Ivan Matičič Morje je prebrodil Ilustriral M. Gaspari (Konec.) Kakor blisk se je raznesla po vasi ta žalostno vesela novica. Na Hru-ševju se itak ne stresajo novice iz koša, razen kadar se zgodi kaj poseb-nega: ako se komu zvrne voz sena sredi pota, ako se vol naje sparjene detelje in poči, ako si krava zlomi rog ali se zgodi kaka podobna po-membnost, o, to je za Hruševje dogodek. Zdaj ti pa kar naenkrat prideta dva pastirca vsa raztrgana in opraskana, pa povesta, da prihajata pravkar tz brezna, povrh so ju pa še volkovi napadli. Oh, mati nebeška, to je bil za Hruševje več ko dogo-dek. Teta Ratajka je pač poskrbela, da se je novica čimprej raznesla po vasi. Bila je naravnost ponosna, da sta prav njena pastir-ca to doživela in se tako junaško izkazala. »Kaj si mislite,« je govorila lju-dem, »v tako globočino vam pade to revše, saj ni dosti manjkalo pa bi pa-dlo prav v pekel, pa vam gre ta pobec noter in jo izvleče živo in zdravo. Ne, iakih otrok pa ne premore nobena hiša!« Ljudje so kar trumoma hodili gledat Tonco, da bi se na lastne oči pre-pričali, če je res še živa. Punče je pa ležalo v postelji in je bilo tako trudno, da ni moglo odgovarjati radovednim ljudem. Ko so se je dodobra nagledali, so šli še pod kozolec občudovat Tinča. Ta pa ni ležal, ainpak je že pomagal stricu zmetavati suho deteljo na kozolec. To je Ijudi še bolj spodbodlo, da kar verjeti niso mogli. »Kaj, ti si jo izvlekel iz brežna?« so ga spraševali in debelo gledali. Tinč je pa skopo odgovarjal, le stric je zadovoljen prikimaval pa ponosen pogledaval fanta. >To bo gozdar, to,« so navduševali kmetje Rataja. Da, stric Rataj se že sam tega zaveda in ne bo pustil dolgo več Tinča pastirčevati, temveč ga bo jemal rajši s seboj v gozd in ga navajal na gozdarsko delo. Tako je sklenil danes v svojem srcu stric Rataj. »V vsako brezno, ki ga najdem, vržem noter kako bruno,« reče neki kmet. »Zakaj pa?« vprašajo nekateri. »I zakaj, zato, da se živinče ujame, če telebne noter. Zakaj pa ti fant nisi prišel rajši klicat nas, da bi ti prišli reševat punče?« »Klicat? Kam, ko pa nisem vedel, kje sem.« »I, kaj bi ne vedel; v gozdu si bil, mi pa na Hruševju. Tako ti povem, če ne veš.« »O, zdaj mi lahko pripovedujete, pa bi mi prišli rajši tja povedat,« se odreže dečko. Pa ju niso hodili gledat samo vaščani, temveč tudi drugi ljudje so se zanimali zanju. Sam gospod župnik ju je želel videti in v nedeljo po maši sta morala k njemu v župnišče, Kjtft^ju je veselo pogostil. Gospod učitelj ju je pa vsem šolarjem postavil za zgled hrabrosti in vztrajnosti. Povsod v svetu je pa častitljiva navada, da nekateri občudujejo ali še celo obožu-jejo tistega, ki je nekaj velikega napravil ali dosegel, drugi ga pa gledajo po strani in bi ga najrajši utapili v žlici vode. To pa zato, ker jih je popadla neka nečedna bolezen, ki se imenuje zavist. Ta bolezen tudi hru-šcvskim dečkom ni prizanesla in se je nekaterih nevarno lotila. Ti pobci so nekaj časa molče gledali Tinča, potlej so ga pa obkrožili in ga zasme-hovali, češ da je nalašč pahnil Tonco v brezno, potlej si pa ni upal ponjo. No, pa niso naleteli na pravega, ko so se frkavci lotili Tinča. Ta jih je samo pisano pogledal in brž pograbil bič. O, to so jo odkurili natolcevalci in nič veS si niso upali obregovati se obenj. Je pa šel glas o tem doživetju tudi preko mej hruševskega območja. Marsikdo, ki je šel skozi Hruševje, se je potrudil do Ratajevih in se podrobneje zanimal za tp dogodivščino. Prišla je končno tudi gruča turistov ¦— in hruševski ljudje so jim brž s posebnim ponosom povedali, kako sta Ratajeva nekje globoko v Volkovnjaku štrbunknila v brezno. Čeprav je brezno držalo nekam na oni svet, sta pa le prišla ven živa in zdrava, drug drugega sta izvlekla iz prepada. Nazadnje so ju napadli še volkovi. A sta šla in sta vse zverine ne samo odpodila, temveč zmetala naravnost v brezno. , Ljudje so kajpak v svojem navdušenju vso stvar prikazali tako, da se je lepše slišalo in prineslo Hruševju večjo slavo. Gruča turistov se je seveda brž napotila k Ratajevim, kakor hitro je to zaslišala. Kje sta ta dva velika korenjaka? Privedli so ju pred gosposke turiste — in ti so si ju zvedavi ogledali od vrha do, tal. Vse od kraja sta jim morala razložiti, kako je bilo in kaj sta doživela. Nekateri so ju medtem slikali, eden ju je narisal za spomin, drugi si pa vse zabeležil, kar sta izpovedala, češ da bo poročal v časopisu, kdo sta Tinč in Tonca. Eden izmed turistov, ki je bil videti zelo resen gospod, je pa nazadnje odvedel Tinča nekaj korakov _____ proč od gruče pa ga vprašal: »Ti, fantek, ali bi hotel z mano v mesto?« »Čemu?« se začudi Tinč. »Kaj bi jaz v mestu?« »Veš, všeč si mi,« mu reče gospod prijazno. »Za tako vztraj-nega in odločnega fanta kakor si ti, je škoda, da pase na Hru-ševju krave. Tak dečko mora v mesto, da se izobrazi za kaj bolj-šega1.« »Kaj bi jaz tam?« »Učil bi se kakega roko-delstva.« »Kakšnega rokodelstva?« »Na primer za mizarja ali kljucavničarja. Postal bi lahko mehanik, iz mehanika pa šofer.« »Kakšen šofer?« »Nu, vozil se boš z avtomo-bilom.« " > »S kakšnim avtomobilom?« »S takšnim, ki dirja po cesti kakor blisk, a brez konj in volov.« »Ne, takega ne maram,« odbije fant. >No, boš pa postal pilot in se boš vozil z letalom.« »S kakšnim letalom?< — »Letal boš po zraku kakor ptič.« »Tudi tega ne maram. Ostanem rajši na Hruševju. Čez eno leto pa pojdeva s Toneo zopet na Zasade, tam je najlepše na svetu.« Gospod se nasmehne, potreplje ga po rami in reče: >Prav iinaš, dečko! Po svetu je lepo, a najlepše je v ljubem rodnem gnezdecu! Take sreče ne najdeš v nobenem kraju in v nobenem mestu! Zdravstvujta, Tinč in Tonca. zdravstvujte vsi ljudje v tem zdravem kraju! Na svidenje!« »Srečno!« Mestna družba odhaja, ljudje se veseli ozirajo za ujo, Tinč in Tonca pa stojita sredi med njimi.