St. 21; „SLOVENKA" Str. 7 Ali sam ali v družbi? Samota in osamelost ! Na prvi pogled ne hotel bi nihče ločiti teh dveh pOjmov, a vendar bomo razumeli razliko med njima takoj spominjaje se na skušnjo last- nega življenja ! V narodnoj pesmi ,Lö pridi, le pridi, Bom sama doma', meni dekle, da razven nje ne bode pri hiši nobenega druzega, še celo psa ne. Samota se torej ozira na telesnost pa se more rabiti le v duševnem po- menu. Naš dični Gregorčič poje n. pr. : .Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo vživa sam". V najsijajnejši družbi se čuti človek lehko osamelega, nasprotno pa je tudi mogoče, da sedi celo sam med svo- jimi štirimi stenami in vendar ne čuti osamelosti če mu v srcu vstajajo mili spomini in ž njimi podobe davnih srečnih dnij... Sedaj preidimo na vprašanje, kaj je boljše za člo- veškega duha, ali samotno ali družabno življenje ! Človek je ustvarjen za človeško družbo^ a v posavski dolini meni narod, da kar je preveč, še celo s kruhom ni dobro, za- Str. 8 .SLOVENKA- St. 21 torej vzemimo si pod noge srednjo — zlato pot, ne kla- njaje se preveč družabnemu veseljačenju in ne ogibaje se s strahom samije. Kedor se odpove družabnosti, izbri- san bode kmalu kot čudak iz slojev človeške družbe, to seveda v usode milem slučaji, navadno pa ga obsodijo za nevljudneža, če ne še za kaj hujšega. Kedor pa se hoče bliščati po družbah kot svetla zvezda, mora biti tudi pripravljen na svoj . . . zahod. Človek, ki je vedno sam, postane jednostransk v svojih nazorih, duh se mu potopi v bledih sanjarijah, različni predsodki o svetu, človeštva in življenji in o sebi samem odtujujejo ga ga čedalje bolj človeškej družbi, katera je prava prav- cata mera in tehtnica za naše misli in dejanja. Iz sa- motanja razvije se ali bahač, prenapetež, ki je zaljubljen v svojo osebo tako, da bi pokleknil vsak dan po trikrat najmanj pred njo, ki gleda na ostale zemljane kakor na borne črviče ali pa postane samotar tako skrajno skro- men, da bi najrajši prosil vsacega človeka oproščenja, da se še sploh drzne teptati travo. Oboje je smešno! Kedor živi dolgo časa sam za-se, začne se konečno bati ! ljudij in vsega, kar prinese človeku življenje, naj si bo dobro ali hudo, tolaži se sem ter tja i z mislijo, češ, ne uživam veselja, ki nam je ponuja svet, zato pa tudi ne okušam bridkosti, katere je spremljajo. Vsaka božja iskrica do stremljenja umre mu, namesto, da bi napre- doval, pa nazaduje, kajti ravno ovire in zapreke bodrijo duha in ga unemajo za delovanje, a misli samotarjeve krožijo svobodno po vedno istem tiru, brez spremembe, brez zaprek. Samotarjenja slabe posledice maščujejo pa se še v drugem oziru. Samotar ali preveč zaupa ljudem, ker jih ne pozna in vsled tega ne uvažuje človeških slabosti], ali pa je skrajno nezaupljiv radi predsodkov, katere mu je na- redilo njegovo jednolično življenje, lastnega prepričanja pa nima. Človek sam samcat je slab, v slogi je moč. Nadalje jo samotarju tudi na kvar to, da se ne zna kretati prišedši v družbo. Brez ljubezni, brez prijateljstva teče mu živ- ljenje, a piijateljstvo, ta božja cvetka, je vredno, da se mu žrtvuje vse! Marsikateri seveda trdi, da se rad odreče prijateljstvu, kajti pravo prijateljstvo živi itak pre samo v pravljicah. Vse je sebičnost, vsaka ljubav stoji na kakšnem „računu-', bolje če zadostuje človek sam sebi. Ako pa smelo obsodimo baš ta nazor za po- sledico največe sebičnosti, ne more nam oporekati nihče. Kogar navdušuje zaupanje v samega sebe, da bi mogel i on sam biti svojemu drugu zvest prijatelj, ta ne more obupati nad prijateljstvom. Redek je sicer ta dar božji, bajka pa ni. Kakor zlato v ognji, skušajo se pravi pri- jatelji v nesreči. Kedor zahteva cvet in sad v istem hipu, vara se seveda pogosto. Prava pobratimstva se seveda ne sklepajo hipno, kar čez noč, sosebno ne pri vincu, temelj trajnega prijateljstva je korenito medsebojno spoznanje, ki potrebuje za razvoj časa in odkritosrčnosti. In če ti je usoda naklonila srečo pravega prijateljstva, veruj in ne- guj si in ceni ta biser, kakor punčico v očesu in posveti se mu z vsemi svojimi močmi ! Ne plaši se nobene žrtve, iajti, kar danes zahteva prijateljstvo od tebe, vrača ti oduševljeno jutri ! Družabnost in samotarjenje mora ostati torej v vednem ravnovesji na tehtnici človeškega življenja. Le tako ostane duh svež in ne opeša po delu. Človek mora pomisliti, da ga Stvarnik ni ustvaril njegovej lastnej ni- čevosti na ljubo, ampak da ga je postavil na svet kot uda vsega človeštva, kateremu mora koristiti. Življenje dobi še le svojo vrednost in važnost za posameznika z. ozirom na- vesoljno človeško družbo. Verige posamezni členi so brez koristi a zvezani v močno verigo, dobe pomen in veljavo. In če se utrga jeden člen, čuti ta isti,, ki jo rabi, takoj. Slično je i v človeškej družbi. Torej : ,Ne plaši se znoja, ne straši boja, saj možko- dejanje krepčuje moža!'' Nemec pa pravi: .Gemächlich soll der Wurm im Staube liegen, Der edle Mensch muss- kämpfen und wird siegen. In še nekaj ! Pregovor pravi : »Povej mi s kom sa pajdašiš in povem ti koliko si vreden!* Drugi speti »Kedor se druži z volkovi, mora tudi tuliti ž njimi !" Vsakemu je sicer dano na svobodno voljo, da igra. norca ulogo na svojo roko, a razsoden duh iskal in na- šel bo gotovo družbo, katere je vreden ali katere je dol- žen samemu sebi. -s Za sklep pa še besedico, specijelno besedico žen-^ stvu, kateremu se tako rada očita prevelika ljubezen da družabnosti. Na čast slovenskemu ženstvu vidimo se rade volje primorani izgovoriti priznanje, da v nas Slovencih doslej še ne poznamo te lastnosti pri naših ženah in de- kletih v tem obsegu, kakor se nahaja to v drugih na- rodih. Dal Bog, da nam i bodočnost nikoli ne prinese prilike, opozarjajoče nas na oni znani pregovor, ki opo- minja, naj se ne hvah dan pred zahodom. Naj stori žena še toliko za občni blagor, za narod, letaje iz jednega društva v drugo, naj priredi in vodi še toliko zabav za radodarne namene, če poleg tega zane- marja svoje dolžnosti kot mati ali gospodinja, dvomljiva jej čast ! Še slabše pa je, ako svojej strasti do zabav žrtvuje ugodnosti domačega ognjišča, izpodkopavaje mu temelj z žrtvami, katere zahtevajo njega družbe od nje v denar- nem oziru. Ali . . . jednakopravnost za oba spola ! Tudi nekateri »častiti'' očetje imajo ne navado, temveč raz- vado, da morajo iti vsak večer med pivske bratce, kjer popivajo po vso noč, dočim doma žena v skrbeh, kaj bo dala drug dan deci za lačni želodec, ne more zatisniti očesa ! Torej vse, kar je prav in kar ni mogoče, tega še Bog noče !. . . Po nemškem priredila Marica II.