J*..........................................................\
21. marca 1920. •                                                                                          •
i..................................».......................*
V srcih naših bratov onkraj deinarkacij-ske črte na Primorskem in Koroškem jo danes praznik. Upanje na lepšo svobodno bodočnost in živa vera. ki sta bila v zadnjih letih edino, kar je ostalo na razvalinah domov v raztrganih dušah, slavita danes praznik.
Naši bratje vedo, da je danes zadonel sirom Jugoslavije glas svobodnega brata v pomoč tlačenemu, vodo, da se družijo danes vsi zavedni člani naše nove države v eno samo mogočno zvezo, ki bo delovala za kulturni, gospodarski in socijalni dobrobit in za osvobitev teptanih bratov.
Izvanredno bridka je bila usoda naše primorske v teku vojne, ko sta gospodovala Nemec in Madjar po Vipavi in Krasu, po Gorah in Brdih, ko sta Avstrijec in Italijan tekmovala pri rušonju domov, pustošenju zemlje, ubijanju in zatiranju ljudstva.
Duševno deprimirani,gospodarsko popolnoma vničeni so doživeli Primorci konec vojne, so dočakali preobrat. Ob preobratu pa je bilo za moment pozabljeno trpljenje dol. gih let. Jugoslavija se je rodila ; zdelo se je, da se sanje uresničijo. Takrat je zavrelo veselje po naših gorah in dolinah v Primorju in v obrazih vseh se je brala sroča, ki so jo mogoče boJj kakor drugi osvobojeni deli naše j države občutili ravno Primorci.
A bil je to samo svetel žarek, ki zašije j sredi temne noči samo zato,'da potopi pokra-I jino v še temnejšo noč: prišli so Italijani, j žalost je zopet legla v srca naših.
Z belimi zastavami so prišli in sladkimi obrazi, a naši so jih poznali     Vedeli so, da
se belo zastave izpremenijo v toikoloro, vedeli so, da ima Italijan na licu nasmeh in sladko besedo, a v srcu sovraštvo za njo.
Takrat sem videl v dušo Italijana, videl sem pa tudi v srce naših rojakov in sem bil gotov, da je ni moči na svetu, ki bi zamog-la zatreti tako globoko vkoreninjen čut narodnosti, da so in bodo vse italijanske zvijače in vsa nasilstva brez uspeha.
Dobro vedo naši bratje v zasedenem ozemlju, da so živila, s katerimi so jih v gotovih krajih v začetku obsipali, pesek v oči, dobro vedo, da so nasilja in sekature, ki jih v posameznih slučajih danes doživljajo, samo predigra za to, kar bi se imelo zgoditi, čim bi taktično gospodstvo Italijanov zadobilo pravno podlago. Ce so Italijani danes odprli nekaj slovenskih šol in par slovenskih paralelk, je to samo umazana politika, ki se bo spremenila po aneksiji. Če niso skušali nasiinom potom do danes Slovenca gospodarsko popolnoma uničiti, je za Italijane to naloga, ki si jo stavijo za bodoče dni.
In to je ravno, kar se mora preprečiti. Slovenec mora ostati na svoji zemlji svoj gospod ! In v teh besedah je tudi dan eden glavnih ciljev, ki si jih stavimo danes, ko ustanavljamo „Jugoslovansko matico."
Materijelno in duševno moramo stati ne-odrešenim bratom ob strani in delat: za nje, ki so jim vezane roke. To delo smatrajmo za svojo sveto in prijetno dolžnost, za dolžnost, ki jo mora občutiti vsak državljan kot tak. Kajti z osvoboditvijo Primorsko bo pridobila tudi naša država razven gospodarskih, trgovskih, prometnih in drugih dobrot tudi dobrih delavcev. Zemlja, ki je rodila razmeroma toliko odličnih mož na vseh poljih kulture, bo gotovo dala tudi izbornih moči v podpiranje naše državne stavbe.
O tem velikem prazniku, ko je združila lepa misel vse Jugoslovane v sveto delo, pošiljamo pozdrave rojakom v zasedenem ozemlju in jim kličemo : ,, Bili smo vedno z vami v duhu;   za vas hočemo delati do tedaj, da
si podamo svobodni svobodnim roke.   Živela vaša svobodna bodočnost!                  — m.