PRISPEVEK K PROBLEMATIKI SLOVENSKO-ČEŠKIH JEZIKOVNIH STIKOV
Češki in slovenski jezik pripadata sicer različnima vejama slovanske jezikovne skupnosti, vendar izkazujeta nekatere skupne lastnosti, ki potrjujejo tezo, da se je zahodna južnoslovanska skupina razvila iz zahodnoslovanskega dela'. Slovenijo druži z zahodnimi Slovani med drugim dejstvo, da se je ohranila soglasniška skupina -(/-, -dl-, razen tega s češko-slovaško podskupino poleg skupnega kontinuanta praslovanskega tort, tolt > trat, tlat tudi mnogo drugih jezikovnih dejstev, predvsem podobnosti v besedju: oba jezika sta ohranila namreč besede, ki se v drugih slovanskih jezikih ne pojavljajo.
Nekdanje vezi poglablja poznejši vpliv češčine na prerajajočo se slovenščino konec 18. stoletja in začetek 19. stoletja^; sprejem grafike ali njenih elementov: č, ž, š ter mnogo slovarskih izposojenk.
Skromnejše pa je učinkovanje slovenščine na češčino v prvi polovici 19. stoletja, ko so v dobi narodnega preroda obnavljali Čehi svoj jezik in bogatili njegov besednjak med drugim tudi tako, da so si izposojah besedje iz drugih slovanskih jezikov, tudi iz slovenščine. Leta 1937 je v članku Slovenske besede v češčini, slovaščini in poljščini' pozval Anton Breznik »kakega praškega Slovenca«, naj bi preveril, katere besede je vzel Presl iz slovenščine, natančneje iz Gutsmanovega slovarja. Čeprav nisem »praška Slovenka«, ampak Poljakinja, ki se ukvarja z zgodovino čeških besed, sem našla razen desetih besed, ki jih navaja Breznik, še nekaj več kot dvajset, v glavnem botaničnih in zooloških terminov.
Botanično izrazje
Pri ustvarjanju temeljev novodobne botanične nomenklature so Čehi v začetku 19. stoletja uporabljali stare, predvsem iz 16. stoletja izhajajoče herbarije, posegali po ljudskih izrazih, tvorih neologiz me in si izposojali besedje iz drugih slovanskih jezikov. Nove terminološke predloge in rešitve vse buje predvsem delo bratov Preslov Kvetena češka, Rostlinaf J. S. Prešla, v katerem opozarja avto na izvor posameznih izposojenk. Izposojenke iz slovenščine in srbohrvaščine zaznamuje s kratico H. = iUrski, vendar ne vseh, morda zaradi tega, da bi mu češki jezikovni puristi ne očitali, da »onesnažuje« jezik. Nova češka botanična terminologija se pojavlja tudi v poznejšem Preslovem delu Vseobecny rosüinopis (1846), kjer opažamo od časa do časa spremembe pomena izposojenih besed.
Havez: izraz v pomenu 'cacalia' sta v češko botanično terminologijo sprejela brata Prešla, zapisala sta ga leta 1819 v Kveteni češki. V istem pomenu se pojavlja tudi v Preslovem Všeobecnem rostUnopisu. Po Machku je ta beseda »Preslovo prejeti za sin., sch. gavez«, po Bezlaju se slovenski izraz gavez 'Symphytum officinale' veže s srbohrvatskim gavez, makedonskim gavez, bolgarskim gavez in ruskim gavjaz, po Bemekerju izhaja iz sestavljenega imena goveji jezik. Havez v pomenu Adenostiles se rabi še danes v češki botanični terminologiji.
Hlodaš: ime hlodaš 'Ulex' je izposojenka iz slovenskega jezika, ki jo je v češčino uvedel J. S. Presl. Prvič jo je zapisal v prvi knjigi Rostlinafa, leta 1820, in jo označil kot ihrizem: »Hodaš, il. (Ulex)«. Po Preslu je sprejel izraz v svoj slovar Jungmann in tudi poudaril njegov južnoslovanski izvor. V delu D. Slobode Rosthnnictvi (1852) se efemerično pojavlja v obhki blodar. Oblika z dolgim d (hlodaš) se je uveljavila šele konec osemdesetih let devetnajstega stoletja; uvedel jo je češki botanik L. Čelakov-sky. Po Machkovem" mnenju je »Ulex - Hlodaš (...) pfevzal Presl od Jihoslovanü, ale s hlaskovou zmenou, zavinenou možna chybou pera: slovin. gladež, schrv. gladiš... vše = Ononis spinosa (oba motylokvete rody jsou tmite)... Toto glad souvisi patrne s č. hlad, tedy o je patrne 'hladova = ne-krmnä bylina'.« Bolj verjetno se zdi, da oblika z o namesto z a ni nastala zaradi pomote, kot sodi Ma-chek, temveč da je bila Preslu znana tudi slovenska obhka z o, namreč glodež 'Ononis spinosa'.' Gust-man tega izraza ne navaja. Ime hlodaš v pomenu 'Ulex' se je v češčini ohranilo do danes.
' Prim. Z. SUeber, Swiat j^zykowy Stowian, Podzial dialektalny ji^zyka prastowianskiego, Warszawa 1974, Panstwowe Wydawnict-wo Naukowe, s. 90-94.
' J. Barle, Prinosi slovenskim nazivima bilja, Zbornik za narodni životi običaje južnih Slavena, 30/1935, 181-228; 31/1937, 161-292. A. Breznik, Slovanske besede v slovenščini, Cas, 1909, 208-280, 315-348. A. Breznik, Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik, Josef Dcbrovsky, Praha, 1929.
> A. Breznik, Slovenske besede v češčini, slovenščini in poljščini, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1937, 215. «CSJR, s. 119. ' J, Barle, n. d.
34
Homulice. To ime je prvič zapisano leta 1820 v prvem zvezku Preslovega Rostlinafa, naveden je tudi njegov južnoslovanski izvor: »Homulice, il (Telephium)«. V istem pomenu ga citira Jungmanov slovar in kot vir navaja Prešla. Zapisano je tudi v delu Seznam rostlin F. Opiza iz leta 1852. Verjetno je Presl to ime izoblikoval na osnovi slovenskega izraza homuljica 'Sedum acre', kar se zdi verjetneje kot razlaga, da gre za fonetično adaptacijo srbohrvaškega izraza gomoljica. To tezo potrjuje tudi zapis v Gutsmanovem slovarju. Ime je izpeljano iz izraza gomolj (prim. polj.: gomöika, češ.: homole). Ta slo-venizem je v češčini efemerit; na splošno se uporablja v pomenu 'Sedum telephium' ime rozchodnik veliky.
Katmanka. Izposojenka iz slovenščine je tudi botanični izraz katmanka, ki ga v češčino uvaja prvi zvezek Preslovega Rostlinafa. Klasificira ga kot ilirizem: »Katmanka, il. (Amanita)«. Po Preslovi poti gre tudi Jungmann, ki tudi opozarja na južnoslovanski izvor besede. Verjetno je Presl izobUkoval to ime po slovenski predlogi kutmanka 'Agaricus piperatus'. Mogoče to ime - podobno kot slovenski kukmak 'Agaricus piperatus' - izhaja iz nemškega Kuckenmucken'. Po B. Šulku je ime kutmanka potrjeno v slovenskem rokopisu I. Breckerfelda iz 18. stoletja V srbskih in hrvatskih virih tega imena ni. Če je imel Presl v rokah ta rokopis ali rokopis H. Freierja, zbiralca slovenskih botaničnih imen iz 19. stoletja, ki je uporabil Breckerfeldovo gradivo, bi bilo upravičeno pričakovati, da je nejasno izpisani u prebral kakor a in po pomoti uvedel v češčino obliko katmanka namesto pravilne ustreznice kutmanka. Ime se je v češkem strokovnem in znanstvenem izrazoslovju ohranilo do danes v pomenu 'Amanitopsis'.
Koromdč.Koromač 'Cnidium' so pojavlja prvič v skupnem deku Jana Svatopluka in Bofivoja Prešla Kvetene češka iz leta 1819. V Rostlinafu, ki je izšel leto pozneje, je J. S. Presl navedel »iUrsko poreklo« leksema: »Koromač,il. (Cnidium)«. Podobno Jungmann v svojem slovarju. V poznejšem Pre-slovem delu Vseobecny rostlinopis iz leta 1846 dobiva izraz pomen 'Silaus'. Verjetno je to ime sprejel Presl iz slovenščine: po Machku* obstajata v slovenščini in srbohrvaščini imeni koromač in komorač. ObUka koromač izhaja hipoptetično iz slovenskega izraza komorač, to pa iz konj morač, kar je v zvezi z grškim ijinoßapa&pov [iitnog 'konj' + /japa&ov 'bot. Foeniculum)'. Ime, ki ga je uvedel Presl, se je ohranilo do danes v obliki z dolgim d.
Krabilice. Krabilice 'Myrrhis' se pojavlja že v Kveteni češki iz leta 1819. V prvem zvezku Rostlinafa opozarja Presl na njegov južnoslovanski ali ilirski izvor: »Krabilice,il.(Myrrhis)«. Podobno tudi Jung-man. Leta 1846 se to ime v pomenu Chaerophyllum pojavi v Preslovem Všeobecnem rostlinopisu. Češki viri iz petdesetih let devetnajstega stoletja podajajo to besedo ponovno v pomenu 'Myrrhis'. Krabilice izhaja iz slovenskega izraza Arabi/ica 'Anthriscus'. Presl je sprejel novo ime, čeprav je v češčini obstajal izraz kerblik, ki izhaja iz nemškega Kerbel 'Anthriscus', slovensko ime pa je tudi izpeljano iz istega nemškega vira.'. Zdaj se ime krabilice uporablja v pomenu 'Chaerophyllum', terminu Anthriscus ustreza kerblik, terminu Myrrhis ime čechrice, ki je poljska izposojenka. Izraz krabilica navaja Gutsman.
Kukmak. Za slovenski izvor imena kukmak 'Agaricus bombycinus' se zavzema Machek v etimološkem slovarju češkega jezika: »druh hub. Pfejato ze sin. kukmak, což je z nem. Kucken-mucken«. Ime kukmak se je pojavilo prvič leta 1828 v delu J. S. Prešla Lučba čili chemie zkusna (zvezek 2, s. 136), zapisano je tudi v dodatkih k 5. zvezku Jungmannovega slovarja iz leta 1839. Leta 1946 v Všeobecnem rostlinopisu navaja Presl obliko kukmak z dolgim d. Mogoča je hipoteza, da je to besedo sprejel Presl iz Megiserjevega slovarja, kjer je zapisana v pomenu Boletus'». Slovensko ime kukmak navaja Šulek v svojem Jugoslavenskem imeniku bilja; pojasnjuje, da ga je našel v rokopisu, ki mu ga je poslal dr. Bleiweis iz Ljubljane. V češčini se je izraz kukmak ohranil v pomenu 'Volvaria'.
Lecha. Izraz je prvič zapisan v Kveteni češki bratov Preslov, v prvem zvezku RostUnafa ga je J. S. Presl zaznamoval kot ilirizem: »lecha, il.(Orobus)«. Podobno v Jungmanovem slovarju. Ime se je hitro prijelo in ga navaja mnogo čeških strokovnih in znanstvenih virov 19. stoletja. Po Machkovem mnenju je lecha siovenizem ali kroatizem (prim.: slovensko leča, srbohrvaško leča, latinsko lens): »Ale
> Prim. Machek, ESjC
' Jugoslavenski imenik bilja, Zagreb, 1879.
•CSJR, 161.
' Machek, ESJČ
'»H. Megiser, Thesaurus Polliglotlus, Frankiurt, 1603 (J. Stabej, Ljubljana, 1977).
35
ch je bud' chybou pera, nebo ze stareho pravopisu jeho pramene (lechya?)«. Zdi se mi, da je bolj verjetna druga Machkova hipoteza, namreč: da je Presi sprejel ime iz kakega rokopisa, kjer je napisano v starem črkopisu. Oblika lechya je namreč zapisana v rokopisu Liber de simplicibus Benedicü Rinij iz petnajstega stoletja v pomenu 'Lens lenticula'." Ime lecha se je ohranilo v češčini do danes v pomenu 'Lathysus vemus'.
Marhan, marhanik. Obe imeni vsebuje Jungmannov slovar, navaja tudi njun južnoslovanski izvor. Besedi je Jungmann prevzel od J. S. Prešla, ki v prvem zvezku Rosüinäfa opozarja na ilirski izvor imena marhan: »Marhan,il.(Punica)«. Machek je v etimološkem slovarju češkega jezika mnenja, da sta ta dva izraza narejena po slovenski besedi margaran, ki izhaja iz latinskega termina malum granatum, medtem ko Sulek meni, da je vzorec dalmatinska beseda margaran. Ni izključeno, da je Presl vzel izraz iz Gutsmana, ki navaja obliki margran (m. sp.) in margarana (ž. sp.), ali iz Megiserja, ki notira margrane. Ime se je hitro prijelo in ga srečujemo v mnogo čeških virih, ne le v znanstvenih'^ (prim. J. Zeyer, Poezie, 1884, s. 21) iz druge polovice 19. stoletja. Presl je uvedel ime marhanik za celo rasthno, ime marhan za plod, sad: zdaj uporabljajo Čehi samo ime marhanik za drevo (Punica), plod pa imenujejo grandtove jabiko.
Ochmet. Ime je bilo sprejeto leta 1819; v prvem zvezku Preslovega Rosüinäfa figurira sredi ilirizmov: »Ochmetil. (Loranthus)«. Podobno opozarja na njegov južnoslovanski izvor Jungmann. Ochmet izhaja iz slovenskega izraza ohmetje 'Viscum' (prim. Gutsman in Šulek), toda Presl je dal imenu nov pomen 'Loranthus'. Designata slovenske in češke besede sta podobni rastlini. Po Machku" je »ch nejasne ohmetje snad zmetenim s hmet Sambucus ebulus.« Ime ochmet se je v češki botanični terminologiji ohranilo do danes v pomenu 'Loranthus'.
Okrat. To ime je uvedel J. S. Presl leta 1820: zapisal ga je v prvem zvezku Rostlinafa in opozoril na njegov južnoslovanski izvor: »Okrat il. (Atraphaxis)«. Prešla citira v svojem slovarju J. Jungmann in tudi on kvaUficira izraz kot ilirizem. Presl je po Šulkovem mnenju sprejel ime okrat iz slovenščine, vendar se v češčini ni udomačilo, zamenjal ga je izraz kedlubna 'Brassica oleracea'.
Smil, smilka. Starejša izposojenka je smilka, pojavila se je namreč že v Kveteni češki bratov Preslov leta 1819; v prvem zvezku Rostlinafa opozarja J. S. Presl na njen južnoslovanski izvor: »Smilka, iL (Nardus)«. Verjetno je, da je ime sprejel iz Gutsmanovega slovarja, kajti zapisano je identično kot pri njem. Preslov zapis citira Jungmann. V slovenščini ima izraz smilka ali smiljka naslednje pomene: Centunculus arvensis, Centaurea cyanus, Ferula, Gnaphahum, Heiichrysum. Presl je izrazu dal nov stvarni pomen: Nardus. Ime smil 'Graphalium arenarium' se pojavi leta 1822 v zbirki Slovanske narodni pisne F. Čelakovskega (1, 231). Navaja ga tudi Jungmann. Leta 1846 se to ime pojavi v pomenu 'Heiichrysum' v Všeobecnem rostlinopisu J. S. Prešla Izhaja iz slovenskega izraza smilj 'Helichry-sum'. Navedeni izrazi smilka, smiljka, smilj izhajajo iz istega vira kot srbohrvaški smilj, smilje in bolgarski smil ali smin. Po Machku »je to slovo asi prastare, ale neni dosud fädne vylozeno; ukrajinština mä podivnä zneni cmin, cmyn, črnil, čmel, čmer«.'"* Machek ne navaja natančnega vira izposojenke; zadošča mu »Preslovo prejeti z jihu"«, Šulek pa meni, da je izraz sprejet iz srbohrvaščine. Ker smo ugotovili, da je izraz smilka v češčini slovenizem, po vsej verjetnosti izhaja tudi ime smjV iz istega vira. Obe izposojenki smilka 'Nardus' in smil 'Hehchrysum' sta se do danes ohranili v češki botanični terminologiji.
Talovin. To ime se je pojavilo leta 1823 v prvem delu tretjega zvezka Preslovega Rosthnafa. Vsebuje ga tudi Jungmannov slovar, ki opozarja na izvor izraza; citira samo Prešla. O južnoslovanskem izvoru govori Machek." Hipotetično izhaja iz slovenskega izraza talovin in talovje (prim. Gutsman), ki ima enako etimologijo kot srbohrvaška termina talov in (a/ovna trava 'Helleborus niger'. Talov povezuje Machek s slovaško besedno zvezo fdiov 'gnoj'. V novi izdaji češkega etimološkega slovarja pa izraža Machek mnenje, da talovin mogoče sploh ni izposojenka, temveč je Presl izpeljal svoj ter-
" šulek. Jugoslavenski imenik bilja "J. Zeyer, Poezie, 1884, s. 21. "ČSJR, 89 "CSRJ, 240 " ESJC "CSJR, 43
36
min iz staročeškega izraza talov 'kri, ki teče iz mrliča'. Vendar je kaj malo verjetno, da bi Presl poznal i to staročeško besedo, ker so v prvi polovici 19. stoletja poznali samo del staročeških virov, zato se ; zdi bolj prepričljiva njegova prejšnja hipoteza, da je Presl sprejel iz slovenščine že izoblikovan bo- ' tanični strokovni izraz in mu odredil soroden pomen. Ime talovin je še vedno v rabi v pomenu 'Eran- ' this'. :
Torice. Avtorja te izposojenke sta brata Prešla. Prvič se pojavlja v njuni Kveteni češki, v prvem zvezku Rostlinafa pa opozarja J. S. Presl na ilirski izvor imena: »Tofice.il. (Torilis)«. Po njegovi poti gre j tudi Jungmann. Izraz najverjetneje izhaja iz slovenske besede forica 'Lappa minor, Galium aparine' i (prim. Gutsman). Ni se zgodilo prvič, da je Presl dal izposojenki nov pomen. Omenjene rastline: To- ! rilis, Lappa minor in Galium aparine imajo namreč skupno lastnost oprijemajo se ljudi in živali, ker j imajo trne in igle. V novi izdaji češkega etimološkega slovarja Machek meni, da je ime torice zgradil | Presl neposredno na osnovi latinskega termina Torilis." Vendar zakaj bi v takem primeru sam opo- i zarjal na južnoslovanski izvor besede. Botanični izraz torica živi tudi v ruščini. Izhaja iz osnove tor, I torit' (prim. Dal'). Verjetno tudi slovenska torica izhaja iz slovanskega korena tor in ne iz latinskega I termina Torihs, ker na južnoslovanskem ozemlju torica ne pomeni Torilis (prim. Šulek). Tofice se je j ohranila v rabi vse do danes. i
Zoološko izrazje
J. S. Presl je tudi tvorec češkega zoološkega znanstvenega izrazoslovja: pri bogatenju zoološkega izrazja je uporabljal podobne metode kot pri obhkovanju botanične terminologije, se pravi: izraze in termine je tvoril sam, sprejemal jih je iz živega govora in iz drugih slovanskih jezikov. Največ gradiva nudi njegova razprava Navrženi soustavy živočichii, ki je v letih 1821-1831 izhajala v časopisu Krol, pomembna pa je tudi njegova knjiga Ssavectvo iz leta 1834.
Čuk. Težko je natančno ugotoviti, ali je v češčini zoološki izraz čuk 'otus ascalaphus' slovenskega ah srbohrvaškega izvora. Jungmann v svojem slovarju opozarja na ilirsko poreklo in kot avtorja izposojenke navaja Prešla. Na južnoslovanskem jezikovnem področju pomeni izraz čuk 'pyrrhula euro-pea, Athena noctua', se pravi vrsto sove. Presl je lahko to poimenovanje sprejel bodisi iz Gutsma-novega, bodisi iz Vukovega slovarja, po katerem izhaja ime iz onomatopeje. A. Matzenauer" primerja južnoslovanski leksem čuk s srednjenemškim izrazom kouch i chouch 'Bubo', s špansko besedo chucho 'vrsta sove'. Po Bezlaju" je slovenska oblika čuk verjetno nastala po haplologiji iz čuvik 'strix noctua' (prim. polj.: kuwik, slovaško: kuvik). Novo ime, ki ga je Presl uvedel, se v češčini ni obdržalo. A. Frič je leta 1861 v delu Europske ptactvo za otus ascalaphus uvedel ime vyr ;jžni', ki v sodobni češčini pomeni 'bubo'.
Priich. O južnoslovanskem izvoru besede govori Machek v etimološkem slovarju češkega jezika: »Preslovo pfejeti ze sin. pijuh, sch. piljuga, b. piljak druh jesträbü.« Verjetno je češki pilich narejen po slovenskem piljuhu. Slovenska oblika je namreč glasovno najbhžja češki: j je pravilna češka ust-reznica južnoslovanskega u po mehkem soglasniku, ch pa priča o tem, da Presl ni poznal srbohrvaške obhke piljuga, ker bi namesto ch uporabil h, ki je regularna ustreznica južnoslovanskega g. Ime pilich se prvič pojavi v Jungmannovem slovarju v pomenu 'circus'. Jungmann se skUcuje na Prešla, češ da je on prvi uporabil ta izraz. Po Jungmannu je to besedo uporabil leta 1851 F. Sumavsky v češko-nem-škem slovarju, k njeni stabilizaciji v češki zoološki terminologiji je prispeval leta 1861 A. Frič s svojim delom Europske ptactvo. Ime je še zdaj v rabi v pomenu 'circus cyaneus'. j
Drugo besedje
Chabitel, chabitelka, chabiti. V Jungmannovem slovarju so notirani izrazi chabitel v pomenu 'kvar-Ijivec', chabitelka 'kvarljivka' in chabiti 'kvariti'; kvalificirani so kot ilirizmi. Uvedel jih je avtor slovarja in hipotetično so slovenske izposojenke. Na slovenskem jezikoslovnem področju se pojavlja izraz habiti 'kvariti' v osnovni obliki in izpeljankah.^" Izraz chabiti pozna stara cerkvena slovanščina.
¦' ČSJR, 168
Cizi slova ve slovanskych rečech, s. 141. "Etimološki slovar slovenskega jezika. I, 91. »Prav tam, 190.
371
ruščina in ukrajinščina; češčina pozna prefigirano formo ochabiti 'oslabeli' in pridevnik chaby 'slab', poljščina samostalnik chabeta 'kljuse'. Navedena pomenska razlika med južno in vzhodnoslovan-skim glagolom chabiti in zahodnoslovanskimi izpeljankami iz te osnove potrjuje tezo, da so chabiti, chabitel, chabitelka na češkem jezikoslovnem področju novi izrazi, umetno uvedeni; v jezikoslovni rabi se niso udomačili.
Lonec. Izraz Jonec kvalificira Jungmannov slovar kot ilirizem. Izposojen je iz slovenščine. V češčini se prvič pojavi v tretjem zvezku Preslovega Rostlinafa (1823-25). Vir izposojenke je verjetno Me-giserjev ali Gutsmanov slover. Po Skoku etimologije slovenskega izraza/onec in srbohrvaškegaionac ni jasna: Izgleda da je ta mlada južnoslovanska zamjena za praslav. gmac. Ne zna se dali je u pras-rodstvu s gr. Xrjvös 'kopanja' = ags. lanu (Matzenauer) ili s gr. Agxos = lanx 'zdjela'.^' Ta izposojenka je imela na češkem efemeričen značaj. Ni bilo namreč potrebe uvajati sinonim, ko je že obstajal stari izraz hrnec.
Slap. Po Holubu" je to besedo obnovil Presl, ki jo je sprejel iz slovenščine v pomenu 'vodopad'. To je stara slovanska beseda (praslovansko: solp) in se med drugim pojavlja v češkem krajevnem imenu SlapY, ki ga po M. Šmilauerju navajajo viri že leta 1292. Slovenski leksem slap ima dva pomena: 1. 'vodopad', 2. v množinski obhki 'pad vode na mlin'. Ta drugi pomen aktualizira navedeno češko krajevno ime. Drugi pomen pa je lasten Preslovi izposojenki, ki do zdaj še ni prešla iz jezikovne rabe.
Sklep
Večino slovenskih izposojenk je uvedel v češčino Jan Svatopluk Presl, tvorec češkega naravoslovnega, predvsem botaničnega in zoološkega izrazoslovja. Težko je natančno ugotoviti, kakšne slovenske vire je rabil; izbor izposojenk vendarle priča, da je v večini primerov uporabljal nemško-sloven-ski slovar Ožbalta Gutsmana in sporadično črpal iz Megiserjervega večjezičnega slovarja.
Izmed dvajsetih slovenizmov jih je 17 uvedel J. S. Presl, 2 J. Jungmann in enega F. Celakovsky. Čeprav je bil J. Jungmann avtor le 2 slovenizmov, je napravil veUko delo pri razširjanju in uveljavljanju slovenskega besedila v češčini: pomagala jim je avtoriteta njegovega češko-nemškega slovarja v petih zvezkih (1834-1839).
Petnajst izmed dvajsetih slovenizmov iz prve polovice 19. stoletja ali 75 % (havez, hlodaš, katmanka, koromač, krabilice, kukmak, lecha, marhanik, ochmet, pilich, slap, smil, smilka, talovin, torice) je jezikovna raba ohranila v češčini vse do danes. Od desetih besed, ki jih navaja Breznik, jih živi v današnji češčini polovica (dopisnice, družba, nadpolovicny, prvina, prvopis). Skupaj se je ohranilo torej dvajset besed ali 66 %. Iz drugih slovanskih jezikov: poljščine, ruščine, srbohrvaščine so sprejeh Čehi sicer več besed, toda procentualno se jih je ohranilo manj kot 50 %.
Teresa   Z o f i a   Ortoš (Jagelovska univerza v Krakovu)
Literatura
J. Barle, Prinosi slovenskim nazivima bilja. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, 30/1935, 181-228; 31/1937, 161-292. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, Ljubljana, 1976.
A. Breznik, Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik, Jose! Dobrovsky, Praha, 1929. A. Breznik, Slovanske besede v slovenščini, Čas, 1909, 208-280, 315-348.
A. Breznik, Slovenske besede v češčini, slovanščini in poljščini, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1937, 213-218. V. Machek, Češka a slovenska jmena rostlin. Praha, 1954.
V. Machek, Etymoligicky slovnik jazyka českeho, Praha, 1969.
T, Z. Ortoš, zapozyczenia stowianskie w czeskiej terminologu botanicznej i zoologicznej, Krakow, 1972.
T. Z. Orloš, Z badah nad zapozyczeniami serbochorwackimi i sloweriskimi w jezyku czeskim, Zbornik za filologiju i lingvistiku, 16/1973, Novi Sad.
P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1-4, Zagreb, 1971-19.
B. Šulek, Jugoslavenski imenik bilja Zagreb, 1879.
" P. Skok, j
" Etymologicky slovnik jazyka českeho. Praha 1952. j
381