Žarček
Spisala Marija Zopfova
^ilo je meglenega pomladnega jutra. V kotu velikomestnega hišnega dvorišča je životarila slabotna rastlina. Ko se nagne proti ozki odprtini, ki je bilo skozi njo moči videti nekaj neba in po kateri je dobivala borno svetlobo, se nenadoma pretrgajo oblaki. Kaj je neki to? Doslej nepoznana množina svetlobe se razlije po rastlini. Ko se le-ta boječe ozre kvišku, zagleda nekaj svetlega, blestečega, kar se ji prijazno bliža.
,,Ne boj se me," izpregovori ta mehka svetloba, ,,Žarček sem; obiščem te odsihdob sleherni dan. Imam premnogo bratcev, in vsi prihajamo od Ijubega solnca."
Sladkost obide rastlinico, in dvor, dosedaj mračen in neprijazen, se ji je zdel ves izpremenjen, vsak kamenček je odseval v svitu solnčnega žarka. A že se je Žarček poslavljal, obetajoč rastlini, da jutri gotovo zopet pride. In res, drugega jutra je Žarček zopet prišel. Rastlinica je hrepenela k njemu. Bilo ji je tako toplo, tako dobro! Žarček pa je jel pripovedovati: nMi ne spimo kakor Ijudje, živali in rastline — o, nikakor ne — ampak potujemo z ljubim solcem črez hribe in doline in gledamo tudi ponoči, ko vi spite, v daljnih krajih prav čudne stvari."
Kako zavzeta je poslušala rastlina, saj ni vedela ničesar o zunanjem svetu. Razen kamenja in zidovja na dvoru ni poznala ničesar.
In pogosto in vedno je Žarček zopet prihajal. A če so hudobni oblaki zabranjevali Žarčku pot, je bila rastlinica v strahu;  slednjič pa je vendar
-9*    175   K-
prodrl nadležne oblačke ter nadalje pripovedoval svoji prijateljici kaj čudne reči, Pripovedoval ji je o brezbrojnih rastlinah in cveticah, ki jih je videl na svojem potovanju, o gozdu, o ptičkih, o niorju.
»Veš," je govoril, ,vse, vse stvari se vesele našega prihoda. Ptičke žvrgole glasneje, cvetke vzdigujejo glavice in ljudje hvalijo Stvavnika, da nas je poslal. Posebno če nas hudobni oblaki zadržujejo dlje časa, kako radostno potem vse stvari pozdravljajo ljubo solnce, ki premaga in razžene temo. Vse stvari rastejo in uspevajo bolje in lepše ob nas. Tudi obiskujemo hiše, da lajšamo ubogim Ijudem gorje. Obiskujemo vodice — v njih se zrcalimo, z njih valčki se poigravamo, in ponosno morje — to zaiari v čistem zlatu ob našem slovesu."
Kako verno je poslušala rastlinica take pripovedi.
Ni čuda, da je komaj čakala jutra, ko je Žarček zopet dospel do nje. Ob njegovi poživljajoči moči se je kmalu razvila v znatno rastlino. ,Kmalu zacveteše kakor mnogo tvojih sestric," ji je nekega dne razodel Žarček, ,,in vem, da vzrasteš v prav zalo cvetico. Tvoja barva bo enaka barvi solnca, ki prihajam od njega." Od veselja je vztrepetala rastlina.
Drugega dne so se odprli nje cvetni listi. Nestrpno je pričakovala, kaj poreče nje Ijubljeni prijatelj. —
Pritekla sta nato na dvor deček in deklica za žogo, ki jima je padla skozi okno na dvorišče. nGlej solnčnico!" zakliče deklica. „0, to vzameva s seboj," odgovori deček ter izruje komaj razcvetelo cvetico. Z veseljem jo neseta v sobo. Tukaj jo nekaj časa ogledujeta, slednjič pa jo položita na okno ter odideta zopet k svojim igračam.
Kmalu se prismeje Žarček na dvor. Kako se prestraši! ^Kje je lepa cvetica?" Hude slutnje se ga polaste. Vse preišče, presveti, a njegove znanke ni nikjer! Žalostno se je oziral okolo. Vzdigaval se je polagoma kvišku in iztikal z žarečimi pogledi po oknih — in res, ko se je ves potrt že poslavljal, je zagledal na oknu prvega nadstropja napol velo, pozabljeno cvetico, in njegov zadnji pogled je objel urairajočo prijateljico.