421
slike, spomini in vtiski. — Toda poslednji pisk, poslednje ropotanje! Prigrmeli smo na videmsko postajo.
— Uscita! uscita! (izhod! izhod!) je kričal paznik. Mahnem jo čez ulice   že   popolnoma  navaden
in vsakdanji človek.
—   No pa! Kod si pohajal? — me vpraša par prijateljev, v katere sem se naenkrat zaletel na ulici
—  V naši lepi Reziji sem bil.
—   Aha, na propagandi, seveda!
—   Kaj pak! kar tisoč ruskih rubljev sem nesel tja s seboj in porazdelil v naše svrhe.
Pa smo se zasmejali in šli narazen.
Kmalu sem že  sedel v svoji   tihi   sobici.   Naj prvo sem  pogledal   obširnejši   furlanski   zemljevid, češ, poglejmo malce, kako se kaže na karti ta zanimiva Rezija — čeprav sem jo  že stokrat prej pre-gledaval.
Pomislil sem na krasni izlet, ki sem ga napravil, ter sem marsikaj zabeležil, da ne pozabim. Sklenil sem obenem, da ga o priliki ponovim in izpopolnim.
Nič se zdaj ne čudim, da se furlansko planinsko društvo in posamezni turisti tako zanimajo za one kraje. Tudi lahko tolmačim rezijansko navdušenje za te goste ter entuzijazem patriotičnih manifestacij pri kakem oficielnem izletu, naprej ali nazaj grede, na Kaninsko gorovje. Vse to znatno pomaga gostilničarjem in drugim ljudem, čeprav ne koristi narodnemu čutu in zavesti.
Vprašal sem se nadalje, zakaj Slovenci, ki so vendar dobri hribolazci, ne prihajajo tudi v naše kraje? Saj bi jim ne bilo težko, posebno iz Soške doline. Kako bi lepo vplivala na ljubezen in ohranitev narodne govorice lepo govorjena književna slovenščina! Kaj pa, če bi med turisti bili povrh še dobri pevci, kar ni redko med Slovenci? Slavjanski duh bi se okrepil pod gorkim vplivom krilatih, do srca segajočih slovenskih melodij; kajti tudi Beneški Slovenci imajo čut zanje.
Sklenil sem svoje vtiske popisati   častitim čita-
teljem „Dom in Sveta",  ter jim  povrh podati tudi
stvarni opis Rezije in Rezijanov.
* *         *
Pustimo zdaj na stran izlete, prijatelje, turistiko, vesele in nevesele vtiske ter vsako fantaziranje in poglejmo z resnim in mirnim očesom nazaj na Rezijo, da jo vsaj površno proučimo in vsestransko spoznamo.
Rezijanska dolina spada k Julijskim Alpam, ako vzamemo za mejo med njimi in Karnijskimi Ponte-bansko Belo (Fella). Cela dolina je dolga kakih 21 km in   se vleče v smeri   od izhoda do zapada.
Njena površina obsega približno 120 kn&. Njeno gorovje kaže večinoma apneno-dolomitski značaj z lijaskimi in trijaskitni sestavinami; a nizko v dolini se nahajajo krednate tvorbe in marniški konglomerati. V geološkem oziru je dolina važna tudi zato, ker si je izmed furlanskih goratih krajev najdalje ohranila svoj posebni ledenik, čigar moreniški ostanki se tuintam opazujejo, n. pr. pri Bilu in na spodnjem koncu doline Velikanske osamljene skale, ki se ponekod nahajajo, so najbrže erratične, rajši nego prihrule v dolino vsled gorskih plazov. Tla na dnu doline se kažejo tuintam v obliki ogromnih in vzvišenih pologov ali planot, ki so postale deloma v diluvialni, deloma v ledeni dobi.
/';?^tfe...
FR KRAŠEVEC
MOTIV  IZ  REZIJUTE
Dolina je važna tudi v orografskem oziru, ker tvori   zakrivljen   podaljšek  velike Karnijske   doline.
Deželica je eminentno gorata in večinoma pusta.
Tudi dno doline je tuintam prodasto in peščeno vsled delovanja voda, ki deroč iz gorkih gručastih obronkov, vlečejo seboj in kupičijo mnogo grušča ob glavni vodi.
Izmed gorž najvišja je Kanin (rez. Čanin), ki se vzpenja do 2592 #z; skalnata, razrita in strma gora, iz katere se vživa eden najlepših razgledov, in zato jako priljubljena turistom. Furlansko planinsko društvo je napravilo nanjo varno pot in ugodno za vetišče kakih 2000 m visoko. Kaninska ogromna skupina se ti prekrasno kaže, če jo gledaš koncem jeseni ali pozimi iz Vidma pod večer jasnega dne. Zahajajoče solnce siplje nanjo poslednje žarke, a ona  se   tožno   smeji   zavita v lehko   rdečo   barvo,