46 Književna poročila. Književna poročila. L Jezik v Mat. Ravnikarja „Sgodbah fvctiga pifma sa mlade ljudi". To je naslov razpravi natisnjeni v šolskem izvestji Novomeškega gimnazija za šolsko leto 1888/89, katero je napisal gimnazijski nadomestni učitelj g. Viktor Bežek. Vsak jezikoslovec slovenski, a tudi marsikateri ne-veščak, ki se sploh zanima za slovenščino gotovo z veseljem pozdravlja to razpravo, ki ga pregledno in jedrnato pouči o slovenščini, kakeršno je pisal vladika Ravnikar, ta znameniti slovenski prozaist, ta »steber slovenskega slovstva«. Pohvaliti moramo torej g. pisatelja še posebno zat6, ker si je izbral za svojo razpravo predmet, ki se tesno tiče književnosti naše in torej (kakor rečeno) utegne zanimati tudi marsikoga izven šolskih krogov; žal da so namreč v naših srednješolskih programih slovenske ali slovenstva se dotikajoče razprave tako redke — biti bi morale redne. Nikdo pač ne bode tajil, da nam je treba i pri znanstvenih razpravah in razpravicah bolj ozirati se na potrebe naše nego na to, kaj bi bilo videti učeno. — Skrb nas bodi pred vsem slovenščine, za nemščino že dovolj skrbe" naši nasprotniki in za staroklasične študije brigajo se učenjaške legije pri onih narodih, ki so že zdavnaj lahko brez skrbi za narodni obstoj. Nam bodi stari klasicizem iz literature modernih narodov le pomoček v dosego naših svrh. Pri drugih se učimo, kako treba slovstveno polje obdelovati, a obdelujemo pa potem svoje. Toda vrnimo se k svoji razDravi! Vsa razprava je pregledno razdeljena, (želeli bi samo še to, da bi bila ta razdelitev tudi tipografsko razvidneje zaznamovana). V prvem oddelku (pag. 5—20) obravnava gosp. razpravljalec glasoslovje, najprej vokalizem, a potem konsonantizem. To poglavje je primeroma najobširneje. V drugem oddelku (pag. 21 30) razpravlja oblikoslovje v nastopnih pododdelkih: Moška in srednja sklanja — Ženska sklanja — Zaimenska sklanja — Zložena sklanja — Glagol. — Tretji oddelek (pag. 30—39) obravnava sklanjo v naslednjih pododdelkih: Sklonoslovje — Skloni s predlogi — Zaimenki — — Pridevnik — Glagol. — Na konci (pag. 39 - 42) pridejan je še četrti oddelek govoreč o stilistiških posebnostih, ki se nahajajo v Ravnikarjevih »Sgodbah«. Leksikalnega oddelka g. razpravljalec svoji razpravi ni pridejal, to pa zato, ker mu je bilo, kakor nam na konci predgovora pag, 4. povč, računjati z omejenim prostorom. Objaviti pa hoče leksikalni del o prvi priliki, ki se mu ponudi. Nekatere opomnje k tej razpravi prinesemo prihodnjič. L. P. ii4 Književna poročila. Potrdila mi je to in mi rekla, da jo je dala mrtvecu na njega izrecno željo v grob. Stara baronica Leontina je umrla kake dve leti po bratovi smrti in po nji je prišel grad popolnoma v tuje roke. Književna poročila. II. Jezik v Mat. Ravnikarja „Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi". (Dalje) Opomnje, ki smo jih zadnjič obetali, ne tičejo se tolikanj razurave same, njene metode in njenih rezultatov; one zadevajo le nekatera vprašanja, ki so nam že delj časa na mislih. Tu se nam je ponudila prilika izpregovoriti o teh vprašanjih, in te ugodne prilike nismo »gonili od praga*. — V predgovoru piše n. pr. g. razpravljalec: »Nekatere reči sem na pamet citoval«. i. t. d. Nam se oblike onih iz romanščine vzniklih, a iz nemščine k nam vzprejetih glagolov, ki se v nemščini končujejo na »-ieren*, v slovenščini prikrojene po VI. vrsti, nikakor nečejo prikupiti. Prvič je zlog -ir-značilen za tujko, drugič pa nam je narod menim da jasno pokazal, kako je prikrojevati take glagole v slovenščini, da jih je namreč z ohranjenim zlogom -ir- staviti v i. razred V. vrste. Preprost Slovenec, ki pošilja sina v srednje šole, daje ga študirat, a ne študovat. Slovenski vojak kakor nekdaj tako i sedaj marsira in eksercira, a ne maršuje in ne eksercuje Ljubljanski brivci ne razujejo, ampak razirajo. Gospodiči in gospodičine po šetališčih spacirajo; če imajo dovolj slovenske zavesti in znanja slovenščine, tedaj sevčda se izprehajajo ali šetajo, špacujejo pa ne. Sitni gospodarji in sekantne gospodinje svoje posle večkrat sekirajo, sekujejo jih ne. Ob slabih kupčijskih razmerah tržci falirajo, a ne falujejo i. t. d. Vzgledov, kako da narod vzprejema te vrste tujke, našteli bi lahko še neizmerno veliko. Le tedaj imamo v slovenščini glagol VI. vrste, če si je izposodila samo podstavo za tvoritev glagola, a si je glagol napravila na tej podstavi potem sama. Torej: kritikovati in kritizirati (a ne kritizovati), replikovati (od replika) in popolnoma izposojeno »replicirati*. Ministrujejo ministri na Dunaji, masni strežniki v Ljubljani pa ministrirajo, a po nekod na kmetih še vedno k (pri) maši strežejo i. t. d. Ako bi utegnil kdo ugo- Književna poročila. i»5 varjati, čemu nam te tujke na „irati"? Poslužujmo se svojih domačih izrazov i. t. d., tedaj temu ugovoru prav odkritosrčno pritrdimo, da je upravičen, kajti domačinka zasluži prednost pred tujko. A vender se ne da tajiti, da vzprejme z napredkom in kulturo vsak jezik veliko množino tujih besed, in da so ti tuji izrazi v nekaterih strokah neobhodno potrebni, ker jih ni mogoče nadomestiti z domačimi. Nikakor torej ne priporočamo, da začnimo vse vprek vzprejemati tujke, če pa jo že vzprejmemo katero, vzprej-mimo jo z značajem tujstva, ker je tujka. Ne zahtevajmo torej od slovenskih koncipijentov, da bi koncipovali, niti ne od mizarjev in loščilcev, da bi polovali. Slikarji naj ne kopujejo, in risarji naj ne radujejo, če kako črto zavlečejo (radirajo naj jo!). Ce pritisne kaka epidemija, kaka otrovna bolezen, skrbno desinficirajmo (kaj bi pač sicer: ali bi desinficovali, ali desinfikovali ?). Ce smo bolni, dajmo se zdraviti, bodisi kurirati, a nikar ku-rovati. V spisih, pa če nečemo navajati, naštevati itd., tedaj citirajmo. Uvaževanja vredno zdi se nam dalje, kar g. razpravljalec v svoji razpravi omeni o participih praet. act. I. na -si ali -vsi, zaradi katerih je po znani Prešernovi zabavljici Ravnikar postal glasovit. G. Bežek piše: „In gotovo mu je (se. Ravnikarju) to šteti v greh, da se je s temi, a tudi skoraj samo s temi oblikami napačnej teoriji na ljubo precej oddaljil od narodovega jezika, katerega je sicer tako vestno posnemal in dobro posnemal, ker je znal bistro in na tanko opazovati. Sam priznava, da „take isrezhovanja ref nifo kaj slo po Krajnfkim v' navadi*, a to je ravno njegova slabost, da je mislil, kakor so tudi drugi slovničarji mislili, da participi nadomeščajoči odvisne stavke zlasti dičijo jezik ter delajo zlog jedernat." Zaradi te sodbe moramo g. razpravljalca prav posebno pohvaliti. Žalibog, da tudi med novejšimi pisatelji včasih nekateri bolehajo na participijomaniji. S tem nikakor ne mislimo napovedati sploh participom vojske, vender je upravičena želja, naj bi se pisatelji vsaj v neznanstvenih strokah ogibali deležnikov, kajti narodna govorica jih kaj skopo rabi. Da nam v zlogu znanstvene pisave deležniki včasih kaj dobro služijo, da nam je tu pa tam celo prav težko, skoraj nemogoče izhajati brez njih, temu ne bomo ugovarjali. Toda „sunt certi denique fines." Zlasti pa bi kazalo omejiti ravno navedeni particip na -vsi, ker je v novi slonenščini skoraj do cela izumrl — in mrtve oživljati je težaven posel - , drugič pa ker mu dostikrat celo izobraženci ne ved6 prave veljave, torej tudi ne pravilne rabe. — V tem pa, da bi se bil Prešeren z onim sršenom sam zbodel, češ, ker sta oba participa v onem napisu izvedena od nedovršenih glagolov, v tem g. razpravljalcu ne morem pritegniti. — Če tudi Ravnikar v tem obziru le malo greši, a greši vender. (Primeri ondi navedene citate: I. 239 in II. 192.). ___________ L, P. 8* Književna poročila. 235 v zgoranjih razredih tacega učenca, kateri bi tako znal citati raz ust kakor on. In če se je kaj zgodilo ali pa če je česa kje zmanjkalo, če nobeden drug ne ve za to, on gotovo. — Gluhonemci imajo tudi, ravno zato, ker so primorani vse bolje opazovati, nego polnočutni ljudje, boljši spomin za kraje. Imamo pri nas deklico, s katero se je oče pripeljal iz Dalmacije. Doma je koze pasla, sukala se samo v prosti prirodi ter bila takorekoč strah vse vasi. Ko pa je prišla v zavod, praskala je sicer okolo sebe, a udala se kmalu svoji usodi; četrti dan svojega bivanja v zavodu — (oče je bil že odšel) — izginila je kar namah in nihče ni vedel, kam. Preiskali so vse, ali najti je ni bilo. Čez nekaj časa jo pripelje točaj iz gostilne »Englischer Hof« v VI. okraji, kjer je z očetom nočevala prvi dan, rekši, da je šla kar naravnost v sobo v drugem nadstropji ter si vzela tam iz mize zrcalo in glavnik, katere reči je bila tam pozabila. — Ako torej pomislimo, da je dekle bilo prvi dan na Dunaji in je pot od gostilne, katera ni blizu zavoda, v zavod šlo samo jedenkrat, čuditi se moramo, da je to mogoče. Ne vem, če bi mogel kaj takega storiti normalno razvit odrasel človek, kateri pride prvikrat na Dunaj. Zdaj ko sem naštel vzroke gluhosti, nje nasledke ter omenil svojstev gluhonemcev, hočem povedati še nekoliko zgodovinskih črtic O gluhonemstvu. (Konec prihodnjič.) Književna poročila. II. Jezik v Mat. Ravnikarja »Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi". (Dalje) Na strani 2 8. piše g. Bežek: „Glagole nedovršnike tvori R. včasih kaj originalno, seveda dostikrat napačno, a bas te napake kažejo, da je R. živo čutil razliko med dovršniki, a ne znajoč prave oblike pomagal si je, kakor je vedel in znal." — Tu bi želeli, da bi 'bil g. razpravljalec obširneje izpregovoril o tvoritvi imperfektivnih glagolov sploh ter potem natančno razločil, katere izmed ondu naštetih imperfektivnih oblik da se mu. 236 Književna poročila. zde originalne ali celo napačne, kajti ta sodba velja naj pač o oblikah „otcvati, najdovati", toda o oblikah „vumevali, otefavati, obrazhujmo" zdi se nam da ne more veljati. To bi želeli tem bolj, ker se kaže, da „dela slovenski glagol še vedno preglavico nekaterim slovenskim piscem, pisavcem in dopisnikom, da ne rečem celo pisateljem." V najnovejši d6bi so namreč začeli delati zmešnjavo v tvoritvi imperfektivnih glagolov. Tako n. pr. g. Fr. S. Lekše („Dom in Svet" III. pag. 55. in 56.) ostro obsoja oblike ^kaznovati, namestovati, opazovati, pojasnovati, zadostovati" ter proglaša za jedino pravilne „kažnjevati, nameščevati, opaževati, pojasnjevati, zadoščevati", češ, ker so ti glagoli pretvorjeni iz IV. v VI. vrsto. To bi bilo, ko bi bilo, in je, k j e r je. A najpoprej je treba dokazati, da jih je mogoče izvesti, samo iz IV. vrste, a od nikoder drugod. Toda če bi tudi sicer glagole VI. vrste praviloma izvajali le iz IV., morali bi vender pisati le „kaznovati, namestovati" i. t. d. ter za te glagole ustanoviti izjemo in poiskati zanje posebno izpeljavo od drugod, če je dognano, da narod splošno tako govori in pisatelji sploh le tako pišejo, kajti živi jezik je prvi, slovničarsko modrovanje naj pa s treznim preudarkom hodi za njim. Že 1866. leta je opomnil n. pr. Levstik v svoji slovnici (pag. 70.), da bi se glasila dosledno izvedena im-perfektivna oblika ,,ogrniti" pravilno „ogračati", da je pa jedino rekovna „ogrinjati". A nobenemu ni prišlo na misel, da bi bil zaradi tega poskusil uvesti obliko „ogračati", kajti vse bi bilo smatralo to za slovničarsko igračo. Usus tyrannus ima v takih vprašanjih tudi odločilno besedo. Da se pa skoro jedino le ,,kaznovati" govori in piše, to konstatira g. Lekše sam, a potem nadaljuje tako - le: „Levstikov kaznjevati je boljši od kaznovati, katera oblika je popolnoma pogrešna." — — Kako to, da bi bila tako popolnoma pogrešna ? Vsaj se skoro le ta govori in piše! In če pogledamo v Miklošičev staroslovenski slovnik (pag. 279.), najdemo tam poleg „kazniti, kažnja" samo „kaznovati kaznuja", ne najdemo pa niti Levstikovega „kaznjevati" niti Lekšetovega „kažnjevati". V vprašanje, katere oblike bi po teh ali onih prehodih, po teh ali 6nih glasoslovnih pravilih bile še možne, če bi imeli ohranjen ves jezikovni zaklad staroslovenske dobe, v to vprašanje se nam ni spuščati, mi konstatiramo samo faktum, da kaznjevati ni z vzgledi dokazan, kaznovati pa že v stari slovenščini zabeležen. Zdaj si pa še oglejmo nekoliko „nedostatna pravila naših slovnic." Kaj nam povedo ? Sumanova slovnica nam pove" (pag. 191. cf. Miki. Stamm-bildungsl. pag. 480.), da so glagoli VI. vrste po nekoliko izimenski (denomina-tiva), po nekoliko izglagolski (deverbativa). Iz modrovanja „ker ima slovenščina glagol kazniti (po IV.), mora se glagol VI. vrste glasiti kaznjevati" iz tega modrovanja bi pa skoraj morali sklepati, da so vsi glagoli VI. vrste deverbativni. Stvar pa ni tako, ampak prav dostikrat sta i glagol IV. i oni Književna poročila. 237 VI. vrste, oba denominativni tvorbi, oba napravljena na isti imenski pod-stavi. Podajmo še kopico absurdnih vzgledov, kako bi se morali nekateri glagoli VI. vrste glasiti, ako bi jih izvajali po (5nem originalnem načinu gospoda Lekšeta. Potem bi morali govoriti in pisati: ku pije vati (kupiti), po-ljubljevati (poljubiti), obljubljevati (obljubiti), zaježevati (zajeziti, stauen), opla-ževati (oplaziti), prilaščevati si (prilastiti si sich anmassen), spamečevati se (spametiti se), obljujevati (obljuditi bevolkern), škojevati (škoditi), zaslejevati (zaslediti), straševati (strašiti), kratkočaševati (kratkočasiti) i. t. d. A v istini govorimo in pišemo: kupovati, poljubovati, obljubovati, zajezovati, oplazovati, prilastovati si, spametovati se, obljudovati, škodovati, zasledovati, strahovati, kratkočasovati. Da se nahajajo v VI. vrsti i deverbativne tvorbe, tega ne zanikavamo; ker pa narod govori, a za narodom i pisatelji pišejo: „name-stovati, opazovati, zadostovati", tedaj moramo pač sklepati, da so te tvorbe denominativne; a tudi pravilne so. Da imamo poleg njih časih tudi deverbativne ponavljalnike po 1. razredu V. vrste, to je zopet druga stvar. Da pa ne bi kdo mislil, da tako postopa šele nova slovenščina, navedimo še nekaj vzgledov iz stare, v katerih se kaže, da so iz iste imenske podstave že v stari slovenščini vzrasli lahko glagoli i IV. i VI. vrste. V starosloven-skem slovniku je zabeležen poleg blagosloviti (benedicere) tudi blagoslovo-vati (pag. 27.), poleg grešiti (peccare) grehovati (pag. 147.), poleg iskupiti (redimere) iskupovati (pag. 262.), poleg neroditi (non curare) nerodovati (pag. 440.), poleg aroditi se (stultum esse) arodovati (pag. u 64. i. t. d.), a tudi utinovati poleg učinjevati (pag. 1082.). Sicer navaja Miklošič v svoji „Stammbildungslehre" (pag. 481.) obliki „učinovati, iskupovati" kot deverbativa od podstav: čini-, iskupi-; pa morda ne po pravici, utegnili bi biti denominativni tvorbi od podstav: činu (ordo), iskupti (redemtio). Ker „bodi fonetika XVI. stoletja podlaga naši pisavi," navedimo še iz Truberja par vzgledov o denominativnih glagolih VI. vrste. V knjižici „Ta celi catehismus, eni psalmi .... i. t. d. V Bitembergi Anno MDLXXXIIII" čitamo n. pr. v predgovoru: „kar Bug govorv inu oblubuje"; poleg ,Jesus ta je nas s' tabo smvril" (pag. 34.) čitamo „ . . . fe s' Ludmy fpet smyrujeli (pag. 41.), poleg „tvojo pravizo resglafsit (pag. 179.) čitamo „tebe Judom resglafujo" (pag. 92.) in „Boga sato sahvalio, Inu drugim resglafujo" (pag. 101.); „vfag zhas tvoje S. Sapuvidi preftopujemo" (pag. 80.). „Kaznovati" sicer pisatelji XVI. veka menda res nimajo, a tudi „kažnjevati" ne, kajti pri njih je navaden le „ftrajfati" ali „kafhtigati". — Prestopimo zdaj k perfektivnosti in imperfektivnosti. Krivo bi bilo misliti, da je vselej glagol VI. vrste inperfektivum od glagola IV. vrste, in če bi tudi zadnji bil perfektiven, kar pa dostikrat ni. Nimamo povsod tako gladke vzajemnosti, kakor n. pr. pri kupiti (kup narediti, emptionem facere 238 Književna poročila. = emere) in kupovati (kup delati, pogajati se, licitari, empturire) ali pri obljubiti (obljubo storiti) in obljubovati (obljube delati). Večkrat n. pr. glagol IV. vrste zaznamenuje dejanje, a glagol VI. vrste le neko razmerje, neki položaj, in tak imperfektivni glagol VI. vrste per-fektivnosti niti zmožen ni — kajti položaj je nekaj durativnega. Namesto-vati torej ni imperfektivum od namestiti, a zadostovati ne imperfektivum od zadostiti. Namestiti = na mesto postaviti (ersetzen in locum sufficere); namestovati = na mestu biti (vertreten vice fungi, vicarium esse). Zadostiti (genugthun satisfacere), zadostovati (genug sein sufficere, satis esse). Primerimo še: strašiti (impf.) = v strah spravljati, strahovati = v strahu imeti; kratkočasiti (impf.) = kratek čas delati, kratkočasovati = kratek čas imeti, dobro zabavati se; kumiti (impf.) = za botra prositi, kumovati = boter biti; (po)kmetiti (verbauern) in kmetovati (Bauer sein), (na)staniti (ansiedeln) in stanovati (wohnen) i. t. d. Med naštetimi vzgledi jih je bilo nekaj tacih, v katerih sta obe" obliki (i 6na po IV. i ona po VI. vrsti) imperfektivni. Nahajajo se pa tudi vzgledi, v katerih sta zopet obč obliki perfektivni n. pr. obdariti in obdarovati, spametiti in spametovati, kazniti in kaznovati. Vzroka perfektivnosti pa nam niti pri „obdarovati" in „spametovati" ni iskati samo v predponki. Vzrok je pač v tem, da s temi oblikami izrazimo samo goli faktum, kakor i z oblikami „obdariti" in „spametiti", a brez ozira na trajnost. Jednako je rimenovatiu (ernennen) perfektiven glagol. In tako nam tudi ,,kaznovati" velja za perfektivum, ker pri tem glagolu navadno ne mislimo na trpež dejanja, ampak naglašamo samo faktum kot faktum. Razločevati nam je dejanski in trajnostni pomen. Imamo torej tudi glagole, ki niso zmožni imperfektivnosti, ker pri dotičnih pojmih navadno mislimo le na golo dejanje, a ne na njega trajnost; ponavljanje izrazimo pa lahko tudi s perfektivnimi oblikami. „Zadostiti'' (Geniige leisten) n. pr. ni zmožen durativne imperfektivnosti. Odgovora čaka še neko vprašanje. Kaj je s tistimi glagoli, ki so imperfektivnosti zmožni? Ali napravljajo imperfektivno obliko po VI. vrsti ali ne? Nam se dozdeva, da navadno ne po VI., ampak po V. vrsti, da je torej n. pr. od „opazi$i" (bemerken) imperfektivum „opažati" (dfters be-merken), kateri se pa naravno večkrat zamenja z glagolom ,,opazovati" (= biti na opažu, beobachten), ki je pa izimenski. Od „izraziti" je izgla-golski imperfektivum, „izražati" (poleg izimenskega „izrazovati"); poljubiti : poljubljati; oglasiti : oglašati i. t. d. Imamo pa glagole V. vrste prvotno imperfektivne, ki pa veljajo dandanes, ko smo že pozabili onih perfektivnih oblik, iz katerih so izvedeni, za perfektivne. Taki so n. pr. „plačati (platiti), (v)prašati (prositi), srečati (srčsti). Tem glagolom morali smo, ko so začeli veljati za perfektivne, na Književna poročila. 239 praviti nove imperfektivne oblike in prenesli smo te v VI. vrsto; tako imamo sedaj: plačevati, vpraševati, srečevati. Za temi smo pa potem brez prave potrebe ponaredili slične oblike: izraževati, oglaševati, povračevati itd., katere so ne le da ne neobhodno potrebne večkrat tudi malo blagoglasne in precej dolge. Sevčda katere izmed teh oblik so se že udomačile, tiste rabimo brez pomiselka. Pregovora „Kakor se posojuje, tako se povračuje" ne bodemo izpreminjali kategorično v ,,Kakor se posoja, tako se vrača", oblike ,opaževati" pa poleg „opažati" in „opazovati" ni potreba. (NB. opazevati je tudi lahko imperfektivum od opaziti verschalen in vracevati je tudi lahko imperfektivum od vraciti curieren). Toda bodi dovolj! Končno pa še nekaj. V ,,porabnih mislih" („Dom in Svet" III. pag. 55.) čitamo tudi te-le stavke: „In kar ni prišlo pri nas od neke strani — že itak ne more dobro biti. Inače ne bi se preziralo rečij dokazanih (sic!) in še vedno po starem kopitu pisalo in govorilo in učilo po slovnicah, po šolah po nedokazanih izrekih nekih profesorjev." — In nekoliko spredaj čitamo v istem sestavku jadikovanje, ,,kako nedostatna so pravila po naših slovnicah in kako pogrešno pisane besede se sprejemajo celo v naše besednjake;" izmed besednjakov pa je omenjen ravno najnovejši (t. j. Janežič-Bartlov), v katerega „se je tudi vtihotapila hiba: kaznovati." — — Da se „kaznovati" nikakor ni vtihotapil, nego da je pri vstopu prezentiral veljavno vstopnico, smo že povedali; povedati pa še moramo, da ni treba od neke strani „nekej strani" nič zabavljati. Ta „neka stran" je najnovejši slovnik po svojih skromnih zmožnostih s poštenim trudom za tisek priredila. Če je v njem kaj nedoslednega in nedostatnega, kaj pogrešnega in popravila potrebnega (in to vemo, da je — cf. Vorvvort pag. IV.), prosimo, popravljajte in popravite, dokazujte in dokažite, a prosimo: brez zbždanja! Ta „neka stran" dokazanim resnicam nikdar ni in ne bode očij zapirala, naj pridejo te resnice od koderkoli, da so le dokazane. A še jedenkrat moramo ponoviti: nič zbadanja, nič zabavljanja! — — L. P. III. Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Prevel, uvod in komentar spisal Franc Breznik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Tiskala Cirilova tiskarna v Mariboru 1889, 8 , 135 str. Založil pisatelj. Cena 60 kr., po pošti 65 kr. G. prof. Breznik ni več neznan na slovenskem slovstvenem polji. Trudi se po programih Novomeške gimnazije Sbvence z življenjem in delovanjem klasičnih narodov starega veka seznaniti, in to podjetje je hvale vredno, 240 Književna poročila. Tudi preteklo leto nam je prineslo zgoraj omenjeno knjigo kot sad njegovega truda. Najboljši del cele knjige, ki bode tudi širše kroge zanimal, je po našem mnenji uvod. Tukaj nam podaje g. pisatelj v kratkih, a krepkih potezah zgodovino vzgoje in zgovornosti pri Rimljanih; posebno se mu je pa posrečila slika o socijalnih razmerah v Kvintilijanovi d6bi. Dalje se govori v uvodu o Kvintilijanovem načrtu vzgoje in pouka; posebne važnosti je točka o Kvintilijanovih nazorih o vzgoji značaja, v katerih Kvintilijan da trdi, more govornik le poštenjak biti. O tej tvarini jasno govoriti je precej težavno, in vender je g. pisatelj svojo nalogo prav dobro rešil. Razpravlja se v uvodu tudi o smotru Kvintilijanove vzgoje in pouka in o jezikovnih zaslugah Kvintilijanovih. Prestava obsega I., II., X. knjigo in odlomek iz XI. knjige, namreč drugo poglavje o spominu. Prva tri poglavja I. knjige bodo posebno učitelje ljudskih šol zanimala, in to tem bolj, ker so načela v pedagogiki od Kvintilijana, sevčda mutatis mutandis, do naših dnij ta ista ostala. Druga poglavja te knjige so le za gimnazijske učitelje važnejšega pomena in nestrokovnjakom naravnost nerazumna, posebno tista, ki se bavijo z latinsko slovnico, z vrlinami in napakami izrazov, s slovniškimi pravili, s pravopisom, s čitanjem i. t. d. Širše kroge bi utegnila zanimati poglavja »o jezikoslovčevem poslu«, »o glasbi«, »o geometriji«, posebno pa 12. poglavje: »Ali je možno, da bi se v taistem času mladina v več predmetih poučevala?« Druga knjiga Kvintilijanova je za zgodovino pedagogike velike važnosti, ker sedanja vzgoja nima več smotra, govornikov vzgojevati. Vender bode našel tudi pedagog denašnjih dtiij marsikatero zrno, posebno če pomislimo, da hoče Kvintilijan govornika - poštenjaka vzgojiti. In saj je tudi naloga naših odgojevalcev poštenjake vzgojevati — sevčda poštenjake tudi v verskem o žiru, in to je ravno točka, v kateri se sedanja vzgoja najbolj razločuje od vzgoje starih narodov, kajti, »v starem veku je bil namen vzgoje in olike človeške le srečno življenje na zemlji.« Kristjanski pedagog pa ima nalogo svojega gojenca tudi za srečno večno življenje pripravljati. Pravila v nekaterih poglavjih druge knjige, kakor »o obnašanju in dolžnostih učiteljevih,« »naj-li se takoj najboljši učitelj rabi?«, »o načrtu in popravljanju pismenih nalog,« »o učenju na izust,« »o dolžnosti učencev,« imajo še sedaj občno veljavo. Deseta knjiga ima za slovstvenega zgodovinarja mnogo izvrstnega gradiva. Jednajsta knjiga (II. poglavje) obsega razpravo o spominu. Kar se zlogu v uvodu in v prestavi tiče, bi g. pisatelja le na nekaj opozarjal, namreč da piše v predolgih stavkih in perijodah. To posebnost slovenskega jezika, namreč da ne ljubi dolgih stavkov in perijod, posebno pa ne odvisnih stavkov druge, tretje ali celo četrte stopinje, zapazil je že Slomšek. Zat6 dam g. pisatelju pomisliti, če je dobro, kakor se čita Dr. Jakob Sket: Odgovor na J. Lendovšekove opazke. 241 str. XXVII.: »Da se pa ne vtegne misliti, da sem si sam odgovor izmislil po navadi Sokratovcev, naj le bo kdo tako trdovraten nasproti resnici, da se predrzne trditi, da ne bode hudobnež s taisto nadarjenostio, pridnostjo in učenostjo nič slabši govornik postal, kakor poštenjak: pa tudi temu hočem njegovo napačno mnenje dokazati,* ali str. XXX. »In kakor učitelji telovadstva.....razkosane moči.* Na to posebnost slovenskega jezika bi se bil moral gospod Disatelj tudi pri prestavi ozirati; moral bi marsikatero perijodo razkrojiti, kar se že tudi v dobrih nemških prestavah nahaja. Opozarjam izmed mnogih mest le na str. 11.: »In to pripravi učitelje, da črke, ko jim se zdi, da so jih dečkom po onem pravem redu, po katerem se prvič navadno pišejo, vcepili, od zadaj nazaj poučujejo in z mnogovrstno spremembo mešajo, tako dolgo, da učenci črke po podobi poznajo, ne pa samo po vrsti.* Ali str. 41.: »Tako je dognano....., v katerej je bila zapisana.* Semtertja se nahaja namesto določne pridevnikove oblike nedoločna, n. pr. str. XXVI. »ta izvanreden dar.* Fraza »govor držati*, mesto »govor imeti« mi nič kaj ne ugaja. Tiskovne pomote so večinoma že popravljene. Tisek je lep in razločen. To knjigo lahko z mirno vestjo vsem strokovnjakom, pa tudi širšim krogom priporočamo. Odgovor na J. Lendovšekove opazke o moji izdaji Janezičeve slovnice. Spisal dr. Jakob Sket. (Dalje.) 22. Neopravičena je želja Lendovšekova, naj se deležniki kakor iskaje, lizaje, iskajoč, lizajoč, itd. opuste" in da se v kaki opombici pristavi, „naj se ne rabite te dve obliki v pisnem jeziku." Kdor tako uči ali kaj takega zahteva učiti, pregreši se proti našemu jeziku, kakor se ta zdaj govori in piše. Celo po krivici zahteva na dalje g. L., da se naj uči, da je oblika kupuje se začela splošno rabiti v novi slovenščini. Kdor tako uči, piše slovnico najbrže za vnuke naše, ne pa za učence iz sedanje dobe. Isto krivico dela g. ocenjevatelj naši slovenščini trdeč, da je krivo pisati kupovaje, zatajevaje, itd. Najboljši izmed naših pisateljev se poslužujejo teh oblik, in reči moram, da se dandanes v dosti večjem številu piše kupavaje kakor kupuje, in to je celo naravno. Oblika kupuje, gospoduje itd. se zategadelj ne more priljubiti ter si pridobiti splošne veljave v našem jeziku, ker se prelahko s 3. jedinsko osebo: kupuje, gospoduje, zamenjava, 16 Književna poročila 685 Zato, ker sem vam vse leto trobil: quidquid discis, tibi discis non prae-ceptori; sedaj pa imate, kar ste hoteli imeti; jaz sem bil jezen vse leto (Curt. § 405), vi pa ste jezni koncem leta — uter melius ? Koncem šolskega leta je »Slovenec« objavil neko sporočilo (17. jul. 1. 1890.) B. Ablativ z obliko lokala. Tu imamo samo zastarele padeže; Curtius jih zove ^versteinerle casus*, in so deloma adverbijalnega pomena, n. pr.: Lani je bilo deževno, letos je bolj suhotno. — Pomladi vse zeleni. — Jeseni je slana ajdo oparila. — Kjer pozimi burja brije, tam poleti suša tare. (Drugače je, če pišemo sak-sebi: po zimi nastopi pomlad, po letji sledi jesen.) — Podnevi zajec v grmu spi. — Ponoči se v detelji pase. — Sinoči je v Hrušči gorelo. — Nocoj bo treskalo. — Drevi me ne bode domov (drevlje — pozneje). — Semkaj spada tudi temporalni genitiv. Martin zjutraj (za utra + i) zgodaj vstane; veceti pozno spat gre. — Dnes (dne + šego) bo cesarska maša za poroko. — Danes (ta dan) bo ves dan solnce pripekalo. (Gorenjski dons je napačen.) — Letaš (leta + šego) — tega leta), letos (leto + se), to je: Leta tekočega daj vam sreče obilno previdnost. Koseški. To leto je dobra letina za žito. — Doma je lokalni genitiv : Tega človeka ni nikdar doma Ce povzamemo vse padeže skupno, imamo v novoslovenščini 9 pa-dežev brez prepozicije: I. Nominativ. II. Genitiv. III. Dativ. IV. Akuzativ. V. Ablativ načina (modi). VI. Ablativ orodnik (instrumentalis). VIL Ablativ pridevni (praedicativus). VIII. Ablativ časovni (temporalis). IX. Ablativ pri-slovni (adverbialis). P. Ladislav. Književna poročila. XI. Jezik v Mat. Rav?iikarja >ySgodbak fvetiga pifma sa mlade ljudi*. (Konec). Na strani 39. svoje razprave našteje g. razpravljalec nekaj primerov, v katerih bi bil Ravnikar po njegovi sodbi pogrešno rabil glagole dovršnike namesto nedovršnikov. Nam se dozdeva, da se pri nekaterih teh primerov da" dovršni glagol razložiti in opravičiti, in da Ravnikar tudi v teh ondu citiranih stavkih ni do cela izgrešil jasne pomisli o bistvu in pomenu do-vršnih in nedovršnih glagolov. Partija o perfektivnih in imperfektivnih glagolih je pač najtežavnejša v slovenski slovnici, ker je v tem poglavji še 686 Književna poročila. marsikatero vprašanje nerešeno, in ker sedaj obična slovenska pisava marsikateremu le-sem spadajo.čih pravil daje preobširno rabo, to pa zopet zat<5, ker nimamo dovolj jasno določenih mej in se le preradi v kako tako ne dovolj točno precizirano pravilo (rekel bi) zaletimo in je potem pretiravamo. Naše slovnice razločujejo pravi sedanjik zaznamenujoč v sedanjosti vršeče se ali v sedanjosti trajajoče dejanje in pa neomejeni ali vsakočasni sedanjik, ki zaznamenuje nastop dejanja ali dejanje, ki more vsekdar nastopiti in ob svojem času tudi nastopi. Prav uče" slovnice pri tem razločevanji, samo to je opomniti, da bi bilo določneje in primerneje takozvanemu »pravemu* sedanjiku dati ime »trajnostni ali durativni* sedanjik, ker ima pomen trajnosti ali durativnosti, drugič pa še, ker bi utegnil kdaj tudi neomejeni sedanjik biti pravi. Pravi sedanjik je namreč tisti, ki zaznamenuje to, kar je v resnici sedanje, ne pa, kar je zaradi živejše predočitve samo v sedanjost prestavljeno. V resnici sedanje pa, mislim, da je ne samo to, kar se v sedanjosti godi in vrši, ampak tudi to, kar se v sedanjosti (t. j. v trenutku, ko dejanje konstatiram) zgodi in izvrši. Dajem, posojujem, izročam i. t. d. so pravi in zajedno durativni sedanjiki (= dajanje, poso-jevanje, izročevanje i. t. d. se sedaj vrši); dam, posodim, izročim i. t. d. so tudi pravi sedanjiki, če ž njimi izvršitev dotičnega dejanja spremim, t. j. zajedno ko dejanje izvršim, tega dejanja izvršitev tudi z besedo konstatiram; pomena durativnosti pa ta pravi sedanjik nima, nego le goli faktiški ali dejanski pomen. S tem, da ta sedanjik nima trajnostnega pomena, še ne neha biti pravi sedanjik, kaj bi sicer tudi bil, pretekli čas ni in prihodnik tudi ne more biti. In čudno je tudi to: Sedanjike perfektivnih glagolov imenujemo vsakodobne in neomejene, na drugi strani bi jih pa izključevali od sedanjosti. Če bi takov sedanjik ne mogel biti pravi sedanjik, potem bi ne bil pač vsakodoben in neomejen; taka izključitev bi bila precejšna omejitev. V pravem sedanjiku razločevati nam je torej dvojen pomen; imamo namreč prave sedanjike z durativnim pomenom, pri teh se je posluževati le imperfektivnih glagolov ; imamo pa tudi prave sedanjike z golim dejanskim (faktiškim) pomenom, v teh nam pa služijo tudi perfektivniki. Kaj li je to, dejanski pomen ? Dejanski pomen glagola imamo, če zamislimo dejanje samo na sebi, nerazdeljeno na začetek, vršitev in izvršetek, če si je predstavimo v jedni nerazdeljeni misli brez ozira na trajnost in rezultat tega dejanja, če konstatiramo goli faktum. Priporočam se, kadar navajam priporočilne momente, naštevam svoje prednosti in sposobnosti i. t. d.; če pa samo pri odhodu ali slovesu konstatiram željo, da bi rad ostal v blagem spominu, da bi rad videl, naj bi dotičnik name ne pozabil, nego pri vsaki priliki se name oziral in me podpiral i. t. d., tedaj se mu priporočim. Izročam (ich bin mit der Uebergabe beschaftigt) je durativnega pomena, Književna poročila. 687 izročim (ich ubergebe) konstatira sam6 izročitev. Hvalim, priznavam sta durativnega (oziroma iterativnega) pomena, 'pohvalim, priznam pa sta tudi prava sedanjika, a samo dejanskega pomena. »Prav si storil, pohvalim te zato (i. e. izrečem ti pohvalo)*; priznam (ich gebe zu, pustim veljati [ne: puščam! pustim veljati — in potlej velja] — priznavam, ich gebe allmahlich zu, zdaj malo, potem zopet malo, takč dolgo, da je priznano). Trdovraten zatoženec n. pr. sprva ne prizna, česar ga dolžč, nego taji misleč, da je mogoče utajiti, ko mu pa začno s pričami dokazovati, tedaj jedno za drugim priz?ia, on polagoma priznava, in napčsled, ko vidi, da se mu vse laži in vsi izgovori izjalovijo, skesano reče: priznam, da je vse tako, kakor tožba pravi, i. t. d. — poprej pri izpraševanji je priznaval, sedaj skupoma prizna. — Naše slovnice učč, da se za sedanjik ne smejo rabiti perfektivni nego brezizjemno le imperfektivni glagoli. Ta trditev meni ni jasna, bodisi da mi je mišljenje že tak<5 močno izneslovenelo, ali je pa res, kar trdim, namreč, da je ločiti sedanjik z durativnim pomenom od sedanjika z golim faktiškim pomenom, in v zadnjem slučaji da so tudi perfektivni glagoli dovoljeni, časih jedino pravi. Tisto preganjanje perfektivnikov in negovanje imperfektivnikov nas je dovedlo do nekaterih prav čudnih občevalnih fraz. N. pr. Potujoč po deželi obiščem v N. znanca. Ko vstopim, me prisrčno pozdravi, ponudi sedež, in razgovor se začne z vprašanjem: »No, od kod pa prihajaš'?* {prideš bil bi baje germanizem!) Kakšen — izem je pa prihajaš? Prihajati je pač le = im Herankommen begriffen sein, herannahen (dur.) ali pa = zu kommen pflegen (iter.). Moj prihod pa je sedaj dokončan, ne vrši se več, tedaj ne prihajam več, marveč sem prišel. Kaj to pomenja r Was hat dies zu bedeuten? kakor bi pomeni (= ima pomen) ne bil imper-fektivum, torej i durativnega i faktiškega pomena. — Sem spada tudi že omenjeni durativni >priporočam se* namesto golo dejanskega »priporočim se« i. t. d. Upravičen je tedaj tudi dejanskega pomena »fklenem s' profhnjoc< namesto durativnega »fklepam«. »Delati fhest dni naf P tem podvuzhi* (i. e. da nam nauk jedenkrat za vselej, a ne »poučuje« = er ist mit dem Unterweisen beschaftigt). »Podam vam tretji ino zheterti dčl sgodeb fvetiga pifma« Hiemit ubergebe ich euch (faktum) — »podajam« bi bilo ich bin von der Uebergabe in Anspruch genommen. — Če se je v drugi izdavi Prešernovih poezij verz: »Vam izročim, prijatla dragi mani!* izpremenil v: »Izročam vam« i. t. d., tedaj treba temu ravnanju nasproti opomniti, da ni vsaka izprememba že poprava (kot popravo- jo namreč navede g. Bežek), med temi takozvanimi popravami je tudi dosti skaz. Toda o nepotrebnih izpremembah in popravah v Prešernovih poezijah drugokrat in na drugem 688 Književna poročila. mestu, tukaj bodi samo opomnjeno, da je gospod razpravljalec v citiranem verzu prav čudno nastavil interpunkcijo, ki ni niti v soglasji s prvotnim Prešernovim niti z druge izdave tekstom, on namreč citira: »Vam izročim prijatla, dragi Mani!« namesto: »Vam izročim prijdtla dragi mani! Ki spi v prezgodnim grobi, pe"sem milo.« Misel ni morda: »Vam manom (čegavim?) izročim prijatelja*, ampak: »Vam drugim manom prezgodaj umrlega prijatelja (M. Čopa) dediciram to milo pesem (Krst pri Savici)*. — Z izrekom »Vam izročim« je posvečenje dovršeno, v besedi »izročim* tiči vsa dedikacija brez kakih dolgih ceremonij, torej goli faktum brez vsake primesi durativnega pomena, pa naj bi ne bil na mestu perfektiven izraz »izročim«? Čudno! »Izročam« naj bi se glasilo — kako, ali se mani branijo te dedikacije, ali je to izročanje takč mudno, kakor če n. pr. umirovljeni vodja kakega urada preoddaja svojo pisarno nasledniku? — To od slovničarjev (sevčda ne brez povoda) zasejano teženje za imperfektivniki je preveč omah dobilo na vseh progah slovenskega pisateljevanja, pri beletristih in žurnalistih, v občevalnem jeziku in po prigodnih govorih. Vzgledov poiščimo v domačih predalih, da ne bode zamere. (Lj. Zvon VI. pag. 236 čitaš: -»Zvedamo tudi, da«.....nm. zvemo. pag. 790: »po novih sedaj šele zaslejanih, a prej nam nepoznanih proizvodih književnih* pag. 765 : »Nemško-slovenski del znanega Janežičevega slovarja je pošel v svojem drugem izdavanji^ . . . nm. izdanji. Lj. Zv. X. pag. 240: »Kar se zloga v uvodu in v prestavi tiče, bi g. pisatelja le na nekaj opozarjal^ . . . nm. opozoril). Sicer bi pa vzgledov lahko navedli cele strani, toda navedem naj samo še ta-le popis nekega pogreba, čital sem ga v nekem našem dnevniku: ». . . Sprevod je bil velikansk. Opažali smo mej udeleženci g. državnega poslanca J., g. vladnega svetnika N. in mnogo drugih dostojanstvenikov.« — Opažali namesto opazili! Prav tako se mi je to zdelo, kakor če bi bil čital v poročilu o ribji lovi n. pr.: »Lovili smo 8 sulcev, 15 postrvij in še več drugih rib* . . . namesto »ujeli*. — Krivi nauk, da se perfektivni glagol nikdar ne sme' rabiti za sedanji čas, pa ima močno zaslombo v drugem še bolj krivem in napačnem nauku, češ, da se-danjik perfektivnih glagolov ima 1 e pomen futura, da se zato ne smd in ne more rabiti za sedanjik. A to trditev je razumeti cum grano salis. Res je, lahko zaznamenujejo perfektivni glagol tudi futurum (nekaterim perfek-tivnikom je še trdno obveljal ta pomen n. pr. pojdem, poletfm i. t. d.), zat6 pa ne treba še misliti, da druzega pomena nimajo. — Reči moram, da me je prav neprijetno zbodlo, ko sem čital v Ljublj. Zvonu VII. pag. 187.: »Ni pa nikakor ne res, kakor uči g. kritik, da se ima dejanje vršeče se v Književna poročila. 689 prezentu, izražati dovršnim glagolom, kajti dovršni glagoli imajo sicer obliko prezenta, ali njih pomen je futuren. Ako rečem tedaj n. pr. ^sodnik dozvoli«. znači to ne: -»der Richter beivilligt^, temveč: *der Micktet zvird bewilligen*. — Iskal sem in iskal po V—rjevi kritiki tu podtaknjenega nauka, a nisem ga našel. Tudi bi bil takšen nauk, češ, da se ima dejanje vršeče se v prezentu (torej durativni pomen!) izražati z dovršnim glagolom, popolnoma napačen. K sreči pa tega nihče ni učil, in tudi g. V—r ne. Če pa g. V— r (pag. 55.) zahteva, naj se namesto: »sod dokončuje (erkennt zu recht)* piše rajši: »sodišče razsodi«, tedaj moramo temu upravičenemu zahtevanju le pritrditi, zakaj o kakem vršečem se (t. j. durativnem) dejanji tu niti najmanje ni govora, tu imamo samb sedanjik s pravcatim golo dejanskim pomenom. »Sodišče razsoja* (oziroma »sod dokončuje*) bi pomenilo der Gerichtshof hat mit der Zurechterkennung zu thun — »se vbada, se vpira*, da bi razsodbo dognalo; mi pa v tem slučaji hočemo reči, da je razsodba dognana. — Der Richter bewilligt (im vorliegenden Falle) je v slovenščini jedino pravilno preloženo s: »sodnik dovoli« ; »sodnik dovoljuje* bi se reklo, der Richter hat jetzt mit der Ertheilung der Bewilligung zu thun (durat.) ali pa: der Richter pflegt zu bewilligen, er bewilligt in vielen Fallen (iterat). — Da vemo, kakšen glagol nam je staviti, perfektiven alt imperfektiven, t. j. ali imamo pred seboj goli dejanski ali durativni sedanjik, v to priporočajo nekateri prav primitiven pomoček samoizpraševanja, češ na vprašanje: kaj storim? odgovarjati je s perfektivniki, na vprašanje: kaj delam? z imperfektivniki. Poslužimo se tudi tukaj tega pomočka. Jezikovna zavest, ki živi v nas, pravi nam, da moramo vprašati: »kaj stori sodnik?*, a nikakor ne: »kaj dela ?* — v jednem slučaji dovoii, v drugem ne dovoli, zdaj razsodi tako, zdaj tak6; sodišče razsoja (t. j. preiskuje), ali ima A ali B pravo, razsodi pa (spozna), da ima A (ali da ima B) prav. Toda dovolj ! Da ob kratkem ponovimo, kar smo povedali: dva stavka imamo v teoriji o slovenskem glagolu zabeležiti, ki sicer res imejta do neke meje svojo veljavo, ali nikar jih ne pretiravajmo! Ta dva stavka sta: 1.) da ima sedanjik durativni pomen, da mu torej služijo samb imperfektivni glagoli, 2.) da ima sedanjik perfektivnih glagolov p>omen futura. — V tej obliki sta ta dva stavka napačna in pretirana. Res je s sedanjikom večinoma združen durativni pomen, vender ne manjka pravih sedanjikov z golim dejanskim pomenom (v katerih je staviti perfektivni glagol). Res je, da imajo lahko perfektivni glagoli tudi pomen futura, ni pa nikakor ne misliti, kakor bi imeli povod in vselej le ta pomen. — Na strani 40. graja g. Bežek prehitro menjavanje pripovednega sedanjika in pripovednega perfekta. V tem mu moram prav od srca pritrditi in posebno opozoriti na to pogostoma se nahajajočo napako tiste, ki 44 690 Književna poročila. spisujejo knjižice pripovedne za mladino, in tiste, ki sestavljajo šolska berila, naj se je ogibljejo. »Gal fe vsdigne s' Sihemzi, in fe je vdaril s' Abime-lekam*, to je neupravičena izprememba časov, zakaj tu imamo dva priredna spojno zvezana stavka; kopulativna zveza v priredji je pa najtesnejša in zahteva, da sta oba stavka jednaka po veljavi in kolikor mogoče tudi po zunanjosti. — Ne da se sicer tajiti, da je tako menjavanje časov tu pa tam lahko dovoljeno, da ima časih prav poseben učinek, toda vsaka reč na svojem mestu in ob svojem času — v kopulativnih zvezah pa to ne gre kar brez pravega povoda. Opomniti je tudi, da treba dobro razločevati pripovedni sedanjik (das erzahlende Pras., praesens historicum) od opi-sovalnega ali slikajočega sedanjika (das schildernde Prasens, praesens descriptivum) V pripovedovalnem sedanjiku prevladujejo dovršniki, v opi-sovalnem nedovršniki. Prav prijetno pa čestokrat pripovedni in opisni sedanjik menjavata in se vrstita, kakor se pač pesniku ali pripovedovalcu umestno zdi, da svoje pripovedovanje pri kakem znamenitejšem prizoru ustavi in ta prizor živeje naslika, pa zopet pripovedujoč dalje hiti. S tem v zvezi je tudi menjavanje pripovednega sedanjika in perfekta. — Sklenem z željo naj nas g. razpravljalec kmalu razveseli z novo razpravo, ali naj vsaj objavi leksikalni del k tej svoji razpravi. L. Pintar. XII. Balade in romance. Napisal A. Aškerc. (Konec.) Ko bi čitatelji naši ne bili že prebirali v našem listu večine Aškerčevih balad, navedli bi jih tu v novic; a tako se nam to ne vidi potrebno; zakaj niti zapreti niti izogniti se ne moremo prepričanju, da bo o umestnosti naše gorenje trditve prepričan vsakdo, kdor bere le jedno njegovih pesmij. Kakor bi deval kamen na kamen, rezan in oglajen, takč rase pod njegovim peresom stavba za stavbo pred nami, in ko jo imamo celo pred seboj, zasveti se v čarobnem svitu, belemu gradu jednako, ki ga obsije zahajajoče solnce. Koliko skrivnostij tiči za takimi zidovi — kako jasno se nam kaže tu bela gola stran ozidja, in kako čarobno jo prestvarja zlati žarek, ki se mudi za trenotek ob nji! Ko smo prečitali, izginila je podoba, ali v srci nam zveni še vedno odmev sreče in nesreče, veselja in bolesti, kreposti in zlob-nosti, ljubezni in sovraštva, trpljenja in zadoščenja, ki smo jih gledali vse tako od daleč, golo resnično in prozorno, a vender le pokrito in divno