Katoliško 1..1111\ svetovno naziranje n svobodna znanost Poljudno-znanstveno predavanje z ozirom na „Syllabus ” Pija X. in encikliko „Pascendi Dom nici Gregis” . Spisal Dr. Gudonik Wahrmun d profesor eerkuenega prava nomos u. V Idriji 1908. Založba knjižnice ,,Naprej ! " Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. P P red ne ravno predolgim časom izgovorjena trditev, da sm o vstopili v odločilni položaj boja dveh sovražnih svetovnih naziranj, more že danes veljati kot preprosta istina i n vzbuja torej komaj še teoretično zanimanje . Toda utemeljujoča ga nasprotstva ustvarjajo vsaki dan nove pojave velike praktičn e važnosti, ki mnogostransko moteče posezajo v življenjske kroge sodobnikov. Kljub temu se takim pojavom ne posveča vedno pristojn a pozornost ; največ pač zato, ker nikakor ni lahko, ločiti v danem vprašanju le začasno pogoje ali posameznika zadevajoče o d onega, kar ima trajnejši pomen za celoto. Umestno bode torej pač, semtertja iz kroga takih vprašan jizločiti eno ali drugo in je ogledati bližje, da na njem osvetlim o smer, v kateri jadramo, ali da morebiti obogatimo svoje znanj e o kulturnem razvoju človeštva. Pred menoj leži letak, ki ga je, izdalo pred leti katolišk o vseučiliško društvo v Solnogradu. Celo je okrašeno s podob o brezmadežno spočete bogorodice; na hrbtu so beležke trgovskega značaja, kakor : „Darovalci 2 kron na leto postanejo prav i člani, 100 kron pospeševatelji, 200 kron dobrotniki , 1000 in 2000 kron ustanovniki. Doneski s pridržkom dosmrtnega užitka obrest i zase ali za kako drugo osebo se sprejemajo hvaležno in obrestujejo ves t n o. N e zabite ,katoliškega vseučiliškega društva ' v oporokah. ” V sredi med tema dvema poloma najdemo poziv na boj v.e r e z nevero, pobožne nravnosti s predrzno in hinavsko s e šopirečo pregreho in torej k ustanovitvi katoliškega vs e- u eilišč a. Kajti kot glavni izvir žalostnih pojavov časa je smatrati posvetne visoke šole . „Na vseučiliščih nahajamo največ brezverne, protestantovske, judovske ali vsaj versko brezbrižne profesorje ; n a v s e- u č i liščih očitno taje v imenu znanosti Boga, večnost, stvarjenje , Kristusa, neumrjočnost i. t. d. ; na vseučiliščih izgubi torej največ dijakov, ki delujej o pozneje kot profesorji, uradniki, sodniki, zdravniki, odvetniki i . t. d ., -prav kmalu krščansko vero; na vseučiliščih se neti sovraštvo proti katoliški cerkvi , in posebno tudi gibanje » proč od Rima” ; 1* na vseučil i. ščih najdejo rodovita tla svobodomiselne težnje za odstranitev verouka in verskih vaj, za ločitev cerkve od države, razdružitev zakona, sežiganje mrličev i . t. d. ; z vseučilišč zahaja med ljudstvo tudi mnogo najbolj; brezverskih, najzapeljivejših spisov v velikih množinah! " So li taki izrazi strastnega sovraštva proti modernim dr žavnim vseučiliščem osamljeni ? Vsi vemo, da je nasprotno res . Vemo, da je katoliška cerkev danes že sklicala vse svoje vojne čete pod orožje proti vseučiliščem in pred kratkim na šestem občnem avstrijskem katoliškem, shodu (novembra 1907) po svojih vernih klicarjih javno proglasila osvojenje vseučilišč. In ko je bil ta proglas od, svobodomiselne strani zavrnjen s primerno odločnostjo, tedaj načrt za l osvojenje sicer ni bil zavržen, pač pa v avstrijskem parlamentu& in drugod zakrit s prijaznejšo krinko zahtevane „e n a k o p r a vnosti katoliškega svetovnega naziranja” na naših, vseučiliščih. Osoda je hotela, da se je to zgodilo prav v istem času, k o je poglavar rimske cerkve v mnogih pomenljivih izjavah proglasil svoje stališče nasproti znanstvenemu napredovanju na bogoslovnem polju. Oko kulturnega zgodovinarja ne bode v vsem tem gledalo , samo slučajnosti, temveč enega izmed mnogih dogodkov (epizod) , onega velikega boja, ki od pradavnih časov ni nikoli prenehal i n v katerem se menjajo samo krajevne in časovne oblike, osebe bojevnikov in njih orožje . V mislih imam boj med, v e ro i n spoznanjem, boj, kojega izid na škodo d a,n a,š nj e katoliške cerkve več ne more biti dvomljiv. Torej grozi današnjemu katolicizmu pogin: od, strani moderne znanosti? Zakaj tako? Sta li vera in znanost res, nasprotstvi, kojih boj se more končati le z uničenjem enegat ali druzega , nasprotnika? Pogosto je bilo to vprašanje stavljeno posebna v zadnjih, dveh stoletjih iri odgovori so bili najrazličnejši. Kakor je prosveta 18. stoletja izrekla smrtno obsodbo zgodovinskimi, pozitivnim . veram in povzdignila razum do najvišje veljave (avtoritete), tako, je bil v 19. stoletju proglašen bankrot (polom) znanosti . Osobito s katoliške strani se je to storilo z očividnim zadovoli'stvom . l) , In pri tem so se glasno sklicevali na pričevanje vefeuglednih naravoslovcev, kakor na Dubois-Reymonda (Iibo-Remona), ki j e svoje slavno predavanje 2) „O mejah spoznavanja: prirode” zaključil z resigniranim » Ignorabimus", in na Virehowal, ki je v istotako zaslovelem govorn a) priznal vsaj svoj „Restringamur” . 1) Kolikor je meni znano posebno od abéja Brunnetiére (Brinetje) v „Revue des deux Mondes”, 1895 . 2) Leta 1872 na 45. zborovanju nemških naravoslovcev in zdravnikov v Lipskem. ,,Svoboda znanosti v moderni državi*, leta 187T na 50 . zborovanju. nemških naravoslovcev in zdravnikov v Monakovem . Toda skrajna nasprotja ne obstajajo . In kakor je bila prenagljena smrtna obsodba racijonalistov — prav tako neutemeljeno je bilo veselje vernih . In posebno s strani katolikov je bil o neutemeljeno, kojih voditeljem sta „vera” in »katolicizem " istega pomena. Kajti iz priznane omejitve našega spoznanj a prirode nikakor še ne sledi bankrot znanosti . Pa če bi že tako bilo, mogla bi se iz tega pač izvajati nekaka premoč vere ko t take po njenem pojmu in bistvu — nikdar pa končna zmaga posamezne, pozitivne vere, katero moremo z lahkoto ocenjevat i in razkrojiti s pomočjo svojih dosedanjih znanstvenih uspehov, ne' da bi nam bilo potreba zaraditega najmanje prekoračiti mej e .spoznanja prirode. Da, še nismo na čistem glede bistva sile in snovi ; a da moramo zato verovati na bogove, ki prihajajo osebno z nebes doli, ali na ljudi, ki se osebno dvigajo gori, tega ne bode trdi l noben razumnik. Da, ne moremo pojasniti dejstva zavedanja ; ali da v enem in istem človeku ne moreta biti istočasno združeni božanska vsemogočnost in človeška slabost, nam je kljub temu popolnom a -gotovo. Pač ne vemo, kaj podeli človeškemu stvoru v materine m telesu zadnji impulz k življenju. Da pa device ne role otrok , moremo kljub temu mirno trditi . Pač ne vemo, kako je bilo na svetu v začetku vekov ; a kako da je bilo v rimskem cesarstvu za časa cesarja Avgusta, vem o čisto natanko. Naj povem z drugimi besedami. Od mene prej po slavnih -uzorcih sestavljeno vpraševanje je v naprej zapeljivo . Boj vere z znanostjo — recimo da se sme o takem splo h govoriti — je treba skrbno ločiti od boja katoliške vere z idanašnjo znanostjo. Vera sama zase, kot samo pojmovno bistvo, predočuje se , kakor znano, v gotovih zgodovinskih oblikah. Ona je idealna vrednost, oblika nje vsakokratni izraz. Ona je neumrjoči duh ,4oblika njegovo minljivo telo. Duh se more pač smatrati ko t podan od začetka ; oblika je v vseh okoliščinah delo človeško — in kot tako podvržena izpremembi časov. Ona vzcvete v najtesnejši zvezi s pravnimi in nravnimi nazori, z duševnim spoznanjem i n izorniko, na kratko z vso kulturo določene dobe . -In ako nima sposobnosti, prilagoditi se kulturi poznejših rodov, potem mor a zopet preminuti, kakor hitro minejo njeni predpogoji . Pač se ponaša katolicizem, da je edino izveličavna vera , torej, vera sama n a s e b i. Toda verska znanost je preko tega eoficijelnega nauka že zdavnej prešla na dnevni red . Njej naravno ne more predstavljati katolicizem, kakor tudi njega podlaga : krščanstvo ničesar druzega kot zgodovinski izraz verskega načela , to je eno izmed mnogih pozitivnih ver, ki jih je človeštvo ž e ,doživelo in jih bode pač še doživelo . Iz tega sledi, da je zmaga moderne znanosti nad katoli ,cizmom kakor tudi krščanstvom sama na sebi verojetna, ne da 6 bi bilo s tem dokazano le najmanje za veliko vprašanje o razrn'erjui med znanstvenim in verskim svetovnim naziranjem sploh . Ako se hočemo torej povspeti do resničnega razumevanj a zanimivega verskega gibanja naše dobe sploh, in še posebej boj a med katolicizmom in modernizmom, bode najbolje, da izvršimo preiskavo na obeh poljih popolnoma ločeno . Neveščaku to pač ne bo vselej čisto lahko. In posebno za katoličana je to otežkočeno vsled tega, ker ultramontana publicistika meša in zamenjava oni dve polji na več ali manj tendencijozni način . Da se kolikor možno izognem krivemu razumevanju, nameravam razpravljati tu najprej o vprašanju, kaj naj si pravzaprav mislimo pod katoliškim svetovnim naziranjem, potem razložiti, na kakšen način je bila svobodna znanost polagom a prisiljena, da odkloni ta program, in končno da posežem iz ožjega kroga v širšega ter podam skromen donesek k pojasnitvi razmerj a med vero in znanostjo sploh . Ker se mora to zgoditi v ozkem okviru enega samega_ predavanja, je jasno, da morem obravnavati podano snov le v velikih , potezah, omeniti le najvažnejše in se ne spuščati v podrobnosti . Katolicizem je, kakor vemo vsi, zgodovinsko razvita oblika krščanstva. Polastil se je gotovih temeljnih pojmov prvotnega krščanstva in jih samostojno dalje razvil v teku stoletij je dožive l celo vrsto razvojnih oblik pa nazadnje končal v današnjem ultra montanskem katolicizmu . Tega seveda mnogi katoličani ne odobravajo, vendar je vseeno oficijelna, od papežev potrjena oblik a katoliškega življenja v sedanjosti, tako da smo primorani ozirat i se nanjo. In to tembolj, ker se nam gre za obliko dejanskega praktičnega katolicizma in ne za bogoslovske teorije . Pri vsem tem se moramo ozirati na to, da imamo opravit i z enim izmed velikih krščanskih verskih sestavov, in da morem o tu, kakor pri vsakem bolje razvitem verskem sestavu razločevati štiri glavne sestojne dele . Ti so : pojem o božanstvu, s v e tovna slika, bogoslužje in nravnost (morala). Od njih treba zopet razločevati vnanjo organizacijo ali sestav o one družbe, ki si je gojenje katerekoli vere nadela kot nalogo . Take družbe na tleh krščanstva imenujemo cerkve. In da na njih sestavo v mnogih točkah vpliva verski sistem,, je jasno . Vendar je to za nas za enkrat manj važno. Držimo se predvsem onih glavnih sestojnih delov verskega sistema, ki si jih moremo mislit i naravno samo teoretično ločene, ker imajo dejansko mnogoter e stike. Menda si smem misliti kot splošno znano, da si je krščanstvo izposodilo svoje temeljne p o j rn e o božanstvu od židovstva . Zidovski pojem o božanstvu pa je označen po treh bistvenih svojstvih : on je enobožen, človekoličen in naroden. Oglejmo si nakratko, kaj je postalo v katoliški cerkvi iz te h znakov. Pravovernemu židovstvu je veljal stavek ; Čuj, Izrael, gospod,, naš Bog je edin Bog" (5. Mojz. 6, 4.) kot najvišja verska resnica_ Ponosno se je nasproti poganom hvalilo s svojim enoboštvom . Krščanstvo mu je v tem spočetka sledilo. (Mark. 12, 19.) Toda tekom prvih stoletij svojega obstanka je krščanska cerkev ,, edineg a boga" izpremenila v ,, troedinega boga", ki je, kakor znano, združe n iz treh božjih oseb očeta, sina in svetega duha . Na dolga bogoslovska prerekanja, mej katerimi se je ta izprememba izvršila, s e nam je tukaj naravno prav tako malo ozirati, kakor na pretresanj e nauka, da so tri med seboj dejansko različne osebe vendar e n b o g, nauka, ki ga vrhutega rimski katekizem sam imenuje nerazumljivega . Važno pa je za razumevanje celega razvoja, da se je s povišanjem — po poročilih evangeljev — v zgodovinskem čas u živečega in delujočega človeka Jezusa v drugo božjo osebo na stopilo pot, po katerem je bilo samo treba napredovati pa bi s e bil dobil končno cel Olimp, ki bi se od staropoganskega razločeval samo po svoji krščanski zunanjosti. Ako je ustanoviteljkrščanstva postal bog, potem ni nič čudnega, da se povzdignej o nad sfero človeškega tudi oni, ki so bili v ožjej dotiki ž njim . Tudi se ne sme prezreti, da so silile k takemu ravnanj u marsikatere praktične potrebe. Na svojem osvojevalnem potu po svetu je nahajalo krščanstvo povsod v mestih in na deželi templj e in svetišča malih poganskih krajevnih bogov in zaščitnikov, ki so imeli pomen le za gotove okraje, a bili dragi ljudstvu in češčeni z narodnimi slavnostimi in običaji . Da bi se moglo ka jtakega zatreti, ni bilo niti misliti. Kdor hoče pridobiti, mora se znati prilagoditi. Krščanstvo se je kmalu sprijaznilo s to vlogo . Iz poganskeg a boga je postal krščanski svetnik; stare svečanosti in ljudstvu priljubljene navade so živele dalje pod krščanskim imenom . Ker so si končno boga predstavljali enako kakemu poze meljskemu kralju kot najvišjega vladarja nebeškega kraljestva, ni bilo težko, misliti si ga obdanega od trume poslušnih duho v ali poslancev, k čemur je bilo samo treba iz prastarih verskih sporočil prevzeti nauk o polbožanskih posredovalcih med nebo m in zemljo. Primerno vsemu temu vidimo, da nekako od petega stoletj a po Kristusu prevzame mati Jezusova, Marija, vlogo kraljice nebe s in zastopa ženski element v krščanski ideji o bogu.'] Dalje vidimo 1) Izrastki današnjega češčenja Marije so splošno znani in mnogo raziskovani. Primeri n. pr. sledeče bogoslovsko mnenje: „Marija je že bila v stanu misliti, predno je ugledala luč sveta, v telesu svoje matere Ane . Verjeti smemo , da je, še nerojena, vedela mnogo več o Bogu in onem svetu, o človeškem cilj u in koncu, o sredstvih v dosego cilja kakor največji duhovi po dolgoletnem premišljevanju in molitvi.' (G. Freund, „Marienverehrung” primerjaj s tem ,Theologisch- praktIsche Monatsschrift', zvezek za junij 1907) . V „Kultur der Gegenwart « piše katoliški bogoslovec profesor Pohle k poglavju Marijinega češč'enja : „Marsikateri nauki o Mariji, bolj vsled prevelikega čuvstvovanja kot prepojeni z znanostjo, ne govore vedno na način, ki bi omogočil razločno spoznavati edinstv o in nepremičnost sinu človeškega kot posredovalca, tako da je bilo možno osumiti katolicizem, češ, da sta mu priprošnja matere in vsemogočnost sina enaki .” 8 Kristusove, proroke stare in nov e okrog boga zbrane apost ole . zaveze, brezmejno vrsto svetnikov inlegijone angelov . Brezmejno imenujem vrsto svetnikov zato, ker ima po katoliškem naziranju , kakor je znano, najvišja cerkvena oblast pravico, vsaki čas imenovati novih svetnikov in Bogu predložiti v brezuporni vsprejem . Na vsak način pa je treba tu, da se prav tolmači smise l niti angeli in svetnik i cerkvenih naukov, pribiti, da se niti Marij a, ne smejo smatrati za prava bozanstva. Ze drugi občni cerkveni zbor v Liceji (787) je določil, da pristoja božje moljenje sam o troedinemu Bogu, a da se smejo Podobe Kristusa, Device, angelo v in svetnikov le častiti s poljubovan jem, poklekovanjem, prižiganje m luči in kadilom . treba dobro ločiti bogoslovje in versko Toda v vsaki veri je temveč slednje odločuje prakt i čn o . življenje . In ne prvo In vtem zmislu smerno pac mirno trditi, da se more katolicize m samo teoretično imenovati enobožna (monoteistična) vera, tod a kakor praktično deluje po ljudskem pojmovanju pa se klanja mnogoboštvu na način, ki ga je nekdaj tako zelo napadano poganstvo komaj prekosilo. To mnenje bomo pri razpravi o bogo služju še bolje podprli . Pa tudi še iz nekega, druzega važnega razloga se katolišk o krščanstvo, oko smo natancni, ne more imenovati enobožna vera . In ta razlog je, da poveril° na kratko — h u d i Prav tisti hudič , ki res, kakor vemo vsi, v vsem katoliškem zasebnem in javnem vlogo kakor Bog sam. življenju igra mnogo vainejso razumevanju predstavitelj pra Hudič je po znanstvenem starega dualističnega (dvobožnega) verskega sestava, ki si n e misli enega boga, temveč dve božanstveni bitji, dobri in hudobn i princip, ki se bojujeta med seboj za svetovno vladarstvo . Hudiča nahajamo že davno pred Kristusom v veri Perzov, ki jo je izobrazil Zoroaster na staro-iranskih temeljih . 2 njim so In od drugega stoletja pred Kri se seznanili Judje v Babilo nu . stusom ga moremo zasledovati tudi v judovski literaturi .l) Od Judov pa ga je prevzelo zopet krščanstvo in negovalo v katolišk i cerkvi s tako ljubečo skrbnostjo, da se mu še dandanes god i izvrstno kljub vsemu sovrast.vu brezverstva . osamljen. Kakor ima bog angele, Naravno tudi hudič ni tako ima tudi on na razpolaganje armado hudobnih duhov i n besov. „Njih poglavar se *imenuje Lucifer ali Satan”, pravi do slovno rimski enotni katekizem. (Str. 70.) Da se morejo ljudje s hudičem zvezati, od njega prejet i čarodejne moči, po njem koristiti ali škodovati in enacega več , niso dokazovali le imenitni katoliški bogoslovci, temveč kako r znano, neštetokrat tudi izpovedbe mučenikov v čarovniških pravdah . je to šele pravkar dokazal pater Avrelija n Docela neovržno iz kapucinskega samostana v Vemdingu, ki je po zadobljene m I) Prim Bousset, ,Dje Reli ion des Judentums im neutestarnentlichen Zeitalter', str. 326 i. d 9 proti tebi in te ne iztrebi z zemlje.” (5. Mojz. 6, 13-15.) Temu nasprotno je predstavljal Kristus Boga kot dobrotljiveg a in pravičnega očeta, kojega skrbnost in usmiljenje vlada nad vsem človeštvom . On tudi v prvo vrsto ni stavil strahu pred Bogom, temveč ljubezen do Boga. (5. Mojz. 6, 5; Mark. 12,, 30; Mat. 22, 37 ; Luk. 10, 27.) V tem smislu je prvotni krščanski nauk po eni strani judovski pojem o Bogu osvobodil iz njegove narodne omejenost i in ga poobčil sploh človeško, po drugi strani pa ga tudi upodobil milejšega in prijaznejšega ; na mesto vsakdanje molitv e Judov, ki se je začenjala z besedami : „Bog naših očetov, veliki , mogočni, strašni Bog, najvišji Bog,')” je postavil v božjo dobroto in prizanesljivost otroško zaupajoči „Oče naš” . Toda takoj treba dostaviti, da je poznejša krščanska cerkevobdržala oni nauk le teoretično, v praktičnem življenju pa j e kmalu zopet uvedla staro omejitev . Razlika je bila samo v tem, da je bil iz narodno omejenega pojma o Bogu ustvarjen cerkveno omejeni, iz Boga Izraelovega in Judovega Bog krščanskih vernikov, ki pač da svojemu solncu sijati načeloma nad. dobrimi in hudobnimi ter deževati nad pravičnimi in krivičnim i (Mat. 5, 95), a pri vsem tem v resnici z brezusmiljeno strogostjo » starega Jehove na vekomaj zavrže vse one, ki se niso pred njim očistili pravočasno z vstopom v cerkev, od Kristusa ustanovljeno . Vemo, s kakšno železno trdostjo je osobito katolicizem iz obrazil to stran krščanskega pojma o bogu . Ni se zadovoljil s, tem, da je proglasil katoliško cerkev kot edino zveličalno, temveč je v buli »linam sanctam" (1302) obeležil naravnost podvrženje pod veličanstvo rimskega škofa kot neobhodni predpogoj večneg a izveličanja . Jako značilno je pri tem, da se imenovani buli na Francoskem ni moglo dobiti priznanja, tako da so bili predpogoji z a izveličanje na onem svetu različni po tem, je li kdo prebiva l tostran ali onostran francoske meje . Toda to omenimo le mimogrede. Poglavitno je, da je bila ravno osvobodilnemu učinku prvotnega krščanstva nasproti narodno-judovskemu pojmu o Bogu zopet vzeta moč po delovanju srednjeveške cerkve, in da se je . torej pravoverna ozkosrčnost v razumevanju pojma o Bogu ohranila le v izprernenjeni obliki do današnjega dne . I) Prim. Bousset I. c. str. 351 . 11 Prav kakor starojudovski, tako je tudi krščansko-katoliški : Bog sklenil zavezo s svojim izvoljenim ljudstvom . In le-to je dan-današnji in že izdavna : duhovščina rimske cerkve. Ne sme se namreč pozabiti, da se velika množica katoličano v deli po cerkveni sestavi v dva med seboj strogo ločena stanova v duhovščino in posvetnike (lajike) . Duhovščina je vsled razsvetljenja od svetega duha edina pooblaščena za cerkveno vladarstvo . Njej so posvetniki podrejeni . Duhovščina izvršuje službo patirja ; posvetni stan tvori čredo ovac. Ovce pa so nerazumne živali, katere torej ne morejo biti deležne vladarstva. Vsaj tako je dejal: jezuit Lainez ob času občnega cerkvenega zbora tridenti skega (16. stoletje). In v tem se ni do današnjega dne nič izboljšalo. Nasprotno,. ako je bilo sploh še mogoče posvetnike do kraja oropati vse h pravic, se je to od tedaj pošteno zgodilo . Ker pa se zveze ne sklepajo s podložniki, temveč z vladarji, . tedaj je zveza med Bogom in njegovo cerkvijo v resnici zvez a med Bogom in duhovščino . In v tej zvezi se je vdal bog še v vse drugačne privolitve, kakor svoj čas Jehova stare zaveze. V dokaz temu naj izberemo iz obilice danega gradiva pastirsko , pismo gospoda kardinala in knezoškofa solnograškega z dn e 2. februarja 1905 . » Spoštujte duhovnika — se glasi tam — zaradi obeh nerazumljivo visokih oblasti, s katerima ga je opremila dobrota božja . " Ena izmed teh je, „oblast odpuščati grehe”, s katere pomočjo, postane grešnik „iz hlapca hudičevega otrok božji in dedič nebes” . „Bog je takorekoč v ta namen, za ta trenotek svojo vsemogočnos t odstopil svojemu namestniku na zemlji, pooblaščenemu mašniku . ” „Kje na vsem svetu je oblast, ki bi bila enaka tej oblasti? ” Ona preseza oblast knezov in kraljev . Pa kje je celo v nebesih tolika oblast? — „Ako se tam ogledaš, vidiš trumo očakov in ., prorokov, mučenikov in spoznavalcev, trume svetih devic in pote m one angelov in nadangelov ter trone in gospostva — ali ti morejo, odvezati tvoje grehe? Ne.” „Marija sama, mati božja, kraljica nebes, tega ne more .” — „0 nerazumljivo visoka oblast! N ebesa si dado od zemlje predpisovati način sodbe, hlapec je sodnik na zemlji in Gospod potrdi v nebesih sodbo , ki jo je oni izrekel na zemlji .” Seveda je lastna tolika oblast l e katoliškemu mašniku. „Protestantovski pastorji nimajo mašnikovega posvečenja, po katerem se prenese ta tako visoka oblas t vsled naredbe Kristusove . ” Toda če mogoče še večja in veličastnejša je druga oni h dveh oblasti mašnikovih, namreč oblast posvečevanja, to je, izpreminjati kruh in vino v pravo telo in pravo kri Kristusovo . Nikjer na svetu, razen pri zakonito posvečenem katoliškem mašniku, ne najdemo te čudovite oblasti . Protestantovski pastor j e seveda istotako izključen. Tu je Kristus postavil katoliškega mašnika na svoje lastno mesto . »Katoliški mašnik ga ne more storiti samo na altarju pričujočega, zapreti ga v tabernakeljnu, -12 :ga zopet vzeti in dati vernim uživati, on more celo Njega, učlovečenega sinú božjega, darovati kot nekrvavo daritev za žive i n mrtve. „Kristus, edinorojeni sin Boga očeta, ki j e ustvaril nebo in zemljo, ki nosi vesoljni svet, j e v tem na službo katoliškemu mašniku. Kristus j e , dal katoliškemu duhovniku oblast čez sebe, če z svoje telo, svoje meso in kri, svoje božanstvo i n 'človeštvo in je mašniku pokoren.”) Samoobsebi se razume, da se vzdržujem, vsake kritike teh izvajanj. Sama zase govore že dovolj jasno. Zal, da mi tudi ni mogoče, da bi se tu mudil še dalje . Pa če združimo samo to malo, kar se je moglo navesti , bodemo z Edvardom Hartmannom') morali priznati, da je t a k pojem o Bogu postal nemogoč za naše današnje zavedanje . Poglejmo, če nas privede preiskava* krščansko - katoliške svetovne slike do ugodnejših uspehov. Kot zlati ključ do razumevanja cele zgodbe o stvarstvu na m je smatrati, kakor znano, od božjega razodenja navdahnjene knjige Mojzesove. Poleg njih pridejo v poštev kot dopolnujoče druge knjige stare in nove zaveze, dela cerkvenih očetov i . dr. Po teh je zemlja ravna, od morja obdana plošča. Nad njo trdni nebesni obok z lučmi za dan in noč . Pod njo vice in pekel . Vse to ni nastalo polagoma v dolgih dobah razvitka, temve č je bilo v nekaterih dneh ustvarjeno od Boga iz ničesar ; in sicer pred nekako 6000 leti, od katerih je šteti 4000 pred Kristusom , ,okrog 2000 po Kristusu . Isto tako naj ne smatramo človeškega rodu kot konec vrst e neprestano spopolnujočih se organizmov . Temveč človek izhaja i z „ene same dvojice ljudi : Adama in Eve . Adam je bil od Boga na rejen iz ila, Eva iz rebra Adamovega . Današnja znanost je sicer že zdavnaj dokazala, da je sveto pisemsko poročilo o stvarjenju precej nepopolna obnovitev mnogo starejših bajk o stvarjenju . Toda katoliška cerkev ga uči tudi danes še dobesedno ; razširja ga v tisoč in tisoč katekizmih in zahteva, da naj se g a ljudstvo uči v vseh šolah kot del veronauka in ga sprejme ko t razodeto resnico . In ako je znanost izsilila to ali ono priznanje, zgodilo se je to le v srditih bojih in po stoletja trajajočem siljenju in obotavljanju . 1) Da solnograški nadškof v gorenjih nazorih — ki so čisto katoliški -nikakor ni osamljen, dokazuje med drugimi v Komu (Como) 1 . 1907 (v tiskarni Tipografia della Divina Providenza) izišli spis ,Chi é prete ?« (Kdo je maŠnik? ) Tam se čita prilično pod zaglavjem „Mašnik je mož čudežev « tako-le: ,Kateri :častitljivi ljudje so imeli moč poklicati Boga z nebes in sicer vsakikrat, kadar so želeli? Torej — to stori mašnik pri maši . Izpregovori nekoliko skrivnostni h ;besed, in Bog, pokoren tem besedam, stopi redno doli na altar v roke mašnikov e dn njemu na razpolaganje, tako da se mašnik dotakne Boga .” 2) „Das Christentum des neuen Testaments” (2 . Auflage), stran 303 . 13; Ko je pogumni Krištof Kolumb iz Genove odplul na svoj a razkritja, opirajoča se na kroglasto obliko zemlje, je bil proglaše n kot krivoverec, in cerkveni zbor v Salamanki mu je dal na po t seboj prokletstvo. Ko sta dokazovala Kopernik in Galilej, da se ne suče solnce okoli zemlje, temveč narobe, bila sta ona in njun i spisi kruto preganjani. In šele v 19. stoletju se je cerkev vdala in molče priznala, kar je vedel ves svet že zdavnaj . Zato izpodbija danes z istim fanatizmom razvojno teorijo, koje temeljne misli so takorekoč že prešle v meso in kri vsakemu izobražencu . Na mesto Kopernika in Galileja so stopili na oder krivovercev Lamarck, Darwin, H~ckel in drugi. In ker so bili njihovi vspehi od poznejših preiskovalcev v posameznostih zopet spoznani kot potrebni popravkov, počno, kakor da celo razvojno gibanje ni vredn o niti vinarja. Dokler po daljnih stoletjih ne bosta sveti kongregaciji indeksa in inkvizicije zopet najmilostneje priznali, kar ve ves svet že zdavnaj . Toda celo iz tacih prisiljenih priznanj ni katoliška cerke v nikdar izvajala neizogibnih posledic. l} Dasiravno je iz nébesa stare zaveze nastal neizmerni vesoljni svet, živé na staro predstavo se zidana krščanska nebesa še vedno mirno dalje . Kakšna da so pravzaprav, ne vemo natanko . Kako pa da se pride noter, je ne davno avstrijski redernptorist pater Baudisch povedal na velike m zborovanju v Ratiboru dne 1 . decembra 1907 tako-le : » Katolišk i časopis ni nič druzega kot krstni list katoličana 20. stoletja. In kaj je krstni list? Važna listina, vstopnica v nebeško kraljestvo. 2 ) Dasiravno sta Adam in Eva postala dela prastare legende, grmi groti današnjemu izboljšanju zakonskega prava v Avstriji z vseh prižnic kot najtehtnejši dokaz, da je Bog sam v raju zakon med Adamom in Evo ustanovil kot neločljiv . Dasiravno se je s spoznanjem našega helijocentričnega svetovnega sestava (s solncem kot središčem) naravno razpršila star a izmišljotina o podzemeljskem svetu, plamtita v katoliški cerkv i pekel in vice nemoteno dalje ; in sicer ne morebiti samo za mal e otroke v katekizmu, temveč tudi za odrasle v učenih knjigah . Gospod dr. Jožef Bautz, izredni profesor bogoslovja na kraljev . vseučilišču v Minsteru, je v svoji leta 1905 v Mongunciji v druge m natisu izišli knjigi » Die Halle" (,,Pekel), naslanjaje se na školastiko z bogoslovskimi in svetno znanstvenimi razlogi, dokazal , da je sedaj pekel nastanjen v notranjščini zemlje in da j e približno kot žareč plavž, kojega dimniki so vulkani . Drugi učenjak, gospod pater Frančišek Ks . Schouppe S. l, se je v svoji knjigi » Die Lehre vom Fegefeuer, beleuchtet durc h Tatsachen und Privatoffenbarungen,')" (,,Nauk o vicah, pojasnje n 1) Prim. s tem spis F. Ks. Kraussa v »Deutsche Literaturzeitung', 1890, . štev. 1. » Der Volkserzieher", letnik 1908, štev . 1 . ') Iz francoščine prevedel G. Pleti, Briksen 1899. t po dejstvih in zasebnih razodetjih,") povspel celo do preračunenj a časa, ki ga mora v vicah prebiti povprečni kristjan. Pri tem j e {str. 81) dospel do tega-le rezultata : » Vzemimo po povprečni cenitvi na dan 10 pregreškov . To je na podlagi 365 dni na leto 3650 pregreškov. Da olajšamo račun , hočemo jih vpoštevati samo 3000 ; to da v 10 letih 30.000 in v _20 letih 60.000 pregreškov ! Pa recimo, da se izbriše v življenju z molitvijo in dobrimi deli polovica teh pregreškov, vendar ostane še dolg 30.000 pregreškov ! Nadaljujmo račun! Ako kdo po teh 20 letih krepostnega življenja umrje in pride tako s tem dolgom 30 .000 pregreško v pred Boga, koliko časa bo treba za zadoščenje? Recimo, da zahteva vsak pregrešek eno uro vic. To je jako pičla mera, ako sodimo _po razodetjih svetnikov . Ce torej računamo eno uro vic za e n pregrešek, da to skupaj 30 .000 ur vic, ali 3 leta, 3 mesece in 15 dni . Tako bi bil torej dober kristjan, ki čuva sam nad seboj, se izogne vsakemu smrtnemu grehu, dela pokoro in opravlja dobr a ,dela, po preteku 20 let dolžan 3 leta, 3 mesece in 15 dni pokoriti se v vicah.l) " Postavno pravico do pekla in vic si je, kakor znano, na kopalo človeštvo prvotno po prvem grehu. Vsemogočni bog j e namreč najprej ustvaril človeka slabega in nepopolnega in g a potem storil odgovornega za to . Vsevedni Bog je Adama in Evo podvrgel skušnji, od katere je seveda naprej vedel , da je n e bodeta prestala. In ko se je to potem res zgodilo, je neskončno dobrotljivi in pravični Bog zato z večnim pogubljenjem kaznoval "le le ona dva, temveč tudi vse njune potomce . Tako je nasta l podedovani greh. In na prav tako jasen in prepričevalen način je -bilo človeštvo njega tudi zopet rešeno . Ker smem pač to zgodbo izveličanja smatrati kot že znano , .se mi ni treba pri njej muditi. Samo cerkvenih dokazov za njeno pristnost se ne moremo tu molče ogniti, ker so značilni za gotovo svetovno naziranje . Ti dokazi so namreč : razodenje in čudež . Razodenje je neposredno ali posredno, ustno ali pismen o občevanje Boga z ljudmi. Po njem razodeva Bog svojo voljo, uči in svari, ukazuje in prepoveduje. Celi zaklad božjega razodenja ima katoliška cerkev. Samo v njej je dandanes sploh mogoče resnično in pravo razodenje, kajti ona ni nič druzega kot vidno kraljestvo božje, ki ga je na zemlji ustanovil z nebes došli božj i sin. In v njej sami zopet je najvišje glasilo razodenja po božj i izrecni volji papež, zemeljski namestnik Kristusov . 1) Po nekem dopisu iz nkatoliško konservativnih krogov, ki ga je priobčil dunajski ,,Deutsches Volksblatt « z dne 4. januarja 1908 in ponatisnil ,Das zwanzigste Jahrhundert « z dne 19, januarja 1908, se zdi, da bi se smel gospodoma Bautz in Schouppe ob stran postaviti tudi neki iz najnovejše .afere Schellove znani dunajski profesor bogoslovja in prelat . Imenovani dopi s namreč poroča, da ta učenjak zagovarja sežiganje krivovercev, če mogoče š e prekaša Bautzev nauk o peklu, razlaga potrese kot jezo Satanovo « , taji vrtenj e zemlje okoli solnca, zanika dokazilno moč Fukolovernu poskusu z nihalom, uč i .stvarjenje zemlje v šestih dneh po 24 ur in več tacega . 15 Vidimo torej, da je popolnoma nemogoče bojevati se prot i katoliški cerkvi in jo premagati . Kaj premore reven človek prot i Bogu ? Bog samo zapoveduje in človek uboga . Vse drugo je smešna norost in nesramna predrznost . T a stran katoliškeg a svetovnega naziranja se ne more zadostikrat in do volj resno povdarjati. Pač nič manj značilen zanje je čudež . Njega kratki poje m je, da more Bog od njega ustanovljeni svetovni red v vsakem slučaju poljubno zopet razveljaviti . Vsi naravni zakoni imajo torejle prav dvomljivo vrednost, in na dosledno zaporednost uzroka i n učinka ne smemo računati . Ako Bog kadarkoli poljubno posež e vmes, more uzrok ostati brez učinka in učinek nástati brez uzroka . Jasno kot beli dan je, kaj da sledi iz vsega tega za znanost . Prvič je ni znanosti proti katoliški cerkvi, ker vendar ljudje ne morejo biti modrejši od Boga . In drugič je prazno vsako znanstveno spoznanje, ker pač temelji na pogoju stroge pravilnosti v prirodnih prikaznih, koje pravilnosti v resnici niti ni . Kdor j e priznal čudež le v enem samem slučaju, mora ga vpoštevat i znanstveno kot stanovitnega činitelja . V zvezi s tem tudi ne smemo pozabiti dalekoznanega „prst a božjega”, ki ga tako pogosto nahajamo v dobro katoliških zgodovinskih spisih, pa naj se že gre za dogodke v svetovni zgodo vini ali pa za zadeve v zasebnem življenju . Docela razumljiv a prikazen. Kajti kdor veruje v čudeže, bode tem raje vsaki dogodek, ki si ga ne more ali noče razlagati drugače, da celó čist o pravilne dogodljaje, ki se mu zde kakorkoli nenavadni, izvajal iz neposrednega vmešavanja Boga . Ravnokar je gospod dr . Michelitsch, profesor bogoslovja n a graškem vseučilišču, zopet hudo očital modernistom, da ne verujej o v prerokovanja. (,,Ier neue Syllabus", 2. natis, str. 190.) Kar smo omenili o čudežih in veri v čudeže, nas doved e samo od sebe do krščansko -katoliškega b o g o č a s t j a. Kajti le-to je polje, ki je skozinskoz prepojeno z ono fantastično vsebino . Pod bogočastjem razumevamo, kakor znano, obseg zunanji h oblik božje službe. In katoliška cerkev je kmalu spoznala posebno važnost teh oblik za versko življenje ljudstva ter jih skrbn o izobrazila. Bogočastje je naravnost moč ali vsaj slep i I o katolicizma . Seveda se je s tem ravno on najbolj oddaljil od bese d svetega pisma : „Ne žrtev zahtevam, temveč usmiljenja” (Mat . 12, 7), in prav tako od Kristusove zapovedi, moliti Boga v samot i zaprte izbe, češ da gospod Bog vidi skrito in bode uslišal tak o molitev (Mat . 6, 6). Priznam, da je treba zaradi različnih praktičnih ozirov, ki jih je morala imeti cerkev, mileje soditi, ako je ona svoje bogoslužje osnovala tako zelo na zunanjost . V njega središču je daritev maše, osnovana na zadnji večerji, ki jo je menda imel Kristus s svojimi učenci. Za prve kristijane je bila krepilo njihove edinosti in bratovske ljubezni 16 kot tolažilni spomin na Gospoda, znamenje njih hrepenečega _ upanja na njegov skorajšnji zopetni prihod . Danes je po onem solnograškem pastirskem pismu n a j v e č j i čudež n a svet u . In tako imajo tudi ostala cerkvena svetotajstva znak čudežev . Kakor so v njih zgodovinskem spopolnjevanju nemalo ulogo igrale poganske skrivnosti, tako so marsikatere bogoslužbene naredbe nižje vrste, cerkveni prazniki in cerkveni svetniki popolnom a poganskega izvora, češčenje relikvij pa je naravnost malikovalstvo,' odeto v plašč krščanstva. Glede prvih se istotako odrekam vsaki kritiki. Ne morem pa opustiti, da bi ne opozoril na govor, ki ga je imel visokočastit i provincijal dr. Frohberger decembra 1907 v zavodu katoliški h rokodelskih pomočnikov v Inomostu. Rekel je doslovno : „Posebna ognjišča fanatizma so mnogoštevilne bratovščine ali versk e sekte med Arabci, ki jih je preko dvesto . Dasiravno so njih verske vaje, n. pr. post v mesecu ramadanu ali neke vrste molitev na molek, . nad vse zunanje, in če jih ogledamo natanko, res smešne ali cel o pohujšljive, so člani sekt zaradi teh reči neverjetno ošabni .')” Kako, izvrstno moremo pač spoznavati Pezdir v očeh svojega bližnjega ! Kar se pa tiče češčenja relikvij (svetinj), je pač davno znan o vsemu svetu, kako globoko povodenj vraž je tu vzgojila katolišk a cerkev, in kako neizrekljivo je bilo zlorabljeno v vseh časih . Neštetokrat so že zvedeni pisatelji sešteli, koliko glav, rok in no gda je moral imeti pravzaprav marsikateri svetnik po svojih cerkveno poverjenih svetinjah. Da ne govorim o drugih zanimivih predmetih, kakor n. pr. o krvi sv. Januarija ali o sv. suknji brez šiva v Treviru ali celo o presvetem Prepuciju Kristusovem . 4) Na tem polju res ni ničesar, česar bi se ne bila pobožna goljufija drznila, in bi verna priprostost ne bila sprejela . In prav tisto smemo trditi o vseh brezštevilnih čudežnih krajih in čudodelnih pripomočkih ;-, počenši pri sloveči lurški jami pa doli do vode sv . Ignacija al i Marijine podobice, ki — po nekem novejšem uradnem odloku — menda podeli posebno varstvo Matere božje, ako se jo v vod i razmočeno — pogoltne?) Komaj bi se splačalo, v resnem pretresovanju dalje pomudit i se s takimi rečmi, ako bi se ravno tu nepristranemu opazovalc u ne vsiljevali posebno odločno dve točki : na eni strani, kako popolno poganski da je postal katolicizem med ljudstvom, na drugi, zlorab a vere ne le v posvetne, temveč celo protipravne in nenravne namene . Kakor je praktični katolicizem že docela poganska (mnogo božna) vera, kar sem prej dokazal, tako se to poganstvo z iz recnim ali vsaj tihim odobravanjem cerkvenih poglavarjev še dalj e 1) Primerjaj k temu med drugim „Soltan, das Fortleben des Heidentums. in der altchristlichen Kirche g , str. 155 i. d. 2) „Neue Tiroler Stimmen « z dne 12. decembra 1907. 3)Prim. „Das XX Jahrhundert «, VII. leto, št. 43-44, str. 489 in Acta S. Sedis XXXV1L 337 z dne 3. avgusta 1903. 4) Pod imenom „Prepucij” se razume kožico, ki se odstrani pri obrezanj a judovskemu otroku . (op. prel.) 17 pomnožuje vsled krajevnih bogoslužij in vsled čisto kupčijske konkurence čudežnih krajev. Saj slišimo stokrat: lurška Mati božja je vse kaj druzega nego ona v Altottingenu ali marijaceljska . In sv. Anton Padovanski dela veliko večje čudeže kakor katerikol i sv. Anton. Da, sv. Frančišek Asiški je menda še mogočnejši od Boga, kajti po nekem starem reku : » Usliši celo one, katerih Bogne usliši.') " Utegnili bi morebiti take stvari prištevati zlorabam, kojih se ni moči nikjer ubraniti, Da so v novem veku pod vodstvo m jezuitov v popoganjenju katoliškega bogoslužja prekosili celo srednji vek, je nekaj, česar se pač tudi uradno ne bode imenovalo zloraba. Proti koncu 17 . stoletja je namreč imenovani red uvedel prej nikjer poznano češčenje srca Jezusovega, o katere m s početka celo v Rimu niso hoteli ničesar slišati, češ, „ker bi mogle z isto pravico postati tudi oči, jezik in drugi udje Jezusov i predmet posebne pobožnosti . 2) ” Priznati hočem, da se dá celo v to češčenje vtopiti versk o tajinstvenost ; toda kako malo da je tega zmožna ljudska budalost in do kakšnih izgredov da morejo dovesti take in enake pobožnosti, to dokazuje skoraj neverjeten dogodek, o katerem j e nedavno poročal rimski časopis „Messaggero” iz Foggie v Spodnj i Italiji. V San Qiovani Rotondo je baje videla neka histerična tercijajka svinjo, ki je nosila na hrbtu srce Jezusovo, vsled česar je verno ljudstvo imenovano svinjo takoj molilo in slovesno po vse jokolici okrog nosilo.'') — Pač bi se po pravici ne smelo polagati posebno velike važnosti na posamezne take dogodke; Toda kdor je nekoliko bolje spoznal Spodnjo Italijo, Sicilijo ali. Spansko, ta ve, da tam slični dogodki nikakor niso redki, temveč tako rekoč vsakdanji . Nihče manjši kot slavni škof Bonomelli v Kremoni je pokaza l nadalje v svojem spisu „Jesenski listi”, da se zateka ljudstvo k svetnikom skoraj s samimi stvarnimi" (rnaterijalnirni) željami, da celo prosi za nedovoljene, verskim načelom nasprotujoče reči. Da n. pr. 1) Prim. Pfleiderer „Die Entwicklung des Christentums”, stran 137 . 125. kupčijski prospekt (1905) nunskega samostana „svete Trojice” v Madridu, ki kupčuje z orodjem za pokorjenje, n. pr. žičnimi srajcami, žičnimi pasovi, verigami, biči i. t. d ., a poleg tega tudi s čokolado in drugimi potrebnim i rečmi, povdarja na koncu izrecno, da samostan ni v nikaki zvezi s tvrdko „Trojica” . „Ne dajte se goljufati”. (Prim. „Das freie Wort”, letnik 1905, štev. 9, stran 364 .) 2) B~hrner-Romund „Die Jesuiten', stran 136 . 8) Prim. „Das freie Wort«, leto 1907, štev. 6, stran 239. — Po mnenju orleanskega škofa Tušé-ja ni bil * prvi pobožnik k srcu Jezusovemu « nihče drugi kot „Kristus sam «. To mnenje utemeljuje tako-le : „Trpeči Jezus prepusti svoja pleča, svoja lica, svoje čelo, svoje roke in svoje noge udarcem in zasramovanj u judovske sodrge. Toda gledé svojega srca postane občutljiv ; le vojak se ga sme dotakniti, in to se zgodi z železom sulice, plemenitega, viteškega orožja.” In dalje : ,Od onega svetega petka so vsi premišljevalci svetih skrivnosti od sv . Janeza do blažene Marije Alakák obračali svoje oči k svetemu srcu Jezusovemu . Oni so sanjali nemogoče, da bi se naredili tako majhne, dr bi se mogli od svoji h slabosti odpočiti v rani, ki je v srcu Jezusovem « (Ives Guyot, ,Socijalna in politična bilanca rimske cerkve « , stran 14.) 2 18 prirejajo pobožnosti, naj bi. Devica ali kateri drugi svetnik vze l s sveta koga, ki je na potu zaradi kake dedščine ali izpolnitve kak e želje, ali da naj kaznujejo kako sovražno osebo in tacega več , Neko glasilo nemškega centruma I) je temu ugovarjalo, češ da je to mogoče le v Italiji . Da pa je na Nemškem ravno tako , dokazuje v Paderbornu s cerkvenim odobrenjem izhajajoči, o d katoliškega župnika urejevani mesečnik „Der Sendbote des heil . Antonias von Padu . z}” V l . številki februarja 1906 tega časopis a se izreka sv. Antonu Padovanskemu zahvala „z a dobro, p r ijetno oddajo stanovanja (v najem)” in „da se j e zopet nazaj dobil p os oj en denar” . Nadalje se mu priporočaj o prošnje »za ugodno prodajo hiše", za posredovanje »skoraj šnje srečne možitve dveh deklet" . Da, neko drugo katoliško dekle celo kljub svoji pravovernosti glede možitve zatisne eno oko ter prosi samo, » da b i prav kmalu prišla v zvezo z nekim gotovim gospodom" . Kakor se vidi , prodirajo svobodnejši nazori modernistov tudi že med katoliško ženstvo. Le ne iskati dokazil v uvodnih člankih, temveč v »priporočilih" ultramontanih (klerikalnih) časopisov. Rad zapustim to malo veselo polje, da se približam četrti v razpravo namenjeni točki : krščansko-katoliški moral i nravnosti). Tudi tu moramo iskati stika v okrožju stare zaveze , pri predkrščanskih Judih . „Judovska » Postava” se nam pokaže kot obsežek mnogi h formalnih predpisov, ki naj se izvršujejo najnatančneje . Ti predpisi so hkratu verske, nravne in pravne narave . Kdor živi po njih , je » pravičen", to je, človek brez madeža v verskem, nravnem i n pravnem ozira. Za notranje prepričanje se pri tem ne vpraša . Pač, talmudov nauk rabincev ceni tudi prepričanje ; pa še ta pravičnost prepričanja ostaja „nekaj mehanično zunanjega 3),” ker pri tem ne pridejo v poštev nravni nagibi, temveč izid dušeslovneg a procesa, in ker je vodilo dejanju kakor tudi mišljenju vedno teorij a o zopetnem povračilu . Kdor premaga svoje srčno poželjenje p o ženi svojega bližnjega iz strahu pred kaznijo v posmrtnem življenju, je tudi po talmudu pravičen . Vrhutega se je nahajalo v praktičnem življenju malo razsodnosti za tankovestnosti (subtilitéte) . In posebno farizejska pobožnost , ki je vladala nad nižjim ljudstvom, je bila čisto zunanja in navidezna. Pač zaraditega jo je primerjal Kristus pobeljenim grobo m in zaklical ljudstvu : „Ako vaša pravičnost ne bo popolnejša, kakor ona pismarjev in farizejev, ne boste imeli deleža v nebeškem kraljestvu,” (Mat. 5, 20.) Toda že ta dostavek da misliti . Torej vendar pravičnost l e zaradi plačila v nebesih, tudi v smislu Kristusovem? Tu se raz odeva nenavadno notranje protislovje v krščanski morali, katereg a se ne smemo kar molčé ogniti, 1 ) Katoliška stranka v nemškem državnem zboru . Sel sv . Antona Padovanskega . " 3) Hartrnann, »Bas Chrlstentum des neuen Testaments", stran 124 . Kakor je bilo že tečem), j Kristus vso postavo naslanjal na ljubezen do Boga in do bližnjega. Je-li taka ljubezen morebiti, kako poedino dejanje? Ne, ona je trajno stanje, ki je v najtes nejši zvezi z notranjim mišljenjem človeka . In šele v tem, da je naše zunanje ravnanje samo naravni izraz onega notranjega miš ljenja, zadobi svojo nravno vrednost. In dalje : vžge in vodi li kdaj resnično, pravo ljubezen , upanje na plačilo ali strah pred kaznijo? To bi bilo vendar samo pašno dobičkarstvo. Ljubezen pa je nesebična . Prav na primeru o ljubezni spoznamo torej posebno jasno potrebo, da se mišljenje, ki ga upošteva morala, v notranjost i svobodno razvije in na zunaj svobodno skazuje. Nikdar se ne more mišljenje in delovanje pod gotovimi prisilnimi pomislim i imenovati » n r a v n o" . Nraven sem, ako storim dobro, ker t o spoznam kot dobro, in iz nobenega druzega uzroka. Ako pa storim dobro zaradi plačila ali kazni, sem samopašen sebičnež . In sebičnost je nenravna. Tako so učili že davno pred Kristusom poganski modroslovci. Pa tudi prvotno krščanstvo je spoznalo to veliko resnico . Neumrljiva zasluga apostola Pavla je posebno to, da je s posebnim povdarkom naglašal načelo svobodne vesti in odpor proti veljavi obrednega zakona, proti vsaki zunanji sili veljavnost i v verskih in nravnih zadevah. „Za svobodo nas je osvobodil, to stoji trdno in ne dajte se zopet upogniti pod jarem sužnjosti. ” Tako se bere v pismu do Qalatejcev (5, l). Na drugi strani pa nam evangelji predočujejo zopet vse mnogoštevilne izreke Kristusove ž njihovimi obljubami, plačili in kaznimi . Tu enkrat » R.adujte se in veselja poskakujte, kajti váše plačilo v nebesih j e veliko" (Mat. 5, 12). Tam drugič »Povem vam, oni so svoje plačilo že prejeli" (Mat. 6, 2). In tik zraven obljublja večno veljav o obrednega zakona. In da bode velik v nebesih, kdor ga izpolnjuje , a majhen, kdor ga prelomi (Mat. 5, 18-19). Lahko je spoznati, da so tu skupaj delovali duhovi ; ki niso otroci enega očeta. In niso umrli; skupno so tudi dalje delovali . Eni mogočno, potem vedno slabeje ; drugi zmerno, potem vedno brezobzirneje. Mirno nas vidimo hiteti junaško dobo krščanstva, v kateri so ljudje, zroči pred seboj edino prihodnje ne beško kraljestvo, svobbdni in radostni umirali za svoje prepričanje . In vidimo zopet druge čase, ko je bil davno ugasel ogenj navdušenja , in se v prepovedni nakit izpremenil vseobsezajoči zakon ljubezni , čase, ki so idealno vrednost svobode vesti, enotno, moč zwestob,e v mišljenju zopet razkrojili v brezkončno vrsto zunanjih 'postav , ki predpisujejo za vse mogoče slučaje, kaj je storiti in optistiti , čase, ki zopet stavijo žrtve in molitve nad čistost srca, in postavo Jehove samo prekujejo v postave Kristusove, z vsemi nekdanjim i plačilnimi tarifi in kazenskimi tabelami, da vkujejo človeštv o vnovič v spone, čase, ki donašajo mislečemu preiskovalcu žalostno , prepričanje, da v človeškem življenju zopet in zopet zmaguje zako n o vztrajnosti nad vzletom navdušenosti, navada in podedovanj e 2* nad visokimi mislimi ; da daljša trajnost gospodstva ni name njena resnici in velikosti, temveč onemu, kar se da najlažje do seči in izvesti . In v takih časih je vzrastla tudi morala katoliške cerkve, ki temelji približno na sledečih nazorih . Bog je sicer v načelu vrhovni gospodar in vladar sveta ; v resnici pa gospoduje na zemlji hudič in po njem greh, ki mu j e podvržen človek od zapeljanja Evinega . Bog mu je dal prosto voljo; hudič jo navaja vedno k hudemu. Torej je treba človeško naravo s početka razumevati pesimistično, njeno nagnjenje k hudemu je treba ukrotiti z zaprtim plotom zapovedi in prepoved i in strogo čuvati nad njih izpolnjevanjem . Pa še tako bi se koma jposrečilo, dovesti človeka skozi zemeljsko solzno dolino do njegove prave domovine na drugem svetu, ko bi ne bila božja dobrota podelila mnogih sredstev milosti, ki znatno olajšujejo do- sego cilja . One postave kakor ta sredstva milosti pa nudi človeku edino katoliška cerkev. Da je torej človek v njenem smislu kot kristijan dobro poučen, mora po rimskem katekizmu : verovat i v Boga, znati očenaš, božje in cerkvene zapoved i izpolnjevati in zakramente prejemati . Božje zapovedi so stare Mojzesove : ne ubijaj, ne prešestvuj , ne kradi i. t. d. Cerkvene zapovedi zapovedujejo : redno obiskovanje maše, post, spoved, obhajilo, dajanje cerkvenih davkov, n e obhajati ženitovanj o prepovedanih časih. Zakramenti so verski obredi, katerim se mora vernik pod vreči z določenim notranjim namenom . Ker se pa ta notranj i namen da prav tako malo dokazati in prisiliti, kakor nravni na gibi dejanja pri izpolnjevanju zapovedi, je tu kakor tam pomaknjeno v ospredje kot odločilno dejstvo, da je bilo navidezno i n na zunaj zadoščeno predpisu. In tako zadoščenje tudi zadostuj e poprečnemu katoličanu v vsakdanjem življenju . Od te navadne nravnosti je pa seveda treba razločit i višjo stopinjo krščanske popolnosti. Slednja se pridobi na ta način, da se poleg prej navedenega izpolnjujejo tudi še tako imenovani evangeljski sv'é'ti . Tičejo se prostovoljnega uboštva, vedne čistosti in pokorščine v vsem, kar ni greh. Njih vrhunec znači torej kot vzor ločitev od sveta in krotitev mesnega poželjenja ; njih dejanjska izvršitev se zgodi v redovništvu . Nravnost je torej dvojna, posvetna in meniška. Dalje. Zaradi podeljene mu proste volje je človek odgovoren za svoje dejanje in nehanje ; zaradi tega je dolžan zadoščenja , ako je prekoračil določene mu meje . Tako pridemo do nauka o grehu in kazni. Oboje je strogo razpredeljeno. Greh se loči v podedovani in osebni greh, le-ta zopet v smrtni in mali greh ; seveda vse natanko določeno . Poleg teh je še posebno sede m poglavitnih grehov, šest grehov zoper sv . duha, štirje vnebovpijoči grehi i. t. d., a tem nasproti je sedem č'eznatornih čednosti, tr i božje čednosti, sedem darov sv. duha in osem evangeljskih blagrov. 21 Na enak način so napravili tudi cerkveni kazenski sestav . Kazni so za to življenje in za oni svet . Za to življenje so kazni ozdravljujoče in kaznujoče. Na drugem svetu so vice in pekel . Za oboje izdaje cerkev nakaznice že na tem svetu, ki se morajo na onem svetu nanje ozirati in jih točno izvrševati, ker j e cerkev prejela od Boga pravico zavezovati in odvezovati. Cerkev pa ponuja tudi sredstva, rešiti se kazni za greh , vsled njene oblasti, da sme odvezovati. Ta sredstva so trojna : prvič sredstva, ki so že od začetka zapopadena v njenem zakladu milosti ; tu sem spadata odveza v spovednici in odpustek . Drugi č sredstva v olajšavo odpuščenja grehov ali dela pokore ; tu sem spadajo molitev, post in miloščina . Tretjič sredstva, katera je se veda grešniku mogoče najti oziroma uporabljati le s prebrisanim pretehtovanjem in s pomočjo moralne teologije ; tu sem spadata kazuistika in probabilizem . Z drugimi besedami : v vsakdanjem življenju je premnogo slučajev, v kojih ni nikakor že vnaprej jasno in brezdvomno, ka jje čednost in kaj greh, kaj je dovoljeno, kaj prepovedano . V takih slučajih dovoljuje cerkev verniku, da si izbere ono razlago slu čaja, ki je zanj ugodnejša, ako le more za to navesti tehtne razloge, osobito mnenje kakega priznanega bogoslovca. V takem slučaju mu torej ni treba slušati lastnega nravnega spoznanja , ne notranjega glasu svoje vesti, temveč je dovolj, da le more svoje dejanje in nehanje opirati na veljavo kake potrjene učn e knjige o nravnosti ; tako se oprosti kazni . Najjasneje je izrazil načelo probabilizma „knez nravnega bogoslovja”, sv. Alfonz Ligvorijanski, ki pravi med drugim : „Kdor hoče napredovati na potu božjem, naj se podvrže kakemu učenemu spovedniku in naj ga sluša kakor Boga . Kdor stori t o, temu ni treba Bogu odgovora dajati za svoja de- j a n j a. Veruje naj spovedniku, kajti Bog ne bo dopustil, da bi s e zmotil " ') . Jasno je, da takšen nauk dejanjsko popolnoma uničuje na mišljeno prosto voljo, da stavi slepo vero v veljavo posamezneg a človeka nad vest in prepričanje ter da iz pojma o nravnosti izloč i baš ono, kar spada k njegovim najdragocenejšim sestojnim delom : težki, toda čistilni duševni boj za soglasje med lastno voljo i n dejanjem z lastnimi uzori o nravnosti . Razdeva pa vrhutega tudi n a č e l o resničnost i, ki je bistvo vsake pristne nravnosti, ke r dopušča dvoumno govorjenje in pritajeni pridržek . Prešestnica sm e priseči, da ni prešestvovala, ako pri sebi misli : o d zadnji č, k o s e j e bilo zgodil o. Ubijalec sme priseči, da ni ubil, ako pr i sebi misli ; ne hoté i. t. d. Žal, da tudi tega zanimivega poglavja ne moremo dalj e razviti. Toda že iz navedenega postane jasno, da je katolišk a ') Theolog. moral. I. 1. in 12. 22 cerkev v zadevi nravnosti povzdignila obliko in zunanjost nad bistv o in vsebino, da je tudi tu obdržala svoje veliko načelo, staviti ver o nad ljubezen . In morebiti je ono načelo končno vzrok vseh njenih brez številnih zmot, vsega njenega nasprotstva s prvotnim krščanstvom. Kajti — kakor je Luter nekoč čisto prav rekel — » ljubezen blagoslavlja, vera preklinja" . Najsitudi se nahaja v evangeljskih naukih marsikaj človešk o nepopolnega, nad vse napake vendar žari srce ogrevajoče solnce ljubezni. In kaj je postalo v katolicizmu iz te ljubezni? — Ne maram tu ponavljati že tolikokrat povedanega, ne sklicavati s e na pritisek in silo, na indeks in inkvizicijo, na preganjanje krivovercev in čarovniške pravde, ne iz grobov klicati brezkončne trume mučenikov, ki jih je cerkev iz kože devala in sežigala, oropal a in onečaščene pokopala. Na ono vprašanje hočem odgovoriti z enim samim izgledom, s prokletjem, ki ga je papež Klemen VI . (1346) v svojem političnem boju z nemškim cesarstvom Lalučil proti Ludoviku Bavarskemu : „Da imenovani Ludovik . . . spozna, da je zapadel tem kaznim in maščevanju božjemu in zabrede v naše prokletstvo, milo prosimo božjo mogočnost, naj uniči njegovo divjanje, poniža in izbriše njegovo oholost, ga trešči ob tla z močjo svoje desnice, izroči njegovim sovražnikom in ga podere pred njihovimi nogami . Naj mu bode izkopana nastava, ki je ne vidi, in naj se zvrn e vanjo! Proklet bodi njegov prihod, proklet njegov izhod! Udar i ga Bog z blaznostjo, slepoto in steklino ! Nebo naj trešči van jsvoje strele! Jeza Boga in svetih apostolov Petra in Pavla, ko ji h cerkev je hotel in hoče razdjati, naj se vname proti njemu v te m in prihodnjem življenju! Proti njemu naj se bojuje vesoljni svet ! Zemlja naj se odpre in ga živega požre! V enem rodu naj s e uniči njegovo ime in naj izgine njegov spomin z zemlje! Vs a priroda naj bo proti njemu! Njegovo bivališče naj se opustoši ! Zasluženje vseh umrlih svetnikov naj ga zbega in naj mu pokaž e že v tem življenju maščevanje, ki se je odprlo nad njim ! Njegov i sinovi naj bodo vrženi iz njihovih hiš in pred njegovimi očm i dani v roke sovražnikov, da jih uničijo! l) ” Tako je katoliška cerkev izpolnjevala ono evang. zapoved , ki se glasi : „Ljubite svoje sovražnike, storite dobro onim, ki vas sovražijo” (Mat. 5, 44). Ozrimo se še enkrat nazaj! Od lastne dogmatike kot ne razumljiv proglašen in pred modernim svetom kratkomalo ne mogoč pojem o bogu. Zdavnaj zastarela, vse znanstvene pridobitv e nove dobe zasmehujoča svetovna slika . V veliki meri praznoverno , pogansko - mnogobožno bogočastje . Zgolj formalna in vnanja, v upanje na plačilo in strah pred kaznijo zlivajoča se nravnost. To Raynald, Annales ecclesiastici, tom . VI. pag. 392 . 23 so nam pokazala naša dosedanja preiskavanja. In vse to skupaj se imenuje katoliško svetovno naz Iran je. In kaj je z ljudmi, ki se od klerikalizma vzgajajo za tak o svetovno naziranje ? To so ljudje, ki brezmejno pretiravajo vero v veljavo posa meznega človeka, brez vsake duševne samostojnosti, vsake proste inicijative. To so ljudje, ki smatrajo beg v samoto kot nravn i nad-uzor in zaničujejo mater zemljo, ki jim jo je božja volj a naklonila kot dom in delavno polje, zaradi neznanega drugeg a sveta. Ljudje, ki so slepi za večne zakone postajanja in minevanja , ki jim svetovni red ni napredek, temveč mirovanje, ki poznaj o kot razvoj k večjemu nazadovanje . Ljudje, kojim je izza otroški h let bila vcepljena nezaupnost proti vsaki novi napravi, sovraštv o do čisto svetne izobrazbe, srd proti svobodni znanosti, in ki zato mučno švedrajo za svojim časom za stoletja zadaj, to so končn o ljudje, ki v tisočerih čudežih in v veličastni harmoniji vesoljneg a sveta še ne morejo spoznati vladarstva božjega, temveč v to potrebujejo fantastičnega čarovniškega gledališča, ki v njem rogovilijo hudič, strašila in čarovnice . Imamo li za vse to jasnih, nespodbitnih dokazov? Da , imamo jih . In niti nam treba ni, za njimi posezati nazaj, v tako imenovani temni srednji vek, ampak samo na konec 19 . stoletja. In ni nam jih iskati morebiti v najnižjih slojih vsled verske pre napetosti poneumnjenega ljudstva, temveč na » solnčnih višinah " katoliškega razumništva . Neki hudomušni Francoz, Gabrijel Jogand - Pagés, s svoji m pisateljskim imenom Leon Taxil , nam je podal tak dokaz, in sicer na način, ki ga je sam in ne krivo imenoval » največjo mistifikacijo novejše dobe" . K temu ga je napotila enciklika Leva XIII . „Humanum genus” z dne 20. aprila 1884., ki je bila naperjena proti prostozidarjem , in jih predstavljala kot „ljudi, ki spadajo v kraljestvo Satanovo in peklenskih sil”, kot „od Boga zavrženo sekto, navdihnjeno od upornih peklenskih duhov, pristaše hudobca, umazano kugo” i. t. d. Opiraje se na to je začel Leon ~axil v celi vrsti knjig in brošur priobčevati najstrašnejša »razkritja" o namišljenem skrivnem češčenju hudiča prostozidarjev ter priliznjeno pridobivati si zaupanj e visokih in najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov . Uspeh je zdalek a prekosil vsa pričakovanja. Ultramontano časopisje je njegove spise oznanjevalo in hvalilo po vsem svetu . Skofje in kardinali so se seznanjali ž njim in ga obsipali z dokazi priznanja. Papež Leo XIII. sam ga je vsprejel in blagoslovil ter mu pokazal svojo knjižnico, v kateri so bili Taxilovi zbrani spisi, zagotavljaje ga, da je prečital vse. Končno je bil prirejen glasoviti protiframasonsk i kongres v Tridentu od 25. do 29. septembra 1896, kjer je Taxi l igral odlično vlogo in kjer so ga nekateri , posebno navdušen i imenovali celo » svetnika" . 24 In vendar ni bilo vse Taxilovo književno delo nič druzega , nego kopica nad vse zmedenih prismodarij, najneumnejših izrodkov bolne domišljije o peklu, hudiču in češčenju hudiča . Pa, naj je »razkril", karkoli je hotel, verovali so mu vse. — D v an aj st l e t je premeteni zasmehovalec tako za norca imel ultramontan o cerkev, dokler ni končno snel krinke in na z veliko reklamo uprizorjenem zborovanju v Parizu dne 19 . aprila 1897 razkri l celo sleparijo . Da je katoliško časopisje in književnost skušala z molčanje m kolikor mogoče zakriti ta svoj strahoviti poraz, je seveda samoobsebi umevno. Da se pa ni uradna cerkev (poglavarji cerkve iz njega ničesar naučila — tega mnogi nočejo razumeti . In venda r se razlogi za to dado otipati z rokami . Kdor meni, da ima v sv o j e m božjem razodenju vse ono, kar imenujemo nevednost , zaostalost, praznoverstvo i. t. d. in kdor si izključno prisvaja pravico, to razodenje nezmotljivo razlagati, tega človeške besede n e morejo nikdar poučiti . Ne čudimo se torej, ako kljub vsem Taxilom celega sveta hudič še vedno veselo dalje živi v katoliški cerkvi z vso svoj o vojsko. Ne čudimo se, ako ta cerkev na vse poskuse in najboljš e namene, poučiti jo, odgovarja vedno s kolom . Ne čudimo se, ako se kot morilna kuga sovraži vse, kar diši po modernizmu , ako ponižujejo gorenji cerkveni krogi prvoborilce svobodn e znanosti in zastopnike novih idej s hladnim posmehom in v tajnih spletkah, nižji klerikalni sloji pa s topoglavostjo, sirovostjo i n zasramovanjem . Ne čudimo se vsemu temu . Uzrok niso ljudje — uzrok je sistem. In ta sistem, še enkrat rečem, se imenuje ka toliško svetovno n az i ra n j e. In za ta sistem se danes z velikim mahanjem rok zahteva enakopravnost s svobodno znanostjo na načih modernih visokih šolah . Enakopravnosti zahtevajo. To se pač pravi, da naj obstoji katoliško svetovno naziranje poleg svobodne znanosti z isto pravico do veljave . Izvedba vsake zahteve ima za predpogoj pred vsem, da jo je mogoče izvesti. In ta možnost more v našem slučaju izpodleteti na dveh ovirah . Prvič ker sta oba elementa, k i naj bi se združila, p o njunem n o t r a n jem bistvu sploh ne združljiva. Drugič pa, ker bi se njuna združitev samanaseb i sicer misliti mogla, a bi jo dejanjsko onemogočile kakršnekoli vnanje okolnosti. V nadaljevanje svojih pretresovanj se hočemo torej lotit i najprej teh vprašanj, in to nas samo od sebe dovede do razmerja med cerkvijo in znanostjo v 19. stoletju . Kajpada cerkev in vera nista enoinisto . Vendar sloni cerkev končno na verskem načelu . In vse svoje boje tudi vojuj e pod zastavo vere . Kaj da razumeva pri tem pod vero, smo spoznali ravnokar. In to smo morali pribiti, da se moremo sedaj še dalje na to opirati. Kar smo tu našli kot približni zaključek, ni po nobeni strani novo. Pač že stokrat je bilo obširneje in temeljiteje dokazano. 25 Edino duševno stališče, s katerega se je to storilo, se je izpremenilo v teku časov. Spoznanje, da je postalo versko svetovno naziranje katolišk e cerkve nevzdržljivo, se ie, ako smo natančni, porodilo že v dob i renesanse (preporoda) in reformacije . Vendar se je sistematični boj proti onemu svetovnemu natiranju pričel pač šele v drugi polovici 17 . stoletja, in sicer opiraje se na nepretrgan o naraščanje modroslovskega, naravoslovskega in zgodovinskeg a znanja. „Prosvetljenje” so imenovali splošno ta I2oj, in blizu do konca 18. stoletja mu je bil geslo razu m. Cloveku prirojeni, po znanstvenih naukih in filozofičnem raziskavanju raz viti, očiščeni predsodkov in zastarelih izročil osvobojeni razum — tako so rekli — je zadnja gonilna sila v kulturnem napredovanj u človeštva. Z njim je torej treba pričeti ; na njem je treba zasnovati vse večne vrednosti torej tudi vero. To razdobje imenujemo vek u m s t v a (racijonalizma). In jako značilno je, da mnogi umstveniki s početka med svoj o vero razuma in zgodovinskim krščanstvom niso našli nikakeg a načelnega nasprotstva . Kar se prikaže sredi 18 . stoletja na pozorišču ženijalni Da- vide Hume iz Skocije ; le-ta je temeljito odpravil ta domnevanja . Kakor razkrajajoča kislina je deloval njegov jedki, kritični skepticizem (dvomljivost) na pozitivne upodobitve krščanstva, prav tako kakor na izmišljotino umstvenikov o veri, ki bi izhajal a edino iz razqmnega mišljenja. Nekateri ga imenujejo pravega ustanovitelja moderne verske znanosti . Toda velikanski uspeh njegovih spisov je bil poglavitno seveda le negativen, razdirajoč . To se je pokazalo posebno na Francoskem . Temu nasproti se je pojavila želja po novem, stvarjajoče m delovanju. In že je minevala doba racijonalizma ter se umikala gospodstvu romantike. Ze so vstajali koncem 18. stoletja drugi rodovi, ki jim je bilo samo umstveno modrovanje o veri preveč puhlo, suhoparno in dolgočasno . Nemčiji gre zasluga, da je prevzela vodilno vlogo v te m gibanju. V Nemčiji pa je zopet zasluga velikega Imanuela Kanta , da je razkril prave korenine vere v duševnem življenju človeške m in povdarjal njeno zvezo z naravnim hotenjem. Kant je učil , da more človek najti ključ do nadčutnega edino v svoj i vesti, da je torej pri reševanju verskega vprašanja prost vse h vnanjih avtoritet . S tem je bila odprta pot za dušeslovno pojmovanje bistv a vere. In krepko so korakali dalje na odkritem potu drugi preiskovalci. Le v tem niso bili edini med seboj, katera stran duševne tvornosti ima glavno vlogo v verskem življenju, volja , mišljenje ali čustvovanje. Kakor je Kant poudarjal volj o, tako je Schleierrnacher stavil v ospredje čustvovanje, Hegel p a tvornost razum a. Vsi so našli privržencev. In še danes se na 26 giblje zmaga v boju med njihovimi pristaši zdaj na to, zdaj na ono stran .') Hegelu je bila zgodovina nadaljevanje razodetja božjega duha. V tem smislu mu je posebno zgodovina vere neprestan i razvoj od nižje stopinje božanstvenega spoznanja do višje . In kmalu so se sledeči rodovi učenjakov polastili te misli ter se j e posluževali pri zgodovinski razlagi krščanstva . Med njimi je deloval kot kažipot posebno utemeljitelj tibinške šole, Kristija n Ferdinand Bauer . Njegov mlajši sodobnik je bil David Friderik StrauB, ki je v Berolinu slušal Hegela in Schleiermacherja, poznej e kot ponavljalec poučeval skupno z Baurom, ki je dokazal raz vitek bajk v , evangelijih in je širšemu občinstvu znan posebn o po svojem „Zivljenju Jezusovem” . Ne bode napačno, ako imenujemo Baura in StrauBa prav a prvoborilca onega liberalnega protestantovskega bogoslovja, p o katerem je v drugi polovici 19. stoletja nemška verska znanost zaslovela po vsem izobraženem svetu. Previdena z železno marljivostjo, ostro presojo, temeljitim poznavanjem virov je liberaln o protestantovsko bogoslovstvo sploh prikazalo vse krščanstvo n a podlagi moderno znanstvene metode nakratko kot čisto naravn i posledek skozinskoz zgodovinskega razvoja . Seveda ne smemo poleg te neomejene hvale zamolčati, d a v glavah mnogih njegovih zastopnikov še ni popolnoma iztrebljen stari kvas nadnaravnosti. — Vedo in preiščejo vse poznajo vs e gonilne sile a se ne morejo odločiti, da bi iz tega tudi brez obzirno izvajali posledice. Naj temu dodam mimogrede nekoliko besed v pojasnilo. V onih cerkveno odobrenih tendenčnih romanih, ki jih je katoliška mladež še za mojih deških let dobivala v roke pod naslovom učnih knjig za versko zgodovino — ne vem, kako je t o danes — se je svet začel pravzaprav šele s krščanstvom. Takrat je vrgla Klijo svoje dosedanje zapiske v stran, vzela novo pisaln o ploščo v roke in pisala na njo z novim pisalom . Vsled božjega sklepa je prišel na zemljo nov namen življenja, so prišli nov i ljudje in nove kreposti . Vse je postalo drugačno in seveda mnog o boljše. Vse prejšnje je bilo le predigra; šele sedaj se je zares pričel igrokaz zgodovine, v katerem je prevzel vlogo glavneg a režiserja sveti duh, kojega vlada se je mogla opažati posebno v katoliški cerkvi v vseh mogočih in nemogočih prilikah . 1) Jaz sem se pred letom dni v nekem govoru (Vera in klerikalizem , 4. izd., 1907) nagibal bolj na Schleiermacherjevo stran, seveda z izrecno opazko , da s tem nikakor ne mislim zanikavati tvornosti uma na verskem polju . Misli l sem, da je to katolicizmu še najprimerneje . In prav zaraditega sem bil napaden s katoliške strani . In še posebno moj častiti tovariš pater Fonck mi je predbacival pomen ,, jasnega, čistega razuma" v katoliškem verskem življenju. No, seveda sem preveč nepopolen katoličan, da bi mogel jezuita poučiti o bistvu katolicizma . Ako bi bil popolnejši, bi se spomnil, da Hegelov nauk nel e da priznava nevarno razvojno načelo, temveč da utemeljuje vrednost kake vere na obseg resnice v njej, ki se da razumeti, ako se o njej razmišlja in bi torej svoje katoličanstvo zaupal raje kakemu drugemu filozofu. Pa tako motrenje zgodovine je zgodovinsko kritično bogoslovje nemškega protestantizma seveda kmalu temeljito odpravilo . A s svetim duhom vendar še ni čisto gotovo . Seveda ne deluje on več za katoliško firmo ; toda krščanstvo in osobito njegov ustanovitelj nosita vendar razločni beleg njegovega delovanja . Svetopisemski pojem o božanstvu ne zadostuje več, zato si ustvarijo novega . A ustvarili so si tacega, da ga je moči še naj lažje razumeti z očali krščanstva in na Kristusu — človeku . Pomniti treba, da se tu ne gre za božanskega duha, ki j e bil v začetku vekov in vlada nad zvezdami, in ki mu morajo bit i Saturn ali Neptun ali solnce pač ravno tako pri srcu kakor mi . Ampak gre se za boga, ki ima svoje posebno dopadanje ravno nad zemljo in na zemlji zopet ravno nad krščanstvom in ki je zato tudi napravil krščanstvo za vero kot tako in ga obdari l s posebnim odsevom božanstvenosti . In v luči takega razmišljevanja je bilo torej pravzaprav vendar opravičeno, da se je pričel o novo štetje let z rojstvom Kristusovim . Nepremagljiva moč navade ! — Ne, ne začetek novega sveta , temveč konec starega je bilo krščanstvo . Sen odcvetajoče antik e je bilo; sen svetotrudnega, orijentalskega mišljenja. Pogoje so mu ob postanku narekovale razmere tistega čas a. V svojih uzorih goreče in hrépeneče . V svojem osnutku pisano in sanjarsko kako r duša prebivalca jutrovih dežel. In ta sen so s posredovanjem rimljanske vladarske politike vsilili mladeniško čvrstim zahodnim narodom bodi s pregovorljivostjo, bodisi z mečem . A le-ti še niti ne morejo sanjati . Se niso trudni. Se se hočejo do sita razigrati in se drviti v igri in boj u po cvetoči zemlji. Kaj razumejo o mističnem premišljevanju ! Resnično mora biti vse in da se otipa, kar naj razumejo. In tako torejposežejo s svojimi močnimi okornimi rokami po snu ter ga po stavijo v sredino življenja in resničnosti . Rim da organizacijo ; Rim pošlje svoje agente in upravitelje ; Rim da firmo : » Božje kraljestvo na zemlji." Rim seved a spravi tudi dobiček v žep . In v tem kraljestvu božjem na zemlji so ljudje, ki hočej o sami biti Bog in si zato taste pravico, drugim ljudem pripravljat i nebesa ali pekel . In v tem kraljestvu so postave, ki so padle z nebes in so namenjene za večnost . Ne urejene za ljudi, temve č ljudje zanje . Postave Prokrustove . Kdor je prevelik zanje, temu s e odreže glava ali se mu odrežejo noge, da se bo bolje podal. In v tem kraljestvu se angeli in hudiči, svetniki in čarovnice telesn o izprehajajo med seboj in delajo čudeže in vsakovrstne burke . Naravno ; svojega izvora in svojega najnotranjšega bistva sen ne more nikoli popolnoma utajiti . Toda res, sanje ne trajaj o večno. Pride prebujenje. V tem slučaju je bilo počasno, polagoma . In v 19. stoletju so se prebudili tudi krščanski bogoslovci. Najprejprotestantovski ; izmed katoliških bi jih nekateri radi posnemali. Mane jo si oči. Pa kakor znano to ne gre pri vseh ljude h enako lahko. Nekateri ostanejo še vedno nekaj časa zmočeni . 28 Šele sčasoma si jih osvoji resničnost. Takim ljudem je slična skupina liberalnih bogoslovcev, izmed katerih spisujejo nekoj i Življenje Jezusovo, drugi Bistvo krščanstva. »Z ivl jen j e Jezusovo", to se pravi, Jezus naslikan sice r ne kot nadnaravni, pač pa kot človek popolnoma svoje vrste , kakršnega še nikdar ni bilo . „Bistvo krščanstva”, to se pravi, krščanstvo naslikano sicer ne kot božje razodetje, pač pa ko t verska vrednota, ki je edina svoje vrste in kakršne še nikdar n i bilo. Bila je samo v teku časov otemnela ; treba je torej zlato jedro zopet izluščiti, krščanstvo Kristusovo oživotvoriti . Krščanstvo Kristusovo oživotvoriti . Oj, nič lažjega kot to. — Treba ti samo, da daš sén, ki ga je včeraj sanjal tvoj praded , jutri sanjati tvojemu vnuku. Treba ti samo zavrteti kolo časa nazaj za 2000 let, vzbuditi mrtve, nekdanje zgodovinske prizore zopet oživiti in se potem pomešati med zasužnjena ljudstva Sprednje Azije, vstopiti v krdelo pastirjev judejskega pogorja, v krog ribičev, ki so ob bregovih genezareškega jezera hrepeneli po kraljestvu Mesijevem. Zivljenje Jezusovo! — Resnično, ako je bil oni nenavadn i mož božanski, o katerem nam pripovedujejo evangelji, naj na m bo to znamenje, da ne iščimo božanskega na zemlji y popolnosti, temveč v velikem, neizrekljivem hrepenenju iz omejenosti v ne omejenost, iz sveta ljudi tja v svet uzorov ; da ga iščemo v navdušenju za vzvišeno in v srce segajoče tako mogočno in plamteče, da v njegovih plamenih zgori vse, tudi lastno življenje . — Kako stališče je pač zavzemala katoliška cerkev nasproti vsemu temu velikemu gibanju duhov? Kdor hoče na to vprašanje vestno odgovoriti, ne sme po zabiti, da sestoji katoliška cerkev iz duhovnikov in posvetniko v in duhovščina zopet iz posvetnih duhovnikov in redovnikov . K a t o l i š k i posvetnjaki so se udeleževali racijonalizma i n romantike, naravoslovnega evolucijonizma in zgodovinskega kriticizma seveda prav tako kakor nekatoliški. Kakor znano n e igrajo med moderno izobraženimi posvetnjaki verske razlike splo h nikake vloge več. Da, ta svet je celo nasproti krščanstvu samem u dokaj mlačen in le premalo odkritosrčen, da bi to javno priznal . Od tega imajo ta dobiček, da jih cerkvena sila ne nadleguje mnogo. In videti so, s tem že popolnoma zadovoljni. Imajo pa od tega tudi to škodo, da obstoječe cerkve nič ali le čisto ne zadostno poskušajo, kako složiti svoj verski program s kulturni m napredkom . Kajti v to bi bilo potreba predvsem krepke in vsestranske vspodbude. In za tako gonilno silo bi bilo pravzaprav izobraženo in svobodno posvetnjaštvo veliko bolj poklicano, nego bogoslovsk o vezana in vrhutega še službeno odvisna duhovščina. Toda ljudem večinoma niso čisto nič več mar njihove cerkve in zato se tudi ne brigajo več mnogo zanje . Vendar se ne sme trditi, da bi jim zaraditega tudi vera n e bila nič več mar . Nasprotno, kdor pozorno opazuje, bode našel 29 stotero dokazov za vedno rastoče versko zanimanje v širokih krogih. Le stare cerkve ga ne zadovoljujejo več. Za klic po obnovljenju imajo zaprta ušesa . In najosornejše ga zavrača katoliška cerkev. Kako pa je v njej z duhovščino ? Se- li sme zanesti nanjo ? — Dvomim. — Cisto nemogoče je, da bi se bila mogla katolišk a duhovščina popolnoma odtegniti mogočnemu toku časa. V njenih vrstah se nahajajo dandanes prav tako prosvetljeni in modern o izobraženi možje , kakor med posvetnjaki . Osobito velja to za posvetno duhovščino. Za samostanskim zidovjem vzgojena redovniška duhovščina je današnji kulturi veliko manj dostopna . A od cerkIene vlade se ravno njej daje pred9ost pred posvetno duhovščino. Meniški duh se je že pred stoletji polastil katoliške cerkve in zatiral svobodnejo posvetno duhovščino . Dostikrat s e je zaraditega že oglašal iz njihovih vrst čut zapostavljanja i n ogorčenja. Toda gotovo n i t o napravilo iz njih reformistov . Temveč to je storilo spoznanje o nevzdržljivosti marsikaterih cerkveni h izročil. Spoznanje, da je razumna in zmerna sprava z današnj o kulturo za katoliško cerkev postala pogoj za obstanek . Ze v prvi polovici 19 . stoletja zadenemo na to spoznanje . In od takrat ni več ugasnilo ; v bogoslovskem kakor tudi v verskem življenju je v različnih oblikah prehajalo do današnjega dne . Spominjam, kolikor zadeva najprej Nemčijo, na praktične težnj e liberalnih katoličanov, nemš'kokatoličanov, starokatoličanov, reformnih katoličanov. Spominjam na teoretiškem polju na katolišk e bogoslovce kakor Hermesa, Giintherja, Dollingerja, F . Ks. Krausa, Schella in več drugih. Romani v tem oziru niso zaostajali za Nemci . Na Laškem so se n. pr. borili sredi prejšnjega stoletja kot katoliški reformist i za spravo rimske cerkve z duhom časa možje kakor Rosmini , Gioberti, Totnmaseo, Andisio, Curci . Drugi laški katoličani s o ustanovili leta 1862 v Neapolju in na drugih krajih društvo za versko emancipacijo (osamosvojitev l). Posebno živahno pa je bilo gibanje za reformiranje na Francoskem . Tam je leta 1831, torej prilično v istem času, ko se j e v Nemčiji razcvel liberalni katolicizem, ustvaril abe Chatel francosko- katoliško cerkev. In istega leta so ustanovili Larnennais , Gerbert, Lacordaire in Montalembert časopis „L' avenir” z geslo m „Bog in svoboda” . Desetletja so se borili ti versko navdušeni možje za duševni preporod katolicizma . In še leta 1863 je Montalembert na velikem katoliškem kongresu v Mechelnu v imen u vere zahteval svobodo vest i. Ce s tem primerjamo današnj e katoliške shode ! Malo prej je bil Ernest Renan izdal svoje slavno „Življenje Jezusovo”, ki je povsod vzbudilo pozornost . Pozornost — a prav zaprav brez vsakega globljega učinka. Renan je imel pač preve č I) Labanu, Prihodnost papeštva, str. 79. 30 domišljije. Montalembert in njegovi tovariši pa s() prev&é povdarjali vednost (doktrino) . Toda od takrat so zgodovinsko-kritični spisi liberalnih protestantovskih bogoslovcev romali iz Nemčije na Francosko in tj a zanesli seme novega vzleta katoliški razlagi svetega pisma i n zgodovini verskih resnic. Znamenito je, da jih ni prvi vsprejel nemški, temveč francoski katolicizem. Na Francoskem nam je tore jpred vsemi iskati današnjih modernistov. Poleg teh prideta v poštev Angleška in Amerika . Nemčija je pač v zadnji vrsti. To povdarjam nalašč, da razženem mnoge zmote o nedavno umrle m Hermanu Schellu . Kot glavnega predstavitelja takozvanega katoliškega modernizma sedanjosti, ki seveda ni nikaka enotna ali celo organiziran a struja — prej se gre tu za nekako poobčevajoče (generalizujoč e geslo — smerno marveč smatrati francoskega abeja Alfreda Loisyja, z njegovimi učenci . Poleg njega smemo menda imenovat i Blondela, Le Roya, Laberthonierea, Angleža Tyrella in več drugih . Komaj mi je pač treba naglašati, da so bila vsa ta skoraj cel o stoletje izpolnjujoča prizadevanja in boji zaman . Od cerkvene politike vnovič oživelega jezuitskega reda napeljavani papež i 19. stoletja so vsak poskus, katolicizem pomladiti in prilagoditi duševnim zahtevam nove dobe, z vso njim dano obilico moč i brezobzirno pobili na tla . Ze Gregor XVI . je nastopil to pot brezpogojnega zanika vanja s svojo encikliko „Mirari” z dne 15 . avgusta 1832, v kateri je predstavil svobodo vesti kot „prismojenost”, svobodo tiska kot vredno prokletstva in gnusno. Sledil mu je Pij IX. s celo vrsto svobodi sovražnih izjav, ki jih je potem še enkrat ponovil v gla sovitem »Syllabus errorum" z 8. decembra 1864. „Napoved vojske vsemu modernemu kulturnemu svetu” so ta syllabus imenovali ne kateri, a drugi ,, Celokupen nauk za katoliško svetovno naziranje.5 " In zaradi tega se je o njem govorilo in ga pojasnjevalo že neštetokrat . Manjka nam časa, da bi se bavili ž njim bližje :2) Zadovoljujem se torej s ponovilom, da je bil v njem zopet razvit ve s srednjeveški program edinoizveličalne in nezmotljive katolišk e cerkve in spoznan kot še vedno veljaven, izmed modernih idej i n naprav pa je bilo vse prokleto, kar se več ne strinja s tem pro gramom . Ako torej smatramo syllabus Pija IX . kot papeževo povelje vsem katoliškim vernikom, treba v njegovem smislu iztrebit i z zemlje pred vsem moderno znanost in moderno državo . Papeštvo odklanja enkrat za vselej, da bi se spravil ž njima, ali natančneje povedano : „z napredkom, liberalizmom in moderno civilizacijo” . S tega stališča se ni naslednik Pija IX. odmaknil niti za las , čeravno ga vsled politične previdnosti ne povdarja vselej v enak o ostri obliki. Leon XIII. ni le formalno priznal syllabus svojega prednika kot veljavno cerkveno pravo, temveč se je za njegova 1)Prim. Ooetz, Ultramontanizern kot svetovno naziranje, str. 51 i. 2) Prim njegovo izvirno besedilo v dodatku I . 31 nače a tudi zavzemal v svojih lastnih številnih enciklikah. V encikliki leta 1879 »Aetemi patris" je n. pr. napadel moderno znanost in proti » umetnim zavinkorn in zvijači" njene „goljufive modrosti” klical na pomoč bogoslovje Tomaža Akvinskega . V encikliki „Immortale dei” iz leta 1885 je izpodbijal moderno državo. Leta 1888 je v encikliki „Libertas” proglasil svobodo vesti. svobodo nauka, svobodo govora in tiska za neopravičene in nespametne. Končno je leta 1897 v svoji ustavi „Officium ac munerum” poostril cerkveno presojo (cenzuro) knjig poostril na način , ki ga je komaj mogoče prekositi . Katoliškega bogoslovja pa nasprotno Leon XIII. še ni napade l uradno, dasiravno se izvaja ustanovljenje rimske svetopisemsk e komisije v zadnjih letih njegovega vladarstva iz njegovega vzne mirjenja zaradi preveč smele kritike svetega pisma med Francozi , osobito zaradi spisov Loisyja . Piju X. gre zasluga, da je ustvaril tudi v tej točki jasn e odnošaje. Pokazavši v svoji encikliki z dne 4. oktobra 1903 mimogrede svojo nevoljo nad „Iažnjivo znanostjo” v novejši razlag i svetega pisma in priklonivši se v svojem enotnem katekizmu iz leta 1895 staremu pravoverstvu, je poleti 1907 s smelo roko raztrgal zagrinjalo, ki je bilo doslej širni množici zakrivalo dejstvo , da se moderna znanost v nezadržnem zmagovanju že danes pripravlja, da z naskokom zavzame poslednje trdnjave katolicizma . Dne 4. julija 1907 je Pij X. potrdil dekret svetega oficija, ki v kratkem uvodu pokazuje na dejstvo, da se nemalo kato liških pisateljev trudi preko določenih mej za napredek verski h resnic, kateri jih dejansko izpodkopava, in potem navaja v 6 5 stavkih in preklinja kot zmote najvažnejše posledke moderneg a zgodovinsko-kritičnega bogoslovstva, posebno z ozirom na vrednos t in razlago knjig svetopisemskih, cerkvenih zakonov, na nasprotstva med zgodovino in verskimi resnicami, na osebo Jezusa Kristusa , na postanek zakramentov, kakor tudi z ozirom na postanek cerkvenega sestava, uprave in naukov . Izmed teh stavkov jih je tri deset vzetih iz spisov Ahéja Loisy-ja. Pač zaradi vnanje sličnosti s syllabom Pija IX ., kojega metodo pač zanaša v boj med duhovsko vlado in bogoslovstvom , so to važno papeževo izjavo v književnosti imenovali nov i s yl l ab u s ali syllabus Pija X. z) Na prvi pogled bi se morda komu zdelo, da papež tu n i prekoračil mej bogoslovskega polja. In v tem smislu je tudi trdil nedavno vodja centra, dr . Spahn, v seji nemškega državnega zbor a dne 11 . decembra 1907, da se syllabus „ne dotika znanosti kot take”, temveč le bogoslovja . ') Primerjaj njegovo izvirno besedilo v dodatku II. — Heiner, „Der neu e Syllabus Plus X.” (Moguncija 1907), stran 15, pravi : „Ta je bil nameravan več let in je posledek skrbnega dela svete rimske in splošne inkvizicije .” Po tej brezdvomno resnični izjavi z ultramontane strani odpade samodsebe oni, posebno v klerikalnem časopisju povdarjani stik syllaba s pismeno prošnjo glede » Indeksa" ali celo z neljubo afero Schell-Commer . 32 Toda ta nazor se pokaže po natančnejšem premotrivanju takoj kot napačen. Ze prekletev nauka, da cerkev v nobenem oziru ni opra vičena razsojati o naukih človeške vede (v 5 . stavku syllaba), b i morala tu uplivati razsvetljujoče . In tako razbistrilo bode še naraščalo, ako čitamo v 8. stavku, da se nikakor ne morejo smatrati brez krivde oni, ki ne marajo za obsodbe svete kongregacij e indeksa kakor tudi drugih svetih rimskih kongregacij . Saj vendar vemo, da raztezata kongregaciji indeksa in inkvizicije prepovedujoče in kaznujoče delovanje na vso znanost, in da so bila v vse h strokah književnosti mnogokrat ravno najboljša in najuglednejša dela izročena cerkvenim imenikom izobčencev . Ako pa končno čujemo nadalje celo, da more glasom sed- mega stavka syllaba cerkev zahtevati o d vernikov — ne sam o od bogoslovcev, temveč od vseh vernikov — celo n otranj e p r i t r j e n j e k svojim izdanim sodbam, kadar zametava zmote , potem bodo pač izginili tudi zadnji dvomi . Resnično, odkar rimska cerkev poskuša zasužnjiti svobodne duhove, se ni še v možganih nobenega bogoslovca sploh kda jporodil strašnejši nauk kakor je ta . Ni dovolj, molče v kreposti pokorščine podvreči se izrodko m duhovsko-vladnega trinoštva. Ni dovolj, molčati in svoje lastno , boljše prepričanje zaklepati v svoje srce. Mora se tudi to p r e- p r i č a n j e samo ubiti ; mora se ga prisiliti, da imenuje bel o črno in ogenj mrzel ; mora se v verige vkovati ne le telo, temve č tudi dušo. In vsak katoliški vernik je to dolžan. Kje je potem prostora za najlažji dihljej svobodnega znanstvenega delovanja na kateremkoli si že bodi polju ? »Tamquam baculus ac cadaver", mora se znanost pokoriti cerkvi. Naj si je sestavil novi syllabus kdorkoli : duh, iz katerega je bil porojen, in ki je sedaj katoliško cerkev zasužnjil popolnoma , nam je zdavna znan ! In udarec za udarcem je deloval dalje po izdanju syllaba . Dne 8. septembra 1907 je sledila velika enciklika „P a s c e n d i d o m i n i c i gre g i s” o naukih modernistov. Dne 18. novembra 1907 je sledil Motu p r o p r i o, v katerem je Pij X. syllabus i n encikliko ponovil in po svoji apostolski oblasti potrdil, pod kaz nijo izobčenja proti prestopnikom, tako da se zdi, da jima hoč e postavodajalec sam pripisovati važnost verskih resnic. V tajnem konzistoriju dne 16 . decembra 1907 končno je imel papež govor, v katerem se je ponovno pečal z modernisti in njih obsodbo . Z vsem tem je papeštvo porušilo zadnji most med okrožje m svoje oblasti in modernim kulturnim svetom ; ubilo je duševno življenje katoliške cerkve . In njen razpad more pač komaj še dvomljiv biti za one, ki gledajo kaj dalje. Toda za to naj se pobotata papež in cerkev sama . Za sedanjost so druge stvari važnejše : Spoznanje, da sta najbistvenejša temelja današnjega katolicizma, nauk o razodenju resnice in o božji ustanovitvi cerkve v dosedanjem pomen u, nevždrž'ljiva . Prodiranje tega spoznanj a ne le v široke kroge katoliških posvetnjakov, temveč tudi v sklenjeni obroč katoliških bogoslovcev . Torej razbitje tega obroča , razpad katoliškega bogoslovja v napredno in konzervativno strujo , kulturni boj v učeči cerkvi in uradno priznanje vseh teh dejste v od cerkvenega poglavarja . To so velepomembni uspehi, ki sled e za nas iz izjav Pija X. proti takozvanemu modernizmu . In na kakšen način skuša papež obvladati modernizem? — Enciklika »P a s c e n d i" nam to pojasnjuje najbolje. Zato hočemo njeno vsebino nekoliko pretehtati . Najprej v gostobesednem uvodu običajno javkanje nad hudimi časi. Obžalovanja vredno nesrečo imenuje papež, da nebrzdana vedoželjnost zapeljuje človeštvo v najhujše zmote, da s e „po krivici takozvana znanost” upa celo nad glavne verske skrivnosti, da število njenih pristašev vedno narašča, in da se le-t i „pomagači zmote” sedaj ne nahajajo več le med očitimi sovražniki cerkve, temveč žal tudi „v lastnem naročju in srcu cerkve” . In tu zopet ne le med posvetnjaki, temveč celo v vrstah duhovnikov, ki se, napolnjeni z nepravo ljubeznijo do cerkve, bre z trdne modroslovske in bogoslovske izobrazbe in popolnoma vdani zastrupljenim naukom skrajno drzno razglašajo za prenovitelj e cerkve, da v predrznem navalu na najsvetejše celó osebo božjega izveličanja ponižujejo v zgolj človeka . 3 nadaljnem stiku razpravlja o postanku in vsebini onih krivoverskih naukov, pri čemur se bavi enciklika povrsti z modernistično vero, z modernističnim bogoslovjem, zgodovinarstvorn , kritiko in apologetiko . Potem preide h kritiki in obsodbi modernizma. In končno navede sredstva za obrambo pred njim . K temu bi še omenil, da v encikliki zaman iščemo določitve pojma modernizma. Papež ga pač imenuje mimogrede „n abiralnik vseh krivih naukov”, a opušča natančnejo njegov o določitev, tako da si lahko predstavljamo samovoljno razlago i n uporabo enciklike v izvrševanju iste . Da se pa po drugi strani bogoslovstvo, kakršno se slika tu, ne strinja z verskim stališče m cerkve, se mora seveda priznati . Kar pa se tiče sredstev za obrambo, je na eni strani cela vrsta najstrožjih zatirajočih naredb in kazni, na drugi strani p a so predpisi o poučevanju in vzgoji mlade duhovščine . 3 prvem oziru najdemo naravno indeks in inkvizicijo . Slo vesno prepoved vseh modernističnih spisov, ki se ne smejo nit i izdajati, niti prodajati, niti Mati . V to svrho ustanovitev p osebnega urada z a cenzuro v vsaki škofiji . Brez dovoljenj a cenzorjev, kojih imena ostanejo prikrita ocenjenim pisateljem, n e sme se objaviti niti črke . Prepoved vsakega časnikarskega delovanja duhovščine brez škofovega dovoljenja . Prepoved vseh duhovskih zborovanj, razen v izjemnih slučajih in pod teškimi po goji, h katerim spada med drugimi, da se ne sme izpregovorit i nobena beseda, ki bi le izdaleka dišala po modernizmu i . t. d. 3 M Vrhutega v vsaki škofiji ustanovitev posebnega nadzorovalneg a svéta, ki naj se v gotovih časih s škofom shaja v tajno posvetovanje in sklepanje, zasleduje modernizem na vseh njegovih poti h v zadnji kotiček in ga iztrebi s korenino . Torej vohunstvo za krivoverci in ovaduštvo najbrže v najbujnejšem cvetju . Ze nenavadna govorica more storiti koga sumljivega ; že raba besed e „nov” more po okoliščinah postati pogubna . O vsem skupaj naj podrobnejša in s prisego podkrepljena poročila škofov v Rim . To je ena stran medalje, ki seveda poznavalcu praveg a bistva katoliške cerkve ne nudi čisto nič novega. Za mišljenj e današnje katoliške duhovščine pa je na vsak način značilno, d a se je povspela do često navdušenih zahvalnic za očetovsko naklonjenost papeževo. Važnejša je za nas d ru g a s tr a n, ki se kakor rečeno, tič e pouka. Tu stoji v začetku temeljno pravilo, da se mora skolastičn o modroslovje, kakor ga je v 13 . stoletju učil sv. Tomaž Akvinsk i (1227—1274), podložiti kot temelj bogoslovnemu pouku in le-t a na tej podlagi od škofov pospeševati z vsemi močmi . „Kajti vsakdo ve,” pravi Pij X. z besedami svojega prednika v oblasti i) „da zavzema v veliki in mnogovrstni obilici véd , ki se nudij o resnice žejnemu duhu, bogoslovje po vsej pravici prvo mesto, tak o da si po starem modrem izreku prizadevajo druge véde in umetnosti, podvreči se mu kot služabnice. ” Z vnemo naj se nadalje pečajo tudi z prirodoznanskimi védami, toda tako da vsled tega ne trpe bogoslovske študije . Vidi se, kako veliko da zahteva papež od prirodoznanskih véd kakor tudi od duševne mnogostranosti onih, ki se uče bogoslovja. Kako pa je z onimi, ki uče? — Kdorkoli se skaže na kakršenkoli način okuženega od modernizma , pa naj se že zan jpoganja javno ali ga podpira samo prikrito, naj se kar nakratk o izključi od službe rektorja ali profesorja na katoliških duhovni h semeniščih ali vseučiliščih, oziroma z istih odstrani in se mu izvrševanje učiteljske službe popolnoma zaorani . Enako pazno in strogo naj se postopa pri podeljevanju dok torstva bogoslovja in kanoničnega (cerkvenega) prava, kakor tud i pri izberi kandidatov za duhovski stan. „Daleč, daleč bodi oddaljen od duhovstva duh novotarije ! Bog črti oholeže in upornike! ” „V vsem tem vprašanju o študijah, častitljivi bratje — klič e papež škofom — ne morete nikoli dovolj čuječi in trdni biti, osobito pri izberi profesorjev kajti skrivaj se izobrazujejo učenc i po vzgledu učiteljev. Krepki v zavesti svoje dolžnosti ravnajte torej v vseh teh zadevah previdno, toda odločno.” Tako govori nezmotljivi, duševni poglavar onih, ki dandane s z glasom najglobljega nravnega srda tožijo o zapostavljanju katoliških docentov in dijakov na naših državnih visokih šolah in tako skušajo med verno množico loviti kalinov. - l) Leva XIII. Apostolsko pismo „In magna et multiplici” z dne 10. decembra 1889 . Sedaj torej vemo, kaj da je „katoliško svetovno naziranje” , in slišali smo tudi, s kak§ n i m i sredstvi se poskuša, pridobit i mu enakopravnost v modernem razumništvu. In da naj ta sredstva ne ostanejo morebiti samo na papirju kot pobožne želje i n teoretična navodila, to nam je kmalu dokazal slučaj Renz v Miinsteru, slučaj Schr~rs v Bonnu, slučaj Gi nster v Tiibingenu, slučajEngert v Wiirzburgu, slučaj Batiffol v Tuluzi, izobčenje spisateljev „Programa modernistov” i) obustavljenje lijonskega časopisa »Demain", izključenje milanskega časopisa „Rinuovamento” in drug e take stvari. Da, mi sami bili smo že v prijetnem položaju, da občutimo na lastnem telesu malo poskušnjo teh sredstev . Pa dospeli smo tudi še do tretjega spoznanja . Namreč do spoznanja, da je izraz „enakopravnos t” sploh napačen in prevara, da take enakopravnosti s katoliškega stališča sploh ni, i n nasproti brezpogojno popolni družbi, nasproti edinozveličavni i n nezmotljivi cerkvi z a d r u g o m i s l e č e tudi sploh biti ne more . Saj enakopravnost ima naravno za pogoj strpljivos t. In strpljivost je nekaj, kar katoliška cerkev sicer vedno zahteva tam , kjer se čuti prikrajšano, česar pa nikdar ne dovoli tam, kjer im a oblast v rokah. Kakor je tudi v francoski debati o cerkvenih bratovščinah voditelj ultramontancev brez ovinkov priznal : „Mi terjamo od vas strpljivosti temeljem vaših načel, a jo odrekamo va m temeljem naših. ” In sedaj h končnemu nasledku naših današnjih razmišljevanj . Enakopravnost katoliškega in modernega svetovnega naziranja na naših svobodnih nemških visokih šolah je nemogoča . To je ne samo zaradi notranjega bistva obeh teh svetovnih naziranj, ki se dasta zaradi njune nasprotujoče si narave tako mal o združiti, kakor ogenj in voda, kakor tudi zaradi načelne nasilnost i katoliške cerkve, ki povsod, kjer se je trdno ukoreninila, zatir a po možnosti vse, kar nasprotuje njenemu lastnemu svetovnem u naziranju. Klic po enakopravnosti katoliškega svetovnega naziranja na naših vseučiliščih more tedaj vsakemu poznavalc u razmer veljati edino kot smešen poskus, ki ni nič druzega kako r premišljena goljufija, ali dokazuje gorostasno nevednost. Prave namene ultramontanizma označuje edino pravilno klic po „o sv ojenju v s e u čili š e'”, ki so ga z vsem poudarkom zagnali n a 6. splošnem avstrijskem katoliškem shodu . Da morajo zastopniki neodvisne znanosti na vseučiliščih od biti to osvojenje, ni treba šele posebej poudarjati . V to so upravičeni po jasni besedi postave, ki je utemeljila moderna vse učilišča na načelu svobode nauka in učenja in svobodn e znanosti . To so pa tudi dolžni vsled celega pomena visoke i n idealne službe, ki jim jo je poverilo človeštvo . 1 ) 11 Programma del Modernisti, Risposta all' Ericiclica di Pio X. ,,Pascend i dorninid gregis,« Roma 1908. (Program modernistov, odgovor na encikliko Pija X . Pascendi dom . gr .) 3* Ta služba jim seveda dovoljuje, biti prizanesljivirn'in strp ljivim nasproti vsakemu drugemu prepričanju, torej tudi mirno sodelovati na enem vseučilišču z vernimi katoličani — pa najsibodo učitelji ali slušatelji . Ne dovoljuje jim pa, da bi celotski m (prenapetim) prvoborilcem -La davno premagano svetovno naziranje odstopili le za ped tal, ki so jih za nas priborili prejšnji rodovi s tisočerimi žrtvami in mukami . Kajti kultura človeštva je dragoce n zaklad suhega zlata in svetlih biserov . A še dražja od zlata je bila kri plemenitih mož, s kojo je bila plačana, še svetlejše o d biserov so bile solze mučenikov za svoje prepričanje, ki s o tekle zanjo . Ta zaklad množiti, pač ni dano vsakemu . A ohraniti ga in zvesto čuvati, to je najmanj, kar se sme terjati od onih, ki hočejo biti imenovani gospodje v kraljestvu duha . » P r o f e s o r" ne znači samo, prepričan biti, temveč tudi , prepričanje spoznavati. „Učenjak” se ne pravi samo trpin biti, temveč tudi bojevnik, če treba . In ako je sramotno za vojaka, če v bitki zapusti svojo zastavo, je še stokrat sramotnejš e za apostola svobodne znanosti, ako je le malomaren v obramb i duševne dedščine iz časa pradedov . In ako bi sledilo spoznanju tudi krepko dejanje — z eni m dihom bi pognalo iz dvoran naše Alma-mater ono zastarelo pri kazen katoliškega svetovnega naziranja. Pa eno bi se mi morebiti moglo tu ugovarjati, k a t o l i š k ob o g o s l o v s k e fakultete . One so redni deli naših visokih šol ; poklicane so, zastopati katoliško svetovno naziranje. Prvo priznavam ; drugo tajim . Ne naravnost zastopati kak o gotovo svetovno naziranje imajo katoliške fakultete, temveč znanstveno utemeljevati je in dalje izobrazovati . Tudi one ne smej o večno ostati v srednjem veku ; tudi one se ne morejo trajno upirati zapovedujočim zahtevam duha časa . Ako torej spoznajo, da se marsikaj tega, kar so zastopale nekdaj, ne da več utemeljiti , tedaj morajo tudi one pustiti, da to pade ali — padle bodo same . Tej resnici se na bogoslovskih fakultetah nikakor niso upiral i in mnogo poskušali, delovati v njenem smislu . A v Rimu si s tem niso pridobili lavorik. In jako dobro je dejal nedavno Paulsen, 1) da je bilo katoliško bogoslovstvo nemških vseučilišč tam vedn o sumljivo in da se je ž njo čestokrat ravnalo kot s sovražno silo . In sedaj je pa Pij X., kakor se vidi, sploh končal vsako samostojno katoliško bogoslovstvo . Pač se sme še pečati s srednje veško skolastiko po Tomažu Akvinskem . Da pa skolastičnemu bogoslovju dandanes nihče več ne bode prideval značaja „znanosti” v modernem smislu, je že pred leti brez ovinkov priznal tako veljaven bogoslovec kot Otto Pfleiderer. Bogoslovske fakultete s o bile torej do sedanjosti pač redni deli naših vseučilišč ; ako pa morejo to v bodoče tudi še ostati, 1 ) „Die Krisis der kath.-theologisclien Fakulteten Deutschlands . « nationale Woellensehrift, leto I (1907), štev. 36 Prim. tam leto II (1908 štev. l tudi članek Meurerjev „Die Encyklika gegen den Modernismus” . 37 je drugo vprašanje. Vprašanje, kojega rešitev je naravno odvisna posebno od vedenja prizadetih državnih vlad. Do razcvita bodo te fakultete pač teško še dospele, ako bi tudi še dolgo časa životarile poleg škofovskih duhovnih semenišč in odgojišč, ki so jim že doslej tolikrat ustavljala delovanje . Eno se mi zdi gotovo : Rim gotovo ne bode jokal zaradi njihovega propada . I morebiti bode prihodnjim rodovom ravn o tako, ker jim bode polagoma pošlo zanimanje za znanost o veri , s katero se njih lastno znanje nikakor ne ujema več . Ali hočem s tem naglašati soglasje med vero in znanostjo ? Res ne, in prav tako malo, kakor sem kdaj zagovarjal boj med obema . Niti znanost, niti vera nista sami za-se vse življenje gotov e kulturne dobe . Samo sestojna dela istega sta uplivata na vse i n vse upliva na nji . In tako se morejo pač posredno prenesti kulturni elementi z enega polja na drugo . Toda po mojem mnenj u bi ne bilo nič bolj napačnega, kakor zaraditega že misliti na nauk : Ako sta dve količini enaki tretji, sta tudi med seboj enaki. Samoobsebi je umevno, da ne mislim na to, da bi se tu š e nadrobneje spuščal v razmerje med vero in znanostjo . K sklepu bi le še rad popeljal svoje čitatelje iz bojnega okrožja v ono mir u in njih pogled obrnil skozi prah minljivega na trajne smotre . Mirno moremo torej kar nakratko preiti preko dokaj ne plodnega in utrudljivega boja o tem, katero dušeslovno opravil o da igra tualitam glavno vlogo in prepustiti vsakemu poedinemu , hoče-li ob raziskavanju verskega vprašanja priznati zmago hotenju , razumu ali čustvovanju, ali če hoče priznati sodelovanje vsem trem , kar bi bilo morebiti še najbolj prav. Teoretični rešitvi tega vprašanj a nas bode, upajmo, približalo moderno dušeslovje . In praktično se rešuje itak tudi že danes po različnosti osebnosti. Clovek razuma bode tudi v veri dal veljati razumu, čustveni človek tudi v znanosti čustvu. Razmerje med vero in znanostjo hočemo tu ogledati le v njegovem odnošaju k celoti, le s strani njune vrednosti za kulturo človeštva. In s samim povdarjanjem pojma „vrednost” na m je pravzaprav že odkazan nadaljni pot. Kajti vrednost ima na zemlji samo to, kar na kakršenkoli način služi človeškim koristim , na kakršenkoli način ustreza njihovim potrebam . In sila, ki v notranjščini človeka deluje na zadovolitev potreb, imenujemo, kako r znano, p ožel j en je . Brez dvoma igra med temi poželjenji ono po spoznanju res ničnega, p ožel j e nje p o resnici, prevažno vlogo . In edino njegovi zadovolitvi služi znanost. Toda mnogo globokeje izvira in trdnejšo silo ima drugo po željenje v človeških prsih, ki ga moremo menda najbolje imenovati finejšo obliko nagona samoohranjenja ali s splošnim oznamenilom požel jenj e po sreči. To se pravi : poželjenje po zadovolitvi želje, biti srečen in zadovoljen . More-li to željo zadovoljiti spoznanje resnice? — Kadar smo lačni, ali nas nasiti spoznana gotovost, da nimamo ničesar za jesti ? In kadar muči naše srce težka bol, nas li utolaži spoznanje , da je ta Ml neozdravljiva? Ne, resnica ima mnogokrat pregrenko jedro. In torej je popolnoma resnično, ako se nam pravi : » Cloveška duša niti v prvi vrsti ne stremi za resnico, temveč za po goji obstanka, katerih potrebuje, da živi . " Pa mnogo več je resničnega . Jaz trdim, da ljudje stremij o celó za nasprotnim, ako se upira njihovi dozdevni sreči. I n ako jim daste resnico, sami si napravijo iz nje prevaro! Ni-li tudi to umljivo ? Povsod okoli sebe vidim istinitost. Pa bi jo rad imel dru gačno. Kaj naj storim? — Poskusiti moram, da to istinitost dejansko preobrazim z bojem in delom. Se mi bode li posrečilo ? Pač le v najredkejših slučajih ; pač le v posebno ugodnih okolnostih. Mnogo lažje pa se mi bo morebiti posrečilo, da si zgradi m v svoji notranjosti drugačen svet, ki se bode skladal z mojim i željami. In če bi tudi moji bližnji stokrat ne pripoznali tega sveta , če bi tudi stokrat nasprotoval istinitosti, zame je resničen i n istinit, kakor hitro se je le moja duša oživila vanj, kakor hitro s e m le sam prepričan o njegovem obstoju . Tako spoznamo razliko med zunanjo (objektivno) in notranj o subjektivno) gotovostjo. Tako spoznamo, da obstoji poleg vid nega in čutnega sveta istinitosti dejansko in neutajljivo velik, širen svet iluzije . Svet, ki je milejši in solnčnejši od neusmiljene , mrzle istinitosti . Svet, ki se more umakniti vanj, kogar je ranil o kamenje in trnje življenja. V tem svetu ne ždi hrepenenje zaman in upanje nikoli n e ostane prazno . In ako bi zunaj tudi vse odreklo in ne more človeška pomoč podati nobene tolažbe več, takrat pokaže dobri du h tega sveta poln otroškega zaupanja proti nebu gori in poklič e izveličarja iz onega sveta doli . In ta svet je širom odprt oni idealn i sili, ki jo imenujemo vero . Kajti kaj pomeni vera? To pomeni najprej spoznanje, ob čutek nepopolnosti zemeljskega življenja in potem boj proti nj i in morebiti tudi zmago nad njo . To pomeni krepko ljubečo roko , ki podpira slabega na vseh hudih mesti rli njegovega pota skoz i življenje ter ga končno privede tja v nepoznano deželo onkrajtemne reke, preko katere se ni še nihče vrnil na zapuščeni breg. Tako razumemo izrek skeptičnega (dvomljivega) Ludovik a Feuerbacha : „Bog ni nič druzega, kakor v domišljiji nasičen o človeško poželjenje po sreči.” Tako razumemo, zakaj da so našl e vse takoimenovane vere odrešenja v človeštvu, vedno mnogo i n navdušenih privržencev ; in obratno zopet, da čvrste, junaške narave splošno ne kažejo mnogo smisla za vero, ker ravno tak o ne čutijo potrebe po podpori, ker jim je ljubše bojevati se, kako r sanjati. . Končno razumemo tudi, zakaj da je vera nepremagljiva v svojem korenu, v svojem deblu in v svojem vejevju . V korenu je taka, ker človeku priprosto in brez truda podeli tolažljivo, notranjo (subjektivno) gotovost, med tem, ko mu more znanost l e po dolgem trudu in delu podati morebiti neusmiljeno zunanj o (objektivno) gotovost. V svojem namenu je taka, ker navaja na nebesa, na Boga, na drugi svet, ki so izven mej našega spoznanja in se ne dajo premagati s zemeljskimi sredstvi spoznanja . Da, zares, niti sploh dosegljiva ni vera za znanost, ako i n kolikor ne zapusti polja iluzije . Namenoma se izražam tako, kajti nič mi ni tako malo v mislih, kakor da bi zamenjaval vero in iluzijo . Pač bi se jih morebiti moglo imenovati sestri, toda gotovo ne kot taki, ki bi m ora l i hoditi roko v roki. Budizem n. pr. nam kaže v svoji prvotni obliki verski sestav, ki se odreka vsem iluzijam . Nasprotno pa se je katolicizem v prav posebni meri posluževal iluzij, kakor so pokazala naša prejšnja razmotrivanja . Pa v nasprotje z znanostjo ni prišel zaraditega. Marveč se je to zgodilo iz tega vzroka, ker cerkev, ki zastopa katolicizem , ni bil a zadovoljna, da uresniči v srcih katoliških vernikov spletek njegovi h iluzij kot notranjo čisto subjektivno gotovost, temveč ga je hotela vsem u človeštvu in celó s silo vriniti kot zunanjo, objektivno gotovost, kot splošni zakon za življenje. S tem je prekoračila meje, v katerih je vera nepremagljiva , in vdrla v kraljestvo istinitosti, kjer se mora imeti pogum, ceniti resnico nad zveličanje, v ono kraljestvo, kjer vlada znanost. In ker se je cerkev vedla v tuji hiši celó tiransko, je njegovo vladaric o naravnost izzivala na boj in obrambo in je bila potem naravn o od njene mnogo večje sile tudi vun pahnjena. Toda njena nasilna in samozavestna narava s tem še nim a dovolj . In tako vzburkava širna okrožja naobraženosti, tako ape- lira na nagone mas, da z njihovo pomočjo zopet osvoji ono hišo in jo razsuje ; tako torej obsiplje njene branitelje z zasmehovanjem in sramotenjem, z očitanjem brezbožnosti, nevere, pregrešnosti in druzega tacega več. In vendar ima tudi znanost Boga in svojo vero . Seveda to ni bog, ki je bil najprej ustvaril človeka po svoji podobi, pa ga j qkasneje pustil poživaliti se ni bog, ki je bil svoj stvor pahnil i z pravečnega paradiža v pekel, marveč to je bog, ki ni postavi l popolnosti kot izhodišče, temveč kot težko dosegljivi cilj, ki ni postavil paradiža v začetek, temveč na konec časov. To je bog, ki je dal svojim stvorom v neprestanem postajanju in ginevanj u povspevati se do vedno popolnejših življenjskih oblik in nam tako podelil tolažljivo vero, da večni zakoni obetajo napredujoč razvo jkvišku, da nam je dano v neprestanem delu in poštenem prizade vanju vedno bolj približevati se cilju popolnosti. In s to vero korakajo mečenosci znanosti na čelu človeštva skozi tisočletja, ne nezmotljiva, ne edinozveličalna in vendar zmagujoča, nepremagljiva četa , glave pokoncu , pa naj se zgodi kar hoče in zroč naravnost v svitajočo se bodočnost. Dodatek Iabus Pia IX. ) . O pantei3mu (l3seloštIu), naturali3mu, absolutnem racijonaliynu. l. Najvišjega, neskončno modrega in vse predvidečega, o d sveta različnega božanskega bitja ni, in Bog je isto kakor narava , torej podvržen izpremembi ; Bog deluje v človeku in svetu ; vesoljnost je Bog in ima pravo bistvo Boga ; Bog in svet sta isto , torej tudi duh in snov, nujnost in prostost, pravo in krivo, dobr o in hudo, pravično in krivično . 2. Tajiti se mora vsako vplivanje Boga na človeka in na svet. 3. Cloveški razum je brez vsacega ozira na Boga razsodni k med resnico in lažjo, dobrim in hudim, sam sebi je zakon in zadostuje, da po svojih naravnih močeh utemelji blaginjo ljudi i n narodov . 4. Vse verske resnice izvirajo iz naravne moči človeškeg a razuma ; zato je razum najodličnejše navodilo, po katerem si mor a človek pridobiti spoznanje vseh resnic vsake vrste . 5. Božje razodetje je nepopolno in zato podvrženo vednem u in brezkončnemu napredovanju, ki se strinja z napredovanje m človeškega razuma . 6. Krščanska vera nasprotuje človeškemu razumu in božje razodetje ne le da ne koristi nič, temveč tudi škoduje popolnosti človeka . 7. V svetem pismu naznanjena in povedana prorokovanja i n čudeži so pesniške iznajdbe, in skrivnosti krščanske vere so po vzetek modroslovskih raziskavanj : v knjigah obeh zavez se nahajajo bajne iznajdbe, in Jezus Kristus sam je bajna izmišljotina . 2. O Smernem racij onali3mu. 8. Ker je človeški razum istoveten z vero, je torej z bogoslovskimi vedami prav tako ravnati, kakor z modroslovskimi . 9. Vse resnice krščanske vere brez razlike so predmet na ravne znanosti ali modroslovja ; in samo zgodovinsko izobraženi človeški razum more po svojih lastnih močeh in načelih dospet i do pravega spoznanja glede vseh, tudi temnejših verskih resnic, če se le-te resnice predlože razumu kot predmet . *) Tu navedeni stavki naj se smatrajo kot od cerkve obsojene zmote ; v smislu syllaba je torej ravno nasprotje pravo . Citatelj naj si torej pred vsaki m stavkom misli n. pr. besede : Prokleta bodi trditev, da . . . 41 10. Ker je modroslovec nekaj druzega in modroslovje neka j druzega, je oni upravičen in dolžan, podvreči se avtoriteti, ki j o je sam spoznal za pravo a modroslovje se ne more in ne sm e podvreči nobeni avtoriteti . 11. Cerkev ne sme le nikdar nasprotovati modroslovje, tem več mora trpeti tudi zmote modroslovja in mu prepustiti, da s e samo popravi. 12. Dekreti apostolske stolice in rimskih kongregacij oviraj o svobodni napredek znanosti . 13. Metoda in načela, po katerih so stari skolastični učitelj i izobrazili bogoslovje, nikakor ne ustrezajo potrebam današnjeg a časa in potrebam znanosti. 14. Modroslovje treba obravnavati brez ozira na nadnaravn o razodetje . 3. O indi~erenti3rnu in latltudlnari3mu (malovernosti) . 15. Prosto je vsakemu človeku, sprejeti in spoznavati on o vero, do katere ga je dovedla luč njegovega razuma kot do prave . 16. Ljudje morejo ob vsakem bogočastju najti pot k večnem u blaženstvu in doseči večno zveličanje . 17. Vsaj smemo upati dobro glede večnega zveličanja vseh , ki ne žive v pravi cerkvi Kristusovi. 18. Protestantizem ni nič druzega, kot drugačna oblika ist e krščanske vere, v kateri je prav tako mogoče, Bogu dopasti , kakor v katoliški cerkvi . 4. O soeija 13mu, komuni3tnu, tajnih dru'jbah, o drua'bah 3 a ra3širjanje svetega pismu in liberalnih dobovskih društvih. - Te pogubne stvari se obsojajo čestokrat in z najresnejšim i izrazi v encikliki »Qui pluribus" z dne 9. novembra 1846, v ali. »Quibus quantisque" z dne 20 . aprila 1849, v encikliki „Nosciti s et Nobiscum” z dne 8. decembra 1849, v ali. „Singulari quadam ” z dne 9. decembra 1854, v encikliki „Quanto conficiamur moerore ” z dne 10. avgusta 1863 . 5. 3mote o cerkvi in njenih pravicah. 19. Cerkev ni nikaka prava in popolna, docela svobodn a družba in nima svojih lastnih in stalnih, od njenega božjega us anovitelja podeljenih ji pravic, temveč je stvar državne oblasti , da določi, katere da so meje, v ko jih more izvrševati te pravice . 20. Cerkvena oblast ne sme svoje avtoritete izvrševati bre z dovoljenja in odobrenja državne oblasti . 21. Cerkev nima oblasti, da bi kot versko resnico odločila , da je vera katoliške cerkve edino prava vera . 22. Dolžnost, ki veže katoliške učitelje in pisatelje sploh , je omejena na to, kar postavi cerkev po nezmotljivem izreku ko t versko resnico, katero morajo vsi verovati . 23. Rimski papeži in splošni cerkveni zbori so prekoračil i meje svoje oblasti, si nepostavno prisvojili pravice knezov in s e motili tudi pri določevanju verskega in nravstvenega nauka . 24. Cerkev nima oblasti, rabiti nasilna sredstva, niti katere koli neposredne ali posredne časne oblasti . 25. Razen škofom vsobljene oblasti je še druga časna, k i je od države izrecno ali molče podeljena, in jo more toraj državn o oblastvo poljubno zopet odvzeti . 26. Cerkev nima prirojene in postavne pravice do pridobivanja in posesti . 27. Cerkveni služabniki in papež so popolnoma izključen i od slehernega vodstva in vlade nad posvetnimi zadevami, 28. Skofje ne smejo brez dovoljenja državnega oblastv a priobčevati niti apostolskih pisem . 29. Od papeža podeljena milostna odlikovanja se moraj o smatrati neveljavnima, ako niso bila pridobljena potom državneg a oblastva. 30. Nedotakljivost cerkve in cerkvenih oseb je imela svo j izvor v državljanskem pravu . 31. Duhovno sodstvo za civilne in kazensko-pravne zadeve duhovnikov se mora na vsak način odpraviti, tudi bre z vprašanja na apostolsko stolico in proti njenemu ugovoru. 32. Brez vsakega kršenja naravnega prava in pravičnosti se more odpraviti oprostitev duhovnikov od vojne službe, in to od pravo zahteva državni napredek zlasti v svobodomiselno osnovanih državah . 33. Po lastnem in prirojenem pravu voditi bogoslovske študije, ne pristoja edino cerkveni sodnosti . 34. Nauk onih, ki primerjajo rimskega papeža s svobodni m in v vsej cerkvi svojo oblast izvršujočim vladarjem, je nauk, ki j e nadvladal v srednjem veku . 35. Nič ne brani, da bi se ne preneslo papeštvo po sklep u občnega cerkvenega zbora ali po činu vseh narodov od rimskeg a škofa in iz rimskega mesta na kakega druzega škofa in v kak o drugo mesto . 36. Odlok narodnega cerkvenega zbora ne dopušča noben e nadaljne obravnave in državno oblastvo sme v njegovem smisl u postopati . 37. Ustanoviti se morejo narodne cerkve, ki so odvzete zakoniti oblasti rimskega papeža in od nje popolnoma ločene . 38. Ločitev cerkve v iztočno in rimsko so pospešila prevelika samovoljstva rimskih papežev . 3mote o dr‘jauljanslzl dru' jbl kot taki, kakor tudi u njeni h raynerah do eerlwe. 39. Država, kot začetek in izvor vseh pravic, ima popolnom a neomejene pravo . 43 40. Nauk katoliške cerkve je protiven blaginji in koristi čleveške družbe. 41. Državna oblast ima, pa če jo vrši tudi neveren vladar , posredno negativno pravo v verskih zadevah ima torej ne l e pravo na Exequatur, temveč tudi pravo takozvanega appellati o ab uso . 42. Kadar si nasprotujejo zakoni obeh oblasti, gre posvetnemu pravu prednost . 43. Posvetna oblast ima pravico, preklicati slovesne pogodb e (takozvane konkordate), ki so bile sklenjene s sveto stolico gled e vršitve k cerkveni nedotakljivosti spadajočih pravic, brez njenega (sv. stolice) privoljenja, dá, celo proti njenemu ugovoru, jih proglasiti neveljavnimi in jih odpraviti. 44. Državna oblast se sme vmešavati v zadeve vere, nrav nega reda in duševne vlade. Razsojati sme torej o ukazih, ki ji h cerkveni višji pastirji po svoji službi izdajejo za vodstvo vesti, in more celo odločevati o upravljanju svetih zakramentov in z a njih sprejemanje potrebne naredbe . 45. Vse vodstvo javnih šol, kjer se vzgaja mladina kak e krščanske države, izvzernši v nekaterem pogledu škofovska duhovna semenišča, se more in mora izročiti državni oblasti, in sice r tako, da se ne more nobeni drugi avtoriteti priznati kakršnakol i pravica, vmešavati se v šolsko strahovanje, v učni red, v podeljevanje časti in izbero ali potrjevanje učiteljev . 46. Državni oblasti je podvržen celo učni načrt, po katere m naj se ravna v duhovnih semeniščih . 47. Najboljša državna uredba zahteva, da se vse ljudsk e šole, ki so dostopne otrokom vseh ljudskih slojev, in sploh vs i javni zavodi, ki so namenjeni višjemu znanstvenemu pouku in vzgoji mladine, odtegnejo vsaki avtoriteti, vsakemu vodstvu i n vsakemu vplivu cerkve in podredijo popolnoma vodstvu državljanske in politične avtoritete, po volji vladajočih in primern o gospodujočim mislim časa . 48. Katoliški možje morejo odobravati način mladinske vzgoje , ki se popolnoma nič ne ozira na katoliško vero in avtoritet o cerkve, in ki ima pred očmi izključno ali vsaj kot glavni name n poznavanje naravnih znanosti in namene zemeljskega družabneg a življenja . 49. Državna oblast sme zabraniti, da škofje in verni narod i svobodno in medsebojno občujejo z rimsko stolico. 50. Posvetna oblast ima sama od sebe pravico, škofe pred lagati in more od njih zahtevati, da nastopijo upravo svojih škofij , predno so bili od svete stolice kanonično nameščeni in prejel i apostolska pisma. 51. Posvetna oblast ima celo pravico, škofom odvzeti izvrše vanje višjepastirske službe in ni dolžna slušati papeža v tem, ka r se tiče ustanovitve škofij in nastavljanja škofov . 52. Vlada more vsled lastne pravice izpremeniti tako za moške kakor za ženske od cerkve predpisano starost, da smejo 44 storiti redovniško obljubo, in vsern redovniškim družbam prepovedati, da bi brez njenega dovoljenja pripustile koga k slovesn i obljubi . 53. Odpraviti je postave, ki se tičejo varstva verskih redo v in njihovih pravic državno oblastvo more celo pomagati vsem , ki hočejo zapustiti izvoljeni redovniški stan in prelomiti slovesn e obljube ; prav tako more odpraviti samostane, zborne cerkve i n proste beneficije, tudi če so podrejene pravu cerkvenega varstv a (patronata), ter izročiti njih posestva in dohodke državni upravi in njej na razpolaganje. 54. Kralji in vladarji niso samo izvzeti iz cerkvenega sodstva, temveč stoje tudi glede razsodbe v sodstvenih vprašanjih nad cerkvijo . 55. Cerkev naj se loči od države, država od cerkve . 7. 3mofe o naravnem krščanskem nraustuenem 3akonu. 56. Nravstveni zakoni ne potrebujejo božjega potrjenj a sankcije), in niti potrebno ni, da se človeški zakoni strinjajo z naravnim pravom, ali da prejmejo svojo obvezno moč od Boga . 57. Znanost modroslovja in nravstvenosti, kakor tudi državljanski zakoni se morejo in naj se tudi razlikujejo od božje in cerkvene avtoritete . 58. Pripoznati druge sile kakor one, ki so v snovi, ni treba , in vsa nravnost naj bo v nakopičenju in množenju bogastev vsak e vrste ter v uživanju razveseljevanj . 59. Pravo obstoji v stvarnem dejstvu ; vse človeške dolžnosti so prazno ime, in vsa človeška dejanja imajo pravno moč. 60. Avtoriteta ni nič druzega kot vsota števila in materijalnih moči. 61. Dejanska krivica, ki je imela uspeh, ne oškoduje svetosti pravice . 62. Takoimenovano načelo ne-vmešavanja (Nicht-Interventions- Princip) naj se proglasi in spolnuje . 63. Dovoljeno je odreči pokorščino postavnim vladarjem, d a celo spuntati se proti njim . 64. Prelom vsake še tako svete prisege in vsako zločinsk o in sramotilno, večnemu zakonu nasprotujoče dejanje je, ne le da ni obsodbe vredno, temveč popolnoma dovoljeno in celo največj e hvale vredno, ako se je zgodilo iz ljubezni do domovine. mote o krščanskem 3akonu. 65. Na nikak način se ne more dopustiti, da je Kristus povzdignil zakon do časti zakramenta. 66. Zakrament zakona je samo nekaj pogodbi dodanega in o d nje ločljivega, in zakrament sam je edino v blagoslovljenju zakona . 67. Po naravnem pravu zakon ni neločljiv in v raznih slučaji h more posvetna oblast izreči ločitev zakona v pravem pomenu, 45 68. Cerkev nima moči vzpostavljati ločeče zakonske zadržk e moč pristoja marveč posvetni oblasti, ki naj tudi odpravi obstoječe zadržke . 69. Cerkev je začela šele v poznejših stoletjih vzpostavljati zakonske zadržke, — ne iz lastne pravice, temveč iz one, ki s i jo je izposodila od posvetne oblasti . 70. Tridentinski cerkveni zakoni, ki izrekajo prokletstvo na d onimi, ki se drznejo tajiti pravico cerkve za vzpostavljanje ločeči h zakonskih zadržkov, niso cerkveno-pravnega značaja ali pa jih je razumevati kot izposojene od one oblasti . 71. Tridentinska oblika (sklepanje zakona) ni obvezna po d kaznijo neveljavnosti, kjer predpisuje državna postava drugačn o obliko in priznava po tej novi obliki sklenjeni zakon pravilnim . 72. Bonifacij VIII . je prvi izjavil, da pri duhovnem posvečevanju storjena obljuba čistosti uničuje zakon . 73. Po državljanski pogodbi samo more med kristjani obstojati pravi zakon, in napačno je, da ali je zakonska pogodb a med kristjanoma vselej zakrament, ali da pa tudi nikake pogodb e ni, če se od iste izključi zakrament . 74. Zakonske zadeve in zaroke spadajo po svoji naravi pre d posvetno sodišče. Opazka. Tu-sem se moreta šteti še dve drugi zmoti, o od pravi brezzakonstva duhovnik * ov in o tem, da ima zakonski sta n prednost pred deviškim. 9. Smole o posvetnem gospodstou rimskega papeža . 75. O združljivosti posvetnega gospodstva z duhovnim sinovi krščanske in katoliške cerkve niso edini . 76. Odprava posvetnega gospostva, ki ga ima apostolsk a stolica, bi mnogo pripomogla k svobodi in sreči cerkve . Opazka. Razen teh izrecno naglašenih zmot obsoja se de jansko še več drugih vsled vzpostavljanja nauka o posvetnem gospodstvu papeževem, ki se naj ga katoličani na vsak način trdno drže . 10 . 3mote glede Hberallyna dan 'ega časa. 77. V današnjem času ni več koristno, da velja katolišk a vera kot edina državna vera izključujoč vsa druga veroizpovedanja . 78. Hvalno je torej, da je v gotovih katoliških deželah po stavno določeno, naj se priseljencem dovoljuje javnost bogoslužja , naj si bode katerokoli. 79. Kajti napačno je, da državna svoboda vseh bogoslužijin vsem zajamčena svoboda, javno izražati vse misli in mnenja , pospešuje izprijenost nravnosti in čudi ter širjenje kuge inditerentizma (verske mlačnosti) . 80. Rimski papež se more in mora sprijazniti in pobotati z napredkom, z liberalizmom in z moderno civilizacijo . Dodatek Syllabus Pija X . Res obžalovanja vredna usoda je , da se naša doba, naveli čana vsake brzde, v svojem hrepenenju po višavah spoznanja neredko žene za novim na tak način, da, zanemarjaje vse ono, ka r je smatrati kot duševno dedščino človeško, zaide v najhujše zmote . Take zmote pa morajo biti tem pogubnejše, ako se gre za svet e znanosti, za razlago svetega pisma, za glavne skrivnosti vere. Tu je nad vse žalostno, da je tudi med katoličani ne malo pisateljev , ki s prekoračenjem od očetov in cerkve same določenih mej v navideznem globokejšem razumevanju in pod pretvezo zgodovinskeg a pojmovanja iščejo tacega napredka verskih resnic, ki je v resnici enak njih izpodkopavanju . Da se v duhovih ne ukoreninijo in čistosti vere ne potvorij o zmote te vrste, je odredil Nj . Svetost naš sveti oče papež Pij X . , da tribunal svete rimske in splošne inkvizicije popiše najvažnejš e med njimi in jih obsodi . Vsled tega so generalni inkvizitorji za verske in nravnostn e zadeve, Nj . eminence prečastitljivi gospodje kardinali, po skrbn i preiskavi in po zaslišanju mnenj prečastitljivih gospodov svetovalcev razsodili, da naj se zavržejo in prepovedo sledeči nauki, k i se v pričujočem ukazu zametujejo in prepovedujejo : 3ablčeuanje indeksa In 3ahteua notranjega podura' enja i cerkev najvišje sodišče u odločevanju 3nanstuenih Saden, l . Cerkvena postava, ki zapoveduje, da je podvreči knjig e o svetem pismu predidoči presoji (cenzuri), ne velja za zastopnik e svetopisemske kritike in znanstvene razloge knjig stare in nov e zaveze . 2. Od cerkve podane razlage svetih knjig sicer ni zaničevati , vendar je podvržena natančnejši presoji in popravi razlagalcev . 3. Iz cerkvenih obsodb in ocen proti svobodnejši in bol j izobraženi razlagi je razvidno, da od cerkve zapovedana vera nasprotuje zgodovini in da se katoliški verski nauki ne dajo spraviti v dejansko soglasje s pravim začetkom krščanske vere . 47 4. Učiteljstvo cerkve ne more določiti pravega smisla svetega pisma celo tudi z dogmatiškimi razsodbami ne . 5. Ker so v zakladu vere zapopadene le razodete resnice , ne pristoja cerkvi v nikakem ozira, da izreka sodbo o trditvah čisto človeških znanosti . 6. V razsojevanju verskih resnic sodelujeta učeča se in učeč a cerkev na ta način, da ne pristoji učeči cerkvi nič druzega, kakor da odobri splošno veljavne nazore učeče se cerkve . 7. Kadar cerkev zametuje zmote, ne more od vernikov zahtevati notranje pritrditve tej svoji sodbi . 8. Kot proste vsake krivde je smatrati one, ki se ne oziraj o na obsodbe sv. kongregacije indeksa ali ostalih sv. kongregacij. 2, Obsoja celokupno moderno suetopisemsko ponosi., osobi'to njene sledeče 1'31de . 9. Preveliko topost ali nevednost razodevajo oni, ki verujejo , da je Bog resnično početnik svetega pisma . 10. Navdihnenje knjig stare zaveze obstoji v tem, da so izraelski pisatelji izročili verske nauke v posebnem, poganom mal o ali čisto nič znanem umevanju . 11. Božje navdihnenje se ne razteza v tem smislu čez vs e sveto pismo, da obvaruje vsake zmote vse njegove dele . 12. Razlagalec mora, ako se hoče s pravo koristjo pečati s svetopisemskimi študijami, odložiti vsako preusvojeno mnenj e o kakem nadnaravnem izvoru svetega pisma in ne sme tega drugače razlagati kakor vse druge knjige čisto človeškega izvora. 13. V svetem pismu zapopadene prilike so umetbo napravili evangelisti sami in kristijani druzega in tretjega rodu, in tak o pojasnili mali sad Kristusove pridige na gori pri Zidih . 14. Pri več povestih evangelisti niso tolikanj poročali tega , kar odgovarja resnici, temveč kar se je zdelo njim, četudi napačno, koristnejše za njihove čitatelje . 15. Evangelji so se do končne ustanovitve kánona razširjevali z vednimi dodatki in poskusi zboljšanja zaraditega je v nji h ostal le slab in nedoločen sled Kristusovih naukov. 16. Povesti Janezove niso pravzaprav zgodovina, temve č tajnostno razmišljevanje o evangelju ; govori v njegovem evangelj u so bogoslovska premišljevanja o skrivnosti blaženstva, brez vsak e zgodovinske resnice . 17. Cetrti evangelij je povečal čudeže, ne samo da bi s e videli bolj izvanredni, temveč tudi, da bi bili sposobnejši, bolj e spoznati dati dejanje in gospodstvo besede, ki je bila postala meso . 18. Janez si sicer prideva značaj priče za Kristusa ; v resnici pa je le priča za krščansko življenje ali za življenje Kristusovo v cerkvi ob koncu prvega stoletja . 19. Drugoverni razlagalci so mnogo točneje pokazali prav i smisel svetega pisma kakor katoliški razlagalci . 48 Obso 3nansfoeno določene neskladnosti med 3godooinsl;tlrni dejsh31' in cerkueni'Tnl uersk'imi resnicami. 20. Razodetje ni moglo biti drugačno, nego od človeka pri dobljena zavest njegovega razmerja z Bogom . 21. Razodetje, ki predstavlja katoliško vero, za apostolo v še ni bilo dokončano. 22. Verske resnice, katere predstavlja cerkev kot razodete , niso z nebes padle resnice, temveč neka vrsta razlage verski h dejstev, do katere je dospel človeški duh s težavo in naporom . 23. Med dejstvi, povedanimi v svetem pismu, in verskim i nauki cerkve, ki se naslanjajo na ona, more biti nasprotje in j e resnično, tako da more kritik zavreči dejstva kot napačna, ki ji h veruje cerkev kot popolnoma gotova . 24. Razlagalec, ki postavlja proreke, iz katerih sledi, da s o verske resnice zgodovinsko lažnjive ali dvomljive, se ne more ob soditi, dokler naravnost ne taji verskih resnic samih. 25. Verska pritrditev se opira končno in nazadnje samo n a vsoto verjetnosti . 26. Verskih resnic se je treba držati samo po njih praktičn i vrednosti, to je kot pravil dejanja, ne pa kot pravil, da bi ka jimeli za resnico . 4. Obsoja repltate 3godoui'nsko-krltlčnih preiskovanj o oseb ' Rri'stusou L 27. Božanstvo Jezusa Kristusa se iz evangeljev ne da do kazati, temveč je krščansko zavedanje proizvedlo to versko resnico iz misli o Mesilu . 28. Jezus ni v izvrševanju svojega poklica govoril z namenom, da bi učil o sebi, da je Mesija, niti niso imeli njegov i čudeži namena, da bi to dokazali . 29. Priznati se more, da stoji zgodovinski Kristus mnog o nižje od Kristusa, ki je predmet naše vere . 30. V vseh besedilih evangelja je ime „sin božji” edin o istopomemben z imenom »Mesija", nikakor pa ne izreka, da j e Kristus resnično in bistveno sin božji . 31. Nauk o Kristusu , kakor ga podajajo Pavel , Janez i n cerkveni zbori v Niceji, Efezu, Kalcedonu, ni oni, ki ga je učil Jezus, ampak oni, ki si ga je proizvedlo krščansko zavedanj e glede Jezusa . 32. Naravni smisel evangeljskih besedil se ne da spraviti v soglasje s tem, kar uče naši bogoslovci o zavedanju in o 6 nezmotljivi vednosti Jezusa Kristusa . 33. Za vsakega, ki je brez predsodkov, je jasno, da je Jezus govoril v zmoti o bližnjem prihodu Mesijevem, ali pa da nedostaje pristnosti večjemu delu njegovih v skrčenih evangeljih nahajajočih se naukov . 34. Kritik ne more pripisovati Kristusu neomejenega znanja , razen v zgodovinsko neverjetni , nravnemu čutu nasprotujoči domnevi, da je Kristus sicer kot človek vedel isto kakor Bog, vendar pa mnogo stvari ni hotel povedati svojim učencem in prihodnji m rodovom . 35, Kristus se ni vedno zavedal svojega mesijanskeg a dostojanstva. 36. Vstajenje Kristusovo pravzaprav ni dejstvo zgodovinske vrste, temveč niti dokazano, niti dokazljivo dejstvo čisto nadnaravne vrste, ki si ga je krščansko zavedanje polagoma izvajalo iz drugih . 37. Vera v Kristusovo vstajenje prvotno ni veljala toliko dejstvu vstajenja, temveč neumrljivemu življenju Kristusovem u pri Bogu. 38. Nauk o spravni smrti Kristusovi ni evangeljski, temve č le Pavlov . 5. Obsoja genetični PQ3130j 3akrarnentott . 39. Mnenja o izvoru zakramentov, ki so vodila očete n a tridentinskem cerkvenem zboru, in ki so brezdvomno vplivala n a njihove verske zakone, so mnogo drugačna od nazorov, ki vladaj o dandanes med raziskovalci krščanske starodavnosti , 40. Zakramenti so nastali iz tega, da so apostoli in njih nasledniki pod vplivom okolnosti in dogodljajev razlagali kak o misel ali namen Kristusov . 41. Zakramenti imajo pravzaprav le ta namen, da spominjajo človeka vselej na blagodejno navzočnost stvarnikovo . 42. Krščanska občina je uvedla potrebnost krsta, privzemš i ga kot neobhodno potreben obred in zedinivši ž njim obveznos t krščanskega veroizpovedanja . 43. Navada, krstiti tudi otroke, je bila daljni razvitek na polju strogega reda, ki je bil z drugim vred tudi vzrok, da se j e razdelil ta zakrament v dva, namreč v krst in pokoro . 44. Nič ne dokazuje, da so že apostoli rabili zakrament birme ; za izrecno ločitev obeh zakramentov, krsta in birme, ni v zgodovini prvotnega krščanstva nikake opore . 45. Ni vse smatrati kot zgodovinsko, kar pripoveduje Pave l (l . Kor. 11, 23—25) o postavljenju evharistije . 46. V prvotni cerkvi niso nič vedeli o spravi krščanskeg a grešnika vsled cerkvene avtoritete, temveč se je cerkev le sila počasi privadila temu razumevanju. Celo potem, ko je bila po kora priznana kot cerkvena naprava, ji niso pridevali imena „zakrament”, ker so jo smatrali za sramotilen zakrament. 47. Besede gospodove : „Prejmite svetega Duha ; katerim boste odpustili grehe, so jim odpuščeni in katerim jih boste za držali, so jim zadržani” (Jan. 20, 22—23), se nikakor ne nanašajo na zakrament pokore, pa naj so o tem trdili tridentinski očetje , kar jim drago. 48. Jakob v svojem pismu (5, 14, 15) nikakor ne namerav a oznanjati zakrament Kristusov, temveč hoče priporočati le pobožno 4 50 navado ; in če bi tudi morebiti videl v tej navadi sredstvo milosti , vendar ne misli tega v strogem smislu bogoslovcev, ki so določil i pojem in število zakramentov . 49. Ko je krščansko obhajilo polagoma zadobivalo oblik o obrednega dejanja, zadobili so oni, ki so navadno vodili obhajilo , duhovniški značaj . 50. Starejšine, ki so navadno imeli nadzorstvo pri shodih kristijanov, so postavili apostoli za duhovnike ali škofe, da skrb é za potrebni red v naraščajočih občinah, ne pa pravzaprav da bi nadaljevali nalogo in pooblaščenje apostolov . 51. Pozno šele je mogel postati zakon v cerkvi zakramen t nove zaveze ; kajti pred razumevanjem zakona kot zakrament, se je moral popolnoma razviti bogoslovski nauk o milosti in zakramentih. 6. Obsoja 3godonlnskl PQ3DOj Cerknene ustave in upraue . 52. Kristusov namen ni bil, ustanoviti cerkev kot družbo, k i naj bi obstajala na zemlji dolgo vrsto stoletij marveč je bilo p o mnenju Kristusovem nebeško kraljestvo neposredno blizu zaen o s koncem sveta. 53. Organična uredba cerkve ni neizpremenljiva, ampak krščanska družba je, prav kakor človeška, podvržena neprestanemu razvoju. 54. Dogme, zakramenti, duhovska vlada (hijerarhija), p o svojem pomenu in dejanstvenosti, so samo raztolmačenja in daljn a razvijanja krščanske misli, ki so dala drobni v evangelju skrit i kali z zunanjimi dodatki rast in spopolnitev. 55. Simon Peter ni nikoli niti zdaleka mislil, da bi m u bilo od Kristusa izročeno prvenstvo v cerkvi . 56. Rimska cerkev ni postala po naredbi božje previdnost i glava vseh cerkva, temveč po okoliščinah čisto politične vrste . 7. Obsoja, da sta se nauk in nerskl pojem raplla polagoma. 57. Cerkev se sovražno ustavlja napredku naravne in bogoslovske znanosti . 58. Resnica ni bolj neizpremenljiva kakor človek, ker s e razvija ž njim, v njem in po njem . 59. Kristus ni učil točno omejene učne vsebine, ki naj b i veljala za vse ljudi, temveč je uvedel neko gotovo versko gibanje , ki se je ali naj bi se prilagodilo raznim časom in krajem . 60. Krščanski nauk je bil po svojem izvoru judovski, pa j e postal potom različnih razvojnih stopinj najprej pavlinski, pote m joanejski, nazadnje helenski in splošen . 61. Brez ugovora se more trditi, da niti eno poglavje svetega pisma od prvega v knjigi rodov do zadnjega v apokalips i (skrivnem razodetju) ne vsebuje enega nauka, ki bi popolnom a soglašal z onim, ki ga uči katoliška cerkev o isti stvari, in da 51 nima niti eno poglavje svetega pisma istega smisla za kritik a kakor za bogoslovca . 62. Glavni členi apostolske vere niso imeli za kristijan e prvih časov istega smisla kakor za kristijane današnjih dni . 63. Cerkev se izkazuje nezmožno, da bi uspešno varoval a nravstvene nauke evangeljske, ker trdovratno vzdržuje kot ne spremenljive nauke, ki se z današnjim napredkom ne dajo združiti . 8. Obsoja potrebo, da se pregledajo dosedanji bogoslotisk i na3orl in nauki . 64. Znanstveni napredek zahteva, da se popravijo krščansk i nazori krščanskega nauka o Bogu, stvarjenju, razodetju, osebi meso postale besede, izveličanju. 65. Današnji katolicizem se ne da spraviti v soglasje s pravo znanostjo, ako se ne preizobrazi v nedogmatično krščanstvo , to je' v velikosrčen in svobodomiseln protestantizem . Ko se je bilo potem sledečega dne, četrtek, 4 . julija, Nj . Svetosti našemu svetemu očetu Piju X . o vsem tem natančno poročalo, je Nj . Svetost odobril in potrdil ukaz prej imenovani h eminencij in ukazal, da moramo vsi smatrati vse in vsako gori navedeno trditev, kot obsojeno in prepovedano. Peter Palombelli, sv. rim. in obč. inkvizicije notar .