— 140 —
 Kon j.
fj^   SOKO    111    ULOoOdiuO^
noge visoke in tenke, pri vsem tem pa vendar močne in skočne. Očesi ste veliki in živi, ušesi stojite po konci in ste ze.16 gibčni. Persi ima široke in lepo obokane, herbefc raven ia primerno zalifc. Punčica v očesu stoji po-vprek ia je okroglo-podolgasta. Reber ima kouj na vsakej strani 18, zato je njegova persna votlina široka, da se morejopljučazeldrazširiti; že to je zna-menje, da je koujski rod bolj nego vsaka druga domača živina ustvarjen za tek.   Konj doseže starost do 30, redkokedaj 40 do 50 let.
Konj pa ni samo lepo vzrašena, temreč tudi jako razumna in koristna žival. Kmetu orje njive in mu spravlja poljske pridelke domu, tergovcu prevaža blag<5 iz kraja v kraj, v urnein teku predirja z gospodo mesta iu dežele; celo smert ga ne straši, kedar nese svojega gospoda v kervavi boj z ljntim sovražnikom. Tudi griva, žima in kosti se za marsikaj vporabijo, mesd je sicer dobro za jed, a veudar ljudje ne inarajo veliko za-nj. Po ne-kterih mestih so eel<5 mesnice za konjsko meso napravljene. — Najbolj se moremo čuditi konjskej pomnjivosti. Ako je konj le enkrat šel po kakem potu, ve ga pote-m zmerom. Ta konjska pomnjivost je odvemila že mnogo nesrečo in raarsikteri voznik ima tej lastnosti zahvaliti svoje življenje. Po največej temi pripelje spečega ali pa pijanega gospodarja pred domačo hišo. Ob cestah pozna tudi vsako kerčmo, kjer njegov gospodar navadno ostaja in po vsej sili hoče voz zapeljati v stran, kakor bi si mislil, da mora pozab-Ijivega gospodarja sporninjati. Konj razume vsako besedo voznikovo ali ja-hačevo va. se po njej tiidi ravna. Za gospodarjem gre kakor pes; kedar je okomotan, gre sam k vozu in se postavi na svoje mesto. Konj je tudi jako radoveden, vsako stvar, ki mu še ni znana, od vseh straui ogleda in ovoha. Neznan hlev, nov hlapec, nov tovars, nov voz — vse ga zanimiva, vse pre-gleda in prevoha. — Konj se lehko marsikaj nauči, ako se z lepa nagovarja
— 141 —
in se sploli lepo ž njim ravna. S kopitom uaznani, koliko je na uri, ugiblje zastavice, na vprašanja odgovarja, z glavo prireka ali odreka, šteje z nogd in uganja še različne druge umetnije. Na gospodarjeve besede se naredi žalostnega in klavernega, kakor bi bil bolan; pobesi glavo in krevsa, kakor bi bil že na pol cerknjen, in naposled se zverne na tla in leži kakor mertev. Ko pa gospod pravi, da bode poslal po konjederca, berž skoči na noge ter veselo poskakuje in stresa z glavo. Zato pa ljudje tako radi zahajajo v ja-hališča, kjer izučeni konji in jezdici kažejo svoje umetelnosti. Tu skačejo ia plešejo konji po taktu kakor se jim gode, sučejo se zdaj na levo zdaj na desno; na gospodarjevo zapoved skačejo tudi skoz velike obroče, na kterih je razpet bel papir. — Pri vsej pogumnosti, ki jo ima konj v boji ali pa v človeškej družbi, je vendar sam o sebi jako plaha žival. Najmanja stvar, ako je ne pozna, poplaši ga lehko, da izgubi vso zavednost. Kos platna, viseč na kakein plotu, zadaje inu strah; kak pok ali vrisk iz uenada ga po-plaši, da se zderzne in ako ga precej ne vzderži in ne pomiri inočna člo-veška roka, trese se in trepeče strakii ter divja v eno iner, preverne iu raz-bije voz in naposled sam telebi na kako steno ali ua kako drevo. Mnoge nesreče so se že dogodile z nplašenirni konji, in mnogo ljudi je zarad tega storilo nesrečno smert.
Razen domačega konja se nahajajo na svetu tudi zdivjani, na pol divji in popolnoma divji kouji. Zdivjani konji se nahajajo v Aziji, vzkodnej Ev-ropi, južnej Rusiji, južnej in severnej Ameriki itd. Ti konji so bili iz za-četka doinači; od Ijudi zapuščeni so se pa raztepli po stepali iu puščavali ter so naposled odivjali. Divji konj je inajhen, ima debelo glavo, velika pa špičasta ušesa, bistre oči, kratko pa kodrasto grivo in kratek rep. Divjikonji so zelo plahipa hitri kot blisk. Žive skupaj v čredali; vsaka čreda ima svo-
jega vodnika, kteri čuje nad svojimi tovarši, kedar se pasejo.
_______                                         T.