TEDfllK Zfl SLOVEnSKO KOROŠKO
Posamezni izvod 30 grošov, mesečna naročnina T šiling
ill
.Sili
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllip
IZ VSEBINE:	|
ZA SVOBODO ZLATO NAŠ KRIŽEV POT V OGNJU PREIZKUŠENI NESMRTNO DEJANJE MLADIM PRIJATELJEM CE ŽILA NOJ DRAVA... I KMET V ZGODOVINI
S
J3S
g|
LETNIK I.
DUNAJ. 14. VI. 1946
ŠTEV. 1
Tesno sodelovanje med ZSSR in JUGOSLAVIJO
Verujemo u zmago prauice
Stoletja stoji naš narod severno Kajavank v neenakem boju za svoje pravice. Zadnjih sto let, predvsem pa zadnja desetletja so no* sitelji velenemške miselnosti, ki so pripravljali pot nacizmu, prešli k načitnemu preganjanju vsega, kar je dajalo deželi slovenski ooraz. lo so bili isti ljudje, ki so v lastnem narodu sproti zatrli vsak poskus uveljavljenja napred* nih demokratičnih sil in ki so končno pr.pes ljali Avstrijo v objem nemškega nacionalnega socializma. S sistematičnim potujčevanjem, Id se ni ustrašilo nobenih sredstev, se je resda posrečilo nasilno nremakniti slovensko naroda nostno mejo občutno proti jugu: Gosposvet* sko polje kot simbol slovenske demokrat čno-sti in ljudske oblasti je ostalo na robu strnje* nega slovenskega ozemlja.
Velencmški imperialisti so doživeli v prvi svetovni vojni težak poraz. Prav ta okolnost pa jim je dajala pobudo, da so se začeli s tem večjim zagonom pripravljati na drug spopad. Proti vzhodu in jugovzhodu je šla smer nj ho* vega pohoda. In tu jim je bil na poti mali slo* venski narodič, ki je zastavljal pot proti Ja* dranu. Treba ga je bilo odstraniti ali vsaj one» sposobiti za vsak odpor. Medtem ko so ti ves lenemški elementi v nekdanji Avstriji skušali doseči svoj cilj s spretnim izigravanjem meds narodnih obveznosti in moralnih načel, je nas cizem prešel v odkrito in brezobzirno iztrebs ljanje slovenskega naroda na Koroškem. Tes daj se je zdramilo to pohlevno in potrpežljivo slovensko ljudstvo, ki je vedno neomajno verovalo v pravico: spoznalo je, da bodo zatis rani dosegli svojo pravico samo z odločno in nepopustljivo borbo. Spoznalo je tudi, da je to hoj vseh zatiranih za pravice in življenje, ne glede na narodnost, ki jih združuje ena sama skupna volja: upor proti fašističnemu nasilju!
In kot vselej v zgodovini, kadar je bila na kocki usoda vsega naroda, so koroški Slovenci tudi topot delili svojo usodo z vsem sloven* skim narodom. Rili so obenem z n j m zap suni smrti in — hkrati z njim so se dvignili k ob* oroženemu poru — za svoje življenje, za pra* vico in svobodo vseh zatiranih. Na Koroškem je tekla slovenska kri, da bi bila dežela in ves svet rešena nemškega nasilja.
Zato bomo koroški Slovenci z vso dosled* nostjo in odločnostjo zahtevali pravičen mir. ki ne sme dovoljevati, da bi se nad našim narodom ponavljale stare krivice. Samo pravi« čen mir bo lahko tudi trajen. Prav zaradi tega pa ni mogoče, da bi se ustvarilo enako stanje, kot je obstojalo pred drugo svetovno vojno, kajti enaki pogoji skrivajo v sebi enake po« sledice. Ne moremo in ne smerno pristati na to, da bi nam vsilili razmere podtbne onim iz leta 1921 ali 1929, ker bi moralo takemu političnemu položaju zopet nujno slediti leto 1938 in končno tudi leto 1942. Mi pa terjamo svojo pravico, ki smo si jo priborili s krvjo svojih bratov in sester.
S tem smo tud že povedali, da odklanjamo vsako »drobtinčarstvo«, ki Ima le namen, da vara lahkoverneže. Kdor iskreno hoče pravič« nost, je ne bo izkazoval v obrokih, v drob* tinicah, temveč bo pošteno in možato priznal: Trpel si krivico, zato je pravica na tvoji strani. Hinavec pa se bo potajil, pokazal bo na drob* tinice, ki so padle z njegove mize, in bo pri* segal: Glejte, nasitil sem lačne pravice!
Kadar govorimo o slovenskem narodnostnem položaju, mislimo tudi na vse resnično demo« kratične Avstrijce, ki nam iskreno in brez pridržkov priznavajo naše narodne pravice in to tudi z dejanji dokazujejo. Z vsemi, ki nam dosledno priznavajo enakopravnost v svojih delih, bomo radi sodelovali, da ustvarimo med obema narodoma pogoje za človeka vredno sožitje. Do vseh tistih pa, ki nosijo svojo de« mokracijo samo na ustnicah, njihova dejanja pa izpričujejo nekdanjo miselnost, bo skrajna previdnost ne samo upravičena, temveč tudi nujno potrebna.
Predobro nam je še v spominu nekdanja »de« mokratična Nemška Avstrija, da bi mogli ve« rovati v iskrenost njene tedanje demok acije, ki jo je postopoma pripeljala skozi avstrijski fa. šizem do priključitve in do nacistične totali* tarnosti. Zato bomo neutrudno zahtevali res« nično demokracijo, ki upošteva voljo širokih ljudskih množic in omogoča njihovo nadzor« stvo nad oblastjo. Kajti samo taka demokra* cija bo zmožna ščititi koristi vsega naroda in tako ustvariti povoljne pogoje za prav čno raz« merje med posamezniki in skupnostjo. Samo resnična demokracija bo zmožna prznati zati« ranim enakopravnost in ohraniti tudi trajen mir.
Isti pogled v najbližjo preteklost nam nalaga dolžnost, da z neomajho vztrajnostjo zahteva* mo kaznovanje vseh vojnih zločincev, ki so v službi nacističnega nasilja gazili najosnovnejše pravice zatiranih evropskih narodov, med ka* terimi je slovenski narod doprinesel tako ve« likanske žrtve. To zahtevamo v imenu pravičnosti!
Da pa se strahote zadnjih let ne bi pono« vile’ bomo dosledno stali na strani t'stih, ki so iskreno odločeni iztrebiti iz javnega življe«
Po 14 dnevnem bivanju v Moskvi se je jugoslovanska vladna delegacija s predsednikom min. sveta maršalom Josipom Brozom-'! itom na čelu zopet vrnila v domovino. O moskovskih razgovorih je hil objavljen skupen komunike, ki pravi, da so v skladu s prijateljsko pogodbo od 11. aprila 1945 dosegli popolno soglasje glede gospodarskega sodelovanja, izmenjave blaga, preskrbe z raznim gradivom (materialom), kakor tudi glede jugoslovanske armade in glede cim tesnejšega kulturnega in političnega sodelovanja. Sovjetska vlada je pripravljena oskrbovati jugoslovansko armado z, orožjem in municijo in tudi pomagati, da bo Jugoslavija obnovila svojo vojno industrijo. Sovjetska vlada bo v veliki meri lahko zadovoljila potrebe Jugoslavije po surovinah in tudi po.
nja nacistično miselnost s koreninami vred. Kajti samo tako bo mogo4e preprečiti bodoče katastrofe. Naša iskrena želja po miru nam narekuje, da budno paz mo na vse oblike na« zadnjaškega fašizma, ki se je zaenkrat samo potuhnil, da bi v novi obleki in z novo krinko na obrazu pahnil svet v novo gorje. Naša ljud* ska pravljica pripoveduje o zmaju s sedmimi glavami. C nacifašizmu bi lahko govorili kot O pošasti z deseterimi žreli, kateri je zadnja vojna odbila samo eno glavo, vse druge pa bo treba šele uničiti v vztrajnem boju za svetov« ni mir.
Neskončno gorja je b!lo povzročenega na svetu, ker so sebični ljudje hoteli živeti od dela tujih rok in brezobzirni narodi na račun slabotnejših. Nacionalni socializem je javno proglasil za svoj cilj, da hoče zasužnjiti vse slo* vanske narode. Mi pa ne bomo iskali svojiji idealov v zasužnjenju šibkih narodov, čeprav smo del 200 milijonske slovanske skupnosti, ki združuje v sebi neizčrpne sile. Z delom svoj h rok si hočemo ustvarjati blagostanje, kajti nam je tuje izkoriščanje človeka po človeku in naroda po narodu. Saj je narava človeštvu podarila neizčrpne zaloge energije. Zakaj .je človek iznašel stroj, če ne zato, da bi ustvar« jal in večal,človeško blagostanje, kajti njegove s‘le so neskončno večje od človeških moči. Ali ni bil človeku dan razum zato, cia bi vodil
tehničnem in drugem gradivu. Bili so storjeni sklepi o najtesnejšem gospodarskem sodelovanju med obema prijateljskima državama.
Pred odhodom iz Moskve je maršal Tito podal izjavo in med drugim povedal: »Povsod smo bili deležni najiskrenejše naklonjenosti in pozornosti, povsod smo lahko občutili iskreno prijateljstvo in ljubezen do Ljudske republike Jugoslavije.
Srečni smo in globoko ganjeni, da sta sovjetska vlada in še prav posebej veliki Stalin pokazala popolno razumevanje za naše težave pri obnovi dežele in sta nam v vsakem oziru pripravljena pomagati. Vse to dokazuje. da imajo narodi Jugoslavije v Sovjetski zvezi iskrenega prijatelja in zaščitnika.«
delo stroji in pametno urejeval porazdelitev dobrin, ki jih daje narava in ustvarja stroj. Prav zaradi tega moramo zagovarjati tako go* spodarsko ureditev, ki odklanja suženjsko de. lo kot človeka nevredno, ki pozna načrtno ubranost in upošteva potrebe skunnosti.
Da pa bo mogoče kdaj to doseči, bo potreb* na enotnost vseh delovnih ljudi, kmetov z žu-ljavimi rokami, delavcev, ki se pehajo po to« varnah in delovne inteligence, ki z umskim delom doprinaša svoj delež za skupni blagor.
Koroški Slovenci so se v najtežjih dneh prc« stane vojne borili na strani zavezn kov, ker so bili uverjeni, da bo s skupnimi napori naj* hitreje zlomljeno nacistično nasilje. Prav tako so tudi danes uverjeni, da bi iskreno sodelo« vanje med zavezniki v miru najhitreje zacehlo vse rane, ki jih je človeštvu prizadejala ta strašna vojna. Zato tudi želijo kot cnakoprav« ni sodelovati pri obnovi in izgradnji boljšega sveta. ■
Veliko krivic se je nakopičilo v starem svetu — in ta svet jih je odločen braniti z vsemi si« lami. Naše zaupanje pa ne more veljati bra« nilcem starih krivic, ker nam odrekajo pra* vico do življtnja. Zato velja naša vera ustvur« jakem novega sveta, ki bo spoštoval načela pravičnosti do šibkih in upošteval pravice do« slej preganjanih in zatiranih, kajti verujemo v zmago pravice.
Minister dr.. Gruber o svojem potovanju v London in Pariz
Po svojem povratku iz Londona in Pariza je*zunanji minister dr. Gruber izčrpno poročal o uspehih svojega potovanja. V razgovoru z dopisnikom »Oestereichische Zeitung« je med drugim povedal, da na svoje potovanje ni vzel s seboj gotovih predlogov avstrijske vlade v zvezi s posameznimi problemi, temveč da so imeli njegovi -azgovori namen, da pride do splošnih stikov.
Zunanji minister je tudi omenil, da je obravnaval z jugoslovanskim namestnikom zunanjega minnistra dr. Beblerjem razmerje med obema državama in dodal: »Upam, da bo ta razgovor pomagal razčistiti več nesporazumov in da se mi je posrečilo pojasniti, da Avstrija ne želi iskati enostranske usmerjenosti v svoji politiki. Obratno si prizadeva, da bi postalo razmerje med Avstrijo in Jugoslavijo kolikor mogoče ugodno. Neposredni razgovori bi morali doprinesti k raz-čiščenju in kot pogoj za to bi bilo potrebno konkretizirati obstoječa nesporazumi jen ja.«______
Zakon o nacistih sprejet
Na ministrski seji v sredo je kancler inž. Figi najprej podal kratek pregled o dosedanjem čiščenju avstrijskega uradništva od nacističnih elementov. Po njegovih podatkih po osvoboditvi Avstrije 65.834 uradnikov niso več sprejeli v javno službo. 83.207 pa jih je bilo odpuščenih. Med vsemi temi osebami je bilo 23.588 ilegalnih nacistov.
Ljudsko sodišče na Dunaju je doslej preiskovalo 8,549 slučajev, osumljenih vojnih zločinov, poleg tega pa se nahaja v preiskovalnem zaporu še 3.220. Od preiskovanih slučajev jih je prišlo 1.380 pred sodišče, od teh jih je bilo deset obsojenih na smrt in 65 oproščenih.
Osnutek zakona o nacistih je bil na ministrski seji sprejet in bo sedaj predložen parlamentu v končno odobritev.
Nemiri v Italiji
Kakor poročajo, je prišlo v Napoli-ju in Rimu do monarhističnih izgredov in do spopadov med republikanci in monarhisti. Pri teh nemirih je bilo celo nekaj mrtvih in več ranjenih.
Do izgredov je 'prišlo po poročilih listov zaradi tega, ker sc kralj Umber-to. noče odpovedati svojim vladarskim pravicam. To svoje ravnanje zagovarja s tem. da vrhovno državno sodišče še ni dokončno potrdilo izida glasovanja. ker baje še manjkajo volilni izidi iz 118 volilnih okrajev. Poleg tega trdijo monarhisti, da je med neveljavnimi glasovi veliko takih, ki so glasovali za monarhijo. Popolnoma stvarna poročila pa pravijo, da bi bili republikanci najmanj za 200.000 glasov v večini, pa čeprav bi se šteli vsi neveljavni glasovi v prid monarhistov in čeprav bi v omenjenih 118 okrajih, od koder še ni uradnih izidov, monarhisti dobili največje število glasov. Londonska »Times« pravi v 4ej zvezi: »Edini častni izhod za kralja Llmber-ta je v tem, da čimprej preda ministrskemu predsedniku de Gasperiju pravice krone, katerih ni več upravičen izvajati. Podaljševanje sedanje napetosti ne more nikomur koristiti, ampak kvečjemu omogoča neodgovornim elementom, da razdirajo mir. ki ga dežela tako nujno potrebuje. Monarhija se ne more obdržati, ker je večina glasovala proti njej.«
Za popoln sporazum med SZ in Vel. Britanijo
Na 45. kongresu britanske Delavske stranke je pred 1.100 delegati spregovori], uvodno besedo njen predsednik prof. Harold Laski. Poudaril je, da velika volilna zmaga Delavske stranke nalaga vladi izredne odgovornosti. ' Britanska vlada je dolžna, da zavezniško zmago spremeni v solidno podlago za trajen mir. Socialistična vlada v Veliki Britaniji se mora brez pridržka sporazumeti s Sovjetsko zvezo. To mora bjti osnovno načelo njene . politike.
Rusi ne bi mogli verjeti, da bi najve-čja zapadnoevropska delavska stranka podpirala kakršno koli vlado, ki bi skušala ogrožati varnost Sovjetske zveze.
Profesor Laski je nadaljeval, da ni upravičeno, da se skriva tajnost izdelovanja atomske bombe. To zavlačuje
Zunanji minister dr. Gruber v Londonu
Avstrijski zunanji minister dr. Gruber je po sprejemu pri B e v i n u in drugih britanskih državnikih po informacijah angleškega časopisa »Dailv Tclcgraph« označil sledeče točke kot pogoj za rešitev avstrijskega vprašanja:
\ elesile naj hi sklenile z Avstrijo navadno pogodbo, ne pa mirovne pogodbe, ker da je bila Avstrija žrtev nemške napadalne politike in ni nikoli napovedala vojne.
mednarodno nadzorstvo, ki je potrebno. da bi se ustvarilo ugodno ozračje za mednarodno zaupanje. Nato je izrazil svoje zadovoljstvo nad odločitvijo vlade, da hoče Indijo voditi k samostojnosti in izprazniti Egipt. »Kot socialistična stranka vidimo žaloigro, ža katero nosimo težko odgovornost, v tem, da Španija še vedno ječi pod Francovo strahovlado,« je rekel Laski in nadaljeval: »Vrnitev grškega kralja bi pomenila klavrn konec junaške borbe nekega naroda, ki je prvi pokazal svetu, kako je treba ceniti svobodo.«
Večina članov angleške vlade je že prispela v Bourncmouth, da sc bo ude-, 'ežila kongresa Delavske stranke, na katerem bosta govorila med drugimi tudi ministrski predsednik A 111 e e in zunanji minister B e v i n.
Razdelitev Avstrije na štiri zone naj bi se takoj in dejansko odpravila, zasedbene posadke pa postopoma umaknile.
Popravi naj se meja na južnem Tirolskem v prid Avstriji.
Rečna -plovba po Donavi naj bi bila prosta za vse olj.rcžne države. <
Avstrija ^aj bi imela dohod k Trstu in pra« vico. da uporablja njegovo pristanišče.
Odpadli naj bi' vsi zahtevki nasproti avstrij« ski industriji v zvezi z nemško povrnitvijo škode. Avstrija naj bi bila sprejeta med Zdru« žene narode.
Stran 2
Zunanji ministri SZ, ZDA in VB:
O PARIŠKI KONFERENCI
Izjave Molotova:
Kot prvi je sovjetski zunanji minister M o» lotov spegovoril o poteku in uspehih kon« , fcrence štirih zunanjih ministrov v Parizu in med drugim povedal:
Po sklepu moskovske konference treh zuna* i n jih ministrov v decembru preteklega leta je 1 bilo določeno, da se izdelajo osnutki mirovnih pogodb z Italijo Bolgarijo, Romunijo, Madžar« sko in Finsko, še preden bi bjla sklicana mi* rovna konferenca 21 držav. Ti osnutki bi naj ' bili sestavljeni sporazumno s predstavniki vseh štirih velesil in predloženi pozneje • mirovni konferenci. Samo tako bi bilo mogoče prepre« viti, da ne hi bila na prjmer mjrovni konfe. renči predložena dva osnutka mirovnih po« godb^kar bi lahko pomenilo konce zamisli o T' enotni mirovni konferenci. S tem bi bilo ob«
, enem pokopano stremljenje narodov po traj« - nem miru.
Zato sovjetska delegacija — tako je nada« Ijeval Molotov — ni mogla pristati na pred« log amerikanskega zastopstva, da bi se skli«
•	vala mirovna konferenca brez ozira na to, ali .se doseže sporazum glede mirovnih pogodb
; »1> ne. Ta predlog, ki ga je podpiralo tudi britansko zastopstvo, ni bil v soglasju s sklepi berlinske in moskovske konference in bi lahko nosil v sebi zelo nezaželene posledice glede na« daljnjega razvoja prijateljskih odnosov med narodi, ki si žele trajnega miru.
Prav zato si je sovjetska delegacija prizade« vala, da doseže enotno stališče vsaj v glavnih vprašanjih mirovnih pogodb z omenjenimi dr« žavami. Bili so sicer doseženi uspehi, ki jih pa ni mogoče smatrati kot zadostne. Konkretni uspehi pariških razgovorov so osnutki mirov« n ih pogodb z Romunijo. Bolgarijo, Madžarsko in Finsko. V vseh glavnih vprašanjih, torej gle« de vojaških omejitev,’ ozemeljskih vprašanj in vojne odškodnine, je bil dosežen sporazum, niso sc pa še obravnavale gospodarske plati teh pogodb. Različna pojmovanja so se po« javila v zvezi s trgovino in plovbo po Donavi.
•	Sovjetska delegacija je zastokala mnenje, da tega vprašanja ni mogočo obravnavati brez
, sodelovanja prizadetih podonavskih držav. Bilo bi namreč nepravilno, je izjavil Molotov, ec bi si gotove nepodonavske sile lastile pravico, da podonavskim državam vsilijo svojo voljo in nek režim na Donavi, ki bi ne upošteval inte« resov teh držav, zlasti zavezniške Češke in Jugoslavije.
Sovjetsko stališče do mirovne pogodbe z Italijo
Minister Molotov je v nadaljnjem raz« ložil sovjdtsko stališče do raznih vprašanj v /. tfšeaftl* WWP<! pogodba J, Jtahj9. Clcde voj«, ne odškodnine so Sovjeti mnenja, da je treba kaznovati napadalnost fašistične Italije, ki je skupno s hitlerjevci pustošila sovjetska mesta in pokrajine in povzročila ogromno škodo Jugoslaviji, Grčiji, Albaniji. Ker je po zlomu fa« šizma Italija v zadnjili letih vojne stala na stra« ni zaveznikov, so Sovjeti znižali svoje zahteve na skromno vsoto 10() milijonov dolarjev, med«
' tem ko zAhtevajo *a Jugoslavijo, Grčijo in ■ Albanijč skupno 200i milijonov dolarjev vojne odškodnine. S temi jvsotami bi Italija porav« nala samo neznaten del škode, ki jo je med vojno povzročila. ‘
Sovjeti šo mnenja, naj bi Italija plačala voj« no odškodnino v proizvodih italijanske indu« .strije, ki je trenutno nezaposlena, dočim bi sicer lahko delala. Na drugi strani pa je raz« vidno iz italijanskih uradnih objav, da znašajo okupacijski stroški že doklej nekaj milijard dolarjev. Če bi se torej ti stroški samo neznatno zmanjšali, bi Italija z lahkoto plačala svojo vojno odškodnino.
Vprašanje italijanskih kolonij
,* Sovjetska zveza in tudi Francija sta smatrali za .umestno, da bi se nekdanje italijanske ko« lonije izrodile zopet v oskrbo Italiji pod nad« zorstvom Združenih narodov, dokler ne bi v , nekaj letih dozorele za samostojnost. Ta pred« log je najprej podprla tudi ameriška delcgaci« ja, ki pa se je pozneje pridružila angleškemu stališču.
/ Po angleškem predlogu naj bi se proglasi« la »Neodvisna Libija« skupno s Tripolitanijo , in Circnajko, toda ne da bi se s tega prostora umaknile britanske čete. Prav tako so Angleži predlagali, naj bi se osnovala pod britanskim varstvom »Velika Somalija«, ki bi obsegala po«
? leg italijanske Somalije tudi abesinsko ozemlje.
Na ta način bi se povečalo britansko kolonial«
■ no carstvo v severni ih severnovzhodni Afri« ki, in to ne samo na račun premagane Italije,
. temveč tudi na račun Abcsinije.
Ti britaViski načrti pri amefikanski delega«
’“* ciji niso naleteli na kritiko.
f\
Problem Julijske Krajine 1
Vprašanje Trsta in italijansko«jugoslovanske meje se mora prav tako smatrati kot eno iz« med glavnih vprašanj pariških posvetov, je na« daljeval minister Molotov. Da so Jugoslovan« ske zahteve po Julijski Krajini upravičene, ni nihče oporekal. Nihče ni branil svoječasne odločitve, po kateri je Julijska Krajina pripadla Italiji. Vsem je bilo jasno, da je to del jugo« slovanskega nacionalnega ozemlja in da so na tem ozemlju Slovenci in Hrvatje v večini. To« da po predlogu ameriških, britanskih in. franco« skih strokovnjakov bi se morala Julijska Kra« jina razdeliti na dva dela, na vzhodnega in zahodnega. Po tem predlogu bi se moral Trst J kot glava Julijske Krajine odtrgati od Jugosla« vije. Medtem pa Trsta kljub njegovi ital jan« skl večini a! mogoče odtrgati od Julijske Kra« jine, ne da bi trpeli važni narodni interesi Ju« goslavlje in hirati gospodarski interesi Tista samega.
Problem italijansko « jugoslovanske meje je ijstal nerešen. Vendar je jasno, da ga je treba
nemudoma rešiti v takem duhu, da bodo upo« števani narodni interesi našega skupnega za« veznika Jugoslavije.
Gospodarska vprašanja in problem Nemčije
Tudi gospodarskih plati pogodbe z Italijo ni mogoče podcenjevati. Pri pripravah mirovnih predlogov so sc namreč pojavile tendence (stremljenja), ki so za po vojni oslabljene de« žele nevarne. Na drugi strani pa je morala sov« jetska delegacija varovati nacionalne koristi nekdanjih satelitskih držav, ki so se medtem podale na pot demokratičnega razvoja in go« spodarskega preporoda, kajti Sovjetska zveza ne more podpirati stremljenja katere koli dr« žave po gospodarskem zasužnjenju dežel, če« prav so bile te dežele v prvih letih vojne v sovražnikovem taboru.
Minister Molotov se jc dotaknil tudi pred« loga amriškega zunanjega ministra Byrnesa glede 25 letne pogodbe o razorožitvi in demi« litarizaciji Nemčije. Po besedah sovjetskega zunanjega ministra ta predlog ne vsebuje več določbe o medsebojni pomoči proti nemški ali japonski napadalnosti (agresiji), temveč obrav« nava samo razorožitov. Ne dotika se važnih odločb glede ravnanja z Nemčijo, kakor so jih zavezniki sklenili v Teheranu, Jalti in Bcr« linu. Zato je sovjetska delegacija predlagala, da naj se najprej doženo, kako so bili izpol« njeni dosedanji zavezniški sklepi o razorožitvi Nemčije. Ta predlog 'je bil navsezadnje tudi sprejet.
Na koncu je Molotov poudaril, da je bodoč« nost na strani tistih, ki prav tako kot Sovjet« ska zveza stremijo po splošnem miru in ki združujejo interese svoje lastne varnosti z in« teresi varnosti drugih miroljubnih narodov. Sa« mo prizadevanje po prijateljskem sodelovanju, pri katerem tli prostora za vsiljevanje volje ene ali dveh držav tretji državi, samo tako pri« zadevanje lahko tvori solidno podlago za raz« Voj odnosov med Sovjetsko zvezo in drugimi deželanai. Medtem ko Sovjetska zveza brani svoje upravičene interese in načela prijatelj« skega sodelovanja z drugimi demokratičnimi deželami ter zavrača reakcionarna imperiali« stična stremljenja, pa naj prihajajo od koder koli je globoko uverjena, da je njena nolitika, ki hoče braniti stvar miru in človeš’ ga na« predka, popolnoma pravilna, je končal svoja, izvajanja Molotov.
Byrnes o pariški konferenci:
V odgovor na pojasnila Molotova o konfe« renči v Parizu je izjavil ameriški zunanji mi« tjjsfpr ;ByrpesM(J? ne more biti govora o-kak« snem anglo.amerikansJčerri f>lbku, ker ima'Amerika razumevanje za vsako! stališče.
Byrnes je nato podrobno razlagal atnerikan« ski načrt glede 25 letne pogodbe štirih velesil o razorožitvi Nemčije. K zgodovini tega pred«
loga jc omenil, da jc svojčas generalisim Sta« lin obljubil podporo Sovjetske zveze za tjko zamisel. Združene države Amerike so nato fe« bruarja tega leta predložile sovjetski vladi osnutek omenjene pogodbe, toda Molotov je pri pariških razgovorih proti njemu izrazil svoje pofnisleke.
Bymes je poudaril (udi željo Z. D. Amerike po čimprejšnjih mirovnih pogodbah in nespre« mcnjcno stališče ameriškega vlade do važnega *vprašanja italijanskih kolonij. Glede očitka, da bi imela Amerika imperialistične namene, ker zahteva za sebe letalska oporišča na Islandiji, je izjavil Byrnes, da je Amerifa o svoji na« meri obvestila Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo, še preden je tozadevne načrte predlo« žila islandski vladi; sicer pa da je pripravljena ta etališča dati v uporabo Združenim narodom.
Bevln razlaga britansko stališče:
Britanski zunanji minister Bcvin 'je' v an» gleški spodnji zbornici podal stališče britanske vlade do pariških razgovorov. Izjavil je med drugim, da je pot do miru zelo težka, da pa vseeno ni črnogled (ppSimist)-in da se še zrnc« ruj strinja s svoječasnim izrekom Litvinova, da je mir nedeljiv.
Samo če Sovjetska zveza prostovoljno ■sodeluje pri reševanju evropskih vprašanj, je na« daljeval Bcvin, je mogoče verovati v trajen mir v Evropi. Po zadnji vojni so se Združene države Amerike umaknilo v osamljenost. Da« nes pa je jasno, da osamljenost (izolacija) ni mogoča, ker je svet postal povezana celota.
Glčde proste plovbe po Donavi je poudaril Bcvin željo britanske vlade, naj bi bila Donava kakor tudi druge srednjeevropske reke odpr« ta za svobodno svetovno trgovino. V tej zveži je oporekal Molotovu, češ da bi kdo hotel Ru« siji^ v vprašanju Podonavja diktirati.
K vprašanju Trsta in jugoslovansko«italijan»
• ske meje je Bevin izjavil, da Rusija ne kaže volje, da bi sprejela kompromis, ki ga predla« gata Velika Britanija in Amerika. Britanska vlada je proti temu, da bi Trst pripadel Jugo« slaviji in zahteva, naj postane mednarodno pri« stunišče.
Glede avstrijskega vprašanja je izjavil Be« vin, da bi v primeru, da se sklene mirovna po« godba z Avstrijo istočasno kot z Italijo, postale odveč zavezniške posadke ne samo v Avstriji in Italiji, temveč tudi na Madžarskem, v Ro« muniji in drugih podonavskih deželah. Vendar je Sovjetska zveza odklonila obravnavo avstrijske mirovne pogodbe.
V zvezi z ameriškim načrtom 25 letne pogod« be glede Nemčije je Bevin obžaloval, #d% je Sovjetska zveza ta predlog odklonila, in izra« zil upanje, da bo pri prihodnjem srečanju, zu« nanjih ministrov prišlo dp soglasnih sklepov.
Nova konferenca zunanjih ministrov v Pa« rižu je napovedana za 15. junij. Pričakujejo, da bodo pa tej konferenci padle važne od« ■ ločitve.
V treh €viwhšh državah so volili
V Čehoslovaški
•
• Čeprav so bile volitve v Čehoslovaški že 26. maja, zaradi preglednosti navajamo izide teh volitev, ki so se izvedle v popolni demokra« tični svobodi,
Izidi volitev so bili sledeči:
Na Češkem in Moravskem so dobili komu« nisti 40,31 odstokov, narodni sociale! (Beneše« va stranka) 23,74 odstotkov, Katoliška ljudska stranka 20,31 odstotkov In socialni demokrati 15 odstotkov oddanih glasov. 19.515 volilcev je oddalo bele listke, torej niso 'glasovali za no« beno obstoječih strank.
Na Slovaškem so dobili komunisti 30,4 od« stotkov, demokratska stranka 61,4 odstotkov, Stranka svobode 4,2 »odstotke in Stranka dela 3,1 odstotke vseh glasov.
V	vsej državi so dobili komunisti 2,708.000 ali 38 odstotkov vseh oddanih glasov in so več kakor še enkrat močnejši kakor naslednja najmočnejša stranka. Skupno s češkimi soci"L nimi demokrati in s slovaško Stranko dela so s 3,620.000 glasov nasproti 3,486.000 glasov vseh drugih strank v večini.
V	Čehoslovaški so torej napredne stranke dosegle večino.
V Franciji
Po ljudskem glasovanju, ki je z 10 milijoni proti 9 milijonom glasov zavrglo osnutek nove francoske ustave, kakor ga je predlagala dosc« danja ustavodajna skupščina, so postale po« trebne volitve za novo ustavodajno skupščino, ki bo ponovno izdelala načrt za novo franco« sko ustavo. Značilnost francoskih volitev je bila v povečanem zanimanju volilcev in v tem, tla so se vse stranke-s socialisti vred združile v boju proti komunistom, ki pa vseeno števila glasov niso le obdržali, temveč celo povečali. Pri sedanjih volitvah je volilo 800.000 volilcev več kakor pri lanskih 1. oktobra. Večina teh novih volilcev je glasovalo za katoliško ljudsko stranko (MRP) in druge reakcionarne stranke. Socialisti so izgubili v primeri s prvimi volit« vami 330.000 glasov, medtem ko so jih komu« nisti 320.000 pridobili. Izgube socialistov pripisujejo okolnosti, de so sc očitno postavili v fronto proti komunistom. Dokončnih rezultatov iz prekomorske Franclje še ni, izidi v Fran« ciji sami pa so sledeči: Od skupno 522 poslan* cev jih je dobila katoliška ljudska stranka 160, komunisti 140, šdcialisti 115, radikali 38, kon« servativči 36, druge desničarske stranke skup* no 22 in preostala levica še 5. Levica ima po*
temtakem v Franciji brez prekomorskih dežel 268 poslancev od skupnih 522. Prekomorske de* žele pošljejo 64 poslancev v francoski parla« ment, Pri teh prevladuje desnica. Zato v da« našnji skupščini levica ne bo imela večine, pa tudi desnica ne, ker se s stransko skrajne desni* čarske reakcije, s tako imenovano »Republi* kansko stranko svobode«, ki jo v Franciji imenujejo vichyjsko stranko, po vsej verjetnosti pošteni demokrati v Ljudski stranki in pa ra* dikali ne bodo mogli družiti.
Italija za republiko
Volitve v Italiji so pokazale, da ljudstvo da« nes nima več zaupanja v monarhijo. Sicer je južna Italija, ki je bila osvobojena že takoj po kapitulaciji leta 1943, pretežno volila za roonar« hijo, severna Italija, ki je doživela nemško okupacijo in divjanje novofašlstov, pa se je*od* ločila v prid republike. Po nepopolnih podat* kih je glasovalo za republiko okroglo 12 mili« jonov, za monarhijo pa 10 milijonov volilcev.
Obenem s tem glasovanjem so bile združene volitve za ustavodajno skupščino. Komunisti so dobili 18,9 odstotkov, socialisti 20,7 odstotkov, krščanski demokrati 35,4 odstotkov, Nacional* na demokratična unija 6,7 odstotkov in Stran« ka malega človek« — pod tem imenom se kri« jejo monarhisti in novofašisti, — 5,2 odstotkov oddanih glasov. Komunisti in socialisti so v Ita« liji nastopali enotno in tako pritegnili blizu 40 odstotkov vseh volilcev.
Kakor se lahko razbere Iz gori zbranih vo* lilnih izidov, so v vseh treh prizadetih državah napredne vrste tako močne, da bodo lahko odločilno posegale v razvoj dogodkov.
llllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllUIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIimilllllMIIIIIIIIIIIIIIIII
MIHAILOVIČ PRED SODIŠČEM
Kakor poročajo iz Beograda, se je v ponedeljek 10. junija pričela pred beograjskim vojaškim sodiščem razprava proti Draži Mihailoviču, bivšemu vojnemu ministru jugoslovanske begunske vlade in vodji četnikov ter proti nadaljnjim 22 vojnim zločincem, med katerimi so tudi nekdanji ministri. Razpravi prisostvujejo številni tuji dopisniki.
Mihailovič je priznal, da so prvi za-
celi boj proti Nemcem Titovi partizani, dočim je sam še čakal »ugodnega« trenutka. Dalje, da je leta 1941 sodeloval s srbsko Nedičevo izdajalsko vlado.
V nadaljnjem! poteku zasliševanja je dejal Mihailovič, da je prvič navezal stike z Nemci novembra 1941, ko se je- sestal z nemškimi odposlanci v srbski vasici Dive j. Begunska jugoslovanska londonska vlada mu ni prepovedala, da bi napadal partizane, prav tako mu ni dala ukaza za boj prot: Nemcem.
) Smrt M. I, Kalininn j
3. junija letošnjega leta je v Moskvi po dolgi in težki bolezni preminul M. 1. K ji 1 i n i n. Več ko 26 let je stal kot predsednik Vrhovnega sveta — naj-višjega organa sovjetske oblasti — na čelu sovjetske države.
M. I. Kalinin je bil eden vodilnih državnikov Sovjetske zveze, človek, ki je vse svoje življenje posvetil delu za dobrobit svojega naroda, vse svoje sile daroval borbi za dostojnejše življenje vsega delovnega ljudstva. Zato ne pomeni njegova smrt težke izgube 1 samo za narode velike Sovjetske zve-zeAte,m^eŠ ?a.vse napredno človeštvo.
toTc’i kalinin se je rodil 20. novembra 18/5. leta kot sin siromašnega kmeta v Tverski guberniji. Leta 1889 sc je podal v tedanji l’c» trograd (Leningrad), kjer je bil zaposlen kot kovinski delavec, v tamkajšnji industriji. 2c v zgodnji mladosti se je posvetil revolucionar* nemu gibanju. Zaradi njegovega političnega de* lovanja ga je takratni protiijudski režim ne* prenehoma preganjal. Po veliki Oktobrski re* voluciji, ko si je rusko ljudstvo samo pričelo graditi oblast, jc bil na predlog Lenina iz* voljen na najvišje mesto nove sovjetske drža« ve. Pri volitvah v Vrhovni svet, ki so se vr* šile po novi Stalinovi ustavi leta 1937,'so sov* jetski narodi zopet izkazali Mihajlu Ivanoviču vse zaupanje s tem, da so ga soglasno izvolili za predsednika prezidijuma Vrhovnega sveta Sovjetske zveze. Na tem visokem in odgovor* t\em mestu je. delal vse do marca letošnjega leta. V zadnjih mesecih je bil kljub bolezni član prezidijuma Vrhovnega sveta.
Kako globoko so sovjetski narodi hvaležni svojemu velikemu sinu, je pokazal veličasten pogreb, katerega so se udeležili sto tisoči delovnih ljudi iz Moskve-ter bližnje in daljne okolice.
Ob krsti K a 1 i n i n a je spregovoril A. V. Simonov v imenu ljudstva Ka-lininovega rojstnega kraja in dejal: »Vse svoje življenje je bil Kalinin najtesneje povezan z delavci in kmeti. Imel je najgloblje razumevanje za njihove življenjske, interese in je skrbel neutrudljivo za blaginjo vseh delovnih ljudi!«	#	•
Predsednik Sovjetske zveze Nikolaj Š verni k je v svojem žalnem govoru omeni* veliko izgubo za socialistično državo in za narode Sovjetske zveze, ki so jo utrpeli ob smrti M. I. Kalinina in med drugim dejal: »Mihaj-lo Ivanovič je bil zvest sin velikega ruskega naroda in v njem so bile utelešene najlepše lastnosti ruskega narodnega značaja!« Svoj govor je končal z besedami: »M. I. Kalinina, moža, ki ie nad vse ljubil svojo sovjetsko domovino, modrega in srčno dobrega državnika, ni več med živimi. Njegov svetal zgled in spomin pa bo ostal večno živo ohranjen v srcu slehernega sovjetskega človeka!«
POROČILO SVETU ZUNANJIH MINISTROV
Kakoi1 poročajo iz Pariza, so namestniki zunanjih ministrov Združenih držav Amerike. Sovjetske zveze, Anglije in Francije pričeli dne 12. junija pripravljati poročilo, katero bodo predložili na konferenci zunanjih ministrov.
V poročilu obravnavajo vprašanja o državni pripadnosti narodnostnih manjšin tistih področij, ki bi se morala odstopiti po sklenjeni mirovni pogodbi posameznim državam.
Dosedai še ni prišlo v teh vprašanjih do nobenega sporazuma.
MOČ SOVJETSKE VOJSKE V MIRU
Dopisnik ameriške agencije Associated*Prcs« sa Daniel javlja iz Niirnberg«, da je zvedel od višjih zavezniških vojaških osebnosti, da bo Rdeča armada še vedno zdaleč najmočnejša ko, penska vojaška sila na svetu, kljub težkim iz« gubam, ki jih je utrpela v vojni.
Številčno stanje Rdeče armade v miru bo znašalo, kakor predvidevajo omenjeni strokov* njaki, tri milijone pešcev in 1,5 milijona mož vključenih v letalstvo, mornarico in NKVD (varnostne enote).
Za svobodo zCato
Potolčen je nemški nacionalsocialistični imperializem, razbit ie močni in ponosni »tisočletni rajh«. Nečasten lie bil konec »višje rase« in »nemškega nadčloveka«. Rešena ie človeška kultura in civilizacija 20. stoletja. Uničene so sile, ki so služile nemškemu imperializmu pri zasužn je vanju naprednih narodov in držav.
Grabežljiva nacistična roka je najprej stegnila svojo pest po Avstriji in ,jo oropala preostalih demokratičnih pravic. Koroški Slovenci smo ob tej priliki začeli izgubljati še tiste kulturne drobtinice, ki smo jih uživali dotlej. Nacistično nasilje se ie polagoma razlilo po vsej Evropi. Leta 1941. je postala njegova žrtev Jugoslavija. Slovenske in druge jugoslovanske dežele je preplavila nemška vojska. Tej so sledili »kulturonosci«, da bi napravili »das Land deutsch« in zatrli uporne. ter domoljubne misli. Pričel se je krvavi ples, plenjenje in ropanje.
Vzporedno s tem so tudi na Korovskem začeli izvajati posebne ukrepe. Ukinili so naše narodne ustanove in zaplenili premoženje; narodne predstavnike so odvlekli v ječe in pregnanstvo. Zavladala je moreča tišina. Prekinili so jo streli iz pušk osvobodilnih borcev. Plamen upora se je vnel nekje v srcu Jugoslavije in se vztrajno širil. Tudi slovenski narod se je vzbudil in s tem dokazal, da v njem ni zamrlo zdravo jedro svobodnih prednikov, kljub stoletnemu suženjstvu. Pobegnili so v gozd in od tam vodili oboroženo borbo. Niti streljanja, niti izsel jevan ja stotih in stotih kmečkih ter delavskih družin niso mogla streti razmaha osvobodilnega gibanja. Vse pokrajine ie objelo in se kljubujoč vsem usidralo tudi na Koroškem. Koroški Slovenci so v tej težki borbi častno izpolnili svojo narodno in svobodoljubno dolžnost. Na velikem in nedotakljivem prostoru »tretjega rajha« so bili koroški Slovenci prvi in edini, ki so se dvignili z orož-
kako se moramo boriti. Težke so bile izgube v neenaki borbi. Najboljši sinovi in hčere so postali žrtev nacističnega nasilja. Ti so naš zgled in ponos!
Osvobodilni boj je prekalil slovenskega človeka in slovensko ljudstvo. Združil ga je, vlil mu zavesti in ponosa. Z novo močjo oznanja danes misel o svobodi, pravi demokraciji in pravičnem socialnem ter gospodarskem redu. Slovenec je začel gledati na svet stvarno. Spoznal je samega
obljub tako imenovanega »manjšinskega varstva«. Nočejo uvideti in priznati. da smo v tej težki osvobodilni borbi odrasli takemu in podobnemu »manjšinskemu varstvu«.
Danes vlada na Koroškem nov duh. Osvobodilno gibanje je v času boja proti nacistični 'Nemčiji združilo vse Slovence. Izven te skupne frbnte so ostali samo izrodki, ki so se vdinjali nemškemu imperializmu, ter nekaj tistih,, ki so izgubili stik z zdravim ljudskim hotenjem in katere skušajo danes jugoslovanski ubežniki izkoristiti za svoje temne naklepe. Novo gledanje na razmere, ponos na našo borbo in na žrtve, ponos, da smo bili pod
/
/
»Naš narod star je težkih tisoč let...«
sebe, čut skupnosti se je po javil v novi obliki; v skupni nevarnosti ga je navdalo čustvo razumevanja in pomoči svojemu bližnjemu. Kot nikoli poprej je sedaf občutil veliko krvno vez in oporo, ki jo je dobil od slovanskih narodov v skupni osvobodilni borbi. Spremenil pa je tudi svoj odnos do
ki so se dvigniti z	—. ------- ------. —
vem v roki in se zedinili v velikem . tistih avstrijskih antifašistov, ki so se osvobodilnem gibanju. Niso klonili borili-skupno z njim proti nacizmu, niiti pred najhujšim nasiljem sovraž- Zal še sedaj mnogi ne uvidijo krivičnika, niti omahovali v najobupnejšem nosti st.-germainske mirovne pogodbe položaju. Ves naš narod je pokazal, i,n njenih posledic, to je neizpolnjenih
najtežjimi okoliščinami sposobni odločati samostojno o svoji usodi, so nam porok, da bo tudi pri nas zmagala pravica, za katero se je naš narod boril in zanjo toliko trpel. Preteklost nam je pokazala, da smo zmožni kljubovati najhujšemu nasilju. Zato bomo tudi v bodoče premagali vse ovire, katere bomo našli na naši poti. Neomajno in zvesto bomo stali tudi v bodoče v vrstah borcev za napredek, resnično demokracijo, za naše pravice in svobodo. Dr. France Petek.
A,
Maš križev pot
Iz govora dr. Josipa Tischlcrja na zbo*
, rovanju izseljencev dne 15. aprila 1946 v Celovcu
Kakor se je slovenski narod pred 572 leti poslednjič zbral v več tisoč-glavi množici na Gosposvetskem polju, da ustoliči svojega vojvodo na svoj slovenski način, tako je danes naš narod množično zbran v Celovcu, da pove 1946. leta vsemu svetu to, kar mu ima povedati po končani poti na Kalvarijo.
Zdi se mi, kakor bi sanjal sanje zadnjih petindvajsetih let. V teh sanjah vidim na pohodu mimo nas trumo naših prednikov, ki so služili isti slovenski zemlji, ki so ljubili iste gore in doline. katere mi danes nazivamo naše, može in žene. ki so služili istim narodnim idealom, katerim služimo mi danes. Padli so v delu za svoj narod, padli so v borbi proti nemškemu imperializmu in fašističnemu nasilju. In tem žrtvam velja v prvi vrsti naš današnji spominski dan.
Župnik Vinko Poljanec, slovenski poslanec in predsednik »Slovenske prosvetne zveze«, ie postal 12. marca leta 1938. prva žrtev nacizma po zasedbi Avstrije. Umrl je zastrupljen v zaporu. Poljanec je začetek in simbol Kalvarije koroških Slovencev v zadnjih osmih letih. V nepretrgani vrsti sledi udarec za udarcem. Leta 1940. so se izvršili izgoni slovenske duhovščine. Priprave za ta izgon so bile že v poletnih mesecih prejšnjega leta v polnem teku. Osemdeset duhovnikov je bilo na slovenskem ozemlju in 67 jih je bilo izgnanih, devet pa se jih ni več vrnilo — umrli so v zaporu in izgnanstvu.
Sledil je 6. april 1941. Smrtna obsodba se je pričela izvajati nad vsem slovenskim narodom. Jugoslavija je padla; za trenutek ie bil tudi vsakomur viden dokaz, da je bila Jugosla-
vija resnično prava naša zaščitniea, čeprav smo živeli izven nje. Vsi predstavniki kulturnih in gospodarskih organizacij, vsa duhovščina in laična inteligenca je romala v zapore in temu je sledil splošen izgon s slovenskega ozemlja. Slovenska beseda je izginila iz javnega življenja. Brez protesta^ je Cerkev dopustila’ odpravo slovenskega jezika iz bogoslužja in nastavila po slovenskih farah nemško duhovščino. Kaibitscheva klika je z nemškimi lepaki zasula deželo, da bi dokazala, da sta zemlja in ljudstvo nemška; če bi bila, bi teh letakov ne bilo treba.
Istočasno so pripravili še hujši udarec. Dne 14. in 15. aprila 1942. so iztrgali z njihovih domov okoli 270 slovenskih družin; gestapovske bande so divjale po deželi; Rož, Podjuna, Zilja — so bile doline polne strahu in solz. Komaj rojene dojenčke in le še malo žive starčke so pognali v tujino, dostikrat brez najpotrebnejših sredstev. Pribiti moramo, da so bili izsel jeni zaradi svoje narodne pripadnosti, da niti v enem primeru niso komu očitali protidržavnega dejanja ali koga zasliševali. V Rechnitz pri Stettinu, na Hesselberg, Eichstaett, Frauenaurach je peljala negotova pot. Tam so vas v barakah, starih gradovih in kloštrih spravili pod SS-ovsko kontrolo in prav kmalu odgnali na prisilno delo v tovarne. žage in mesta. Po domovini sami pa so kraislajterji stopnjevali strahovlado iz dneva v dan. Ljudstvo je trepetalo pred novim izgonom, a vendar je doma in v tujini sleherni nosil v sebi globoko vero in trdno prepričanje, da bo pravica zmagala. Listo zavest, da je trpljenje sicer strašno, da pa je ravno to trpljenje tista velika narodna preizkušnja.
Narod, ki je obsojen na smrt, ima samo dve možnosti: ali vdati se in umreti, ali pa se boriti na življenje in
smrt. Slovenski narod se je odločil za življenje in s tem za borbo. Prvi koroški Slovenci, med njimi sekretar POOF-a, Gašper, so prijeli za orožje in zbirali koroške borce, da s tem tudi koroški Slovenci doprinesejo svoj del v tem odločilnem boju. Stradanje, lakota in mraz, silna premoč fašizma, brezizgledni vojaški položaj — vse to slovenskih borcev ni strašilo. Njihovo število je raslo in udarci, ki so jih prizadeli nemškemu militarizmu, so postali vidni in občutni tudi na koroških tleh. Te napore so priznali tudi veliki zavezniki in poslali so svoje zastopnike.
Danes, ob tem velikem spominskem dnevu, se klanjamo žrtvam — junakom. ki so dali svoje življenje v tem veličastnem bojil. Njim na čelu je Tavčmanov Fraricej iz Železne Kaple, ki je padel kot prvi komandant prvega koroškega bataljona v Mežici. Njemu so sledili mnogi drugi in končno sto partizanov, ki so padli že po nemški kapitulaciji v zadnjih bojih v Rožu. Ta oboroženi odpor pa je zahteval tudi v vrstah civilnega prebivalstva ogromnih žrtev. Borci so potrebovali hrane in zalog in narod je dajal, narod v Podjuni, v Rožu in Zilji, narod v Radiških gorah, narod na Djekšah in narod ob Vrbskem jezeru do vrat Celovca. Na dnevnem redu je bilo zasledovanje in zapiranje po gestapovcih. Nad tisoč koroških Slovencev je romalo v zapore in koncentracijska taborišča in okoli dve sto se jih ni več vrnilo na svoje domove. Dne 9. aprila leta 1943. je tako imenovano ljudsko sodišče v Celovcu izreklo 13 smrtnih obsodb in 102 leti težke ječe. Dne 29. aprila 1943 je bilo teh 13 koroških Slovencev obglavljenih na Dunaju.
Sledilo je leto 1944. in 1945. do osvo- • boditve. Ko pregledujemo slovenske doline po Koroškem, to niso več sanje, temveč kruta resnica; padli junaki, umrli izgnanci, iztrebljene družine.
Mrtvih ne moremo obuditi. Oni so.
bistveno doprinesli, da mi živimo in da smo se vrnili v svojo domovino in s tem so nam naložili dolžnost in dali tudi pravico, da govorimo v imenu koroških Slovencev in za koroške Slovence. Nihče drug nima pravice govoriti v tem imenu, ker se tudi nihče drug ni boril za pravice koroških Slovencev. Če nam pravijo, da smo manjšina, da nas je samo 6 odstotkov vsega koroškega prebivalst /a, da koroške Slovence zastopa »Zveza avstrijskih Slovencev«, tedaj vsem tem povemo le eno: Če smo manjšina, če nas ie le 6 odstotkov, tedaj bi moralo le 6 odstotkov fašističnih žrtev odpasti na nas. Naše žrtve pa so tako ogromne, da jih celo objaviti ne smemo. Kje je bila večina koroškega ljudstva za časa nacističnega nasilja? Kje pa ie^ bila »Zveza avstrijskih Slovencev«? Kje ie bil njen odpor proti nacizmu?
Če bi bili nekateri merodajni ljudje kdaj nosilci odpora, tedaj ne bi iskali danes v slovenskih vrstah novih žrtev. tedaj ne bi zopet zapirali Sloven-venccv in jih metali iz služb. I edaj bi vedeli, da se s krvjo in trpljenjem priborjene pravice ne dajo zbrisati z nasiljem, tedaj bi vedeli, da se narodnostni problem na Koroškem ne da reševati z grožnjami. Mi, koroški Slovenci, smo po vsem boju in trpljenju enakopravno ljudstvo v deželi in terjamo svojo pravico, za katero smo se
^°r'	IIIIIIIIHIIIIIIIKIIIIIIIIMIIIIIIHItl
Vojni zločinec
MAIER - KAIBITSCH
Končno so izročili sodišču zločinskega ponemčevalca in mučitelja slovenskega življa. Obtožujejo ga tisoči zločinov, ki jih je izvršil s svojo raznarodovalno nacistično politiko nad koroškimi in drugimi Slovenci. Naši mučeni možje, žene in otroci nosijo v svojih srcih zapisano dolgo, s solzami in krvjo prepojeno obtožbo. Naši pomorjeni in pomrli dragi zahtevajo pravično in neizprosno kazen. So stvari, katere človek ne more do smrti pozabiti. Občuti in razume lahko to samo tisti, ki jih je doživel. Samo tisti ve, kako velika je bila mera zločinov, ki so jih zagrešili nad njim. Samo tisti tudi ve, kakšno kazen so si zaslužili zločinci. Trpinčeno ljudstvo je zato njihov prvi. najbolj poklicani sodnik.
Angleška vojaška vlada je pred ne-davnim predala Maier-Kaibitscha sodišču v Gradcu. Kaibitsch je na prvi listi vojnih zločincev. V kratkem se mora začeti proti njemu razprava. Koroški Slovenci so končno dočakali dan, ko bodo lahko naperili svojo obtožbo proti enemu izmed njihovih trinogov.
Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško je, kakor piše »Oesterreichi-sehe Zeitung«. pozvala koroške Slovence, da sodelujejo pri razpravi na ta način, da zbero dokazno gradivo o zločinih Maier-Kaibitscha.
V svojem pozivu pravi Osvobodilna fronta med drugim:
»Poleg neštetih drugih obtožujočih funkcij je vršil Maier-Kaibitsch tele glavne:
Poslevodeči tajnik koroškega »Hei-matbunda«,
SS-ovski »Standartenfuhrer«,
državni komisar za utrjevanje nemške narodnosti,
pooblaščenec SS-ovskega »Reichs-fiihrerja«,
vodja urada za obmejno ozemlje,
vodja glavnega deželnega urada za narodnostno vprašanje.
Maier-Kaibitsch je poosebljenje tiste zagrizene velikonemške šovinistične politike, ki je desetletja gospodarsko in moralno zatirala in uničevala koroške Slovence, dokler ni končno pričela z dejanskim iztrebljanjem slovenskega ljudstva na Koroškem.
Kaibitsch ni osamljen primer. In nc obtožujemo ga le zaradi časovnega obdobja od 1938. do 1945. leta. Maier-Kaibitsch in številni drugi Kaibitschi, pa najsi bodo doma v Celovcu ali na deželi, morajo biti kaznovani. Z njim in njegovimi sodelavci obtožujemo obenem tudi vso politiko nasilnega ponemčevanja, ki je za časa nacizma samo dosegla svoj višek.
Ce ima kdo pravico, da obtožuje Maier-Kaibitscha, tedaj imamo to pravico mi. koroški Slovenci. Vse svoje delo in prizadevanje svojih pomagačev je Kaibitsch usmeril izključno proti slovenskemu narodu na Koroškem.«
V OGNJU
Morje trpljenja je drlo preko naših tal. Tod je zgrabilo in uničilo družino, tam pritisnilo k tlom poedinca, spet drugod oralo brazdo globoke bolesti. Stoteri sinov in hčera naše slovenske Koroške so zaječali v nemi bolesti, ko so se onega 6. aprila polnile z njimi ječe v deželi, divja bolečina je trgala ves rod, ko so tisoči naših nastopali križevo pot v pregnanstvo. Najboljši med nami so šli v taborišča in na morišča, venomer so se ječe odpirale in zapirale, nad našimi dolinami je ležala kot črna koprena temna žalost in skrivala svetu pritajeni bolestni šepet redkih preostalih. Cerkve in cerkvice po naših vaseh so onemele, še nagrobni spomeniki so čutili divje sovraštvo njih, ki so končno v pošastnem smehu menili, da so dokončali svoje delo iztrebljenja.
To strašno trpljenje malega naroda ni bilo novo, le stopnjevalo se je do skrajnih meja. Njegove korenine segajo nazaj v stoletja, ko je zasužnjeni rod naše zemlje v borbi za staro pravdo zakričal v svet svojo zahtevo pO pravici. Oče Andrej je pred sto leti prvi omenil in vnesel besedo o pravici malega naroda v slovenski narodni program. Za njim je spregovoril i France z Zilje. Za njima naši besedniki Petek. Poljanec, Starec, Tischer in drugi, ki so neutrudno naglašali pravico kulturnega. samobitnega življenja slovenskega naroda na Koroškem. Vse prošnje, opomini in zahteve so bile zaman. Vrtnarji koroškega vrta so vede zanemarjali slovensko gredo, da jo je zaraščal plevel in nasilno izpodrival dobro semenje. Bali so se mlade, zdrave rasti in ji grenili še večerni hlad in blagodejno jutranjo roso. Mlada greda pa je kljub temu sama poganjala naprej in marsikdo, ki je šel mimo vrta, je občudoval bujen cvet in bohotno rožo sredi zapleveljene grede. Sicer je sovražnik v nočeh spet m spet sejal ljubko in izkušeno oko je zamoglo zaslutiti divjo borbo na življenje in smrt, ki se odigrava na tem koščku zemlje. 1	1
Resnica je. da je bilo v naši gredi vedno manj cvetja in rož. Pregloboko je ril škodljivec v zemlji. Zato pa je .bil preostali kras tem lepši. Miklovo Zalo. uprizorjeno po rožanskih šent-jakobčanih na odru ljubljanske drame pred dobrim desetlet jem, je solzan občudoval sam veliki mojster slovenske kulture Oton Zupančič. Morda je za slutil vso težo sledečih let, ko je zapisal koroški Zali posvetilo, ki se končuje s tolažilnimi besedami:
»Kadar me skrb za nas napade in več nikjer ne vidim nade, se spomnim Zale na kolenih, poln zopet upov sem
PREIZKUŠENI
ognjenih in vem: naj pride kar že koli, za nas še zvesta Zala moli.«
Tudi sedanji avstrijski gospodarji naše dežele nas ne razumejo. Ravnajo, kakor bi ne vedeli, da je celo stoletje naše narodne zgodovine prepolno moledovanj in krikov po pravici kulturne samobiti v šoli in javnosti, da je bila v Celovcu in na Dunaju vložena že nepregledna vrsta predlogov, prošenj in zahtev. Največ je v politični zgodovini naše Koroške peticij, spomenic, resolucij in protestov in to od Einspielerja do naših dni. Cesarji in kanclerji, ministri in glavarji so našim zastopnikom stiskali roke in govorili lepe besede ter bili bolj ali manj radodarni z obljubami. Nemški pisatelji so se razpisovali o slovenskem bratu na Koroškem, govorniki so v besedah tekmovali s slovensko enakopravnostjo. Narodna politika koroških Slovencev ima svojo železno logiko: Krščanski socialci Hohenwart in Taaffe sta pred 80 leti obljubljala našemu Andreju temeljito popravo v prid koroškim Slovencem; velenemec Lemisch,' socialist Zeinitzer in landbundovec Kernmaier so pred desetletjem in pol zatrjevali svojo naklonjenost malemu narodu. Kancler Schuschnigg se je na licu mesta poučil o našem vprašanju in zagotovil njegovo rešitev. Medtem pa je slovensko ljudstvo svojo pred
stoletji križevo pot moralo nadaljevati in je pod nacizmom prispelo do svoje Golgote. Neštetokrat je padalo pod težkim križem svoje narodne usode in krvavelo iz stoterih ran dotlej, dokler ni končno, oropano najosnovnejših pravic in odtrgano od tisočletnega svojega grunta, obviselo na križu. Pa nas še ne razumejo, zakaj ne moledujemo in ne prosjačimo več. Ne vedo za resnico, da tudi najbolj ponižen in najbolj pohleven državljan doseže nekoč tisto mejo, ko je mera krivic polna tudi zanj.
Novo jutro vstaja! Morda je bolje tako, da se ne najavlja z žarkim son cem, ki bi mnogoterega po stoletni temi slepilo. Evropa ne bo več gojila nemškega nacionalizma na svojih prsih. To je prvo, neizpodbitno dejstvo! Veliki svet ne bo mogel iti molče mimo strašnega trpljenja slovenskega naroda na Koroškem. To je drugo neizpodbitno dejstvo! Preostane le še eno, kar zadeva nas same: Naša narodna križeva pot na Golgoto in iz nje rojeno borbeno hrepenenje po resnič ni'svobodi je najdragocenejši biser ti-sočtristoletne naše zgodovine in je vredna ljudstva, ki je nekoč samo ustoličevalo svoje vojvode na knežjem kamnu pri Gospe sveti. Čuvajmo ta biser s sveto ljubosumnostjo pred vsakomur! Iz njega nam izhaja zapoved novega poslanstva, v njem nam je poroštvo srečne bodočnosti slovenske Koroške.	dr. —r.
Po stopinjah Maier-Kaibifscha
Pod tem naslovom je prinesel časopis
»Volksvvillc«, organ KP za Koroško, čla« nek, ki ga v prevodu ponatiskujemo:
K razpravi v parlamentu piše list »Karntner Volkszeitung« dobesedno o govoru poslanca Schumyja tole:
»Govornik je med drugim opozoril zvezno vlado, da meja od Karavank pa do Radgone ni takšna, da bi mogla za vse čase zadovoljiti prehivalstva. Meja ne ustreza prometnim in go« spodarskim razmertun pa tudi ne želji prebi« valstva niti njegovi ježikovni pripadnosti.«
Kaj naj to pomeni?
Prav dobro se spominjamo, da je to isti Schumy, ki sc je pred novembrskimi volitvami spozabil in obžaloval, ker ni mogel pozdraviti zmagoslavne Hitlerjeve armade. Dobesedno je tedaj Schumy rekel: Nacizem bi lahko postal raj za Avstrijo, če nacisti ne bi napravili to« 4iko napak v zunanji politiki in zaradi tega zgubili vojne.« No, in danes gre g. Schumy še dalje, da ne samq notranjepolitično, kakor je že to navada v njegovi stranki, širokogrud« no oprošča nacističnim zločincem, ampak da tudi zunanjepolitično povzema tradicijo teh zločincev in propagira prodiranje na jugovvhod.
Prisilno ponemčevanje slovanskih narodov jugovzhoda in vzhoda ter iztrebljenje vseh siL, ki so se zoperstavljale nasilnemu raznarodova« nju, je bila tista znana napaka v zunanji po« litiki nacistov, o kateri je Schumy pred pol
leta z obžalovanjem izjavil, da je preprečila nacizmu, da bi ustvaril raj.
Ali misli Schumy na ta način navezati pri« jateljske stike z Jugoslavijo?
Nedvomno žive v Avstriji deset tisoči od nekdaj v zemlji zasidranih slovenskih kmetov, ki so bili v zadnjih letih neusmiljeno prega« nj-ani. Tudi ni nobenega dvoma, da je dobil Maicr«Kaibitseh povelje, da ponentfci del Slo« venije, ki so ga fašisti »pripojili« Koroški. Kljub množičnim umorom, preseljevanju in za« piranju v koncentracijska taborišča se to ni posrečilo in Maier«Kaibitsch se bo moral za svoje zločine zagovarjati pred ljudskim sodi« ščem.
Dejstvo, da pridejo na Koroškem pred sodišče možje, ki so z ognjem in mečem vodili ve« likonemško politiko pohoda na jugovzhod, nam bo pri Jugoslovanih, ki so se nadčloveško bo« rili za osvoboditev vseh tlačenih narodov, pri« dobilo več prijateljev kakor šovinistično huj« skanje nekega Schumyja v parlamentu, ki mi« sli, da mu ni treba več prikrivati simpatij do nacistov.
Znano je, da bo južna meja Koroške dokon« čno urejena na mirovni korlfercnci. Tudi ju« goslovanska vlada je izrecno poudarila, da bo mirovna konferenca odločala o njenih zahtevah glede slovenske manjšine na Koroškem. Da bi mogla braniti svoje interese na mirovni kon« ferenci, potrebuje Avstrija simpatije Jugosla« vije in demokratičnih velesil, ki so nas osvo« oodile.
:	KOROŠKA	J
V BOrB,	I
Černič Maks
ena od tisočerih žrtev nemškega
fašizma na Slovenskem Koroškem
Rodil se je 31. marca 1893 v Logi vesi, kjer je tudi pozneje prevzel gospodarstvo pri Kranjčiču, kakor pravijo pri hiši po domače. Že v mladosti je posvetil vse svoje sile delu za dom — bil je vzoren gospodar — in delu za narod, ki ga je ljubil nad vse. Posebno neutrudljiv je bil v prosvetnem delu, kjer je zbiraj mladino in druge tovariše, jih vzgajal v narodnem duhu ter budil in dvigal narodno zavest. Njegova pesem in njegova prisrčna veselost sta razveselila vsako družbo. S svojim plemenitim značajem si je pridobil širok krog prijateljev.
V težkih časih fašističnega suženjstva se tovariš Maks ni uklonil pritisku gestapovskih zločincev. Zavedal se je tudi, da potrebuje njegov narod ravno v tej dobi težke preizkušnje ljudi, ki ga bodo povedli v boj za osvobojen je, v boj za obstanek slovenskega človeka na Koroškem. V svesti si svete dolžnosti pomagati svojemu trpečemu narodu, je bil v najtesnejših stikih in v stalnem sodelovanju s slovenskimi partizani, ki so
prinesli tudi na ta najsevernejši košček slovenske zemlje luč osvobodilne misli in upornega boja proti barbarskemu fašizmu. Toda njegovo delo ni ostalo skrito fašističnim oblastnikom. Poslužujoč se svojih podlih sredstev boja s pomočjo domačih izd. jalcev so ga v jeseni 1944. leta odkrili in vrgli v ječo, nato pa po težkem mučenju poslali v zloglasno taborišče Dachau. Vse mučenje, lakoto in zmrzovanj : je tovariš Maks junaško prenašal, vedel je, da mora vzdržati, saj bo kmalu
nastopil čas svobode in pravice, za katere se je boril celo svoje življenje. Toda zavratna bolezen je premagala njegovo izčrpano in izmučeno telo ter pretrgala njegovo plemenito življenje. Umrl je v Dachau-u 30. januarja 1945.
N jegova mučeniška smrt je dopolnila tiste svete, s krvjo pisane strani zgodovine slovenskega naroda na Koroškem, ki dokazujejo s svojimi dolgimi spiski trpljenja in žrtev našo težko borbo za obstoj in svobodo našega ljudstva.
Mrtvi dom -j
(Iz »Koroške v borbi« — septembra 1944. Pisec te črtice je padel v januarju 1945 kot komisar partizanskega bataljona na Svinjski planini.)
»Aufmachcn!« je za trenutek rezko pretrga« lo nočno tišino. Nato je nekdo kriknil v slabi slovenščini: »Odpreti!«
Stara Katra sc je sunkom., zbudila. Mar me ne kliče nekdo? Pa sedaj ob tako pozni uri. — Tresoč se po vsem telesu se je za silo oblekla. Zopet so zaječala vežna vrata. »Moj Bog,« je pomislila Katra, »ali ne buta nekdo s puškinim kopitom na vrata?« in nekaj težkega, kot tem« na slutnja ji je leglo na dušo.
Oblastno je stopil pruski policist v prostrano sobo, za njim pa sc je plazil kot polit kuža ’ njegov slovenski spremljevalec:
»Vi ste Katra Polajnar, vdova, mati dveh otrok. Vaš sin Janez je pred nekaj časa izginil neznano kam. Kje je sedaj?« je vprašal priliz« njeno izdajalec.
»Jezusmarija!« je prepadeno vzdihnila Ka« • tra. »Ti ja veš toliko kot jaz, Ivan!« se je obr« nila k Slovencu.
»Hans mi je ime, ne pa Ivan. Bržkone se ti je zmešalo od starosti. Tvoj Janez je zbežal k banditom. Sedaj pa smo zvedeli, da se skriva zopet doma. Pokaži, kje je, sicer bomo še tebe ustrelili!« Oblastno se je smejal Prus, ko se je njegov spremljevalec pačil v polomljeni slovcn« ščini, čeprav je bil šin slovenske matere. Toda bolj ko je nesrečna mati trdila, da o svojem sinu ničesar nc ve, bolj predrzna in nasilna sta postajala policista. Nato sta začela preisko« vati hišo in gospodarsko poslopje. Zaman! Na« zadnje sta se vrnila v hišo. Nato sta zahtevala kruha, Špeha in žganja. Požrešno sta lokala in ostajala vedno bolj pijana. Katra ju je stra« oma opazovala. Če bi bil sedaj tu njen Ja« nez, zastaven in močan, bi oba vrgel iz hiše. Sedaj pa je partizan — čudna tuja beseda — toda ona ve, da se Janez bori zanjo, za vse Korošce, za boljšo bodočnost. Sedaj je tu sa« ma in si nc more nič pomagati.
V tem hipu je stopila v sobo hčerka Darja, na pol oblečena, lase razpuščene. Predramili so jo pijani glasovi obeh policistov.
»To je moja hčerka Darja,« je odgovorila Katra na zadirčno vprašanje obeh policistov.
Ali misli g. Schumy, da morejo njegove za« hteve po jugoslovanski zemlji vzbuditi zaupanje velesil in simpatije Jugoslavije do Av» i strijc?
Ravno sedaj gleda Maicr«Kaibitsch svojemu koncu pred ljudskim sodiščem naproti. Ali so pri nas še vedno politiki, ki se iz zgodovine nič nc nauče?
Schumy sc moti, če misli, da si bo na Ko« roškem s takšnim demagoškim hujskanjem pri« dobil zaveznikov. Ljudstvo, delavec in kmet, je sito teh pustolovščin. Vsi hočejo eno: mir in prijateljski sporazum v spornih vprašanjih. Kdor pa misli nasilno sejati prepir, je sovraž« nih avstrijskih interesov in naroda.
ZADRUŽNA ZVEZA
ZA SLOVENSKO KOROŠKO
Več kakor pet let je preteklo, odkar so nacistični nasilniki prepovedali koroškim Slovencem tudi na gospodarskem področju vsako delovanje. Letu 1941 so ukinili gospodarsko organizacijo koroških Slovencev — Zadružno zvezo, zaplenili imovino, odnosno jo postavili pod nacistično komisarično upravo.
Po končani vojni so se slovenski gospodarstveniki na Koroškem začeli zanimati, kaj je s premoženjem slovenske Zadružne zveze in se na vse mogoče načine trudili, da bi se zopet začelo z rednim poslovanjem. Vendar so pri teh upravičenih poskusih naleteli na odločujočih mestih na popolno nerazumevanje. Slovenski narod na Koroškem več kot nujno potrebuje močno in neodvisno gospodarsko organizacijo. Naši preizkušeni zadrur garji se zelo dobro zavedajo, v kako težkem položaju je naš slovenski kmet, prav posebno pa še izseljenec. Pričeli so z delom in sklicali 24. maja prvo redno sejo glavnega odbora Zadružne zveze za Slovensko Koroško.
Seje sd se udeležili skoraj vsi člani starega odbora Zadružne zveze, med njimi gospodje: Kupper, Lapuš. Rainer, Schnabl, dr. Petek. Aicholzer, zastopniki posojilnic in drugi.	»
Po izčrpnih poročilih odbornikov in po debati, ki je sledila, so sklenili, da s tem dnem vzpostavijo stari odbor Zadružne zveze, ki naj takoj začne z delom. S seje so poslali deželni vladi obširnejšo vlogo, v kateri so poudarili sledeče zahteve: a) Takoj naj se izbriše iz trgovskega registra komisar Gaisner in b) uporabljati se mora in sme samo slovenski naslov zadruge. Dalje so poudarili sklep odbornikov Zadružne zveze, da je na novo vzpostavljeni glavni odbor Zadružne zveze za Slovensko Koroško edini opol-nomočen, da posluje in ukrepa v imenu Zadružne zveze.
Na novo oživljena Zadružna zveza odpira našemu slovenskemu zadružništvu in s tem vsemu gospodarstvu Slovenske Koroške možnosti za uspešen razvoj.	—r.
»Schbn, schon ... malo dobra bo za na jub je razlagal Prus svojemu pajdašu. Mati ni razumela teh besed, pač pa jih je Darja. Toda • ponosno je stisnila zobe in molčala Kaj naj bi tudi naredila. Mar naj sc prepira s temi pijanimi zvermi. Toda prekmalu jc tudi mati spoznala, kaj pomenijo zbadljivi pogledi po« licistov in opolzke besede, katere sta metala hčerki.
Darja se je hotela umakniti. Toda že sta ji nastavila pištolo na prsi iq, jo prisilila, da je ostala.
»Ilcj, banditska mati, daj nama svojo hčer« ko!« je momljal slovenski gestapovec. Katra jc vstala. Kakor da bi jo nekdo udaril po gla« vi, tako so jo zadele te besede. Planila je k policistu in ga z vso močjo udarila po čelu, da sc jc nezavesten zvrnil pod mizo.
Prus pa je malomarno potegnil pištolo, sc opotekel h Katri in ji sprožil v prsi. Mati sc je zgrudila. Nato pa je Prus planil proti Darji in jo zgrabil. Darja sc je opotekla in omahnila na tla. Obupno se je branila. Tedaj so njene roke otipale pištolo. Zdrznila se je. Do skraj« no odločena jo je izvlekla in stisnila za pete« lina. Pijani gestapovec sc je kakor klada zvr« nil po tleh. Darja se je zasopla zastrmela v raz« dejanje v hiši. Planila jc k mrtvi materi, nato pa sc spomnila, da mora misliti nase. Odhitela je v kamro, si nabrala najpotrebnejših reči in odšla za bratom — v partizane.
S tresočim glasom jc nato pripovedbvala Ja« nezu, kaj se je pripetilo. Da so ubili mater in nato požgali hišo. Tovariši so stali molče okoli njiju, Janez pa je stisnil pesti In se zaklel, da bo maščeval mrtvo fnater in da bo v svobodi zopet pozidal dom, ki je stal že tri sto let na teh koroških tleh.
Pravkar sc je v zgodnjem jutru razžarilo son« ce nad gorami in objelo s svojo lepoto prisega« jočega Janeza, njegovo sestro Darjo in druge tovariše. Nato pa jc kot molitev zatrepetala po zraku pesem: »Vstani oj, ljudstvo koroško, dovolj pretrpelo si muk!«
oooooooooooooooooo
NEKAJ MISLI
k našemu pojmovanju prosvefe
Ljudska prosveta je prizadevanje med najširšimi množicami, da se se* znanijo z raznimi dognanji na najraz* ličnejših življenjskih področjih. Zato bi bilo načelno napačno, da bi se pri tem omejili samo na nekatere plati življenja, recimo predvsem na preučevanje čisto duhovnih vrednot, ki težavam vsakdanjega življenja nikakor niso kos. Prava ljudska prosveta mora biti resnično življenjska, seznanjati mora ljudske množice z vsemi vprašanji, ne samo kulturnega, temveč prav tako političnega in gospodarskega značaja. S posebno ljubeznijo se mora lotevati vprašanj, ki so za narodno skupnost življenjskega pomena. Izbira ni \jgelej lahka, a treba jo je doumeti. Kakor je na primer jugoslo* vanskim narodom osnovna naloga obnova razdejane in opustošene domo* vine, je za Slovence prvenstveno narodno vprašanje spojitve tretjine slovenskega naroda, ki je v nadaljevanju zgodovinskih krivic še vedno ostal izven meja svoje narodne države. Nemogoče si je zamisliti prosveto med slovenskim ljudstvom, ne da bi se dotikala tega življenjskega vprašanja, čeprav je v svojem bistvu izrazito politično.
Celo kultura naroda je do neke mere slika trpljenja, upov in naporov ljudstva za pravičnejši in lepši izraz življenja ter za boljši red. Mnogo najlepših kulturnih vrednot so ustvarili umetniki, ki so črpali svojo snov iz velikih doživetij in zgodovinskih prelomov svojega naroda. Sovjetski pisatelj Ilija Ehrenburg pravi, »da se kultura ustvarja s solzami, z znojem in krvjo« in slovenski pisatelj Ferdo Kozak dodaja k temu: »Če pristanemo na to, da je vse, kar lahko obeležimo z imenom kultura, v svojem bistvu izraz borbe za resnico, za srečo, za lepoto, potem bomo tudi razumeli ozko povezanost vsega političnega, gospodarskega in prosvetnega dogajanja ha zemlji. Iz podobnega občutka je Ivan Cankar zapisal značilen stavek: ,Naša narodna kultura je zgodovina narodnega, političnega, družabnega in gospodarskega razvoja.’« Brez dvoma je bil narodno osvobodilni boj slovenskega naroda najgloblje doživetje, ki so ga Slovenci kdaj doživeli v svoji zgodovini. Solza, znoja in krvi je bilo prelite več kot kdaj koli v nelahkem in trpljenja polnem življenju slovenskega ljudstva. Zato mislimo, da je povsem naravno in bolj upravičeno, če se bo naša prosveta naslanjala v veliki meri na to herojsko razdobje našega naroda in bo iz njega črpala tisto osvežujočo
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllM Katjo Dest Ovnik *Kajuh:
Slovenska pesem
Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči/
milijon, pi pijejo mu kri biriči.
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato ker nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker mi nismo le številke, smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor
psi
in lajajo, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo..i
O, ce ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo, čeprav nas je milijon samo, zdahnili bi, da ne trpimo ) z uporno, dvignjeno glavo!
moč, ki bo potrebna predvsem nam koroškim Slovencem v borbi za naše naravne in narodne pravice, kajti svet krivice ni zamrl, samo nekoliko potuhnil se je. Potem pa si je nadel drugo krinko, izpod katere veje stari, strupeni dih narodnega zatiranja in odrekanja človečanskih pravic. Mnogo jih je, ki danes na ves glas kričijo, kako so pomagali uničiti fašistično zver, hkrati pa se trudijo, da bi jo ohranili še naprej pri življenju.
Naš narod je v tej vojni pretrpel preveč strahot, da bi danes smel pre-
križanih rok gledati, kako se prebuja stara napadalna miselnost, posurovela v gestapovskih šolah in na SS-ovskih pohodih. Ne zadošča samo politična vzgoja, tudi ljudska prosveta mora sodelovati pri nalogi, da svari narod pred lahkovernostjo in ga seznanja z naklepi nazadnjaških imperialistov, ki s satansko doslednostjo kujejo načrte, kako bi narode spravili do novega po-kolja. Pospeševati sodelovanje med demokratičnimi .množicami svobodoljubnih narodov in s tem utrjevati temelje trajnega miru je vsekakor tako vzvišena naloga, da se ji ne bo mogel odreči noben pravi prosvetni delavec.
Šiman Martinjak,
' podpredsednik
Prosvetne zveze za Slovensko Koroško.
timska miadma je atotmrta
V okviru proslav »Mladinskega dne« so se vršila 30. maja obširna mladinska zborovanja v Beljaku, Hodišah in Velikovcu. Koroška mladina se je v velikem številu udeležila proslav, ki so se povsod razvile v pravo manifestacijo ciljev in hotenj slovenske mladine na Koroškem. V resolucijah, pozdravnih brzojavkah, s pesmijo in vzkliki so zavedni koroški mladinci in mladinke izražali svoja topla čustva, ki jih goje do svojega naroda in do tistih, ki stoje v prvih vrstah v boju za narodne, socialne in kulturne pravice koroških Slovencev.
Proslave v Beljaku se je udeležilo nad 150 mladincev in mladink iz be-ljaškega okraja. Vsak kraj. vsaka vas je poslala svoje zastopnike, ki so poročali okrajnemu mladinskejnu odboru o svojem dosedanjem delu. Na tem zasedanju so izdelali načrt, kako bodo še bolj poživili delavnost slovenske mladine na Koroškem.
Konferenco je otvorila sekretarka mladine beljaškega okraja tovarišica M a j d a , ki je pozdravila zastopnike organizacij Osvobodilne fronte za Slovensko KoVoško ter zastopnika FOeJ-a (Svobodne avstrijske mladine) L udi-a.
Zbrano mladino je nato nagovoril zastopnik Pokrajinskega odbora OF tov. Peter R i e g 1. Poudaril je vlogo
mladine na vseh področjih narodnega življenja in ji pokazal pot, po kateri mora iti, da bo dosegla za svoj narod dokončno priznanje vseh pravic. Mladino je spomnil na prestalo težko dobo in žrtve oboroženega antifašističnega boja, v katerem je mladina stala vedno v prvih vrstah.
Nato je tov. Milena Mohorjeva v kratkem, a stvarnem poročilu podala pregled in kritiko dela v okraju. Na koncu svojega govora je dejala, da moramo vnesti »med slovensko mladino na Koroškem več novega duha, novega življenja, ki bo dostojen izraz naše borbe in naših hotenj!«
Sledile so volitve novega okrajnega odbora, ki ga tvori tričlansko tajništvo in zastopniki iz vseh občin.
S tem je bil delovni spored zborovanja izčrpan in pričela se je kulturna prireditev, v kateri so mladinski kul-tumo-prosvetni odseki pokazali tovarišem plodove svojega vztrajnega dela. Vse točke so žele navdušeno priznanje. Zlasti lepa so bila izvajanja dekliškega pevskega zbora z B r n c in reportaža recitacijskega zbora z. G o z d a n j.
Po končani prireditvi se je mladina razšla in se odpeljala na svoje domove v veselem mladinskem razpoloženju, z novimi upi v lepšo bodočnost.
Zinka
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Mladim prijafeljem
in našim najmlajšim
Se še spominjate strica Joža, ki vam je svoj čas kramljal v našem »Mladem Korotanu«. Dolgo je že od tega, več kot polnih pet let. In kakšnih pet leti Kot žareč svinec so se nam vžgala v duše, da že danes ne moremo spro* ščeno in svobodno zadihati.
Najbrž vas je veliko med nekdanjimi bralci »Mladega Korotana«, ki ste se veselili vsak mesec njegovega prihoda kot mali otroci. Te* daj ste zaskrbljeni napisali za strica Jožo pi* semce z rešitvami ugank in potem nestrpno pričakovali, kdaj bodo objavljena vaša imena. No, pa povejte, če ni bilo zares tako, Prajni-kova Fani in Nani, Zidejeva Marija, Morako* va Ida, Oražetova Malka, Osojnikova Micika, Lesjakova Lizika, Breznikova Marica, Karde* žova Jela, Simčičeva Krista in Jože, Safranov Rudi, Ogrisov Jožko in Hanzi in še veliko, veliko drugih. Danes ste mogoče že odrasla dekleta in fantje, mogoče je marsikateri med vami gledal v teh letih sami smrti v obraz, mogoče celo marsikoga ni več med živimi, ki se je svoj čas z otroškim zaupanjem obračal na strica Jožo.
Vem pa, da nikomur od vas gorje zadnjih let ni povsem prizaneslo: marsikateri med va* mi je globoko nagnil čašo bridkosti, čeprav s svetlo zavestjo, da bo nekoč tema krivice in ponižanja premagana in da nam bo vsem, prav vsem zasijalo blesteče sonce svobode.
Mogoče se je kdo med vami v najtežjih dneh mimogrede spomnil na strica Jožo, na njegove besede, ki jih je prevevala iskrena ljubezen do vas. Če je ob tej zavesti našel samo skromno trohico tolažbe, potem je bil ves trud strica Jože obilno poplačan.
■ Danes vam stric Joža govori kot mladenkam in mladeničem, ki jih je prekalilo življenje, ki so doživeli in spoznali krivico in ki so ne* omajno odločeni žrtvovati vse, samo da se krivice in ponižanja preteklih let in desetletij ne bodo več ponavljala.
Fantje, dekleta! Nismo bili rojeni, da bi klo* nili 'pod bremeni življenja kot mehkužne mev* že, nismo kljubovali preganjanjem preteklih let zato, da bi danes zopet isti ljudje pometali z nami kot s cunjami! V nas se je rodil ponos, fantje in dekleta, ponos, porojen iz prelite krvi naših padlih junakov ki so dali svoja mlada
življenja za svobodo in enakopravnost našega malega, zatiranega slovenskega naroda, za svo* bodo in enakopravnost vseh zatiranih in svo* bodoljubnih narodov. /To nam mora postati najsvetejša dediščina iz teh let groze. Samo tako se bomo izkazali vredne žrtev, ki so pa* dle, da bi mogli živeti mi. Fant, zavedaj se, da si član naroda ki se je v velikem boju med nasiljem in enakopravnostjo boril na strani pravice! Dekle, zavedaj se, da si sestra juna* kinj, ki so žrtvovale svoja življenja, da bi bila pregnana krivica in bi zavladala' spet pravica, bratstvo in ljubezen. Zato ne boš n kdar do* volil, fant, in tudi ti, dekle, ne boš nikoli dovolila, da bi smel kdor koli nekaznovano tep. tati svete pravice našega haroda!
F Če nam bo usoda naklonila zdravje, sl bomo imeli najbrž še veliko povedati v stolpcih na* šega lista, ki bo odslej prihajal k vam kot vaš dobri prijatelj. Svojčas je stric Joža govoril svojim prijateljem na zadnjih straneh »Mlade* ga Korotana«. Medtem se je marsikaj zgodilo in tudi našega »Mladega Korotana« se je nek* do polastil, ki ni imel lastninske pravice. Pa nič ne de: Mi se bomo vseeno dobro razumeli in stric Joža vam bo govoril v »Mladi Koroški«, ki bo prihajala k vam kot priloga »Slovenskega Vestnika«.|Svojčas ste mnogi izrazili željo, naj bi mladinski list prihajal k vam vsaj dvakrat na mesec. Tedaj vam stric Joža ni mogel iz* polniti vaših želja. Prizadeval pa sl bo z vso dušo, da bi vsaj sedaj nadoknadil, kar nekoč ni bilo mogočfj »Mlada Koroška« bo prihajala k vam prve čase vsaj enkrat na mesec kot priloga »Slovenskega vestnika«, vendar se bo stric Joža potrudil, da vas bo člmprej obiskala vsakih 14 dni in pozneje mogoče celo vsak te* den, seveda če boste pridno sodelovali. Name* njena bo šoli odrasli mladini in našim abece* darjem, našim najmlajšim, ki bodo morali biti še prav posebno pridni, da se bodo naučili slo* venskega branja in pisanja.
Sedaj pa še stric Joža naslavlja na vas toplo prošnjo: kot ste mu svojčas pisali številna pi* srna najrazličnejše vsebine, tako naj ostane tudi sedaj: mali in veliki prijatelji, vsi ste vab* Ifeni, da se oglasite stricu Joži. Odgovarjal vam bo rad po svojih močeh in kolikor bo prostor dopuščal, vselej pa iskreno in z ljubeznijo.
, Stric Joža.
HODINKA
Ko sem bil star sedem let, sem pr-vič videl letalo.
Ob nedeljah so odšli starši na ohn iške, mene pa so izročili v varstvo babici. Babica me ie imela zelo rada in me je vedno skušala na kak način razveseliti. To pot je sklenila, da mi napravi prav posebno veselic. Rekla je: »Šafik, danes poideva na 1 Iodinko gledat, kako letajo letala.«
Gorel sem od nestrpnosti. V eni minuti sem bil oblečen in priganjal sem babico, nai se čimbolj podviza.
V tramvaju je sedela babica strogo, oblečena vsa v črno, po stari modi in videlo se ii ie, da se zaveda, da ie najina pot nekaj izrednega; iaz pa sem se vrtel na sedežu, pogledoval skozi okno in neprenehoma spraševal, kdaj bova že vendar na mestu. Zelo me ie zanimalo, kakšna so letala, kako se dvignejo v zrak, kako letajo in kam«
Končno smo le prišli na Hodmsko polje. Še takrat, pred mnogimi leti je bilo tu letališče. Zastraženo ni bilo in vsi so se smeli svobodno sprehajati*
Na letališču je bilo zbranih že mnogo ljudi, ki so prav tako prišli gledat, »kako letajo letala«.
Dolgo sem gledal v nebo in z očmi iskal letala. Bolel me je že vrat. tod:} letala še ni bilo nobenega. Počasi mi je postalo dolgčas in bil sem užaljen, ker sem mislil, da me ie babica ukanila. Naenkrat se je zaslišal nekakšen tresk in šum. Nekaj se je moralo zgoditi na polju. Prerinil sem se skozi gnečo in zagledal ne velik, neroden aparat, podoben hišici. Kasneje sem zvedel, da je bilo to letalo tipa »Ble-riot«. Letalo je brzelo po polju, strašno hreščalo in vzbujalo med radovednimi gledalci preplah.
Letalo se je zaokrenilo na zemlji, odbrzelo do konca polja in se tam ustavilo. Čez nekaj časa ie znova za-hreščalo in odbrzelo.	1
»Zdaj bo prav gotovo vzletelo,« me ie tolažila babica.	.
Toda letalo ni vzletelo. Tako ie nekajkrat brzelo sem in tja, toda od zemlje se ni ločilo. Trudni in razoča-1,, rani smo se vrnili domov.
Takšno je bilo moje prvo srečanjdi z letalstvom in z moskovskim letališčem. V tem času Rusija lastnih letal skoraj ni imela. Na tujih letalih pa soi ruski letalci delali šele prve in največkrat brezuspešne polete. Tudi sam sem bil priča enemu takih neuspelih poizkusov, zato to prvo srečanje V meni ni izzvalo notJfenega posebnega navdušenja. Hitro sem pozabil letališče in letalo.
Tedaj ni slutil še nihče v družini, da bom graditelj letal, le moja mati je že sanjarila, da bom inženir.
2e v zgodnjih otroških letih sem sklenil, da bom inženir. Ne vem, ali je bilo to zato, ker sem zelo ljubil svojo mater in sem bil ves pod njenim vplivom/ ali pa ie ona znala tako točno uganiti moja nagnjenja. Brez usmiljenja sem razdiral svoje najljubše igrače: parnike, vagončke, tramvaje, avtomobile in raziskoval njihovo notranjost. Bil sem prepričan, da jih bom še bolje sestavil, kot so bile prej. Konec pa ie bil vedno tak, da so po mojih operacijah igračke ostale za vedno polomljene.
Ko sem bil devet let star, sem sklenil, da bom inženir za gradnjo železnic. Na to misel sem prišel takole:
Moj stric je bil inženir za gradnjo železnic. Vzel me je k sebi za vse leto h gradnji železnice. 2e prvi dan po prihodu k stricu sem odšel za nekaj ur iz hiše. Sorodniki so se vznemirili in me začeli iskati; našli so me šele zvečer. Sedel sem na nasipu, kjer so bili položeni železniški pragi, in z zanimanjem gledal, kako so delavci polagali tračnice. Pri tem sem pozabil na vse. Taki izleti so se ponavljali in stric se jih je počasi privadil. Opazoval sem. kako delajo nasipe, polagajo tračnice in gradijo mostove. Otroci, koliko je bilo takrat v meni poezije! In končno sem nekega dne videl, kako je po železniškem tiru stekel prvi vlak.
Stric je veselo, z občutkom nekakšnega gospodarja stal ob tračnicah in opazoval vlak. ki je previdno in tiho privozil. Strojnik je med vožnjo če-sto pogledoval skozi okno na progo. Okrog lokomotive so hiteli delavci.
Stal sem kot začaran. V tem trenutku sem sklenil, da bom inženir za gradnjo železnic. A. S. Jakavljev

VPRAŠANJE TRSTA
V mesecu maju tega leta je bil Svetu ministrov zunanjih zadev v Parizu predložen tudi problem italijansko-jugoslovanske meje. V ta namen so poslali v Trst in Julijsko krajino med-zavezniško komisijo z nalogo, da na licu mesta ugotovi vprašanje bodoče meje. Ob svojem povratku je komisija predložila Svetu 4 različne predloge.
Po sklepu Sveta zunanjih ministrov iz septembra 1945. leta bi morala biti meja med Jugoslavijo in Italijo takšna, da bi prišlo čim manjše število Jugoslovanov pod Italijo. Toda po predlogih ameriških, angleških in francoskih strokovnjakov temu ne bi bilo tako. Predlagane meje trgajo tudi geografsko celoto Julijske Krajine. Po-
AV s T ft.ll A
=- o
Shodov N JAliOV
FQA.t4COiR.fi	«
SOV)£ TSR.fi	i
X>*2AVN* MfiJ$
Po predlogu ameriških strokovnjakov bi tekla meja tako, da bi na prostoru, ki naj bi pripadal Italiji, ostalo po štetju iz leta 1910. v Italiji okoli 209.000 Jugoslovanov, v Jugoslaviji pa okoli 55.000 Italijanov. Angleška delegacija je predlagala mejno črto. po kateri bi ostalo Italiji okoli 188.000 Jugoslovanov, Jugoslaviji pa okoli 83.000 Italijanov. Po predlogu francoskih izvedencev bi ostalo Italiji okoli 139.000 Jugoslovanov in Jugoslaviji okoli 130 tisoč Italijanov. Ako pa upoštevamo štetje iz leta 1945., bi ostalo v Italiji še veliko večje število Jugoslovanov kakor v nasprotnem primeru.
sta vi ja jo mejo, ki bi bila usodna za gospodarsko bodočnost Trsta, ki bi ga na ta način odtrgala od zaledja. Prav tako bi taka meja ustvarila nepremagljive težave v gospodarskem in kulturnem razvoju cele pokrajine. Edino predlog sovjetskih izvedencev ne odtrga Trsta od Julijske Krajine ter vso deželo združuje z materno zemljo — Jugoslavijo. Na Svetu četvo-rice še ,ii prišlo do soglasja glede Trsta in Julijske krajine, zato je rešitev tega vprašanja Svet odložil do naslednjega zasedanja, ‘ki se bo začelo predvidoma v soboto 16. junija.
Nesmrtno dejanje-
Aleksander Sacher-Masoch:
BEOGRAD 1941
Pod tem naslovom je za obletnico na« pada na Jugoslavijo objavil glavni ured« nik tednika »Oestcrredchisches Tage« buch« članek, ki ga podajamo v pre« vodu:
Kadar bo kdaj v bodočnosti v nekem bolj« Sem svetu pravično pisana zgodovina podajala sodbo o naših dneh, potem bo med vsemi na« rodi poveličevano ljudstvo, ki se je samo in neoboroženo dvignilo zaradi svobode proti ve« likanski premoči, proti izdajstvu, zavratnosti. laži in divjaštvu, proti lakoti za oblastjo in proti samovoljnosti: jugoslovansko ljudstvo!
Srbi, Hrvatje, Slovenci, Črnogorci in Make« donci! Mnogo narodov, — toda ena sama skup« na volja: težnja po svobodi. In navsezadnje — ko je 27. marca 1941 nastopil pot k svobodi — tudi en sam narod.
Kajti širokim plastem teh raznolikih ljudstev so bile lastne tiste osnovne lastnosti ki že sa» me po sebi pomenijo pol zmage v vseh osvo« bodilnih bojih: Zdrav politični instinkt in živa demokratična zavest. Ce smo Avstrijci še včeraj milili, da prostor, na katerem bivajo na« rodi Jugoslavije, in njihove življenjske navade lahko zadostno označimo s krilatico »Balkan« (v kateri je zvenela staroavstrijska ošabnost
in novoavstrijsko omalovaževanje), potem smo bore malo vedeli o teh svojih sosedih. Nepri« stranski pogled čez mejo bi bil zadostoval: tam je nastajalo marsikaj, na kar smo mi ko« maj pomislili. Ne nazadnje — živa demokracija.
Kajti vstaja jugoslovanskega naroda dne 27. marca 1941 proti tedanji vladi, ki je s pristo« pom k »trojni zvezi« izdala deželo Hitlerju, vstaja neoboroženega naroda proti najmogoč« nejši vojaški sili tistih dni, proti Hitlerjevi Nemčiji, se je odigrala v 48 urah brez pri« prav, brez propagande, brez »vodstva«. Ta pla« men je vzplapolal — n to je bilo tisto neza« slišano doživetje onega 27. marca — v milijo« nih src hkrati, narasel kmalu v mogočen po« žar, ki ga ni mogel več udušiti noben nacistič« ni škorenj.
Naj se nikar ne motimo: vstaja 27. marca ni bila nobena balkanska vstaja. To je bil za« četek osvobodilnega boja v Evropi, ki ga je začel in vodil ravno pastorek Evrope — jugoslovanski narod.
Današnja Jugoslavija je bila rojena 27. mar« ca 1941. 48 ur poprej je Cvctkovičeva vlada objavila pristop Jugoslavije k nemško«italijan» sko*japonski trojni zvezi. S tem je bila dose« žena meja, ki je ni smela prekoračiti nobena
reakcionarna vlada v tej deželi. Zato je na« rod pomedel s svojo izdajalsko vlado. Stara Jugoslavija je prenehala biti. Napočil jc zače« tek nove dobe. Samo redki so se tega zavedali. Kajti, navsezadnje, kaj pa se je takega 'zgodi« lo? Neka »balkanska« vlada jc šla k vragu. Ne« ki narod je uprizoril nekrvavo demonstracijo za svojo svobodo. Razbili so šipe velikih izložbe« nih oken nemškega potovalnega urada, prikrite nacistične vohunske in gestapovske centrale v Beogradu. Kakšno vrednost so Nemci pripiso« vali tem šipam, je jugoslovanski narod izvedel šele deset dni kasneje. V tistih dneh jc demon« strativno zapustil Beograd nemški poslanik z vsem svojim spremstvom. Priče, ki so ga sli« šale na lastna ivšesa, pripovedujejo, da jc še na oknu svojega oddelka v vlaku ošabno in mrzlo spregovoril: »Vrnemo se! To bodo drago plačali!«
Pri tem jc mislil na šipe nemškega potoval« nega urada v Beogradu. Bilc so poplačane. Bil je to gladek račun: Za dve okni triklat po tri metre v kvadrat — bombardiranje odprtega mesta! Za 18 kvadratnih metrov stekla 35.000 mrtvih žena, otrok in starcev, v treh dneh. Resnično, prava Hitlerjeva cena. Pa to je bilo samo naplačilo. Vojna sc jc začela in se je vodila s tisto nacistično moralo, ki priznava^ samo sebi človeške pravice. Mesta in vasi so bila spremenjena v ruševine, polja opustošena, živina odgnana in z ljudmi sc je ravnalo slab« še kakor z živino.
Onega 6. aprila 1941 na dan nemškega bomb« nega napada na Beograd, so ležali mrtvi v Ka« limegdanskem vrtu kot raztresene igrače neke« ga okrutnega o^roka«velikana. Ležali so po ce« stah, na trgih, pod ruševinami malih turških hiš, ki se v tem bujno rastočem mestu uvr« ščajo pestro in nekam tuje med moderne vi« šoke zgradbe. Mrtvi so ležali po kleteh, kjer jih je ubil zračni pritisk, ležali so po tratah mestnih vrtov, viseli med vejami brezlistnega drevja po drevoredih, ki jih je uničil požar. Mnogo nas je bilo zraven in smo še danes žive priče. Bil je to najbolj surov, najbolj nečlove« ški in obenem najbolj nesmiseln napad na ci« vilno prebivalstvo nekega mesta, kar jih je svet kdaj videl. Ni res, da bi sc bilo mesto branilo. Ni res, da so bili v Beogradu važni vojaški cilji. Ni res, da bi. bile jugoslovanske
čete mesto zasedle. Mesto je bilo odprto, ne« branjeno. To je bil umor.
Generalska vlada Simoviča, ki je znala izkoristiti vsesplošno pobratenje 27. marca in je sledila Cvetkovičcvi vladi, ni znala in ni hotela prevzeti nalog osvobodilne borbe in ostati z narodom. Ljubše ji je bilo, da je opazovala razvoj dogodkov nekje od daleč iz varne tu« jine. Vodstvo armade je bilo pokvarjeno po dolgotrajnem rovarjenju pete kolone, skladišča orožja so spominjala na Potjcmkinove vasi, bila so prazna. Vojna armade proti armadi je bila pod takimi pogoji vnaprej obsojena na neuspeh. In tako je moral vskočiti narod sam.
Narod se ni odtegnil svojim obvezam. Ko so nacistični mogotci trobili v svet poraz Jugosla« vije — v tisti uri jc bilo rojeno partizansko gibanje.
Na tem mestu ne bomo mogli izčrpno govo« riti o tem, kaj so doprinesli ti možje in žene, ti mladci in starčki, ki so zapustili domača ognjišča in odšli v gozdove, da bi umrli za svobodo. Naj bo zadosti, če povemo, da so skozi štiri leta vezali v deželi 28 prvovrstno oboroženih nemških divizij, ki so bile tako iz« gubljcne za boj na drugih frontah. Slabo opremljeni, skoro brez orožja in več let čisto nase navezani so se borili ti partizani proti bombnikom, metalcem plamcnatfn tankom.
To je nesmrtno dejanje jugoslovanskega na« roda.
Prav gotovo, tudi tu so se našli izdajalci, Quislingi in Hache, Seyss=Intiuarti in Szalasyi. Vendar ne bo smel nihče nikdar pozabiti ju« naštva tega naroda.
Kajti roka, ki bo nekoč pisala zgodovino, bo * za trenutek ostrmela nad tem nesmrtnim de« jan jem.
Poglejte, kakšno ljudstvo! Kače je redilo na svojih prsih, izdajalci so zrasli iz lastnih vrst, sovrag' ga je napadel v spanju z dušečo pre« močjo. In vendar je to ljudstvo zavihtelo ba» klo svobode pred vsemi drugimi zatiranimi na« rodi in za vse druge'zatirane narode. In žrtvovalo je svoja mesta in svoje vasi, borne koče svojih planin in oljčne vrtove svojih skopih morskih obal. Samo saradi svobode je žrtvo« valo vse to.
»Kajti, čemu ti bo dom, inoj brat, če v njem ne prebiva svoboda ...«

E	Si			E	E	□		E	Si
3
Nekaj o gospodarstvu
Naši bralci so vajeni iz prejšnjih časov, nekateri pa tudi še sedaj, da si pod gospodarstvom v prvi vrsti predstavljajo razna vprašanja kmečkega gospodarstva, kako se prideluje dober krompir, kako ravnamo s pujski, da nam čim hitreje odrastejo, kakšno umetno gnojilo je dobro za ilovnato in kakšno za peščeno zemljo. Res, da so to vprašanja, ki so mogočč našim 1 ju« dem najbližja. Vendar odločno dvomimo, da bi se naš kmet ne zanimal danes tudi za druga gospodarska vprašanja, ki se pojavljajo izven kmečkega področja, ki pa včasih na kmetovo življenje veliko bolj usodno vplivajo kakor vse težave, ki so povezane z gospodarjenjem na njegovi skopi zemlji.
Danes je zelo težko ločiti razna vprašanja po njihovi pomembnosti, ker se življenje vse bolj zgoščuje v en sam problem — problem človeške družbe in odnosov posameznika do skupnosti. Pokazalo se je. da so ravno gospodarske težave prečesto. če ne zmeraj, vzrok razračunavanj med narodi. Ce je pohlep po bogastvu in želja po brezdelnem življenju posebno močno gibalo za ustvarjanje nasprotij med narodi in raznimi plastmi sedanje zaostale človeške družbe, potem še vseeno ne bomo mogli trditi, da je sa« mo človeška zloba kriva vojn, ampak vsaj v enaki meri, če ne predvsem, gospodarski razlogi, ali bolje: napake v »modernem »gospodarstvu,
To so vprašanja, ki zelo živo zanimajo tudi našega kmečkega človeka. Kajti če je od pametne rešitve gospodarskih vprašanj odvisna v glavnem tudi rešitev političnih zapleti ja jev, to se pravi vprašanje miru in vojne, potem je jasno, da morajo taka vpraša-, nja zanimati tudi naše ljudstvo, ki si prav gotovo iskreno želi mirnega razvoja v bodočnosti.
Bila so razdobja, ko so bili nekateri ljudje, predvsem vladajoče plasti narodov, zainteresirani na tem, da ostane preprosto ljudstvo čimbolj nevedno. Razvoj časa pa je prinesel s seboj, da se tako počenjanje ni dalo več zagovarjati. Tedaj so vlada joči ljudje začeli posegati po drugačnih sredstvih. Prepričevali so preproste ljudi, da je pač tak red na svetu, da morajo biti revni in bogati, ker je bilo vse veke tako in bo večno tako ostalo. Potem
pa je nekje na brezmejnih ruskih ravninah začelo rasti novo življenje, ki prepričuje svet o nasprotnem: Danes, ko dela stroj namesto človeka tisočkrat hitreje, danes, ko 90 odstotkov; vsega storjenega dela na zemlji opravi stroj, ne bi bilo več treba pomanj« kanja in bede na svetu, ne bi bilo več treba vlažnih in mračnih stanovanj po predmestjih velemest, pa tudi ne več medsebojnega klanja ljudi za košček kruha. Za vse je prostora na svetu, za vse je dovoli kruha in za vse se lahko najde pošteno in koristno delo. Treba je samo urejevati, prilagojevati in se ravnati po pametnem načrtu, ki naj zajame ves svet. In nikomur ne bo treba več stradati, nihče ne bo več prisi« ljen stanovati v vlažnih kleteh vele-Tnestnih predmestij.
Kakor koli je ta resniga preprosta, jo je ljudem težko dopovedati. To pa zato. ker se dajo zmeraj znova zapeljati z glavne ceste na stranska pota v nepregledne pokrajine — in tam se izgubijo.
Najbolj priljubljen način, kako naj ostane preprosto ljudstvo nevedno, je v tem, da se enostavno ne razpravlja o vprašanjih, ki bi utegnila vzbuditi zatnimanje ali celo kritiko preprostega človeka. Pa je res veliko bolj enostav-i no pojasniti radovednežu na primer« zakaj je bilo potrebno špansko vpra-Sanje odložiti do konca maja v proučevanje, ali ogroža evropski mir ali ne. Odgovor na tako vprašanje se da prikrojiti, kakor kdo želi. Težko je odgovoriti na vprašanje, kako je mogoče. da so švedski ribiči na pragu stradajoče Evrope vrgli te dni dve tretjini nalovljenih rib spet nazaj v morje, ker jih obubožana in po Hitlerjevih tolpah izropana Evropa ne more odkupiti.
Prepričani smo, da bi odgovor na to vprašanje zanimal tudi našega prepro« stega kmeta in delavca, celo naše mamice, ki še vedno ne morejo prenehati trepetati za življenja svojih sinov.
Zato mislimo, da se bodo naši bralci strinjali z nami, če bomo v naši gospodarski rubriki poročali o raznih gospodarskih vprašanjih, od agrarne reforme pa do ustvarjalnega zanosa naprednih narodov, ki so v tej vojni doživeli največje razdejanje, pa so kljub temu našli dovoli energij za obnovo, ker vedo, da ustvarjajo za sebe in za lepšo bodočnost svojih otrok.
u—
Prvo podlago za razvoT kulture je položil tisti, ki je začel obdelovati zemljo! Človek, ki je prvi razkopal grudo in v njo položil seme z namenom. da bi mu zemlja rodila, ta je tudi položil seme civilizaciji.
To se je zgodilo v mračni davnini. Iz nomadskih, pastirskih plemen so nastajala poljedelska, kmetska ljud* stva. V teku tega razvoja si je začel človek razdeljevati razna opravila po svojem nagnjenju in nadarjenosti. Nastajala je obrt! Človek se je ločil v razne poklice: kovači, kolarji, zidarji, tesarji so vsak po svoje skušali ustreči željam svoje soseščine. Toda kakor je človeku prehrana osnovni pogoj življenja, tako je bil kmet vedno tisti široki temelj, na katerem so je gradila človeška skupnost.
Raznovrstno delo utisne tistemu, ki ga vrši, svojstven pečat, mu daje svoj značaj. Tako srečamo pri kovaču mogočna pleča in mišičaste roke, ki so se razvile zaradi težkega dela s kladivom. Šibka, neutrjena postava krojača ali pisarja priča o njegovem lahkem opravilu. Kmetu pa je ostala okorna hoja od stopanja po razoranih njivah s težko, prsteno obutvijo. Od težkega, ne-prenehnega dela z orodjem, z vilami, s koso in motiko se mu je razvila široka, trdna, kmečka pest.
Oblikovalo pa je delo, poklic tudi notranjega človeka! Druga je postajala miselnost obrtnikova, druga trgov* čeva. Povsem pa se je razlikoval po svojem mišljenju od vseh drugih kmet. Rokodelci, trgovci, obrtniki, nevezani na kraj, so pri izvrševanju svojega poklica lahko šli po širnem svetu. Pod vplivom svojih skušenj iz tujine je šel njihov razvoj v smeri konkurenčnega boja za uveljavljenje zgolj po razum-niških načelih.
Kmet je šel drugo pot. Kot obdelovalec zemlje in po večini njen lastnik ali najemnik ni mogel menjati svoje »delavnice«. Ker je bil vezan na svoja polja, njive in travnike, mu je pomenil »dom« nekaj drugega kakor tistemu, ki je lahko preračunjeno delal danes tukaj, jutri tam. Uspeha kmečkega dela ni mogoče preračunati kakor v drugih strokah. Odvisen od naravne dobrine zemlje, od vremenskih raz* meT in nezgod je bil kmet kmalu nagnjen verjeti v višjo silo, ki daje rast . in blagoslov njegovemu trudu. V kmetu je prevladala čustvena plat. Ni sejal in delal po računu, ampak po izročilu. Da je oče lahko obdržal grunt in ga izročil sinu, je bil dokaz, da je bilo njegovo delo dobro in sin je ta način gospodarjenja brez pomisleka spoštljivo nadaljeval.
Namen kmečkega dela je pridelovati hrano: žito, sočivje, meso! Vse te
• V ZGODOVINSKEM RAZVOJU
stvari potrebuje človek stalno. Zato mora biti tudi kmet v pridelovanju teh dobrin stalen. Kmetova konservativnost ima v precejšnji meri tukaj svoj izvor. Kajti kakor se je vsa rast v naravi razvijala po večnih zakonih že pred tisočletji, tako se razvija tudi danes. Prav tako se v svojem bistvu kmečko delo ne more spremeniti, ker je vezano na naravne zakone. •'
Še nekaj je značilno za razmerje
iz tega vzroka je pogosto odklanjal celo stvari, ki bi bile zanj koristne.
V teku časa se je iz prvotnega preprostega poljedelstva razvilo današnje moderno kmetijstvo. Leseno orodje z volovsko vprego, srp, kosa. cepec, prej simboli kmečkega dela, se vse bolj umikajo novodobni tehniki. Novi čas je zajel tudi kmeta. Najraznovrst-nejši stroji za obdelovanje zemlje, za setev in žetev, za košnjo in mlatev si
kmeta do sočloveka. Kot pridelovalec živil je prišel jsrečesto v nasprotje z drugimi stanovi, ki so od njega kupo* vali. Ker so bili po večini duhovno bolj razgibani, spretnejši, obenem pa na žalost le prepogosto nagnjeni h ko-ristolovstvu, jim kmet pri prodaji svojih pridelkov navadno ni bil kos in je bil izkoriščan. Po takih skušnjah ie postajal kmečki človek vse bolj nezaupljiv nasproti vsemu, kar je prihajalo k njemu tujega in nepoznanega. Prav
utirajo pot v zadnjo vas. Traktor je postal simbol in znamen je našega časa.
Čeprav je zemlja marsik je menjala že veliko gospodarjev, se posestveno stanje po osvoboditvi kmeta v svojem bistvu ni toliko spreminjalo; pač pa je vidno naraščalo število malih kmetov, ki niso mogli več preživljati svoje družine na lastni zemlji, ampak so mo* rali prodajati svojo delovno silo. Samo v Sovjetski zvezi, ki obsega šestino zemeljske površine, je politična
in gospodarska revolucija povzročila vpeljavo kolektivnih gospodarstev, ki so kmečko življenje postavila na čisto nove temelje.
Glede delovnih metod pa se je počasi razvoj preteklih stoletij v naši dobi spremenil v pravo revolucijo, ki še vedno traja. Kar bi se ob konservativnosti kmeta zdelo še včeraj nemogoče, je danes resnica. Kmet, ki pred nekaj leti za spravljanje pridelka še ni poznal drugega orodja kakor srp, koso in cepfec, si danes ne more več zamišljati dela brez strojev. Kako je bilo to mogoče?
Razmah in porast kmetijstva v prekomorskih deželah, predvsem v Združenih državah in Kanadi, ogromne razsežnosti polj in pomanjkanje delovnih sil, so napotile ameriškega farmarja in kolonialnega kmeta, da je začel segati po iznajdbah tehnike. Po drugi strani je napredek tehnike omogočil izdelovanje strojev, ki bi^bili še pred nekaj desetletji nemogoči. Z uporabo strojev je usj>elo znatno zmanjšati proizvajalne stroške kmetijskih pridelkov in tako na splošno poceniti življenje.
Napredek kmetijstva v prekomorskih deželah je imel seveda tudi vpliv na evropskega kmeta. Evropa je zaradi preobljudenosti uvažala žito in druge kmetijske pridelke. Po načelih svobodne trgovine pa so se določale cene na podlagi povpraševanja in ponudbe. Prekomorski kmet je zaradi rodovitnosti neizčrpane zemlje, še bolj pa zaradi mehanizacije svojega posestva lahko prodajal žito in druge pridelke po znatno nižjih cenah in je tako prisilil evropskega kmeta, da je začel uporabljati nove, modernejše in razumnejše metode pridelovanja.
Naravno je. da je ogromni gospo-darsko-tehnični napredek vplival tudi na notranjost kmečkega človeka. Njegova najbolj značilna lastnost — konservativnost — se počasi izgublja. Kmet sam danes išče novih poti v proizvodnji, postaja iznajditelj novega, praktičnega orodja in novih delovnih metod. Samo eno se tudi v današnjem svetu zelo težko in počasi spreminja: razmerje kmeta do drugih plasti naroda. Težki poklic poljedelca mu ne pušča dosti časa za splošno izobrazbo, da bi si pridobil večje spretnosti in zmožnosti za ohrambo svojih teženj in pravic. V preteklosti je doživel toliko bridkih izkušenj in razočarani, da je danes zelo skop v svojem zaupanju in ga le nerad poklanja komur koli. Vendar tudi pri kmetu počasi prodira spoznanje, da bo našel najboljšo zaščito svojih pravic v enotnosti delovnih ljudi. Postaja mu jasno, da se bo samo v ozki povezanosti z delavcem
%
PREŽIHOV VORANC
ČE ŽILA NOJ DRAVA NAZAJ POTAČO...
i
Poleti je Vrbsko jezero tako živahno, šumno, vihravo; veriga vil in hotelov okrog po njegovi obali se strne takrat v glušeč odmev godbe, ropotanja vseh vrst motorjev, žargona kontinentalnih velemest; prah. parfum, bencin, katran, ki se v .Vrbi, v Porečah. v Krivi Vrbi, pa že na oni strani, rra Otoku in v Ribnici zgosti v pravi orkan letoviščnega vrvenja, da moraš prisluhniti, ako hočeš slišati šepetanje valov, in se ti zdi, da so redki gozdovi, ki še segajo do jezera, odstopili od obale in se za nekaj časa nekam daleč umaknili.
In če prisluškuješ še tako pozorno, če sc spustiš na gladino jezera, ne moreš v »dobi sezone slišati iz jezera skrivnostnega zvonjenja potopljenih zvonov in vzdihovanja pogreznjenega mesta, katero je v davnih časih zadela kazen, da ga je zalilo jezero — ako hočeš v tem napetem, z bencinom in parfumom nasičenem ozračju slišati te zvonove, moraš iti stran od jezera, v okolico, v hribe, proti Hodišam, v Logo ves, na Dholico ali pa na Dvor, na Kostanje, na Strmec do Domačal, na Lipo in Žoprače... Tam se ti zdi. da slišiš te zvonove, včasih močneje, včasih slabotne je, komaj slišno, zamira-jocc . •
V Logi vesi se ti zdi, da zvonovi buče, kakor bi na lepo nedeljo z vsemi zvonili sami Dragasniki. Koširji, Kaklni in Rainerji, to zvonjenje te spremlja, ko greš proti Zopračam, potem pojenjuje, na Lipi se pač še sliši
veliki zvon in udari čez gornji Rož, ali njegov glas ie osamljen, včasih utihne... zamre, preneha — potem zopet zakipi in negotovo odmeva nazaj do Vrbe, kjer se izgubi v prvih borovih gozdovih. Faleti, Gotinjaki, Reichman-ni zVonijo in se oglašajo Vošpernikom v Podravliah.
Slutnja, da čuješ zvonove, te žene skozi ožgane pašnike proti Domača-lam. ali odmev od Lipe je vedno sla-bejši, preneha in, ako svoj sluh še tako napenjaš, se na Domačalah noče pojaviti glas potopljenega zvona ... Včasih se ti zdi, da ga čuješ nekje daleč, silno globoko, komaj slišno — ali ko misliš, da si zajel smer in glas, pa izgine rahli odmev proti Umpergu in Grajanom in ne slišiš ničesar več.
Zato se obrneš nazaj proti Šentjurju, kjer je glas potopljenih zvonov zopet slišnejši. Ni čuda. Sentjurij je visoko na skali in četudi je zvonjenje rahlo, negotovo, se čuje — včasih se ti zdi, kakor bi zvonil Drabosnjak iž stoletne preteklosti in vabil ljudi na Kostanje k svojim pasijonskim igram. Za Šentjurjem ie Dvor, kjer Frici in Bajsi še vedno zvone, v odmorih in pretrganih akordih, vendar tako. da sc sliši potopljeni zvon jio vseh sončnih gornjih jezercih. Na Kostaniah že stoletja pojema glas potopljenega zvona, ali se sliši še danes prav do vrha Osoj-ščice. Na drugi strani leži temno, mračno Oso iško jezero, kjer se že davno, davno ne sliši več zvon Svetega mesta, ki se je nekoč potopilo v to jezero ... V mraku se čuje Dholica po
celi deželi — Bende zvoni večno luč z velikim Zvonom tako močno, da se njegov glas včasih uleže čisto nizko k jezeru, a vzplava takoj boječe v višave sinjega neba in zamre brez odmeva.
Mimo Dholice greš za zvonom proti Porečam, Brezi — zdi se ti, da čuješ nekje zvon, ali ne veš, kje, greš za slutnjo preko jarkov in holmov in naenkrat obstaneš brez sledu, brez vodilnega odmeva zapeljivih, globoko zakopanih zvonov — komaj se še ozreš v dolino Blatograda, v domačijo Urbana Jarnika, se obrneš in greš tuj nazaj ...
V mestu se ti zdi, da srečuješ Dra-bosnjake, Ahaclje, Einspielerje, Serajnike. Janežiče. Majarje in toliko drugih .... ki so zvonili nekoč v potopljenem mestu vijugastega jezera, ki leži pod teboj v blesku migljajočih luči in švigajočih odsevov... Kotlina je polna večerne razkošnosti, arij, življenja, ki sega skoraj sem gor in skuša doseči s svojo razburkano površino zadnje odmeve potopljenih, ali vendar še pojočih zvonov, in jih pogrezniti v večen molk z njihpvimi zvonarji vred.
Jezero, jezera, ozke doline, bele reke, griči, zatišja, polje, lesovi, rjave njive, zelenje, domovi, razkošni in košati, skromne kajžice. visoke stene Karavank, starinske cerkve, razvaline gradišč, poljska znamenja, steze in stezice s poezijo potopljenih zvonov, vzdihujočih mest. zakletih gradov, ljubezni!
Asfaltne ceste, katran, bencin, smrdljivo olje. signali in svarila, sezonski promet — razstava umetnega nakit ja, šminke, pudra, mesa, smradu in lepote, promenada in efekt!
Dežela Drabosnjakova!
Dežela Košatova! — ^
Življenje, ki ga diha ta dežela v svoji pristnosti, je mehko, valovito, kakor gladina teh skrivnostnih jezer; resignacija počiva nad njim. izpod te resignacije pa vriska gladki asfalt, in že desetletja drči v ogromni vrtinec prenasičenc energije milijonskih mest, Kruppovih tovarn, nedosegljivih knjižnih naklad, stoodstotne kulture Bismarckovih kvadratnih bitij, kubičnih možganov, znorelih dinastij, oboževanih monarhov, pozabljenih Liebknech-tov, ki prekipeva in pljuska do Karavank ...
Vrba in Loga ves nista prijateljici. Ko je v Logi vesi zmagala pri občinskih volitvah slovenska stranka, so rekli Vrbliani soglasno:
»Evo Velike Srbije v Logi vesi!«
Župan logaveški se piše Rainer, podžupan Grdblacher in tako dalje, v Vrbi pa so odločilni Vrani, Berginci... Vendar je v Logi vesi zmagala pri občinskih volitvah slovenska stranka z drvmi, mlekom in drugimi pridelki. Pevsko društvo v Logi vesi je priredilo koncert v Vrbi; Pipan je dal dvorano — Vrbliani so protestirali pri Pipanu in pri županu, ki je tujec, toda prvi je zagotavljal, da je predvsem gostilničar, medtem ko je župan naglašal tujsko-prometno stran Vrbe. Vrbliani so naročili par tovornih avtov »Hcim-wehra«, oblast se je zbala ter je poslala toliko in toliko bajonetov in Loga ves je pela v Vrbi. Tudi Vrbliani imajo svoje staro, dobro pevsko društvo, ki ie pelo še v Košatovi dobi, stari Kuštemik iz Loge vesi, ki ie bil najboljši Košatov tenorist in ki še da-
lahko branil pred zlorabljanjem tiste tanke plasti izkoriščevalcev, ki imajo pred očmi samo svoje osebno blagostanje, ne pa interesa narodne skupnosti.
Položaj kmeta v Sovjetski zvezi in drugih naprednih deželah dokazuje, da je tako sodelovanje delovnih ljudi vsekakor mogoče in v interesu vsega naroda. Zanimivo je, da so ravno slovanski narodi med prvimi, ki kažejo tudi kmetu, v kateri smeri si bo mogel zavarovati svoj obstoj in svojo bodočnost. Ce ne bo hotel doživeti, da mu bo ob prvi gospodarski krizi banka ali davkarija na njegovem posestvu postavljala prisilnega upravitelja. V Jugoslaviji, Madžarski, na Poljskem in drugod je bila že po tej vojni izvedena agrarna reforma po načelu, da
more biti zemlja samo tistega, ki jo obdeluje. To je bil prvi korak k izboljšanju kmetovega ppložaja v teh deželah. Vzporedno z agrarno reformo je bilo poskrbljeno tudi za to, da se načrtno poveča in poceni proizvodnja in da se dvigne kulturna raven vaškega prebivalstva.
Seveda so danes napredne dežele, kjer zavestno skrbijo za blaginjo in napredek kmeta, še zelo redke. Povsod drugod pa si mora pomagati sam. kakor pač ve in zna. P6 navadi skuša to vprašanje rešiti s pomočjo organizacij, ki so si zadale nalogo, da branijo interese kmeta. Kako naj rešuje to nalogo koroški kmet. o tem bomo spregovorili drugič.
Šimen Gross
podpredsednik Kmečke zveze.
		; ★
PO		LOVANSKEM SVETU
Jugoslovanska mladina pri obnovi
Dnevi od 1. do 3. junija so bili v Jugoslaviji posvečeni mladini. Poleg velikih mladinskih kulturnih in športnih prireditev je mladina v teh dneh priredila po vseh krajih širom Jugoslavije množična zborovanja. Na njih je pokazala na uspehe dosedanjega dela mladine pri obnavljanju domovine, ki so jo porušili fašistični osvajalci.
Jugoslovanski tisk z velikim navdušenjem opisuje in prinaša podatke o množični udeležbi mladine pri obnovi svoje zemlje.
Tako je na primpr samo pri popravljanju železniške proge Ljubljana— Zagreb v poletju 1945. prostovoljno sodelovalo 6.500 slovenskih fantov in deklet in to popolnoma brezplačno. V ogromno pomoč je bila mladina v preteklem in letošnjem letu tudi pri poljskem delu. Nad 20 prostovoljnih mladinskih brigad (brigada šteje okoli tisoč mladincev) iz vseh delov Jugoslavije ie pomagalo kmečkemu prebivalstvu pri obdelovanju zemlje. Samo v letu 1945 so prostovoljne mladinske brigade na novo pozidale 1.035 hiš. Nadalje so popravili 5.577 na pol razrušenih stanovanjskih hiš in javnih zgradb ter uredili 805 šolskih poslopij. Pri vzpostavljanju prometnih zvez je mladina s prostovoljnim delom popravila skupno 22.000 km cest in 284 km železniških prog. Požrtvovalnemu delu mladine se je treba zahvaliti, da so odprli in dali ljudstvu na razpolago
530 kulturnih domov in 1.835 čitalnic. Pri eni sami zbirki je mladina zbrala za različne vaške knjižnice nad 216.000 knjig.
V nedogled bi šlo naštevanje uspehov. ki so jih dosegle mladinske organizacije v Jugoslaviji s svojim delom v obnovi.
Jugoslovanski narodi so lahko resnično ponosni na svojo mladino. Vodilni jugoslovanski državnik je upravičeno dejal: »Narod s takšno mladino, ki je dokazala v vojni s krvjo, v miru pa z znojem svojo veliko ljubezen do domovine, lahko mirno zre v bodočnost!«
IIIHIIIIIItllllllllllllllllllllllllllll
ZAHVALNI TELEGRAM OTONA ŽUPANČIČA
Največji živeči slovenski pesnik Oton Župančič je poslal zahvalni tele gram generalisimu Stalinu in zunanjemu ministru ZSSR Molotovu v zvezi s stališčem, ki ga je Sovjetska zyeza zastopala y svetu zunanjih ministrov v Parizu. V njemu pravi med drugim: »Kako enostavna je rešnica! Kakor na dlani leži pred nami beseda o Trstu in Julijski Krajini, o Italiji in o Jugoslaviji, (Preteklost, sedanjost in bodočnost teh ozemelj in tudi usoda velikega dela, Iivrope ie ozko povezana s temi ozemlji. Slovenski pisatelji smo z veseljem zaslišali besede sovjetskega zunanjega ministra v Parizu, to so besede iz Moskve, to je stalinski duh ...«	i
KATOLIŠKI DUHOVNIKI K VPRAŠANJU TRSTA
Rot je že bilo javljeno, so izzvali predlogi ameriških, angleških in francoskih strokovnjakov v vprašanju Trsta med prebivalstvom tega ozemlja veliko ogorčenje. Zagrebški časopis »Vesnik« ie priobčil članek poznanega istrskega* katoliškega duhovnika dr. Jedretiea. V tem članku je dr. Jedre-tie izjavil, da predstavljajo predlogi zapadnih sil »smrtno nevarnost za istrsko prebivalstvo in so samo novi poizkusi, kako bi podjarmili naše na-
Z operacijo so
V preteklem letu je bil na Angleškem operiran mlad mož, ki je bil vse do svojega 22. leta podoba sreče in zdravja. Ko pa je zaradi svetovne krize izgubil delo, sta ga brezposelnost in strah pred bodočnostjo tako strla, da je težko zbolel. Lotevale so se ga najbolj čudne skrbi, izgubil je zaupanje v sebe, domišljal si je, da sta se mu srce in želodec premaknila; skratka, postal je prava razvalina življenja.
Ker je tudi telesno popolnoma shiral. zdravljenja pa niso rodila nobenih uspehov, je vse kazalo, da bo smrt ■ neizogibna.
Tedaj je naletel na dva zdravnika, ki sta že dalj časa proučevala živčevje v začelnih možganih, v katerem sta domnevala tudi »sedež skrbi«. Že pred njima je pisal o zadevi veliki zdravnik M o n i z , ki je opazoval pri bolnikih, ki so pretrpeli poškodbe čelnih možganov, naravnost čudežne spremembe značajev.
Slučaj ni prav nič čudežen ali neverjeten, če pomislimo, da so z možgani vezane mnoge telesne in duševne moči, kar mnogokrat v življenju opažamo. Zelo pogost je primer možganske kapi; bolezenskega primera, ko se v nekem delu možganov razlije krvna žilica. Posledica je prav različna in za-visi od mesta, ki je z razlito krv jo poškodovano. Mnogokateri je že zapazil čudovite duševne spremembe pri ljudeh. ki so bodisi po kaki nezgodi ali vojni poškodbi pretrpeli poškodbe lobanje. Isto so že zdavnaj ugotovili učenjaki, ki so dokazali, da imajo vse duševne moči in sposobnosti svoje »sedeže« v možganih, če tak »sedež« iz kakršnih koli razlogov zboli, zboli ali ugasne tudi duševna rnoč, ki je z njim povezana.
Nič čudnega tedaj, da imajo tudi skrbi svoje mesto v možganih. Oba zdravnika sta sumila neke vrste živce
nes zapoje več kot 60 napevov na pamet, je pel svojčaš v tem društvu.
»Ko pa sem videl, kako gre, sem pustil Vrbo!« mi je pripovedoval Kušter-nik. Danes poje in pije v Logi vesi, Vrbljani pa pojejo promenadne koncerte svojim letoviščarjem, ki bi se čudili, ako- bi slišali peti Kuštcrnika iste melodije, vendar bi besedila ne razumeli.	,
Križe in težave imajo Vrbljani prav velikč pri svojem dušebrižništvu. Sedaj jim je naklonjeni celovški ordinariat ugodil in jim za njihovo podružnico poslal posebnega pastirja, toda imeli so trde boje. Sicer je velika večina domačinov v tem oziru bolj lahne sorte; hišni posestniki so izključno svobodomiselni nemški nacionalci, proletariat svobodomiselno avstro-marksističen. vendar pa je bil glas teh faranov enodušen v zahtevi, da mora dekan Fric iz Dvora opravljati zanje nemška cerkvena opravila leto in dan. Možaka;; iz Dvora, starina, ki ga ni bilo mogoče že desetletja spraviti dol, si je vtepel v glavo, da je končno vseeno, ali pridiguje faranom, katerih ni nikoli v cerkev, v tem ali onem jeziku — in je ostal večidel pri slovenskih pridigah, razen v sezoni. Zdaj pa imajo Vrbljani kaplana, mladega fanta, ki pridiguje nemški, igra tarok s pur-garii in ni taka grča kakor bric z Dvora. Temu kaplanu nameravajo sezidati novo. lepo farno ecrkev in spraviti faro iz Dvora v Vrbo, brž ko zatisne oči dekan Fric... Sicer so Vrbljani vsestranski v sezonskem oziru, protestantom so sezidali krasno molilnico, baje nameravajo adaptirati izraelitom udobno sinagogo, kliub njihovemu čistokrvnemu plemenskemu stališču. Ce
bi naši jugoslovanski verski bratje z juga obrnili svoj dotok nacvrbsko obalo, bi prišli dober kup do pravoslavne bazilike ali do mošeje z minaretom ...
Vrba ima staro cerkvico — brez. zvonov. Treba je zbrati šilinge! Počasi gre, ali gre. Ali zopet ie nepoboljšljivi Fric zraven — hoče imeti na zvonu slovenski napis. To ie višek vsega! Manjka šc nekaj denarja! Vran iz Vrbe. čigar oče in stric sta se zanimala za Drabosnjakove pesmi, jih iskala po Kostanjah ter odnašala v celovški muzej — založi takoj primanjkljaj in zahteva nemški napis. Fric se mora vdati. Sedaj pa slovesnost — banket! Fric je neotesan in brezobziren — žalibog lahko pokvari svečanost trenutka s kako pridigo ali celo s kakim banketnim govorom, gledajoč pri tem na molčeče kmete na onem koncu mize. In res, Fric hoče predvsem slovensko pridigovati! Slavnostni komitč z Vranom na čelu si je pomagal. Vran je,pripeljal kot slavnostnega mandatoria župnika iz Dholice, ki je Nemec; z njegovo-pomočjo je ostala slavnost na višku, Fric ni prišel blizu, njegova podružnica pa ima svoje zvonove. Fric in Loigge sta soseda, kakor sta bila ...
Gostilničar Schneider mi pripoveduje:
»Jaz sem Slovenec!« Njegova hiša ima napis; Waldfriede. »Do prevrata sem služil pri orožnikih na Primorskem. Ob prevratu šeni se javil pri komandi v Celovcu. .Loga ves pripada Jugoslaviji, javite se v Ljubljani’ — so mi rekli in sem šel v Jugoslavijo: Potem pa bi skoraj ne mogel nazaj. Izgubil bi bil skoraj penzijo. Sedaj sem zopet tukaj!«
Pijeva pivo in prisluškujeva letoviščarjem.
Oče Miglar. vodja avstromarksistov v Logi vesi, ki gre redno vsako nedeljo v cerkev v Logo ves in se jezi. ker češki Baver noče besedice nemški črhniti pri opravilu, ga prišteva tudi med svoje pristaše. Stranka mu je pomagala do penzijc. Morda pozna svoje ljudi bolje.
, Pogovarjam se z mladim Filejem, nad jezerom ima svoje posestvo proti Logi vesi. Sosed iz Vrbe, Žid z Dunaja, mu ponuja za njivo ogromno ceno.
»Ne prodam mu,«' se odreže Filcj.
V soseščini je naprodaj posestvo. Vrbljani sc zanimajo in hočejo kupiti. Do sedaj ga ie imel Slovenec. Filej in Černič, ki ima vilo ob jezeru, delata načrt, da ne pustita Vrbljanpv zraven.
»To bomo kupili mi!» mi zatrjujeta.
Grem po cesti, gruča šolarjev se pomika proti Žopračam. Pozdravijo nemški.
»Dober dan!«zrečem mednje in gledam po obrazih.
Gledajo me debelo, iznenadeno in skoraj prestrašeno; nekaj deklic se Zahihita, nekaj dečkov zbeži urno po cesti, ostala gruča se počasi porazgubi. Slišim, da govorijo slovenski med seboj.
Pri Grbblacherju v Žopračah grem na pivo, s slovenskim logaveškirn podžupanom sta sorodnika. V pivnici sta dve spominski tabli o plebiscitni zmagi,- Ne vem, kako to. Natakarica je lepo- mlado dekle, z edinim gostom domačinom govorita slovenski: zahtevam pijačo slovenski. Postreže mi z nemškim odgovorom. Misleč, da me ni razumela, zahtevam še cigaret, tudi
rode«. »Nihče nima pravice oropati prebivalstvo Istre in Slovenskega Primorja njegovih svetih nacionalnih pravic.
Sklep, ki ga hočejo sprejeti, se tiče naše smrti ali našega življenja. Vprašanje se glasi danes: ali veselo življenje in svoboda ali krvavo in grozotno suženjstvo. Pošten in junaški narod se ne sme obsoditi na smrt. Lipam, da bo zmagalo načelo pravičnosti. Srečni smo, da nismo osamljeni. Srečni smo, da stoji na naši strani naša velika bratska slovanska dežela, naša zvesta Sovjetska zveza«
izrezali skrbi
v začelju. Predlagala, sta našemu bolniku operacijo, na katero je ta takoj pristal in z operacijo, ki je uspela, dokazala svojo misel kot pravilno.
Bivši bolnik je danes šef železniške postaje, se svojih .nekdanjih »neumnosti« niti ne spominja in kaže v svoji službi toliko samozavest in sigurnost, kot je ne najdeš zlepa med navadnimi ljudmi.
iniuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiHHii
Našim bralcem
»SLo V liiNSisi vc-oiiNlis.« bo izhajal enkrat n.a icueri na 8 stianen, losaijiezna štev.lka stas ne oU giosov, mesečna naročnina pa znaša 1.— s.liiig. in a hsc se luhao naročite po našem za> upniKu, od katerega boste list prejeli, ali pa nepos.eano pri podružnici uprave v Celovcu, Voikermaikie.stiasse 21. Vouja popruz-mce je Janko Grbblacher.
Ker so nacisti leta 1941 zaplenili in uničili vse slovenske osrednje arhive .n knjižnice, po* zivamo vse bralce, naj bi po krajevnih zaup« nikih daii uredništvu na razpolago stare šte» vilke MIRA«, «KOROSKEGA SLOVENCA«, »MLADEGA KOROTANA« in vse druge ti» skane ali pisane stvari, ki obravnavajo koro« ško vprašanje. »SLOVENSKI VESTNIK« bo nadaljeval izročilo imenovanih listov v boju slovenskega koroškegu ljudstva za njegove pra« vice. Tako bomo skušali zopet zbrati po naci« stih razdejano gradivo.
Dopisnikom in sodelavcem, ki bodo voljni sodelovati in pripomoči k temu, da bi postal naš list čim bolj zanimiv in všeč našim bral« cem, pa se priporočamo, da zbVajo tudi lepe in jasne slike, bilo pokrajinske ali tudi prizore iz vsakdanjega življenja, prav posebej pa še slike iz življenja in borbe zadnjih let, v ka» terih se zrcali trpljenje in boj slovenskega ljudstva na Koroškem. Dopise kakor tudi drug material pošiljajte zaenkrat po naših krajev« nlh ali obč!nsk’h zaupnikih.
Če bo naše sodelovanje iskreno, potem tudi uspehi ne bodo izostali.	Uredništvo.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik lista: dr. Matevž Schanvitzl, Wien XVI, Ottakrin« gerstrasse 83. Tiska: — »Globus«, Zeitungs«, Drucks und Vcrlagsanstalt G, m. b. H., \Vien I, Flcischmarkt 3—5.
sedaj mi odgovori nemški. Da preženem vsak dvom nesporazumljenia, hočem plačati. Tudi sedaj govori dekle le nemški. Nobenega dvoma — tujec sem in za tujca je občevalni jezik nemški. Vstanem in grem k sosedu, kovači* Nageletu, ki — čeprav nemški — udriha čez vedon slabše čase, konkurenco, davke, motorje, vlado, Šumija In se naslaja z nado. da bo kmalu vse skupaj vrag vzel. Pri tem kolneva oba slovenski. Prihajajo kmetje in sosedje in mu pritrjujejo. Domačini ne morejo več, ne kmet ne delavce! Nazaj grede imam priliko, da se popeljem z avtom. Šoferju hvalim sezono.
»Kaka sezona!« pljune zaničljivo. »Dobro bi bilo. da bi stranke cel dan zastonj vozil okrog in jim plačal še rr.alico povrhu. Nihče nima denarja! Vse bo vrag vzel!«
Denarja! Zida se tukaj mnogo, vedno nove vile, vijugaste terase in strehe, da kazijo lice kraja, nove ulice nastajajo — mesto. Hvalim! Šofer zatrjuje, da vse na dolg.
»Italijani kupujejo!«
Stari Ulbing, domačin, največji veljak y Vrbi, se ie v koroškem deželnem zboru pred desetletji prerekal z Grafenauerjem, ali so Vrbljani dvoživke ali ne. Ulbing je umrl, njegovo velikansko imetje je prešlo v italijanske roke. Hotel Carinthia prav tako!
Kosci in orači okrog jezera, ki ob prisluškovanju zvonjenja potopljenih zvonov hodijo za plugi in brusijo kose, ne shšijo ropota obalnega življenja in odurnega piskanja motornih vozil. Toda le tisti, ki prisluškuje zvonovom ...
i (Sc bo nadaljevalo)