V Ljubljani, dne 1- junija 1938.
XVIII. leto,
Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 6,
VOJNI «UD
GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V UUBLJAN1
List izhaja vsakega 25. v meseca. Posamezna štev. 1 Din.
—	Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo-
—	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo ■— Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska
vojašnica.
Zavesa
Ko se ustavi človek tam v Beogradu in poleti na Avalo, vidi, kako se že cele mesece koplje, kleše, stavijo granitni kamni na kamen, kako se zida — mnogo rok se giblje in giblje ter stvarja mogočen, veličasten spomenik, misel največjega našega umetnika, kiparja Me-štroviča, ki vstaja tam na gorski višini, kjer je nekoč, pred davnimi veki, stal grad in kljuboval navalom tujcev...
Ko gledaš z Avale, vidiš lepo Šuma-dijo, vidiš cvetni Srem s Fruško goro in dva modra vijugajoča se traka, Savo in Donavo. In kamorkoli pogleda oko, vidi lepoto slovanske zemlje, jugoslovanske države. Obzorje, kjer se ustavlja oko, je obrobljeno z nizkimi valovi planin, valoveče se od Avale vse tja do obzorja. Robovi teh planin se polagoma spuščajo k Savi in k Donavi, vijejo se kakor greda in pri samem izlivu Save v Donavo končujejo v steno, na kateri stoji Beograd.
Spomenik mogočnosti in veličine žrtev, danih za svobodo in zedinjenje Južnih Slovenov, naroda Jugoslovanskega od pamtiveka do danes — spomenik nepoznanega vojaka-junaka, vstaja na Avali.
Mogočen spomin na dobe junaštva, stoletja dolgih, polne junaštev, kakor poje narodna pesem srbska:
»Sestra draga, — Kosovka devojka!
Vidiš draga, tista kopja bojna?
Cele kupe se jih tam kupici Kri v potokih tekla je junakov, konjem segala je do stremena, do pasu junakom židanega.
Vsi so tu junaško padli, za svobodo vsi se žrtvovali...
Mnoge obvezuješ zdaj junake,
•«ne skrbno jim neguješ, vmivaš, z vinom jih krepčaš rdečezlatim, s kruhom hraniš tečnim jih in belim... Hvala sestra draga — Kosovka devojka, da umeješ tak ceniti žrtve in junake, hvala ti na vekov veke bodi.«
Mogočen spomin, ki je jeklenil stoletja in stoletja jugoslovenske matere in njih sinove v vseh okoliščinah usode, da
- padi!
se je ustvarila generacija legendarnih junakov, ki so si zadali nalogo, da ustvarijo tisočletni sen tolikih jugoslovenskih generacij, sen naših velikih duhov od Karadjordja, Strossmayerja, dr. Kreka, Ivana Cankarja, dr. Ivana Laha in drugih.
In glej, po petstoletjih poraza na Kosovem polju, ječanja pod tujci in zasužnjeni od zavojevalcev, smo se zbrali sinovi jugoslovenskih mater in izvršili sen naših pradedov in dedov — vse obdani z ranami, pohabljeni, razboleli, objokani za padlimi, in kriknili zmagovito, bojevniško:
»Slovenec, Srb, Hrvat
večno brat in brat!«
Letos, v dvajsetem letu naše svobode in zedinjenja, ko si dorastel tam na Avali mogočen in veličasten spomenik, zakrit še sicer z zaveso, vzrastel v čast in slavo nepoznanemu junaku-vojaku Jugoslavije, nepoznanemu junaku z raztresenimi kostmi po vseh bojiščih od Marne in Verduna, do Dobrudže, solunskega fronta, od Kajmakčalana do Doberdoba, severnih slovenskih bojišč, koncentracijskih taborišč, Suhega bajerja, Judenburga, Muraua, Radgone in drugih ... bo padla zavesa.
Vidov dan, zgodovinski dan, v dvajsetletnici Jugoslavije bo odgrnil zaveso. Spomenik nepoznanemu junaku in vsem padlim in umrlim bojevnikom bo gledal z Avale preko cele Jugoslavije, govoreč z mogočnim molkom o veličini žrtev za Jugoslavijo, za stari uresničeni sen naših dedov in pradedov.
Mi pa, še živeče vojne žrtve, še živi nosilci slave in porazov, trpljenja in ne-priznanja — in vseh vojnih strahot, sicer že zelo zredčeni in bičani od osemletnega »Invalidskega Kosova«, a kljub vsemu še živeči, mi zastopniki starih bojnih generacij, ki smo zlomili neprijatelja, osvobodili zemljo in ljudstvo in ujedinili narod, mi stojimo prepričani, da bo Vidov dan odgrnil tudi zastor z drugega spomenika, s spomenika še živim vojnim žrtvam.
Padi zavesa in naj bo novi invalidski zakon spomenik živim vojnim žrtvam, dostojen in enakovreden bratu spomeniku padlim in umrlim našim tovarišem.
Vsi mi, stotine tisočih, bi smo še živi, ki smo živi zastopniki padlih in umrlih pionirjev Jugoslavije, smo to zaslužili in Vidov dan mora tudi za nas biti dan vstajenja in osvoboditve izpod okov »Invalidskega Kosova«.
Jurak Josip, Novo mesto:
Približujejo se veliki slavni dnevi, ko bo vsa Jugoslavija, ko bomo zedinjeni Jugosloveni — bratje Srbi, Hrvati in Slovenci, svečano in enodušno proslavljali jubilej največjega in najpomembnejšega dne v zgodovini. Letos bomo obhajali in proslavljali 20 letnico osvobojenja izpod tujega jarma in zedinjenja v novo državo pod žezlom in zastavo naše slavne in junaške dinastije Karadjordjevičev. Obujali bomo spomine na ono dobo našega narodnega herojstva, ko smo poleg mučeniške Srbije kot takozvani »prečani«, na raznih frontah, sicer v avstrijskih uniformah na zunaj, na znotraj pa v duhu prave jugoslovenske zavesti zavedajoč se, da branimo zlasti na soški, svojo rodno slovensko in lastno, na ruski pa slovansko zemljo, zdihovali, krvaveli in umirali na bojnih poljanah. Obujali bomo trpke spomine, koliko so trpele zapuščene žene in otroci vojnih vpoklicancev, obnavljali spomine, ko so se naši najsposobnejši možje — res pravi jugoslovanski rodoljubi — trudili, da uresničijo sen in stoletne želje zatiranega slovanskega življa, da nam ustvarijo narodno državo, kjer bomo sami gospodarji in svobodni državljani. Obnavljali in obujali bomo spomine, kako smo nesrečne vojne žrtve, napol žive, bledih, upalih obrazov, sključene, zmaltretirane in oropane po vojni vihri najdražjih človeških udov, prišle domov k svojim ljubim in dragim prepričani, da bomo priznani.
Usoda Južnih Slovanov ni bila nikdar rožnata in jim ni bila naklonjena. Ko-
Zavesa padi!
Naj bo Vidov dan ob dvajsetletnici osvoboditve in zedinjenja mogočen dan slave in priznanja.
Padi zavesa z obeh spomenikov: S spomenika padlim in nepoznanemu vo-jaku-junaku in s spomenika živim!
Ves svet, ki je dobre volje, bo s spoštovanjem klonil glavo pred tvojo veličino !
v bodočnost
maj so zasedli Balkanski polotok in se ustalili, so že prišli pod tuj vpliv, pod tujo oblast in so izgubili svobodo. Najslabše se je godilo nam Slovencem, ki smo že v 8. stoletju prišli pod tujo oblast. Tudi Hrvatje niso dolgo uživali svoje svobode, že leta 1102. so se morali združiti z Madžari v skupno državo, kjer so se morali boriti za najbolj osnovne in narodne pravice. Najdalje je usoda prizanašala še Srbom. A tudi te je zadel kmalu še hujši udarec, kot smo ga doživeli Slovenci in Hrvati. Spomnimo se samo strašnega poraza na Kosovem polju leta 1389. Poleg sosednih bratov Bolgarov so naposled prišli še Srbi pod turški jarem, najkrutejši, mnogo nasilnejši od nemško-madžarskega, ki je trajal stoletja. Ves čas so vstajale junaške osvobodilne borbe pod vodstvom herojev. Tuji vpliv je v marsičem podjarmil gotovi del celo z vero, toda jezik je ostal in se ga ni moglo zatreti. Vedno bolj se je pojavljala narodna zavest, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi le eno, kljub temu, da so nas žal že tako zgodaj ločile prirodne in politične prilike. S pojemanjem brutalne turške sile, so se kmalu začeli pripravljati tudi načrti za politično združitev vseh Jugoslovanov. Prvi tak načrt je napravil leta 1700. Hrvat Pavel Vitezovič iz Senja, ki je hotel ustvariti neko veliko Hrvatsko, češ, da se v vseh jugoslovanskih pokrajinah govore le različna narečja istega hrvatskega ali ilirskega jezika. Veliki Jugosloven pa je bil knez Mihajlo, ki je 26. I. 1867 v Bukareštu z dele-
Pridi, Simon iz Cirene...
(Odlomili iz današnjega življenja vojnih žrtev)
»... in peljali so Ga ven na Golgoto, kar se tolmači: Mesto mrtvaških glav, da ga križajo. Omahoval je pod težo križa in padal. In glej, S» J*, Ja	Simon iz Cirene, oče
Aleksandra in Rufa. Pa so mu rekli: Vzemi in pomagaj!«
Evang. Marko, 15. pogl. 21. vrsta.
Ko hodi človek tako po občnih zborih Krajevnih odborov Udruženja, vidi pred sabo na teh zborovanjih polno trpljenja, Polno ponižanja, revščine in zatajevanja. Pred njim stoje vojne žrtve kakor ogromen, strašen trnjev venec, ki je prepleten preko grobov živih žrtev in preostankov padlih na bojiščih. Pred njim je nešteto pod težkim križem vojnih grozot omahujočih, a redko kje zagleda človek kakšnega Simona iz Cirene, ki pomaga pod križem zdihujočim. Redko kdaj zagleda človek kakšnega Samaritana, ki se ustavi in nudi hladila in krepčila onemoglim. — Ogromna večina civiliziranih levitov gre mimo, ne brigajoč se za onemogle, v obcestnem jarku zdihujoče, pod križem omahujoče... So celo, mnogo jih je, ki pljujejo na trpeče, pod križem ječeče...
In nekoč, pred 25., 20., 18. leti so bili °brazi vseh teh vojnih žrtev, njih telesa, mladostni, še sveži, v očeh ogenj... Zdaj s° obrazi vseh teh pred mano stoječih osnšeni, polni gub, z udrtimi očmi — te-Jesa vpognjena, izsušena... Ne po svo ji krivdi, ampak ker je tako zahtevala zgodovina in domovina.
In v tistih dneh samopožrtvovanja, odrekanja, ko je zeval Suhi bajer, ko so se polnila razna taborišča-ječe, ko je vstajala Dobrudža, Solunski front, Kajmakčalan, ko se je ovekovečil Doberdob, Verden ... ko je kriknil Judenburg, Murau, Radgo-I na, Pulj in Kotor... v tistih časih, ko je ! vstajala izza Velikega petka svoboda in j zedinjenje, ko je kralj Matjaž s svojimi j četami, koroškimi in prekmurskimi legi-! jami korakal na Gosposvetsko polje, so bile darovane vse te žrtve pred mano stoječe, darovane, da je vstala svoboda in zedinjenje tem veličastnejša ...
Človek gleda, gleda in ne more verjeti. Ali je vse to resnica? Ni morda to-le, kar vidim, samo zakleti sen, vražji sen? Saj vendar ne more biti resnica, da bi vse te vojne žrtve, žrtvovane v tistih dneh Velikega petka ne bile deležne Velike noči, praznika Vstajenja svobode?
i
Čudovito groteskne so zgodbe, zarisane v obrazih vojnih vdov in v obrazih preostankov bojevnikov z bojišč, v obrazih mater in očetov, v obrazih otrok padlih in umrlih bojevnikov. Na videz neznatne, malopomembne, celo rekel bi, smešne so te zgodbe — ali zato tem strašnejše...
Tam, glej, tistemu manjka noga. Lesena je mesto žive. Onemu tam maha prazen rokav. Roke ni. Kako le je, kdo mu reže kruh? Tam zopet onemu je prebita čeljust. Vidi se jezik in zlomljeni zobje. Ko govori, sili slina iz te luknje, vse rdeče... Tam zopet oni nima nosu in polovico obraza je odtrganega. Rdeči, stisnjeni zaceljen
obronek je mesto obraza. Drugi tam je slep. Samo nekoliko svetlobe vidi, da razločuje, kedaj je dan in kedaj je noč. Tretjega tam drži za roko sinček. Drobno detece se stiska k očetu, popolnemu slepcu. Tam, glej, tisti je brez prstov na roki. Samo pesti so ostale, grdo nakremžene. Krogla mu jih je odtrgala. Istotako dalje... kdo bi našteval vsa razdejanja pri teh razvalinah ...
»Prejemaš invalidnino?« vprašam.
»Prejemam,« odgovori tisti brez noge. »220 Din mesečno. Več pa noga ni vredna,« je rekel ironično se smejaje.
»Jaz pa še 220 Din ne prejemam,« je rekel drugi, tudi brez noge. »Davkarija mi je predpisala, da plačujem 185 Din na leto davka, pa mi, ker nisem siromašen, ne pripada invalidnina.«
»Seveda,« se je ponorčeval nekdo za menoj, brez roke. »Ne bodo ti vendar dajali še 220 Din za nogo, da bi ti potem s tistim plačeval predpisani davek. Pridelati moraš za davek, pa ne kar tako dobiti.«
»A ti?« se obrnem k tistemu, ki mu manjka roka.
Zmigal je s praznini rokavom in rekel:
»180 Din je bila vredna, so rekli in tiste mi tudi plačujejo. Moj prijatelj, ki je krojač in ima dva pomočnika, pa plačuje obrtnega davka nekaj čez 180 Din letno, pa radi tega tudi ne dobiva invalidnine.«
»Ali šiva s praznim rokavom?« je vprašal nekdo.
»Invalidski zakon že tako misli, da šiva, ker bi drugače ne določal tako,« je bil odgovor.
Slepec, ki komaj razlikuje še dan, je rekel:
»Svojih 400 Din, ki jih dobivam, bi rad dal, če bi mi kdo dal nazaj oči.«
»Malo je to za oči,« sem rekel.
»Pa še teh 400 Din so mi nevoščljivi,« je odgovoril.
»Kdo?« vprašam in se čudim.
»Sosedi. Vaščani.«
»Ali je to mogoče?«
»Je,« je odgovoril. »Krščanska ljubezen je to. Če bi nevoščljivost gorela, bi gorel ves krščanski svet. Sosed je sicer zdrav, ali ne more razumeti, zakaj jaz dobivam teh 400 Din, on pa ne. In taki so vsi v naši vasi.«
»In po vsej fari. Vdovam pravijo invalidska kurba, samo zato, ker dobivajo 88 dinarjev na mesec za ubitega moža.«
Gledal sem in se čudil.
»Naša soseda,« je rekel eden, »kar za-reglja, če me vidi, ako tako na dvorišču včasi prižgem pipo. Tako reglja kakor reglja na Veliki petek. Da, govori, lahko kadiš tobak, lahko, ker ti denar kar na mizo prinesejo.«
»Pa še vam naj prinesejo,« rečem ob taki priliki. »Kar odsekajte si roko, pa bodo prinesli, kakor vidite meni,« rečem in zamaham s praznim rokavom. »Ali pa mi daj svojo roko, jaz ti pa rad dam teh 180 Din.«
»Kaj reče na to?« sem vprašal.
gati bolgarskega naroda sklopil ugovor, katerega glavne intencije so bile osnovanje »Jugoslovanskega carstva«. Prava narodna zavest pa se je zbudila pri Jugoslovanih šele z narodnim preporodom v začetku 19. stoletja. Ilirsko gibanje je hotelo z enim književnim jezikom pripraviti tudi pot političnemu edinstvu Jugoslovanov. Po padcu Bachovega absolutizma se je ilirski pokret nadaljeval pod novim jugoslovanskim imenom, katerega veliki podpornik je bil s poznejšimi apostoli jugoslovenstva, dr. Krekom, Učelinijem, Njegušem, Stambolijskim, veliki vladika J. J. Strossmajer in izmed Slovencev Stanko Vraz. Narodna stranka, naslednica ilirske, je z zakonom določila jugoslovanski jezik za uradni jezik in proglasila enakopravnost latinice in cirilice. Žal pa so se razmere začele v Hrvatski obračati tako, da je jugoslovanska misel pod banovanjem Khuena za nekaj časa obledela.
K sreči pa je ravno paševanje bana Khuena pospešilo, da je začelo jugoslovansko vprašanje postajati vedno glasnejše in bolj pereče. Leta 1895. je prišel takratni avstrijski cesar Franc Jožef I. v Zagreb. Zagrebški visokošolci so ga zelo hladno sprejeli, demonstrirali ob tej priliki radi madžarskih zastav ter eno celo zažgali. Za kazen jih je bilo nekaj izključenih. Zatekli so se v Prago. Tu jih je sprejel sedaj že pokojni veliki češki rodoljub in naš veliki prijatelj — poznejši prezident bratske Češkoslovaške države — profesor Masaryk in jih potrdil ter še bolj opogumil za jugoslovansko idejo.
Pri nas Slovencih je postal velik naslednik jugoslovanske misli in edinstva Jugoslovanov pokojni dr. J. Ev. Krek, ki je vse svoje misli in delovanje posvetil delu za naše ujedinjenje. Kdo iz starejših, zlasti med vojno, ga ni slišal govoriti o zlati zarji, ki se prikazuje zatiranemu in brezpravnemu slovenskemu narodu in vsem Jugoslovanom. Toda ker se je tako govorjenje smatralo takrat za veleizdajo, je dr. Krek dostavljal, da se Jugoslovani združijo v habsburškem okviru, to je pod okriljem pozneje razpadle avstro-ogrske monarhije, čije žalostni konec je bil že pred svetovno vojno napovedan. Začeli so izhajati novi časopisi, ki naj bi pripravili in ugladili pot veliki ideji. Bila sta to dnevnika »Jutro«, ki je začel izhajati leta 1910., a je že drugo leto opešal pod pritiskom razmer tedanjega časa, in »Dan«, ki je izhajal do svetovne vojne, katerega je urejeval Milan Plut in potem budilec mladine in Jugoslovan z dušo in srcem dr. Ivan Lah, ko ga je oblast iz istega vzroka ustavila. Veliko je delal za Jugoslavijo tudi pisatelj Iv. Cankar. V svojem predavanju leta 1913., ki ga je spravilo v zapor, je označil rešitev jugoslovanskega vprašanja takole: Če mislijo in želijo 4 narodi (tu je mislil tudi
»Nič. Namrdne se in jezna gre.«
»Kako jih veseli, če kateremu invalidu ali vdovi radi kakšne kazni, za kakšno deteljico, za kos drv, za zajca, če ,ukrade4, kakor pravijo na sodišču, prisodijo nekaj ur ali dni in zato izgubi tistih borih par kovačev, — kako jih veseli. Glasno nič ne reče nobeden, samo priliznjeno se smehlja in pomiluje. Ali v očeh mu vidiš, kako je vesel.«
»Naši eni vdovi se je zgodilo celo, da je radi otroka, petletnega, ker je pobral iz vode drva, bila obsojena na tri dni — zato pa je izgubila invalidnino. Otrok in ti vdova, kako bosta živela, kaj jih to briga. Moža, očeta niso vrnili, zdaj so vzeli še tistih 120 Din.«
»Kako se je to zgodilo? sem vprašal.
»Naša Kamniška korporacija ima še od Marije Terezije sem ogromna posestva. Vse tja do izvira Kamniške Bistrice in še dalje segajo ogromni gozdovi. Les je zelo težko spravljati od tod. Splavljajo ga po strugi Bistrice. Da se ga tako mnogo izgubi, je razumljivo, ali kaj je to takemu bogastvu. Ali natančni so ti gospodje, hudičevo natančni. Nekoč, bila je povodenj, — in Kamniška Bistrica je takrat hudournik, — je odnašala mnogo hlodov in drugega lesa. Vsevprek je nesla hlode in drva, metala na obrežje, da je tam ležalo brez vsakega potnega lista. Otroci te vojne vdove, majhna žrebeta, srčkane ribice, so pobirale trske, tako ležeče in po vodi plavajoče in nesle mami, češ, mama: zakuri. Mama je zakurila, zakaj siromaku je vsaka trska bogastvo, če pride pod roko.
i Bolgare) v eno skupno državo, kjer bi i najlažje in najlepše skupaj živeli, če bi bili združeni, naj se to zgodi po njih želji in naj v božjem imenu zgrade jugoslovansko republiko.
Dne 28. junija 1914. so padli v Sarajevu usodni streli. — Bili so le formalni in zunanji povod svetovni vojni. Avstrija je začela 8 preganjanjem in zapori zavednega jugoslovanskega življa, kar je še bolj podžgalo ogenj in dvignilo narodno zavest zatiranih Slovanov ter upor proti Avstriji. Slovenska matica je bila radi tega razpuščena, roman »Gospodin Franjo«, ki je prikazoval nasilje Avstrije v Bosni, zaplenjen, njegov pisec, Fr. Podlimbarski, pa konfiniran. Med tem je po Srbiji črno-žolta avstrijska soldateska izvrševala grozodejstva, ki so vpila do neba po osveti. Že leta 1915. je morala Pašičeva vlada zapustiti Srbijo in oditi v inozemstvo, kjer je že delal jugoslovanski odbor za zedinjenje, z dr. Trumbičem na čelu. Ta si je zadal nalogo, da osvobodi jugoslovanske narode izpod objema Avstro-Ogr-ske in je imel že v samem začetku mnogo dela. Protestiral je proti nameram državnikov v Londonu, da se Istra, Benečija in Dalmacija izroče za odškodnino Italijanom, ker so se odločili nastopiti v boju proti Avstriji. Bil je to zanje slavni, a za nas tragični londonski pakt
z dne 12. okt. 1915,	--------------
-------------------—--------------- Gospodje pri zeleni mizi v Londonu so to lahko storili, ker zemlja ni bila njihova; trgovali so na žalost na naš račun. Dr. Trumbič je proti temu sicer energično
protestiral, a skoro brez uspeha.--------
-------------------------------- ko je
vstal naš Doberdob, kjer so se naši slovenski, dalmatinski in bosanski polki s krčevito hrabrostjo držali, so v Londonu popustili in bili pripravljeni zahtevam jugoslovanskega odbora ugoditi. K temu se je pridružil še takratni predsednik Združenih ameriških držav z znano zahtevo po samoodločbi narodov, ki so doslej ječali pod tujim jarmom, da se osvobode. Jugoslovanski odbor je že s svojim imenom izražal, da hoče popolnoma novo, samostojno državo, ki ne bi bila le nadaljevanje Srbije, ampak ki
bi jo skupno in prostovoljno ustvarili vsi trije jugoslovanski narodi: Srbi, Hrvati in Slovenci.
■ Velik korak naprej pa je pomenila, napravila in dosegla majniška deklaracija, ki so jo Slovenci z nad 200.000 podpisi po dr. Korošcu s Čehi vred dne 30. maja 1917 predložili avstrijskemu parlamentu z zahtevo, da se vse pokrajine monarhije, kjer žive in prebivajo | Slovenci, Srbi ih Hrvati, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške hiše, česar takrat pod smrtno kaznijo radi veleizdaje v drugi obliki ni bilo mogoče zahtevati. Dne 29. maja istega leta pa so se združili hrvatsko-slovenski, dal-
Kdo bi mislil, še manj pa vdova, da je to ukradeno. Ni rekla, naj nesejo otroci te trske tja, kjer so jih vzeli, saj tudi mnogi gospod, ki izmakne cele hlode in bankovce, ne nese nazaj in se nič ne zgodi, pa je zakurila. Ali gospodje od korporacije so nekako zvedeli za to. Pa je morala na sodišče. Paragrafi pa veste kakšni so. Ukradeno je. Ker je pa to bil petleten otrok, boš zato ti, njegova mati, dobila 3 dni zapora. Amen. Nič ni pomagalo prositi takratnega direktorja korporacije, naj odpusti. Ne, kaznovati se mora, je rekel in sodnik je kaznoval. Umrl je že tisti direktor, no, Bog mu vkljub temu daj nebesa! ...«
Za srce me je zgrabilo nekaj nevidnega...
*
Krščanska nevoščljivost se poslužuje celo naravnost nizkih načinov, da bi kakšnemu vojnemu invalidu ali vojni vdovi izpodjedla prisojeno invalidnino. Pišejo celo dobri ljudje anonimna pisma na oblasti, češ, ta invalid sploh ni vojni invalid, je le simulant. Če že drugega ne dosežejo, vsaj to, da so preiskave in da prihaja v hišo orožnik službeno in z izpraševanjem. Zopet drugemu pišejo brez podpisa, da popiva in se nelepo obnaša, drugi da pretepa ženo in otroke. In povsod je zapisano: Vzemite mu invalidnino, ker je ne zasluži!
In zopet sitnosti, zopet poizvedbe in preiskave.
V nekem Krajevnem odboru so mi na zborovanju pripovedovali celo zgodbico:
I matinski in narodni klub v jugoslovanski klub pod predsedstvom dr. Korošca. Stoletna želja po skupni jugoslovanski državi je vedno bolj dozorevala. Deklaracijska misel se je brzo širila in z vso silo odjeknila med ljudstvom. Pogreb dr. Kreka v Št. Janžu na Dolenjskem, ki ga je smrt ugrabila tik pred uresničenjem uspehov njegovega velikega dela, se je razvil v veličastno manifestacijo jugoslovenstva kot zgovorna priča, da so dnevi obstoja Avstrije že šteti. Pogreba so se udeležili tudi Hrvati in Cehi.
Kar ni bilo mogoče izreči in zahtevati na Dunaju v majniški deklaraciji, se je zgodilo še istega leta v krfski deklaraciji. Bil je to krfski pakt, sporazum med Pašičem in jugoslovenskim odborom z dne 20. junija 1917, ki poudarja, da smo Slovenci, Srbi in Hrvati narod s tremi imeni, ki se je svojega narodnega edinstva vedno zavedal. Zato so dali novi kraljevini ime »Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev,« četudi je dr. Trumbič že tedaj izrecno želel Ime »Jugoslavija«.
Kmalu nato je junaška srbska vojska, okrepljena z jugoslovenskimi dobrovoljci, prebila solunsko fronto in zopet stopila na lastna tla. Dogodki so se nato tako hitro odigravali v naš prid, da je začetkom druge polovice leta 1918. Avstrija začela razpadati. V Boki Kotorski so se uprli mornarji; bili so sicer postreljeni, a razpada Avstrije se ni dalo več preprečiti. To so brzo začutili tudi Slovenci in 16. avgusta 1918 je bil ustanovljen v Ljubljani pod predsedstvom dr. Korošca »Narodni svet« kot vrhovna politična instanca za Slovenijo in Istro. Dne 6. oktobra nato je bilo v -Zagrebu ustanovljeno »Narodno veće« kot vrhovno politično predstavništvo vseh jugoslovanskih avstro-ogrskih Slovencev, Srbov in Hrvatov. Zaman je prišel dne 16. oktobra 1918 cesarjev proglas, v katerem je obljubil, da bo postala Avstrija zvezna država. Dr. Korošec mu je rekel: »Veličanstvo, je že prepozno!« Dne 29. oktobra 1918 je hrvatski sabor odpovedal zvezo Avstriji in Madžarski. V Sloveniji pa je prevzela vso oblast »Narodna vlada« drve 31. okt. 1918. Dne
V Kamniku je bilo v nedeljo 15. maja 1938 dopoldne zborovanje bojevnikov. V dvorani kina. Bila je polna, nad 300 ljudi — invalidi in vdove, zastopnik sre-skega načelstva Vadnjal, sreski sanitetni referent dr. Polc Julij, banski svet-S nik in predsednik Rdečega križa Vidic Franc, župan občine Kamnik Novak Nande, ki je zastopal Župansko zvezo, katere predsednik je, ter kraj. odb. JRZ, katere predsednik je tudi, podporočnik Vinko Eržen za komandanta mesta Kamnik, za gasilsko župo Homar Tomaž,
Invalid-slepec, 100°/o z dodatkom, torej popolnoma slep, le senca svetlobe je v njegovih očeh, je bil strašno osovražen. Dobival je namreč 1400 Din na mesec. Ni veliko za vid in za obe očesi, ali 1400 Din je strašno mikavna vsota in vražje se reži tisti tisočak sosedom. Ima ta invalid majhno bajtico, njivico, redi komaj eno kravo. Oženjen je in otroke ima.
Ali veste, kaj so naredili vaščani?
Nevoščljivost in tisti hudičev tisočak ter 4 metulji so bili tako hudičevi, tako polni izkušnjave, da so pisali na oblasti, češ, ta vojni invalid ni slepec. Simulant je. Dobro vidi, ali dela se, da nič ne vidi, samo zato, da bi dobil tistih 1400 dinarjev.
Prvič tako pismo ni imelo uspeha. Drugič tudi ni bilo uslišano. Pisali so tretjič. Zdaj pa se je pač zgodilo, kakor je to v pravljici navada, da če se kaj tretjič naredi, se vrata odpro. In vrata so se odprla. Sresko načelstvo je naročilo žandarmeriji: Preiščite in poizvejte, ali res tisti invalid-slepec ni slepec, ampak le simulira.
Žandarji so šli, gledali invalida, gledali otroke, ki so se bojazljivo stiskali k mamici, ter vprašali:
»Ali res nič ne vidite?«
Kaj jim naj odgovori?
»Poglejte, gospodje,« je rekel in odprl oči.
»Resnica,« so odgovorili žandarji. »Čiste so tvoje oči, kakor vsakega zdravega človeka. Jasne, kakor so naše.«
»Menjajmo, gospodje,« je rekel vojni invalid-slepec. »Vesel bom vaših jasnih
I 8. nov. 1918 je Pašič priznal »Narodno i veće«. Dne 26. novembra 1918 je tudi I črnogorska skupščina v Podgorici skle-' nila, da se priključi Srbiji.
Prišel je zgodovinski prvi december. Ob 8. uri zvečer je sprejel blagopokojni viteški kralj Aleksander L, najvišji bojevnik in prvoitvorec naše domovine »Jugoslavije«, podpredsednika Narodnega veča dr. Ante Paveliča in prečital adreso, s katero je objavil sklep Narod-dnega veča z dne 24. nov. 1918, da se država prečanov Slovencev, Srbov in Hrvatov združi s Srbijo in Crno goro v enotno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vlado Karadjordjevičev. Tako smo se zedinili trije bratje pod eno streho današnje lepe, močne in nedeljive »Jugoslavije«.
Zmaga, sijajna zmaga ..., novi upi, nove nade!... Vse je bilo veselo, vriskalo in se objemalo. Kako tudi ne? Junaška kri hrabrih junakov ni tekla zastonj. Niso padle zastonj neštete vojne žrtve. Objokane vojne vdove in njih otroci niso izgubili zastonj skrbnega hranilca, očeta in gospodarja, niso padli zastonj cvetoči mladeniči — sinovi staršev, katerim so obetali postati na stara leta edina opora, nismo izgubili zastonj vojni invalidi svoje zdravje, svoje neprecenljive ude. Zmagala je zdrava jugoslovanska zavest nad samopašnostjo avstrijskih mogotcev. Toda zgodilo se je kakor se v zgodovini zelo rado dogaja, da so pozabili najprej liste, ki so za svobodo Jugoslovenov največ doprinesli, največ žrtvovali — pozabili so na vojne žrtve. Temu pa smo bili veliko krivi tudi sami, ker nismo spregovorili takoj in tako, kakor bi morali. Ali sedaj smo spregovorili. Ne toliko radi sebe, ker že izumiramo, veliko več radi naših otrok in zanamcev — bodočih generacij. da bi ti ne obupali in se v odločilnem momentu ne izneverili zvestobi do prelepe, s potoki krvi pridobljene domovine, da jim še pravočasno vcepimo zaupanje, ljubezen, požrtvovalnost in junaštvo za domovino. Mlade generacije, zlasti naši otroci-sinovi nas opazujejo in se sprašujejo, kaj bo z njimi, če napoči usodni trenutek — stopiti na branik domovine.
predsednik gasilske čete in predsednik JNS Anton Cerer, za JNS tajnik Rado Kolman, za združ. trgovcev in za »Sokola« Joško Klemenčič.
Predsednik K. O. Kamnik tov. Bokalič je pozdravil vse navzoče ter zastopnika Oblastnega odbora tov. M. Steleta in tov. Iv. Vuka ter govoril:
20 let bo v kratkem minulo, odkar je končala svetovna vojna, pa še do danes ni rešeno invalidsko vprašanje. V naši državi vojnim žrtvam še ni priznana ona zaščita in
oči. Morda boste tudi vi mojih jasnih veseli. Kajti prejemali boste tedaj vi tistih 1400 Din na mesec.«
Odšli so žandarji. Zapisali so: Vojni invalid-slepec ima jasne oči. Vendar, kakor je rekel, vkljub temu ne vidi. Nismo pa zdravniki, da bi utrdili resnico.
Ali pisma, nepodpisana, so še vedno prihajala. Še vedno so govorila, da je ta slepec le simulant. Posebno njegov sosed se je zelo trudil, da bi verjeli tem pismom. Prijazen je bil drugače z vojnim slepcem, ali pisal je: Simulant je. \'zemite mu invalidnino.
In zopet se je zgodilo. Zdaj so prišli zdravniki. Pregledali so invalida-slepca in zapisali:
»Oči invalida-slepca so res jasne in čiste. Takšne so, kakor oči zdravih ljudi, ki vidijo. Ali vidni živci njegovih oči so mrtvi. Ni simulant. Slepec je!«
Meseci so tekli.
Bolelo je slepega siromaka, vojnega invalida, bolelo je to njegovo ženo nesrečno že s tem, da je mož slepec, bolelo je drobne otročičke, katerim slepi oče ni mogel biti to, kar bi jim bil zdrav. Kaj je radi krivice bojišč še nad njim prokletstvo tistih 1400 dinarjev, ki jih prejema oče za svoj vid, da je toliko nevoščljivosti? Kaj morda sosedi in farani štejejo iz svojega tistih borih 1400 dinarjev — za oči človeka, žrtvovanega za svobodo zemlje, katera je njihova? Kaj je tak nauk krščanske ljubezni? Ni mar teh 1400 dinarjev za očetov vid, za očetove oči in za
Zborovanje vojnih žrtev
one pravice, ki jih kot vojni oškodovanci zaslužijo. Vojni invalidi in vdove smo od leta do leta kazali na svojo bedo, na krivice, ki so nam bile prizadejane in od leta do leta zahtevali pravično rešitev invalidskega vprašanja, zahtevali smo samo to, kar smo drago plačali s prelivanjem lastne krvi.
Namesto pravice, namesto dobrega invalidskega zakona smo stalno doživljali redukcije. Dočim je bilo še leta 1925. pravno priznanih in zaščitenih nad 210.000 živih spomenikov, je zakon iz leta 1929. črtal okrog 140.000 teh voj. žrtev svetovne vojne, tako da je ostala komaj ena tretjina — 70.000 priznanih. Pa vprašajmo davkoplačevalca, koliko se mu je znižal davek zaradi te redukcije? Prav nič, bo odgovoril, le vprašal bo, kdo je pobral onih 200 milijonov, ki so bili namenjeni vojnim žrtvam.
Vidite, tudi v našem kamniškem okraju sta tukaj med nami dve tretjini teh nesrečnih žrtev, ki še niso dobili zaščite in priznanja ter sedaj na stare dni iščejo podpore pri občinah, društvih in dobrih ljudeh. Ali je to častno, ali naj to vzbuja narodno zavest, v naši ožji domovini gotovo ne.
Zato je zadnji čas, da dobimo nov pravični, socialni in humani invalidski zakon. Naj današnje zborovanje ne bo navadni občni zbor, ampak skupna naša narodna zahteva, manifestacija, da se takoj uzakoni nov invalidski zakon, ki naj popravi krivice in končno pravično reši vprašanje vojnih žrtev.
Nato je bila volitev predsednika zborovanja in je bil izvoljen M. Štefe, ki je prevzel predsedstvo in govoril o trpljenju, ki ga prenašajo že celo desetletje voj. žrtve, in o novem inv. zakonu, ki čaka zdaj uzakonitve. Njegov govor je bil močan, odločen in burno ploskanje ter klici pritrjevanja so sledili njegovemu govoru-poročilu.
Predsednik Krajevnega odbora Kamnik je potem podal poročilo o delovanju odbora, ki je bilo zelo plodonosno in živahno. Navedel je več primerov nečuvenih krivic, ki jih je naredilo »Invalidsko Kosovo«.
Zanimiva je statistika, ki jo je podal tajnik Bremšak:
V kamniškem okraju je bilo le-
ta 1925. vojnih invalidov .	.	198
vdov in staršev..................155
družin, sirot brez staršev ...	41
163 družinski elani
Skupaj .	. 394
Od teh je pomrlo:
invalidov.........................40
vdov in staršev...................3j
vdov se poročilo.................. g
sirot doraslo . , . . . . '	41
Odpadlo . . 121
Danes je zaščitenih:
invalidov........................53
vdov.............................53
Skupaj . . 106
Tako je zakon reduciral vojne žrtve, kosila jih je smrt, a mnogi si na njihovih kosteh kupičijo bogastva. Če pomislimo, da raste z vojnimi invalidi 442 njihovih otrok, je pač jasno, da mora država enkrat rešiti ta nacionalni problem.
Oglasili so se tudi zastopniki obla-I sti in korporacij.
Banski svetnik dr. Vidic je rekel: Najprej se vam zahvaljujem za vaše prijazno povabilo, kateremu sem se odzval, ker gre tu za obrambo pravice. To izvajanje je bilo poučno in moram reči, da se čudim, zakaj še ni rešeno vaše inv. vprašanje. G. predsednik je omenil, da je vsa javnost na vaši strani. Želim torej, da se te vaše želje uresničijo, svarim vas pa, da ne bo zakon v 14 dneh rešen, kot vam je obljubil g. predsednik, pač pa zna biti do jeseni, ker se skupščina najbrž ne bo preje sestala radi renov. skupščinskih prostorov. Lahko se mogoče to preje izvrši in jaz vam želim, da bi bil zakon čim preje sprejet in se vam tako poplačal dolgoletni trud.
Vadnjal Adolf v imenu sreskega načelnika pozdravi vse vojne invalide in udove. Nadalje izvaja:
Želim tudi jaz, da se vaš invalidski problem čimpreje ugodno reši. Saj je vsem jasno, da so oni v prvi vrsti potrebni podpore in pomoči. V posebno veselje pa mi je, da vas vidim v tolikem številu zbrane, dočim prej občni zbori niso bili tako obiskani. Le tako naprej, saj je predvsem od vas samih odvisno, kaj in koliko boste dosegli. Bodite trdni in vztrajajte, kajti v delu je uspeh. Pozdravljam vas: »živeli!«
Nande Novak, preds. Županske zveze, je rekel:
Gospod predsednik je omenil, da je na inv. zakonu zainteresirana vsa javnost, da se ta problem reši. Če pomislimo, da so v prvi vrsti občine tiste, ki morajo ubožne preskrbovati, moramo ugotoviti, da občine že danes bremeni soc. breme vojnih žrtev, za katere je po vsej pravici dolžna skrbeti in urediti njihovo vprašanje država. Vpoštevati moramo, da so občine kot banovina že preveč obremenjene z drugimi soc. dajatvami, ki nimajo uslova drž. vprašanja. Zato sem kot predsednik Županske zveze pokrenil, da občine oz. njihovi predstavniki vsestransko podpirajo stremljenje vojnih invalidov, vdov in sirot. Na prošnjo vašega predsednika K. O. g. Bokaliča sem pred 14 dnevi sam osebno in-
terveniral pri g. ministru za soc. politiko, da se novi inv. zakon takoj uzakoni. Gospod minister mi je doslovno izjavil:
»Gospod župan, bodite prepričani, da sem za rešitev inv. vprašanja sam zainteresiran in sem zastavil svojo besedo, da bom rešil to vprašanje. Invalidski zakon pride pred skupščino, kakor hitro se bo ta sestala ter bo eden prvih, ki se bo obravnaval v skupščini. Mislim, da se bo to v kratkem zgodilo.« Jaz sem se s tem odgovorom zadovoljil.'
Tovariši in tovarišice! Sam čutim potrebo, da se inv. vprašanje takoj reši. Pred par leti sem bil priča v nekem uradu, ko je prišel vojni invalid prosit pomoči, pa mu je službujoči uradnik zabrusil v obraz: »Zakaj ste pa šli v vojno?« Invalid mu je odvrnil, da ni postal po lastni volji nesrečen, ampak je moral iti v vojno na povelje drugih, ki ga da-
nes mečejo iz uradov. Mene je to dimilo, ker sem bil sam udeleženec svetovne vojne in bi se take stvari po uradih danes ne smele dogajati. Zato želim, da inv. zakon slične primere odpravi in pravično, humano in socialno reši zaščito vojnih žrtev.«
Vsi govori so bili sprejeti s ploskanjem in toplo zahvalo.
Nato so se prečitala pisma-resoluci-je, zahteve, da se takoj uzakoni predloženi načrt invalidskega zakona, ki so se poslale knezu namestniku Pavlu, predsedniku ministr. sveta dr. Milanu Stojadmovicu, ministru za soc. pol. in nar. zdravje Dragiši Cvetkoviču, ministru vojske in mornarice generalu Mariču, predsedniku senata in Narodne skupščine.
Bilo je zborovanje vojnih žrtev — bivših bojevnikov, mogočno in bojevniško, v soncu in polno bojevniškega duha.	J. S., invalid.
Pisatelj, invalid, kladivar svobode, dr. Ivan Lah
Umrl je mož,
kje tak je še med nami,
je kakor mi, — bil nepriznani...
V	petek, 20. maja 1938, se je zagrnil grob in objel pisatelja dr. Ivana Laha, kladivarja svobode in zedinjenja. Bil je mož, Slovenec, Jugosloven v pravem pomenu besede in dejanja. Že kot dijak je užigal v srcu vseh kresove zavesti in jugoslovenstva. Povsod je bil njegov duh, njegova misel, njegovo pero. Bil je pravi bojevnik, bojevnik za svobodo in zedinjenje Južnih Slovenov. S svojimi deli in življenjem je to dokazal.
Ko so v Zagrebu zažgali madžarsko zastavo pred samim Franc Jožefom in demonstrirali zoper Khuena-Hedervarija, je bil Ivan Lah tik pred maturo. In govoril je takrat svojim prijateljem-sobor-cem tiho in z vso vero, da prihaja doba, ko se bomo Slovenci, Hrvatje in Srbi strnili v eno državo.
Ta misel, ta želja je bil njegov ideal in zanj je delal vsepovsod. Kot urednik »Jutra« in »Dneva«, ki sta bila narodno-! revolucionarna slovenska dnevnika pred vojno, je neustrašeno trpel preganjanja in imel pri oblastih veliko črno piko. Ko je bila napovedana vojna, je bil interniran v kasemate na Oradu in potem prepeljan v razna koncentracijska taborišča. Naposled so ga poslali na bojišče, v prve vrste, kjer je bil težko ranjen.
Postal je torej tudi vojni invalid, žrtev svetovne vojne. Viseč med življenjem in smrtjo, ležeč v bolnišnici, ga je vest, da so se zrušili okovi in je vstala svoboda, tako vzradositila, da je premagal smrt, že tesno po njem segajočo, in ozdravil.
V	Jugoslaviji, v državi zedinjenih treh bratov, je njegovo pero, njegove besede, neumorno delalo, bodrilo, učilo
ljubezen do te naše svobode, do naše domovine. Kot profesor je vzgajal mladino v tej ljubezni in vse ga je ljubilo.
Njegov pogreb je bil veličasten. Govori na njegovem grobu so oživili zopet za trenutek, kakor na filmu, vso njegovo delo za svobodo in zedinjenje, vse njegove žrtve, da je stalo pred nami kakor mogočna, veličastna slika.
In silila je v možgane misel, ki je trdovratno kljuvala in spraševala: Velike so Tvoje zasluge človek-bojevnik, velike žrtve za svobodo domovine, za zedinjenje — le zdaj še komaj vse to priznavajo in opevajo, ko legaš v grob. Živega se te niso kdo ve kako spomnili. Invalidski zakon, ki bi moral biti zrcalo nacionalne misli in državniške modrosti, je postopal s teboj tako, kakor z vsemi drugimi, žrtvovanimi za svobodo in za zedinjenje. Tisti, ki jim je v tej naši zedinjeni in osvobojeni državi toplo in so imeli in imajo besedo od 1918. leta do danes — so imeli in imajo druge skrbi, kakor dati spoštovanje in priznanje junakom.
Počivaj v miru, tovariš, tvoj spomin bo svetel spomenik.
Zdravljenje invalidov oficirjev
Ministrstvo socijalne politike in narod, zdravja je pod St 24j22 z dne 23. III. 1938 odobrilo iz narod, invalid, fonda kredit 300.000 Din za kopališko zdravljenje invalidov oficirjev. Prošnje je vlagati na to ministrstvo, »Odeljenje za soc. staranje«. Oženjenim invalidom oficirjem pripada podpora 900 Din. ako nimajo nad 4000 Din mesečnih dohodkov. Neoženjenim pa podpora 700 Din, ako nimajo nad 3000 Din mesečnih dohodkov. Za dokaz o dohodkih velja potrdilo blagajne (delodajalca) ali davčno potrdilo. Invalidom I. grupe pripada ne glede na dohodke podpora 1400 Din. Porabo podpore je treba izkazati s potrdilom zdravilišča, da je trajalo zdravljenje 21 dni.
njegovo srečo le nekak skromen nadomestek, ki ga daje država, v kateri se vsem zdravim sosedom in faranom dobro godi?
Meseci so tekli.
In zdaj, na občnem zboru, so mi pripovedovali:
»Bog je neskončno pravičen. Ali verjamete?«
»Morda,« sem skomignil z ramami. »Mogoče! Ali če pogledam vojne žrtve in njih bedo, če pogledam vojne zabušante in njih raj — ne verjamem,« sem rekel.
»O, božji mlini meljejo,« so rekli. »Meljejo sicer precej počasi, ali meljejo.«
»Kako?« sem gledal govoreče.
»Pripovedovali smo vam nekoč zgodbo, kako je sosed pisal na oblasti pisma, da je slepec-invalid simulant. Spominjate se še te zgodbe?«
»Spominjam,« sem rekel.
»Ali pa veste, kaj se je pred kakim mesecem zgodilo?«
»Kaj se je zgodilo?«
»Tisti človek, vedno zdrav in močan, je, čujte, nenadoma oslepel.«
Zagomazelo mi je po hrbtu.
»Ni mogoče,« sem rekel.
»Je mogoče, ker se je tako zgodilo. Nič več ne vidi. Prišlo je, kakor strela z jas-nega. Gledal je, gledal — nič ni videl, kovil se je za oči, drgal — nič ni videl. Zdravniki so gledali, majali z glavo — nič. »Slep1, so rekli. ,Vidni živci so odpovedali1, sn pristavili. In če ste pogledali njegove ®ei, ne bi verjeli, da je slep. Bile so ka-°r oči zdravega človeka. Ali v njih ni svetlobe.«
Pogledal sem po zboru. Na obrazih vseh je bila skrivnost dogodka in na njihovih stisnjenih ustnicah je bilo kakor zavest, da je Bog neskončno pravičen.
Čudovito nenavadna se mi je zdela vsa ta zgodba. Ali verjel sem in verjamem, zakaj poznam invalida-slepca, poznam tudi soseda, ki je bil zdrav — a je zdaj na lepem oslepel.
*
Če se človek v vse to zamisli, se nehote izprašuje, ali se res človeštvo, tisto misleče človeštvo, takozvana sol ljudstva, ki piše in postavlja postave, res ni nič odmaknilo iz prabitnosti, ki še danes gospoduje v Indiji? Tam, če umre mož, se mora žena dati z njegovim truplom vred sežgati na grmadi. Če tega ne stori, je zaničevana in prezirana. Kakor pri nas — in če ni, kakor angel, vkljub vsem izku-šnjavam narave in življenja — »nemoralna si«.
*
Malo človekov je med ljudmi bilo in jih je še danes. Malo resnične zavesti Slovanstva in rodoljubja in malo ga je še resničnega, iskrenega, danes.
Veliko je krika, veliko pisanja, bučno grme nacionalne pesmi »Hej Slovenci« in »Hej Slovani«. Ali poglejmo samo za kulise, v vsakdanjo resničnost.
Kaj bomo videli?
Časopisi, ljubljanski dnevniki so pred kratkim pisali o Judenburgu, Murauu in drugih svetih utrinkih iz zgodovinskih dni pred 20 leti.
In nek dnevnik je med drugimi tudi zapisal:
»Brali smo, kako so ubijali ju-denburške junake, med njimi Hafnerja. Hvaležnost zahteva, da se teh junakov spominjamo in da njih grobove krasimo. Saj so padli za našo svobodo.«
Pravilno. To se tudi dela. Ne dela pa se iz hvaležnosti do teh junakov, ampak ker to najmanj stane, daje pa lepo vizitko domoljubja in rodoljubja.
In dnevnik razgrne ogledalo ter piše dalje:
»Ali hvaležnost je dvojna. Ena samo v besedah, druga v dejanju. Ali veste, kako se je sploh godilo in se še godi svojcem judenburških žrtev? Vdova Antona Hafnerja je nekje v Ljubljani pometačka. Hafnerjeva sirota-hčerka, absolvirana učiteljska kandidatinja, pa že štiri leta čaka, da bi bila nastavljena.«
Ali slišite? To je samo en primer iz neštetih primerov.
Štiri leta čaka, da bi bila nastavljena, ona, hčerka judenburškega junaka-žrtve, umrlega, ustreljenega za svobodo Jugoslavije. Štiri dolga leta čaka ...
Štiri leta čakajo mnogi otroci padlih in umrlih bojevnikov, učiteljski kandi-datje in drugi, da dobe službo, da se jih nastavi — a zaman.
Ali slišite!
Samo ena poteza peresa bi bila potrebna, pa bi bila nastavljena — a to se ni zgodilo.
Samo ena poteza peresa je potrebna, da bi bile vse sirote padlih in umrlih bojevnikov nastavljene — a to se ne dogaja.
In človeku se zopet samolastno stavlja vprašanje:
Kje ste vi, gromovniki vseh vrst in kategorij?
In tisti, ki stavite spomenike padlim?
Kaj vas druži in kaj vas loči od drugih sorodnih bojevniških organizacij?
Kje so vaša dejanja, da bi počastili š e živeče vojne žrtve? In to ne samo z besedami, ampak z dejanji? Ponavljamo: Hvaležnost je dvojna: ena samo v besedah, druga v dejanju. Res je, da je hvaležnost v besedah hvaležnejša in manj utrudljiva, kakor hvaležnost v dejanjih — a tako hvaležnost pravi človek odklanja. *
Da, tako je, kakor sem zapisal v začetku teh svojih spominov.
Ko gledam vojne žrtve, se mi zazdi, kakor bi gledal ogromen, strašen trnjev venec, prepleten okrog neštetih križev in neštetih glav in teles — zazdi se mi, kakor da vidim bivše bojevnike-vojne žrtve padati pod težkim križem bivših vojnih grozot in njih posledic, a ni Simona iz Ci-rene, ki bi pomagal nositi ta križ.
Novi invalidski zakon, ki ga pričakujemo kot odrešenika, pa leži še vedno na mizi in čaka, kakor umrli Lazar, da mu zakličejo: »Vstani, Simon iz Cirene, in pomagaj, da bo križ lažji!«
Bojevnik.
Naiprei kruha živim žrtvam..
Misli okrog spomenika padlim junakom
nim invalidom, vdovam in sirotam zbrisane solze iz upadlih lic in da imajo člo-
Tednik »Sobota«, ki izhaja v Kranju, je v svoji 19. številki od
nekega* bojLmS^ld'gaTonaüs- i veka dostojno življenjejn če ne bi videl,
kujemo. — Uredništvo.
V najbolj katoliških časopisih se zadnje čase mnogo bere o postavitvi spomenika v svetovni vojni padlim Slovencem, ki naj bi stal na Brezjah. Najvažnejše je seveda vprašanje denarja. Načrt predvideva tudi, 'da se bo vklesalo ime vsakega padlega slovenskega vojaka v nalašč za to postavljena umetna stebrišča in sicer za vsako župnijo posebej po abecednem redu. Da pa se bo moglo to storiti je nujno potrebno, da za vsakega padlega vojaka preostali svojci plačajo po 300 dinarjev, če pa teh ni več ali pa če so siromašni, potem naj župni uradi preskrbe ta denar in pobirajo prostovoljne prispevke potom cerkvenega darovanje, puščice in podobno.
Ker pa imamo Slovenci že od nekdaj srečo, da imamo dosti narodnih mučenikov, zato smo bili tudi med svetovno vojno med prvimi, ki so sorazmerno žrtvovali največ človeških življenj, tako da bo imela ta idealna akcija pripravljalnega odbora najbrže naravnost presenetljiv uspeh.
Kot bivši bojevnik ne bi imel nič proti taki zamisli, če bi videl tiste vojake, ki so prelili svojo kri na bojnih poljanah in pustili tam svoje roke, svoje noge, svoje oči in svoje zdravje, preskrbljene in rešene tistega keliha trpljenja, ki jih še vsa povojna leta zasleduje. Tudi jaz bi pozdravil z veseljem ta dragoceni spomenik, če bi videl, da so voj-
kako trnjeva pot jih še čaka predno končajo na — Golgoti!
Toda vidim jih in drugi jih vidijo
—	tudi tisti, ki nočejo! — kako se zgubljeni potikajo po naši mili domovini, ne kot ljudje, katerim je domovina hvaležna, ampak kot izobčenci človeške družbe, ogoljufani za s krvjo plačane pravice.
Zdi se mi, da bi tudi mrtvi tovariši
—	ki so že zdavnaj spili kelih trpljenja do dna — podobno izpovedali, ako bi se le za trenutek vrnili na to žalostno zemljo; prav gotovo bi nam približno tako-le govorili: Za spomenik se nam prav nič ne mudi, saj imamo tukaj mir, za katerega smo preje celo življenje molili, pa ga nam niste dali! Tukaj tudi ni črnožoltih denunoijantov, tukaj ni Suhega bajarja, tukaj ne blagoslavljamo pušk in kanonov, da bi s čimvečjim uspehom pobijali svoje brate v Gospodu! Zato dajte živim žrtvam vojne to, kar ste na vsa usta in v vseh jezikih in vseh verah obljubovali takrat, ko ste nas izza varnega zapečka pošiljali v ogenj! Ali nam niste rekli, ako se vrnete brez roke ali noge, na rokah Vas bomo nosili?
Mrtvi imajo dober spomin, pozabljajo pa živi, najbolj tisti, ki največ obljubljajo: in to vedno isti — včeraj in danes! Da, gospoda, lepo je skrbeti za mrtve, ali še lepše in bolj Bogu dopadljiva je skrb za žive, posebno za tiste, ki so pohabljeni brez svoje krivde.
Tudi bojevnik.
Naše gibanje
Hesec maj 1918
Dvajset let!
Pokali so okovi tujcev pod udarci kladivarjev svobode. Kolosi razvalin pa so v zadnjem agoničnem odporu grizli kladivarje, obupno se braneč razpada.
Letošnji maj je dvajsetletnica teh mogočnih dni, dvajsetletnica častnega spomina, ko so puntarji s krikom »Živela Jugoslavija« padali pod kroglami rušečega se kolosa.
Judenburg, Murau, Radgona, Pulj, Kotor so bili, ki so svetu pokazali, da slovenski narod, Južni Sloveni hočejo svobodo, hočejo svojo državo. Prvi vojaki Jugoslavije so padli v teh mestih. Kdo se jih spominja danes? Časopisje piše o njih, da, samo časopisje. Spomenika pa ti prvi vojaki Jugoslavije nimajo vkljub temu, da je letos dvajsetletnica.
A njih svojci?
Združene države Severne Amerike so iskale celih 18 let svojce padlega bojevnika, ki je padel v svetovni vojni na francoskem bojišču. Bil je po poreklu Jugosloven. Amerikanci se niso zadovoljili samo s tem, da so padlim bojevnikom postavili spomenik. Ne, oni so hoteli tudi dejansko priznati in pomagati svojcem bojevnikov. Po dolgem iskanju, po iskanju celih 18 let, so našli mater
tega padlega bojevnika: Jugoslovena, mater-starico. Javno so ji pripeli na materinska prsa odlikovanje in jo materi-jelno podprli. Vsi ameriški listi so o tem pisali — vsa javnost je ploskala.
A pri nas? Kako je svojcem teh junakov, puntarjev za svobodo in za Jugoslavijo?
Vdova Hafnerja je čistilka na I. drž. klasični gimnaziji v Ljubljani. S trudom preživlja dva otroka — potomca junaka Hafnerja. Njegova hčerka, učiteljica, čaka že 4 leta na nastavitev.
Enako se godi vsem ostalim svojcem ostalih junakov in vsem vojnim žrtvam.
Kako pa se godi v osvobojeni in zedinjeni domovini vojnim zabušantom?
»O domovina«, kako je o tebi rekel
Ivan Cankar, da si?
*
Vojne žrtve se z globoko pieteto spominjamo Vas, junaki-kladivarji Jugoslavije, junaki Judenburga, Muraua, Radgone, Kotorja, Pulja. Padli ste v krvavih letih za svobodo Slovanstva. Za svojce Vaše pa združeni v organizaciji Udruženja vojnih žrtev delamo, da bo nam vsem — dosedaj ponižanim in pozabljenim — izkazano priznanje in spoštovanje, da bo domovina res kakor zdravje!
Uradne ure Krajevnega odbora Ljutomer so vsako nedeljo in vsak četrtek od 9.—11. ure dopoldne.
Ostale dneve ni odprto.
To v vednost vsem, da ne bodo zastonj tratili časa. Samo v nedeljo in v četrtek prihajajte!
Krajevni odbor U. V. I.
Ljutomer.
Kranj. Krajevni odbor U. V. I. v Kranju sklicuje članski sestanek vseh vojnih invalidov, vdov in sirot, ki so organizirani pri tukajšnji! organizaciji. Obenem vabimo tudi one, ki še niso organizirani, ki spadajo pod naše okrožje. Ta sestanek se vrši dne 6. junija, t. j. na binkoštni ponedeljek, ob 9. uri dopoldne v hotelu Stara pošta, v veliki dvorani; vhod v to dvorano je iz dvorišča. Ta sestanek ima prvi namen glede letne vrtne veselice, ki jo nameravamo prirediti dne 5. julija, v slučaju slabega vremena pa dne 10. julija t. 1. na Laborah v gostilni g. Drakslerja. Povabljen je tudi delegat iz Ljubljane, da nam bo razložil o novem invalidskem zakonu, pri slučajnostih pa bo vsak član in članica povedal svoje mišljenje. Vsak član ali članica, kateri še dolgujejo članarino, naj jo brez izjeme na tem sestanku poravnajo pri tov. blagajniku Martinjaku.
Tovariši in tovarišice, zavedajte se in vsak brez izjeme naj pride na ta sestanek, ker je v dobrobit vsem vojnim žrtvam. Na svidenje 6. junija t. 1. na tem sestanku. Pridite polnoštevilno, ker letos bomo obhajali 20-letnico društvenega obstoja.
Odbor.
NAROČILA ZA PREMOG
Člani in članice K. O. Ljubljana se ponovno obveščajo, da sprejema društvena pisarna počenši od 1. maja t. 1. vsak dan razen v torkih in petkih naročila za premog. Člani se naprošajo, da se z naročili takoj javijo, ker nameravamo letos dobaviti premog že meseca julija, ko je lepo in suho vreme. Tudi se nudi članom in članicam prilika, da lahko naročeni premog do julija odplačajo v obrokih. Opozarjamo pa že sedaj vse naročnike za premog, da se bo isti dobavil le onim, ki imajo članarino in naročnino vsaj za prvo polovico letošnjega leta plačano in ki so tudi naročeni premog do dneva dobave popolnoma plačali.
Meri Duh:
V spominsko knjigo
Enkrat spoznala bodeš tudi Ti:
Ni vse zlato, kar se lepo blišči!
Prijatelj ni, kdor kaže lepo lice, a v srcu pa goji sovražne klice.
Ko boš spoznala temelje življenja, drugače boš sodila svet; ko boš čutila ost in bol trpljenja, se boš spomnila mojih teh besed!
Spoznala boš, da poln hinavstva, prepoln laži je ves ta svet.
Ne klonu glave — ne daj oblastva nad svojim Jaz... in vsaki čas
vkljub vsemu stopaj čvrsto preko prašnih
cest!
Vabilo
na
XIII. redni občni zbor VZAJEMNE POMOČI posojilne in gospodarske zadruge r. z. z o. z. v Ljubljani, za poslovno leto 1937., ki se bo vršil v nedeljo, dne 19. junija 1938 ob 10. uri dopoldne v zadružnih prostorih
v Šentpeterski vojašnici, soba 49/1.
Dnevni red:
1.	Čitanje zapisnika o zadnjem občnem zboru.
2.	Poročilo: a) uprave, b) nadzorstva.
3.	Čitanje revizijskega poročila.
4.	Odobritev računskega zaključka za poslovno leto 1937.
5.	Sklepanje o novih pravilih.
6.	Slučajnosti,
Opomba : Ako občni zbor ne bi bil sklepčen ob določeni uri, se bo vršil p o 1 ure pozneje drug občni zbor z istim dnev. nim redom, ki bo veljavno sklepal ne glede na število navzočih članov.
Člani lahko pregledajo računski zaključek tekom 8 dni pred občnim zborom med uradnimi urami.
V Ljubljani, dne 1. junija 1938.
Upravni odbor.
RAČUN ZGUBE IN DOBIČKA
»Vzajemne pomoči«, posoj. in gosp. zadruge,
L jai
Zguba
r. z. z o. z. 1. januarja do 31. decembra 1937.
v Ljubljani, za čas od Dobiček :
Odpis inventarja .....	1.029.60	Obresti od posojil ....	. 31.417.11
Upravni stroški		30.649.57	Obresti od naložitve . . .	.	17.955.31
Vrnjene obresti od posojil .	1.325.35	Obresti od vred. papirjev .	.	3.125.—
V 1. 1936. zaostale obresti . .	7.016.75	Zaostale obresti za 1. 1937.	.	4j186.—
Kapital in izpl. obresti vlog	4.261.80	Tečajna razlika		264,—
Predplačane obresti od pos.	4.552.81	Donos biše		.	5.140.—
Vzdrževanje hiše		i.140.75		
Dobiček		12.110.79		
62.087.42			62.087.42
RAČUN BILANCE
»Vzajemne pomoči«, posoj. in gosp. zadruge, r. z.
1. januarja do 31.
Aktiva:
z o. z. decembra 1937.
v Ljubljani, za čas od Pasiva:
Blagajna		2.524.72	Deleži članov . . .	59.300,—
Denarni zavodi		610.361.18	Rezervni sklad . . .	258.963.86
Posojila		542.636.35	Hranilne vloge . . .	93.712.57
Deleži pri zvezi		1.400.—	Depoziti		. .	608.50
Nepremičnine ....	82.097.32		
Inventar 		4.118,—		
Vrednostni papirji ....	98.125.—	Prehodni račun . • •	
Za 1. 1937. zaost. obresti .	4.186,—	Dobiček		
	1,345.448.57		1,345.448.57
Upravniodbor:
Osana Miroslav, 1. r. Metlika Ivo. 1. r. Mirtič Josip, t. r. Benedik Miroslav 1. r.
Maček Franc, 1. r.
Nadzorni odbor:
Plehan Mirko, 1. r. Tomc Stanko, 1. r. Štele Matko, 1.
r. Zore Josip, 1. r. Pintarič
Ivan, 1. r. Geč Franc, 1. r. Rus Zdravko, 1. r. Preša Franc, 1. r. Jaklič Franc, 1. r.
Prošnja za vajenca. Imam sina, ki se dve leti uči krojaštva. Želim, da bi nadaljeval učenje v takem kraju, kjer je obrtno nadaljevalna šola. Obračam se na tovariše in tudi druge krojaške mojstre v krajih, kjer so obrtne nadaljevalne šole, da bi kdo vzel mojega sina v nadaljno učenje. Prosim dopise na naslov Krajevnega odbora udruženja vojnih invalidov v Višnji gori.
Vsem Krajevnim odborom Udruženja vojnih invalidov
Banska uprava je razposlala sre-skim načelstvom okrožnice in razglasila, da se bo okrog L julija t. 1. začelo zdravljenje vojnih invalidov v Dolenjskih Toplicah, in drugod.
Da bodo prošnje upoštevane, da se bo vršilo vse kolikor mogoče v redu in v zadovoljstvo, mora vsak, kdor zaprosi za zdravljenje v Dolenjskih toplicah, v Rogaški Slatini ali v Dobrni, vložiti svojo prošnjo pri svojem Krajevnem odboru. Krajevni odbori pošljejo s svojim priporočilom in s svojimi pripombami tako prošnjo Oblastnemu odboru, ki prošnjo potem izroči banski upravi. Upošteval se bo vrstni red dospelih prošenj in nujnost zdravljenja, kar bo razvidno iz zdravniškega spričevala in tudi iz priporočila Krajevnega odbora.
Poudarjamo, da hočemo imeti točno evidenco vseh prosilcev. Kdor bo vložil prošnjo sam preko sreskega načelstva ali direktno na bansko upravo, bo pač sam odgovoren, ali bo sprejet ali ne in in v kakem vrstnem redu. Prvenstveno bodo upoštevani vsi člani Udruženja, ki vložijo, kakor tukaj navedeno, prošnje preko Krajevnega odbora.
Da pa bodo prošnje enostavne, v vsem razvidne, naj se glase takole:
Kraljevski banski upravi v
Ljubljani.
Podpisani ............ (ime in priimek), ...............»/o vojni invalid, stanujoč
........., občina .......... zadnja
pošta ........ (to naj bo točno na-
vedeno, posebno pošta), prosim za zdravljenje v Dolenjskih Toplicah ali zdravilišče, za katero prosi).
Prilagam potrebne listine in to:
1.	Rešenje. (Mora biti višjega inv, sodišča. Kdor pa tega nima in je drugače po zakonu 1925 bil priznan, nverenje okr. sodišča, ali pa rešenje inv. sodišča Ljubljana, ozir. Zagreb.)
2.	Zdravniško spričevalo.
Objavo za brezplačno vožnjo po
železnici prosim od moje najbližje
železniške postaje, ki je ..........
(Navesti žel. postajo.)
..........., dne .............
Razločen podpis.
Take prošnje, ako bodo tako napisane ter bo priloženo rešenje in zdravniško spričevalo, zadostujejo popolnoma.
Zdravniško spričevalo mora biti jasno. Dopovejte zdravnikom, da naj napišejo, kakšno bolezen ali za kaj se hočete zdraviti in da je bolezen v zvezi z vojno poškodbo. To mora biti na vsak način omenjeno v zdravniškem spričevalu za invalide od 30 do 50%, ker § 16. inv. zakona pravi, da se lahko invalidi od 30 do 50% zdravijo le samo za tiste bolezni in rane, ki so nastale v vojni ali izvirajo iz teh'ran ali bolezni. Za kakšno drugo bolezen, ki nima zveze z vojno, se ne sprejemajo v zdravljenje. To treba, da zdravnik zapiše. Navado imajo zdravniki, da orakelski postavijo svoje besede v izpričevalo —• bojijo se izreči, da ali je ta ali ona bolezen posledica poškodb v vojni, ali ni, čeprav je res. Torej k temu jih navedite in ne sprejmite spričevala, dokler tega ne zapišejo. To, ponavljamo, velja posebno za invalide od 30 do 50%. Ostali imajo pravico zdraviti vse bolezni.
Kdor je tuberkulozen, ne more iti v Dolenjske Toplice, niti kam drugam. Tak naj zaprosi za zdravilišče za tuberkulozne na Golniku. Saj je to zdravilišče bilo narejeno najprej za tuberkulozne invalide in je še zdaj last slovenskega narodnega invalidskega fonda ali kakor se uradno in zemljeknjižno imenuje: »Fonda za preskrbo vračajočih se vojnih invalidov«.
Oblastni odbor Udruženja.
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, Miklošičeva c. 13. Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik Albert Kolman.)