se je prikazala. Ponudile so 
ji svoj posvetni mik, ona pa jim je podelila 
boljo obliko. 

Mučeník. 
Bil je čas5 ko se je gerških cesarjev 
postbna togota ali boljšo rekoč divjanje po~ 
lastilo, Vlačili so se z oboroženimi četami 
in terli izverstoe dela slikarije im kipotvorstva. 
N# zadovoljni, razraáiti podobe, so še tudi 


141 


pozovit# preganjali branitelje podob, iq go 
v razdjanju brumnih obrisov tako grozavitnost 
ska&ovali, kakor nekdaj pagani pri 
varstvu svojega grešnega maiikovanja. 

Cesar Teofil je bil naj hujši prenapetmi; 
posebno je preganjal slikarje. Ukazal 
je mniha po imenu Laçarja posebno imenitnega 
v t^j umetnosti pred se pripeljati. Cesar 
si je pri&a4wal s prilizovanjem in žuganjem 
ga k obljubi primorati, da ne bo nikdar vec 
svetih podob slikal Lacar se pa ne da pregovoriti. 
Teofil razkačen , ukaže rabeljnom 
priti in zapove ga s šibami tepsti. Le ena 
rana je bilo Lacarjevo truplo, v koscih mu 
je meso eepalo na tla. Slavni mučenik pa 
veselo v nebo pogleda , prošivši Boga razsvetlenja 
svojih preganjavcev. Cesar spoznavši, 
da bi ga bilo ložej usmertiti, kakor 
pa mu vero zmajati, ukaže nehati. 

Zapove Lacarja v ječo zapreti in mu 
žuga terpinčenje ponoviti, ako se še podstopi, 
volji cesarski nasprotovati. Mislil si je Lacar, 
da ne more več dolgo živeti. Kmalo je pa 
okreval in zopet začel svetnike slikati. 
Cesarja, to zvedeti, hud serd popade. Ukaže 
nesrečnemu slikarju dlani z razbeljenim želewm 
žgati. Rabeljni storijo, kar jim je bito 


148 


okazano in pustijo Lacarja na polmertvega 
ležati. 

Cesarica pa je milo zdihovala zavolj 
grozovitnosti svojega moža; na skrivnem 
namreč je častila svetnike. Imela je clo 
nekaj Lacarjevih podob in jih je kaj visoko 
čislala. Na njeno povelje so Lacaru prav 
skerbno v ječi stregli in izprosila mu je clo 
s časoma prostost. Da bi jo novemu preganjanju 
odtegnil, se je skrival v cerkvi sv. Janeza 
kerstnika, kjer je uklub hudim ranam, ki so mu 
bile slavni spomin navdušenega poguma, kakor 
pravi Šatobrian z okernimi perstmi slikal svetnika, 
čigar branjenik je bil. 

Toda ta vihar ni dolgo terpel in drugod se 
bere od raznih knezov, da so bili varhi umetnosti. 
Dogodivščina jih je veliko ohranila. 

Albreht Dürer in Maksimilian I. 
Ko je Albreht Dürer enega dne podobe 
na stene cesarskega poslopja risal, ukaže cesar 
Maks L, ki je bil ravno zraven nekemu žlahtniku 
lestvico deržati, na kterej je umetalnik stal. 
Žlahtniku se to za malo zdi, se obotavlja in 
jo odtegne ter migne nekemu strežetu, da naj 
lestvico poprime. Ali cesar hitro pristopi in 
sam lestvico derži. Cesar ga potem v žlahtni 


149 


stan povzdigne in mu pristojni gerb podeli, 
rekoč svojim dvoraničem: Vi morate vediti, 
da toti slikar je po svojej glavi še žlahtnejši. 
Zamorem sicer kmeta požlahtiti, pa pri vsi 
moji mogočnosti ne morem iz žlahtnika umetnika 
storiti, kakoršen je Albreht Dürer. 

Ravno toti Albreht Dürer je s posebno 
prostoserčnostjo rekel, kader je od svojega 
očeta govoril: On nas je opominjal vsaki dan 
k ljubezni do Boga in bližnjega in potem je nas 
učil ljubezni do lepega. 

Albreht Dürerjevi izrek se da oberniti na 
vse imenitne može, ki so nam v tamoti srednega 
veka, kar je lepega in izurnega, v umetalnostih 
pokazali. 

Umetalniki, ki so slikarstvo poobnovili, 
ali boljše rekoč na naj višjo stopnjo svoje slave 
dognali, so se pri mnihih učili. Rafaelov 
učenik je bil frater (brat) Jernej (Bartolomej) 
Guerčini se ni podstopil kipa slikati, ako ni 
poprej spovedi opravil. Slavni slikar Bolonski 
Hanibal Koračjo je dostikrat h Kapucinarjem 
potegnil, kjer je tudi umeri. Rafael, Dante, 
Mihael Angelo niso umetalnosti iskali po 
zemlji ampak po ^ebesih. 


150 

Kraljestvo. 

Kraljeva butara kar nič ni lahka. 

Marskiterega kralja veličastna krona hudo 
teži zavolj skerbi, ki so ž njo združene. 
Kakor se gospodarju težko zdi, za svojo 
podložno družino spodobno skerbeti, ravno 
tako bridko je tudi zmiraj deželskemu vladarju 
za toliko družin svoje deržave skerbeti, 
ljudstvu, ki zdaj to, zdaj uno tirja, voljo izpolnovati 
in se vsem pravičnega skazovati, Naj 
ljudstvo to na tanjko pomisli in si k sercu 
vzame, da ne bo že tako velike teže krone 
še množilo; kajti boljše je pokoren biti, 
kakor zapovedovati. Ce ravno tudi kralji, 
kakor nas zgodovina uči, niso brez napak 
bili, se moramo vender spomniti, da so tudi 
oni kakor vsakteri drugi bili ljudje, ravno 
tako strastnim nevarnostim podverženi. 

Ljudevika IX. skerb za pravico, 
Sveti kralj Ljudevik je svojo deželo 
tako vladal, kakor je pred Bogom dolžen 
bil. V poletnem času se je večkrat podal 
v Vincenski boršt in je tam se Mslonivši 
na kak hrast, vsakega rad poslušal. Vsi, ki so 
ž njim kaj govoriti hotli, so prišli k njemu, 


lil 

brez áa bi njim kak bftrič ali kdor dingt 
branil bil Onda je popraševal ??J© kdo fo* 
med vas v pravdi?" bi vstali so, ki ^o 
v prepiru bili. Kralj se oberne k njim 
rekoč: Zaderžite se zdaj vsi mirno in ede» 
za drugim bo prišel na versto! Poklical je 
potem gospoda Petra de Fontaine in Bogomira 
de Villette ter enemu zaukazal: Poslušaj ti 
zdaj tega zdaj unega, da se pravda poravna. 

Alfonzo V. Sicilijanski in Aragonski kralj, 
Pri obsedi Gaete so obleženi Gaetcani 
vse tiste j ki jim pri odbijanji sovražnika nié 
pomagati niso mogli, iz mesta izpodilL Alfonzo 
pa je nesrečne ljubeznivo v svojem taborišču 
sprejel in djal: Nisem prišel se z ženami9 
otrocmi in slabimi starci vojskovat, ampak 
z oboroženikom, ki se je braniti v stanu. 
Ravno tisti kralj je nekdaj o svojem 
ljudstvu tele besede * izustil. „Se je očetu 
v sredi svojih otrok česa bati treba? Moja 
vest in pa ljubezen mojega ljudstva ste moje 
straži. 

Amadej II. Savojski vojvoda. 
Ko so Francozi pod Katinatom v Rivoli 
prîderli, je ta nesrečni toez m enega griča 


152 


gledal, kako so njegovo poslopje zasmodili. 
Vsi 5 ki so ga obdajali, so se prestrašili. On 
pa je rekel: Naj bo v božjem imenu! Ce 
sovražnik tudi vse moje poslopja tako posmodi, 
da le kmetiškim bajtam prizanese. 

Leopold Lotrinskí vojvoda. 
V pričo tega kneza se je enkrat o nekem 
drugem knezu govorilo, da je svoje podložne 
prav osrečil. „Bila je njegova dolžnost" 
odgovori knez. „Jaz bi se še dones vlade 
odpovedal, če bi nič več dobrega storiti ne 
mogel." 
Neko drugokrat mu eden njegovih mi~ 
nistrov naznani, da so davki zdaj veliko 
manjši, kakor bi jih podložni nositi zamogli. 
To slišati knez prijazno odverne: „Toliko 
boljše! Zavoljo tega bom jaz bogatejši, ker 
bojo moji podložni srečni." 

Lepa beseda nekega Francozkega kralja. 
Francoski vladar je nekega dne Parižki 
Hotel-Dieu obiskal. Podal se je po sobah, 
kar zapazi, da se od on dot okno kraljevega 
grada Túlerien vidi. „Dobro" reče, od letod 
je prav lep in srečen razgled; kajti pribežališa 
ubogih naj bi zmiraj pred kraljevimi očmi bile. 


153 

Almanzor in ribič. 

Almanzor, kalif in kralj Marokanski, nekega 
dne na lovu zaide! Mračiti se začne in 
kmalo tudi terda noč zemljo v svoje cerao 
zagrinjalo zavije. Kar se tako strašni vihar 
vzdigne, da drevje podira in kamenje pred 
saboj vali. Grom sledi za gromom , ter zemljo 
stresa in iz oblakov lije, kakor da bi nebo 
odperto bilo. Od začetka še kalifa pogosti 
blisk na pravem potu obderži, ali kmalo se 
tako terda tema, ktero černi oblaki še temnejšo 
delajo, čez goščavo razširi, da ne 
more ne stopnje več naprej storiti. Cisto 
mu je neznano, kako se bo vse to končalo, 
alj kje da se nahaja. Ostati ali iti, pod 
drevjem prenočiti ali iz goščave pota iskati, 
se mu enako nevarno zdi. Se zmírej negotov, 
kaj mu početi, zagleda daleč od sebe 
luč. Kmalo zapazi, da lučica od ribiča prihaja, 
ki je v burji hotel iti ribam nastavljat. 
Kralj mu hiti nasproti in ga poprašuje, po 
katerem potu, da bi naj hitreje do kraljevega 
grada priti mogel. »Tje, mu ribič odgovori, 
je še celih deset milj." „Hočem ti 
dobro plačati, če me tjekaj pelješ." »Tega 
pa ne in naj bi sam Almanzor bil, ki bi 
me prosil *, kajti dobro se bom varoval, nje



154 


go vo živlenje v tem m&Etîfju in v taki tmini 
in strašni burji v nevarnost pripravljati." 
„Nu! ti je Alman&orovo živlenje tako 
drago?" 

„Kaj? meni bi njegovo živlenje drago 
ne bilo? Sto in sto takih kot je moje^ in 
toliko vredno 5 kakor en sam dan njegovega 
živlenja. Ni ga še bilo vladarja, ki bi Ijubezni 
svojega ljudstva bolj zaslužil kot Almanzor. 
Glej! le veruj mi, da ga bolj 
ljubim, kakor samega sebe, in vender samega 
sebe ne ljubim malo.** 

„Ti bi gotovo od Almanzora tako ne 
govoril, če bi se ti ne bil kedaj blagega 
dobrotnika skazal." Znaš prav imetij pa 
tudi ne. Nisem sicer od dobrega kralja veče 
dobrote memo primerne pravice in mirne 
vlade pričakoval? Pod njegovim varstvom 
brez straha in skerbi delam in nobena živa 
duša me ne nadleguje ali žali. Pojdi z manoj 
in bodi nicoj moj gost, jutri te hočem 
peljati, kamorkoli se ti poljubi." 

Kralju se blage misli prostega moža zlo 
dopadejo in vesel mu v bajtico sledi* Ko si 
je oblačila posušil, mu gospodar za večerjo 
ribo prinese, ki pa kalifu noče dišati. Ribic 
to zapaziti, hitro skoči prinese mladega koz



155 


lica, ter ga zabodé rekoč: „Glej moje četo 
bogastvo! Pa vender me veseli, da ž njim 
takemu možu, kakoršen se mi ti zdiá, postreěi 
zamorem. 

Ti se moras pogosto s prerokovim 
namestnikom obhajati. 

„Allah ga ohraniIa 

Bodem morde večkrat ž njim govoriti 
priložnost imel, odgovori Almanzor smehlaje 
se5 kaj nra želiš posebnega naznaniti? 

„V resnici nid. Allah ve, da po niče~ 
mur ne hrepenim in .se tudi nikoga ne bojim.a 
Pa tako moder mož, kakor ti, bo saj 

z dobrimi nasveti postreči znal. 

„Ker besede ubogega moža, kteri je 
proti visokim, ki obličje kalifovo gledajo, 
kar iskra proti soincu, nečeš zavreči, 
tako poslušaj, kar ti povedati imam* Almanzor 
je zares prav veri knez, pa govori se, 
da enemu svojih vezírov preveč zaupa, ki 
se na njegove stroške nepošteno bogati. 
Pravijo tudi, da ga vezir pregovoriti hoče, 
davke podvojiti. Bomo jih sicer odrajtovali, 
kajti znano nam je, da smo tistim, katere 
nam Allah za gosdodarje postavi, dolžni 
pokorni biti, pa Almanzom bojo podložfiiki 
manj ljubili. To bi za nas prav žalostno 


156 


bilo5- ki smo gadozdaj iz celega serca ljubili." 

— Z radostjo Almpnzor blagega ribiča posluša, 
tako da skorej noči in počitka 
pozabi. Že je - svítati jelo in mladi dan je 
lepo napočil, ko se nenadoma okoli bajtice 
močen hrup zasliši, ki so ga psi in lovci 
zagnali. Bili so Almanzorovi služabniki, 
ki so ga celo noč iskali in zdaj se jako 
zavzeli, svojega gospoda pri ubogem ribiču 
najti. „Pojdi z menoj reče Almanzor ribiču, in 
zamenjaj svojo kočo z mojo veliko palačo. 
Nikdar še nisem bil boljše pohvaljen, reče 
k svojim, in lepše podučen, kakor od tega 
ribiča. " 
DühoYStvo. 

Le kdor je od visokosti m vrednosti 
katolške vere prepričan, samo zamore vrednost 
in imenitnost duhovnikov zapopasti; kajti 
duhovniki so vidni steber svete keršanske 
vere. Brez duhovnikov imaš hišo, ki temeljna 
nima in ki se prej alj poznej zgrudila bo. 
Duhovnik je oznanovavec katolške resnice, 
svete vere, on, ki ga je Bog iz med ljudstva 
izbral, da bi po svetem mazilu njegovej službi 
posvečen bil. On stoji v sredi med Bogom 
in ljudmi in izpolnuje mesto, ki bi brez du



157 


hovnikov zmiraj prazno bilo. Duhovnik je 
delivec božjih skrivnost, ktere je Bog postavil 
k izveličanju vseh ljudi. Duhovnik je 
tieto sredstvo, po kterém Bog vernemu 
ljudstvu svoje milosti deli. Duhovnik v imenu 
božjem novorojenca pelje v svetišče božje 
in ga po svetem kerstu vzame v cerkveno 
občinstvo. Duhovnik ponavlja v imenu in 
po zaukazu Jezusovem tisto kervavo daritev 
na svetem križu, po kterej smo bili 
odrešeni, vsak dan pri daritvi svete maše na 
nekervav način in naklanja tako ubogemu človeštvu 
nove milosti in dobrote. Duhovnik 
pa od svetega, njemu zaupanega zaklada božjih 
milost tudi drugim rad deli, in pri svetem 
zakramentu resnega Telesa vernemu ljudstvu 
izvir vseh milost podaja. Le duhovnik sam 
zamore stiskanému tužnému, z grehom obteženemu 
sercu zopet mir dodeliti skoz zakrament 
svete pokore. Duhovnik v imenu svete 
cerkve blagoslavlja zvezo svetega zakona. Duhovnik 
ne zapusti človeka noter do zadnega dih— 
leja in ga še k zadnjemu vojskovanju z močjo in 
serčnostjo napolnuje skoz sv. zakrament poslednega 
olja. Škof, ki so tudi duhovnik, podelujejo 
kristjanu skoz sveto birmo duh 


158 


m

Gospodov ta ga vteippJ0 vojske &pp#? 
gteáeii svet In da tó ckáovstv» nikám »e 
zginilo, škof v imen« in po zaukazu cerkve 
vse tiste m masnikéf služabnike Gospodove 
in aitaija posvečujejo, kteri ljubezen do tega 
staun imajo in se k njemu tudi poklicani 
čutijo. Škof jih razpošiljajo kot oznanovavce 
in učenike Izveličarja, svete Kristusove veFe 
na vse kraje sveta. In kar je duhovnik 
keršanskemn ljudstvu v dušni potrebi, to mu 
je večkrat tudi v telesnej, kajti prav pogostotna 
je on tudi oče îbogih, ki k njemu 
naj rajši prihajajo in pomoči in tolažbe iščejo. 

Duhovski stan je vse časti vreden; kjer 
se mu pa ta čast ne skazuje, se z besedami 
nebeškega izveličarja tolaži: „Kdor vas zamičuje, 
mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, 
zaničuje tistega, ki me je poslal.^ 

h življenja gospoda de Belsunee, UJarssejlskega 
škofa, (f 1755.) 

Nepopisljiv strah jje ljudi obletel, ki je 
iz tisuč ust strašni glas zadonel; Kuga je 
v mestu! Ta šiba božja se je ravno tako 
hitro, kakor strah pred njo celega mesta 


trn 


polastila. Nobena modrost s& j^j im ve 
umakniti, sme?t je rodila spet mml V kratkem 
hiše za merliče niso Wie dosti prostorne; 
ceste, tergi, potoki in elo luka m bik a njimi 
napolnjena. Zastonj so si primerili storiti, 
kar se v kužnih boleznih storiti mora, ali nikogar 
ni bilo, ki bi se dela bil lotil in merliče 
pekopoval. Tuga in žalost po rajnih je marskterega 
v kratkem na mertvaški oder vergla. Ki 
je dones za svojim prijateljem žaloval, je že 
jutre sam na parah ležal. Tu želi neka mati 
svoje drago dete ohraniti, in ž njim vred 
umerje. Tam leži na parah edini sin in zraven 
njegova mati umira in očetu pri pogledu tolike 
nesreče serce od žalosti poka in v kratkem tudi 
njega mine. Ko je vsaka druga pomoč zastonj 
in nič ne pomaga, bi popolnoma obupati bilo, 
ko bi nas sveta vera ne tolažila. Pa Bog ptudi, kader tepe, dober, kajti usmiljenega 
angelja je ljudstvu poslal. 

Belsunce je prišel! Že je vidil? da mu je 
veliko zvestih služabnikov, ki so ga v njegovem 
blagem djanji podpirali, smert pobrala, 
zategadel je pa le še gorečejši bil, si oljko 
svete serénosti pridobili 

Vse prehodi, fosebno pa tiste Um obi* 
skuje, kjer ja Wezen naj hujše davila. Bre# 


160 


strahu, kakor vojak na vojski, se je v le te 
terdnjave smerti podajal. Povsod usmilenja 
tolike revščine zdihuje, bolj plašljive tolaži, 
z lastnima rokama rane obezuje ali pa sol?e 
briše. Od vseh strani molijo in sklepajo roke 
proti njemu; on jih blagoslavlja in jim deli kruh 
živlenja, sveto popotnico, kajti to je pomoč, 
ki jo v takih časih naj bolj čislati vejo. Vsaki 
dan vse stanovališča na novo prehodi častivredtti 
pastir alj boljši reči, se nikoli 
od njih ne loči. Nevarnost tudi njega preganja 
in mu žuga. Trikrat mora svoje stanovališce 
premeniti, ker mu je smert tiste vzela, ki jih je 
njegova ljubezen okoli sebe zbrala. Ali Bog 
čuje nad njim zato, ker tudi on nad nesrečnim 
ljudstvom čuje. Bog mu na enkrat nekaj 
v misel da, kar hitro in zvesto dopolni. Že 
je oltar v sredi ljudi praznega mesta postavljen;* 
semkaj pride škof, bos in spremljen od 
duhovnov, ki so mu še ostali. V eni roci 
derži gorečo svečo v znaminje prave pokore, 
v drugi pa križ znamenje vesoljne sprave. 
Okoli vrata ima verv v znaminje, da je priprav]
jen, se za celo ljudstvo darovati. Verni kristjani 
po ulicah kleče zedinjajo svojo molitev 
s škofovo. Solze jim polajšujejo obtežene serca 
tef jih z novim upanjem navdajajo., Le to 


161 


upanje ni bilo osramoteno. Bog se usmili; 
smertni angel svoj meč v meónico vtakne, 
in kuga kot veter iz mesta beži. — 

Iz živlenja sv. Vicenca Pavlanskega. 
Sveti Vincenc Pavianski je bil novejšemu 
času dan? da bi mu bil izgled v djanji dveh 
naj imenitnejših čednost keršanstva, namreč 
ljubezni in ponižnosti. Od ubogih starišev 
rojen, je še tudi na kraljevem dvoru skerbel, 
da bi ,nigdar ne« pozabil, da je kakor David le 
pastirček, izvzet iz srede svoje cede. Božja 
previdnost, ki velike reči po slabih pripomočkih 
izpeljuje, je vedela, kaj je storila. Vincenc 
sam od ubogih rojen, je tudi îiaj bolj za njih 
potrebe vedel in jim s pravim pripomočkom 
vselej v okom priti zastopjl. Prej in bolj kakor 
vsi modroslovci je previdil, da se mora 
ljudstvo podučiti, to da tako podučiti, da se 
poboljša. Prav dobro je vedel, da en sam mož 
ni zadosti velike in koristne vravnave med 
ljudstvo vpeljati. Duh združenja, leta duša 
keršanstva, je bil njegova podpora. Najdel 
je veliko učencov, ki so mu pomagali, ljudi 
v keršanskem nauku poducevati. Vincenc Pavlanski 
je luč podučenja tudi v daljne, ptuje 
kraje med divjaške ljudi zanesti hotel. Da so 

Ogledalo keršanskih čednost. 11 


162 


verhovi Atlasa, pomorje Bospora in bregovi 
Gangesa od veselja, božji nank slišati, odmevali, 
je edino njegovo zasluženje. Si razun 
tega pripravne pripomoči za tolike potrebe, 
ktere je poiajšati hotel, priskerbeti, mu je 
ravno tisti duh združenja čudovito moč dal. 
Po letih družtvih ljubezni mu je bilo mogoče, 
cele dežele in miljonov ubogih podpirati, po 
teh družtvih ljubezni je vedel, najdene otroke 
smerti oleti, pribežališče za uboge otročiče in 
bolnišnice za izdelano starost napraviti ip 
tako rekoč božja previdnost svojega veka postati, 
in svoje dobre osnove in vravnave prihodnosti 
zaročiti, čast naj bo očetu sirot, 
apostelnu ubogega ljudstva, oživljavcu že 
skorej ugasnjene ljubezni, dobrotniku vseh 
stiskanih, vrednemij patronu vseh del keršanske 
miloserčnosti! Kolko dobrega današnji 
dan ne storijo tako imenovane milodarne 
družbe y ki njegovo ime nosijo! — 

Iz živlenja gospoda de Qtriten nadškofa Parižkega5 
(t 31 decembra 1839.) 
Od mladih nog je gospod de Quilen rad 
milóstljivo ubogim pomagoval Njegovo živlenje 
je tako rekoč le ena versta blagodušnih djanj 
bila, Tuke) je vso svojo srebernin© blago



íea 


dušno daroval, kjer je veljalo ubogim, ki Bú se 
očitnega beračanja sramovali, pomagati; tamkaj 
se je na enako vižo vsega denarja znebil, 
s kterim bi se bil imel na pot k svojim podati, 
ki so ga že tako težko pričakovali. Vsako 
leto je enega odkupil, ki je zavoljo dolga v ječi 

sedel in tudi leta 1831, dasiravno ničesar ni 
več imel, od tega blagodušnega djanja ni hotel 
henjati. Ravno v tem letu mesca avgusta se 
je onim prav lepo zahvalil, ki so menili, 
dobro voljne dari zanj nabirati in njegovo 
poslopje popraviti. 

Oznanil jim je, da jim šiba božja proti, 
ki je potem njegovo brezkončno dobrotljivost 
tako slavno storila.a Ali bi ne moglo, je 
rekel, po mojej smerti, kader me v hladno 
gomilo položijo, žal biti, ko bi tiste pomoči 
ne bil skazil, ki žive kamne duhovnega poslopja 
v nebesa vzdiguje, duše rešuje, ker jim 
tudi slabosti trupla polajšuje? 

Kolera je nenadoma Paríž; prestrašila. 
Nadškof je dosihmal, po nasvetu večnega 
zveličarja bolj na tihem živel, zdaj pa je stopil 
na bojišče, ker je veljalo zoper premogočnega 
sovražnika sev vojskovati. 

V Hotel-Dieu je bolezen naj huje razsajala; 
tukej je torej tudi njegovo mesto. Pri 


164 


posteljah stojé k svojemu naj večemu veselju 
zve, da je veci del nestrpnih tolažbe svete 
vere užilo. Le eden se je branil, ali vzrok 
temu ni bila nevarnost ampak nepokojná vest. 
„Beži od mene, kajti bil sim zraven, in pomagal, 
ko so škofovo poslopje okradli!" — „Moj 
brat"! mu rece nadškof, vzrok več za me, se 
s taboj in tebe z Bogom spraviti." 

Pri tej blagodušni in pobožni službi je 
sicer obilno hvale in zahvale prejel, ali doteklo 
ga je tudi veliko prošenj, ki so mu še bolj 
k sercu segale. In to so bile premile prošnje 
umirajočih očetov, se s smertjo borečih mater, 
ki so počasno smert za veliko srečo deržali, da bi 
še svoje sirote njemu priporočiti utegnili. „Ob-
Ijubim vam, je nadškof dja], jih za svoje otroke 
vzeti, ali boljši reči, da jim bom keršansko 
ljubezen za mater dal; kajti moja moč bode 
prej obnemogla, ko moja gorečnost ohladila." 
In znano je, kako lepo je svojo besedo izpolnil. 

Vemo za vse čudeže njegove čednosti, 
pobožne stanovitnosti, modrega oskerbljevanja, 
kar je vse potrebno bilo, daje mogel 
skoz 8 let več ko tisuč sirot, brez vsih drugih 
pripomočkov z golimi darmi posebne dobrotljivosti 
in keršanske ljubezni preživiti in izrediti. 


165 


Zasluge svojih del je pa še skoz to povikšal, 

da je, kolikor je zamogel, na tihem dobro 
delal, in dobrote svoje kolikor mogoče s preljubeznivo 
krotkostjo zagernil. 

„To skrivnost, ki le samemu Bogu smç 
znana biti," je enega dne odgovoril, ko so ga 
uprašali, katere dari bi k nekemu omenjenemu 
delu bil namenil 

Dioniz August d' >Affré, nadškof Parižki, pastir, 
ki svoje Mvlenje da za svojo čedo. (t 27 junija 1 1848.) 
Štiri dni je terpel boj po cestah in ulicah 
Parižkega mesta in se s tem končal, da je 
neizrečeno veliko kervi prelite bilo, ker je 
več ko 12000 ljudi v njem živlenje zgubilo. 
Tiste dni je v svoji palači nadškof 
Affre, mož iskrene pobožnosti, neprenehoma 
molil, da bi se tako uterdil za delo, ktero si 
je naprej vzel, kajti globoko ga je setce bolelo, 
ko je pomislil, da bo še toliko ljudi 
prekuciji se žertvovati moglo. Sklenil je, 
čeravno je vedel, da mu bo živlenje veljalo, 
se kot pomirovavec med vlado in puntovnike 
postaviti. 25. junia 1848 ob sedmih zvečer 
se je v škofovski obleki, spremljen od dveh 


166 


generalvikarjev, podal v vladarsko poslopje, 
kjer se generalu Kavanjaku, tedajšnemu poveljniku 
francozkemu, za srednika ponudi, še 
večo nesrečo odverniti. Po sprejeti ponudbi 
gre po cesti svetega Antona vun na bastilski 
terg, kjer so se še kervavo bili. Povsod ga 
veselo pozdravljajo, mestjani in vojšaki, 
možje in žene na kolena padajo ter ga prosijo 
za blagoslov. Čeravno svarjen pred nevarnostjo, 
kterej gotovo v naročje leti, blagi 
mož odgovori: ^Dolžen sim svoje živlenje 
delu sprave darovati. Dober pastir da svoje 
živlenje za svoje ovce/* 

Pridši na bojišče, kjer je naj veča zmes™ 
njava vladala, dospe do poveluika, ki je njegov 
namen za prav dober spoznal in rad 
v njegovo prošnjo privolil, mir med bojovniki 
napraviti. Strel potihne in nadškof hiti 
k barikadi, za katero so puntovniki se ogradili. 
Samo en mož v rokodelski sukni gre pred 
njim, ter zeleno vejo, znaminje mira, visoko 
nad glavo moli. Puntarjev eni, ki so zagraje 
pustili, razodevajo mirne misli, drugi pa od 
pomirovanja nič slišati nočejo, posebno, ker 
so že tistega dne več mož, ki so se zavoljo 
mira pogovarjat prišli, umorili. Med obema 
stranama se hud prepir vname, zedinjen žuganjem 


167 


in oponašenjem, tako da se duhovni truditi 
morajo, napad odverniti. K nesreči zdaj nekdo 
ustreli , od kod in ali se je primerilo ali nalaš 
storilo, se ne ve, in od vsih strani se zasliši: 
Izdaja! izdaja! na kteri klic se zopet boj vname, 
huje ko poprej. Nadškof pa se očevidni nevarnosti 
vkljub na barikado poda, mir vendar 
le napraviti. Terdno verh barikade stoji, 
brez da bi ga kaka krogla zadela! čez nekaj 
časa jo spet zapusti, in komaj nekoliko korakov 
od zagraje proč odide, ga krogla, kije 
od strani iz nekega okna priletela, v ledje 
zadene. Močno ranjen se na tla zgrudi, puntovniki 
pa, ki so hitro priskočili, ga nesejo 
v bližno hišo in ga s stražo obdajo. Bliskoma 
se glas od te prigodbe po celem predmestju 
razširi in veliko žalost obudi. Nadškof pa je 
svoj namen vendar dosegel, kajti ni še ura 
pretekla, in kervavi boj je potihnil za vselej. 

Ko višiškofa z nevarnostjo, v kteri se 
njegovo živlenje znajde, soznanijo, jim mirno in 
čisto udan v božjo voljo rece: j,Bog bodi 
hvaljen, da je dar sprejel, ki sem mu ga za 
blagor zmotenega ljudstva vnovič ponudil Da 
bi le moja smert za napake in pregrehe zadostila, 
ki sem jih, odkar sem za višjega pastirja 
postavljen, morda storil!" Nato se spove in se 


168 


pusti v svete poslednje olje dati. V svoji 
bolezni čudopolno poterpežljivost med naj huj— 
šimi bolečinami kaže. V jutru 26. junija ga 
v nadškofovsko poslopje p~ Oejo. Spremljalo 
ga je mnogo ljudstva, ktero mu odkritosercno 
na znanje daje, kako visoko je svojega 
pastirja častilo in ljubilo. 27. junija popoldne 
izroči Bogu svojo blago dušo. 

Tako je delal zvest besedam zveličarja 
božjega: „Pastir da svoje živlenje za svoje 
ovce!" Idite in storite tudi tako! — 

Smert. 

Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjejo. Skrivno 
razi. 14. 13. 

Dokončali smo zdaj naše popotovanje 
po raznih postajih človeškega živlenja in stojimo 
na koncu, ki vsakega človeka caka, naj 
že dolgo ali kratko živi. Gola je resnica in 
vsakdanja skušnja nas to uči, da Bog človeka, 
kadar je svojo od božje previdnosti naloženo 
nalogo doveršil, iz mesta časne delavnosti 
pokliče. Akoravno mnogoteri svoje naloge ne 
doveršijo, ampak na krive poti zajdejo, nič 
ne dene; kajti Bog jim živlenja čas, kterega 
tratijo in v zlo obračajo, k ničesar drugemu ni 


169 


odmeril, kakor le k dobremu. Misel na smert 
za kristjana kar nic ni kaj strašnega; kajti on 
ve in živi, si zvest in gotov, da je smert 
le selitev v boljše in lepše živlenje, kakor 
je easno. Ce je dni svojega živlenja dobro 
obernil, se lahko brez skerbi, pridši na 
konec živlenja, nazaj ozre, ker se mu svojega 
sodnika ni bati. Misel na smert za kristjana 
nima nič strašnega; kajti terdno upa in pričakuje, 
da se duša ne bo na večno od 
trupla ločila, ampak da telo le zato zemlji in 
trohlobi pripade, da bode enkrat častitljiviše 
spet iz groba ustalo in se vekomaj nerazvezljivo 
zedinilo s preobraženo dušo; zakaj 
umerjoče truplo mora, kakor sveti apostelj 
Pavi piše, z nestrohljivostjo in neumerjočnostjo 
oblečeno biti. Dobre dela, ktere je 
kristjan v tem časnem živlenju delal, mu 
bojo v večnost sledile in pred sodnikom božjim 
za njega prosile. Vse posvetno in časno 
mine, in rodi neizmerno skerb in žalost; 
smert pa kristjana te neprilične in težke 
butare reši in ga zedini z zveličanimi in 
svetniki, ki so njemu v večnost naprej šli. 
Misel na smert za kristjana kar nič ni strašna, 
temveč ga le zmiram s koristnim strahom 
napolnuje, ki ga od zlega zaderžuje in 


170 


k dobremu bolj in bolj krepča in vlerduje. 
Da, le mislimo prav pogosto in marljivo na 
smert in na to, kar po smerti pride, in 
ne bodemo, kakor moder mož govori, nikdar 
grešili. 

Smert Ljudovika XVI., Francozkega kralja. 
Po bezbožnih naukih je nekim hudobnežem 
na Francozkem po sreči izteklo, 
ljudstvo popačiti in proti vsem obstoječim 
postavam razdražiti. Narodni zbor, v kterém 
je veliko tistih sedelo, ki so se novih bezbožnih 
naukov poprijeli, je 21. septembra 
1792 razglasil: Francozko je republika 
(narodovlada) in nesrečen Ljudevik XVI. odstavljen, 
iz prestola pahnjen. 
Zaperli so ga v tempeljski stolp. Spervega 
so ga še pri soprugi in sestri pustili, 
ki ste ž njim ječo delile; pa že 1. oktobra 
ga od nju ločijo in v drugo nadstropje preselijo, 
da bi tam v samoti svoj jetniški čas 
preživel. Težko mu je bilo, se od svojih 
ločiti, posebno ker se mu je dozdevalo, 
da se je zdaj za vselej od njih ločil; pa 
vendar se je tudi tukaj možki obnašal. Pridsi 
v svojo novo ječo in vidi vši male in z železnim 
omrežjem zavarvane okna, ni več svoje 


171 


že dolgo zatajené žalosti in tage zaderžatí 
mogel. 5. decembra se je stan njegov še 
bolj shujšal; kajti od zdaj sta zmiram dva 
stražnika clo tudi po noči pri njem spala in 
ga čuvala. 11. decembra so ga pred 
konvent (zbor) peljali in ga obtožili, kakor 
da bi bil zoper narod vojsko sklical, s cesarjem 
se v pogodbe spuščal, ubežati hotel 
in zoper zapriseženo ustavo (konstitucijo) 
ravnal. Ljudovik se je dostojno in častitljivo 
zagovarjal; clo prepričavno zagovarjanje Ireh 
hrabrih mož, starega Malesherbesa, nekdajnega 
ministra, kterega je Ljudevit poslovil, in 
pravdosrednikov (advokatov) Tronchet in Deseze, 
ga niso mogli rešiti; kajti kerviželjni 
trop, ki je zdaj oblast v svojih pesteh imel, 
je njegovo smert sklenil. 17. januarja 1793 
se je krivična pravda po glasih dokončala. 
Od 736 pričujočih zbornih udov je 366 za 
smert glasovalo; manajklo je tedaj še dveh 
do polovice. Jakobini so bili osupnjeni; ker 
jim pa nič ni bilo premalopridno, svoj namen 
doseči, so več tistih odpravili, ki niso 
za smert glasovali, kakor močno so se tudi 
temu upirali, in so po tako nesramnih zvijačah 
večino od 26 glasov nabrali. Malesherbes 
je nesrečnemu kralju obsodo naznanil. 


172 


Ljudovik je bil popolnoma miren, ko je cul, 
kar se odverniti ni dalo in je rekel:" „Sem 
pripravljen smert terpeti, da bi le mojemu 
narodu kaj koristila, kterega še v smerti 
ljubiti hočem. " 

Želel je spovednika, da bi se na zadnjo 
uro pripravil. Zbor mu prošnjo spolni, 
in k njemu pride Edgeworth, ki je tudi 
spovednik Ljudovikove sestre bil. Zvečer 
tistega -dne je od svojih slovo vzel, ktere 
same viditi, mu je zdaj pripuščeno bilo. 
Cez dve uri se je s svojo družino pogovarjal, 
in lahko se misli, kako grenka je ločitev 
od obeh strani biti mogla. Malesherbes 
je tudi še tisti večer k njemu prišel se 
poslovit. 

Prizadeval si je ga tolažiti in njegovo 
upanje na ljudsko velikodušnost oberniti, ali 
Ljudovik je odgovoril: „Ne, ne, moj Malesherbes! 
za mene ni upanja več; terjajo mojo 
smert in jez sem pripravljen !" 

Drugega dne, 21. januarja 1793 je 
zgodaj ustal; Edgeworth je v njegovi sobi 
sveto mašo bral in mu kruh živlenja podelil, 
ga okrepčati za zadnjo potovanje. 

Po Edgeworthovem nasvetu svoji dru


žini ni nobenega pogovora več dovolil, da 


173 


bi sebi , kakor svojim neizmerno žalost 
odvernil. 

Ob deveti uri je prišel pivar Santér 
po njega, čez pervo dvorišče svoje dozdajšne 
ječe je k nogam šel, na drugem pa se 
je s svojim spovednikom in enim častnikom 
na pripravljen voz podal. Z žalostjo, ki ni 
popisati , so njegovi za njim gledali-, 
dokler jim voz ni izpred oči zginil. 

Po ulicah so na obéh straneh trojne 
verste narodne straže stale, ljudstvo, ki se 
je siloma bližalo, odganjati; povsod so imeli 
topove razpostavljene, tiste, ki so s kraljem 
deržali, s strahom napolniti in vsako ustajo, 
ki bi se naključiti utegnila, hitro zatretí. 
Ali vse je tiho, ni slišati besedice; grozo vitost 
od zbora sklenjene smertne razsode je 
vsem pred očmi. 

Pridši do guillotine je kralj s svojim 
spovednikom z voza stopil, se slekel in se, 
svoje nedolžnosti zvest, tako čversto in stanovitno 
serčno na mertvaški oder podal, da 
so se clo njegovi sovražniki čudili. Še enkrat 
se je jasnega lica na svoje ljudstvo 
ozerl, ktero je njegovo milosercnost s tako 
pregrešno nehvaležnostjo povernilo, in si je 


174 


prizadeval, ga ogovoriti: Francozi, jez po 
nedolžnem umerjem! Iz tega moriša dol 
zdaj9 v tem trenutku, ko sem pripravljen 
pred Boga stopiti, resnico govorim. Odpustim 
vsem ipojim sovražnikom in želim, 
da bi Francozko —* Dalje mu Santér ni 
dopustil govoriti. S strašnim glasom je zacel 
rjoveti: nobene milosti! in na njegov 
miglej so zaceli bobni tako trušati, da kralja 
nobeden vec ni zastopiti mogel. 

Rabelj je zdaj nesrečnemu kralju ukazal, 
se k smerti pripraviti. Ko po obsojenji zagleda, 
da se dva rabeljska hlapca pripravljata, 
mu roke na herbtu zvezati in ga na 
desko pripeti, jima tega ne dopusti. Le na 
Edgeworthovo opominovanje, da se je tudi 
Sin božji ukleniti pustil9 se je zvezati dal. 
Na to so Ljudovika porinili pod guillotino, 
ktera pa ni ročno svojega strašnega dela 
dopolnila; kajti Ljudovikova glava se ni koj 
pri pervem udarcu od trupla ločila. Mogel 
se je rabelj na težo stroja obesiti, da je 
popolnoma glavo od trupla odločil. 

Vojšaki so upili: Živi republika! Ljudstvo 
pa se je v grozni tihoti razšlo. Tako 
globoko je smert dobrega kralja občutilo. 


175 


Po celem Parižkem mestu sta tistega dne le 
tihota in strahovit mir vladala; samo Jakobini 
so se veselili in vriskali. Cela Europa 
je osupnjeno zaslišala žalostno oznanilo kraljevega 
umora v Parizu. Tako je Ljudovik, 
naj nedolžnejši žertva prekucije končal; ali 
Francozko je hudo zavolj svoje grozovitosti 
terpelo. Bog je pravičen sodnik in 
povračevavec. 


V CELOVCU, 1856. 

Natisnil Janez Leon.