DR. BORIS GOMBAČ 
Zgodovina ali propaganda? (l.) 
Nekaj pripomb h knjigi Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo 1943-1945 -Ustanovitev, organizacija, idejno ozadje (Ljubljana 2003) 
Boris Gombač se je rodil leta 1951 v Hrušici pri Podgradu. Pravno fakulteto v Ljubljani je končal leta 1975, leta 1976je dokončal podiplomski študij v Belgiji, leta 1987 pa je doktoriral v Ženevi. V zadnjih balkanskih vojnah je v letih 1994/95 vodil program pomoči Evropske unije za 200.000 beguncev v Dalmaciji. Objavil je vrsto del, predvsem v tujini, in je stalni sodelavec World Encyclopedia oj Peace (London, New York). 
M lakarjeva knjiga z zgornjim naslovom je nedvomno ena od tistih raziskav, ki jo je vsaj en del slovenske javnosti v vseh teh skoraj 60 letih od konca 2. svetovne vojne že dolgo pri
čakoval. Dogodki, povezani s slovenskim domobranstvom, tako državljanska vojna -v času sovražne zasedbe -kot predvsem poboj dela domobrancev po vojni, so istočasno ena najbolj zapletenih in krvavih strani v zgodovini slovenstva. Dejstvo, da knjiga temelji na raziskavi, s katero je avtor pridobil doktorski naslov na Filozofski fakulteti, daje študiji še dodatno težo, saj so pri delu sodelovali tudi nekateri raziskovalčevi kolegi. Slovensko domobranstvo 1943-1945 je zatorej eden najresnejših pristopov k analizi tega slovenskega politično-vojaškega gibanja po tistem, ko so o domobranstvu pisali zgolj njegovi protagonisti in nekateri mlajši »raziskovalni« novinarji, ki so jih v glavnem plačevali sami udeleženci takratnih dogodkov, torej so bile to »raziskave«, (pod)pisane po naročilu. Mlakarju je šteti tudi kot pozitivno, da je podal dokaj dobrohotni (prodomobranski) pogled na takratno dogajanje. 
Avtor pa je pri pisanju dokaj dolgovezen in ponekod tudi nejasen. 
Pisec se tako na vrsti strani razpiše o tem, kaj je domobranstvo, in opisuje dogodke, kot da bi bila knjiga namenjena bolj strokovnjakom kot pa vsesplošni publiki. Poleg tega je piščevo izrazje politično obarvano in bralec ima občutek, da se Mlakar neprestano vrti okrog bistva, ko uporablja za domobrance izraz »protirevolucionarji«, kar je izraziti konstrukt novejšega slovenskega »zgodovinopisja«. Bralec je v knjigi Slovensko domobranstvo 1943-1945 dobesedno vržen v vrtinec dogajanj (vojno), brez najmanjšega opisa predvojnih dogodkov. Avtor bi lahko vsaj na eni strani opisal predvojna dogajanja v Sloveniji (Dravski banovini). Le tako lahko nepoučeni bralec razume dogajanja v obdobju 1941-1945. Medvojni dogodki (revolucija in drugo) so namreč tudi posledica predvojnih dogajanj, ne pa potres, ki ga nihče ni pričakoval. 
Dokaj ostri spopadi med klerikalci in liberalci ter preganjanje komunistov -neke vrste prikrita civilna vojna -so se vrstili ves čas med obema vojnama. Družbeno in medčloveško napeti odnosi so bili značilni za slovensko družbo že v 19. stoletju, kot piše Stritar v Kmečkih slikah. Tem družbenim napetostim so v znatni meri botrovale številčne družine in kot posledica tega boj za preživetje v družbi, kjer kruha ni bilo v izobilju. Vsaj del vzrokov za (med)vojne spopade in kasneje pokole (bratomorno vojno) pa gre iskati tudi v tistem, kar je povedal že apostol Pavel in pred kratkim zapisal kardinal Ratzinger v svoji knjigi ( F ede, verita e tolleranza. II cristianesimo e le religioni del mondo -Vera, resnica in st1pnost. Krščanstvo in svetovna verstva, Cantagalli 2003), in sicer, da je krščanstvo za Grke pomenilo zabitost, barbarstvo (surovost) oziroma divjaštvo v primerjavi z visoko razvito grško kulturo. Na žalost se v teh 1500 letih vsaj del krščanstva ni mnogo spremenil in se je ponekod zaradi častihlepnosti po oblasti (Korošec) in premoženju celo še bolj izpridil To velja tudi za predvojno Slovenijo in o tem je pisal v 70. letih kasnejši nadškof Rode »( ... ) Naša cerkev je bila pred vojno preveč bogata. ( ... ) Cerkev je in1ela premoženje, ki ji ni bilo potrebno za izpolnjevanje njenega poslanstva ( ... ). Tisti (povojna oblast, op. p.), ki so opravili ta posel, gotovo niso misWi na očiščenje cerkve, pa so bili vseeno orodje v božjil1 rokah in so nehote izpolnili božji načrt.« (Mladina 20. 12. 2004). 
Mnogo ljudi je torej videlo rešitev v socializmu oziroma so se vključevali v komunistično stranko. Prav v zvezi s tem je pred kratkim papež napisal knjigo, kjer govori o »komunizmu kot nujnem zlu« (Milano, Rizzoli 2004). Tukaj bi se tudi komunisti verjetno strinjali s papežem, in sicer, da je bil »komunizem nujno dobro«. Določene družbene reforme so bile torej nujne in neizbežne. 
Drugi splet dogodkov, ki jil1 je Mlakar popolnoma zanemaril, pa je ravnanje okupatorjev med vojno. Vsaj v nekaj stavkih bi lahko povedal, da je med italijansko okupacijo prilrnjalo do aretacij ljudi, ki niso imeli nobene zveze s komunisti (revolucionarji). Več desettisoč slovenskih internirancev je tudi vsaj omembe vredno, če že kar pol stoletja niso bili dostojni maše zadušnice. Posebno poglavje pa je politika Nemčije in ravnanje njene vojske. Zaradi nespoštovanja najosnovnejših predpisov mednarodnega prava -od nenapovedane vojne z bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941, v kateri je umrl dr. Fran Kulovec (vodja SLS), in neprestanimi pokoli, streljanjem talcev, pobijanjem Judov, internacijami itd. ter na kraju neupoštevanja kapitulacije pri Borovljah 
10. maja 1945 -ostaja nemška vojska nekaj najbolj krvoločnega in degeneriranega, kar je kdaj videla zemeljska obla. S svojim ravnanjem in neprestanim spodbujanjem h krvoločnosti, predvsem na Hrvaškem, kjer je bilo med drugim v Jasenovcu poleti 1942 pobiti11 pet slovenskih duhovnikov (Ciliga, Sam kroz Europu u ratu, Rim, 1978, str. 192), so si sami ustvarjali sovražnike, to je ljudi, ki so si želeli preživeti in se seveda tudi maščevati. Vse to je vplivalo na dogajanja v maju in juniju 1945, ko je prišlo do obračuna s tistimi, ki so bili nemška pomožna policija (domobranci), pripadniki raznih drugih nemških pomožnih enot in ustanov. In to velja za vso Evropo, ne samo za Slovenijo. Na splošno moram reči, da je napak in spodrsljajev (ponekod tudi načrtnih!) v Mlakarjevi knjigi, po mojem skromnem mnenju, preveč in to me je tudi odvrnilo od začetne zamisli, da bi napisal recenzijo knjige. Ker pa me je kar nekaj znancev, predvsem iz domobranskih vrst, ki so mi zelo pomagali pri mojih zgodovinskih raziskavah, nagovorilo, da naj bi le napisal recenzijo knjige Slovensko domobranstvo 1943-1945, sem se končno odločil in napisal (zgolj nekatere!) pripombe k Mlakarjevi knjigi. 
Uvodna beseda 
Že v uvodni besedi Mlakar pove: »Domobranstvo je bilo samo najpomembnejša oborožena sila slovenske protirevolucije, pač tudi z zunanjimi obeležji kolaboracionizma.« 
S tem je avtor tudi že zakoličil svojo pot in okoli te smeri se suče (maje) celotna Mlakarjeva razlaga domobranstva. Že pred uvodno besedo pa je pisec priložil na platnicah zemljevid domobranskih postojank, iz katerega se razločno vidi, da so bile te razporejene večina (90 odstotkov) vzdolž železniških in cestnih prometnic, kjer se partizani prav gotovo niso zbirali zaradi revolucije, ampak zaradi uničevanja nemških prevoznih poti. Tudi na Primorskem so domobranci delovali v glavnem vzdolž železniške proge v Baški grapi in z obveščevalno dejavnostjo v Trstu, Gorici in Vipavski dolini, kjer je bilo izredno malo partizanov (»revolucionarjev«). Mlakarjeve trditve se znatno razlikujejo od pisanja v Vetrinjski tragediji (str. 19-20), kjer piše: »Pri ( ... ) srečanju (II. maja 1945) z angleškimi vojaškimi oblastmi naj bi general Krenner (. .. ) izjavil, da so slovenski domobranci del nemških policijskih čet, ki je ščitil vasi pred komunističnimi napadi ( ... ), da bo tako bolje predstavil našo vojsko.« 


Str. 19; Mlakar: 
»Dne 15. maja 1941 je Tito poslal v Moskvo depešo, da bo dvignil vstajo, ko bo napadena Sovjetska zveza. Prav z nemškim napadom pa se je dotedanja imperialistična vojna v o.čeh komunistov spremenila v pravično vojno, kar jih je razbremenilo raznih ozirov. To jih je utrdilo v prepričanju, da je prišel čas za izvedbo revolucije, po drugi strani pa jim je nalagalo drugačno taktiko.« 
Avtor ne navaja vira svoje informacije, gre pa za Josipa Broza (takrat 




DR, BORIS GOMBAČ 





Zgodovina ali propaganda? (II.) 
Str. 382; Mlakar: man ter politiki, najprej 5. maja Šmajd, Zajec in »V tej zvezi gre dodatno kot zanimivost navesti še 'resoluciostali, naslednjega dne Basaj, Bajlec in Marko jo' dolenjski� župnikov _in županov �r�anizacijskemu šta_bu iz Kranjc.« 
,_ Pri teh zadnjih dneh domobranstva v Ljubljani (5.-8. maj) je konca januarJa 1944, k1 Je po ugotov1tv1, da smo v drzavlJansk1 
vojni, ki se vodi iz narodnega ter še bolj iz verskega stališča', treba podčrtati, da so že od 5.maja vsi skupaj, z Narodnim odzahtevala odločnejši boj proti komunističnim terenskim delavborom in škofom Rožmanom ter duhovščino na čelu, držali nacem in sodelavcem po deželi.« čela »vsak zase in bog za vse«, in tako so pripadniki NO enoDolenjski župani so odlično zadeli cilje in stališče domobranstavno pozabili svojega predsednika Basaja v Ljubljani, ki se je stva, ki se torej precej razlikujejo od neprestano ponavljanih pred Nemci rešil tako, da se je po vrvi spustil s prvega nadstropja vzrokov, kot sta »partizanski teror« in »revolucija«, na katere nain se pri tem ves porezal ter zatem pot do Kranja prepešačil. letimo v Mlakarjevi knjigi. Šele v Kranju se je priključil umikajočim domobrancem in z njimi prepotoval Tržič istega dne, ko je umikajoča .se vojska izropala Str. 420; Mlakar: to mesto in ko so domobranci pri umiku pobili nekaj interni»Kasneje, ko so zavezniki najprej de facto, nato pa predvsem rancev, ki so se vračali iz internacije (Borec, maj 1960, str. 244), s sporazumom Tito-Šubašic tudi de iure priznali novo partizanpa tudi nekaj lastnih vojakov (pri Škofji Loki), ker se niso hosko oblast in s tem tudi kontinuiteto s staro državo, se je seveteli umakniti na Koroško. Nekateri domobranski vodje (Drčar, da tudi mednarodni status partizanskih sil bistveno spremenil.« Vizjak) so zamudili z izselitvijo lastnih družin, ki so bile 9. maAvtor sporazum Tito-Šubašic sicer večkrat omenja, vendar pa ja zajete pred Borovljami. Istočasno, ko so se dogajale te zamune pove, kaj je bila njegova vsebina in kdaj je do njega sploh de, pa se je vršila strašanska propaganda, da naj čim več ljudi 

. prišlo. Prav tako je v knjigi popolnoma zanemarjena cela vrsta zapusti Slovenijo, in prav temu je več tisoč ljudi nasedlo. izredno pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki so odločilno vplivali na izid vojne v Jugoslaviji in s tem tudi na končno usodo Str. 485; Mlakar: domobranstva. Zadoščalo bi že, če bi pisec prepisal tisto, kar piše »Običajno se v vojnah pri premikih in umikih najpr.ej poskrv desetih vrsticah v Vetrinjski tragediji (str. 13) in kar naj bi nabi za ranjence in bolnike. Tako se je zgodilo tudi z domobrančeloma poznal vsak maturant. Najhujši »spodrsljaj« pa je storskimi ranjenci.« jen s tem, ko Mlakar niti enkrat samkrat v knjigi ne omenja, Vetrinjska tragedija (str. 18) pa piše: »Medtem ko so Nemci za da je (8. maja 1945 ob 23.01) prišlo do kapitulacije Nemčije. svoje ranjence pravočasno poskrbeli, se je domobranski sanitet
ni oddelek izkazal za nespretnega.« Podobno pišeta v tipkopisu 

Str. 425; Mlakar: 
Udovč in dr. Tine Velikonja (Zaveza, št. 25, str. 27). 

»Vsekakor pa bo v primeru, da bo (verjetno) stroka ugotovilaobjektivno in pravno stanje kolaboracije, morala ob tem hkrati Str. 486-487; a) Mlakar: odgovoriti na vprašanje, ali je pri tem obstajal tudi 'hudobni na»Velika večina (beguncev) je bila usmerjena po najbližji poti klep' škodovati slovenskemu narodu.« prek Ljubelja ... « 
Najverjetneje »hudobni naklep škodovati slovenskemu narodu« Najbližja pot na Koroško ni bila prek Ljubelja, ampak skozi ni obstajal pri nikomer od domobrancev, verjetno je bilo prej Ljubelj, kjer pa je domobrancem in beguncem preprečevalo preobrnjeno, to je koristiti. Nedvomno pa je res, da je ravnanje dohod nekaj Nemcev, dokler jih niso pobili ljotičevci. mobranstva -predvsem na Primorskem (npr.), kjer so domačeb) Mlakar: »Nova grožnja pa se je umikajočim pojavila v Bomu prebivalstvu popolnoma vsilili »protikomunistično« varstvo rovljah, kjer so partizani ( ... ) zasedli kraj in most prek Drave. S -povzročilo ogromno žrtev med ljudmi ne glede na to, ali je tem so jim preprečevali prehod čez reko in stik z. britanskimi bilo to naklepno ali pa zgolj zaradi oblastihlepne zaletavosti doenotami (. .. ). 10. maja je podpolk. Rupnik, ki mu je neodločni Kremobranskega vodstva, oziroma bolje, zaradi preračunljivosti Nemner prepustil vso pobudo, predvsem s četami svojega bataljona 
cev. Kot piše sam Mlakar (str. 319), so se že maja 1944 (po priin ob podpori dveh nemških protiletalskih topov s skupno ossegi vodje Slovenske ljudske stranke iz tujine »v pismu spraševali,mimi cevmi odločno napadel partizansko zaporo in jo prebil. Parali so v Ljubljani ponoreli«. Pri norosti pa se, po kazenskem pratizani, ki so pri tem utrpeli kar nekaj izgub, so se morali umakniti vu, ne ugotavlja »hudobnega naklepa«. s tega območja (. .. ).« 
O tem piše Udovč, udeleženec tega spopada na domobran


Str. 466; Mlakar: 
ski strani (Rupnikov bataljon, str. 240-241): »Vuk Rupnik je raz»Verjetno pa general (Rupnik) aprila 1945 le ni več verjel· v pravljal z nemškimi častniki (. .. ), ponudili so mu tudi še edino nemško zmago, čeprav je s svojimi izjavami večkrat vzbujal tak preostalo topniško baterijo v pomoč, sicer pod določenim povtis ... « gojem. Omenjena baterija 4 flakov se je namenjenemu uprla; Verjetneje je, da Rupnik ni nikoli verjel v nemško zmago, čeker se je bala angleških represallij. (. .. ) Vendar so zahtevali vsaj prav je moral »vzbujati tak vtis« iz političnih razlogov oziroma domobranske kape za vsak primer. S predočenim, da s tem rezaradi plače in podobno velja za del domobranskega vodstva. 

šujejo tudi sebe, so pristali in postavili topice-flake. (. .. ) Nato je pregledal, ali imajo (posebno šesterica) v torbah še titovke. 
Str. 479; Mlakar: 
Na srečo so bile pri vseh sicer angl. oblečenih, kajti te obleke »4. maja zjutraj je izšel Slovenec s poudarjenim poročilom o so bile nošene zunaj šele od febr. meseca in so bile dokaj nozasedanju na Taboru. Posebnega navdušenja v Ljubljani ni bilo ve.« 

opaziti, bilo pa je razobešenih nekaj slovenskih zastav.« 
»Partizani, ki so pri tem utrpeli kar nekaj izgub«, po MlakarUdovč, nekdanji domobranes:, ki se svojemu domobranstvu ne ju, pa so izgubili po partizanskih virih 180 borcev (Strle, Veliki odreka, pa piše v tipkopisu: »Cetrtega maja so se v Ljubljani na finale) in na domobranski strani naj bi bilo okrog 15 padlih Taboru prerekali v polnem zamahu in si delili stolčke 'bodoče (Udovč, Rupnikov bataljon, str. 253/a). Po partizanu Ivanu Janžeslovenske vlade' brez gen. Leona Rupnika in se s tem potrjevali koviču pa: (. .. ) »Počasi smo se umikali proti mostu, nato pa na v vseh elementih, da so izgubili kompas realnosti. Skratka, priseverni breg Drave. Toda na mostu je padlo 80 naših.« (Borec, segali so na račun brez krčmarja.« 

maja 1960, str. 206). Poleg osemdesetih mrtvih pri mostu (med Str. 484; Mlakar: 17. in 19. uro 10. maja) je padlo, kot piše Udovč, še dodatnih 25»že pred tem so na Koroško odšli general Rupnik, škof Rož-partizanov v Borovljah 11. maja okrog 10.00. 

Str. 493; Mlakar: pogajalci so se 1:ia. licu _m�sta pog�jali (19. maj�) zgolj o »vozne 
_

»Šele v Vetrinju je nato SNV kot taka lahko prav zaživela, čeprav le za dva tedna, in to v okoliščinah ne dokončno definiranega vojnega ujetništva.« 
Eiletz (str. 160): »Brez moči smo čakali kdo ve kakšno usodo. 
Parola je bila, da nas bodo Angleži odpeljali v Italijo, kjer nas bodo takoj preoblekli v svoje uniforme in oborožili, da se bomo mogli nato udeležiti pohoda na boljševike v okviru tretje svetovne vojne, ki je bila neizogibna.« 
Str. 496; Mlakar: 

»Rupnik(. .. ) je nato še preprečil, da bi častniki prisegli Narodnemu odboru oziroma 'narodni vladi', saj je bil po njegovem status te vlade nejasen in je predvsem niso priznali Britanci, po vsej verjetnosti -kot je pravilno sklepal -pa tudi ne kralj Peter. Glede same prisege pa je dejal, da vojsko veže prisega kralju Petru. Domobranska prisega iz aprila 1944 oziroma januarja 1945 se seveda ni več omenjala in se je s tem molče priznavala kot pretekla taktična nujnost.« 
V zvezi z razmišljanjem Rupnika, »da vojsko veže prisega kralju Petru«, je treba podčrtati, da velik del domobrancev (od letnika 1924 naprej) ni nikoli opravil tovrstne prisege iz enostavnega razloga, ker so bili leta 1941 še premladi za vojsko. Ker torej fantje teh letnikov tovrstne prisege niso nikoli opravili, je tudi niso mogli nikoli prelomiti itd. In prav med temi letniki je največ pobitih domobrancev. Kar pa zadeva »domobransko prisego iz aprila 1944 oziroma januarja 1945« in nekaterih drugih, je treba poudariti, da je več tisoč domobrancev (primorski, gorenjski in predvsem tisti, ki so bili mobilizirani spomladi in zlasti maja 1945) ni nikoli opravilo in se torej spet nahajamo pred dejstvom, da se očitajo določena dejanja (prisega) tistim, ki jih niso nikoli zagrešili. Iz tega sledijo seveda določeni pravni in predvsem zgodovinski zaključki, ki jih avtor, na žalost, ni analiziral 
ali vsaj omenil. 


Str. 500; Mlakar: 

»Do politične odločitve o izročitvi Jugoslaviji na vladni ravni tudi kasneje ni prišlo, posebej zaradi nasprotovanja ameriške vlade, toda vojaške oblasti so prav za območje 5. korpusa (z delnimi izjemami) odločile drugače.« 
Pisec ne navaja vira za svojo trditev, ki je stalnica domobranske propagande in njenih simpatizerjev o vedenju britanskih oblasti. V zvezi s tem je Slovenec (l. aprila 1995) povprašal pisatelja in odvetnika Johna Corsellisa, ki je bil takrat na Koroškem, in slednji je odgovoril: »(. .. ) Ob vseh simpatijah do Tolstoja in njegovega velikega zgodovinskega dela se mi zdi, da doslej še ni predložil dovolj dokumentiranih zgodovinskih dokazov, ki bi nesporno podprli to teorijo. (. .. )« 
Koliko je Tolstoj podkovan o dogodkih leta 1945, se vidi iz knjige Ministar i pokolji (Zagreb, 1991), kjer je med drugim zapisal: »Moram priznati, da se osebno zelo istovetim s Kozaki, s katerimi se je moj ded boril proti boljševikom leta 1918.« No, čeprav se Tolstoj tako identificira s svojimi predniki, bomo zaman iskali v njegovi knjigi, kjer je več kot 100 strani posvečenih vračanju Kozakov, dogodek, ki je zanj osebno dosti pomembnejši kot pa vrnitev domobrancev. Švicarji so maja, junija 1945 vdrli z vojsko v Liechtenstein in tam zajeli okrog 6.000 do 7.000 Kozakov in jih izročili Britancem (o tem zelo bežno v Vodušek -Starič, Prevzem oblasti, str. 234, opomba 90). Za švicarsko resnicoljubno javnost ostajaomenjeni dogodek še zmeraj tabu. Pri tem je treba dodati še tisto, kar je še večja skrivnost, in sicer, da je švicarska vojska med vojno 34 svojih oficirjev zaradi »sodelovanja s tujo oblastjo« obsodila na smrtno kazen in jo tudi izvršila. 

Str. 504-505; Mlakar: 

»Poveljnik 3. jugoslovanske armade general Kosta Nadj je hkrati naložil polk. Doki Jovanoviču (. .. ), da sklene z britanskimi vojaškimi oblastmi na Koroškem ustrezen sporazum o umiku in predvsem o izročitvi 'ustašev in četnikov', ki so se predali zavezniškim četam. (. .. ) Ob 19. uri 19. maja sta na štabu 5. korpusa polk.Ivanovič in brigadir Low sklenila zadevni sporazum (. .. ).« 
Kot je razvidno iz različnih dokumentov, je bilo jugoslovansko soglasje o vrnitvi 200.000 jugoslovanov' dano že 17. maja in redu« vračanJ tistih, ki m�o _odsh v _Jugosla\�JO do. te__ga datu111 IU 
a
Pn tem Je treba podčrtati tisto, o cemer p1se tudi Zerjavic· , 
»Zarobljene kot Bleiburga niso Englezi ni htjeli prihvatiti. p ih nisu mogli ni 300._000 p1:edati. Oni so preda!i samo one smješ� tene u logom V1ktnng, nJ1h oko 25 t1suca, ah kad so vidjeli d ih se ubij�, daljnje �o predaje �bustavili; kako _j� to izneseno� �10�� _dop1_su dog�dJaJa kod Ble1_burga. Da_ s1:1 b1h _demobiliziFani 1 ot1sh kucama, bilo b1 to poJedmačno kaznJavanJe, a ne masovno kakvo je omogučeno kot Bleiburga (. .. ).« Britanci so hrvaško vojsko in civiliste zgolj zavrnili, ko so 16. maja popoldne spe. ročili Hrvatom, da se morajo vrniti v Jugoslavijo. Ker hrvaška vojska (tisti v Pliberku niso v glavnem nikoli postali ujetniki) ni ubogala, je celotno množico ljudi preletelo nekaj letal, ki so v dvajsetminutnem preletavanju izstrelila tudi nekaj metkov. Celotna množica ljudi se je takrat začela premikati (peš!) nazaj proti 
Jugoslaviji. 


Str. 505; Mlakar: 
»Vsekakor so kasneje izročili nekaj tisoč več beguncev kotsamo 18.500, kolikor sta jih tedaj Ivanovič in Low imela v mislih. 
Avtor pri tem navaja kot vir informacij Tolstojevo knjigo Mi nistar i pokolji (Zagreb 1991, str. 130-131). Mlakar pa popolnorn pozabi na dokument, ki ga je obelodanil Tolstoj v tej is i knji (str. 174), kjer piše, da je bilo vrnjeno z ozemlja, ki ga je zas dal V. britanski korpus (Koroška), 26.339 Jugoslovanov, in sice 
12.196 Hrvatov, 5.480 Srbov, 8.263 Slovencev in 400 Črnogorce (WO. 170/4142; Foreign Relations oj the United States: Diplomati Papers 1945, Washington 1967, V, str. 1246; v Mladini 30. 10. 1990 In ta dokument, citiran v različnih virih, vsebuje ključni pod tek pri ugotavljanju števila vrnjenih in kasneje pobitih dom 
brancev po vojni. 

Str. 508; Mlakar: 
a)a»Več vznemirjenja je povzročil Vlada Ljotic (. .. ), ki se jenoči na 27. maj prebil nazaj v Vetrinj ter V. Rupniku poro 
o dejanskem izročanju Srbov v Jugoslavijo. Krener ga je hot zaslišati, vendar se je Ljotič iz strahu pred Britanci temu izo 
ni!.« 
Mlakar si izmišlja stvari -predvsem v zadnjem poglavju je te precej -da bi prišel do nekega že vnaprej začrtanega oilja C»r nice«). Še danes živeči Ljotič, ki je tvegal življenje zato, da o vesti domobrance o vračanju v Jugoslavijo, mi je povedal, da odšel iz taborišča šele 28. maja zvečer in se (dobrih 45 ur 
svoje vrnitve) ni nikomur izogibal. 
b) Podobno velja za Mlakarjeve trditve o poročilih obvešvalca Janka Marinška. Objektivni opis neposrednih prič (prGruma!) obstaja in zadoščalo bi ga prepisati: »Vendar je_ Mar škova pripoved name napravila vtis, da nisem več odklanJal mnosti, da Angleži izročajo domobrance partizanom. « (VeSta1993, str. 32-33, Tabor 1987, št. 9-10, str. 216). 


Str. 510; a) Mlakar:
_»Zato je podpolkovnik Emil C�f svoj l. P?lk, ki naj _bi_ kot�anJa enota SNV odšel v J�1goslav1Jo 31._ maJa, ra�pustll in v5:s (11U posamezniku prepus!Ii, da se 1:�šuJe po svoJe, pač s s��
v JO, da s_e preob_lečeJo ah razkrop_1Jo. C.) TakoJe p�d YP 1a
. vaa
nekaterih častrnkov, predvsem Milka V1zJaka 111 maJofJa ! Boha, ter v ozračju ideje, da »kamor so šli drugi, gremo �u�i š tedaj z zadnjim transportom kljub vsemu odšlo še prece�nr vilo, po nekaterih virih več kot 1.900 domobran_cev.« . e 0a
01 
mobranskih ujetnikov so resda 30. maja povedal!_ resnico, tem ko mnoge domobrance niso obvestili o vračanJU v J�0J la si 
in še 31. maja niso vedeli, da jih izročajo partizanom. e vesanjimi domobranci sta tudi dva od_ trehvodiln_ih članov Nf z Va
_ 
venske zaveze, k1 lahko še zmeraJ 1zpncata deJstva v zvei frqačanjem v Jugoslavijo (glej Ampak, januar 2004, Izan9�5 š Odprti grobovi, IV, _Buenos Aires, 1?71, s�r. 60, Ta�or: 1 
kri�dea
6, str. 108). S tem Je povezano tudi koncno vprasanJe ·aJš, 
a 
njihov poboj (Primož Slapar, psevd�n\m Franceta S���n;ob vodnike mo_1ega naroda, 2002). Temat1k1 odgovornosti naaskega vodstva za dogodke v maju 1945 pa se je MJa k �r veUsa!ost popolnoma izognil. V ravnanju domobranskega P